181
oIU c*v  X i'«l  JivTi ? »irraivti jrv njffr/ir    inta tnmivtii  he; ufiiTuns   , jmJ ifcn-i
Čudapolna pota božja.                    < ••*'
t(Po starej pr»yljici.)                                                 "^
tar puščavnik sedi pred durmi svoje eelice in premišljuje: nDolgo vže živim na svetu, opazujem in presojujem to in ono stvar — in vender ne morem temu pritrditi, da bi bilo vse dobro ukrenjeno in da bi bila Božja pota vsegdar dobra in modra." — Na to zaspi in senja čuden sen. Zdi se mu, da sliši glas z nebes, ki mu kliče: rVstani in pojdi v širni svet, pokazal ti bodem božja pota!a Puščavnik vstane, vzame palico in gre ravni pot skozi gozd. Kmalu pa zgreši pot in prestrašen kliče človeka, ki bi mu pokazal dalje. Neznan mož se mu približa, pozdravi ga in pravi: nPojdi z menoj, sam ne najdeš pota iz te goščave." Hvaležen mu je puščavnik in brzo korakata dalje. Zvečer prideta do hiše in prosita prenoeišča. Gospodar ju prijazno vzprejine ia bogato pogosti. »Vesel sem," dejal je, „kajti denes sera praznoval vesel dan. človek, ki mi je bil dosihmal sovražen, sprijaznil se je z menoj — in v poroštvo svoje udanosti mi je daroval to-le zlato kupo." — Drugo jutro, ko popotnika vstaneta, aahvalita se prijaznemu gospodarju, želeč mu obilo blagoslova za njegovo usmiljenost. Ali kaj zapazi v tem puščavnik? Njegov spremljevalec je ukradel zlato kupo, ter jo ravno pobasal v malho. »Stoj!" hoče puščavnik zaklicati — ali vže mu njegov spremljevalec resno zavrne: ,,Molči! to so božja pota." — Potovala sta ves dan.
Zvečer prideta k hiši in prosita prenočišča. A gospodar te hiše je bil nezmeren lakomnik in oderuh. Začne ju zmerjati in preklinjati kot nepovabljene goste z vsemi imeni in priiraki. nTu ne moreva ostati," de neznan mož in migne puščavniku, da gresta dalje. Predno pa otideta, pristopi k oderuhu, ter mu daruje zlato kupo, katero je ukradel prijaznemu gospodarju. nKaj delaš?" zamahne pužčavnik — a neznan mož mu resno odgovori: nMolči! to so božja pota." — In zopet potujeta ves dan.
Zvečer dospeta k malej hiši in prosita prenocišča. Gospodar ju prijazno vzprejme — a globoka žalost mu se je brala na obličji. ,,Kakor se trudim in ubijam." pripoveduje borni mož, vender si ne moreua opomoči. Kesreča me pregaDJa vedno in vedno. Druzega mi ni ostalo, nego ta koča." — HBog bode pomagal," tolaži ga spremljevalec, seže po luč in vpričo njega zažge borno koeo. ^Požigalec!" vpije puščavnik; a neznan mož mu resno zavrne: nMolči, to so pota božja!"    In zopet potujeta ves dan.
Zvečer dospeta k hiši in prosita prenočišča. Gospodar ju še precej dobro vzprejme in pogosti — a bil je čmeren in oduren, govoril je malo, — jedino s svojim sinkom je bil izredno prijazen. Bil mu je jedini otrok in neizrečeno ga je Ijubil. Puščavnik sicer graja one prvi lastnosti na možu — a te zadnje ne more prehvaliti. — Drugi dan zahvalita se gospodarju za prenočišča, ter ga prosita, da jima pokaže najbližji pot. nJaz vaju ne morem spremiti," od-vrne mož, a dam vaina sinka s seboj, on naj vaju spremi do brvi, ki peJje preko derečega potoka. A vedita pa, da mi je jedini otrok, zatorej pazita nanj, da se mu nič hudega ne pripeti." — rBog ga bode čuval!" odvrne spremljevalec in vsi trije se podajo na pot. Kadar pridejo do ozke brvi, hoče se deček vrniti — a neznani mož veli: nIdi dalje!" — Deček sluša. Prišedšega
182
sredi brvi, zagrabi ga neznani mož, visoko ga dvigne v zrak ter z vso silo vrže v globoko vodo. Puščavnik strepeta, sveta jeza ga spreleti: ^Skušnjavec goljufivi!" kriči nad njim, nrajši poginem tii na mestu, nego storiti še jeden korak s teboj. Poberi se rai izpred oči! To so božja pota, ki mi je hočeš kazati? Lažnik ti, zemlja naj se odpre, ter te vzame v svoje žrelo!" . . . ¦i-u-; V trenotji pa se tako zabJisne, da puščavniku vzame vid, zemJja se strese in ko puščavnik zopet spregleda ne vidi več neznanega moža. Pred njim stoji mladeniČ v blestečej obleki — bil je angel Gospodov!
Angel spregovori: rKazal sem ti božja pota a nisi jih razumel, zatorej poslušaj! Kupa, katero sem bil vzel prijaznemu in dobremu možu, bila je zastru-pena, vzel sem jo njemu, ker je dober, in jo podaril nesramnerau skopuhu, ki ni vredcn življenja, naj si iz nje pije svojo smrt. — Borni, pridni mož si bode zopet sezidal hišo in bodo toliko pridnejši, a pod pepelom bode na-šel zaklad, ki mu bode pomagal iz vsake zadrege. Cmorni, odurni mož pa, kateremn sem sina v potok vrgel, velik je grešnik — in oni sin njegov bi postal jedenkrat ropar in morilec. Izguba otrokova nagnila bode moža k pokori — a otrok sain je najboljse preskrbJjen! — Ti nisi mogel razurneti modrosti in previd-nosti božjih potov, — nekaj si jih gledal z lastnimi oemi — zatorej idi in uči se jih razumevati v prib.odnosti!"         „    i .   j.-i .«i.:.i;k   >¦.;'¦  Janja M.   .