-----   69-----
Slovensko slovstvo.
v                                                
Se nekaj o „ČitaInici"
izdani po Ivanu GrŠaku.
—M— Ljudi bi lahko tudi po tem razredil, kako knjige bero.
Večina ne bere prav nič , srednje število bere iz dolgega časa ali radovednosti, majhno pa je število takih, ki knjige ber6 iz ljubezni do omike.
Taki razredi se nahajajo pri vsakem narodu in kolikor manji je narod, toliko manje je število tistih, ki iz ljubezni do dušnega izobraženja knjige bero. Naš narod je med manjimi, tedaj ima pri nas pisatelj posebno veliko pogumnosti in zaupanja, ki se podd v nevarnost, knjigo pisati za tisti del bravcev, ki so izobraženi ali žele izobraziti se. Ker število tacih bravcev je pri nas kaj pičlo, in še ti segajo raji po tujih kakor po domačih knjigah, češ, da je naše slovstvo premalo izobraženo. Tako se pisar trudi in mudi, žrtuje novce in nazadnje narodu knjigo daruje v jurističnem pomenu — a nič za njo ne dobi.
V to nevarnost se je podal Ivan Gršak s svojo „Citalnico."
Z mladensko močjo in srčnostjo se je namenil vojskovati proti tisti mogočni pošasti, ki je tudi na Slovenskem doma, ki je zamorila že toliko dobrega, ki nam namerja še vprihodnje narodni napredek ovirati. Ta mogočna pošast je nevednost. „Nevednost je res najdražja stvar v deželi." Nevednost in revščina ste si nesrečni sestri. Uboštvo tudi tlači moštvo. Brez nekake omike ni^ blagostanja, posebno stanovitnega ne. Prvi zvezek „Citalniee" je tedaj namenjen ravno omiki in blagostanju, in pričakovati smemo po tem, kar se bere v prvem zvezku, da je pisatelj kos svoji nalogi, da bo njegovo početje hvalo in podporo dobilo med narodom in da bo narodu obilno koristilo.
Pisatelj, vede, kako malo je pri nas število pravih bravcev, si je prizadel knjigo napraviti tako zanimivo, da bo vstrezala omikanim in radovednim bravcem; celo tisti, ki raji sega po tujih knjigah, bo v enem zvezku našel toliko zbranega blaga, da bi ga drugod iskati moral v mnogih bukvah.
Prvi sestavek „o obrestih in obrestnih postavah" nas postavi na polje, ktero je pri nas dozdaj bilo malo- in le bolj praktično obdelovano; težko pa je o reči, dozdaj skoraj nenavadni, pisati domače, lahko-umevno in ne učenjaško dolgočasno. Reči se mora, da je knjiga pisana, kakor se mora pisati za narod, ki je nekoliko izobražen. Kdor bolj gleda na reč, kakor na besede, tudi ne bo zapazil nekterih slovniških hib, ki so raztresene po knjigi.
Naš narod je posebno sedanje dni resnoben, šale ne ljubi o resnobnih rečeh, kakor so, na priliko, vse denarne   zadeve.   Naš   narod  je  pa   tudi  bistroumen;
žali ga, ako pisatelj tako piše, kakor bi bravcu svoje misli posiliti hotel, ako pove eno isto reč dvakrat in trikrat z drugimi besedami. V resnici dolgočasna se mu zdi knjiga, v kteri pisatelj vse pove" , kar mu je na jeziku, tako da bravcu nič ne prepusti za lastno premišljevanje. Kjer je pa premišljevanje bolj težavno, treba je očividnih dokazov in primernih izgledov posebno v bolj nenavadnih predmetih, da si bravec nekaj odpočije in v domišlii previdi, kar je ravno z umom pretehtaval.
Gršak se je držal tega pravila.
Stavki so večidel kratki; misel se iz misli lahko razvija brez preskokov. Osnova in dokazovanje je jasno in bravec bo premislivši dalji oddelek reči utegnil: ravno tako bi bil povedal tudi jaz, ako bi bil pred na to mislil. Taka beseda je znamenje, da je sestavek pisan v domačem jeziku. Teži in bolj važni oddelki so pojasnjeni z izgledi, kterih v knjigi, ki ni namenjena za samo vajene mislivce, ni lahko preveč. Tudi v tej knjigi bi bil pisavec smel še več izgledov vplesti, nekaj sestavkov tudi nekoliko podaljšati brez strahu, da bi knjiga preveč narastla ali dolgočasna postala.
V sestavku „o obrestih in obrestnih postavah" je prvič določno dokazano, da gotovi denar res daje obresti. Tako je pisatelj tudi začeti moral. Pri vsakej vednosti je najprej treba podirati predsodke manj omikanih. Vemo pa, da manj omikani ljudje (namreč manj omikani ali neomikani v vednosti narodnega gospodarstva) malo vejo o obrestnih in kapitalnih lastnostih, da težko sprevidijo, kje neha koristni posojilec in se začne škodljivi odrtnik ali preobrestnik. Dokazano je, da umno posojevanje množi narodno premoženje, kakor, na priliko, poljsko obdelovanje. Tedaj je občnemu blagostanju škodljiv, kdor ima denar v zemlji ali skrinji zakopan, in nevarno bi bilo za vse varčne ljudi, kakor za tiste, ki kapitalov potrebujejo, ako bi se od denarjev ne smelo pametnih obresti jemati. — Kake pa so pametno obresti? Kmali je to dokazano z razlago obrestnih lastnost. V navadnih interesih tiči namreč prava obrest in pa zavarovališčina ali zavarovalna premija. Da se to bolj pojasni in razloči, je moral pisatelj bolj globoko seči v občno gospodarstvino vednost in dokazal je po postavah ponudbe in poprosbe naravo pravih obresti, po osebnem in zastavskem zaupanji pa bistvo zavarovališčine. — Po dognani teorii podd se pisatelj v drugem oddelku na zgodovinsko polje ter kaže, kako seje od nekdaj godilo obrestim, kake postave so zastran njih veljale in kako malo znane so še nedavno bile obrestne lastnosti. Povedano je tudi nekaj članov iz nase čez 60 let stare obrestne postave. Vsacemu je treba, da se jih dobro zapomni, posebno posodnikom, ki so v sedanjih denarnih zadregah skoraj popolnoma to postavo pozabili. Kar je dalje povedano o koristi ali nekoristi vsakoršnih obrestnih postav, naj vsak sam bere, ne bo se kesal. — Na koncu tega sestavka sem samo to želel, da bi pisatelj v kakem prihodnjem zvezku pristavil 3. in 4. del, da bi tam stopil iz teorije in zgodovine v našo ubogo sedanjost, in obširno razlagal, zakaj posebno kmet in stanovnik na kmetih tako težko kapitala dobi, čeravno ponuja popolno varnost zastran kapitala in obresti, in bi tudi povedal, kako bi se kmetu in malemu obrtniku pomagalo iz silnih denarnih zadreg. Te reči so dosti vredne posebnega premišljevanja.
O drugem sestavku „banke in papirnati denar" ne smem toliko govoriti, da ne bom preobširen. Težavno je bilo pisanje , lahko je branje, podučno in zanimivo. Lahko boš izvedel, zakaj papir za srebro veljd. Podučna je posebno zgodovina bankinih naprav; vidi se iž nje, koliko zmotnjav so morali ljudje prema-
------    70   ------
gati, da so postali tako prebrisani kakor so zdaj, in da tudi zdaj še niso na vrhuncu vsega napredovanja. Ene reči pa bo bravec zastonj iskal v tem sestavku, namreč odgovora na vprašanje: iz kakih vzrokov naša dunajska banka svojih bankovcev ne plačuje v srebru po napisani vrednosti?    Odgovor je obljubljen prihodnjič.
Naj omenim še en sestavek iz gospodarstvine vednosti o ,,številnih loterijah." O tej reči se je že veliko zastonj pisalo. Strast igranja in želja, kaj po sreči dobiti, se ne da vničiti; kolikor bolj revni so ljudje, toliko raje stavijo v loterijo; bolj potrebni bolj denarja iščejo. Pisatelj je to neukroteno strast po novi poti premagoval, da je dokazal, kako neprimerno malo stavec dobi, če tudi kaj zadene.
Sestavkov o krvnem kroženji in o potih človeške omike ne bom dalje popisaval, dosti je, če rečem, da je prvega pisal dr. Prelog, pisatelj makrobiotike, druzega pa dr. Subic, ki nam je dobro znan po mnogih izvrstnih spisih.
Odlomek iz avstrijske zgodovine je spisal izdatelj sam. Hvale vreden je namen, seznaniti narod z zgodovino svoje velike domovine. Posebno lepo bo, ako bo pisatelj v enakih odlomkih J;udi kazal slovensko in sploh jugoslovansko zgodovino. Ce bomo vidili, kako so se obnašali naši očaki, posebno v starejših časih, se bomo tudi mi bolje obnašali. Znanje domače zgodovine ali žalostne ali vesele krepČa značaj in množi do-morodno ljubav. Tudi slovanskih narodopisov pričakujemo.
Zadnji veči sestavek te knjige nam podaja kratek pa natančen pregled vseh veljavnih postav o skrbstvu in varstvu po občnem državljanskem zakoniku. Spisal je tudi ta sestavek izdatelj sam in obljubil prihodnjič prinašati pravice in postave za vsacega. Ce smemo soditi po začetku , bodo taki sestavki čitateljem posebno všeč in koristni.
Prečitavši vso knjigo moram reči, da je res, kar so „Novice" že unidan rekle , da ž njo je naše slovstvo ne po številu strani, ampak po važnem koristnem obsegu lepo pomnoženo. Želeti moram, da „Citalnica" še veliko let in stanovitno izhaja, ker namenila si je prinašati jedernate reči, kterih smo že dolgo pogrešali v domačem slovstvu.
„Ubi plurima nitent" se ne spodtikajmo nad redkimi malenkostmi; saj je mladi izdatelj kos svoji nalogi; da ima le tudi srečo in obilno dvojnih podpornikov. Podporniki pisavci se lahko najdejo; podporniki bravci so pa pri nas kaj kasni, ker veliko imamo tudi med omikanimi stanovi tacih ljudi, kterih geslo je: „najdraži stvar v deželi je — knjiga." Imajo li na priliko, vsi udje či-tavnic to knjigo? Imajo jo li vsi tisti, ki največ kričijo: knjig, knjig, časnikov, časnikov narodu slovenskemu! Preiščimo njih bukvarnico, da vidimo, ali res tudi ravnajo tako, kakor ženo glas. Besede so dober kup;   ali z jalovimi besedami ne pomagamo pisateljem.