goriška knjižnica Studijski oddelek Nova Gorica &6ÍL 8414 K0L6DÍ1R D R U Ž B G sv. nnoHORiti 1-9-60 Kaj je v letošnjem koledarju? KOLEDARSKI DEL Koledarski podatki za 1. 1960 . . Kalendarij ....... Sončni in lunini mrki v 1. 1960 . Kakšno bo vreme...... Dajmo otrokom sveta imena! . . Knjižni dar Družbe sv. Mohorja za prihodnje leto......... Zanimivi običaji sirom po svetu (Edi Gobec) .......... Uboga svobodna narava (Lojze Ilija) „Kongresno" leto 1360 in Sv. Višarje (Dr. M. T.)......... Vez se je našla med življenjem in smrtjo Otrok ne odneha 3 4 28 28 29 36 RAZNI ČLANKI Novi papež Janez XXIII.....37 Pij XII. dekletom........40 Spomin na škofa Antona M. Slomška v Št. Andražu na Koroškem (A. Z.) . 44 Za kulisami misijonske borbe (Vladimir Vedež — pa še kakšen......80 Dve minuti (H. L.).......81 Devinska legenda (Avguštin Žele) . . 82 Nova hiša (Drago Gervais).....84 Uganke v božji naravi......86 Najstarejše mesto sveta......88 Neresni vzgojitelji (Ivan Theuerschuh) 89 Naši kulturni stebri (Martin Jevnikar) . 94 Križi na Koroškem (V. Zaletel) ... 99 Umrl je pater Gemelli (Vinko Beličič) . 102 Božič ameriške družine (Zdravko Novak) 105 Duhovnik in naše življenje (Dr. Lojze Šuštar) ..........110 Senčne strani sodobnih pridobitev za poljedelstvo (Inž. I. Zakrajšek) . . . 114 Zaradi tebe, Anica (J. H. R.) . . . 118 Ah, kregata se..........119 Dvanajstkrat Tomaž ......121 Otrok iz Londona (J. H. R.) . . . . 122 Ljubezen ta ne mine — do mohorske knjige in do stare domovine . . Mr. Jožef Peschel ...... Župnija Marija Pomagaj v Torontu (J Kopač, C. M.)....... Med našimi po Zapadni Evropi . . 80 let msgr. J. Omana .... Doktor Alojzij Kubar (f. 1.) . ■ ■ Usmiljeni Samarijan — danes . . Prosvetna dejavnost med koroškimi Slovenci (Dr. Val. lnzko) .... Božji grob pri Pliberku..... DROBNE VESTI V PESMIH POVEDANO Sveta noč (Limbarski) . . . Gospod je vstal (Limbarski) Zdaj diši meni... (Mirko Mazora) Pomlad (Limbarski) .... Sneži (Mirko Mazora) . . . Štirje biseri (Limbarski) . . . Pomladne slutnje (Mirko Mazora) Za vozom sena (Mirko Mazora) Kot zvon (Mirko Mazora) . . V noči svetega Lovrenca (Tugomir) Na Ivanovo (Tugomir) .... 124 127 129 134 136 136 145 146 150 47 Premišljuj ........ 53 51 Spomenik msgr. Ivana Trinka . . 103 Premeteni policist ..... . . 126 54 Kulturno delovanje v Clevelandu . . 128 58 Kulturno življenje v Clevelandu . . . 129 Motoristi, avtomobilisti . . . . . 134 64 V tem letu nas vabi Monakovo . . . 145 Svetovni evharistični kongres . . 145 69 ZANKE, UGANKE . . . . 142, 144 73 Imenik udov Mohorjeve družbe v Zdru- 74 ženih državah Severne Amerike in v 78 Kanadi ........ 152 43 52 56 57 63 65 87 97, 107 123 133 ZA DOBRO VOLJO 73—82, 117—123, 134, 144 S cerkvenim dovoljenjem KOLEDAR DRU2BE SV. MOHORJA ZA PRESTOPNO LETO 1-9-6-a Izdala in založila: Qoriška Mohorjeva družba Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu PRINTED IN AUSTRIA Sv. oče Janez XXIII. rojen 25. nooemàm 1881, o duhovniku posoe'cen 10. aoyustu 1904, za papeža izvoljen 28. oktobra 1958, kot nailednik dne 9. oktobra 1958 umrlega > 14 „., „„.„„ uri ob 04.27 uri Sonce stopi v znamenje raka 21. junija ob 10. uri 43 minut. SVETI VID DEŽJA NE DAJ, DA BO LEPE ŽETVE KAJ! JULIJ irf 1 P Presveta Rešnja Kri; Teobald, puščavnik 2 S Obisk. Marije Dev.; Oton, šk.; Marga 1 3 N 4. pobink.; Leon II., p; Bernardin Real., sp. 4 P Urh, škof; Berta, vd.; Ozej in Agej, prer. 5 T Ciril in Metod, slovan. apost., sp.; Anton 6 S Izaija, pr.; Bogumila, vd.; Dominika, m. M1 7 C Ciril in Metod (v krški škofiji); Vilibald, š. ¡S6 8 P Elizabeta, kr., vd.; Evgenij III., papež ® J«? 9 S Nikolaj in tov., gorkum. m.; Tomaž More, m. fš 10 N 5. pobink.; 7 sv. bratov muč.; Amalija, d. 11 P Pij I., p., m.; Olga, kneginja, vd.; Pelagija A 12 T Mohor in Fortunat, m.; Janez Gualbert, op. «§< 13 S Anaklet, p., muč.; Evgen, šk., mučenec 81S 14 Č Bonaventura, šk., c. uč.; Frančišek Šolan 15 P Vladimir, kr., sp.; Henrik I., ces., sp. C 16 S Karmel. Mati božja; Evstahij, sp.; Favst, m. 17 N 6. pobink.; Aleš, op.: Donata in tov., muč. P? 18 P Kamil Lelijski, op.; Friderik (Miroslav) Pt 19 T Vincencij Pav., spozn.; Avrea (Zlata), dev. M1 20 S Marjeta, d., m.; Hieronim Emiliani, sp. Mr 21 Č Prakseda, d.; Danijel, pr.; Julija, d., muč. "IS 22 P Marija Magdal., spokor.; Lavrencij B., sp. 23 S Apolinarij, škof, mučenec; Liborij, škof ® ^ 24 N 7. pobink.; Kristina, d., m.; Viktor, muč. f^S 25 P Jakob st., ap.; Krištof, muč.; Pavel, muč. R® 26 T Ana, mati Dev. Mar.; Valent, šk.; Kamila J^ 27 S Pantaleon, m.; Sergij, m.; Natalija, m. 28 Č Nazarij in tov., m.; Viktor I., papež in muč. 29 P Marta, dev.; Feliks II., p., in tov., muč. 30 S Abdon in Senen, m.; Julita, m.; Maksima, m. 31 N 8. pobink.; Ignacij Loj., sp.; Fabij, muč. 1 AKO HOČEŠ BITI V NEBESIH POVIŠAN, SE PONIŽAJ NA ZEMLJI! (Tom. Kempčan) ZAPISKI ZA JULIJ NEDELJSKI EVANGELIJI: Čudodelni ribji lov. (Lk 5, 1—11) O grehu v misli in besedi. (Mt 5, 20—24) Jezus nasiti štiri tisoč mol (Mr 8, 1—9) O lažnivih prerokih. (Mt 7, 15—21) Dan se skrči za 56 minut: od 16 ur in 3 min. na 15 ur in 7 min. — Začetek pasjih dni (22. VII.). — Zemlja najbolj oddaljena od Sonca 2. julija ob 23. uri. 2. julija ob 04.48 uri 8. julija ob 20.36 uri 15. julija ob 16.42 uri 23. julija ob 19.31 uri 31. julija ob 13.38 uri Sonce stopi v znamenje leva 22. julija ob 21. uri 38 minut. ČE MARIJINEGA DNE NE BO LEPO, SE DEŽ VES MESEC USTAVIL NE BO. AVGUST 1 P Vezi sv. Petra; Makabejski bratje, muč. 2 T Porcijunkula; Alfonz M. Lig., cerkv. uč. d 3 S Najdenje Štefana, muč.; Lidija, vdova £ 4 Č Dominik, spozn.; Perpetua, vd.; Tertulin, m. ffi 5 P Marija Snežna; Kasijan, šk.; Ožbalt, kr. sp. ffi 6 S Gospodovo spremenjenje; Sikst II., p., muč. ^ 7N 9. pobink.; Kajetan, sp.; Donat, šk., m. © 8 P Cirijak, Larg in Smaragd, mučenci «15 9 T Janez M. Vianej, sp.; Roman, m.; Peter F. 815 10 S Lavrencij (Lovro), m.; Pavla, dev. in muč. 11 Č Tiburcij, m., in Suzana, d., m.; Aleksander 12 P Klara, dev.; Hilarij, m.; Herkulan, škof V& 13 S Hipolit in Kasijan, m.; Janez Berhrnans, sp. 14 N 10. pobink.; Evzebij, sp.; Demetrij, m. € 15 P Vnebovz. Dev. Mar. (Vel. Gospojnica) M 16 T Joahim, oče Dev. Marije; Rok, spoznavalec M 17 S Hijacint, spozn.; Pavel in Julijana, muč. 18 Č Agapit, mučenec; Helena, ces., vdova 19 P Janez Eudes, sp.; Ludovik Tol., škof 20 S Bernard, op., c. uč.; Samuel, prerok ftSS 21 N 11. pobink.; Ivana Frančiška Šantalska, vd. 22 P Brezmadežno Srce Mar.; Timotej, m. ® Jh? 23 T Filip Benicij, sp.: Flavijan, š.; Valerijan, m. 24 S Jernej, ap.; Avrea (Zlata), m.; Roman, šk. JL^ 25 Č Ludovik, kr., sp.; Patricija, dev.; Lucila 26 P Cefirin, p., m.; Bernard Of., sp.; Ivana B. 27 S Jožef Kalasankcij, sp.; Ruf, šk., m.; Marjeta 28 N 12. pobink.; Avguštin, šk., c. uč.; Pelagij, m. <« 29 P Obgiavljenje Janeza Krstnika; Sabina 3> M 30 T Roza iz Lime, dev.; Feliks in Adavkt, muč. 31 S Rajmund (Rajko) Nonat, sp.; Pavlin, škof in? KDOR JE DANES S TEBOJ, BO JUTRI MOREBITI ŽE ZOPER TEBE. (Tom. Kempčan) V. S R P A N ZAPISKI ZA AVGUST NEDELJSKI EVANGELIJI: 7. Jezus joka nad Jeruzalemom. (Lk 19, 41—47) 14. Prilika o farizeju in cestninarju. (Lk 18, 9—14) 21. Jezus ozdravi gluhonemega. (Mr 7, 31—37) 28. Prilika o usmiljenem Samarijanu. (Lk 10, 23—37) Dan se skrči za 1 uro in 35 © 7. avg. ob 03.41 uri minut: od 15 ur in 4 minute (f 14. avg. ob 06.36 uri na 13 ur in 29 minut. — Konec ® 22. avg. ob 10.15 uri pasjih dni (23. VIII.). $ 29. avg. ob 20.22 uri Sonce stopi v znamenje device 23. avgusta ob 4. uri 35 minut. KAKRŠNO VREME DA KASIJAN (13.), BO OSTALO ŠE MARSIKATERI DAN. SEPTEMBER 1 Č Egidij (Tilen), op.; Verena, d.; 12 bratov, m. ßi 2 P Štefan, kr., sp.; Antonin, mučenec st 3 S Pij X., p., sp.; Evfemija, Tekla in tov., muč. 4 N 13. pobink. (angelska); Rozalija, dev.; Ida Ä 5 P Lavrencij Justinian, šk.; Viktorin, š., m. © 3§< 6 T Gaharija, prerok; Petronij, škof SIS 7 S Marko Križevčan i. t., m.; Bronislava, nuna ¡P?? 8 C Rojstvo Dev. Marije (Mala Gospojnica) ¡P?' 9 P . Gorgonij, muč.; Peter Klaver, sp.; Serafina 10 S Nikolaj Tolentinski, sp.; Viktor, muč. 11 N 14. pobink.; Prot in Hijacint, m.; Erna, d. M: 12 P Ime Marijino; Gvidon, sp.; Silvin, šk. € M 13 T Notburga, dev.; Filip, m.; Frančišek K., sp. M 14 S Povišanje sv. križa; Ciprijan, š.; Krescencij "C 15 Č Marija 7 žalosti; Nikomed, muč.; Melita HE 16 P Kornelij, p., in Ciprijan, šk., m.; Ljudmila 17 S Frančiškove rane; Lambert, šk.; Hildegarda 18 N 15. pobink.; Jožef Kupert., sp.; Irena, m. 19 P Januarij in tov., muč.; Suzana, dev., muč. & 20 T Evstahij in tov., muč.; Dionizij, muč. 21 S Kvat. sr.; Matej, apost. in evang.; Jona @ 22 Č Tomaž Vilanovski, šk., sp.; Mavricij in tov. 23 P Kvat. pet.; Lin, papež, muč.; Tekla, d. in m. *« 24 S Kvat. sob.; Marija Rešit, jetnikov; Rupert 25 N 16. pobink. (kvat.); Nikolaj iz Flüe, puščav. ■« 26 P Ciprijan in Justina, muč.; Vigilij, škof 27 T Kozma in Damijan, muč.; Fidencij, m. ii^ 28 S Venceslav, kr., m.; Lioba (Ljuba), d. 5 ffi ■ 29 Č Mihael, nadang.; Evtihij, Plavt, Herakleja ^ 30 P Hieronim, c. uč.; Gregorij, šk.; Zofija, vd. DAJATI MOREŠ SAMO TO, KAR NOSIŠ SAM V SEBI. a»- KIMAVEC ZAPISKI ZA SEPTEMBER NEDELJSKI EVANGELIJI: 4. Jezus ozdravi deset gobavih. (Lk 17, 11—19) 11. O božji previdnosti. (Mt 6, 24—33) 18. Jezus obudi mladeniča iz Naima. (Lk 7, 11—16) 25. Jezus ozdravi vodeničnega. (Lk 14, 1—11) Dan se skrči za 1 uro in 41 minut: od 13 ur in 26 minut na 11 ur in 45 minut. — Začetek jeseni 23. sept. ob 1.59. © 5. sept. ob 12.18 uri (g 12. sept ob 23.19 uri © 21. sept. ob 00.12 uri |) 28. sept. ob 02.12 uri Sonce stopi v znamenje tehtnice 23. septembra ob 1. uri 59 minut. CE ZGODAJ SE SELIJO PTICI, BO HUDA ZIMA O BOŽIČI. OKTOBER 1 S Remigij, šk., sp.; Janez Dukljanski, spozn. 2 N 17. pobink. (rožnovenska); Angeli varuhi S?« 3 P Terezija Deteta Jezusa, dev.; Kandid, muč. SIS 4 T Frančišek Asiški, spozn., Edvin, kr. ® if^P 5 S Placid in tov., mučenci; Flavijana, devica 6 Č Brunon, sp.; Fides (Vera), d., m.; Marija F. P? 7 P Rožnovenska Mati božja; Marko, papež P? 8 S Brigita, vd.; Simeon, starček; Demetrij, m. 9 N 18. pobink. (žegnanjska); Janez Leonard, sp. M- 10 P Frančišek Borgia, sp.; Danijel in tov., muč. M 11 T Materinstvo Dev. Marije; Emilijan (Milan) 12 S Maksimilijan Celjski, š., sp.; Serafin, sp. € 13 Č Posvečenje cerkva; Edvard, kr.; Koloman "S 14 P Kalist I., p., muč.; Just, šk.; Domicijan i^S 15 S Terezija Avilska, d.; Avrelija, d.; Tekla, d. 16 N 19. pobink.; Gal, op.; Jadviga (Vika), vd. 17 P Marjeta Mar. Alakok, d.; Aleksander, muč. ž? 18 T Luka, evang.; Posv. cerkva (v goriški nadšk.) 19 S Peter Alkantarski, sp.; Etbin, opat 20 Č Janez Kancij, sp.; Felicijan, m.; Irena ® 21 P Uršula in tov., d., muč.; Hilarijon, opat 22 S Vendelin, op.; Marija Salome, vd.; Kordula 23 N 20. pobink. (misijonska); Klotilda, d., muč. ik 24 P Rafael, nadangel; Feliks, m.; Kristina, d. ¿k 25 T Krizant in Darija, m.; Hilarij; Krispin, šk. frf! 26 S Evarist, p., muč.; Lucijan in tov., muč. 27 Č Vincencij in Sabina, m.; Frumencij, šk. 1 & 28 P Simon in Juda, apostola; Cirila, devica 29 S Posv. cerkva (v lavant. šk.); Narcis, škof 818 30 N 21. pobink.; Kristus Kralj; Alfonz Rodr. !§< 31 P Volbenk, škof; Krištof, m.; Antonin, šk. KDOR S SOLZAMI SEJE, BO V VESELJU ŽEL. (Nar. pregov.) 31- VINOTOK ZAPISKI ZA OKTOBER NEDELJSKI EVANGELIJI: 2. O največji zapovedi. (Mt 22, 34—46) 9. Jezus ozdravi mrtvoudnega. (Mt 9, 1—8) 16. Prilika o kraljevi ženitnini. (Mt 22, 1—14) 23. Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika. (Jan 4, 46—53) 30. O božjem kraljestvu. (Jan 18, 33-37) Dan se skrči za 1 uro in 42 ® 4. okt. ob 23.16 uri minut: od 11 ur in 42 minut f 12. okt. ob 18.25 uri na 10 ur. ® 20. okt. ob 13.02 uri 5 27. akt. ob 08.33 uri Sonce stopi v znamenje škorpijona 23. oktobra ob 11. uri 3 minute. KAKOR JE SVETA URŠULA PRIČELA, BO ZIMA VSA IZPELA. NOVEMBER 1 T Vsi sveti; Severin, spoznavalec 2 S Spomin vernih duš; Viktorin, šk., m.; Just 3 Č Valentin in tov., m.; Hubert, šk.; Silvija © g? 4 P Karel Boromejski, šk., sp.; Vital in Agrikola 5 S Zaharija in Elizabeta; Svete moči (relik.) M: 6 N 22. pobink. (zahvalna); Lenart, op., spozn. M: 7 P Janez Gabrijel Perb., m.; Engelbert, škof 8 T Štirje kronani, m.; Bogomir, šk.; Maver, šk. >C 9 S Posveč. bazil. presv. Odrešenika; Teodor "iS 10 Č Andrej Avelinski, sp.; Trifon in Respicij fe® 11 P Martin, šk., sp.; Teodor Studit, spozn. € 12 S Martin, p., m.; Avrelij, šk., m.; Kuno, šk. 13 N 23. pobink.; Stanislav Kostka, sp.; Didak, sp. Ji/ 14 P Nikolaj Tavelič, m.: Jozafat Kuncevic, šk. 15 T Leopold, sp.; Albert Veliki, cerkv. uč. 3*$ 16 S Jedrt, dev.; Otmar, op.; Edmund, škof 17 Č Gregor Čudodelnik, sp.; Evfemija in Tekla 18 P Posv. bazilik Petra in Pavla; Roman, muč. 19 S Elizabeta, kr., vd.: Poncijan, p., muč. ® 20 N 24. pobink.; Feliks Valoaški, spoznavalec M 21 P Darovanje Dev. Marije; Kolumban, opat ffi 22 T Cecilija, dev., m.; Filemon in tov., muč. ffi 23 S Klemen I., p. in muč.; Felicita, m.; Lukrecija 24 Č Janez od Križa, sp., c. uč.; Krizogon, muč. A. 25 P Katarina, dev., muč.; Erazem, muč. 1 S§5 26 S Silvester, op.; Peter Aleks.. š., m.; Konrad 8=5 27 N 1. adventna; Virgilij, šk., apostol Koroške 818 28 P Gregorij III., papež; Ruf in tov., muč. ¡¡4P 29 T Saturnin, mučenec; Iluminata, devica jf3P 30 S Andrej, apostol; Justina, dev., mučenka P? SKRAJA SE SRČNO UPRI, SICER BO ZDRAVLJENJE PREPOZNO. (Ovid) 30DN1 LISTOPAD ZAPISKI ZA NOVEMBER NEDELJSKI EVANGELIJI: 6. „Dajte cesarju, kar je cesarjevega!" (Mt 22, 15—21) 13. Jezus obudi Jairovo hčer. (Mt 9, 18-26) -20. O razdejanju Jeruzalema. (Mt 24, 15—35) 27. O poslednji sodbi. (Lk 21, 25-33) Dan se skrči za 1 uro in 17 @ 3. nov. ob 12.56 uri minut: od 9 ur in 57 minut 11. nov. ob 14.47 uri na 8 ur in 40 minut. 0 19. nov. ob 00.46 uri § 25. nov. ob 16.41 uri Sonce stopi v znamenje strelca 22. novembra ob 8. uri 19 minut. SVETI MARTIN (11.) NAJ BO SUH, DA POZIMI RASTE KRUH. DECEMBER 1toCt{6> (Črtica) Sonja se je zbudila iz težkega sna in se pogladila po čelu: roka ji je postala vlažna od potu. S težavo si je popravila zglavje, da je glava stala više. Zaskelele so jo oči, ko je pogledala v bleščeče se okno. Potem je razločila zelene veje dreves na koncu dvorišča in to je bil njen edini razgled. »Mama!« je zaklicala in opazila, da je njen glas šibkejši, kot si je želela. Poklicala je še parkrat, toda na njen klic ni odgovoril noben glas, ni se zaslišalo nobeno pokašljevanje niti drsanje copat. Sama je bila v tej obupno veliki in prostorni hiši, gluhi za njene klice. Sama. Oči so ji plašno begale po predmetih po sobi, ne da bi našla katerega, ki bi jo spomnil česa lepega, doživetega, da bi se rešila iz tega mučnega, vročičnega stanja. A vse zaman. Nedavne sanje so jo težile in nehote jih je še vedno podoživljala. »Marjetka, Marjetica!« je izdavila zadnje, kar je imela, z očmi, široko razprtimi od groze. Nato je omahnila nazaj. Misel, da bi umrla sedaj, sama v tej velikanski sobi, ne da bi kdo vedel za to in bi vsi mirno vršili svoje delo naprej, kot da bi se nič tako strašnega ne bilo zgodilo — jo je vrgla iz postelje. Noge so se ji šibile in svet se ji je čudno vrtel, ko se je skušala priplaziti do okna, ki se ji je zdelo neznansko daleč. Že se ji je hotelo umakniti nekam v globino, ko se je z obema rokama krčevito zagrabila zanj. Razgled se je razširil: videla je tako dobro znano cesto, drevje v živem pomladnem zelenju in kos dvorišča, koder sta letali dve črni lastovki, ki sta gnezdili v skednju kot vsako leto. A vse to ni zbudilo niti najmanj zanimanja v Sonji, vse je šlo mimo nje kot v megli. »Bolna sem,« se je zdelo, da govo rijo njene oči in vse njene kretnje. Navadila se je na to, da je samo sebe pomi-lovala. Tisti hip je zaslišala tako znan smeh; obstala je in se skušala spomniti: ni bilo dvoma, tako se smeje samo Marjetka. Za hip je olajšano vzdihnila, ker ni bila več sama. Hotela je že odpreti okno, da jo preseneti, a v hipu ji je legla žalost na bledi obraz. Par trenutkov predtem jo je klicala s tako gotovostjo, da pride, a ona ji ni niti odgovorila in sedaj se smeje, ne meneč se za to, da je njena mala sestra bolna in trpi. Moj Bog, kakšno zaupanje je imela do nje! Lažna in egoistič-na Marjetka! Ko je neslišno odprla okno, se je sklonila čezenj in opazovala prizor. Pred hišo se je ob zidu vlekel ozek, ograjen vrtič, ki je bil ves v razcvetelih cvetovih tulipanov, in posebej starodavni grmič vrtnic, ki se je vzpenjal navzgor, še ne razcveten, a poln zelenih listov. Lam je stala Marjetka v predpasniku in coklah, v desnici pa je držala zvrhan koš zelenjave. Ob njej je stal nekdo — aha, Stanko! »Ali veš, da ti lepo pristoji tista roža v laseh?« je nenavadno nežno govoril Stanko. In zopet se je Marjetka zasmejala, glasno kot prej. »Pa ne, da jo imam še, kot si jo vtaknil ti?« je rekla in ljubko stresla z glavo, da bi cvet padel na tla. »Za vsakim plotom bi našla lepšo, kot je tista. . . tista deteljica.« »Prav ima, da ne pade,« ji je privoščil. »Pa naj bo . . . za spomin,« je odločila deklica s tistim blaženim nasmehom in počasnim izgovarjanjem besedi, ki jih je človek že prej pričakoval, predno jih je izgovorila, po izrazu obličja in oči. Bila je lepa, a zavedala se je le tega, da je mlada. V očeh ji je nenehno sijalo nekaj kot veselje in, ko je pokazala še vrsto belih zob, je bila v resnici čudovita. Bogve že kdaj si je ustvarila prepričanje, da mora biti z vsakomer izredno prijazna in se vsakomur tako mikavno nasmehniti, kot bi bila zamaknjena v čudežno prikazen. »Kaj pa Sonja?« je po trenutnem molku vprašal Stanko. »Stanko, Stanko, že tolikokrat si me vprašal po njej.« »Vem,« je v zadregi priznal on, »ali te je še vedno strah ostati doma sama z njo? Saj si mi tolikokrat pravila.« »Da,« je nagonsko začela tiše govoriti. »Uboga Sonja! Ko kakšenkrat tako mirno spi, da se je skoraj ne sliši dihati, me je kar groza. Tiste črno obrobljene oči ima zaprte, obraz bled kot brez krvi. Mene je groza, Stanko, ker vem,« in je še tiše dodala, »ker vem, da. ..« in ni izgovorila stavka do konca. Plašnost, razlita po celem obrazu, je govorila namesto nje. Stanko jo je ujel za roko in njej je padel cvet z glave. »No, zdaj je pa padla,« je hipoma oživela vesela Marjetka. »Padla je,« je potrdil tudi on in se poigral z njeno roko, hkrati pa se kot vrtav-ka zavrtel okrog, da bi videl, ali je še vedno sam s to ljubko Marjetko. Njegova gibčnost se je povsem skladala z njegovo suho, visoko postavo in ostro začrtanimi potezami obraza. Sonja je s tresočo se roko zaprla okno. Svež zrak jo je poživil in zdramil, a ko se je povlekla v posteljo, jo je prevzela strašna trudnost, ki ji je kar zapirala veke, da je znova zaspala. Sanjala je o Stanku, ki je s tako osladnim, bežnim glasom spraševal o njej in je venomer hodil za njo, ona pa je pačila usta, da bi mu mogla kar najbolj zaničljivo povedati, da ga sovraži, kot ni še nikdar nikogar, in da ji je strašno zoprn, ko se tako smehlja in obrača na vse strani kot vrtavka. Ali jezik je ni hotel ubogati, menda se mu je celo malo nasmehnila. Kar tresla se je od jeze in nemoči. In tam pred hišo je Marjetka mirno cefrala zelenjavo iz koša na koščke in se smejala, smejala tako čudovito mirno in veselo kot še nikoli. # Nekoč je Sonja bila neugnano, vedno nemirno otroče, ki je venomer vse razgreto cepetalo po prašni domači cesti, venomer iskajoče novih virov za veselje in srečo. Največkrat se je umirila šele, ko je našla to dvoje in sicer po navadi v kupčkih prahu in zemlje, ki jih je z rokami nagrabila in nato metala v zrak. Razpršili so se visoko kot gore v daljavi in so za hip zatemnili obzorje in sonce. Smejala se je na polna usta in v teh zdravih in življenja polnih očeh je bila ena sama neznanska sreča, misel in želja, da bi teh kupčkov bilo čimveč in bi se tem više razpršili v zraku in zopet prišumeli na zemljo kot dež. Ko so jo pa zaprli v bolniško sobo, ni vedela, da se je za vedno poslovila od svojega dotedanjega življenja. Nekaj časa je koprnela po njem, da bi se čimprej lahko vrnila, ali potem se je predala ljubkovanju in pomilovanju drugih in mislila, da je ujeta ptička s prestreljenimi perutmi, za katero se morajo vsi zanimati in jo posebno ljubiti. Sama ni vedela, da ji je nevidna roka izbrisala pečat življenja, ki ji je začelo teči v drugo smer, v popolnoma drugo smer proti onostranskemu. Ta izbrisani pečat življenja je Marjetka spoznavala tem jasneje dan za dnem, v vsej sestrini postavici, obnašanju in govorjenju. Zato jo je bilo strah pred nezna- nim, proti kateremu je težilo Sonjino življenje. Ne, to ni bila več živa in razigrana Sončka, to, kar je ležalo na postelji, je bilo nekaj drugega, podobnega izmozga-nemu truplu starcev, s srepimi očmi in koščenimi rokamii nad vsem tem. Večkrat je s temi mislimi v srcu pogledala Sonjo in ta je z vso muko doumela pomen takšnega pogleda. »Ti misliš, da bom umrla, to si misliš!« je nekoč planila kvišku. »In ti, mama, pravtako. Da bom umrla, to sri mislite, ali ne?« in je zapičila strog, izpraševalen pogled v preplašeno mater. Marjetko je nekaj silno tesnega ovilo okrog duše. »Kdo si misli, kaj si misli?« je jecljala mati. »Čemu tako govoriš, Sonjica, ti me tako gledaš?« »Čemu me pa vi vsi tako gledate?« je neizprosno zahtevala Sonja. »Pusti me!« je jezno zavrnila mamo, ki jo je s skrbjo gladila po laseh. »Vem, da me ne marate več,« in roke so ji zakrile obraz, »odkar, odkar . . . Mama, nočem, da hodi k meni ona, ker, ker ne more trpeti, da še živim.« »O, moj Bog,« se je zagrabila za glavo mama, ko se je prepričala, da je prav slišala. Marjetkin obraz pa se je kar spreminjal od zmedenosti do največje resnosti in zadrege. »Sončka draga,« je planila k njej in jo tesno privila k sebi. »Kaj se ti neki sanja, Sončka, Sončka!« In v tem nenadnem navalu nežnosti je bila tudi sama srečna, ker je prepričala tudi samo sebe, da ima tako zelo rada to svojo sestro, ki bo kmalu zopet tako vesela in živa kot nekdaj z debelimi, rdečimi lički. Niti od daleč bi ne verjela, da je imela kdaj kako slabo misel o njej. Ali Sonja se je je besno -skušala rešiti. »Ne maram te! Ko te gledam, je, kot hi gledala njega, ki mi je tako zoprn, zoprn .. .« »Kdo?« sta istočasno vprašali mati in užaljena Marjetka. »Tisti, ki je z njim govorila pred hišo oni dan in jaz sem jo klicala in ... se mi ni oglasila.« Težko je govorila in občuteno, zavedajoč se velike krivice, ki so ji jo storili. »Stanko,« je planilo iz zardele Marjet-ke. »Toda . . . « »Oh, mama,« jo je prekinila Sonja,« nočem slišati ničesar o njem. Tako neumen in smešen je bil in ona se mu je smejala. In o meni je govoril. Nočem, da govori o meni.« »Ne maram ga, sovražim ga,« je jokala na materinih prsih. »In tudi njo, če bo še kaj govorila z njdm.« »Kaj tebe to briga, Sonja? Z njim bom govorila za nalašč, ker ga ti sovražiš. In kadar se mi bo zdelo in kakor se mi bo zdelo. Da veš. In prav on, ki je tako dober in se vedno zanima zate.« »Nočem, da se zanima zame, nočem, razumeš?« je vpila Sonja, da bi vendarle vsi razumeli, kako ji je prav v dnu duše zoprn. »Sama hudobija te je,« ji je zabrusila Marjetka in besno zaloputnila z vrati. »Tebe, tebe je sama hudobija. Sram te bodi. Pojdi, pojdi, hudobija črna. In to pri otroku, o moj Bog, pri otroku. Kaj vse moram doživljati z vami!« In oči so se materi orosile. »Kaj pomeni to ,pri otroku'?« je spet začela Sonja. »Tudi ti si se spremenila, mama, odkar hodi on k nam- Tudi ti, vsi . . . « »Kaj ti je? Kaj neki blodiš? Sonja, ne jezi me še ti.« »Poslušaj me, mama, saj je res tako,« in je napeto iskala besed, da bi izrazila svoje misli. »On je tak kot vrtavka in vi vsi ste mu postali nekam podobni. Kaj jaz vem, kaj je to. Prej ste bili bolj mirni, kaj jaz vem kakšni. In sedaj si tudi ti bolj hitra, skoraj bolj mlada, kot on, kot vrtavka. Ali nimam prav?« ji je napeto zrla v oči in neizrečena muka je bila v tem pogledu. Tako je Sonja čutila življenje, ki se je oddaljevalo od nje. In večkrat je premišljevala, strmeč v strop na neko točko. »Tudi mama bo z njo, ko umrem, in obe bosta imeli radi tega tujca, tega vrinjenca, namesto mene. Niti spomnili se ne bosta name. On bo prevzel moje mesto. In z menoj — bo, kot da me ni bilo nikoli.« In z vsemi močmi je hotela zabraniti, da bi se to ne zgodilo, a zaman. * Nekaj dni pred smrtjo za rakom se je nekaj pretrgalo v njej. Izginila je bila tista tako mučna groza pred smrtjo. Želela si je ljubiti vse. Nezmagljivo sovraštvo se je umaknilo nezmagljivi ljubezni. Vse je imela rada: mamo, Marjetko, vse ljudi, ki so io prišli obiskat. Dotedanje življenje se ji je prikazovalo kot nekaj burnega, ki jo je težilo k tlom, medtem ko jo je ta ljubezen napravljala lažjo, lahko kot peresce. Vse to, kar je minilo, se ji je zdelo težka in mučna bolezen, medtem ko je sedaj čutila, da bo ozdravela in bo vanjo prišlo življenje, a lepše in čistejše kot prej. Ker se je megleno spominjala, da je imela prej nekaj opravka s Stankom, je nenehno spraševala mamo in Marjetko, čemu da ne pride, ko bi ga tako rada videla. ' S strahom sta ga poslali klicat. Kaj če se izpremeni, ko ga zagleda? Ali ni se izpremenila. Krčevito mu je stisnila roko, kot bi hotela tudi vanj, globoko vanj razliti svojo srečo in se mu je nasmehnila kot iz onostranstva. Vez se je našla med življenjem in smrtjo. Branka (Peric Jožica) OTROK ne odneha RAZLIKA Vprašali so izkušenega človeka, kakšna je razlika med bogatinom in revežem. Pa je rekel ta: „Med bogatinom in revežem je samo ena razlika: Revež se vznemirja in skrbi, kaj bo čez nekaj ur jedel, bogatina pa vznemirja in skrbi to, kar je pred nekaj urami jedel. Če tat svari. . . Svojevrsten tat se je prikradel ponoči v ljudsko šolo v Hindasu na Švedskem. Tam je našel škatlo, v kateri so imeli šolarji shranjene svoje prihranke. Tat je bil precej razočaran, ker je našel samo 20 švedskih kron. To je približno 100 šilingov. Tat je vtaknil ta skromni plen v žep. Potlej pa je vzel kredo in napisal na tablo opomin za šolarje: „Otroci, vi morate bolj štediti (šparati)!" DobtoÜjíva. roka ne obuboža (Narodni pregovor) ŠKOTSKA Dva Škota sedita v parku in kadita, vsak iz svoje pipe. Pa se oglasi eden izmed njih: „Še s kajenjem nima človek več pravega užitka. Če kadi svoj tobak, je človeku hudo za denar, ki ga ,zapuši', če pa kadi tobak, ki mu ga je nekdo ponudil, pa ,faj£a' ne vleče prav, ker je pretrdo nabasana ..." trok ga je prvi zagleda!. Tam na oglu je stal. Star mož v raztrgani obleki, z ugaslimi očmi, ki so prazno strmele predse. V otrplih rokah je držal škatlo. V mrazu zasinjeli prsti so se krčevito oklepali škatle, ki jo je ponujal mimoidočim. V njej so bile .razglednice, že nekam umazane od otipavanja. »Razglednice . . . razglednice . .. je enoglasno mrmral predse kot človek, ki ve, kako zastonj je njegovo ponujanje. Ko se vendar nihče ni zmenil zanj. Otrok, ki je stal poleg matere, ga je prvi zagledal. Zasmilil se mu je. Ozrl se je na mater, ki je 7.amišljena strmela v izložbeno okno in si ogledovala lesketajoči nakit. »Mama,« jo je prijel otrok za roko, »mama, poglej no starega moža!« »No . . . in?« je vprašala mati. Še obrnila se ni. »Nekaj bi lahko kupila od njega!« je ponujal otrok. Mlada žena se je za hip ozrla proti slepemu možu. »Razglednic imamo že dovolj. In pa ... v trgovini je mogoče dobiti lepše. In večjo izbiro imajo. Pa tudi cenejše so.« In spet se je zagledala v bleščečo krasoto iz zlata in srebra tam v izložbenem oknu. »Mama?« Otrokov glas je že kar vsiljiv: sitno proseč, se zazdi materi. »Mama!« »Ne bodi tako nepočakana. Saj greva!« »Mama!« se otrok ne da odgnati. »Če že ne bova nič kupila, potlej bi pa lahko kaj darovala temu revežu.« »Pa poglej, če imaš kaj v svoji torbici. Če že hočeš, pa mu daj.« Otrok spusti materino roko in odpre torbico: zmečkan robček, nekaj prašnih bonbonov, košček vrvice in svetel novec za dva groša. Zdaj je vzel ta dva groša v roke, potlej se proseče zazrl v mater. »Ali ne bi še ti kaj zraven dala?« Mati se je kar ujezila. Hitro se je obrnila od izložbenega okna in stopila po pločniku. »Saj ne utegnem iskati drobiža. Daj mu tisti groš, pa je. Še videl ne bo, kaj si mu dala, ko je slep. Zaropotalo pa le bo.« Otrok je nerad ubogal. Stopil je nekaj korakov k revežu. Že je stegnil roko, da bi spustil novčič v škatlo, pa se je potlej hitro obrnil in stekel k materi. »Berač res ne bo videl, da sta le dva groša,« je dejal tiho. »Ampak ljubi Bogec .. . mama ... ta bo videl. Saj si sama rekla, da Bog vse vidi.« Mlada žena je zardela, pogledala v tla. »Prav imaš, otrok moj. Vidiš, kako na to pozabimo. Že prav, da si se vsaj ti tega spomnila.« Zdaj je zardel otrok od veselja. Srečen je stisnil novec za pet šilingov v roke in stekel k siromaku tam na oglu. Drugega za drugim je spustil v njegovo škatlo oba novca: za dva groša, za pet šilingov. »Bog lonaj!« se je smehljaje zahvalil slepec. Otrpli prsti so trepetaje tipali preko darovanih novcev. PREPOZNO SPOZNANJE Deset let je imel Francelj, ko ga je oče pripeljal v mesto in ga prijavil na gimnaziji. »Ga bova že spravila skozi šole, če ima veselje za to. Saj midva ne potrebujeva veliko,« je še isti večer razlagal ženi, ko sta sama obsedela po večerji. »Če nama je Bog dal le tega otroka, bova pa za tega toliko bolj skrbela.« »Sam veš, Martin,« je dejala žena. »Midva bova že.« Tako sta se oba odločila: za sebe in za Franca. Vse njuno delo in mišljenje je veljalo sinu, da bi laže študiral. In je doštudiral gimnazijo, napravil maturo. Proti jeseni sta govorila z očetom. »Na univerzo bi šel rad študirat. Pravo.« je razlagal sin. »Potem bi se potrudil, da pridem na finančni oddelek.« Oče se je le veselo nasmehnil. Velikokrat je že bral v časopisu o raznih »oddelkih«. In vselej se mu je zdelo to nekaj velikega, zanj docela nedosegljivega. In sedaj pravi sin: »Potlej bi se potrudil, da pridem na finančni oddelek.« Zato se je oče nasmehnil in srečen dejal: »Že prav, Franc! Z mamo bova že še teh par let skrbela za tebe. Sva tudi doslej. Le eno glej: pridno študiraj in pošten ostani!« Spet sta se zvečer menila z ženo: »Veš, najino sobo bova morala odstopiti Francu. Če že študira za »finančni oddelek', potlej rabi mir. Midva sva itak večji del v kuhinji,« je dejal mož. »Sam veš, Martin.« Prav kakor pred leti je odgovorila žena in pri tem zaskrbljena položila roke v naročje. »Saj je za najinega sina. Gotovo bo na stare dni hvaležen.« »Ah, kaj. Saj ni treba, da bi nama kdaj povračal. Hišo imava, nekaj vrta zraven. Kot železničar še kar dobro zaslužim Ko ne bom več mogel, pa dobim penzijo. Midva se bova že prerinila. Da bi le Franc pošten in vesten človek ostal!« Pa je študij več požrl, kot sta računala. Začela sta si pritrgovati pri jedi in obleki. Da bi le sinu ne manjkalo. In ta se je za vsako stvar zahvalil. Spočetka prisrčno, pozneje le še iz navade. Pa oče in mati tega nista opazila. Vse za sina, le to sta imela pred očmi. In ta je doštudiral, napravil doktorat. S sošolci je obhajal to slavje nekje v mestu. Da je taka navada, je dejal staršem. In oče je bil zadovoljen. Kmalu nato je napravil sin še zadnji upravni izpit. Izmučen od študija je odpotoval za nekaj tednov na oddih. »Zaslužil je,« je pravil oče. »Zakaj pošteno je študiral.« Zraven pa je premišljal, kako bo v tem mesecu šlo brez težav, ko je skoro vso mesečno plačo dal sinu. In vrnil se je Franc s počitniškega potovanja ves ogorel od sonca in zdrav. V šoli Nadzornik je prišel v več-razredno šolo nadzorovat. Pa ga je že prvo uro motil strašen nemir v sosednjem razredu. Nekaj časa je še potrpel, potlej pa je le šel v sosednjo sobo. Naglo je odprl vrata, zgrabil tistega, ki je v razredu najbolj kričal, ga vlekel na hodnik in tam postavil v kot. „Tu stoj, pa glej da ne zineš!" mu je ukazal. Nato se je spet vrnil nadzorovat v sosednji razred in bil vesel, da je bilo v razredu zraven tako mirno. Kakih deset minut pozneje pa potrka nekdo na vrata. Majhen deček pokuka pri vratih in boječe vpraša: „Prosim, gospod, ali bi mogli spet imeti učitelja. MED OTROKI Teta (ki je prišla na obisk): „Ubogi Tonček, mama mi je pravila, da si tudi imel ošpice kot tvoj brat. še dobro, da te niso tako hudo mučile kot brata!" Tonček: „Kaj, brat da je imel hujše ošpice. Jaz sem imel hujše, ker sem jih dobil med počitnicami." MED ŠKOTI Skupina turistov si ogleduje razvaline in še nekaj bolje ohranjenih sob starinskega gradu. Ko si vse natančno ogledajo, vprašajo vodiča, pristnega Škota: „Povejte no, se je v tem gradu v prejšnjih časih zgodilo kaj posebnega?" „O ja," brž odgovori vodič in njegov obraz kar zažari, „natančno Mlado dete stopa roditeljem na prste, odraslo na srce. (Narodni pregovor) pred sedemnajstimi leti je bil tu neki turist iz Amerike in ta mi je dal 5 dolarjev napitnine!" Med umetniki „Kaj misliš, ali nam kaže ta slika sončni vzhod ali zahod?" vpraša Peter svojega znanca Antona, ko si ogleduje slike na umetniški razstavi. „Prav gotovo sončni zahod," odgovori Anton. „Le kako moreš to tako prepričevalno trditi?" se čudi Peter. „Zato, ker umetnika poznam. Ta še nikoli ni pred poldnevom vstal," odvrne Anton. Avto posebne vrste „Kakšen avto bi pa radi imeli?" vpraša trgovec bogatega kupca. „Ste se že za model odločili?" „Pravzaprav ne," meni kupec. „Imel bi pa že rad nekaj posebnega. Avto, ki ga še nihče nima." „Potem je najbolje, da kupite avto brez obrokov. Doslej si ga je še vsak na obroke kupil." »No, zdaj se boš pa lahko lotil vsakega dela,« ga je pozdravil oče. »V dveh mesecih bom že nastopil službo,« se je pohvalil Franc. »Potlej vama ne bom visel na vratu.« »Ah, kaj bi tisto. Saj veš, da sva z mamo rada naredila. Da bi le dobro napredoval v službi. Kje v bližini bi bilo najbolj prav. Potlej bi še vedno lahko pri nas stanoval.« In res. Dve leti pozneje je že bil Franc nastavljen v bližnjem mestu. »Kaj pa ti je? Že ves večer vidim, da te nekaj tišči. Kar povej! Še vselej sem ti pomagal, ti bom tudi sedaj, če bom le mogel,« ga je nekega dne nagovoril oče. »Veš, oče, saj ni nič posebnega. Le nekaj bi ti rad povedal. Zaročil bi se rad!« je nazadnje izdavil. »Oho!« se je veselo začudil oče. »Nevesto si si poiskal. Lepo, lepo! No, star si že dovolj. Pa, kaj pa nevesta? Kdaj pa bo zaroka? Da se bova z mamo pripravila!« »Saj ravno zato sem prišel. . . Veš, z Eriko se bova prihodnji teden za tri dni odpeljala v glavno mesto in tam se bova zaročila.« Očetu je smehljaj na licih zamrl. »Kako... zunaj ... v glavnem mestu? Mislim, da se zaroka obhaja doma, pri starših. In pa nevesta? Mar je ne boš pripeljal k nama, da jo vidiva, njo, ki bo odslej tebi kuhala, zate skrbela, kot sva do zdaj midva? Francu je bilo nerodno. Izmikal se je očetovemu pogledu, se skušal izviti odgovoru, nazadnje pa je kar udaril: »Erike ne morem pripeljati k nam. Moraš razumeti, oče. Ravnateljeva nečakinja je, ti pa ... In pri nas je vse tako...« Očeta je zalila rdečica. Zdelo se mu je, da ga je nekdo udaril v obraz. Brezizrazno je zastrmel mimo sina v Trije beneški slovenski novomašniki v letu 1959: Od leve na desno: Batistič Emil, domači župnik, Mučič Jožef, Adolf Dorbolo. prazno. Zatrepetale so mu ustnice, prsti so se mu zagrebli v koleno. »Ja, . .. seveda, . .. seveda. Že prav, že dobro,« je zamrmral s stisnjenimi ustnicami. Potem je počasi vstal in odšel. Franc je prvič zapazil, kako postaran je oče, kako upognjeno njegovo telo. Ni pa zapazil objokanih materinih oči. Preveč je imel opravka z bližnjo zaroko z Eriko, ravnateljevo nečakinjo ... V očetu pa se je nekaj zrušilo. Zrušile so se lepe sanje. Ne o sinovi pomoči, ne o sinovi hvaležnosti. Saj tega ni pričakoval. Da se ga bo pa sin sramoval, ker je samo železničar, navaden železničar. In vendar, ko ga je vzdrževal, takrat je bila njegova plača dobra. Pa kaj to, saj mu ni za tiste denarje, saj so bili za sina, ampak . . . Ne, ne more razumeti, zakaj ne bi smela ravnateljeva nečakinja videti njega, železničarja. Vso noč skoro ni zatisnil očesa. Premetaval se je po postelji. V prsih ga je dušilo, pri srcu zbadalo. In drugo jutro je le s težavo vstal. Za hip se mu je stemnilo pred očmi, komaj se je še ujel in sedel nazaj na posteljo za nekaj minut, da je prešla omotica. Drugi dan opoldne so ga nezavestnega odpeljali v bolnišnico. Ko je zagrenjen odšel iz kuhinje v zgor-njico, je na drugi stopnici omahnil. Srčni napad! Mati je objokana telefonirala Francu. »Takoj pridem, ko bom dokončal clelo,« je ta obljubil. Razburjen, skoro nejevoljen zaradi bolezni, je poklical Eriko. »Erika, očeta je zadela kap. Vožnjo in zaroko bova morala najbrž odložiti za kak čas. Ne veš, kako mi je nerodno,« se je skušal opravičevati. »Seveda, razumljivo, Franc!« je zaslišal zaročenkin glas v slušalki. Pa je preveč pazil, da ne bi bil ta glas užaljen, zato ni čutil v njem zaskrbljenosti in otroškega sočutja. »Ubogi oče! In pa mati! Kaj pa mama? Moj Bog, kakšna nesreča!« je tožila. »Ja, srček, hudo je. Iz pisarne pridem k tebi!« »Zakaj .. ?« je še hotela vprašati, pa je Franc že odložil slušalko. Pa bi ga bila tako rada vprašala, zakaj je ni še nikoli povabil k svojim staršem. Zakaj je ne bi vsaj danes vzel s seboj. Prav gotovo bi ubogi mami lahko kaj pomagala. Že tolikokrat si je želela, da bi spoznala ta dva pridna človeka, ki sta se tako prizadevala za njenega Franca, da je lahko študiral. Saj mu je že večkrat rekla, da bi jo popeljal k staršem, pa se je vselej s kakšnim izgovorom izmuznil. Le zakaj neki? Ni se mogla pomiriti. Na vsak način mora k materi. Revi bo gotovo hudo, ko je tako sama doma. Gotovo ji bo dobro delo, če pride k njeji Franc je prišel zelo pozno domov. V službi so ga zadržali. Vodja oddelka mu je naročil še nekaj del, pa je ostal. Častihlepen kot je bil, da bi na vsak način hitro napredoval, ni povedal, da je oče nevarno bolan in da bi moral pravzaprav brž domov. Podpore otrok se nadejati, je naravno, a goljufivo. (Narodni pregovor) SREČO JE TREBA IMETI V ameriškem mestu Chicago je v pozni nočni uri ustavil maskira-ni ropar preprostega delavca: „Dušo ali pa denar!" Kaj je hotel delavec? Ropar je potegnil iz žepa revolver in grozil z njim. Ni pa opazil, da mu je pri tem nekaj padlo iz žepa. Delavec je obrnil vse svoje žepe in dal roparju tri dolarje, ki jih je našel. Več revež ni imel s sabo. Godrnjaje je ropar vzel tiste dolarje, vtaknil revolver v žep in izginil za prvim voglom. Delavec je za hip še stal, tako mu je strah omrtvil kosti. Potlej pa se je sklonil, da bi videl, kaj je roparju padlo iz žepa, ko je potegnil revolver. Pobral je tisti papir in videl, da je to bankovec za deset dolarjev. „Sreča v nesreči," je zamrmral in šel domov. Sedem dolarjev je/ prislužil. DELO, NAK! Na velikem trgu v Neaplju je zastopnik delavcev navdušeno govoril zbrani množici. Njegove besede so užgale navzoče, da so mu navdušeno pritrjevali, ko je ob koncu zaklical: „Mi zahtevamo dostojno stanovanje za vsakogar!" „Bravo!" je zakričala množica. „Mi zahtevamo znižanje davkov!" „Izvrstno!" je zaploskala množica. „Mi zahtevamo delo za vsakega!" ????? „Vsakemu človeku zadosti dela!" je ponovil govornik. „Na vislice z njim!" je odgovorila množica. KAJ BOŠ ŠTEL! Dva roparja sta vdrla v mestno hranilnico in jo izpraznila. Utrujena sta prispela s plenom v svoj brlog. „Prižgi luč, da bova preštela, koliko nama je padlo v roke!" je dejal prvi. „Ne bodi aboten!" se je branil drugi. „Preveč sem utrujen, da bi štel. Pa tudi ni treba šteti! Jutri si kupiva časopis. Tam bo natančno napisano, koliko je bilo ukradenega!" SMEŠNE CENE „Vaša prodajalka mora stran. Ves čas, ko sem izbirala, se mi je zaničljivo posmehovala!" se je priložila sitna gospa pri veletrgovcu. „Naravnost žaljiv smeh je bil to!" „Nikar, gospa," jo je tolažil vele-trgovec. „Pri nas se vsaka prodajalka tako smehlja. To ni žaljivo, temveč le znamenje, da mi po naravnost smešno nizkih cenah prodajamo." NOVI AGENT „Le kako ste mogli zavarovati tega možaka, ki je že 98 let star?" se jezi ravnatelj zavarovalnice nad novim agentom. „Enkrat bo plačal svoj obrok, potlej pa umrl. Mi pa lahko vso vsoto plačamo njegovemu dediču." „Nikakor, gospod ravnatelj," se brani agent. „V statistiki sem bral, da prav malo ljudi na svetu umrje v tej starosti." PRI ZDRAVNIKU ZA ZOBE Mali Tonček je prišel z materjo k zdravniku za zobe. Pa je bd ves možat in pravil materi, da se prav nič ne boji. Ko pa je prijel zdravnik za svoj „sveder", se je pa Tonček le ustrašil. A znal si je pomagati: „Gospod doktor, pri meni ni treba nič vrtati, zob že ima luknjo." Ko je prišel domov, so bila vrata zaprta. Le kje je mati? Gotovo pri očetu v bolnišnici. Ce bi vsaj vedel, v katero so ga zapeljali. Da je mogel biti tako neroden, da ni matere vprašal. . . Pa že so se odprla vrata. Brž je stopil k materi, a ona se je obrnila, kot bi jo bilo sram zardelih oči, objokanega lica. Odšla je v spalnico, tiho zaprla vrata za seboj. Že je hotel stopiti za njo, pa je prav takrat prišla Erika iz kuhinje. »Erika?« se je začudil, se skušal nasmehniti v pozdrav in stopil k njej. Pa ona se mu je umaknila. »Stoj!« mu je ukazala. Njen glas je trepetal, bleda lica je pretresalo v zadržani žalosti, razočaranju, jezi. »Tvoj oče je umrl, Franc! Ravno prav sem prišla, da sem ujela njegov zadnji pogled. Le kako si mogel predvčerajšnjim biti tako nesramen? Njemu, ki je vse storil zate, se ti ni zdelo vredno, da bi mu predstavil svojo bodočo ženo, mene nisi pustil, da bi ga kot bodoča hčerka pozdravila! Pa sem te tolikokrat vprašala, te prosila . . . !« Erika, lepo prosim, poslušaj ... !« je zajecljal. Erika je le zmajala z glavo: »Prepozno! Kdor se sramuje svojih staršev, se bo pozneje sramoval tudi svoje žene in otrok. Kdor očeta in mater zanemarja, se tudi za ženo ne bo brigal.« Za hip je utihnila, kot bi hotela prisluhniti v sosednjo spalnico. Potem pa se je odločno obrnila: »Le to sem ti še hotela povedati, preden se za vselej ločiva. Vsaj pri materi skušaj popraviti, kar si pri očetu grešil! Zbogom!« Tako hitro je stopila mimo njega in tako prepaden je bil, da je ni ustavljal. Še za korak se ji je umaknil, ko je šla mimo. Osramočen je strmel v tla. Tako je stal. V srcu mu je bilo težko, oči so ga pekle v žalosti, sramoti, kesanju. Pa je v sosednji sobi zaslišal težak vzdih, zaslutil joka-jočo mater. Odprl je vrata, planil v sobo: »Mama, mama!« je zaklical v strašni stiski. »Mama, mama!« je zaprosil, se spustil pred njo na kolena in pokopal svoj obraz v njeno naročje. »Mama, le kaj sem naredil! Le zakaj sem bil tak?« Kar trgale so se besede iz njega, besede samoobtožbe in bridkega kesanja. Pa je začutil materino roko, ki ga je gladila po laseh. Kako dobro so mu dele tople, mehke materine roke, kako blažilen je bil njen glas: »Nikar se ne muči, Franc! Saj bo še vse dobro. Še vse boš prav naredil, Franc. Oče je vedno to pravil. Oče je trdno zaupal vate!« Zajokal je v materino naročje. In vendar mu je bilo laže. Saj ga je mati božala kot nekoč pred mnogimi leti majhnega otroka. In njen glas mu je bil najlepša pesem: »Vse bo še dobro, Franc. Oče je trdno zaupal vate!« ?55 dneva v dan ista pese>h+ Nekaj iz otroSke vzgoje »Tako, zdaj pa hitro zaspi!« je še rekla mati, po-gladila otroka po laseh in ugasnila luč. Mirko se je obrnil, zatisnil oči, zaspati pa ni mogel. Kakor v filmu se je odvijal pred njim pretekli dan, na las podoben ostalim dnevom njegovega »brezskrbnega« otroškega življenja. »Brž vstani!« ga pokliče mati zjutraj, ko ravno najlepše spi in sanja. »Zdaj se brž umij!« mu takoj nato ukaže. »Jej no brž, saj boš še šolo zamudil!« je njen naslednji ukaz. Potlej mora od doma. V šolo. Kako lepo bi bilo. če bi mogel enkrat lepo počasi iti v šolo. Ko je pa toliko lepega med potjo. Takoj za hišo je mlado drevesce, ki mu ga je oče dal. Tega že mora pogledati. Onstran vrtne ograje imajo mravlje »svojo stezo« preko poti. Kako mikavno jih je gledati, ko vlačijo najrazličnejše stvari. Če bi utegnil, bi jim lahko kako kobilico ali kaj podobnega ujel in nastavil. Potlej bi gledal, kako jo prva mravlja najde, pove novico drugi, ta tretji in kmalu jih je vse črno krog bogatega plena .. . Pa ura v zvoniku neusmiljeno bije. In ob osmih mora biti v šoli. Spehan steče zadnji po stopnicah in skoro bi podrl učitelja, ki že stopa v razred. »Letos se moramo v računstvu še veliko novega naučiti. Zato bomo morali pošteno pohiteti!« je prvo, kar zve v šoli. Pa pride odmor. Nekaj blagodejnega je to. Za hip biti prost in se malo preletati po dvorišču. Pa kaj: »Brž, brž! Nazaj v razrede. Odmora je konec!« In v šoli spet: šolska naloga. »Le pohitite. Še dvajset minut imate časa ... Še deset minut. . . !« Hvala Bogu, še vsako dopoldne je minilo. Veseli hite otroci iz šole. Mirko se mora malo poigrati s sošolci. Le kako hitro mine čas! »Ne moreš malo bolj pohiteti iz šole, Mirko,« ga pokara mati za pozdrav. »Že pol ure te čakamo z ju-žino. Drugič se le bolj požuri!« Po južini pa spet: »Zdaj se brž malo spočij!« In pol ure pozneje: »Zdaj brž napiši nalogo. Ob štirih boš nesel očetu malico!« PRVOVRSTNI HOTEL V ameriški državi Colorado (USA) je hvalil neki hotel v svojih prospektih sobe za goste, ki so najbolje opremljene. Kopalnica, telefon, avtomatične peči... kar si pač poželi človek, vse je v taki hotelski sobi. Ob koncu te hvale pa stoji v prospektu: „Če v taki sobi ne morete spati, potem je temu kriva vaša vest!" Jtlirna aeit i*. na/ko/fle azglavje. (Narodni pregovor) SAMO HRUPA NE Hišni lastnik je nezaupljivo motril moža, ki je prišel prosit za stanovanje. „Imate otroke?" je vprašal hišni lastnik. „Ne!" „Pa psa, mačko ali kakšnega kanarčka?" „Ne!" „Gotovo pa imate radio ali gramofon ali pa morda celo klavir?" „Ne, prav nič takega nimam. Pač pa imam nalivno pero, ki je že izrabljeno. Kadar z njim pišem, malo praska." PRAVA VZGOJA „Midva se nikdar ne prepirava vpričo otrok," se pohvali žena. „Če že prideva kaj navzkriž, potlej na-ženem otroke vselej ven iz sobe." „Res," se začudi soseda. „Zdaj vsaj vem, zakaj so vaši otroci vselej zunaj na cesti." V družini „Mama, povej no, kako si se spoznala z atejem?" vprašuje nadobudni sinko. „Veš, enkrat sem padla v vodo in bi bila skoro utonila. Pa je prišel atek in me rešil iz vode," razlaga mati. „Ah, sedaj pa vem, zakaj me oče ne pusti, da bi se naučil plavati." se ,posveti' sinku. Kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje. (Narodni pregovor) ,Plemeniti' pes Mestna gospa bi rada psička. Ne premajhnega, ne prevelikega! In kar je glavno: biti mora čistokrven, najbolj plemenite pasme tako rekoč. Pa izbira s trgovcem, dokler se ta ne naveliča in ji pokaže čisto navadnega psa. „Pa je čistokrvne rase? Ima rodovnik?" se zanima gospa. „Milostljiva," zatrdi trgovec kar moč svečano. „Če bi ta pes znal govoriti, bi z nama niti govoriti ne hotel, tako čistokrvne in plemenite pasme je." Med zdravniki V Berlinu je bil med prebivalci posebno znan zdravnik, profesor Heim. Ljudje so ga zaradi njegove originalnosti in dobrote klicali: papa Heim. Ko je bil eden njegovih asistentov že nekaj dni pri njem, je opazil, da Heim vsakega bolnika posebno natančno iz-prašuje o tem, kaj je jedel. Ko mladi asistent ni mogel več premagovati radovednosti, je vprašal: „Gospod profesor, za kaj pa sprašujete vsakega bolnika tako natančno o tem, kaj je jedel? Ali na ta način bolje spoznate, na čem boleha?" „To ne," se je zasmejal Heim, „za diagnozo to ni važno. Pač pa potlej vem, koliko mu smem zaračunati!" Kdor otroke preveč ljubi, ta jih pogubi. (Narodni pregovor) In ob štirih: »Ja, še sedaj nisi naredil naloge. Za tisto računanje pa rabiš debeli dve uri. Res ne vem, kako moreš biti tako počasen!« Ko prinese očetu malico: »Šele sedaj prideš! Po smrt bi te bilo treba poslati!« ga pozdravi oče. »Na, zdaj pa zanesi posodo spet domov. Pa glej, da se ne boš preveč mudil!« mu čez četrt ure potisne torbo v roke in se spet dvigne k delu. Doma zaprosi mamo: »Bi lahko šel k sosedovim. S Petrom sva domenjena.« »Pa pojdi. Samo glej, da boš ob šestih doma!« Mirko brž pohiti k sosedovim. Mimogrede še pogleda na zvonik. Saj je že deset minut čez pet. Samo petdeset minut bo smel biti s Petrom skupaj. Treba se bo hitro igrati. . . Seveda, v petdesetih minutah sta dva mlada fanta šele sredi najlepše igre. Ure pa tudi nimata, da bi gledala nanjo. Mati mu sicer ničesar ne reče, ko prepozno pride domov, a Mirko vidi sam, da je užaljena. Saj bi on tudi najraje jokal. Molče se umakne v kot s knjigo v roki. Ob »Robinzonu« pozabi za nekaj minut svoje male težave. »Mirko brž, večerja je že na mizi!« In ravno sedaj, ko se ljudožerci plazijo okrog Robinzonovega otoka. »Mirko, saj boš še zaspal. Mojca je že snedla juho, ti pa tako mečkaš!« ga opominja oče. Saj ne misli tako Kakor posojuješ, iAo ti rracajo. (Narodni pregovor) hudo, a njegovi besedi ni mogoče ugovarjati. In Mirko je, kar le more hitro. Po večerji se lahko še z očetom malo poigra. Kako lepo je pri njem. Pa kaj, ko se že oglasi mati: »Mirko, zdaj pa brž spat!« In Mirko si »brž« umije zobe in roke, se »brž« poslovi od očeta, »brž« se sleče in hitro skoči v posteljo. Potlej pride mama in ugasne luč: »Zdaj pa brž zaspi!« Mirko se prevrže v postelji. Tako gre iz dneva v dan. Hitro vstati, brž v šolo, hitro se učiti, brž nazaj domov, hitro jesti ... — še igrati se mora hitro. Mar odrasli res ne vedo ničesar, kako hudo je za otroka, če mora vsako reč »brž« narediti, če se mora »hitro« učiti, »hitro« jesti. . . Mar morajo res s svojo nervoz-nostjo mučiti še otroke? Tisti večer je Mirko sklenil, da dolgo ne bo zaspal. Vsaj enkrat na dan bi rad po svoji volji sanjaril in počel, kar bi sam rad, brez priganjanja, brez tistega večnega »brž«. Pa je bil le preveč utrujen. Kar same so se mu zaprle oči in spanje ga je poneslo v ne-skrbno kraljestvo sanj. y £ £ 2 _ p.a. le. kaklen Ko je stopila i/, tramvaja in šla listih par korakov do hišnih vrat, je čutila, da jo nekdo zasleduje. Obrnila se je in zagledala za sabo mladega moža, ki jo je kar pre-badal s svojimi sivimi očmi. »Vi ste Anica, kaj ne?« je vprašal. »Pa saj vam ni treba praviti. Sam vem, da ste vi Anica. Da ali ne?« »Oprostite ... jaz vas ne poznam, čeprav ste uganili moje ime.« Mladi mož jo je le še ostreje pogledal: »Jaz vas tudi ne poznam. Danes se prvič vidiva. Sicer pa vem še veliko več o vas!« Anica je postala radovedna. Ta da bi kaj Več vedel o njej? »Od kod pa veste, kako mi je ime in . . . pa vse drugo!« je vprašala. »To je moja skrivnost. Vem pa — na primer —, da ste poročeni. Potlej imate lepo stanovanje, zraven pa še precej velik vrt. Vašemu možu je Peter ime. Otrok nimata, čeprav bi jih oba rada. Mar ni vse to res?« Anico je bila kar groza. Kako je le vse to mogoče? »To je strah. Čisto vse ste prav povedali!« »Pa to še ni vse, gospa! Včeraj ste imeli pranje in ste obesili 67 kosov perila na dvorišču!« »Gotovo stanujete v hotelu, ki je onstran naše hiše?« »Kaj neki! Tu je moj naslov!« In mož je potegnil iz žepa karto in jo dal začudeni ženi. »Še nikoli nisem bil v tem mestu! Danes zjutraj sem prvikrat prišel sem!« »Le kako pa morete vse to vedeti?« »Moja skrivnost, gospa!« je nadaljeval mož in ves čas gledal ženo. »Pa vem še veliko več. Vaš mož je državni uradnik. Da mu je Peter ime, sem vam že povedal. Pred osmimi leti ste se z njim poročili. Imeli ste boljšega ženina, pa ste vendar Petra vzeli. Zaradi pokojnine, seveda. In Peter, vaš mož, gre vsako soboto zvečer kegljat. Zadnjo soboto je prišel šele ob dveh zjutraj, to se pravi: v nedeljo navsezgodaj.« Anica je trepetala od razburjenosti in notranjega strahu. »Gospod, vi ste vedež, čarovnik!« »Res, vedež sem, posebne vrste vedež!« In mož se je sedaj prvič nasmehnil: »Da ne boste mislili, da sem ljubosumen na moje znanje, vam bom nekaj zaupal. Tudi vi se lahko naučite tega vedeževanja!« Anica je prisluhnila. Da bo lahko vedeževala . . . Mož pa je tiho, skrivnostno začel praviti: »Saj se večkrat peljete z vlakom, avtobusom ali tramvajem. Tam lahko spoznate življenje čisto tujih, neznanih ljudi. V tramvaju sem prej deset minut stal za vami in — po slušal, kaj ste sami pravili vaši prijateljici. — Tako in — srečno, gospa!« ZNATI MORAŠ „Pomisli," toži Tone svojemu prijatelju Petru. „Zdravnik mi je dovolil en sam vrček piva na dan? Mar ni to strašno?" „Kaj pa je to hudega?" ga tolaži Peter. „Pojdi še k petim drugim zdravnikom! Vsak ti bo dovolil en vrček piva na dan, pa jih imaš vseh skupaj šest!" ČE SE JAVIJO NAPAČNI DUHOVI.. . Zakonca Daniel in Mary Sandler v ameriškem mestu Dellington sta povabila nekaj znancev na večerjo. Ker sta bila oba prepričana spiritista, sta seveda priredila tudi spiritistič-no „sejo". Gostje so sedeli v poltemi za okroglo mizo in gospod Sandler je skušal priklicati „duhove" iz onostranstva, da bi s „trkanjem" kaj povedali. Mož je imel uspeh. Kar naenkrat so vsi navzoči razločno slišali, kako „trka". Presenečeni so se spogledali, najbolj še gospod Sandler, ker ni mogel na noben način pravilno tolmačiti tega „trkanja". Vsekakor je bilo videti, da duhovi" tokrat nočejo pravilno odgovarjati. Malo pozneje so vsi dobro spoznali, kaj so hoteli „duhovi s svojim trkanjem". Izkazalo se je namreč, da tisto „trkanje" ni prišlo iz onostranstva, temveč le iz sosednje sobe. Tja so namreč prišli vlomilci in lepo v miru vlomili v blagajno, ki je bila vdelana v steno. Iz nje so pobrali precejšnjo vsoto denarja . . . Ponoči ob dveh Ponoči ob dveh je pri Stane-tovih zazvonil telefon. Nejevoljen je vstal mož in dvignil slušalko: „Halo, kdo kliče?" „Vaš hišni zdravnik," se o-glasi zdravnik po telefonu. „Gotovo se še spomnite, kako ste mc pred dvema mesecema točno ob dveh ponoči poklicali, naj brž pridem k vaši ženi, ki je zbolela. Ker mi pa še do danes niste plačali tega računa, sem vas hotel sedaj po dveh mesecih točno ob isti uri, kot ste vi mene takrat klicali, na to opomniti. Če boste pozabili, vas bom v enem tednu spet klical." Dva dni pozneje je zdravnik dobil svoj denar. VZGOJITELJEM Pri mladini je podobno kot pri mlinu. Če boš nasul na mlinske kamne dobrega žita, boš dobil dobro moko. Če pa boš nasul slabo žito ali pa celo pokvarjeno, boš dobil slabo moko ali pa pokvarjeno. Če pa ničesar ne nasu-ješ, se pa mlinski kamni sami obrabijo in uničijo . .. SVOJIM OTROKOM NIKOLI NE RECI: »Iz tebe ne bo nikoli nič posebnega!« »Ravno tako nervozen si kot tvoja mati.« »Pusti, za to nimaš nobenega talenta!« »Le počakaj, da pride oče domov!« »Pusti me, saj mi ne moreš pomagati. Le zadržuješ me!« »Le kaj je mati ves dan delala, da še sedaj ni večer-je?« »Očetu pa ničesar ne povej o tem!« »Saj ne moreš nič za to, da si tako trmast. To imaš po očetu.« Mož se je odkril, se priklonil Anici in smehljaje odšel. Ta pa jc obstala začudena in gledala za njim. Nekaj takega . . . Zmajala je z glavo in odšla v stanovanje. Vmes pa premišljevala, kaj vse je še povedala svoji sosedi. Da, da! Če govoriš, misli, kaj poveš! DVE MINUTI Pravzaprav je bil Mirko tudi sam kriv. Zakaj je pa prinesel svoj novi lepi nož s tremi rezili v šolo in ga vsakemu kazal! Da bi ga vsaj v žepu imel. Pa ga je položil pred sabo na klop, da ga je lahko ves čas gledal. In drugi tudi. Pa je po drugem odmoru Mirko začel jokati. In potem stekel k učitelju. Nekdo mu je ukradel nož. Prav gotovo. Ko je zvonilo za odmor, je bil še na klopi, sedaj ga ni več. Čisto nov nož s tremi rezili! Učitelju je bilo nerodno. Vsaj zdelo se je tako. Za trenutek je molče stal pred razredom in gledal po svojih učencih. Ti pa vanj. In vsem je vrela kri v glavo. Vsi so se spraševali: »Le kaj bo naredil?« Učitelj je za hip pomislil, potem pa mirno dejal: »Eden izmed nas je kradel. Spozabil se je in vzel nekaj, kar ni njegovega. Krasti pa ne smemo, sami veste to. Seveda ne moremo reči, da je ta, ki je kradel, že slab človek. Tudi jaz sem, dragi otroci, nekoč v mladosti nekaj ukradel. Pa sem potlej videl, da to ni prav in sem spet vrnil. Nisem hotel biti nepošten. Ampak enkrat sem se spozabil. Vendar sem postal učitelj.« In spet je za hip pomolčal, kot bi ne vedel, kaj naj reče. Pa je zato tembolj prepričevalno začel: »Vsak izmed nas lahko pride v skušnjavo, da nepremišljeno nekaj vzame. Toda tatvina je popolna šele tedaj, ko se odloči, da tisto reč obdrži. Šele v tistem trenutku postane pravi tat.« Za trenutek se je učitelj zazrl skozi okno, potem pa spet pogledal po učencih: »Eden izmed nas je vzel nož Zdaj bi lahko pregledal vaše torbe, preiskal žepe, pogledal pod klopmi. Toda, saj nismo radovedni, kdo je podlegel skušnjavi, ker vemo, da vsak lahko pade. Vesel pa bom, če bom videl, da je tisti že spoznal, kako napačno je ravnal.« Zdaj je brž pogledal na uro in potem določil: »Zdaj gremo vsi ven na hodnik. Potlej bo vsak izmed vas šel sam za dve minuti v razred. Tudi tisti, ki je nož vzel. Čisto sam bo v razredu dve minuti. V tem času lahko položi nož nazaj na Mirkovo klop, lahko naredi . . . Vsakemu bom dal dve minuti časa. Vsak mora tako dolgo v razredu ostati, da bom potrkal na vrata in ga poklical ven. Kar začnimo!« e 81 Drug za drugim so začeli otroci hoditi v prazno razredno sobo. Pa so nekateri hoteli takoj nazaj. A vsakega je učitelj pognal nazaj. Dve minuti mora vsak ostati v razredu! Kar niso mogli nekateri razumeti, kaj naj tako dolgo počenjajo v razredu, pa so se uklonili. Če že učitelj tako hoče . .. ! »Tako,« je dejal učitelj, ko so bili spet vsi zbrani v razredu. »V teb minutah se je odločilo, ali je med nami nekdo tat, ali pa samo človek, ki je pač podlegel skušnjavi, pa ima dobro voljo vse popraviti, kar je zagrešil. Mirko, poglej pod klop, če je nož kje tam!« »Ga že imam!« je zakričal Mirko ves vesel in dvignil roko, v kateri je zmagoslavno držal nož. Srečen se je ozrl učitelj po razredu, se obrnil in šel k svoji mizi. Tam je našel majhen košček papirja in na njem nerodno napisano: »Kako sem vam hvaležen, gospod učitelj!« Učitelj je vzel listek, ga vtaknil v žep kot dragoceno listino. Učenci še opazili niso. Učitelj pa je opazil, da stavek ni čisto prav napisan, a mu je bil zato še bolj drag. Saj je bila to listina, ki je potrdila njegovo vero v dobroto človeškega srca. H. L. »Le počakaj, da boš začel v šolo hoditi. Tam te bo že učitelj prijel!« Žalost pa taka! Peter se je peljal prvič z avtom. Imel je smolo. Ze v tretji vasi je povozil petelina. Ker je bil pošten, je ustavil in vprašal kmetico, koliko naj plača za petelina. „Sto šilingov!" je ta zahtevala. „Kaj, sto šilingov? Še trideset jih ni vreden!" pravi Peter. „Ja, petelin trideset! Pa moja žalost za tako lepim petelinom? Ta naj bo kar zastonj?" je odvrnila kmetica. • Avguštin Žele /Dzain&ka le (je rut a Ko so zidali novi devinski grad, je živel med stavbeniki in slikarji, ki so se natepli z vseh vetrov, tudi eden, ki je zapustil sled v ljudski govorici. Ta je bil ukrajinski slikar Vasilij, doma s Krima ob Črnem morju. Bil je tudi edini, katerega so takratni Devinčani razumeli. Govoril je z njimi po rusko, oni so mu odgovarjali po slovensko, nato so se pa čudili, kako to, da se razumejo. Rad je pripovedoval, da je pravzaprav prišel do Jadranskega morja, da bi se na lastne oči prepričal, do kje sega ta narod, ki ga je kot listja in trave. »Velika, prevelika zemlja Rusija,« je pravil, »celo kranjsko deželo bi nasitil s tem, kar zraste tam na eni njivi.« Če ga je v krčmi pri »Lepi Vidi« spravil teran v židano voljo, je segel po balalajko in zaigral. Včasih je celo skočil na mizo in po kozaško zaplesal, da je vse ponorelo. Toda Vasilij ni bil samo velik slikar in pevec, ampak tudi izredno lep človek. Ženske so trdile, da v naših krajih ni moških s takimi očmi, s tako brado, s takimi lasmi, s tako postavo, s takim glasom. Kadarkoli je Vasilij po končanem delu odhajal iz grada, so se ženske — ta s škafom pod pazduho, ona z otrokom v naročju — nastavile tako, da so ga srečale. Devinski kmetje svobodnjaki so si šteli v čast, če jih je Vasilij obiskal. En sam človek je gledal Vasilija po stra-. ni; kako upravičeno, bomo kmalu videli. To je bil devinski grof Hugo, tisti strašno bogati, ki je koval lastni denar, kupoval za tisoče in tisoče zlatnikov graščine, kot Prem, Precljama, Postojna, Senožeče, Šilen Tabor in nagajal na morju samim Benečanom. »Sezidajte mi grad,« se je bahal, »grad, da mi ga bodo zavidali cesarji in Benečani! Pripravite mi polne hleve konj, orožarne, kočije. Vse mora biti trdno kot skala, varno kot morje, lepo kot zvezde.« Ko si je vsak dan ogledoval na konju, kako napreduje zidanje gradu, je bil pre-pasan s sabljo, ki jo je sam zaplenil v boju s Turki. Na sablji je bil vdelan napis: »Mohamed, prosi zame Saliha, ki pripada tvojemu narodu.« »Temu Mohamed ni pomagal,« se je norčeval, »meni Turki niso odsekali glave kot Herbartu Turjaškemu. Jaz sem rajši po- Pogled na razvaline devinskega gradu (na desni) snemal Ravbarja, Nikolaja, Andreja, ki si je priboril nevesto v turnirju in lomil podkve, Adama, nepremagljivega konjiškega poglavarja. To so bili junaki, ne pa tista mevža od cesarja Friderika III., ki si je dal pridevek Kratki in ga je kralj Matjaž premagal.« Nekega dne se je grof Hugo odpravil po morju v Trst. Pred grljanskim samostanom sta mu zastavili pot dve beneški jadrnici. Čul se je le krik: »Z nami ali v smrt!« V soncu so se zableščali meči. Grofovo jahto so poslali v Devin, grofa pa odpeljali v Benetke. Na roke in noge so mu deli okove; stražilo ga je izmenoma po šest mož. Pred ječo pa je noč in dan čepela v čolnu še ena straža. Dolge mesece je presedel grof v ječi; njegovi ženi Alenki pa se ni mudilo, da bi ga odkupila. Celo všeč ji je bilo, da se je iznebila moža in sama gospodovala. Nad novi blesteči grad je legla mrtvaška senca. Zdelo se je, da vse žaluje za grofom; v resnici pa sta v njem živela dva najsrečnejša človeka na svetu, Vasilij in Alen- 6* ka. Kar je do tedaj tlelo pod pepelom, je bruhnilo na dan kot zubelj. Alenka je prihajala k Vasiliju, ki je neprestano slikal v stolpu, od koder je bil na morje najlepši razgled. Ze kadar je Alenka potrkala, je Vasilij ves vzdrhtel. Odložil je čopič, odprl vrata in ji poljubil roko. Potem je sedela pri njem. Vasilij ji je pravil Alonuška. Alenka je rekla, da je najbolj srečna, kadar je pri njem. Kovala sta načrte, kako se bosta sestala v Lokavcu in Čr-nici, kjer so se takrat sprehajale srne in jeleni. Postala sta tako drzna, da se jima je zahotelo — ponoči seveda — celo na morje. Nato sta s stolpa gledala, kod sta pono-čevala, in se smejala. Vasilij je jecljal: »Alonuška, ti si lepša kot zlata vrata v Kijevu.« Alonuška je pa vzdihovala: »Ali sem res tako lepa, ali sem res najlepša, ali sem res lepša kot Lepa Vida, o kateri pravijo, da je ni bilo lepše?« Tako so minevali dnevi. Vasilij je bil vedno bolj iz sebe. Alonuška se je pa spremenila; postajala je vedno bolj hladna. 83 Nedopovedljiva ničemurnost in ošabnost sta ji razjedali srce. Vasilij jo je tolažil, rekoč, da bo naslikal tako Mater božjo, da bo vsak, ki jo bo gledal, padel pred njo na kolena. »Obraz bo tvoj, Alonuška, ta čudoviti, najlepši obraz; vse drugo bo od Matere božje, vse čisto, deviško, neoma-deževano.« »Vasilij,« se je tedaj oglasila Alonuška, »slikal me boš, kot bom jaz hotela; ne samo obraz, ampak tudi telo, žamet, biseri, prestol, vse, vse bo moje ... in da se razumeva, Vasilij, nič Jezusa v naročju. Vsak, ki bo to podobo občudoval, bo gledal samo mene, grofico. Jezus mi je preveč v nadlego, preveč me moti, celo napoti mi je. Samo mene naj občudujejo!« Vasilij se je začel tresti; tudi prekrižal se je. Take prevzetnosti še ni srečal na svetu. Zgrudil se je na stol in si zakril obraz. Bil je strašno žalosten, ker bo moral slikatiMa-ter božjo brez Jezusa. V njem je zavrela krimska kri in ozrl se je po bodalu na polici. Zasadil bi ga tej lepi slovenski Vidi trikrat v srce, skozi katero se je pretakala tako ošabna kri, da ni trpela v naročju niti samega Jezusa. Padel je na kolena in molil: »Doma, na Krimu, Matjuška božja, Te bom naslikal desetkrat, stokrat, tisočkrat, če boš hotela, in vedno z Jezusom v naročju . .. naslikal bom nebeški smehljaj najsrečnejše matere na svetu.« Skozi solzne oči je Vasilij videl, kako se je sonce do- Sijajno hišo so zgradili v glavni ulici; štirinadstropna je; milijone so vgradili in zazidali vanjo; uredili so udobna stanovanja s kopalnicami in raznimi školjkami, pri vsaki spalnici so obesili zunaj balkonček na ulico, pravijo, da zaradi lepega razgleda, v kuhinjah pa še enega za gospodinjske' potrebe; sploh je to bogataški luksus, bratec, marmor, ploščice, medenina, skratka, lepota je to, hiša kot pesem, pravcati Schonbrunn, kot se reče. Pročelje je obrnjeno na ulico, zadnja stran pa na vrt, kam taknilo obzorja in za večerni pozdrav poljubilo prelepo slovensko obalo. »Take barve, take barve bom rabil,« je še zavpil. Vasilij ni še nikogar slikal s tako težavo kot Alonuško; ko se je lotil rok, ni vedel kam z njimi. Ob srčni strani je manjkalo nekaj, kar bi dajalo veljavo vsej podobi. Ko je Vasilij podobo doslikal, je videl, da je naslikal žensko in ne Mater božjo. Devinskega grofa — Alonuškinega moža — so rešili iz beneškega ujetništva s težkimi zlatniki. Vasilija, ki je bil vedno bolj potrt, je vzela noč. Marijino podobo so pa poslali na Repentabor, ki je že takrat veljal za božjo pot, in jo postavili v oltar. IJ-pali so, da se bo romarjem priljubila. Ko so kmalu nato pridrveli Turki na Primorsko, so v nekaj urah preplezali repenta-borsko obzidje, poklali brambovce in vdrli v cerkev. Neki janičar, ki je bil doma iz Senožeč, katerega so bili Turki odpeljali skupno s Krupčevo nevesto z Gabrč in kateremu je kljub vsemu ostalo še nekaj spomina na krščansko vero, je pred oltarjem vzkliknil: »To ni nobena Mati božja!« Zgrabil je sulico in pomeril v podobo. Zadel jo je ravno v srce, ki je predstavljalo ono drugo srce, ki ni maralo Jezusa v naročju, srce, ki se je norčevalo iz pobožnega slikarja Vasilija, srce, skozi katero se je pretakala sama ošabna kri. pa drugam, kjer so kipci in vodometi; z eno besedo: to je zadnji krik arhitekture. Lahko si mislite, da so stanovalci ponoreli od sreče. Mesece in leta so čakali na stanovanje; njihove prošnje so trohnele tam nekje v nekakšnih arhivih; postale so čr-vive in miši so se sladkale z njimi. Sedaj pa jim kar naenkrat rečejo: Glejte, izvolite, vselite se v ta Schonbrunn, kot pravijo, in ne nadlegujte nas več s stanovanjskimi vprašanji. Lahko si mislite, da sami sebi niso verjeli, še manj pa stanovanjski ob- Drago Gervais: Nora hiša lasti, kajti ljudje imajo skušnje; zato so se iz strahu, da jim hiša ne uide, z glavo naprej zapodili vanjo in so sploh razvijali orjaške sile, ko so porivali pohištvo pred sabo; steklena vrata v glavnem vhodu so razbili v prvem zaletu; odkrušili so cele kose stopnišča, uničili ploščice na stenah; politirana vrata so pomazali, stene poškodovali; končno so zmagovito osvojili stanovanjske prostore; sedaj pa naj jih kdo poskusi metati ven, ako si upa. Nazadnje so se pomirili in se privadili na misel, da imajo stanovanje. Res stanujejo, dobro stanujejo, ni kaj reči. Skratka, komisijsko so ugotovili naslednja dejstva: Prvo dejstvo: Ugotovljeno je, da stanovalci te hiše uporabljajo balkone na ulico, ki so bili zgrajeni zaradi lepega razgleda, samo za sušenje perila, in sicer ne glede na to, ali je to perilo celo, zakrpano ali raztrgano. Ko so stanovalce opozorili na dejstvo, da se s sušenjem perila na balkonih, ki gledajo na ulico in ki imajo nalogo, da nudijo lep razgled, kvari estetska slika nove hiše, so ti enoglasno izjavili, da od estetike človek ne živi in da ni njihova krivda, če so prav ti balkoni obrnjeni na sončno stran, na kateri se njihovo perilo hitreje suši. Perilo, so rekli, bodo še naprej sušili na teh balkonih, to pa ne glede na to, ali je celo, zakrpano ali raztrgano; kogar to moti zaradi estetike, naj blagovoli zamiiati. Drugo dejstvo: Nedvoumno je ugotovljeno, da se je prvi napis z vsebino »štef bobec je ena svinja« pojavil na desni steni hodnika tik za vhodom v hišo in da je bil napisan z ogljem. Koj zatem je bilo gornjemu besedilu dodano drugo, tudi pisano z ogljem, ki se je glasilo: »Svinja jetisti kijeto napisal. To pravim jaz. štef bobec, lastnoročno.« Za tema dvema napisoma, o katerih je za trdno ugotovljeno, da sta se v označeni novi. hiši pojavila prva, so bile vse stene na desni in levi strani v vseh nadstropjih od veze v pritličju do četrtega nadstropja in podstrešja počečkane z najrazličnejšimi napisi, med katerimi so bili tudi taki, ki se v spodobni družbe?ii skupnosti ne smejo glasno povedati. Ugotovljeno je nadalje, da so bili vsi napisi pisani s šolsko pisavo, da so jih torej verjetno pisali otroci. Izvzeti je treba le veliko packo od črnila v prvem nadstropju; za to je dokazano, da jo je naredil književnik, ki stanuje v drugem nadstropju, ko je zadegal polno stekleničko črnila v kritika v prvem nadstropju in ga je seveda zgrešil. Tretje dejstvo: Ugotovljeno je nadalje — to je naznanil prosvetni delavec, ki stanuje v tretjem nadstropju — da stanovalec, ki stanuje nad njegovo glavo, to je v četrtem nadstropju, cepi drva v kuhinji, kar prosvetnega delavca moti, ker ne more biti zbran pri znanosti. Iz zaslišanja tistega stanovalca prosvetnika in vseh o-stalih stanovalcev v hiši izhaja, da vsi cepijo drva v kuhinji, samo da to drugih ne moti, ker se, kot so rekli, ne bavijo z znanstvenim delom ter ne potrebujejo zbranosti. Kar se pa prosvetnega delavcu tiče, trdijo soglasno vsi stanovalci, da je znan za-merljivec in sploh degeneriran intelektualec. Četrto dejstvo: Ugotovljeno je dalje, da je stanovalec v pritličju desno vso zimo redil svinjo v kopalni kadi in da je Ostanki gradu pri Doberdobu („Gradina") pritiral na 160 kil. Ko so ga poklicali na odgovor, je izjavil, da se mu vsak razgovor o tem vprašanju zdi odveč, ker je svinja uradno proglašena za domačo žival. Sicer pa, je rekel, če kaka gospa sme vzdrževati po deset mačk, psov ali kanarčkov, zakaj ne bi mogel on imeti v svojem stanovanju svinje, ki služi za prehrano in ki se ne šteje med luksuzne živali kot gori navedene. Rekel je tudi, da si življenja brez domače slanine, klobasic, ocvirkov in nadevanega želodca sploh ne more predstavljati; poleg tega je izjavil, da mu je svinjereja v krvi, i?i ker svinje ni imel kam deti, jo je spravil v kopalno kad, ki je — je rekel — kot nalašč narejena za uspešno pitanje svinj. Peto dejstvo: Stanovalec v tretjem nadstropju levo je že dalj časa opažal, da v kopalnici s stropa kaplja voda. Spočetka je mislil, da stanovalec nad njim pozablja zapirati pipo, zlasti kadar ni bilo vode; ker pa se je to curljanje stalno nadaljevalo, je začel zadevo obzirno preiskovati ter je ugotovil, da si je stanovalec v četr-■ tem nadstropju levo uredil v kopalnici majhen vrtič, to se pravi, nanesel je v kopalnico zemlje in nasejal vanjo malo peter-šilja, zelene in druge zelenjave, da bi mu ne bilo treba hoditi za vsako malenkost na trg. Vrtič je seveda zalival, kajti kako naj sicer rodi? Šesto dejstvo: 2e dolgo časa se je v hiši čutil neki neprijetni duh, to se pravi, smrdelo je kot na stranišču; nazadnje pa se je stanovalcu v pritličju levo zrušil strop v kopalnici. Komisija je ugotovila, da je bila stanovalcu v prvem nadstropju levo padla v školjko, ki ima svoj določen namen, srebrna žlica in da je ta, hotec priti do nje, školjko s sekiro razbil. Potem pa je vsa družina stanovalca v prvem nadstropju levo, sestoječa iz šestih članov, odraslih in otrok, vršila neke opravke kar na tleh kopalnice, vse dokler se ta, namreč tla, niso vdala in se pogreznila v pritličje levo. Ko so ga pozvali na odgovor, je stanovalec prvega nadstropja levo razžaljen izjavil, da je bila tista žlica njegova last, da dandanes ni tako lahko priti do srebrnih žlic in da on svoje lastnine ne more staviti v nevarnost. In tako se je nanizalo mnogo dejstev; našteval bi jih lahko do jutra. Vidi se tudi jasno, da so se stanovalci v novi hiši odlično znašli in da so vobče znali prilagoditi stanovanjske prostore svojemu okusu in potrebam. Uganke v ¿ažft Mitavi p, ri človeku govorimo o petih čutih, čeprav moderna znanost sedaj našteva še druge, kot n. pr. toplotni čut, ravnotežni čut. Tudi živali imajo čutila, toda ta velikokrat, posebno pri nižjih živalih, docela drugače »občutijo« kakor pri nas ljudeh. Mnogotere živali so slepe za barvo, druge spet zaznajo s svojimi očmi tudi ultravijoličasto barvo. Vsem živalim pa manjka zavestnega doživljanja. Živali ne mislijo in živijo, če bi po človeško govorili, nekako v spanju, kjer človek doživlja stvari, pa se jih ne zaveda. Pač pa imajo živali »nagon«, ki ga s tujo besedo imenujemo »instinkt« in ta jih u- sposobi za dejanja, ki vzbujajo pozornost in začudenje. Vsi vemo, da bo pes, čeprav smo ga v zaprti kletki, da ni mogel ničesar videti, odpeljali v oddaljen kraj, kar kmalu spet prišel domov. Da spet najde domov, ni zasluga njegovega sicer ostrega vonja, s katerim zasleduje sledi, temveč je zasluga neke vrste »šestega čuta«. Psi, mačke in golobje najdejo pot nazaj v kraj, od koder so jih odnesli, tudi če je ta pot nad 50 kilometrov dolga. Pet mesecev stara kukavica najde sama pot v Afriko in losos (morska riba, ki pa se izleže v sladkih vodah), ki je že dve ali tri leta preživel v morju, bo vedno s popolno gotovostjo našel reko, v kateri je zagledal luč sveta. Divje živali, ki so jih ujeli v divjini in odpeljali v živalske vrtove, si večkrat skušajo pomagati v prostost s tem, da si skopljejo luknje pod žično o-grajo. To še ni nič posebnega. Zanimivo pa je tole dejstvo: Vsaka taka žival začne kopati jamo proti tisti nebesni strani, kjer leži njena nekdanja domovina. Ko so nekoč velike opice na otoku Javi v vasi Legova začele uničevati polja, so ljudje nastavili na tista polja hrano, zastrupljeno s strihninom. Opice so sicer po- Mirko M a z o r a : Pomladna slutnje Slutim iz dalje: čez naše doline bo vela pomlad, odela jih v pisane halje, saj korenine v grudi naših trat in lesi v moji dobravi so grenki in zdravi. — žrle nastavljen strup. Toda komaj so začutile bolečine, so takoj poiskale neko določeno rastlino in začele objedati njeno listje. Poiskale so si rastlino, ki vsebuje proti-strup proti strihninu. Vse so na tak način spet ozdravele. Rumenokljuni kos natančno ve, kje v zemlji se skriva deževnik. Neke vrste ose zaležejo svoja jajčka v razne drevesne ličinke, pravzaprav v bube teh ličink. In taka buba je skrita pod drevesno skorjo. Toda osa s stoodstotno gotovostjo poišče mesto, kjer je taka ličinka, in skozi drevesno skorjo zaleže jajčka v bubo. Znano je, da živali že vnaprej slutijo razne katastrofe, kot so povodnji, potresi in podobno. V Srednji in Južni Ameriki veljajo predvsem papige za posebno »nezmotljive« preroke takih nesreč. Da domače živali večkrat slutijo smrt svojega gospodarja vnaprej, ljudje velikokrat pripovedujejo. Posebno dva zanimiva slučaja bi tu omenili. Ko se je francoski minister za trgovino z letalom smrtno ponesrečil (letalo je strmoglavilo in potniki so zgoreli pod ruševinami), je isti čas poginila doma tudi njegova posebno ljubljena mačka v strašnih krčih. Ko je leta 1931 v mestu Deklingen pri Buchloe umrl znani čebelar Walhor, je velik roj čebel dolgo časa obletaval njegov grob. Vrhu tega imamo celo vrsto poročil, kako so živali vnaprej zaslutile nesreče raznih vrst. Tako so n. pr. gnezdili golobi skozi desetletja pod streho dunajske pravosodne palače. Kar naenkrat so se preselili pod streho bližnjega parlamentskega poslopja. Tam so jih skušali pregnati, a golobje so ostali. Nekaj dni pozneje je pravosodna palača zgorela. Iz leta 1878 poročajo, kako so se hoteli vozniki v nižjeavstrijskih hribih ustaviti pri neki hiši. Toda konj se ni hotel ustaviti. Niso še .prišli daleč z upornim konjem, že so slišali za sabo strašen hrušč. Plaz se je utrgal v hribu nad hišo in pod-sul hišo ter vseh osem ljudi, ki so v njej stanovali. Čeprav so taka in podobna poročila večkrat pretirana, vendar moramo priznati, da je Bog položil v stvarstvo moči in sposobnosti, o katerih le malo ali pa nič ne vemo. Vidimo pa neskončno modrost in ljubezen vsemogočnega Stvarnika, ki je tu na zemlji vse tako lepo uredil, da je poskrbljeno tudi za najmanjša živa bitja. »Mi vsi srno dolžniki preteklosti in upniki bodočnosti; kajti vsak človeški rod sprejema zaklade svojih prednikov in jih mora pomnožene izročati svojim naslednikom.« (Bourgeois, francoski filozof) sf. »S ponosom izjavljam: jaz sem veren katoličan, jaz verujem v moč molitve; jaz verujem ne samo kot zvest katolik, ampak tudi kot učenjak.« (G. Marconi, slavni italijanski učenjak) aziskovalci zgodovine označujejo svetopisemsko mesto Jeriho kot najstarejše mesto sveta. Že pred prvo svetovno vojno so nemški arheologi (starinoslovci) raziskovali in. razkopavali starodavne razvaline tega mesta. Sistematično in z velikim uspehom se je pa tega dela lotil šele angleški arheolog Kenyon in sicer leta 1952. Odkopal je večje dele mogočnega griča, na katerem je stalo to mesto. V nečem pa je kljub uspehom bil razočaran. Gornje plasti razvalin, ki bi pričale o mestu Jerihi za časa prihoda Izraelcev v obljubljeno deželo, so bile od dežja in vetra tako uničene, da iz njih la mesto v petem tisočletju pred Kristusom, ga je docela razrušila. Na istem kraju so pozneje postavili le malo, vaško naselbino, ime pa prenesli na mesto, ki so ga zgradili v bližini in ki ga poznamo iz svetega pisma. Za takratni čas velika razsežnost mesta in veliko število prebivalcev zadajata zgodovinarjem celo vrsto vprašanj. Ker je bilo mesto močno utrjeno, je moral velik del prebivalstva graditi z najbolj primitivnim orodjem to obzidje. Ostali pa so morali skrbeti za hrano. To pa so mogli najbrž le, ker so že poznali poljedelstvo in živino- Najstarejše mesto sveta ^ ^ -*V -». —* ^ ni bilo mogoče kaj posebnega razbrati. Vsekakor bi bilo zanimivo vedeti, kako je bilo takrat v Jerihi, ko so Izraelci cel teden s skrinjo zaveze in med glasovi pozavn in bojnih tromb hodili krog tega mesta in ga končno v nenadnem napadu, ko se je mest-ilo zidovje razrušilo, zavzeli. Pa iz tega časa je ostalo samo nekaj sledov starega zidu in še nekatere drugi, več ali manj nepomembni zgodovinski ostanki. Zato pa so raziskovalci zasledili v spodnjih plasteh ostanke, ki živo pričajo o nekdanji zgodovini tega mesta. Iz teh izkopanin je jasno razvidno, da je bila tukaj že kakih 7000 let pred Kristusom precej obširna mestna naselbina. Pred 9000 leti je stalo na tem griču že obsežno mesto! In to v času, ko še nikjer ni sledov o kakšnih lončarskih ali celo kovinastih predmetih oziroma orodju. V na poseben način ovalno zgrajenih hišah je prebivalo več tisoč ljudi. Hiše so grajena iz ilovnate opeke. Le mestno obzidje je bilo iz kamna ter 1.75 m debelo. To obzidje je na nekaterih krajih še do danes ohranilo višino treh metrov. Ob tem obzidju je na notranji strani stal velik obrambni stolp, katerega ostanki so 8 metrov visoki. V sedmem tisočletju pred Kristusom je bilo mesto razrušeno in pozneje še dvakrat pozidano. Nam neznana naravna katastrofa (potres?), ki je po vsej verjetnosti zade- rejo. Z drugo besedo: niso živeli več samo od lova in nabiranja sadežev, ampak so že sami obdelovali polje in imeli nekatere domače živali. Toda o tem pa ni nobenih ostankov. Šele izkopanine iz petega tisočletja pred Kristusom pričajo o tem, da so se prebivalci že pečali z živinorejo in poljedelstvom. Splošno velja mnenje, da so ljudje v predzgodovinski dobi, ki so živeli v Prednji Aziji, nekako v času med šestim in petim tisočletjem pred Kristusom počasi prešli od lova in nabiranja sadežev na živinorejo in poljedelstvo. Ravno iz tega časa pa izvirajo tudi izkopane najdbe iz mesta Jeriho. Vendar pa te najdbe še niso bile dokončno raziskane, da bi bilo mogoče kaj določnega povedati. Le iz časa okoli 6000 pred Kristusom so našli nekaj semen in zrn, ki jih še niso mogli podrobneje raziskati. Prav tako so našli tudi ostanke kosti raznih manjših rogarjev (živali z rogovi), koz in goveda, vendar pa še ni dokazano, ali so to ostanki že udomačenih živali ali ne. Podnebje v okolici mesta Jeriho je zelo suho. Le močan vrelec precl mestom je o-mogočil to naselbino, ki je nekaka oaza v suhi pustinji. Našli so nekatere ostanke zidu, ki kažejo, da je bila voda na poseben način napeljana v mesto. Prav tako je še vedno odprto vprašanje, kako je tO najstarejše mesto sveta nastalo. Mnogi menijo, da so se ljudje, ki so takrat živeli še izključno od lova in nabiranja sadežev, začeli zbirati okrog močnega vrelca, ki je ob tem mestu. Do tega jih je prisililo vedno večje pomanjkanje vode. Tako se je to naselje vedno bolj večalo. Kmalu so ga obdali z zidovjem in ga tako zavarovali pred sovražnimi napadi. Čeprav velja sedaj Jeriho kot najstarejše, doslej znano mesto sveta, pa vendar še ni docela raziskano in daje še mnogo vprašanj in ugank, ki jih bo mogoče šele v bodočih letih in desetletjih z nadaljnjim raziskavanjem tamkajšnjih razvalin kakor tudi s primerjanjem z ostalimi zgodovinskimi najdbami rešiti. Prof. Ivan Theuerschuh: Neresni (Predavanje na tržaškem Eno izmed najtesnejših opravil na svetu je gotovo vzgoja otrok. In vendar se večina staršev zanjo malo ali nič ne pripravlja.-Navadno si pomagajo s tem, da vzgajajo otroke tako, kakor so nje vzgajali njihovi starši, to je po izročilu ali tradiciji. Načelo prave vzgoje pa zahteva, naj vzgojitelj vse svoje vzgojne ukrepe povezuje s stvarnostjo, v kateri se otrok giblje. Kar je torej veljalo za prejšnje čase, lahko ne velja danes. Res, da se vzgojna načela ne spreminjajo, ker že sto- in stoletja slonijo na trdnih oporah. Pač pa se spreminjajo časi in razmere, v katerih otroci žive. Napake pri vzgoji gotovo dela vsak vzgo jitelj. Tucli najboljši med njimi, ki jih še danes občudujemo, niso bili varni pred njimi. Vprašanje je le, kakšne so te napake in kolikokrat so na dnevnem redu. Pa tudi to je važno, kako jih otrok prenese. Če se ponavljajo od ure do ure, od dne do dne, iz leta v leto, potem ne more biti več govora o vzgojnih napakah, pač pa o nepravilni vzgoji, lahko bi rekli tudi o neresni vzgoji. Večkrat slišimo o nevzgojljivih otrocih, to je o malih ljudeh, katerih niti zlepa niti zgrda ni mogoče pripraviti k pameti. Matere prav dobro vedo, da zaradi nepravilne nege že prav majhen otročiček kriči, da je nemiren in ne uspeva. Predšolski in šolski otrok se pa že poslužujeta laži, sta potuhnjena in trmoglava in podobno. Kako neresno n. pr. vzgajajo otroka starši, ki ustrežejo sleherni njegovi muhavosti. Komaj tako mlado bitje izreče kako željo, že skoči vse na noge, da mu ustre-že. Sleherno neprijetnost, sleherno oviro mu spravijo s poti, tako da revček sploh ne vzgojitelji radiu dne 5. februarja 1959) more pokazati lastne moči in se vaditi v samostojnem nastopanju. Posledice take nepravilne vzgoje so seveda skrajno neprijetne za okolje, v katerem živi otrok. Kdo ima rad okoli sebe cmerave, čezmerno občutljive, gizdave in sebične otroke! Najhujša posledica take razneženosti pa je močno čustvo manjvrednosti, kajti raznežen otrok se boji težav, se jim izogne, če se le more, nima vere v lastno moč. Skratka: popolnoma je nesamostojen in tudi v poznejšem življenju je nesposoben za samostojno reševanje življenjskih nalog. Osebna usoda raznežene-ga otroka je pogosto žalostna in nesrečna. Nasprotno premehki ali premehkužni vzgoji je prestrogo ali pretrdo ravnanje z otrokom. Nekateri starši otroka od jutra do večera zastrašujejo. V njem vidijo samo snov, ki jo hočejo oblikovati po svojih merilih, ne glede na odpor in ne glede na pravilo, da je treba tudi majhnemu otroku nuditi možnost za pravo rast. Tako vzgojeni otroci se zunaj družine mnogokrat nagibajo k divjaštvu in k pretirani razposajenosti; to je razumljivo. Otrok se namreč mora nekje sprostiti; če se doma ne more ali ne sme, se pač razdivja na cesti ali v šoli. Mnoge otroške napake so v glavnem le odsev napak odraslih ljudi. Res je, da se marsikatera prikrade v otroško duševnost izven družinske skupnosti, torej brez krivde staršev. Toda napake, kakor občutljivost, cmeravost, muhavost, prešernost, gi-/davost, jezikavost, škodoželjnost, raztrese-nost, radovednost, poželjivost, zlobnost in nevoščljivost se ukoreninijo v dušo v do- mači hiši in so plod neprimerne ali neresne vzgoje. Kopičenje vzgojnih napak se torej javlja v nepravilnem telesnem in duševnem ravnanju z otrokom. Telesne napake, ki jih povzroči nepravilna vzgoja, se kaj kmalu pokažejo, duševne pa kasneje, največkrat tedaj, ko je že prepozno. Pa poglejmo, kako je z neresno vzgojo v vsakdanjem življenju. Oče: »Ta naš Peter mi gre že na živce.« Mati: »Ah, saj tudi meni. Pravkar sem ga kaznovala, da bo pomnil.« Oče: »Kaj je spet napravil?« Mati: »Zlagal se mi je, da je napravil nalogo, pa je ni.« Oče: »No, in kako si ga kaznovala?« Mati: »Dva dni ne sme nikamor zdoma, samo v šolo in naravnost domov. Mu bom že pregnala te njegove laži.« Oče: »Prav imaš! Torej si se vendar spametovala!« Mati: »Zakaj spametovala? Ali nisem vedno stroga z njim.« Oče: »Samo kadar si se razjezila, si ga pošteno pretepla; potem si mu pa spet dala vse.« Mati: »Torej sem jaz kriva, da laže in da ugovarja?« Oče: »Jaz prav gotovo ne! Kadar sem ga kaznoval, si mu dajala potuho.« Mati: »Nobene potuhe mu nisem dajala; samo zaščitila sem ga, kadar si ga preveč kaznoval.« Peter (vstopi v sobo): »Mamica, nalogo sem napravil. Ali se grem sedaj lahko igrat? Prijatelji me čakajo pod oknom.« Mati: »Kar sem rekla, sem rekla in ne preklicem za nobeno ceno na svetu. Kar reci svojim prijateljem, da te danes in jutri ne bo na igrišče.« Peter: »Saj si tudi Majdi rekla, da ne bo smela v mesto, ker se je sinoči pozno vrnila iz kina, pa je vendar odšla. Mati: »A tako? Z Majdo se primerjaš! Ali ne veš, da je večja in pametnejša od tebe?« Oče: »No, če si ji rekla, da danes ne bo smela v mesto, potem bi morala ostati doma. Saj veš, da je tudi ona potrebna nadzorstva.« Pevski zbor S. K. P. D. „Lojze Bratuž" iz Gorice Mati: »Kar zabavljaj čezme preti otrokom. Potem ni čudno, da je tak neubog-ljivec.« Oče: »Nič ne zabavljam, samo dosleden hočem biti. Peter ne bo šel na igrišče.« Peter: »Mamica, pusti me na igrišče, samo danes me pusti, jutri bom pa ostal doma.« Mati: »Nikamor ne greš, ne danes ne jutri!« Peter: »Obljubim ti, mamica, da se ne bom nikoli več zlagal. Saj vem, da nisem storil prav, ko sem ti rekel, cla sem nalogo napisal, v resnici je pa nisem.« Mati: »Peter, ljubi Peter, kolikokrat si mi že obljubil, da se ne boš več zlagal, da se boš učil in ne vem, kaj še, pa si vedno prelomil svojo obljubo.« Oče: »Tudi jaz sem bil že neštetokrat razočaran nad teboj.« Peter: »Tokrat pa govorim resnico. Bosta videla, kako se bom poboljšal.« Mati: »Prav! Če mi obljubiš, cla se boš res poboljšal, potem pojdi. Toda če ne boš držal besede, te ne bom pustila prav nikamor več.« Oče: »Peter ne pojde nikamor. Mislim, da moja beseda tudi še kaj velja.« ' Mati: »Kdo ti pa krati očetovske pravice?« Oče: »Ti, prav ti, ker se otrok obrača samo nate; za moje prepovedi se pa niti ne zmeni.« Mati: »Pa če je obljubil, da se bo poboljšal, naj gre samo za danes na igrišče, ker ga čakajo prijatelji.« Peter: »Ali smem iti, mamica?« Mati: »Pojdi, Peter, in kmalu se vrni!« Oče: »Zdaj vidiš, kdo daje otroku po-potuho.« Mati: »To ni nikaka potuha, ker verjamem otroku, da se bo poboljšal.« Oče: »Jaz pa ne, dokler ga boš tako vzgajala.« Mati: »Saj te nikdli ni doma! Kdo pa ima opravka z otrokom?« Oče: »Res je, da sem zaradi službe precej zdoma; toda zaradi tega naj otrok vseeno ve, da ima očeta. Razlika je samo v tem, da sem jaz dosleden, ti pa ne.« Mati: »Nekaj pa mora otrok vendar imeti od življenja.« * Nedoslednost v vzgoji je ena tako pogostih napak naših staršev, da jo je treba res odpraviti ali vsaj omejiti. Izkušnje uče, da so matere manj dosledne kot očetje, ve- Kadar ni dediščine, se otroci na grobu ljubijo; . če pa je je kaj, se pa grdo gledajo. (Narodni pregovor) činoma iz napačnega sočutja do otroka. Največkrat so nedosledne v svojih grožnjah, katere izrekajo v hipnem razburjenju, kakor ste pravkar slišali. Pozneje jim je seveda žal, da so otroku zagrozile s kako kaznijo, zato je tudi ne izpeljejo. Ne rečem, da starši ne smejo odpustiti otroku nobene kazni; če vidijo, da odpuščanje zasluži, to lahko store. Ne sme se pa to ponavljati, ker otrok tako odpuščanje temeljito izrabi. Otrok namreč dobro čuti ranljiva mesta materinega in očetovega srca in pozna njuno nedoslednost v grožnjah in dejanjih. Doslednost v vzgoji zahteva, da se vzgoji-teljeva dejanja skladajo z njegovimi besedami in da od svojih dobro premišljenih ukrepov ne odstopa v navalu dobrega ali slabega razpoloženja, pač pa vztraja pri svojih sklepih. Spremeni jih lahko šele tedaj, ko se je prepričal, da je otrok krenil na pravo pot. Ko bi se starši zavedali, kakšne važnosti je doslednost v vzgoji, potem bi ne delali napak v tem oziru niti pri otrocih v naj-nežnejši življenjski dobi. še važnejša je doslednost v predšolski in šolski dobi, ko si mora otrok pridobiti celo vrsto za življenje važnih lastnosti. Prav zato moramo predšolskega otroka dosledno pripravljati na bodoče šolsko življenje. Predvsem ga morajo starši navajati na dnevni red, od katerega ne smejo odstopiti, četudi se otrok še tako upira. Marsikateri šolski neuspeh bi izostal, če bi otroka že v tej dobi navajali na točno izvrševanje dnevnega reda in bi ga pri tem tudi nadzorovali. Zaradi nedoslednosti v vzgoji otroci ne opravljajo domačih nalog, ker jim starši pustijo, da odlašajo to za naslednji dan, se ne učijo in so v vsem površni in zanikrni. Ali ni taka nedosledna vzgoja res neresna in škodljiva za otrokov duševni in telesni napredek? Janko: »Očka, prosim te, daj mi denar za šolsko knjigo. Učitelj me vsak dan sprašuje, kdaj bom vendar prišel v šolo z računico.« Oče: »Naj ti da denar mamica, saj sem ji dal mesečno plačo.« Mati: »Še to povej otroku, koliko si mi dal; precejšnji del si odtegnil za svoje potrebe. Ali te ni sram? Pri družini nam manjka za najnujnejše potrebe, ti pa zapravljaš denar po gostilnah in barih, kvar-topiriš in se prepiraš, kakor hitro si nekoliko okajen.« Oče: »Tebe prav nič ne briga, koliko zapravim, saj se jaz mučim v tovarni, ne ti.« Mati: »Tega pa najbrž ne vidiš, koliko se jaz mučim z gospodinjstvom in z otrokom. Samo svoje delo upoštevaš, mojega pa ne.« Oče: »Saj se sama hvališ; zakaj naj bi te še jaz?« Kar skrbna mati pri vzgoji otrok dobrega stori, se ne da poplačati niti s srebrom niti z zlatom; kar pa mati pri otroku zamudi, šola ne popravi več in palica ne poboljša. Najprej mora vsak sam izmed nas pokazati, da mu je do lastne ohranitve in življenja, potem šele sme zahtevati pomoč drugih! »Vzgojitelji (starši, učitelji itd.) morajo biti najprej sami vzgojeni, če hočejo dobro vzgajati otroke oziroma mladino.« (L. Burger) » »Grešniki smo, otroci grešnikov, očetje grešnikov, pa se še čudimo in ogorčeno sprašujemo: ,Z a k a j trpljenje, če je Bog res dober?' — Oh, zakaj se raje ne čudimo in se še bolj začudeni ne vprašujemo: ,Zakaj je še toliko sreče, če je Bog pravičen?'« (Jacques Pericard). Janko: »Oče, zakaj se vedno jeziš na mamico, saj je pridna.« Oče: »Molči, paglavec, in ne vtikaj se v moje stvari!« Mati: »Pusti ga, Janko, saj vidiš, kako je surov.« Oče: »Kdo je surov? Še enkrat ponovi tako besedo pred otrokom, pa boš videla, kaj bom napravil.« Mati: »Napravi, kar hočeš; prav bojim se te! Tvoja dolžnost je, da skrbiš za družino. Ali se ne sramuješ, ko hodi otrok že dva meseca v šolo brez knjige?« Oče: »Tebe naj bo sram, ker hodi v raztrganem suknjiču. Lahko bi mu ga zašila.« Mati: »Še rajši pa kupila novega, če bi imela denar.« Kaj naj rečemo o takih vzgojiteljih, ki se vpričo otrok iz dneva v dan prepirajo in vlačijo na dan prav vse, kar jim pride na um? Nobena beseda ni pretehtana, nobeno dejanje preračunano. Vse, prav vse mora slišati ubogi otrok. V takih primerih ne gre več za vzgojne napake niti za nepravilno vzgojo, ampak za popolno vzgojno nesposobnost. Kaj naj postane iz otroka, ki mora dan za dnem, leto za letom živeti v takem peklu? Edino pametno bi bilo, da bi otroka potegnili iz domačega okolja in ga dali v kak primeren zavod, kamor vpliv staršev ne bi segal. Marijan: »Mamica, pojdimo domov, jaz sem tako zaspan.« Mati: »Počakaj, Marijan, saj smo šele prišli v gostilno.« Oče: »Kaj pravi Marijan?« Mati: »Domov sili. Pravi, da je zaspan.« Oče: »Glej ga otroka! Kaj misliš, da se bomo ravnali po tebi?« Marijan: »Očka, jutri imam šolo in še nalogo moram napisati.« Oče: »Boš pa ostal doma in se boš lahko naspal.« Marijan: »Kaj bo pa učitelj rekel?« Mati: »Ti bom že jaz napisala opravičilo, da si bil bolan?« Oče: »Na, pij, Marijan!« Marijan: »Nisem žejen; samo zaspan sem.« Mati: »Ah, s tem otrokom je res križ; samo sitnari. Počakaj, da se konča televizijska oddaja, potem bomo šli domov. Po- glej tam otroke, kako so živahni, pa so manjši kot ti.« Marijan: »Najbrž so spali popoldne; jaz pa nisem.« Oče: »Ti si velik lenuh, veš, Marijan; samo spal bi.« Marijan: »Saj vidiš, očka, da bo kmalu polnoč.« Oče: »Marijan, zdaj mi je pa dovolj tvojega sitnarjenja. Če ne boš pri priči tiho, ne boš šel nikamor več z nama.« Mati: »Saj res! V stanovanje ga bova zaklenila, potem pa naj ga straši, kolikor hoče.« Oče: »Kaj misliš, da zaradi tebe nikamor ne bova smela z mamico?« Mati: »Preveč sva ga razvadila, zato je tako zahteven in siten.« Menda ne boste trdili, da je ta primer pretiran, da se kaj takega po naših družinah ne dogaja. Ne bom zanikal, da marsikateri starši svojim otrokom še preveč nudijo, da jih razvajajo do skrajnih meja. Vprašanje je le, kaj je za otrokov duševni Števerjan — prizor iz burke „Srečni utopljenec" in telesni razvoj dobro, kaj pa slabo. Razumljivo je, da so starši ob nedeljah potrebni razvedrila. Ker pa otroka nikomur ne morejo izročiti v varstvo, ga vzamejo s seboj v gostilno, v bar ali kino. Kar poglejte, kje vse so otroci ob nedeljah in tudi ob delavnikih s starši. Vse pa bi se še nekako dalo razumeti, če bi se ob primerni uri vrnili domov in dali otroka dovolj zgodaj k počitku. Brezvestno pa je, če starši otroku ne privoščijo prepotrebnega spanja. To velja tako za predšolskega kakor tudi za šolskega otroka. Kolikokrat so o-troci v šoli brezbrižni in nedelavni, ker jili pustijo starši predolgo bedeti. S spanjem se otrok najbolje odpočije, prav zato moramo za spanje še posebej skrbeti. Zato je potrebno, da se starši odpovedo tej ali oni zabavi. Neresni so torej vsi tisti vzgojitelji, ki se hote ali nehote odmikajo svojim vzgojnim dolžnostim ali pa delajo vzgojne napake. Vzgoja otrok je resna in odgovorna naloga, zato zahteva tudi resnih vzgojiteljev. MARTIN JEVNIKAR: Ofiali kulturni stebri LETO 760 Po Atilovi smrti so se začeli Slovani pomikati iz Zakarpatja in en del je dosegel Panonsko nižino in Balkanski polotok. Po odhodu Longobardov v Italijo so ostale cele pokrajine na pol prazne in poselili so jih naši predniki. Računajo, da je bila okrog 595. leta slovenska naselitev v glavnem zaključena. Sprva so bili samostojni in pogani, toda razmere so bile take, da so se morali obojnemu odreči. Slovence so tako nadlegovali Obri, da so morali prositi pomoči sosede Bavarce. Ti so „tedanjemu karantanskemu knezu Borutu ustregli, pomagali premagati Obre, v zahvalo pa je Borut okrog 743 priznal bavarsko nadoblast. S tem se je odprla pot katoliški veri med Slovenci. Borut je poslal kot talca na Bavarsko sina Gorazda in nečaka Hotimira. Sprejela sta krst in pozneje kot vladarja pospeševala novo vero. Pomemben je zlasti Hotimir, ki je vladal od okrog 751 do 769. Bil je navdušen katoličan, zato je z vsemi sredstvi pospeševal krščanstvo. Iz Salzburga so prihajali vedno novi misijonarji in ceio pomožni škof Mo-dest, ki si je izbral za svoj škofijski sedež Gospo Sveto na Koroškem, kjer je tudi njegov grob. Modest je leta 760 prvič organiziral katoliško cerkev v Karantaniji. Odslej ni bilo slovensko ozemlje nič več misijonsko področje, ampak versko urejena dežela. Sicer so po Hotimirovi smrti nastali verski boji med katoličani in pogani (prim. Prešernov Krst pri Savici), toda temelji, ki jih je položil Modest, so ostali in-na njih so gradili njegovi nasledniki. TOMAŽ HREN — To leto je 400-letnica rojstva — Tomaž Hren se je rodil v Ljubljani, kjer je bil njegov oče župan in protestant. Da bi ga odtegnil protestantskemu vplivu, ga je vzel njegov stric Žitnik na Dunaj, ko mu je bilo komaj 8 let. S trinajstim letom ga je poslal v jezuitske šole v Gradec, da bi postal duhovnik. Toda Hren je po končanih filozofskih študijih opustil misel na duhovski stan in hotel oditi v Padovo študirat pravo. Na poti tja je v Ljubljani zbolel na smrt. Ko je ozdravel, se je vrnil v Gradec in dokončal teologijo. Leta 1588 je postal duhovnik in je takoj dobil Trubarjev kanonikat v Ljubljani. Deloval je kot stolni pridigar in pozneje kot stolni dekan. Leta 1597 ga je nadvojvoda Ferdinand imenoval za ljubljanskega škofa, kar je dve leti pozneje potrdil papež Klemen VIII. Od 1614 do 1621 je bil namestnik v Gradcu. Kot škof je stoloval večinoma v Gornjem gradu, kjer je umrl leta 1630. Hren je živel v razburkanih časih, ko se je protestantizem tudi na Slovenskem vedno bolj uveljavljal zlasti na kulturnem področju. Ker je bil navdušen katoličan in ker je imel močno oporo na dvoru, se je z vso vnemo lotil, da zatre v svoji škofiji protestantizem in izpelje versko reformo tri-dentinskega cerkvenega zbora. Vodil je re-katolizacijsko komisijo v svoji škofiji ter v letih 1600 do 1603 obiskal skoraj vse slovenske vasi, na novo posvečal protestantske cerkve, sežigal protestantske knjige in sprejemal protestante ponovno v katoliško Cerkev. Na vso moč se je trudil za utrditev in poglobitev verskega življenja med ljudstvom in duhovščino. Da bi si vzgojil dobrih duhovnikov, je obnovil Marijin kolegij v Gornjem gradu; ustanovil pa je tudi več štipendij za tiste, ki so hoteli študirati pri jezuitih. Vizitiral je škofijo in vsako leto sklical duhovnike v Gornji grad na sinodo, kjer so obravnavali verska in moralna vprašanja. Na sinodi leta 1604 je prvi objavil v ljubljanski škofiji tridentin-ski odlok o sklepanju zakonov v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku. Povsod je oznanjal ljudstvu verske nauke v domačem jeziku in gradil nove cerkve. Hren se je zavedal, da je treba protestantski književnosti postaviti nasproti katoliško. Zato si je napravil obširen kulturni načrt, ki obsega naslednje točke: 1. izdati evangelije in liste, 2. izdati katekizem, 3. preskrbeti pesmarico, 4. ustanoviti v Ljubljani tiskarno in 5. ustanoviti posojilnico. Ta načrt je zaradi prevelike zaposlenosti Hren le deloma izpeljal. Najprej je izdal Evangelije in liste (1613) v Gradcu v 3000 izvodih. Prevedel jih je jezuit Janez Čan-dik iz Višnje gore, Hren jih je le pregledal in nadomestil razne germanizme z domačimi izrazi. Prav tako je Čandik prevedel mali Kanizijev katekizem, ki je izšel leta 1615. O pesmarici pravi Hren, da jo je sestavil, a so mu jo izgubili duhovniki, katerim jo je izročil, da bi jo prepisali. Za tiskarno je kupil nekaj stotov črk in jih ponudil ljubljanskim jezuitom, če mu natisnejo pesmarico. Ti ponudbe niso sprejeli, zato so črke obležale v škofiji. Tudi s posojilnico ni bilo nič. Dobil pa je v Rimu dovoljenje, da so smeli njegovi duhovniki uporabljati Dalmatinovo Biblijo, najpomembnejšo protestantsko knjigo. Kot človek je bil Hren šibkega zdravja, a izredno neustrašenega značaja. Mnogi so ga napadali, doživel je celo vrsto krivic, a vse je prenesel mirno, ker je bil prepričan, da mora končno zmagati resnica in pravica. STANKO VRAZ — 150-letnica njegovega rojstva — Stanko Vraz je bil iz Cerovca pri Ljutomeru, torej iz vzhodne Štajerske, ki je tedaj imela več stika s Hrvatsko kot z osrednjo Slovenijo. Po dovršeni gimnaziji v Mariboru je odšel v Gradec študirat pravo, a ga ni dovršil. Začel je zlagati pesmi in jih je poslal v Ljubljano, da bi s Prešernovo pomočjo izšle v »Kranjski Čbelici«. Toda Prešernu in Čopu se pesmi niso zdele ne jezikovno in ne umetniško zrele, zato je tudi njegov ponovni poskus pri Čbelici propadel. Ko je tretjič poromal na Hrvatsko, ga je prevzelo ilirsko gibanje, ki je bilo tedaj v polnem razmahu. Leta 1835 je priobčil Vraz prvo pesem v hrvatskem jeziku in se podpisal kot »Ilir iz Štajera«. Tega koraka se je sam nekoliko ustrašil, odločno pa so ga obsodili Prešeren, Miklošič in drugi. Toda prvemu koraku je kmalu sledil drugi, ki je Vraza popolnoma pripeljal na hrvatsko stran. Preselil se je v Zagreb, postal urednik zbornika Kolo, tajnik Matice Ilirske in največji hrvatski pesnik ilirske dobe. Izdal je tri pesniške zbirke: Djulabije, 1840; Glasi iz dubrave žerovinske, 1841; Gusle i tambura, 1845. Razen tega je izdal 1839 Narodne pesmi ilirske, ki so prva slovenska knjiga v gajici. »Sloveniji sem dal slovo,« je pisal Vraz 19. novembra 1847 Prešernu. S tem je priznal, da se je ločil od domovine in postal Hrvat. Za Slovence je bil izgubljen, kakor je vsak, ki pozabi na svoj materin jezik in se poslužuje tujega. Zato nima Vraz za slovensko kulturo nobenega pomena, ampak je bolj opomin proti posnemanju njegovega zgleda. LETO 1860 Leto 1860 je bilo v Avstriji precej razgibano. Pridobitve revolucije leta 1848 je kmalu zatrl še hujši absolutizem. Notranji minister Aleksander Bach je zatrl vse pridobitve na političnem in narodnem področju. Poostril je nadzorstvo nad tiskom, vso oblast so dobili v roke Nemci, po nenemških deželah pa so bili spretno razmeščeni vladni priganjači in zvesti uradniki, tako imenovani »Bachovi huzarji«. To je trajalo do leta 1859, ko je bila Avstrija poražena pri Magenti in Solferinu. Tedaj so začeli dvigati nenemški narodi v Avstriji glave in takoj po vojni je cesar Franc Jožef izdal ukaz, da v nenemških deželah v višjih razredih gimnazij ni nemščina več učni jezik. Nato so dobili uradi na Poljskem ukaz, da morajo z ljudstvom občevati v domačem jeziku. Za Slovence te nove odredbe niso veljale; zato je djakovski škof Strossmayer 24. septembra 1860 v državnem zboru na Dunaju še posebej priporočil Slovence prosvetnemu ministru. Tedaj je tudi spregovoril pogumne besede: »Enake dolžnosti, enaka bremena, enake pravice. Avstrija... mora biti. . . tako urejena, cla najde v nji vsak narod, vsak rod dejansko poroštvo svoje narodnosti, svojih narodnostnih naprav.« Počasi so se na Dunaju prepričali, da so v državi potrebne reforme. Toda ministri in njihovi svetovalci so se razdelili v dva tabora: eni so zagovarjali centralizem, drugi federalizem. Zmagali so federalisti in 20. oktobra 1860 je izšla oktobrska diploma, ki je v glavnem ugodila zahtevam avstrijskih narodov. Slovenci sicer niso dobili Zedinjene Slovenije, vendar so bili z uspehom zadovoljni. Oktobrsko diplomo je že naslednje leto odpravil februarski patent, kljub temu pa pomenja oktobrska diploma začetek ustavnega življenja v Avstriji. Leto 1860 pomenja tudi za Mohorjevo družbo važno prelomno leto. Znano je, da so jo ustanovili v Celovcu 27. julija 1851 in se je sprva imenovala Društvo svetega Mohorja. Za leto 1852 je izdalo prve knjige, ki so jih sprejeli ljudje z navdušenjem. Toda počasi je začelo društvo pešati in leta 1859 je imelo samo še 263 naročnikov. Bilo je na tem, da preneha z delovanjem. Tedaj so se zganili nekateri rodoljubi, v prvi vrsti profesor Anton Janežič, in preuredili društvo v cerkveno bratovščino, ki se je prekrstila v Družbo svetega Mohorja. Papež je novo bratovščino potrdil 18. maja 1860. Družba svetega Mohorja se je pri organizaciji in širjenju naslonila na duhovščino in že prvo leto dosegla 1116 udov. Deset let pozneje je število udov naraslo na 16.165. Že prvo leto so tudi začeli izdajati znamenite Slovenske večernice, ki so se ohranile do danes in so dale ime posebni vrsti ljudske povesti. V literarnem pogledu je bilo leto 1860 razmeroma suho leto. Izšle so Pesmi Miroslava Vilharja in Franca Cegnarja ter nekaj Erjavčevih in Mencingerjevih novel. Vilhar se je učil pri Vodniku in narodni pesmi in je najrajši opeval ljubezen, domoljubje in naravo, v epskih pesnitvah pa zgodovinske dogodke in notranjske narodne pripovedke. Ker je bil muzikalen, je mnogim pesmim zložil nape ve in dosegel precejšnjo oblikovno spretnost. Cegnarje izšel iz Koseskega in Prešerna in se ni dvignil nad običajno tedanjo liriko. V pesmih spodbuja rojake k narodnemu delu in premišljuje o človeškem življenju. Erjavec je postal leta 1860 profesor v Zagrebu in je priobčil v Slovenskem Glasniku noveli Avguštin Ocepek in Na stričevem domu. Obe sta skromni, romantično-realistični in ne dosegata ostalih pisateljevih leposlovnih del. Važne pa so njegove Živali popotnice, ki spadajo v isto vrsto kot njegove znamenite Domače in tuje živali v podobah, ki jih je izdala MD. Janez Mencinger je priobčil v isti reviji Vetro-gončiča in Zlato pa sir. Obe noveli sta napisani živahno, nazorno in zlasti prva z močnim rodoljubnim poudarkom. FRANC METELKO — 100 let je od njegove smrti — Kadar govorimo o nekdanjih slovenskih abecedah, se spomnimo na Franca Metelka, ki je včasih zelo razburjal slovenske duhove. Rodil se je 1789 v Škocijanu pri Mokronogu na Dolenjskem. Študiral je v Novem mestu in Ljubljani, kjer je postal 1814 duhovnik. Od 1815 do smrti 1860 je bil stolni katehet v Ljubljani, kjer je poučeval ob nedeljah in praznikih rokodelske in obrtniške učence krščanski nauk. Od 1817 do 1857 je poučeval slovenščino na ljubljanskem liceju. Poleg tega je bil dolga leta prevajalec uradnih razglasov, ker je znal celo vrsto jezikov. Pri poučevanju slovenščine je Metelko čutil potrebo po primerni slovenski slovnici. Že zgodaj je mislil, da bi jo sam sestavil, toda ovirala ga je želja mnogih, da bi uredili slovenski črkopis. Že Kopitar si je v svoji slovnici (1808) želel, da bi dobili vsi Slovani tak črkopis, da bi vsakemu glasu odgovarjal en sam znak, ki bi ne imel nobenih znamenj ne pod črto in ne nad njo. Torej bi bilo treba latinico pomnožiti s primernimi znaki. Da bi to dosegel, je sklical Kopitar slovenske slovničarje na Dunaj, med njimi tudi Metelka. Niso se mogli ze- Mirko M a z o r a : Za vozom sewa Sredi mrzlične hitrosti strojev in ljudi mimo mene gre počasi in tiho voz sena. V hipu senozet ob hosti se razgrne pred menoj, zableste nekdanji časi, spet pri košnji sem doma. Gaji me obkrožajo in polja, iz dalj dehteča, vetrčki me božajo, — moja je vsa sreča. Voz sena je z vonjem mimo in jaz sem ob asfaltu žgočem obcestni kamen, obrnjen v gorsko stran. diniti, zato se je Metelko lotil dela sam in ga izpeljal v svoji nemško napisani slovenski slovnici leta 1825. Njegova abeceda ima več posebnosti: Poleg dotedanjih petih znakov za samoglasnike je vpeljal še tri nove: za ozki e nekak grški epsilon, za ozki o grški ornega in za polglasnik nekak vprašaj brez pike. Med soglasniki je vpeljal nekoliko po cirilici prirejene znake za č,š, ž in šč; s posebnim znakom je ločil mehki 71 j in lj ter dal dva znaka za h. V jezikovnem pogledu se je v slovnici naslonil na dolenjsko narečje. Njegova slovnica spada poleg Kopitarjeve med najvažnejše in najboljše starejše slovenske slovnice. Vsi poznejši slovničarji so črpali iz nje. Z Metelkovo abecedo večina Slovencev ni bila zadovoljna. Krstili so jo za »žabico« in »krevljico« zaradi nerodnih cirilskih znakov in se začeli proti njej boriti. Vnela se je znamenita »slovenska abecedna vojska«, v katero sta odločilno posegla tudi Matija Čop in France Prešeren. Končno se je vmešala v zadevo c. kr. naučna dvorna komisija in 6. nov. 1833 metelčico prepovedala za šole in šolske knjige. S tem je me-telčica umrla, Prešeren pa ji je napisal šaljiv nagrobni napis. Dosti uspeha si je pridobil Metelko s svojimi predavanji o slovenščini. Obvezno 7 97 so ga morali poslušati bogoslovci II. letnika, imel pa je tudi sicer dosti učencev. Učil je zelo dobro, ker je bil strokovno usposobljen. f IZIDOR CANKAR Dne 22. septembra 1958 je umrl v Ljubljani dr. Izidor Cankar, bratranec pisatelja Ivana Cankarja. Rodil se je 22. aprila 1886 v Šidu (Srem), gimnazijo in bogoslovje je dovršil v Ljubljani, postal duhovnik, nato pa odšel študirat umetnostno zgodovino na univerzo v Louvain in na Dunaj, kjer je doktoriral leta 1913. Med vojno je urejal Dom in svet (1914-18), nato dve leti Slovenca. Ob razsulu Avstro-Ogrske je bil član Narodnega sveta, Narodnega veča ter odposlanstva za zedinjenje. Januarja 1920 je postal docent na ljubljanski univerzi za umetnostno zgodovino, tri leta pozneje pa profesor. Precl drugo svetovno vojno je bil poslanik v Buenos Airesu, po vojni pa v Atenah. Zadnja leta je živel v pokoju v Ljubljani. Izidor Cankar je bil izredno nadarjen človek, bistroumen in razgledan, kakor jih je bilo malo med Slovenci v prvih štiridesetih letih tega stoletja. Komaj je prevzel uredništvo Doma in sveta, ga je dvignil v vodilno slovensko revijo. Umetnost je osvobodil zastarelih pogledov in ji dal evrop- skega duha. Anton Slodnjak je zapisal značilne besede: »Dominsvetovci so bili po čudnem naključju zdaj v umetnosti svobodnejši nego svobodomisleci.« Cankar je dosegel, da se je formalistična umetnost spremenila v idejno in objektivno. V nekaterih svojih novelah, ki jih je priobčil v Domu in svetu od 1908-14, je pokazal, da je njegov ideal »nov, ekspresivni realizem, ki hoče duhovno življenje izraziti še krep-keje, kakor sta ga mogla s svojimi nepla-stičnimi izraznimi sredstvi nova romantika in simbolizem« (Slodnjak). Višek Cankarjevega literarnega ustvarjanja predstavljata knjigi Obiski (DS 1911, knjiga 1920) in S poti (DS 1913, knjiga 1919). V prvi knjigi je v obliki razgovorov odlično označil tedanje vodilne slovenske kulturne delavce, druga je potopisni roman, v katerem razpravlja tudi o umetnosti v Italiji. Tu je s skoraj matematično natančnostjo dokazal, zakaj je kako delo umetnina (n. pr. Tizianova Assunta), kako je treba presojati umetnost, kaj vse je mogoče videti na potovanju itd. Slodnjak pravi, da sta ti knjigi »najčistejša in skoraj edina, vzorca našega razvoja iz simbolizma v ekspresionizem«. Izidor je uredil Zbrane spise Ivana Cankarja. Izdal jih je 19 zvezkov (od 1925-36). Vse je opremil z bogatimi uvodi in opombami, kjer je razložil in približal občinstvu Ivanovo literarno delo. Ti uvodi so še danes najpopolnejša razprava o Cankarju. Izdal je tudi Cankarjeva pisma v treh knjigah. Ko je postal profesor umetnostne zgodovine, se je ves posvetil temu predmetu. Tudi na tem področju je oral ledino, saj je bilo vse, kar so doslej Slovenci napisali o likovni umetnosti, zelo diletantsko. Leta 1920 je ustanovil Umetnostno zgodovinsko društvo in naslednje leto njegovo glasilo Zbornik za umetn. zgodovino, ki ga je dol- # ga leta urejal in polnil z razpravami o u-metnosti. Neprecenljive vrednosti je njegova obširna Zgodovina likovne umetnosti, prva v slovenskem jeziku, a napisana tako, da bi jo mogli prevesti v kateri koli jezik. Nekak abecednik za vsakogar, ki se zanima za likovno umetnost, pa je njegova razprava Uvod v umevanje likovne umetnosti. Sad Cankarjevega prizadevanja je Moderna galerija v Ljubljani. Izidor Cankar ima tudi za Mohorjevo družbo svoje zasluge, odkar je prišlo uredništvo po prvi svetovni vojni v Ljubljano. Vplival je na izdajanje Mladike, a tudi sicer so bili njegovi nasveti in predlogi koristni. Dalje je bil Izidor Cankar glavni urednik prvih treh zvezkov Slovenskega biografskega leksikona. Z Izidorjem Cankarjem je legel v grob umetnik in znanstvenik, ki ga je težko nadomestiti. LITERARNE VAJE (10-letnica izhajanja) Literarne vaje, dijaški list slovenskih srednjih in strokovnih šol na Tržaškem, so s šolskim letom 1958/59 dosegle desetletnico izhajanja. To je za dijaški list, ki ga pišejo in vzdržujejo dijaki popolnoma sami, lep jubilej. Takega lista nima nobeno slovensko mesto, čeprav bi bili zanj pogoji neprimerno ugodnejši, kakor so v Trstu. Literarne vaje je ustanovil pred desetimi leti na Nižji gimnaziji v Trstu profesor Rudolf Fajs kot razredno glasilo. Prvo leto so izhajale le v treh natipkanih izvodih. Že naslednje leto so izhajale razmnožene na ciklostil in so zajele vso Nižjo gimnazijo. Tretje leto pa so se pojavile tiskane kot glasilo vseh slovenskih srednjih in strokovnih šol na Tržaškem. Prof. Fajsu je pomagal pri urejanju prof. Martin Jevnikar, dokler ni ta prevzel vsega dela. List se je lepo razvijal in se tudi umetniško dvigal. Vsako leto sodeluje v njem nad sto sotrudni-kov, ki pišejo pesmi, povesti, črtice, kritike, razprave ali prispevajo slike. List izhaja sedemkrat na leto, vsaka številka ima 32 strani. Zadnja leta sodelujejo tudi Goričani. Pomen Literarnih vaj je velik. Dijaki se v njih uče samostojnega izražanja misli in umetniškega ustvarjanja, širijo pa tudi veselje do branja in s tem splošno izobrazbo. Doslej so vzgojili že nekaj literatov, ki so se v javnosti lepo uveljavili. (V. iŽahtel : Krizi NA Koroškem Vsa naša zemlja koroška je posejana z znamenji, kapelicami, križi jim na splošno pravimo. Znamenja vernosti so. Naši predniki so jih postavili sredi vasi, ob potih in razpotjih, na poljih in v gozdovih. V vsem našem življenju naj se srečujemo s Križanim, z njegovo Materjo z Detetom ali s prebodenim srcem in s svetniki, ki za nas v vseh zemeljskih težavah posredujejo. Med temi prevladuje sv. Florijan, ki nas časnega in večnega ognja varuje. Mnogi so nastali iz zaobljube, v zahvalo za uslišano prošnjo. Nekateri na kraju, kjer je kdo nesrečno umrl, največ pa iz po-božnosti, iz žive zavesti, da se spodobi Bogu, Mariji in svetnikom čast in da njihove pomoči potrebujemo. Ob poljskih križih prangamo, da se blagoslov na naša polja razliva. Tedaj so vsi zasuti s cvetjem in zelenjem. Prve pomladne cvetke zanese v kapelico otrok, v šopek, Mariji darovan, položi dekle svoje želje in boli in trpeča mati daruje s cvetjem Trpečemu svoje skrbi in žrtve. Toda ali je povsod tako? Marsikje križi razpadajo. Nihče se ne zmeni zanje. Tiho 7* 99 Križ sredi polja v Podjuni obtožujejo one, ki imajo denar za vse, le za popravilo križa ne. Tam Križani dvakrat trpi. Bolje, da bi križa ne bilo, tako pa je spričevalo nevernosti. Vsak tujec to spozna. V dolini Gline sem videl trhel, viseč križ na posestvu kmeta, ki ima 70 glav živine, dva traktorja in avto. Da si le upa peljati mimo! Da se križ nanj ne zvrne! Zaradi tujcev je deželna vlada na Koroškem ukazala občinam, da popravijo križe. Tudi sredi Vrbe stoji lep križ, da tujci občudujejo našo posebnost. Kolikim pa pomeni ta križ več kot le okras? Ali je celo v posmeh! še nekaj: ob križih so se včasih zbirali romarji, da so šli v procesiji naprej. Tako smo se tudi višarski romarji zbirali pri križu nad planino in z molitvijo šli v procesiji k Višarski Mariji. Seveda je težka navzgor, zato sedaj tako težko čakajo na vzpenjačo, ki jih v nekaj minutah prinese na vrh. Toda včasih, včasih so res romali, ko so peš hodili na Višarje in še poleno nesli gor. Stari ljudje še pomnijo, da so skozi naše kraje Štajerci romali na Višarje. V Šmihelu so se ustavili in tam spali na križno nedeljo. Na hrbtu so imeli privezano vrečo, v njej pa dežnik in pa pren'h (prežganje), da so med potjo skuhali juho-prežganko. Vodil jih je »vižmojster«, njemu so dali denar in ta je preskrbel za vse, kje bodo jedli, spali in mašo imeli. Iz Podjune, zlasti iz Rinkol, Kazaz, Me-tlove, Humč in Breze so na vigilijo pred Veliko gospojnico romali v Št. Andraž k Lavretanski Mariji. Hodili so od zjutraj in tam so jih ob 6. zvečer z zvonjenjem sprejeli. Tam so imeli romarji do prve svetovne vojne vedno slovensko opravilo! Iz pliberške fare so včasih peš hodili k Sv. Jožefu v Celje. Sedaj prihaja na Tri žeblje iz Pustritza procesija — poleg sosednih župnij — k Božjemu grobu. Pliberčani pa romajo na križno nedeljo v Pustritz. Včasih so dekleta nesle vence svežih rož, da so jih tam darovale Mariji pri kapelici, kjer so se vedno zbrali. Še sedaj romajo na Florijanovo sosednje župnije v Vogrče, kjer je patron sv. Zasneženi križ ob gozdu FJorijan. Včasih so romali še mnogo bolj, ker so bili požari pogostni, ker še ni bilo takih varnostnih naprav kot sedaj. Tudi Velikovčani so bili bolj pobožni in so romali v Vogrče. Na Brezi, ki jo bo sedaj Drava zalila, so šli z brodom preko Drave. Na Rinkolški gori pa so postavili križ, da so se tam vsako leto zbrali in od tam šli v procesiji v Vogrče. Velikovške procesije že zdavnaj ni več, zato za križ nihče ni skrbel. Ker stoji prav na meji med Vogrčami in Rinkolami, smo ga sedaj s skupnimi močmi prenovili. Poslikal ga je znani slikar Friderik Jerina. Ta zasluži posebno pohvalo, ker je že na sto- večini. Uči nas staro resnico: Moli in delaj in v Boga zaupaj! Ker pa je križ v gozdu, kjer je divjad in zato tudi lovci, je naslikan tudi zavetnik lovcev sv. Hubert, kateremu se je na lovu prikazal jelen z bleščečim križem med rogovi. Pridiga jim, naj ob nedeljah najprej k sv. maši gredo, potem na lov. Križ je blagoslovil pliberški dekan preč. g. Srienc. K slovesnosti so se zbrali Vogr-jani in Rinkolani in v lepi božji naravi molili in prepevali. Libuški deklici pa so počastili Marijo s prizorom: »Znamenje na polju«, ki ga je sestavila Milka Hartmano-va. Prav domača, prisrčna slovesnost vseh, Blagoslovitev križa med Rinkolami in Vogrčami tine križev po Koroškem prenovil. Skoraj v vsaki župniji srečujemo njegovo delo. Pozna ljudski okus, potrebe in pa pratiko svetnikov in zato so njegove slike posreče- ne. Seveda je na križu najprej sv. Florijan, ki gleda dol na svojo faro Vogrče. Potem Mati božja varuje svoje Rinkole. Na tej strani, kot jo vidimo na sliki, je sv. Izidor, zavetnik kmečkega stanu, ki živi tu v veliki ki so nekaj žrtvovali, da bo znamenje, kot se spodobi. Križi so ogledalo vernosti. Od svojih prednikov smo podedovali polja, hiše in gozdove. Ali pa tudi njihovo vernost in požrtvovalnost? Pokažimo to tako, da bodo povsod po lepi koroški zemlji tudi lepi križi. In ne le zaradi tujcev, tudi zaradi nas samih. Božjega blagoslova smo še vedno potrebni I Jtjer rBeq mof& eerkeo zida, tam hudič we,je kapelico pritiska. (Narodni pregovor) VINKO BELICIČ: D, Wmrl je pater Qemelli vajset dni potem, ko je moral zaradi neke operacije na kliniko Sv. Jožefa v Milanu, je 15. 7. 1959 izdihnil p. Agostino Ge-melli, čigar ime je neločljivo povezano z mlado, a že slovito milansko Katoliško univerzo. Tako se je izteklo 81 let dolgo življenje tega velikega človeka — služabnika znanosti in vere. Dva dni nato, 17. julija, je bil Milan priča njegove zadnje poti. V pogrebnem sprevodu so šli razen sorodnikov in okoli 250 frančiškanov tudi prosvetni minister, zastopnik sv. stolice, najvidnejše politične osebnosti, rektorji raznih italijanskih univerz, predstavniki kulturnega življenja in kakih dvajset škofov. Sledili so diplomiranci, študentje in osebje Katoliške univerze, redovnice, duhovščina in množica ljudstva. Krsto je nosilo šest frančiškanov; na nji je bila pokojnikova temnorjava redovna halja z belim pasom in štola. S Trga sv. Ambroža, kjer stoji Katoliška univerza, je prišel sprevod do stolnice, kjer je bil na srednjem portalu tale napis: »Naj sprejme Gospod v mir svojih svetih veliko dušo patra Agostina Gemellija, frančiškana, ustanovitelja in rektorja Katoliške univerze Presv. Srca, ki je v službi Cerkve kot neutruden in vdan sin deloval, trpel in živel, ne oziraje se v svoji širokosrčnosti na leta in utrujenost, prav clo zadnje ure svojega zemskega življenja.« Po pogrebnih obredih v stolnici in po govoru in pontifikal-ni maši kardinala nadškofa Montinija so p. Gemellija nesli na pokopališče in ga začasno položili v družinsko grobnico, dokler ne bo našel zadnjega počivališča v kapeli Katoliške univerze. Oglejmo si zdaj življenje, delo in uspehe tega človeka, ki si je pridobil tako priljubljenost in ugled! Zdravnik, brezverec in socialist Ldoardo Gemelli se je rodil v Milanu 1. 1878 v stari, ugledni poljedelski družini. Njegov oče, nekdanji garibaldinec, je bil odločno protiverski. Edoardo je dora-ščal v socialističnem okolju. Že mlad je bil poln voditeljskega ognja in znan po svoji nadarjenosti. Vpisal se je na medicinsko fakulteto v Paviji in jo dokončal kot prepričan brezverec, materialist in socialist. Razen po glasni besedi je bil v tedanjih svetovnonazorskih spopadih znan tudi po trdi pesti. Kot hrupen brezbožnik je izzival Boga, naj se mu razodene in mu dokaže svoje bivanje. In Bog se mu je razodel. Edoardo, mlad, ugleden in učen, je bil preveč polnokrven, da bi se zadovoljil s polovično rešitvijo: stopil je v frančiškanski red in čez nekaj let prejel mašniško posvečenje kot pater Avguštin: izbral si je ime velikega spreobrnjenca in učenika sv. Avguština. Oče pa svojega sina ni maral več videti; pomiril se je z njim šele čez petindvajset let, ko je iz rok patra Avguština prejel prvo sveto obhajilo. Ko je mladi zdravnik Gemelli nenadoma pustil službo in delo in stopil v samostan, je o toliko obetajočem znanstveniku govorila vsa Italija in njegovi kolegi so tožili nad škodo, ki jo bo trpela znanost. Ko je bil še v noviciatu, so ga nekdanji tovariši poskušali celo ugrabiti iz samostana. Spreobrnjenec in učitelj' psihologije I akoj po novi maši se je pater Gemelli vrnil k znanstvenemu delu; zdaj je biologiji pridružil še psihologijo, študiral je v Bonnu, v Frankfurtu, v Miinchenu, na Dunaju, v Amsterdamu, v Parizu in v Lou-vainu, kjer je napravil tudi doktorat iz filozofije. Začele so izhajati njegove prve razprave. Posebno je zaslovel kot zagovornik čudežnih ozdravljenj v Lurdu in nasprotnik Lombrosovega pozitivističnega nauka o hudodelstvu. V prvi svetovni vojni se je Gemelli odlikoval kot kurat, saj ni bil le duhovnik, marveč tudi zdravnik. Ustanovil je prvi vojni zdravstveni zavod za duševno bolne. S Severa, kjer je več let študiral, je prinesel strogo znanstveno resnost, ki jo je posrečeno združil s svojim strastnim značajem. Brž po vojni vidimo nekdanjega socialista na desnem krilu Italijanske ljudske stranke. Toda kmalu se je vrgel z vsemi močmi na uresničitev nekega drugega cilja: ustvariti katoliško visoko šolo. Z organizacijskim čutom brez primere je ta cilj tudi dosegel: decembra 1921 je nadškof kardinal Achille Ratti, kasnejši papež Pij XI., blagoslovil Katoliško univerzo Presv. Srca v Milanu. Novi univerzi je naznačil pater Gemelli dve smeri: psihološko in filozofsko. Poln dinamike je študiral, pisal, poučeval, kot rektor iskal sredstva za vzdrževanje mladega zavoda, izbiral predavatelje in dosezal prve uspehe. Svojo filozofsko šolo je imenoval »neotomistično« oz. no- novosholastično: zidal je torej na filozofiji sv. Tomaža Akvinca. \ / Vzgojitelj visokošolcev v zgoja in izobrazba, ki so jo na tej univerzi dobivali slušatelji, je bila kajpada katoliška. Pred diplomo so se morali izreči proti modernizmu, filozofski struji, ki se ni skladala z naukom Cerkve, in predavatelji so morali biti le verni ljudje. V tem dvojnem pa se je Katoliška univerza v Milanu tudi razločevala od drugih vseučilišč, ki se za duhovno oblikovanje mladih izobražencev niso menila. Kdo bi preštel SPOMENIK msgr. Ivana T trnka. Ob petletnici smrti so postavili Beneški Slovenci msgr. Ivanu Trinku (* 25. 1. 1863 — t 26. 6 1954), pesniku in svojemu vodniku, ta nagrobni spomenik. 3 m visok je in 20 sto-tov težak. Plamen je iz rdečega, ke-lih iz rumenega, štola iz zelenega, ostalo pa iz belega marmorja. Načrt zanj je izdelal arhitekt Tone Kralj, naredili pa so spomenik v Massa Car-rari. S to podobo se naše Mohorjeve knjige oddolgujejo spominu tega velikega moža, ki je bil njihov dolgoletni poverjenik in razširjevalec. Na odprti knjigi na spomeniku je na levi strani odlomek Trinkove pesmi: »O ti zemlja rodna, zemlja bedna, mala, ki te milost božja meni v last je dala. fante in dekleta — pa ne samo iz Italije — ki so že šli skozi to univerzo in jo vzljubili za vse življenje! Med njimi so nekateri posebno zasloveli v italijanski javnosti, tako n. pr. Fanfani, Dossetti, La • Pira; mnogi drugi se udejstvujejo kot vseučiliški profesorji. Nova, moderno opremljena vseučili-ška stavba v zatišnem delu Milana, zavoljo prelepih predavalnic, knjižnice in zelenja nepozabna človeku, ki ga je študij zanesel tja, ima zraven tudi visokošolski dom. Leto za letom raste in se spopolnjuje z na-birkami na tako imenovani »vseučiliški dan«, ki je vsako pomlad na določeno nedeljo. Iz denarja nabirk podeljuje univerza tudi številne študijske podpore. Nekdanji goreči brezbožnik se je ves posvečal temu zavodu, kateremu je sam določil poslanstvo. Pater Gemelli in Katoliška univerza v Milanu sta postala en sam pojem. Od vsega začetka pa je želel dati univerzi tudi medicinsko fakulteto. To je bil njegov najdražji sen. Pravijo, da pater Gemelli zadnja leta sploh ni spal: odprtih oči je šel za svojimi mislimi. Toda smrt ga je utrgala, preden je videl uresničen svoj sen. Pripravlja pa se medicinska fakulteta Katoliške univerze, in sicer bo v Rimu, podobno kot že delujeta agronomska fakulteta v Piacenzi in Višji učiteljski zavod v Ca-stelnuovu Fogliani. Število slušateljev Katoliške univerze, ki je pravno povsem izenačena z državnimi, znaša danes že okoli šest tisoč. Telesni in duševni orjak — P na vozičku ater Gemelli je bil ves v službi Cerkve in znanosti. Bil je močna osebnost, ni poznal ugovorov, bil je živ in podjeten značaj, pa tudi vedno pripravljen, da se glasno nasmeje, kar priča, da je bila v njem čista otroška duša. Po telesu je bil orjak, vse dokler si ni leta 1940 pri neki avtomobilski nesreči poškodoval hrbtenice. Odtlej je bil navezan na svoj voziček. Po dnevnem delu se je pozno zvečer utrujen vračal v samostansko celico in je živel kot drugi patri — s to edino razliko, da je užival le mleko in zelenjavo. Ob krsti je milanski nadškof kardinal Montini v stolnici izrekel med drugim tudi tele besede: »Prva med vrlinami patra Gemellija je bila organizacijska, in z njo si je zaslužil hvaležnost našo in bodočih rodov. Bil je kot najvrednejši možje našega časa: pobudnik, utemeljitelj, uresničevalec. Bil je praktičen, odločen, preračunljiv, nepremagljiv, neutruden. Bil je orodje v delavnici učenja, vzgoje in razširjanja prenovljene moderne in katoliške kulture: ustvaril je Katoliško univerzo. Bil je glasnik znanstvene misli, harmonično povezane s katoliškim naukom in življenjem. Njegova moč se je razodevala v pogumu, hotenju in ustvarjanju; in mi smo se divili, kako vstaja in raste pred nami njegova bajna zamisel. Bil je atlet kulture in njenega uveljavljanja. Pa najsi je bil njegov lik še tako visok, včasih silen in celo presilen, smo z veseljem čutili, kako je ves naš. Zdaj iskreno žalujemo za njim, svojim prvakom, braniteljem in vodnikom; in jutri bomo z ljubeznijo mislili nanj kot na svoj svetli vzor in na svojega očeta.« Z mlado Katoliško univerzo v Milanu je njen ustanovitelj pater Gemelli tako tesno povezal svoje ime, da se ji ni nič bati. Ugled, ki si ga je univerza pridobila pocl njegovim smotrnim in spretnim vodstvom, ji bodo odslej ohranjali in še večali tisti, ki so bili deležni njene gostoljubnosti, kot tudi ti, ki zdaj študirajo na njenih fakultetah. In res je upravni svet univerze že 31. julija 1959 ob navzočnosti nadškofa kardinala Montinija izvolil za novega rektorja Francesca Vita. Profesor Vito je prišel na Katoliško univerzo precl tridesetimi leti in se je v sodelovanju s patrom Gemellijem ves čas posvečal političnim in gospodarskim vedam; z učenostjo si je pridobil velik ugled. Tako bo katoliški znanstveni zavod v Milanu nadaljeval poslanstvo, katerega je prejel od patra Gemellija: to se pravi, pričeval bo, da med znanostjo in vero ne more biti nikakega nasprotja in da se obe človeški dejavnosti ubrano dopolnjujeta. Prazno in brez koristi je, razburjati se ali pa veseliti zaradi prihodnjih reči, ki se morda nikoli zgodile ne bodo. (Tomaž Kempčan) Z d r a v k o Novak 0jO ZLß AMERIŠKE DRUŽINE Na zahvalni dan je John Zak do kraja premislil svoj načrt, kako bo letos obhajal Božič s svojo družino. Otroci so sedaj toliko dorasli, da boclo dovzetni tudi za kaj resnejšega. Dva hodita v srednjo šolo, najmlajši pa zadnje leto v ljudsko šolo. Ves svoj božični program je lepo napisal na kos papirja, da ne bi morda kaj pozabil. Pa ne samo to, da je sestavil program, ampak je nabavil tudi nekaj božičnih plošč, da bodo otroci poslušali lepe slovenske božične melodije. Po zahvalnem dnevu je vsak dan iskal priliko, da se o svojem programu pogovori s svojo ženo Alice. Vsak dan pa je prišlo kaj vmes, da nikoli ni mogel s svojo stvarjo na dan. Tako je dočakal zadnji teden pred Božičem. Sedaj pa ni mogel več odlašati. Vzel je tisti kos papirja in se napotil v dnevno sobo, kjer je žena sedela ob televizijskem aparatu in kadila. »Poslušaj, Alice,« je začel prav ponižno. »Rad bi, da se pogovoriva, kako bomo letos praznovali sveti večer.« »Daj mir sedaj, saj vidiš, da motiš!« Ponižno kot šolarček se je usedel v kot in čakal. Sledila je reklama in John je zopet vstal: »No, kdaj se bova pogovorila?« »Ko bo konec programa!« »Prav!« je dejal in zopet sedel v kot. Ko je bilo konec programa, je zopet vstal, da bi govoril. »Počakaj sedaj in ne moti me; sedaj bo Hičkak.« Zopet se je usedel v kot in čakal. Zgodba ga je potegnila za seboj. Pol ure je minilo mimogrede. Zopet je vstal. »Joj, kako si siten! Sedaj ne morem, sedaj bo Loreta Yang. Počakaj!« Sedel je v kot, gledal Loretino zgodbo in čakal. Končno je šla tudi Loreta. Zopet je vstal. »No, ali sem sedaj jaz na vrsti?« Alice je pogledala na uro. »Ne bodi siten, pozno je že; saj se lahko čez teden kaj pogovoriva.« »O ne, sedaj imam pa dosti tega čakanja. Mesec dni že čakam, kclaj pridem na vrsto. V torek bo že sveti večer.« Malomarno je vzela iz škatlice na mizi cigareto in jo prižgala. »Poslušaj me, dragica,« je zopet začel. Vzel je listek in začel razlagati: »Letos bomo praznovali Božič tako, kot smo ga včasih, ko sem bil še doma pri starših. čeprav smo bili v Ameriki, je bil to zame najlepši praznik v letu. Letos hočem, da obhajamo Božič po naši slovenski navadi.« »Pusti to, John, saj naši otroci ne razumejo nič slovenskega. Saj vidiš, kako se norčujejo iz tvojih staršev, ker govore slovensko.« »Ko so bili majhni, so vsi govorili slovensko; ko so pa šli v šolo, so vse pozabili. Razumejo pa še, samo če hočejo. Kaj pa bo na sveti večer sploh treba razumeti? Lepo slovensko božično pesem vsakdo rad posluša, četudi ne razume jezika.« »No, le povej svoj program, potem bom pa govorila še jaz.« Razvil je listek in začel razlagati: »Ob mraku se bodo najprej oglasili slovenski zvonovi. Nič ne skrbi, imam ploščo. Nato bomo vzeli žerjavico in blagoslovljeno vodo in bomo molili, kadili in škropili po vsem stanovanju. Zatem bomo odmolili vse tri dele sv. rožnega venca; nato pa zapojemo še sami. Nato boš pripravila večerjo. Po večerji prižgemo božično drevo, o-troci bodo pa razvili darila. Medtem bom pripravil božične plošče — sedem sem jih kupil — da bomo poslušali slovenske božične pesmi. Končno pa pojdemo vsi k pol-nočnici. Kaj praviš, Alice, ali bi ne bilo to lepo?« Bil je navdušen kot otrok. Alice ga je gledala, mižala z enim očesom in naredila še par dolgih dimov, nato pa zmečkala ogorek v pepelnik. Gledal jo je in čakal njenega odgovora. Od nje je bila namreč odvisna izvedba njegovega programa. »Nemogoče!« je dejala in vstala, da bi odšla v spalnico. »Nemogoče? Zakaj nemogoče?« »Zato ker imajo otroci na sveti večer »Christmas party«. »Pa naj jo imajo na Novo leto ali pa v nedeljo med počitnicami.« »So že povabili kakih dvajset prijateljev. Prepozen si s svojimi predlogi in programom.« »Prepozen, zakaj prepozen? Saj niti vedel nisem, da se kaj pripravlja. Zakaj me pa niso vprašali? Lahko bi mi vsaj ti povedala. Ti si gotovo vedela.« »Nisem te hotela motiti s stvarmi, ki jih lahko uredim sama.« »To se pravi z drugimi besedami, da jaz v svoji lastni hiši in družini nimam nobene besede.« »Saj je res nimaš!« »Seveda je nimam in to po tvoji zaslugi! Toda od svojega programa na sveti večer ne odstopim, da veš!« »Vidiš, takle si. Niti najmanjšega veselja ne privoščiš otrokom, zato te pa tudi nič ne marajo in delajo po svoje.« »Seveda delajo po svoje, ker jim ti da-ješ potuho, namesto da bi skupaj reševala družinska vprašanja.« »Ta je pa dobra! Ako bi še jaz otrok ne razumela, potem bi morali naravnost bežati od hiše.« »Tako praviš ti, ki si vse otroke zmali-čila, kakršna si sama. Samo pri televiziji sediš in kadiš. Poglej, pred prazniki smo, pa je taka navlak ; pri hiši.« Obrnila se je, jezno odšla po stopnicah in treščila vrata za seboj. »Lepo smo se začeli pripravljati na praznike!« je dejal John sam sebi. Vedel je, da je njegov načrt splaval po vodi. Zmečkal je listek s programom in ga vrgel v smeti. Do svetega večera nista z ženo spregovorila niti besede. Za praznike je izpraznila samo pepelnike v dnevni sobi; drugega ni nič pospravila. Komaj so povečerjali, so že prišli prvi povabljenci na »party«. »Halo, Misis Zak!« so pozdravljali Johnovo ženo; zanj se nihče še zmenil ni. Ob- našali so se bahavo in objestno. Odpadel ni samo Johnov program, ampak tudi vsaka molitev. Prostor za party so si pripravili v kleti, kjer je imel John majhno delavnico. Vse so mu zmetali v kot in uredili prostor po svoje. Pripravili so nekaj zabojev »papa«, v škatlah pa »pretzels«, »patejtos čips« in »Maršmelovs«. Glavna točka sporeda je bil ples. Plesali so v dnevni sobi, kjer so imeli gramofon. Povabljeni so bili »fantje« in »dekleta«. Vse skupaj sami smrkolini od štirinajstega do osemnajstega leta, torej sami tinejd-žerji« Obnašali so se domišljavo in prismojeno. Njihovo režanje pa je šlo Johnu na živce. Kolikor več jih je prihajalo, toliko večji ropot je bil. Za jaslice in primerno božično razpoloženje se ni nihče menil. Vpili so in se režali drug drugemu. Kadar so plesali, se je hiša kar tresla, tako so noreli. Plesali so polko, čača, rumbo, raken-rol. Višek plesa pa je bil »džiderbag«. John je bil v spalnici; gledal je v strop in premišljeval o svetem večeru. Ko so pa začeli z »džiderbagom«, ni mogel več zdržati. Skočil je pokonci in stopil po stopnicah v dnevno sobo. Najraje bi pometal vse na cesto. Toda vedel je, če naredi kak nepremišljen korak, bodo njega dolžili, daje onečastil sveti večer. Stopil je nazaj v spalnico. Zopet je legel in premišljeval. Da bi vsaj tega »džiderbaga« ne bilo. Ni dolgo vzdržal. Vstal je in stopil zopet po stopnicah v dnevno sobo. Žena je sedela v naslanjaču in kadila. Poleg sebe je imela steklenico viskija in kozarec. Ko je zagledala moža, je vstala in se malce opotekla proti njemu: »John, nič mi še nisi voščil praznikov!« »Saj lepo praznuješ tudi brez tega!« Oblekel je suknjo, vzel šal in klobuk in se pripravljal na odhod. »Kam pa odhajaš?« »Na zrak,« je dejal kratko in šel. Snega je bilo toliko, da je bilo lepo pobeljeno. Noč je bila jasna in mrzla. Od jezera je pihala pusta burja. Počasi je stopal John po Addisonovi cesti proti St. Clairu. Vse hiše so bile razsvetljene. Skoro ob vsakem oknu božično drevesce. Tu pa tam so se odpirala vrata in slišati je bilo vesele glasove in smeh. Od daleč nekje je ujel glas zvonov. Sveti večer. Prav to leto so mu otroci toliko dorasli, da jim je hotel pokazati lepoto slovenskega svetega večera. Od vsega, kar je prejel od svojih priseljenih staršev, se mu je praznovanje svetega večera najbolj globoko vtisnilo v dušo in spomin. Hodil je in premišljeval, kaj je doživel. Spoznal je, kako daleč je njegova družina od praznovanja slovenskega svetega večera, pa tudi od katoliškega. Tudi v gostilnah je bilo razpoloženje veselo. Iz vsake je bilo slišati veselo govorjenje in smeh. Tu so bili zbrani zlasti vsi »bordarji« in »pečlarji«, ki niso imeli svojih družin. Tu so našli sebi primerno druščino. Tem so se pridružili tudi »separej-tarji« in pa »divorsarji« in pa tisti možje in očetje, ki v družinah niso imeli nobene besede in tudi ne pravega mesta. Vsi ti so se zatekli v gostilne: svoji k svojim. Vsem tem so se pa pridružili tudi tisti, ki so mislili, da obstoji praznovanje Božiča v tem, da se popolnoma upijanijo. Johna je stresel mraz. Dvakrat je že prehodil St. Clair od petinpetdesete do devet-insedemdesete ceste. Ustavil se je pred gostilno »Pri petem kolesu«. »Prav sem noter spadam,« si je mislil John in vstopil. Kot lutke na vrvici so se gostje naenkrat zasukali na okroglih stolčkih proti vratom. Kar zapičili so v Johna svoje radovedne poglede. Nihče ga ni ogovoril. Iz tega bi se dalo sklepati, da med temi bratci ni bil stalen gost. Sedel je na edini prazni stolček na koncu gostilne. Natakarju je z roko pokazal, da želi kozarček viskija. Navzoči se niso dali dosti motiti. Nadaljevali so pogovor ali pa so gledali v televizijski aparat, ki je stal v kotu, tam, kjer je v starih časih slovenski gostilničar v Ameriki za Božič postavil jaslice. Toda časi se spreminjajo in jaslice z božjim Detetom so se morale u-makniti televiziji. Mračna rdečkasta svetloba je napolnjevala prostor. John je bil osamljen. Bilo mu je kar prav, saj družbe ni pogrešal. Naročil je še en kozarček; nato se je pa tudi on zagledal v televizijo. Program ga ni dosti zanimal. Nastopali so »kavboji«, ki itak drugega ne znajo kot streljati. Nato je nastopila skupina plesalk, ki so bile vse prej kot dostojno oblečene, za njimi pa pevka Mirko M a z o r a : Kol zvon Moje življenje je podobno zvonu: tenkijanje — nekdanje skakljanje; večano zvonjenje — hod v zagonu. Sedaj pod mrak zvon trudno ječi avemarijo — v taktu z njim korak. Oblaki več ne rdijo. Kmalu molk noči bo poln globokih sanj. Vdano stopam vanj. brez glasu in posluha. Drla se je in na široko odpirala svoja poslikana usta. Johna je imelo, da bi prijel kozarec in ga treščil v aparat. Sam pri sebi se je zgražal nad programom, ki je bil tako malo primeren za sveti večer. Najrajši bi vstal in šel, pa ni vedel kam. Zunaj je bil mraz, doma pa tisti prekleti »džiderbag«, ki ga ni mogel prenašati. Sledil je nov program: kako katoliška družina praznuje sveti večer. Običaji res niso bili slovenski, a bili so lepi in primerni za večer, kot je bil današnji. Johnu se je zdelo silno lepo in niti opazil ni, "kako mu je po licu pripolzela solza. Pokazal je natakarju z roko, da mu je spet nalil kozarček. Vrgel mu je nekaj drobiža in si z robcem obrisal solze. Pogledal je na uro. Pol ene. Ljudje so že zdavnaj odšli k polnočni-ci in prav tega je čakal, ni maral nikogar srečevati. Zlezel je s stola in se opotekel proti vratom. Ni mislil, da se bo tako na-pil. Napotil se je po St. Clair Avenue do Ad-disona. Veselil se je, da bo doma zopet mir, ko se vrne. Potiho bo vstopil, brez hrupa legel in pozabil na polomijo svetega večera. Ko se je primajal do hiše, je pa videl, da je še vsa razsvetljena. Vstopil je pri stranskih vratih. »Bumba, bumba, bumba,« so mu udarjali na ušesa glasovi »džiderbaga«. Spom- nil se je zgodbe, ki jo je gledal na televiziji. Zavrela je v njem slovenska kri. Stopil je v dnevno sobo, kjer so skakali po melodijah »džiderbaga«. Niti opazili ga niso. Odprl je glavna vrata na stežaj in začel vpiti: »Ven, ven!« Prijel je prvega in ga treščil po stopnicah v sneg, nato neko deklino, ki se mu je režala v obraz. Drugi so se pa sami gnetli na prosto. Za njimi je metal suknje in pokrivala. »Ven! Ven!« je vpil in divjal po sobi, Niti opazil ni, da je zmetal na cesto že tudi vse tri svoje. Še preden je zadnjega vrgel na prosto, sta stala pred njim dva policaja. »To je moja hiša, to je moja družina, tudi vidva ven!« Policaja pa sta ostala mirna; tudi njega sta mirila. On si pa ni dal nič dopovedati. Preveč je bil razburjen. Policaj ga je zgrabil za ovratnik in zavpil: »Poslušaj, aretiran si!« Toda ta grožnja Johna ni nič ostrašila, le še bolj se je razburil: »Kaj si rekel? Zgini, drugače . ..!« Sedaj pa zopet policaj: »Poslušaj, tvoja žena naju je poklicala, razumeš.« Ko je John slišal, da je policijo poklicala žena, je bil takoj miren: »Dobro, grem!« Popravil si je suknjo in odšel s policajem. Posadila sta ga na zadnji sedež svojega avtomobila; sama sta sedla spredaj. Na policiji so naredili kratek zapisnik, nato pa vtaknili Johna v celico. Nič se ni razburjal, še prav mu je prišla ta aretacija, se bo vsaj mirno naspal, Razgledal se je po sobi: postelja, miza, stol in prijetna toplota. Slekel je suknjo in legel. Pijača in toplota sta ga hitro uspavali. Prebudili so ga neki glasovi. Sedel je na posteljo in premišljeval. Ni vedel, kje je. »Počakaj!« je dejal sam sebi. Ugotovil je, da je v zaporu. Vstal je in pobral suknjo, ki mu je padla s postelje. Ko je dvi- »Ne pričakujmo, da bo svet govoril o nas Slovencih, dokler mi sami molčimo o sebi in se morda celo strahopetno skrivamo pod drugimi imeni...!« (»NL9/1958) gnil suknjo, mu je padlo nekaj iz žepa: mo-litvenik. Prisluhnil je. Od nekje so prihajale božične melodije. Odprl je vrata. Glasovi so bili glasnejši. Policaja, ki sta bila v službi, sta navijala božične plošče. Legel je nazaj na posteljo in poslušal. Mirno in spokojno mu je bilo pri srcu. Melodija je prenehala, John se je pa zamislil. Polglasno je dejal: »Oj, ti draga Amerika, kam si zašla, da mora človek željan miru in zbranosti mirno praznovati svoj sveti večer — v ječi!« Vzel je molitvenik in ga prelistaval. Našel je evangelij sv. Luke v drugem poglavju in bral: »Tisti čas je izšlo povelje cesarja Avgusta...« Med branjem se je naselil v njem blažen mir. Rad bi vedel, koliko je ura. Stopil je na hodnik. Ob obeh straneh so bile celice, na koncu pa vrata v pisarno. Potrkal je in vstopil. Povedal je, da bi šel rad k zgodnji maši, ako ga puste na prosto. Ker sta policaja videla, da seje streznil, sta ga odpustila. Stopil je proti cerkvi sv. Vida. Pravočasno bo prispel k sedmi maši. Cerkev je bila razsvetljena. V jaslicah je brlela lučka; glavni oltar se je pa kar lesketal v zlatu. Ko je mašnik pristopil, so se oglasile orgle; pevci pa so peli slovenske božične pesmi. Po maši je stopil na dom svojih staršev na 61. cesti. Oče in mati sta se čudila, da je prišel tako zgodaj na obisk. Pripovedoval je kot pri spovedi zgodbo svetega večera. Oče, ki je vedel, kje tiči vzrok, je dejal: »Janez, zakaj pa nisi rajši vzel slovenskega dekleta, ko si se ženil. Dosti sva ti z.ma-rao prigovarjala, pa je bilo vse zastonj.« »Rad sem jo imel in jo imam še sedaj!« »Kaj bo pa z otroki?« je v skrbi vprašala mama. »Isto kot z vsemi ostalimi v Ameriki.« Razgovor se je razvil v drugo smer. Janez je ostal ves dan doma in še čez noč. Zjutraj je šel na delo, po delu pa zopet k družini. Z ženo nista govorila. Po večerji je šel. Opazil je, da je tujec v lastni hiši in družini. Zavil je v gostilno »Pri petem kolesu«. Čutil se je kot peto kolo v družini in da res -ne spada drugam kot v to gostilno. Tu bo povečal število gostov, ki nimajo družine ali pa vanjo več ne spadajo... MALO POJASNILA Za bralca, ki ne pozna ameriških razmer, bo pričujoča zgodba težko razumljiva. Vzeta je iz slovenske družine (pa se podobne zgodbe dogajajo tudi po družinah drugih narodnosti). John Zak je sin slovenskega naseljenca Janeza Zakrajška, ki stanuje na 61. cesti. Sin, ki ima dejansko isto ime kot oče, je ime že poamerika-nil; iz Janeza je postal John, iz Zakrajška: Zak: Zak, ki se izgovori Zek. To je za Amerikanca lažja izgovorjava. Poročil je Amerikanko, četudi sta ga oče in mati svarila in mu svetovala, naj vzame kako dekle iz slovenske družine. John Zak še zna slovensko, njegova žena in otroci pa ne. Njegovi ženi je imel Alice, ki se izgovori Eis. Oče John bi rad otrokom pokazal, kako lepo so doma praznovali slovenski sveti večer. Žena in otroci pa za to nimajo smisla. Praznujejo božič kot divjaki: otroci v samem plesu in norenju, žena pa ob televiziji, cigaretah in pijači. Seveda niso vse ameriške družine take; je pa na žalost preveč takih. Ameriške žene imajo „lepo" navado, da pokličejo policijo, ako se mož napije ali pa če je hud nad otroki, ki nič ne ubogajo. Ako kdaj taka Arne-rikanka vloži tožbo za ločitev, potem navaja policijo, ki jo je „morala" klicati, da je njo in otroke vzela v varstvo, ker je mož tak surovež. To pa po navadi ni res. Ameriški možje so dobri, a veliki reveži, če pridejo v past kaki taki ženski. RAZLAGA BESED Zahvalni dan — državni praznik, ki se obhaja zadnji četrtek v mesecu novembru. Po tem prazniku se prično priprave za Božič. Po tem dnevu se orične reklama za nakup božičnih daril. Na Božič mora biti vsak obdarjen. Hičkak — ameriški pisatelj detektivskih zgodb in zavratnih umorov; Loreta Yang — igralka na televiziji, ki ima vsako nedeljo zvečer svoj program, je katoličanka; Party (izg. pardi) — zabava; „Christmas party" — božična zabava; missis — gospa; pretzels — preste; potatoes chips (izg. patejtos čips) —■ tanko narezan krompir, pražen na masti in osoljen. Dobi se lahko v škatli kot piškoti; marshmelows — posebna slaščica, mehka kot goba, bela. Otroci jo nataknejo na vilice ali palico in jo osmode nad ognjem; tenager (izg. tenejdžer) — mladina od 13. do 19. leta, ki je zaradi svoje neugnanosti poseben problem Amerike; rock and roll (izg. rakenrol) — poseben ples, pri katerem se plesalca nemarno lomita; „ Cača — čača" — poseben ples. jitterbug (izg. džiderbag) — dejansko žuželka, ki obletava cvet, kačji pastir; v prenešenem pomenu ples, pri katerem plesalec in plesalka obletavata drug drugega; viski — ameriško žganje, ki je destilirano iz koruze in precej močno, ne posebno dobrega okusa; St. Clair Avenue — ena velikih cest Cleveianda. Ob tej cesti je naseljenih največ Slovencev v Cle-valandu; Addison Street — Edison cesta, med St. Clairjem in Superior Avenue. „bordar" — samec, ki ima hrano in stanovanje pri gospodinji; „pečlar" — samec, ki si kuha iin gospodinji sam; „separejtar" — mož, ki je ločen od družine od mize in postelje; „divorsar" — mož, ki je sodno ločen; Od 55. do 79. ceste je na St. Clairju slovenska naselbina. „šat" — viski in soda. „Sat" je tudi injekcija, ki jo da zdravnik. kavboji — kravjii pastirji na konjih, ki so svoje-časno pasli velike črede na ameriških planjavah. Danes igralci v televiziji. Posebno radi jih gledajo otroci. Zato je med ameriško mladino i oliko mladostnih zločincev. „To sva s sestro Tilčko. Pozdravlja vas iz Anglije." Janez Belay Dr. Lojze Šuštar, Švica: ^^ DUHOVNIK iti nale življetije iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii V FRANCOSKEM FILMU ... Pred leti je zbudil pozornost francoski film z naslovom »Bog potrebuje ljudi«. Film prikazuje življenje revnih ribičev na samotnem skalnatem otočku ob bretonski obali. Njihov dušni pastir je imel tako malo uspeha pri svojem delu, da je zapustil otok, ker je obupal nad ljudmi in nad svojim prizadevanjem. Tako so ribiči ostali brez duhovnika. To pa jim nikakor ni bilo prav. Ko so v nedeljo prišli v cerkev, ni bilo maše, ni bilo pridige, vse je bilo prazno in žalostno. Tedaj šele jim je prav prišlo do zavesti, kaj so izgubili, ko jih je zapustil njihov dušni pastir. V zapuščenosti in v hrepenenju, da bi ne bili brez vsakega pastirja, so otočani pregovorili in na pol prisilili cerkovnika Tomaža, da je prevzel župnikovo mesto in nalogo. Tomaž je molil naprej v cerkvi in imel ob nedeljah pridige. Stanoval je v župnišču, obiskoval bolnike in jih tolažil, pomagal ljudem z nasvetom in dobro besedo. A ljudje so hoteli imeti od njega več. Želeli so, da jim bere tudi mašo, jih spoveduje in jim daje odvezo. Tomaž se je branil, ker je vedel, da je za to treba duhovniškega posvečenja. A ljudje so vedno bolj pritiskali nanj. Na pol se je že podal, ko je končno škof posegel vmes in poslal na otok pravega duhovnika. Tomaž sam pa je odšel v bogoslovje, da se tam pripravi na posvečenje in se potem kot pravi duhovnik in dušni pastir vrne med svoje rojake. Film so naredili po romanu, ki notranje hrepenenje otočanov po duhovniku in Tomažev boj, omahovanje in popuščanje še vse bolj pokaže kot pa film. Snov za roman je dala resnična zgodba iz 17. stoletja. Morda mi ni treba posegati tako daleč nazaj v zgodovino, da se ob dogodku, kot ga prikazuje film, jasno zavemo, kaj pomenijo za nas duhovniki kot dušni pastirji. V zadnjih 20 letih so na mnogih krajih morali ijudje izkusiti sami na sebi, kaj se pravi ostati brez duhovnika. Marsikje po širnem svetu morajo verniki doživljati to še danes. Če ni med njimi več pastirja, ki bi jim oznanjal božjo besedo, jim kazal pot, jih opominjal in svaril, če ni več duhovnika, ki bi za žive in mrtve opravljal daritev sv. maše in molil za ljudi, če morajo grešniki, ki se pred Bogom zavedajo svoje krivde, nositi breme, ker jim nihče ne more dati odveze, če bolniki nimajo tolažbe in blagoslova, ki jim ga prinese duhovnik, in če morajo umirajoči brez duhovnika nastopiti zadnjo pot, tedaj ljudje živo začutijo, kaj so imeli v svojem dušnem pastirju, v posvečenem duhovniku, v sredniku med Bogom in človekom. Kdor je kaj takega izkusil tudi sam, se ne bo čudil, če v misi-jonih verniki prihajajo po ure in dneve daleč k misijonarju, če v smrtni nevarnosti tudi v naših krajih ob vsakem času in vremenu pošljejo po gospoda. Kakšne žrtve so večkrat pripravljeni vzeti nase verniki, da morejo spet k maši, k spovedi, k sv. obhajilu! Vse to pa najdejo le tam, kjer najdejo duhovnika. . . . LJUDJE POTREBUJEJO BOGA Morda bi francoski film, ki sem ga omenil v začetku, bolj po pravici nosil naslov »Ljudje potrebujejo Boga« kot pa »Bog potrebuje ljudi«. In ravno zato, ker ljudje potrebujejo Boga, potrebujejo duhovnika. Bog je tako uredil, da je duhovnik tisti srednik, tisti most, po katerem pride Bog k ljudem in ljudje k Bogu. V prvem in pravem pomenu je ta srednik, ta most samo učlovečeni Bog, naš Gospod Jezus Kristus, edini srednik med Bogom in ljudmi, kot ga imenuje sv. Pavel (1 Tim 2, 5), edini veliki duhovnik nove zaveze (Hebr 4, 14). Posvečeni duhovnik pa je Kristusov namestnik, drugi Kristus, kot duhovnika tolikokrat globoko in pomembno imenujejo. Zato je tudi on v pravem smislu besede srednik, graditelj mostov in zvez med nebom in zemljo, med Bogom in ljudmi, samo most, ki veže božji in naš svet, najprej v sebi in v lastnem življenju in po svoji službi tudi v vsem svojem delovanju. Sv. oče nosi kot namestnik Kristusov uradni naslov pontifex maximus, kar pomeni dobe- sedno prvi in največji graditelj mostov med Bogom in ljudmi. A vsak posvečeni duhovnik je tak pontifex, škof pontifex magnus, veliki graditelj, navadni duhovnik, župnik in kaplan, pontifex parvus, navadni graditelj mostov in z vez med Bogom in človekom. Da, to so naši dušni pastirji: mostovi in vezi med dvema svetovoma, med svetom večnosti in svetosti živega Boga in tem svetom zemeljskega življenja. Če se vse zveze pretrgajo in vsi mostovi med obema bregovoma poderejo, kakšen smisel ima potem še zemeljsko življenje? Odrezani smo od življenja in obsojeni na smrt. Na dva načina dušni pastirji vzdržujejo in vedno znova obnavljajo zvezo med nebom in zemljo ter grade in utrjujejo mostove, po katerih prihaja Bog k nam in mi k njemu: v zakramentih in v oznanjevanju božje besede. ... OD ROJSTVA NAPREJ Ko duhovnik krsti novorojenčka, sprejme otroka, ki se je rodil za zemeljsko življenje, v družino božjih otrok in mu da pravico do večnega življenja. To je prvi stik med Bogom in človekom. V sv. krstu duhovnik upostavi življenjsko zvezo med Stvarnikom in dušo in zgradi most, ki veže nebo in zemljo. Če novorojenček umrje v krstni nedolžnosti,' se nagne nebo tako globoko nad zemljo, da takoj sprejme dušo v večno življenje. Na zemlji vlada sicer žalost nad smrtjo nedolžnega otroka, a pravzaprav bi moralo vladati veselje, kajti nedolžna duša je že na cilju, v večni sreči pri Bogu. A taki primeri so danes vedno bolj redki. Navadno otrok dorašča in se razvija, vstopa v življenje in si gradi lastni svet. Pri tem pa se kaj rada vedno bolj rahlja zveza z Bogom; večkrat se popolnoma pretrga, most med Bogom in človekom je podrt. Lahko je podreti, a kako težko zopet zgraditi! In ravno tu se pokaže, kako so naši dušni pastirji, ki jih je poslal Kristus v svojem imenu, graditelji mostov med nebom in zemljo. V zakramentu sv. pokore je škoda popravljena, spet je upostavljena zveza med dušo in Bogom. Bog bi lahko sam naravnost upostavil to zvezo, a v rednih razmerah pošlje duhovnika, da z zakramentalno odvezo vrne božje življenje ,Ego te absolvo..." izgubljenemu sinu. Ko pa je v zakramentu sv. pokore most med Bogom in človekom spet zgrajen, pride po duhovnikovih rokah Kristus sam v človekovo dušo. V sv. obhajilu in pri zadnji popotnici prinaša duhovnik Boga samega, prinaša ga v vsako srce in k vsakemu bolniku, pri obhajilni mizi v bogatih cerkvah in mogočnih bazilikah in v revnih kočah, v zatohlih bolniških sobah in jetniških celicah, čim bolj je bilo med Bogom in človekom vse razdrto, tem večje je veselje v nebesih, ko dušni pastir spet pripelje izgubljenega sina v Očetovo hišo. Isto vzvišeno nalogo izvršujejo dušni pastirji, kadar nam oznanjajo božjo besedo, nas uče in opominjajo, kadar z nami molijo in nas blagoslavljajo. Sv. Pavel pravi v pismu Hebrejcem, da brez vere ni mogoče biti Bogu všeč (Hebr 11, 6). Isti apostol pa se vprašuje, ko piše Rimljanom, »kako pa naj verujejo v tistega, o komer niso slišali? Kako naj slišijo brez oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso poslani?« (Rim 10, 14-15). Duhovniki pa so poslani, da oznanjajo mir, da oznanjajo dobro, da oznanjajo evangelij, božjo besedo. Kdor pa božjo besedo sprejme in vanjo veruje, je našel zvezo z Bogom. Tako dušni pastirji grade mostove, po katerih v veri najdemo pot v večno življenje. Kolikokrat da duhovnikova beseda bodisi na prižnici ali v spovednici, bodisi v osebnem razgovoru ali pri bolniku, človeku novega poguma, da gre naprej po poti, ki ga vodi v življenje. Kolikokrat pa mora duhovnik tudi resno nastopiti, svariti in opominjati, naj ljudje ne pretrgajo lahkomiselno zveze, ki jih veže z Bogom, naj ne podirajo mostov na drugi breg, na breg večnosti. ...GRADITELJ MOSTOV Na različne načine in v različnih položajih je torej duhovnik srednik med Bogom in ljudmi, naš pontifex, graditelj mostov med nebom in zemljo. Posebno dejanje pa, v katerem so tako rekoč združene vse druge oblike in od koder dobivajo vsa druga dejanja svojo milostno polnost, je daritev sv. maše. Mašnik pred oltarjem je srednik med Bogom in človekom, je pontifex, kajti tu se na njegovo posvetilno besedo Kristus tako zelo skloni nad našo zemljo, da postane znova pričujoč v podobi kruha in vina kot pravi Bog in pravi človek. Zato so duhovniki najbolj dušni pastirji tedaj, ko opravljajo daritev sv. maše. Tu nas najbolj združujejo z Bogom in Boga z nami, v božji besedi, v molitvi, v božji pričujoč-nosti pod podobo kruha in vina, v sv. obhajilu, ki nam ga dele pri sv. maši. Vse človeške nepopolnosti, ki jih morajo prenašati tudi dušni pastirji in mi na njih, tu tako rekoč izginejo. Duhovnik je le še alter Christus, drugi Kristus, ki na nekrvavi način obnavlja krvavo daritev na križu v naše odrešenje in za našo spravo z Bogom. Če bi duhovniki ne mogli storiti nič drugega za nas, kot da dan za dnem stoje pred oltarjem po naših cerkvah in član za dnem opravljajo daritev nove zaveze, bi bilo to že več kot dovolj, da bi videli v duhovnikih svoje dušne pastirje, ki jih ne more nihče nadomestiti in ki store za nas več, kot more storiti katerikoli človek. Dokler še stoje naši oltarji in prednje stopajo na- ši duhovniki, nam ni treba izgubiti upanja. Še je živa zveza med Bogom in med ljudmi, še stoje mostovi med nebom in zemljo, tudi če jih ljudje z grehom še tako podirajo. En sam duhovnik pred oltarjem več zgradi kot pa tisoč sovražnikov božjih podreti more. . . . DRŽIMO SE GA! Iz tega pa sledi, da je naša prva in najvažnejša povezanost, ki jo moramo iskati s svojimi dušnimi pastirji, povezanost pri sv. maši. Kako mora boleti pastirja, če je pred oltarjem brez črede, če se obrača na prazno cerkev in jo pozdravlja »Gospod z vami« in ni skoraj nikogar, ki bi mu odgovarjal. Brez dvoma gre ta pozdrav tudi preko cerkvenih zidov in doseže vse v župniji in maš-nikov blagoslov na koncu sv. daritve velja vsej fari. A koliko lepše bi bilo, da so zraven tisti, katerim je Bog duhovnika po- stavil za pastirja, ko daruje zanje sv. mašo, zraven vsaj ob nedeljah in praznikih! Kako težko je dušnemu pastirju, če deli Gospodovo telo pri sv. obhajilu, v cerkvi pa se gane samo tu in tam kaka stara ženica in pride k obhajilni mizi. »Kje pa so drugi?« vprašuje Kristus svojega namestnika, dušnega pastirja, ki mu je izročena skrb za ovce. In dušni pastir v žalosti in potrtosti ponavlja isto vprašanje Kristusu, ki ga sv. Peter imenuje pastirja in varuha duš (1 Pet 2, 25). Dušni pastir bi rad šel iskat izgubljene ovce in jih pripeljal nazaj, kot Kristus pripoveduje v priliki o dobrem pastirju. A kaj, ko tako malo zmore, ko ima tako malo uspeha! Če nam je torej še kaj mar naših dušnih pastirjev in njihovega poslanstva med nami, ne pustimo jih samih pred oltarjem. Ne stojmo v cerkvi ob steni ali v kakem kotu, kot bi nam ne bilo nič mar, kaj župnik ali kaplan dela pred oltarjem. Tam je naš zastopnik, naš dušni pastir, naš srednik pred Bogom! Kako drugače bomo presojali clušne pastirje izven cerkve, kako drugače bomo gledali nanje, jim opravičili napake, potrpeli z njihovimi slabostmi, jim Ako bi se ljudje za nebesa iako pulili kakov za denav, bi bila že davno ptewia\lina. (Narodni pregovor) pomagali pri njihovem delu, če smo vedno /nova bili z njimi pred oltarjem, z njimi darovali daritev sv. maše in iz njihovih posvečenih rok prejeli Telo Gospodovo. ... Z ROKO V ROKI Naši dušni pastirji nam delijo zakramente, oznanjajo božjo besedo, darujejo sv. mašo, vse to za nas, v naše dobro. Hvala Bogu, da imamo duhovnike! Iskrena hvaležnost Bogu je edini pravi odgovor, ki ga moremo dati. A ta hvaležnost Bogu se mora pokazati in izraziti na pravi način. Če bi si kdo mislil: hvala Bogu, da imamo duhovnike in dušne pastirje, bodo že ti gledali, da bo vse dobro šlo, da bom končno tudi jaz dobro umrl, sam pa bi živel tjavdan in pozabil, kaj je njegova krščanska dolžnost, bil bi njegov »Hvala Bogu!« napačen. Duhovniki so za nas velika milost, a našega osebnega prizadevanja za pravo krščansko življenje ne morejo nadomestiti. Kdor bi se zanašal samo na duhov- nike, sam pa nič ne storil, temu tudi duhovniki ne bi mogli dosti pomagati. Ravno danes, ko je vedno večja nevarnost, da o-stanemo kdaj brez dušnih pastirjev, bodisi zaradi pomanjkanja duhovniških poklicev, bodisi iz drugih razlogov, je toliko bolj važno, da se zavedamo svoje osebne odgovornosti pred Bogom in čimbolj zavestno izpolnjujemo svoje krščanske dolžnosti. Osebno srečanje z Bogom, vera, upanje in ljubezen, odgovornost za lastno življenje so končno čisto osebna zadeva vsakega poe-dinca, ki mu je ne more odvzeti ali nadomestiti noben duhovnik, noben še tako dober in skrben dušni pastir. To se pokaže najbolj v izrednih razmerah, ko more in mora vernik tudi brez duhovnika najti pot do Boga. Na vsaki slovenski novi maši, bodisi doma, bodisi v tujini, zapojejo verniki novo-mašniku: »Novomašnik, bod' pozdravljen, od Boga si nam poslan, za duhovnika postavljen, med pastirje zveste 'zbran!« Ko t Sv, maša po vzhodnem obredu t mladi novomašnik stopa prvikrat k oltarju, ga spremlja ta pesem in mu našteva, kaj vse bo njegova služba. Novomašnik posluša besede, ki mu segajo do srca. Vso vsebino in globino, vso resnost in težo teh besed pa bo izkusil šele pozneje. A tudi v teh težkih urah ga bo spremljalo voščilo iz tretje kitice novomašne pesmi: »Kjer boš v svoji službi hodil, Bog ti svojo milost daj!« Na to milost upa in zaupa. Upa in zaupa pa tudi na molitev svojih vernikov, da bi jim mogel biti dober in vedno boljši dušni pastir. Od te molitve toliko zavisi! Molimo torej za svoje dušne pastirje! „Novomašnik, bod' pozdravljen . . ." Inž. Ivan Zakrajšek: Senčne strani sodobnih pridobitev za poljedelstvo Na vseh celinah se iz leta v leto veča število prebivalstva in s tem tudi potrebe po prehrani. Gospodarski strokovnjaki stoje pred vedno težjo nalogo: kako preskrbeti ljudem zadostnih živil. Na področju prehrane imajo glavno besedo predvsem poljski pridelki. Vsi, katerih delo je povezano z zemljo, se na vso moč trudijo, da bi poljske pridelke povečali in tudi izboljšali. Pomisliti moramo namreč, da se je v tem stoletju število ljudi na vsem svetu skoraj podvojilo. In vse te zemljane je treba prehrani ti. Poljedelskim tehnikom je uspelo pridelati dvakrat toliko pridelkov, kakor jih je zemlja rodila v preteklem stoletju. Ta us- peh pa ne bi bil mogoč, ako ne bi imeli na razpolago umetnih gnojil in sredstev za pokončevanje škodljivcev. Bil bi nemogoč, ako ne bi vzgojili rastlinskih vrst, ki bogato obrodijo, in ako bi se v poljedelstvu ne posluževali vseh tistih napotkov, do katerih so prišli v svojih laboratorijih. Tehnika in znanost sta mnogo pripomogli, da smo bolj ali manj preskrbljeni z »vsakdanjim kruhom«. Toda če so nam znanstveni izsledki in tehnični pripomočki omogočili, da smo pridelek izredno povečali, imamo pa na drugi strani od sodobnih poljedelskih pridobitev tudi dokajšnjo škodo. Koristi mehanizacije in kemijskih pripomočkov poznamo dobro; prikrite pa so nam kvarne posledice teženj po velikem in bogatem pridelku. Ker se vedno govori le o dobrih straneh sodobne agrikulture, se pri tej priliki pomenimo tucli o njenih slabih straneh. Ker število prebivalstva na zemlji narašča, je vsekakor treba poskrbeti za povečanje pridelka. Zato nam je poleg velike površine rodovitne zemlje potrebna tudi zadostna in usposobljena delovna sila, torej poljedelski strokovnjaki, kmetje in poljski delavci. Že tu naletimo na prve ovire. Vedno manj je ljudi, ki se posvečajo obdelovanju zemlje. V povojnih letih opažamo v vseh državah, zlasti v tistih, ki so se nekdaj odlikovale po visoki razvitem in donosnem kmetijstvu, pravcati beg podeželskega prebivalstva v mestu. Kmetje se iz-neverjajo stoletnemu izročilu in hočejo na vsak način postati tovarniški delavci. Zato je treba človeško silo nadomestiti. Na pomoč prikličemo stroje. Ti se pa gospodarsko obnesejo le tam, kjer moramo obdelovati velike površine; in še te morajo biti zasajene z eno samo vrsto rastlin. Na njivah, na katerih raste ena sama določena rastlina, na tako zvanih monokulturah, pa dobijo zatočišče vsi tisti škodljivci, katerim ta rastlina prija. Zato so monokulture pravcati paradiž za rastlinske škodljivce. Na velikih površinah dobe te živalce vsenaokoli ugodno hrano in dana jim je prilika za čimvečje razmnoževanje. Le z budno paž-njo in nenehnim uporabljanjem kemičnih zatiralnih sredstev lahko na monokulturah uničimo rastlinske škodljivce. V težnji za čim večjim pridelkom botaniki proučujejo razna križanja in ustvarjajo take rastlinske vrste, ki čim bogateje ro-de. Žal pa ima ta uspeh slabe strani. Zelo plodne rastline so namreč kaj malo odporne proti boleznim in škodljivim žuželkam. Če je mogoče povečati plodnost rastlin, je pa izredno težko ustvariti take križance rastlin, ki bi se upirali škodljivcem. Na tem področju so bili dosedaj doseženi le skromni uspehi. Vsekakor še ni bilo mogoče u-stvariti take vrste krompirja, ki bi bil odporen proti koloradskemu hrošču. Pa tudi potrošniki so krivi, da vedno bolj gojimo neodporne rastline. Potrošniki žele zelenjavo in sadje lepe zunanjosti ter dobrega in prijetnega okusa. Poleg tega pa dajejo prednost tistim pridelkom, ki šo lahko dolgo v skladišču. Poljedelski strokovnjaki so ustregli tudi tej želji. S križanjem so ustvarili rastline, ki imajo zaradi teh lastnosti večjo tržno vrednost in zato omogočajo boljše zaslužke. Niso pa, žal, dovolj odporne. Da je bilo mogoče v zadnjih petdesetih letih podvojiti poljske pridelke, gre zasluga predvsem umetnim gnojilom. Sodijo pa, da se z umetnimi gnojili ne bomo mogli okoriščati mnogo bolj, kot se okoriščamo sedaj. Če po eni strani z umetnimi gnojili dodajamo izčrpani zemlji hranilne snovi in tako boljšamo rodovitnost tal, pa po drugi strani z zelo močnim umetnim gnojenjem tudi škodimo. Rastline, ki rastejo na premočno gnojeni zemlji, kaj rade obo-le. Te bolezni povzroča primanjkovanje nekih kemičnih prvin, katerih je v humusu zelo malo. Take prvine so: bor, mangan, cink, baker, magnezij in železo. S kemičnimi gnojili dodajemo zemlji osnovne hranilne prvine, namreč dušik, kalij in fosfor. Če je zemlja prekomerno gnojena, tedaj se ravnotežje med zemeljskimi hranilnimi snovmi poruši. Močno naraste odstotek prvin, ki jih vsebujejo kemična gnojila, odstotek drugih, tudi potrebnih, se pa zniža. Značilen pojav je lomljivost pšenice; povzroča ga preobilno dušično gnojenje. V vetru in močnem dežju se namreč pšenična stebelca lomijo in s tem se seveda zmanjša pridelek. Vedno večja mehanizacija je nadalje osiromašila delež humusa v rodovitni zemlji. Pomanjkanje humusa pa ni neugodno le zaradi poslabšanja biološke vrednosti zemlje, temveč se kažejo kvarni vplivi tega pojava tudi v mehanskih lastnostih zemlje. Voda namreč zelo lahko odnaša zemljo, ki vsebuje malo humusa. V Evropi nam ti pojavi še ne delajo preglavic. Zelo velik obseg pa je zajela tako zvana erozija v Združenih državah. Tamkajšnji strokovnjaki se trudijo, da bi zajezili te kvarne posledice mehanizacije v agrikulturi. Že prej sem omenil, da monokultura pospešuje razmnoževanje rastlinskih škodljivcev. Vendar monokulture niso edini Ololjia žliea soka a miru kakor polna miza. jedi a prepiru. (Narodni pregovor) 8* 115 Pogled na rečno pristanišče, v katerem nalagajo premog na barke. Slika je posneta v nizozemskem Limburgu. Mnogi naši rudarji so morali menjati rudnik, ker stare nedonosne premogovnike po Belgiji in Nemčiji zapirajo. vzrok tolike nevarnosti, ki nam preti s strani žuželk. Medtem ko so se nekdaj škodljivci selili z ene njive na drugo le z lastnimi silami, jim dandanes omogočajo sodobna prevozna sredstva mnogo hitrejše in udobnejše potovanje. Če so bili njega dni škodljivci naseljeni le na večjem ali manjšem področju ene same pokrajine, pridejo sedaj v zelo kratkem času tudi v dežele, ki so tisoče in tisoče kilometrov daleč. Tako je na primer kapar San José ali kakor mu tudi pravimo, ameriški kapar pred desetimi leti pripotoval v Nemčijo. Naselil se je na sadnem drevju, katero po- končuje s tem, da mu sesa rastlinski sok. In potem uničuje evropske sadne nasade še cela vrsta drugih živalic, katere so iz prekomorskih dežel uvozili v Evropo. Prav od teh »tujih« škodljivcev nam preti največja nevarnost. Da bi se poljedelci in sadjarji naše celine ubranili pogubnih pohodov teh neljubih priseljencev ter jim onemogočili vstop v naše nasade, je večina evropskih držav pristopila k Evropskemu združenju za varstvo rastlin. Vse te države so začele skupno akcijo za preprečevanje škode, ki jo povzročajo »importirani« uničevalci poljskih pridelkov in sadja. Vse te škodljivce pokončujemo z mnogoterimi strupenimi snovmi, ki na razne načine delujejo na njih organizem. Najbolj uporabljamo tako zvane kontaktne strupe. Te snovi ugonabljajo škodljivce z dotikom. Ta kemična sredstva so zelo učinkovita. Zato nam odlično služijo za uničevanje škodljivcev, ki so se razpasli po naših nasadih. Kontaktni strupi pa imajo žal tudi nezaželene posledice. Pričeli so jih namreč uporabljati v tolikšnih količinah, da njihova strupenost ogroža tudi človeka in domače živali, še več! Celo rastline same jih že težko prenašajo. Poleg tega se je pojavila nevarnost, da z njimi zastrupljamo tudi koristne žuželke. Kot odgovor so nam preskrbeli škodljivci sami zelo neprijetno presenečenje. Opažamo namreč, da postajajo vedno bolj odporni proti strupom. Ti pojavi še niso dodobra proučeni. Zato se še ne moremo povsem točno izraziti o učinkih, ki jih imajo strupi na vse živalstvo področja, na katerem v velikem obsegu nastopamo proti raznim škodljivcem. Sprva so namreč strokovnjaki preučevali le učinek strupov na posamezne vrste rastlinskih uničevalcev in pri svojem delu niso upoštevali morebitnih kvarnih posledic teh snovi na rastlinstvo in ostali, koristni živalski svet. Do sedaj smo omenili razne kvarne posledice, ki jih povzročata modernizacija in splošni napredek človeštva. Pregleda neugodnih vplivov sodobnega tehničnega na- predka na poljedelstvo pa ne moremo zaključiti, ne da bi opozorili še na nevarnost, ki nam preti od vedno bolj razvijajoče se : industrije. Pri tem mislimo na škodo, ki jo : povzroča dim iz tovarniških dimnikov. Rastlinam seveda škoduje tudi dim iz naših prebivališč. Ker pa v pečeh stanovanj i kurimo povečini le pozimi, lahko mirno trdimo, da škodujejo rastlinskim nasadom le industrijska podjetja. Rastlinska obolenja, ki jih povzroča dim, se kažejo v nepravilni rasti in slabem raz-: voju rastlinskih delov. Vzrok teh poškodb je predvsem žveplasta kislina, ki nastaja v ' dimu nekaterih vrst premoga. Vsekakor pa preti našim nasadom še večja nevarnost, i ako so v njihovi bližini kemične tovarne. Končno naj omenimo še, da uničujejo obcestno grmičevje tudi izpušni plini motornih vozil. S tem kratkim orisom smo želeli prikazati nekaj činiteljev, katerim morajo posvečati posebno pozornost strokovnjaki, ki se bavijo z zatiranjem rastlinskih škodljivcev in z napredkom kmetijstva. Nekdaj je bilo dovolj, če smo vedeli, kako živi neki škodljivec. Dandanes pa je obramba pred temi živalcami uspešna le takrat, če upoštevamo tudi vse mogoče pridobitve novega časa, ki pomagajo rastlinskim škodljivcem pri razmnoževanju. Poleg tega pa moramo tudi paziti, da zemlje preveč ne izčrpamo in da s križanjem ne ustvarimo takih rastlin, ki so preveč podvržene boleznim. o--—. Zdravnik in mehanik Zdravnik se je pritožil nad visokim računom, ki ga je moral plačati za popravilo svojega avta. „To je pa že od sile. Vi mehaniki že skoro več računate za popravilo avta kot mi zdravniki za zdravljenje človeka." „Morda imate prav," je dejal mehanik. „Toda pomislite, koliko se moramo mi učiti, ker pridejo vsako leto novi modeli avtov na trg. Vi pa že od A-dama sem zdravite vedno isti model človeka." ZARADI TEBE, ANICA bom odslej na cesti previdnejši. Res nima pomena, da bi vozil kakih deset, dvajset kilometrov hitreje. Par minut bi prehitel, toda ena izmed teh minut bi bila prav radi tega lahko zadnja. Kaj pa bi se potlej zgodilo? Krog in krog mene bi policija zaprla cesto. A ljudje bi se kljub temu zbirali, zijali name, ko bi ležal — ves v lastni krvi — poleg razbitega motornega kolesa. Tuji ljudje bi zijali vame iz radovednosti, da bi mogli zvečer doma kaj pripovedovati ... • Policist bi medtem izvlekel iz mojega žepa denarnico. Tvoja slika je v njej, moja osebna izkaznica. In tam moj naslov, najina telefonska številka. In policist bi stopil v bližnjo trgovino, prav v tisto, v kateri sem ti hotel kupiti nekaj rož in sem baš radi tega hitel. Saj veš, ob šestih zapro. In tam bi te policist po telefonu poklical. Ti bi se oglasila, vesela in nasmejana, misleč, da te kliče prijateljica ali pa morda jaz. »Takoj pridite!« bi rekel policist. »Da, nesreča se je pripetila.« Več bi ti ne povedal. Le to bi ti še svetoval, da vzemi taksi in brž pridi. Takoj za zadnjimi hišami iz mesta ven. Potlej bi policist odložil telefon. Ti pa stojiš doma, vsa bleda, prepadla. Slušalko imaš še vedno v rokah, kličeš nekaj vanjo, vprašuješ. Kolena se ti tresejo, kar verjeti ne moreš . . . Kako rada bi se se-sedla na stol, pa ni nikogar, da bi ti ga ponudil. Tako sama si v tem trenutku. Ko se ovedeš, planeš na hodnik, vzameš plašč. Saj je policist rekel, da se mudi. Pa se spomniš, da si pozabila ključe. Brž skočiš v sobo, poiščeš ključe. Pri tem vidiš tam na obešalniku moj klobuk — »Morda ga rabi,« si misliš v strašni zmedenosti in ga vzameš s seboj. — Pa ni nobenega taksija tam na trgu, kjer vselej stojita vsaj dva, če ne še več. Čakaš in čakaš, ustavljaš mi-movozeče avte . . . Izpod suknje ti gleda predpasnik, nisi ga utegnila vreči stran, ko si odhajala . . . Nazadnje pride mimo taksi. Brž, na križišče tam izven mesta ... »Seveda je bil sam kriv,« govorijo ljudje. »S tako brzino! Saj ni moglo drugače biti. In naravnost v tovorni avto.« In ti moraš vse to poslušati. In še več: »Najbrž je bil pijan. Prav gotovo je bil!« Kaj takega ljudje zelo radi pravijo. Pa nisem bil pijan. Saj sama veš, da ne pijem alkohola. Le v cvetličarno sem hotel še brž, da bi ti bil kupil kako rožo. Ko pa vem, kako jih imaš rada . . . Zdaj ni mogoče več pomagati. Zdaj boš ti morala kupiti rože, pa ne le majhen šopek, ne: cel venec. In nove pisane obleke tudi ne boš mogla več nositi, tiste, ki si je bila tako vesela. Samo enkrat si jo šele nosila. In nobenega ne bo, ki bi te tolažil. To bi mi bilo najhujše ob smrti: tebe pustiti v taki žalosti, ko bi te vendar moral tolažiti. Prav radi tega, draga Anica, radi tebe bom bolj previdno vozil. Ker te imam res rad. In ker vem, da je bolje, če te pol ure pozneje objamem in pozdravim, kot pa če bi me ti našla ... Ne, dovolj tega! Doživel sem nesrečo na cesti. Meni neznan mož se je zaletel z motorjem v tovorni avto. Tam ob robu ceste je ležal, pokrit s sivo plahto. Samo čevlji so moleli izpod nje. In takrat sem mislil na tebe, Anica, kako bi ti bilo pri srcu, če bi ta mož pod odejo bil jaz... Pa tudi ti bodi previdna, kadar greš preko ceste. Previdna, kadar se voziš po cesti. Glej na desno in levo, počakaj raje malo — in počasi vozi —! Iz ljubezni do mene---! J. H. R. Slike gleda Neki uradnik je vsak dan na poti v urad šel mimo starega berača, ki je sedel na oglu ulice in prosil mimoidoče. Velika črna očala so zakrivala njegov obraz. Uradniku se je slepi revež smilil, pa mu je vsak teden dal majhno podporo. Neko nedeljo pa gre na sprehod in vidi v parku na klopi sedeti „slepca" s časopisom v roki. „Na, lepa je ta! Slepega se delate, zraven pa časopise berete," je dejal uradnik nejevoljen. „Saj jih ne berem," je odvrnil ,slepec' nekam užaljen, „samo slike gledam!" Raztreseni profesor „Oprostite, gospod profesor, za pretekli mesec še nisem dobila plače." „Oh, Rezika," odvrne raztreseni profesor, „to vam prav rad oprostim." Dober odgovor Na nekem letališču v Angliji je moral pilot radovednim gledalcem razkazovati letalo in odgovarjati na vsa mogoča in nemogoča vprašanja. Posebno mu je šla na živce starejša gospa. Sitnarila je z vprašanji kakor kak trileten otrok. Nazadnje je še hotela vedeti: „Povejte no, kaj pa se zgodi, če takemu letalu naenkrat visoko v zraku bencin zmanjka?" Pilot je napravil sila žalosten obraz: „Verjemite, gospa," je začel praviti. „Več tisoč u-bogih fantov je na ta način že ostalo zgoraj — pri tem je pokazal proti oblakom — in bodo kmalu od lakote umrli, ker se ne morejo vrniti na zemljo." ŽE VE, ZAKAJ „Tvoj mož se pa ne zna obnašati. Ko sem bila zadnjič pri vas, je sedel na stolu, noge pa je položil kar na mizo!" se pritožuje Meta. „Saj sem mu jaz sama to dovolila!" zagovarja Liza svojega moža. „Le kako si mogla biti tako popustljiva?" se čudi Meta. „Če tako sedi, potlej dobim vselej denar na stolu, ko vstane!" PREPIR V DRUŽINI Peter pripoveduje, s kakšnimi težavami je plačeval študij za svoja dva sinova. „Ti pa zdaj vračata," odgovarjajo drugi. „Saj je eden najbolj znani zdravnik, drugi pa tudi dober advokat. Oba sta preskrbljena in oba skrbita tudi za tebe." „Saj ravno to mi dela skrbi. Zadnjič sta se naravnost sprla," toži Peter. „Pred nekaj tedni sem se peljal s kolesom, pa me je pahnil neki nerodni avtomobilist v cestni jarek, da sem se kar precej poškodoval. No, in vidite, sinova sta se zaradi tega skregala. Ta, ki je za zdravnika študiral, me je hotel kar AU, kca^ata se... Gospa Novakova je sila slabe volje. Jezna vrže moževo srajco nazaj v koš za perilo. Že tretji teden mora sama likati. Nikjer ni mogoče dobiti kakšne služkinje. »Sedaj pa še to zvonjenje,« se razhudi in z rokami popravi lase. »Najbrž kak obisk in jaz nimam niti koščka kruha pri hiši!« Kar strah jo je, ko odpira vrata. Pred njo stoji neznano dekle. Ne more uganiti, koliko je stara. Zakaj lica so rdeče našminkana, obrvi črne kot oglje. »Prišla sem zaradi vašega oglasa,« se zdaj oglasi »dekle« in pomoli gospe Novakovi časopis pod nos. »Saj vi iščete služkinjo.« Seveda jo išče gospa Novakova, pa za našminkane se ne more ogreti. »Že, ampak . . .« »Do zdaj sem bila pri Mlinarjevih,« se oglasi novo-došla služkinja. »Pri Mlinarjevih . . . ?« se začudi Novakova. »Seveda, te pa poznam, prav dobro jih poznam! No, kar vstopite . . . !« Komaj sta v kuhinji, že vpraša Novakova: »Ja, zakaj pa ste šli od tam stran? Mislim od Mlinarjevih?« »Nisem mogla več vzdržati! Ah, če bi vedeli, kako je bilo tam! Vedno sta se kregala.« Novakovi se zdi, da bo nova služkinja zdaj pa zdaj potočila solzo, tako žalosten je njen glas. . »Kregala sta se, pravite?« Novakova je vsa začudena. In kar naenkrat ji je všeč načičkani obraz, ne vidi več prečrnih obrvi in napackanih ustnic. »Seveda vas bom vzela. Lahko kar jutri začnete!« In novonastavljena vzame ročno torbico, začne brskati po njej. »Robec išče, da si obriše solzne oči,« si misli Novakova. »V zadnjem času sem imela toliko izdatkov. Saj veste, vožnja po mestu . . .« jo zbudi iz premišljevanja nova služkinja. »Trenutek, prosim!« se opraviči Novakova in pohiti v sobo k možu: »Henrik, petdeset šilingov mi daj, pa takoj! Pomisli, novo služkinjo sem dobila. Pri Mlinarjevih je bila prej . . . ! Pa je morala proč, ker sta se ves čas kregala. Ni vzdržala teh prepirov, sirota! Pomisli, ta dva pa sta se kregala . . . Mlinarjeva dva, ki sta pred drugimi tako hinavsko dobra drug z drugim. Ja, ja, še včeraj sem ju videla, kako sta se ljubeznivo sprehajala po parku. Doma pa . . . večna vojska . . . Ah, zdaj bom vsaj malo zvedela, kakšna sta doma drug do drugega. Veš, tako dolgo sem si že želela, da bi kaj zvedela! Prosim te, Henrik, daj no brž sem tistih par šilingov. Če ne, se bo še premislila . . .!« Pa se ni premislila. Malomarno je sedela v kuhinji in si medtem prižgala cigareto. »Tu imate nekaj predujma,« je dejala Novakova in ji dala denar. »Sedaj vam pa pripravim še malo kave,« je dejala dobre volje in že vsa radovedna, kaj bo zvedela. »Pa ne preredko, prosim. Kake polivke ne pijem, sem vajena močne!« Ni čisto prav Novakovi ta beseda, pa ne misli dolgo na to. Vse preveč je radovedna, kaj je z Mlinar-jevimi. »Povejte no, kako je bilo pri Mlinarjevih. Kdo je začenjal s prepirom. Najbrž on, Mlinar . . .?« vpraša. »Ah, ne bi rada pravila tega. Enkrat on, drugič spet ona,« je služkinja kratka. »Pa sta se dolgo prepirala. Gotovo ni hotel nobeden popustiti!« »To pa res ne. Če sta se enkrat lotila, ni bilo konca. Vsako malenkost sta potlej našla.« »O čem sta se pa prepirala.« »O malenkostih. Saj sem že rekla.« Služkinja kar noče na dan z besedo. »Zakaj pa sta se kregala?« noče popustiti Novakova. »I no, nad vsako malenkostjo. Enkrat nad umivanjem krožnikov, potem nad likanjem, pa spet nad perilom. Potlej je bila pisalna miza prašna, drugič kuhinja premalo umita... Pa kaj bi pravila,« konča služkinja poročilo in spet seže po kavi in pecivu. »Tako, tako,« meni Novakova. Strašne slutnje ji vstajajo v srcu in močno razočarana vpraša: »Samo radi takih reči se nista mogla razumeti in sta se kregala?« »Saj sta se razumela. Še preveč!« odvrne ravnodušno nova služkinja in izpije zadnji ostanek kave. »Kregala sta se le nad mano. In tega nisem mogla prenesti!« brž ozdraviti, oni pa, ki je advokat, je hotel, da bi še dolgo ostal v postelji, da bi pri procesu lahko več odškodnine zahteval." Med poročenci „Skromne pa žene ne znajo biti," je tožil mlad mož svojim znancem. „Samo za naju dva kuha, pa že meni, da potrebuje stroj za umivanje posode!" „Presneto, ti si imel še srečo," mu je dejal drugi. „Moja si pa domišlja, da se je poročila s tako ,mašino'!" Tudi dober odgovor Andrej je imel rad dobro kapljico. Pa si je pred kratkim že pred zajtrkom natočil kozarček dobrega vina. To pa je bilo ženi preveč. Začela je kričati in ga zmerjati, da je bilo joj. Andrej pa jo je mirno poslušal. Ko je končala žena s svojo pridigo, je mirno dejal: „Za božjo voljo, stara, kaj se tako jeziš? Saj vendar ne moreš zahtevati od mene, da bom kavo kar suho požiral." MED MOŽMI Tone j je prišel k Hanzeju na obisk. Pa ga je našel že v veži, kjer je ta pridno ribal pod. »Kaj takega bi mi še v sa^ njah ne prišlo na misel, da bi delal!« je dejal Tonej ves začuden. »Meni tudi ne,« je odvrnil Hanzej nejevoljen. »To si je le žena izmislila!« Kadar vesta dva, ve pol sveta, kadar vedo trije, vedo vsi ljudje, (Narodni pregovor) KDOR VEČ DA Nekega dne je poklical pastor majhne protestantske fare v Švici mladega Franceja in mu rekel: „Ti si vsako nedeljo z dede-jem pri maši. Sam vidiš, da dedej ves čas med pridigo spi. Če ga boš zbudil, da ne bo spal, ti bom dal vselej 2 franka." Francej je ves vesel obljubil. Naslednjo nedeljo je dedej — hočeš, nočeš — lepo buden poslušal pridigo. Toda nedeljo navrh je pa spet smrčal. Pa je potem poklical pastor Franceja: „Kako pa, ti ni nič mar za tista dva franka?" „Zahvalim se, ampak dedej mi je obljubil 3 franke, če ga pri miru pustim med pridigo." HRAST ALI BUČA Bogat trgovec je pripeljal svojega sina na univerzo. Pa je bral seznam predavanj, katere bi sin moral obiskovati, Nejevoljen je zmajal z glavo: „Pa mora moj sin vsa ta predavanja obiskovati? Ali se ne bi dalo napraviti, da bi prej dogotovil študije? Saj veste, kako je pri nas trgovcih: Čas je denar!" Dekan univerze je dejal: „Seveda lahko hitreje napravi svoje študije. To pač zavisi od tega, kaj bi vaš sin rad postal. Bog ima v nebesih že od vekomaj nenačet hlebec kruha; če se v zakonu nikdar ne boš skregal, ga načneš ti. (Narodni pregovor) K " Dvanajstkrat Tomaž »Ali veš, kakšen dan je jutri?« pri zajtrku. »Seveda? Sobota je. Saj je bil dosti dolg ta teden...« Pa je Roza odkimala z glavo. »Ne! Jutri je prav poseben dan. Sveti Tomaž je jutri.« »No in ... ?« sem mimogrede vprašal. Zraven pa že brž pomislil: saj v naši družini ni Tomaža. »Na Tomažev dan naj bi vsak mož prinesel ženi malo darilo. Ta navada mi je močno všeč...«, je bolj zase dejala žena. »Pa meni ni,« sem ji brž odgovoril. »Prav nič mi ni všeč ta navada. Pa, gaj to nobena navada ni. O očetovskem dnevu sem že slišal, o materinskem tudi, ampak o Tomaževem clnevu...? Nak, popolnoma neznan!« »Če še ni v navadi, naj bi pa postal,« se Roza ni dala otresti. »Saj je samo vsako prvo soboto v mesecu, komaj dvanajstkrat na leto.« »Najprej sem se moral odkašljati, zakaj grižljaj mi je obtičal v grlu, ko sem to slišal. S težko sapo sem dejal: »Sem prav slišal? Vsako prvo soboto v mesecu. Dvanajstkrat na leto in vselej darilo. Recimo čisto malenkostno za dvajset do trideset šilingov. To je vendar kakih tri sto šilingov na leto, tri tisoč v desetih letih ...« »Ja, in trideset tisoč v sto letih. Saj sama znam računati.« Molče je pobrala Roza posodo in odšla v kuhinjo. Vrata pa je radovedna le pustila odprta. Zato sem ji na ves glas razlagal svojo misel: »Le kdo si je izmislil tale Tomažev dan? Kakšen zagrizen samec ali pa kakšna ženska. Na, gotovo ženska, zakaj tudi samci so razumevni in obzirni.. .« Žena je kuhinjska vrata neobzirno zadrleščila. * Ko sem prišel v tovarno med ostale, sem jim takoj povedal: »Tomažev dan! Ste že slišali. Dvanajstkrat na leto kakšen dar za ženo. Neumnost, kaj?« »Misliš?« se je oglasil Lovro. »Meni se ne zdi tako neumna ta misel. Že dobro leto je, odkar sem slišal o tem in začel ta dan prakticirati. Izvrstno, ti pravim. Veliko laže mi gre z Lizo od takrat, čeprav sva še vedno v 121 me je vprašala Roza tistem malem stanovanju. Vsak mesec prinesem kako malenkost: kakšen šopek rož poleti, kako sladkarijo pozimi . ..« »Glej no, ti to je misel. Sam sem že nekaj mesecev mislil, kako bi naredil, da bi večkrat v družini imeli kak praznik. Zdaj pa jo imam. Imenitna misel,« se je ogrel Gregor zanjo. »Res, imenitna. Petnajst let sva z Nežo poročena. Ko sva pred meseci vpeljala Tomažev dan, sem mislil, da imava spet medene tedne, in da ne pozabim na ta dan, sem si vsakega rdeče podčrtal. Kar poglejte!« In že ponosen kaže svoj žepni koledarček, v katerem je vsaka prva sobota meseca rdeče podčrtana. Kar naenkrat me je postalo sram. Vsi so nekaj vedeli o tem dnevu, si pripovedovali izkušnje, jaz edini... Ne, to se mora predrugačiti. Še isti večer sem jo mahnil po glavni cesti proti domu. Tam me je že dalj časa mikala lepa vaza. Pa je nisem kupil, ker sem se vselej spomnil, kako je žena tožila, če ji je kdo rože prinesel: »Saj jih nimam kam vtakniti, teh rož, če mi jih kdo prinese. Saj mi jih še nikoli nisi prinesel.« Kot rečeno, to se mora predrugačiti! Oitok i