Za poduk iu kratek 6as. Poročila iz Rima. (Piše Fr. Kovačič.) IV. Na italijanski božji poti. (Dalje.) Počasi smo se pripeljali v mesto Nepi, ki je bilo nekdaj papeževa trdnjava. Tukaj so se papeževe čete raorale umakniti Garibaldiiancem, ki so dne 13. septembra 1870. 1. zasedli to trdnjavo in potem imeli odprt pot proti Rimu. Mestice ni večji, kakor naSi trgi, vendar ima škofijski sedež. Tukaj je bilo že vse v praznični opravi, zeleni slavoloki so pozdravljali Marijine romarje. Ljudstva \e kar mrgolelo, da so se vozovi komaj pomikali po ce_ti. Okoli devete ure smo prišli v romarsko mestice Sv. Elija. Tukaj je bilo vse po koncu. Hi§e so bile vse okrašene z zastavami, cvetjem, preprogami. Ker so v hiši premogli, vse so obesili na okna in vogle, celo posteljne prte sem videl viseti raz oken, ker drugo niso imeli. Ljudstva se je kar trlo. Tu so hiteli donači meščani sem ter tje v praznični obleki, tu se je rimska gospoda pomikala skozi goste množice; kakor klasje so se valile neštevilne trume priprostega laškega Ijudstva. Rekel bi, cela starodavna Etrurija se je zgrnila ta dan k Mariiinemu svetišču, brhki Sabinci in Sabinke so prijezdili na oslih iz sabinskih gora, sosedni Umbrijec je zapustil svoje planine in prišel poklonit se Madonni.*) Povsod je odmevalo pelje in godba od grebenastega pečevja. Gelo kraljevi »karabinerji« (vojaki) so bili ta dan v paradi. Ko smo prišli do frančiškanskega samostana, od koder je imela iti procesija, stalo je že vse pripravljeno, nestrpno pričakujoč trenotka, da se prikaže podoba Marijina. Tu ie stala dolga vrsta belo oblečenih deklic, trije glasbeni zbori in pa različne bratovščine s svojimi zastavami. Kake štiri moške bratovščine sern videl, in vsi možje so imeli posebno obleko, belo, rdečo, modro, z bratovskimi znamenji na prsih. V resnici, pohvaliti moram italijanski moški spol. Pri nas se možje le mrzlo držijo proti bratovšuinam in mislijo, da so take reči le za ženske. Lah pa čisto drugače. Mladi fantje in resni možaki so ponosno stali v svojih opravah, možje so peli, možje vesili vence, kjer je bilo še treba. V obče Lah se ne sramuje pokazati prav očitno svoje vere, posebno, kadar gre za čast Marijino. Gimbolj se je približaval čas službe božje, tera živahnejše je postajalo vse. Zraven samostana je bil pod milim nebom pripravljen oder. Domači škof nastopi in začne govoriti v čast Marijino. To Vam je bilo čudno! Kadar je izrekel ime Marijino, vselej je iz tisoč grl zagrmelo: »Viva Maria!« Naj živi Marija! Po pridigi se je začela vrstiti procesija. Petdeset topičey je počilo in naznanilo daleč okoli, da se začne slovesno opravilo. Vsi zvonovi po cerkvah so zazvonili (sicer majhno mestice ima štiri cerkve!), godba je zaigrala, naposled se iz samostanske kapelice prikaže podoba Marijina. Ko jo je ljudstvo zagledalo, je vse iz enega grla zaupilo: »Viva Maria! Viva MariaU Podobo so nosili štirje menihi. Pred podobo je frančiškanski gvardijan nosil na dragoceni blazinici kroni za Marijo in Dete. Procesija je bila v resnici veličastna. Mi ptujci smo gledali kakor zamaknjeni čaroben prizor. Svet v tem kraju je tudi čuden. Globok in divji jarek se razteza od izhoda proti zahodu. Napravile so ga v davni dobi ognjene sile in pa hudourniki. Na obeh straneh jarka se pa vzdigujejo gole in strmne pečine, da niti maček ne bi mogel po njih plezati. Na dnu tega jarka stoji starodavna Marijina cerkev. Do cerkve se more priti le od dveh stranij; na izhodu vodijo iz samostana, nekaj časa pod zemljo, stopnice in potem ozka pot ob robu pečevja. Na zahodni strani, kjer se stikata dve panogi gorovja, je nekak žleb in tukaj se vije kakor kača ozka steza na dno jarka. Tod se je pomikala procesija. Nepopisljiv prizor je bil to. Prednji del procesije je bil že pri cerkvi, zadnji pa še na vrhu. Nebrojne zastave so vihrale, bele deklice, bratovščine, duhovniki v slovesni obleki, vse to je dajalo procesiji nekak pesniški čar. Visoko v zraku se je pa zibala sred procesije krasna Marijina podoba. In iz tisočerih grl je gromovito odmevalo:' Viva Maria! V resnici, kdor hoče vedeti, kako se Marija časti, moramo videti Lahe na božji poti. Ob taki priliki Lah ne pozna mej svojega navdušenja. Njegova živa narava se pokaže tukaj v najlepši sliki. Opaževal sem natančno posamezne Ijudi in skoro da sem videl vsakemu na dno duše. Obličje se jim je žarilo, oči so se jiin svetile kakor *) nMadonno" iinenuje Lab Marijo; po naše bi se reklo: moja Gospa. plamen, celo telo je bilo kakor na perju. Moški so klobuke kvišku metali od veselja, ženske pa so z robci mahale v pozdrav Mariji. Pri nas cesarja navdušeno pozdravljajo, ali to }e le slaba primera, kako Lahi pozdravljajo Madonno. Italijan je že take narave, kar v srcu čuti in misli, to mora izbruhniti na dan. Kadar mu srce prekipi navdušenja do Madonne, potem gromovito kliče: »Viva Maria!« Videl sem, kako so celo gospodje posvetnega stanu pošiljali Mariji poljub. Ge namreč Lah ne more do podobe, da bi jo poljubil, tedaj se spusti na kolena, poljubi svojo roko in jo stegne proti Mariji. To je potem toliko, kakor bi podobo samo poljubil. Ko je procesija prišla do cerkvenih vrat, nastal je tukaj pravi boj. Ljudje so hoteli siloma vdreti v cerkev, stražniki pa jih niso pustili, ker bi drugače duhovniki s podobo morali zunaj ostati. Zastonj je bila prošnja, zastonj kreg, Jaz sem se pa zmešal med rimske pevce in ž njimi mahnil v cerkev. Notri je že bilo precej bratovščin navdušeno so vsi peli Marijine pesmi. Ko je duhovščina prišla v cerkev, pustili so tudi ljudstvo notri. Kakor čebele iz panja, tako so vreli v cerkev. Ko so podobo postavili na veliki oltar, je cela cerkev zaklicala: »Viva Maria!« Romarji so imeli sveče in so jih sedaj prižgali. Eden duhovnik je bral papeževo pismo, s katerim sv. oče dovoljujejo, da se krona Marijina podoba, a nikdo ga ni poslušal. Vseh oči so bile obrnjene na Marijo in neprenehoma je grmelo »Viva Maria!« Šele ko se je začela sv. maša, se je Ijudstvo komaj umirilo. Maševal je nadškoi Jožei Maria Kostantini, ki je h krati kanonik vatikanske cerkve sv. Petra. Med sv. mašo je, drug škof v lepem nagovoru razložil, zakaj Marija za-| služi raše češčenje. .lako vspodbudno je bilo, da je več odlične gospode sprejelo sv. obhajilo. Po sv. maši je nadškof pritisnil dragoceni kroni na glavo Mariji in Detetu. Slovesna tišina je nastala v cerkvi, ko je pa škof povzdignil kvišku kronano sliko Marijino, pnkipelo je navdušenje do vrhunca. Godba je začesala, da se je zidovje treslo, ljudstvo pa je iz vsega grla upilo: »Viva Maria!« Šele čez nekaj minot se \e poleglo valovje navdušenja, in potem je vsa cerkev s škofom enoglasno zapela »Te Deura laudamus«. V resnici, ni bilo človeka v cerkvi, ki bi ne bil ganjen, posebno nas ptujcev se je močno prijela nenavadna udanost laškega Ijudstva do nebeške kraljice. Če se ti Ijudje tako veselijo kronanja podobe Marijine — inislil sem si —, kfiko veselje je moralo neki biti med angelji, ko je bila Marija v nebesih kronana! Bila je že ena ura, ko se je končala predpoldanska slovesnost. Gč. oo. frančiskani so nas Rimljane prav prijazno pogostili. Prav debelo sem gledal, ko sem v tera zakotnem kraju našel dva nemška frančiškana. V resnici, Nemci so kar preplavili Italijo novejši čas. (Dalje prih). Smešnica. »Koliko cenite svoje vole« vpraša kupec na sejmu mladega gospodarja. »Undert fufcen« mu oni odgvori. Kupec se malo zavzame, a pokliče nekoliko prič ter našteje prodajalcu brez velikega barantanja sto in petnajst gold. Pa oni zrase, se jezi in kriči, da hoče imeti 50 in sto. — >Pa drugolfrat po domače povejte«, dobi v odgovor.