Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Videm - via San Daniele, 88
Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik
VOJMIR TEDOLDI
Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Speli, in abb. poslale II. gruppo - I.P.I. ?0%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 900 lir -letna 1800 lir - Za inozemstvo: polletna 1300 lir - letna 2500lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir
Leto XXIII - N. 20 (479)
Udine, 15. no\embra 1972
Izhaja vsakih 15 dni
Videmski sporazum
Pred kratkim se je v Benetkah zaključilo zasedanje stalne mešane ita-lijansko-jugoslovanske komisije za izvajanje videmskega sporazuma. Med zasedanjem so ugotovili, da nekatere določbe videmskega sporazuma ne ustrezajo več dejanskemu stanju, do katerega je pripeljal razvoj obojestranskega sodelovanja in da je zato potrebno sporazum obnoviti.
Ob tej priložnosti so izdali tudi skupno sporočilo o zasedanju, ki pravi: «Stalna mešana komisija z.a izvajanje videmskega sporazuma je imela svoje
18. zasedanje v Benetkah od 23. do 30. oktobra 1972.
Jugoslovansko delegacijo je vodil dr. Ivo Murko, svetovalec v Izvršnem svetu Slovenije skupščine SR Slovenije, italijansko pa Renato Ferrara, opol-nomočeni minister v ministrstvu za zunanje zadeve republike Italije.
Delo je potekalo v vzdušju prijateljskega sodelovanja. Delegaciji, ki sta imeli pred očmi interese prebivalstva iz obeh območij, na katerih se izvaja sporazum, sta se dogovorili o pomembnih zadevah, ki se nanašajo na promet v obeh smereh; leta je v obdobju od 1. julija 1971 do 30. julija 1972 dosegel približno 38 milijonov prehodov.
Poleg tega se je komisija dogovorila o nekaterih nadaljnih carinskih in valutnih olajšavah.
Tudi glede prometa po kopnem in morju je prišlo do sklepov, na podlagi katerih se izboljšujejo že obstoječe zveze med obema območjema.
Stalna mešana komisija je končno ugotovila, da bi bilo umestno pristopiti k obnovitvi besedila videmskega sporazuma, kjer naj bi se upoštevale izkušnje, pridobljene v zadnjem desetletju kakor tudi koristi zainteresiranega prebivalstva; zato je sklenila priporočiti obema vladama, da se dogovorita o ustreznem postopku za pričetek pogajanj o obnovitvi sporazuma.
Predsednika obeh delegacij se bosta sestala v maju 1973. leta v Italiji z namenom, da pripravita
19. redno zasedanje, ki bo v Jugoslaviji. Čas zasedanja bo določen po diplomatski poti».
Tako uradno sporočilo. Upajmo, da bo obnovljeni videmski sporazum zares upošteval sedanje in prihodnje stanje na obeh območjih, ki se, kot vidimo, nenehno razvija in terja revizijo obstoječega sporazuma.
MNENJE ITALIJANSKEGA GEOGRAFA PROF. BARBINE
O SOCIALNEM IN GOSPODARSKEM STANJU NADIŠKIH DOLIN
Prebivalstvo Nadiških dolin dolži deželno upravo, da pozablja na prisotnost Slovencev v teh krajih ■ Kulturne lastnosti in posebnosti hribovitih območij se bodo ohranile, če se bodo prenesle na širšo družbo in če bodo postale njeno skupno bogastvo
Na nedavnem 3. mednarodnem srečanju geografov iz Slovenije in naše dežele, ki je bilo v Murski Soboti, je posebno pozornost vzbudil med geografi nastop videmskega strokovnjaka prof. Barbina, ki je poročal o bodočem gospodarskem in urbanističnem razvoju Nadiških dolin.
V svojem pročilu je prof. Barbina precej objektivno podal sedanje stanje v Nadiških do-
linah. Glede socialnega in gospodarskega razvoja teh dolin v prihodnje pa se je v glavnem držal smernic, ki jih za to področje nerekujeta petletni gospodarski načrt in urbanistični načrt deželne uprave.
Po prof. Barbinu predstavljajo Nadiške doline svojstveno zemljepisno enoto, za katero je poleg strogo zemljepisnih dejavnikov značilna zlasti pri-stotnost slovenske etnične skupnosti. Obramba etnične in tegritete in kulturnega bogastva teh dolin je že del j časa v žarišču polemik z ustanovami, ki imajo ozemeljsko pristojnost nad tem območjem, v prvi vrsti z videmsko pokrajinsko upravo ter v zadnjem času z upravo naše dežele. Prebivalstvo teh dolin dolži namreč deželno upravo, da pozablja na prisotnost Slovencev v teh krajih in da u-krepa na takšen način, kakor da bi želela, da bi slovenska skupnost v teh krajih polagoma izumrla.
Dejstvo je, je nadaljeval v svojem poročilu prof. Barbina, da so v sedmih občinah v Nadiških dolinah v zadnjih letih zabeleželi močno nazadovanje prisotnega prebivalstva. Skupno število rezidentov se je namreč od leta 1961 do lanskega leta skrčilo za 4.650 ljudi, to je kar za 32,6%. Položaj je toliko slabši, ker se iz Nadiških dolin izseljuje predvsem aktivno prebivalstvo. Leta 1961 je neaktivno prebivalstvo v omenjenih občinah predstavljajo 42,4% vsega re-zidentnega prebivalstva, lani pa se je ta odstotek dvignil že na 59,1. Izseljevanje je množično zlasti iz višje ležečih krajev, to je iz krajev, kjer živijo pretežno Slovenci.
Domače gospodarske dejavnosti so v glavnem revno kme tijstvo, gozdarstvo in živinoreja, proizvodnja pa je namenjena skoraj izključno za kritje domače potrošnje. V zadnjih letih se gospodarske dejavnosti postopamo krčijo. Domačini se izseljujejo, predvsem v industrijsko središče Manzano-Sv. Ivan ob Nadiži.
Kulturna raven se postopoma dviga, kajti čedalje več ljudi iz Nadiških dolin obiskuje višje šole. Letos, na primer, se je število dijakov v čedadskih šolah znatno povečalo v primeri z lanskim, in sicer predvsem zaradi večjega vpisa dijakov iz Nadiških dolin. Kulturna raven pa se dviga na rovaš slovenstva, kajti v Čedadu delujejo samo italijanske šole.
Dežele Furlanija - Julijska krajina je letos pripravila pet-
letni načrt za razvoj gospodarskih dejavnosti in splošen urbanistični načrt. Tako je deželna uprava razdelila ozemlje Furlanije-Julijske krajine na osem socialno-gospodar-skih območij, ki naj bi tudi sodelovala pri oblikovanju novih smernic za gospodarski in socialni ravoj dežele. Ta so-cialno-gospodarska območja bi morala biti sestavljena tako, da bi obsevala določene gospodarske in socialne homogenosti, v resnici pa so njihove meje rezultat političnih kompromisov. Nadiške doline so bile, na primer, vključene v šesto socialno-gospo-darsko območje, ki obsega tudi Videm in del srednjevzhod-ne Furlanske ravnine. Jasno je, da v tem primeru ni mogoče govoriti o kakšni homogenosti in je zato razumljivo, da so občine iz Nadiških dolin zahtevale, naj bi jih v zvezi z gospodarskim in socialnim načrtovanjem obravnavali kot samostojno območje.
Deželni načrt predvideva za Nadiške doline določen razmah kmetijstva in živinoreje, in sicer na podlagi specializacije in racionalizacije. Ustrezno poglavje pa je precej megleno in se ukvarja v veliko večji meri z bodočim razvojem industrijske dejavnosti v Manzanu-Sv. Ivan ob Nadiži in v Čedadu ter z razvojem turističnih dejavnosti na Matajurju.
Urbanistični načrt pa ugotavlja, da so Nadiške doline izrazito gozdna območja, kjer naj bi izvajali pospešeno po-
gozdovanje z vsemi omejitvami, ki jih prinaša tovrstni razvoj. Dve širši območji, in sicer območje Podbonesec-Ar-beč in območje Sovodnje-Če-pletišče naj bi se izoblikovali v naravna rezervata. Načrt predvideva nadalje ureditev obsežnega turističnega središča na Matajurju in mednarodno «ovrednotenje» sedanje ceste Čedad-Robič.
Iz vsega povedanega je razvidno, je zaključil prof. Barbina, da se za Nadiške doline predvideva pravzaprav samo določen razvoj na področju turizma. Toda tudi ta razvoj ma šibko točko, kajti zaradi bližine večjih mest se turizem v teh dolinah utegne razviti le v svojih izletniških komponentah. Zaradi številnih omejitev na področju gradbeništva li pričakovati, da bi se zasel-l;i v prihodnje kaj prida povečali, pač pa je pričakovati, da se bo še občutneje razvilo dnevno odhajanje domačinov na delo v industrijska središča v dolini.
V prihodnjih desetletjih je tudi pričakovati, da se bodo kulturni in socialni dejavniki
Nadiških dolin občutno spremenili. Domača kulturna in so cialna svojstva so se namreč v preteklosti ohranila le zaradi tega, ker so bile Nadiške doline svet zase, ki je bil zaprt vplivom zunanjega sveta. Prav to zaprtost pa skuša
zdaj deželna uprava odpraviti. Vendar pa se bodo nekatere kulturne lastnosti in posebnosti hribovitih območij le ohranile, meni prof. Barbina, zlasti če se bodo prenesle v širšo družbo in če bodo postale njeno skupno bogastvo.
Avtocesta Videm-Trbiž
Predsednik deželne vlade Berzanti se je pred kratkim v Rimu sešel s predsednikom poldržavne družbe za gradnje avtocest Spea, s katerim so obravnavali vprašanje avtoceste Videm -Trbiž.
Po zagotovilih iz ftiriia bo-do razpisali dražbo za prvi odsek nove avtoceste še pred koncem zime. Za del ceste Videm-Carnia je Spea že skoraj dokončala potrebne načrte, ki jih bodo v krat-
kem predložili v potrditev na ANAS. Menijo, da bo ANAS verjetno odobrita načr te januarja, dražba pa naj bi bila že februarja. Za drugi del avtoceste od Karnije do Trbiža pa bodo verjetno izdelali načrte prihodnje leto. Ob tej priložnosti so v Rimu tudi zagotovili, da bodo ustresno povezali novo avtocesto z avtocesto Videm-Mestre-Trst in z mednarodnim prehodom pri Koko-vem.
TEtAJI SLOVENSKEGA JEZIKA V VIDEMSKI P0KI1AJIM
V Trbižu lahko, pri nas pa težave
Vprašanje je, še se bo razpisani tretji tečaj slovenskega jezika, ki ga organizira kulturno društvo «Ivan Trin-ko», ki naj bi bil v Špjetru in se začel 15. novembra letos, lahko sploh začel. Že v solidarnostnem pismu kulturnega društva «Ivan Trin-ko» koroškim Slovencem je
bilo zapisano, «da nas ne priznavajo za narodno manjšino, in, kar je najbolj žalostno, nimamo slovenskih šol. Pred tednom dni smo vložili prošnjo na šolske o-blasti, da bi nam dale na razpolago vsaj eno šolsko avlo za poučevanje tečaja slovenskega jezika, a nam delajo
Na sliki vidimo Gorenjo Mjerso v šenlenarškem komunu, kjer so nekdaj okoli kamenite «lastre» sklepali in sodili kot «banka». Višje ležeča vas je Podutana z župno cerkvijo.
vse težave, da bi do tega poučevanja ne prišlo». Tako v pismu, ki je bilo odposlano že skoraj pred mesecem dni, še danes pa ni nobenega odgovora, ali se bo tretji tečaj, ki naj bi trajal do maja prihodnjega leta, sploh lahko 15 novembra začel.
V tem smislu so veliko bolj razveseljive novice iz Trbiža. Tu naj bi se v prvih dneh novembra začela večerna tečaja slovenščine in nemščine. Ker so izkušnje lanskega leta s podobnima tečajema v 7 rbižti dale pozitivne rezultate, bodo torej tako v Trbižu znova odprli omenjena večerna tečaja slovenščine in nemščine.
Tečajev naj bi se udeleževali predvsem tisti, ki potrebujejo oba jezika zlasti v trgovinski in hotelirski, to je turistični dejavnosti. Nemški tečaj v Trbižu naj bi imel predvsem program poklicnega značaja, tako kot lani, drugi, slovenski tečaj pa naj bi bil tečaj za specializacijo v našem jeziku. Vsekakor kaže, da se v Trbižu neprimerno bolj zavedajo potrebe po znanju slovenščine, saj je ob tečaju slovenščine jasno zapisano, da naj bi znanje slo-venenščine pomagalo v trgovini in turizmu.
IZ NADIŠKE DOLINE
IZ KRNAHTSKE DOLINE
Zupani čedadskega okraja položili vence na kostnico pri Sv. Antonu v Kobaridu
Smrtna prometna nesreča na cesti Tarčent ■ Neme
Kakor vsako leto, so se tudi letos župani čedadskega okraja, številne vojaške in civilne oblasti poklonili dne 3. novembra spominu 25.000 padlih v prvi svetovni vojni na soški fronti, ki počivajo v kostnici pri Sv. Antonu pri Kobaridu in padlih partizanov na tamkajšnjem poko-pašču.
Delegacijo, ki jo je vodil čedadski župan sen. Pelizzo, so sestavljali župani devetnajstih komunov, komunski odborniki in svetovalci, vsedržavni predsednik Zveze borcev sen. Rossini, po-
SV. PETER
krajinski predsednik Zveze družin padlih in pogrešanih v vojnah ga. Berginz, pokrajinski odbornik Romano Specogna, pokrajinski svetovalec Romeo Namor, predsedniki mestne sekcije vsedržavne Zveze vojnih invalidov in preživelih borcev in številni drugi.
Delegacijo so na jugoslovanskem teritoriju sprejeli italijanski konzul v Kopru dr. Messina, predsednik tolminske občine inž. Papič in drugi predstavniki lokalnih oblasti, ki so potem skupaj položili vence in cvetje pri
Smrtna prometna nesreča
Žrlev 39-letni Silvano Podrecca
Pred kratkim je prišlo na glavni cesti med Špetrom in Podbonescem do smrtne prometne nesreče, katere žrtev je postal 39-letni Silvano Podrecca iz špetra. Silvana, ki se je peljal v mlin z motorjem po moko, je podrl na tla nek avtomobilist iz Podbonesca in mu prizadejal tako hude poškodbe, da je izdihnil na licu mesta.
Karabinjerji so takoj uvedb preiskavo in ugotovili, po pripovedovanju avtomobilista in po vidnih sledeh, da je Podrecca neprevidno prečkal cesto, ko je zavil proti mlinu in tako je neizogibno prišlo do nesreče. Avtomobilist je bil le laže poškodovan.
SMRTNO SE JE PONESREČIL V BELGIJSKEM RUDNIKU CELIO CEDERMAZ IZ PET J AH A
Te dni je dospela na špe-terski komun zelo žalostna novica, ki jo je poslal italijanski konzulat v Belgiji, da se je tam smrtno ponesrečil v rudniku 38-letni Celio Cedermaz iz Petjaha. Ta vest je globoko prizadela Pe-tjah, saj je rajnki Celio odšel od doma še pred 15. leti v Belgijo, kamor je pozneje klical tudi brata, in vedno upal, da si bo pri težkem delu v rudniku toliko prislužil, da se bo mogel vrniti še mlad na domača tla in si v bližini doma postavil ognjišče.
Usoda je bila zelo kruta z njim. V najboljših letih ga je odtrgala od sveta in upanja v boljšo bodočnost.
Dragi Celio! Tvoji vaščani, tvoji prijatelji, čeravno se že dolgo časa nisi oglasil in skoraj nismo vedeli kje si, te ne bomo nikoli pozabili. Ohranili te bomo v trajnem spominu in v naši sredi boš ostal kot pred 15-leti, mladenič, kakršen si se poslavljal od nas z velikimi načrti pred seboj.
RAZŠIRITEV POKOPALIŠČA V DOLENJEM BRNASU
Kot smo že večkrat poročali, imajo v Dolenjem Br-nasu zelo majhno pokopali-
kostnici in na pokopališču. Mašo za padlimi je bral videmski nadškof Zaffonato.
NOV URNIK ZA OBISKE BOLNIKOV V CEDADSKEM ŠPITALU
S prvim novembrom so v čedadskem špitalu spremenili urnik za obiske bolnikov. Sedaj je v veljavi tale urnik: ob ponedeljkih, sredah, četrtkih in petkih od
12.30 do 13,30 ure; ob sobotah od 10,30 do 11,30 ure; ob nedeljah in vseh drugih praznikih pa od 10,30 do
11.30 ure in od 15,30 do
16.30 ure.
Novi urnik je mnogo boljši od prejšnjega, saj so o njem tarnali mnogi bolniki, posebno iz oddaljenih krajev, ker so jih svojci težko obiskovali prav v urah kosila.
šče. Ljudje umirajo in jih ne vedo kam pokopavati in to tudi zaradi tega, ker hočejo mnogi svojci dragih rajnkih ohraniti grob, to se pravi, da ne dovolijo prekopa. Mnogi današnji prebivalci Dolenjega Brnasa hočejo imeti namreč družinske grobnice, seveda če poteče dovolj časa, da lahko v isto gomilo polože k zadnjemu počitku še koga iz družinskega kroga. Včasih ni bilo tako! Mrliča so pokopali, kjer je bilo razpoložljivo mesto in tako so mrtvi iz Dolenjega Brnasa počivali, kamor so jim odmerili prostor; v isti grob, čeprav ni bil sorodnik, bil pa je vaščan.
Sedaj bodo pokopališče razširili, a nastale so nove težave, ker morajo razlastiti nekatera zemljišča za razširitev pokopališča, ki je postalo v teh zadnjih letih pretesno, če hočejo zadostiti vsem vaščanom.
Tehnični provincialni odbor je sicer načrt že odobril, predsednik tega odbora pa je določil roke za razlastitev zemljišč. Zadeva se vleče že precej dolgo in ker ni mogoče na tako lahek način rešiti tega problema, je šem-peterska komunska administracija poslala pismo provincialni direkciji za javna dela, v katerem prosi, da bi mogli vsaj začasno zasesti določen prostor za razširjenje pokopališča, da ne bi prišlo do še večjih težav. V drugem primeru bi morali namreč tudi mrtvi emigri-rati v druge komune.
KONČNO BO IM) UREDILI NEKATERE CESTE
špeterska komunska ad ministracija je dala na dražbo dela za ureditev nekaterih cest komuna. Konkoren-tov je bilo precej, a zmagali sta pri «asti» dve gradbeni podjetji iz Čedada, ki sta bili za 0,50% cenejši od drugih.
Asfaltirali bodo namreč cesto, ki vodi iz Bjarče v Špeter in ono, ki pelje na špetersko pokopališče. Posebno ta zadnja je bila potrebna popravila, saj je v deževnih dneh skorajda nevozna.
Vso Krnahtsko dolino je globoko pretresla vest, da se je smrtno ponesrečil 56-letni Ferdinando Mauro iz Nem. Do nesreče je prišlo na cesti med Tarčentom in Nemarni na dan vseh svetih, ko so bile ceste polne ljudi, ki so romali na pokopališča. Mauro se je peljal z motociklom in je izgubil ravnovesje dn tako nesrečno padel, da je umrl že med prevozom v huminsko bolnico. Verjetno mu je med vožnjo prišlo slabo, kajti cesta je tu ravna.
Rajnki je bil zelo poznan po vsej okolici, ker je bil mnogo let sirar v lokalni zadružni mlekarni in zato je njegova prezgodnja smrt še toliko bolj prizadela vse, ki so ga poznali in cenili.
V Nemah pa je prišlo pred dnevi še do druge težke ne-
sreče. Nek avtomobilist je podrl na tla 39-letnega kmeta Tita Nimisa, ko se je zvečer peš vračal proti domu in mu prizadejal tako hude poškodbe po glavi in drugih delih telesa, da so si zdravniki v videmski bolnici pridržali prognozo.
SMRTNA KOSA
Po kratki bolezni je umrla v videmski bolnici 7 Metna Aurora Antoniutti vd. Biasizzo, sestra kardinala II-debranda Antoniuttija iz Nem. Ker je bila že več let vdova, je živela v Domu za onemogle v rojstni vasi, ki ga je zgradil njen brat kardinal. Bila je zelo poznana po vsej okolici, ker je bila zelo dobrega srca in je rada pomagala ubogim, posebno starim, ki bivajo v Domu. Veličastnega pogreba
TAVORJANA
26. novembra volitve v Tavorjani za obnovo komunskega konsila
Tavorjanski konuin šteje 2021 volivcev - Predstavili dve kandidatni listi
Medtem ko so se vršile po skoraj vseh komunih dežele Furlanije - Julijske krajine volitve za obnovo komunskih konsilov 7. in 8. maja 1970. leta, bodo v videmski pokrajini v komunih Latisana, Ronchis, Villa Vicentina, Ruda, Bertiolo in v Tavorjani letos 26. novembra, ker jim šele sedaj poteka mandatna doba.
V Tavorjani, jezikovno mešanem komunu Beneške Slovenije, so te dni razposlali 2024 volilnih pozivnic, volili pa bodo v štirih voliščih: v Tavorjani, Prestintu, Toljanu in v Mažerolah. Predstavili so dve listi in na vsaki je po 12 kandidatov.
Prva lista, na kateri kandidirajo pripadniki levičarskih strank (socialdemokrati, socialisti in komunisti) ima za volilni znak nakovalo, lopato, vzhajajoče sonce, bršlja-nov list in napis «Alleanza democratica », kandidirajo sledeči:
Luigi Borgnolo (PCI), Enzo Cantarutti (PCI), Fernanda Comelli por. Pascolini (PSDI ), Angelo Cormons
(FCI), Giuseppe Cudicio (PSDI), Giuseppe Flebus (PSI), Giuseppe Gentili (PSI), Primo Leone (PSI), Bellino Piccaro (PSDI), Danile Pozzi (PSI), Giordano Tosolini (PSI), Ivano Zam-parutti (PSI).
Na drugi listi, ki jo je predstavila krščanska demo-
kratska stranka, pa kandidirajo:	Giuseppe	Piccaro
(sedanji župan), Emilio Ba-lutto, Delfo Benati, Mario Bini, Dario Boreanaz, Bruno Caporale, Erminio Fraca-storo, Adriano Jacuzzi, Leo Sabbadini, Sergio Sabbadi-ni, Gino Specogna, Bruno Tomat.
REZIJA
Prva poroka v cerkvici sv. Ane na planini Krnica
Mnogi novoporočenci se danes ne poročajo v svoji farni cerkvi, ampak iščejo skromne in zakotne cerkvice; nekateri v visokih planinah, drugi v težko dostopnih dolinah in nekateri celo na otokih, da si tam, odmaknjeni od sveta, obljubijo večno zvestobo. Tak sugestiven kraj sta si izbrala tudi Domenico Mucchino iz Njivice in Livija Clemente iz Učeje. Poročila sta se v cerkvici sv. Ane na planini Krnica, kjer se do danes ni
AHTEN
Dokončali bodo panoramično cesto Subid - Prosnid
Te dni so dali v zakup (a-palt) dela, da bodo razširili in asfaltirali panoramično cesto Ahten - Malina - Subid - Prosnid. Stroški za ta dela bodo znašali 207 milijonov lir, dela pa je prevzelo gradbeno podjetje Manzocco iz Nem. Dežela bo vzdržala 80% stroškov, ostale stroške pa so razdelili takole: 10% jih bo krila videmska provincialna administracija, 10% pa komun Ahten in Ti-pana, ker poteka cesta namreč preko teritorijev teh dveh komunov.
Cesta je že dolgo v grad-
nji, a je niso mogli nikoli dograditi in ker so bila dela zaradi pomanjkanja sredstev tudi po več let ustavljena, se je vse sproti podiralo. Dolga je 15 kilometrov in se dviga 700 metrov visoko. Do Subida je še dokaj vozna, a do Prosnida v zimskem času ni mogoče priti niti z vozili.
Ljudje so zato to novico, da bodo sedaj zares uredili cesto, saj so jo dali že v apalt, sprejeli z velikim veseljem. Upajo tudi na razvoj turizma, ki bo vsaj nekoliko poživil te uboge hribovske vasi.
še vršila nobena poroka, pa čeprav je cerkvica stara 250 let.
V tej cerkvici, ki stoji več kot 1000 metrov visoko, se bere maša le dvakrat na leto in spada pod župno cerkev v Ravenci. Je nekakšna romarska pot za domačine in zato jo z ljubeznijo oskrbujejo, čeprav živi na tej planini le malo ljudi in to samo v poletnem času, ker imajo živino na paši.
Novoporočenca, oba ljubitelja gora, sta se zato odločila za ta mirni kotiček in s seboj povabila številne svate, saj vodi semkaj sedaj dobra cesta in je moč potovati po njej z avtomobili.
Vaščani in prijatelji jima želijo mnogo srečnih in zadovoljnih let na skupni življenjski poti.
se je udeležilo silno dosti ljudi, kar je dokaz, da je bila rajnka spoštovana in priljubljena širom okolice. Hčerki Ani, ki živi z možem v Nigeriji in drugim sorodnikom izrekamo naše globoko sožalje.
GORJANI
NOV ŽUPNIK
V GORJANIH
V Gorjanih so z veliko slovesnostjo sprejeli g. Giacinta Marchiola, ki je bil imenovan za župnika te naj-zapadnejše hribovske fare v Beneški Sloveniji. Vaške u-lice so bile vse okrašene s slavoloki in dobrodošlicami. Novi župnik je takoj obiskal farno cerkev v Sv. Heleni in v Sv. Juriju, kjer so ga domačini tudi povsod prisrčno sprejeli in pozdravili. Gospodu Giacintu Marchiolu želimo obilo plodnega dela in prijetno počutje med dobrimi. Gorjani.
IZ TERSKE DOLINE
UMRL JE VITO CULLINO IZ TERA
V globoki žalosti naznaja-mo, da je preminul naš najstarejši mož od komuna: 91-letni Vito Cullino iz Tera. V svojem dolgem življenju ni poznal drugega kot delo in ljubezen do družine in rodne zemlje in zato je bil zelo priljubljen vsem domačinom. Rajnki zapušča ženo, sina Salvadora, ki živi v Avstraliji, hčere Noemi, Marcellino, Felicito, Regino in dosti vnukov in pravnukov.
Svojcem našega dragega rajnkega izrekamo iskreno sožalje.
FOJDA
UREDITEV CEST
Na zadnjem zasedanju komunskega sveta so med drugim sklenili, da bo komun vzel 15 milijonov lir posojila in tako mogel urediti cesto, ki vodi v Podklap. To cesto bodo tudi asfaltirali. Poleg tega bodo popravili tudi cesto čampej - Raščak, Fojda - Raščak in Podvrata -Čenebola.
NASI DRAGI RAJNKI
IZ KOMUNA BRDO: 91-
letni V-ito Cullino iz Tera, 76-letna Maria Pinosa vd. Negro.
IZ KOMUNA NEME: 72-
letna Aurora Antoniutti vd. Biasizzo, 56-letni Ferdinando Mauro, 75-letni Tarcisio Meneghini.
IZ KOMUNA FOJDA: 62
letni Callisto Balus, 70-letna Alda Ester Volpe.
IZ KOMUNA TAVORJANA: 50-letni Attilio Battistig, 62-letna Ersilia Macorig.
Vsem sorodnikom naših dragih umrlih izrekamo naše iskreno sožalje.
Spreliod skoari slovensko književnost
K S AVER M E Š K O
GLEDE UŽITKA GOZDOVJ7 KANALSKI DOLINI
Borba med podložniki in fevdalno gosposko v šestnajstem stoletju
Ksaver Meško se je rodil 1974 leta v Ključarovcih pri Tomažu nad Ormožem kot kmečki sin. Šolal se je doma, V Ptuju in Celju, po končani gimnaziji pa je bil v bogoslovju v Mariboru in Celovcu. Od 1898. leta je bil kaplan in župnik v različnih krajih na Koroškem, najdlje pri Mariji na Zilji blizu Beljaka (1906 - 1919), med vojno so ga obdolžili veleizdaje in zaprli, zbežal je čez mejo in živel v Ljubljani in na Brezjah, od 1921. leta pa je bil župnik v Selih pri Slovenjem Gradcu. Tudi v drugi svetovni vojni so ga zaradi njegove narodne zavednosti preganjali; med okupacijo je živel na Hrvaškem, v Bosni, Beogradu in Zagrebu. Po osvoboditvi se je vrnil na štajersko in tam živel do svoje smrti 1964. leta, ko je umrl v devetdesetem letu starosti v slovenjegraški bolnišnici.
Meško je pisal pesmi, črtice, novele, povesti, romane, drame in mladinske spise. Njegov prvi roman «Kam plovemo» (1897) je vzbudil veliko pozornost, vendar je v romanu opazna še precej naturalistična nota. Njegove «Slike in povesti» (1898-1899) in črtice «Iz mojega dnevnika» ( 1900) pa že pomenijo prehod iz realizma v simbolno in razmišljajočo smer.
Njegovo nadalnje delo so lirično nadahnjene črtice, v katerih razmišlja o svoji mladosti, družbeni resničnosti in umetnosti. Iz tega časa sta dve knjigi črtic, ki se medsebojno dopolnjujeta, «Ob tihih večerih» ( 1904 ) in «Mir božji» (1906).
Pri Slovenski matici je nato izdal svoje najobsežnejše delo v dveh knjigah:	«Na
Poljani» (1907), v katerim je ustvaril nekaj lepih po-
dob vaškega življenja. Ustvaril je tudi več uspelih podob iz kmečkega življenja: «Dve sliki», «Slike». Pred prvo svetovno vojno pa je podobo domovine simbolno pokazal v drami «Mati».
Kot mladinski pisatelj si je s petimi zvezki črtic in povesti « Mladim srcem » ("1911-1951), ki so izšli pri Mohorjevi družbi, zaradi vzgojne vsebine in izdelane oblike pridobil priznanje bralcev. Za mladino je napisal še knjige «Volk spokornik», «Našim malim» in «Mladini».
Meškovo pisanje preveva idealistični svetovni nazor
Pred nedavnim so se sestali člani družbe, ki upravlja vlečnice (sciovie) Matajurja, pokrajinski odbornik za turizem Romano Spe-cogna, župan komuna špe-ter prof. Cirillo Jussa in drugi, da so razpravljali o programu, ki ga morajo izvesti, da bo postal Matajur čim-prej tak zimsko-športni center, da bo mogel zadovoljiti tudi zahtevnega turista. Smučišča so tu namreč prekrasna, manjka pa še marsikaj, kar smučarji pogrešajo.
Vas Matajur je majhna in ima samo en sam dobro o-premljen hotel, kar seveda ne zadostuje v glavni sezoni za množice smučarjev, ki bi se radi zadržali kaj dlje časa tukaj. Razpravljali so zato tudi o tem problemu in ga vključili v okvir načrta za razvoj tega centra. Zgraditi nameravajo veliko restavracijo, ki bo stala 90 milijonov lir. Poleg tega bodo zgradili tudi dve vlečnici, e-nc za začetnike in drugo za že izkušene smučarje, ki se bo dvigala iz Mersina.
Potrebno bo seveda dokončati tudi «super» turistično cesto, ki je že v gradnji in tako omogočiti dostop v Matajur neštetim, mislimo reči ne samo tistim, ki posedujejo lastna vozila, ampak tudi onim, ki radi
in lirizem, pomemnejše pa je tam, kjer se približuje resničnemu življenju in kjer izpoveduje globoko domovinsko ljubezen ljudi, ki so se odtrgali od doma, šli po svetu za kruhom ali pa bili pregnani z rodne grude. Kot duhovnik, ki je v mladosti sodeloval v liberalnem tisku, je v duhu mlajše katoliške inteligence skušal o-bjektivno, stvarno življenje poduhoviti in ga oblikovati z lirično zanesenostjo. Pri vsem tem je tudi zanimivo, da je Meško še za življenja užival velik ugled kot pisatelj in so ga tudi mnogo prevajali v tuje jezike.
potujejo z avtobusom, kar doslej skoraj ni bilo mogoče, ker je cesta preozka.
Upajmo, da se bodo ti načrti izvedli kmalu, saj so turistični delavci spoznali, da je Matajur izredno zanimiv kraj in prikladen za turizem v vseh letnih časih. Vas Matajur leži namreč 954 metrov visoko, hrib Matajur pa je visok 1643 metrov. Sneg se obdrži tu zelo dolgo, poleti pa veje prijeten hlad in čist zrak, katerega tako pogrešajo ljudje, ki ves teden žive med razgretimi mestnimi stenami.
Kulturno društvo «Ivan Trinko» organizira 3. tečaj slovenskega jezika in se bo pričel verjetno meseca decembra.
Vpisovanje se vrši na sedežu društva v Čedadu, ul. IX. Agosto 8 - tel. 71386.
Il circolo di cultura «Ivan Trinko» organizza il 3. corso di lingua slovena.
Il corso inizierà proba bilmente in dicembre. Per le iscrizioni rivolgersi alla sede del circolo a Cividale, Via IX Agosto 8 - tel. 71386.
Bamberška škofija je, kot pravijo zgodovinarji, vedno izvajala milo oblast in je s posebnimi ukazi uredila vse obveznosti glede koncesij prebivalstvu. Pomemben je ukaz od 18. avgusta 1584., ki je zajezil zlorabe gozdov v Kanalski dolini, ki je, po tedanjih dokumentih, obsegala 22.000 juter (kakih 5.500 hektarjev) in katerih pretežen del je bil zasajen z iglavci. Površina je bila torej, kot so nam razkrili dokumenti, pretirano majhna.
Drugi objavljeni ukaz o gozdovih, ki je nadomestil poprejšnjega, pa nosi datum 1537. in ga je sestavljalo 42 členov ter so se po njem morali ravnati tako podložniki kot uradniki; bamberški gospodje kot tudi vicedom so ga dobro preštudirali, vendar na nekaterih mestih ni ustrezal. Trbižani so izrazili neprevidno željo, da bi ga lahko prebrali z namenom, da bi videli, če je več ali manj sprejemljiv, še preden so ga razglasili s prižnice, a so bili zato kaznovani z globo sto zlatnikov in so torej stresli svojo jezo na mojstra gozdov kot na grešnega kozla novega reda.
Želeli smo navesti omenjeni dogodek samo zato, da bi pokazali, kako je že v šestnajstem stoletju obstojala borba med podložniki in fevdalno gosposko glede užitka gozdov.
Zadnji objavljeni ukaz je tako imenovani «Waldung Forstordnung», ki ga je podpisal škof Friderik Karel 18. junija 1731. in v katerem je bil jasno začrtan osnutek, da lahko uživa prebivalstvo potrebno množino lesa iz fevdalnih gozdov samo z izrecnim dovoljenjem.
V teku stoletij so bili bamberški škofje prisiljeni čedalje bolj trošiti velike vsote za upravljanje svojega prostranega gospodstva, pa tudi zavoljo bojkota avstrijske vla-oblasti in se je neprestano širila, a ji avtonomna kneževina ni mogla ugajati. Na drugi strani pa so se tudi časi spreminjali, nove ideje so zmagovale in povsod so po malem skušali uvesti nov red in zakonodajo. Zavoljo tega je bila 20. aprila 1675. sklenjena med bamberškim škofom Filipom in avstrijskim cesarjem Lepopoldom II. pogodba, s katero se je škofija
odpovedala suverenosti nad svojim starodavnim fevdalnim posestvom, vendar je ohranila lastninske pravice nad gozdno posestjo in delno tudi nad tistim delom, ki je pripadal gosposki iz Fe-derauna.
Zavoljo številnih vojn, v katerih se je bila znašla Avstrija v prvi polovici XVIII. stoletja in zaradi slabega finančnega položaja je bilo nujno potrebno zvišati davke, ki so seveda prizadeli tudi škofijo. Da bi se izognila težkemu davčemu bremenu, je bila škofija prisiljena odstopiti gozd Federaun. Pro-
Dovolite mi, da Vam kaj malega v -Slov.» pišem. Od vseh vetrov slovenskega sveta donaša «Slov.» dopise, le od nas se nikdo ne oglasi, da bi semtertje kaj naznanil. Zatorej napišem jaz par vrstic. Kar se slovenščine tiče, je pač tukaj že žalostno z njo. Nimamo še pravih slovenskih šol, pa tudi potrebnih knjig ne, da bi se sami izobraževali. Da od druzih molčim, o-menjujem samo duhovščine, izmed katere se jih veliko ni v šoli nikdar slovenščine ni učilo. Ni čuda potem, da siz italijanščino pomagajo, kar morejo, ter spravljajo mešanico na dan, da se Bogu usmili, kakor npr. s punjami in cabadmi (s pestmi in palicami) Krištuša butajo?, ali pa kui se da ne (kdo ve da ne) itd. Težko težko se še kje najdejo teko zanemarjeni Slovenci, kakor ravno tukaj. Zato je pa tudi z enakopravnostjo še čudno. Dasiravno jo je presv. cesar izrekel ter zatrdil vsem deželam in narodom, in so ji tudi ministri več ali manj udani, ni je pa vendar še na-paziti tukaj pri nižjih uradnikih, ki imajo vsaki čas največ z ljudstvom opraviti, pa se malo malo za njegov jezik menijo. Vendar pa se mi doz-
daja je bila sklenjena 5. maja 1759. med škofom Adamom Friderikom Seinscheimom in cesarico Marijo Terezijo v višini milijon forintov, torej za kapital, ki ga je zagotavljala neka dunajska banka.
Avstrijsko cesarstvo se je torej vsesalo v to zemljo, ki je prešla v državno lastništvo z vsemi bremeni, nastalimi med favdalnim obdobjem: kupčija je bila slaba in 1. januarja 1878. leta je bil trbi-ški gozd prodan princu svetega cesarstva Francescu Orsi-niju von Rosenberg za 57.000 forintov, izzvzet od prodaje pa je bil rajbeljski rudnik.
deva, da še čutijo, da so prešli stari časi, v katerih smo se pod palico prijazno in na smeh držati morali. Tudi tu že zaslužimo, da uživamo vse dobrote enakopravnosti in ustavnega življenja. Pa ne samo vlada, pozablajo nas tudi naši bratje Slovenci. Naj omenim le družbo sv Mohora. Ni mi treba praviti, da se mi zlasti za ljudstveno omiko jako imenitno, in da mora dober sad o-broditi, sakaj kjer se udje eden drugega molijo in se na kratko češejo samo, tam se mora kaj dobrega dognati. Vprašam pa zdaj, zakaj se vabila za vstop ne pošiljajo med vse Slovence? kajti od beneških Slovencev ni ne duha ne sluha v tej družbi in vendar oni sv. Mohora praznujejo in v veliki česti majo! Šteje pa se teh okoli 30.000, ki od Goriških brd tje do Rezije skorej vsi po hribih prebivajo in večji del borno žive. Naj bi se vabila tudi beneškim gg. fajmoštrom kakor v št. Peter, v Podutano, itd. poslala. Menim, da bi to nikakor ne škodovalo. Tako bi se vsaj polagoma začeli učiti brati in potem tudi delati, česar se zdaj še tolikanj pogreša. (CELOVEC, 17. maja 1865 -I. tečaj štev. 36, stran 143)
IZPOD MATAJURJA
Dobre perspektive za razvoj zimskošportnega centra na Matajurju
Delegacija društva izseljencev iz Beneške Slovenije, ki je dne 9. septembra izročila veleposlaništvu v Švici resolucijo, v kateri so obrazložili politično zgodovino in današnje stanje Beneške Slovenije. V sredi vidimo med našimi emigranti italijanskega veleposlanika v Bernu Adalberta Figarola di Groppello, ki je sprejel delegacijo
Kaj so pisali o nas v preteklosti
«SLOVENEC» ■ Od beneške meje
FRANCE BEVK
Kaplan Martin Čedermac
47
Besede, ki jih ni bil prej pripravil, a so mu žive vrele iz srca. Bil se je preveč razvnel, da bi mogel prestajati na mestu, že v tretje se je dvignil, kaplje vročega potu so mu stopile na čelo. Mahal je z rokama, kakor da pesti in prepričuje svoje vernike. Toda nenadoma, ko je bil v največjem ognju, mu je zmanjkalo besed, vzelo mu je glas. Spomnil se je svetega Frančiška, ki je zaplesal pred papežem in ga z ritmičnimi gibi svoji udov globlje prepričal, kakor bi ga bil mogel z jecljajočo besedo. Ali naj zapleše? Ali naj zajoče? Imeli bi ga za blaznega. Z bridkostjo se je zavedel svojega brezupnega položaja. Vse zaman! Trepetal je, solze so mu stopile v oči.
Nadškof se je dvignil in mu položil roko na ramo.
«Upam, da prav razumem vašo gorečnost, in sem je vesel», je rekel z nekoliko spremenjenim glasom. «Potrudili se bomo, da bomo v posameznih primerih omilili vaš položaj ... ».
Čedermac je čutil le eno: vse do konca je izgubljeno. Polastil se ga je obupen pogum, zagorel je v uporu.
«Prevzvišenost!» je vzkliknil. «Prepričan sem, da niste storili vsega, kar je v vaši moči!».
Nadškof mu je nekaj trenutkov zavzet strmel v obraz.
«Vest nam ničesar ne očita», je rekel trdo, s trepeta-
jočim glasom. «Previdnost nam ukazuje, da ne smemo iti do skrajnosti, sicer lahko nastanejo nedogledne posledice».
«Zgodovina nas uči drugače», je rekel kaplan, ki je tedaj ves plaval v blazni omotici. «Bismarck je dal zapreti škofa Lichnowskega, ki se je potegoval za jezikovne pravice Poljakov. Papež mu je v zahvalo kardinalski klobuk poslal v ječo».
«Da, raznumem», je nadškof mirno prenesel udarec in se prizanesljivo nasmehnil. «Toda ne smete pozabiti, da se je to zgodilo v čisto drugačnih okoliščinah».
Čedermac je bil kakor povodenj, ki prestopa bregove.
«Ne, prevzvišenost. Okoliščine niso bile drugačne. Drugačni so bili možje, ki so tedaj vodili Cerkev...».
«Don Čedermac!» mu je nadškof strogo segel v besedo. «Brzdajte se! Preveč se spozabljate».
Čedermac se je zavedel kakor iz pijanosti in se zgrozil vase. Občutki so ga bili zgrabili kot deroča reka in ga tirali s seboj.
«Odpustite!» se je priklonil, vendar mu obžalovanje ni prihajalo iz srca. «Zaneslo me je. če se morete le malo vživeti v naša čustva, boste razumeli, še eno besedo, ki mi je na srcu. Ne pozabite: edini, ki bo imel od tega škodo, bo Cerkev. Jaz in moji tovariši tega ne bomo krivi. Storili smo vse, kar je bilo v naši moči. še več, kot je bilo v naši moči. Mi si ničesar ne moremo očitati. A vi, prevzvišeni, glejte, kako se boste opravičili, ko boste stali pred božjo sodbo!».
Poslednje besede so bile izgovorjene vdano, skoraj tiho, a so učinkovale kakor krik. Čedermac jih je bil že zdavnaj pripravil, a ni verjel, da jih bo mogel kdaj izreči;
zdaj jih ni mogel zadržati. Merjene so bile v srce, cilja niso zgrešile.
Nadškof je stal nekaj trenutfov kot okamenel, obraz se mu je nabral v stroge gube, a je naglo premagal razburjenje.
«Vsak po svoje bomo odgovarjali», je rekel s pridržanim glasom. «Bog nam bo sodnik, a mi si ne lastimo njegove sodbe», je dvignil desnico. «Zdaj pojdite! Gospod z vami!»
Martin Čedermac mu je poljubil prstan.
Bila je že pozna noč, ko se je Čedermac z zadnjim vlakom pripeljal v Čedad... Ko je bil stopil iz nadškofije, se mu razburjenost ni takoj polegla, solze so mu venomer silile v oči. V vlaku se je stisnil v kot in gledal skozi šipo na mračno pokrajino, ki je bežala mimo. Bil je skrajno izmučen, polagoma so mu otopevale še misli in občutki. Saj je vedel, da se mu bodo še tisti večer znova prebudili, a tedaj mu je bilo dobro tako. Blagroval se je, da ni srečal kakega znanca, ki bi silil vanj z vprašanji. Tako, stisnjen v kot, s pogledom v noč, bi se bil rad vozil v neskončnost, daleč od sedanjosti.
Stopil je iz vlaka, tedaj je občutil lakoto. Zavedel se je, da ta dan skoraj ničesar ni zaužil. Zavil je v samotno restavracijo, naglo povečerjal in odšel. Bilo je pozno, ob tisti uri noben avtobus ni več vozil skozi Nadiško dolino. Da bi v mestu ostal čez noč, mu ni bilo po srcu; odšel je peš proti domu.
Pred poldnem je bil veter ponehal, nebo se je znova začelo zagrinjati z oblaki. Dan je bil siv, mrk; niti za trenutek ni posijalo sonce. Proti večeru je zopet začela pihati vlažna sapa, ki ni trgala oblakov, vela je pri tleh, kakor da teče po dolini široka, ledena reka in se zliva čez ravnino. V mraku so trepetale gole murve in temne ciprese.
A
Nfe
!$§S®SS8*i?
ricUe, rrujobcU
za
Zgodilo se je zdavnaj, ko so še vsi ptiči živeli v toplih krajih. Na Altaju so ščebetale le reke. Ptiči z juga so zaslišali to pesem vod in hoteli so vedeti, kdo tako glasno zvoni in tako veselo poje, kaj se je veselega zgodilo na Altaju.
Leteti v neznane kraje pa se jim je le zdelo premisleka vredno. Zaman je planinski o-rel prigovarjal svojim sokolom in orlom, sovi in kukavici. Edino sinica se je upala poleteti na neznani sever.
«Pa da ostaneš tam!» ji je zaklical orel ob slovesu. «Če je tam dobro, se hitro vrni in pokazala nam boš pot!».
Sinica je razprostrla peruti in odletela.
Končno je zagledala valovite gore. Zagledala je Altaj, rožnat kot večerna zarja. Spustila se je z neba na cvetoči grm. Iz oblakov so padale bele snežinke, ali grm je kljub temu tako razkošno cvetel, da od rožnatih cvetov ni bilo videti ne njegovih listov ne njegovih vej.
Sinica je pogledala navzdol. Ves sneg na Altaju je bil v cvetu, svetlorumeni in modri cvetovi so stali na njem resasti kot medvediči. Sinica je začutila, da je lačna in takoj je našla v snegu zrno iz prejšnjega leta, poleg njega posušeno jagodo in nekoliko dalje plazečega se črva.
Tako ji je bilo prijetno, tako se je počutila srečno, da je čisto pozabila, zakaj je priletela sem in kdo jo je poslal. Niti tega se ni spomnila, kje se je rodila. Nenadoma pa je nebo potemnelo. Sinica je zagledala ptičjo vojsko. Njej na čelu je letel strašni orel.
«Pomlad, pridi! Pomlad, pridi!» je vzkriknila sinica.
Ali orel je že krožil nad njo.
«Zakaj se nisi vrnila? Zakaj nas nisi poklicala?».
«Spoštljivo se vam klanjam, veliki orel! V tej pokrajini leži sneg v sedmih plasteh. Sneg pada tu iz sedemdesetih oblakov. Sedim in na vse grlo
kličem pomlad: «Pomlad, pridi! Pravkar sem se odpravljala, da poletim po vas. Pomlad, pridi! Pomlad, pridi!».
Orel je sedel na vejo, nekoliko privzdignil peruti in pogledal čeznje na Altaj. Gore so bile pokrite s snegom. Tudi v dolinah je ležal sneg.
In povsod, kjer se je slišal njen klic, se je sneg v resnici sesedel in odtekal v potokih.
«Tokrat ti oprostim», je rekel orel sinici. «Toda čez leto dni bom videl, če si govorila resnico».	»
In od tedaj začenja sinica, da bi ne prišla na dan njena prevara, prva med ptiči s svojo pomladno pesmijo.
«Pomlad, pridi! Pomlad, pridi!».
In šele za njo prično peti ostali ptiči.
JUxaz	in
živel je stari, sivi Mraz. Imel je mladega sina.
Mladi Mrazek se je neznansko rad bahal.
Večkrat si je dejal: «Oče je še star, jaz pa mlad in močan. Če le hočem, pa bo vse naokoli en sam mraz».
Nekoč je Mrazek videl, kako je šel debel človek v kožuhu v mesto.
«No», si je dejal Mrazek, «na tem človeku bom preizkusil svojo moč!».
Res, vso pot je hitel za človekom, skozi in skozi ga je prebadal, od glave do nog
Želva, podgana in piščal
Ko je nekega dne želva piskala na svojo piščalko, pride mimo podgana, nekaj časa posluša in pravi:
«Posodi mi piščalko».
«Ne!» odvrne želva. «Ti bi si jo gotovo obdržala».
«Pa mi kaj zapiskaj!».
Želva začne piskati:
«Feng, feng, kulo, fong, feng».
«Kako lepo znaš piskati na to piščalko, želva! Daj no, posodi mi jo vendar malo!».
«Tu je imaš, pravi želva, «toda ne jemlji je s seboj. Ako mi uideš z njo, te bom presneto nasukala!».
Podgana vzame piščal, jo poskusi in začne plesati. Nazadnje ji je pa godalo tako všeč, da pobegne z njim.
Želva leti za njo, toda počasna, kakor pač je, kmalu odneha.
«Le čakaj», zakriči za podgano, «te že še dobim dovolj zgodaj! ».
Nato gre skozi gozd in pride do potoka. Tam poseka drevo, kjer so prebivale čebele, pa jim pobere med. Potlej gre
zatem pride tudi
pa je to?» ji zablešči
nazaj, leže kraj poti in preži na podgano. Popolnoma se zarije v listje, le zadnji del, koder se je namazala z medom, moli iz listja.
Kmalu podgana.
«Oj, oj! Kaj vzklikne, ko se med nasproti. Dotakne se s prstom in oblizne.
«Ah, to je med».
«Ne, ne», pravi druga podgana, ki pride mimo, «to je želvin zadnji del».
«Ne, ne, to je med».
Sladkosnednost jo premoti, da pomoli jezik v želvino lupino, ki se hitro stisne.
«Želva, izpusti moj jezik!» zakriči podgana.
«Vidiš», pravi želva, «kaj sem ti bila rekla? Ali te nisem ujela, dasi hočeš biti tako pretkana? Ha, ha! Kje je moja piščal?».
«Jaz je nimam, želva».
«Lažeš! Če mi je takoj ne daš, te še bolj stisnem».
Tedaj je podgana hitro vrnila piščalko.
PET BRA
prešinjal. Prav do doma ga je preganjal.
Brž ko je človek prišel domov, je tudi umrl.
Mrazek se je razrepenčil pred očetom:
«Kdaj se je tebi posrečilo, da bi bil premrazil takega de-beluharja v takem kožuhu! laz sem pa to storil!».
«Fant moj!» je rekel stari Mraz. «Prava reč, če premagaš takega ravzajenega gospoda! Pa daj — prem razi tistegale kmetiča! Ali ga vidiš,? V gozdu seka drva».
Mrazek se je zasmejal, rekoč:
«No, ali je to kaj takega? Samo dihnil bom vanj, pa bo po njem!».
Mrazek se je lotil kmetiča. Obdeloval ga je zdaj s te, zdaj z druge strani, mu puhal v obraz in se mu zagrizel za ovratnik.
Kmetiču pa nič — še bolj je udrihal s sekiro in si celo brisal pot s čela. — «Uf», je dejal, «kako je vroče!».
«Že prav!» se je razjezil Mrazek». Me boš že še spoznal!».
In je smuknil v kmetičeve rokavice. Kmetič pa se je bil tako ugrel, da jih je slekel in vrgel na drva.
Žc je kmetič nasekal drv, jih povezal v butaro, si kučmo potisnil na čelo in se ozrl po rokavicah. Lej, pa so bile zamrzle, ko da bi bile iz ledu.
Pa je vzel sekiro in je udrihal po rokavicah, da bi jih omehčal. Mrazka je tako namlatil, da se je komaj privlekel domov.
Ko ga je stari Mraz zagledal, se je zasmejal in rekel:
« No, zdaj si pa dobil svoje!».
Živela je nekoč mati, ki je imela pet sinov, od katerih je bil vsak obdarovan s posebno zmožnostjo.
Prvi je bil sledeč, da je sledil živali ali človeka še po petih letih.
Drugi je lahko v hipu razrušil grad.
Tretji je bil strelec, da je zadel zvezdo na nebu.
Četrti je bil hiter, da je ujel strelo iz oblakov.
Peti je lahko v trenutku postavil grad.
Zgodi se, da odnese hudobni duh kralju tiste dežele edino hčer. Kralj razglasi po mestih in vaseh, da mu je zli duh uročil in odnesel hčer edinko. Vse junake tiste dežele vabi, naj jo gredo iskat, in pravi, da da rešitelju hčer ko za ženo, po smrti pa krono in vladarstvo.
A boj z zlim duhom ni bil lahek. Premnogi junaki se odpravijo, prehodijo križem svet in preiščejo brezna in skalne dupline, a nihče je ne najde.
Tudi do petih bratov dospe glas o izgubljeni kraljični. Domenijo se in se opravijo po svetu, da jo poiščejo.
Prvi brat hodi spredaj in sledi, kod je šel zli duh z ugrabljeno kraljevo hčerjo. Gredo po sledi in pridejo pred velik, trdno zidan grad. Tu zmanjka sledu. Bratje vedo, da biva v gradu hudobnež s kraljevo hčerjo. Ustavijo se in gredo okoli obzidja, a v notranjost ne morejo. Zdaj nastopi drugi brat, ki razruši v hipu zidovje, da ostane samo še groblja. Ko se grad zruši, se dvigne zli duh iz podrtije in odnese kraljevo hčer visoko pod nebo. A že nastopi brat, ki je lahko zadel zvezdo na nebu; pomeri in ustreli hudobneža. Zli duh izpusti kraljično, ki pada ko kamen proti zemlji. Pa priskoči brat, ki je bil tako hiter, da je ujel strelo, in ulovi deklico v roke.
Kraljična je bila zdaj rešena.
Bratje jo vzamejo v svojo sredo in potujejo proti domu.
Ko zli duhovi zvedo, da so jim bratje umorili poglavarja, se zberejo v veliko trumo in jo udarijo za njimi, da bi se maščevali in bi jim zopet vzeli kraljično. Vojska hudobnežev drvi za brati in ko jih ti zapazijo, ne vedo,
kako bi se rešili. Pa nastopi peti brat, ki je lahko v trenutku postavil grad. Na mah se dvigne okoli njih močno obzidje in bratje se znajdejo v trdnem gradu. Hudobneži pohajajo okoli gradu, a poskušajo zaman, da bi ga podrli. Ko uvidijo, da nič ne opravijo, je jezni odkurijo.
Zdaj gredo bratje dalje proti domu. Kraljično peljejo v rodni grad in jo izroče kralju. Vladar se silno zveseli, ko z.agleda rešeno hčer, pa vpraša, kdo jo je rešil. Bratje mu odgovore:
— Vsi smo je rešili. Zdaj kralj ne ve, kako bi izpolnil dano obljubo in komu naj bi jo dal z.a ženo. Reče jim:
— Dogovorite se sami, kdo bo moj zet! Če ste vsi rešili kraljično, ni mogoče, da bi jaz odločal.
Bratje se posvetujejo, a se ne morejo pogoditi. Sklenejo zato, da gredo domov in povprašajo mater za svet in da prepuste njej odločitev. Vrnejo se na rojstni dom in povedo materi, kako in kaj se jim je dogodilo. Mati jim pravi in svetuje, naj ne razdirajo medsebojne ljubezni s prepiri in zavistjo. Priporoči jim, naj prepuste kraljično najmlajšemu, drugi pa naj ostanejo pri njem, da mu bodo v oporo in v pomoč.
Tako se je tudi zgodilo. Bratje so slušali materino besedo; prepustili so kraljično in krono najmlajšemu in so ostali pri njem. Skupno so vladali in ker so bili obdarovani s prečudnimi zmožnostmi, jih ni nihče preganjal.
rf)oa .soseda
Pred mnogimi leti sta živela v mestu Kioto dva soseda. Prvi je bil reven čevljar, drugi pa bogat lastnik branjarije z ribami. Od jutra do večera je rezal ribe na koščke in jih pekel. Nabadal jih je na bambusove ražnje, jih obešal nad žerjavico, jih prekajeval, sušil na zraku in pražil. Posebno okusno je znal pripravljati jegulje. Polival jih je z dišečo omako, jih pražil na razbeljenem maslu in namakal v kisu.
Skratka, možak je poznal svoj posel. Imel pa je neko slabo lastnost: bil je strašansko skop in nikomur ni dal svojega blaga na upanje.
Njegov sosed, reven čevljar, je zelo rad jedel prekajene jegulje, žal pa ni imel nikoli denarja, da bi si jih lahko privoščil. Vsi pa vemo, da je revščina iznajdljiva. Tudi naš čevljar se je domislil, kako bo potolažil svojo strast do prekajenih jegulj.
Opoldne, ko je bil čas za kosilo, je stopil k prodajalcu rib, potegnil izpod pazduhe riževo gibanico in se usedel k ognjišču, nad katerim so visele jegulje. Sedel je in se pogovarjal z bogatim prodajalcem, zraven pa ves čas
Josip Ribičič
Meč in zlato
Nekoč sta se srečala meč in zlato. Meč se je svetil, zlato je žarelo. Pa sta se začela prepirati, kdo je močnejši.
« Jaz vse premagam! » vzklikne meč. « Vsaka vrata prebijem! ».
« Jaz sem močnejše! » odgovori zlato. « Česar ti ne zmoreš, opravim jaz! Meni se vsaka vrata sama odpro!».
« Mene se vse boji! » zavpije meč.
« A mene si vse želi! » je odvrnilo zlato.
Meč osramočen pomolči, potem se domisli:
« Če zamahnem, prinesem smrt tudi tistim, ki si tebe žele! ».
Zlato premišljuje in premišljuje, potem pa reče:
«Kaj bi se prepirala! Združiva se in ves svet bo najin!».
In od tega dne sta meč in zlato nerazdružljiva.
lakotno vdihaval duh po prekajenih ribah.
Kako čudovito so dišale! Čevljar je vsrkaval njihov vonj skupaj z riževo gibanico in zdelo se mu je, da ima v ustih tolsto, mehko jeguljo
Tako je delal vsak dan.
Toda skopi prodajalec rib je opazil čevljarjevo zvijačo. Sklenil je, da bo od njega na vsak način izterjal denar za ta užitek.
Neko jutro, ko je čevljar delal čevlje, je vstopil v njegovo kočo in mu molče pomolil list papirja. Na njem je bilo zapisano, kolikokrat je prišel čevljar v branjarijo vdihavat vonj po prekajenih jeguljah.
«čemu mi daje spoštovani gospod ta papir?» ga je vprašal čevljar.
«Kako to - čemu?» je vzkliknil lastnik branjarije. «Se ti ne zdi, da lahko hodi vsak človek k meni in zastonj vdihava čudoviti vonj po prekajenih jeguljah? Za takšen užitek je treba plačati!».
čevljar je brez besede vzel iz robca dva medeninasta novca, jih dal v skodelico, jo pokril z dlanjo in stresal skodelico, da je denar glasno žvenketal.
čez nekaj minut je postavil skodelico na mizo, se s pahljačo dotaknil koščka papirja, ki mu ga je bil prinesel bogati sosed, in rekel:
«Tako, zdaj vsa si bot...».
«Kako to misliš? Kaj pa čvekaš, Nočeš plačati?!».
«Saj sem vam že plačal!».
«Kako? Kdaj si plačal?».
«Za vonj po jeguljah sem plačal z žvenketom svojih novcev. Kaj pa še hočete? No, če mislite, da je dobil moj nos več kot vaša ušesa, lahko še minuto stresam skodelico».
Tako je rekel in stegnil roko proti skodelici. Toda skopi prodajalec je že razumel, da ga ima čevljar za norca. Ni počakal za žven-ketanje, temveč je odhitel v branjarijo.