vzgoje Področja Vzgoja, december 2019, letnik XXI/4, številka 84 37 Slika Slovenski grb je sunkovit slikarski zapis, zasnovan 25. junija 1991, prav na dan, ko je bila sprejeta odločitev za razglasitev osamosvojene slovenske države. Umetnikova ljubezen do domovine Herman Gvardjančič: Slovenski grb, 25. 6. 1991 Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in častni občan Novega mesta. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. V endar slika kljub naslovu ni zasnutek uradnega grba, ki se je v novi državi postavil kot simbolna nujnost in bil skupaj z zastavo sprejet v veliki časovni stiski. Zavest o potrebi po grbu je bila v tistem času dobesedno v zraku. Sam sem bil že pred tem priča, kako sta osnu- tek slovenskega grba na Novi reviji napol resno, napol humorno zarisovala Emil Milan Pintar in Dimitrij Rupel in smo se navzoči ob tem spraševali o bistvenih karakteristikah Slovencev, zato nista v njem manjkali niti steklenica niti gnjat. Gvardjančičeva slika pa je zelo oseben in impulziven ter resen odziv na zgodovinsko doga- janje in, tako kot vse drugo umetnikovo delo, predvsem emanacija intenzivnih občutij in vznemirjenosti, ki jih je tisti neponovljivi dan, v sliko izjemoma vpisan celo z datumom nad kraticama sli- karjevega podpisa, očitno sprožil tudi v Hermanu Gvardjančiču. Gvardjančiča kot instinktivnega slikarja nadvse močne čustvene iz- raznosti odlikujeta velika neposrednost in občutljivost, vse to pa se razkriva predvsem skozi doživljanje poduhovljene krajine, ki je pri njem največkrat elegično temačna ali ekstatično ognjevita. Posebno intenzivno pa je umetnik v svoji človeški občutljivosti v svoje slike priklical vzdušje resničnih in zaradi njihove depresivnosti tudi le verjetnih prizorišč tragičnih dogajanj, posebno za Slovence žal že preveč značilnih samomorov. (Ti so bili kot eden slovenskih pro- blemov vključeni tudi v vsebino znamenite 57. številke Nove revi- je.) Slikar pa je izjemno dojemljiv tudi za vibracije glasbe, saj njegov zamah poganjajo tudi ponotranjeni odmevi muzikalnih zvokov, ki se prižigajo in uglašujejo ter tonejo z barvnimi plameni in akordi v duhovne tolmune največkrat skrivnostno tlečega gozdnega pro- stranstva. Umetnik se je ob tem izrazito osebno in intimno čustveno odzi- val tudi na siceršnjo atmosfero v družbi in je v intervjuju za svojo monografijo leta 2007 o časih svoje mladosti izjavil: »Živeli smo v socializmu, nekakšni samoupravni družbi, ki je nikoli nisem razu- mel. /…/ Že kot otrok sem bil individualist, vedno sem vsako stvar hotel sam premisliti in si jo razložiti. /…/ Hvala bogu me politika ni nikoli tako prevzela kot umetnost.« Spoznal pa je, da v zgodovini našega »začaranega« planeta sledi konflikt za konfliktom; zaslutil je, da bodo »naravne katastrofe, družbena, politična prerivanja« vse hujši, in zato zase potrdil, da je pesimist, ki pa ima v sebi vendar tudi še svetlobo, da lahko preživi v takem svetu. Spričo tega je v svojem delu trpek, tudi ko je poln ljubezni, in to najbrž velja tudi za njegov odnos do slovenske države, zato je že eno izmed starejših risb iz leta 1980, očitno zamisel za poznejšo sliko, najbrž predvsem zaradi vse večjega onesnaževanja narave zaskrbljeno naslovil Kako rešiti domovino in pod njo pripisal, da bi jo moral naslikati »zelo energično«. Eno izmed svetlejših krajinskih slik z drevesi je leta Lidija Golc Za okroglo mizo ni cele družine Polno zasedena okrogla miza? So vsi prišli? Posamezniki tako različni, da bi bolj ne mogli biti. Različni po načinu govorjenja in življenja, drugačni po oblekah, ciljih, starosti, vrednotah. Jedo in pijejo. Govorijo in smejijo. Niso vsi: tistih najbolj drugačnih, ni. Morda oni za eno drugo mizo ždijo, polni vprašanj in svojih nesoočenj, jezic in predsodkov; mogoče pa jim je vseeno za tole belo nedeljo in belo mizo in vse skupne istosti in razlike, ki pač niso krive pobeglih sanj, saj vsak (tudi) izza te bele mize svoje življenje vodi sam. Srečanja se udeležiš, ko se soočiš s sabo, ko odpreš vsa okna, vrata in zdržiš prepih, ko znaš biti glasen, rjoveč in tih, pa vendarle verjameš vase in v boga in se boriš, padaš, vstajaš, jočeš, se smejiš, poješ, vlačiš svojo prtljago in jo kdaj kak punkelj odložiš. Odgovornost te od daleč spremlja, vztrajno, dolgotrajno ti dopoveduje in čaka, da jo sprejmeš, da postane tvoja, da ti lahko pomaga podreti vse zidove in ograje; da te obtoževanje drugih mine ... Za okroglo mizo ni cele družine. vzgoje Področja 38 Vzgoja, december 2019, letnik XXI/4, številka 84 1988 naslovil z imenom Slovenae, na neki drugi risbi s srhljivim obličjem hiše v zloslutnem svetu pa preberemo besedi Adio Slove- nae. Skrajno energično je naslikan tudi Gvardjančičev Slovenski grb, za- risan s hlastno sunkovitimi potezami, kot da bi ne glede na format hipoma nastajal neposredno pred gledalčevimi očmi, malone kot dnevniška skica. V sinje začrtanem obrisu, ki se dviga k vrhu slike kot trojica iztegnjenih prstov, zlahka zaslutimo Triglav kot simbol slovenstva, postavljen na vodoravni postament ja- dranske gladine. Dojame- mo pa ga lahko tudi kot krono na zatemnjenem zemeljskem obličju ali na dlani zemlje, ki jo obdajata za slikarja značilni dreve- sasti postavi, temelječi na umetnikovem doživljanju nadvse ljubih mu gorenj- skih smrekovih gozdov. Prozorni Triglav se izri- suje prek vijolično rožna- te svetlobe, zaokrožene z lokom, nad katerim v svojem »drippingu« cur- ljajo barve kot v življenj- ski atmosferi otožen dež. Kompozicijsko jedro po- dobe na slikovni ploskvi je postavljeno v rdečem, ognjevitem duhovnem prizorišču, po katerem švigajo odločne Gvardjan- čičeve poteze, na desnem robu slike pa v rdečini na levi kot rokopisno drgeta- joč nemir odzvanja spira- lasto zvrtinčena vertikala. Z leve v temino slike od- ločno prodira široka svetla fronta, še pred tem pa je umetnik prek celotne površine zarisal prekrižani diagonali, kot da bi z njuno svetlobo ves prizor nezadovoljno prečrtal ali prekrižal, s čimer je v podobo vnesel še prav posebno enigmatičnost. Tak spe- cifičen poseg sta v istem letu doživeli vsaj še njegovi v monografiji reproducirani krajinski sliki Krajina in Solea, zato očitno ne gre za preprost preklic ali afektivno zanikanje grba kot zgolj slikarjevega poskusa, ampak prej za skrivnostno intervencijo, ki jo lahko razla- gamo samo svobodno subjektivno, pa naj vidimo v posegu aluzijo na roko nevidnega cenzorja, ki je grb prečrtal enako kot nekoč svo- bodi nenaklonjeni cenzor rokopis Prešernove Zdravljice, ali zgolj likovno konstrukcijo, ki brez pomislekov povezuje središče slike z njenimi robovi, ali pa enigmatično neznanko X, ki je kot likovna prvina navzoča že na nekdanjih slovenskih grafikah – zaman po- skušamo odkriti kak drug razlog. V tako vzpostavljajoči se podobi, temelječi na izrazni barvitosti in odločno sproščenih organskih in tudi bolj konstrukcijskih ge- stah, plamti predvsem nemir, močno značilen za umetnika in tudi za čas, na katerega se slika nanaša. Ker gre za slikarski »grb«, se slikovitosti celote z obrisom Triglava kontrastno prilega tudi bolj znakovni prijem, sicer pa se v barvitem utripanju, tako kot vse- povsod pri Gvardjančiču, sprošča umetnikov intimni odnos do narave, ukoreninjen v praglobinah njegovega bitja in pretopljen v njen osnovni kozmič- ni utrip. Gvardjanči- čeva pristna ljubezen do narave, ki je na sliki povzdignjena v privid slovenskega grba, pa je glede na usodni datum in spričo umetnikove osebne narave izražena v dramatiziranem na- ponu, polnem svetlobe in ognja in še bolj kot himnične slovesnosti mrakobne osnove, ki jo je sicer okronala trigla- vska zarja. Taka podoba zato ni le polna ognjevi- tosti, ampak tudi zaskr- bljenosti in nelagodne življenjske tesnobe, kot da bi umetnik ob vsem ekstatičnem zanosu že predpostavljal vso našo nemirno prihodnost, ki je šele sledila prelomne- mu datumu državnega rojevanja. Herman Gvardjančič je kot eden osrednjih modernih prenoviteljev slovenskega krajinar- skega slikarstva v slika- nje slovenske krajine, s kakršnim so umetniki že v nekdanjih državah najpristneje izpri- čevali svoj čustveni odnos do domovine, ponovno vtisnil izrazito oseben duhovni impulz. Prerodil jo je v prizorišče vsaj na prvi po- gled že malone abstraktnih mističnih vizij, ki razkriva največkrat skrivnostno duhovno bistvo. V svojem ekspresivnem prijemu je, gledano z izrecno slovenske perspektive, vsaj v osnovi dedič prav tako pogosto ekstatično vzvihranega Riharda Jakopiča, umetnika, ki je naslikani krajini ob vsej duhovni univerzalnosti s svojim moč- nim čustvovanjem vtisnil tudi tipično slovenski, domovinski pečat. Herman Gvardjančič pa je v njej še intenzivneje razkril tudi prita- jeno, skrivno bolečino in tako kot v utripanju narave tudi v človeški zgodovini ugledal skrivnostno dramatiziran proces, ki se nikoli ne ustali, ne dokonča in s svojimi upajočimi tlenji kljub zamračenosti nikakor ne ugasne.