W\ Slovensko Ljudsko Gledališče Celje
Ervin Fritz
MIRAKEL O SVETI NEŽI
Slovensko ljudsko gledališče Celje
Gledališki trg 5 3000 Celje
Borut Alujevič, upravnik
Tina Kosi, v.d. umetniškega vodje in dramaturginja Miran Pilko, tehnični vodja
Jerneja Wolfand, vodja programa in propagande Tel. +386 (0)3 4264 214, faks +386 (0)3 4264 220 Urška Zimšek, blagajničarka Tel. +386 (0)3 4264 208
(blagajna je odprta vsak delavnik od 9.00 do 11.00 in uro pred pričetkom predstave)
Tajništvo
Tel. +386 (0)3 4264 202 Centrala
Tel. +386 (0)3 4264 200 Spletna stran: www2.arnes.si/slg-ce/
E-mail: tajnistvo@slg-ce.si
Ustanovitelj SLG Celje je Mestna občina Celje.
Program gledališča finančno omogoča Ministrstvo za kulturo.
SVET SLG CELJE: Slavko Deržek, Ana Kolar, Marijana Kolenko, Martin Korže, Aleksa Gajšek Kranjc, Miran Pilko, Bojan Umek, Zvone Utroša, Jagoda Tovirac (predsednica).
ČLANI STROKOVNEGA SVETA: Polde Bibič, David Čeh, Franci Križaj, Anica Kumer (predsednica), Bojan Umek.
VSEBINA
Ervin Fritz: MIRAKEL O SVETI NEŽI, učna ura krščanske morale
Fotografije uprizoritve
Esmeralda Vidmar Canjuga,- MIRAKEL O SVETI NEŽI Odlomki iz knjige Krščansko devištvo
V slovo Brunu Baranoviču
Ervin Fritz
MIRAKEL O SVETI NEŽI
Režiser Vinko Moderndorfer
Dramaturginja Tina Kosi Scenografinja
in kostumografinja: Angelina Atlagić Glasba Uroš Rakovec Lektor Simon Šerbinek
Asistent scenografinje in kostumografinje Matej Filipčič
Premiera: 11. april 2003
Igrajo: KATEHET......................Janez Bermež
SVETA NEŽA.....................Manca Ogorevc
DESNI ANGEL....................David Čeh
SIMFRONIJ, namestnik...........Drago Kastelic
PROKOP.........................Mario Selih
GRK............................Tarek Rashid
LAVI NIJ A, UČENKA.............Tina Gorenjak
ELI, ANGEL.....................Primož Ranik
OLI, KRISTUS...................Damjan Trbovc
ALI, ANGEL.....................Igor Žužek
TRI BABNICE, RIMSKA ZIJALA.....Simona K. Ličen
...............................Barbara Medvešček
...............................Neva Jana Flajs
DEKLETA........................Simona K. Ličen
..............................Barbara Medvešček
..............................Neva Jana Flajs
..............................Tina Gorenjak
..............................Breda Dekleva
..............................Maja Dušej
TRIJE LEVI....................Primož Ranik
..............................Damjan Trbovc
..............................Igor Žužek
RABELJ........................Zvone Agrež
UČENKI........................Breda Dekleva
..............................Maja Dušej
Vodja predstave: Zvezdana Štrakl-Kroflič. Šepetalka: Breda Dekleva. Lučni mojster: Dušan Žnidar. Tonski mojster: Stanko Jošt Krojači: Zdenka Anderlič, Janja Sivka. Dragica Gorišek, Marija Žibert. Frizerki: Maja Dušej, Marjana Sumrak. Odrski mojster: Radovan Les. Rekviziten Drago Radakovlč. Garderoberki: Amalija Baranovlč, Melita Trojar. Dežurni tehnike: Gregor Prah Tehnični vodja: Miran Pllko.
I Ervin Fritz
MIRAKEL O SVETI NEŽI, učna ura krščanske morale
Igra o sveti Neži je komedija, ki prikazuje veroučno uro: katehet predava svojemu mlademu ženskemu avditoriju katoliški nauk o devištvu in svetništvu. V podkrepitev tega nauka si pomaga z nazornim zgledom, z življenjepisom svete Neže, krščanske device. Avtorju je služilo za spodbudo in podložek komedije veroučno delo Keršansko devištvo, ki je prvič izšlo leta 1834, spisal pa ga je anonimno A. M. Slomšek, in še nekaj podobnih kasnejših veronaučnih bukvić. Ta osnovni vir je treba navesti, ker je avtor zasnoval svojo komedijo tako, da je - na kratko rečeno -»dramatiziral« Slomškove bukvice potrebnih naukov: katehetov učni nastop tvori okvirno dogajanje, zgodba o sveti Neži pa služi kot ponazorilo potrebnih naukov, skratka, nazorni pouk na odru. Vendar pa se je pri dramatizaciji zgodilo nekaj zaradi česar bi blagi knezoškof, če bi še mogel, najbrž storil vse, da se ne bi zgodilo. Dramatizacija je pervertirala potrebne nauke v farso, ali bolje rečeno, v farsi je postavil na ogled pervertiranost potrebnih naukov. Igra o sveti Neži ni kot Moličrov Tartuffe, igra o tistih, ki pačijo pravi nauk, ampak o tistih, ki so spačeni od pravega nauka. Mirakel o sveti Neži je igra o nečloveškosti krščanskega devištva in svetništva in kaže na zmotnost naivnega prepričanja, da cerkveni gospodje pri veronauku ne učijo ničesar slabega. Avtorjeva tendenca v igri je na dlani, igra pa seveda ni polemičen traktat, ni spodbijanje tez s tezami, ampak gledališka igra, prikaz nekega dogajanja, katerega nosilci so dramske osebe. Resnost obravnavane snovi je zahtevala umotvor, ki naj bi bil skoz in skoz polnokrvna, razposajena, v kratkočasnih pesniških in proznih dialogih spisana komedija. Sveta Neža, kot ena od najvišjih vzornic devištva iz arzenala katoliške moralne teologije, je v igri nečloveška, monstruozna oseba, ki budi odpor in si zasluži samo toliko simpatije, kolikor je žrtev manipulacije skoz in skoz zavrženega Kateheta, moralnega teologa. Oba bi lahko bila vredna prezira, če ne bi bila tako smešna.
Mirakel o sveti Neži je izšel najprej v knjižni obliki leta 1977, prvič je bil uprizorjen v amaterskem gledališču Vrba v Vrbju pri Žalcu, v režiji Bogomira Verasa, 7. januarja 1984, krstno izvedbo v poklicnem gledališču je doživel na odru SNG v Mariboru 15. novembra 1985.
Kot je bila uprizoritev v Vrbju predvsem krajevni dogodek, sta bila izid knjige in mariborska uprizoritev deležna kritične pozornosti, ki je bila tiste čase v navadi.
Recenzenti in gledališki kritiki so se v glavnem strinjali, da je komedija mestoma čisto duhovita, nekateri pa so ji zamerili
predvsem to, da njena satira ni aktualna. Ker se bodo dvomi o njeni aktualnosti ob tokratni uprizoritvi gotovo spet pojavili, naj predstavim nekaj takratnih ugovorov.
Branko Hofman v Knjigi 77 št. 5 igro v celoti odkloni kot umetniško šibko, zlasti pa neaktualno: » V satiri ...je vse podrejeno ...zajedljivemu, neposrednemu, večinoma robatemu (torej estetsko dvomljivemu) posmehu na račun devištva, religiozne obcesivnosti, veroučnih didaktičnih zgodbic, ki so skušale normalno življenje ljudi in njihovo zdravočutnost vkleniti v primitivne strukture dogmatike.« ... »Satiri je marsikaj dovoljeno, tudi šepasti verzi in oglata proza, toda z naskakovanjem na odprta vrata sama sebi podstavlja nogo. Spolnost že zdavnaj ni več tabu, popevčic o devištvu tudi črnokljuni kalini ne pojejo več in zamorci, ki gestikulirajo s falosi, vnašajo v tekst več slabega okusa kot brezbožnega materializma.«
Malina Schmidt v Sodobnosti št. 6 iz leta 1978 ocenjuje igro podobno: »Bolje bi bilo, ko bi ta igrica ostala res zgolj popevajoča in igračkasta nekoliko lascivna zabava ob (s)preobrnjeni podobi deviške svetnice«... »v čezmerni in preresno zagnani avtorjevi ogorčenosti nad spolzkim cerkvenim moralizatorstvom pa je v pretiranem sorazmerju z lastno snovno malopomembnostjo, zlasti še, ker dandanes ravno področje erotike in seksa v literaturi in sploh ni posebno omejevano in zatirano.«
Andrej Inkret v Naših razgledih 26. avgusta 1977 si igri »ne bi upal prerokovati globlje ali plodnejše odrske prodornosti.« Takole misli: »Mirakel o sveti Neži je ... od začetka pa do konca zasnovan kot persiflaža katolicistične zadrtosti v rečeh morale in še zlasti spolnosti, telesnosti sploh. Res je dramatikovo sramotenje opravljeno na radikalen način, pogosto z odličnim humorjem, vendar ostaja vse skoz ‘samo’ sramotenje in posmehovanje, ki stoji in, kajpada, pade s svojim ‘nasprotnikom’. Prav tu je Fritzov komični ‘apokrif’ na šibkih nogah: obračunavati dandanes s tako silovitostjo in zajedljivo ihto z moralno in erotično zadrtostjo, pomeni, milo rečeno, naskok na odprta vrata... Škoda, brez bojevite polemične spremljave bi bil Mirakel o sveti Neži prav zares frivolna šala: zdaj se skoz njen erotizem nenehoma vleče enaka militantna sled, kot jo dramatik sam naskakuje s takšno sveto jezo.«
Kot kuriozum naj navedem še mnenje prijatelja pesnika Janeza Menarta, ki je v pogovoru z avtorjem igro docela odklonil, češ da se mu zaradi obscenosti in umazanih prizorov gnusi in da avtorju ni v čast, saj tako rekoč brca truplo. S truplom je mislil cerkev.
Od ostalih recenzentov Vladimir Kocjančič v svoji oceni mariborske predstave ponavlja ugotovitve Inkreta in Schmidtove in se nanje sklicuje, recenzenti Bojan Štih, Vasja Predan, Vladimir Memon in Lojze Smasek pa komediji neaktualnosti ne očitajo. Tudi to je potrebno omeniti.
Janez Bermež, David Ceh
Kaj je torej mogoče reči o očitkih, da je Mirakel o sveti Neži premilitanten in neaktualen, da z nesorazmerno ihto »milo rečeno naskakuje odprta vrata«?
Predvsem je mogoče reči, da stališča citiranih recenzentov ne bolehajo za levičarsko dialektiko osvoboditve, imajo pa do kraja premišljeno hierarhijo predmetov, ki naj bi jih satira prvenstveno obdelovala. Čeprav recenzenti ne povedo tega izrecno, je videti, da nedvomno vedo, katera cerkev je gnila, in da vedo tudi, da to ni katoliška cerkev. Katoliška cerkev je vendar v opoziciji, obrzdana, tako rekoč truplo. Cerkev je nasprotnica naših nasprotnikov, ki so po naravi stvari, ker so vladajoči, najaktualnejši predmet satire. Nasprotnikov pa ne šibamo s satiro, saj so po definiciji naši zavezniki.
V političnem smislu je bila kritika vladajočega sistema seveda res najaktualnejša. Ni bilo treba biti ravno zadrt antikomunist, da je človek to videl. Tudi pri kritiki sistema sem vneto sodeloval in prispeval svoj delež in bil temu primerno deležen tudi različnih oblastnih zoprnij in šikan. A to še zdaleč ne pomeni, da je bilo zatiranje spolnosti družbeno irelevantno. Če je res, da so katoličani na Slovenskem prevladujoča družbena skupina, potem je res, da so Slovenci množično podvrženi blagodatim katoliške moralne teologije. Moji recenzenti bagatelizirajo vplive te teologije, trdeč, da je ta vpliv pač nekaj preteklega. Seveda je res, da je v socialističnih časih cerkev izgubila svoj delež oblasti v deželi, vendar pa sistema svoje moralne teologije ni ne omilila ne spremenila. Cerkev nikoli ni bila truplo in kakor nekoč zatira spolno slo ter vsiljuje asketizem. Svojo avtoritativnost daje okušati predvsem vernikom, kjer se le da, pa jo širi kar na vso družbo. Proglasitev slovenskega naroda za Marijin narod je že ena takih potez.
Antispolna naravnanost katoliške cerkve ni nekaj preteklega, pretekla je samo njena premoč uveljavljanja te naravnanosti v globalni družbi. Uta Ranke-Heinemann v svoji razpravi Katoliška cerkev in spolnost (Eunuchen fur das Himmelreich), DZS 1992, z vseh strani osvetli večno klerikalno sovraštvo do spolne sle in izčrpno opisuje zgodovino in pojavne oblike tega sovraštva in opozarja na njegovo razdiralnost. Katoliška moralna teologija »je norost, ki se postavlja kot religiozna in se sklicuje na Boga; upognila je že prenekatero človekovo vest. Ljudi je obremenjevala s prefinjenimi nesmisli in jih skušala dresirati v moralne akrobate, namesto da bi jih naredila bolj človeške in človekoljubne... Njena teologija ni teologija in njena morala ni morala. Odpovedala je ob svoji neusmiljenosti, saj je skušala človeka podrediti svojim uklenjujočim zakonom, namesto da bi mu pustila, da bi bil poslušen božjim zapovedim, ki pozivajo k
svobodi.« Uta Ranke-Heinemann ugotavlja, da je katoliška moralna teologija v zadnjem času v katoliškem svetu izgubila precej ugleda, da pa se ni spremenila niti za las.
Katoliška cerkev je po osamosvojitvi tudi v Sloveniji, kot v vseh bivših socialističnih deželah, začela pridobivati tudi neposredno politično moč. Ponovno je opredelila tudi svoje družbene cilje. Pri rekatolizaciji dežele hoče med drugim verouk spet vrniti v šole in katehete v zbornice. Učna ura, ki jo uprizarja M/roke/ o svet/ Neži, torej ni nekaj, kar je bilo, pa ni več, ampak nekaj kar z malo politične kombinatorike kmalu spet bo. Ker je ravno A. M. Slomšek, avtor Keršanskega devištva, mož, ki so ga prvega naredili za svetnika, ni težko uganiti, katera zgodnja dela bodo prežvekovali kateheti, ko bodo spet v šolah.
Naj bo z aktualnostjo satire Mirakla o sveti Neži tako, kot trdijo morja recenzentov, ali tako, kot mislim sam, nekaj drži: moralna klima, ki jo je na Slovenskem v stoletjih ustvarila katoliška moralna teologija, se še vedno čuti na vsakem koraku. Kot vsi katoliški narodi imamo tudi Slovenci katoliško deformiran narodni značaj in te pohabe se še nismo znebili. Naša prislovična pridnost, zapetost, ponižnost, sramežljivost, ozkosrčnost, starokopitnost, introvertiranost, nagnjenje k pijači, samozaničevanje, samomorilnost in drugo iz žalostne procesije naših nacionalnih lastnosti je v glavnem posledica stoletja trajajoče katoliške križarske vojne zoper slovensko posvetnost. Največja trpinka pri tem je bila slovenska
Manca Ogorevc, Damjan Trbovc
kristjanka. V glavnem zaradi tega, ker je v majhnih razmerah, v revščini in pomanjkanju bila dejanska nosilka življenja, pa tudi, ker so jo prisilili prezirati posvetnost. Ponotranjila je nauk, da je trpljenje užitek, da je užitek greh, da ni večjega samopotrjevanja kot je samozatajevanje, da je zatiranje spolnosti najvišja slast, ker je zmaga nad samim seboj in zmaga duha nad telesom.
Če Mirakel o sveti Neži res ni drugega kot nazorni, malo hudobni -ker je komedija že po svoji naravi hudobna in hudobno pretirava -prikaz, kako je v starih časih potekala dresura spolne sle in vbijanje askeze, je njena aktualnost pač v tem, da razkriva, kako je katoliška mesoreznica delovala, kako je izrojeni kazuistični sistem oblikoval vsakega posameznika, da se pozna še njegovim vnukom in pravnukom. Za duhove, ki se ukvarjajo z dialektiko osvoboditve, so mehanizmi zatiranja zmeraj poučni, mehanizmi spolnega zatiranja pa še posebej. Že Wilhelm Reich je razkril: »Vsako tlačenje pobuja revolt tlačenih, večje ko je, večji odpor zbuja pri tlačenih, le potiskanje spolnosti, spolna pohaba, onesposablja človeka za vsako upornost...«
*
Moj izvod Keršanskega devištva, potrebnih naukov, izgledov ino molitev za žensko mladost je iz leta 1853. V bukvicah piše, da gre za šesti natis. Od prvega natisa leta 1834 do 1853, šest natisov. In potem še in še - Keršansko devištvo v vsako hišo, v vsak dom! Slovenska ženska mladost si je morala priročnik za svojo antispolno dresuro seveda sama plačati. Cerkveno ofenzivo zoper spolnost je
torej spremljala zdrava poslovnost, kar je opazil tudi France Prešeren, ki devištva in poslov sicer ni cenil, in spisal o tem blag distih:
Ker stara para zlomek devištva preveč vzel, je mlajši njega, Zlomšek, predajat ga začel.
To krivično bero bi lahko cerkev za svojo pokoro vrnila in sicer tako, da bi vnukinjam in pravnukinjam le-one dresirane ženske mladosti ob svojem strošku delila Mirakel o sveti Neži kot zastonjsko, od cerkve priporočeno čtivo, ali še bolje, če bi financirala kar gledališko predstavo in njena gostovanja. Kaj mislite o tem predlogu, gospod katehet?
Drago Kastelic
Tarek Rashid, David Čeh, Manca Ogorevc, Mario Šelih
Neva lana Flajs, Janez Bermež
Manca Ogorevc, Mario Šellh
Manca Ogorevc, David Čeh
Tina Gorenjak, Igor Žužek, Primož Ranlk, Damjan Trbovc
Tina Gorenjak, Drago Kastelic, Primož Ranlk
I Esmeraldo Vidmar Conjuga \
MIRAKEL O SVETI NEŽI
Ervin Fritz je znan po svojem ironiziranju mitov, legend, prek katerih se loti posmehljivega ‘moraliziranja’ in jih na ta način ‘duhovno’ prenovljene, prijetne za uho in dušo, približa sodobnikom. In tudi Mirakel o sveti Neži se na lahkoten in šaljiv način poloti ‘kristjanar-skega' čislanja devištva in čistosti in gledalcu ali bralcu v promoder-ni drži z vnešeno cinično noto vsaj navidezno pritrdi v njegovem obvladanju moderne miselnosti, s katero seveda lahko posmehljivo in s primerno distanco gleda na konzervativne vrednote.
Sv. Neža je po izročilu iz plemenite krščanske družine. Že v ranem otroštvu je Kristusu obljubila svojo zvestobo (večno devištvo) in bila zanj pripravljena tudi umreti. »Ni bila še zmožna prenesti muko, pa je bila že zrela za zmago /.../ Nevesta ne bi mogla radostneje hiteti v poročno sobo, kot je hitela ta devica s hitrim korakom na morišče, veseleč se konca.« (Iz govora sv. Ambroža v čast sv. Neži.) Dogodek mučeništva še ne trinajstletne deklice postavlja v čas cesarja Dioklecijana, ki je odredil preganjanje kristjanov. Legenda opeva vrline mlade mučenice, ki so njo samo napolnjevale s srečo in upanjem na čimprejšnje združenje s Kristusom. Poleg fascinantnosti čistosti telesa in duha sveti očetje in izročilo izražajo globoko spoštovanje do njenega poguma in neomajnosti v veri, ki jo bo pogubila, ona pa ravno iz te vere podarja svoje zemeljsko življenje (kot, da je čašo zemskih radosti izpila do dna) in se že staplja v eno s svojo edino še nedokončno izpolnjeno željo, ki je zanjo Kristus. Odločitev za devištvo je v Cerkvi čislano že od apostolskih časov naprej kot tisto zaradi česar so se možje in žene, ki so se zaobljubili čistosti »...odpovedali veliki dobrini zakona, da bi hodili za Jagnjetom, kamor koli gre (Raz 14, 4), da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, da bi mu skušali ugajati in bi šli naproti Ženinu, ki prihaja.«1 In devištvo s svojo odpovedjo posvečuje zakon in ta v svoji polnosti osmišlja tudi čistost, pokorščino, odpoved samemu sebi ... in s tem seveda devištvu priznava njegovo veličino in mu izkazuje dolžno spoštovanje.
Legenda postavlja v središče Nežino svetniško veličino, ki jo osvetljuje devištvo na poti k popolnosti in totalni podaritvi Kristusu.
Mirakel o sveti Neži posega v področje človekove intime in jo razgalja tam, kjer je najbolj skrita; v nedolžnosti išče božanskost razvrata, v ponižnosti oblastnost...
Kar legenda na Neži pobožanstvi, Fritzov Mirakel počloveči in vrhunec udejanja počlovečenja je dogodek spolne združitve z
1 Katekizem katoliške cerkve, Ljubljana, 1993, str. 423.
navideznim Jezusom - Prokopom. Prokop uteleša neobvladljivo, ponorelo strast, strast, ki želi samo sebe, torej želi, da bi bila objekt strasti, kar pa Neža zanika, saj je njena strast Kristus, ravno s tem pa Neža postane predmet Prokopovega poželenja, ker predstavlja mejo in tisto, kar je za njo. Sama meja je šele tisto kar omogoča, da se strast razvije do same sebe. Strast išče svojo omejitev, in v tem primeru je utelešena meja te strasti prelepa, pametna in deviška Neža, po njej koprni mnogo moških src, ona pa je utelešeno devištvo, ki samo sebe utemeljuje v obvladovanju strasti, popolni samoodpovedi. Bolj, ko je Neža objekt poželenja; bližje je svoji sreči, ki jo kani najti v Kristusu; in hkrati z njeno nedosegljivostjo je tudi vse večja Prokopova obupana, ječeča strast, ki ga pelje v prevaro. Prokop in Neža sta diametralno nasprotno si stoječa lika, ki se iz nujnosti svoje narave privlačita in tako drug drugega (devištvo in strast) potrebujeta in se eden ob drugem napajata, ločuje ju le neznaten korak od svetosti k svetnosti, od askeze k razvratu...od ljubezni do sovraštva. Ob Prokopovi prevari se nam razgrne ‘velika’ prevara, dvojna, a nazadnje zlita v eno. Prevara ga vodi v Nežin objem in celo več pelje ga k Jezusu, ki mu edini lahko omogoči okušanje božanskega, vendar mora zato postati sam Jezus, mora priznati Jezusa in še več kot to, mora izničiti samega sebe in dati prostor Nežinemu ženinu; norost strasti je zaradi uresničitve same sebe naenkrat Prokopova popolna askeza, radikalna odpoved samemu sebi, ki ga pripelje v to, da Neža ne občuje z njim, ampak s Kristusom. In kaj se je naenkrat zgodilo z Nežinim devištvom in duhovno čistostjo, ali je njeno devištvo polnost strasti, ki ima v
Manca Ogorevc, Mario Šellh
spolni združitvi okus nebes, saj Neža celo vpraša: »Sva že v nebesih ko je tako lepo?«; kjer se strast in devištvo zlijeta v eno kot pravi Platon v Simpoziju : »Eros pa je najbolj vzdržen med vsemi, zakaj on ki vse razbrzda, njega ne more nihče razbrzdati.« Prokopova prevara je razgaljanje tako za Prokopa, ki si nesrečno želi božanske Nežice in v svojem podlem dejanju paradoksalno posnema Jezusa in po njem okuša božanskost, ki je Neža Prokopovo razgaljanje je v odpovedi lastni identiteti in svobodi kot za Nežo, ki se v totalni predanosti Jezusu-Prokopu izkaže za radikalno čisto strast. Ta jo vodi v odpoved sami sebi - odpoved devištvu za Jezusa in v naslednjem trenutku v popolnost strasti, v smrt pod giljotino za svojo edino strast, za katero je pripravljena žrtvovati vse - za Jezusa. Prokop v svoji človeškosti trpi, saj mu je Neža še bolj nedosegljiva kot prej. Nežina strast ni ‘poteševana’ strast, ni užitek, je čista strast. Čista strast, ki je radikalna askeza s svojo strastnostjo ponižuje potešenost, užitkarjenje, ki niti ni več strast. Spolni škandalček ni očitek njeni strasti, ampak prav dogodku potešitve, ki zanikuje njeno radikalnost in vzvišenost - vzvišenost čiste, nikoli potešljive strasti. Čistost strasti se napaja v nedostopnosti želenega objekta, in ko želeni objekt postane dostopen in strast potešena, ni več čista strast, ampak vse bolj nesvobodno zadoščevanje strastnosti, ki še vedno hoče biti čista strast. Čistost pa ravno z vsakim sebičnim dejanjem zadoščevanja vse bolj izgublja, vse bolj postaja vklenjena v okove lastnega zadoščevanja. Z vzneseno čisto strastnostjo Neža vstopa v odnos do ‘povprečnega’ življenjskega stila, ki ga uteleša Lavinija, ki se potešuje in ki ni zmožna radikalne vzvišenosti. Z vsakim
Manca Ogorevc, Tina Gorenjak David Čeh
predajanjem je bolj nesvobodna in vse bolj izgublja samo sebe. Nežina deviškost sama ponižuje Lavinijino razvratnost, Nežina čista strast ponižuje Lavinijino golo užitkarjenje že samo s tem, da Lavinija hoče biti strastnost, poželenje samo (vse kar Neža je), ne pa zgolj objekt zadoščevanja.
Vendar, Nežina aroganca do Lavinijine razdrapanosti izvira iz njenega lastnega neprepoznavanja same sebe kot skrušljive personalitete, pred grešnostjo ne totalno obvarovane. Prepoznanje lastne grešnosti je rojstvo ponižnosti. Čista strastnost, popolna askeza, prepoznanje grešnosti je ravno prostor ponižnosti. Človek je odprto bitje tako za dobro kot za zlo in te svoje lastnosti ne more sam dokončno zlimitirati, ker nikoli zares do konca ne spozna svojih meja, svoje prihodnosti in neulovljivih človeka presegajočih moči. Zato mu kot edino poroštvo ostaja radikalna odprtost skrušenosti. Nasproti njej je vzvišenost deviškosti lahko zares predmet posmehovanja kot ga uteleša M/roke/ o sveti Neži. Posmehljivost preko nujnosti apokrifnega ‘nameščanja’ spolnih škandalov se lahko izteče usodno tako kot se je to zgodilo Prokopu v njegovi prevari. Njegovo strast, ki želi biti potešena razgali sam eras deviškosti, ki se izkaže kot nekaj, kar je sicer zasmehovano na zunaj, na znotraj pa želeno in iskano kot nedosegljiv ideal.
Za dramsko uprizoritev Mirokla je pomembna teatralna prevara, nujen je spolni škandal, ki lahko zrelativizira Nežino svetost, ki se v škandalčku izkaže kot navadno povsem človeška mesenost in njena deviškost je odraz njene zavrtosti, nepoznanja užitka in zato v
posmeh krščanarstvu. Tako gledanje pa je rezultat obsesije užitka, ki je porodila v do tedaj zavrtemu, konzervativnemu človeku totalno brezmejno senzibilnost ali ruralnost užitka in mu ga celo zapovedala kot nujnost modernosti in izraz pripadnosti sodobni družbi. Kjer je užitek zaradi zapovedi uživaštva vse manj užitek, ampak v boju za čim večjo zadoščenost postaja družbena travma, zapoved uživaštva ne dopušča alternative in zato je devištvo grešno. Toda užitek ni več užitek, ker je nujnost, nujna zadoščenost pa žene človeka v beg pred nasilnostjo užitka.
Išče novo Meko strasti, ki jo smejoči se publiki Fritz s svojo Nežo, ki je njihovo totalno nasprotje, pravkar odstira. Smejoča se publika je publika užitka, je publika potešene strasti, Fritzova Neža pa je s svojo čisto strastnostjo, s svobodno odpovedjo posmeh standardiziranemu užitku. V teaterski prevari se izkaže v zasmehovanem devištvu vzvišeno prisotno tisto, kar naj bi apokrifna teaterska prevara šele dodala. Izkaže se Nežin čisti eros, ki si meje postavlja sam, ki osvobaja in je najbolj strasten in najbolj ljubi v hoteči nepoteše-nosti. Ervin Fritz je s svojim umetniškim skorajda preroškim uvidom in pretanjenim parodijskim čutom skozi Mirakel ovrednotil najbolj grešne in že najbolj hotene vrednote. Mojstrstvo v ironiji mu je omogočilo iz zasmehovanega, preživetega kristjanarstva vzlet Feniksa. Zmogel je v novi dimenziji nazaj v življenje pripeljati že trohneče devištvo, svobodno izbiro nasproti zapovedanosti užitka. Fritz je svojo publiko pripeljal do skrajne meje pekla, ki je dotik nebes.
ODLOMKI IZ KNJIGE KRŠČANSKO DEVIŠTVO
Pravila
1.	Nobeno jutro brez prisrčne molitve.
2.	Nobena ura brez kakega pobožnega vzdihljeja.
3.	Nobeden dan brez zatajevanja.
4.	Nobeden teden brez napredovanja v dobrem.
5.	Nobeden mesec brez svete izpovedi.
6.	Nobeno leto brez nove krone.
7.	Nobeden pogled brez sramožljivosti.
8.	Nobena beseda brez premisleka.
9.	Nobeno delo brez dobrohotnega namena.
10.	Nobena izpoved brez kakega poboljšanja.
11.	Nobeno sveto obhajilo brez čistega srca.
12.	Nobeno veselje brez hvaležnega spomina na Boga.
13.	Nobeno trpljenje brez udanosti v božjo voljo.
14.	Nobena tovarišija brez misli na pričujočnost božjo.
15.	Noben pregrešek brez obžalovanja.
16.	Nobeno razžaljenje vere brez odpuščenja.
17.	Nobena krivica brez povračila.
18.	Nobeno pohujšanje brez poravnanja.
19.	Noben revež brez omilovanja.
20.	Noben večer brez izpraševanja vesti.
Knjiga je polna nasvetov dekletom, kako se morajo ravnati in kaj storiti ob določenih urah dneva ali pri določenih opravilih
Ne hodi razgalena med ljudi, ampak hitro ino pošteno se obleci, rekoč:
Obleci me, o Gospod! Z oblačilam svete čednosti; naj ne dopadem pregrešnima svetu, ampak le tebi, svojimu Bogu.
Ako ne vtegneš vsigo tega moliti, moli koljkor zmoreš, potem pa stori dober namen, rekoč:
V	imenu božjim hočem dones svoje dela začeti, vse pridno ino zvesto storiti, vse težave voljno poterpeti, ker je božja volja tako; vse naj k božji časti bo - Varvala se bom z božjoj pomočjoj vsakiga greha, posebno pa, katerim sim nar več nagnjena (pomisli, kateriga greha se ti je nar bolj varvati).
V	hudo tovaršijo dones ne bom hodila, in če me sreča, bom se nje skerbno zognila; vsako skušnjavo terdno premagala bom. Bog je z menoj; kdo bo zoper mene. Bog mi pomagaj! Amen.
Po tem se poškropi, ino pojdi veselo na svoje delo.
Kadar se ležat spravljaš, poklekni Ino rr\oli:
Oče nebeški! Glej, tvoje dete na svojih kolenih pred tabo klečim, svoje roke k tebi povzdignem, ino te iz celiga srca zahvalim za vse dobrote, ki sim jih vse svoje žive dni od tebe prijela, posebno pa za te, katere sim dones zavžila.
Lehko je dones posleden večer mojiga življenja na sveti! - Kaj bo za mene, če me nicoj na rajtengo k sebi pokličeš? - Ljubi Oče! Daj mi hvaležno spoznati, kaj sim posebnega dones od tebe prijela, da se tebi vredno zahvalim; - pokaži mi pa tudi, v čem sim tebe dones razžalila, da svoje grehe objokam, tebe za odpušanje prosim, se poboljšam, ino enkrat na sodbi vsmilenje najdem.
Kadar se slačiš, izdihni:
O Gospod! Daj mi isleči stariga človeka: pregrešno poželenje ino hudobne navade; naj vse hudobno vselej v meni zaspi, ino se nikolj več ne zbudi, kar tebe žali. Amen
Bodi ponoči sramežljiva v postelji, posebno če z tovarišicoj ležiš. Ne stori ino ne dopusti, česar bi te pred poštenimi ljudmi sram bilo,
Bog vse vidi, Bog vse ve.
(A.M. Slomšek Keršansko devištvo)
Zvone Agrež
V SLOVO BRUNU BARANOVIĆU (1941-2003)
Bruno Baranović je bi! vojna sirota iz II. svetovne vojne. Po koncu vojne je zato zanj skrbela njegova teta, režiserka Balbina Baranović Batelino. Živel je pri njej in obiskoval gimnazijo Bežigrad. Večkrat ga je vodila s sabo na vaje in predstave v Mladinsko in eksperimentalno gledališče v Ljubljani, kjer se je okužil s svojo veliko ljubeznijo, gledališčem. Po končani gimnaziji je bil sprejet na AGRFT, kjer je preživljal vesele trenutke z Dragom Kastelicem, Borutom Alujevičem, Branetom Grubarjem, Radkom Poličem Racom, Branetom Ivancem, Janezom Hočevarjem Rifletom ... Po koncu študija v sezoni 1965/1966 je prišel v SLG Celje. Kolegi se radi spominjajo tega obdobja, saj so bili izredno povezani. Cele dneve so preživljali skupaj, ker pa so celo živeli v gledališču, so bile debate, ki so se znale končati v zgodnjih jutranjih urah vse prej kot redkost. Leta 1967 je odigral svojo prvo glavno vlogo v predstavi Jeana Anouilha Orfej in Evridika z Mijo Mence kot soigralko. Pri znamenitem režiserju Dinu Radojeviču je v Lorcini Krvavi svatbi odigral vlogo mladeniča (pravijo, da je bil tudi zelo priljubljen pri ženskah, saj je bil visok, suh in temne polti. Soigralci so ga primerjali z Viktorjem Gassmanom). Kasneje se je odlikoval v vrsti izvrstnih karakternih vlog. Rad je zaplesal Sirtaki, pa tudi pel in držal družbo pokonci. Zaljubljen je bil v mediteran in Dubrovnik, kjer je poletja preživljal pri teti Toni v Gružu, kamor je rad povabil tudi svoje kolege. Postal je viden član Dubrovniške kulture, saj je poleti redno sodeloval z Dubrovniškim teatrom. Tam je spoznal tudi svojo ženo, Lijano, ki je prišla z njim živet v Celje. Ljubil je Lorco in njegovo poezijo, posebej ljub mu je bil film Grk Zorba.
Čeprav so ga pestile zdravstvene težave, je ostal zvest svoji veliki ljubezni, odru. Bil mu je predan do zadnjega. Pokopan bo pri svojih koreninah; pri teti Balbini in morju, pri Lovranu. Naše gledališče je z Brunom Baranovičem izgubilo dragocenega igralca in izjemnega gledališkega človeka. Za zmeraj bo ostal v naših srcih.
Bruno Baranović v vlogi Klarina v Igri Pedra Colderona de la Barce ŽIVLJENJE JE SEN 11971/1972)
Ansambel: Zvone Agrež, David Čeh, Neva Jana Flajs,
Tina Gorenjak, Renato Jenček, Drago Kastelic, Rastko Krošl, Anica Kumer, Simona K. Ličen, Barbara Medvešček,
Miha Nemec, Manca Ogorevc, Miro Podjed, Stane Potisk, Uroš Potočnik, Primož Ranik, Tarek Rashid, Igor Sancin, Mario Selih, Jagoda Tovirac, Damjan Trbovc, Bojan Umek, Barbara Vidovič, Igor Žužek.
Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje Letnik 57, sezona 2002/2003, številka 7 Izdaja Slovensko ljudsko gledališče Celje.
Vse pravice pridržane.
Za izdajatelja Tina Kosi Urednik: Tina Kosi Lektor: Simon Šerbinek Fotografije: Gašper Domjan Oblikovanje: Triartes - Jože Domjan Tisk: Grafika Gracer Naklada: 2.000 izvodov Celje, Slovenija, april 2003
SLG Celje si pridržuje pravico do spremembe programa.