STRES KOT POSLEDICA NEPRAVILNEGA ZDRAVLJENJA VAROOZE
LOJZE KASTELIC
Utečeno žitje čebelje družine se odvija po več milijonletnem bioenergetskem kodeksu. Po tem kodeksu - stari čebelarji so govorili o duši panja - so od ure do ure natančno določena opravila vsake čebele posebej pa tudi cele družine. Potemtakem moramo pri čebelah upoštevati vrstni red vsakournih opravil, katerih motenje ali celo prekinitev lahko povzroči nepredvidljive, včasih zelo hude posledice v nadaljnjem razvoju. Pri teh opravilih čebele ponavadi zmoti nenadna sprememba v utečenosti, ki nastane pod vplivom zunanjega ali notranjega dejavnika. Družina doživi stres ali šok, ki v trenutku zruši ravnotežje naravnega razvoja v panju.
Največkrat povzroči stres pri čebeljih družinah sam čebelar, ki ob nepravem času in največkrat brez potrebe razburja čebele. Tu nas zanima predvsem stres in njegove posledice, ki nastanejo zaradi nepravilnega ali odvečnega zdravljenja čebel proti varoi. Posledice so lahko neposredne ali posredne. Neposredne se kažejo pri gostiteljici pršice, posredne pa prek zalege pri naslednji generaciji čebel. Kako pa pride do stresa?
Največ pripravkov za zatiranje varooze se je vsaj do danes uporabljalo v obliki dimil. Z dimljenjem uničujemo zajedavca na odraslih čebelah, ki jih moramo zadimiti tako, da dim objame sleherno čebelo in kajpak vse zajedavce na njih. Da bi to čim bolj zanesljivo dosegli, proizvajalci priporočajo, nekateri pa v navodilih tudi predpisujejo, dimljenje pri zaprtem panju. Brez dvoma s takim načinom dimljenja uničimo več zajedavcev kot z dimljenjem pri odprtem panju. Pri tem pa - kot kaže - nihče ne upošteva posledic stresa, ki ga z dimljenjem povzročimo, zlasti tistih posrednih, ki nastanejo pri negi zalege. Zal tudi nimamo tovrstnih izsledkov znanstvenih raziskav, ker se, vsaj kolikor je meni znano, strokovnjaki s tem problemom še niso sistematično spoprijeli.
Če zadimimo čebele in panja predhodno ne zapremo, se čebele sicer razburijo in močno zašumijo, vendar se kmalu pomirijo. Že po nekaj minutah nadaljujejo s svojimi opravili, to pa pomeni, da bo njihov
nadaljnji razvoj potekal brez večjih posledic. Če pa zadimimo zaprt panj, prevzame čebele v njem prava panika. Prenehajo s svojimi rednimi opravili, to pa je zlasti škodljivo pri negi zalege. Žerke ostajajo nesorazmerno dolgo brez obiskov dojilj in s tem brez rednega obroka hrane. Jasno, da se iz tako podhranjenih žerk ne morejo izvaliti kakovostne, polnovredne čebele. Podobne so govedu, ki je odraslo iz teleta, ki je več dni ostalo brez krave in mleka.
Take čebele so predvsem neodporne proti virusnim in mikrobnim nalezljivim boleznim. Tako nam po čebelnjakih hkrati z varoozo razsajajo še vse mogoče bolezni. Tako tiste, ki smo jih poznali že do sedaj, pa smo jih uspešno krotili, kakor tudi take, kakršnih še nismo zabeležili.
Brez škodljivih posledic zaradi stresa pa lahko čebele zdravimo pri zaprtem panju, ko je družina brez zalege, bodisi da je to roj ali pa smo čebele samo obrezmatičili, da bi jih temeljiteje očistili zajedavca. Zlasti slednje zadnje čase čedalje bolj priporočajo, saj so statistično že dokazali mnoge prednosti takega zdravljenja in ozdravljenja. Če namreč družine obrezmatičimo ob pravem času, tj. po kostanjevi paši, ko od njih ne pričakujemo več kakšnih posebnih donosov, bomo ubili več muh na en mah -čebele lahko zadimimo ali popršimo pri zaprtem panju brez bojazni, da jim bo stres ob takem postopanju škodil. Na ta način skoraj stoodstotno uničimo pršico z enim ali morda z dvema zdravljenjema, ki si lahko hitro sledita.
Odveč je tudi strah, da bi družine zaradi takega obrezmatičenja utrpele posebno škodo. Tudi gospodarski učinek, če seveda v tem času ne zamedi hoja, ne bo preveč prikrajšan. Nasprotno: z obrezmatičenjem ob pravem času in na pravi način, si gospodarski učinek močno povečamo. Zlasti še, če zdravljenje združimo z narejanjem rojev oziroma prašilčkov. Naj opišem, kako to napravimo najuspešneje.
Ko zamedi kostanj ali kakšen dan prej, ko so čebele na višku razvoja in panji nabiti - mnogi med njimi celo sedajo na roj -odvzamemo vsem pridobitnim družinam matice. Slabe in ostarele lahko uničimo, z
dobrimi pa naredimo roje, rezervne družine ali prašilčke. Narejence začnemo takoj zdraviti proti varoozi, in sicer tako kot zdravimo običajno družine z zalego, tj. vsake 4 do 5 dni. Zdravimo tri do štirikrat z bolj majhnimi dozami in pri odprtih panjih. Kljub temu bo zdravljenje dokaj učinkovito, saj ostane pri narejencih bolj malo čebel.
Obrezmatičene družine pustimo pri miru, dokler se ne poleže večina zalege, kar traja približno tri tedne. Medtem si bo družina že vzredila matico, ki bo zelo kakovostna, saj se bo razvijala ob velikem izobilju kostanjeve paše. Deležna bo nege, kakršno lahko nudi obilje mladih čebel brez zalege. Mi pa si v tem času zlahka pridelamo nekaj matičnega mlečka, če drugega ne, vsaj tistega iz naravnih matični-kov. Poleg tega nam bodo obrezmatičene družine nanesle najmanj dvakrat toliko medu kot družine z matico pa tudi zaplate cvetnega prahu ob porajajoči se zalegi bodo strnjene. Odvzamemo jih, mladi matici pa pripravimo prostor za zaleganje v plodišču.
Zdraviti je najbolje tik preden začne mlada matica z zaleganjem. Kako in s čim bomo zdravili, je stvar naše presoje. Poudariti pa velja, da moramo biti zelo previdni, da pri tem ne povzročimo prevelikega stresa, kajti v nevarnosti bo matica, da jo čebele zaradi razburjenja ne stisnejo v klobčič. Tudi sicer se nam pri tem načinu tako ali drugače izgubi nekaj mladih matic, zato moramo imeti rezervo. Ta je lahko vzrejena doma ali kupljena drugod, lahko pa tudi vrnemo staro matico iz prašilčka. Mora pa biti oplojena, da začne takoj zale-gati, sicer se bodo v obrezmatičenih družinah pojavile trotovke.
Ker vsakodnevno opažamo, da v borbi z varoozo kemija čedalje bolj odpoveduje, najbrž ne bo odveč oziroma vsaj ne prevelike zamere pri veterinarjih, če omenim, kako se nekateri čebelarji spoprijemajo z njo še na druge načine. Tu ne mislim na biološko zatiranje z izrezovanjem zalege, ki tudi daje dobre rezultate, niti na manj uspešno vročinsko terapijo, pač pa na še neraziskane, v tenčico skrivnosti zavite ra-diestezijske in bioenergetske vplive, katerih prisotnost je že dokazana, ne toliko pri čebelah kot pri samem zajedavcu varoi.
Že Rojina je v nekem članku predvojnega Slovenskega čebelarja pisal, kako ga je vnuk (ali nečak) vprašal, zakaj so čebele najbolj pridne v »tistih« dveh panjih. Tudi on je to že ugotovil, vendar odgovora ni vedel. Prav tako si tudi danes marsikateri čebelar ne zna razložiti, zakaj so čebele v nekaterih panjih vedno najbolj močne in najbolj zdrave, medtem ko mu v drugih, morda že sosednjih, nikakor ne uspevajo in jih bolezni nesorazmerno močno zdelavajo. Čebelarji z več čebelnjaki ali stojišči na različnih mestih pa opažamo in ugotavljamo, da nam na nekaterih mestih družine bolj propadajo kot na drugih. Pred nedavnim mi je razgledan čebelar pripovedoval, da sta mu po kostanjevi paši, ko je čebele prepeljal, dve najmočnejši in najbolj s čebelami nabiti družini v dobrem tednu skoraj popolnoma propadli, čeprav sta imeli ogromno zalege, ki je ostala brez nege. Ko jih je zadimil, je imel kaj videti: pod ulicami, v katerih so bile še čebele, se je nabralo za centimeter na debelo varoe. Seveda se je upravičeno spraševal, zakaj ravno ta dva panja, ne pa tudi ostali.
Očitno je, da sta se ta dva panja po prevozu znašla v izjemnih okoliščinah, kakrš-
ne ustvarjajo določeni vplivi radiestezij-skega sevanja ali pa bioplazmičnega valovanja. Prav tako kot tudi nekateri panji po drugih čebelnjakih oziroma celi čebelnjaki na določenih mestih. Očitno je tudi, da to sevanje, oziroma valovanje na nekaterih mestih bolj privablja zajedavca kot na drugih ali pa je ta ali oni gostitelj manj odporen proti pršici. Prav tako je tudi določen človek bolj vabljiv za stenice, ki ga od daleč zavohajo, medtem ko se soseda izognejo.
Če je temu tako, bi veljalo razmisliti, kako bi se take in podobne predpostavke
koristno uveljavile v praksi pri zatiranju va-rooze. Morda bi se take panje, kot sta opisana, dalo uporabiti kot nekakšna lovilca, v katerih bi intenzivneje kot v drugih panjih uničevali zajedavca.
Tako ali tako, v sili vrag še muhe lovi, pravi pregovor. N ič ne bo škodilo, če v svoji nemoči proti zajedavcu varoi poskusimo tudi na ta način zajeziti njegovo uničevalno pot v naše čebelnjake. Treba se je le otresti predsodkov, z bistrim opazovanjem spoznati njegove življenjske navade in poskusiti.