RAZMIŠLJANJA O OSNOVNIH OBELEŽJIH URBANIZMA (II.)
Spajanje novega in starega
Sociološke kritike naših največjih urbanih sredin se opirajo predvsem na pojave dehumanizacije človeka
Kot smo že v prejšnji številki zapisali, je izgradnja vsekakor del razvoja družbe m se ne more usmerjati mimo dejavnikov, ki tak razvoj pogojujejo. To so: človek-občan, prirodni pogoji, materialna baza itd. Giede na te ugotovitve, moramo tudi vprašanje urbani-zma, v tudi tako majhni občini kot je naša, imeti za kompleksno družbeno dejavnost, ki se ne da in se ne sme tretirati niti resorno pa tudi ne gledati samo v okviru občinskih meja.
Iz takšne vloge in značaja urba-nizma ter ostalih obeležij, ki so slika družbe iz katere izhajajo, lah-ko izvajamo, da je politika izgrad-nje prirodna obveznost in ena od najznačajnejših dejavnosti druž-benopolitičnih skupnosti in tudi vseh občanov. Prenašanje in pre-puščanje vsake kreacije urbani-stične politike samo na specializi-rane urbanistične in komunalne službe in institucije, bi bilo v vsa-kem primeru nepravilno. Javne xazgrnitve predlaganih rešitev so ena od oblik široke javne razprave in s tem možnost dajanja pripomb ter tako kreiranja končne naju-streznejše rešitve.
Kljub temu pa smo v preteklosti zasledili pri obravnavanju kon-kretne urbane sredine nekatere re-šitve, ki se niso pokazale kot naj-boljše in jih danes težje odpravlja-mo. Neusklajenost med izgradnjo objektov v poslovne namene in objektov za stanovanja, kakor tu-
di koncentracija poslovnih pro-storov v središču mesta je povzro-čala tudi prekvalifikacije stajio-vanjskih površin v poslovne pro-store. Zato se v zadnjih nekaj letih več pozornosti posveča temu rav-notežju v izgradnji poslovnih oz. stanovanjskih površin.
SOCIOLOŠKI VIDIKI URBANIZMA
Naslednje dejstvo (ki se v naši sredini tudi čedalje bolj upošteva) je, da občina ni le kompleks samo fizičnih struktur, temveč predv-sem sredina ljudi, ki žive v pogojih prostorske koncentracije, pri če-mer se ne sme prepustiti stihijske-mu razvoju, ki lahko degradira tradicijo razvoja, standard življe-nja, osebnost človeka in svojevrst-nost ambienta (usklajenost stare-ga in novega, stari del mesta -nove soseske). Vsekakor prihaja do neizbežnih različnih interesov,
kar obvezuje vse faktorje v naši družbi, da le-te na najširšem sa-moupravnem nivoju stalno uskla-jujejo, proučujeio in vrednotijo.
Sociološka kritika naših večjih urbanih sredin se opira predvsem na pojave dehumanizacije člove-ka, zmanjšanje prijateljskih vezi, kakor tudi vse izrazitejše odtuje-vanje osebnosti neki urbani sredi-ni. Takšna kritika je verjetno upravičena, čeprav sam po sebi tehniCni in ekonomski napredek po svoji naravi ni nehuman, v koli-kor posamezni in kratkoročni in-teresi ne nadvladajo splošnih in trajnejših.
Specifičnost občine Ljubljana Center, ki zajema skoraj vso staro Ljubljano, vsekakor pa njen naj-širši centralni del, pogojuje danes rekonstrukcijo starih predelov mesta, kot stalni neobhodni del aktivnosti v urbanizmu občine da-nes. Pri tem pa je naravno, da starejši deli urbanega tkiva odmi-rajo in dobivajo nove, narnesto starih funkcij. To je najtežji del urbanistične aktivnosti tudi zara-di kombinacije z izgradnjo novih predelov, ki se tesno vežejo na stare, o čemer priča že v uvodu naveden podatek o teritorialni majhnosti občine.
(se nadaljuje)