Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 25.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 'V/m - Leto XXXVI. - Štev. 31 (1813) Gorica - četrtek 2. avgusta 1984 - Trst Posamezna številka Lir 500 Gospodom prešteuačem Olimpijske igre - Los Angeles 1984 Ponovno in ponovno se v zvezi z našo zahtevo in dolžnostjo italijanske republike, da zaščiti slovensko narodno skupnost v svojih državnih mejah, oglašajo glasovi Liste za Trst in tudi drugih po preštevanju manjšine. NESPREJEMLJIVO NAČELO MOČI Slovenci se zoper to zahtevo upiramo in nočemo nanjo pristati. To po vsej pravici, ker se za zahtevo po preštevanju skriva nedemokratično načelo, ki ga je ustava italijanske republike zavrgla. Zahteva po preštevanju sloni namreč na načelu, da je število tisto, ki daje pravice. Število pa pomeni moč. To se pravi, da ima pravice samo tisti, ki je močan, ki je številen. To je pa načelo džungle, načelo nasilja, diktature. Saj bi v tem primeru imeli pravice samo tisti, ki so veliki, močni, nasilni. To se pravi fašisti, nacisti in vsi diktatorji. V okviru narodov pa tisti, ki so številnejši. Prvi bi bili Kitajci, ki jih je že 1 milijarda, potem Indijci, ki jih je 600 milijonov, za njimi bi v presledku sledili ostali. Italijani sami bi bili precej na repu te lestvice številnih in močnih, saj jih je le 56 milijonov. Pritlikavci so v primeru s Kitajci. Če bi »listarji« na to pomislili, bi najbrž ne stavili svojih zahtev po preštevanju. Saj bi sledilo, da bi morali prešteti tudi italijansko govoreče državljane v Južnem Tirolu in jim dati pravice po njih številu. Isto bi lahko storili v Dolini Aosta in še kje, kjer so italijansko govoreči državljani pravzaprav manjšina. Ali načela držijo za vse ali za nikogar. Načelo preštevanja in moči ali drži za vse ali za nikogar. ITALIJANSKA USTAVA ŠČITI ČLOVEKOVE PRAVICE Italijanska republika je v svoji ustavi to načelo moči zavrgla v 2. čl. ustave, ki se glasi: »Republika priznava in garantira neodtujljive pravice človeka tako posameznika kot tudi v njegovih družbenih skupnostih, v katerih se razvija njegova osebnost«. Ustava torej priznava državljanu, tako posamezniku kot družbenemu bitju, vrojene in naravne pravice, ki jih ima zato, ker je človek in ker je družabno bitje. Nikakor pa ne zato, ker je številen. Po italijanski ustavi je vir pravic državljan kot človek. Izhajajoč iz tega načela pravi naslednji člen ustave: »Naloga Republike je, da odstranjuje ovire gospodarskega in socialnega značaja, ki dejanski omejujejo e-nakopravnost in svobodo državljanov in ki zaradi tega ovirajo poln razvoj človekove osebnosti«. ZAŠČITA NARODNIH IN JEZIKOVNIH MANJŠIN Italijanska ustava vidi torej v človeku kot takem najvišjo vrednoto in ne v državi (La Nazlone) kot je lastno nacionalizmom. Pri tem so se ustavodajalci zavedali, da je narodnost, to je pripadnost k neki določeni jezikovni skupnosti in kulturi, tista družbena oblika, ki zelo veliko pripomore človeku državljanu, da more razviti svojo osebnost. Poleg tega so se zavedali tudi, da so narodne manjšine, zato ker so manjšine, torej manjše po številu, socialno šibkejše in vsled tega bolj izpostavljene nevarnosti zapostavljanja in omejevanja osnovnih pravic. Zaradi tega so v čl. 6. obvezali državo, da s posebnimi normami, to je zakoni, zaščiti svoje jezikovne manjšine. In to dosledno v duhu 3. čl. ustave. To so načela italijanske republikanske ustave in dolžnosti, ki iz nje izvirajo, in tudi pravice za državljane. NEDOSLEDNOSTI POLITIKOV Zaradi navedenih načel nima nihče za-Zakonite pravice, da stavi kako zahtevo Po preštevanju narodnih in jezikovnih •nanjšin. Kdor tako zahtevo stavi ali jo Podpira, greši zoper ustavo, saj zagovarja načelo moči in nasilja. Da delajo to ■ttisini in Lista za Trst, se ne čudimo, ker so pač dediči fašizma. Da slične zahteve podpirajo tudi mnogi demokristjani, posebno v videmski pokrajini, je pa nekr-ščansko in nedemokratično, ker je proti neodtujljivim pravicam človekove osebnosti in proti načelom republikanske ustave. Kako da se številni krščanski demokrati v naši deželi tega ne zavedajo, ostane uganka. Dolžnost rimskega parlamenta je, da po 40 letih izdela zakonske norme, ki naj zaščitijo slovensko narodno skupnost v Italiji in sicer v celoti in ne samo v nekih krajih, brez preštevanja in ugotavljanja. Slišati je, da se parlament s tem že ukvarja in da vlada misli predložiti svoj zakonski osnutek na podlagi znanega Cas-sandrovega predloga, ki ločuje Slovence v tri različne kategorije: med Slovence v tržaški pokrajini, med one v goriški in med one v videmski pokrajini. Zaščita naj bi bila različna glede na to, v kateri pokrajini živijo. Če je to res in če bo parlament to sprejel, bo potrdil, da italijanski državljani nismo vsi enaki pred zakonom, kot trdi čl. 3. ustave, temveč da smo državljeni slovenskega jezika različni pred zakonom glede na to, v kateri pokrajini živimo, oz. ali smo pod Italijo od leta 1918 ali pa od leta 1860 (beneški Slovenci). Neverjetno se nam zdi, da bi parlament sprejel slično protiustavno početje. Toda v rimskem parlamentu je vse mogoče. Tudi protiustavni zakoni. Kljub temu smemo upati, a moramo se tudi boriti za pravice, ki nam gredo po republikanski ustavi in po Izjavi o človečanskih pravicah. Pravico imamo do enake globalne zaščite ne glede na to, v kateri pokrajini bivamo. Ta naša zaščita ni noben privilegij, temveč pravica, ki jo smemo terjati z vsemi demokratičnimi sredstvi in zahtevati, da nam jo država da. Ustavodajalci niso kanili ustvarjati privilegijev med državljani, temveč zaščititi šibkejše, ko so obvezali Republiko, da z zakoni zaščiti jezikovne in narodne manjšine. Kakor je Republika že storila na Južnem Tirolskem in v Dolini Aosta, naj podobno stori tudi glede ostalih državljanov, tudi glede nas Slovencev, četudi ne stojita za nami Nemška zvezna republika in Avstrija. K temu obvezuje parlament in vlado REPUBLIKANSKA USTAVA. Ustava pa ali se izpolni ali spremeni, je dejal svoj čas predsednik Gronchi. K. HUMAR Z veličastno otvoritveno predstavo, ki si jo je po televizijskih sprejemnikih o-gledalo dve milijardi in pol ljudi, so se v Los Angelesu pričele 23. olimpijske i-gre moderne dobe. Potem ko jih je to mesto gostovalo že leta 1932, se je Mednarodni olimpijski komite zopet odločil, da mu zaupa organizacijo te največje športne prireditve. Pravzaprav Los Angeles ni mesto v našem pomenu besede, pač pa ogromna metropola z 12 milijoni prebivalcev, ki se razprostira na tisoče kvadratnih kilometrov. Ogromne razdalje so značilnost letošnjih iger, kjer ni tradicionalnega olimpijskega naselja s športnimi objekti in stanovanji za športnike. Ti so namreč razmeščeni po treh Kalifornijskih univerzah, športni objekti pa so med seboj oddaljeni po več stotin kilometrov. športniki, ki jih je letos kljub bojkotu rekordno število (7500), se ne bodo zato niti enkrat zbrali vsi skupaj, niti na slovesni otvoritvi iger niso bili vsi. Slednja je bila veličasten spektakel, holly-woodskega značaja, v kateri so prikazali zgodovino ZDA. Veliko je bilo na njej presenečenj, ki so udeležence in gledalce pred televizijskimi sprejemniki pustile brez sape: »raketni človek«, ki je kot čebela priletel na sredino stadiona s pomočjo posebne naprave, ki jo je nosil na hrbtu, zastave nastopajočih držav, ki jih je s pomočjo barvnih kartonov sestavilo oseminosemdesettisoč gledalcev na tribunah ogromnega stadiona Memorial Coly-seum itd. BOJKOTI OLIMPIJSKIH IGER Z udeležbo vseh držav bi bila letošnja olimpijada in njena otvoritev največji spektakel vseh časov. Bojkoti pa, na žalost, niso nova zadeva, saj je politika vse od De Coubertinovih časov krepko posegala v igre. Zadnje čase pa so se stvari nevarno poslabšale. Tri zadnje o-limpijske igre (Montreal, Moskva, Los Angeles) je namreč že bojkotiralo 50 držav članic Mednarodnega olimpijskega ikomi-teja, tako da postaja zaskrbljenost za bodočnost iger iz leta v leto večja. Boome-rang, ki ga je naivno zalučal bivši predsednik ZDA Carter z bojkotom moskovskih iger zaradi sovjetske invazije Afganistana, je sedaj zaključil svoj vzvratni let in zadel prav ZDA z bojkotom s strani Sovjetske zveze in petnajstih satelitskih držav (razen Romunije). Pod vprašanjem je sedaj tako moralna, kot strogo šport- PRVA evropskega V torek 24. julija je bila v Strasburgu prva seja novoizvoljenega evropskega parlamenta. Na tej seji so najprej izvolili predsednika skupščine. Ta je postal demokristjan Pierre Fflimlin, nekdanji 77-letni francoski ministrski predsednik, zadnji v »četrti republiki« pred De Gaullom. Pflimlin je bil več let tudi župan v Strasburgu. Zanj so glasovali pripadniki Evropske ljudske stranke (demokristjani), angleški konservativci in še nekateri drugi. Prejel je tudi glasove skrajne desnice (vključno MSI), ki pa niso bili odločilni. Drugi kandidatje so bili bivši predsednik holandski socialist Dankert, francoska bivša predsednica parlamenta v Strasburgu Simone Weil ter delno italijanski neodvisni na listi PCI Spinelli. Medtem je parlament že pričel z zasedanji. Sestavili so tudi ustrezne komisije, v katere so stopili posamezni poslanci. Še prej so izvolili dvanajst podpredsednikov, med katerimi so trije Italijani. V debati so prišli na dan že razni predlogi. Tako je skupina italijanskih demokr-ščanških poslancev predlagala, naj bi v zbornici pustili en simboličen prazen sedež za sovjetskega disidenta Saharova. Predlog pa za par glasov ni bil izglasovan. Dalje je vzbudil precej prahu sklep, SEJA parlamenta da se ne prizna Veliki Britaniji povračila od londonske vlade zahtevanih prispevkov, kot je to sklenil zadnji evropski ministrski vrh na seji v Fontainebleu. Angleška predsednica vlade Thatcherjeva je bila zaradi tega silno razjarjena, laburistična opozicija je celo zahtevala izstop iz Evropske skupnosti. Zasedanje je že šlo v živo. Pričakuje se, da bo novi evropski parlament v tej svoji drugi mandatni dobi zadobil še večjo politično vlogo od prejšnje. Na to sicer že kažejo vsi znaki. Naj še dodamo, da bosta v teku mandata verjetno prišli v evropsko skupnost tudi Španija in Portugalska, kar bo še povečalo politično dialektiko. Na to prvo sejo so se pripravile tudi manjšinske stranke v Italiji, ki so izvolile letos svojega evropskega poslanca. Nekaj pred začetkom zasedanja so imele v A-osti sejo stranke Partito sardo d’azione, Union Valdotaine, Slovenska skupnost in okcitansko gibanje. Prisoten je bil tudi evropski poslanec Michele Columbu. Na seji so govorili predvsem o organizacijskih pripravah za prvo sejo in o sestavi mešane parlamentarne skupine, v kateri bo tudi skupni manjšinski poslanec. na vrednost olimpijskih iger. V stari Grčiji so igre pomenile čas, ko so se vsi spori prenehali, ko so si smrtni nasprotniki v svitu olimpijskega ognja segli v roke in za nekaj časa pozabili na vse, kar jih je ločevalo. Zgleda pa, da današnji »razviti« človek, ki je osvojil Luno in se pripravlja na naskok vesolja, ni sposoben podviga svojih prednikov. Tudi s strogo športnega vidika predstavlja letošnji bojkot izredno izgubo za i-gre, saj je od dvesto svetovnih prvakov nastopilo manj kot polovica, kar je za tako prireditev prava katastrofa. Za športnika, ki se štiri leta vestno pripravlja na najvažnejše tekmovanje svojega življenja pa je prepoved udeležbe na olimpijadi gotovo tragedija. Zato težko verjamemo izjavam nekaterih sovjetskih atletov, da je pač olimpijska tekma le ena od mnogih v življenju športnika. KAKO ODPOMOČI BOJKOTOM? Doslej je bilo predlaganih nekaj rešitev za ta problem. Tik pred začetkom iger se je v Los Angelesu sestal Mednarodni olimpijski komite. Predstavniki raznih držav so predlagali, da bi Grčija postala stalna gostiteljica olimpijade, drugi so 'predlagali stroge ukrepe proti državam, ki se ne bodo udeležile iger. Končno odločitev pa so prenesli na september. ORGANIZACIJA V ROKAH PRIVATNIKOV Organizacijo letošnje olimpijade je prevzela skupina privatnikov, ki jo vodi Peter Uberroth. To je za olimpijsko prireditev izredna rešitev, ki se je marsikomu zazdela kot oskrumba tistega, kar mora ostati čisto, neomadeževano od dobičkarstva, kakor tudi športniki sami ne smejo biti profesionalci. Časi pa so se izpre-menili. Vrhunski športnik ne more danes doseči določenih rezultatov, če se totalno no posveti športu, ki postane zanj zato tudi vir vsakdanjega kruha. Res je, da marsikateri atlet zasluži danes več kot »za vsakdanji kruh«, res pa je tudi, da brez tega danes niti v športu ne gre. Če je tako prav ali ne, lahko razmišljamo, dejstvo pa je, da za letošnjo olimpijado ne bodo ameriški državljani plačali niti dolarja več davkov, saj je privatni organizacijski odbor že dovolj iztržil od sponzorjev, televizijskih mrež, vstopnic itd., tako da bo prvič v zgodovini iger zaključil svojo bilanco v aktivu, medtem ko se Kanadčani še sedaj borijo z dolgovi, ki so jih nabrali z organizacijo olimpiade v Montrealu leta 1976. IGRE REKORDOV Letošnje olimpijske igre so igre rekordov, med temi je kljub bojkotu, rekordno število nastopajočih držav. Po 32 letih spora zaradi Formoze se je vrnila LR Kitajska, ki je najbolj »športna« država s svojimi dvesto milijoni športnikov, od katerih je gotovo najbolj znan svetovni prvak v skoku v višino Zhu Janhua. SLOVENCI IN ITALIJANI V LOS ANGELESU Nas Slovence zastopajo v prvi vrsti Novogoričanka Lidja Lapajne (skok v višino), Koprčan Puh (deskanje), jahači iz Lipice s svojimi znanimi žrebci ter znana plavalca brata Petrič in drugi. Italijanska reprezentanca doslej še ni bila tako močna: Mennea, Simeoni, Cova, Vaccaroni, košarkarji, odbojkarji in nogometaši bi morali osvojiti precej več medalj kot v Moskvi (8 zlatih, 3 srebrne, 4 bronaste). Časovna razlika (9 ur) sili tega in onega navijača, da marsikatero noč ne spi, saj se glavna tekmovanja odvijajo prav takrat, ko sicer naj trdneje spimo. Italijanska televizija je poskrbela za deset ur prenosov dnevno. Ameriška tv mreža A BC, ki si je zagotovila ekskluzivo vseh prenosov, je namestila toliko kamer, da bodo gledalci po svetu lahko videli mnogo več od tistih, ki so v Los Angelesu. Razvija se torej največja športna pri- reditev vseh časov, ki kljub vsemu ostaja, na srečo vsaj za večino ljudi, simbol prijateljstva in miru. Mednarodni olimpijski komite in njegov predsednik Juan Antonio Samaranch so v to trdno prepričani in so za leto 1988 že poverili organizacijo olimpijskih iger južnokorejske-rnu glavnemu mestu Seulu. Mnenja so, da morajo olimpijske igre še naprej živeti, kljub težavam in nasprotovanjem in da imajo prav le tisti, ki se jih udeležujejo. Tega mnenja smo tudi mi. dt Katoliške šole v Italiji V letošnjem letu je zbudil tudi širom po svetu velik odmev boj za privatne šole, ki so ga bili Francozi. Med drugim so prirdeili velikansko manifestacijo v Parizu, ki se je je udeležilo poldrugi milijon oseb. S to manifestacijo so dosegli, da je vlada umaknila svoj zakonski predlog, iki bi zelo omejeval svobodne oz. zasebne šole. V Italiji je KD šla v boj za evropske volitve tudi z zahtevo, naj država prizna pravico, da tudi zasebne šole lahko dobivajo javno podporo, saj opravljajo nemajhno vlogo v korist skupnosti. Ni namreč pravično, da morajo starši otrok, ki obiskujejo zasebne šole, dvakrat plačevati šolanje otrok, in sicer kot davkoplačevalci vzdržujejo državne šole kot starši pa morajo še posebej plačevati vzdrževanje zasebnih šol. Privatne šole, o katerih je govor, so povečini katoliške šole, ki jih vodijo razni redovi ali tudi župnije in škofije. Vse te šole in ustanove so združene v organizaciji Fidae (Federazione Istituti di atti-vita educative). Federacija je bila ustanovljena v Rimu že leta 1944. V njej je včlanjenih okrog 1400 raznih šol in zavodov; v vseh teh šolah in zavodih se šola okrog dva milijona otrok in dijakov. Najštevilnejši so otroški vrtci, ki jih obiskuje kakih 1,200.000 otrok. Sledijo osnovne šole in nižje srednje šole. Pa tudi višje srednje šole raznih tipov obiskuje čedno število dijakov (180 tisoč). V -katoliških šolah učijo redovniki in redovnice (6 tisoč) in laično osebje (20 ti- • soč). Zanimanje za katoliške šole med starši raste, četudi morajo plačevati šolnino. Statistični institut Censis pravi, da se italijanska družba vedno bolj nagiba k privatnim šolam v nasprotju z javnimi. To velja tudi za Gorico. Dočim državne šole ukinjajo razrede, tudi slovenske, privatne šole ne čutijo nobene krize pri vpisu otrok. Medneraško posojilo Pretekli teden je Nemška zvezna republika (Zahodna Nemčija) odobrila Nemški demokratični republiki (Vzhodni Nemčiji) posojilo 950 milijonov mark (570 milijard lir). V zameno je NDR obljubila razne olajšave tistim, ki iz zahodne Nemčije gredo na obisk v vzhodno. Upokojenci in invalidi npr. bodo morali zamenjati samo 15 mark na dan namesto 25 kot do sedaj, kadar bodo na obisku svojcev v Vzhodni Nemčiji; vsi zahodni Nemci bodo lahko ostali v Vzhodni Nemčiji 45 dni na leto namesto 30 kot do zdaj. Iz Vzhodne Nemčije bodo smeli invalidi in upokojenci ostati v Zahodni Nemčiji 60 dni, zdaj 30. Prav tako bodo smeli eni in drugi nesti s seboj več blaga preko meje. Ta dogovor med obema Nemčijama pa ni pogodu Rusom. Zato. je Pravda že protestirala, češ da ze Zvezna republika Nemčija vmešava v notranje zadeve Demokratične republike Nemčije. Tudi Poljaki se bojijo vsakega zbliževanja med obema Nemčijama. Nedelja, velik in svet dan Nerazumljiva Afrika Pastirsko pismo italijanskih škofov Na zadnjem skupnem zasedanju so italijanski škofje med drugim izdali posebno pastirsko pismo o nedelji. Podajmo uvodne misli. Za bogoslužno in dušnopaslirsko obnovo, kakor jo zahteva zadnji koncil, se je italijanska škofovska konferenca vedno trudila. Posebno pozornost pa je posvečala nedelji, ki ima posebno mesto v zgodovini odrešenja. Cerkev na nedeljo skozi stoletja obhaja Kristusovo velikonočno skrivnost, ki je vir našega odrešenja. Nedelja je najstarejši praznik krščanske skupnosti, tedenska velika noč, čudovita in živa sinteza vse skrivnosti odrešenja, od Kristusovega prvega prihoda in pričakovanja na njegov drugi prihod. Nedelja je bila s svojim tedenskim ponavljanjem izvirno središče za obhajanje Kristusovih skrivnosti skozi vse cerkveno leto. Če upravičeno pravimo, da je nedelja Gospodov dan, to ni zato, ker si ga je človek izbral za češčenje svojega Gospoda, ampak ker je to dragocen dar, ki ga je Gospod dal svojemu ljudstvu: »To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se! (Psalm 117) Papež Leon Veliki pravi: »Vse, kar je Bog ustvaril največjega in naj svetejšega, je izvršil na ta dan: začetek stvarjenja, vstajenje njegovega Sina, prihod Svetega Duha!« Zato za kristjana ni noben drug dan tako svet, kakor nedelja. ZNAMENJE ZVESTOBE Praznovanje nedelje je za Cerkev znamenje zvestobe Gospodu. Krščansko ljudstvo je skozi vsa stoletja obhajalo s posebnim spoštovanjem in doživljalo z glo- Pismo E. Še preden si postal »planetarni«, .sem imel pomisleke, ali bi ali ne bi? Kdo ne bi .zbolel na srcu, kadar vidi padati gradove tveganja, drugega za drugim, posebno še, če moraš pasti z njimi vred? Zato sem odlašal s pisanjem te glose. Kakšen hrup sta zagnala Vidmar in Javoršek zaradi pogovora, ki si ga načel z nemškim literatom Bollom in s slovenskim kulturnikom Pahorjem v Zalivu. Izjavil si spet nekaj tveganega, da so slovenski domobranci namreč tudi domoljubi. Eden njihavih voditeljev (T. Duhovnik) je zgorel v Dachau, potem ko je odnesel nemškega generala Rosenerja papirje proti Anconi, pa ga je le-ta ujel in ga dal sežgati v krematoriju. Bil je moj predstojnik v ilegali... (Tone Duhovnik) Zgrozil si se, da so bili domobranci poklani brez sodnega procesa. Če bi namreč imel Solženicin za seboj amerikanske milijarde in Ti nekaj milijonov dolarjev odveč, bi lahko začela proces on za rehabilitacijo Vlasova, Ti pa za rehabilitacijo pokopanih Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so bili predani Titu v znani britanski celovški zaroti s podpisom feld-maršala Aleksandra. Zato se klanjam Tvojemu pogumu in Tvojemu spominu. Smer moje puščice pa je tale. Ko so prvi kamioni ujetnikov zatulili po ljubljanski ulicah, ko so venci osvobojene glorije že veneli po zidovih prestolnice, to se pravi prve dni junija 1945, je završalo po domovini. »Domobrance vozijo«. Skozi špranje in oglušujočo godbo je bilo opaziti polno znanih obrazov, okrvavljenih in izpitih, mož z žico zvezanih rok, izbičanih teles mladih fantov in mož. Kamioni so se valili proti Kočevju, proti... Takrat sta dve sestri hiteli od Zmajevega mostu po Resljevi cesti proti št. 5, če se še dobro spominjam. Pozvonili sta v pritličju dvonadstropne stavbe in nervozni zvok zvončka je izdajal, da se jima je mudilo. Iz prvega nadstropja je prihitela Lakiča. Kot zmerom je prišla tudi to pot v črnem. Bila je učiteljica in prijateljica naše družine. Tiha mistika frančiškanske cerkve jo je vsako jutro privlačevala. Njeni sorodniki so pa po političnem prepričanju krepko orisani v Popotnikih A. Goriškega. To se pravi, njen brat je uskočil k pravoslavju, ker je imel pač službo na dvoru kralja Petra. Pred sliko mladega prestolonaslednika- je zmerom gorela svetla lučka, ki so ji vsak dan prilivali olja, kakor pred ikono. Tudi Lakiča. Na moji novi maši je bila Lakiča botra. Nemalokrat sem zdrknil iz someni- bokim veseljem ta sveti dan. Cerkev ga je namreč prejela, ne pa sama ustanovila (določila). Nedelja je za Cerkev dar: more ga uživati, ne more pa ga spreminjati. Nedelja pripada Kristusu. Cerkvi preostane le, da se stalno trudi, da bi vedno bolje razumela njegov pomen, njegovo vrednost. Gospodov dan mora napraviti ljudem vedno bolj prepričljiv. Pod vodstvom Svetega Duha je Cerkev skozi stoletja oblikovala nedeljo kot dan Evharistije, dan molitve, dan skupnosti in družine, dan počitka, dan veselja, dan prostosti vsakdanjih skrbi. Krščanska nedelja si je prisvojila nekaj posebnosti judovske sobote. Poleg tega je postala nedelja dan za obilnejša dela krščanskega usmiljenja in za krščanski nauk. Zaradi razvite industrijske družbe, zaradi povečanega blagostanja in novih življenjskih navad je v današnjih časih nedelja izpostavljena globokim spremembam. To stanje zahteva veliko pozornost. Prinaša namreč človeku mnogo koristi. Vse pa, kar prinaša človeku pravo rast, zasluži odkrito spoštovanje Cerkve. Vendar pa prinaša za človeka in kristjana velike nevarnosti. Pojavlja se razpad družinske skupnosti in tudi verske. V takem položaju je možno, da nedelja zgubi svoj prvotni krščanski značaj in postane samo dan počitka al razvedrila. Človek je praznično oblečen, ni pa več zmožen praznovati nedelje. Njegovo duševno obzorje se zoži tako, da ni več zmožen videti neba. Zato so italijanski škofje pripravili to razmišljanje, da bi nudili pomoč dušnim pastirjem in vernikom glede praznovanja nedelje. (se nadaljuje) Kocbeku šča na malo požrtije, da dopolnim, kar je manjkalo semeniški mizi. Včasih sem vzel s sabo tudi prijatelja literata Kunstlja ali pa Kastelica. Tam smo se včasih srečali tudi s parom redovnikov. Lakiči je bilo posebno všeč, da smo oklicali tisti obed s slovenskim »slang« požrtijo... A tisti poldan je bil visoki poldan. In Lakiča ni 'bila več prejšnja Lakiča. Ne vem, kdaj je ugasnila lučka pred kraljevičem, tudi ne 'kdaj je zajadrala v OF. »Lakiča, joj, posredujte pri ministru Kocbeku za naša dva fanta. Enega so videli na kamionu in bojiva se, da je tudi drugi odšel za njim isto pot. Kaj pravite, kam jih peljejo? Pravijo, da so jih že na tisoče pobili...« Govorili sta preglasno, v joku skoraj vpili, zato je učiteljica pritisnila prste na usta. Potem so potišale, pravzaprav šepetale. Na drugi strani je pogled zaledenel v molk. A čez čas: »Kako sta zvedeli, da je minister pri meni?« Molk na tej strani. Frančiškanska cerkev je polna tihih novic. »Kaj sta ob pamet? Tudi redovnika imamo pri hiši. Nemogoče. Je prenevarno.« Odšla je, se obrnila na peti in skoraj obljubila: »Bomo videli.« Dolgo je ni bilo nazaj. Nazadnje se je vrnila, to pot s počasnejšimi koraki. »Ničesar ni moč storiti. Vajina brata sta bila domobranca in kot taka kolaboracionista in za take ni usmiljenja.« »Morda bi pa patra posredovala. Slišali sva, koliko dobrega sta storila talcem.« »Ne!« Je bil odločen odgovor, ki je padel ikot velik kamen na dvojico. Zgoraj pa se ‘je nadaljevala pojedina, ki smo jo mladi bogoslovci nekoč imenovali »požrtijo«. Vidiš, dragi Edvard Kocbek, da mi je ta dogodek pomagal pristati z Javorškom in Vidmarjem. Ti si moral vedeti in poslušati tiste žalostne zgodbe iz mnogih ust. Pa razumem: Delirij zmage in kabinetno ministrstvo. Pokrival si si obraz z rokami in si zatiskal ušesa, dokler te ni zgrevalo. Saj v svojih globinah si o-stal kristjan, a v nekaterih globinah si se motil. Vem, če bi vedel, kaj se bo zgodilo z delom narodne vojske, ki jo je predstavljalo domobranstvo, ne bi tvegal OF. V ozadju je isti veliki protiigralee. In s hudičem ni dobro igrati kart... Naj spet poberem dober izraz iz besednjaka pisatelja Rebule: Izdrl sem bodalo. In pace, prijatelj in brat Kocbek. Jože Cukale, SJ, Indija Objavljamo pismo salezijanskega misijonarja dr. Stanka Snoja, ki deluje v državi Zaire, nekdanjem Belgijskem Kongu v osrčju Afrike: Ko človek pride v Afriko, misli, da bi bil sposoben napisati o njej roman. Po nekaj mesecih se čuti sposobnega napisati le kakšen članek in čez kakšno leto ugotovi, da ve komaj kaj o njej. Toliko stvari se zvrsti pred njegovimi očmi, ki jih dojema le površinsko, njihov pomen in globina pa ostajata zanj skrivnost. Afričan jih dojema mnogo globlje, a njegovo razumevanje je zasenčeno s praznoverjem. Tudi odrasli novokrščenec se mahoma le-tega ne more otresti. Če sprejme vero v dobrega Boga Očeta, še naprej verjame tudi v moč umrlih prednikov. Samo to ne bi bilo v nasprotju s krščanstvom, če ga to ne bi pri vsakem početju begalo, češ, da se zdaj predniki maščujejo nad njim, drugič pa zopet veselijo njegovega dela. Verjame tudi v moč čarovnikov, ki so največkrat resnično prekletstvo sebi in tistim, ki se k njim zatekajo. Dogaja se, da starši otroka, ki ne uboga ali se komu kako drugače zameri, začno dolžiti, da ga je kdo začaral ali obsedel. V obratnem primeru se zgodi, da otroci podobno dolžijo starše, posebno stare in betežne. Posledice za takega domnevnega uročenega človeka so strahotne: izpostavljen je maščevanju vseh in zavržen je kot nekdo, ki je kriv njihovih bolezni, nadlog in smrti v okolici. In nadlog ne manjka in tudi smrti ne. V naš dispanzer prinesejo npr. na smrt bolnega. Sestra ga pregleda in mu da zdravila. Domov grede se zaustavijo še pri vraču, ki utegne biti tudi čarovnik. Ne zaupajo le misijonarjem in ne le zdravilom, kakor ne zaupajo ne le vračem in se tudi bojijo njihovega vpliva. Da pa se ne bi zamerili sorodnikom, se poslužijo obojega in največkrat vrač, na katerega so se obrnili, tudi resnično povzroči smrt. Nekega dne se ustavim v dispanzerju. Oče s štiriletno bolno hčerko v naročju prisede k meni, da bi ga zapeljal domov. Salezijanska sestra bolničarka mu ob slovesu potisne v roko vrečko mleka v prahu in nekaj zdravil, meni pa prišepne, da bo to za dva druga njegova bolna otroka in za leno, kajti za dekletce, da je že vse prepozno. »Kolera!« dojamem. Vsi otroci so lepi, v njihovih očeh se lesketa lepota nebes in iz njih odseva čistost njihove duše. Posebno so lepi črnski otroci, lepi tudi, ko se prek njihovih temnoiivih oči že spusti smrtna koprena, kakor tej deklici. Peljem ju domov in vem, da se peljem za pogrebom in tesno mi je pri srcu. Oče doma poišče nekaj strohnelih desk — za krsto... Smrt je pač v Afriki kljub skrivnosti le obrabljena vsakdanjost. Ničesar črnci bolj ne obožujejo kot življenje. Prenašanje življenjske moči na svoje potomce, to je menda njihova edina filozofija, katere se tudi zavedajo in so nanjo ponosni. Zato je rojstvo vsakega otroka velik dogodek za starše, za družino, za pleme. Toda tudi rojstvo ostaja le banalnost, ker se ga veselijo predvsem zaradi povečanja družine, plemena, zaradi povečanja življenjske in tudi ekonomske moči. Deklice so v tem smislu vir boljšega dohodka za družino, saj jim dote ne bo treba dati, temveč bo oče ob svojem času od ženina prejel za hčerko primerno nagrado, včasih že celo, ko je ta še otrok. Tudi jaz sem se tokrat nekoliko spustil v filozofijo, kakor da vam ne bi imel napisati prav nič drugega. Zato naj vam le omenim še par drugih novic. Kot že prenekaterikrat, so učitelji in profesorji zaradi tragi-komično nizkih plač v zadnjem času v nenehnih stavkah, mladina pa je na ulicah. Neredom ni ne konca ne kraja. Prišlo je tako daleč, da je policija v naši srednjetehnični šoli streljala na dijake. Nekaj časa so bile šole tudi zaprte. Oblast dolži Cerkev, češ. da podpira stavkajoče. To nam je kvečjemu lahko v čast, če je in ker je Cerkev na strani revnih. Toda kdo sr bo z rogatim bodel? Nekaj misijonarjev je policija posebno zasledovala in so že ali še bodo izgnani. En salezijanec je že odšel, dva, ki sta trenutno v Evropi se ne smeta vrniti in drugi so še na spisku. Da bi videli, koliko je tukaj mladine trn ulicah, ne samo v času stavk! 50 % prebivalcev je mlajših od petnajst let. Če v nedeljo pri drugi maši naštejemo 1.200 mladine, ne da bi se ozirali na »drobiž«, ki polni vse kotičke cerkve ali se drži mladih mamic na prsih ali na hrbtu —- to je v moji župniji samoumevno. Ker sem se doma ob dobrih mojstrih nekoliko izuril v barvanju cerkvene strehe in pleskanju notranjščine, so me tudi tukaj na župniji že določili, da postopoma naredimo isto. Kljub težavam z materialom se mi je že posrečilo nabaviti barvo za pločevinosto streho, ki se ji precej »vidi skozenj«. Morda bo pa le šlo tudi tukaj. Seveda, ljudje sami kaj takega ne bi zmogli nikoli. Medtem ko bi hranili denar za kilogram barve, bi cene bolj hitro rasle kot njihov skromni prihranek. Čez eno leto bi je verjetno mogli kupiti le še pol kilograma. Torej nam babilonska izkušnja ni zmešala samo jezikov, temveč tudi računico. Prav prisrčno pozdravljeni! Julče Gorjan ali Vlado Koko j je bil v Atomskih toplicah v tistih letih, ko so o njih komaj začeli govoriti, to je leta 1959 in 1960. V času svojega bivanja v toplicah se je neko nedeljo z vozom odpeljal v Podčetrtek k sv. Hemi v družbi veselih prijateljev. Voz je pa vlekla mula. Pri Sv. Hemi je takrat živel v pokoju župnik Kolenc. Tisto nedeljo je maševal in pridigal. Takole je vernikom razlagal: Jezus je govoril v prilikah; tako so ga razumeli mali in veliki: otroci so ga razumeli po svoje, odrasli po svoje. Govoril je o trti in poganjkih. Ako o-drežemo poganjke od stebla, je jasno, da se posušijo in da ne donesejo sadu. Vsi poznamo trto in vemo, da je tako. Govoril je o zrnu: če pade na skalo, ne rodi, če pa pade na rodovitno zemljo, požene iz semena rastlina, ki obrodi zrnje. Kako je vse to preprosto in jasno! V Palestini je zemlja revna, skopa in vode manjka. Zato pa redijo tam številne ovce. Dober pastir pa, če izgubi eno samo ovco, gre in jo poišče. In tak dober pastir je Jezus. Pa še je rekel Jezus: »Jaz sem luč.« Kdo je luč zemlji? Pač sonce. Če sonce ugasne, ugasne vse. Ugasnejo sveče in le- ščerbe, ugasne sploh vse življenje na zemlji- Ne kopičite le zemskih zakladov, ker vam jih lahko ukradejo, odnesejo. Le kar boste doprinesli za večno življenje, bo imelo trajno veljavo. Naše življenje je tako silno kratko in začasno. Nekje je živel mož, ki je spravljal na kup dragocenosti in denar. Vse je hranil doma; tako silno je bil na to navezan. Toda glej, obolel je, resno obolel. Odpeljali so ga v bolnišnico. Ko je bil tam, so vdrli v njegovo stanovanje tatovi ter odnesli vse, kar je nakopičil. Tako v ZDA in se tam posvetil poučevanju nemške literature. Leta 1969 je na newyorški univerzi dosegel doktorat iz nemške literature. Sedaj je profesor za nemški jezik in literaturo na jezuitski univerzi v Fairefieldu v zvezni državi Co-necticut v ZDA. Ko je bil še v Gradcu, je napisal svojo prvo povest »Brezdomci«. V njej opisuje razmere v Prekmurju med vojno, boje med Nemci in partizani, med partizani in ustaši. Pa tudi trenja med partizani samimi, med krščanskimi socialci in komunisti. Svojemu Prekmurju je ostal zvest tudi v naslednji knjigi Ljudje iz Olšnice, ki je zbirka novel prav tako iz časov zadnje vojne. V zbirki so nekatere zelo močne novele. Knjiga je izšla v Argentini v založbi SKA leta 1973. Lansko leto je ista založba izdala tretji Biikvičev daljši tekst in sicer roman Vojna in revolucija. Tudi v tem romanu je Biikvič zvest svojim prejšnjim izbiram, saj se osrednji dogodki odigravajo v Prekmurju. Vendar svoj pogled raztegne še na ostalo Slovenijo do Primorske. Zamislil si je nekak ep, ki naj objema celotno slovensko ozemlje, ki ga je leta 1942 zasedel okupator in ga z mejo ločil na dvoje, kot bi ga ločila neka nevidna reka. To mu je reka Glauka. Dejanje se razpleta tostran in onstran reke Glauke. Roman je obširen, nad 700 strani in se deli v štiri dele. Zadnji opisuje dogodke po končani vojni, razočaranje nad dosežki revolucije ter življenje v svobodnem svetu, ki ni brez grehov in napak. Dogodki so v romanu zelo zapleteni. V njem nastopajo okupatorji (Nemci, Italijani, Madžari), ustaši, partizani, domobranci. Dobri in slabi, pošteni in pokvarjeni, pogumni in strahopetni, zvesti in izdajalci. Ni nikakšno črno-belo pisanje, kot bi na eni strani bili vsi dobri, na drugi vsi slabi, temveč je slikanje razmer in ljudi med leti 1940-1948. Za nas so novost predvsem razmere v Prekmurju in v nemški zasedbeni coni. Tega drugi pisci tistih časov ne obravnavajo ali vsaj le bežno. Biikvič pa, ki je tam bil doma in tam živel, slika te za nas ostale Slovence bolj malo poznane ljudi in razmere. Iz njegovega romana je razvideti, da sta vojna in revolucija -zajeli res vse slovenske ljudi od furlanske nižine do panonske ravnine. Morda je prav Biikvič -prvi to zajel v enem samem romanu. Pregled dogajanj je pa zapleten. Bralec Pripeljala sem se z avtobusom s Krasa, izstopila pri železniški postaji in hitela skozi podcestni prehod, da se odpeljem Z mestnim avtobusom proti domu; manjkala je samo minuta do odhoda. Vsa zadihana sem sedla na prazen prostor in se ozrla po ljudeh, kar ni moja navada. Na nasprotni strani v smeri proti izstopu je sedel mlad človek visoke postave s svetlimi, kodrastimi lasmi. Pred njim sta bili dve potovalki iz temnomodrega blaga; ročaji, oziroma pasovi, so bili obešeni na sključena kovinasta kavlja, ki sta bila zasidrana v lesena ali plastična strelja (nekaka zapestja), ki so štrlela it mahedravih rokavov... Bil je brez rok. Na prvi vmesni postaji se je avtobus napolnil in potniki so mi zakrili to žalostno sliko. Ko je avtobus zavil v Mazzinijevo ulico, sem ga spet zagledala, ker ie vstal za izstop. Obe potovalki je imel Pa levem kavlju in vzravnan molče stopal k izhodu... »Kaj ni nobenega fanta tu, da bi mu Pomagal?« se je nekdo oglasil. Vse je bilo tiho. Voznik je potrpežljivo počakal, d.a je človek brez rok — z dvema potovalka- mora paziti, da ne izgubi niti pripovedovanja. Roman se zaključuje z naslednjim razmišljanjem: »Sovjeti izvažajo topove in revolucijo, Američani pa topove in maslo. Ironija je v tem, da svobodni in demokratični Američani branijo svet diktatorjev in pol-fašistov, nesvobodni in dogmatični Sovjeti pa se vsaj na papirju, če že ne v resnici, borijo za enakopravnost tlačenih. Na koncu bo zmagal tisti, ki bo imel več masla, kajti od marksizma se ne da živeti.« »Svetovna revolucija, ki pretresa narode in posega v življenje vsakega zemljana, ni samo socialna, ampak tudi znanstvena in tehnološka. Izživlja pa se v hladni vojni, piratstvu, vstajah, nemirih, Oh KtnnehtM Dne 31. julija se je v Goriškem muzeju v Kromberku končala retrospektivna razstava slikarja Silvestra Komela, ki je nenadoma preminil ob izteku lanskega leta. Razstavo si je Goriški muzej zamislil že leta 1981 za umetnikovo petdesetletnico. Slikar sam je že sodeloval pri izboru del, a iz tehničnih razlogov takrat do razstave ni prišlo. Letos pa se je Goriški muzej oddolžil spominu slikarja domačina, ki je z zagrizeno vztrajnostjo uspel- uveljaviti svojevrstni izraz in si pridobiti osrednje slovenske likovne kritike. Postal je eden najvidnejših predstavnikov sodobnega slovenskega slikarstva. Razstavo, pri kateri, je sodeloval likovni kritik Stane Bernik in uredil tudi izčrpni katalog (ki bo dopolnjeval monografijo o Komelu istega avtorja), je obiskalo izredno veliko število ljudi. Na o-gled je bilo postavljenih 123 del, ki so zaokroženo predstavila slikarjevo umetniško pot. Komel je izšel iz številne družine v Rožni dolini pri Gorici. Osnovno šolo je končal v Gradišču ob Soči, nato pa nekaj razredov trgovske šole in klasične gimnazije v Gorici. Zatem se je vpisal na Šolo za umetno obrt v Ljubljani (oddelek za uporabno grafiko). Zaradi bolezni je moral študij prekiniti in je šele čez šest let leta 1953 opravil sprejemni izpit na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Tu sta mu bila učitelja M. Pregelj in G. Stupica. Leta 1958 prične Komel tudi s pedagoškim delom (likovni pouk) na o-semletki v Mirnu; kasneje to nadaljuje na osnovni šoli v Šempetru do upokojitve iz zdravstvenih razlogov leta 1979. Od prve samostojne razstave leta 1960 v Novi Gorici začne razvijati živahno likovno dejavnost, ki se odraža tudi v številnih razstavah po Sloveniji in pri nas v zamejstvu. V zadnjem desetletju pa prodre tudi v širši jugoslovanski prostor in tujino (npr. Italija, Velika Britanija, Avstrija, Nemčija, Švica). Polnemu ustvarjalnega zagona pa je smrt 24. decembra 1983 iztrgala čopič iz rok in zadala sodobni slovenski likovni umetnosti hud udarec. Komelovo slikarstvo izhaja iz krajine. Ta je bila vseskozi muza njegovih umetniških vizij. Kromberška razstava je dobro pokazala umetnikovo pot. Začetna de- ma na enem kavlju počasi, previdno, a vzravnan izstopil. ♦ H* ^ Ko sem razmišljala, kako premalo cenimo svoje zdrave ude in se zanje Bogu zahvaljujemo, mi je prišlo v spomin že pozabljeno srečanje: Bilo je pred šestindvajsetimi leti. Kot spremljevalka in varuhinja dveh o-trok, sem bila z družino na letovišču v Avstriji. Na nekem sprehodu z deklicama sem srečala mlado mater z otroškim vozičkom. Punčki sta želeli videti dojenčka, zato sem prosila gospo, če dovoli. »Ja, ja,« je dejala in obstala. Starejša se je naslonita ob voziček in nasmejana gledala otroško glavico, ki je kukala izpod odeje; mlajšo sem dvignila. Obe sta se otroku nasmihali in tudi dete se je smehljalo; mati pa je otožno gledala vse tri... »Kako lep otrok!« sem vzkliknila. »Lep je kakor angelček.« »Ja... aber unser Engel ist ohne Hand.« »Da, toda naš angel je brez rok.« Sočutno sem ji stisnila roko, pozdravila in šla z zdravima otrokoma dalje. Z. T. demonstracijah, političnih umorih, pučih, gospodarskem bojkotu, obrobnih vojnah in političnem gangterstvu. Za kakršnokoli veliko vojno z jedrskim orožjem ni sile. Proti atomski vojni pa govorijo tudi druga dejstva. Med Rusi in Američani ni zgodovinskega sovraštva. Sovjetska zveza ni resen trgovski tekmec. ZDA i-majo probleme s svojimi zavezniki, Sovjetska zveza s Kitajsko in svojimi sateliti. Oboroževanje stane denar. In če bi že vse to odpovedalo, je samo ohranitev človekovega rodu še vedno važnejša kot vse drugo in zato strah pred atomsko vojno absoluten.« Zadnja vojna naj bi torej bila zadnja svetovna vojna. Tako meni Frank Biikvič. O da bi bilo res! K. H. Silvestra Krnela la v malem formatu so kot odgovor na slikarjevo začetno tipanje po krajinskih izrezih, kraških kamnih, trdi, a vendar sanjski pokrajini, kjer konkretnost meji na sanjkost. Z leti je Komel vedno odločneje luščil zunanjost sicer komaj nakazane predmetnosti in prešel v abstrakcijo, ki je polno zaživela v platnih izredno velikega formata. Barve so se razbohotile in v pravi eksploziji svetlobe razvile dražečo izzivalnost do gledalca. To je mo-. gočna interpretacija krajine v vsej svoji subtilni strukturi, v razbitju predmetnosti in odkrivanju barv kot njenih sestavnih elementov. V zadnjem času so se na Komelovih slikah pokazale nekakšne prosojne prizmatične pregrade in rahel povratek k otipljivejšemu prikazu krajine. To pa ni več realna krajina, pač pa nek kozmični, sanjski prostor, ki ga lahko zaslutimo v podzavesti. Mogoče nam odpira pogled v neko novo razsežnost slikarjeve duševnosti, v neko prečiščeno duhovno vizijo sveta, ki je nam neviden. Razstava je bila v vseh pogledih uspešna. To še bolj utrjuje nepogrešljivo poslanstvo Goriškega muzeja, ki se je v zadnjih letih razvil v izredno resno in delavno ustanovo. v. e. Bralci pišejo Spoštovano uredništvo! Bral sem »Kamenčke« v Katoliškem glasu z dne 12. 7.1984 in se vprašal: Ali je (r+r) ali profesor, ki je komentiral dogodek na festivalu v Števerjanu, vrgel tak »Kamenček« v »II Piccolo« ali kak drug italijanski časopis in postavil tako zanimivo vprašanje sodržavljanom italijanskega jezika? In če ni, zakaj pri nas ostane tako vprašanje vedno in samo v okviru naših festivalov ali naših časopisov? Bralec Naš odgovor: Zakaj ni prizadeti bralec sam poslal tak »kamenček« kateremu italijanskemu dnevniku? Papeževa potovanja Sveti oče bo obiskal Kanado v dneh od 9. do 21. septembra. Ustavil se bo v šestih mestih. 12. oktobra bo potoval v San Domingo. Škofje Latinske Amerike se namreč pripravljajo na praznovanje 500-letnice odkritja Amerike leta 1492. Papežev govor