delovne skupnosti tekstine ajdovščina, 10. februarja 1968 SEJEM »MODA 68« Ugoden sprejem naših novosti »Uradniki« in delavci Najbrž že od takrat, ko poznamo papii In svinčnik, delavci iz proizvodnje postrani gledajo na delavce, ki jim je delovno orodje svinčnik ali pero namesto sekire, lopate, kladiva ali dela ob stroju. V modernejši proizvodnji so ostali oni prvi delavci, tisti drugi pa so postali uradniki. In verjetno bodo vsej socialistični zakonodaji in vrednotenju dela navkljub v marsikaterih glavah še dolgo ostali nepotrebno breme, balast, ki pije delavsko kri. Kajpada so tudi v našem podjetju »pisarne« in »tisti iz pisarn« vsakdanja tarča, v katero so usmerjeni najraznovrstnejši napadi: od pikrih pripomb do obrekovanja in nesramnosti. Eden takih napadov je tudi očitek, »da nočemo zmanjšati števila zaposlenih v pisarnah«, ki je zlasti pogost od lanskega poletja dalje, ko smo v tkalnici zmanjšali obseg proizvodnje in odpovedali delo okrog 40 delavcem. Kmalu za tem smo v predlogu za spremembe v organizaciji uprave podjetja predvideli zmanjšanje števila delovnih mest za 12, ker se tudi sami v upravi prav dobro zavedamo, da je vsak neproizvodni delavec, ki ni nujno potreben, za samo proizvodnjo čisto breme. Toda tak delavec je hkrati odvečno breme tudi za njegove sodelavce v sami upravi, saj z zajemanjem v skupno vrečo jemlje tudi del njihovega deleža, ki ga ni zaslužil. Tak delavec pa je lahko odveč, ker je lenuh ali pa zaradi neustrezne neučinkovite organizacije. Menili smo, da je nekaj delovnih mest in delavcev v upravi odveč zaradi neustrezne organizacije. Tudi zato smo jo spremenili in jo, kolikor nam dopušča čas In razpoložljivi kadri, izvajamo v prakso. Toda v obratih nekateri s tem očitno niso zadovoljni. Niso, ker nc vidijo ljudi iz uprave, ki bi Jim pokazali vrata, »kot smo lansko leto tkalkam«. V tem, da na izpraznjena mesta v upravi ne zaposlujemo novih delavcev; da odpravljamo delovna mesta in zadolžitve z njih prenašamo na druga; da smo formirali (že vrsto let prepotrebni) plansko-analit-ski sektor, v katerega smo razporedili pet delavcev iz drugih sektorjev, namesto da bi sprejeli nove — v vsem tem nc vidijo prizadevanja, da se število zaposlenih v upravi omeji na zares najnujnejši minimum. Po mnenju mnogih bi bilo zadoščeno pravičnosti le, če bi z odpovedjo dela 40 tkalkam odpovedali delo tudi določenemu številu »uradnikov« in jih poslali domov. Toda zaradi narave dela v upravi ni mogoče z zmanjšanjem določenega števila delavcev v proizvodnji zmanjšati tudi ustreznega števila delavcev v upravi, kjer skoraj ni dveh enakih delovnih mest. Strinjamo se s stališčem, da je treba število delavcev v upravi zmanjšati na nujni minimum, toda ne zaradi zmnjšanja števila delavcev v proizvodnji in ne po načelu sorazmernosti. Treba je iskati slabosti v organizaciji in jo izpopolnjevati ter tako odpmvljati odvečna delovna mesta, na novo uvedena (ki se tu pa tam kot nujno potrebna vedno pojavljajo) pa zaposlovati tiste delavce, katerih delovna mesta smo odpravili, seveda, če so za novo delo sposobni. Tako tudi delamo in v tem ni nobenih neskladij med »vašimi« in »našimi« hotenji; morda le v času, v katerem naj se to izvede. Toda/ kot vsako, tako zahteva tudi to delo svoj čas in svoj način, če naj bo dobro opravljeno. Ce pa lete napadi na nekatere posameznike v upravi, ki da so nesposobni. Je treba verjetno priznati, da Jih imamo, kot Jih imate »vi« med svojimi delavci. A to je druga plat zvona, ki jo neradi slišimo tako »ml« za naše kot »vi« za vaše in Jo oboji ne rešujemo — v škodo nas vseh. P 2030 Splošna ocena poslovnega uspeha letošnjega sejma »Moda 68« v Ljubljani ni ugodna Lahko rečemo, da so se razstavljalci razočarani vračali z desetdnevnega tradicionalnega sejma. Po sklenjenih kupčijah ugotavljamo, “da je bil letošnji sejem manj uspešen kot lanski, a že ta je bil s poslovnega stališča slabše ocenjen od predlanskega. Stagnacija v prometu s tekstilom se nadaljuje in, kot vse kaže, še ni dosegla vrha. Vzrokov za to je veliko in so različni, izvirajo pa iz pojavov zadnjih dveh let. Med temi bi omenili zlasti: zmanjšanje kupne moči potrošnika; odpravo potrošniških kreditov za tekstil; nesmotrni uvoz tekstilnih proizvodov (za 70 molj. $ v letu 1967); zmanjšanje obratnih sredstev (med drugimi tudi trgovini); večje količine blaga, ki je šlo iz mode oziroma je neustrezno; nesmortno zniževanje cen večine proizvajalcev (povzroča negotovost pri kupcih in nestabilnost cen) itd. Letos se vse to v glavnem ponavlja, le da so posledice občtitnejše: kupna moč potrošnika se ni izboljšala, temveč obratno; potrošniških kreditov za tekstilno blago ni; uvoz tekstila s konvertibilnega področja zaenkrat ni predviden v večjih količinah (zaradi pomanjkanja konvertibilnih deviznih sredstev), pač pa je predviden večji uvoz iz vzhodnoevropskih in azijskih držav. Ker mora trgovina uvoženo blago plačati mesec dni pred dobavo, se bo njeno stanje glede obratnih sredstev še poslabšalo, po drugi strani pa bo morda to pozitivno vplivalo, tako da se bo trgovina odločala za domačega proizvajalca, ki v najslabšem primeru mesec dni kreditira. V skladiščih proizvajalcev se je sicer količina deplasiranega (neprimernega) blaga zmanjšala na račun znižanja cen, vendar je veliko tega blaga obležalo na trgovskih policah. Tako blago je bilo tudi med uvoženim. Vse to vpliva, da trgovina ni pripravljena na nove nakupe, dokler zalog ne proda. Zniževanja cen proizvajalcev v večji meri ni več pričakovati, saj je večina za to porabila ves dohodek ali pa celo zašla v poslovno izgubo. Letos je računati le z znižanjem cen manj vrednih artiklov in zvišanjem cen visoko kakovostnih artiklov, seveda, če bo prišlo do sprostitve cen. Slednje bi bilo zelo pozitivno in v skladu z nameni reforme. Sprostitev cen bi odpravila nesorazmerja med cenami omenjenih artiklov, do katerih je privedel administrativni ukrep zamrzovanja oziroma kontrole cen. To je nekaj vzrokov za splošno jugoslovansko stagnacijo v prometu s tekstilom. Podobno se v zadnjih letih več ali manj dogaja v vseh razvitih evropskih državah. Oglejmo si še stanje naše tovarne v tem času. Tudi mi smo odšli s sejma »Moda 68« nezadovoljni, vendar s priznanjem, da je naš novi progilam proizvodnje uvrščen med najboljše. Ugotovitev naših poslovnih partnerjev, kupcev in tudi konkurence je bila enoglasna, da brez tako korenite spremembe asortimenta ne bi imeli na tržišču kaj iskati. Torej lahko rečemo, da smo končali naš novi obrat ople-menitilnico, ki nam ta asortimfcnt omogoča, tako rekoč pet minut pred dvanajsto. Kljub temu. da so trgovci navdušeni nad našim proizvodnim programom, niso naročali večjih količin blaga iz že prej omenjenih vzrokov. Zanimali so se predvsem za naše prodajne pogoje. Te smo morali delno popraviti oziroma uskladiti s pogoji drugih proizvajalcev. Zah-(Nadaljevanje na 3. strani) Nova prodajalna! Čez nekaj dni bo začela poslovati naša prodajalna v drugem prostoru — bivši Kantetovi čevljarski delavnici na križišču pred knjigarno. Lokacija je tako mnogo primernejša kot prej pa tudi prostor je veliko ustreznejšli. V prodajalni bomo tudi v prihodnje prodajali tkanine in ostanke, ki se prodajajo na kilogram. Prodajalna bo predvidoma odprta nepretrgoma od 8. do 18. ure. Prodajalna bo seveda poslovala tudi bolj organizirano kot doslej, tako da računamo, da bomo končno uredili prodajo v zadovoljstvo članom kolektiva in drugih potrošnikov. Za prodajo ostankov članom kolektiva bodo določeni posebni dnevi in umik, morda pa tudi prostor, da ne bo v času rednega poslovanja prodajalne zaradi tega nepotieb-ne gneče. Ker je bilo glede naše prodajalne v zadnjem letu, dveh veliko ugibanj in kritike, je prav, da ob tej priložnosti na kratko povemo, kako smo v zadnjih dveh letih skušali urediti našo prodajo na drobno. Na račun prodajanja naših tkanin z napako in ostankov, ki smo jih prodajali na kilogram bodisi članom kolektiva bodisi tudi drugim potnošnVkom, je bilo veliko spotikanj in hude krvi že pred u-stanovitvijo prodajalne. Tudi z lastno prodajalno, ki smo jo odprli proti koncu leta 1965. nismo uspeli te prodaje urediti tako, kot smo želeli. Neprimerno mesto' in neustrezni prostor sta veliko pripomogla k temu, da prodaja ni tekla v ■ptričakovansm obsegu. Zato smo sklenili prodajalno preseliti v bivše prostore ajdovske pošte, ki bi jih v ta namen ustrezno preuredili. Toda' zaradi težav, v katere smo zahajali v okviru krize celotne tekstilne industrije, smo odstopili od te zamisli, ker je bila predraga. Cena preureditve je bila visoka predvsem zaradi izvedbe, ki naj bi bila taka, da bi se po zunanjem videzu in opremi skladala z okoljem ajdovskega trga, ki je pod spomeniškim varstvom. Tako smo prostor odstopili Trgovskemu podjetju Hubelj in se dogovorili, da nam dajo v zameno drug prostor ali pa prevzamejlo prodajo naših tkanin v svoji prodajalni. Končno smo se odločili, da obdržimo prodajalno sami in smo zanjo našli tudi primeren prostor. Z lastnikom lokala smo sklenili najemno pogodbo za 10 let, tako da lahko rečemo, da je vsaj glede ustreznosti in trajnosti prostora vprašanje prodajalne dobro rešeno. Da bo prodaja zares zaživela in bo tako prodajalna dosegla tudi pričakovane poslovne rezultate, pa bo treba imeti malo več) pozornosti in odgovornosti do kupcev: od u-streznega urnika, do dobre postrežbe, predvsem pa dober posluh za želje kupcev, za katere bo ob naših novih izdelkih vsekakor neprimerno več možnosti, da jim ustrežemo, kakor pa jih je bilo doslej. GS Predlog prostih dni v letu 1968 Ko smo v zadnji številki Tekstilca objavili razpored prostih dni v delu po 42otrebna. EK. nija popolnoma izognila ozkim krilom. Modni časopisi prinašajo krila z eno, dvema, stoterimi gubami, nagubana z obeh strani, kakršna smo že nosile v letu 1950. In kako je z dolžino oblek? Tudi modna revija, ki jo je pripravil na letošnjem sejmu mode center za sodobno oblačenje, je v svoji kolekciji prikazala za nas še neudomačena ma-xikrila. »Resnična »dolžinska« mera 1968 pa se pomika od šest do deset centimetrov nad koleni. Modno leto 1968 se vrača z vsemi svojimi značilnostmi za nekaj desetletij nazaj in z modernim ključem odpira zarjavele ključavnice skrinj, ki so jih zaprle ženske roke v letu 1930. EK 10 zapovedi za kateregakoli vodjo L Ne pozabi, da brez ognja ni dima, brez vzroka ni nezadovoljstva! 2. Razišči vzroke pritožbe brez vsakega predsodka! 3. Skušaj odpraviti odkriti vzrok! 4. Pred reševanjem zberi na objektiven način vse potrebne podatke, ki lahko osvetlijo problem! 5. Previdno odmotavaj in razlagaj dejstva, da ne bi prihajal do napačnih sklepov! 6. Mimo poslušaj pritožbo, ne prekiniaj človeka pri njegovi razlagi. Tako se zmanjšuje napetost in sc pri pritožniku ustvarja mirnejše razpoloženje! 7. Ne pozabi vprašati pritožnika, kaj bi bilo treba po njegovem mnenju ukreniti! 8. Ustvari vtis, da se razgovarjata kot enakopravna človeka, torej brez visokosti |n brez sladkobnega sočutja! Ne zavzemaj že vnaprej isvojegh stališča), dopusti mimo in demokratično debato! Imej do vseh enako jasna in čvrsta stališča! Tudi slabičem je treba odkrito povedat«, da pričakujemo od njih enako delo kot od vseh drugih. 10. Drži besedo, ki si jo dal pri razgovoru! Razumevajoča pomoč pri urejanju doma Za neprijetno in ugodno družinsko življenje ni dovolj samo to, da naše stanovanje opremimo po svojih možnostih, ampak pride glavna skrb s tem, kako naj stanovanje vzdržujemo. Samo vzdrževanje stanovanja pa je obsežno1, zamudno in mnokograt nehvaležno delo, saj velikokrat slišimo: »Kar naprej pospravljam, pa se nikjer ne pozna.« Marsikateremu moškemu članu družine se zdi samo po sebi umevno, da je delo v zvezi z vzdrževanjem stanovanja izključno samo »žensko« opravilo. Vendar so minili časi, ko je bila žena samo gospodinja z »belim predpasnikom«, kopico otrok okoli sebe, polna skrbi okrog kuhe in pospravljanja. Večina žena se enakopravno uveljavlja v vseh poklicih in je zaradi potreb po boljšem standardu družine zaposlena z enakim delovnim časom kot moški. To pa pomeni, da ji za vsa gospodinjska dela ostane ravno toliko časa kot moškemu; zato so minili časi, ko sta bili metla in cunja v moških rokah znak »copatarstva«. Prišli smo do tega, da je zaradi preobremenjenosti zaposlene žene potrebno tudi dielo v stanovanju porazdeliti na vse člane družine. Prav gotovo bo z moškimi člani družine malo teže, ker ti navadno nimajo tako razvitega čuta za pospravljanje, vendar z malo razumevanja in malce humorja pripomoremo k temu, da delo v zvezi z vzdrževanjem stanovanja ni več tako moreče in neprijetno. Mnogo nam pri vzdrževanju stanovanja pomaga sodobna tehnika. Ne samo gospodinjski stroji, temveč tudi sodobna kemijska čistilna sredstva so nam v veliko pomoč. Dela pa ne smemo odlašati, bolje je vsak dan nekaj kot vsakih nekaj dni vse. Nekatera dela je potrebno opravljati vsak dan — postelj anje postelje, čiščenje tal, brisanje prahu, — vendar si zato organizirajmo, da v^uk teden opravimo eno izmed večjih del — pomivanje oken, pospravljanje omar in predalov, pomivanje vrat in barvnega pohištva itd. Sami si prav gotovo lahko naredite najboljši načrt, kako bodp ta dela potekala. Ob razumevajoči pomoči članov družine bomo uredili naš dom v prijetno in toplo bivališče z zavestjo, da k temu vsi pripomoremo. EŽ ZAČENJAMO PODLISTEK: %meLi 6ma ... Da bi vsebino našega lista popestrili in obogatili, smo se odločili — tudi v zvezi z odgovori na našo anketo — objavljati kot podlistek kratek pregled življenja in dela kulturnih in znanstvenih delavcev, ki so bili rojeni na Vipavskem ali pa je ta pokrajina zapustila v njihovem delu kakšno posebno sled. Ker pa teh predstavnikov ni prav malo, zato bomo vsaj nekatere vidnejše nekoliko podrobneje obdelali, medtem ko se bomo pri drugih le mimogrede ustavili. Naš namen Je, da bi, kolikor bodo člani našega kolektiva take članke radi prebirali, skušali rešiti pozabe osebe in vrednote, ki so jih te ustvarile, in tako pomagati mlajšemu rodu, da spozna umetnike in znanstvenike, ki so iz naše srede izšli, ki so se v mladosti in tudi v času svojega ustvarjanja borili z mnogo večjimi težavami, pa so znali utreti ne le sebi pot, marveč jo še drugim pokazati in doprinesti svoj delež narodovi kulturi. Upamo tudi, da bodo ti zapiski prav prišli tudi našim šolarjem in pedagoškemu kadru, ko mora obravnavati pri spoznavanju družbe svoj domači kraj. Da se tega lotimo, zahteva čut dolžnosti, saj jim moramo biti za vse, kar so ustvarili na različnih poljih kulture, umetnosti in znanosti, hvaležni, pa tudi čut potrebe, saj moramo svojo preteklost spoznavati, se ob njej učiti in jo posredovati novim rodovom. In še nekaj: vedno bolj se zavedamo, da naš delovni človek, naš samoupravljavec ne more in ne sme biti ozko omejen le na svoje obzorje in potrebe, marveč mora ob skrbi in ljubezni do svojega podjetja In dela najti tudi vpogled v druge kolektive, v širšo občinsko problematiko, v njeno se-„nekdan-i0 zgodovinsko podobo, zakaj sinteza obeh nam lahko daje pravo sliko ljudi in razmer. Zavedamo se, da taka zasnova presega okvire našega časopisa in bi sodila v vseobčinsko glasilo. Toda, ker takega glasila nimamo, se je te naloge lotil naš leksuiec. želimo in upamo, da jo bodo njegovi bralci pozdravili. Za uresničitev našega načrta smo pritegnili k sodelovanju domačina Marijana Breclja, knjižničarja v Goriški knjižnici, ki ga marsikdo izmed naših bralcev gotovo ze pozna po njegovih prevodih Iz tujih literatur, bibliografskem delu, ocenah literarnih del in publikacij ter po njegovih literarnih prispevkih. Uredniški odbor fi# fndlefn zd (/$€>- Iz enciklopedije lenuštva Ne stori danes ničesar, kar lahko storiš jutri! Če vidiš koga počivati, pomagaj mu! Ljubi posteljo kot samega sebe! Ves dan počivaj, da ne boš za spanje utrujen! Človek se rodi utrujen in živi zato, da bi se lahko odpočil1 če te prevzame volja, da' bi delal, sedi in počakaj, da te mine! TOČNOST Francoski komik Tati meni, da je najbolj zanesljiv način, kako ujeti vlak ta, da zamudiš prejšnjega. ZAUPNOST Ne morem ti povedati vseh podrobnosti. Že tako sem ti povedala več, kot sem sama zvedela. Nagrade za reševalce Rešitve novoletne nagradne križanke nam je poslalo 28 reševalcev. Izid žrebanja: 1. nagrada (30.— M din): Miloš Rušt, mojster v pomožnih obratih; 2. nagrada (20.— N din): Tone Kodrič, tehnolog v oplemenitil-nid; 3. nagrada (15.— N din): Ivan Kobal, dijak na srednji tekstilni šoli v Kranlu; 4. — 5. nagrada (po 10.— N din): Cilka Ličen, tkalka in Slavka Stegovec, delavka v čistilnici blaga Izžrebani reševalci naj dvignejo nagrade v blagajni podjetja. %meLl &mOi ... KULTURNOZGODOVINSKI DROBCI IZ AJDOVSKE OBČINE Obrobne slovenske pokrajine so bile v primerjavi s kulturnim razvojem osrednjih pogosto v zaostanku. Seveda moramo to jemati z nekim pridržkom. Pred očmi moramo npr. imeti veliko vlogo, ki jo ie imela Koroška za našo kulturo v preteklem stoletju, kakor so jo tudi v nekaterih obdobjih imele primorske pokrajine (Trst in Goriška). Podobno razmerje še vedno obstaja, čeprav se v novejšem času razlike med provinco in osrednjim mestom ali predelom vedno bolj manjšajo. Vedno pa so vse naše oorobne pokrajine dajale — in dajejo — svoj velik prispevek v splošno zakladnico narodove kulture. Nekatere, se zdi, kakor bi naravnost tekmovale v tej plemeniti tekmi. In Primorska ni ena izmed revnih in zadnjih v tem pogledu. Delež, ki ga je naša pokrajina dala, ni niti majhen niti kakovostno povprečen. Brez pretirane samozavesti smemo trditi, da smo dali tudi nekaj vogelnih kmanov, in to na vseh področjih človeškega udestvovanja in v vseh obdobjih naše zgodovine: v pesništvu, pripovedništvu, literarnozgodovinski vedi, na dramskem in dramaturškem polju, v slikarstvu, kiparstvu, glasbi, v lutkarstvu, bibliografiji, političnem, narodnovzgojnem, gospodarskem, šolskem področju itd. itd. Naštevanje bi vodilo predaleč, nekaj imen naj le osveži gornje splošno naštevanje: Krelj, Trost, Sveto-kriški, Vrtovec, Gregorčiči, Staniči, Lavrič, Pilon, Kalina, Klemenčič, Kogoj, Laharnar, Lebani, Volarič, Premrl, Bratina, Plesničar, Gradnik, Pregelj, Lovrenčič, Bevk, Kosovel, Kosmač, Budal, Žigon, Pirjevec, Ocvirk, Rupel, Vodopivec, Komel, Res, Velikonja, Remec, Bre-ščakova, Česnik, Čebokli, Drekonia, Žgur, Lulik, Terčelj, Batagelj, Grabrijan, Bajc in da to površno in nesistematično naštevanje končamo še dr. Danilo Lokar. Naštevanje za novejšo dobo bi vodilo predaleč in še bi se /godilo, da bi prav gotovo nehote koga prezrli. Če sedaj pojem Primorske zožimo in spregovorimo nekoliko le o našem ožjem predelu, o Vipavski dolini ali še ože o njenem zgornjem koncu, potem seveda odpade marsikatero zgoraj navedeno ime, stopi pa v ospredje prenekatero drugo, ki bi v širšem merilu ne našlo mesta. In kar smo zgoraj napisali za Primorsko, lahko — seveda v zmanjšanem merilu — trdimo za pokrajino ob Vipavi. Dala nam je veliko število kulturnih in znanstvenih delavcev, ki jih bo zgodovina slovenske kulture uvrstila na svoje strani. In te moramo rešiti pozabe, ali pa si ob nekaterih osvežiti spomin, oziroma jih si ogledati nekoliko v okolju, iz katerega so izšli, da bomo tako stvarneje ocenili doprinos, ki ga je dala naša dežela. Podlistek noče biti sistematičen pregled kulturnega razvoja ali delovanja na tem območju, marveč le zapovrstje slik in zaokroženih podob najvažnejših njenih predstavnikov. Zato bo posegal v starejšo dobo, v dobo prejšnjega stoletja, najdijč pa se bo — razumljivo — zadržal pri sodobnikih, v kakem primeru celo — pri živečem sodobniku. Podlistki bodo pisani poljudno, za širok krog bralcev, katerim je list name-njem, seveda bodo včasih zaradi obravnavane snovi same morali uporabiti tu in tam strokovno izrazoslovje. Dr. AVGUST ŽIGON (1877-1941) Osmega januarja lanskega leta je poteklo 90 let, odkar se je v Ajdovščini, v hiši pod številko 4, v tipičnem predelu »gas« in »kaldn« severno in vzhodno od današnjega trga, očetu Alojzu, krojaču, in Frančiški, rojeni Kalin, rodil kasneišl veliki slovenski prešemoslovec dr. Avgust Žigon. Po osnovnošolskih letih, ki jih je »Žgonov Gustl« preživel sredi takrat razgibanega ajdovskega kulturnega življenja (čitalnica, politično društvo »Edinost«) je študije, se pravi nemško klasično gimnazijo obiskoval v Gorici. Stanoval je v Alojzijevišču, oziroma »malem semenišču«, kakor takrat večina slovenskih dijakov, ki so prihajali s podeželja v mestne šole. Tu Je ob starejših in mlajših vrstnikih, med katere lahko štejemo pisatelja Iva Šorlija, nekaj let mlajšega pesnika Alojza Gradnika, ki se gn spominja kot samotarja in vase zaprtega, dalje Ivana Preglja in še nekaterih, doživljal svoja prva dijaška leta. Po maturi se je kot abiturient vpisali na univerzo na Dunaju, kjer je študiral pravo. kasneje na univerzo v Gradcu, kamor je poleg Dunaja hodila študirat velika večina slovenskih visokošolcev. Posvetil se je študiju umetnostne zgodovine, slavistike, klasične filologije in estetike. To šolanje moramo vedno imeti pred očmi, zakaj v tem je ves kasnejši Žigon — znanstvenik in prešemoslovec. Po končanem študiju jc postal suplent na raznih gimnazijah (Kranj, Ljubljana, Gorica) 1903—05. V času, ko je Žigon poučeval nemščino in slovenščino na goriški cesar-skokraljevl nemški gimnaziji, je bil med njegovimi učenci tudi Ludvik Zorzut. Ta se spominja, da je profesor Žigon prihajal v šolo vedno nekoliko aristokratsko, oblečen v salonsko su- Dr. Avgust Žigon knjo. Bil je nizke rasti, z bradico, studiozen. V razredu je stal vedno pred klopmi in dijaki so ga zelo spoštovali. Kasneje pa je postal še sodelavec na Inštitutu za umetnostno zgodovino v Gradcu v letih 1905—09. V tej dobi je tudi pisal svojo disertacijo za dosego doktorata. Izbral si je umetnostnozgodovinsko snov, in sicer Leonarda da Vlncija. Po vrnitvi v domovino Je od leta 1910 do 1925 služboval kot bibliotekar v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici (tedaj: študijski knjižnici), najprej kot skriptor, nato kot vodja in končno kot ravnatelj (1920—25), ko je stopil v pokoj, ki ga je preživel v Ljubljani v neprestanem delu in dopolnjevanju ter dozorevanju v graških letih začetega dela na literarnozgodovinskem področju slovenistike. In sredi tega dela ga je ubila krogla italijanskega vojaka, ko se je 15. julija 1941 vračal v pozni polnočni uri na svoj dom na Cesti na Rožnik. Kakšen odmev je imela Žigonova smrt, nam dovolj zgovorno pričajo kratke, a toliko bolj pretresljive vrstice na prvi strani 9. številke »Slovenskega poročevalca«, ki se glase: »AVGUST ŽIGON. Strel, ki ga je sprožila zločinska okupatorska roka, je smrtno pogodil sloveni skega kulturnega delavca in prešernoslovca Avgusta Žigona. Ko se je vračal domov, so ga ustrelili v hrbet karabinjerji.« Vsega Žigonovega dela v tako kratkem zapisu ni mogoče niti prikazati, navedli bomo le nekaj naslovov: »Nekoliko stvari izpod Čopovega in Prešernovega peresa« (1903), »Zapuščinski akt Prešernov« (1904), »Lčl — moj kermar« (1905), »Tercinska arhitektonika v Prešernu« (1906), »Levstikovo delo za Prešerna« (1914), »Čopova biblioteka« (1916—17), »Amor clTal cor gentil: ratto s’apprende« (1917), »Krst pri Savici« (1918). V rokopisu so ostali Spomin! Franje Koširjeve. Sintezo njegovega dolgoletnega dela pa pomenita knjigi: »Prešernova čitanka« (1922) in »France Prešeren, poet in umetnik« (1925). Ime Avgusta Žigona je in bo tako ostalo zvezano s prešemoslovjem, posebno s trozvezd-jem Prešeren—čop—Levstik. Nad 33 let je posvetil vse svoje umske moči neutrudnega, vztrajnega, zagrizenega znanstvenika, kakršnih smo imeli Slovenci malo. Ko bi bilo Žigonu dano, da bi si probleme, ki jih je reševal, tudi oblk kovno pravilno zastavljal in jih ne vklepal v neke toge forme (tako imenovana »tretjinska arhitektonika« pri Prešernu), bi bil prav gotovo edinstven med slovenskimi literarnimi zgodovinarji, občudovanja vreden v objavljanju virov in komentiranju besedil. Žigon je bil namreč kot nalašč poklican za to, ker je imel poleg lastnosti, da je bil v svojem delu garač, tudi vse potrebne predispozicije, strokovni aparat, izredno fin estetski čut in končno osebno prizadetost pri obravnavanju osebnosti in del. Tako pa se je s svojim gledanjem in razlaganjem nastanka Prešernovega dela postavil nasproti1 modernejšim tokovom (Kidrič, Prijatelj) in ostal osamljen. Vendar je svojo pot hodil zavestno In Jo znal tudi prepričljivo braniti, že nekateri stavki iz epiloga k Prešernoci čitanki to povedo: »Pravijo ml, da si pesnik najdi in mora najti sam, brez tuje pomoči, pot do srca. To je gotovoda res. Ni pa takd res, da treba ob Prešernu — edinole sred; znanja zahteva, prav pristne »učenosti«, idej in resnih študij, prav kakor kak Horac — tudi Prešeren. Resnično umevanje Prešernovega dela in duha ni in ni nikaka srčna zadeva.« Tako lahko prepišemo upravičeno sodbo Marje Boršnikove: »Jedro njegovega (Žigonovega) napora je živo in utegne še kdaj oploditi metode bodočnosti, ko jim bo čas dorastel«. Avgust Žigon je svoje delo in življenje posvetil slovenstvu. In celd zapečatil s krvjo. Ml, njegovi ožji rojaki, pa nismo zanj niti toliko storili, da bi mu vzidali ploščo In poimenovali ulico ali ustanovo ali šolo po njem. In vendar bi zadostovalo njegovo ime,, da reši Ajdovščino pozabe. To se nam zdi v teh dneh, ko praznujemo Prešernov dan, neodpustljivo in Ajdovščina mora to popraviti, če je že zamudila to priliko ob lanskoletni devetdesetletnici njegovega rojstva. Marijan Brecelj