T R I B L M A O D Samoglasnik natisnjeno na formatu 700 UUBUANA 28.11.1970 ŠTEVILKA 7 LETNIK XIX KAZE SE GENET-ČNA MIJTA- C-JA V PROOUK- C-J- MUŠA SREČO VELJA ZA PRVO, DRUGO, DESETO GENERACIJO ALEL ZA ČRNE LASE RECESIVEN ALEL ZA PLAVE LASE DOMINANTAN ALEL ZA LEPOTIČNO PIKO RECESIVEN ALEL ZA NE VEM ZA LEPOTIČNO PIKO P ENAK ALEL ZA NUŠA MISLI ČRKO A ENAK ALEL ZA SREČO MISLI ČRKO B B KAJ: ŠTUDENTJE O TR-BLN- KDAJ: 23. FEBRUARJA 1970 KJE: ilA LJUBUANSK-H FAKULTETAH, V NUK-U, V ŠUM-JU ZAKAJ: MARKO POLIC, dipl. psihologije: Sem naročnik, zadovoljen sem z določenimi stvarmi. Poezija in proza nista zanimivi, ker ne po-vesta nJč novega ali pa sta nerazumljivi. Zadovol-jen sem s prevodi, mislim pa, da premalo upošteva interese študentov, pravijo, da ne razumejo. Tribu na je ozko usmerjena, razširiti mora krog avtorjev, ki vanjo pišejo. D. BABIC, 2. letnik kemije: Tribuna je letos bolj živa, življenjska. Prej pre-več pesmi, esejev, prepoceni senzacij. Prav je, da spremljate aktualne, majhne probleme. Pesmi me pritegnejo le oblikovno, natančneje jih ne berem, saj mi vsebinsko ne povedo kaj novega. Filozofske razprave me ne zanimajo, ob njih bi moral brati tovrstno literaturo. Všeč so mi bili članki ob ukinit-vi beograjskega »Studenta«. Tribuna naj pošteno izrazi verzijo, ki jo je sama videla, naj bo nekakšna protiutež amorfnemu »javnemu mnenju«. Lahko bi objavili »črne« humoreske, spremljali . vsakdanje probleme študentov, šli med ljudi — všeč so mi te vaše ankete —, list se naj razširi med vse študente, ki se zanimajo za družbena dogajanja. Lahko je ori-ginalna v obliki in načinu podajanja, to me nič ne moti. JOŽE NASTRAN, absol. biotehniške fakultete lesna smer: Tribuno berem priložnostno, nisem naročnik. Po-navadi me prijatelji opozorijo na kakšen članek. Na splošno mi je všeč, a se mi zdi, da izražam splošno študentsko mnenje da je to prej forum za filozbfe kot za druge. Taka vsebina in terminologija ni blizu ostalim študentom. Biti bi morala tribuna v pravem pomenu besede, koncept v grobem pa mi je všeč. DETICEK JURIJ, 1. letnik ekonomije: Manjka rubrika o progresivni (folk) glasbi. Tudi sam bi napisal kakšen članek. Starši so se zelo raz-burjali nad poezijo, najbrž mora biti že kaj dobrega. V vsaki številki sta vsaj dve dobri pesmici. Koncept v redu, je odprtejša, ukvarja se s študentskimi pro-blemi, lahko bi objavljali tudi prispevke o filmu. Seksualna posvetovalnica je izredno zabavna. PURKART SONJA, 2. letnik ekonomije: Nisem naročnica, jo pa včasih berem. Letos je boljša, lahko bi objavljali tudi »klasično« poezijo. A. ž., 2. letnik ekonomije: Po mnenju drugih je porazna, meni se ne zdi ne dobra ne slaba. DIMNIK STANE, 1. letnik ekonomije: Prejšnja leta sem se razočaral nad njo, ker je bila preabstraktna, pa sem jo nehal brati. Odpove-dal sem tudi Probleme. VLADIMIR MENART, 2. letnik strojne: Nisem naročnik, čitam jo včasih. Berem Delo. Preveč je specializdrana, rad imam konkretne stvari. Precej se govori o študentskih vprašanjih, kako so rešena, pa prav malo kje izveš. BORIS KRIST, 2. letnik prava: Kar se tiče aktualnosti je v redu, morda malo preveč umetnostnega teoretiziranja. Naj bo bolj po-vezana z gospodarsko problematiko, piše naj o per-spektivah študentov. Letošnja je komunikativnejša. IZTOK PREMROV, 3. letnik umet. zgod. in svet. književnost: Kupujem jo v kolportaži, ni mi všeč. Ni mi pre-več všeč. Premalo je aktualna, premalo sodobne po-ezije, preveč zastarelih dogodkov. Premalo predstav- lja mlade pesnike. Sploh sodeluje premalo ljudi. Iz-bor sodelavcev gre po klanovskem konceptu. ŽELJKO KOSTOVSKI, abs. strojne fak.: V zadnjem času je ne berem, kritično piše o druž-bi; naj bo se svobodnejša, več naj piše o življenju študentov, katerih spcialni položaj je vedno težji, saj študent ob študiju ne mqre delati. BORIS HROBAT, 3. letnik kemije: Sem naročen, ni mi všeč, ni študentovski Mst ampak časopis za izživljanje nekaj čudnih posamez-nikov (recimo tebe). Zakaj je to časopis za zajeba-vanje ne pa študentski list? Pesmi so včasih dobre, največkrat čudne. Morala bi biti za vse študente, pe-strejša. Kot tehnični inteligent ne bi rad bral samo filozofska čreva. Moja mama pa prebere vso, ker je rada seznanjena s študentskimi problemi. ŠAJN TOMO, 3. letnik zgod. in sociologije: Boljša kot prejšnja leta, piše o konkretnih pro-blemih, prej je bila do konca abstraktna, še več naj piše o študentih, saj je list skupnosti študentpv. Naj obravnava tudi dejavnosti študentov. DOLENC DRAGO, 3. letnik kemije: Nisem naročnik, jo pa redno kupujem na ulici. Je dobra, boljša kot prej. Všeč so mi pesmi, disku-sije o reformi univerze. Rad bi več umetniške foto-grafije. % S. GORJAN, 1. letnik umet. zgod.: Všeč mi je, da si je Tribuna izoblikovala neko idejno usmerjenost, ter da je v tem dosledna. Glede na prejšnja leta je boljša. GRADISNIK BRANKO, 1. letnik umet. zgod.: Je zabavnejša, da se brati, prav je, da objavljate južne brate — odlična poezija žuborskega. Da bi bi-la boljša, bi bilo treba mene. Objavljal bi solzave romane (kot drugod po Evropi) v nadaljevanjih, protiutež strukturalizma. Pisal bi o resničnih dogod-kih v rubriki »Povest za vas«. Na primer: Zanimiva zgodba o boju med Trockim in Stalinom. če je zgo-dovina v okviru zgodovine namreč zgubi vsak mo-ralni poduk, ker se ne veže za nobeno etiko, v okviru literature pa bralca storiš občutljivejšega s tem, ko je nesiguren. PAVLOVCIC JANEZ, kemija: Morala bi biti ostrejša, objavljati več družbene kritike, izražati boj mnenj. Objavi naj vsa taka mnenja, le če so na nivoju, čeprav je katero izmed njih še tako čudno. V poeziji bi se lahko pojavila tudi kakšna klasična oblika. želim si več dobre proze. JOŽE ŠTURM, abs. veterine: Sem naročnik, a je redno ne dobivam. Moderna poezdja mi je všeč, vici tudi, moralo pa bi biti več slik. študentskih problemov je v njej zadosti. Pi-šite o seksualni revoluciji! , KOCBEK MATJAŽ, štud. tretje stopnje na svet. knjiž.: Ne dajem izjav za boulevarski tisk! MARIJA MAGDALENA, 1. letnik umetnosti (to na-šo kolegico je izprašal član uredništva M. S.J: Ljubim oblake, lepe bele oblake tam spodaj. Tribuna je lep oblak tam zgoraj. Pridi, pridi čudoviti zlati dež iz Tri-buninega oblaka, daj da bom spočela na tisoče tri-bunčkov. Ljubim Tribuno. opomba: od 44 vprašanih jih Tribune sploh ne bere 22. vpraševala in zapisala sta: boris cizej kleva milan de- I PREOSNOVA ZVE-ZE KOIUUIM—STOV JE STALEIM Stanje sožitja P stalne konfrontacije združenega dela z individualizmi, monopolov s samoupravnost-jo, delovne nesposobnosti ter z ustvarjali.'.ostjo po-trebuje moono prisotno ideološko in politično silo, • ki zna predvsem razvijati dane progresivne mož-nosti, ki zna spodbujati tisto, kar je v zgodovinskem trenutku realno mogoče, ki zna odpirati dolgoroč-ne prispevke in vršiti organiziran politični pritisk na nazadnjaške sile. To vlago mora v mnogočem odigrati Zveza komunistov. Tudi danes je marsikje stanje objektivnih i.nte-resov tako, da prej lahko zmagajo konservativne rešitve kot pa družbeno napredne. Tako stanje za-hteva Zvezo komunistov — kolektivnega intelektu-alca, zvezo, ki je v sebi zelo sproščena, v kaiteri 51ani na osnovi svoje zavesti, pa veodarle organizi-rano in strnjeno politično učinkujejo. Kolikor poznam trenutno situacijo v organizaci-jah ZK na univerzi, sodim, da snio ne poti osve-Ščaoja o potrebi po organiziranem delovanju in strnjevanja osnovnega aktivnega jedra v ZK. Teori-ja in praksa spontanosti je škadljivo vplivala pred-vsem na element organiziranosti v Studemtski skup-nosti, pa tudi v nekaterib organizacijah ZK. Vedno širši krog članstva pa se sedaj organizirano reak-tivira, dobiva voljo do dela, in to ne na star, ob-lasfcniški način. Vedno bolj se uvideva, da pred-vsem s svojim osebnim zgledam ter z močjo svo jih argumentov lahko bistveno vplivamo na tok do-gajanj ter mobilizacijsko vplivamo na svojo de-lovno sredino. V tem času se pred univerzitetno organizacijo ZK postavlja serija aktualnih nalog. Precej bomo morali storiti na globljem osveščanju o temeljnih protislovjih naše družbe, o pritiskih, ki se porajajo na Jugoslavijo, ter o zametkifo nekaterih palitičnih struj in tendenc, ki se najgloblje konfrontirajo s celotno zamislijo našega političnega sistema (Pri-tiski velikih sil v kombinaciji z rankovičevstvom oz. klerikalno pobudo). V ospredju pozornosti je v tem trenutku pro-blematika kadrovanja univerzitetnih in znanstvenih sodelavcev ter vprašanje pedagoških metod in osi-pa študentov. O tem je v teku široka razprava med članstvom, o teh vprašanjih bo razpravljala tudi univerzitetna konferenca. Zveza komunistov mora tudi na univerzi mno-go bolj razviti svojo komunikacijsko vlogo pretoka informacij, političnih pritiskov ter palitične kriti-ke, in to ob in znotraj celotne samoupravne struk-ture. Nedvomno bomo moralj komunisti še bolj spodbujati samoupravno aktivnost (ponekod se sa-moupravni organi zelo poredko sestajajo — npr. sveti letnikov, fakultetni sveti itd.). Nekateri de--lavci iz naše sredine so v samoupravnere sistemu brez ustreznega vpliva, posebno študentje, zuna-njj sodelavci in koristniki (kadrov ter znanstvenih dognanj) ter mlajši univerzitetini delavci. Izredno pomembno področje je področje nadalj-njega razvoja ideologije ZK. Aktualizirajo se pri-zadevanja za razvoj futurologije. Srečujemo se s pragmatistiono miselnostjo tudi med mlado jnteli-genco. Slovenci in Jugoslovani si moramo odpreti svoje dolgoročsne vizije, svoje dolgoročne cilje ter na tako postavljene cilje snovati svojo družbeno in politično akcijo. Taka zavestna orientacija bi pomenila pomembno možnost za intelektualno, kul-tumo, socialistično in nacionalno kohezijo in inte-gracijo. Dogovorili smo se, da so organizacije ZK neposredni organizator družboslovnega študija za svoje člane (seminarji za študente). Na vsakem sestanku naj" bi obdelalj vsaj po eno študijsko temo. ZK bo morala skrbeti za osnovne politiene po-goje za razvoj kritike, dialoga ter preprečevati nedoniišljeno etiketiranje. Beležimo časopisne na-pise, ki razlagajo tako ali drugačno organizaoijsko rešitev univerze za reakcionamo oz revolucianarno rešitev. Nedvomno mora ZK v takih primfcrib terjati t^meljit dialog, temeljito strokovnoi razpravo ter tudi preverjanje v praksi, preden lahkc delimo drugačne apriorne etikete. Zavzemamo se za realizacijo take ZK, k: se na-slanja na svojega člana, ki izhaja predvsem iz nje-gove iniciative, kjer je vodstvo s članstvom v stal-ni komunikaciji in dialogu, kjer vodstvo piedvsem organizira vse možnosti za realizacijo iniciativnosti članstva. Razvijamo sistem političnega organizira-nja članstva na nivoju delovne sredine (oddelek, fakulteta, letnik) in po različnih aspektih družbe-nega življenja (univerzitetne komisije). Razvijamo oblike intenzhmejšega kontatotiran,ia ir povezanosti vodstva š članstvom. V svoje vrste moramo pritegniti predvsem tiste ljudi, ki so ustvarjalnj na svojem delovnem pod-ročju. To je, po mojem mnenju, eden od posebnih pogojev, ki omogoča intelektualcu, da je sploh lah-ko dober član ZK. Vsj ostali subjektivni pogoji ve-ljajo kot za vse ostale delovne ljudi. Zveza komu-nistov zato v svoje vrste rabi -nove člane izmed pedaigoških delavcev in izmed študentov, ki se za-vesbno zavzemajo za socializem, ki so lahko oseben zgled ostalim in ki bodo zavestno razvijali samo-upravne humane odnose v naši družbi V teku je proces idejno politične diferenciacije med član-stvom. Vstopajo novi člani, nekateri pa zspuščajo naše vrste. Ob tem, ko skušamo stalno presnavljati sami sebe, lahko vplivamo tudj na presnavljanje družbe. Sodobna ZK torej ni v sebi zaprta idejno politična organizacija, a^pak lahko samo sebe kot avantgar-do razvitega delavskega razredp odigra samo v svojem stalnem notranjem presnavljanju, v zajema-nju najprogresivnejše politične ideološke iniciative ter v eliminaciji vsega tistega, kar se v njej in iz-ven nje postavlja konceptu samoupravnega socia-lizma po robu. G. Stanič ZAGOTOVm STUDEIMT SK- STANDARD PREDLOG ZA SPREMEMBO ZAKON\ 0 ŠTIPENOIJAH Na skupščtind študentx>v v Študentskem naselju je težišče vprašanj na socialnoekonamskLh proble-mih. Med drugimi je poslanec Tone Remc predla-gal spremembo zakona o štipendijab in posojiliii. Skupaj z dr. Vojanom Rusom so se za^-zeli, da sprožijo postopek v skupščini SRS. Prvi detovni osnutek je pripravil poslanec dr. Vojan Rus. Osnu-tek je obravnajval izvršni odbor Skupnosti študentov na dveh sejah in predlagane spremembe je podprl. V teku so posvetovanja v skupščdnd SRS nn v re-publiški upravi o zakonodajnem postopku in vsebiru predlaganih sprememb. Pred sprejetjem zakona je predviden sprejem skupsčinskega priporočila o re-ševanju kookretndh odprtih vprašanj socialno-eko-noonskega položaja študentov in vagojno-izobraževal-nega sisitema. K jaivni raapravi poaivamo študente, protesorje, delcn^ne organizacije iin zatnteresirane občane. Pri-pombe bo Tribuna objavila v prihiodnji številki. Cilj predlogov sprememb in izpopomitev je: 1. Uveljaviti priincip iin sistem dogovarjanja o osnovah, merilih in postopkih za oblikovanje šti-pendij z. poaojil med dajalci štipendij, Skupno;stjo študentov, izvršilno-poMtičnih organov^ družbetno politačnih organov, družbemdh-političnih skupnosti, skupnostmi izobraževanja in vzgojno-zobraževalnimi ustanovami. 2. Uveljaviti prdncip in prakso usklajevanja giba-nja višine štipendije oz. posojila v odnosu do porasta realnih življenjskih stroškov in povečanja realnih osebnih dohodkov posaineziiih kategorij pre-bivalstva. 3. Opredeliti osnOTe, merila in postopfce za do-ločila minimalne štipendije oziroma posojila. Predlagane apremembe bi bistvano vplivale na spremembo s^danje nezadiovoljive soclalne in regt-onalne struktuve študcntov, družbenega statusa štn-dentov O'Z dijakov, družbenega poiložaja študija in iz-obraževalno vzgojnah ustanov in v neposredni per-spektivi bi pozitivno vplivale na sprememibe kritič-ne lzobrazbene strukture zaposlenih ljudi. Osnuteik sprememb in dopolnitev zakona je: »V zakonu o štipendijah in posojildh za izobraže-vanje (Ur lsh SRS 26/67) se za 4. členom dodajo štirje novi členi.« 4. a člen »Za usklajevanje materialnega položaja študentov in učencev z občimi delibvenimi raamerji in prin-oipi se uvaja družbea^-o dogovarjanje med dajalci štipeniij, skupnostini šludentov in učencev, družbe-nopolitičnimi skupnostmi ter izobraževalnirni skup-nostmi in izobraževalno-vzgojnim: zavodi. Oilj do-govarjanja je zagotavljanje minimalnega standar-da, enotnih osnov in kriterijev in podeljevanje šfci-pendij iin posojil. Dogovor lahko zahtevajo s statuti ali spiošnimi aktd določeni organi katerekoli od organizacij ia prvega odetavka tega člena.« 4. D cieu Dajalci štipendij so dolžni štipendije, posojila in druge dohodke, ki so jih dodelili učetncem, štu. dentom, povišati v sklatiu s poprečnim povečanjem svojih čistih osebnih dohodkov na temelju izračuna prejšnjega polletja. V začetku študijskega leta so dajalci štipendij dolžni povišati štipefndije in posojila tudi v skladu s povečanjem poprečnih življenjskih stroškov v SR^ v preteklem študijskem letu.;< 4. c člen »Za čiin bolj dosledno usklajevanje štipendij i posojil z oboimi delitvenimi načeli m razmerji lahko z zakonom določijo ukrepi za družbem usmerjanje višine štipendij, posojil in vseh drugi. dohodkov učencev in študentov.« 4. d člen 1. »Z družbenim dogovorom ali z atotom izvršn© ga sveta se določijo minimalne štipendije in poso jiJa za posamezne stopnje izobi-aževanja pred z» četkom vsakega študijskega leta. Minimalne štipen? dije tn posojila se določijo v skladv s strukturci in obsegom poprečnih življenjskih stroškov študenj tov in njihovtmi spremembami. 1. a varianta »Z družbendm dogovorom se določijo osnove in merila za oblikovanje minimuma štipendije oz. po sojila za posamezne stopnje izobraževan.ia Mini-malne štipendije in posojila se določijo v skladu s strukturo in obsegom poprečnihi življenjskih stro škov študentov in njihovimi spremeinbami. Izvršni svet skupščinie SRS pred začetkom vsa-kega študijskega leta v skladu z gibanjem popreč-nih žvljenjskih stroškov revulorizira osnovo, po kateri se določajo minimalne štipendije oz. poso-jila.« 2. »Minimalne štipendije in posojila se lzplaču-jejo iz družbenih skladov dajaJcev štipendij. Ce pa njihova sredstva ne zadoščajo za kritje minimal-nih štipendij in posojil, se štipendlje in posojila izplačajo kot to predvideva 3. ni 4. 61er zakona o spremembah n dopoLnitvah zakona o minimalnem osebnera dohodlai de\aveeiv (Ur. list SFRJ 26/68). Glede izplačevanja minimalnih štipeindij in posojil-se smiselno uporabljajo tudi določbe 7. in 10. čl&m na zakono o minimalnem osebnem dohodku delav«« cev (Ur. list SFRJ 6/65).« U K J| TONE REMC, poslanec republiškega zbora skiipm ščine SRS vabi, da se s predlogi, vprašanji, kritiM kami, stališči o stvareh iz pristojnosti republiškM skupščine obračate na naslov: izvršni odbor Sfcupl nosti študentov, Ljubljana, Trg trevolucije J./II. M Uradne ure: ponedeljek. srteda in petek oa vendar napad n^ tiskanje Fischerjeve knjige pri ntas. Ker ljudje vc do tisto, kar kdo reče, ne pa tisttega, kar je mislil dodajam te vrstece proti taki razlagj mojeg^ teksta. Knjiga — »Kaj je Marx resnično rekel« -- nz ne prepriča zaradi relativnega ini skoraj reklamruj zvenečega »resnično«, temveč ji verjamemo zatc ker jo je napisal Fischer. Pridevmik »resnično« ot ljublja dokončno pravilno in vse dileme razrešuj< če tolmačenje Manca. Pa vendar se na »resničnih« imarksističnih nač€ lih prepirajo med seboj ne le Sovjeti in Kitajci, kc munisti v zahodni Evropi, Sovjeti in Jugoslovan^ temveč tudi sami Jugoslovani metd seboj (glej npi polemike o delitvi dohodka, o mormalni ceni, it< v lanskih in letošnjih Borbah). P. Baran in Sweezy, »zahodna marksista« v zzadnji knjigi »Mc nopolni kapit-al« (Stvarnost, Zagreb, 1969) vidita i^ hod v svetovni revoluciji po kitajskem recepti Menim, da zato v luči mnogih »resničnih« xm ksizmov v svetu Fisherjev »resniččno rekel« ni naj> primernejši za nedvomno veliko in potrebno delc Povsem se strinjam s Petroim Vodopivcem vsem, kar je napisal o Fischerju in potrebnosti ta kih knjig. In ker mi niti najmamj ni do tega, bi humoristični zapis proti naslovu imeli kot zapi| proti knjigi, sem se oglasil ob Vodopivčevo opor bo. (Danes zaradi tega, ker v prejšnji številki Tr bune ni bilo prostora.) Slavko Preg R4ZPJS MEDN^RODNEGA ODBORA] Meclnarodni odbor IOSS obvešča, da se bo| od 30. 3.-6. 4. 1970 na Irskeon (Dublin) vršiij mednarodni študentskd semlnar. Tema seminarja COMMUNITY OR COLOSSUS? Pogoji kandidirainja: obvladanja angleškega jezika redni študent poznavanje političnih, ekanomsMh, socialnih blemov Evrope in tretjega sveta Rok prijave je do 10. 3. 1970 Informacije dobite na Mednarodineim odboru, Trg Revolucije 1 vsak dan od 12.—14. ure razen sobote, Alednarodni odbor 1C"1* PROCES Bi^hF WLJv I ^A ifitJH! I nf Si Bw R ^H H Hj H wk fl PRISPEVEK H KRITIKISREDSTEV J» VNEG*. INFORMIRANJ: Dokumenti, ki jih objavlja naš »Komunist« in neka-tera glasila, so že na prvi pogled brezvsebinski in ab-straktni. Komunistu ne morejo pomagati v konkretni akciji. Tudi drugi ljudje se odvračajo od njih tn pravijo, da je to prazno »razpravljanje«. Umikajo se v privatnost in pustijo, da še naprej pišejo dokumente, teze in stali-šča ravno zato, ker so se oni umaknili v privatnost. Ali moremo dopustiti da diskreditirajo družbeni angažma, da ljudi odvračajo od družbene aktivnosti, ker nekateri pišejo abstraktno, t. j. brezvsebinsko, premlevajo vedno ene in iste probleme, sprejemajo dokumente, stališča, s katerimi komunist ne ve kaj početi, s katerimi sd ne more »pomagati«? Kako je mogoče, da preberem dve strani v »Komunistu« in ničesar »ne zvem«? Kakšno pi-sanje je to in kakšna je njegova struktura? Nič kolikokrat so na različnih forumih in sestankih poudarjali, da je potrebno biti »konkreten«, da bodo ko-munisti na svojem delovnem mestu lahko ukrepali. Teze in stališča morajo biti napotilo za akcijo. Drugače so vsi sestanfci komunistov — ko razpravljajo o dokumentih, te-zah — samo razpravljanje, ker drugo ne morejo biti. Tudi dokiiment šeste seje predsedstva ZKJ hoče biti »kQnkre-ten«, kajti v podnaslovu piše: Idejno-politična platforma za delovanje Zveze komunistov (podčrtal T. P.). Na kon-cu pa je to hotenje izraženo celo eksplicitno: »Ocene in stališča, ki jih vsebuje ta dokument, so izhodiščna pod-laga, usmeritev in okvir za okrepljeno in neposredno an-gažiranje komunistov v Socialistični zvezi v predstavni-ških organih, redakcijah ...« (pod. T. P.). Kakor vsaka podobna analiza se tudi »platforma« pri-čenja z »analizo« položaja sredstev javnega informiranja in informativne dejavnosti. Do kakšnih dagnanj prihaja »analiza«? Smisel informiranja vidi v tem, »da bi (samouprav-ljalec) s poznavanjem dejstev in dnevnih družbenih pVe-mikov mogel vešče sodelovati pri samoupravnem odloča-nju in političnem življenju ...« Ce bi hoteli sedaj spoznati, kako informativna sred-stva dejansko opravljajo svojo funkcijo, bi morali naj-prej analizirati, kako pomagajo samoupravljalcem. Brez analize ni mogoče dati ocene in tudi ne zahtevati, kakšna naj bodo informativna sredstva v bodoče. Pisci dokumenta se zadovoljujejo s posplošenimi ugo-tovitvami, ki nimajo zveze z dejanskimi razmerami. Vse-povsod vidijo samo napredek in iz tega pojma potem črpajo vse bogastvo svoje »analize«. Namesto, da bi ana-lizirali to, kar je, »analizirajo« pojem in mu pritikajo ene in iste predikate. Trdijo, da občani »... niso več sa-mo bralno občinstvo, pasivni poslušalci in gledalci, tem-več zmeraj bolj aktivni družbeni in politični subjekti...« Ob tej oceni navajam dognanja empiričnih raiziskoval-cev, ki se s temi ne skladajo. Bogdan Kavčič v uvodu knjige »Kako informirati samoupravljalce« — leto izdaje 1969, pravi, da je stopnja obveščenosti samoupravljalcev »katastrofalno nizka«. »V štiril slovenskih podjetjih 19% članov delavskih svetov ter 40 % vseh zaposlenih ne ve, kdo pri njih odloča o cenah izdelkov« itd. In dalje: »Dej-itvo je, da se nekateri delavci res ne zanimajo za nič drugega kot za delo in plačo. Toda takih je med neinfor-miranimi manjši del. Večina delavcev pa ali nima mož-nosti, da bi se seznanila s pomembnimi informacijami, ali pa je brezvoljna in ravnodušna.« Empirični podatki kažejo torej, da samoupravljalce slabo informiramo, in se ne skladajo z občo hvalo informacijskih sredstev v do-kumentu. Ob takih razmerah je tudi vprašanje, kako naj potem »samoupravljalec vešče sodeluje pri samouprav-nem odločanju in političnem življenju«. »Od stopnje in-formiranosti je v zAatni meri odvisno razumevanje zno-traj skupin, mnenje o demokratičniosti vodenja, individu-alna pripadnost skupini, ocena delavskega samoupravlja-nja in aktivnost na podrodju deiitve« (medtem ko delovna in institucionalna aktivnost, po ugotovitvah raziskovalcev instituta, ns odvisna od stopnje informiranosti, Informa-tivni bilten instituta za sociologijo in filozofijo pri uni-verza v Ljubljani, 19. julij 1969). — Tudi iz te študije se lahko prepričamo o zelo nizki stopnji informiranosti. V citiranih raziskavah se avtorji sicer omejujejo na informiranje »zaposlenih v delovnih skupnostih«, vendar nam že tak izsek iz celote kaže sa-moupravljalce v drugačni podobi. Trditev, »da kažejo de-lovni ljudje vse bolj aktiven in zainteresiran odnos do družbene politike in doseženih rezultatov,. « ostaja le želja avtorjev dokumenta. Ni se narti treba sklicevati na raziskovalce, ki govore o »brezvoljnosti in ravnodušno-sti«, potrebno je samo pomisliti na zbore volilcev in dru-ge institucionalne oblike aktivnosti občanov — samouprav-Ijalcev. Vedno večja potrošnja popularnega, zabavnega ti-ska, obiskanost filmskih predstav, ki gledalca pomirjajo in vodijo v svet iluzije, različni spektakli nam tudi pri-čajo, da samoupravljalci postajajo vedruo bolj »pasivni poslušalci in gledalci«. Aktivna je le maloštevilna druž-bena skupina. V zadnjem času je Institut za sociologijo in filozofijo pri univerzi v Ljubljani izvedel tudi anketo o mladih, o njihovih vrednotah. Podatki so bik delno objavljeni tudi v TT. Kaj je »odkrila« ta raziskava? Anketiranci so na vprašanja pogosto odgovarjali »ne vem«. (55 % kmečke, 44 % delavcev in 41 % brezposelnih). »Več kot 50 % anke-tiranih kmečke mladine, 40 % delavcev in brezposelnih ne pozna stališč komunistov, ki jih postavlja sedanja mlada generacija, in zato tudi ne more samostojno oce-niti delovanja in stališč komunistov v svojem okolju. Vzrokov za tako visok odstotek neinformiranosti med te-mi skupinami prav gotovo ne smemo iskati le v večji apolitičnosti teh skupin oziroma v pomanjkanju zanima-nja za politično delo ...« (cit. po TT). Analize kažejo na »neirtformiranost« in »apolitičnost«. Dokument se ne so. oča s temi dejstvi, ampak samo govori o večji aktivnosti samoupravljalcev in boljši informiranosti. ANALITICNE SODBE Avtorji dokumenta izhajajo iz splošne predpostavke, da je razvoj informativnih sredstev v bistvu linearno pro-gresiven. So sicer negativni stranski produkti«, v bistvu pa so informativna sredstva »bolj kot prej« »vpliven de-javnik«, imajo »močan družbeni vpliv«, za bralce, poslu-šalce in gledalce so postala »sprejemljivejša«, »po tema- tiki in vsebinl bolj raznovrstna«, »sodobneje urejevana«. Avtorji dokumenta se ne vprašajo, o čem ta sredstva po-ročajo, kakšna je njihova vsebina; ostajajo na površinl. Opisujejo, kako vedno bolj »zadovoljujejo raznovrstne po-trebe in zanimanja raznih kategorij prebivalstva«. Vse lepo napreduje in cvete. Saj so ljudje z njimi vedno bolj zadovoljni. Tako kot v drugih dokumentih nenehno pou-darjajo samoupravnost, napredek v odnosu do obdobja administrativnega socializma. Informacijska sredstva opre-deljujejo glede samostojnosti »novinarskih kolektivov« in glede na »sprejemljivost«. Ne analizirajo pa, kakšna je njihova objektivna vloga, kakšne so tendence. Zakaj to neprestano oziranje v preteklost? 2elijo na ta način opravičiti sedanjost? Stalno poudarjajo, kako je danes bolje (ko imamo samoupravljanje), ko oblast ne straši več z vmešavanjem. V vsakem dokumenitu, govoru naštevajo in hvalijo pred-nosti. Tako se pclitično razmišljanje giblje samo v na-slednjem odnosu: kritika starega in poveličevanje seda-njega. V mišljenju bralca želi fiksirati in poudariti na. predek, ki je v zvezi s tem »sedaj«, ne pa s tem, kar je bilo. Potrebno pa se je soočiti s tem, kar danes je in kar bi moralo biti. Avtorji analitično izhajajo iz teze o napredku iz admi-nistrativnega v samoupravni socializem (»osvobojeni poli-tičnega dirigiranja...«). Iz tega pojma analitično dedu-cirajo predikate. Napredek, ki ga vidijo v tem prehodu, nato analogno aplicirajo na vsako posebno področje. In-formativna sredstva opredeljujejo samo formalno, zuna-nje — glede na prehod iz enega obdobja v drugo — ne raziskujejo pa njihove dejanske funkcije. Zato prihaja do naslednjih nasprotij: med deklarirano vedno večjo »sprejemljivostjo« — »in dejansko vedno večjo komerci-alnostjo, med deklarirano vedno večjo »informiranostjo« in dejansko neinformiranostjo, med informativnimi sred-stvi, ki postajajo vedno bolj »vzvod« in ne samo »sred-stvo«, in dejansko apolitičnostjo in ravnodušnastjo. Tako mišljenje, ki ne gre k dejanskim odnosom, je popolnoma »prazno«. Sestavljalci tez nimajo merila, s katerim bi presojaJi ustreznost ali neustreznost informa-tivnih sredstev, ker nam ne povedo razlike. Naštevajo nam take abstrakcije, kot so: »informativniost«, »sprejem-ljivost«, »vzvod«, »sredstvo«, »osvetlitev sporočanje res-nice«, »čim popolnejše objektivno obveščanje«. Kako naj si novinar »pomaga« s temi splošno prizna-nimi resnicami? če hoče biti dokument »idejno. politična platforma«, »izhodiščna podlaga« za delovanje komuni-stov, potem je brez haska, ker pušča stvari take, kot so. Sestavljalci pravijo, da se morajo tudi novinarski kolek-tivi, razumljivo, držati načela dohodka, izogibati pa se morajo pojavom »vulgarnega komercializma«, »senzacio-nalizma«, »alarmantnega podajanja konfliktov«. Zakaj po-trebno je »natančno«, »vsestransko« in objektivno pri-kazovanje in usmerjanje tokov našega družbenega živ-ljenja . .. Kakšno zdravorazumsko razsojanje! Mislim, da bd se z njim lahko strinjalo vsako uredništvo. Kdo pa se ne izogiba »vulgarnemu komercializmu«, »senzacionalizmu«, »alarmantnemu poročanju« itd.? Nobeden noče biti eks-tre-men. Vsi samo »zadovoljujejo bralce«. Kdo bo nasproto-val »vsestranskemu«, »objektivnemu« in »natančnemu« po-ročanju. Nobenden ne bo na svojo zastavo zapisal, da hoče biti »neobjektiven«. Tak dokument je »sprejemljiv« za vse. »Taki pojavi (slepi komercializem ipd. — op. T. P.) se širijo v tistem obsegu, v kakršnem se izgublja jasna idejnopolitična usmeritev in v kakršnem zvodenevajo merUa v uredniški politiki, v kateri se zmanjšuje vpliv progresivnih družbe-nih sil na usmerjenost in vsebino določenih izdaj in oddaj.« Ni čudno, da se izgublja »jasna idejnopolitična usme-ritev« in da se širijo »taki pojavi«, če pa pišemo take brezvsebinske dokumente, ki samo opravičujejo obstoječe stanje. Tone Pačnik *To razmišljarije se neposredno veže na »sklepni do-kument šeste seje predsedstva ZKJ«: »AktuaJna vpraša-nja družbenega položaja in vloge informativne dejavnosti sredstev javnega informiranja . ..« (Komunist, 28. nov. 1969) SITIIN SLOVENCI - SUNEK NARODNI ZASPANOSTI IN SAMOVŠEČNOSTI Jtiv, kd je spodbudil urecbuštvo revije Dialogi iz Maribora, da je lani poleti organiziralo dvadnevno »ekspe-aicijo« po haloških, kozjanskih in bizeljskih kmetijah in na katero je povabilo nekaj predvsem mlajših slovenskih publicistov in književnikov, je bil prav na kratko taie: sbudiii vest in zavest ter sponiin pripadnikom tega na-lotia, da so tudi v nje^ovem narodnem geografskem pro-storu območja, ki so nerazvita in ki terjajo akcijo vaeli uas. Pravzaprav je že plol »ekspedicije«, knjiga Siti in Jač-k Slovenci, ki so jo izdali Dialogi, založila pa Založba |bzor.ia v Mariboru, akcija, kot v zadnjein času v tisku fe precej razširjeno pisanje o tej problematiki, ki pa je slej ko prej potrebno glede na to, da še ni reakcije oziro-določene materialne akcije, ki bi sprožila odpravljanje ščine in zacstalosti na našem podeželju. : Na tiskovni konferenci ob iziiu knjige so posebej po-lanli, da avtorji Mirko čepič, Drago Jančar, Janez Ro-r, Dimitrij Rupel, Taras Kermauner, Igo Tratnik, Ker-an Vogel, Mauricij Zgonik, Bruiio Hartman, Juro Kislin-r, Tone Stojko, Matevž Hace, Tone Partljič, Janez Kure, ance Porsterič, Slavko Gliha in Sl-ako Jug, niso imeli niti nena niti možnosti pripraviti temeijito študiijo o neraz-sti ter o njenem odpravljanju, temveč izpovedali le svoj Dsebni odr.os do te 'irvaveče rane. To nam sieer kaže tudi vsebina knj.'ge, v kateri vsak avtor razglablja po svoje, bodisj filozofsko (Kermauner, Porstnsrič, Rožanc), s političnega vidika (Jančar), s pornočjo številk (Čepič, Zgonik — njogov prispevek je izvleček iz znanstvene raz-prave, Anketa), z nekoliko satiričnega pnzvoka (Tratnik, Rupel). naslanjajoč se predvsem na empirijo s pahoda (Vogel, Kislinger), s pomočjo prostorske in časovne pri merjave (Rotar, Jug), medtem ko je na primer prispeveic Toneta Stojka že čista literatura. Matevž Hace je maice romantičen ter žaluje predvsem za tem, ker osamljene gor-ske kmetije, ki so med naro.3oosvobodi!no vojno pomagale partizanom, ne obiskujejo borci in politiki. Seveda ta opredalitev oblikovnega podajanja ni ab-solutna, vsein skupaj pa je lastno tehtno raTimišljanje in globoka prizadetost. Ne glede na individualne poglede pa si tudi nepozoren bralec lahko ustvari dokaj jasno siiko o tragiki ljudi, ki žive v Sloveni>kih goricah, Halosah, Kozjanskem, v Sulii krajind. ob zgornji Soči, čepav teh krajev nikoli ni videl, kaj šele doživel. Saj si je na pnmer tudi večina avtorjev posipala pepel na glavo; tako Rupol pravi, da pozna te kraje kvečjemu iz drvečega avtomobila, od koder se sicer nedeljskemu izletniku res porajajj romantična čustva ob pogledu na iepo pokrajino ter kočah na vrhah in sredi vinogradov. Toda knuiga, hoče pwedati, da žive v teh ko-čah Ijudje, katerih življenje ni niti najmaiij tako lepo kot njihova pokrajina, ki živs v skrajni gospodarski, sociaJiii, kulturni, prosvetni, komunikacijski ter higienaki zaostalo-sti in revščine, ki jiim je skoraj edina živlienjska uleiva ter ntposredno čutna sreči (komplek,';no: največja nesreča) uživanje alkohola ter spočenjanje oirok, ki žive v začara-nem krogu, iz katerega se sami, brez racionalne podpore nas vsehi ne morejo in ne bodo izvlekli — čeprav je seveia tudi med njimi, predsvera v lokalnih centrih, peščica Lakili, ki so se »znašli«. Gve za vklenjenost v spone tradicije iii mnenje marsvkaterega avtorja je aa je predvsem potrebna miselna - iuhovna preobraaba, za prebujanje z odpiranjem možnosti za razvoj. Moto knjige je izposojen pri avtorjn Ameriškega izziva-nja Servan-Schreiberju in se kot rdeča niti vleče skozi ves kontekst; smiselno se glasi takole: če daš lačnemu kos kruha, ga enKrat nasitiš, če pa ga naučiš kruh pridelovali, bo zmeraj sit. Poleg dramiteljske funkcije izraža knjiga tudi globalni predlog — obris preudarns pomoči, ki bo praktično koristna šele, ko bo problem teoretično, stu-diozno, znanstveno preučen, kar sedaj nikakor ni. Uredništvu Dialogov torej vsa pohvala, da je pitčelo lesneje drezati v rano, čeprav bd bilo naivno misliti, da se bo sedaj stvar terneljno premakiiila, pa čeprav so se je lotili »nestrokovnjaki«, ki bi se naj po nekaterih prag-matičnih teorijicah zanimali zgolj za »svoj posel«, neanga-žirano pi&anje. škoda je, da je cena knjige razmeroma visoka, kar bo seveda okrnilo namen lzdajatelja, namrej da bi šla knjiga čim bolj v »širino«. Založba Obaorja je namreč postavila ceno po svojih slconomikih utemeljenih kalkulacijah. Gradivo sta uredila France Forstenerič in Janez Rotar. Opremil jo je akademski shkar Janez Vidic, prepričljive in vsebinsko bogate fotografije pa so prispevali Danilo Skofic, Dragiša Modrinjak, T6ne Stojko, Drago Jančar in Joco žnidaršič. Braco Zavriuk DILEME AMERIŠKE LEVICE Rudi RIZMAN, bivši urednik Tribune, sedaj asistent na Visoki šoli za sociolo-gijo, politične vede in novinarstvo in odgovorni urednik revije Problemi, se je pred nedavnim vrnil z enomesečnega bivanja v ZDA. Na dveh univerzah (MIT in Harvard) se je med drugim lahko seznanil z nekaterimi izkušnjami študentske levice, ki jih skušamo izbiti na dan v naslednjimi vprašanji oz. odgovori intervju-vanca. Pogovor je vodil Jože KONC. 1. Kaj je najbolj značilno za študentsko gibanje t ZDA v tem trenutku? — Upal bi si reči, da gre danes za doLočemio pat pozicioo med silami spreomembe in etablirano struk-turo. Establishment, ki bedi miad prividnim svetom svobode, je v ZDA skoraj vedno uspel vtkati ne-katere elemeonte upora (spremembe) v mehanizem umiirjenega funkoionarja. Po letu 1929, to je po veliiki krizi kapitalističnega sveta, je zelo težko biti upomik. Kapitalistični sistem se je na novo urav-nal in prej iaobčene težnje po permanentnem revo-lucionarju so vsaj v dodooemem obsegu postale se-stavmi del legalnega političnega procesa Veiko vlo-go so v tem smislu odigrale družbena vede, pose-bej CHnemimo sociologijo, ekonomijo, politične vede, psdhologdjo itd., v kapitalističmem kot tudi sociali-stičnem svetu. Seveda je stanje, ki ga opisujemo, 6e marsikye zgolj idealna in ne tudi stvarna podo-ba družbe, kajti veiika večiina drnsHrili voditeljev bi se le težko strinjala z oceno, da je njihava kritika že sestaivni del funkoionirajočega sistenia. Vendar nas dejstvo, da ostaja veldka večdna državljanov znotraj obvladljivega in legaliziranega spraševanja mora prepričati v to, da je idealna shema že močno zasi-drana v vsakdanji praksi pol itdčnega življenja. šele iz dosedaj povedanega lahiko podarno na-sledoijo oceno položaja, v katerem se nahaja radi-kalna študentska akcija. Znotraj vseih študentskih militantnih skupin potekajo odlodilne debate o na-daljnji strategiji boja. Prevladujejo pesknistične ocerae rezultatov dosedanjega boja in odtod dve vaiuanti boja: prva se vse bolj nagiba k revolucio-nami strategiji vključujoč eventualno ameriškim razmeram pritegojeno taktiko gverilskega bojevanja (mesto, predmestje, podzemlje ...) sem sodijo na primer Black Panthers in fraikcija Weathermenov; drugo stališče trdi, da je bitka zgodovinsko že dob-Ijeina, saj bo leta, 1970 že več kot polovica prebivail-stva stara manj kot petdndvajset let. Potreben je le še manjši sunek in univerza bo prevzela vlogo, kiso jo doslej stoletja opravljale religiozne institucije (cerkev) in ideološki faktorji — ta optimizem lahko srečamo pri zmemi levici v SDS. Priča smo tako novim ideološkim premikom, iz katerih pa bi bilo zaenkrat zelo težko potegniti sklep, češ da gre za polarizacijo podobno tisti, ki je v prvi svetovni vojni razdelila socialistično gi-banje na komunistični in socialdeimokratski del. 2. Ali obstaja povezava med študenti in črnskim gibanjem? — Ta povezava obstoji, toda v ZDA se le-te ne zjagotavljajo predvsem z deklaracijami in resolucija-mi, temveč nastajajo po spantani poti, \ akciji. Na Harvardu so pred nedavnim beld študenti zahte-vali, da se za obnovitvena dela na univerzc sprej-me v*aj 20 odst. čmili delavcev. To je samo eden od mnogih primerov solidarnosti in sodelovanja. Akcdje v zvezi z Vietnamom in reformo univerze eo btle najpogosteje izraz manifestacije skupnih ci-ljev, ki jih ima tafco beli kot tudi ornd študent. Ven-dar je normalino pričakovati pri čmskeim prebival-stvu mnogo veoji interes za spremdnjanje statusa qiio zaradj njegovega mnogo bolj podrejenega jn neenakopravnega položaja. To vodi nekatere bor-bene odrede črnskega gibanja do ocene, da je potrebno najprej bojevati ločene akcije in šele po tem, ko bo 6rni človek dosege] enakopravnost z belim bo mogoče šele razmišljati o skupnem načinu žiivljenja in tedasj fudi akcije. Vendar je treba ugo-toviti, da se odnos med belim in črnim olovekom nahaja nenehoma na robu eksplozije, uradna poli-tika in rasno razpoloženje ameriškega delavstva imata glavne zasluge za to napetost. V zadnjem obdobju je ameriška policija fizično likvidirala 28—30 voditeljev organizacije Blaok Pajnters, policija tako sama potiska črnske organizacije na pot na-silnega odgovarjanja na nasilje in ekskluzivno sta-lišče. 3. Kakšne so značilnosti protesta in kritike vse-ga obstoječega? — Ameriški študent nosi s seboj Einsteinovo in Oppenheimerjevo izkušnjo. že med štndi^em se obrača proti militaristični aplikaciji znanstvenih ved, proti vojaškim laboratorijem na univerzi in tako presega izkušnjo obeh om^ijenih mislecev, ki sta velifci del svoje ustvarjalnosti darovala vojaški uporabi in nato vse to obžalolvala. Njihov uspeh je glede na to, da za njimi ne stojijo uradne inšti-tucije, minimalen. V obstoječem sistemu so štu-dentje prevzeli vlogo politi&ie opozicije, ki jo je državni kapitalizem izžgal iz svojega telesa. Glav-na nevamost, na katero sedaj opozarjajo ideologi levice, je v metodi korupcije in privilegijev, ki jih dajejo vladajoči krogi študentski papulaciji. Pri-povedovali so mi o nekaterih primerih popolne pasivizacije študentskih sredin, ki je rezultat uspeš- ne pratiofenzive elit oblasti. še posebej lahko je bilo mogoče oinamiti tista študentska gibanja oz. frakcije, ki so bile organizacijsko in disciplinsko zelo čvrsto zastavljene in se je znotraj njih samih začel proces birokratizacije in vzpostavljanja eta-bliranih stniktur. Zato je vprašanje o metodi, značilnosti prote-sta vprašanje, ki je postavljeno v središe današ-nje dileme ameriške nove levice, saj je od odgovo-ra na to vprašanje v veliki meri očvisno ali bo študentski upor ostal v zgodovira zapisan zgolj kot biološka in manj socialno-revolucionarna pozi-cija. Kot vidimo je nova levica v nenehni nevamo-sti, da s pretirano programsko in organizacijsko usmerjenostjo izgubi idealistični elan in pristane samo pri kombiniranju možnosti znotraj obstoječe-ga, to je istega -sveta. Eno od »zdravil« je, kot trdijo v razpršitvi vseh mc^očih aktivnosti in organizacij-skth enot. »Revolucija ni nekaj, kar bi bilo mo-goče organizirati ali delati, temveč jo je potrebno vzpostaviti na svojem osebnem projektu, treba jo je živeti«. Take in podobne odgovore pa bi najpogc^teje dobili tudi na vprašanje, de jim gre za »toritiko vsega obstoječega«, kajti vsaka abstraktna evrop-ska teza je za levico nekaj zelo relativnega. Kajti po poti revolucije je lahko priti tudi z metodo apologije in sprejemanja vsega obstoječega, s či-mer pripelješ obstoječi svet do absvirda in ironije — teza s študentskega protestaiega zborovanja na Massachussetts Institute of Tedinologj Vendar so odgovori na to vprašanje zelo različni, od klasične boljševiške variante pa do spontanitetnih teorij. Podobno ameriški družbi — in vsem posameznim objektom študentskega protesta — je levica prav ta-ko ujeta v pragmatistični kletki, ki ji pogosto za-stira pogled na celovitejši in končni smisel akcije. DRLŽBA: LMI- VERZA -RIIMG (BO KIUALU) PROST: DRLGA RLIMDA Znanstveno-tehnološka revolucdja zahteva široko razgledanega strokovnjaka ne samo v okviru svoje stroke, temveč fcudi na področjih, ki so vezana na problematiko medsebojnega vpliva te stroke in dru-žbenega življenja. Ta zahteva bi bila čisto normalna in dokaj umsničljiva, ko nanjo ne bi vplivali inte-resi »družbe« (pojmovane kot države). Kajti visoka zavest posameznika pogojuje in zahteva njegovo vsestransko iidajstvwanje in njegovo popolmo avto-nomijo pri samoodločanju in soodločanju. Ko govo- rim o popolni avtonomiji odločanija ppsameznika, mi je jasno,rda je v absoltitnem smislu ni in da odiločamje vsebnje cel splet psiholoških in sociolo-ških dilektičnili vplivov okolice. Toda a^-tonomija, kakršno pojmuije-m v tem kontekstu, izključuje ob lastniški, monopolni, avtarkični, aliendrani priti na posameznikovo odločanje. Taki pritiski pa pojavljajo v vsaki družbi ne glede na stopnjo rj tosti in politični sistem (seveda z različno jntenzi-tjeto) v obdobju, ko postanejo njene institucije oko stenele in ko zdaleč več ne sledijo zgodovinskemi. razvoju človeka, pa se kljub temu hočejo ohraniti. Kritika vsega ob-stoječega im ideja permanetne volucije sta zato dve (v bistvu enotni) fronti, zdmžujeta sodobnega človeka, »mladega« mtelekt alca. Boriti se proti vsemu statičnemu, utečenem: uglajenemu, proti vsemu potencialno ali dej škripajočemu, to so apeli nove permar.entne re lucije. To ni več klasično pojmovanje revolucije, t je evolucija revolucije do njene permanentnosti, t je prehod iz klasične v kvamtno »mehaniko« na dročju človekove misli. To je prehod na nivo »zn; stveno-tehnološke revolucije« tudi v človekovi m selnosti čas od rojstva ideje do njene praktične realdzacije teži k neskončno majhni veličini. Podr ji »družbene baze« ip »družbene nadgradnje« se svojern zakonitem razvoju med seboj stapljata i se kot ločeni sferf izničujetai. Ta proces je čedalj bolj ooiten v terciarnih družbah (to je v družbahj kjer so terciame dejavnosti po deležu v družbene mu proizvodu in po številu zaposlenih prevladujoč faktor). Znanost in kultura dobdvata v taki družb: veliiko večji pomen in glede na veliko stopnjo avto matizacije v industriji in kmetijstvu pomenita naj-močnejše področje človekove krerativne dejavnosti, V taki družbi postaja znanost proizvodna sila. Znan-stvenorazdskovalno delo je še teže ločitj na funda-mentalno in aplikativno. Glede na stopnjo razvitostii take (teroiarne) druž. be dobiva proces izobraževamja odločilen pomein. To je »nova proizvodnja«, ki se bori za svojo večjo produktivnost in kvaliteto v skladu ne le z ekonom skkni zakonitostini, ki veljajo za sekundamo (indu-strijsko) družbo. Toda tu se pojavljajo nove eko-nomske zakonibosti, ki ima odločiino vlogo v tej ekonomikd je njegcva permanetnost. Nič manj po-memben fakbor pa je vseotosežnost izobraževanja, to je možmost izobraževanja za večji del ali za prebivalstvo. S tem dobivajo tudi medičloveški odnosi prece, drugadno vrednost in položaj kot kdajkoli prej. Ru-šijo se stare zgradbe odnos-ov, kajti rušijo se njiho-vi vzroki. Ri^ijo se predvseon tistl vzroki, ki so zagotavljali obstoj »statično« razvijjajoče se družbe, družbe, ki je lahko razvijala svojo »družbeno bazo« ob dokaj nespremenjeni »druižbeni nadgnadnji«. če predvMeram, da je cilj socialistične dnižbe svobodna in integralna osebnost v prav taki družbi, in glede na realno stamje n®še družbe, ki nosi v svojem hitrecn razvoju s sebo.J še vedno nepreživele ostanke preteklosti in eleme«nte birokretskega dr> žavnsga aparata, misiim, da se nam ni treba bat? predvsem kririke nove levice na Zahodu in idejt permanentre revalucije kot rieoesa kaotičnega, ne-opredeljenega, prihodnosti nedoločljivega, temveč je to kritiko treba uporabiti za orožje proti vsemui statičnemu, utečenemu, protii vsemu tistemu, kaTi našo dmžbo bremend in ji n*e dovoljuje smelejših| drznejših korakov v prihodnosst. Ne vdajajrno se ilu^ zijam o ravnotežju ^l med dwema svetovnima siste m?ra, kajti to ni pat naprtedka, vsaj celovitega in enakomernega napredka nia vseh področjih ne. Tako ravnotežje zahteva na posameznih področjiht družbenega življenja žrtve, ki nujnc povzročajol nehomogen razvoj in vodijo v še težje notranje konf flikte. Ko govorimo o razvoju n;aše univerze, morarno prav tako upoštevati kritiko nove levice. Sedanje reforme univerz na Zahodu aJi refofrmni poskusi v bistvu niso napredek, kajti rue uresničujejo bistve-nih zahtev sodobne družbe, jnamreč, da je možno raven strokovne kvalificixanoisti dvigniti le z dviga-njem splošne izobrazbene ravni delavcev Tc je zal vsak statični, po trajni ohraniitvi težeči politični si-j stem nevarno, zakaj delavec s«e hkrati zave tudi svoj jih možnosti za boj proti zatstarelemu sistemu itii režimu. Od tod poskusi vladiajodih režimov, da reformi voepljajo študentom predivsem take vedno sti, ki so lahko v prid razvoju prodtiktivmh sil, medtem ko proučevanje drugih predmetw usmeT-jajo tako, da to prispeva k ohranitv starih produk cij«skih in nasploh družbenih r,azmerij. Kriitika nove levice nam te namene rasgalja.. Ne trudimo se torej, da bi v procesih reforme unilverz na Zahodu našli karkoli, kar bi bilo koristnega za nas Ne kopiraj mo tujoh načrtov, M so lahiko» za nas nevarni. Poj dimo svojo pot. Mislim, da mas ni treba biti srair. »samo« petdesetletnih izkušenj v razvoju univexz«j ih petindvajsetletnih izkušenj v razvoju naše družbe, Povezavo univerje z industrijo skušajmo ustvariti drugače, kot so jo pred dvajsetimi leti izvedli \ ZT>A in kasneje tudi v Zahodni Evropi. Za večjc koordinacijo naporov in potreb plandranja ne išči-mo vzorov v centralizaciji in večanju administraci je. Pot med Scdlo in Karibdo ni kvantitativni hibridi obeh možnosti, temveč je nekaj kvalitativno po-vsem nov^a! Znanstveno-tehnološka revolucija nam pravzaprav omogoča graditi prihodnost, ki se je za *nas šele za-čela. Zn2nstveno-t3hnai.oška revoluoija v kontekstu samoupravljanja mora roditd sadove, ki si jih želi, To se bo zgodilo samo, če tKomo samoupravljanje branili pred staro in okostenelo mislenostjo starih in okostenelih družbesno-političJnih strukvur Procesi komunikacije morajo biti hitrii in sproščeni in mo-rajo zagotavljati hitro in sproščeno menjanje teli družbeno^političnih struktur. NiMe od nas nima pravice v imenu samoupravljanja in njegove »ol> rambe« to samoupravljanje zavirati ali omejevati, fcudi tist« ne, ki so ga amogočill. Revolucija, ki ubi! ja svoje otroke, ne bo nikoli več rodua! I Stane Hočevar V ISKANJS NARAVE D^niiB lH"Blf E Razgovor s prof. dr. Adolfom Bibičem, profesorjem Visoke šole za sociologijo, politolo-gijo in novinarstvo o pomenu in študiju politologije. Razgovor je pripravil Pavle Gantar. 1. Politologija je sorazmerno nilada znanstvena disci-plina. Kakšno mesto zavzema v proučevanju sodobne tiružbe? 2. Več mesecev ste bili v ZDA. Zaaima nas, kako je tam razvita politologija, kako je organiziran študij in katere vsebinske probleme predvsem zajema na ameriških visokošolskih inštitucijah? 3. Zanima nas, kako se funkcija jugoslovanske polito-logije razlikuje od funkcije te vede v drugih družbah. 4. Poiitologija v slovenskem družbenem prostoru, njene težave in njeni uspehi? 5. Kako je pri nas s študijem politologije? Kaj bi bilo poirebno storiti, da bi se politologija na VS SPN še bolj uveljavila in izpoliiila? Trditev, da je politologija »mlada« zinanstvena pa-noga, je treba razumeti v relativneim pomeniu. Mar ni Aristotel napisal Politike veliko stoletij pred Smithovim Bogastvom narodov in Comtovim Tečajem pozitivne filo-zoiije? In mar lahko prezremo, da so v avtentični mark-sistični tradiciji metodološka in teoretična izhodišča, ki so plodna tudi za analizo sodobnih političnih odnospv? Danes skoraj mihpe ne zanika pomena tega zgodovinskega izročila za sodobno politično znanost. Vendar zato niso čisto na krivi potd tisti, ki pravijo, da je politična znanost med najmlajšimi področji sodobnega družboslovja Ekonomske znanosti in sociologija — da ne omenjarn pravnih ved — so bile mnogo prej priznane kot samo-stojno področje visokošolskega študija, čeprav irna tudi politologija nekatere zgodovinske predhodnike na tem področju. Vendar šele za razdobje po drugi svetovni vojni lahko rečemo, da postaja ideja politične znanosti v vse večjeim številu dežel, ne glede na njih družbeno ureditev, pri-znana sestavina v visokošolskih pedagoških in raziskoval-nih ustanovah. Dva bistvema vzroka sta vplivala in vpli-' vata na to: čedalje večja vloga pohtike v sodobnem svetu na eni strani »;n čedalje globja zavest o potrebi demokra-tione udeležbe na drugi. Politizacdja sodobne družbe veča delež političnega v celoti družbenih odnosovr živo obču-tena potreba po demokraciji pa vnaša v območje politdke čedalje večjo pestrost obli-k,. ki naj bi zagotovile, da poli-tika ne bi bila sinonim za veščtno vladanja družbeme manjšine nad delovno večino. Hkrati pa ta pdsanost postavalja pred politično misel in pred politično prakso vprašanje, kako preseči raven delndh interesov v politični, sintezi, ki bi poleg »posebnega« interesa zagotavljala tudi uresničenje »splošnega« interesa neke družbe. Poli-tologija proučuje proces, v katerem se razpletajo proti-slovja med posameznimi, skupdnskimi interesi in sploš-nim interesom in v katerem se konstituira in preobraža političnd sistem neke družbe in mednarodne skupnosti. Piedmet politične znanosta zato ni le država v ožjem po-menu niti ne zgolj delovanje družbenih skupin in posa-meznikov na drfcavo. Politična zaianost proučuje razčlenjeno celoto odnosov, ki se vzpostavljajo v dialektiki razmerij med državo in družbo. Z drugimi besedami: njen predmet so politični subjekti (razredi, poiitdčne stranke, interesne skupine, posameznikd), ki na podlagi svoje družbene vlzije (ide-ologije) vzpostavljajo ali preobražajo političnd sistem. PoliDologija pa tudi raziskuje odnose med političnimi sisteimi te>r struktiiro in delovanje subjektov mednarodne narave (mednarodmi odnosi). KoMkor se področje politač-nega tako zmotraj posameznih družb kot na mednarodni ravni vse bolj širi, toliko je (vsaj (potencialni) pomen politdčne zmanosti v sodobnih družbah čedalje večji. V sistemu ameriškega družboslovja zavzmia politična znanost pomembno mesto. Univerza, ki ne bi ».mela po-litološke usmeritve, se tam ne bi štela za celovito visoko-šolsko ustanovo. Učni načrti so seveda na razldčnih uiiii-verzah različiii, vendar se najbrž ne bi motili, če Di trdili, da obsegajo predvsem sodobne politične sisteme, poiitične. teorije, politični sjst«m ZDA m mednarodne odnose. Zanimanje za politološki študij, ki poteka na stopnji »undergraduate« in »graduate«, je precejšnje. Ze na ndžji stopnji imajo študeotje precejšnjo možnost iz-birata med razlionimi predmeti, še bolj pa je učnd načrt razčienjen na podiplomskem študiju. če gvorimo o metodološki usmeritvi ameriške »po-litical science«, je gotovo, da je v zadnjih desetih ietih prevladovala behavioristična šola. Le-to so nekateri druž-boslovci, zlastt Wright Mills, kriti^irali že pred več leti; v zadnjem času pa se je kritično razpoložemje zoper to orieintacijo še stopnjevalo. Ne gre za to, da bi kritdki v celoti zanikali vsako vrednost behaviorizma. Priznavajo mu zlasti zaslugo, da je vnesel na metcxiološko področje preciznost in da je razširil področje politične znanosti s tem, da jo je navezal na izsledke sorodnih družbesaih ved, predvsem sociologije. Toda v razinerah krize, ki jo je v ameriški zavesti povzročila vietnamska vojna in napeti rasni odnosi# se čedalje bolj prebdja spoznanje, da behavioristiona politološka smer tako z metodoolškega kot z vsebinskega vidika ne ustreza več. Nezadovoljstvo z doslej prevladujooo usmeritvijo ima različne predznake. Vznemirjeaost se kaže na lestvici v tem, da je zlasti del mlajših politologov čutil potrebo, da se organizdra v po-sebno skupino (Cauciis for a New Political Science) znotraj »uradne« asociaoije za politične vede. Spremembo pa lahko zaznavamo tudi med delom dosedanjih vnetih zagovornikov behavioriama, ki ravno pod pritiskom obsto- RAZPiS Akadamskega prvenstva SR Slovenije in SFR Jugoslavije v veleslalomij za leto 1970 1. ORGANIZATOR: Zveza študentov organizacij za telesno kulturo Slovenije, Ljubljana, Trg revo- lucije 1-1., telefon 21-703. 2. KRAJ: KRVAVEC 3. DATUM: Sobota, 14. marca 1970. Startno listo, določen čas starta in ostale podrobnosti bodo prejeli vsi, ki bodo oddala prijavr;ce do razpi-sanega roka. Vse to bo objavljeno tudi v dnev-nem tisku, radiu in na oglasnih deskah fakultet. 4. KATEGORIJE 1. Rednd in izredni študenti, absolveoti in di- plomantd, rojeni leta 1942 tn kasneje 2. Redne in izredne študentke, absolventke in diplomantke, rojene leta 1942 in kasneje 3. Starejši akademiki — absolventi in diplo- mantd — rojeni v letih 1941 do vključ-no 1936 U. Starejiše a-kademičarke — absolventke in diplomantke — rojene v letih 1941 do vključno 1936 5. Starejši aikademiki — dipiamantii — roje- ni v letih 1935 do vklji.čno 1928 6. Starejša aikademiki — diplomanti — roje- ni leta 1927 in starejši Ekipno se tekmuje samo v 1. kategoriji, ostale ka-tegorije vozijo samo posamezno. Za ekipo štejejo trije na.jbolje plasirand tekraovalci. te jdh ni treba posebej prijaviti kot ekipo. Zmagovalec dobi na-slov ekipnega prvaka SRS in SFRJ. 5. PRIJAVE: Pismene ali ustne prijave sprejema Zveza študentskih organizacij za telesno kul-turo Slovenije vsak dan razen sobote in nedelje med 12. in 14. uro. Zadnji rok prijav je 5. marec 1970 do 14.ure. Upoštevane bodo saino prijave, ki jih bo ZŠOTKS prejel do te ure 6. STARTNE ŠTEVILKE: 2reban.je startafc šte-vilk bo v četrtek, 5. III. 1970 ob 19. uri v pro-storih ZŠOTKS. žrebanja se labko udele^ijo vsi vodje ekip. Raadelitev v skuptne bo izvršena po pmvilniku za APSJV. 7. PREVOZ: Vodije ekip in tekmovalci s plačano startnino imajo pravico do brezplačinega prevo za lz Ljubliane do vrha Krvavca in nazaj. Od-hod avtoubsov bo v soboto 14. 3. 1970 kot sledi: — s Trga revolucije (pred univerzo) ob 8.00 — \z študentskega naselja ob 7.30 — dom v Gerbičevii ob 7.30 — Akademski koleglj (iistavil bo na avtobusnem postajališču pred gospodarskim razstaviščem) ob 8.10 — Dom Vš SPN (ustavil bo na avto^>usnem po-stajališču) ob 8.15 Vsi, ki se prireditve udeležijo kot izletniki, pla- čajo no>rmalno ceno, ki velja za študentske iz- lete. Ura odhoda s Krvavca bo objavljena na raz- glasitvi rezultatov. 8. STARTNINA: Startnina za 1. in 2. kategorijo znaša 5 din, startnina za ostale štari skupine znaša 10 din. Prijave, ki ob izteku roka ne bodo ijtnele plačane startnine, ne bodo uipoštevane. Startnino plaoate osebno ali s priloženo na-kazndco. 9. RAZGLASITEV REZULTATOV: Razglasitev re ziultatov bo v dootnu na Krvavcu, točna ura bo objavljena na oglasni deski na cilju. 10. PROTESTI: Po pravilih FIS. Zadnjd rok prote-sta je 30 min. po objavi rezultatov na oglasni deski v domu. Pritožbe morajo biti pismraie, protestna taksa znaša 30 din, vrača se samo v primeru pozitivno rešenega piotesta. Proteste sprejema med tekmovanjem sodnik na cilju, po končanem tekmovanju pa tekmovalni urad. 11. TEKMOVALNI URAD: Posliije do srede, 11. 3 1970 v prostorih ZŠOTKS, Ljubljana, Trg revo-lucije 1-1., soba 58, telefon 21-703 vsak dan ra-zen sobote in nedelje med 12. in 14. uro. Tek-movalni urad bo posloval na Krvavou: - v četrtek, 12. 3. 1970 med 18. in 20. uro v petok, 13. 3. 1970 med 18. in 20. uro v soboto, 14. 3. 1970 od 8. ure do 30 min. pred startom in 30. min. po zadnjem startv do 30. min. pred razglasifcvijo rezultatov. 12. NAGRADE: Prve tri ekipe prejmejr pokal. Prvi trije tekimovalci (ke) iz 1. in 2. kategorije prej-mejo pokal. Poikale v ostalih štirih kategorijah prejmejo: prvl trije, kolikor bo do roka prijav-ljendh več kot .9 teikmovalcev. V tem primeru prejmejo drugo in tretje uvrščeini plaketo. Predsednik Brane Klun Sekretar Viktor Vest jočih politd^nih razmer razgJašajo, da je napočdila nova doba v razvoju ameriške poditologije, doba »postbehavi-oralne revolucije«. Zanjo naj bd bilo 2jnačilno, da po-stavlja vsebino pred tehniko raziskovanja; da se zavzeana za jasno vrednostno orientacijo politologije; in da na-sproti »apolitični politični znanosfci« uveljavlja soodgovor-nost politologov za uresmičevanje hiunanističnih vrednot. Teako je ocenaitd, kako globoko je dejansko poseglo to kritiono hotenje in še bolj tvegano bi bilo napovedovati njegov izid.Usmeritev ameriške globalne polikke bo nedvamno bistveno opredeljevala prostor, v katearem se bodo gibali, dolgoroono gledano, td kritični motivi. Ce poilične znanosti ne pojmujemo' v poeitdiVističneim smislu, ki se skrči na opis zunanje pojavnosta političnega sveta, lahko rečemo, da ima v osnovi dve bistveni funk-ciji: da razdskuje dejansko strukturo sveta in dejansko naravo politike v njem, in da odkriva poti, po katerih je mogoče večati politično udeležbo in preonagovati poii-tično odtujitev. Politačna znanost kot posebno področje družbosdovja v Jugoslaviji deia šele prve korake, vendar je že dosegla nekatere uspehe. Ceprav se še ni v celoti znebila normativizma in ni v celoti presegla empiricizma, se ne da zanikata, da je v njej prisotna živa zavest o potrebi po globji osmislitvi, ki bi ji omogočila, da bd lahko še celoviteje dojela družbene predpostavke in stvar-no strukturo politike in s tetm tudi odkrivala načine, kako na deanokratiičen način premagovati protislovja med interesi in kako racdonalno oblikovati politični sristem. Kolikor politična zaianost pri nas uresiničuje obe na-vedeni funkcijd, je zeto blizai tistd orientaciji svetovne poldtologije, ki ne vldi v pojmu demokracije zgolj poli-tično metodo za zagotovitev stabilnega razinorja med vla-dajočimi tn viadaindmd# marveč iahaja iz idenititete med vladajočimi in vladanimi kot najvišjega kriterija politične skupnosti. Dejstvo, da je politologija v slovenskem družbenem in kuilturnem prostoru sprejeta kot potrebna sestavdna so-dobne znanstvecne delitve dela, je samo po sebi zelo spodbudno. Tudi okolnost, da so politični znamoisti zago-tovljeni instititciocnalni akviri, pomend naravno predpo-stavko za njan nemoten razvoj. Gotovo je, da budi poli-tološke raziskave, ki so bile v zadnjih Lefcih opravljene ali so v teku, pamenijo toko z vsebinskega viddka kot z metodološkega gledišča napredek. Vendar se zdi, da bi bil pretirani optamizem glede ssdanjega stanja v naši polabičnd zananosti prej škodljiv kot koristesn. Nekatere temeljne poditološke discipline še vedno nimajo samostojndh. nosilcev. PoJitološko razisko-vanje terja verjestoo refleksijo o sebi, ker je vse bolj jasno, da se empiričind pristap k poldtičnim raziskavam ne da skrčiti predvsem na anketno metodo, ki se ji pot delni tehniki seveda ne moremo odreči. Očitna je potreba po osredinjenju znanstvenoraziskovalnih naporov na ne-katere bistvene probleme. Maslim, da bi bilo v korist razvoju politične znanosti, če bi se mladi politološki kadri temeljito teoretično podkovali in da bi pristopali k empiričnim razdskavam šele po prejšnijem teoretičnem študiju, ki bi se moral izraziti tudi v njihovem prispevku k posameznim empiričnim raziskavam. Treba bd bilo tudd izdelati program kratkoročnega in dolgoročnega razvoja političnih ved v Sloveniji. Ce vzamemo Jugoslavijo kot celoto, lahko rečaino, da je v študiju politologije zaslediti dve težnji. Po eni strana se politologija tesno naslanja na filozofijo^ po drugi, ka se mi zdi prevladujoča, pa se bolj povezuje s sociologijo. Gotovo je, da je filozofska navezava pamembna, ker vnaša v politoloski u&ii načrt zavest o potrebi teoretič-nega fundiranja politološkega študija in o politiki kot I obzorju skupnosti. Sociološka povezava politološkega štu-dija pa ima to prednost, da usmerja politično znanost k dejanski strukturi sodobnega sveta in daje politologu analitične pripomočke, s katerimi lahko empirično razi-skuje političnd proces v celotnem kontekstu sodobne družbe. Zdi se mi, da bi zato učni načrt za politologa moral obsegati tri bistvene sestavine: 1. marksistično teoretačno kulturo, 2. temeljne politološke discipline in 3. družbo slovne discipline, ki so za obravnavanje politike posebno pomembne. Ne da se zanikati, da so v sedanjem učnem načrtu na Visoki šoli za sociologijo, politične vede in novinarstvo prisotne vse tri prvine. Stvar posebne obrav-nave pa je, ali je v razmierjih med temi sestavinami in v praktični realizaciji posamezin'ih prvin doseženo ravno-vesje, s katerim bi mogli biti v celoti zadovoljni. »Profil politologa«, o katerem _že nekaj časa raziniš-ljamo, je bistveno opredeljen po potrebah prakse. Teih pa ne smemo pojmovati v ozkem tehnicdstičnem smislu. Ana-litična sposobnost politologa mora biti v takem »profilu« prav tako zaobsežena kot široka teoretična razgledanost, ki šele omogoča plodno uporabo analitičnih sposobnosti. Potrebno bi bilo tudd razinišljati o vsebini podiplom-skega študija na področju političiiih ved. Ta bi moral bitd bolj razvejan, bolj kontdnuiran in sistematičein, kot je bil doslej. Pot na »tretjo stopnjo« bi morala biti odprta vsa-komiur, ki ima talent. S tem bd se variacije, ki so mog'Dče že na temeljni stx>pnjd visokošolskega študija politologije, lahko dopolnile z novtmd »profili«, kar bi bilo v karist tako razvoja politologije kot prakse, ki bo čedalje bolj potrebovala ve<5 specializiranih, a hkrati teoretačno teme-Ijito razgledanih politologov. kot predgovor Tiste čase sem se ravno ženil in sem zate-gadelj stopil po miru in ureditve nekaterih do-ločenih misli na počitek nekam k morju. To je moralo biti kakega 12. avgusta leta 1968.Ker se mi je pred svetim korakom hotelo katar-ze, sem se zakopal v popoln mir popolno sa-moto v divjini, ki je bila, če jo zdaj jemljem iz spomina, popolna. Bili so, jasno, lcot ved-no, Ijudje, bilo je nepregledno Ijudi, a tiste ča-se mi je bilo notri v prsih, v srcu nekaj tako gladko, maslenotekoče, da sem šel lahko mimo njih; ali pa sem jih imel rad (?). Res pa, da je bilo to tudi vse, kar je zame tedaj sploh lahko mimo moje katarze za sveti zakon bilo. Bilo je sončno, starodavno, gusarsko. žal sem ta čas kaj malo pisal, mogoče celo samo Iju-bavna pisma moji dragi, teh pa, saj razumemo, tudi če bi bilo v moji moči, ne bi rad tule raz-kazoval; če sem pisal kaj mimo tega, tedaj se je to deloma zafadi moje malomarnosti po-razgubilo, kolikor pa je ostalo, ne nosi brazde tistega časa, da tako tule ni dosti uporablji-vo. Vem- le eno, kar smem trditi z gotovostjo: tedaj mi še na kraj niso hodili vesoljni poli-tični pripetljaji, sploh nič svetovnega me ni moglo utrgati mojemu intimnemu psihohigien-skemu posegu. Menim, da mi je pozneje prav ta poseg, ker je ustvaril okoli mene nekakšno lupino, omogočil, da sem na nekatera dejst-va, o katerih nameravam zdaj začeti govoriti, reagiral drugače kot večina vesoljstva. 21, avgust, 1968 Vstal sem zgodaj, da bi ujel ladjo (bival sem na otoku) za celino, ki je imela pripluti v lokalno pristanišče okoli šestih. Na pomolu je bil vrvež; tedaj se mi je zazdelo, da vrvijo otoški branjevci, ki jih je tamkaj vsako jutro vse polno, ko čakajo s svojo robo na brod, da jo odpeljejo prodajat na celino. Zdaj pa vem, da je bilo v tistem čakanju nekaj drugega: poleg domačinov je bilo tu veliko turistov, ki so nestrpno koračili med vrečami krompirja in zaboji sočivja gor in dol po pomolu. Tu in tam se je kateri zbrano sklonil k tranzistor-skemu radiosprejemniku in potem dolgo ti- šdal nanj uho; tako sem vedel, da poslušajo neko tujo, zelo oddaljeaio postajo, ki jo je tu komaj moči slišati. Vsakokrat so tujci vstali od poslušanja bolj zgrudeni, povešeni, usahli. Neka ženska, turistka v tričetrtinskih hlačah iz svetlomodrega platna in rožasti bluzi s kratkkni rokavi, imela je krajše blond lase, je gledala v daljavo morja in ihtela. Tik nje je stal zdrav in postaven možakar srednjih let, gledal je v tla, nekaj stiskal ustnice in tu pa tam brcnil nekoliko kamenja v morje, da je malo štrbunknilo in potem od peska zapreske-talo. Med njima je stal deček desetih ali dva-najstih let, zdaj dvigoval pogled in iskal po-moči pri materi zdaj pri očetu, a ker sta bila oba čisto odsotna, je postajal deček vse bolj zmeden in obupan. Ko sem trojico nekaj časa opazoval, sem znal zaključiti, da so družinici sporočili o žalostni smrti kakega svojca. Po-mislil sem celo, da je imela družinica še enega člana, kako hčer, in da je ta tu na počifcnicah preminila, mogoče utonila. Ker pa so imeli vsi turisti na pomolu okroglaste glave (naj ne-znanstvenosti mojega zaiključka ne bo prehu-do zamerjeno), sem vedel, da so to čehi. Son-ce se je že dvignilo na nebo in morje je meta-lo jarek odsev; pomislil sem, da bo vroč dan, da bo neprijetno potovati, a da sem čist in kre-pak, da sem vesel srečanja z dirago ljubezni-jo, jeseni, ki prihaja, suhega listja, ki pada z dreves in ga veter vrtinči... Mor je pa je bi- 10 tako mirno, kot da ga sploh ne bi bilo. Na ladji je bilo vse polno čehov. (Tudi tu naj se zaradi namerne nepreciznosti opravi-oim, ker vem, da bom tako bolj razumljiv: ko bom govoril o Cehih, ne bom mislil na če-he, temveč tudd na pripadnike drugih narod-nosti ČSSR) Spominjam se, da so bili brez iz-jeme resni, tihi, niti med sabo niso govorili. Tudi na ladji so poslušali svoje tranzistorje, vse podobno, kot prej oni na pomolu A vse to ni pritegnilo moje pozornosti; mogoče sem bil tako ognjen v svojem vračanju, da me no-bena stvar ne bi mogla vznemiriti. Prvikrat sem slišal o vojaški intervenciji (ali invaziji, ali okupaciji, kot je večini dra-gth bravcev nemara bolj domače) sil varšav-skega pakt? okoli devetih dopoldan, in to v cirkuškem kombiju, ki je na Reko tovoril ne-kakšne pisane cunje klovnov in artistov. To vozilo me je namreč pobralo s ceste, ko sem čakal, da mi ustavi kateri dobri turist. Dobro se spominjam, da je v avtomobilu močno di-šailo po bencinu; hitro sem odkril, da je tank za gorivo, ki je bil ravno pod mojimi nogami, zgoraj razpočen, in je bencin na hujših ovin-kih celo pljuskal skozi režo ter me škropil po opankah. Poleg flegmatičnega dolgonogega šo-ferja, ki je vozil smrtnonevarno hitro, je sedel ookat dedec temne polti, ki si je neprestano prižigal cigarete s pokvarjenim vžigalnikom. Opozoril sem ga, da uhaja bencin ter da ob njegovem početju utegne priti do katastrofe; oni ni odgovoril, le šofer mi je počasno vr-gel čez ramo. da ve zelo dobro o okvarah na njegovem vozilu. Dodal je, naj se nič ne bojim, dokler je on tukaj. čokati dedec je v nevar-nem ovinku nad Bakarskim zalivom omenil, da je izbruhnila vojna. šofer je molčal in brez zanimanja poslušal. Tudi ookati ni bil vznemir-jen ali kaj takega. šele ko smo pripeljali na Reko, je šofer gledal na vse strani in povpra-šal, kje da\ je ta vojna. Oni je rekel: »Pa šta ti ja znam, tamo nešto, Rusi i česa se tuku.« V Ljubljano sem prispel ob dveh popoldan. Malce se je oblačilo in bilo je močno sopar-no. Na ulicah je bilo za ta letni čas izjemno veliko ljudi. Bila pa je v ozračju in med ljud-mi poleg sopare še neka posebna napetost. Mo-goče strah. Pri kavarni Evropa sem prvič trčil v pouličnega prodajavca časopisov. Kričal je naslove ter izcedke posebne izdaje Dela. To je bilo drugič, da sem naletel na posebno iizdajo tega časopisa; spominjam se še posebne izda-je ob sinajski vojni leta 1967. Za kak trenutek sem se odkrito razveselil: tako praznično in polno nčinkujejo posebne izdaje teh mrli-ških dnevnih časopisov. Hitro sem si kupil izvod in ko sem dvignil pogled, mi je zaprlo srčno zaklopko: moja zaročenka je pravtako kupovala izvod pri istem kolpoiterju. Morda sem domišljav, a trdim, da je tedaj tudi njej zastal dih. Omenim naj, čeprav te stvari zelo nerad mešam semkaj, da se mi je moja zaro-oenka tedaj zazdela nebeško lepa; odeta je bi-la v prosojno oblekico s kratkimi rokavi, na nogah je imela jermetnaste opanke z debelo peto, v rokah pa je držala še vedno odprto torbico, ki se je z modro barvo usnja podaja-la opankam; bila je zares enkratna in takšno si še zdaj velikokrat jemljem v spomin. Po-tem sva se nemudoma odpravila po njeni po-ti. Vsi ljudje, in res jih je bilo veliko, so tišča- 11 k nosu praznični časopisek, a kdor je ujel s pogledom mojo zarooenko, je branje nemu-doma opustil. Par ur po prihodu v Ljubljano sem srečal na ulici nekega slovenskega pesnika, s kate-rim, kljub incidentku, ki sva ga imela ob tej priliki in ki menim o njem spregovoriti, že dolgo ljubeče prijateljujeva, pa ravno iz tega in še nekaterih diiigih razlogov nečem izdati njegovega imena. Srečanja sva bila zelo vese-la, stoplla sva v odprtd bar pred šumijem; on je pil mogoče gin s tonikom, jaz pa tudi kako žganje — bržkone vlnjak. Spominjam se, da so bile v nasprotju z navado tega bara vse mi-ze na vrtičku opuščene; vsi ljudje so raje sta-li kar pri Šanku. (Tudi drugače sem one dne-ve opaail, da ljudje veliko polnijo ulice, se ne-prestaino gibljejo, posedanja pa je bilo takrat v splošnem zelo malo!) S prijateljem sva kar hitro načela 25nano aktualno temo. Bil je je-zen, a tudi prestrašen. Kar hiibro mi je pričel siliti svo.io obsodbo intervencije. To me je je-zilo, rekel sem, da je njegovo stališče stali- šče vlade, takšna osebna politika pa je naj-bolj enostavna. Odvrnil je: »Ja, vem, ampak to je zdaj samo moje stališče. Za nič ne vem. Slučajno je, prvdč se mi je zgodilo, da se skla-dam s stališči vlade.« Pri tem me je gledal po-smehljivo, mogoče malce zlobno, zato si nisem mogel kaj in sem odvrnil: »Mene moti, da je pre več udobno skrivati se za svojo vlado.« Re-kel je: »Mene tudi.« Postal je hladen in me je sovražil, mene pa je razjezilo, da sem se spustil v tak pogovor, zato sem hotel gladiti: »Zdaj sem se spomnil, da je pod nivojem, kar se meniva; jaz se o tem a priori ne bi smel meniti...« »Jaz pa isto ...« me ja zavrnil. Po-tem sva še malo pobrskala sem in tje in bi-la sva si sitna in v nadlego, da sva se konč-no odpravila vsak po svoje. 22. avgusta zvečer Tega dne so si Katalogovci naredili sesta-nek. Zbrali smo se pri Zoji Skušek-Močniko-vi. Pri tem nočem izpustiti priložnosti in izpre-govoriti nekoliko besedi o dogodku, ki se mi je globoko zarezal v spomin. Odpravljajoč se na ta sestanek, sem čakal lokalni avtobus za Vič na postaji pred Dramo. Neka ženska je ne-nadoma skočila pred drveč avto. Poudarjam, da se je zgodilo to čisto tik pred mojimi oč-mi. Avto jo je zbil, da je najprej topo udari-lo, zatem je nekaj porožljavalo, a še hip za-tem, ko je padlo zbito telo na asfalt, se je za-čul tisti srhljivi zvok, pod katerim si od te-daj (ali pa imam to od kdaj prej) predstav-ljam tragičen konec doživetja. Ker mi je bil prizor mučen, sem začel gledati po ostalih pri-čah :šele tedaj sem opaml, da je tik mene stal Braco Rotar, ki je očitno prav tako čakal av-tobus za Vič. Zdelo se mi je nenavadno, da je sklanjal glavo, da je bil bled, da si je poprav-ljal naočnike, da mu je bilo slabo sprioo ne-umne smrti; poleg tega pa sva se morala drug drugemu prijazno nasmehniti, saj sva se sre-čala po dokaj dolgem času. Tačas so se oko-li nesreče že zgrnili ljudje, tako nama je ne-kako odleglo. Mislim pa, da ne lažem, če re-čem, da je Braco Rotar še tedaj, ko sva se peljala proti Viču, trpel to reč s smrtjo; to pa je bilo tudi prvo trpljenje brez Sovjetov, ki sem ga zasledil v vseh teh urah. Tudi sem tik zatem, ko sva hodila po Idrijski ulicd (tu sta stnovala Zoja Skušek-Močnikova in njen so prog Rastko) naletel na prvi ztnak agresivno-sti, ki ji najverjetneje ni bil osnova znani vo-jaškopolitičnd dogodek: gruča krepkih moža-kov srednjih let je za mano izzivatao vrgla ne-kaj psovk in žaljiv na raeuin dolgih las, ka-kor sem jih nosil tiste čase. Tu naj mi-mogrede povem še to, da se je Braco Rotar tedaj hatel fizi&io postaviti onitn starim hu-liganom po robu in s tem ubramiti mojo čast. Ker sem pa sklepal (in v čemer sem se zmo-til, saj so znane anekdote, kako je Braco Ro-tar todaj pa kdaj že komu z gjolo roko polo-mil lobamjo), da se znaaisbvenik ne zna in za- ntarkovabič tegadelj ne sme prei pastil. Ravno tedaj je di šeligo z bogato m daj še nisem poznal jino prvo srečanje. A1 ljaA, a še medtem, ko njja vrata na obeh stn mcDlele glave. Spomin; stra in Francija Zagi molela glavi, sta se V avtomobilu je bil do, ki pa sem ga i seom brskal po časopii bom spodaj tudi obj kret, ki ga zdaj sevej zn$am; iz spomina mi racdi nepomembnega kašže. Bil je topel.. gič^en poletni večer, nita vratih in ko je jal odpirat Rastko če copate s kosmati: tak kot ga vsi pozn; brade, hihitavih oči inj kar vse skupaj pri kakšen rdeč, pobaldn: lje,, ker nas je videl na kupu. Na pragu m gova soproga; obl vadnega, kot je to pi rern se pa spomniti, ti tttidi domači rdeči kosst pri&la na pai priilike, ko sem obi ci iso že sedeli Nade: lamun, Milenko Mati šallamun in Lado K: se to šika, pozdravila daj poznala iz dru] Sprejemnica je bil obsceno razsvetljena ni je bilo nekaj pij prisgrizovanje. Ko s: posedli del po tleh stollih, smo dobili vsi jucikanjem pa smo nosti okoli predstavl Nez ni poznal z vse^ letela čast, da so slovenskemu pisateljuj lo vse to urejenot je približno: »E, rni s: sestanku, ker se mo: terith stvareh okoli n predlagal: poročilo 0] črtiih za naprej in mora Katalog izvesti nemudoima pripoimnilj razino.« Temu so se Jaz osebno tedaj še rad heca. Ker sta dneivnesa reda za pi vi. skočim kar k t; veliko besed sem in ti vega in dosti je bilo okupirana Jugoslavij: da se spomnim tu ko sem posedel v m seda ie tekla seveda so izražali bojazen, slavijo enaka usi im napetost raz-lka pripeljal Ru-avtom. šeliga te-je bilo tudi na-je počasl ustav-teku, so se zad->rla in ven so po-Fpa le Iztoka Gei-V tem, kako sta kot strojevodji. lenjenih še nek-šele danes, ko lmentom, ki ga je bil Andrej In-že dobro po-nemara prav za-iv ga veliki mož in noro ma-svcmili pri vrt-11 stezici priha->uit je bil y rde-\, drugače " je bil Sih las in ježaste raztegnjenih ust, loveku znaša ne-5. Bil je dobre vo-fpomembniih ljudi revzela Zoja, nje-fila v nekaj nena-navada; ne mo-[njo stal med vra-mi je ta malen-katere druge V sprejemni-lovič, Tomaž ša-ivid Nez, Andraž ieždo sva se, kot ), saj sva se te-ila že lep čas. ldobna in nekam mizdcah pri ste-ir malenkosti za )voprišli nekako |po razpoložljivih kozarec, med pi-nekatere formal-se zlasti David i, mene pa je do-ivili največjemu šeligu. Ko je bi-otvoril sestanek ij zbrali na tem jovoriti o neka-za dnevni red bi diskusdja o na-manever. ki ga ri.« Rudi šeligo je četrto točko: Neza, zasme.iali. iel, da se šeligo Močnikovega idijo nezanimi-I. Najpre.j je bilo se je siišalo no-0 tem, kdaj bo |nn bo dovoljeno, jga teh večerov, Hučend družbi. Be-lem doerodku. Vsi le doleteti Jugo-Veliko se govorilo o varijanti, da hoče varšavski pakt obdržati v krempljih Albanijo, tako da ob eventuelni vojaški intervenciji strategija ma-nevra nujno vključuje tudi del ozemlja Jugo: slavije. Ker p^, si Jugoslavija verjetno ne bi pustila odtrgati nobenega dela svojega ozem-lja bi bil logičen razplet totalna okupacija. Med takšnimi govoricami se je večkrat ogla-šal tudi mo: stari prijatelj Dimitrij Rupel; en-krat je povedal nekaj o tem, kako mu je ze omogočena evakuaoija v Italijo. Poudaril je, da se tega kanala neče poslužiti.) Natanko se spominjam le tega, da je Iztok Geister rekel: »Jaz bi pofukal ženo od Jakubovskega.« Pn tem se rou je glas patetično tresel, tako smo vsi vedeli, da misli resno in da je to po njego-vem edina kazen, ki jo more Katalog izreči po-niglavosti ruski. (Tedaj se mi je prikazal rde-če razsvetljen in zakajen prostor z razmetano posteljo; na postelji sta čisto gola subtilni de-ček I.G. Piamen in debela gospa rožnate pol-ti gospa Jakubovska; vidi se, kako gospa jaše na dečku, tako da si njegovo glavo poriva med noge; glave sploh ni več videti.) Potem je Moonik prebral osnutek pisma, ki so ga vsi prisotoi — ratzen Izkota Geistra in mene — s pripombami za malenkostna dopolnila spreje-li Pismo je v ponedeljek, 26. avgusta 1968 ob-javilo ljoibljansko Delo (naj brez natolceva-nja povem, da je bilo to tudi edino pisanje Ka-taloga, ki ga je Delo kdaj objavilo): Pismo »Iiterarnim listom«, Praga: Ob invaziji Sovjetske zveze in njenih sateli-tov na vašo deželo izrekamo: Okupacija je jasno pokazala blokovsko raz-delitev sveta. Dogovor med SZ in ZDA kroji njegovo usodo. ZDA so prodale CSSR, tako kot SZ prodaja usodo drugih dežel. Obe velesili manipulirata s svetovnimi množicami. Ekspli-citna kapitalistična ideologija se sklada s so-cialistično ideoiogijo SZ v impeTialističnih ak-cijah. Ideologije v temelju ne diferenoirajo sveta imperializem je monoliten in en sam. revrja KATALOG Ljubljana Podpisani: ^ilenko Matanovič, Rastko Moč-nik, Tomaž šalamun, Franci Zagoričnik, An-draž šalamum, David Nez, Braco Rotar, Lado Kralj, Zoja Skušek-Močnikova, Andrej Inkret, Raidi š&ligo, Nadežda Cačinovič. (Pismo smo poslali še na naslove: velepo-slaništvo CSSR, Tanjug, Delo, l'Express, Litera-turnaja gazeta, Naši Razgledi, New Left Revi-ew, Politika, RTV Ljubljana, Die Zeit). Menim, da je moj čas tega večera stem iz-črpan vsaj toliko, da si ga moremo dovolj uspešno predstavljati; bil je to že čisto običa-jen večer, in čas je sploh bil nekaj nepriimer-no drugega, kot borih štiiriindvajset ur poprej. Poiglejmo si, kako! 21. avgusta zvečer Popoldan je padlo nekaj kapelj toplega dež- ja. Ne maram, da bi kdo rekel, da se hočem je kaj hvalisati s svojim izrednim spominoin, zato naj izdam, da sem v resnici pozabljiv člo-vek, to pa, kar se tule vidi kot spomin, je ne-kaj drugega: to je samo tisto, kar ni ušlo mi-mo mene in za večno izginilo s sveta — ostalo mi je v bitju. Tako imam venomer pred očmi par kapelj dežja tistega popoldneva: bile so izjemno debele kaplje, a ko so le te padle na duhteči, prašni asfalt, se niso razlile in tal pre-močile; razbile so se v veliko manjših kap-ljic, ki so se razbežale mimo nunske cerkve proti Centru. Trčil sem na povorko, ki je nosi-la češke zastave in papimate transparante, vzklikali pa so tudi različna gesla, spominjam se, da med drugim nekaj o Hitlerju. Procesijo je vodil sodobni poet Chubby; naj zdaj spet vmes brez slehernega osebnega jnteresa zakli-čem, da je bila to edina prilika, ko so Chub-byja oblasti javnega reda mirno pustile raz-grajati, saj vsi vemo, kaj se je poetu godilo vse lansko (1969) leto, ko je iz nekih drugih nagnjenj nekaj protestiral po ulicah in kavar-nah. Na platoju med redakcijo Dela in Namo sem zasledil še eno skupino protestnikov, ta mo-ment je bil v etrtek 22. avgusta dokumenti-ran v Delu s fotografijo; pod isto je med dru-gim pisalo, da ]e to skupina slovenskih pisa-teljev, ki da je nemo in dostojanstveno pro-testirala proti drugi okupaciji češkoslovaške. Na fotografiji sem takoj spoznal pisatelja To-neta Fornezzija. nastopili pa so poleg njega še trije obrazi, od katerth so mi dva poma-gali identificirati požrtvovalni znanci: to sta bila Miloš Mikeln in Kajetan Kovič. Zaradi slabe kakovosti klišeja tretjega obraza ni bi-lo mogoče razpožnati Spotoma sem v samo-postrežni kuhinji Emone pojedel skodelo srb-skega pasulja brez mesa. V lokalu sem bil sam. Domov sem prispel pozno popoldne. Tele-vizija je že nosila vesti in tudi že odmeve na iste vesti. Tedaj sem imel navado, da sem se gol sprehajal po stanovanju (seveda le poleti in če sem bil sam). Proti večeru sem se tuši-ral z mrzlo vodo in ravno med tem sem sli-šal napovedovalko najavljati prenos izjave vod-stva ob češki zadevi. Nemudoma sem izpod tuša stopil pred televizor; ko je bila izjava po-dana, sem bil že čisto siih, a rahlo me je pri-čelo zebsti zato sem se četudi suh pričel drg-niti z brisačo. Skoz okno je dišalo po mehkem, ljubeznivem času. Bil sem docela zaljubljen, sleherna reč mi je utegnila ugajati. Okoli osme zvečer sem stopil na troljebus za Center; tudi troljebus je bil skoro pra-zen, dasi je bilo zunaj vsepovsodi mnogo lju-di. Bil je pač zelo poseben dan, pa čisto nič drugega. Izstopil sem pri Kozolcu (bivši Bavar-ski dvor). Mesto je sijalo nekako na podoben način kot o večerih pred Novim letom. Opazil sem, da ima veliko avtomobilov češko registra-cijo. Za ene teh avtomobilov se je videlo, da Ljubljano samo pasirajo in brzijo proti domu ali pač nekam proti severu, za nekatere pa je bilo jasno, da se kar tako, iz obupa potikajo gor in dol brez cilja A naj je bilo na ulicah ljudi kot na predprazničen večer, bila je v at-mosferi resnobnost in velika svečanost. Malone se sploh nihče ni nasmelitiil. Ljudje so bili vzravnani, togi in plemeniti v tesnobi trplje-nja. Morda je zanimiva podrobnost, da na ploč-nikih nisem zasledil mastnih izpljunkov; tudi drugače je ulici vladala izjemna snaga. Nek-do, ki me je po nerodnosti sunil, se je glasno in spoštljivo opravičil: »Oprostite, prosim!« (Komu se tole poslednje zdi deplasirano, saj, kot misli, ni nič izrednega. če se ti za nerod-nost kdo vljudno opraviči. A znova zatrju-jem, da je bil ta večer tan slehernega giba uglašen na vsesplošno zdušje. ki je vladalo.) Po vogalih so nerao postajale mračne gruče mlajših moških. Zensk ali deklet sem opazsil ja-ko malo med ijudst-vom, prav tako tudi otrok in starčkov ne. Kadar je ulični sicer pridušeni hrup malo jenjal, se je z neba začulo bobne-nje letal; tedaj sem bil brez kake posebne mi-sli prepričan, da gre za vojaške transporterje, zdaj pa me vse bolj drži misel da je šlo le za številna potniška letala, saj je znano, da se je v tistih dneh število turistov v Jugoslaviji znatno zmanjšalo. Ob 22. uri sva z zaročenko obiskala gostišče Pri Mraku. Na vrtu, ki je bil skoraj brez go-stov, sva popila nekaj piva. Ko sva odhajala, se je iz one posebne sobice za zaključene krož-ke, ki jo gostilna tako redkokdaj pusti v pro-met, slišalo petje. Vse je bilo temačno in za-molklo, od ondi pa je svetila medla leščerba in se je razločno in iz vseobsezajoče tišine ču-lo prepevanje slovenskih žalostnih pesmi. Me-ni osebno je bilo to smešno, a vem, da je bi-lo v tistem spokoju in turobnosti neskončno veliko žalosti ob pričakovanju neizbežnega naj-hujšega. V enem samem hipu, ki pa mi je od vsega tedanjega osta] žal v najbolj medlem spomiinu, se mi je dozdelo, da v čumnati pod leščerbo in v žalostinki slovenskih fantov se-dijo med ostalimi za mizo, ki je bila morda na nek poseben obupani način malo polita s cvičkom, Boris Kidrič i Leon Rupnik, Stane Kavčič i dr. Korošec, Dušan Pirjevec i Vladi-mir Pavšič; bilo jih je še mnogo slovenskih fantov, in vsi so bili objeti v tem otožnem, ne-moonem, a vdanem skupnem strahu pričako-vanja, da v sobico pripelje boljševiški tank, ter jih z aziatsko neusmiljenostjo zmendra v eno samo kašo. Jaz pa s&m nekronano nočil pri dekletu, ko sem se prej očedil in preoblekel, zunaj pa so vso noč prek neba bobnela letala in iz da-ljave je bilo slišati hreščeče hrzanje tankov, naših, partizanskih tankov, ki čujejo nad naji-nim slovenskiin domom. In tedaj mi je vso noč dišalo po ubitju. S3HOPAEINOST T R I B II N \ TRIBUNA T R I B a N A T R I B IJ IM \ TR I B U N A T R I B U N A 11 GENERACIJA ENAKA ALELA OBA GOVORITA PRAVILNE SODBE POPEVKE TRI B s N E DOŽIVLJANJE PRI ŽENSKAH ženske spoznamo po tipično ženskih znakih ženske znajo biti privlačne dobra ženska dobro razburja slaba ženska razburja a ne dobro divja ženska divje razburja sploh pa prikrite ženske razburjajo ženske imajo svojo moč v osmem stadiju ženske doživljajo orgazem RAZVADA zelo praktično je imeti uro na roki zelo praktično je imeti denar v žepu zelo praktično je imeti sebe v avtomobilu časopis v omari je razvada MENDA JO RAZGANJA noge ima zelo narazen menda jo razganja IZDELAVA made in yugoslavia sne9 hodi dež hodi sonce hodi nesneS nedež ne sonce CENA nekateri čevlji so poceni nekateri čevlji so tudi dragi zanje zapravite sploh veliko denarja seveda to zavisi od materiala tako je povsem razumljivo da so najdražji čevlji iz deviških kožic KAKO rad imam ženske na solato rad jih imam tudi za zajtrk ženske imam rad v hladilniku mrzle ženske vam ohladijo srce VLADIMIIt JERMAN HLAP IN SNEG AMEN zmagal sem NACIONALIST slovenke imajo slovenske pizde srbkinje imajo srbske pizde HOTENTOT hotentot spoznal sem te hotentot obrni se padel boš pod mojim mečem MOJSTRSTVO hiša stoji kot stoji moj dom semafor stoji kot stoji prometnik napolitanci jedo špagete prav mojstrsko MODROST V DVOJINI pravijo da vam lasje hitreje rastejo če jih strižete ob petkih drugje pa zopet pravijo da osivite če si lase štrižete ob petkih MOJZES jupiter rohni juona ga miri jupiter razbija porcelan juona peče krompir jupiter oplodi kravo juona splavi mojzesa TOSA GRE DOMOV ponavadi je mrzlo kadar sneži sneg je bel in tosa gre domov čez poledeneli most in pazi da mu ne zdrsne UGOTOVITEV poznamo ure iskra in insa najbolj pogostne so v vsakdanjem življenju švicarske ure na trgu pa je tudi veliko ur sovjetske izdelave PRAH knjižničarka briše prah s knjižnih polic SVINJO BOM ZAKLAL dobiti moram svinjo spal bom s svinjo, ko bo svinja zaspala jo bom zaklal pojedel jo bom potem bom sit in zaspan VLEČISE adam poljublja evo eva pije whisky eva se vleže na hrbet adam se vleže na trebuh ČUDEŽ V ZAKLENJENI SOBI zbudil sem se histeričen knjige sem pustil na mizi zjutraj so bile na stolu ponoči je bila soba zaklenjena in ključ v vratih ob devetih sem vrata odklenil tri noči sem spal z odklenjenimi vrati BIBA uboga biba ki je prišla k vodi uboga beba ki je skočila v vodo uboga baba ki ne zna plavati uboga boba ki je imela vrv na vratu uboga buba ki je imela kamen na vrvi VSTOPNICE vstopnice so vsak dan dražje SEME to sem jaz to je moje seme DANES danes sem živ danes se fantastično počutim UMETNOST umetnost je bedarija pobil bi vse umetnike ARISTOTEL kako sem srečen da je aristotel mrtev kako sem srečen NEDOLŽNOST koliko nedolžnosti si že vzel še nobene MILJEIVKO VAKANJAC v v ZELJA PO KOSILS JEMALOMESCANSKAOBSSSIVNA NEVROZA ... po navdih so hodili skijučenih. glav k Modrecu, zares prvemu svečemiku me&ta-polipa, njegova beseda jim je dajala pogum, jim bila nagrada, njegov zagonetna molk pa najbolj črno prekletstvo. Nekaj malega so vedeli o svetu, ka je ležal onkraj njihove polipnate trdnjave, vendar vse, kar niso utegnih nikali izvedeii, »U bolje, tistega, kar niso smeli verjeti, to jim je bilo zaupano pri Modrecu. Vse, prav vse je bilo zaznamovano z njegovo besedo, njegovimi gibi, njegovimi sprehodi in če vse sku-paj ni poimagalo, si je Modrec izmislil učan filozofičen igrokaz brez zadnjega dejanja. Tudi prišleke so morali zvleči v njegovo semco, iai če je ugotavil, da ne fcažejo mkakršnega zanimanja za njegovo modrost, so bili obso-jena na neusmiljemo molčanje. Nihče ni bil večji prerok od njega. Puščal je svoje najzvestejše oprode, da so se svobodno pasli po tuji učenosti, toda ko je prišel njegov čas, jih je neu&miljeaio zaplesnil v odvratne majhne žavali, ki so bile vedno videti tako večne in neuničljive. Toda samo Modrec je vedel njihovo ranljivost, ži-valce že dolgo niso bile nič drugega k6t skrbno nagačene reči, brez drobovja, brez vsega, tole Modreča/e silhuete ... Zato sd Modrec na vse kriplje prizadeva njlh votlost spremeniti v veliko dejanje, v zadnje veliko dejanje. Za-kaj samo takšno veliko dejanje bi bilo zadosti močna sleparija, kl bi v najzvestejših zatrlo željo po pravem in resničnem diomizi&iem igrokazu ... Sprva, ko je dan še zadosta svetal in v svoji svetlobi prepričljiv si iamisliš lahkotno vrtenje okoli lastne inva- lidne osi: Razkošje pijane piruete čutov, poteim nekakšen manjši upcr z&radi znamenitih umetnih orlndej in na komcu revolucionarem podvig kot obračanje zoper Boga ateistov in lastno bistvo. Kmalu pa se odkrije skrhana podoba improvizacije, podoba otroškega vrtiljaka na ročm pogon. To je seveda šele obdobje, ko vso zadevščino sku-šaš uglasbiti, ne v durih, tamveč v molih. Seveda, kar se da zapleteno, ker tak poseg zaiiteva izjemno bistrost. Veliko pozneje. nebogljen ugotavljaš, da si revček, deseti brat ali nekaj temu na moč podobnega. Preprosto Ln z naslado sanjariš o zamotanem kozmič-nem kontrapunktu Toda toliko, da znaš črkovaiti vso to brozgo, ves prevzet si od divje viharnosti.-Jasno, nekega dne moraš spoznati, da si zeznjen, da te gravitacija po-tiska nekam, kjer ni tal. Gre ti na smeh kakor bebcu, zato te nosijo na rokah, vendar se obnašaš kakor meteor. Svetloba, ki jo izžarevaš odkriva svet trupel in svet, plebsa. Navdan z naivno glorijo spoznavaš v truplih po-vesti preteklosti Notoeiniih povesti nii, samo trupla so, to je najbolj prcraaična resnica. Zavistni plebs te zaradi tega vlači po gobcih, ker spozna v tebi svoje zatajeno raakolništvo. Vendar je to samo zvijača, zvijača zatajenih razkolnlkov. »BEDUIN, BEDUIN, BBDUIN, BEDUIN! . . .« kriči škodoželjen glas, glas prezgodaj skopljeoega petelina, pa nisi beduin, vsi vedo, da si meteor ali pa tiger, tiger s papirnatimi zobmi, ideološki propagandni lepak, narisan zelo tehtno, tradicionalno, idiotsko, po možnositi z ma-rihuano v čeljusti. Imperialistdčna kreatura. Zato prole-tarci, pazite se tigrov s papirnatdmi zobmii, združite se! Seks je kibernetika, kibernetska kombinaoija, skratka vse je zacoprano v tem panoptikumu- Tudi dobri, stari proletarci so zacoprarai, proletard od itu in tam, novi in stari. Prav tako so zacopranl zrak, vodia in živali. Vendar je v tej ceneni coprniji prastora le za mesto, mesto-polip. Nekje na spodnjem ali zgcomjem koncu tega polipa, kar je pravzaprav nepomembno, tarn, kjer polip izloča gosto umazano vodo, stoje lepe, široke kamnite stopnice in se položno spuščajo prati gladind izločka. Polipovo meso je staro in segnito, smrdi po vsem mogo-' čem, najboij pa je čutiti črevesje. Plebs, ki je navajen, da se po ves ljubd dan vaija po stopnicah, se somči in namaka v polipoveon izločku, prava poKioba Gangesa. Za-res težko ločiš, kaj je smrad polipa, kaj pa smrad plebsa. Plebs je iz kateregakoli zornega kota podoben plazilc^n iz davno gealoškega obdobja. Leži nia trebuhih, ravno tako kot geološko izumrli kuščarji, le žile na vratu ima nabrekle in polne krvl. Tudd nekaj psov se mota okoli. Vse je treba opazovati v določenihi časovnih presled-loih. Navadno se plebs teže odloči za ležanje na hrbtu, ker je to v njegovem moralnem kodLeksu označeno za poniževalno, nerazložljivo, smešno. Zatx> so v nenehnem strahu, da jim kak zlobnež ne stopi na vamp, poln govnta. Ce si slučajno razpoložen za smešne dogcxiivščine in se td ne ljubi kaditi, potem opazuj plebs! Kako se naravno&t groteskno počasi in nerodno dviguje :z iztegnjenimi ro-kami, vstaja, seda in se previdno namaka v polipoveom izločku, drsi s koleni po stopnicah in se vrača na stara mesta. nadaljevanje na 10. str BALADA 0 JOHrJlL JOAIMIMIIIM KIMUTU LARSENL S strahom in spoštavanjem hkrati bodo zanam-ci s svojdm steleviziraniirn pogledom zrli na gle-dali&ko setzrano 1969-70. Se posebej pazljivo pa se bo njihovo slavnemu spoiminiu dedov naklonjeno oko zastrmelo v ofoličje naše Talije, ko bodo njene zlate ustne odšepetale zlate črke ZLATOUST. Fremnogo let, disto od majhnega seim, smo na-deebudni mladci, kot svetega moža prerokbo, s strani edinega za pametne Slovence primemega lista pre-birali iskreče utrimke njegavega š© bolj iskrečega uma, kjer je v prekrasnih verzih delil hvalo iin grajo, 2!daj priljudno in milo, zdaj strogo in grom-ko na račun starih in mladih, moških in žansk. In končno veliki dan je prižel! Svet mož, resnici in samo resnici vdan in zaradi nje celo baje pre-ganjan, ta, ki je bil vsemu sodnik in sbrogi kritdk, nemočneinu poetu, pdscu dram, risarju, noveliski pa zvest svetmik, je po tako dolgi odsotnosti — O, svetloba sence — spet spregovoril, o prisluhni vesoljni svet pazljivo, o nlčemer dirugem kot o sami ZLATI MLADINI! Tako, pri stvari smo. Poglejmo, kaj nam ponuja Zlatoust za ceno vstopnice v MGL. PRVIC Vsem, ki smo mamj kot 25 našo lastno ? šiušmarskem foboatedjeju podeželskega fotografa narejeno barvno spomanisko razglednico. Do kostri nas ogloda seveda v barviti dramska formi s pet-jem, pitjem, vpitjem in plesom, čeprav seveda z, v imemiu teznosti, dramatur&ke dinainike in morali-zatarsike epičnosti, nujno v »nekolifco« poenostavlje-ni obliiki. V sMkarskn atelje, glavno prizorišče doga-janja, (memda vam je ja&no, da so junaki mladi umetniki in njih bližnjaki') za ma3.keradarsko ko-stamografijo Johnov Lemnonov, Joann in Knutov Larsenov spretno instalira »angažirane« aluaije na konkretne slovenske žive in mrtve ude, z našo kompletoo očetmijavo, sedanjostjo in pretefclostjo vred. Selekcija in momitaža sta seveda isključna last avtorja, ki ga vodi njegov nezmotljivi instinkt borca z mlini na veter, M se trudii pokazati in do-kazafci tisto, kar se njemu samemu ZDI, da JE. Ce se hočete na lastne oči prepričati o avtorjevi vir-tuozmosti na njegovem skrbno izbranem tn prora-čunanem terenu pri »demiistifioiranju« vzrokov in posledic, si sami oglejfce predstavo, seveda s sva-rilom, da ne bi bili pretirano presenečeni, če boste v kakšni osebi prepoznali prijatelja ali znanca, tega ali onega kulturnega ali poldtičnega veljaka, če bo-ste prepoznali poezijo Aleša Kermaunerja, ki mora očitno ob pomanjkainju avtorjeve fantazije pri iz-mišljenju različnih sanioinorav, nastopiti kar dva ali trikra.t ali pa, zlatousfa bog vam prizanesi, če boste na odru zagledali kar sainega sebe s šte-vilko svoije os^bne izkaznice na zadnjici. Zares, marsikateremu od p^kojnikov je lahko žal, da, če-prav seveda iz čristo razumljivih razlogov, ne mo-re na lastne oči videti, kako je bilo pravzaprav z njim. Je namreč razlika med umetniško vizijo in po-enostavljanjem ter prilagajanjem materiala v ime-nu selekcije nebLstvenega ali bistvenega ali v tme-nu »diktature fa.nta.zije« ali pa med diletairbskim (če ne že tendenciozndim) manipuliranjeim z mrtvimi, ozirama "z mošanjem coctaila iz samomorov (kon-kretoih), modernega slikarstvia, iz politične korup-cije, škotskega whiskyja, nimfomaniije, kriminala, ponesrečenega mladoletniškega žargana, kluba sa-momorilcev in problematičnega ter sumljivega so-cialnega izvora. Kajti dragi vrstniki pod 25, po vi-ziji našega umatndka smo mi ZLATA MLADINA, kl obvezno izhaja iz družim s preveč ali premalo de-narja, ki je obvezno razočarana nad očeti (brez izjeme) in modernim svotom hkrati, ki kot za hec organizirano ali individualno dela samamore, ki pije do delirija, za zabavo in pestrost ukradeno pijačo, ki je kronično ndmfo-mani&ia in sploh kurbirska kot hudič, ki je v svoji zgubljenosti melanliolična in seintimenitalna, da ji pod soncem ni zdravila, ki je neangažirana in otopela in nitd s prstom ne migne, da bi preprečila svoj neizbežini propad, ki je v umetnosti diletaoitska in papagajska, ki nujno potrebuje, ovna z globokim im po vrsti političnih napak poteptantm humanističndm izku-stvom, da bi ji s kavarniško filozofijo odprl očl, kd po cestah z mercede5?i svojin pokvarjenih staršev podira nebogljene upokojenke ... Tako, razstavljenl smo na koščke in prepu-ščeni na mfrost in nemilost avbOTjevi umetnišM viziji, da nas spet vsaj za silo zakrpa. DRUGIČ. Od Zlaibooista zvemo vse o svojib, očetih. Za vse zlo pod soncem so mmreč krivl direktorji in politiki. Direktorji, ker si delijo sto-letae kredite in zatirajo delavce, ki v blagor dru-žine od časa do časa kaj sunejo v podjetju, poli-tiiki, ker so vsi po vrsti po avtorjevem modelu na svetu samo zato, da poštenemu človeku v arestu zamašijo gobec ali pa ga zapijejo, svojim sinč-tom pa pri ubojih konstruirajo alibi. In tisti, ki nimarno za očke politikov in direktorjev, imamo re\'eže, ki tlačanijo kanjmpiraneinu režimu in če se nekoč revolucijj vdaoi pravniki zapijejo, ker so krivo pričali, je spet kriv režim itd, itd. . Ergo, kako bi md potem ne delali samomorov, pili in sploh počeli vsega zgoraj naštetega in še več (av-.tor je menda v raztreseiraosti pozabil omenita ma-mila!). Ljudje bočji, pa kaj še čakamo, če je vse bako anosbavno, kot trdi naš umetaik, bo svet v tednu dni na novo ustvarjen! TRETJIČ. Kot kaže, ima slovenska umetnost trenutno možnost za svoj obstoj in razcvet ediiniole v dramatiki in to potem, ko je končno s svojim iz-delkom nastopil Zlatoust. Vse ostalo, Bog se nas usmili... CETRTIČ. Zlati ča>si naše politične demokraoije so mimiili, ko je moral Zlatoust zbežabi v verzdfika-torsko ilegalo, tako nekako nam daje namreč ve^ deti njegov na odm moralizirajoči dvojnik, kavar-niški filossof. PETIC Ker kaže, da tudi avtor ne verjame v novo sedemdnevno stvarutev sveta, nam na konou v tolažbo in mimejše sponje (še je čas za odreši-tev) postreže na srebrnem pladnju s katarzo do do-bra začamjeno z liriko jetodških zidov. Zamolčal sem namreč Knuta Larsena (oprosti Slavko Gfruim), ki ima vse sakralne preddkatie originalnega siovein-skega umetndika, made In Slovenda. Je zagnan fcra-dicionalist v stroki, nesrečtno zapit kot oče, z ne preveč deinarja (kcanaj za kakšno stekelnioo Bal-lantine'sa), seksualno frustriraniega in sentimeintal-nega, oj sentimantalniega tako, da se v imenu av-torjevega hiimaniisti6nega poslanstva v svarilo (ali aa zgled?) na komou po vseh prelitih solzah in mrakwskih mukah v rekordno a čisto nepravem času obesi, pomisMte do kod je že segei pohtajšlji-vi vpliv našega črnega filma, na jetndškectn kloeietu. In če pozabimo še na katarznd poobedek v obliki Johna Lennona, nain menda avtor ob zares žalost-nem koncu tega folklornega primerka slovenskega artdsta vrže v obraz svoj naravnost svarunovski ZAKAJ? Saj res spoštovani Zlatoust, ZAKAJ? Ce se vam je vaš izdelek ponesrečil slučajno, še ni tako hudo, kot če se vam je ponesreoil zanalašč! Ven-dar pa v obeh primerih, seveda s pogojem, če bi vam siučajno verjeli, nam ne kate drugega, kot čimprej odrastd tja čez trideseto leto, če nas ne bo prej vzel kakšen katarzični hud-č, tačas pa na-makati &ibo za svoje mladiče, če jih bomo seveda sploh uspeli nakotiti v vsesplošnem s komtracepci-jo zavarovanem razvratu, pijančevanjiu na partiss, duhovnii lenosti, intelektualni usmrajenosti, umet-nosti, ki je lahko le patološka, in če ne bomo še v tej generaciji uresničili davnih sanj Slovencev, da bi spremenili Zvezo komuni®tov v Zvezo samoino-rilcev. P. S. Isikreno nii je žal da sem uredništvo iista, v katerem objavljam svoj nesbrpni in nekorektni prispevek spravil v neprijetein položaj, ko mu je možno očitatd črao nehvaležnost, da Zlatoustu ne vrača koimplimeinitov, ki jih je v listu za pametne Slcvence nasul n,a naslov Tribune No, ja, pa saj je bilo rečeno nekaj tudi o bobu, ne! Sašo šrot KAJ BOMO STORILI ZDEŽ-IUA- IMOM? (GLEJ TARAS KERMAUNER — JE DEŽMANOV PRIMER POTREBEN RE-HABILITACUE? — PROBLEMI 85) »Sirove lažnike, nesramne tihotapce in perfidne hinavce si bo narod vse za-pisal v knjigo svoje zgodovine, kakor si je zapisal grški narod svojega Efialta.« 1870 so staroslovenski prvaki prido-bili na Dunaju študenta Davorina Bole-ta, ki je na osnovi gostilniških pogovo-rov spisal za »Novice« Črtice o Pavliha —Zvonovcih. Iz tega pisanja je vzet tu-di gornji citat, ki je bil namenjen Stri-tarju in Levstiku. Glavnina Boletovega napada govori o Stritarju, ki naj bi v nekem razgovoru citiral tudi Levstikove besede: »Mi liberalni Slovenci smo pri-pravljeni paktirati z Dežmanom, s To-manom nikdar.« Včasih so se po slovenski kulturni in nekultur-ni publicistiki psovali (nekateri počno to še danes> drugim pa se je danes pragmatizem zazdel najpri-mernejša metoda, ki odpove le takrat, kadar to želj aivtor sam. Podobno je ravnanje z zgodovino (tisto, ki je za marsikoga ni več). Taras Kermauner je v razmišljanju JE DEŽMA-NOV PRIMER POTREBEN REHABILITACIJE rav-nal samovoljno, nasilno, nestrpno, nraaianstveno jti končno izredno samoslovensko, da bj povedal ne-kaj, kar je že bilo povedano, dokazal nekaj, kar se dokazati ne da in nas kot Mojzes odpeljal ne-kam, kamor že vsi vdano in zavedno maršdramo (v prav prijazno življenje). KAJ JE 2E BILO POVEDANO? Res je, da smo bili 1913 leta v Ljubljanskem zvomu seznanjeni z delom korespondence Janeza Trtline, ki ga očitno dobro pozna tudi Taras Kermauner. Zato bj si lahko privoščil citat, da bi še bolj opremil dokazo-vanje umazanega ravnanja Slovencev z Dežmanom in ne, da se je skril za dokaj bledo — Kar pomnim ... frazo. V pismu iz Novega mesta 26. julija 1889 (leto Dežmanov smrti) piše Janez Trdina gospodu doktorju Pavlu Turnerju med drugirii takole: »Na grob (Dežmanov op. M. S.J trebalo b\ mu postaviti črn steber z gadovo podobo in napisano: »Tukaj počiva najgnusnejši vseh sinov, koje je rodva mati Slovenija, njen črni izdajalec in morilec, praii na-slednik Jude Iškarjota, Dragotin Dežman ( ..) Kot je videti, je to edini vir jz katerega je Taras Ker-mauner spoznaval odnos Slovencev do Dragof/a Dežmana. (če bi prebiral Trdinovo pismo v celoti in ne samo na mestih črnega psovanja, bi lahko spoznal, da že ob smrti Dežman ni bil vsem Samo slovencem pljunka vredno truplo in da se Trdina s pravo mengeško jezo obrača proti tistim ljubljan-skim narodnjakom, ki jim je bil Dežman kljub vsemu avtoriteta in ki so mu v slovenskih časnikih pisali laskave nekrologe.) Od tega časa dalje no-beno pomembnejše delo ne obsoja Dežmana s po-dobnimi besedami. Edina žal beseda Je »narodni odpadnik«, ko pa nimamo milejše besede, da bi z njo označili človeka, ki v ne ravno najbolj jas-nih trenutkih življenja neke skupnosti, ki se v tisti neznanstveni dobi imenuje narod, zapustj to skup-nost in jo prične rahlo ogrožati. V tem trenutku smo nevede napra^ ili napako. Ob strani smo pustili nivo navidezne izdaje, o kateri govorj Taras Kermauner, in vsiljuje svojega. Zakaj gre? V članku Je Dežmanov... nas avtor-jeva misel venomer speljuje proč od politične pro-blematike Dežmanovega primera in pomija v za-meno probletn svabode in širine znanstvenega ustvarjanja. (Na pomoč pokliče še bratranca svo-je žene, ga proglasi za novodobnega Dežmana, v trenutku združi primera, ki sta stoletje narazen, opraviči oba in tej znanstveni operacijj zada zad-nji udarec neznanstvenemu in do kraja pobeljene-mu samoslovenstvu. Kaj sem hotel povedati s temi neprijaznimi bese-dami? Kermaunerjevo raziskujoče oko je preneha-lo preverjati naš odnos do Dežmana že pred prvo svetovno vojno (1913 — Trdina) in ga vse ostalo ne sme zanimati, če hoče dokazati zaplankanost in omejenost neke mlsli. Leta 1925 Je izšel po dolgih pripravah V-rvi zve-zek (10 pol) Slovenskega biografskega ^eksikona (SBL), ki na strani 131 (začetek devete pole) pri-naša pod geslom DE2MAN Karel prispevek literar-nega zgodovinarja in bibliotekarja doktorja Av-gusta Pirjevca. Ko našteje Dežmanovo znanstveno in publicistično delo, pravi na konou: (...) D.fež-man)ovo renegatstvo se ne da opravičiti. ? njim je le dokazal, da je v kritični situaclji sam izgubil na-ravno smer in da ni bil sposoben. spoznat' naloge, ki mu jih je stavila doba: ustvarjati v slovenskem jeziku, započett v družbi z Levstikom boj proti reakcionarstvu in kulturni zaostalosti ter za svo-bodno kritiko, širiti svobodomiselne idejr med Ijud-stvom in voditi doraščajočo generacijo; bil je na-ravnost predestiniran za voditelja in organizatorja mladoslov. gibanja. DEŽMAN POLITIK — DEŽMAN ZNANSTVENIK Kljub navduševanju za zdrav pragmatizem, ki ni tako redka rožica, kot nam zatrjuje Taras Ker-mauneT, pa velja vendarle pripomniti; da je malce nepošteno zmanjšati Dežmanov primer na vprašanje o prodiranju Dežmanove znanstvene misli \i slo-venskega prostora diletantizma in nerazgledanosti v širjave avstrijske oziroma nemške znanstvene mi-sli. Nepoštenost vidim v tem, da Kermauner ne pojasnjuje Dežmanovega problema, kot bi to po svoji časovni odmaknjenosti zaslužil (saj niso vsi Moaiiki in Kermaunerji, da bi jih Dežman tako in-tenzivno preganjal). Neprestano poudarja Dežma-novo znanstvenost (niti enkrat pa ne pove za kate-ro znanstvenost gre, kje se je uveljavil, kaj je od-kril.) ne sne9 hodj dež hodi sonce hods ne spe9 hodj ne dež hpdi. sonce hoda Popolnoma nem je naš avtor pri omenjanju Dežmano-vega političnega dela, saj bi mu v tem primeru v&s med-prostor njegovega pisanja zablodil v vode, ki ne bi mogle privlačevati še tako radikalnega ogorčenca nad slovensko samozadostnostjo, samozadovoljnostjo in zaplankanostjo. Poleg znanosti se je Dežman ukvarjal tudi s politiko. Dr. A. Pirjevec pravi takole: »Na Kranjskem je organiziral (Dežman — op. M. S.J Nemcem ves političen in kulturen aparat, v dež. zboru je bil glavni nem govornik, med pr-vimi član nem. ustavoverne stranke %n več let njen pred-sednik, udeležil se je ustanovitve nem. glasil Laibacher Tagblatt (1868) in nadaljevanja Laib. Wochenblatt (1881), ki ju je zalagal s številnimi političnimi članki tn vodil časnikarski boj proti Slovencem z vsemi onimi argumen-ti, katere je razvijal tudi v drž. in dež. zbo^u in so ostali do 1919 last nem. nacijonalne žurTialistike.« Tako smo naenkrat lahko spoznali, da se Dežman — štiridesetletnik — po svojem prestopu nx posvečal samo neškodljivemu proučevanju ljubljanskega barja ir njego-ve materialne kulture, ampak njegovi pozomosti n^ ušla politika, ki ji je že prej z vso dušo služil. Ce je bil pred letom 1861 najradikalnejšj in najsposobne.jši slovenski po-litik, ne moremo njegovega prehoda m političnega delova-nja po njem razlagati z nobenimi znanstv^nimi jnteresi. Mislim, da so bila leta, v katera sodi znanstveno in poli-tično delovanje Dragotina Dežmana, leta narodnostnega boja, ki ni značilen samo za naše zaostale razmere. am-pak se je bržkone pojavljal drugod po pametai in veliki Evropi. Moja fantazija je mnogo preskromna, n<- morem si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi še ostali duševni onanisti (ali kot pravi Kermauner »samozadovoljevanje (v katerem so bili enaki Levstik in Cigler in Jeran«) stopili urno za Dežmanom tja k nemškim liberalcem, dt bi sku-dovih sinov. Kam vodi ta vsesplošna popustljivost paj evropeizirali to čudno pleme desetih bratov tn sose-krivična ostrost, ki jo naš avtor delj levo in desno. Iz novejše zgodavine imamo še precej znanstvenikov, ki so se v ne najbolj primernih trenutkih zaradi posvetovljenja svoje znanstvene misli odločili za podobno dejanje kot Dežman, pa prav gotovo nihče ne zahteva njihove »vse-splošne rehabilitacije«. Vprašanje, zakaj ni prišlo nikomur na misel, da bi zahteval Dežmanov0 vsesplošno politično rehabilitacijo (saj znanstvenega in kulturnega pomena mu nikoli niso kratili, še več so storili, saj vse kaže, da so zgoaovinske vede ravnale z njim nenavadno obzirno in opravičujoče, če so pa rekle renegatu renegat in ne heroj, pa ni stvar okusa) se vendarle pojavlja, saj je Dežmanova doba so- razmemo obširno raziskana. Mislim, da v tem času, ki ne verjame yeč zgodovini — a na debelo izrablja zgodovin-ske trenutke, v času, ki trga vse oblike slovenstva — a se v njem potrjuje in, kar je še boljše, od slovenstva tudi živi, mislim, da v tem času ni važno, če z Dežmanom slepi ljudi Taras Kermauner, jaz ali kdo drug Važno je, da je trenutek za tako sleparjenje tukaj, da se ga postav-lja za pravilo življenja med ljudmi in z njirrn KAJ BI REKEL BRATRANEC KERMAUNERJEVE ŽENE? Kaj bi rekli ysi tisti, ki že stoletja zginjajo v sve-tu, pa naj jih je gnala lakota, vedoželjnost ali zločin in so se zadovoljilj z individualno usodo izgube in prevzema nacionalnosti. Ta prehod so opravili zase, za otroke, ki so jih zaplodili, nikoli pa niso skušali opravljati tega de-jajija za skupnost, iz katere so izšli. Kljub vsemu so raz-like med notranjim državnim udarom in dejanjem, ki ga je storil Dežman. To ni bila razumnost nitd junaštvo, to je bila bolezen in čisto podobno nam je, da iz bolezni in spak delamo pravila in zakone. Prepričevanje pa, ki ga naš avtor uporablja, da bi dokazal, kako je dežmanstvo edino sredstvo za saniranje naših razmer, se v ničemer ne razlikuje od nasilja, ki ga dela sodobna samosloven-ska misel, ki nam posveča mnogo pozornosti in nič razu-mevanja. Mere pozornosti in nerazumevanja se spreha-jajo med skupinami in skupinicami, tako da imamo le jasno razdeljene nalepke in resorje, jasnosti in razume-vanja pa ni videti nikjer. PA VENDAR SMO SLOVENCI KORENINE! Kljub temu, da je Kermauner pozorno pa^il, da ne bi napihnjenemu samoslovenstvu dal ene same koncesije, mu je, ne vem od kod, ušla skoraj ritmizirana proza, ki slavj slovensko glavico na tujem. Kdor še enkrat prebere drugi stolpec Kermaunerjevega razmišljanja, bo v njem zasledil tisti slovenski ponos in veliko solzo, nad razmerami, ki nam zabutane kakor so, kradejo najboljše sinuve. ZAKAJ SEM TO PISAL? Zato, ker se rad pogovarjam, prav gotovo nisem sedel za pisalni stroj. že nek.aj časa mi gre na živce Dežman tn to, kar se počenja z njim. Nisem vesel, če kdo v svojj ogroženosti znori, za seboj pusti množico opravljenega dela, kj v kvalitet močno ni-ha, pa ga kdo drugi potem proglasi za du^o^Tiega samo-zadovoljneža. Ce pa drugače ne gre jn če je De^manova rehabilitacija neodložljiva in nujna, prosim, da se dogo-vorimo. Takoj v Celovec prosit gospoda Zimo, naj nas v smislu Dežmanovega programa pripozna /& svoje, takoj spet postaviti spomenik Anastasiusu Griinu, pa NEMŠCINA NI TEŽKA v roke, zakaj za hudiča bodimo že enkrat radikalni do konca, dokončajmo vendar Dežmanovo delo in vstopimo že v to Evropo, da ne bamo do sodnega dne reševali slovenskega naroda pred razlioniTni samo-odre-ševalci! Mirne duše grem z vami, da se bomo režali nem-škemu nacionalizmu. Marko Slodnjak F Prvega februarja so se v Zagrebu zbrali predstavniki ju-gioslovaiiskih študentskih gledališč na pogovor o 24. n>aj-skem festivalu štiident^kih gledalilč. Namen pogovora je bil določitd čas festivala in nj^ov delovni nt?lov (temo), sistem selex,tiranja ter nagrajeva-nja in pogovoriti se o organizaciji festivala. J Razgovora so se udeležili: Studentsko ©ksperimentalno ka- 7 zaiište (SEK) iz Zagreba, Studentsko satirično glumi-šte (SSG) iz Zagreba, reško, prištinsko in beograjsko gleda.lišče, Studentska savremena scena iz Novega Sada, Karnerna scena »M« iz Niša, Pozorište »Hasan Kikič« m'\ Sarajeva in Gledališče Pupilije Ferkeverk iz Ljubljane. \ Predstavniki so zavrgli misel, da bi rnajski festival utes^'-. nili v delovni naslov, ki bi narekoval tematizacijo festi-vala in tako predstave, ki bi jih na njem prikazali. Odlo-! oili so se, naj vsaka skupina pokaže to, kar pač dela. To: je toliko bolj utemeljeno, ker so študentska gledališčaS po Jugoslaviji usraerjena na moč različno. Nekatera od njih se deklarirajo kot eksperimenta.lna, komorna sati-rična, neliterarna in podobno. Tako bi tematizacija one-mogočila sodelovanje vsem gledališčem, ki se z zastavlje-no temo ne ukvarjajo. Zato so pred&tavndki skleniU naj bo edino merilo kvaliteta. ' Zaiiimiv je podatek o tem, kaj pripravljajo v nekaterih gledališčih. SEK: še bodo uprizarjala Aleksandra Popo-vica Druga vrata levo, poleg tega pa pripravljajo še Hi-stencno bajko Slobodana Snajderja in še tri predstave domacih avtorjev. Zagrebško SSG pnpravlja nov satirični kabaret, Gledaiišče Pupilije Ferkeverk bo še nastopalo s predstavo Pupilija papa Pupilo pa Pupilčki pripravlja pa tudi nov komad. V No-vem Sadu pripravljajo Anouil-lhovo Antigono, v Prištini pa Noro Htenrika Ib-sena Vecina deiegatov je pozdravila misel naj Majski festival poskusa usmerjati ©notno politiko wseh jugoslovanskih studentskih gledališč. Ta naj bo predlvsem v tem da bi igrali predvsem mlade avtorje, pa mdi starejše sodob-nike, ki kazejo moderne gledališke tendence Izražena je bila tudi misel, naj Študentska gledališča ne tekmujeio s prafesianalnimi gJedališči, temveč naj segajo po novem razvijajo naj gledališkast gledaJišča. Srbski predstavniki so se potegovali za to naj bi festi-val ne bil več stalno v Zagrebu in n;aj bi se razširil na vso Jugoslavijo. Vendar to bi bilo t«žko izvesti. Gostite-lji pa so obljubili, da bo že prav kmailu festival organizi-ral gostovanja najboljših skupin tudi w Osijeku Karlovcu m Varazdinu, pozneje pa zelo verjetoo tudi v^Ljubljani Govora je bilo tudi o tem, ali laliko en sain selektoi^ odloča o sodelovanju ali nesodelovanju posameznih gleda-hsc. Izrečen je bil tudi predlog, naj b>i bila režija sestav-ljena po »repubiiškem ključu«. Selekcija tx> od 1. marca do 1. aprila. Festival pa bo po-tekaJ od 4. do 9. maja. Razgovor se je odvijal v delovnem vzdušju. Predstav-niki so se po koncu dogovorili za sodelovanje in se do-merrili, da se bodo obveščali o delu im načrtih. K boijši obveščenosti bo nedvomno pripom<^e!l tvidi permanemitni Bilten MFSK. PRIPIS: Če je na slovenskem še kakišno študentsko gle-dališče, ki bi rado sodelovalo na majskem festivalu, naj se nemudoma paveže z GLEDALISČEM PUPILI.IE FER-KEVERK, re-vija Problemi, Soteska 10, Ljubljana ali pre-ko Tribune z avtorjem članka. Milan Jesih (Nadaljevanje z 8. strani) Predvsem je treba poudariti neutemeljenost obsesije, ki te nenehno preganja. Plebs te ne opazuje, to je pred-sodek. Plebs v tem času prešteva cmoke v svoji prebavi ian jih kombinira s konjskimi močmi svojih avtomobilov. 2iv krst se ne zmeni zate ne za tvoje posrano mediti-ranje. Cas, ko se zabubiš v mrežo misli, je zares nenavadno knžen. Opazuješ recimo žuielke, parjenje žuželk, in vse skupaj povežeš s predstavo o helikopterjih. Ideja, da bi se ljudje parili lebdeče v zraku kakor helikopterji, je osvobajajoča, je z eno besedo FANTASTIC. Torej par-jenje ala Sikorsky. V tej preklemanski rakasti sapi polipovih izločkov se človek nikakor ne more skoncentrirat.i, misli, se zaradi tega razpno kakor rakasto iK.ivo. tNajvečkrat jih zaradi tega poizkvišaš uničiti, zatreti, ustaviti v napredovanju. Veindar nekaterim le uspe zadušiti astale. Divja razpoka na-enkrat zazrija v rakasti celični gmoti, to ti omogoči beg, ki se konča nekje na robu polipovega ležišoa. Neltaj, kar diši po Antanioniju, le da je nekoliko ^drugače... Iz ptičje pespekUve se žična ograja loči od zidu samo po tem, ker deluje vitko in graciozno. Loči pa z ©legantno krutostjo, naravnost sadistično razumsko, teniško igrišče od ostalega sveta. Svet je smešno skrčena peščica ljudi, ki ga v tem trenutku tvorita dva vojaka, ki sta se nemara z zvijačo uspela iztihatapiti iz kasame, in zaljubljemca, ki sta se nemara iztihotapila iz območja majhnih resnic, velikih odraslih mamutov. Zelo tiho je. Sama topot nog je slišata, topot zdravih, debeliih nog, ki ubijajo čas. Ubi-jajo ga počasi, sistematično, minuto za minuto, poleti drugače kakor pozimi, lekni čas je tukaj samo zaradi lepšega, praktično in teoretično kot muhasta, neobvlad-Ijiva kaprica. Lepo je gledati, kako umira čas pod udarci loparjev in kriki razačaranja zaradi izgubljenih žog, mi-šičasti svetniki in svetnice boga-tenisa srborito cepetajo po rdečkastih tleh arene in vzdigujejo prah. Tudi oni so videti s ptičje perspektive, srčkani mali gladiatorčki, polni vitaminov in dobrih refleksov, torej ni nikakršnega vzroka za socialne paralele, ker je to v bistvu plemenit opravek, ubijanje časa, gledanega s ptičje perspektive. Sem pristaš izbranih iger za izbrane ljudi. Vendar obsta-je še majhna pomankJjivost v t,ej organizirani, pleaneniti zabavi. Nekaj malega električnega toka bi bilo potrebno spustiti v ograjo, da bi streslo kakšnega zamišljenega plebejca, ki bi prodajal zijala tod okoli. Vse pa bi imelo na tak način obliko privajenosti, privajenosti na eleganco početja. Vojaka zvedavo ogledujeta životno, priletno lady, ki si v potu obraza služi vitkost, videti je, kakor da tisto njeno knlce namerno ne pokriva vsega tistega obil.ja, ki nikakor ni nam.en.jeno publicitetd izven žične ograje in ptičje perspekbive. Tam, od koder prihajata vojaka, ženske njemih let najbrž nimajo več svojih pravih pokazateljev vitkosti. Ah, kako velika je naša domovina in kako zagonetne so njene lepote! V delti njegove zavesti znova zaplava razcefrana po-doba trenutka, ko je spoznal kruljavega mladega bebca. Ne, nikakršen izvedenec za tonis nii, o tenisu ve toliko, kot veste vi recimo o spajkainiku, katerega vrti večji del dneva v rokah. Zabavno je ugotoviti, kako se je uspel pritihotapiti v plemenito zabavo tega teniškega popol-dneva. Ne bojte se, ne bo vas gnjavil, izginil bo, preden boste prešteli do tri. Ni vsiljiv na običajen način, tega preprosto ne zmore. Njegove sanje so kič garniture raz-nih vrst in oblik, pomešane z krompirjem v cblicah, nje-gov penis ima obliko revolverja, ki mrzle ročice ogreje, kadar je preveč dolgčas in je človek osamljen. Njegovi prijatelji so o tem vedoli pripcvedovati prave umazane romane. Zoprne polomljene štorije, zabeljene z primemo gestikulacijo. Zato zgodba ni brez svojega point dhone-urja, toda ima svoj pričefek in konec na nekem obupno zasmrajenem šolskeon hodniku z rogajočimi se mladimi grli najrazličnejših glasovnih intonaoij, banalna zgodba. WE SHALL OVERCOME! Kar se tiče spodobnosti, ne zamenjujte mojega heroja z kuharjem starega Karamazova, to bi bilo blasfeaničiio. Moj heroj se ne spozna ^a juhice in konjačke, nikoli ga ne vrže božje in sploh nd zvijačnež. Morda je samo malo bolj sentimentalne nature, to je vse. Mi smo obdani s plaščem lažnive metafizične vzvišenostd, skovane vrag si-gavedi kje in kdaj. Neuporabne zrnote. Moja fornaa je zamišljena kot lorma strasti in njeoo ime je »outcnitel«. Toda tudi to najdemo pri Dostojev-skem? Vse najdemo pri njem, tudi tisto, česar ni. Smešna sorta, ta lupus pedagogicus, smešna in lopovska obenem. Paidea v XX. stoeltju je zabloda vseh zablod, pes čuvaj družbeaie laži, lajavec na luno in podobne reči. Morebiti kot rokohitrec — nespretnjakovič, katererau vsi poprej škilijo v karte in porna nareku.jejo pametno in počasi, kafeo iin v kakšni meri naj bodo triki naivni. Zmene po-sebne sorte, »outchltel«! Za žično ograjo jenjuje ubijanje časa, jenjuje počasi in z določeno go^tovostjo. Na oder prihajajo že novi igralci. Glavno vlogo bo dobil nenavadno majhen cucek, ki ga vodi na vrvici šepajoča priletna gospa. Sč&ne je majhno kakor malo večja podgana. Vendar z-acne švigati po travi kakor živahna rjava iskra. Videti je zelo estetsko. Zelena podlaga, na kateri šviga rjava iskra, to je nova likovna zvrst, pes na travi formira gibanje, ki ni nikoli emako, ampak vedno drugaono. FANTASTIC. Še je toplo in svetloba ne jenjuje, Zgoditi se mora še marsikaj. Na robu zgodavinskih dogajanj beremo takšne izreke: »U toj zemlji Mozarta izvode na klaviru, a narod na lancu!« Morda ta izrek zveni celo melodiozno, fcoda je popolnoma brez bremena, Kako dolgo lahko traja tole mojstrstvo, ki se med drugim imenuje dolgega dneva potovanje v noč? Tega ne zvemo nikoli, prej bo sprego-voril švigajoči pes in nam razložil bit svojega šviganja kakor trudaai izirek na robu zgodovinsk.ega preloma. Kaj je mojstrstvo? Mar je trudni zmešani happenimg na ze-lend podlagi, zvodniški smrad polipa? Toda prav zares nas vodijo kakor lahko poskočno čredo, čredo, dobesedno vzeto iz temeljev zgodovinskega materializana, čredo, ki se nerodno postavlja na zadnje noge, kadax ji vržejo kost. Zvedavo renčimo na mimoidoče in znamo presunljivo za-bevskati. Vse pa je odvisno od sovražniika, katerega izme-nično bruhata na nas nebo in zemlja. žSovražnik je vedno na preži, tako da zlahka prestreže kost,;, ko je še v zraku. Ce potujemo po dnevu, a svetloba tega dne pojema, okoli naše invalidno zasukane osi se jee nabralo že toliko pajčevine, da se os počasi ustavlja. Upx>r zaradi nmetnih. orhidej slabi, vedno bolj medel je. Pojmo, pojmo pesem 0 sovražniku, pojmo jo zaradi tega, da gja z pesmijo oplašimo m vznemirimo ter da nam nikoli več ne pre-streže kosti, ki je namenjena samo nami... Dok mi spavamo neprijatelj radi Dck mi radimo neprijatelj smišlja. Dok se mi zezamo neprijatelj kombmuje. Neprijatelj je uvek budan. Neprijatelj ne trači vreme. Neprijatelj ne miruje dok nam ga ne spiusti. Neprijatelj traži najbolji spust. Neprijatelj proba spust na snagu, ali pampur. I mi konja za fcrku imamo. Neprijatelj, caida spusi od pozadi. Opet pampur-peta kolona i ostalo. Neprijatelj ne popušta. Neprijateljski i dalje. Neprijatelj kroz lektiru i izmedju redov:a. Mi naočare pa kroz ružicu. Nema prolaz. Neprijatelj ne odstupa. Dodaje vazelin, briljantin, glicerin( anetirid, niveoi, koldkr«m, Helemu RUBINŠTAJN i masku od krastavaca. Ne pomaže. Neprijatelj opet a navalentno. Traži meko, al' mi tvrdo. Curik njemu. 1 opet do sto i natrag. Uvek isto. Vozi nekrijatelj — al' u rikverc. Neprijatelj digne ruke. Okane se djavola. Poveruje u nas. Najzad meko. Nič ni bolj smešno kot nekatere znamenite fraze, včasih se samo nasmehnemo in rečemo: »Prizanesite nam!« a kaj, ko nam potem vseeno ni prizaneseno. Moledo-vanje je tukaj brezupen pcizkiis omeii",i zgodoviiiO. Natanko to in Ker se zgodavine ne da pretentati, jo moraš podkupiti ali postati klovn. V v jih je 31. Vsaka bi morala vsak dan odnestd cel nahrbtnik. Ukradena ni bila niti ena tableta! Morda novinarjem in urednikom pr^ ANTENI ne bi škodilo kakšn0 kontracepcijsko sredstvo. Naj se pozani-majo pri LEK. OB PRAZN-E4U ŽEftlSKEGA VPRAŠAIMJA naš poklon ženski presoji: Med dvema spoloma, ki sta na razpolago, se — navadno — odločajo za moškega V tem so modrejše od nas. ODBOROHI ZA REVOLUCIONARNIH TRADICIJ voščimo kar največ čudodelne moči znaniJi velikih ma-gov in jim v tej zvezj priporočamo pretres Svete^a pisma. Kadar se oodo znašli na licih mest, pa nasvetujemo prej ljudsko rajanje z eno- a^i večminutnim molkcim v ^orist živih kot pa obratni vrstni red v korist padlim žrtvam. SLOVENSK-JEZ-K M-SL Na sto črk besedila pride 8,6 a OPRAV-ČUJEMO T R — B IJ N A SE MARJAMU PUNGARTN-KU da smo v 6. številki na 11. strani objavili njegcv prispevek KAKO DOBITI OTROKA pomotoma z njegovim pravim imenom in ne s podpisom vaš SEXY, kakor je to za-hteval. SREČA JE če se zaleti avto in gaspod ven pade T R - B U N A T R- B U N A T R- B II N A T R - B U T R - B U MATJAŽ HANŽEK PROGRAMIRAN PREMIK ZNAKA 1. VODORAVNO N, 3N, 3x3N RAZPOREDITEV:'2, 2, 2 2. NAVPIČNO 0. M, 2M RAZPOREDITEV: 11, 11, 11 1. PROGRAMIRANA LEGA ZNAKA DA NI, LEŽEC, POKONCEN RAZPOREDITEV: 4, 4, 4 2. POLOŽAJ KLINA IZREZANEGA IZ ZNAKA NA PRVOTNEM MESTU, ZA P IZVLECEN IN B DVIGNJEN, ZA P IZVLEČEN RAZPOREDITEV: 9, 9, 9 POLDE KEJŽAR V KOMUN-STIJ »V vrstah take mladine lahko raste in živi širina in sproščenost, kakršne mi nismo zinogli. Sposobni bodo gojiti in negovati vsak cvet — pa če cvetijo buče aM filo-zofsko društvo.« NAS PAPA POLDE! ALI JE TO ZIRASLO V TVOJI BUCl, DA FILOZOPSKA DRUŠTVA CVETTIJO? KAKO SO PR-SRČIM- Vsd špikerji m uredniki in lektorji iin sodelavci so se ob koncu počitnic znašh doma na kanapeju. Odprli so radio. Zakaj ne oddaja RADIO ŠTUDENT? Saj smo šest-najstega, so rekli. Kaj ga pa serjejo. V snemalmci pa je glasno jokah Jože šlander in solze so padale tajnici v dve samotni kavici. M&S Hfl-SL- NA 6 TOČK KI JO NI V PROGRAJVHJ SLIKARSKE SPECIJALKE TLJE B-L najboljši štos stoletja in Tribune. 2al ga je odnesel poli-cijski pes Tiger II, ker je bil tako masten in protidrža-ven. škoda. NE GRE NAM TAKO DOBRO kot si mislite. Zaradi pomanjkanja denarja (Tribuna) jo bil odgovornii urednik Aleksander Schrot prLiiljea ore-staviti svoje počitnice na koruzo. ŠTUDENTSKILIST TRIBUIMA UREJAJO: Milan Dekleva, Stanko Hočevar, Jože Konc, Andrej Med-ved, Jaro Novak, Srečo Dragan (likovni urednik) Marko Slodnjak, Slavko Splihal, Tone Stojko ((urednik fotogra-fije), Sašo Šrot (neodgovorni urednik)5 iVlarko Švabič, Du-šan Tršar (tehnlčni urednik), Peter Kuhar (lektor). TRIBUNA — Izdaja IO SŠ ljubljanskih visokošolskih za-vodov — Uredništvo in uprava Trg revolucije l/II — Telefon 21-280 — Tekoči račun 501-8-78-1 — Letna naroč-nina za študente je 15 dni, za ostale 20 din — Cena po-sameznega izvoda 1 din — Rokopisov in fotografij ne vračamo — Tiska CGP »Delo« Ljubljana. Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plačana v gotovini.