Cerkev o prikaznih. V belgijskem mestecu Beauraing so se dogodile čudne stvari. Začetek teh dogodkov je bil 29. novembra 1932. Na večer tega dne so šli 4 otroci — 151etna Fei*dinanda Voisin, njen llletni brat Albert in 2 sestri Degeimbre, in sicer 141etna Andra in 91etna Gilberta — proti samostanski Soli, da bi prevzeli majhno Gilberto Voisin. Ko pozvonijo pri samostangkih durih, se Albert Voisin ozre nazaj v temni drevored ter zakli.e: »Vidim luč!« Ko zagledajo tudi deklice luč, vzkliiknejo: »To je v lurški votlini! Giblje se! Človek je! Mati božja je!« Drugi dan se isto zgodi, tudi tretji dan. Sledilo je potem do 3. januarja še kakšnih 30 prikazni. Število gledalcev pri teh večernih prikaznih, ki «o iih bili deležni samo imenovani otroci, je rastlo od dneva do dneva. Zadnji dan — bilo je navzočih okoli 25.000 ljudi — se je prikazen poslovila od posameznih otrok, imenujoč se »Mater božjo in kraIjico nebes« ter jim naročujoč, naj zvesto in iskreno molijo. Že prcj je naročila otrokom, kakor so sami izipovcdali, naj bi se tukaj zgradila cerkev ter naj se semkaj vršijo romanja. O teh »prikazriih« se je v belgijski javnosti veliko govorilo in veliko pisalo. Mnenja so deIjena. Nekateri duhovniki so izrekli v javnosti jako tehtne pomisl&ke. proti verodostojnosti otrok, drugi pa so otroke branili ter se izrekli za pristnost prikazni. Ljudstvo se za ta znanstveni spor ni brigalo, marveč je v rastočem številu začelo romati v Beauraing. Na praznik Marije Snežne — 5. avgusta 1933 — je bilo navzočih kakšnih 200.000 romarjev. Dogodile so. se tudi nekatere izredne ozdravitve. K temu vprašapu je tudi cerfcev morala uradno za- vzeti svoje stališče. To so storili belgijski škofje, ki so izdalt posebno pismo na duhovnikc in vernike. V tem pastirskem pismu odrejajo naslednje: O prikaznih in razodetjih se ne sme poro čati niti se ne sme o njih dalje pripovedovati, dokler jih cerkvena oblast ni priznala kot resni.ne in pristne. Duhovniki naj spominjajo vernike na stroge cerkvene predpise, ki zahtevajo previdnost; brcz dovoljenja diecezanskega škofa ne smejo prirediti romanja v take kraje. O dogodkih, ki s-o baje čudc_ni, se ne sme poročati ne v. spisih ne v knjigah, tudi ne v časaikili, aJko se za to prej ne dobi cerkveno tiskovno dovoljenje. Če se fcaj čudovitega zgodi, se to mora ustmeno ali pismeno sporočiti cerkveni oblasti, ne pa javn_ .li. V Hristusu rešitev. Na Kitajskem vsiljujejo nacionalistični ikrogi zakone ali pa že obstoječe izvršujejo, ki prepovedujejo veronauk v zasebnih, zlasti v misijonskih šolah. V mestu Yenehing, kjer je zasebno vseučilišče, vzdrževano od ameriške misijonske zveze, je mestna občinska uprava dobfla zapoved, da takoj prepove verski pouk na tem vseučilišču. Na odposlano pritožbo je prosvetni minister brzojavno potrdil to prepoved. Isti prosvetni minister je opozoril oblasti v mestu Šangaju, da se v zasebnih šolah protivno zakonu vrši verski pouk in verska propaganda. Istočasno je v nekem (kitajskem časopisu izšel ostudni napad na muslimansko vero. Muslimani so na ta napad odgovorili z napadom na tiskarno. kjer je izšel dotični list in kjer so razbili stroje in pohištvo. Obenem so se pritožili na vlado v Nankingu, !ki je izdala ukaz, da se v bodoče nc sme zasmehovati nobena vera. List, ki je objavil zasmehljivi napad na mohamedanizem, je moral prenehati, tiskarno pa so zaprli. Nedavno je prišel v mesto Changsa vrhovni zapov-dnik ge-neral Cangkaišek ter tamkaj obiskal protestantovsko šolo. Čangkaišek se je dal pred dvema letoma krstiti ter je protestant. O priliki svojega obiska je imel v navzočnosti mestnih in šolskih oblasti nagovor na učence ter med drugim rekel: »Ko sem stopil v va_k> lepo šolo, sem bil ginjen. Žal, da so še ljudje, ki nimajo .zaupanja v misijonske šole. To p . radi tega, ker jih ne poznajo. Misijonska šola ima velik pomen. Je sicer dovolj načinov, da se reši domovina, toda šola, kjer se propoveda o Jczusu, kaže pravec, v katerem je treba iti. Jezi . rešuje človeštvo, in sicer s svojo ljubeznijo in s tem, ker popolnoma daje samega sebc za ljudi. Navzemimo se mi, ki hočemo domovino rešiti, duha njegove požrtvovalnosti. Nadejam se, da boste nekoč vso kitajsko mladež prenovili po idealu, ki ga nam je začrtal Jezus. Narod in domovina se more rešiti samo po njegovem nauku. Zdaj znate, kaj vam je storiti.« Vatikanski list »Osservatore Romano«, ki o tem poroča, dostavlja to—le: »Takšne besede iz ust vrhovnega kitajskega poveljnika dokazujejo, da tudi na Kitajskem odgovorne osebnosti čutijo (vsled staršnega kaosa (zmede), ki se v njem nahdja država), da je potrebna luč in vpliv evangelija, da more ladja kaJkšne države zapluti v varno pristanišče.« Črne redovnice. Na južni obali Natala (južnovzhodna obal Afrike) imajo domače misijonsike sestre, ki se imenujejo »Asišike frančiSkanke«, svojo materino hišo. Te črne redovnice so, kakor poročajo misijonsfci listi, zelo zavzete za svoj poklic. Ta poklic je zelo težaven. Vsak teden po dva- do trikrat gredo, kamor jih ikliče njihov poklic. Ko izide solnce, odidejo, ko zaide, se vrnejo. V teh krajih vlada strašna vročina, v kateri je mu.no in naporno hoditi po cele ure v hribe, potem navzdol, potem zopet gor. Na pot ne vzamejo s seboj ničesar fco malo suhega kruha in malo sladkorja. Ne da se popisati, ikaso se te dobre redovnice s črnim obrazom in s snežno-belo dušo veselijo, ako se jim je posrečilo, krstiti kakšno umirajoče dete. Pri večernem oddihu se o tem podrobno razgovarjajo. Vse se veselijo, ker je bila ena duša rešena za nebo. V tem misijonskem okraju je 30 tisoč poganov. Delo je zelo težavno, ker je pokrajina hribovita. Odkar je bila 1. 1922 ta redovniško-misijonsika naselbina ustanovljena, je morala pretrpeti marsikatero nevihto, ki pa je ni zlomiIa. Uspeh je sledil za uspehom. Sedaj šteje ta redovniška družina črnskib. sester 53 aspirantinj, 16 postulantinj, 28 novink in 36 sester z obljubami, 15 pa jih je že umrlo. Stari misijonar p. AlbSchweiger piše o njihovem vzornem življenju in plodonosnem delovanju tole: »Ako naj poročam o svojili vtisih v Asisiju (tako se imenuje njihov samostan), moram predvsem pohvaliti pravi samostanski duh našth črnih zaročnic Kristusovih. Z vseh teh mladih lice sije čista radost. Opazovati sestre pri njihovem delu v službi Najvišjega: to človeka vprav dviga. Staremu misijonarju v takem hipu zasije do srca žarek solnčnega veselja, pozabi vse skrbi in bridike izkušnje v borbi s silami teme, njegovo delo dobiva nov žar.«