Mladi prirodoznanec.
Piše dr. S. Bevk. (Daije.)
j ko so se ti pa take kroglice vendar naredile, pretisni lep skozi čisto krpo iz platna v drugo skudelico. To lepilo je izvrstno, žal le, da se prav kmalu pokvari: v par dneh postane kislo in vodeno in ni več rabljivo. Treba ga je vedno sveže pri-pravljati. No, če se ti zdi zamudno ali ti je nevšečno vedno delati ta lep, si naredi enkrat za vselej naslednje vrste lep, ki se ne po-kvari na mesece in mesece-
En del zdrobljene arabske gume zmešaj s 3 deli dekstrina, prilij 7 delov vode in kuhaj to zmes kakor mizarski klej v vodi. Če prideneš pozneje nekaj kapljic amonjaka, postane lep še boljši. To lepilo rabimo mrzlo in Je prav izborno.
Papir pritrdiš na ploščevino s knjigoveškim lepom, ki mu moraš pridejati za desetino njegove teže venecijanskega terpentina, raztopljenega v vinskem cvetu. Za raztopljenje se vzame trikrat več vinskega cveta kakor terpentina. — Tudi šelak, raztopljen v močnetn vinskem cvetu, rabimo v ta namen.
Za lepljenje papirja na steklo nam rabi zopet drugo lepilo, ki se napravi tako-le: 30 gramov zdrobljene gume raztopi v 30 ,;' gorke vode; potera prideni 30 g v mrzli vodi namočene želatine in 20 kapljic glicerina. Vse to se kuha v vodi, kakor smo pri mizarskem kleju povedali, ter pridno meša, dokler se popolnoma ne raztali. Nato prideni 1 ali 2 kapljici kar-bolne kisline, in lep je gotov.
-».    45    «-
Plutovino na steklo, steklo na stekio ali stekio na železo je najpripravnejše pritrditi s pečatnim voskom. Oba konca, ki jih hočemo zlepiti, ali vsaj enega izmed njiju precej močno segrejemo, da se pečatni vosek preveč hitro ne strdi, in potem oba dela močno pritisnemo skupaj. Čim bolj smo stisnili, tem manj voska ostane med obema kosoraa, in vosek drži toliko čvrsteje. — Ako kosov ne smemo segreti (n. pr. plu-tovino), tedaj raztopimo vosek v močnem vinskem cvetu in nanesemo s čopičem to raztopnino na oba dela, ki jih hočemo združiti. — Pečatni vosek ne sme priti pozneje v dotiko z vinskim cvetom, ker ga ta raztopi. Za take slučaje moramo Iepiti le z arabsko gumo ali z belim ruskim klejem, ki ga ravno tako skuhamo kot mizarski klej. Teh lepil vinski cvet ne razfopi.
Toliko vobče o lepilih; če bo treba pri kaki pripravi še posebnega lepa, ga hočemo na dotičnem mestu omeniti in povedati, kako ga pripra-vimo. — Omeniti pa moramo še nekaj, preden preidemo h glavnemu namenu tega spisa. Prav dostikrat bo namreč treba stekleno cev ali ploščo odrezati, ukriviti ali zožiti, in zato menimo, da je najbolje, če kar naprej povemo, kako to naredimo, da nam pozneje tega ne bo treba pri vsakem slučaju ponavljati.
Za skrivljenje navadnih steklenih cevi nam služi majhna svetilka z vinskim cvetom. To si napraviš lahko sam. Iz omenjenega zabojčka poišči stekleničico nizke pa široke oblike, morda tako, v kateri kupujemo tinto, ter jo dobro izperi in posuši. Nato izreži s škarjami okroglo ploščo iz ploščevine v velikosti krone ali goldinarja, jo prebij z debelim žrebljem, vtakni v nastalo luknjo cevko starega peresnika, in svetilka je v vseh svojih delih gotova. Treba je le še poskrbeti za stenj, ki ga prav po ceni kupiš ali pa narediš sam iz nitk, ki si jih iztrgal iz kake volnene krpe. Svetilke ni nalivati polne, ampak kvečjemu d« dveh tretjin. Ako hočeš na tej sve-tilki ukriviti stekleno cev, jo drži na vsakem koncu z eno roko v plamenu, in sicer vedno na istem mestu ter jo suči okolo podolžne osi, da se okrog-inokrog dobro ogreje. Sedaj jo prični polagoma kriviti in ko si jo dovolj ukrivi!, jo vzemi iz plamena in drži toliko časa v roki, da se precej ohladi. Svetilke ne smeš upihniti, ampak ugasni jo s tem, da povezneš na plamen kozarček ali pokrov ploščevinaste škatlice.
Če je treba stekletto cev na enem koncu zožiti, jo držiš ravno tako z obema rokama v plamenu kakor poprej ter vrtiš, samo da je ne ttkrivljaš, ampak nalahko in polagoma oba konca vlečeš enega od drugega. Kadar si ju popolnoma razpotegnil, odščipni s kleščami ost, da se pokaže pri-merna odprtina, in obtali ostrino v plamenu. Ako pa hočeš cev zavariti, ravnaš ravno tako, le podržiš sedaj cev toliko časa v plamenu, da se od-prtina zavari.
Odrežemo stekleno cev tako-le: S trdo pilo zapili cev okroginokrog, kjer jo hočeš odrezati, primi oba konca s cunjo ter bolj trgaj kakor lomi, in cev se razdeli prav gladko v oba konca. Nastale ostre robove obtališ v plamenu vinskega cveta.
      46                           
Širje cevi kakor tudi manjše steklenice in kozarce odbijemo prav lepo tudi na naslednji način. Na desni in levi strani od one črte, v kateri na-meravaš odbiti steklo, obvij dotično cev ali steklenico parkrat s papirnatim trakom in ga priveži s sukancem. Prostora med obema obvezama naj bo 2—3 mm. Potem obvij prazni prostor enkrat z močno nitjo ter oba konca niti priveži na dve nogi prevrnjenega stola ali obrnjene mize, primi z vsako roko za en konec cevi ali steklenice in jo hitro drgni od enega konca niti proti drugemu. Pri tem se steklo in nit močno ogrejeta. Navadno nit pre-gori, če pa ne, prične smrdeti, in v tem trenutku polij cev z mrzlo vodo: videl boš, da se ločita oba konca kaj gladko drug od drugega na segreti črti. Ker sn robovi odbitih delov jako ostri, jih je nevarno jemati v roke, dokler nisi   robov s pilo prav na lahko opilil ali v plamenu otalil.
Steklene šipe razrezavati je težje delo. Tudi če imaš steklarski demant, se ti ne bo lahko posrečilo, kosa pravilno odrezati. Zato je najbolje, da ti odreže kosec, ki ga rabiš, steklar sam. Ložje kakor z demantom je rezati steklo s takoimenovanim steklarskim ogljem. Če bo treba, bomo pozneje povedali, kako to oglje pripravljamo in kako režemo z njim.
Preden napravimo končno piko za danes, vas opominjamo še, dragi bralci, da je vedno in pri vseh opravilih, ki snio jih in jih bomo opisali, treba pozornosti in previdnosti. Steklo prijemlji s cunjo v roko, razbeljene reči zagrabi s kleščami. Nobene reči ne delaj na mizi sami, ampak podloži vedno desko ter na tej lepi ali kuri s svojo svetilko. Če se boš držal tega opomina, ti bodo pripravljala naša navodila le veseije in ne bodo nikdar vzrok jezi ali celo palici.
(Daljc.)