FRANC MALI'
Znanstveni svet in refleksivna integracija družbenih podsistemov
I
v teoriji modernizacije je funkcionalna diferenciacija temeljni proces, ki konstituira moderne družbe in določa tudi njihovo strukturo. Tudi sistemske teorije, za katere sicer ni nujno, da se neposredno navezujejo na paradigmo modernizacije (I. Bemik, 1989, str. 33), vedno bolj sledijo konceptu funkcionalne diferenciacije družbe in avtonomije njenih subsistemov. Sprejetje ideje o naraščajoči funkcionalni diferenciaciji hkrati pomeni tudi zahtevo po pojasnitvi problema integrativnosti modernih družb. V preteklosti v sistemski družbeni teoriji na Zahodu družbeni integraciji ni bila namenjena takšna pozornost, kot bi jo to vprašanje glede na svojo pomembnost zaslužilo.
Razlog za to je treba iskati med drugim tudi v dejstvu, da se je problem družbene integracije avtomatsko povezoval z idejami o usklajeni in brezkonfliktni družbi, ki so bile značilne za apologije realnega socializma. Četudi je bil problem povezovanja modernih zahodnih družb postavljen na kakovostno povsem drugo raven, kot pa je bil to v danes zgodovinsko bolj ali manj sesutih družbah realnega socializma. Pri propadu slednjih je odločilno vlogo odigralo dejstvo, da sta bili tu z vzorcem ideološke unifikacije ukinjeni dinamika funkcionalne diferenciacije ter sistemska, organizacijska in individualna avtonomija. Namesto tega je bila vzpostavljena centralna in visoko hicrarhizirana kontrola celotne družbe.'
Sodobni sistemsko-teoretski poskusi p<ijasnjevanja integracije kompleksnih družbenih subsistemov so se - v tem primeru neodvisno od morebitnih aluzij na nesprejemljive ideje realsocialističnega tipa integracije^ - vseskozi spopadali s težavami konceptualne narave (H. VVilke, 1978, str. 228). Bolj kot konceptualne težave in kontroverze glede občih opredelitev integracije nas v našem razpravljanju zanima predvsem tole vprašanje: ali teorija funkcionalne družbene diferenciacije, ki se razvija kot specifična sociološka konkretizacija obče teorije avtopoetičnih sistemov, vsebuje pomembne nastavke za pojasnjevanje integrativnega naboja modernih družb? Četudi se v našem prikazu omejujemo le na ožji tematski izsek, pri čemer je eden izmed ciljev opozoriti tudi na specifično funkcijo znanstvenega sveta v razvitih parlamentarnih demokracijah, ko je govor o refleksivnem tipu integracije kompleksnih družbenih subsistemov, je uvodoma treba slediti neki splošnejši tipologizaciji sistemskih pristopov k omenjenemu problemu.
• Mig Franc Mali, fiziikcnalec ni FDV
' Ne gre M 10. da v teh dnilbah m obtujala dolotena lunkcicmalna družbena diferenciaciia PtoNem teh družb je bil. (t le uMavun igolj ob ugotovitvah nekaterih nalih «oaologov. ki «o vc< ponoinoui namenili kritifni anahn jugoilovamkegj tamoupravnega todaliima. da je obsujala popolna hierarhizacija odnosov med ixKameznimi družbenimi subsisiemi. pn ttma ic bila .signilikantna dominanj« politike- <I Bemik. 1«S9. str 36). V isti rang deficitarnosti teh družb, «aradi katerih se je ravno tako kazala neizogibna potreba po niihovi translormaciii. |e spadala obstoječa ntultipUkaci)a istih (unkcii v razUčmh podsistemih oziroma multihmkcionalnosi posameznega sistema (F Adam. 1983. stt. 23).
' Njen teoretski pandan je bil v sistemskem tipu miiljenja t. i. substancionalna sistemska teonja Vulgarno ideoloiki tip sistemske teorije je vlogo vseh družbenih delov instrumentaliziral m podredil enemu samemu cUju. cUju Panij« (T Hribar. 1985. str. 294).
Obča tipologija sistemskih pristopov k problemu družbene integracije je že konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let ločila naslednje pristope: pojasnjevanje integracije na temelju adaptacije, na temelju skupnega vrednotnega konsenza in na temelju refleksivnih procesov usklajevanja (U. Foemer, 1981; H. Will-ke. 1978).
Ce je za prvi. klasično funkcionalistični pristop značilna njegova podmena, da družbena diferenciacija avtomatsko implicira integracijo, kar pomeni, da je integracija obravnavana kot adaptacija, ki je neizogibni rezultat inkompatibilnosti, do katere je priSlo na temelju diferenciacije, je v drugem pristopu - njegov najpomembnejši protagonist je bil Talcot Parsons - ključna integrativna funkcija pripisana občemu-družbenemu vrednotnemu konsenzu. Nc da bi obširneje presojali njihove dejanske (ne)zmožnosti pojasnjevanja danega problema, je tako za prvi kot tudi za drugi pristop značilno, da integrativni naboj modernih funckionalno diferenciranih družb razumeta kot nekaj že vnaprej danega. Klasični funkcionalizem pozablja, da družbena integracija ni nekaj že po »naravi danega«, temveč je pojav, ki ga je šele treba pojasniti. Toda tudi strukturalno funkcionalni pristop (Parsons), ki izhaja iz predpostavke občega družbenega vrednotnega konsenza, problem družbene integracije reši samo na analitično-definitorni ravni.'
Iz vidnega polja izgublja, kar kaže na njegovo deficitarnost v odnosu do avio-poetične družbene teorije, gibalo razvoja modernih družb - družbene konflikte in protislovja (G. Kiss. 1986. str. 39).
Kje se znotraj predhodno sprejete tipologije integracijske paradigme kaže prednost refleksivnega tipa integracije družbenih subsistemov (izhaja iz obče sistemske predpostavke redukcije kompleksnosti med sistemom in okoljem) v odnosu do pr\ih dveh pristopov? V nasprotju s klasičnim funkcionalizmom je tu predpostavljena takšna avtonomija subsistemov, ki njihove integracije ne sprejema kot nekaj povsem naravnega. V nasprotju s strukturalnim funkcionalizmom je poudarjena nujnost procesov usklajevanja med družbenimi subsistemi, kar nastopa kot neizogibna posledica dejstva, da ti subsistemi delujejo znotraj specifičnih, Ic njim imanentnih kriterijev smisla (delovanja oziroma operiranja). Pri tem ključni problem ni trajno vzdrževanje interakcij med subsistemi. temveč optimalna izpolnitev njihovih družbenih funkcij.
Uvajanje koncepta »refleksije« v sodobne sistemskotcoretske diskusije o problemu integracije se pojavlja tudi kot posledica dvoma o pojasnjevalni moči tistih teoretskih modelov sodobnih družb, ki v kompleksu družbene razdiferenciranosti namesto specifikacije funkcij in avtonomizacije specializiranih podobmočij v ospredje postavljajo njihovo funkcijsko difuzijo in heteronomizacijo (J. Berger, 1989, str. 100).
Razumljivo je zato, da se vprašanja t. i. refleksivnega tipa integracije najbolj neposredno dotika teorija avtopoetičnega družbenega sistema. Še več. Mogoče jc trditi, kar bomo skušali v nadaljevanju pokazati, da Luhmannova teorija funkcionalne družbene diferenciacije vsebuje vse ključne nastavke za pojasnjevanje refleksivnega tipa integracije kompleksnih sistemov. Tudi takrat, ko nastopa - po
' C«1udi K )c pu Willkc)c\cin mncn|u Panons z urecnun poitulirjuljcm nczc mcJ -venikalno« delujočimi mtrrpenc-tracijami m -hofuontalno« delujočimi jnienikdjdiimi mediji dcHiikntl biMva proMema integracije funkcKMialno diferencira. nih drutb. pa je konverzijo medijev (v njegovi tirukluralna funknonaint leonji >0 mediji lungiiali kot vpedaliziranc vrste komunikacij m iramakcij na Icmetju l^pecifičnih vimMnih poipMilevJ. ki vodi k reiitvi problema integrocijc. Ic vruprej ptedpouaviKM Willke. IVI. ur 161).
s tem JC bil dejanvkl problem konverzije medijev odpravljen
temeljnem paradigmatskem zasuku v razvoju sistemske teorije - kot specifična sociološka konkretizacija obče teorije avtopoetičnih sistemov.'
Zato se nam zdijo zahteve po reformulaciji teorije avtopoctične^a družbenega sistema (binarnih medijev družbene komunikacije) neupravičene. Se posebno, če legitimnost svojih zahtev izvajajo iz domnevne nezmožnosti avtopoetične teorije, da pojasni integrativni naboj modernih družb Zahoda.
lil
Četudi se v Luhmannovih delih pojavlja množica definicij pojma avtopoetično-sti,' naj tu poudarimo predvsem tisto razsežnost avtopoetičnih (družbenih) sistemov, ki se nanaša na njihovo samospecifikacijo (sistemi specificirajo sami, kaj naj bi jim služilo kot element) in njihovo samoprodukcijo (vse enote, ki jih ta sistem uporablja, njegovi elementi, proce.si in strukture, so ravno skozi te enote šele producirani).'
Bazični proces, ki producira elemente, iz katerih se sestojijo družbeni sistemi, je smiselna komunikacija. Družba je najobsežnejši sistem vseh smiselnih komunikacij. Samo sebe konstituira šele s komunikacijo. Kot takšen izpolnjuje družbeni sistem kriterije avtopoetičnega sistema.'
V skladu z vodilno diferenco teorije avtopoetičnih sistemov (diferenco sistema in okolja) enotni družbeni proces komunikacije vodi v funkcionalno izdiferencira-nost različnih družbenih subsistemov. Binarni kodi prevzamejo funkcijo specifičnega strukturiranja celotnega procesa družbene komunikacije. Ali kot pravi Luh-mann: »Najvažnejši funkcijski sistemi strukturirajo svoje komunik.icije preko binarnega, dvovalentnega koda. ki z vidika vsakokratne .specifične funkcije zahteva univerzalno veljavnost in izključuje tretjo možnost« (N.Luhmann, 1988, str. 76),
Shemi binarnosti zalo v duktusu avtopoetične teorije tudi ni mogoče pripisovati pomena samo v začetnih (manj kompleksnih) fazah analize (družbenih) problemov, kar je bilo sicer mnenje nekaterih avtorjev, ki so se v okviru svojih sistemsko družbenih analiz ravno tako znašli pred vprašanjem odprtega polja družbenih komunikacij."
' Pivj maki v sncn dojtinanja «morcfcrcmNiih dnilhcnih «istcmuv vo sc poiasnli Ic s drugi polosici scderadcsciih let. (ctudi je o parndigmitskcm Msuku v sistemski drulbcni teoriji niogoCc govonii od osemdesetih lel naprej Potem ko je Niklas Luhmann svoj model pojasnjevanja modemih dnilb .nadgradil, s spmnanji H. v Kocrsterjevc .kibcmelike drugega reda. (»seaind oixler cybcmctic5-) in Maluranovega in Varetovega koncepta ««opoetiinmli
' Po W Beeimannu nastopata pn Luhmannu dva temeljna razreda derinicij V okviru prve skupine je avtopoetiCni sistem definiran s pomočjo kategorije bazične samoreference v skladu l t.uhmannovo trditvijo, da so avtopoelični listi asiemi. ki se oblikujejo preko samoreferencc in unajo v lem svojo sistemsko enotnost- <N. t.uhmann. 1985. str 602). v okvira druge skupine pa kol sistem, ki vse elemente, ki se neizogibni za (rejpiodukcijo nekega elementa sisicma. sam produciia (W Beermann. mi. str. 24})
* To ne pomeni, da sistemi ne potrebujqo nobenega -temelja- v lormi energije, materiala, informacij oziroma oseb - to tvori pogoje motnosti konstitucije elementov - temveč pomeni bolj to. da bazičm načmi operiranja sistema prodocirajo .emergentne- elemente (N Luhmann. 1985. str 60).
' Luhmann pravi, da je leoretsko odločitev za dajemanje dru>be ko« avtopoetičnega sistema in za označitev operacije, ki sistem reproducira. kot komunikaaje. Iieba sprejeli hkrati, saj se namieč vzajemno pogojujeta To tudi pomeni, da je pojem koraunikaaj»n«jpomembncj«i dejavnik defimranjadrutbe (N Luhmann. 1991, «r 1178).
' Po prepnčanju Uerharda Vo»eja binarni shematizem v neskončnosti komunikaajskih semaniik. sinuks in pragmatik ni ustrezen selekcijski mehanizem, kajti .. določen nivo komplekimssti in v času spreminjajoč pluralizem perspektiv zahtevajo drugačno strategijo- (G Vowe, 1984. str 332) Ovira drugi stiatcgiji naj bi bilo dejstm, da je nata strukiuni miiljenja pregloboko preieta s svojim logičnim pcndantom: s klasično dvovalentno logiko Resnici na ljubo je tieba reči. da je tjihmann. kar pričajo med drugim njegove ugotovitve v zvezi z diferenco programske m kodime strukture avtopoenčne-ga sistema (ponovni vstop izključene tretje vTcdnosti v funkciji alokacijc kodirmh vrednosti), o čemer je bil govor na drugem mestu (F. Mali. 1991. str. 17), presegel miselni bonzont klasične dvovalentne logUie.
Niti ni mogoče pristajati na njeno reformulacijo oziroma motlifikacijo. K slednjemu se, kot smo že dejali, nagibajo vse tiste novejSe kritike Luhmanna, ki v ideji avtopoetičnosti (s to idejo povezanim konceptom binarnih kodov) zaznavajo nevarnost, da problem družbene integracije postane povsem irelevanten za sistemsko teorijo funkcionalne družbene diferenciacije."
NaJ namen ni zasledovanje vseh najnovejših, po teoretski provinienci različnih. toda največkrat zelo parcialno zastavljenih kritik ideje avtopoetičnosti v družbi. Kljub temu je treba poudariti, da so mnoge izmed njih nadaljevanje oziroma dodatno utemeljevanje Muenchovih ugovorov na račun Luhmannove teorije družbene diferenciacije. Richard Muench je znotraj paradigme modernizacije razvil interpenetracijski model pojasnjevanja družbe. Teorija družbene interpenetracije se glede na sistemsko teorijo diferenciacije razlikuje v tem. da ne izhaja več predvsem iz diferenciacije kot pogoja razvoja moderne družbe, temveč iz prepletanja že diferenciranih delnih sistemov.'»
Na tej razliki je potem utemeljena tudi Muenchova kritika Luhmanna. Po Muenchu sistemski teoriji družbene diferenciacije ni uspelo pojasniti bistvenih značilnosti nastanka in razvoja modernih okcidcntalnih družb, niti ne razumeli integracijskega potenciala, ki je vgrajen v te družbe."
Je Luhmanovi teoriji funkcionalne družbene diferenciacije res mogoče očitali takšno deficitarnost pri pojasnjevanju ustroja modernih družb? S takšnim sklepom se prav gotovo ne morejo strinjati avtorji, za katere Luhmannova teorija nima konkurence med »velikimi teorijami družbe« (»grand iheories«); ne samo zaradi njene hevristične moči pri pojasnjevanju konkretnih empiričnih družbenih pojavov (ne glede na izjemno abstraktnost uporabljenega sistemskega kategorialnega aparata.temveč tudi zato. ker »... predstavlja enega redkih poskusov, da kompleksne moderne družbe sploh pojmovno dojame v vsej njihovi splošnosti« (J.Gerhards. 1991. str. 264).
* Ct hi prclio Luhnunnovcgai pnolncga lionccpu difcicncuci)« diujhcnih vlof. uko Bela Pokul. ic bik> moffitt zasledili uhlapnejiega razumeloanja druJbenih uibuMemov. lo ni vet z naMopinn aviopoeličnosli Primat ima dlnaroiino-operacionalna organizacija sutmstemov. kar ponteni. da . vlnlktuialna razmejemiM. ki je v zg<Hlne)iih I.uhmannovih spisih «e asocurala z udileicnciranosljo. m v tej teonji nif se« poudarjena- IB Pokol. 1990. str 3.101. s tem pa nastopijo dal)noH-»n< posledice za nadaljnjo sistemsko-leoretsko tifcrasnavo (odpravo) proMenu dniJIbene intefranje V i«i ranj kritik je mogoCe uvrstiti pnpombc Krohna in Kueppersa. sicer avtorjev teonjc sistemov sanuKirganizacije. ki pa ostro nasprotujeta Luhmannosemu konceptu astopoetiCnih družbenih suIenHiv Trdita, da ideja binarno strukturiranega koda (znanosti, umetnosti, prava m s-seh drugih dru/bemh subsistemov) nujno te2i k temu. da poslane iitipkidirajoCi sistem |W KroWG Kueppers. 19S9. sir 25).
Po Muenchu bi btki treba s nasprotju z ie kar .. trivialnimi izrekanji sociologije, da moderno druibo označuje funkcionalna dilerenciacija v relativno neodvisne suhsistcme in sfere delovanja- (R Muench. I9S4. str II) bolj poudarili interpenetracijo različnih sfer delosunja m integracijo različnih subsistemov, V tem smislu naj bi bilo zgreteno razmejevanje modemih zahodnih drulb glede na nemoderne m neokcidcntalne družbe po kriteriju večje izdilerenciranosti posamezmh subscstemos oziroma sfer delovanja Prav nasprotno, ,, po svojih lastnih zakonitostih izdifcrenctranc slere delovanja bomo prej srečali zunaj modernih družb kot pa v modemih družbah- (R Mucnch, |9li4. str. 22)
" Tine Hnbat pravi. d;i je Muenchosa kntična argumentacija zoper teorijo družbene diferenciacije , pravilna, vendar povrtna- (T Hribar, I98J, str 3110) V na«i analizi se nam zdi vendarle pomembneje poudariti, da je Muench. s tem ko je problem inlegran)e redunral zgolj na vpratanje pojasnitve družbene interpeneuacije. to pa razumel kot ptoces •s-siljesanja- občih kulturnih vzorcev v sse družbene subsisteroe (K Muench. 1978, sir. 35), tako tekoč skozi zadaja srata znova potisnil v ospredje Parsonvwo idejo vrednotnega družbenega konsenza. Tudi v Parviflsusi teoriji medijes je glavna lunkcija medijev v integraciji že izdiferenaralnih subsistcmos Zato mediji v strukturno lunkcionalni teoriji nastopajo kot mediji izmenjav« Seveda lele potem, ko je bil v suukturno lunkcionalni teoriji izveden premik od razumevanja medijev po analogiji z jezikom k razumevanju medijev po anakigiji z denarjem V okviru taktnega ptcmika mediji ne nastopajo kot modusi interakcije znotraj specializiranih subsistcmos. tcmseč krožijo med delnimi ustcmi kot mehanizmi integracije celote-(II Wilke. 1991, str 159)
Je p« abstraktnost siuemske družbene teorije vodila tudi k povsem nasprotnim percepcijam Tako obstajajo med posameznimi avlorji že kar stereotipne predstave, da je tu na delu zgolj m samo brezplodni teoretski spekulattvizem (o znaCaju omenjenega lipa kntik več vr G Kiss. 1986: J Kluever. 1988: BuerschcI. 1990)
Tudi sami bi sc težko stritijali z oceno, da v sistemski teoriji funkcionalne diferenciacije niso vsebovani nikakršni nastavki za razumevanje integracijskega naboja modernih okcidentalnih družb. Prav nasprotno. Luhmannova teoretska izvajanja, na kar med drugim opozarja tudi Helmut Willke. utemeljujejo refleksivni tip integracije kompleksnih družbenih sistemov. Znano je. da je Luhmann ločeval tri tipe družb po njihovi kompleksnosti in načinu diferenciacije: arhaične družbe kot segmentarno diferencirane družbe, tradicionalne družbe kot stratifika-cijsko diferencirane družbe in moderne družbe kot funkcionalno diferencirane družbe. Hkrati je znotraj subsistemov zadnjega tipa družb odkrival tele referenčne zveze: razmerje do celotnega (družbenega) sistema (funkcija), do drugih subsistemov (učinkovanje) in do samih sebe (refleksija) (N. Luhmann, 1975, str. 197).
Ravno s to zadnjo (samo)referenčno zvezo funkcionalno diferenciranih družbenih subsistemov, ki je znotraj polja smiselnih sistemov (družbeni in osebnostni sistemi kot smiselni sistemi lahko stopijo v razmerje do samih sebe) tematizirana kot refleksija, se odpira perspektiva integrativnosti funkcionalno diferencirane moderne družbe. Refleksija pomeni, da funkcionalno izdiferencirani subsistemi svojo identifikacijo izvajajo iz svojih specifičnih družbenih funkcij. V tem sc izraža njihova avtonomnost. Hkrati pa refleksija pomeni tudi to. da ti sistemi razumevajo sami sebe kot ustrezno okolje drugim subsistemom. Na tej podlagi potem zavestno omejujejo sami sebe na račun odpiranja nujnih možnosti drugih subsistemov. Takšno usklajeno in uglašeno samoomejevanje delnih družbenih sistemov ni samo sebi namen. Omogoča ohranjanje celotnega sistema. Ce nek subsistem maksimali-zira lastne kriterije in cilje (svoj tip racionalnosti), potem to lahko dela le v škodo drugih subsistemov (v končni posledici tudi na račun izgube parcialne avtonomije in funkcionalne samostojnosti teh sistemov).
Če vzamemo družbeni subsistem znanosti, je Luhmann na temelju predpostavke razlikovanja funkcije, učinkovanja in refleksije lahko šele zapisal, da »...se znanost dogaja vedno znotraj binarnega koda resnično/neresnično, pa naj poteka v modernih industrijskih laboratorijih ali na samostanskih vrtovih« (N. Luhmann, 1900, str. 636).
Čeprav si učinkovanje (Leistung) kot drugo referenčno zvezo družbenih subsistemov lahko zamišljamo po vzoru kompleksnih input-output modelov, kot to počneta tudi T. Parsons in G. Platt v njuni AGlL-shemi (T. Parsons/G. Platt, 1974, str. 14), morajo ti vedno poprej predpostavljati avtopoetičnost svojega delovanja. Za Luhmanna raziskovalna politika ne glede na količino ali kakovost vpliva vedno ostaja zgolj politika. Ne more nastopati kot substitut raziskovanju. Svoj smisel ima samo kot politika. Z različnimi mehanizmi, ki zadevajo finančna, kadrovska in druga vprašanja, iritira znanost. Lahko celo vsiljuje nomenklaturo raziskovalnih tem in predstavljenih rezultatov. To ne spremeni dejstva, da sistem znanosti lahko deluje le znotraj njemu lastne avtopoetičnosti.
IV
Četudi je v teoretskih diskusijah še navzoč dvom o eksplorativni moči teorij refleksivnosti pri pojasnjevanju problema integracije kompleksnih družbenih sistemov (refleksivnosti kot samoomejitve, ki izhaja iz upoštevanja možnosti drugega)," se v razvitih parlamentarnih demokracijah na Zahodu v praksi že kar nekaj časa uveljavljajo institucije, za katere bi bilo mogoče trditi, da pri svojem delova-
" Cc t piijiBoin rc(kksi|c v spkHncm tuumcmo Mn>ooinc)evanie dniJbcncj» podabmnf)! pti prtudcvinju 2a območno specifičnc cilj«, jc prepričan J. Berget. poiem jc uUno samoomeicvanje v konllikiu i lasin.m inieioom teh
nju primarno upoštevajo načela refleksivnega integriranja posameznih družbenih sektorjev. Gre za institucije, ki skušajo - če znova uporabimo sistemsko terminologijo- »vzptistaviti konverzijo različnih medijev regulacije« (H. VVilIke, 1991, str. 180).
Funkcija in narava (nacionalnega) znanstvenega sveta v razvitih parlamentarnih demokracijah je eden izmed takšnih primerov. Najbrž ne po naključju. Ce se namreč v modernem svetu ne samo ekonomiji in politiki, temveč tudi in predvsem znanosti pripisuje izredno pomembna družbena funkcija, pa je izpolnitev te obče družbene funkcije povezana s predpostavko avtonomnosti njenega delovanja. Noben izmed funkcionalno diferenciranih subsistemov modernih družb ne more prevzeti norm in strukturnih načel delovanja drugega, ne da bi si kratil svobodo lastnega delovanja. Zato je v sferi znanstvene politike, kjer se križajo interesi znanosti, politike in ekonomije (tudi drugih subsistemov), vedno večji pomen pripisan znanstvenemu svetu kot mehanizmu usklajevanja njihovih interesov, ki izhaja iz »metode proceduralnega vodenja« - načina iskanja skupnih odločitev, neodvisno od pravno formaliziranih norm (U. Foemer, 1981, str. 27).
Znanstveni sveti v razvitih parlamentarnih demokracijah prepričljivo dokazujejo, bodisi da gre za zgodovino njihovega nastanka ali pa organiziranost in pravila delovanja, obstoj novih integrativnih mehanizmov na «... prostovoljni oziroma kvazinormativni osnovi, ki v prizadevanju po doseganju vzajemnega soglasja delujejo samoomejujoče« (H. NVillke. 1991, str. 180). Znanstveni svet nastopa namreč kot gremij. kjer njegovi člani kot predstavniki relativno avtonomnih družbenih subsistemov (znanost, politika, gospodarstvo) stalno skušajo priti do kompromisa, ki naj bi za uresničitev za celotno družbo pomembnega cilja presegel konfliktnost interesov.
To ne pomeni, da jc družbena legitimnost znanstvenih svetov samo v njihovi funkciji usklajevanja interesov. Enako pomembna jc njegova vloga pri sprejemanju strokovnih, družbeno nepristranskih odločitev o znanstveni politiki. »Razbremenilna« funkcija proceduralnega vodenja v znanstvenem svetu se med drugim izraža v okoliščini, da udeležba znanstvenikov z visoko reputacijo pri pripravi strokovnih predlogov omogoča njihovo realizacijo v znanstveni politiki, ki - gledano v celoti (obstajajo seveda pomembne razlike med posameznimi državami) - na Zahodu ni vedno najbolj naklonjena državnim posegom."
Ob koncu našega razpravljanja se nam zdi potrebno opozoriti, da tudi pri nas ne bi smeli zanemarjati izkušenj razvitih parlamentarnih demokracij pri oblikovanju mehanizmov družbene integracije kompleksnih subsistemov, ki načelo normativnega ekspanzionizma nadomeščajo z načelom refleksivnega samoomejeva-nja. Celo če tudi tam ne moremo govoriti o dolgi tradiciji mehanizmov, ki z vidika sistemske teorije prispevajo k refleksivnemu tipu družbene integracije. Izkušnje je treba uporabiti tudi na družbeno izredno pomembnem področju oblikovanja znanstvene politike. Danes so v preteklosti prevladujoči mehanizmi znan-
podobmočij Cc |c lakiiH) 5am<>0nic)cvan)c racioinlno - k« piimcr - m ptirodno okot(e. ni riounalno a suh»wcmc. ki so tc po svoji naritvi najboJ) ekspanzivni (ekonomija, znanost) (J. Bcrger. 1989. str 100)
" Znanstveni svet tWisscnschafuiat) v Ncm6ji kot esJen izmed primerov sc po sst)|i sirukturi deli na znanstveno in upravne (administrativne) komisite V znanstveni komisiji delujejo zastopniki znanosti in .osebnosti jasnega tivljcnja-. pretetno s področja gospodarstva Člane znansts-enc komisije imenuje za obdobje treh let predsednik zvezne drlavc. flane upravne komisije delegirajo zvezna ministrstva (B. R. ManinJ. Irvin. I9S9. str. 78), Njihova naloga jc. da priporočila znanstvenega sveta ustrezno formulirajo glede na upravni in Tinančni vidik, saj •Wisscnsehattsrat- nastopa kot najpomembnejše svetovalno teki za znanstveno politiko. Predvsem v zvezi z spratanji. ki zadevajo usklajevanje podpore raziskovanju in razvoju na različnih ravneh njene organizacije, priporočila o nadaljnjih perspektivah razvoja znanosti in univerze itd. (W Bruder. 198»)
stvcne politike preživeli. Zato naj bi ena pomembnejših nalog na tem področju - od samih začetkov konstituiranja nove slovenske države so bila glede tega podana nedvoumna opozorila (primer: T. Hribar. 1990) - pripadala znanstvenemu svetu. Njegovemu ustreznemu oblikovanju in dejanskemu opravljanju nalog. Ni dvoma. da b<xio med temi nalogami vedno pomembnejše tiste, ki se nanašajo na specifični problem refleksivne integracije kompleksnih družbenih subsistemov.
LrrERATliRA:
-	Adani(IVS4)K.:Dclomn»nin>adcnBcm|4- lRcalni)MKialuciiimcdindkiH>inin^^ v: I>tulb<Kloviic nzpravc. Zvezek 7- ui. Jl-41
-	Becimann (Wl) I.uhmannv Aulop>Me«Kt>e(nH - -Oiikr ftom none-? v: Aulopoies» - Eine Theorie im Brennpunkt del Knilk Urig H R Fneher Heidelberg: Cari-Aiicr-Syvleme Verlag, «r. 24>-26).
-	Bergel (1989) J.: AH otniaja povimodema druibena razvojna uupnia v: t7ruib«|o«Dc lazpraw. Zvezek 7: «tt 87-103
-	Bemik (198911 : Sociafetitna dru>ha kot obmodema dru>ba v: Dnitboslovne razprave. Zvezek 7r str .»1-41,
-	Bruder (1986) W (Hrsg.): Foischungv und Technologiepoliiik in der BundnrepuMik [>cuu<hland. Opladen Wnidcutseber Verlag Ginbll
-	BuendKl (1990) W Zum BegriK modernen ganziieitlichen Denkens Haag Herchen Verlag ümbll
-	Foemei (1981) U.: Zum Protikm der IniegraiHin kinnplexcr Soziolsysieme Berlin: t)unckei & Itumboli Verlag
-	Gethatds (1991) J : Funktionale Dillerenziening der Gesellschaft und Prozes.se der Fjildifferenzicrung. v: Autopoi-es» - Eine Theorie im Brennpunkt der Kntik. Hrsg H R Fischer Heidelberg Carl Auer Systeme Verlag, str 263-280
-	Hribar (1990) T : Slovenska osamosvojitev in kultura Znanost - uracinosi - Motvatcvanje. v. Nova revija. Letnik 9: «r. 544-566
-	Hribar (1985) T.: Moi zruuiosti Ljubljana Delavska enotnost
-	Kiss (1986) G.: Grund/uege und Entviicklung der Luhmanmchen Systemtbeorie Stuttgart Ferdinand Enke Ver- Krohn (1989) W.. Kueppcrs G.: r)ic Selbstorgailisation dcl Wnacnschafl. FrankfulvM Suhrkamp VcrUg.
-	Klucser (1988) J.. Dic Konstrukikin der sozialen Rcalllact del Wnsenschaft - Alllag und System Braunschweig' WiobMlcn: Friednch Viesseg Sohn
-	I.uhmann (1991) N : Pojem drulbe. v: Teonja in praksa. Ixtnik 28: str 1175-1186,
-	Luhmann (1990) N.: Wiiaemchaft der Gesellschaft Frankfurt Suhrkamp Verlag
-	Luhmann (1988) N.: Dekologische Komunikatiu« (2. Auflage). Opladen: Westdeutscher Veriag GmbH
-	Luhmann |19gS)N.: Soziale Systeme-CrundrtsseinctaUgcmcincn Theorie(2. Auflage). Frankfurt/M : Suhrkamp Verlag
-	Luhmann (1975) N : Soziokigiscbc Aufklaening n Opladen: Wesideulschcr Verlag GmbH
-	Mali (1991) F Funkcija in znafcij teoiij in metod v sodobni sistemski leortji znanosti v: Metojoloiki zvezki. Zvezek 8: sir 9-23
-	Martin (1989) B R .. Irvine 1.: Research Foresight - Priority Setting in Science Uindon: Pinter PuMishcrs Umilcd
-	Muench (1984) R Struktur der Modeme Frankfurt/M: Suhikamp Verlag
-	Muench (1978) R : Ucber Parsons zu Weber - Von der Theorie der Rationalisierung zur Theorie der Interpenetraii-on v: Zeitschrift fucr Sozulogic. Jhgs 9: «ir. 18-54
-	Parsons(1973) T.. Platt G M.: The American University. Mas.sachttielts Harvard University Press
-	Pokol (1990) B.: Professkwelle Instiiutioncnsysicme oder Teilsyslemc dci GcselbdnA - Rcformuherungssorschla. ege zu Niklas Luhmanns Syslcmtypologie v: Zeitschrift fuer Soziologie. Jhg. 19: sir 329-344
-	Vowe (1984) G: Information und Kommunikation Opladen WeUdcuLscher Verlag GmbH
-	Willke|1978)H Zum Problem der Intepation komplexer Soziahysieme - Ein iheoretischer Konzept v: Koelner Zciitctarifl fuer Soziokigie und Sozialpsychokigic. Jhg 30: su. 228-253
-	Willke (1991) H.: Sy^emthenrie (3. dopolnjena izdaji). Stullgart: Gustav Fischer Verlag