PO NEDOLŽNEM Črtica iz šolsklh let. — Napisal Vuk ovoj. I. Odrasli so bili večinoma v senožetih in so su-j šili dišeče seno. Mladi razposajenci pa so bili ostali doma v nadlego babicam in dedom, ki so se pečali z domačim delom. Dostikrat je bilo Čuti ostre besede starih majk, ki so se zaman kregale nad poredno deco. Dedje pa so bili navadno bolj hudi. Vzeli so trto, če so delali stremenice za lestve, in so deco pošteno ošvigali. Ravno dobro to ni delo nikomur, če jih je dobil. No, pa je že prestal, saj se je s tem tolaži), da jih bo drugič še tudi dobil, če bo nagajal. Vaški razposajenci so se semintja zbrali v gručej in so letali na breg, ki se je širil ob robu gozda nad vasjo. Tam so itneli posvetovanja, katero igro bi igrali, da bi jim bilo prijetnejše. Imen vseh nagajivcev vam ne vem povedati, ker so bili zbrani z vseh vetrov cele vasi. Pa to bi bilo tudi predolgočasno. Če vam povem, da je bil najbolj navit in prebrisan Klančnikov Matevž, skoro zadostuje. Matevž je bil močan, da se ni bal treh drugih. Drngače pa poreden in tudi učil se je slabo. Tretje leto je že hodil v prvi razred, pa še ni znal toliko kot pridni prvoletniki. Nič torej ni bilo čudnega, če so mu tovariši nagajali izza vogalov, kadar so se čutili varne: MHe, Matevž, kdaj boš imel .Iistek' k vojakom ? — Kadar boš prvi oddelek izdelal, kajne?!" ln to je Klančnikovega Matevža vselej najbolj speklo. Marsikoga je zaradi tega že potipal za ušesa. Pa danes je v tej družbi pozabil na^ vse druge muhe in je svetoval prisotnim, naj se igrajo skrival-nice. Vsi so bili zadovoljni s tem. ,Jaz in Oglarjev Tine," povzame besedo Matevž, nbova iskača, vi drugi pa boste vsi skrivači." In tedaj se je pričela igra. Daleč gori v Luparjev grič so tekli nekateri, pa tam splezali na smreke in bukve. Drugi pa so stopili za grmovje in se skrili kot zajci, kadar preže nanje lovci. Mnogo je bilo vpitja in veselja pri igri. Vsak je deset- 223 102 ~PSk lcrat povedal koncem igre, kje se je skrival, kako tibo je sopel — da ga ni nihče zalotil. Pri igri je deci hitro potekal čas. Bili so vsi židane voijc in poskočni. Zdravje je rdelo njihove obraze in vcselje je rajalo v njihovih srcih. Kdo bi pač zameril mladitn možakarčkom, ako so bili semintja malce raz-posajeni ?! BO joj, ptičje gnezdo," zavpije naenkrat Oglarjev Tine. Tedaj hitro priskoči Klančnikov Matevž, ki je bil najboljši prijatelj Tinetov, ter ga vpraša: .Kje?" — Dolgo brskata in stikata po gnezdu Tine in Matevž — in se tiho šepetaje pogovarjata med seboj. Polžev Janez stoji pod drevesom in povprašuje, kakšne ptičke sta našla v gnezdu. ,Ose," zarentači hudoželjno Matevž in poglcda skoro srdito Janeza. Njegov pogled je izražal veliko ncvoljo. Zdelu se je, kot da mu ni prav, da ga opa-zuje Polžev Janez. Niže doli na bregu so se še skrivali ostali dečki in igrali. Čudili so se, kam so se vendar skrili Matevž in Tine in Janez, da jih ne morejo najti nikjer. Ko pa so bili vsi drugi, razen teh treh, skupaj, se oglasi eden med šumom: »Polževega Janeza sem videl. Tamle gori stoji pod drevesom in gleda v zrak." ^Pečena piščeta mu lete v usta," se pošali nekdo. Pa se zakade v silnem diru vsi po bregu navkreber v grič. Tamkaj najdejo vse tri. Janez stoji pod dre-vesom, Matevž in Tine pa ravno plezata raz drevo. Vsi trije so bili tiho o ptičjem gnezdu. Janez ni vedel, pri čem je, ker ni čul drugega kot tajinstveno šepe-tanje Matevževo in Tinetovo. Pa je bil premožki, da bi bil to povedal drugim tovarišem. Ni se mu zdelo umestno niti potrebno. ,,Sedaj pa pojdimo domov," se oglasi naenkrat Matevž. BRes je taka," pritrjuje Tine. Pa se polagoma razidejo vsak na svoj dom; dan se je res že nagibal. Pa vendar se je vsem čudno zdelo, kako da jim je danes Matevž svetoval, naj gredo domov. Saj je bil on vendar vsekdar tisti, ki jih je zadrževal na bregu, ali kjer so že bili. In če je bil 103 kje Matevž poleg, gotovo otroci niso prišli domov pred Marijinim zvonenjem Pri Ijudeh je prišel Klanč-nikov Matevž zaradi tega že v pregovor. Rekfi so: BKjer je Klančnikov Matevž, tam je greh." To pa zato, ker je Matevž povedal svojim tovarišem zmerom rajši kaj slabega kot kaj dobrega. Zahodno nebo je bilo pozlačeno. V zahajajočem solncu so žarele gore. Po nebu se je razlivalo zlato. In slednjič je zatonilo solnce za goratni, in svetili so se le še skrajni gorski vrhovi. Tedaj je nekaj vršalo gori na bregu nad vasjo. Po vasi je bilo vse tiho Mrak je legal na zemljo. Na bregu sta bila Matevž in Tine. Matevž je bil na dre-vesu, Tine pa je stal spodaj in se oziral boječe okrog sebe. Ker je bil mrak, ni mogel opaziti Polževega Janeza, ki je stal na pragu domače hiše in poslušal vršanje z brega. Polževa hiša stoji namreč pod bre-gom, zraven imajo nekaj njiv in tudi breg in gozd, ki se širita nad hišo, sta njihova. Tiho je poslušal Janez. BTine, pazi, kam bo padel tale. Starka je," je pravil Matevž Tinetu z drevesa. ,,Le urno vrzi," odgovori Tine. In Janez je natančno slišal, ko je vrgel Matevž z drevesa ptico — starko. Tudi je siišal, kako je lučal vanjo kamenje Oglarjev Tine. Zgrozilo se je Janezu, in da se ni čutil preslabotnega, šel bi bil in bi bil potipal oba za kosmata in umazana ušesa. Še dvakrat je čul Janez, ko je nekaj padlo z drevesa, in se je oglašalo kamenje. Potlej je pa videl dva dečka, ki sta letela z brega in jo merila v vas. Janez je stopil v hišo. Nobene besede ni zinil. Kar je videl, ni povedal ne staršem ne sestram in ne bratom. Obdržal je zase in si mislil: MBog ju bo kaznoval, če sc ne bosta po-boljšala!" Drugi dan je šel Polžev Janez na brcg. Pod drc-vesom jc našel dva ptiča vrabca, starca in starko. Trije jajčkj so bili razliti poleg njiju, in kamenje je ležalo naokrog. V vasi so mu pa pravili tovariši, kako jih je Oglarjev Tine sinoči dobil s palico od očeta, ker se je vrnil domov šele pozno po Marijinem zvonenju. 104 Juhe, že sadje zori! BŠe enkrat mi izpregovori s tistim umazanim in navitim Matevžem," so mu zapretili oče. ln Tine jim je obljubil, da ne bo nič več imel opraviti z njim. To pa samo zato, ker se je bal palice, da bi še huje ne pela žalostne pesmi. Saj tega, kar jc obljubil, Tine — žalibog — ni držal. Kdor je imel bistro oko, je lahko opazil drugi dan, ko sta se Tinc in Matevž pomen-kovala za Klančnikovim plototn. nNo, kako je bilo, Tine," ga je nagovoril Matevž. BE, tepen sem bil. veš." BTepen ?! Ha, ha, ha! Ker si neumen, pa te tepejo." BAli ti nisi bil nič?" »Kaj še!8 ; BPa so te vendar kaj kregali!" „1, oče so me vprašali, kje sem bil, pa sem jim rekel, da sem bil v hlevu pri hlapcu. In verjeli so mi, in hlapca niti vprašali niso, če je bjlo res." nTi se pa znaš izviti, da jih ne dobiš Ti si ptiček, ti!" nTi bi se bil pa tudi lahko izrezal, pa bi jih ne bil čutil," se je norčeval Matevž iz Tineta. Tedaj so pogledali izza Oglarjcvega vogala Ti-netov oče, mu pomigali s prstom in šli za njim v hišo. Potlej se je čul inočan jok. Bržkone je zopet leskovka opravljala prepotrebno delo za ozdravljenje neubogljivcev. H. Za šolskim poslopjem sta se sešla pred poukom Tine in Matevž. BTine," pravi Matevž. Jaz sem si nekaj izmislil. Vsem fantom povejva, kar je nas večjih, da je Polžev Janez pobil vrabce in uničil gnezdo na bregu. Slišal sem, ko so se včeraj pogovarjali ljudje, da so učenik na izprehodu našli na bregu tisto — no — saj veš." »Prav, prav, Malevž, kar povejva! Jaz bom vsem povedal." BTo pa zato, veš, Tine, da ne bodo sumilj naju. Naj-večja sva, in ponavadi pripišejo vsako nerodnost nama.* BTo res, Matevž." BBesedo drži!" S2 106 PS Kakor vefer se je res razneslo kmalu potem po šoli, da je Polžev Janez pobil vrabce na bregu in jim uničil gnezdo. Z vseh strani so prihajali šolarji k Ja-nezu in ga izpraševali ter brili norce. A Janez je sedel mirno na svojem mestu. Oledal je po špli in videl, kako se vse križem pogovarja o njem. Že je hotel izpregovoriti, da je nedolžen, pa glas mu je zastal v grlu. Pridušeno je dihal