Vzgoja med gospostvom in analizo (Knjižna zbirka Krt. Ljubljana. 1992. str. 273) Vzgoja jc poja%', o katerem razmišljajo mnoge znanstvene vede: pedagogika, antropologija. sociologija, psihologija ild. Ta družbeni pojav že od nekdaj v srcdiSču pozornosti, jc tudi predmet obravnave mnogih avtorjev v zborniku, ki ga je v letu 1992 izdala Knjižna zbirka Krt v Ljubljani. Zbornik ima naslov Vzgoja med gospostvom in analizo. Zakaj? Zato ker so v njem (tudi) razgrnjeni nekateri pogledi psihoanalize na zapleten vzgojni pojav. Pomembno je. da bi bili poznavalci zbornika, za predstavitev katerega smo se odločili. tudi družboslovci. Tudi ti naj bi spoznali nekatere poglede, vprašanja, dileme, ki se odpirajo na vzgojnem področju in na katere opozarja psihoanaliza. (Tudi) tovrstno pridobljena spoznanja o vzgoji jim lahko omogočijo razumeti vzgojo kot enega izmed mnogih družbenih pojavov celoviteje. Spregovorimo najprej nekaj besed o sami strukturi zbornika. Strukturo sestavljajo (štirje) veliki vsebinski kompleksi. Obravnava slehernega je zaradi lažjega razumevanja vsebin vedno predhodno spremljana z zapisom uredniškega uvoda. Tako se lahko bralec najprej sreča z vsebinskim kompleksom, imenovanim razgradnja pedagoških mitologij. V njem predstavlja svoje poglede na šolo Jcan CIaude Mil-ner. Povedano določneje: mislec opozarja na veliko razširjenost tako imenovanega analogičnega jezika. Za takšen jezik pa ni mogoče reči. da je najeksaktnejši. Takšen jezik mnogokrat preuranjeno sklepa (pač zaradi svoje analogije) čisto mehansko, zrcalno. Tako jc po Milnerjevem mnenju zelo razširjen mit o mehanični zvezi med šolskim mikrokozmosom in družbenim mikro-kozmosom. »Šola naj bi v malem zrcalila kot sferično zrcalo vse bistvene determinante velike celote družbe« (Milner. str. 27). Toda iz dejstva, da je šola del družbe, po Milnerjevem mnenju lahko izpeljemo ravno obraten sklep. Ta sc lahko glasi »del ne zrcali nujno celote, kateri pripada, ni nujno strukturiran na isti način kot celota, lahko je v pravem pomenu besede delen, torej poseben in osamljiv« (Milner, str. 30). Pogoj za pravo misel, ki bo lastna Soli, je po avtorjevem mnenju opustitev mitov o posnemanju in zrcalu, V zborniku se je vredno zadržati tudi na tistih mestih, kjer avtor opozarja, da ni dovolj zgolj poudarjati, da bi bile potrebne prenovljene metode poučevanja. Prenovljene metode poučevanja je tudi treba dejansko uresničevati. Po avtorjevem mnenju mora biti učitelj ne le dober didaktik, temveč ludi dober poznavalec vsebine. Kako sila aktualna je ta avtorjeva misel za današnji čas! Misel, ki se vprašljivo gla.si »,,. ali lahko učinkovito razSirjaS vednosti, katerih osnov na poznaš?« (Milner. str. 24), Zelo zanimivi so tudi avtorjevi razmisleki o šolskem neuspehu. Avtor opozarja na nujno potrebna razmišljanja o številnih možnih različicah šolskega neuspeha, Ce te izvajamo. potem šolski neuspeh ni več zgolj magična beseda, ni nič več zgolj dvoumni izraz. Avtor tudi govori o tem. da jc šola predvsem arhaična tvorba in s tem se jc treba sprijazniti. Toda danes jc šola pred novo skušnjavo informatike. Šola mora biti tudi danes v obdobju sila hitrih družbenih sprememb. ko nas vedno preseneča ritem, ambiciozna, To konkretneje izraženo pomeni, biti takSna. da daje posamezniku strateško znanje. Znanje, ki je pri njem pripeljano na najvišjo raven. Znanje pa je lahko predmet strasti. Rolf Nemitz sc loteva obravnave družine in šole kot dispozitivov vzgoje. Zastavlja si VpraSanje. katere so posebne dejavnosti šole. Te vidi v oblikovanju subjektov v trojnem smislu: kot pravnih subjektov, kot državljanov (kot udeležencev v oblikovanju politične volje); kot pripadnikov naroda s skupno zgodovino, jezikom, kulturo. Vredno je prisluhniti Nemitzovemu opozorilu. da šola nikoli m prazen prostor. V naslednjem velikem vsebinskem kompleksu razmišljajo avtorji o Soli kot ideološkem aparatu države. To so aviopi: Dominique Laporte. Etienne Balibar. Pierre Mac-herey ter Jacqueline Rose. Cc je skupna zn.-ičilnost njihovih razmislekov, kot smo že pravkar povedali, da razmišljajo o Soli kot ideološkem aparatu države, sc jc smotrno vprašali: v (cm se njihovi tovrstni razmisleki medsebojno razlikujejo? Do odgovora na zastavljeno si vprašanje lahko pridemo, če del tovrstnih razmislekov nekaterih avtorjev predstavimo konkretneje. Tako so razmisleki Dominiqua Laporta namenjeni zgodovini šolanja. Avtor sodi. da mora šola nujno obstajati. »In to je tako očitno, da si nc moremo več zami.sliti. da ne bi bilo specifične institucije, ki je zadolžena za posredovanje vednosti, in da si ne moremo več zamisliti obstoja te institucije, kako drugače kot s spccifično nalogo in izključno s to funkcijo, da deli to vednost« (Laportc. str. 95). Zanimivi so Sc avtorjevi predlogi za možno ločevanje med tremi oblikami Šolanja: prcdpotopnimi. primitivnimi ter razvitimi. Tudi vsi drugi avtorji govorijo o razvoju Šolskega aparata ter njegovega vladajočega mesta v mehanizmu ideološkega podrejanja. Še posebej je v tem kontekstu smotrno poudanti misel: »Nič bolj kot Sola tudi .demokracija' (celo .buržoazjja' demokracija) ni nespremenljiva oblika, ki bi izhajala iz enostavne realizacije začetnega projekta (tudi če bi bil to projekt nekega družbenega razreda, buržoazijc)« (Balibar. Machcrev. str. 117). Onstran discipliniranja in svobode - ima naslov naslednji veliki vsebinski kompleks, s katerim se srečuje bralec. V njem predstavljata svoje razmisleke James Donald ter Christopher Laseh. Donald govori o tem. da šole niso le .kupi zgradb' (str. 142). Tudi ta avtorjeva misel jc lahko za bralca zanimiva. Zakaj? Zato ker je zopet govor o instituciji, imenovani Sola. Pa Se zato. ker tudi ta avtor (kot že nekateri pred njim) opozarja, da Sola ni brezvsebinska institucija (v Donaldovem primeru prazna zgradba). To je institucija, ki jo vedno polnijo določene vsebine, dogajanja. Avtor sodi, da se sleherni historični analizi zastavlja temeljno vprašanje, ki sc glasi: zakaj sc strategije in prakse spreminjajo? Oziroma navedeno temeljno vpra.Sanje še nadalje razčlenjuje s konkretnejšimi vprašanji: Zakaj se strategije in prakse spremenijo, kadar ne? In zakaj se spremenijo prav na tisti posebni način, kot sc spremenijo? Pri branju tudi nikakor ni mogoče zanemariti Donaldove misli, da politične, ekonomske in drugačne krize izzovejo za izobraževanje nove zahteve ter nove programe zanj. Pomembne spremembe v izobraževal- ni politiki sc namreč po navadi zgode prej v obdobjih družbenega nemira ali velikih depresij kot pa v obdobjih gospodarskega razc-veta. Christopher Laseh osredotoča svoje razmisleke k socializaciji. Rečeno natančneje; k socializaciji reprodukcije ter k zlomu avtoritete. Pri branju njegovih misli dajejo razmišljati mnoge vsebine. Kot denimo: Nevarno je. da mati dojema svojega otroka le kot podaljšek same sebe. le kot izključno svojo posest. Kam lahko vodi vzgoja brez »odst)l-ncga očeta«? Pri narcističnih motnjah se pojavljajo »izguba meja scbstva. iluzija vsevednosti in magično mišljenje .. .«(str. 201). In s čim bralca seznanja še zadnji veliki vsebinski kompleks? Temu jc pridan naslov - Od gospostva vzgoje k analizi. Naslov, po katerem ima delo sploh svoj temeljni na.slov. Reči je mogoče, da sc šele v tem vsebinskem kompleksu kar najbolj izrazito k.-ižcjo psihoanalitična staliSča do obravnave tematike Tako govori Octave Mannoni o psihoanalizi in poučevanju; Shoshana Fclman o psihoanalizi in vzgoji ter Conslancc Pcnicv o feminizmu in psihoanalizi. Zadržimo se še nekoliko pri predstavitvi nckalcnh pomembnih idej ludi Ich avtorjev. Mannoni pzarja na prispevek psihoanalize k pedagogiki. Kajti »v teh sploSnih in polemičnih trditvah je psihoanaliza v prvi vrsti kritika ptedagogike« (Felmanova. str. 231). Psihoanaliza spreminja koncept o tem. kaj jc učenje in kaj poučevanje. Avtorica opozarja. da človeška vednost ni nikoli povsem končana. Zastavlja si tudi vprašanje, iz česa pa sestoji nevednost? Izreka še kako pomembno misel za današnji čas: »Poučevanje torej ni prenašanje izgolovljcne vednosti. je ustvarjanje novega pogoja vednosti - izvirne dispozicije za učenje« (Felman. str. 239). Felmanova sodi. da sta bila Freud in Lacan nenavadno velika ustvarjalna učitelja, saj nas učita poučevati, učila, kaj lahko pomeni učili. Tudi poslednja avtorica. Consiance Pen-ley. s katero se srečamo v publikaciji, opozarja na ponovno zanimanje akademskih krogov za psihoanalizo. Sama se loteva obravnavane tematike, ki jo koncipira kot. feminizem in psihoanaliza. Prav psihoanali-z.a je po avtoričinem mnenju prva ponudila koncept »razcepljenega subjekta « Ob koncu poudarimo: psihoanaliza je svojstvena. S svojstvenega glediSča opozarja na dileme, ki se odpirajo na vzgojnem področju. Smotrno je, da so (smo) družboslovci poznavalci teh dilem. Tako lahko lažje razumejo (razumemo) vzgojo kol zapleten družbeni pojav v njeni kompleksni>sli. Vsebine zbornika pa prav gotovo prispevajo k uresničitvi izrečenega. Alojzija Zidan PATRICK DOBEL Compromise and Political Action Political Morality in Liberal and Democratic Life, Savage, MD: Rowman and Liltlerield Publishers, 1992, sir. 215 V svoji novejši razpravi o etiki in politični akciji nas poskuša J. Patrick Dobel prepričati, da moralne zahteve niso izrinjene iz politike. Za proučevanje političnega življenja je pomembno, trdi avtor, da ugotovimo načelne pogoje in okvire za problematiko institucionalnega dostopa (pri.slopa), skupinskih pravic in razdelitve moči. Načelni argumenti, ali »opravičila, kol jih pogosto imenuje, univerzalne zahteve (pravice) zapostavljenih in izključenih ozjianjajo argumente, utemeljene na škodi in koristi, ter spodbujajo skupine. ki so bile prej izključene iz lega procesa. Moralna retorika kot nas opozarja avtor, včasih uspešno spodbija zahteve prevladujočih sil v družbi. Vendar pa sc lu pojavi problem, pravi Dolicl. Jezik politične moralnosti, pogosto kategoričen in nespravljiv. predstavlja izziv za liberalno demokracijo. Liberalne vlade spoštujejo model (način) omejevanja. Z njihovo muliiplikacijo centrov odločanja in spoštovanjem postopkov in precedensov pospešujejo prilagoditev interesov med skupinami. Na tej podlagi se vsaj na površini zdi. da gre v tem primeru za očrniiev tistih, ki vstopajo v politiko z namenom uveljavljanja etičnih ciljev. Dobel seveda želi rešiti politiko načel in načelno politiko v soočenju s lem videzom (pojavom). Napačno Je. trdi avtor razmišljanj, da je zaradi povezanosti z moralnimi načeli kompromis odvraten. Ko razkriva argumente, Dobel v bistvu trdi, da politični kompromis izhaja iz dolžnega spoštovanja do nasprotnika, iz našega priznanja avtonomije in dostojanstva listih tekmecev, ki so politično tako dobro postavljeni, da lahko ustavijo uresničevanje naših političnih ciljev. Avtor gre s takšnim pojmovanjem tako naprej od Crickovega argumenta, da jc kompromis moralno druga najboljša alternativa prisili. Namesto lega Dobel ugotavlja, da je »kompromis listi, ki omogoča liberalno demokratično življenje« (str. 79). Ce jc spoštovanje človekove individualne dejavnosti temelj liberalizma, polem je to prav tako ludi kompromis. Dobel se zavzema za politiko, ki jo igrajo osebe, ki delujejo celovito in sprejemajo kol izhodišče za delovanje nujnost utemeljitve (razlog, razumnost) ter ne zahtevajo (trdijo). da jih njihove tekmujoče vloge odvezujejo od doslednosti. To je »politika upravičenosti«; voditelji in državljani »oblikujejo« dobre razloge za njihovo delovanje (akcijo). Avtor nam tako poskuša dopovedati, da je ključna sestavina vodenja talent »oblikovanje« (artikuliranja) nepremagljivih razlogov (vzrokov) za skupinsko ali celo nacionalno delovanje (akcijo) pri soočenju s konflikini-mi izbirami. Dobel tudi večkrat omenja »imperativ učinkovitosti«, kar pomeni zanj, da celovite osebnosti zavračajo kavarniško moraliziranje in sc zavzemajo za uresničevanje moralnih ciljev in za odpravo nepravičnosti (krivic). pojasnitev tega pojava ne zadostujeta niti ulilitarizem niti absolutizem. Utilitari-zem obravnava politiko kol stalno prilagajanje (uravnavanje) zahtev s pogajanji in zago-