včasih pa tudi ktero nazaj dene. Anglež ga vpraša, zakaj to dela. „Ja," odgovori mu hamal, „one, ktere nazaj devljem, so večje, te so po 10 par ena!" Isto prokletstvo orientalnih odnošajev zavedlo je tudi bosenske Turke do nenaravne pohotnosti, ter je žalibože v Bosni posebno med mohame- danci paederastija dosta razširjena. (Dalje pride.) Črtice o Slovencih v štajerskem Podravji, s posebnim ozirom na narodno nošo. Sestavil dr. Jože Pajek. Haloze in Haložani. 0 tem predmetu prinesla je svoje dni „Seiermark. Zeitschrift" altere Serie, II. Band, razžaljiv in plitev članek. Haložane imenuje pi- satelj surove hribovce in smeši njihov golč. Omenja tudi starega reka, da si Haložani v mesto (Ptuj) gredoč jabelka lupijo, donni grede pa olupe pobirajo in jih žvečejo, kar meri neki na njihovo lahkoživost. Pod- pisal se sicer mož ni pod onim spisom, pa — po petji se tudi ptica spozna. Leta 1838. je mariborski professor, blagi-J uri Maly, svoj spis o Lotmeržanih in Haložanih objavil v ravno tistej „Steienn. Zeitschr". Leta 1853. je g. Franc Hrašovec (sedaj okrajni sodnik v So- vodnjem (Gmund) Pis.) iz Ormoža v Novice (str. 411) pisal o Haložanih in deželici njihovej. Haložani si po njegovem poročilu morajo kupovati žito iz drugih krajev, in njihovo največje premoženje tiči v vinskih go- ricah, kterih pridelek pa je podvržen mnogim nezgodam. Zategavoljo terejo hude nadloge naše Haložane, ako vince izpodleti, kterega se v dobrih letih dosta pridela in je dobro, posebno Korošcem priljubljeno . . . Hudo pak jih derejo mestni barantači, ki so prave pijavke za ta kraj, ako slabe letine silijo ljudi, da morajo zastavljati vinski pridelek za eno ali celo za dve leti . . . Milo se stori človeku, ko vidi toliko teh nadlog, kterim bi se s časom dalo v okom priti s podukom v šolah, po upnih napravah, v kterih bi ob času sile tudi posestniki majhnih zemljišč za poštene obresti dobivali na up- potrebni denar . . . Haložani so dobro- voljno, pa tudi precej lahkomiselno ljudstvo; malo dobrega vajeni, so prosti v obleki in zadovoljni z malim. Kedar imajo vina v hramu ali denarcev pod palcem, radi se prevzamejo in tudi pobahajo, — kedar jim pa poteče vince in ne rožlja več pod palcem petica, uide jim brž pogum ... Vinograde obdelujejo dosta dobro, s sadjorejo pa se malo pečajo. Živine imajo celo malo, zategavoljo je pa tudi gnoja malo, in ne morejo za- dostno gnojiti vinogradov svojih . . . Sklenem popis, kterega je peresu le milo srce velelo." To se glasi drugače! Slovenec, če je pošten, svo- jega siromašnega, nesrečnega brata omiluje, podučuje — le izrodica ga zaničuje in psuje. Gospod Hrašovec je svoje poročilo nadaljeval v Novicah 1. 1854. str. 7. Haložani se (tako piše) bližajo bolje bližnjim Hrvatom Zagorcem nego dravskim Poljancem. Preklinjajo posebno radi; v vsak govor, če tudi prijazen, zapletajo svoj: „Bog te ferdamaj!" Kar jezik zadene, je njihovo narečje čistejše od jezika drugih Slovencev. Pa še bolje se od njih ločijo po izrekovanji besed. Govorijo naglo; samo zadnjo besedo v stavku prav na dolgo zavijajo, kar se zelo smešno zdi tistim, kteri niso vajeni temu izgovarjanju. Vendar Haložan svoj jezik hvali in pravi: „Naš jezik tako gladko teče, kakor bi s hobličem rezal." Žito si meljejo na žrmljah. Toča pride v Haloze redkokdaj; od tod pregovor: „Toča nima s čim brodnine črez Dravo platiti". Haložani se večjidel" le sami med seboj ženijo, ne pa drugam. Od tod pride, da je veliko, veliko rodovin, ki imajo enaka priimena, Najobširnejša je rodovina Petrovičev; skoro pri vsakej drugej hiši je Petrovič. Če tujec Haložane žali, velijo mu: „Prek ž njim!" = črez Dravo! Leta 1861. je neki G ... r v „Wochenblatt-u der steierm. Landw. Ges.", v 6. listu v istem duhu o Haložanih izpregovoril, kot svoje dni neimenovanec v „Steier. Zeitscbr.", a posvetil mu je g. Božidar Baič v Novicah 1. 1861. str 64. neusmiljeno — kakor je zaslužil. Iz tega „pojasnila" povzamemo to-le: „Haložan, narodno oblečen, ima moder plašč ali pa kožuh; pogostoma, osebujno o delavnikih vidi se v surino zavit; dolge hlače, ali bolje: po sarah hlače, so pridobitev naših dnij. Navadama se vidijo breguše, segajoče do polovice golenic, po zimi pa hlače v sare. Moški nosijo klobuke z nizko talovko. Dekline si ovijajo glavo večjidel s peč«, vzlasti ob svetkih; po zimi imajo toplejše robce. Haložani imajo kakor ptujski Poljanci ob svetkih rudeče oprsnike, na njih bele gumbe." O zemljepisnih razmerah Haloz glej „Slov. Štajerja" I. snopič, str. 31. O Halozah in Haložanih pisal je tudi g. Jakob Gomilšak v „Zori" leta 1875. str. 136—138. Iz tega prav domoljubnega spisa povzamemo le eden odstavek. „V nečem je naš Haložan tak čuden posebnež, da mu gotovo enakega ne dobiš na Slovenskem. To je njegov govor! Že od daleč ga spoznaš na ptujskem trgu, kamor rad donaša sadje na prodajo. Človek urnega jezika je Haložan; poskakuje namreč pri vsakej tretjej ali četrtej besedi z glasom na visoko, in potem zopet nazaj, proti koncu stavka pak besede neprijetno zateza. To nenavadno, nenaravno naglašanje je krivo, da ga težko razumeš, in te lahko smeh posili, dasi drugače dobro slovenščino govori, in le nekoliko sosednje hrvaščine vpleta." Pesničarji in Ščavničarji. „Ena najlepših dolin mile Štajerske je gotovo Pesniška dolina. Raz- teguje se blizu od Lučan na nemškej meji, kjer reka Pesnica izvira, do Dornave, kjer se izgubi v spodnje Ptujsko ali Dravsko polje. Stanovnike imenujejo „Pesničarje" ali „Pesinčare". Na gorujej Pesnici prebivajočim pravijo tudi „Goričani". Goričani se ločijo od dolnjih Pesničarjev najbolje po obleki. Oni nosijo hlače, toti so pa „brgušari", ker imajo kratke, ozke brguše, črez ktere dolga srakica visi do kolen. Sčavničarji nosijo dolge, široke brguše in kratko srakico, ki sega le malo črez ledje; pra- vijo jej robača, ktero ime je tudi na polotoku Kamčatki znano. Dveh rečij treba o Pesničarjih še posebej omeniti, in sicer ne s pohvalo. Pes- niška dolina daleč slovi zavoljo svojih dobrih in rodovitnih senožetij. Pesničarji bi lahko redili še enkrat toliko živine kot zdaj redijo, ko bi varčneje s krmo ravnali. Tu več sena raztorijo kakor indi kje slame, in pokladaje živini ne držijo se ne pravega časa, ne prave mere. Tako se včasih pripeti, da spomladi nimajo poleg vse obilnosti sena ničesar živini pokladati. Celo drugače je v Schwanberških planinah. Tu režejo živini seno in slamo in jej polagajo zjutraj in na večer ob določenej uri. Potem se korito pomete, živina napoji in ne dobi ničesa več. Imajo pa dosta živine in lepe, večji kmetje po 25 in 35 glav. Pa vendar ne pridela kmet tu več klaje kot v Pesniškej dolini, kjer gospodar ne fglešta več kot 8 do 15 glav. Druga oponmja zadevlje ženitvanje. Kedar se pri Pes- ničarjih kdo na gostijo povabi, ne gresta samo gospodar in gospodinja, ampak vse, kar je pri hiši živega, otroci in posli, in si jemljejo varuhe, ki med tem v pustem hramu stražijo. Posledujič pa še pridejo — varuhi. Včasi šamri na takej ženitnini od otrok, ki zavoščeni, tudi celo v raz- trganem oblačilu okoli skakaje kričijo, ali se po klopeh smučejo, se sli- nijo in mastijo, in vse znateknejo, da se le malo občutljivemu gostu gabi kaj použiti". — Tako poroča „Pesinčar brgušar" v Novicah 1. 1854. na str 63. Meni je toliko znano, da so hrami po Slovenskih goricah skoro vseskozi zidani, snažni, po nekod tudi črez mero imenitni, in ljudje v dobrih letih ponosni, — kar pa seveda bridke sodbe, proti koncu navede- nega spisa izrečene, popolnoma ne ovrže. — O zemljepisnih razmerah Pesniške doline glej „Slov. Štajerja" I. snopič, str. 49. O „slovenskej obleki pravih Pesničarjev" pisal je rajni Juri Caf tako-le: „Pesničarji prebivajo ob južnej Pesnici. Taka-le je oprava Pes- ničarja, ki je pred 20. leti še splošna bila, zdaj se pa le še pri starih ljudeh opazuje. Na visokej bistrej glavi nosi zeleno žametno kapo, zadi z velikim grebenom. Po zimi ima na glavi zelen ali moder čamer iz sukna, s kosmatimi okrajki, ki se črez ušesa zavihnoti dade. Namesto hlač ali bregeš ima bize, behete ali dolanjščice, ktere niso preveč košate, vendar segajo veliko niže kolen, so pa iz domanjega belega platna. Od teh biz pride lastno ime Bizjaki ali Bezjaki. Vrh teh biz pa nosi robačo ali srakico iz enakega platna, dolgo skoro do kolen. V tem se loči Pesničar od Ščavničarja, ki ima zelo kratko robačo, bi rekel — do pasa. Potlej ima okoli života širok, rudeč pojas, da mu predolga roMča ne plahta in ga pri delu ne moti. Nad rob&čo pa nosi po zimi, ali tudi ob nedeljah rudeč telovnik ali kamižolo, zel6 kratko, da se pojas lepše vidi. Kar pa Pesničarja še posebno razloči, je njegov modri plašč iz sukna, kteri mu je po letu in po zimi, razun pri vročem delu, na truplu, ker drugega jopiča nima. Kar je Ščavničarju črni kožuh, to je Pesni- čarju modri plašč. Ženske so narodno nošo že preje opustile, ter se jaz le nekaj spominjam, da so imele starke tudi modre jenke iz sukna, z rudečimi, debelimi robi in visoke škornjice z visokimi, lesenimi podpetki; v šiveh so tudi rudeči, debeli, sukneni robi všiti bili. Na glavi so imele poprek bele peče." Novice, 1848. str. 173. P o h o r c i. O zemljepisnih razmerah Pohorja glej „Slov. Štajerja" I. snopič, str. 22—26. O Pohorcih sodi moj nekdanji učenec, gospod Franc B , doma v Lobnici na Pohorji, tako-le: „Pohorci so vseskozi slovenske krvi_ če tega tudi marsikteri prebivalec severne strani priznati noče. Med Pohorci in Poljanci je velik razloček. Poljanci so tanki, šibki, visoki, Pohorci pa bolje trsati in le redkokdaj visoke postave. Z ozirom na jezik jih greben Pohorja loči na dvoje. (Na severuej strani izrekajo prosti o [Šuman, str. 5. 3. a] kot a; nasproti pa spreobračajo a v o; za zgled naj služijo te-le besede: Ače za vado kaze posejo = Oče za vodo koze pasejo. Pis.). Na južnej strani se bližajo konjiškemu narečju. Čudno je to, da Pohorec noče Pohorec biti. Poprašuj od izhoda do zahoda, od juga do severa med njimi po Pohorcih, in nikdo izmed prostih ljudij ti ne bode rekel: Tu smo Pohorci! To ime se jim torej zdi zaničljivo. Prebivalci severne strani se imenujejo Zaplance; Pohorci so baje na južnej strani. (Eibničani že celo nočejo Pohorci biti, kar sem sam zvedel, ko sem jim ponujal to ime. Pis.). Na severnej strani lahko spravljajo deske do Drave in železnice, in so tudi bolj imoviti. Kdor je količkaj kmet, ima 100 do 500 plugov zemlje. Loden ali raščevina zdi se jim že preveč priprosta roba. Pohorci so tihi in resnobni." Pohorci so svoje dni nosili in nekteri še nosijo sedaj suknje, po- dobne francoskim frakom, — samo rep bi francoskemu fraku nekaj pri- sekati moral. Juri Vodovnik, pohorski pevec, poroča nain o svojih razmerah tak6-le: 1. „Moj ljubi rajni oče So bili cimperman, So stav'li hiše, koče, Skomarskim farmanam, 2. 3. So kratke hlače 'ineli, Kmetišk pa jopič dolg; Ponižno so živeli Od svojih mladih nog. 4. Tud marofe in žage res, Popravljali so mline vmes, So b'li sodar in pa kolar, Po vrhi še coklar. Sedem 'no osemdeset let, Živeli so na svet'; Po tem so v dolgo večnost šli, Kak' bomo tudi mi." Novice 1854, str. 304. Gospod dr. Pavel T urner objavil je v Novicah 1. 1867. dolg članek: „Angleško ovčarstvo v primeri s pohorskim". Posebno na str. 109. go- vori o tem, kako pasejo in gojijo naši Pohorci svoje ovce — namreč slabo. Še nekaj o obuvalih Pohorcev, o coklah, o kterih nam ravno tisti pohorski pesnik Juri Vodovnik poje. V sledečem izostane kitica 9—14. 1. Blagor teb' Skomarska fara, Tam je še navada stara; Tista ves je Cokelpurk, Taj nikdar ne pride Turk. 2. Tud Francozov se ni bati, Jel' bi cokle v nja metati, In če prišel tje bi Bus, Gvišno ni coklarjem kos. 3. Tam je dosti pintermanov, Tišlarjev in cimpermanov"; Vsaki farman je kolar, Vsaki purgar je coklar. 4. Javor tam za cokle rasti, Pa ga znajo tudi krasti; Vitre 'ma maceslove, Vorbanke pa črešnjove. 5. 'Majo pa za pudkovale, Stare klinje no kresale: Ogenj jim spud nog leti, Jim ga kresat treba ni. 6. Tudi v farof v coklah grejo, Se že zunaj napovejo; S coklami sklopočejo, Gor po pragu tolčejo. 7. Fajmošter pa dobro vejo, Da zamerit jim ne smejo, Da je cokelpurgar „fajn", Jim ni treba rečt' „herajn". 8. Oe se mu en fantek vleže, Mu že cokle gor priveže, Ga zažene ovce past, Kak bo moglo s'rota rast? 15. Zdaj pa eden druga vpraša: Kak' je pa tam šega vaša? Po čem pa so cokle še? Bratje, le poslušajte! 16. Veči del so po desetki, Bolj te male pa po petki; Kter pa če prav vel'ke met', Mora že štir' groše štet. Pesem je Tomažič zložil, Zraven je še to priložil: Kteri bo to pesem bral, Na ves glas se bo smejal, Zložena je b'la od Jurja Den petnajsti mesca julja, Osem sto se piše let, Osem iuo trideset. O IIOŠHII štajerskih slovenskih Podravljanov posebej. Znamenit je v tej zadevi, za prejšnjo dolio namreč, veliki oltar crkve Matere božje na Crnej gori pri Ptuji. Crkev je bila v krasnem gotiškem slogu sezidana menda leta 1424. Veliki oltar je l)il postavljen leta 1660. Crkev je vsa iz rezanega kamenja; kamenit je tudi veliki oltar, ki nam kaže Mater božjo kot naše pribežališče. Pod njenim plaščem, ki je na široko razgrnen, je zbrana velika množica ljudij, zastopnikov vseh stanov, moških in ženskih. Kamenite, lepe podobe nam torej pač predstavljajo naše štajerske Slovence ter nam kažejo, kako so se nosili v 17. veku. Glej Orožen Das Bisthnm und die Dioezese Lavant I. del, str. 492—497. Ko je Ulrich Lichtenstein kot kraljica Venera leta 1227. potoval tudi skozi Štajersko, boril se je pri Kindbergu z Otonom z Buhove, oblečenim, kakor so se takrat (štajerske) Slovenke nosile. Opravo te Slovenke opisuje Lichtenstein tako: Dve dolgi kili ste jej viseli doli črez sedlo in na sebi je imela godeže, kar je obleka slovenskih žen; vrh tega je imela Slovenka tudi šapel, jako drag in bogat. Glej J. Majciger v Kresu 1882, str. 331. Dav. Trstenjak je v „Vestniku" I. od str. 61. naprej razložil imena mnogih slovanskih oblačil. Izmed slovenskih razlaga ta-lo imena: gaban, gunja, bregeše, janjka, burnos, peča, srakica, rakno pa jopa. O noši Slovencev na Ogerskem, ki so v vsakem oziru našim pa- nonskim Slovencem najbližji, glej „Slov. Glasnik" 1863, str. 114. O noši Ščavničarjev, Lotmeržanov, Podraveev, Haložanov in Pesni- čarjev je kratko poročal Franc Hrašovec v Novicah 1. 1852. na str. 259. v dopisu iz Ormoža. V crkvi Marijinej v Jeruzalemu, sredi lot- merških goric, obhajali so 25. in 26. julija 1. 1852., dvestoletnico po- zidanja tega hrama božjega. Iz 10 bližnjih župnij je prišlo tja v slo- vesnih sprevodih kakih 12.000 Slovencev; med njimi je imel g. Hrašovec priložnost ogledati si narodno opravo, pa tudi opazovati obnašanje zbranih rojakov svojih. Zbrani možje so bili koj vsi visoke postave. Prebivalci Murskega polja so imeli svetle čižme, tanke, bele, široke breguše, kratko robačo, lep pisan prslik in sukneno jopo črez ramo; za visokim klobukom so imeli šopek cvetlic; stareji možje iz teh krajev so prišli v kožuhih. Podravci, Haložani in Pesničarji, tudi visoke postave pa suhega obraza, imeli so daljše breguše in tudi daljše robače in črez nje pas, pa rudeče