DRAOO HUDE: Novim tovarišicam in tovarišem. Iz megle idealov stopate v resno delo, v življenje in trpljenje. Pozdravljeni, sobojeviniki! Lepa in nad vse koristna je naša služba; izpolnjevati jo torej moramo najvestnejše. Pripravite se na njo zato najskrbnejše, kajti ob straineh naših potov so naprave, ki streme za tem, da nani bodo metale polena pred noge, ki nas bodo zadrževale v opravljanju službe, in ki nam bodo delale težkoče, kjer se bo le dalo. Vi pa idite nemotetio dalje svojo, med trnjem začrtano pot. Učitelj bodi trd in neizprosen v stremljenju za svojimi cilji. Noben stan ni bil do sedaj toliko zaničevan kot naš; za noben stan ni svet imei od pričetka in vse vekove do danes, tako malo razumevanja, kot za učiteljski. Pred nedolgim časom se je moral učitelj loviti za postranskimi zaslužki, ako je hotel živeti. Še danes ni razumevajnja za šolstvo v ljudstvu, zato tudi ne za učiteljski stan. Še danes je po kmetih ljudi (v mojem okolišu 90 %), ki bi vse dali, samo da ne bi otroci m o r a 1 i hoditi v šolo. 25 % šoloobveznih otrok nisem mogel spraviti niti enkrat v šolo v celem letu. In mislite, da je bil kdo kaznovan? Bog obvari! Mladi tovariši, radi tega je treba inaše šolske oblasti obrniti tako, da bo prišlo navzgor, kar je spredaj — smeti pa morajo proč. Sodelavci! Težko bo vaše delo ali toliko lepše bo enkrat plačilo. Na svojem potu stisnite krepko gorjačo v roke in hajdi za svojim smotrom. Imejte vero v sebe in svojo moč, kajti verjemite mi, da se učitelj ne sme zanašati ma druge. V vseh drugih stanovih je uradnik našel zaslombo pri svoji predpostavljeni oblasti, !e učitelja ni ščitil okr. šol. svet dosedaj nikdar, pa če se mu je tudi godila očitna krivica. Naši dosedanji nadzorniki so bili le zato tu, da so pomagali drugim teptati po učiteljstvu. Nosilci so bili starega sistema, zato je gotovo, dokler se oni ne premene, toliko časa zaupanja v šolske oblasti in garancije za drugačno postopanje, še nimamo. Namen naše šole ni bil, kakor predpisuje učni red, učenje, ampak nabiranje cunj, lipovega cvetja itd. Mlada tovarišica, ti boš stresla lepo glavico in si mislila: To je bilo v Avstriji, sedaj smo pa v prosvitleni Jugoslaviji. Jaz pa pravim: Mi smo 5e preveč v starih razmerah! Zato pa je resnica: Mi orjemo šeie ledino. Tudi v Jugoslaviji še ne razumejo, koliko koristi ima država od šole m učiteljstva. Prišli smo od mačehe pod oskrbnika, a daleč, daleč imamo še do ¦ - matere. Mladi tovariši! Ker bo vsa državna moč v bodočnosti zavisela samo od višine ljudske izobrazbe, in ker more to dati ljudstvu samo šola, je sveta dolžnost vsake vlade, da zastavi vse sile za njo. Prr nas je začela država z nami šele prizkušati, toda bi morala nositi šolo na rokah. Toliko časa pa, dokler tega ni, orjemo še ledimo. Daleč imamo še do konca! Prvo je, da se otresemo vseh onih faktorjev, ki so nam še s starim sistemom na vratu. Krajni šolski sveti, s svojimi Predsedniki, ki so vsaj na Kranjskem »najboljši pedagogi«, nas tiščijo še vedno med svojimi koleni. in nam po svoji najsvetejši volji regulirajo sapnik do večjih in maniših vzdihov. Nadzorniki in okr. šol. sveti pa jim krepko pomagajo, da ostanemo toliko bolj ponižni — hlapci. Aii že se vidi zora za gorami še skritega našega solnca. Ze prihaja razutnevanje za šolo tudi v Jugoslavijo! Naši poslanci v Beogradu so pokazali pri glasovanju za naš gmotni položaj na potrebo šole. Naše odrešenje prihaja. Zato pa naj gre upanje v vaša srca, trdno sklemte delati, delati in zopet delati, za našo mladino za našo šolo, za naš stan! Našo mladino vzgojimo tako, da bo znala, katlar doraste, ceniti šolo in naš stan. Ne zanašajmo se na druge! Sami si moramo priboriti ugled, sami moramo zahtevati odpravo onih čudnih naprav — krajnib. šol. svetov, ki nam mečejo trnje na pot. Delajmo složno, vsi za enega in eden za vse! Nadajmo se, da kmalu oplodimo naso ledino ter je spremenimo v plodonosno njivo. V tem upanju - bodite pozdravljeni!