soo^ol l^poo S«£»S IŠSpš! jiOMOPlč’’ Tffc6 v V Zadnja stran: i ' ^ fcf g*' f" • Kreljeva Otročja biblija Občinski praznik 2008 Ob prazniku občine Vipava je prisotne na slavnostni seji nagovoril Ivan Princes: Spoštovane gostje, cenjeni gostje, drage občanke in občani, veseli me, da vas vse tu zbrane pozdravim na dan praznika Občine Vipava. Še posebej z veseljem med nami pozdravljam ministra za obrambo, gospoda Karla Erjavca, ki sije vzel čas, da nas obišče in kot slavnostni govornik našemu domačemu prazniku, ki sledi državnemu, prida še poseben pečat. Znan pregovor pravi, da se tudi tisoč kilometrov dolga pot začne z enim korakom. Človek se že kot otrok na svojo življenjsko pot preizkušenj, v neizmerno radost staršev, poda s prvim korakom. Kot župan naše občine sem lahko nadvse zadovoljen, da Občina Vipava občanom in vsem, ki se za to odločijo, ponuja izobraževanje v širokem spektru, korak za korakom. Letošnja velika pridobitev je izgradnja novega otroškega vrtca v Vipavi, lanska pa dokončanje adaptacije podružnične šole v Vrhpolju; pred leti pa smo zaključili in zaokrožili osnovnošolski prostor v Podnanosu. Odlično nadaljevanje šolanja ponuja v širšem slovenskem prostoru poznana Škofijska gimnazija, za vzgled pa nam je vsekakor tudi Center za usposabljanje invalidnih otrok.To bogato ponudbo kot pika na i dopolnjuje Center za usposabljanje Slovenske vojske, ki se razvija v vsem razmahu. Tu vidimo možnost, da se vojakom, kadetom in vsem, ki se bodo radi vračali v naše kraje, izkažemo prisrčno dobrodošlico in prijazen sprejem, da ponesejo dober glas o naši turistični ponudbi v širši evropski prostor. Vabilu v ta prostor ob bok bo stala izgradnja novih stanovanj in ureditev obrtnih con, kar bo zagotavljalo bivanje in delovna mesta sedanjim in novim občanom. Omeniti velja, da bomo v prihodnje v Lanthierijevem gradu vsem zainteresiranim ponudili izobraževanje na visokošolskem študiju v okviru Politehnike. Glede na navedeno, menim, da se včasih premalo zavedamo, kaj imamo - čudovito zeleno dolino, delavne in prizadevne ljudi, mnogo izvirnih idej, ki čakajo na uresničenje in ponujajo nadaljnjo pot do uspeha tako posamezniku kot posledično širši - lokalni skupnosti. Z vsem, s čimer razpolagamo, bi morali večkrat složno stopiti skupaj, namesto da se spotikamo drug ob drugega. Mogoče se pa res nikoli ne vprašamo, zakaj četa vojakov nikoli ne koraka čez most. Zakaj? Ker moč, ki je složna, ruši mostove. Želim, da mostovi, ki združujejo, še dolgo dobro služijo (če se malo pošalim - je to dobro tudi za proračun), tisti pa, ki so grajeni na temelju predsodkov in zavisti, pa bi morali biti nemudoma porušeni. Sicer bomo še dolgo ugotavljali, da človek še nikoli ni bil tako blizu zvezdam in tako daleč od samega sebe. Naj temu ne bo tako, Vipava, Slovenske Benetke, je vendarle mesto številnih mostov, ki že stoletja združujejo. Hvala. IZ NAŠE PRETEKLOSTI SEBASTIJAN KRELJ 1538-1567 V letošnjem Trubarjevem letu mineva tudi 470 let od rojstva našega rojaka Sebastijana Krelja. Nanj nas v Vipavi spominja plošča, vzidana na pročelje hiše Glavni trg št. 1 in Kreljeva ulica. Čeprav je bil Krelj kar 30 let mlajši od Trubarja, ga je le-ta visoko cenil, ga izbral za svojega pomočnika in kmalu tudi za svojega namestnika. O rojaku Krelju smo v VG že pisali. Tokrat bo ta zapis namenjen Krelju kot Trubarjevem izbrancu in človeku, ki ga je Trubar še posebno cenil. Sebastijan Krelj je bil rojen 1538 v Vipavi, ki je bila pomembno luterantsko središče. Štiri leta je študiral v Jeni pri radikalnem reformatorju, pisatelju in enem največjih duhov tistega časa, Matiji Vlačiču iz Labina v Istri. Leta 1561 je postal magister in Vlačičev pomočnik, njegov najljubši in najzvestejši sodelavec, med slovenskimi pridigarji pa edini, ki je bil po končanih univerzitetnih študijah promoviran v magistra teologije. Z njim je potoval po Istri in Kranjskem ter se tako ustavil tudi v Ljubljani, kjer je pridigal v slovenščini in nemščini in si s tem pridobil naklonjenost in pozornost Primoža Trubarja. Ko se je Trubar z njima srečal v Ljubljani, Krelja sploh ni hotel spustiti iz rok. Spoznal je, da bi mu bil mladi učenjak lahko v veliko pomoč pri njegovem delu. Krelj „ v je znal nemško, latinsko, grško, hebrejsko, yipavi cirilico in latinico in pisal pesmi. Trubar je poznal tudi njegov rojstni kraj in razmere, v katerih seje protestantizem pri nas razvijal. Rodbina Lanthierijev je bila naklonjena novi veri in Lovrenca Lanthierija je Trubar imenoval »Nikodema«, ker je skrivaj pospeševal luterantstvo. Zato je Trubar 1563. leta zaprosil kranjske deželne stanove, naj mu Krelja dodele za pomočnika, kar se je tudi zgodilo. Krelj je to službo sprejel in zapustil Vlačiča. Ta ga je v Ljubljani pustil v trdnem prepričanju, da bo edino Sebastijan Krelj vreden te službe. Tako je Krelj postal drugi pridigar ljubljanske cerkvene občine, v stanovski šoli pa je poučeval verouk in »druge dobre umetnosti«. Kot Trubarjev pomočnik v Ljubljani je Krelj za kratek čas odšel v Regensburg, tam spravil v red svoje obveznosti, se dal posvetiti ter se vrnil v Ljubljano in nadaljeval s svojim delom. Kako sta bila Trubar in Krelj povezana, nam pove tudi podatek, da je imel Trubar svoje knjige spravljene v Kreljevi hiši v Ljubljani in pri njem imel leta 1567 v juniju mesecu svojo zadnjo sinodo. Čeprav so ga hoteli pridobiti proti Trubarju, se mu Krelj ni nikoli izneveril. Tudi, če si v nekaterih stvareh nista bila enotna, sta znala ohraniti vsak svojo samostojnost. Krelj je bil v Ljubljani z vsemi v dobrih odnosih. , V TEN KRAJU SE JE RODIL ‘' SEBASTJAN KRELH;!: feč '■ ' VIPAVA 1538 4 UU81JAKA1567 'V ‘ č '*&. V- iTivAP*® NAŠf REFORMACIJE ZAVZCMAŠ ° V.r \J?;i^P3>EBN0 MESTQ. Z OTROČJO BIBLIJO IN' CŠTiLO SLOVENSKO Št IZPOPOLNIL .Slp^SKOtlSAVO IN KNJIŽNI JEZIK' •• k-7>.;. .: Vvv' ■ v. I ' ATvčVv . ■ ■ ■ I - 'tv..*■ • •- ' • W .V. •v • . • sw;i» oorw ^dentov m\ :. - - A . Ko je moral Trubar leta 1565 že drugič iz Ljubljane, je iskal različne možnosti, kako zagotoviti razvoj šolstva in seveda tudi literature. In spet je imel v mislih Krelja, kije bil njegov pomočnik z izostrenim pisateljskim darom in vsestransko nadarjen. Gotovo je Trubar pripomogel, da je bil Krelj leta 1565, kljub mladosti, imenovan za superintendenta slovenske evangeličanske cerkve in tako po izgonu Trubarja tudi njegov namestnik Žal, tega dela ni mogel dolgo opravljati, saj je bolehal za jetiko in v Ljubljani umrl 25.12.1567, star komaj 29 let. Zapustil je vdovo z otrokom. Med vsemi slovenskimi protestantskimi pisci je bil Krelj najbolj izobražen ne samo v teologiji, pač pa tudi v jezikoslovju. Leto pred smrtjo je postal naš drugi tiskani protestantski pisec. V Regensburgu je izdal Otročjo biblijo (1566). Leto kasneje še Postilo slovensko. Jezikovno in pravopisno je bil Krelj bolj izobražen od Trubarja in dal knjižnemu jeziku širšo podlago. Pomembna je Kreljeva pravopisna reforma. Njeni sadovi so vidni v Dalmatinovi bibliji in Bohoričevi slovnici. Krelj je bil človek s širšimi razgledi kakor Trubar, ostrejši mislec, manj zgovoren, a bolj rezek v polemiki. Bil je bolj učen teolog, kakor praktičen dušni pastir. Njegova največja zasluga je izpopolnitev pisave in knjižnega jezika. Zato je prav, da se ga Vipavci tudi v Trubarjevem letu spominjamo in smo nanj ponosni, saj je bil med glavnimi protestantskimi pisci takratne dobe na Slovenskem. Magda Rodman Ali ste vedeli? Leta 1566 je Sebastijan Krelj napisal Sveto pismo prirejeno za otroke, naslov katerega je bil Otročja biblija. Danes so ohranjeni le trije izvodi; prvi se nahaja v Vatikanu, drugi v Londonu in tretji v Ulmu. Naslednje leto je izdal prvi del Slovenske postile. Nadaljevanje mu je preprečila prezgodnja smrt. V svojih delih pa je nakazal smernice za oblikovanje slovenskega knjižnega jezika. Upošteval jih je celo Jurij Dalmatin. •k -k -k Sebastijan Krelj iz Vipave je napisal 11 pesmi, Otročjo biblijo leta 1566 in prvi del Postile slovenske leta 1567. Prva knjiga je bila namenjena šoli in vsebuje poleg drugega tudi katekizem v petih jezikih, druga prinaša poljudno razlago nedeljskih in prazničnih evangelijev. Jezikovno in pravopisno pomenijo ti spisi v primeri s Trubarjevimi velik napredek, ker je bil Krelj jezikoslovno bolj izobražen. Zlasti je treba poudariti čistejši jezik, dosleden črkopis (glede sičnikov in šumnikov), uvedel pa je tudi rabo naglasnih znamenj. k k k OD BUKVARNICE DO KNJIŽNICE Za knjižnico je od nekdaj veljala urejena zbirka knjig in drugega knjižničnega gradiva oziroma prostor ali stavba, kjer je to gradivo shranjeno. Ime »knjižnica« izhaja iz besede knjiga, ki jo je prvi uporabil Sebastijan Krelj leta 1567. Prej se je v Sloveniji uporabljalo ime bukvišče oziroma bukvarnica. VITEZ ANDREJ IZ VIPAVSKEGA TURNA Veliki Vipavci so najslavnejši v tujini. Tam so jim postavili tudi spomenike. Diplomatu in piscu Žigi Herbersteinu pred Vserusko knjižnico tujih literatur v Moskvi, vojskovodji Andreju Baumkirche-rju pa v Vojnozgodovinskem muzeju na Dunaju. V Sloveniji je zapostavljen, saj je rojak Žiga dosti bolj znan. Če ne bi nekoč v Vipavi stala trdnjavica Baumkir-cherjev turn, bi bil Cesar Frederik III. nemara pozabljen tudi doma. Andrej Baumkircher seje rodil leta 1420 očetu Viljemu in materi Katarini plemeniti Sussenheim. Stari oče Jurij je bil meščanskega porekla, iz avstrijskega Gradca. Na Vipavsko je prišel opravljat službo grajskega oskrbnika. Vrata do plemstva mu je odprla poroka z Nežo, plemenito Kolenc, vdovo vipavskega uradnika Simona Šimca. Bila je potomka ministerialov grofov Andeških iz Kamnika, sedež družinskih posesti pa je bil v Spodnjih Lokah pri Krašnji ob sedanji Vojskovodja Andrej Baumkm her avtocesti skozi Črni graben. Iz starih listin je znan tudi njen brat Greif, ki je bil oskrbnik gradu Kolovrat pri Izlakah. Z njeno doto so si Baumkircherji gospodarsko precej opomogli. Andrejev oče je kasneje posest z dodatnimi nakupi razširil na 40 kmetij, na nekaj mlinov in vrsto drobnih služnosti, zaradi na novo pridobljenega plemstva pa je postal tudi cesarski glavar v Postojni. Z delom premoženja je pri vipavski cerkvi sv. Štefana ustanovil beneficij (duhovnik, ki ga je užival, je moral za Vipavski tabor z Baumkircherjevim turnoni pokojne Baumkirch- -11 ***> erje vsak teden brati "“"*** "** Grad Schlaining danes po štiri maše), sina pa je po svojih graških zvezah že v mladih letih spravil na cesarski dvor. Zaradi svoje rasti je mladi Andrej med dvorjani zbujal splošno pozornost. Vrstnike je v višino presegal za dve glavi, zaslovel pa je tudi zaradi izredne telesne moči. Zato je postal idealen kandidat za vojaški poklic, v njem pa seje zaradi nadarjenosti kmalu prebil na poveljniška mesta. Kot vojak najemnik je služil grofom Celjskim, ogrskemu in češkemu kralju ter avstrijskemu cesarju Frideriku III. Njegov zvezdni trenutek je nastopil leta 1452, ko je Dunajsko Novo mesto obranil pred vojsko avstrijskih deželnih stanov. Kot nagrado mu je cesar za simbolično zakupnino odstopil grad Schlaining na Gradiščanskem in mu dovolil ob njem ustanoviti novo naselje, dodelil pa mu je tudi pravico do kovanja lastnega denarja. Andrej je kasneje storil cesarju še nekaj uslug. Leta 1459 gaje podprl ob volitvah za novega ogrskega kralja, leta 1462 pa ga je s svojimi vojaki rešil pred upornimi dunajskimi meščani. Kljub temu pa so se njuni odnosi počasi ohladili. Friderik III. je bil namreč reven cesar. Svoje vojake je plačeval neredno, na Schlaining: spominska plošča Buumkircherjev I f tik**, u* * r Dopis z Andrejevim podpisom Družinski pečat koncu pa sploh ne. Mali plemiči, ki so sestavljali glavnino Baumkircherjeve vojske, so začeli godrnjati. S podporo novega ogrskega kralja Matije Korv-ina so na koncu sklenili uveljaviti fevdalno pravo, po katerem so imeli upniki pravico, da so se spričo neodzivnosti dolžnika sami poplačali iz njegovega premoženja. Andrejeve oborožene trume so tako zasedle in oropale vrsto cesarskih mest in gradov, ___________ med njimi tudi naše Grb s samostrela Konjice, Slovensko Bistrico in Maribor. Cesar seje seveda moral odzvati na to. Tako je 2. julija leta 1469 prišlo do velike bitke pri Fiirstenfeldu, vzhodno od Gradca ob sedanji avstrijsko-madžarski meji, v kateri pa je Andrej Baumkircher cesarske čete dobesedno pregazil. Zmagovalcem je bila nato na milost in nemilost prepuščena vsa graška okolica. Ljudje potem že niso več vedeli, kateri nasilneži so hujši: turški ali domači. V časih, ko se je to dogajalo, so namreč avstrijske dežele množično obiskovali tudi Turki in včasih tudi po tri mesece taborili po raznih krajih na Slovenskem. Zadnja bitka Andreja Baumkircherja Po porazu je cesar za upornike razglasil amnestijo, poleg plena, ki so ga naropali, pa jim je obljubil še dodatnih 12.000 zlatnikov. Zaradi vedno prazne blagajne seveda obljube spet ni mogel izpolniti, tako da so se sovražnosti nadaljevale. Leta 1471 je cesar Baumkircherja spet povabil v Gradec na pogajanja. Vabilu je priložil tudi tako imenovano ščitno pismo (zagotovilo prostega prihoda in odhoda). Andrej seje k cesarju odpravil 23. aprila v spremstvu prijatelja Grellsnecka, vendar soju takoj Kamniti ovni Andrejev samostrel Stadtschlaining aretirali in še istega dne brez sodne obravnave obglavili pred mestnimi vrati. Kasneje so razglasili, da jima je cesar svobodno gibanje zagotovil le med sončnim vzhodom in večernim zvonjenjem, slednjega pa da sta cb prihodu že zamudila. Zamudila pa sta ga zaradi tega, ker so cerkovnikom naročili, naj tistega dne zazvonijo eno uro prej. Grellsneckova lobanja je še vedno na ogled v Jakopovi kapeli frančiškanskega samostana v Gradcu. Truplo Andreja Baumkircherja je menda njegova hči Marta prenesla v domačo župnijsko cerkev, o grobu pa ni več sledu. Grajska kapela Težko bi rekli, daje Andrej Baumkircher ostal pri cesarju dobro zapisan, v lepem spominu pa so ga ohranili vojaki, velik del štajerskega plemstva, predvsem pa je sedel v srce prebivalstvu gradiščanskega mesteca Schlaining, ki ga brez Andreja sploh ne bi bilo. Da bi ga lahko razlikovali od gradu z istim imenom, se danes imenuje Stadtschlaining, glavna ulica v njem pa je Baumkircherjeva cesta. S svojimi 2.100 prebivalci je primerljiv z Vipavo. Andrej gaje kot grajski gospod ustanovil okoli leta 1455 in mu dal tudi prvi mestni statut. Čeprav je bil samo zakupnik, je z dovoljenjem cesarja temeljito prezidal tudi tamkajšnji grad Grajska kapela še vedno nosi njegov pečat. O velikopotezni prenovi govori tudi ostanek spomenika iz rdečkastega marmorja, ki je očitno prikazoval Andrejevo družino, edina figura, ki se je ohranila, pa verjetno predstavlja enega izmed njegovih sinov V roki se vedno drži družinski grb, miroljubno cerkvico na treh zelenih gričkih, heraldični simbol, ki ga sicer vojaku in vojskovodji ne bi pripisovali. Zdi se, daje Andreju veliko pomenil. Dal gaje naslikati tudi na svoj samostrel, kije še vedno ohranjen. Nemara ga je spominjal na brezskrbna otroška leta, razposajena in mirna hkrati, tam daleč ob zelenih izvirih Vipave, v kraju brez dvorne politike in morije. Schlaining: grajski portal Razvalina trdnjave Katsch Stadtschlaining: Baukircherjem cesta z gradom Tiha želja vojskovodje iz Vipave je bila prestopiti v vrste višjega plemstva. Do napredovanja si je skušal pomagati tudi s kopičenjem osebnega bogastva. Na Gradiščanskem je zaradi tega pokupil kar nekaj tamkajšnjih gospoščin (npr. gradova Burg in Gerersdorf), posestvo pa si je zagotovil tudi ob prometni cesti iz Celovca proti Judenburgu v zgornji dolini reke Mure. To je bil grad Katsch, karolinška trdnjava, pravo orlovsko gnezdo iz 9. stoletja, kije bila sprva v lasti brižinskih škofov. V sporu s cesarjem Friderikom gaje že ob prvih praskah zasedla cesarska vojska. Mogočna razvalina stoji v bližini vasi Frojach, kjer so leta 2001 ustanovili društvo za njeno obnovo. Andrej Baumkircher je bil dvakrat poročen: prvič s Katarino pl. Tompek, drugič pa z Margaretho pl. Grafeneck. Rodili so se jima štirje otroci, sinova Jurij in Viljem ter hčerki Marta in Katarina. Že v naslednji generaciji je družina po moški strani izumrla. Ker so fevdalno lastnino lahko dedovali le moški potomci, je schlaininški grad spet pripadel cesarju. Andrejeva hči Marta in vnukinja Barbara, ki sta bili poročeni v družino Stubenberg, sta zaradi tega sprožili dolgotrajen sodni spor. Grad Schlaining je bil namreč prvotno last ogrskega kralja, po madžarskem pravu pa so imele pravico do dedovanja tudi ženske. Madžarsko ime gradu je bilo Zlaynuk ali Zolonok, izhaja pa iz slovanske besede Slaunuk, kar menda pomeni Slavni. Prvotno okoliško prebivalstvo je bilo namreč slovansko, Avstrijce in Bavarce je na ta konec pripeljal šele grof Henrik II. iz bližnjega Giissinga med zidanjem gradu leta 1270. Spori so se na koncu izšli v korist cesarske hiše, takratni cesar Ferdinand pa je graščino podelil madžarski družini Batthyany, ki jo je obdržala celih tristo let. Danes je lastnik gradu vlada avstrijske dežele Gradiščanske. V popolnoma prenovljeni stavbi ima svoje prostore oddelek gradiščanskega deželnega muzeja, od leta 1982 pa v njem deluje tudi Avstrijski inštitut za mirovne študije in reševanje konfliktov. Andrej Baumkircher bi se kot vojak v vlogi sedanjega gospodarja nemara težko znašel, če pa bi se že, bi bil njegov konec čisto drugačen. Drago Kolenc Viri: Harald Prickler, Schlaining im Mittelalter (članek iz glasila občine Stadtschlaining) Wolfgang Meyer, Stammbaum der Familie Baumkircher (članek iz glasila občine Stadtschlaining) Sergij Vilfan, Andrej Baumkircher na Kranjskem, Schlainische Gesprache 1982 www.flickr.com, www. ongu. h ti. kepek de.wikipedia.org/wiki/frqjachjjburgruine_katsch PO POTI NAŠIH PREDNIKOV Spomini so kot iskre, ki pod pepelom tlijo, a ko jih razgrneš, vedno znova zažarijo. (Goethe) Društvo Zdravljica iz Lozic je s pohodom, ki je potekal 24. maja iz domače vasi v Trst, obujalo spomine na tiste naše prednike, ki jim je Trst nudil možnost preživetja, in tiste, ki jim je bil odskočna deska v »boljše« življenje. Pohodniki smo se zbrali pred Peliconovo domačijo, prav na mestu, kjer seje pred 80 leti skupina mladih Lozičanov poslednjič poslovila od svojih domačih. Povezanost naših prednikov s Trstom je bila zelo tesna predvsem v času Avstro-Ogrske. Takrat je bil Trst pomembno pristanišče in trgovsko središče. Njegova vloga glavnega pristanišča avstrijskega cesarstva je bila poudarjena leta 1857 z dograditvijo železnice Dunaj-Trst. Dobil je naziv »drugo mesto monarhije«, kar ga je po pomembnosti postavljalo neposredno za Dunaj. Zanimivo je, daje Trst na začetku 20. stoletja s 60.000 slovenskimi prebivalci postal tudi največje slovensko mesto. Ljubljana je z nemško govorečo manjšino vred takrat štela 52 000 prebivalcev. Glede na svojo pomembnost in velikost je bil Trst odlična priložnost za trgovanje z domačimi pridelki, kar so ugotovili tudi naši na rob preživetja potisnjeni ljudje. Na vasi je bilo življenje odvisno predvsem od kmetijstva. Kmetijsko gospodarstvo je bilo precej prizadeto. V 19. stoletju so bile slovenske pokrajine podpovprečno razvite. Do prve svetovne vojne se položaj kmeta ni bistveno spremenil. Kmetje so se soočali z visokimi davki, nekonkurenčnostjo pridelovanja in naravnimi ujmami. Takratne zelo revne materialne razmere loziških ljudi so ob koncu 19. stoletja podrobneje opisali učitelji vipavskega okraja. Tako pišejo: »Materialno stanje ljudstva je revno. Ljudje delajo v glavnem na domovih. Plodne zemlje imajo Lozice zaradi ozkosti doline bolj malo. Pridelujejo koruzo, ajdo, ječmen, nekaj rži in pšenice, fižol, zelje, repo, krompir in korenje. Skoraj pri vsaki hiši imajo vola, krave, koze, ovce in prašiče. Travniki so ugodni za drobnico in živino. Gozd je pritlikavo grmičevje. Podnebje je ugodno za sadjarstvo, vendar se zaradi silne burje z njim skoraj nihče ne ukvarja. Najpogostejša hrana jim je ječmen, jedo tudi veliko polente, fižola, krompirja, repe in zelja. Meso je na mizi le ob velikih cerkvenih praznikih. Vino pijejo le ob trgatvi, medtem ko žganjepitju niso vdani, tega si privoščijo le za zajtrk. Ljudje na Lozicah se ukvarjajo največ z vinogradništvom. Vino jim prinaša največ dobička. Prodajajo ga v Trst in celo na Dunaj.” Trgovanju z vinom, se je v Trstu pridružilo še trgovanje z jajci, maslom, žganjem, metlicami, mesom in perutnino. Te pridelke so potem prodajali na tržnici ali pri tržaški gospodi. V Trstu so z denarjem, ki so ga zaslužili, kupovali kavo, sladkor, sol, poper, milo, blago in kar nekaj jih je iz Trsta pripeljalo šivalne stroje, ki so takrat predstavljali v hiši pomembno pridobitev. Zelo cenjena je bila v tistem času prava kava. Zanimivo je, da takrat kave niso tehtali, marveč so šteli zrna. Za pest zrn so morali prodati tudi do 30 jajc. V Trst so odhajali v zgodnjih jutranjih urah in se potem pozno zvečer vračali domov. Do Trsta so potrebovali dobrih šest ur hoda. 23. septembra 1928 se je skupina mladih Lozičanov poslednjič poslovila od svojih domačih. Pred prvo svetovno vojno pa seje znašlo vinogradništvo v težavnem položaju, ki seje z razpadom Avstro-Ogrske še poslabšal, saj so mnoga vinorodna območja izgubila svoja tržišča. To so občutili tudi naši vinogradniki, ki sojih nove italijanske oblasti zelo ovirale pri prodaji vina na že ustaljena tržišča. Po letu 1924 je bil kmetu naložen nov davek. V Avstro-Ogrski se je davke poravnavalo neposredno državi, medtem ko je bilo potrebno v Italiji plačati davke zakupnikom. Obnova vinogradov je zastala in cene vina so bile takrat zelo nespodbudne. Kot je bilo že omenjeno, so se prek Trsta odpravili v svet po večji kos kruha tudi številni Lozičani. Loziška župnija je ob osamosvojitvi leta 1892 štela nad 600 prebivalcev, potem pa je število začelo upadati. Eden izmed pomembnejših dejavnikov, poleg žrtev v vojni, je bilo množično izseljevanje: pred prvo svetovno vojno v Severno Ameriko, med obema vojnama pa predvsem v Argentino. Vzroki izseljevanja so bili politični in ekonomski. Prihod fašizma na oblast in raznarodovalni ukrepi ter odpuščanje in premeščanje uradnikov, učiteljev in delavcev v notranjost Italije so negativno vplivali na naše ljudstvo. Lokalne oblasti so samostojno odstranjevale slovenske napise, kažipote in table. Izginili naj bi vsi slovenski spomeniki in nagrobniki, preimenovane naj bi bile vse slovenske reke in gore. Poštni uradi niso dostavljali pisem, označenih s slovenskimi naslovi. Za italijanski videz dežele in prebivalstva so bili moteči tudi slovenski priimki in osebna imena. Po letu 1923, ko je bila uvedena prva Gentilijeva reforma, je bil edini jezik v šolah italijanščina. Inteligenco, zlasti učitelje, so razseljevali v Italijo, veliko jih je šlo v Ljubljano. Delavstvo se je preselilo v industrijska mesta, npr. v Kranj in Maribor. Slovenski jezik ni bil pregnan samo iz uradov, šol in sodišč, ampak tudi iz javnih prostorov, iz cerkve in družin, ukinjeni so bili vsi neitalijanski časopisi in revije, pregnana je bila slovenska knjiga. Na cesti je bilo nevarno govoriti slovensko, na lokalih so viseli napisi: Tu se govori samo italijansko! Loziški izseljenec Franc Mislej v svojih zapisih tako navaja takratne razmere: »Ko so fantje iz Lozic z osnovne šole strgali italijansko zastavo, so tudi mene aretirali, ker je naša hiša blizu šole. Še sreča, da me niso tepli kot druge. V meni je raslo sovraštvo do italijanske okupacije. Kmalu potem sem kupil kolo, ne da bi vedel, daje bilo ukradeno. Zaprli so me in me odpeljali na sodnijo v Ajdovščino. Tam sem bil 15 dni. Vzeti sem moral advokata, dame je rešil. Plačati sem mu moral 500 lir, to je bilo takrat pet mesečnih plač. Še bolj sem zasovražil te ljudi! Pri nas so takrat Italijani delali cesto na Nanos, v vasi je bilo polno vojaštva in civilistov. Enkrat me je v Peliconovi gostilni hotelo pretepsti osem Italijanov. Gospodar meje rešil tako, da meje zaprl v klet.« Vzporedno s politično, je bila omenjena tudi ekonomska emigracija, povzročalo pa jo je propadanje industrijskega in kmetijskega gospodarstva. Razdejane in odpravljene so bile vse gospodarske ustanove, likvidirane hranilnice in posojilnice, banke in zadruge. S tem je Italija odvzela kmetu vso finančno pomoč. Mnogim slovenskim obrtnikom, trgovcem in gostilničarjem so odvzeli licence, da so obubožali. Nevzdržne gospodarske razmere, zadolževanje, brezposelnost, fašistični pritiski in nasilje so prisilili našega človeka v emigracijo. Mislej pravi: »Denarja ni bilo. Bil sem čevljar, vendar ljudje niso imeli denarja, da bi naročali čevlje. Odločil sem se, da se napotim v Trst, v podjetje Consulich, da se informiram o potovanju. Čez mesec dni nas je bilo zbranih že 14. Ko sem očetu pomagal okopavati vinograd, sem mu rekel, Letošnji pohod v Trst da tega vina ne bom pil. Pogledal meje, solze so se mu prikradle na lica. Tako sva se poslovila. To je bilo aprila leta 1928.« Kdor seje odločil za odhod, je moral najprej v Trst, da si uredi potrebne dokumente. Po takojšnjem plačilu voznine seje lahko prijavil na seznam potnikov na določeni ladji. V tistem času je bilo po časopisih veliko reklam različnih ladijskih družb, ki so propagirale in ponujale ugodne pogoje potovanja. Po približno enem mesecu so prejeli domov telegram, kije sporočal podatke o odhodu. Odhajali so mladi ljudje v najbolj rodnih letih, sprva fantje in možje, kasneje tudi dekleta in žene z otroki. Med njimi je bilo precej takih, ki so bili vešči različnih obrti in dejavnosti, kot npr. krojači, mizarji, tesarji, kuharji in podobno. Večina teh ni imela drugega premoženja kot krepkih rok in želje po boljšem življenju. Leta 1926 je odšel iz Lozic v Uruguvaj krojač Franc Bajc, s seboj je vzel le šivalni stroj, ženo in otroka pa je pustil doma. Mnogi so odšli z namenom, da si bodo v tujini gmotno opomogli, da bi si s prihranki zagotovili možnosti za življenje v domovini. Želeli so si urediti dom, kupiti posestvo, začeti lastno obrt, poplačati dolgove in podobno. Množičnemu izseljevanju se je pridružilo tudi veliko mladih Lozičanov. S potrebnim pogumom, denarjem, zdravjem in telesno močjo so se odpravili v nepoznan in tuj svet. Leta 1924 seje iz Lozic izselila prva večja skupina fantov. To so bili: Viktor Mislej Šušterjev, Jože Mislej Mežnarjev, Pavel Furlan Žoržev, Janez Mislej Žibernov in Henrik Andlovec, Kovačiskin. Za temi petimi fanti so se iz Lozic kmalu odpravili še mnogi drugi. To so bili sami mladi fantje, saj sta bili med tridesetimi fanti samo dve dekleti. Eden izmed usodnih trenutkov za šest loziških mater in očetov je bil leta 1928. Dan, ko so poslednjič uzrli obraz hčere ali sina in jim ob slovesu z močnim stiskom roke in objemom lahko zaželeli le vse dobro v tujem in neznanem svetu, se jim je močno usidral v srce. Tega dne je odšel iz Lozic tudi omenjeni Franc Mislej. Njegov zapis iz tistih dni pravi: »Dan, ko smo se poslavljali od staršev, bratov, sester, sorodnikov, sosedov in prijateljev, je bila nedelja, 23. septembra 1928. Solze so nam tekle po licih, prevevala nas je misel, da vidimo njih in rojstno vas poslednjič. Vsi smo bili polni upanja v bodočnost. Nas tam daleč, v Argentini, res čaka sreča? Pred Peliconovo gostilno nas je čakal avtobus. Štirinajst nas je bilo, ki smo se takrat odločili za skupno pot v svet, enajst fantov in tri dekleta. Iz Lozic v Vipavski dolini so bili poleg mene še: Franc Andlovec Kovačiskin, Dominik Mislej Žibernov, Alojz Nabergoj Užlebov ter Ančka Trebižan in Ana Koritnik Stajčerjeva.« Vas je v nekaj letih zapustilo 45 ljudi. Skupina, v kateri je bil omenjeni Franc Mislej, se je 25. septembra 1928 vkrcala na ladjo Belvedere in opolnoči so odpluli iz Trsta proti Splitu in Neaplju. V Neaplju seje vkrcalo še 250 Italijanov, tako da jih je bilo na ladji 1800. Po 26 dneh so pripluli v Buenos Aires. Ko so prišli v Argentino, so se nepripravljeni znašli v velemestnem vrvežu vseh mogočih skušnjav, nepoštenosti, izrabljanja in razvad. Pogosto so v Ameriki živeli celo slabše kot doma, ampak če bi to tudi javno priznali, bi bilo tako, kot če bi rekli, daje bila njihova odločitev za tujino nesmiselna, žrtev pa zaman. Vse, kar so pošiljali domov, so si tako rekoč odtrgali od ust. Na lastni koži so spoznali, daje mit Amerike kot obljubljene dežele, kjer ležijo zeleni dolarji na vsakem koraku, le skloniti seje treba in jih pobrati, kjer se cedita med in mleko ter podobno, le utvara, s katero so Slovenci so se zbirali tudi “preko luže”. Na fotografiji tudi nekaj Lozičunov-.Mežnarjev, Kruscov, Kovačiskin in dva Žorževa; Urugvaj, okrog Ie1al930. privabili v deželo potrebno delovno silo. O skromnem življenju v Ameriki lahko razberemo tudi iz pisma, ki gaje Lozičan Jože Mislej Mežnarjev, 2. 5. 1938 iz Uruguvaja poslal svoji mami. V njem navaja: »Prejel sem Vaše pismo, za katero se Vam prav lepo zahvalim. Mislim si, da blizu eno leto nisem dobil nič glasu od Vas...Denarja je pa povsod pomalem, ne vem, zakaj ga več ne naredijo, da bi ga imeli lahko vsi zadosti...« O krizi v Ameriki Mislej pravi: »Ko je leta 1930 prišla kriza, je veliko ljudi izgubilo delo in tako so postali brezposelni. Naši ljudje so živeli zelo težko. V tej krizi so bile ženske na boljšem, saj so jih gospodje vedno vzeli v službe, ker so potrebovali pomočnice. Na delo so hodile z majhnimi otroki, kako so jih izkoriščali, pa si lahko mislite. Doživeli smo res žalostne čase.« Seveda pa ne smemo prezreti tistih, ki so se v novi deželi hitro znašli, dobili dobre službe in tam dobro živeli. Slovenija spada med območja Evrope z najvišjo stopnjo izseljevanja. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je naravni prirastek skoraj povsem izničil zaradi selitev v tujino. V obdobju od 1880 do 1924 seje odselilo okrog 310.000 ljudi, kar je bilo nekaj odstotkov več kot polovica vsega naravnega prirastka. Po letu 1924 je odšlo v Argentino okrog 50.000 prebivalcev in večina med njimi so bili primorski Slovenci. Življenje je nepretrgana veriga odločitev in od situacije, v kateri se znajdemo, so le-te bolj ali manj pomembne. O pomembnosti odločitev danes omenjenih ljudji ne gre izgubljati besed. Mojca Vrtič Zlata voda Imenovali smo jo tako. Izvirala je iz hriba v hrastovem gozdu, kjer je katastrska meja med Slapom in Erzeljem. Okolica se imenuje Pacorka. Leta 1855, ko je v vasi in okolici razsajala kolera, so po pregledu te vode ugotovili, daje ena najboljših v vsej okolici. Voda je pritekala iz nizke podolgovate skale na levi strani potoka. V izvir je bila potisnjena mala lesena cevka, po kateri je pritekala voda in napolnila steklenice. Slapenski in erzeljski kmetje, ki so imeli tam blizu vinograde in travnike, so poleti hodili po to vodo. Bila je zalo mrzla in čista, v največji suši ni studenec nikoli presahnil. V senci je voda v steklenicah ostala dolgo časa mrzla, tako da so se delavci lahko večkrat odžejali. Marsikdo si jo je na smrtni postelji zaželel še enkrat piti, domači so šli ponjo in mu željo izpolnili. Pod studencem v vodi so živele centimeter velike živalce sive barve, imenovane postranščice, in se na dnu postrani zvrnjene hitro premikale. Moj dedek mi je rekel, da kjer živijo te živalce, je studenec z zelo dobro vodo. Ko sem hodila k studencu, sem jih videla. Pred nekaj leti sva s hčerko šli pogledat, če ta voda še izvira. Sedaj je vsa okolica zaraščena in kjer je bil izvir, je nanj z desne strani potoka podrt velik hrast. Tako ni več mogoče priti zraven. Desno stran potoka so ves hrib z buldožerjem zrigolali za vinograd. Mogoče bi se še prišlo do izvira, a le z žago in sekiro, če le studenec ni izbral že druge smeri. Sedaj je vse zaraščeno z robido in grmovjem. Žal. Darinka Vidrih PREDSTAVLJAMO VAM Dr. MARIJA JAMŠEK, mag. farmacije Dr. Marija Jamšek je bila ena izmed redkih Slovenk z lastno lekarno na Primorskem. Kupila jo je leta 1933 in ostala njena lastnica do leta 1949, ko sojo na podlagi zakona o nacionalizaciji podržavili. Namesto odškodnine so ji priznali pokojninsko dobo za leta službovanja v lekarni, ki jo je nato vodila do leta 1965. Veliko podatkov o dr. Mariji Jamšek mi je posredoval Jože Marc, farmacevtski tehnik, ki si je večino službenih let “prislužil” v Lekarni Vipava. Dr. Marija - Majda Jamšek izvira iz premožne kmečko-trgovske družine Poniš Jamšek. Rodila seje 27. januarja 1903 v Ajdovščini. Oče je bil občinski tajnik, mati gospodinja. Ko je bila stara tri leta, je med igro na dvorišču padla v vrel lug, v katerem so kuhali perilo, (op. p.: V vrelo vodo so nasuli pepel in v tem kuhali perilo. Ta navada se je ohranila še do medvojne dobe.) Hudo opečena je ostala pri življenju, vendar je bilo potrebnih nešteto operacij, ki sojih večinoma opravili v Nemčiji. Po njenih besedah so se kirurgi učili plastične kirurgije prav na njenih hudih poškodbah. (18-krat je bila operirana pod narkozo, vseh posegov pa je bilo 29). Izjemna volja, marljivost in življenjski optimizem so pripomogli k njenemu poklicnemu uspehu, kije bil za tedanje čase izjemen. Po končani osnovni šoli v Ajdovščini se je šolala na gimnaziji v Gorici. Leta 1915, ko je Italija napadla Avstro-Ogrsko in so se boji bližali mestu, so dijake in učno osebje premestili v Novo mesto, kjer so nadaljevali z rednim šolanjem. Po končani gimnaziji v Novem mestu je odšla na univerzitetni študij v Nemčijo. Na očetovo željo, da bi postala sodnica, seje vpisala na študij rimskega prava. Med njenim študijem pa je bil v Nemčiji sprejet zakon, po katerem ženske niso smele opravljati sodniškega poklica. Po štirih letih študija se je razočarana vrnila domov. Lotila se je dopolnilnega učenja italijanščine in nato odšla na študij farmacije na univerzo v Padovo, kjer je diplomirala leta 1930. Diplomsko nalogo z naslovom Metalli colloidali di uso terapeutico' je opravila s področja koloidne kemije. Po diplomi na kemiji in farmaciji si je pridobila naziv doktorja kemije in farmacije. Izpite (Esame abil.) za pridobitev naziva samostojni lekarnar (Farmacista titolare) in podeželski lekarnar (Farmacista rurale) je opravila leta 1931 v Firencah2. Najprej, leta 1930, je za uporabo lekarne sklenila najemno pogodbo z lekarnarjem Massopustom iz Vipave, nato pa jo je leta 1933 kupila od organista Antona Vilarja iz Vipave. Šolanje v tujini je prav gotovo pustilo sledi v njeni široki razgledanosti in znanju, tudi na področju tujih jezikov (znala je italijansko, nemško, francosko). Domačini so bili nadvse ponosni, daje lastnica lekarne tako izobražena domačinka. V času, ko je bila Primorska del italijanske države, je le malo Slovencev uspešno poslovalo. Dr. Jamškova je bila izjema, saj je imela premožne sorodnike, ki soji v kriznih časih lahko priskočili na pomoč. Nasploh je znano, da lekarne na podeželju, kjer je bilo večinsko kmečko prebivalstvo, niso nikoli dobro poslovale, enako je torej veljalo za obdobje, ki ga opisujemo. IN NOME Dl mVITTORIO EMANUELE III (V» PIO MAJU 01 DIO I PIK VOLONTA DILLAMAUONt \£J RE D' ITALIA ,jC, & . 'ZvtsSr/ ^ nfriai oiua a univimita oi paqova . 4- „ ... /(SSt/a' ////M Jr/" . J- _ U . J f/urs.... . i' « — .. Diploma magistre Jamškove Marija Jamšek, mag. farm. 1903 - 1990 RJAVO KAZILO Proti srUtini, girj*/n In )tt*|u. N A \? O D11 O. 'P»iVl din >« bolni'4«ll teku *«liri» dcbro n* fititl din »« bcliu M«i» • JopM *o4l dobro nlcp* •’« i dobrin' fMulrtlnim-.milom umile, rrl . «*«Uh le m Iribi po iVenimm idr**l|