*****************


FRAN ERJAVEC
SLOVENIJA
IN SLOVENCI


SLOVENIJA IN SLOVENCI

■" ' ■ • • ■

NAPISAL

FRAN ERJAVEC

V LJUBLJANI 1940

La

ZEMLJEVIDE IN 0RTE2E JE RISAL ING. ARH. D. BLAGANJE

5055^

550551

-5 -11-

D MM 46 a f

ZALOŽILA IN IZDALA SLOVENSKA STKAŽA V LJUBLJANI
TISK JUGOSLOVANSKE TISKARNE V LJUBLJANI (JOŽE KRAMARIČ)

jt. A- i/^LOvikas

UVOD

Slovensko ozemlje je zemljepisno eno najvažnejših pre¬
delov v Evropi: tu leži stičišče glavnih treh evropskih
narodnih skupin (Slovanov, Germanov in Romanov), tu se
zajeda Sredozemsko morje s svojim jadranskim odcepkom
najgloblje o trup Evrope in tu so se že od nekdaj križale
najvažnejše ceste iz severne o južno Evropo s cestami od
zapada v orient. Slovensko ozemlje je tista edinstvena ev¬
ropska pokrajina, kjer se srečujejo vplivi treh popolnoma
različnih zemljepisnih, kulturnih in zgodovinskih področij:
Srednje Evrope, Sredozemlja in Panonske nižine.

Slovenski narod, ki to ozemlje poseduje, spada sicer
številčno resda med najmanjše v Evropi, toda najzgovornejši
dokaz za njegovo izredno trdoživost je že samo dejstvo, da
se je kot najzapadnejša veja južnih Slovanov, vkljub naj¬
težjim zunanjim okoliščinam, sploh obdržal celih dvanajst
stoletij na tem, tako izpostavljenem ozemlju, po katerem že
od nekdaj posegata dva velika sosedna naroda  — Nemci in
Italijani.

Mnogo političnih gospodarjev je v teku stoletij že menjalo
to ozemlje, nekateri veliki in mogočni, ki so gospodarili na
tej zemlji, so že zatonili v zgodovini, toda slovenski narod
stoji in živi še danes. Izdihnil ni, ko je dolga stoletja brez¬
praven obstajal iz samih neukih kmetov, zato ne more biti
ogrožen njegov obstoj danes, ko se lahko prišteva med
najkultumejše narode v Evropi.

Sicer se danes maje Evropa v svojih političnih in du¬
hovnih temeljih, politični viharji lomijo politične stavbe in
duhovni vrtinci prevračajo večne duhovne vrednote, toda
narodi so v svoji zgodovini doživljali že mnogo podobnih
pretresov. Telesno in nravno zdravi, duhovno pa zreli in
samozavestni so jih tudi preživeli, celo očiščeni.

Duh je namreč močnejši kot vsaka sila, krivica pa je
še vedno pogubila krivca. Slovensko orožje je pa duh, cilj
vseh naših stremljenj pravica sama.

Skopo je meril Gospod, ko je trosil lepoto od vzhoda
do zahoda. Tako mu je ostalo polno perišče lepote in razsul
jo je od korotanskih planin, panonskih nižin in pravljičnih
Gorjancev do goriških Brd in tržaške obale ter rekel:

»Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in
njih pesem bo vriskanje!«

Tako so zrasla nebesa okrog Triglava! Oko, ki jih gleda,
obstrmi pred tem čudom božjim, srce vztrepeče same slad¬
kosti: zakaj gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril
raj za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred
vsemi drugimi!

Bogatejši so pač in večji drugi narodi, bogatejši so njih
jeziki, toda beseda slovenska je beseda praznika, petja in
vriskanja! Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrka¬
vanje — in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti usta¬
vijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj...

*

Tisoč let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnež bi
dušo izdihnil in še sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne
peli! Ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, komaj
zmaješ z rameni pod sovražno pestjo in praviš: Ta burka
je stara že tisoč let! (Ivan Cankar.)

I. Slovensko ozemlje in njega prebivalstvo

Slovenci smo južnozapadna veja ogromnega slovan¬
skega debla,  ki šteje nad 200 milijonov duš ter zavzema
55% evropske in nad 40% azijske površine. Tako Slovani že
danes močno prekašamo bodisi Germane (160 milij.) bodisi
Romane (130 milij.), a v nekaj letih bomo zaradi svoje velike
plodnosti prekosili celo oboje.

V tej neizmerni slovanski družini tvorimo Slovenci naj-
zapadnejši del južnoslovanske skupine.  Ta zavzema
okroglo 350.000 km 2  od obal Črnega, Egejskega in Jadran¬
skega morja pa do beneških ravnin in visokih alpskih
pogorij ter šteje dobrih 20 milij. duš.

Svoje današnje ozemlje  smo zavzeli Slovenci proti
koncu VI. stoletja, ko smo prišli z današnjih južnoruskih
step in zasedli porečja gornjega toka Mure, Save in Drave
ter porečje Soče. Višek razsežnosti svojega ozemlja smo
dosegli v IX. stok, ko smo zavzeli ozemlje med Tilmentom
in Panonsko nižino ter med Donavo in Jadranskim morjem
(okroglo 70.000 km 2 , glej zemljevid zadaj). Zaradi svoje
preredke naseljenosti v območju Vzhodnih Alp in zaradi
presilnega nemškega pritiska od severa se je potem v sred¬
njem veku pomaknila naša severna meja močno proti jugu
(Dravi), a prihod Madžarov v Panonsko nižino je potisnil
tudi našo vzhodno mejo od Blatnega jezera približno na
današnjo mejo (glej zemljevid zadaj). Nepremakljivo smo
pa držali v vseh stoletjih v svoji posesti našo zapadno mejo
proti Italijanom. Tako je nastala nekako v XV. stol. stalna
slovenska narodna meja, ki jo je pa začela potem v XIX. stol.
na severu vnovič razjedati nasilna germanizacija ter jo še
bolj potiskali proti Dravi. Južna jezikovna meja proti
Hrvatom se je izoblikovala šele v teku stoletij pod vplivom
politične razmejitve. Ta je povzročila namreč sčasoma da¬
našnje jezikovno razločevanje, a še Kopitar je trdil, da
segajo Slovenci na vzhodu prav za prav do Siska. K Slo¬
vencem je namreč prišteval tudi vse hrvatske »kajkavce«.

7

Danes zavzemamo Slovenci ozemlje med 45 L 0  in 47° se¬
verne zemljepisne širine (kakor srednja Francija) ter 13° 41'
in 16° 10' vzhodne dolžine. Omejuje ga prilično črta, ki teče
na zapadu od Jadranskega morja po Soči do Gorice, od tod
pa na Humin in Šmohor, na severu od Šmohorja na Vrbsko
jezero, Breitriegel nad Velikovcem, Špilje, Radgono in Mo¬
nošter, na vzhodu od Monoštra na Lendavo in nato po Muri
do njenega izliva v Dravo, na jugu po Dravi od izliva Mure,
nato približno po današnji meji med slovensko in hrvatsko
banovino do italijanske meje, nato po italijansko-jugoslovan¬
ski meji skoro do Kastva, od tod pa na Buzet in po rečici
Dragonja do Jadranskega morja. To ozemlje meri dobrih
25.000 km 2  in šteje okroglo 2 milijona prebivalcev.

Površina  slovenskega ozemlja, ki je bilo v zemeljski
zgodovini jako nestanovitno in na katerem se stikajo razne
tektonske enote, je po veliki večini gorata in hribovita.
Severni del pokrivajo do 2860 m visoka alpska pogorja (Ju¬
lijske Alpe s Triglavom, Karavanke, Kamniške planine),
južnozapadni del je kot odcepek Dinarskega gorovja kra-
škega značaja,  južni in vzhodni del prehajata preko
predalpskega gričevja v Panonsko nižino,  zapadni
del pa v Furlansko nižino.  Večjih ravnin  je zato zlasti
v zapadnem in srednjem delu le prav malo (Goriška ravan,
Ljubljanska, Celovška in Celjska kotlina idr.), pač je pa
— razen v kraškem predelu — to ozemlje precej bogato rek
(Soča, Sava in Drava s pritoki) in jezer,  med katerimi
uživajo svetovni sloves zlasti Blejsko, Bohinjsko in Vrbsko
jezero ter presihajoče Cerkniško jezero. Svojevrstna zanimi¬
vost so tudi premnoge kraške ponikalnice. Naše alpske vode
so čudovito čiste, po večini modrozelene barve.

Ta pestra zunanja raznolikost, ki je posledica stičišča
velikih prirodnih enot, s svojimi gorskimi grebeni na eni
strani zelo drobi zemljepisno enotnost slovenskega ozemlja,
toda na drugi strani zopet visoko dviga njegovo izredno
prirodno pestrost,  zanimivost in lepoto. V teh je utemeljen
tudi velik tujski promet. Iz središča slovenskega ozemlja, iz
Ljubljane, lahko dosežemo že po kratki železniški vožnji
mogočne alpske grmade s prekrasnimi gorskimi jezeri, veli¬
častne kraške podzemeljske jame z blestečimi kapniki ali
pa ljubeznivo vinorodno gričevje z gostoljubnimi zidanicami.

8

Navedena velika površinska razgibanost pa tvori na drugi
strani ravno kot stičišče  velikih prirodnih enot iz sloven¬
skega ozemlja pomembno naravno celoto, to je križišče in
stičišče v gibanju narodov ter političnih in kulturnih vplivov,
zlasti pa še gospodarsko-prometnih smeri. Slovensko ozemlje
je že stoletja eden najvažnejših evropskih prometnih vozlov,
ključ do njega je pa — Trst. Že v starem veku so šle tu
vse glavne ceste iz Italije v Panonsko nižino in še danes je
ravno pri »Postojnskih vratih« najprikladnejši prehod iz
sredozemskega predela v vso srednjo, severno in vzhodno
Evropo, da, prav do Baltika na eni srani ter iz zapadne
Evrope (Francije) v bližnji orient (Carigrad) na drugi strani.
Zato so tudi ravno tod hrumele v zgodovini razne bojne
trume proti Italiji in se je mogel na koncu Jadranskega
morja razviti Trst kot glavna srednjeevropska luka. Ker leži
slovensko ozemlje na eni najvažnejših velikih cest narodov
ter se edino tu stikajo glavne tri evropske narodne skupine
in celo ostanki Mongolov (Madžari), je le naravno, da so se¬
gale na našo zemljo ali pa vsaj do naše neposredne bližine
tudi skoro vse velike zgodovinske politične tvorbe (rimski
imperij, srednjeveška Nemčija, Habsburški imperij, Turčija
v začetku novega veka, Napoleonova Francija itd.), ni pa bilo
to ozemlje prikladno za to, da bi moglo samo tvoriti središče
večje politične enote v dobah, ko je bil človek še v večji meri
odvisen od prirodnih osnov. Zato je naše majhno ozemlje
tudi do danes podlegalo sočasno najmočnejši politični dina¬
miki tujih imperializmov, ki so prezirali naravne pravice
malih narodov, in so bili naši stiki ravno z ozemljem, proti
kateremu je najbolj odprto in proti kateremu tečejo skoro
vse naše vode, to je s srbskohrvaškim, razmeroma še naj¬
rahlejši. Toda ravno nujnost evropskega političnega ravno¬
težja kot poroštva miru naravnost narekuje za bodočnost
popolno združitev in svobodo vsega slovenskega ozemlja
in njegovo nujno naslonitev na Srbohrvate, oziroma na vso
južnoslovansko skupino do Črnega in Egejskega morja, ker
samo to more preprečiti predor Nemcev v Sredozemlje ali
Italijanov v Podonavje. Gospostvo vsakega tujca bi neizbežno
izzivalo njegovo nadaljnje prodiranje na jug oziroma na sever,
kar bi trajno ogražalo evropski mir. Vso to izredno važnost
slovenskega ozemlja je zaslutil že pred več kot sto leti naš

9

10

Vodnik, ko ga je imenoval »prstan Evropin«, v novejši dobi
so ga pa jasno označili tudi nemški geopolitiki, češ da je
»prostor nezrušljivo ugodne lege«.

Čeprav nudi torej površen in zgolj enostranski pogled na
relief slovenskega ozemlja vtis njegove neenotnosti in je
ravno to dejstvo v veliki meri tudi zakrivilo njegovo usode-
polno razkosanje ob zaključku prve svetovne vojske, nam
pa pokaže že njegova nekoliko globlja preučitev popolnoma
drugačno sliko, ki je dopolnjena še nravno z narodno enot¬
nostjo tega prevažnega predela evropske površine. Ker je
novodobna tehnika že premagala vse manjše naravne povr¬
šinske pregraje, te in pa še vse nadaljnje velike naravne
raznolikosti nikakor ne utemeljujejo njegovega sedanjega
političnega razkosanja, temveč le povečujejo slikovito pest¬
rost slovenskega ozemlja, ki ravno v tem pogledu nima para
na naši celini.

Podnebje  je po večini zmerno celinsko (panonsko in
srednjeevropsko), le južnozapadni del ima že sredozemsko
klimo. Slovensko ozemlje leži namreč točno sredi severnega
zmemotoplega pasu. Povprečna letna toplota večine sloven¬
skega ozemlja znaša 9 do 13° C. Povprečna julijska toplota
v Trstu znaša + 24.2° C (v Ljubljani 19.6°), januarska v
Celovcu pa —6.4° (v Ljubljani —2.5°). Vetrovi  prihajajo
večjidel od severovzhoda in od jugozahoda. Padavin  je na
splošno zelo mnogo, zlasti v zapadnem delu (1400—3000 mm
letno). Te so za poljedelstvo ugodno porazdeljene na vse
letne čase, vendar imajo nekateri predeli celo preveč moče
in so zlasti jeseni in spomladi tudi povodnji pogost pojav
(posebno v porečju Save in Savinje). Značilna za slovensko
ozemlje je velika vremenska izpremenljivost, ker se nahaja
v važnem obmejnem in prehodnem pasu raznih vremeno-
tvornih središč (zlasti atlantskega).

Glede na ugodne podnebne razmere prav dobro uspevata
tudi rastlinstvo in živalstvo.  Ravno na našem ozemlju
ponehujejo baltsko, ilirsko in pontsko rastlinstvo ter se po¬
javljajo že prvi močni sledovi sredozemskega, obenem je pa
bogato zastopano tudi alpsko. Večina kulturnih rastlin
uspeva do 1200 m nadmor. višine. Značilno za slovensko
ozemlje je zlasti veliko gozdno bogastvo  (42% vse po¬
vršine, najmanj v panonskem pasu), medtem ko je orne

11

G 02 D 42%

zemlje komaj 20% (od tega 2% vinogradov v primorskem in
panonskem pasu), travnikov in pašnikov 33%, nerodovitnih
tal pa 5 %  (Alpe in Kras). Odlično uspevajo skoro povsod
zlasti vse vrste sadja, dočim za poljedelstvo kakovost zemlje
ni posebno ugodna. Nekoč močno razširjene zveri so iz naših
gozdov že skoro vse izginile. Rude  se nahajajo na slo¬
venskem ozemlju skoro vse, toda večjega gospodarskega po¬
mena so le bogati skladi rjavega premoga, cink in svinec
(Mežica, Bleiberg) ter živo srebro (v Idriji), medtem ko so
železne, bakrene, boksitne, antimonove in druge rude pre¬
šibke za donosno izrabljanje in je n. pr. že v starem veku
cvetoče železarstvo v novejši dobi propadlo. Pač pa hrani
slovenska zemlja mnogo prav dobrega stavbnega gradiva:
gline za opeko, kamnolomov, pohorskega granita in nabre-
žinskega marmorja. Mnogo je tudi toplih in rudnin¬
skih vrelcev,  med katerimi uživajo velik sloves zlasti
Rogaška Slatina, Radenci, Dolenjske Toplice (36—38° C),
Laško in dr.

Prebivalstvo  slovenskega ozemlja je plemensko precej
mešano. Najmočneje sta zastopana dinarski in alpinski tip,
med katerima pa najdemo tudi bolj ali manj močne sledove
sredozemskega, nordijskega in baltskega. Prevladujejo krat-
koglavci (73%), indeks lobanje znaša 84.5, povprečna višina
pa 168.3 cm. Slovenec je torej precej velike, močne in koščene
rasti ter večjidel svetlejših las in oči.

Navedena plemenska raznolikost je posledica poteka
naseljevanja  tega ozemlja. Nekaj sledov človekovega
bivanja na naši zemlji imamo že iz stare kamene dobe
(Potočka zijalka!), številnejši so iz mlajše kamene dobe (zla¬
sti na Tržaškem Krasu in na Dravskem polju), a v železni
dobi je bilo že prav močno obljudeno (Iliri in Kelti), o čemer
nam pričajo zelo številna gTadišča ter imena krajev in voda.

12

Nekako ob Kristusovem rojstvu so za pol tisočletja zagospo¬
dovali naši zemlji Rimljani, zgradili preko nje svoje vojaške
in trgovske ceste na sever in na vzhod in po njih hitro raz¬
širili svojo visoko civilizacijo. To so ob času preseljevanja
narodov večjidel uničili razni divji narodi, zlasti Huni, ki so
drveli preko naše zemlje proti Italiji, saj je tvorila ravno
slovenska zemlja prehodna vrata vanjo. Proti koncu VI. sto¬
letja so zasedli potem to ozemlje Sloveni, med katerimi so
se kmalu utopili vsi ostanki prejšnjega prebivalstva, razen
v nekaterih utrjenih rimskih postojankah ob Jadranski obali.
V IX. stol. se je z nadvlado Frankov začelo zlasti v redko
obljudenih severnih predelih naseljevanje z nemškim živ¬
ljem (predvsem bavarskim). To so izza XIII. stol. nemški
fevdalci še posebno pospeševali in je tudi povzročilo že do
konca srednjega veka izgubo vsega severnega dela prvotno
slovenskega ozemlja, dočim so se naseljenci v gosteje ob¬
ljudenem južnem delu polagoma utopili med slovenskim
življem (razen Kočevarjev). Stoletja trajajoči turški napadi
so povzročili končno še ob naši južni meji nekaj plemenskih
premikanj (Uskoki i. dr.). V novem veku so se potem vsi ti
življi krepko zlili v trdno slovensko narodno telo, ki se je
trdoživo upiralo vsem silnim pritiskom od severa, od zapada
in od vzhoda, odkoder pritiska na naš mali narodič 85 milij.
Nemcev, 42  milij. Italijanov in 10 milij. Madžarov.

V dobi fevdalnega gospodarstva, ko slovensko ozemlje še
ni bilo pregosto naseljeno, je imela po priliki vsaka družina
dovolj zemlje za svoje preživljanje (tako zvane »slovenske
kmetije« so merile navadno po 12 ha orne zemlje). Previšek
prebivalstva je pač izkrčil nove gozdove. Toda to notranje
naseljevanje je začelo že v XV. stol. močno pešati, dokler
se ni v XVII. stol. sploh ustavilo. Previšek prebivalstva se
je naseljeval odslej na robove vasi, kjer je ustvarjal novo
socialno plast kočarjev in bajtarjev. Ti so se preživljali
z dnino, z obrtjo itd. Ko so začeli potem zlasti v XVIII. stol.
polagoma deliti dotlej skupno srenjsko zemljo, so pri delitvi
navadno upoštevali tudi kočarje, mnogi so si razen tega
dokupili nekaj zemlje še od razdrobljenih »gruntov« in se
tako povzpeli do majhnih posestnikov, ki tvorijo danes
veliko večino slovenskega kmečkega prebivalstva. Toda v
XIX. stol. je izšla zlasti iz teh zopet nova plast kočarjev,

13

ki niso dobili več možnosti pridobiti si zemljišč. Ti tvorijo
še danes najrevnejšo plast slovenske vasi. Do srede XIX. stol.
se je ta preživljala od precejšne domače obrti in od indu¬
strije, ko je pa tuja velika industrija to zadušila, se je za¬
čelo izredno močno izseljevanje.

Izseljevanje, ki je za Slovence naravnost značilno
in naša najbolj krvaveča rana, je doseglo svoj višek v letih
1890—1914. Usmerjeno je bilo v alpske in v westfalske rud¬
nike, predvsem pa v Severno Ameriko.

Močno izseljevanje iz preobljudenega slovenskega ozem¬
lja je povzročilo tudi razmeroma majhno naraščanje prebi¬
valstva pri nas. Medtem ko se je pomnožilo prebivalstvo Ev¬
rope v 1. 1800—1921. za celih 140%, se je pomnožilo prebival¬
stvo slovenskega ozemlja v tej dobi le za dobrih 40%. Čeprav
znaša prirodni prirastek  v Sloveniji* tudi po vojni
11 %o, ga pa še vedno močno izseljevanje znižuje le na
8%o dejanskega prirastka. Močnejše napredovanje zazna¬
mujejo le mestni, industrijski in tujskoprometni okoliši,
velika večina kmečkih predelov pa izkazuje le skromno
napredovanje ali sploh zastoj, a nekateri celo nazadovanje
(zlasti na Dolenjskem). Navzlic temu se je pa gostota
prebivalstva v Sloveniji dvignila že na 76 na 1 km 2 , na vsem
slovenskem ozemlju pa celo na 90, a je seveda po posamez¬
nih predelih zelo različna (od 25 v območju visokih Alp
do nad 150 v posameznih predelih Prekmurja). Gotovo bi se
pa dalo zlasti v srednjem delu Slovenije pridobiti na račun
relativnih gozdnih tal še precej poljedelske zemlje za no¬
tranjo naselitev.

Opisano prebivalstvo živi po majhnih, a na gosto razpore¬
jenih vasicah  (samo v Slovenji jih je okroglo 5.600 in 56%
vasi na bivšem Kranjskem je imelo še nedavno pod 200
prebivalcev). Le v nekaterih gorskih predelih stoje kmečki
domovi večkrat posamič sredi svojih »celkov«, po ravninah
in po gričevju pa skoraj vedno le v strnjenih vaških nasel¬
binah, ki imajo po raznih predelih različne oblike. Oblika
kmečkih domov  je navadno gručasta (karantanski dvor),
večkrat pa tudi stegnjena. Gradivo se je do nedavna rav¬
nalo po tamošnjih prirodnih pogojih, a nagel in visok dvig

* Z izrazom  »Slovenija«  označujemo le tisti svobodni del
današnjega slovenskega ozemlja,  ki pripada Jugoslaviji.

14

ljudske omike je povzročil, da so se nekoč lesene in s slamo
krite hiše že skoraj povsod umaknile zidanim. Slog sloven¬
ske hiše je zelo raznolik (alpski, primorski, panonski i. dr.),
kakor je raznolika površina slovenskega ozemlja. Zelo zna¬
čilen za kmečko domačijo na večini slovenskega ozemlja je
kozolec. V notranji opremi kmečkih domov se stare narodo¬
pisne značilnosti in lepote hitro umikajo pridobitvam novo¬
dobnega napredka (elektriki, vodovodom, štedilnikom itd.).
Glede snage  Slovenci daleč prekašamo mnoge bogatejše
kulturne narode. Ob kmečkih domovih leže navadno tudi
sadovnjaki, domovi sami pa pričajo o veliki slovenski lju¬
bezni do cvetlic.

Pestro in izredno lepoto slovenske pokrajine, posejane
z belimi vasicami, še prav posebno dvigujejo neštevilne
cerkve  in cerkvice po vaseh, gričih in gorah, ki so naša
izrazita značilnost in so dale s svojimi patroni tudi ime
neštetim slovenskim naseljem in vrhovom. To slikovitost
dvigujejo po mnogih predelih še številni stari gradovi
in graščine, umirajoče priče nekdanjega tujega fevdalnega
gospostva, ki je že v drugi polovici preteklega stoletja
izhiralo med zdravim in vsestransko napredujočim sloven¬
skim ljudstvom. Samostanov,  zidanih v srednjem veku
vstran od naselij, je bilo pri nas razmeroma malo.

Med gosto posejanimi vasicami leže potem precej enako¬
merno razdeljena mesta in trgi.  Nastala so (prva v XII.
in XIII. stol.) kot tržišča večkrat na razvalinah ali pa vsaj
v neposredni bližini predslovenskih naselij, le najzapadnejša
(Koper, Trst i. dr.) so se ohranila nepretrgano prav izza
rimske dobe. Zlasti na jugu in na vzhodu so nastala mnoga
tudi iz pretežno političnih razlogov (kot mejna obramba
proti Madžarom in pozneje proti Turkom). V novejši dobi
so mnoga izgubila svoj nekdanji pomen in so v svojem raz¬
voju zastala, zato so se pa močneje razvila tista, ki leže na
važnejših prometnih križiščih ali kjer so sedeži večjih poli¬
tičnih enot. V teh so bila v XVIII. stol. odstranjena nekdanja
obzidja in okrog starega jedra so zrastle novodobne mestne
četrti. Kakor vasi tako so tudi slovenska mesteca po veliki
večini majhna (vseh 27 mest v Sloveniji skupno ima samo
190.000 prebivalcev), večja leže (razen Ljubljane) le na
zunanjem robu slovenskega ozemlja in imajo zato spričo

15

skrajno neugodnih političnih okoliščin v preteklosti in v
sedanjosti na zunaj tudi pretežno tuj značaj (Trst, Gorica,
Beljak, Celovec).

Zemljepisno, politično, prosvetno in gospodarsko središče
vsega slovenskega ozemlja in slovenskega naroda je že od
nekdaj bela Ljubljana  (87.000 prebiv.) s prekrasno lego
ob Ljubljanici in ob Gradu sredi divne okolice. Leži na
razvalinah rimske Emone in v njej je danes sedež najvišjih
političnih, vojaških in cerkvenih oblasti ter vrhovnih narod¬
nih prosvetnih spomenikov in ustanov. V zapadnem delu
Slovenije so potem važna še industrijska središča Kranj.
Tržič in Jesenice ter dolenjska metropola Novo mesto.
V vzhodni polovici Slovenije so najvažnejši Maribor
(40.000 prebiv., rojstno mesto prvega slovenskega dnevnika),
Ptuj in Celje (18.000 prebiv.) ter Murska Sobota, središče
Prekmurja. Gospodarsko izhodišče vsega slovenskega ozem¬
lja v široki svet je bil že od nekdaj Trst  (252.000 prebiv.).
toda njegov nekdanji nagli razvoj je po vojni zaradi odce¬
pitve od njegovega prirodnega zaledja popolnoma zastal
v veliko obojestransko škodo. V zapadnem delu slovenskega
ozemlja je potem važna še sončna Gorica  (51.000 prebiv.),
v severnem delu pa Beljak in Celovec  (40.000 prebiv.),
zibelka slovenske knjižne proizvodnje v sredini pret. stoletja.

Spričo navidezne reliefne razkosanosti, ki pa tvori ven¬
darle nekako zemljepisno enotno gorsko trdnjavo, in spričo
spredaj naznačenih drugih politično-zemljepisnih okoliščin,
ni tvorilo slovensko ozemlje nikoli zaključene upravno-
politične  enote, čeprav je bila zlasti po 1.1848. to naša
najbližja politična težnja. Poglavitni vzrok je bil ta, da tuji
gospodarji nikoli niso hoteli upoštevati narodnih ozirov,
temveč le navidezne površinske, še večkrat pa zgolj slu¬
čajne politične in dinastične. V rimski dobi je bilo razde¬
ljeno na provinci Noricum in Panonijo, v prvi dobi po pre¬
seljevanju narodov sta se pa razvili tu dve samostojni slo¬
venski državi, Karantanija in Panonija. Dobo madžarskih
navalov je preživela le prva s središčem v celovški kotlini,
nakar je bila potem v X. stol. ustanovljena med Donavo in
Jadranom cela vrsta »mejnih grofij« (mark), ki so imele
namen braniti nemško-rimsko cesarstvo pred napadi od
vzhoda in od jugozapada. Njih jedro so bile navadno večje

16

Blejsko jezero z otokom

v ozadju Karavanke s Stolom (2236 m)

Rogaška Slatina

znamenito slovensko zdravilišče

Bela Ljubljana

politično, kulturno in gospodarsko središče slovenskega naroda

Maribor

važno gospodarsko in kulturno središče ob slovenski severni meji

PREDVOJNA POLITIČNA RAZDELITEV SLOV. OZEMLJA

17

18

kotline ali širše doline. Razni politični, dinastični i. dr. vplivi
so povzročali potem v drugi polovici srednjega veka še ve¬
like in pogoste izpremembe upravno-političnih meja, dokler
se niso na prehodu iz fevdalnega reda v novodobni politični
red izoblikovale v nekdanjem avstrijskem delu slovenskega
ozemlja tako zvane dežele ali kronovine. Tudi njih meje so
se ustalile šele sredi XIX. stol., in sicer ne glede na njih
narodnostni značaj.

Zato je bilo slovensko ozemlje, od katerega je pripadalo
do konca svetovne vojne 94% bivši Avstriji, upravno
razdeljeno  na »kronovine« Istro, Trst, Goriško, Kranj¬
sko, Koroško in Štajersko, a ostanek (6%) je pripadal Italiji
(Beneški Slovenci v provinci Videm) in Ogrski (prekmurski
Slovenci v zaladskem, železnem in šomodskem komi tatu).
Izmed navedenih dežel je imela popolnoma slovenski značaj
le Kranjska in pretežno slovenskega še Goriška, medtem ko
sta združevali Koroška in Štajerska še velike predele nem¬
škega narodnega ozemlja in Istra hrvatskega, a v samem
mestu Trstu so zaenkrat prevladovali še Italijani.

Ob koncu svetovne vojne, med katero smo tudi mi
Slovenci vse svoje nade stavili na načelo o samoodločbi
narodov, smo doživeli razočaranje in katastrofo, kakršne
ni doživel pač noben drug narod v Evropi. Navzlic temu,
da je ves narod kot en mož jasno in odločno izjavljal
svojo voljo za priključitev k Jugoslaviji, je prisodila mi¬
rovna konferenca v smislu senžermenske pogodbe z Avstrijo
(10. X. 1919) in po nesrečnem koroškem plebiscitu (10. X.
1920) na severu nad 14% slovenskega ozemlja še nadalje
Avstriji (od leta 1938. v Nemčiji), s trianonsko mirovno po¬
godbo z Madžarsko (4. VI. 1920) je ostal skrajni severo¬
vzhodni predel (0.6% slov. ozemlja) še nadalje pod Ma¬
džarsko, a z rapallsko pogodbo med Italijo in Jugoslavijo
(12. XI. 1920) je odtrgala Italija od slovenskega ozemlja
celo zapadno četrtino (25%) in le ostanek (61%) se je rešil
v Jugoslavijo. Tako je bilo torej že itak majhno strnjeno
slovensko ozemlje po svetovni vojni razkosano,  kot še
nikoli v zgodovini, kar na štiri države in v njih okviru na
enajst upravnih edinic. Na ta način so potisnjeni Slovenci
(razen v Jugoslaviji ter v goriški provinci) seveda povsod
v veliko manjšino. Ta žalostna slika je zato danes naslednja:

19

2 *

20

Iz navedenega pregleda je torej razvidno, da je razde¬
ljenih dobrih 25.000 km 2  slovenskega ozemlja takole:

v Jugoslaviji 15.809 km 2  ali 61% z 1,078.000 Slovenci ali 68.5%

v Italiji 5.995 „ „ 25% s 420.000 „ „ 24.8%

v Nemčiji 5.572 „ „ 14% z 98.000 „ „ 6.0%

v Madžarski 140 „ „ 0.6% z 11.000 „ „ 0.6%

Skupaj 25.556 km 2  z 1,607.000 Slovenci.

K temu pregledu je treba pripomniti, da so gornje šte¬
vilke popolnoma zanesljive le za Jugoslavijo, dočim temelje
ostale le na zasebnih štetjih in cenitvah. Zadnja avstrijska
uradna štetja, izvršena po »občevalnem« in ne po maternem
jeziku, so namreč gole potvorbe. Medtem ko je n. pr. Avstrija
1.1880. samo na vsem tedanjem Koroškem uradno naštela
še 102.000 Slovencev in celo 1. 1910. na Koroškem v sedanjih
mejah še vedno 70.000, je pa povojna Avstrija izkazala
pri ljudskem štetju 1.1934. samo še 26.796 Slovencev. Še
preprosteje je naredila Italija. V sedaj italijanskem delu
slovenskega ozemlja je bilo še 1. 1910. vkljub potvorbam
(zlasti v Trstu in v Gorici) uradno naštetih 384.000 Slo¬
vencev, pri ljudskem štetju 1. 1921. jih je izkazala Italija
le še 312.000, a pri ljudskem štetju 1. 1930. je štetje po na¬
rodnosti kratko malo — opustila. Tako Italija kakor Avstrija
(sedaj Nemčija) želita namreč čim najbolj zabrisati neita-
lijanski oziroma nenemški značaj dotičnih pokrajin.

Že spredaj smo omenili, da je za Slovence zelo zna¬
čilno veliko izseljevanje. Če upoštevamo še izseljence, bi
znašalo število vseh Slovencev  danes približno:

* »Dravska banovina« ali Slovenija,  t. j. svobodni
del slovenskega ozemlja, ki je pripadel Jugoslaviji, zavzema
6.4% vse Jugoslavije. Po stanju z dne 31. III. 1. 1931. je štela
1,144.298 prebivalcev, združenih v 235.143 gospodinjstvih, ki so
bila nastanjena v 188.225 hišah. Te pripadajo 5580 naseljem,
združenih v 2302 katastr. občinah, oziroma 407 političnih občinah.
Od naselij je bilo 53 trgov in 27 mest (od teh 4 avtonomna).
Politično-upravno je razdeljena Slovenija na 25 okrajnih načel¬
stev in 4 avtonomna mesta (Ljubljana, Maribor, Celje, Ptuj),
a sodno-upravno na 49 okrajnih sodišč. Slednja so združena v
5 okrožnih sodiščih, ta pa v ljubljanskem apeiacijskem sodišču.
Ljudskošolska uprava šteje 40 šolskih okrajev.

21

SLOVENSKI IZSELJENCI

22

na strnjenem slovenskem ozemlju. 1,607.000

po ostalih pokrajinah Jugoslavije. 75.000

po ostali Nemčiji. 32.000

v Franciji . 16.000

v Belgiji in v Nizozemski. 10.000

v ostalih evropskih državah. 10.000

v Združenih državah Sev. Amerike in v Kanadi 250.000

v Južni Ameriki .. 45.000

v Egiptu. 5.000

na ostalih celinah. 6.000

Skupaj 2,056.000

Iz tega pregleda je razvidno, da spadamo Slovenci resda
k majhnim narodom, pa da vendarle niti nismo najmanjši
narod v Evropi. Še več: narodi, ki so še manjši kot mi, ki
zavzemajo še manjše ali pa vsaj ne mnogo večjega ozemlja
in večkrat tudi z mnogo neugodnejšo zemljepisno lego ter
z mnogo nižjo kulturo, tvorijo celo lastne države, izmed
katerih so nekatere naravnost cvetoče, na pr. Estonska
(1,115.000 prebiv.), Islandija (110.000 prebiv.), Latvija
(1,900.000 prebiv.), Luksenburška (2.585 km 2  in 300.000 pre¬
bivalcev) in dr.

Po narodnosti  je spredaj očrtano slovensko ozemlje
po ogromni večini slovensko. Najmočnejša tuja naselbina je
v Trstu (170.000 Italijanov), ki ima pa sicer strnjeno in
popolnoma slovensko okolico in zaledje ter predstavlja
glavno slovensko gospodarsko težišče in izhodišče v široki
svet. Italijanski sta dalje še neznatni obmorski mesteci Koper
in Piran ter do polovice Gorica, dočim je vse ostalo primor¬
sko podeželje izključno slovensko. Zaradi nad stoletnega
nasilnega ponemčevanja je pa narodnostno nekoliko bolj
razjeden severni rob slovenskega ozemlja. Nemški oziroma
renegatski element je tu najmočnejši pri Podkloštru, severno
od Vrbskega jezera, v celovški okolici, v Borovljah, v Veli¬
kovcu, v Železni Kaplji in v Pliberku. Na skrajni sevemo-
vzhodni meji je dalje nekaj madžarskih vasi (12.000 Madža¬
rov) in končno je še deloma nemški jezikovni otok Kočevje
(12.000 Nemcev). V sami Sloveniji živi danes 94.18% Slo¬
vencev, 2.11% Srbohrvatov, 0.2% Čehov, 0.15% ostalih Slo¬
vanov, 2.53% Nemcev, 0.04% Italijanov in 0.7% Madžarov.

23

Neverjetna predrznost je tedaj, da si upajo spričo takega
narodnostnega razmerja razni nemški »znanstveniki« lastiti
kar cele predele Slovenije, da, domala vso Slovenijo, zlasti
pa še bivšo Štajersko in gornjo Savsko dolino za svoj na¬
rodni ali vsaj »kulturni« ali »življenjski« prostor. Slične
težnje raznih italijanskih »geopolitikov« (n. pr. Cianciullija)
so pa naravnost smešne.

Prebivalstvo Slovenije po narodnosti, zaposlenosti in veri,
ob priliki ljudskega štetja 31. IH. 1931

Po veri  so skoro vsi prebivalci Slovenije katoličani
(96.76%), le v Prekmurju je nekaj protestantov (2.4%).
Židov je v vsej Sloveniji le 800 in še od teh jih živi
nad polovico v nekoč ogrskem Prekmurju. Nekaj malega
je končno še grških katolikov (0.21%) in pravoslavnih (0.59%),
Katoliških škofij je na vsem slovenskem ozemlju danes 8
in sicer: ljubljanska, krška (Celovec), lavantinska (Maribor),
goriška, tržaška, reška, videmska in soboška. Ljubljanska in
lavantinska škofija imata v Sloveniji skupno 533 katoliških
župnij. Za Slovence je globoka vernost eden najznačilnejših
pojavov, o čemer nam pričajo neštete cerkvice, pobožna
znamenja in nabožne družbe.

Glede prosvetnega  stanja smo se dvignili Slovenci
na prelomu stoletja med najkultumejše narode. Že 1. 1910.
smo izkazovali komaj 14% nepismenih (Italija 32% in vsa
tedanja Avstrija 25%), a po vojni je padlo to število v

24

Sloveniji že celo na 5 %.  Nekoliko neugodnejšo sliko pa po-
kazuje seveda ostalo slovensko ozemlje, kajti tako v Nemčiji
kakor v Italiji so bili po vojni zatrti vsi sledovi nekoč
cvetočega slovenskega šolstva. Vendar pa izkazuje n. pr. tudi
Julijska Benečija komaj 12% nepismenih, medtem ko jih
ima vsa Italija še vedno 21%.

Po svojem značaju  je slovensko ljudstvo mirno, po¬
šteno, skromno, gostoljubno, izredno delavno, nadarjeno in
globoko vemo, a nekoliko premalo samozavestno. Razločevali
bi pri njem nekako tri tipe: resni in ponosni alpski tip,
odporni kraški tip in veseli panonski tip. Ohranilo je ljud¬
stvo še mnogo lepih starih običajev in goji vročo ljubezen
do petja, do svoje zemlje in do svojega jezika. Le tako si
moremo tudi razlagati, da se vkljub vsem neugodnim zu¬
nanjim okoliščinam ni na tej tako izpostavljeni točki Evrope
samo ohranilo, temveč je celo do najvišje mere izoblikovalo
svojo narodno samobitnost.

25

II. Slovenska zgodovina

»Vse je vihar razcTjal,
narod pa zmeraj stal.«

Slovenska pesem.

Slovenci so prodrli v drugi polovici VI. stol. iz današnje
južne Rusije čež Karpate in čez Panonsko nižino na ozemlje,
ki so ga 1. 568. zapustili Langobardi, in so prodirali ob Soči,
Savi, Dravi in Muri daleč v V zhodne Alpe. Živeli so v stalnih
junaških bojih zlasti z Langobardi na zapadu, z Bavarci
na severozapadu in z Obri na vzhodu. Že v VIL stol. so si
organizirali svojo prvo državo Karantanijo  s sredi¬
ščem v celovški kotlini (Krnski grad in Gospa Sveta).
Karantanija je obsegala skoro ves severni del tedanjega
slovenskega ozemlja. Načelovali so ji knezi domačega rodu
(Valuk, Borut, Hotimir in dr.), katere so umeščali na Go¬
sposvetskem polju  po obredu, ki je edinstven zgo¬
dovinski dokument, izražajoč kmečki in demokratični značaj
te svobodne slovenske vladavine. Obred so spoštovali prav do
XV. stol. še tudi vladarji tuje krvi. Druga mogočna slovenska
država Panonija  se je razvila pod knezom Kocljem
v IX. stol. in je obsegala ves vzhodni del slovenskega ozemlja.
Njeno središče je bilo v Blatogradu ob Blatnem jezeru.

Najnevarnejši nasprotnik Slovencev v prvih dveh stoletjih
so bili Obri  na vzhodu. Njih pritiska jih je rešil kralj
Samo  (625—658), ko je ustvaril veliko slovansko državo
od Sudetov do Jadranskega morja. Ker se po njegovi smrti
Slovenci niso mogli več sami upirati obrski premoči, je
pozval L 745. karantanski knez Borut na pomoč Bavarce.
Združeni so premagali Obre, toda zato so morali priznati
bavarsko nadoblast.  S tem je bila zadana smrtna
rana dotedanji slovenski samostojnosti, čeprav so si še nekaj
časa ohranili kneze lastnega rodu.

Toda že 1. 788. si je Karel Veliki podvrgel Bavarce in
z njimi vred smo prišli tudi Slovenci, hitro za nami pa še
Hrvatje v sestav frankovske velesile.  Franki so

26

začeli polagoma izpodrivati staro slovensko pravo in uvajati
fevdalizem,  naseljevali so zlasti redko naseljene se¬
verne slovenske predele v Vzhodnih Alpah z nemškimi na¬
seljenci in pospešili so popolno pokristjanjenje  Slo¬
vencev. To se je širilo iz obeh velikih cerkvenih središč, iz
Solnograda in iz Ogleja. Tako so se Slovenci kot eden prvih
slovanskih narodov tudi popolnoma in za trajno priključili
zapadni krščanski kulturi. Hrvatje in Slovenci so se sicer
1. 8i9. skupno pod vodstvom panonskega kneza Ljudevita
Posavskega uprli frankovski nadoblasti, toda šele po tri¬
letnih krvavih bojih, ko so združeni Slovenci in Hrvatje
potolkli že devet frankovskih vojska, so bili končno pre¬
magani in tedaj so izgubili tudi pravico, postavljati si lastne
kneze.

Po smrti Karla Velikega je začela frankovska moč hitro
pešati in, ko se je 1. 843. država razdelila, smo pripadli tudi
Slovenci po večini njenemu vzhodnemu delu, to je Nemčiji.
Prav tedaj so pridrli v panonsko nižino mongolski Madžari,
ki so uničevali vzhodne predele slovenskega ozemlja ter ločili
severne Slovane od južnih. Njih navali so bili ustavljeni šele
z velikim porazom na Leškem polju 1. 955. Da bi si zavaro¬
vali vnaprej svoje vzhodne meje, so organizirali Nemci med
Donavo in J adranom cel venec »m ejnih mark«  (Ka¬
rantansko, Ptujsko, Savinjsko, Kranjsko, Slovensko in dr.)
z mejnimi grofi na čelu. Te so se po fevdalnem pravu
razvile v bolj ali manj samostojne kneževine. Svoje meje so
neprestano menjavale, dokler se niso sčasoma razvile iz
njih poznejše dežele:  Štajerska, Koroška, Kranjska,

Goriška in Istra. Vladale so jim razne plemenitaške rodbine,
kakor Eppensteini, Spanheimi, Babenberžani, Andechs-Me-
ranci, Ortenburžani i. dr. Slovenska zemlja je postala objekt
tujih fevdalcev in slovenski narod je naglo izgubljal svoje
staro domače plemstvo, toda slovenski kmet se je še dolgo
ustavljal gospodarsko-socialnemu zasužnjenju ter si še dolgo
ohranil mnogo starih svoboščin, zlasti v sodstvu.

Do večjih političnih prevratov je prišlo zopet v XIII. sto¬
letju. Zaradi anarhije v tedanji Nemčiji je razširil (1.1269)
češki kralj Otokar II. Premisi  svojo oblast prav
do Jadranskega morja in tako vnovič združil slovenske
dežele s češkimi v eni veliki slovanski državi. Toda 1. 1278.

27

ga je premagal novi nemški cesar Rudolf Habsburški
in si prilastil najprej Štajersko, pozneje se je pa posrečilo
njegovim naslednikom zagospodovati še v ostalih slovenskih
deželah. Pri tem prodiranju so naleteli Habsburžani na eno
samo večjo oviro, to je na celjske grofe,  najmočnejšo
velikaško rodbino XIV. in XV. stol. na slovenskem ozemlju,
ki je bila tudi v tesnih rodbinskih zvezah z raznimi hrva¬
škimi, bosanskimi in srbskimi velikaškimi rodbinami in je
imela zato v svojih načrtih tudi ustanovitev nekake s 1 o -
vensko-hrvatsko-bosanske države.  Smrt zad¬
njega Celjana 1. 1456. je odstranila tudi to oviro, nakar so
Habsburžani trdno zavladali vsem slovenskim deželam prav
do konca svetovne vojne.

Vladarjeve pravice je pa začelo v vedno večji meri pa-
ralelizirati plemstvo  z zastopniki duhovščine in pozneje
še mest, ki so si prisvojili polagoma dalekosežno oblast pri
politični in gospodarski upravi avtonomnih dežel. Prešemost
plemstva je rastla in, ko se je ob koncu srednjega veka
začelo uvajati denarno gospodarstvo, se je začelo tudi plem¬
stvo vdajati vedno bolj razkošnemu življenju, seveda na
račun podložnega kmeta. To je povzročilo naraščajočo go¬
spodarsko bedo kmečkega ljudstva.  Tej so se
kmalu pridružili še neprestani turški napadi in ponovni
kmečki upori, kar vse je povzročilo zlasti proti koncu
XV. stol. pravo gospodarsko razdejanje slovenskih dežel.

Turki  so 1. 1352. prvič stopili na evropska tla, v bitki
na Kosovem polju 1. 1589. uničili srbsko državo, že po 1. 1596.
pa začeli navadno v naglih manjših oddelkih trajno napadati
in pustošiti poleg hrvaških tudi slovenske dežele ter odganjati
tisoče in tisoče v turško sužnost. V teh bojih, ki so trajali
nad dve sto let in v katerih so Slovenci ter Hrvatje nešteto¬
krat skupno krvaveli v obrambi krščanskega zapada, je bil
slovenski kmet navezan predvsem nase, kajti večina plem¬
stva se je ob takih napadih zaprla v svoje gradove, meščan¬
stvo pa za svoja mestna obzidja, a cesarska pomoč je pri¬
hajala navadno prepozno. Stiska je bila tako huda, da so
pisali kranjski deželni stanovi 1. 1474. papežu pismo, v ka¬
terem so mu naznanjali, da bo prebivalstvo prisiljeno dvigniti
se in zapustiti deželo. Čeprav so z grmadami naznanjali
turški prihod, je bil ta navadno tako nagel, da se niso mogli

28

vselej zateči niti v svoje »tabore« ter se tam postaviti v bran
s pomanjkljivim orožjem. Prodirajoča turška sila je bila
zlomljena šele po veliki slovensko-hrvatski zmagi pri Sisku
(1. 1593.), a za stalno je bila odstranjena šele konec XVII. sto¬
letja. Ravno v teb bojih so začeli Slovenci in Hrvatje, prvič
izza Ljudevita Posavskega, zopet nastopati v tesni vzajem¬
nosti proti skupnemu sovražniku.

Nepopisna beda, ki so jo povzročili neprestani turški
napadi in jo je povečalo še vedno bolj neusmiljeno iz¬
žemanje graščakov, je gnala slovenskega kmeta v obup.
Začel je segati po samopomoči in že v zgodovini XV. stol.
beremo o vedno pogostejših krajevnih uporih proti
graščakom  (važen je bil zlasti 1.1478. v Ziljski dolini). Ti
so bili seveda z lahkoto zadušeni, toda uporni duh je le še
naraščal. Začeli so organizirati »slovensko kmečko zvezo«
in ker je ta zaman zahtevala »staro pravdo«, se je dvignilo
1. 1515. baje okoli 40.000 kmetov, ki so požgali mnogo gradov
in samostanov, a cesarska in plemiška vojska sta jih kmalu
premagali. Toda bojni duh je tlel naprej, manjši upori so
se ponavljali neprestano, 1. 1573. je pa buknil pod vodstvom
Matije Gubca skupni veliki »punt« slovenskih in hrvaških
kmetov. Ta je imel za svoj daljnji cilj celo ustanovitev
slovensko-hrvatske kmečke države.  Toda za¬
radi slabe organizacije vodstva, slabe oborožitve in vojne
neizurjenosti je bil krvavo zadušen tudi ta in onemoglo ter
izkrvavelo je obležalo slovensko telo na polju tega najveli¬
častnejšega, a tudi najtragičnejšega socialnega boja.

Turškim napadom in kmečkim uporom so se končno pri¬
družile še razne druge vojske  (z Benečani in dr.), pogoste
kužne bolezni,  kobilice, lakote,  potresi itd., vendar
je slovenski kmečki narod preživel tudi to strašno dobo. Še
več, ko je zaradi neusmiljenega izžemanja graščakov, strašnih
turških pustošenj, krvavih kmečkih uporov in raznih drugih
stisk že kazalo, da gre s tem majhnim, zgolj kmečkim na-
rodičem h koncu, je našel še vedno sam v sebi toliko moči,
da je začel ravno v tej najžalostnejši dobi — sredi XVI. stol.
— oblikovati celo svojo samobitno slovensko kulturo,
ki je bila odslej njegovo najmočnejše orožje v obupni, a
uspešni borbi za obstanek. Val nemške reformacije  je
pljusknil namreč tudi na slovensko ozemlje, zajel precej

29

plemstva in meščanstva ter nekaj malega kmečkega ljudstva.
To novo versko gibanje je v začetku XVII. stol. sicer zopet
ugasnilo, toda zapustilo je za seboj žive in globoke kulturne
sledove, namreč priznanje slovenske besede, prve temelje
slovenske šole in krepke korenine slovenske književnosti.
Tudi ob tej priliki so slovenski reformatorji tesno sodelovali
s hrvatskimi.

Če je bilo torej v XVI. stol. poteptano slovensko telo, se
je pa v tej dobi prvič vidno sprostil slovenski duh, se vedno
bolj krepil in kmalu zopet oživil tudi telo. V XVII. stol. je
bila namreč zlomljena turška napadalna sila, proti¬
reformacija  je strla plemiško prešemost, a katoliški
verski preporod je poglobil versko in duhovno življenje, kar
vse je imelo nedogledne posledice za narode. Nastopati so
začeli mirnejši časi in staro fevdalno državo je začela po¬
lagoma nadomeščati modema z absolutistično vladavino. Za
avstrijske narode je bila v tem razvoju še najsvetlejši pojav
doba Marije Terezije  ( 1740 — 1780 ), ki je s svojimi
radikalnimi političnimi in kulturnimi, zlasti pa še gospo¬
darskimi in socialnimi reformami predvsem iz fiskalnih raz¬
logov bistveno izboljšala gospodarski, socialni in pravni po¬
ložaj podložnega kmeta ter vneto pospeševala njegov kulturni
dvig. Z organizacijo državne uprave in sodstva je zelo
utesnila dotedanjo oblast zemljiške gospode, omejila tlako
in druge dajatve, pospeševala odkup podložniških posestev,
uredila zemljiški davek, pospeševala šolstvo in strokovno
izobrazbo itd. Čeprav so imela državna kulturna prizade¬
vanja, zlasti za cesarja Jožefa II. ( 1780 — 1790 ), izrazito nem¬
ški značaj in cilj, so pa nehote krepila tudi narodne tvorne
sile, ki so našle pri Slovencih svoj močan izraz v velikem
narodnem kulturnem pionirstvu Marka Pohlina, barona Zoisa
in V. Vodnika.

Ta razvoj so na koncu XVIII.. stol. še pospešile francoska
revolucija in njej sledeče napoleonske vojske,  ki
so zelo močno odmevale tudi po slovenskih deželah. Zanesle
so k nam ideje francoskega prosvetljenstva in še bolj raz¬
gibale narodno kulturno življenje. Ko je Napoleon, spoznavši
veliko zemljepisno važnost našega ozemlja, združil zapadni
del slovenskih in hrvatskih dežel v »Ilirske province«
( 1 . 1809 — 1813 ) z glavnim mestom Ljubljano (te so postale

30

neposreden del francoskega cesarstva), je skušal obenem tudi
do konca izvesti socialno in gospodarsko osvobojenje slo¬
venskega kmeta. Obenem je prišel tedaj do vidnega izraza
tudi slovenski značaj teh pokrajin, ko so ga Francozi kot
prvi priznali in upoštevali. Vodnik jim je zato hvaležno
zapel svojo »Ilirijo oživljeno«.

Žal je pa Napoleonova zvezda le prekmalu zašla in nad
Evropo ter nad slovenskimi pokrajinami je zavladal nazad¬
njaški, neplodni in policijski Metternichov abso¬
lutizem,  ki je v Srednji Evropi nad tri desetletja nasilno
zadrževal uveljavljenje svobodoumnih idej francoske revo¬
lucije in s tem tudi ves kulturni in gospodarski napredek
narodov. Tedaj smo se morali Slovenci leta in leta boriti
za edini skromni list, cenzura je dušila vsako svobodno be¬
sedo in vsak svobodnejši duh je bil pod budnim policijskim
nadzorstvom. Kakor navadno vsak absolutizem se je pa
končal tudi ta z revolucijo (1. 1848.), ki pomen ja končno
vstajenje in uveljavljenje narodov. S tem je napočil tudi za
Slovence končni in popolni kulturni, politični in gospodarski
preporod.

To je zunanji potek usode slovenskega naroda, kakor jo
je preživljal prvih dvanajst stoletij na svoji sedanji zemlji.
Sedem tujih bolj ali manj mogočnih državnih tvorb je v teku
stoletij propadlo na naši zemlji, toda slovenski rod, gospodar
te zemlje, je ostal. Bil je kakor klin, zagozden med silne
Germane na severu in močne Romane na jugozapadu, ki so
se oboji trgali za njegovo zemljo, a je vkljub svoji malo-
številnosti in navzlic najtežjim zunanjim okoliščinam, na¬
vezan v vseh stoletjih le na svojo notranjo življenjsko silo,
krepko vzdržal.

31

III. Slovensko narodno vstajenje

Meseca marca 1. 1848. je buknila na Dunaju revolucija
proti nazadnjaškemu absolutizmu in dunajskemu zgledu so
sledila hitro tudi pokrajinska mesta. Zrušili so se zadnji
ostanki fevdalne reakcije, razglašena je bila ustava in sešel
se je parlament, v katerem pa je imelo vodilno besedo
nemško liberalno meščanstvo.

Ta »pomlad narodov« je globoko odjeknila tudi med
Slovenci. Ti so tedaj družboslovno in narodopisno resda živeli
kot samostojen narod, teže bi pa to trdili tudi s kulturnega
in političnega pogleda, čeprav ni dvoma, da sta raciona¬
lizem  druge polovice XVIII. stol. (V. Vodnik) in ro¬
mantika  prve polovice XIX. stol. (Prešeren) že začela
močno prebujati slovenski narod iz stoletnega spanja ter
oblikovati slovensko narodno samobitnost. Racionalizem se
je vneto prizadeval s pomočjo šole in knjige dvigniti ljudsko
izobrazbo, a za časa francoske zasedbe je bil tudi v upravi
prvič priznan slovenski značaj naših pokrajin. Romantika,
ki je dvignila narodnost kot samostojno vrednoto, je rodila
tudi Slovencem narodno zavedno izobraženstvo, začela s
smotrno gojitvijo narodnega jezika in izročila ter položila
tako temelje za samostojno in smotrno kulturno in deloma
tudi za politično udejstvovanje, ki ju tudi Metternichov ab¬
solutizem ni mogel povsem preprečiti. Najvidnejša izraza teh
stremljenj sta Prešernovo  pesniško delo in ustanovitev
Bleiweisovih »Novic«  (1. 1843.).

To gibanje se pa tedaj ni omejevalo zgolj na osrednjo
slovensko pokrajino, na Kranjsko, temveč je našlo mnogo
glasnega odmeva tudi po obmejnih slovenskih deželah (V.
Stanič v Primorju, U. Jarnik na Koroškem in A. M. Slomšek
na Štajerskem), ki so se ravno v tej dobi navzlic stoletni
ostri politično-upravni ločitvi jasno in glasno izrekle za vse¬
slovensko narodno skupnost. Razen tega je treba še pouda¬
riti, da je zlasti pri štajerskih in koroških Slovencih že tedaj
prav močno odjeknil tudi hrvatski ilirizem,  ki je stre-

32

Osrednja slovenska narodna noša Podzemeljski čari Slovenije:

sredi XIX. stoletja slika iz Županove jame pri Grosupljem

Trst

gospodarsko težišče in naravno gospodarsko izhodišče
vsega slovenskega ozemlja

Pogled s pobočja Sv. gore na Gorico ob Soči

Gorica je že od nekdaj središče goriških Slovencev

mel za čim tesnejšo kulturno in politično združitvijo vseh
Jugoslovanov in ki je dajal tudi Jelačičevemu boju proti
Madžarom 1. 1848. jugoslovanski narodni značaj. To je seveda
še bolj pospešilo razvoj slovenske narodne zavesti in vedno
večje poglabljanje slovanske, zlasti pa še slovensko-hrvatske
vzajemnosti na vseh področjih.

Tako smo bili na revolucijo 1. 1848. tudi Slovenci vsaj
deloma pripravljeni. Kmečkemu ljudstvu je res šlo predvsem
za socialno osvobojen je, a mlajše izobraženstvo se je udeležilo
že prvega slovanskega kongresa v Pragi in ustvarilo Sloven¬
cem prvi narodno-politični program.  Ta je
zahteval zedinjeno in avtonomno Slovenijo, enakopravnost
slovenščine v šoli in v uradu, neodvisnost Avstrije od Nem¬
čije in njeno slovansko usmeritev ter čim tesnejšo naslonitev
Slovencev na Hrvate in na Srbe.

Navedeni program je osvojilo tudi slovensko politično
vodstvo, ki mu je tedaj in še dolgo let pozneje načeloval
dr. J. Bleiweis.  To je po vseh slovenskih deželah zanetilo
živahno politično in kulturno gibanje. Ustanovljena je bila
cela vrsta narodnih društev in časnikov, slovenščina se je
začela uveljavljati v šolah (1. 1849. je delovalo že 139 slov.
ljudskih šol) in v uradih in zavest narodne skupnosti je
prodirala v najširše plasti politično se prebujajočega ljud¬
stva. Žal je pa začela nastopivša habsburška reakcija že
1. 1849. zopet odpravljati revolucionarne pridobitve drugo za
drugo, dokler ni 1. 1851. popolnoma zmagal Bachov centra¬
listični in germanizatorični absolutizem.  Ta je odslej še
deset let politično in kulturno dušil avstrijske narode, konč¬
no so mu pa napravili konec porazi na raznih bojiščih in
pa obupno stanje državnih financ.

Oktobrska diploma  (1. 1860.) je oživotvorila zopet
državni zbor z močno federalistično večino, ki je pa vzbudil
močan odpor liberalnih nemških centralistov. Boj med centra¬
listi (Nemci) in federalisti (Slovani), v katerem so zastopali
Slovenci program iz 1. 1848., je trajal več let. Šele po novih
porazih 1. 1866. v vojni s Prusi in z Italijo se je pogodila
krona z Madžari in izročila ogrske Slovane madžarskemu
izkoriščanju, v avstrijski polovici je pa skušala z ustavo
i z 1. 1867. ustoličiti trajno nemško nadoblast. Ta neiskrena
habsburška igra je končno tudi pogubila šeststoletno monar-

33 s

J

hijo, ki nikoli ni imela smisla za naravne pravice svojih
mnogoštevilnih narodov.

Ker Slovenci zaradi svoje maloštevilnosti nismo mogli
igrati nikoli kake odločilne vloge v dunajskem parlamentu,
smo bili nekako prisiljeni neprestano menjavati svojo po¬
litično taktiko, kar pa seveda na drugi strani zopet ni bilo
v korist načelni politični vzgoji ljudstva. Spričo svoje mla¬
dostne šibkosti si zaenkrat še tudi nismo mogli privoščiti ka¬
ke politične diferenciacije, temveč smo nastopali kot složna
politična stranka  pod vodstvom starega dr. Blei-
weisa ter v svojih prizadevanjih za trenutne težnje pogosto
izpuščali z vidika svoj narodni program iz 1. 1848. Po svojem
značaju je bila ta enotna slovenska stranka nujno konser¬
vativna. Spričo tedanjega še velikega pomanjkanja narodno
zavednega svetnega izobraženstva se je namreč naslanjala
predvsem na duhovščino kot najvplivnejši stan med kmeč¬
kim ljudstvom, razen tega so bili pa federalistično usmerjeni
konservativci tudi dostopnejši za naše narodne težnje kot
vladajoči nemški liberalci.

Ker pa naša oportunistična taktika ni vadila do nobenih
vidnejših uspehov ne v parlamentu in ne v deželnih zborih,
se je začelo že zgodaj pojavljati proti konservativnim
»Staroslovence  m« nezadovoljstvo radikalnega »m ] a -
doslovenskega«  posvetnega izobraženstva, ki ga je
nekaj časa v »Napreju«, pozneje pa v »Slov. Narodu« idejno
vodil pesnik, pisatelj, kritik in jezikoslovec Fr. Levstik.
Iz tega kroga je vznikla najprej ustanovitev političnega lista
»Slovenski Narod« (1. 1868.), istočasno pa še misel prirejanja
velikih narodnih »t a b o r o v«, ki so politično razgibali
najširše ljudske množice in jih navduševali za narodni pro¬
gram iz 1. 1848. Vzporedno s tem je šlo še neumorno kulturno
in družabno organizatorično delo, ki je našlo svoj izraz naj¬
prej v številnih čitalnicah  po vseh večjih slovenskih
krajih. Te so privedle tedanje narodno še odtujeno meščan¬
stvo v slovenski tabor, zanesle med narod smisel za organi¬
zacijo in za tisk in so bile naša prva vadnica za slovensko
besedo ter za umetniške in politične nastope. Imele so daleko-
sežen vpliv na ves slovenski preporod, kajti iz njih so se
polagoma razvile razne osrednje slovenske kulturne in druge
organizacije (Sokol, Slovenska Matica, Dramatično društvo

34

i. dr.) in zorale so ledino za krepak razmah slovenske publi¬
cistike.

Čeprav to pridno narodno delo nikoli ni opustilo poudar¬
jati naše naravne naslonitve na slovanski jug, je pa
nemško-francoska vojna 1. 1870/71. še posebno močno opozo¬
rila na naraščajočo nemško nevarnost. Zato so se že dne
1. XII. I. 1870. zbrali v Ljubljani vodilni slovenski, hrvaški
in srbski politiki ter sklenili tako zvani »ljubljanski
jugoslovanski progra  m«, ki je podčrtal potrebo po
najtesnejši vzajemnosti na prosvetnem, gospodarskem in po¬
litičnem polju. Istočasno je pri Slovencih močno vzplamtela
tudi misel vseslovanske vzajemnosti, ki ni potem nikoli več
zamrla ter rodila naše trajne tesne stike zlasti s Čehi.

To živahno gibanje je skušal v 70-ih letih še enkrat
močno zavreti nemško-liberalni režim  nasilnega
centralizma, ponemčevanja, gospodarskega izkoriščanja šib¬
kih slojev, korupcije in kulturnega boja. Spričo izredno
težkih okoliščin smo iskali Slovenci moralne opore zlasti v
slovanstvu ter v jugoslovanstvu in odložili smo tudi svojo
politično diferenciacijo na boljše čase. Ti so napočili v
začetku 80-ih let z nastopom konservativne Taaffejeve
vlade,  od katere smo si s potrpežljivo vztrajnostjo in ob
najhujšem odporu nemških nacionalcev priborili nekaj kon¬
cesij v šoli in v uradih. Navzlic nedemokratičnim volilnim
redom smo si poleg številnih mest osvojili — sedaj za stalno
— kranjski deželni zbor, ki je postal s tem poleg dunajskega
parlamenta in ljubljanskega občinskega sveta najvažnejša
slovenska politična tribuna.

Olajšanje nemškega političnega pritiska je vnovič močno
razgibalo vse slovensko narodno življenje vsepovsod. Ne¬
izprosni kladivar, goriški bogoslovni profesor dr. A. Mah¬
nič  je s svojo ostro načelno kritiko razdrl dotedanjo malo
plodno slogaštvo in polagoma ločil Slovence v dva kulturna
tabora, katoliškega in liberalnega, ki sta dajala odslej s
svojo tekmo zunanji pečat vsemu slovenskemu javnemu
življenju do današnjih dni. Ta razvoj je bil popolnoma
naraven, kajti spričo vidnega in vsestranskega napredka
vsepovsod je postajalo dotedanje »slogaštvo« vsaj na Kranj¬
skem in na Goriškem, kjer ni bilo slovenstvo več ogroženo,
prava cokla nadaljnjega napredka. Zdrava tekma je navzlic

3 *

35

večkrat preostrim zunanjim oblikam porajala uspehe tudi
na zunaj: dobili smo slovenske vzporednice v nižjih razredih
sicer čisto nemških gimnazij, dobili smo prvega in zadnjega
slovenskega deželnega predsednika (A, Winklerja) na Kranj¬
skem, 1. 1882. je bilo uvedeno slovensko uradovanje pri
sodiščih, do 1. 1894. smo si ustanovili že 662 popolnoma slo¬
venskih in 150 slovensko-nemških ljudskih šol, katerih obisk
je znašal 85—96% vseh šoloobveznih otrok, slovenski tisk se
je razširil že do zadnje kmečke vasi, rasla so najrazličnejša
kulturna društva, zacvetelo je slovstvo, razvijati so se začele
druge umetnostne panoge in znanstveno delovanje, pojav¬
ljale so se prve zadruge itd. Skratka: v eni generaciji smo
se razvili Slovenci iz kmečkega ljudstva v narod z vsemi
pripadajočimi lastnostmi.

Končni razkol je tudi javno pokazal zlasti I. sloven¬
ski katoliški shod  1. 1892. Ta je bil plod dr. Mahni¬
čeve načelne kritike vsega sodobnega slovenskega javnega
življenja. V kulturnem delu je bila izvršena dejanska
ločitev že poprej, sedaj ji je sledila še politična. Iz nekda¬
njih dr. Bleiweisovih konservativnih »Staroslovncev« se je
razvila »Katoliška narodna stranka« (poznejša »Sloven¬
ska ljudska stranka«  = SLS), a liberalni »Mlado¬
slovenci« so se zbrali v »Narodno-napredni stranki«
(NNS). Okrog prve so se začele hitro zgrinjati množice
kmečkega ljudstva z duhovščino vred (vodili so jo K. Klun,
A. Kalan, dr. I. Žitnik, dr. I. Šušteršič i. dr.), druga je pa
zbrala zlasti svetno izobraženstvo, meščanstvo in tenko
plast podeželskih bogatašev (vodila sta jo dr. I. Tavčar in
1. Hribar). Končno si je še maloštevilno industrijsko delav¬
stvo osnovalo 1. 1896. »Jugoslovansko socialno-
demokratično stranko«  pod vodstvom Etbina in
Antona Kristana. Pri tej politični opredelitvi je ostalo prav
do konca svetovne vojne in do današnjih dni.

Zaradi nedemokratičnih volivnih redov je ohranila vodilno
politično vlogo do začetka XX. stol. še liberalna NNS, ki si
je stekla mnogo zaslug za dvig narodne zavednosti meščan¬
stva in v narodni kulturi, medtem ko je ostala na politič¬
nem, na gospodarskem in na socialnem polju popolnoma
neplodna. SLS je bila pa njena opozicionalna vloga le v
korist, kajti nasloniti se je morala res na ljudstvo in si

36

Iz Beneške Slovenije: Viskovša

naj večja vas Beneške Slovenije

Celovec, središče koroških Slovencev

in sredi preteklega stoletja zibelka slovenske knjižne proizvodnje

Pogled na Gospo Sveto

središče slovenske države v VIII. stoletju (Karantanije)

Pogled na Ziljsko dolino

spredaj Šmohor, skrajna severozapadna točka slovenskega ozemlja
v sredini Presečko jezero, v ozadju Dobrač.

ustvariti sodoben kulturni, politični, gospodarski in soci¬
alni program. Izoblikoval ji ga je predvsem veliki ljudski
tribun J. E. Krek,  a v svojem voditelju dr. I. Šušteršiču
je našla sijajnega političnega taktika.

Te okoliščine so bile slovenskemu narodu kljub večkrat
pregrobim oblikam političnega boja in premočni uvrstitvi
vseh panog javnega dela v ozke strankarske ojnice v veliko
korist, kajti liberalno meščanstvo je močno pospeševalo
zlasti kulturno ustvarjanje, SLS je pa dokončno razgibala
in organizirala široke ljudske množice. Preplavila je vse
slovenske dežele z neštetimi ljudsko-prosvetnimi društvi, ki
so zanesla knjigo in časopis v sleherno kmečko hišo, s poli¬
tičnimi organizacijami in z oblastjo v občinah je vzgojila
v ljudstvu smisel za novodobno demokratično samoupravo,
a z neumornim delom na zadružnem polju je bistveno pri¬
pomogla zaceliti globoke rane velike gospodarske krize iz
70-ih in 80-ih let. Ploden prispevek socialistov je bila pa
zlasti stvarna kritika dela obeh vodilnih političnih strank
v obzorniku »Naši Zapiski« in pa vpliv njenih socialnih
idej na SLS.

Obmejne slovenske dežele  so se tega živahnega
dela ob koncu prejšnjega stoletja, ki je valovilo na Kranj¬
skem, prav pridno udeleževale vsepovsod, le politična
diferenciacija se je bila spričo nemške oziroma italijanske
nevarnosti zavlekla še do začetka tekočega stoletja. Zlasti
Štajerska,  kjer so vodili Slovence Herman, Gregorec
in Smec, je dala našemu narodu vrsto odličnih narodnih in
gospodarskih delavcev, velikih jezikoslovcev i. dr., a Pri¬
morska,  kjer so uspešno vodili narodno borbo dr. Lavrič,
dr. Tonkli, Mahnič in dr. Gregorčič, je uveljavila slovenski
živelj v Trstu in rodila najnežnejšega tedanjega slovenskega
lirika (S. Gregorčiča). Obupen je bil pa položaj koroških
Slovencev,  ki sta jih vodila Andrej in Gregor Einspie¬
ler, kajti spričo skrajno nasilnega in nemoralnega nemškega
pritiska in popolnega ponemčenja skoro vsega šolstva smo
izgubljali eno postojanko za drugo, čeprav je bil Celovec še
sredi XIX. stol. žarišče slovenske knjižne proizvodnje (A.
Janežič, Mohorjeva družba). Celo politično čisto odrezani
Prekmurci in Beneški Slovenci so dobili v tej dobi svoje
prve narodne delavce s Kiizmicsi in Trinkom.

37

V bolj ali manj sličnih okoliščinah so v drugi polovici
preteklega stoletja dozorevali tudi ostali avstrijski narodi in
začeli vedno glasneje terjati svojo enakopravnost z vladajo¬
čimi Nemci. Ta težnja se je izražala zlasti z zahtevo po
demokratizaciji  raznih političnih zastopstev. Ker
Nemci nikakor niso bili voljni odreči se svoji oholi nad¬
vladi, je rodilo to vedno bolj ogorčene narodne boje,
ki so starodavno monarhijo tudi končno pogubili. Malo spo¬
sobne vlade so si sledile druga drugi, a nobena ni hotela,
znala ali mogla rešiti avstrijskega vprašanja, temveč so se
prebijale le iz dneva v dan. Če je katera hotela ugoditi pra¬
vičnim zahtevam slovanskih narodov, so jo brž vrgli Nemci,
če je pa skušala vzdržati nasilno nemško nadvlado, je tirala
v skrajno samoobrambo Slovane.

Brezizhodni položaj je skušal rešiti cesar 1. 1906. z uvedbo
splošne, enake in tajne volivne pravice za državni zbor. Ta
je ustvarila pravičnejše zastopstvo Slovanom (Slovenci smo
smo imeli odslej 21 poslancev) in s tem močno okrepila njih
položaj. Upov, stavljenih vanjo, pa tudi ta ni izpolnila,
kajti narodnostni boji so vnovič vzplamteli in dosegli pod
nemško nacionalno vlado barona Bienertha (1908—1911) celo
svoj višek. Tudi izven parlamentarnih tribun se je nemško
nasilje vedno bolj stopnjevalo: na Koroškem so zapirali
tiste, ki so zahtevali železnični vozni listek v slovenskem
jeziku, pri štajerskih sodiščih niso hoteli sprejemati sloven¬
skih vlog in slovenske šolske otroke so pretepali, v srcu
Slovenje, v Ljubljani, je dne 20. oktobra 1908 nemško vo¬
jaštvo streljalo na slovenske množice itd. itd. Tak režim je
seveda moral izzvati skrajni odpor Slovanov, ki smo ga
nekaj časa Slovenci naravnost vodili in onemogočali vsako
parlamentarno delo (borba se je vodila zlasti za slovensko
vseučilišče in zoper nemška sodišča).

Notranjo razdrapanost preživele monarhije je poostrovala
še njena nemoralna zunanja politika,  ki je zavzela
zlasti pod vplivom madžarskih mogotcev skrajno protijugo¬
slovansko ost. Ta je prišla do posebno vidnega izraza ob
priliki aneksijske krize 1. 1908/09. in balkanske vojne leta
1912/13., ko je skušala z vsemi sredstvi zlomiti malo Srbijo,
obenem pa streti močno zavest jugoslovanske skupnosti tudi
med lastnimi južnimi Slovani. Tudi vlada nazadnjaškega

38

grofa Stiirgkha ni znala najti nobenega stika z razdraže¬
nimi narodi, zato je vladala večinoma brez parlamenta in
s svojo protijugoslovansko usmerjenostjo sprožila končno
— svetovno vojno.

Krmilo slovenske politike je prevzela v začetku tekočega
stoletja v svoje roke SLS. Ta se je bila medtem razširila
že na vse slovensko ozemlje. Dobila je v roko skoro vse
slovenske mandate ter se pod idejnim dr. K r e k o v i m in
taktičnim dr. šušteršičevim  vodstvom krepko uvelja¬
vila tudi v državnem zboru, vzajemno s Čehi. Mejniki
njenega notranjega razvoja so bili katoliški shodi 1. 1900.,
1906. in 1913., ki so ji ustvarjali smernice za obsežno poli¬
tično, kulturno, gospodarsko in socialno delo med ljudstvom.
Na zunaj je smotrno in velikopotezno izvrševala svoj mo¬
demi ljudski program v raznih samoupravnih zastopih (od
1. 1908. dalje zlasti v kranjskem deželnem zboru), v parla¬
mentu je bila pa zlasti po dr. J. E. Kreku glasnica osvobo¬
dilnih teženj vseh avstrijskih Jugoslovanov. NNS je obdržala
svoj položaj le še v mestih, medtem ko so ostajali socialisti
še vedno brez besede v javnih zastopih.

Vzporedno s tem političnim organiziranjem in bojem je
šel tudi nagel kulturni in gospodarski dvig
Slovencev. Zaradi pregoste naseljenosti slovenskega ozemlja
in pomanjkanja industrije je sicer moral iskati še vedno
znaten del našega prirastka kruha na tujem, vendar so se
hitro celile rane iz gospodarske depresije v drugi polovici
preteklega stoletja. To je bila posledica znatnih prihrankov
pridnih slovenskih izseljencev, močnega izboljšanja konjunk¬
ture za kmetijske pridelke, pomembnega napredka obrti in
visoko razvitega kreditnega zadružništva.

Prav tako smo se začeli v prosvetnem pogledu uvrščati
že med najkultumejše evropske narode. Število popolnoma
slovenskih ljudskih šol se je bilo 1. 1910. dvignilo že nad 907,
šolski obisk na 96% in število nepismenih Slovencev je padlo
na 14%. Slovenske vasi so bile vprav preplavljene z naj¬
različnejšimi društvi, književnost in druga umetnost se je
razvijala v evropske višine (l. Cankar, Župančič), začeli smo
dobivati prve slovenske srednje šole, ustvarili smo temelje
za smotrno znanstveno delo vsepovsod in pripravljali smo se
že na ustanovitev lastnega slovenskega vseučilišča. Skratka:

39

slovensko ozemlje je na vsak korak kazalo, da živi na njem
visoko kulturen in zaveden narod v priličnem blagostanju.
Čeprav spričo obilice tekočih borb in stremljenj za doseganje
bližnjih ciljev nismo imeli jasneje izraženega končnega
občenarodnega političnega programa, so se vsi naši pogledi
vendarle vedno določneje usmerjali za tokom naših rek, to
je k našim ostalim jugoslovanskim bratom.

V ta nagli in lepi razvoj je treščila 1. 1914. svetovna
vojna.  Ker je bila pri Slovencih v več kot tisoč letih pod¬
ložnega življenja že zamrla tradicija lastne državnosti in
ker niti najdrznejši sanjač ne doma in ne v Evropi tedaj
ni mogel računati s popolnim razpadom starodavne habs¬
burške monarhije, Slovenci prav za prav nikoli (razen leta
1848.) nismo prišli do izoblikovanja kakega trdnega in šir¬
šega vsenarodnega političnega programa, ki bi zajel res
ves slovenski narod in mu postavil zadnje cilje izven mej
monarhije, temveč smo posvečali prav vso svojo energijo,
pridnost in sposobnost le podrobnemu organizatoričnemu in
ustvarjajočemu delu vsepovsod in dosegi najbližjih strem¬
ljenj. Glede na to smo bili ob pričetku svetovne vojne
— kakor večina majhnih narodov — tudi brez jasnega
končnega političnega koncepta. Ta položaj je še prav vidno
poslabšala uvedba najreakcionarnejšega vojaškega absolu¬
tizma in nemškega terorja, ki sta na mah zadušila vse
cvetoče politično in skoro vse kulturno življenje, a premnogi
najvidnejši narodni delavci iz vseh slojev, kolikor ni bilo
mobiliziranih, so morali v ječe in v internacije ali so bili
pa vsaj pod strogim policijskim nadzorstvom.

To in pa glasni izrazi šovinističnega nemškega imperia¬
lizma so začeli kmalu tudi Slovencem odpirati oči. Živa
zavest bratstva z ostalimi jugoslovanskimi narodi je živela
pri Slovencih sicer že vse XIX. stol. in je zajela v zadnjem
predvojnem desetletju že prav ves narod z mladino na
čelu. Tudi smo imeli v vseh dobah bolj ali manj tesne zveze
z ostalimi južnimi Slovani, zlasti s Hrvati (Ljudevit Posav¬
ski, Trubar, kmečki upori, turški boji, zarota Zrinjskega in
Frankopana, Ilirija, ilirizem, 1. 1848. itd. itd.) in smo, odkar
smo se začeli politično zavedati, stremeli tudi za čim tesnejšo
politično naslonitvijo in združitvijo z ostalimi južnimi Slovani
(n. pr. prizadevanja celjskih grofov, končni cilji kmečkih

40

upornikov I. 1575., sklep hrvaškega sabora 1. 1712., 1. 1848.,
ljubljanski jugoslovanski program 1. 1870. in vse neštete
pomembne izjave po 1. 1908.). Toda šele prvi dve leti vojne
sta slovenskim odgovornim politikom z dr. J. E. Krekom
na čelu končno veljavno in očitno pokazali, da grozi Slo¬
vencem v zmagoviti Avstriji — sploh narodni pogin. Bilo
je prepozno, da bi bili organizirali večjo legitimirano emi¬
gracijo, ki bi vplivno zastopala naše težnje v antant¬
nih državah, zato smo pa vkljub vsem oviram po več kot
dveletni nasilni zadušitvi vsega političnega življenja po¬
iskali zopetnih tesnejših stikov z ostalimi Jugoslovani in
s Čehi.

Ko sta potem umor ministrskega predsednika grofa
Stiirgkha in smrt cesarja Franca Jožefa I. jeseni 1. 1916.
povzročila znaten preobrat avstrijske notranje politike in
privedla celo do zopetnega sklicanja avstrijskega državnega
zbora konec maja 1. 1917., smo si bili Slovenci že toliko na
jasnem, da je zbralo slovensko državnozborsko zastopstvo
takoj tudi vse avstrijske Hrvate in Srbe v enoten »J u g o -
slovanski klub«  (20 Slovencev, 11 Hrvatov in 2 Srba).
Njegov predsednik dr. Anton Korošec je prebral v otvori¬
tveni seji državnega zbora dne 30. V. 1. 1917. v parlamentu
znamenito »majsko deklaracijo«,  ki je zahtevala
»združitev vsega ozemlja... na katerem prebivajo Slovenci,
Hrvati in Srbi... v samostojno državno telo,  ki
bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgra¬
jeno na demokratičnem temelju«.

Ta slovesna izjava je pred vsem svetom jasno manifesti¬
rala mišljenje in težnje avstro-ogrskih Jugoslovanov ter
izzvala seveda največjo pozornost v vsej Evropi. Lepo jo je
nekaj tednov pozneje dopolnila še »krfska deklara¬
cija«  »Jugoslovanskega odbora« (predsednik dr. Trum-
b i č,  Slovence so pa zastopali v njem dr. G. Gregorin,
dr. B. Vošnjak in dr. N. Zupanič) z dne 20. VIL 1917., ki
je lahko še določneje izrazila zahtevo vseh Slovencev,
Hrvatov in Srbov po združitvi v eno, popolnoma svobodno
državo. Da je za majsko deklaracijo stal v resnici ves slo¬
venski narod, je poleg številnih uporov slovenskih vojakov
(na pr. v Judenburgu 1. 1917. i. dr.) in množice slovenskih
prostovoljcev, ki so se v jugoslovanskih legijah junaško bo-

41

rile na strani antante (zlasti v Dobrudži in na solunski
fronti), dokazal dovolj prepričevalno veličastni plebiscit,
ki smo ga Slovenci navzlic najtežjim okoliščinam izvedli
v zgodnji spomladi 1. 1918. in na kakršnega se tedaj pač
ni mogel sklicevati prav noben drug narod v Evropi. Izjavi
slovenskih poslancev v parlamentu so se namreč na pobudo
ljubljanskega škofa dr. A. B. Jegliča kot najvišje slovenske
cerkvene avtoritete že dne 15. IX. 1917. pridružila tudi vod¬
stva vseh političnih skupin v domovini, a slovensko ženstvo
je začelo v decembru 1. 1917. zbirati podpise za »deklara¬
cijo« in jih v nekaj mesecih zbralo 200.000, čeprav so bile
neustrašene zbirateljice marsikje izpostavljene krutemu pre¬
ganjanju. Te so potem dne 25. III. 1917. ob velikanskih na¬
rodnih manifestacijah izročile v Ljubljani dr. A. Korošcu
kot načelniku junaškega jugoslovanskega zastopstva v
državnem zboru.

Avstrijske nemško-nacionalne vlade so hotele to gibanje
zadušiti s silo, poostrile so vnovič režim, grozile škofu
dr. J egliču z internacijo, strahovale ljudstvo z rekvizici-
jami itd., toda zaman. Čeprav so bile armade osrednjih sil
tedaj zmagovite še na vseh bojiščih, Slovenci vendar nismo
izgubili poguma, temveč smo, v stalnem najtesnejšem sode¬
lovanju z brati Čehi, z neumorno propagando zrevolucioni-
rali naše polke na frontah in civilno prebivalstvo v zaledju.
Tako smo sčasoma naravnost ohromili vso notranjo moč
monarhije. Ko je razglasil dne 8. I. 1918. še Wilson svojih
znamenitih 14 točk in so Rusi pri mirovnih pogajanjih v
Brestu Litovskem vrgli v svet zahtevo po samoodločbi na¬
rodov, ki so jo osvojili takoj tudi vsi drugi demokratični
narodi, svojih pTotiavstrijskih namenov tudi na zunaj nismo
več skrivali. Pridobili smo za svoje načrte še Hrvate, si
osnovali meseca avgusta 1. 1918. v Ljubljani svoj vrhovni
»N a r o d n i svet«,  sklicali ob tej priliki v Ljubljani skup¬
no posvetovanje jugoslovanskih, čeških in poljskih parla¬
mentarcev ter se tako pripravljali na končno — osvobojenje.

To se je bližalo z naglimi koraki. Šeststoletno monarhijo
smo zrušili njeni podložni narodi sami, sredi septembra so
jugoslovanski prostovoljci in srbska armada predrli solunsko
fronto in povzročili kapitulacijo Bolgarske ter beg nemških
in avstrijskih armad z Balkana, istočasno so pa zlomile

42

antantne armade tudi zadnji odpor Nemcev na zapadni
fronti. Tako sta bili osrednji velesili prisiljeni, da sta dne
3. X. 1918. zaprosili Wilsona za mir. Tri dni nato je bilo
na podlagi slovenskih prizadevanj ustanovljeno še »N a -
rodno  vij  e če« v Zagrebu (predsednik dr. Korošec) kot
vrhovno politično predstavništvo vseh avstroogrskih Jugo¬
slovanov. Cesar Karel je skušal rešiti razpadajočo monarhijo
s tem, da je 16. X. ponujal njeno preosnovo v zvezno
državo, toda »Narodno viječe« je že dne 19. X. zahtevalo
združitev vseh Slovencev, Hrvatov in Srbov v skupno su¬
vereno državo,  ne glede na katere koli dotedanje po¬
krajinske ali državne meje.

Odslej so se razvijali dogodki z bliskovito naglico. Slo¬
vanski polki so začeli v množicah zapuščati italijansko
fronto in so tako omogočili Italijanom njih zmago pri Vit-
torio Veneto, zastopstvo »Narodnega viječa« se je pod
dr. Koroščevim vodstvom odpeljalo v Ženevo, da stopi v
stik z »Jugoslovanskim odborom« in s srbsko vlado, dne
28. X. je kapitulirala Avstro-Ogrska,  nasled¬
njega dne so pa med nepopisnimi manifestacijami razgla¬
sili svojo samostojnost Slovenci v Ljubljani in Hrvati v
Zagrebu in »Narodno viječe« je prevzelo vrhovno oblast v
novi samostojni »D ržavi Slovencev, Hrvatov in
Srbov«,  ki je obsegala vse jugoslovansko ozemlje dote¬
danje Avstro-Ogrske. Dne 31. X. smo sestavili tudi prvo
slovensko narodno vlado  v Ljubljani (preds. J.
Pogačnik in 12 članov); ta se je smatrala formalno sicer za
podrejeno »Narodnemu viječu«, a je spričo danih okoliščin
vršila dejansko sploh vso oblast na slovenskem ozemlju,
preko katerega so se začele valiti nepregledne množice raz¬
padle avstro-ogrske armade.

Sedaj je prišlo hitro tudi do formalne ustanovitve tako
zaželene J ugoslavije.  Zastopniki srbske vlade, »Jugo-
slovanskega odbora« in »Narodnega viječa« (Pašič N., dr.
Trumbič in dr. Korošec) so dne 9. XI. sklenili v Ženevi tako
zvani »ženevski pakt«,  ki je določal združitev kralje¬
vine Srbije, kraljevine Črne gore in Države Slovencev,
Hrvatov in Srbov v novo skupno »K r a 1 j e v i n o Srbov,
Hrvatov in Slovence  v«, nje začasno federalistično
ureditev in osnovanje prve skupne vlade. Ker pa srbska

43

vlada teh sklepov ni odobrila in je začela italijanska vojska
hitro zasedati jugoslovansko ozemlje, je odšlo 28 člansko
zastopstvo »Narodnega viječa«, sestavljeno iz predstavnikov
vseh slovenskih, hrvatskih in srbskih strank, v Belgrad, kjer
je potem dne 1 . XII. 1918. regent Aleksander slovesno raz¬
glasil »združitev Srbije s pokrajinami neodvisne Države
Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno Kraljevino Srbov,
Hrvatov in Slovencev«.

Mlado državo so prve čase popolnoma zavzele težke zu-
nanje-politične skrbi in pa organizacija osrednje uprave, ki
jo je bilo treba ustvariti iz temeljev.  Slovenska po¬
krajinska narodna vlada je glede na plodonosne izkušnje
naših predvojnih samouprav pokazala ob tej priliki velike
upravno-organizatorične sposobnosti vsepovsod, manj je bila
pa v tedanjih razburkanih časih kos svojini političnim na¬
logam. Toda njen delokrog se je vedno bolj ožil v korist
osrednje vlade, kajti pod geslom »narodnega in državnega
edinstva« so se vedno bolj uveljavljale centralistične težnje.

Osrednja vlada si je izprva pomagala z »začasnim na¬
rodnim predstavništvom«, a dne 12. XII. 1920 se je sešla
ustavotvorna skupščina. V njej se je takoj razvila ogorčena
borba med centralistično in avtonomistično (federalistično)
zamislijo državne ureditve. Za prvo so se zavzemale vse
srbske stranke, dočim je velika večina Slovencev in Hrvatov
odločno zahtevala avtonomistično (federalistično) ureditev.
Dne 28. VI. 1. 1921. je bila z neznatno večino izglasovana
»vidovdanska ustava«  in z njo je zmagala cen¬
tralistična misel,  ki je postala potem glavna ovira
za nadaljnji organski razvoj mlade države v prvih dveh
desetletjih.

Za Slovence so bila prva leta osvobojenja izpod stoletne
avstrijske oblasti zgodovinske važnosti, kajti dotlej smo bili
mi in naša zemlja stoletja le objekt izkoriščanja brezduš¬
nih tujcev, medtem ko smo postali sedaj res sami go¬
spodarji svoje zemlje in usode. Avstrija je gradila le
prometne zveze proti severu, ki so šle v korist nemškemu
gospodarstvu in njegovemu širjenju, preprečevala je pa vse
tesnejše prometne in gospodarske stike z jugovzhodom, iz
istih razlogov je ovirala razvoj našega denarništva, vsako
novo ustanovo je izrabila obenem za kolonizacijo nemškega

44

Kranj v sredini XVII. stol.

Kranj je bil v zgodnjem srednjem veku glavno mesto Kranjske

Razvaline gradu grofov Celjskih

pod njimi Savinja in Celje

Dr. Janez Bleiweis (1808—1881) Andrej Einspieler (1813—1888)

polit, voditelj Slovencev sredi XIX. st. polit, voditelj koroških Slovencev

Ant. Mart. Slomšek (1800—1862)
pesnik, pisatelj, buditelj in
vzgojitelj

France Levstik (1831—1887)
pesnik, pisatelj, jezikoslovec,
kritik in politik


življa (»most od Belta do Jadrana«), ni nam dovolila last¬
nega višjega in strokovnega šolstva, skoraj prav vsa višja
mesta vse javne uprave so bila zasedena s tujci itd. itd.
Sedaj so se čez noč sesula v prah vsa ta sredstva nemške
nadvlade, izkoriščanja in ekspanzije (razen nemškega —
kapitala), prvič smo svobodno zadihali in prvič smo postali
gospodarji v svoji hiši. Uresničen je bil naš davni politični
sen: prvič v zgodovini je bilo vsaj za kratek čas združeno
skoraj vse slovensko ozemlje v eno upravno celoto, Slo¬
venijo,  z lastno, popolnoma avtonomno vlado na čelu,
ki se je z mladostnim zagonom uspešno lotila organizacije
vseh panog skoraj razorane uprave. Toda le prekmalu je
bila postavljena pred nezmagljive politične težkoče. Itali¬
janska vojska je sledila razpadli avstrijski armadi in do
konca novembra zasedla vso zapadno tretjino slovenskega
ozemlja (Primorsko),  kajti slovenski polki so bili raztepeni
po vseh bojiščih ter brez vodstva. Zato seveda na kak orga¬
niziran odpor proti italijanskemu vdoru tudi ni bilo misliti.
Na Koroškem  pa spričo nepoznan ja občega političnega
položaja in v zaupanju v pravicoljubno antantno naklo¬
njenost narodna vlada ni ukrenila ničesar, da bi pravo¬
časno zavarovala ta del našega severnega narodnega ozem¬
lja. Le na Štajerskem  je general Maister,  deloma
na lastno pest, rešil tamkajšnji položaj, a v Prekmurju
so tedaj divjale madžarske boljševiške tolpe.

V teh hudih stiskah smo stavili Slovenci prav vse nade
na mirovno konf erenco  in na antantna gesla o osvo-
bojenju in o samoodločbi malih narodov. Ker nismo imeli ni¬
koli pravega smisla za kako zunanjo politično propagando, je
v tistih usodnih časih v velikem svetu komaj kdo sploh
vedel za naš — obstoj, kaj šele za naše težnje. Nujna po¬
sledica tega je bila, da smo našli na mirovni konferenci
precej razumevanja le pri Wilsonu za naše zapadne meje,
sicer se pa za našo usodo nihče ni utegnil mnogo zanimati.
Tako nam je vsaka mirovna pogodba zadala novo razoča¬
ranje in nov udarec: Jugoslaviji je bilo prisojenega le 61%
slovenskega ozemlja, medtem ko je bilo ostalo porazdeljeno
med Italijo, Avstrijo in Madžarsko (gl. str. 19).

Usoda tega neosvobo jenega slovenskega
ozemlja  je bila v nadaljnjem poteku razvoja zelo ža-

45

46

lostna. Italija  ni izpolnila svojih slovesnih obljub ob
priliki zasedbe, temveč je v nekaj letih zatrla prav vse
nekoč tako cvetoče slovensko šolstvo, tisk, društveno, po¬
litično in gospodarsko življenje, segla celo v cerkev, poitali-
janila na tisoče slovenskih rodbinskih imen, izgnala velik
del izobraženstva itd. itd. Na Koroškem  nam je bil
sicer dovoljen plebiscit,  ki se je vršil dne 10. X. 1920.,
toda naivna priprava od naše strani in odločno sovražno
stališče mednarodne plebiscitne komisije, ki je dovolila
Nemcem poljubna nasilja in sleparije, sta povzročila, da
smo dobili le 41% oddanih glasov. S tem je bila izročena ta
zibelka slovenske zgodovine še nasilnejšemu, hitrejšemu in
smotrnejšemu ponemčevanju. Drobec slovenskega naroda, ki
je ostal še pod Madžarsko,  pa že itak ni imel prav
nobenih narodnih pravic ne poprej in ne poslej.

Razumljivo je, da so zasekali ti dogodki nezaceljive rane
v slovensko narodno telo, toda poguma nismo izgubili. Jasno
smo se zavedali, da so vsake državne meje končno vendarle
nekaj prehodnega, narod je pa trajen, zlasti še tak, ki je
dosegel iz svoje življenjske sile tako visoko kulturno
stopnjo in narodno zavest. Spričo danih okoliščin resda nismo
mogli podpirati svojih nesrečnih neosvobojenih bratov, zato
smo pa šli z vsem mladostnim ognjem na delo za čim po¬
drobnejšo vsestransko organizacijo in dvig našega naroda
v osvobojeni Sloveniji. Ustvarili smo polagoma vse najvišje
prosvetne ustanove, dogradili nižje in skušali smo navzlic
velikemu pomanjkanju lastnega kapitala ustvariti tudi pri¬
merno industrijo, dvigniti obrt itd.

Pokazali smo dovolj sposobnosti in pobud vsepovsod in
dosegli bi bili še večje uspehe, da nas ni pri tem ovirala
zlasti velika povojna gospodarska kriza, ki nam ni pobrala
le velikega dela naših predvojnih izvoznih trgov, temveč
je tudi razvrednotila naše kmetijske in gozdne proizvode.
Močno nam je škodoval tudi preoster upravni centralizem,
za katerega ni bilo nobenih naravnih pogojev. Ta ni postal
ze zelo zgodaj le velika ovira za uveljavljenje naše
iniciativnosti, temveč tudi sredstvo za nalaganje prekomernih
bremen.

Glede na povedano je tudi razumljivo, da je postalo
vprašanje notranje ureditve države že zgodaj naše osrednje

47

politično vprašanje in povod za ostre strankarske boje. V
nasprotju s srbsko tezo o »narodnem in državnem edinstvu«
smo Slovenci in Hrvatje že od vsega početka poudarjali
svojo narodno posebnost in iz nje izvirajoče naravne
pravice. Do viška so prikipela ta nasprotja poleti 1. 1928.
To je dalo kralju Aleksandru povod, da je uvedel dne 6. I.
1929. avtoritarni režim. Toda tudi ta poizkus se ni obnesel.
Dne 9. X. 1. 1934. je padel kralj Aleksander in tedaj je
prikipela kriza do viška. Toda ravno ta kriza je bolj kot
kar koli prepričevalno dokazala vso prirodno obstojno upra¬
vičenost Jugoslavije. Pri Slovencih že glede na njih malo-
številnost in na njih izpostavljeni zemljepisni položaj sploh
nikoli ni moglo biti niti govora o kakih protidržavnih na¬
merah in tudi Hrvatje so navzlic ostrejšim oblikam svojega
boja prepričevalno dokazali, da zahtevajo le primernejšo
notranjo ureditev države, medtem ko je Jugoslavija sama tudi
njim končni politični cilj. Zato je država lahko prebrodila
vse preizkušnje in po daljših oklevanjih je prišlo po tolikih
letih nepotrebnih nasprotij dne 26. avgusta 1. 1939. končno
do sporazuma med Hrvati in Srbi. Temu sedaj nujno sledi
že započeta notranja preureditev vse države v smislu upra¬
vičenih slovenskih in hrvaških zahtev. Te so izražene v za¬
htevi po banovini Sloveniji, urejeni po strogo demokratskih
načelih brez vseh avtoritarnih primesi. Nobenega dvoma ni,
da bo uredila vsa vprašanja vsestransko zadovoljivega so¬
žitja Slovencev, Hrvatov in Srbov ter jim ustvarila s tem
varen in srečen končni dom, ki bo obenem porok miru in
napredka v tem delu Evrope. S tem bo dosegel vsaj en del
Slovencev, ki je prišel po svoji jasno izraženi volji v Jugo¬
slavijo, svoj končni politični cilj in mogel bo v popolni
svobodi popolnoma in neodvisno razviti vse svoje velike
sposobnosti vsepovsod.

48

Prva stran „brižinskih spomenikov" Gosposvetski prestol

najstarejšega slovenskega in sploh slovanskega na katerem so ustoličevali slovenske

rokopisa v latinici (konec X. stol.) karantanske vojvode

Dr. Jan. E. Krek (1865—1917)
Ideolog in organizator
slovenskega ljudstva

Dr. Ant. B. Jeglič (1850-1937)
ljubljanski škof In duhovni
preporoditelj Slovencev

Proglasitev slovenskega osvobojenja 29. X. 1918.

na Kongresnem trgu v Ljubljani

IV. Slovenska kultura

1. Slovenski jezik

Narod, ki živi na slovenskem ozemlju, govori slovenski
jezik.  Ta je soroden in tudi zelo sličen ostalim južno¬
slovanskim jezikom, kajti ločitev pri slovanskih jezikih ni
segla tako daleč kot na pr. pri germanskih.

Slovenski jezik izhaja iz praslovanskega  jezika,
kakor so ga govorili stari Slovani v svoji pradomovini se¬
verno od Črnega morja. V V. in VI. stol. po Kr. r. se je
potem razlil del teh starih Slovanov skoro po vsem Balkanu
in na zapadu do Osrednjih Alp. Spojitev s prvotnimi pre¬
bivalci tega ozemlja je ustvarila polagoma temu delu Slo¬
vanov samostojen jezikovni značaj, ki bi ga mogli nazivati
prajugoslovanski jezik  in ki ima proti sever¬
nim slovanskim skupinam nekaj skupnih jezikovnih dejstev.
Slovenci so tvorili v prvih stoletjih po naselitvi na današnje
ozemlje le nekako narečje tega p ra jugoslovanskega jezika.

Nadaljnja popolnoma različna politična usoda Slovencev
je pa povzročila tudi njih popolnoma samostojni nadaljnji
jezikovni razvoj. Ta je šel v izoblikovanje nekakega p r a -
slovenskega  jezika, ki se je razvijal potem samostojno
in sam od sebe še naprej. Spričo že opisane zemljepisne raz¬
drobljenosti slovenskega ozemlja se je v njegovem okviru
razvilo sčasoma pet velikih dialektičnih skupin,
namreč: osrednje (kranjsko s Savinjsko dolino), braško-go-
riško, koroško, rezijansko in vzhodnoštajersko narečje, vsako
seveda še s celo vrsto podnarečij.

Slovenski knjižni jezik  je temeljil izprva na do¬
lenjskem podnarečju osrednjega narečja, kakršno obliko je
imelo to sredi XVI. stol. Od tega zavisita še danes pravilna
pisava in izreka današnjega slovenskega govora izobražencev.
V kasnejši dobi je bil ta knjižni jezik v mnogih točkah iz-
premenjen še po posebnostih gorenjskega narečja ter deloma
tudi ostalih narečij, zlasti v slovarskem pogledu.

49

4

Utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika je namreč Do¬
lenjec Pr. Trubar  (1508—1586), ker je mogel doseči svoj
namen (razširjanje protestantizma) le z živo narodno go¬
vorico, to je s slovenščino. Njegov jezik je imel potem pre¬
vladujoč vpliv tudi na vse poznejše pisatelje. Čeprav je
Trubar vneto podpiral srbskohrvatske protestantske pisatelje,
je iz navedenega razloga že on odklonil skupni knjižni jezik.
Tudi kasnejša doba ni mogla imeti kakih izvenslovenskih
ciljev, zato se je vse pismeno delovanje le še bolj osredotočilo
izključno na Slovence in tako utrdilo slovenščino kot sa¬
mostojen južnoslovanski knjižni jezik.  Tega
naravnega razvoja ni mogel zaokreniti tudi St. Vraz, ki je
v začetku druge tretjine XIX. stol. nastopil s tako zvanim
»ilirskim«,  dejansko pa srbskohrvatskim jezikovnim pro¬
gramom. Ta je našel nekaj odmeva le pri nekaterih obmejnih
izobražencih. Razvoj je šel preko tega in vseh poznejših
sličnih poizkusov. Oznaka vseh političnih bojev preteklih
rodov je bilo priznanje slovenščine kot samostojnega, enako¬
vrednega in enakopravnega jezika v družini slovanskih in
južnoslovanskih jezikov, tem bolj, ker je izmed slovanskih
jezikov najčistejši in si je slovenski narod ustvaril v tem
jeziku svojo visoko književnost ter svojsko kulturo. Postal
je bistveni del slovenske narodne samobitnosti in najdrago¬
cenejši simbol vseh naših dosedanjih narodnih borb.

2. Slovenska književnost

Slovenski jezik ima tudi znamenito izročilo, saj spadajo
začetki slovenskega pismenstva prav v dobo pokristjanje¬
vanja in književne dediščine sv. Cirila in Metoda. Iz te dobe
(X. stol.) so se nam ohranili znameniti brižinski spo¬
meniki,  ki so sploh najstarejši ohranjeni slovanski tekst,
pisan z latinico. Iz poznejših stoletij nam je ohranjenih še
nekaj drugih slovenskih rokopisov (n. pr. čedadski, celovški,
stiški, kranjski i. dr.).

Najdragocenejše, kar imamo Slovenci iz poznega srednje¬
ga veka, je pa naša narodna pesem.  Iz naše zgodovine
je razumljivo, da se pripovedno pesništvo ni moglo više
razviti, temveč je ohranilo le bolj lokalen značaj, zato se
je pa tem bolj dvignila naša narodna lirika, ki je

50

morda ena najlepših v Evropi. Mnogovrstna po vsebini in
po obliki poje o radosti in o bolesti našega človeka, o lju¬
bezni, o zakonu, o družini, o polju, o rožah, o vinu, o smrti,
o Bogu itd. Celo vojaške pesmi imajo skoro vse liričen
značaj.

Književnost  v pravem pomenu besede se je pa
začela pri Slovencih tudi že v začetku novega veka. Rodila
jo je reformacija,  ki je povzročila pri Slovencih ži¬
vahno duhovno valovanje. Uvedla je v bogoslužje narodni
jezik in s tem tudi potrebo po domači knjigi. Tej potrebi
je prvi zadostil Primož Trubar,  izprva katoliški du¬
hovnik, pozneje pa najodličnejši protestantski pridigar in
organizator, ki je izdal 1. 1551. prvi dve slovenski tiskani
knjigi (abecednik in katekizem), za njima pa še dolgo vrsto
drugih. Njegovemu zgledu je kmalu sledilo še več drugih
slovenskih protestantskih pisateljev, izmed katerih sta naj¬
važnejša A. Bohorič,  ki je izdal 1. 1584. prvo slovensko
slovnico, ter J. Dalmatin,  ki je izdal istega leta slovenski
prevod celotnega sv. pisma, največji proizvod književnega
dela slovenskih reformatorjev.

Katoliška protireformacija  je že proti koncu
XVI. stol. zatrla to živahno protestantsko knjižno delovanje
ter ga deloma nadomestila z lastnim. Duša teh prizadevanj
je bil ljubljanski škof T. Hren  (1560—1630), kateremu je
stal ob strani jezuit J. Čandek. Ta dva in njiju nasledniki
(Schonleben, M. Kastelic, Janez Krstnik od sv. Križa, Hipolit,
Rogerij i. dr.), sami svetni in redovni duhovniki, so skrbeli
v XVII. stol. in v prvi polovici XVIII. stol. za najnujnejši
cerkveni književni repertorij. Mimogrede je iz te dobe ome¬
niti še delo velikega zgodovinarja J. V. Valvasorja.

Iz nekakega mrtvila, ki je v dobi protireformacije nastalo
po silnem zagonu reformatorjev, je vzbudila našo knji¬
ževnost šele prosvetljena doba  v drugi polovici
XVIII. stol. Ta je rodila še potrebo po šolskem repertoriju
in vzbudila prve pojave narodne zavesti ter s tem v zvezi
tudi začetke preučevanja narodnega jezika in preteklosti.
Razgibal je književno delovanje te dobe avguštinec Marko
Bohlin  (1735—1801). Ta je pisal abecednike, slovnico, slo¬
var, računico itd., a njegov tovariš D. Dev je izdal že prvo
zbirko slovenskega posvetnega pesništva »Pisanice«. Središče

51

4 *

vsega tega dela je bila Ljubljana, kjer so osnovali nekateri
posvetni in duhovski prosvetijenci (Japelj, Kumerdej i. dr.)
učeno društvo, nekako akademijo. Ta je dala pobudo še za
vrsto praktičnih in gospodarskih knjig. Vzporedno so pa
pričele orati slovensko književno ledino že tudi obmejne
slovenske dežele (na Primorskem Stanič, na Koroškem Guts-
mann, na Štajerskem Hasl, Volkmer i. dr., v Prekmurju pa
M. Kiizmics).

Izročila navedene akademije je nadaljeval evropsko iz¬
obraženi mecen baron Žiga Zois  (1747—1819), ki je zbiral
v svoji gostoljubni hiši vse kulturne delavce tedanje dobe.
Najvažnejši med njimi je bil duhovnik Val. Vodnik
(1758—1819), »prvi slovenski pesnik«, izdajatelj prvega slo¬
venskega časopisa (»Lublanske Novice«) in pisatelj najraz¬
ličnejših leposlovnih, praktičnih, šolskih, poučnih in zabav¬
nih knjig. Drugi član tega kroga A. Linhart  je pa izdal
prvi dve slovenski igri in se lotil domače zgodovine. Poleg
teh so se začeli pojavljati leto za letom še novi kulturni
delavci, ki so vedno močneje uveljavljali slovenščino v šob,
v cerkvi in tudi v vsej drugi javnosti. To je zelo pospešila
tudi francoska zasedba slovenskih dežel, čeprav je bila le
kratkotrajna.

Kot odpor proti razumarski prosvetljenosti se je pojavila
že na prelomu stoletja romantika.  Pod njenim vplivom
je zacvetela najprej slavistika,  ki je našla pri Slo¬
vencih največjega predstavitelja v J emeju Kopitarju.
Ta je vzgojil in vodil zlasti največjega slavista XIX. stol.,
Fr. Miklošiča, in srbskega preporoditelja Vuka Karadžiča.
Toda proti temu, v svojem bistvu še vedno utilitarističnemu
rodu, se je dvignil kmalu mlajši rod z dr. Francetom
Prešernom  (1800—1849). Ta rod se je zbiral okoli
pesniškega almanaha »Kranjska Čbelica«. Prešeren, ki je
poznal vsa tedanja vodilna evropska slovstva, pomeni po
sili svojega umetniškega ustvarjanja, po bogastvu in čistosti
jezika in po mnogovrstnosti ter dovršenosti oblike višek slo¬
venske in morda sploh vse jugoslovanske poezije. V drobni
knjižici svojih »Poezij« je izmeril globočine svojega srca,
širine svojega duha in je prvi razpel slovensko obzorje, da
se je strnilo s svetovnim.

52

Prešernovemu univerzalnemu duhu pa tedanji rod še ni
dorastel, zato tudi ni mogel nadaljevati njegovega visoko-
nmetnostnega izročila, temveč se je razvijal bolj na Vodnik-
Kopitarjevem, zlasti ker je revolucija  1. 1848. nujno
postavila tudi poezijo v službo svojih političnih ciljev. Padec
policijskega absolutizma je rodil nove zarodke slovenskega
gledališča ter celo vrsto novih listov in društev, a slovenščina
je dobila novega razmaha v šolah ter začela prodirati tudi
v urade. V središču vsega tedanjega kulturnega življenja je
stal dr. J. B 1 ei w ei s s svojimi »Novicami«, ki so prinašale
poleg poučnih in političnih sestavkov tudi leposlovne pri¬
spevke ter kritične in jezikoslovne razpravice v duhu in
slogu domoljubne romantike. Okrog njih se je zbiral ves
književniški rod iz sredine preteklega stoletja (Koseski, Vil¬
har, Slomšek, Cegnar, Valjavec i. dr.). Izredno delavni so
bili tedaj tudi koroški Slovenci, med katerimi je omeniti
v prvi vrsti U. Jarnika, Ahaci ja, M. Majarja i. dr.

Nekateri izmed teh so pa s svojim političnim, kulturnim
in književnim delom že pripravljali pot novemu rodu, ki
je srkal svoje ideje in svojo moč pri Prešernovem studencu.
Glasniki tega »mladoslovenskega« rodu so bili Fr. Levstik,
Josip Stritar in Josip Jurčič.  Levstik se je udej¬
stvoval kot pesnik, pisatelj, kritik, jezikoslovec in politik,
Jurčič se je odlikoval kot spreten časnikar in kot klasičen
pisatelj vaških povesti, Stritar pa kot pesnik, pisatelj, estet
in književni organizator. Levstik in Jurčič sta črpala pred¬
vsem iz Prešerna in iz ljudstva, Stritar pa iz sodobnega
svetovnega slovstva, a vsi so bili prežeti s svežimi liberalnimi
idejami tedanje Evrope. Glasilo tega rodu je bil izprva
Janežičev »Slovenski Glasnik«  (1858—1868), prvi
slovenski literarni obzornik, izhajajoč v Celovcu. Njegovi
glavni sotrudniki so bili melanholični lirik S. Jenko, novelist
Mandelc, klasični prirodopisec Fr. Erjavec, dozoreli pripoved¬
nik J. Mencinger in dr. Ti so pripravljali pot Stritarjevemu
»Zvonu«.

Stritar  je nastopil kot čist umetnik v duhu roman¬
tičnega idealizma in kot literamo-socialni bojevnik ter je
v svojem »Zvonu«  (1870, 1876—1880) vzgojil vrsto odličnih
pesnikov in pripovednikov s Sim. Gregorčičem in Iv.
Tavčarjem  i. dr. Ti so potem nadaljevali Stritarjevo

53

delo v duhu poetičnega idealizma s književnim obzornikom
»Ljubljanski Zvon«  (1881 do danes). Ta je predstav¬
ljal prav do svetovne vojne nekako os in žarišče vsega slo¬
venskega literarnega življenja. Največji pripovedniki »Lj.
Zvona« so bili poleg Tavčarja opisovalec podeželskega izo-
braženstva J. Kersnik,  narodopisni pripovednik J. Trdi¬
na, satirik in filozof J. Mencinger, romanopisec Fr. Detela,
Stare, Podlimbarski in dr.; glavna pesnika sta bila pa me¬
lodični goriški domoljubni lirik S. Gregorčič in realistični
pesnik balad in romanc Ant. Aškerc.  Razen Gregorčiča
so se uspešno uveljavljali še drugi sinovi danes neosvobo-
jenega slovenskega ozemlja, kakor Krilan, Šket i. dr., da,
celo Iv. Trinko iz Beneške Slovenije.

Svetovnonazorski razkol, ki ga je v 80-ih letih izzval
nastop dr. A. M a h n i č a , je povzročil, da so si tudi ka¬
toliško opredeljeni književniki pod vodstvom filozofa dr. Fr.
Lampeta osnovali 1. 1888. svoje glasilo »Dom in svet«,
ki si je kmalu prav tako vzgojil vrsto vidnejših talentov
(Ant. Medved, P. Bohinjec, Fr. Jaklič i. dr.).

Nova literarna gesla, ki so se uveljavljala konec pre¬
teklega stoletja v kulturni Evropi, so pa tudi pri Slovencih
kmalu potisnila v stran staro domoljubno romantiko in ne¬
koliko plehki poetični realizem. V »Ljubljanskem Zvonu« je
za kratek čas zavladal naturalizem (Fr. Govekar, R. Murnik,
E. Kristan, Z. Kvedrova i. dr.), a ga je hitro zasenčil novo-
romantični simbolizem slovenske moderne.  Njeni
največji predstavitelji so čustveno in miselno globoki mojster
modernega slovenskega verza Oton Župančič,  mojster
moderne psihološke novele Ivan Cankar,  D. Kette in J.
Murn. Zadnja dva iz te četvome pesniške plejade, oba sijaj¬
na pesniška talenta, sta umrla še kot na pol dorasla mlade¬
niča, Župančič in Cankar sta pa po Prešernu prva zopet
dvignila slovensko slovstvo do prave pravcate svetovne vi¬
šine. Poleg teh vodilnih duhov in klasikov slovenske moderne
so se zbrali v prvih dveh desetletjih tekočega stoletja okrog
»Ljubljanskega Zvona« še pesniki R. Maister, V. Jerajeva,
C v. Golar i. dr. ter pripovedniki Fr. Milčinski, dr. I. Šorli,
M. Pugelj, dr. Al. Kraigher, VI. Levstik in dr., deloma učenci
realizma in naturalizma, deloma modeme. Vzporedno s temi
je rodil v tej dobi tudi katoliški tabor okoli »Doma in sveta«

54

nekaj velikih talentov, med katerimi sta zlasti klasika slo¬
venskega pripovedništva F r. S. F i n ž g a r in dr. Iv. Pre¬
gelj,  razen teh pa še Ks. Meško, St. Majcen in dr. ter
pesnika S. Sardenko in M. Opeka. Zlasti med mladim rodom
obeh taborov je bila pa odlično zastopana tudi slovenska
Primorska, kakor poleg že omenjenega Preglja z dr. A.
Gradnikom, J. Lavrenčičem, Bevkom, N. Velikonjo i. dr.

V pr vih povojnih letih  so se pojavljale razne
moderne smeri (ekspresionizem i. dr.), ki dlje časa niso mogle
uveljaviti nobenih močnejših predstaviteljev, polagoma so se
pa tudi iz najmlajšega rodu izoblikovali mnogi pomembni
talenti, med katerimi bi bilo navesti zlasti (po večini lirične)
pesnike Fr. Albrechta, J. Glaserja, I. Grudna,  M. Jarca,
M. Klopčiča, E. Kocbeka, S. Kosovela,  J. Pogačnika,
F. Seliškarja, V. Tauferjevo, A. Vodnika, B. Voduška in
B. Faturja ter pripovednike St. Majcna, J. Kozaka, Iv. Zorca,
J. Pahorja, VI. Bartola, J. Jalna, L. Mrzela, B. Magajno,
M. Malešiča, M. Kranjca in dr. Čeprav je lirika še vedno
najmočnejša vzmet našega slovstva, so se pa ob njej vendarle
lepo razvili tudi roman, drama in povest s poglobljeno živ¬
ljenjsko resničnostjo v obrazovanju družabnih, narodnih in
verskih vprašanj.

Med kritiki  zavzemata po vojni najvidnejše mesto
F r. Koblar in J. Vidmar, med bibliografi pa dr. J. Šlebinger.

Tako smo si ustvarili Slovenci v teku enega dobrega sto¬
letja lepo in bogato slovstvo, ki je globoko zasidrano v na¬
rodu, stremi v svetovne višine ter se po svojih notranjih
vrednotah uspešno kosa s slovstvom vsakega drugega južno¬
slovanskega naroda. Njegova najznačilnejša zunanja poteza
do vojne je bila ta, da se zaradi naših skromnih sredstev
ni izražalo tolikanj v knjižnih izdanjih, kolikor bolj v perio¬
dičnih književnih obzornikih (»Slov. Glasnik«, »Zvon«, »Lj.
Zvon«, »Dom in svet« i. dr.). Ti so se po vojni sicer še po¬
množili, vendar danes ne tvorijo več v toliki meri skoro
edinega ogledala naše slovstvene proizvodnje. Iz istega raz¬
loga Slovenci tudi dolgo nismo mogli priti do večjih z a -
ložništev.  Za slovensko knjigo sta zato dolgo mogli
skrbeti skoro le obe veliki splošno narodno-kulturni ustanovi,
»Družba sv. Mohorja« in »Slovenska Matica«, katerima so

55

se začela šele na prelomu stoletja pridruževati še zasebna
založništva, kakor »Jugoslovanska knjigama«, L. Schwent-
ner, Kleinmayr & Bamberg ter A. Gaberšek v Gorici. Po
vojni so se ta pomnožila še s celo vrsto drugih, ki danes
vprav tekmujejo ne le glede števila izdan j, temveč tudi glede
res vzorne zunanje opreme (Nova založba, Tiskovna zadruga,
Akademska založba, razne »Matice« in »družbe« itd.).

Kakor se je lepo in organsko razvijala slovenska lepa
knjiga, tako smo imeli pa iz raznih razlogov dolgo velike
težkoče z znanstveno literaturo.  Sicer smo imeli
v vseh časih in vseh strokah velike znanstvenike, tudi sve¬
tovnega učenjaškega slovesa (n. pr. matematika Vego, sla¬
vista Kopitarja in Miklošiča, pravnika Kranjca, kartografa
Kozena i. dr.), toda skoro vsi so se morali udejstvovati izven
domovine in v tujih jezikih, zlasti v nemščini. Navzlic temu
smo pa tudi tukaj storili vse, kar je bilo mogoče, čeprav
smo bili v tem pogledu še bolj kot v leposlovju navezani
skoro le na razne zbornike in obzornike (Letopisi in
pozneje Zborniki Slov. Matice, Katol. Obzornik, Čas, Veda,
Slov. Pravnik, Časopis za zgodovino in narodopisje itd.).

Po vojni, ko je bilo obnovljeno naše slovensko vseučilišče,
so se pa razmere tudi v tem pogledu prav vidno izboljšale.
Med najodličnejše slovenske znanstvenike, ki uživajo velik
ugled tudi izven slovenskih meja, bi lahko prištevali v slov¬
stveni zgodovini Prijatelja, Kidriča, Grafenauerja i. dr., v
jezikoslovju Kopitarja, Miklošiča, Škrabca, Štreklja, Murka,
Breznika, Nahtigala in Ramovša, v zgodovini Rutarja, Ka-
spreta, Vrhovca, VI. Levca, Fr. Kosa, Grudna, M. Kosa, Mala,
Hauptmana i. dr., v filozofiji Mahniča, Ušeničnika, Rosto¬
harja, Vebra i. dr., v prirodnih vedah Erjavca, Zarnika
Seidla, Hinterlechnerja, Jesenka, Samca i. dr., v matematiki
Vego, Močnika, Plemlja in Zupančiča, v tehniki Vidmarja,
Preglja i. dr., v pravnih vedah Kranjca, Zhishmana, Žolgerja,
Pitamica, Kušeja, Polca, Žižka i. dr. Glede na to nam je bilo
ob priliki obnovitve našega vseučilišča treba pozvati v do¬
movino v glavnem le naše lastne ljudi, ki so delovali dotlej
na tujih znanstvenih zavodih. Še bolj smotrno bo pa v bo-
bodoče seveda uredila slovensko znanstveno delo naša nova
»Slovenska akademija znanosti in umetnosti«.

56

3. Slovenska likovna umetnost

Kakor v S i narodi tako imamo tudi Slovenci že od naj-
starejših časov iz ljudstva rojeno in neosebno ljudsko
likovno umetnost,  ki ustvarja pogosto z zelo ne¬
znatnimi sredstvi in ki ima, kakor višja umetnost, zabeležiti
dobe razcveta in upadanja. Poslednji izraz ji je pri nas
vtisnila baročna umetnost, ki je bila pri Slovencih izredno
razvita. Ona priča o ljudstvu prirojenih umetniških nagnje¬
njih in nam stoletja ohranja značilne poteze, iz katerih mo¬
remo sklepati na davne kulturne odnošaje.

Stavbarstvo  ni po različnih pokrajinah različno le
zaradi različnih podnebnih prilik, temveč tudi zaradi raz¬
ličnih narodopisnih vplivov. Posebno mnogo lepotnega okusa
so kazale pol zidane in pol lesene gorenjske (alpske) hiše.
Velik smisel za plastiko  se je izražal v rezbarskih iz¬
delkih, s katerimi je ljudstvo krasilo razne predmete za
vsakdanjo rabo (preslice, pipe, palice itd.), dalje v lesenih
sohah in drugih rezbarijah. Slikarstvo  se je izražalo
zlasti na pohištvu (na skrinjah, na omarah i. dr.), a naj¬
zanimivejša slovenska posebnost so »končnice« čebelnih
panjev, ki pričajo o zdravi šegavosti in dobrem krasilnem
smislu preprostih umetnikov. Najširše polje izživljanja je
pa našla ljudska umetnost seveda v ornamentiki  (lon¬
čarstvo, bogate vezenine, pisanice itd.), kjer najdemo po¬
gosto prastare krasilne motive. Pod vplivom kulturnega
izenačevanja je pa začela vsa ta ljudska umetnost sredi
preteklega stoletja doživljati nekako krizo in se ozira danes
po novih, današnjim prilikam primernejših oblikah.

Glede višje umetnosti  segajo prvi sledovi sicer
prav v visoki srednji vek, a številnejše priče sta nam za¬
pustila šele romanski slogin  zgodnji gotski slog,
ki so ju zanesli na Slovensko nemški naseljenci in plemstvo.
V poznejši gotiki je začela nastajati na Slovenskem vrsta
umetniških del vseh strok likovne umetnosti, istočasno se
pa tvori že tudi krajevno domače umetnostno izročilo. Naj¬
zanimivejši spomeniki gotskega stavbarstva so razne cerkve
s svojimi gotskimi kiparskimi spomeniki in gotskim stenskim
slikarstvom. Znani slikarji tedanje dobe (XIV. in XV. stol.)
so: Johannes de Laybaco, Andrej iz Ostroga, Vincencij iz

57

Kastve in Jernej iz Loke. Sredi XVI. stol. pa gotsko freskar-
stvo polagoma zamre.

Italijanska renesansa  pri Slovencih zaradi premoč¬
nega nemškega vpliva ni zapustila posebnih sledov, zlasti
ker je nastopila tik za njo še reformacija, ki likovni umet¬
nosti ni bila naklonjena. Iz prav vidnega propadanja jo je
rešila šele katoliška protireformacija  v začetku
XVII. stol. Njen največji pospeševatelj je bil ljubljanski
škof T. Hren, ki je pridno gradil, prenavljal in okraševal
cerkve ter uvedel v slovenske dežele tudi jezuite.  Ti
so prinesli s seboj humanistično kulturo in v umetnosti
baročni  slog. Značilni proizvodi baročne cerkvene umet¬
nosti XVII. stol. so zlasti »zlati oltarji« po nekaterih cerkvah.
Živahno se je uveljavljala nova smer tudi v svetnem stav¬
barstvu in v krasilni umetnosti (pri meščanskih hišah in
plemiških graščinah).

Svoj višek je dosegla ta doba v začetku XVIII. stol. z
ustanovitvijo »Academia Operosorum«. Pod njenim vplivom
je bilo mnogo starih gotskih spomenikov nadomeščenih z
baročnimi ali pa zgrajenih na novo. Te stavbe je okraševalo
več odličnih tujih in domačih kiparjev in slikarjev, med
katerimi so najznamenitejši J. Quaglio, Fr. Robba, L. Mislej,
S. Grahovar, Maček i. dr. Q u a g 1 i o je uvedel na Sloven¬
skem italijanski način iluzionističnega stenskega slikarstva,
katerega so potem v XVIII. stol. gojili Slovenci Jelovšek,
Jamšek in Potočnik. Druga, v italijanskem duhu delujoča
smer, je pa gojila slikarstvo v smislu patetičnih baročnih
vizij. V tej vrsti so se poleg tujcev V. Metzigerja  in
Kremser-Schmidta odlikovali zlasti domačini Jelovšek, Ber¬
gant in Cebej.

V drugi polovici XVIII. stol. je sicer začelo vedno več
slovenskih umetnikov posečati dunajsko umetnostno akade¬
mijo, toda ta novi vpliv še dolgo ni mogel izpodriniti itali¬
janskega. Iz konca XVIII. in iz začetka XIX. stol. so
najvažnejši domači umetniki slikar Kavčič, slikar in bakro¬
rezec Janša, Fr. Lindar, Reš i. dr. Slovenec je bil tudi eden
največjih tedanjih pečatorezcev v Evropi, J. Šega. Večina
teh je živela v tujini, dočim je delovala doma slikarska
rodbina Layerjeva,  ki je vzgojila tudi dolgo vrsto
podeželskih slikarjev epigonov.

58

Na prehodu iz XVIII. v XIX. stoletje se pojavita kot
glasnika novega posvetnega okusa Herrlein inM.  Langus,
s katerim se začenja na Slovenskem lastno pokrajinarstvo
in portretno slikarstvo v okusu biedermajerskega meščan¬
skega miljeja. Langus je prvi večji in samostojni pojav
slovenske likovne umetnosti, ki je deloval v domovini in ki
se je tudi zavedal svojega slovenstva. Uveljavljal se je kot
znamenit cerkveni slikar in portretist. Langusovo posvetno
smer so potem v portretu nadaljevali zlasti Stroj, v pokra-
jinarstvu pa Karinger in Korošec Pernhardt.

Večji umetnik kot Langus je bil pa nežni idealist J.
W o 1 f (1825—1844), eden največjih slovenskih umetnikov
sploh. Udejstvoval se je v cerkvenih freskah in v olju, značaj
njegovega dela pa je monumentalno kompozicijski. Iz
njegove bližine je izšel ves naslednji rod slovenskih slikarjev
do impresionizma. Do evropske višine sta se povzpela zlasti
brata Janez in Jurij Šubic,  ki sta dosegla velike uspehe
tudi v tujini. Starejši Janez je ostal vseskozi romantik,
mlajši Jurij je pa zašel pozneje v realizem,  ki je začel
tedaj prodirati s severa in od zapada tudi v slovensko
umetnost. Sovrstniki Šubicev so bili Petkovšek, Franke, Grilc,
Repič i. dr., zlasti pa ustvaritelja prvih ljubljanskih spo¬
menikov Al. Gangl in Iv. Zajec. Arhitektura  druge
polovice XIX. stol. je tudi na Slovenskem eklektično posne¬
mala stare sloge. Novo noto je dal ljubljanski arhitekturi
po potresu 1. 1895. le jugoslovanski arhitekt Vancaš, ki je
stal zlasti pod vplivom secesije.

Najmlajši Wolfov učenec je bil Anton  A ž b e , lastnik
sloveče slikarske šole v Monakovem, iz katere je izšel ves
starejši rod slovenske moderne. Ta tvori z Veselom
nekako zunanjo vez med realisti in impresionisti.
Poslednji so se učili pri Ažbetu in pri francoskih impresio¬
nistih, zlasti pa Segantiniju. Najvažnejši-slovenski impre¬
sionisti so pokrajinar Iv. Grohar, mojster vizionamega
prepesnjevanja naravnih vtisov R. Jakopič  (* 1869), kra¬
jinar M. Jama in M. Sternen, ki daje prednost figuri.
Impresionisti so bili tudi prvi, ki so hoteli uveljaviti svojo
umetnost le med lastnim narodom in so v ta namen z velikim
moralnim uspehom priredili 1. 1900. prvo skupno razstavo
v Ljubljani, nakar so pozneje uspešno razstavljali še po

59

raznih evropskih kulturnih središčih in vzbujali tam veliko
pozornost.

Poleg impresionistov so se začeli v začetku XX. stoletja
uveljavljati še učenci dunajskih šol, ki so pokazali veliko
zanimanje tudi za druge vrste umetniške proizvodnje, kakor
za grafiko, za plakat, za dekorativno slikarstvo, za malo
plastiko itd. Najvidnejši zastopniki teh so H. Smrekar, S.
Šantel in M. Gaspari. Poleg teh dveh skupin sta se pa močno
uveljavila še plenerist in portretist Iv. Vavpotič ter Fr.
Tratnik, ki je uspel zlasti s svojimi socialnimi risbami.

Tratnik in do neke mere tudi njegov mlajši tovariš A. G.
Kos sta postala nehote že tudi nekaka zunanja vez med
impresionisti in povojnimi ekspresionisti.  Njih naj¬
izrazitejša zastopnika sta brata France in Tone Kralj.
Izmed njiju je segel zlasti France naravnost k abstraktni
simboliki oblike in podaja le izvleček realističnega stanja,
skoncentriranega čisto na izraz. Tone se je pa zelo uspešno
posvetil tudi cerkvenemu monumentalnemu slikarstvu. Njiju
sodobnik B. Jakac  je visoko dvignil slovensko grafiko
in se uveljavil kot odličen krajinar. Razen navedenih so se
potem zadnja leta uveljavili še St. Cuderman, M. Maleš,
brata Vidmarja, Mira Pregelj, Pengov, O. Globočnik, Fr.
Stiplovšek i. dr. Neosvobojeni Primorci so v tem krogu od¬
lično zastopani s Pilonom, Sedejem, Goršetom i. dr. V
Ameriki deluje z velikim uspehom H. Perušek, v Egiptu pa
J. Hilbert. Slovensko slikarstvo se je razvijalo po vojni
vzporedno s sodobnim evropskim slikarstvom in so odmevale
v njem bolj ali manj vse struje od ekspresionizma do
surrealizma.

V XX. stoletju se je začela močneje uveljavljati tudi
plastika. Fr. Berneker  je ustvaril s svojim Trubarjem
najlepši ljubljanski spomenik, L. Dolinar  je pa poleg
nekaterih spomenikov izklesal več pomembnih portretov in
kiparsko opremil več palač. Iz povojnega rodu so si kot
kiparji pridobili imena zlasti brata Kralja, Loboda, Napot¬
nik, Gorše, T. Kos, Pirnat, Bulovčeva i. dr. Čeprav je bila
kiparska tradicija zelo šibka, smo Slovenci tudi tukaj do¬
segli po vojni nesluteno zrelost.

Tudi v arhitekturi  so nekatere močne osebnosti
dvignile v XX. stol. slovensko stavbarstvo z mrtve točke

60

posnemanja zgodovinskih slogov. Jager je po prvih uspehih
v domovini sicer odšel v Ameriko, pač pa je Fabiani
okrasil Ljubljano z nekaterimi važnimi deli. Izmed vseh se
je pa dvignil najviše profesor ljubljanske tehnike Jože
Plečnik,  ki pojmuje arhitekturo tudi po nacionalni strani
najgloblje. Z regulacijo cest in trgov ter z gradnjo raznih
javnih stavb obrazuje moderno Ljubljano. S tovarišem Iv.
T urnikom vzgajata nov rod mladih arhitektov, ki plodne je
pojmuje razna arhitektonska vprašanja v smislu narodne
kulture. Med njunimi učenci se že uspešno uveljavljajo Fr.
Tomažič, H. Hus, J. Omahen, D. Serajnik, Černivec i. dr.
\ urnik ima v zvezi s svojo ženo, slikarico Heleno, tudi velik
vpliv na dvig sodobne cerkvene umetnosti.

Čeprav brez vsake prave tradicije, sta se po vojni ne¬
pričakovano visoko dvignila tudi umetnostna zgodo¬
vina in kritika,  ki imata svoje najvidnejše zastopnike
v dr. S t e 1 e t u , dr. Izid. Cankarju, dr. Mesesnelu i. dr.

4. Slovenska glasbena umetnost

Tudi glasbena umetnost ima svojo najstarejšo in naj-
pristnejšo obliko v narodni pesmi.  Ta se je razvijala
izza najstarejših časov, dokler ni dobila v zadnjih dveh
stoletjih oblike, v kakršni jo poznamo danes. Slovenski na¬
rod je že po svoji naravi zelo muzikalen, zato je popeval
in še popeva kot malokateri drug narod. Slovenske narodne
pesmi, v katerih je zakopan bogat zaklad najnežnejše umet¬
nosti in ki jih ljudstvo navadno poje triglasno, so po veliki
večini lirične  ter izražajo otožnost in odpoved, časih
šegavost, a precej je tudi religiozne legendarne epike, malo
pa junaških pesmi in bojnih koračnic. Zbirali in harmoni-
zirali so te narodne pesmi zlasti Gerbič, Aljaž, Žirovnik,
Štritof, Dev, Hubad, Bajuk in Marolt.

Zgodovina slovenske umetne glasbe  je pa še
precej neraziskana. Misali iz srednjega veka pričajo, da se
je na Slovenskem že tedaj zelo gojil gregorijanski
koral,  a v pesmaricah XVI. stol. je ohranjenih mnogo
ostankov cerkvenih pesmi iz XII.—XIV. stol. Že v začetku
X\'. stol. je pa gregorijanski koral začela nadomeščati re¬

ti

n e s a n s a s svojim mnogoglasnim petjem. Iz te dobe imamo
tudi že poročila o velikih glasbenikih slovenskega rodu.
Največji med njimi je bil dunajski škof in dvorni kapelnik
cesarja Maksimiljana, Jurij pl. Slatkonja,  ki je bil
prvi zastopnik nizozemske renesančne polifonije med Slo¬
venci.

Reformacija  je zelo pospeševala slovenski kulturni
polet skoraj vsepovsod, torej tudi v glasbi. To nam doka¬
zujejo številne pesmarice iz one dobe, kakor Trubarjeva,
Bohoričeva i. dr., ki pričajo o visoki glasbeni kulturi teda¬
njega rodu. Zato je tedanja doba tudi mogla roditi glasbe¬
nika svetovnega imena, J. Gallusa-Petelina  (1550—
1591),  ki tvori vrhunec kontrapunktne polifonije. Njegove
posvetne in cerkvene skladbe veljajo še danes za prave
bisere svetovne glasbene literature.

Protireformacija  je v XVII. stoletju izpodrinila
severnozapadne kulturne vplive in uveljavila romanske, ki
so jih pospeševali zlasti jezuiti. V XVIII. stoletju je že
popolnoma prevladal italijanski muzični stil (rokoko) in
polagoma osvojil tudi cerkveno glasbo. Mnogo in povsod so
peli, a visoko kakovost tedanje glasbe so pridno pospeševali
številni izdajatelji pesmaric, kakor Stržinar, Lavrenčič, Re-
deskini i. dr. Kako zelo je cvetelo že tedaj na Slovenskem
glasbeno življenje, nam glasno priča dejstvo, da je bila že
1. 1701. ustanovljena v Ljubljani »Academia Philoharmoni-
corum«. Ta je še danes eno najstarejših glasbenih društev v
Evropi sploh in v njem nam je tudi iskati začetkov slovenske
umetne posvetne glasbe na prelomu XVIII. in XIX. stoletja.

Glasbena kultura je bila tedaj na višku. J. Zupan je
(1. 1789.) uglasbil prvo slovensko opero in tudi med ljudstvom
je živelo vse polno pevcev, ki so zlagali in komponirali
pesmi. To izročilo se je vzdržalo še tudi po francoskih
vojnah, ko so začeli v posvetno glasbo prodirati roman¬
tični vplivi,  medtem ko se je v cerkvah, ki so bile v
tej dobi že povečini opremljene z orglami, še vedno vzdr¬
ževal italijanski klasicizem. Njegov zadnji pomembni za¬
stopnik je bil plodoviti Gr. Rihar  (1796—1863), ki je
vzgojil dolgo vrsto učencev. Ti so potem tudi med ljudstvom
visoko dvignili cerkveno petje in glasbo. Razen Riharja so
iz te dobe pomembni še B. Potočnik, G. Mašek in J. Mihevc.

62

Proti Riharjevi rokokojski glasbi je pa nastal polagoma
odpor med mlajšim rodom, ki je zastopal cecilijansko
smer.  Na čelu te nove, religioznejše smeri je korakal
glasbeno visoko naobraženi A. F o e r s t e r, ki je vzgojil
skoro ves današnji starejši cerkveni glasbeni rod in sam
skomponiral nad 800 cerkvenih in posvetnih skladb. Njegova
stremljenja sta vneto podpirala zlasti A. Hribar in H.
Sattner, a v začetku tekočega stoletja je dobila slovenska
cerkvena glasba še novih pobud od dr. Fr. Kimovca in iz¬
redno plodovitega St. Premrla.  Tudi iz njiju šole je
izšlo mnogo nadarjenih cerkvenih glasbenikov (Tomc, Mav
i. dr.). Vsi so dali cerkveni glasbi resen značaj, jo poglobili
in jo tudi formalno visoko dvignili.

Sredi preteklega stoletja se je pa začela z nastopom
romantike  visoko in naglo dvigati tudi slovenska po¬
svetna glasba  z izrazito narodno smerjo. Ta je ustva¬
rila nepregledno množico zborov, samospevov s klavirjem,
klavirskih in orkestralnih skladb, kantat, koračnic, več oper
itd. Njena prva pobornika sta bila J. Fleišman in K. Mašek,
a potrebam po narodnih družabnih in političnih manifesta¬
cijah so s primernimi skladbami ustrezali Hajdrih, Nedved,
A. Leban, M. Vilhar i. dr. Ti so prebili led slovenski posvetni
umetni glasbi, nakar se je po kakovosti in po obsegu hitro
dvigala. Med najodličnejše preporoditelje spada tudi tukaj
Anton Foerster,  za njim pa bratje Josip, Gustav in
Benjamin Ipavic, D. Jenko,  Fr. Gerbič, Volarič, Fr.
S. Vilhar, H. Sattner i. dr. Vsi ti so ustvarili slovenski glasbi
trdne in trajne temelje, tako da je lahko odslej vzporedno
korakala z vsem ostalim umetnostnim gibanjem in razvojem.

Z nastopom impresionizma v literaturi in v likovni umet¬
nosti se je že tudi v glasbi pojavila moderna,  ki se je
učila v sodobni evropski glasbi, a je vendarle temeljila z
vsem svojim bistvom v domači slovenski zemlji. Nastopila
je 1. 1901. z veliko glasbeno revijo »Novi akordi«, ki jo je
urejeval prof. dr. G. K r e k, a najizrazitejša osebnost med
njimi je A. Lajovic,  ki je uglasbil mnogo samospevov
s spremljevanjem klavirja ali orkestra, zborov in razna
orkestralna dela. Eden najplodovitejših in najpopularnejših
novejših slovenskih skladateljev je pa E. A d a m i č, ki se
je naslonil zlasti na narodne tekste, ritmiko in melodiko.

63

Poleg navedenih treh vodilnih zastopnikov modeme so se
zbrali okoli »Novih akotrdov« še O. Dev, Pavčič, Vodopivec,
Premrl, Schwab, V. Parma, R. Savin i. dr. Zadnja dva sta
napisala tudi več oper.

Po vojni so pa nastopile seveda najmodernejše
struje,  ki streme za poglobitvi jo muzike in potenciranjem
izrazitosti, ne ozirajoče se na zvok. Zlasti vokalna glasba
je doživela nov zalet, medtem ko se pojavlja instrumentalna
močneje šele v zadnjih letih. Na splošno pa tiči v slovenski
glasbi izredna notranja življenjska moč, ki čaka na ugodne
razmere, da se utelesi. Posebno uveljavili so se Škerjanc,
Ravnik, Kogoj, Tomc, Osterc, Arnič, Ukmar, Bravničar,
Šivic i. dr.

Enako naglo je napredovala in se visoko razvila tudi
reproduktivna glasbena umetnost.  Od 1. 1701.
deluje že omenjeno »Filharmonično društvo«, 1. 1872. je bila
ustanovljena »Glasbena Matica«  (nje duša je bil
dolgo let M. Hubad) s slovečim pevskim zborom, z glasbeno
šolo, s konservatorijem in z glasbenim založništvom. L. 1877.
ji je sledilo »Cecilijansko društvo«,  posvečeno po¬
speševanju cerkvene glasbe, od 1. 1892. imamo stalno slo¬
vensko opero in leta 1939. je bila končno ustanovljena še
»Glasbena akademija«. Slovenci imamo celo vrsto odličnih
pevskih zborov (zadnja leta slovi najbolj »Akademski pevski
zbor«, vodja Marolt), z lokalnimi pevskimi zbori, godbenimi
društvi itd. so pa vse slovenske pokrajine že več desetletij
naravnost poplavljene. Za vzgojo podeželskih organistov in
voditeljev zborov si je pridobila mnogo zaslug orglarska
šola, ki jo vodi St. Premrl. Veselje do umetnega petja celo
med preprostim ljudstvom ni morda nikjer na svetu tako
razvito kot pri nas Slovencih in številni slovenski solisti
so se uspešno uveljavljali po velikih evropskih odrih.

Z glasbeno zgodovino so se bavili zlasti dr. Čerin,
dr. Mantuani in Fr. Marolt, z glasbeno sistematiko pa
dr. St. Vurnik in V. Ukmar.

5. Slovenska gledališka umetnost

Kakor izročila slovenske književnosti in likovne ter glas¬
bene umetnosti so stara tudi izročila slovenske gledali-

64

Primož Trubar (1508—1586)

ki je izdal prve slovenske knjige

Valentin Vodnik (1758—1819)

„prvi slovenski pesnik"

Dr. France Prešeren (1800—1849)

naj večji slovenski pesnik

'Anton Janežič (1828—1869)
koroški buditelj, slovničar
in književni organizator

Simon Gregorčič (1844—1906)

„goriški slavček“ imenovan

Rudolf Maister (1873—1935)

pesnik, general slovenski in
branilec naše severne meje

Ivan Trinko-Zamejski (*1863)

pesnik Beneških Slovencev

Dr. Anton Korošec (*1872)

politični voditelj Slovencev

ške umetnosti. Verjetno je, da so se vršile v slovenskih
deželah že v srednjem veku liturgične predstave in za časa
reformacije razne cerkvene drame, a za dobo proti¬
reformacije  že točno vemo, da so prirejali ljubljanski
jezuiti s svojimi dijaki redne gledališke predstave z godbo
in petjem. L. 1657. so revni jezuitski dijaki že sami igrali
v slovenskem jeziku »Paradiž«, ki tvori tako prvo  doslej
ugotovljeno javno slovensko gledališko predstavo. Z jezuit¬
skimi predstavami vred so se po nekaterih krajih (n. pr. v
Ljubljani, Škofji Loki, v Novem mestu i. dr.) razvile tudi
deloma slovenske pasijonske procesije  in igre, ki
so bile pri ljudstvu zelo priljubljene.

Pa tudi posvetni krogi so se že v XVII. stol. jako zani¬
mali za gledališko umetnost. V. E. Auersperg je ustanovil v
svojem ljubljanskem dvorcu lastno gledališče, kjer so že
1. 1652. peli prvo opero,  a kmalu zatem beremo tudi o
stalnih gledaliških predstavah v ljubljanski mestni in de¬
želni hiši. Igrali so navadno potujoči nemški komedijanti
in italijanski pevci. Zanimanje za dramatiko je bilo tolikš¬
no, da so postavili deželni stanovi 1. 1665. že celo posebno
deželno gledališče v Ljubljani.

Prve smotrne poizkuse ustanovitve samostojne slo¬
venske gledališke umetnosti  pa opazimo konec
XVIII. stol. Tedaj je zlagal baron Ž. Zois slovenske kuplete
in vložke za italijanske opere, ki so jih potem ob velikem
navdušenju občinstva peli v gledališču. Na Zoisovo pobudo
je J. Zupan že 1. 1780. skomponiral celo prvo slovensko
opero  »Belin«, A. Linhart je pa priredil prvo sloven¬
sko igro,  »Županovo Micko«, ki so jo 1. 1789. tudi igrali.
Francoske vojske in Metternichov predmarčni absolutizem
nadaljnjemu razvoju teh pobud sicer niso bili v prid, vendar
je bilo tudi v tej dobi izvršenih več poizkusov ustvaritve
lastnega slovenskega dramatičnega slovstva (n. pr. Smole
i. dr.).

Ko je 1. 1848. zaživelo vse slovensko narodno življenje,
je začelo tudi ljubljansko »Slovensko društvo« s prirejanjem
družabnih večerov, »bese  d«, pri katerih so bili na sporedu
tudi gledališki komadi. Za repertoar so poleg spredaj ome¬
njenih glasbenikov skrbeli Koseski, Valjavec, Cegnar, Vil¬
har i. dr., igrali so pa rodoljubi iz najboljše družbe.

65

5

Te začetke so potem v 60-ih letih »čitalnice«  tako raz¬
vile, da se je že 1. 1867. ustanovilo v Ljubljani posebno
»Dr a m a t i č n o d r u š t v o«, ki je odslej pol stoletja vodilo
slovensko Talijo in si pridobilo nevenljivih zaslug za razvoj
slovenske gledališke umetnosti. Zbralo je okoli sebe naj¬
boljše diletante, pridno skrbelo za repertoar, osnovalo dra¬
matično šolo in začelo polagoma najemati že tudi prve po¬
klicne igralce. Igrali so deloma v prostorih ljubljanske »Či¬
talnice«, deloma pa že tudi v tedaj še nemškem deželnem
gledališču.

Nemški pritisk je v 70-letih ta stremljenja na vso moč
zaviral, toda že sredi 80-ih let je moglo slovensko gledališče
po Gerbičevih  prizadevanjih začeti že celo z rednim
uprizarjanjem velikih oper. Tako je »Dramatično društvo«
od svoje ustanovitve do 1. 1887., ko je pogorelo staro deželno
gledališče, uprizorilo 477 slovenskih predstav z izvirnim
slovenskim repertoarjem ali pa s prevodi iz drugih slovan¬
skih in svetovnih literatur. Vznikli so tedaj tudi prvi veliki
slovenski igralski in pevski talenti, kakor Nolli, Danilo,
Verovšek, Borštnik,  Danilova i. dr.

V novem, 1 . 1892. dograjenem modernem in monu¬
mentalnem deželnem gledališču v Ljubi jani
smo Slovenci kmalu popolnoma prevladali. Od leta do leta
se je dvigala kakovost sporeda in osebja, tako da smo že
pred vojno lahko uprizarjali največja dela svetovne dra¬
matične in operne literature. Med domačimi dramskimi pi¬
satelji so se dvignili zlasti Medved, Cankar, Finžgar, Kri¬
stan i. dr., med opernimi Ipavic, Foerster, Parma in R. Sa¬
vič, med igralci zlasti Nučič, Skrbinšek, Nigrinova, Borštni¬
kova i. dr., a med pevci Betetto, Križaj, Polakova i. dr.

Domače politične razprtije so v tem lepem razvoju po¬
vzročile 1. 1912. precejšno krizo,  ki jo je potem svetovna
vojna še tako povečala, da se jeseni 1. 1915. vrata slovenske
Talije niso več odprla. To je občutil ves narod kot pravo
sramoto, zato smo napeli vse moči in jeseni 1. 1918. osnovali
slovensko »N arodno gledališče«,  ki je bilo že
nekaj mesecev po osvobojenju podržavljeno in s tem rešeno
večnih finančnih neprilik. Danes znaša število sodelujočega
osebja okoli 200, ki je vprizorilo v prvih dvajsetih povojnih

66

letih okoli 4500 dramskih (od tega 950 izvirnih slovenskih)
in 4000 opernih predstav.

S tem je dosegel razvoj slovenske gledališke umetnosti
zadnjo stopnjo in je seveda danes eden najmočnejših glas¬
nikov in oblikovalcev slovenske kulture.  Že vsa
povojna leta uprizarja najznamenitejša klasična in modema
dela svetovnega slovstva, razen tega pa tudi močno pospe¬
šuje izvirno domačo dramsko (Golja, Kreft, Cajnkar, Jalen,
Vombergar, Novačan, Župančič i. dr.) in operno (R. Savin,
Sattner, Kogoj, Bravničar i. dr.) proizvodnjo. Vodi ga od
1. 1928. dalje pesnik O. Župančič, kot režiserji so si stekli
zanj mnogo zaslug Putjata, Šest in C. Debevec, a kot igralci
so se dvignili visoko nad povprečno višino zlasti Levar,
Kralj, Lipah, Jan, Marija Vera, Šaričeva i. dr., kot pevci
pa Šimenc, Rijavec, Rus, Lovšetova i. dr. Mnogi odlični
slovenski solisti pa delujejo tudi po tujih odrih.

Ta razmeroma nagli razvoj osrednjega slovenskega na¬
rodnega gledališča je bil pa mogoč le zato, ker so že zgodaj
tudi najširši ljudski sloji nenavadno vzljubili gledališko
umetnost. Že v 60-ih letih so bile osnovane po vseh večjih
slovenskih krajih »čitalnice«,  ki so redno prirejale tudi
gledališke predstave, a izza preloma stoletja skoraj ni več
najti slovenske občine, kjer ne bi krajevna prosvetna in
druga društva leto za letom prirejala rednih predstav. Po
večjih podeželskih krajih pa že dolgo goje gledališko umet¬
nost tudi posebna diletantska in dramatična društva. Po¬
membna so bila zlasti v Idriji (ust. 1770), v Ljubljani, v
Gorici, na Jesenicah i. dr., a v Trstu se je zadnja predvojna
leta razvilo že celo stalno slovensko gledališče. Tako stalno
gledališče s poklicnimi igralci imamo danes tudi v Mari¬
boru,  kjer se pridno gojita drama in celo opera. Že nekaj
desetletij se igra po slovenskih mestih, trgih in vaseh toliko,
kot sorazmerno pri nobenem drugem narodu na svetu, in
diletantje po kmečkih vaseh uprizarjajo že Shakespeareja
ter poskušajo celo z operami. Za poglobitev ljudske drama¬
tike se prizadeva zlasti N. Kuret.

tako imamo pokazati Slovenci na vseh področjih kul¬
turnega izživljanja na 'stoletna izročila, ki so se potem v
prvi polovici preteklega stoletja organsko spojila s prebu-

67

5 '

jajočim se narodom, začela zajemati iz njegove duše in ga
nadalje oblikovala do njegove današnje kulturne višine.
V revščini in najtežjih drugih zunanjih okoliščinah so vzni¬
kli slovensko slovstvo ter likovna, glasbena in gledališka
umetnost, toda že v dobrem polstoletju smo dohiteli mnoge
večje in bogatejše narode, marsikaterega pa celo prehiteli.
Ravno slovenska umetnost je živ dokument naše visoke
tvorne sile, ki nam je bila najmočnejša duhovna opora v
težki preteklosti in nam je danes najbolj častna legitimacija
v zboru kulturnih narodov.

6. Kulturne ustanove

Posamezne panoge kulturnega udejstvovanja so našle v
vseh časih svoja ognjišča v najrazličnejših kulturnih
ustanovah.  Te imajo na Slovenskem prav tako starejšo
tradicijo kot pri katerem koli drugem južnoslovanskem
narodu in so najglasnejša priča starega in organskega kul¬
turnega dela ter razvoja slovenskega ozemlja.

Za časa reformacije so take ustanove nekako nadome-
stovali s svojim delom še kranjski deželni stanovi,
za časa protireformacije pa jezuiti,  a že iz njih kroga
je bila 1. 1693. po zgledu tedanjih italijanskih akademij
ustanovljena v Ljubljani »Academia Operosorum«.
Ta je na prelomu XVII. in XVIII. stol. povzročila močan
zagon likovne umetnosti ter začela tudi z organizacijo znan¬
stvenega dela. Le žal, da je bilo njeno življenje prekratko.
Do danes se je pa obdržala 1. 1701. ustanovljena »Academia
Philoharmonicorum«, ki je uživala s svojo resno gojitvijo
visoke glasbene umetnosti velik sloves daleč po svetu.

Jezuiti so organizirali v Ljubljani že v XVII. stol. tudi
visokošolski študij  (filozofskega in bogoslovnega in
pozneje še juridičnega) in njih kolegij je bil upravičen po¬
deljevati doktorske naslove. V začetku XVIII. stol. so začeli
potem tedanji vodilni kulturni delavci pripravljati vse za
ustanovitev prave in popolne univerze.  Razpust jezuit¬
skega reda je konec XVIII. stol. ta stremljenja precej motil,
vendar so se ohranile posamezne visokošolske stolice še na¬
prej, dokler niso končno Francozi  1. 1810. s svojo »Ecole
centrale« odprli v Ljubljani popolno vseučilišče. Ker je bilo

68

Oton Župančič (*1878)

največji živeči slov. pesnik

Ivan Cankar (1876—1918)

naj večji slovenski pisatelj

Fran S. Finžgar (*1874)
pisatelj

Rajko Nahtigal (*1877)
slavist, predsednik slov. Akademije
znanosti in umetnosti

Ljubljanski mestni magistrat iz 1. 1718. L. Lajer: Marija Pomočnica

z znamenitim Robbovim vodnjakom na Brezjah, najslovitejši slovenski božji poti

to po vrnitvi Avstrijcev ukinjeno, smo 1. 1848. glasno za¬
htevali njegovo obnovitev. Dosegli smo le ustanovitev ne¬
katerih stolic, toda absolutizem jih je že po nekaj letih
vnovič zadušil. A klic po lastnem vseučilišču ni več
utihnil, večkrat je stal celo v središču vseh naših političnih
borb, a uresničila se nam je ta zahteva šele v lastni na¬
rodni državi.

Še v dobo absolutizma spada tudi ustanovitev slovenskega
»Narodnega muzeja«,  ki so ga osnovali kranjski de¬
želni stanovi 1.1821. Njegove kultumo-zgodovinske, arheo¬
loške, umetnostne, obrtne in prirodoslovne zbirke štejejo
danes nad 150.000 predmetov. Razen tega osrednjega slo¬
venskega muzeja imamo potem v Ljubljani še narodopisni,
mestni in šolski muzej, pripravlja se pa ustanovitev
obrtnega, izseljeniškega, narodnoobrambnega in turističnega
muzeja. Tudi v drugih mestih deluje nekaj jako lepih po¬
krajinskih muzejev, med katerimi bi bilo omeniti zlasti
mariborskega, ptujskega, celjskega i. dr.

Še starejša kot narodni muzej je naša današnja v s e -
učiliška knjižnica.  Ta je bila osnovana 1. 1774. iz
knjižnice tedaj razpuščenega jezuitskega reda. Pozneje ji je
bilo priključeno še več drugih knjižnic in tvori danes s svo¬
jimi 270.000 zvezki, mnogimi rokopisi, unikati itd. eno naj¬
važnejših slovenskih znanstvenih ustanov. Važne znanstvene
knjižnice v Ljubljani so, poleg seminarskih na univerzi, še
semeniška (ust. 1701., 20.000 zvezkov), frančiškanska (35.000
zvezkov), muzejska (40.000 zvezkov), mestna i. dr. Bogata
je nadalje študijska knjižnica v Mariboru (40.000 zv.),
a svoje strokovne študijske knjižnice imajo tudi razne druge
ustanove.

Ko je po obnovitvi ustavnega življenja 1. 1860. zacvetelo
narodno življenje vsepovsod, smo si poleg lastnega gleda¬
lišča ustanovili najprej »Slovensko Matico«  (ust. 1863).
Njena važnost tiči zlasti v tem, da je pred vojno organizi¬
rala in vodila slovensko znanstveno delo ter tako priprav¬
ljala pot vseučilišču in znanstveni akademiji. Slično nalogo
so vsaj posredno vršile še nekatere druge organizacije, ka¬
kor društvo »Pravnik«, profesorsko društvo i. dr.

Komaj nekaj mesecev pred osvobojenjem smo si osnovali
še našo slovensko »N arodno galerijo«.  Čeprav je bila

69

do zadnjega časa navezana skoraj le na zasebno podporo,
je zbrala vendar že blizu 2000 umetnin iz vseh panog likov¬
ne umetnosti, tako da nudi že danes lep prerez slovenskega
umetnostnega ustvarjanja izza srednjega veka. Tej se v
današnjih dneh pridružuje še »M o d e r n a galerija«.

Prva in največja povojna pridobitev je pa 1. 1919. usta¬
novljeno slovensko vseučilišče,  za katero smo se
žilavo borili zlasti od 1. 1848. dalje. S svojimi petimi fakul¬
tetami, 55 profesorji, 80 drugimi učitelji in 2000 slušatelji
predstavlja jedro in višek slovenskih znanstvenih prizade¬
vanj. Ko je bilo to nekako zaokroženo še z 1. 1958. ustanov¬
ljeno s 1 o v e n s k o Akademijo znanosti in umet¬
nosti  (4 razredi s 30 rednimi in 60 dopisnimi člani), smo
dobili Slovenci še zadnji in najvišji zunanji atribut svoje
kulturne samobitnosti, ki nas kot enakovrednega člena uvršča
v krog ostalih kulturnih narodov sveta.

?. Ljudska prosveta

Nagli razvoj in visoko stanje vseh panog kulturnega
živi jen ja bi bila pa pri tako majhnem narodu seveda ne¬
mogoča brez široke in globoke ljudske prosvete  in
smotrno zasnovane ljudske prosvetne organizacije. Tudi to
smo si ustvarili Slovenci izključno le sami iz sebe, deloma
v najtežjih okoliščinah in v kratki dobi dveh, treh rodov,
tako da ne morejo danes v tem pogledu tekmovati z nami
Slovenci tudi mnogi večji narodi, ki že cela stoletja uživajo
vse narodne svoboščine.

Živahno kulturno življenje je valovilo v slovenskih de¬
želah zaradi njene ugodne zemljepisne lege že od nekdaj
in že od nekdaj so bolj ali manj odmevali na tem ozemlju
vsi evropski kulturni pojavi in tokovi. Toda ta prosveta je
imela v prejšnjih stoletjih deloma nemški, deloma italijanski
in meščanski pečat, medtem ko v široke množice tujemu
graščaku podložnega slovenskega kmeta še ni mogla pro¬
dreti. Edini, ki se je v tem pogledu kolikor toliko brigal za
slovensko ljudstvo, je bil duhovnik.

Prve pobude za dvig ljudske prosvete je dala refor¬
macija,  ki je ustvarila tudi prve nižje slovenske šole.
Te so v naslednji protireformacijski dobi zopet zamrle, kajti

70

jezuiti so organizirali in vneto gojili predvsem najvišje šol¬
stvo, ki seveda še ni moglo imeti slovenskega značaja. Prvo
globljo in trajno podlago za napredek slovenske ljudske pro¬
svete je ustvarila zato šele cesarica Marija Terezija
s svojimi šolskimi preuredbami. Čeprav je predmarčni ab¬
solutizem zelo zavrl živahna prizadevanja prosvetljencev za
ustvaritev in razširjanje šolske izobrazbe najširših ljudskih
plasti, je bilo vendarle izza dobe Marije Terezije pa do no¬
vega šolskega zakona 1. 1869. osnovanih samo na ozemlju
današnje dravske banovine okroglo 350 ljudskih šol. Te so
imele spričo tedanjih okoliščin seveda po večini še nemški
ali vsaj dvojezični značaj, čeprav se je zlasti veliki slovenski
vzgojitelj A. M. Slomšek  mnogo trudil za slovensko ljud¬
sko šolo.

Avstrijski šolski zakon iz 1. 1869. je prepustil nižje šol¬
stvo deželnim samoupravam, kar (razen v Trstu in na Ko¬
roškem) ni le silno pospešilo njegovo razširjanje, temveč mu
je dalo tudi čisto slovenski značaj. Tako smo si Slovenci do
vojne ustvarili že nad 1200 slovenskih ljudskih šol s 5300
oddelki in 223.000 učenci. Popoln prevrat je potem nastopil
zopet ob koncu vojne. Italijani so kmalu po zasedbi sloven¬
skega Primorja zadušili slednje sledove pred vojno cvetočega
tamkajšnjega slovenskega šolstva (321 šol s 47.000 učenci) in
Nemci so odpravili še tisto bore »utrakvističnih« šol na
Koroškem, tako da smo mogli Slovenci dokončno razviti
svoje šolstvo samo še v jugoslovanskem delu slovenskega
ozemlja. Tu je danes na zelo visoki stopnji, saj so n. pr.
v povojni dobi žrtvovale občine in banovina samo za zidavo
šolskih poslopij skoro 200 milijonov.

Mnogo težja je pa bila pot slovenskega srednjega in
višjega šolstva.  Tudi prve srednje šole na Slovenskem
izvirajo še iz dobe reformacije in protireformacije. V drugi
polovici preteklega stoletja se je njih število zelo pomnožilo
(1. 1912. je bilo na slovenskem ozemlju 32 gimnazij in realk),
toda kljub žilavim prizadevanjem so dobile te šele 1 . 1882.
slovenske vzporednice v nižjih razredih, medtem ko so nam
pravico do popolne slovenske srednje šole odrekali prav do
vojne. Po prevratu je bilo seveda čez noč poslovenjeno vse
srednje šolstvo v Sloveniji, zato pa na drugi strani še bolj
potujčeno v neosvobojenem delu slovenskega ozemlja.

71

Razumljivo je, da smo si po prevratu vsestransko iz¬
popolnili tudi vse druge vrste šolstva. Tako je nudilo konec
šolskega leta 1936/37. šolstvo v Sloveniji naslednjo sliko:

K tem šolam je treba prišteti še dolgo vrsto najrazlič¬
nejših strokovnih šol, kakor bogoslovna učilišča, glasbeno
in trgovsko akademijo, gospodarske in kmetijske šole,
gospodinjske šole, kmetijsko gospodinjske šole, glasbene šole,
zdravstvene strokovne šole, trgovske in obrtne šole, razne
specialne šole (gozdarska, tekstilna, rudarska, mlekarska itd.)
in nekaj sto raznih strokovnih tečajev. Vendar se nam zdi
strokovni pouk še vedno premalo izgrajen. Vse navedene šole
obiskuje nad 200.000 učencev, tako da poseča trenutno skoro
20% vsega slovenskega naroda ta ali drugi redni pouk.

Ta množica šol je seveda visoko dvignila vso raven ljud¬
ske prosvete. Dočim je štela predvojna Avstrija povprečno
25% nepismenih,  smo jih pa imeli Slovenci že tedaj
le 14% in smo v tem pogledu že daleč nadkriljevali vse ostale
narode južne in vzhodne Evrope, a 1. 1934. smo jih imeli
samo še 3.3%, medtem ko znaša državno povprečje v Jugo¬
slaviji 44%.

Spričo tolike razširjenosti pismenstva je na Slovenskem
seveda silno razširjen tudi tisk.  Čeprav smo dobili — ako
se ne oziramo na Vodnikove »Ljubij. novice« — šele 1. 1843.
prvi slovenski časnik (Bleiweisove »Novice«) in je izhajalo
še 1. 1904. vseh slovenskih listov komaj 97, se je pa njih
število dvignilo 1. 1922. že na 141 in 1. 1938. celo na 245
(44 političnih, 20 društvenih, 24 leposlovnih in zabavnih,
40 modroslovnih, bogoslovnih in nabožnih, 21 mladinskih in
dijaških itd.). Kmalu skoro ne bo več najti slovenske hiše,
ki bi ne imela vsaj enega lista. Celo naši izseljenci v Ameriki

imajo 16 svojih listov, medtem ko je nekoč cvetoči slovenski
periodični tisk v slovenskem Primorju in na slovenskem Ko¬
roškem brezobzirno zatrt. Še nekaj časa po prevratu so iz¬
dajali primorski Slovenci okoli 50 raznih listov, a nedavno
je bil prepovedan zadnji (»Sveta gora«), na Koroškem so
bile pa letos prepovedane že celo knjige Družbe sv. Mohorja.

Vzporedno gre tudi knjižna proizvodnja.  V tem
pogledu si je stekla največ zaslug 1. 1852. ustanovljena
»Družba sv. Mohorja«, ki je zbrala 1. 1919. nad 90.000 članov
in je sama razširila med slovensko ljudstvo okoli 22 milijonov
izvodov raznih knjig. Po vojni je bilo ustanovljenih še več
sličnih književnih družb. Te štejejo danes okoli 100.000 udov,
katerim nudijo za skromno naročnino letno po 4—5 knjig.
Razen teh pa živahno deluje še cela vrsta zasebnih založ-
ništev (gl. str. 56), ki izdajajo letno 600—750 najrazličnejših
publikacij. Med temi je okroglo 100 leposlovnih del, a na
zamejstvo (Ameriko in Italijo) jih odpade zadnja leta okrog¬
lo po 50. Slovenska knjiga je danes doma v sleherni slovenski
hiši, bere staro in mlado, kar dokazuje tudi nad 2600 naj¬
različnejših knjižnic z nad 1.6 milij. knjig. Povprečna na¬
klada naših knjig znaša 2000—4000, zunanja oprema je pa
navadno odlična. Tiskarskih podjetij imamo v Sloveniji 42.

V takih okoliščinah je razumljivo, da cvete tudi društ¬
veno življenje,  ki izvira izza 1. 1848. in se je začelo
posebno bujno razvijati na prelomu stoletja. Leta 1938. smo
imeli v Sloveniji vseh društev z vštetimi samostojnimi odseki
in podružnicami 8211. To pomeni, da odpade na vsako slo¬
vensko občino povprečno po 20 društev in na vsakih 146
prebivalcev po 1 društvo (samostojen odsek, podružnica). Ta
so ognjišče vsega prosvetnega in drugega organiziranega dela
na vasi. Tudi v tem pogledu se ne more meriti z nami morda
noben narod na svetu. Najbolj razširjena so gasilska (940
z 266 odseki), prosvetna (725 s 141 ods.), telesno-vzgojna (965),
športna in človekoljubna (270) društva. Telesno in mladinsko
vzgojo goji 700 »Fantovskih odsekov« in »Dekliških krožkov«
s 24.000 člani ter 278 sokolskih edinic (25.000 odraslih članov
in 17.000 naraščaja). V okviru teh društev je bilo prirejenih
1. 1936. okoli 3300 gledaliških predstav, 450 glasbenih pri¬
reditev, 560 akademij, več sto tečajev in okoli 6000 preda-

73

vanj. Večino tega ljudsko-prosvetnega dela vodita »Prosvetni
zvezi« v Ljubljani in v Mariboru (skupno 478 društev s
40.000 člani), dalje »Zvezi kulturnih društev« v Ljubljani
in Mariboru ter »Zveza kmečkih fantov in deklet«.

Kinematografov je v Sloveniji 54, v katerih je tedensko
okoli 500 predstav. L. 1928. dograjena slovenska radio
oddajna postaja v Ljubljani je 1. 1938. oddajala v 2875 urah
najrazličnejši umetniški, poučni in zabavni spored 20.000
naročnikom. Šport  ima sicer tradicije še izza predvojne
dobe (Ljubljanski strelski klub ust. že 1. 1562), toda prav
razvil se je šele po vojni. Vseh športnih organizacij je 419
z 42.000 člani. Najbolj razviti športi so streljanje, smučanje,
kolesarjenje, nogomet i. dr. Tu pa še nista všteti »Slovensko
planinsko društvo« s 30 podružnicami in 7600 člani ter »Lov¬
sko društvo« s 5700 člani. Slovenski telovadci (»Orli« in
»Sokoli«) so se že ponovno proslavili na velikih mednarodnih
tekmah.

Žal je pa Slovencem  na ostalem slovenskem ozemlju
onemogočeno skoro vsako kulturno udejstvovanje. V Primor¬
ju je bila že kmalu po italijanski zasedbi uničena prav vsa.
nekoč tako cvetoča prosvetna organizacija (okoli 500 dru¬
štev) in na Koroškem se peščica skromnih prosvetnih društev
obupno bori za svoj obstoj. Popolno svobodo uživajo v tem
pogledu le naši izseljenci v zapadnih demokracijah in v
Ameriki. Tu vzdržujejo poleg lastnih listov in župnij tudi
celo vrsto slovenskih šol in na stotine raznih društev, zlasti
podpornih (t. zv. »jednote«).

Slovenci smo bili prešibki, da bi ustvarjali in podirali
države, bili smo pa dovolj močni in sposobni, da smo si
samo s svojimi skromnimi sredstvi ustvarili kulturno orga¬
nizacijo in dvignili ljudsko prosveto širokih narodnih plasti
tako, da je ta danes naše najmočnejše orožje in spričevalo,
s katerim lahko samozavestno stopimo pred vsak drug narod
na svetu.

74

V. Slovenske gospodarske in socialne razmere*

Gospodarska slika slovenskega ozemlja se je v teku sto¬
letij precej izpreminjala, a razvoj gospodarskega ustroja
slovenskega naroda gre polagoma od izrazito kmečkega v
mešani značaj. To nam deloma kaže že naslednja razpre¬
delnica, ki nam pove, da se je pečalo prebivalstvo Slovenije
(v %>):

Zaenkrat smo Slovenci torej še vedno po večini kmečki
narod in sicer narod izrazitih majhnih kmetov, kajti velikost
vseh 154.628 kmetijskih obratov v Sloveniji, ki imajo skupno
1,278.638 ha zemlje, je naslednja:

ki imajo 13.3%
„ 16.2%
„ „ 26.9%

„ „ 24.0%

„ „ 19.6%

vse kmet. površine

99  99  99

99  99  99

99  99  99

99  99  99

Na eno posestvo odpade povprečno komaj 8.27 ha vse
zemlje (v Franciji 11.7 ha, na Danskem 18 ha). Zaenkrat je
v Sloveniji le še 77 veleposestev, ki imajo skupno 23.311 ha
obdelovalne zemlje in 106.000 ha gozdov; razlaščenih je bilo

* Ker za Primorje in za Koroško ni dobiti potrebnega sta¬
tističnega gradiva, se nanaša večina tega poglavja le na jugo¬
slovanski del slovenskega ozemlja, t. j. na Slovenijo.

75

pa v korist 22.000 kmečkih družin po vojni 15.000 ha obdelo¬
valne zemlje, 5700 ha pašnikov in planin ter 59.000 ha gozdov.

Že iz tega je razvidno, da so naša kmečka posestva po
ogromni večini premajhna za primerno preživljanje njih
lastnikov, zaradi česar smo Slovenci reven narod. Če nadalje
pomislimo, da odpade od 1,580.862 ha vse površine Slovenije

na poljedelska tla komaj . . 829.092 ha ali 52.5%

na gozdove. 669.180 ha ali 42.2%

na nerodovitna tla. 82.590ha ali 5.5%,

se ta slika še poslabša: na eno kmečko gospodarstvo odpade
namreč povprečno le 5.42 ha gozda, 1.85 ha njih in 5.02 ha

POLJEDELSKA TLA 829,092HA-S2P GOZDOV! ii>9,18HA - 92,2  %

NJIV /N V/iTOV
329,921 HA AL! 39%

T2AVH//V0V IN MSN/HOV
'/ ‘,99,236 HA AU Sb^.%


V/NOCH/DOV IN SADOV.

91,007HA AL!

s.sv.

NOjvUHJ 6908 HA AU o,sx

IGLASTO DAEVJE
226,983 HI AL / 33,9/X

H2AST /0,100 HA AL! !£1%

MEV MS HA ALI 21,88  %

MEŠAN/L/ST.GOZD ^^AL!

rf,*r

TfEŠANI IGLASTI GOZD
209S22HAAL / 31,/:%

Razdelitev površine v Sloveniji

v povprečju let 1934—1938.

travnikov in pašnikov. Zato slovenski narod in celo polovica
samih kmetov ne more živeti le od svoje zemlje, kajti na
enega kmečkega prebivalca odpade komaj 0.41 ha obdelane
zemlje, a na enega prebivalca Slovenije le ena četrtina ha.
Na 1 km 2  polja mora živeti v Sloveniji 258 kmečkih ljudi,
v Franciji pa le 77 in na Danskem celo samo 57.

76

Narodni dom v Ljubljani

sedež slovenske Akademije znanosti in umetnosti ter Narodne galerije

Skupina slovenskih likovnih umetnikov:

od leve na desno: arhit. Hus, slikar Jakac, kipar Dolinar, slikar Sternen,
kipar I. Zajec, arhit. Fatur, slikarji R. Jakopič, S. Santel, G. A. Kos

r

Slovenska narodna opera v Ljubljani

Slovensko vseučilišče v Ljubljani

pred vojno palača kranjskega deželnega zbora

Visoko pasivno je zlasti poljedelstvo, čigar tla so raz¬
deljena takole:

njiv in vrtov. 324.921 ha ali 39.2%

travnikov in pašnikov . . . 449.256 „ ,, 54.2%

vinogradov in sadovnjakov . . 48.007 ,, „ 5.8%

močvirij. 6.908 „ „ 0.8%

Iver je zaradi razmeroma slabe kakovosti in obdelovanja
zemlje povprečni donos nad polovico manjši kot v državah
z zares naprednim kmetijstvom (na 1 ha pridelamo v Slo¬
veniji le 9.7 q pšenice in 59.7 q krompirja, na Danskem pa
28.5 in 164 q), je tudi pridelek majhen. To prihaja posebno
do izraza pri žitu. Glavna poljedelska proizvodnja Slovenije
kaže naslednjo sliko:

žito za človeško prehrano (pšenica, % koruze, rž,

ajda, proso). 1,234.500 q

ostalo žito (% koruze, ječmen, oves, soržica, pira) 716.700 q

krompir. 3,332.700 q

stročnice (fižol, grah, bob). 59.400 q

repa in zelje. 782.500 q

vino. 348.000 hi

jabolka, hruške, češnje. 454.000 q

Izvažamo precej krompirja, fižola, hmelja in zlasti jabolk
ter nekaj čebule, ajde, zelja in vina, zato pa moramo uva¬
žati okroglo polovico (10.000 vagonov) krušnega žita, ki ga
celo mnogo kmetov ne pridela niti zase. Fižol, vino in sadje
(do 2000 vagonov) izvažamo po večini v Nemčijo in v Italijo,
ostalo v druge banovine, žito pa dobivamo iz Vojvodine.

Ta občutni primanjkljaj našega poljedelstva krije kolikor
toliko razvita živinoreja, za kar ima Slovenija mnogo ugod¬
nih pogojev. V Sloveniji redimo:

77

Konjereja in ovčjereja sta torej skromni, medtem ko sta
govedoreja in prašičereja velike gospodarske važnosti, čeprav
redimo komaj po 23 goved in po 18 prašičev na 1 km 2  (na
Danskem po 72 goved in 71 prašičev). Letni prirastek gove¬
doreje znaša do

srn mo isoo, stročnice  im
251 », hmelj zoot
KOZE'USNJE  2ooo, SEMKUHA1o61

GOVEDA 5855

KROMPIR 16,919

PREDELANEGA LESA '
LESENIH IZDELKOV -14,106

NEOBDELANEGA Al/ LE NA¬
POL Ot DEJ ANE GA LESA IN
DRUGH PROIZVODOV GO¬
ZDARSTVA A o 4,915 TON,
OD TEGA V DRUGE BA¬
NOVINE 262,598 TON, V
ITALIJO »T',8M TON IN V
NEMČIJO 15,495 TON

V DRUGE DRŽAVE 12 TON

32

V BELGIJO 'NI20ZEM. 566 T.

V CESKOSLOV-*POLJSKO 29UT.

V ŠVICO'FRANCIJO  5 2S9 T

V MADŽARSKO 11610 T., OD TE¬
GA 15112 T. LESA 'LES. IZD .

V NEME!JO'AVSTRIJO 55,991,
OD TEGA 25195 L ESA,'1153
JABOLK,1751 ŽIVINE IN
1616 K N E L JA

V ITALIJO 91,549 TON, OD
TEGA 67,674 LESA, 10S9
ŽIVINE IN 1198 STROČ¬
NIC .

milij. kg,
prašičereje pa
do 50 milij. kg
v skupni vred¬
nosti kakih 560
milij. din. Let¬
no lahko izvo¬
zimo 6 — 7000
goved, v prvi
vrsti v Italijo
in v Nemčijo,
ter nekaj pra¬
šičev. Mlekar¬
stvo (letna pro¬
izvodnja okrog¬
lo 220 milij. I
mleka) je žal
premalo orga¬
nizirano, zato
je še nekdanji
izvoz mleka in
mlečnih izdel¬
kov (zlasti v
Trst in v bivšo
Avstrijo) skoro
ugasnil. Lepo je
raztito tudi če¬
belarstvo, jajc
izvažamo okoli
I50 vagonov na
leto, prav toli¬
ko perutnine, a
slovenska vina so cenjena zlasti v severnih deželah.

Med najvažnejše postavke slovenskega kmetijstva pa
spada tudi gozdarstvo,  kajti skoro polovico slovenske

V OSTALE BANOVINE
515,155 TON, OD TEGA
282,569 LESA, 16,668 KROM¬
PIRJA,6o!6LESNIH IZDEL¬
KOV IN 1525 JABOLK.

Izvoz najvažnejših kmetijskih proizvodov iz
Slovenije po železnici v povprečju let 1936
do 1937. Med izvozom »v druge banovine« je
vštet tudi tisti, ki gre v razne luke savske
banovine, a odtod potem v zamejstvo.

78

zemlje pokrivajo gozdovi. Povsod prevladuje iglasto drevje,
močno je pa zastopana tudi bukev. Letni prirastek znaša
kakih 2.8 m 3  na 1 ha, poseka se pa letno okoli 2.5 do 3.5 mi¬
lijonov m 3 . Od teh odpade nekako 60% na drva in na oglje
in 55% na les za tehnično uporabo. Od tega prirastka izvo¬
zimo letno 50—40.000 vagonov v druge banovine, v Italijo,
v Nemčijo in v dežele ob Sredozemskem morju. Z umnejšim
gozdarstvom bi pa donos gozdov lahko še visoko dvignili.
Zlasti bi morali še organizirati predelavo lesa. Lov donaša
občinam letno okoli 1.6 mili j. din zakupnine.

Spričo skromne višine slovenskega kmetijstva moreta
živeti od zemlje le srednji in večji kmet, a še ta dva le za
silo. To nam dokazuje močna zadolžitev naših kmetov. Ob
priliki ukrepov za razdolžitev slovenskih kmetov 1. 1937. je
namreč prevzela Priv. agrarna banka 47.863 kmečkih dolž¬
nikov s 479.9 milij. din dolgov pri 509 denarnih zavodih.
Tu pa še niso všteti dolgovi majhnih vaških obrtnikov in
delavcev, ki so tudi na pol kmetje, dalje dolgovi zasebnikov,
dolgovi kmetov z več kot 50 ha orne zemlje in dolgovi,
narejeni po 1. 1932. Če že torej srednji in večji kmetje le
težko izhajajo, so pa mali kmetje in bajtarji popolnoma
navezani le še na postranske zaslužke. Te morejo najti pred¬
vsem v obrti in v industriji, zato je ustvaritev napredne
obrti in močne industrije  življenjske važnosti za
slovenski narod.

Obrt in industrija imata na Slovenskem že staro izročilo.
Novodobna prometna sredstva so povzročila v obeh sredi
preteklega stoletja hudo krizo in izginila so skoro vsa stara
podjetja. Proti koncu stoletja sta se pa začela obrt in in¬
dustrija zopet polagoma oživljati, a prvi čas po vojni sta
nekaj časa naravnost zacvetela, dokler ju nista začela vnovič
hudo ovirati veliko pomanjkanje domačega kapitala in pre¬
majhna uvidevnost državne uprave. In vendar bi imela
ravno Slovenija zaradi obilice lesa, premoga, vodnih sil in
kvalificiranega delavstva ter zaradi razmeroma dobrih pro¬
metnih zvez in bližine morja izmed vseh pokrajin v državi
največ pogojev za razvoj krepke industrije.

Od rudarskih  panog so za Slovenijo najvažnejša
precej bogata ležišča rjavega premoga,  ki se naha¬
jajo zlasti v črti od Moravč na Trbovlje in Laško. Najglav-

79

nejši premogovniki so v Trbovljah (4530 kalorij), v Zagorju,
v Hrastniku, v Rajhenburgu, v Velenju i. dr., ki so po ve¬
čini tehnično jako novodobno opremljeni. L. 1912. so nakopali
v vseh teh premogovnikih 1.4 mili j. ton premoga, 1. 1929.
celo 2.3 milij. ton, a 1. 1937. zaradi zmanjšane porabe od
strani železnic in industrije zopet samo 1.3 milij. ton. Ru¬
darjev je bilo zaposlenih največ 1. 1924. in sicer 12.800, od
tedaj je pa njih število zaradi racionalizacije obratov in
zmanjšane porabe padlo na 7.350. Okoli 46% proizvodnje
porabi Slovenija sama, ostanek pa druge banovine, a v Ita¬
lijo ga gre letno le kakih 10.000 ton (od izbruha sedanje
vojne pa seveda mnogo več).

Razen premoga imamo v Sloveniji še svinčeno, antimo¬
novo, manganovo, boksitno, bakreno, cinkovo in železno
rudo, toda vse so prešibke, da bi se izrabljanje izplačalo.
Samo v velikih in modernih svinčenih  rudnikih v Me¬
žici nakoplje okoli 1000 rudarjev sedaj 14 milij. ton svin¬
čene in 2.2 milij. ton cinkove rude letno. Zadnji čas so za¬
čeli izrabljati tudi boksitno rudo v Bohinju. Znameniti
idrijski rudnik živega srebra  leži že v italijanskem
delu slovenskega ozemlja, del nadaljnjih naših svinčenih
rudnikov je pa ostal v Avstriji.

Vrednost vsega slovenskega rudarstva znaša letno po¬
vprečno 265 milij. din. Pri sedanji proizvodnji ima Slovenija
premoga še za okroglo 300 let. Pred vojno so bili skoraj vsi
rudniki v rokah tujega kapitala in tudi poizkus nacionali¬
zacije po vojni se deloma po naši lastni krivdi ni posrečil.

Iz finančnih, političnih in drugih razlogov se je pred
vojno omejevala podjetnost slovenskega človeka le na majh¬
ne in srednje trgovske, obrtne in industrijske obrate, kjer
je razvil svojo sposobnost in solidnost, medtem ko so bili
veliki obrati skoraj brez izjeme v tujih rokah. Po vojni smo
skušali z velikim pogumom ustvariti hitro vso potrebno
industrijo (uvozili smo za več kot 1 milijardo strojev), a
bili smo denarno prešibki, da bi mogli vzdržati vsa močna
gospodarska nihanja. Tem prizadevanjem se je zahvaliti,
da je Slovenija danes razmeroma sicer najbolj industriali¬
zirana pokrajina države, toda še vse prevelik del te indu¬
strije je v rokah tujega kapitala (nemškega, angleškega,
francoskega, češkega i. dr.). L. 1938. je bilo v Sloveniji

80

VEČJA RUDARSKA IN INDUSTRIJSKA SREDIŠČA

81

fi

skupno 610 industrijskih podjetij, podjetij z več kot 5 de¬
lavci pa 1601 s 65.865 delavci. Od teh jih je odpadlo največ
na lesno, na tekstilno, na rudarsko in na kovinsko stroko.
Celih 56.7% vse industrije je nastanjene v neposredni bli¬
žini železniške proge Maribor—Ljubljana, ob gorenjski in
kamniški progi pa 20.1% s 27.3% delavstva. Naše največje
industrijsko središče je Maribor (245 podjetij s 13.755 de¬
lavci), temu pa slede potem Ljubljana (454 podjetij, 12.200
delavcev), Kranj (59 podjetij, 5300 delavcev), Celje (95 pod¬
jetij, 4000 delavcev), Jesenice, Tržič, Hrastnik itd.

Veliko slovensko gozdno bogastvo je ustvarilo pogoje za
zelo razvito lesno industrijo.  L. 1937. smo imeli nad
2000 žag (od teh 227 obratov z modernimi polnojarmeniki).
Poleg teh obratuje še dolga vrsta obrtnih in industrijskih
podjetij za izdelovanje parketov, sodov, zabojev, kopit, pod-
petnikov, žebljev za čevlje, lesovine, celuloze, lepenke, vseh
vrst papirja (kapaciteta 2600 vagonov letno), lesne volne,
kuhinjskega in drugega orodja, čreslovine, destiliranega jel¬
kovega olja, zamaškov, palic, telovadnega orodja, smuči,
pletarskih predmetov, igrač itd. Daleč izven Slovenije slove
šentviško pohištvo in izdelki domače lesne obrti: rešeta,
škafi, sodčki, žlice, zobotrebci in druga »suha roba«. Največ
lesnih proizvodov izvažamo v Italijo in v Nemčijo ter v
bližnji orient.

Najstarejšega izvora je slovenska železarska indu¬
strija  z velikimi obrati na Jesenicah, v Ravnah, v Kropi,
v Tržiču, v Celju, v Štorah in na Muti. Med glavne pro¬
izvode naše kovinske industrije spadajo pločevina, žica,
žeblji, kuhinjska posoda, verige, razno orodje, stroji, železne
konstrukcije i. dr.

Najmočnejši razmah je pa doživela po vojni tekstilna
industrija,  ki šteje 9 predilnic in 35 tkalnic za bombaž¬
no blago in za umetno svilo ter nekaj podjetij, ki izdelujejo
razno volneno in polvolneno blago. Najvažnejša tekstilna
središča so Kranj, Maribor, Tržič, Prebold, Št. Vid n. Lj.
i. dr. Tudi pletilna industrija je lepo razvita. Precej teh
izdelkov izvažamo tudi v druge banovine in v zamejstvo.

Zelo stara je tudi slovenska usnjarska in čev¬
ljarska  industrija z velikimi obrati v Ljubljani, v Šo¬
štanju, v Tržiču, v Mariboru, v Kamniku, v Konjicah i. dr.,

kjer se izdelujejo vse vrste usnja in čevljev. Galanterijskega
usnja precej tudi izvažamo.

Izmed kemičnih industrij  so največje v Rušah,
v Hrastniku, v Ljubljani, v Kranju, v Majšpergu in v Med¬
vodah. Izdelujejo karbid, razna umetna gnojila in škropiva,
barve, gumijaste izdelke, klej, milo, strojila, tehnična olja,
farmacevtske preparate, kozmetična sredstva itd. Industrija
gradbenega materiala  proizvaja strešno, zidno in
šamotno opeko, cement, apno, keramične izdelke itd. Precej
nazadovali sta zaradi neugodnih okoliščin mlinska in pivo¬
varniška industrija, zato je pa napredovala ostala hra¬
nilna industrija,  ki izdeluje kvas, testenine, sadne
sokove, čokolado, mesne izdelke i. dr.

Vse kaže, da bo industrializacija Slovenije navzlic vsem
oviram še napredovala, ker ima še široke možnosti razvoja
in si more slovenski narod tudi samo po tej poti ustvariti
pogoje za svoj gospodarski obstoj. Svoje industrijske iz¬
delke zaradi njih solidne kakovosti lahko izvažamo po vsej
Jugoslaviji, nekaj pa tudi v zamejstvo, zlasti izdelke ke¬
mične in lesne industrije.

Prav važno mesto je v slovenskem gospodarskem življenju
vedno zavzemal obrt,  ki je doživljal prva povojna leta
hiter številčni in tehnični napredek. Velika gospodarska
kriza 1. 1930/35. je povzročila sicer tudi tu občutno stisko,
a nekatere panoge so začele ugašati tudi po naravnih za¬
konih razvoja. Kakor je n. pr. že v drugi polovici preteklega
stoletja industrija zadušila nekoč cvetoče obrtno tkalstvo,
lončarstvo itd., tako se je sedaj od 1. 1930—1934. n. pr. samo
zaradi »Bate« zmanjšalo število čevljarskih pomočnikov in
vajencev za dve tretjini, motorizacija je povzročila nazado¬
vanje obrtov, ki žive od žive vprege itd. Seveda pa povzroča
razvoj gospodarstva s propadanjem preživelih obrtov tudi
nastajanje novih (n. pr. mehaničnih i. dr.), medtem ko se
drugi s smotrnim tehničnim napredkom krepko vzdržujejo
pri življenju in se s svojimi visoko kakovostnimi izdelki uve¬
ljavljajo tudi daleč preko domačega trga (na pr. mizar¬
stvo).  Tako tvori 22.000 slovenskih obrtnih obratov slej
ko prej prevažno gospodarsko in socialno postavko v slo¬
venskem narodnem občestvu, zlasti ker ima naše obrtništvo
svojo starodavno in svetlo politično, gospodarsko in socialno

83

6 #

izročilo. Za napredek obrta  skrbe razne ustanove,
šole in tečaji, stanovske koristi obrtnika pa zastopajo razna
obrtna združenja, društva in zveze. Premalo je pa še razvito
obrtno zadružništvo.

Za kmetijsko pasivne predele (zlasti na Dolenjskem) je
še vedno precejšne važnosti tudi domači obrt,  ki vsaj
nekaj časa v letu preživlja okoli 25.000 oseb, donašajoč jim
kake 3—4 milij. letnih dohodkov. Na posebno visoki stopnji
je čipkarstvo,  po velikem delu srednje Evrope je znana
slovenska domača lesna obrt  (»suha roba«), marsikje se
pa še krepko drži tudi pletarstvo, izdelovanje cekarjev in
torbic iz motvoza, lončarstvo, izdelovanje velikonočnih butar,
igrač itd.

V trgovini,  za katero ima slovensko ozemlje na
splošno silno ugodno lego, smo pred vojno zlasti zaradi po¬
litičnih in finančnih ovir prav tako mogli razviti le majhne
in srednje obrate. Po vojni so večji trgovski razmah zelo
oteževale valutne izpremembe, močno poseganje države v
gospodarsko življenje, neenotna zakonodaja, neurejena upra¬
va, razne carinske in plačilne ovire, nedostajanje neposred¬
nega dostopa do morja itd. Z ustanovitvijo dobro organizi¬
ranega velesejma (1. 1921.), ljubljanske borze (1. 1924.) in
najrazličnejših drugih sodobnih pripomočkov smo sicer po¬
kazali že mnogo iniciativnega duha, toda vseh razvojnih
možnosti naša trgovina še izdaleka ni izčrpala. Uživa pa
slovenski trgovec povsod velik ugled zaradi svoje solidnosti.

Povojni razvoj industrije, obrta in trgovine kaže naj¬
nazorneje število bolniško in nezgodno zavarovanih delav¬
cev, ki je znašalo (brez rudarjev, kmečkih delavcev in poslov,
železničarjev, javnih in deloma tudi zasebnih nameščencev,
a s hišnimi posli):

1. 1919. 46.000 1. 1925. 75.000

1. 1930. 103.000 1. 1935. 87.000

]. 1938. 108.000

Približno moč nekaterih najvažnejših industrijskih in
obrtnih panog je mogoče razvideti iz števila zavarovanih
delavcev, kakor nam ga kaže črtež na str. 85.

Povprečna dnevna mezda  in vseletni zaslužek tega
delavstva (brez rudniškega in topilniškega) sta znašala:

84

1. 1923. dnevna mezda 20'55 din, vseletni zaslužek 475 milijonov din

PRI PROMETU /BREZ ŽELEZNICI
PR/ RUDNIKIH  /N TOPILNICAH
PRI KAMNOLOMNI, 2 E ML JE STROJNI IN
KOVINSKI INDUSTRIJI
PRI KEMIČNI INDUSTRIJI
TRI TEKSTILNI INDUSTRIJI
PRI PAPIRNI INDUSTRIJI
PRI INDUSTRIJI KOZE IN GUME
PRI PREDELOVANJU ROTE IN NADOMESTKOV
PRI 60 Z DNO ŽAGAR SR/ INDUSTRIJI
PR/ PREDELOVANJU LESA
PRI INDUSTRIJI HRANIL IN PIJAČ
PRI INDUSTRIJI CMERE, ČIŠČENJA
PRI ZGRADBAH ŽELEZNIC.CESTm VODN.ZGR
TRI VISOKIH ZGRADBAH
PRI GRAFIČNI INDUSTRIJI
PRI JEKLARNAH
PRI OSTALI INDUSTRIJI
PRI TR 60 V INI

Število zavarovanih delavcev v glavnih industrijskih in obrtnih
panogah 1. 1932 (|^|) in prirastek do h 1938 ( I ~ 1 )

Koristi delavcev in nameščencev zastopa 1. 1922. usta¬
novljena »Delavska in nameščenska zbornica«, koristi pod¬
jetnikov pa »Zbornica za trgovino, obrt in industrijo«. Razen
teh dveh stanovskih zastopstev  imamo v Sloveniji
še »Inženirsko zbornico«, »Odvetniško zbornico«, »Lekarni¬
ško zbornico«, »Notarsko zbornico«, »Zdravniško zbornico«,

85

»Dentistično-teh nično zbornico« in kot najmlajšo od 1. 1957.
dalje še »Kmetijsko zbornico«.

Prometna sredstva,  ki so za gospodarstvo živ¬
ljenjskega pomena, komaj zadovoljujejo in so spričo izred¬
nega prometno-gospodarskega pomena slovenskega ozemlja
že precej zastarela, a se polagoma modernizirajo. Železniško
omrežje ljubljanskega železniškega ravnateljstva meri
1140 km, od katerih je bilo po vojni zgrajenih le dobrih
25 km, v gradnji je pa proga Črnomelj—Vrbovško (42 km),
ki nas bo zbližala z morjem in nam nekoliko nadomestila
nenaravno odrezanost od Trsta in od Reke. Te proge so
bile pTed nekaj leti z vsem voznim parkom in inventarjem
vred ocenjene na 3.5 milijarde. Prevozile so 1. 1937. skupno
449 milij. oseb/km in 1. 1929. tovora 848.7 milij. ton/km.
Slovenske železnice so bile izmed vseh v državi daleč naj¬
bolj obremenjene in tudi najbolj dobičkonosne. Njih dohodek
je 1. 1937. znašal 402 milij. Ker tvori slovensko ozemlje
enega najvažnejših evropskih prometnih vozlov, so naše že¬
leznice važne zlasti za velik tranzitni promet iz vsega Po¬
donavja, ki teži k tržaški luki.

Od 1. 1933. dalje ima Ljubljana tudi svoje letališče.

Cestno omrežje  je razmeroma gosto (29 km držav¬
nih in banovinskih cest na 100 km 2 ), kajti 1. 1937. je obsegalo
616 km državnih, 4088 km banovinskih in 18.527 km občinskih
cest, po katerih je vozilo 3089 slovenskih avtomobilov, 73.000
voz, 113.000 dvokoles in 116 avtobusov po 66 medkrajevnih
progah. Zastarele ceste se zadnja leta z velikimi napori
modernizirajo.

Nekoč živahna plovba  po slovenskih rekah je po
zgraditvi železnic zamrla, le les se še splavari po delu Save,
po Savinji, po Dravi (letno okoli 90.000 m 3 ) in še po ne¬
katerih manjših vodah. Regulacija  naših zelo deročih
rek po vojni ni zadovoljivo napredovala, zaradi česar delajo
povodnji večkrat veliko škodo (1. 1939. n. pr. 37 milij.).

Tudi poštne razmere  niso zadovoljive. L. 1937. je
564 pošt posredovalo 71.5 milij. poštnih pošiljk in 295.000
brzojavk. Telegrafskih tras je 1665, medkrajevnih telefon¬
skih pa 962. L. 1937. so imeli pošta, telegraf in telefon v
Sloveniji 459 milij. dohodkov, od tega 94 milij. čistega
dobička.

86

CESTNO OMREŽJE NA SLOVENSKEM OZEMLJU

87

Zelo lep in velik napredek ima pa v zadnjih desetletjih
pokazati Slovenija glede elektrifikacije.  Tok pre¬
skrbuje 595 elektraren na vodni, 154 na kalorični in 62 na
mešani pogon (največji podjetji sta Fala na Dravi s 44.000 HP
in kompleks Kranjskih deželnih elektraren). Te so 1. 1938.
proizvedle nad 300 milij. kw ur in preskrbovale že 42%
vsega prebivalstva z električnim tokom. Vse kaže, da bo že
v nekaj letih pod vodstvom banovine elektrificirana skoro
vsa Slovenija. To bo tem laže doseči, ker imajo samo vodne
sile Slovenije okoli 250.000 HP (največ Sava in Drava).

Slovensko  denarništvo  (izvzemši zadružnega), zlasti
bankarstvo, je bilo pred vojno zelo skromno, po vojni so
bile pa nacionalizirane in osamosvojene vse podružnice tujih
bank in ustanovljenih je bilo zlasti v dobi inflacije več novih
domačih. Pri tem je močno sodeloval zagrebški kapital,
medtem ko so ustanavljale slovenske banke podružnice tudi
po ostalih pokrajinah države. Razne krize in normalizacija
gospodarskega življenja so sčasoma njih število skrčile, tako
da imamo od 1. 1935. dalje še 10 slovenskih bank z 18 po¬
družnicami. Zelo velik pomen pa ima na našem denarnem
trgu tudi 27 regulativnih hranilnic. Te so 1. 1937. upravljale
1045 milij. din tujih sredstev, banke 837 milij., zadruge pa
1374 milij. Kreditirali so pa vsi ti zavodi skupno 2430 milij.
dinarjev. Zlasti banke so pokazale celo v dobi najhujše krize
zelo veliko likvidnost. Za časa velike krize so se uveljavili
pri nas tudi državni privilegirani denarni zavodi. Slovensko
denarništvo, ki je po veliki večini v narodnih rokah in vse¬
skozi solidno, je zelo plodno in inciativno sodelovalo pri
ustvarjanju domače industrije.

Prav posebne važnosti v slovenskem gospodarstvu je pa
zadružništvo.  Daleč najviše so se razvile kreditne
zadruge (po Raiffeisenovem sistemu), ki so proti koncu pre¬
teklega stoletja tudi ubile vaško oderuštvo, kmeta osamo¬
svojile in zbrale prvi slovenski kapital. Vseh zadrug smo
konec 1. 1957. imeli 1677, izmed katerih je bilo največ kre¬
ditnih (539), nabavnih in prodajnih (203), živinorejskih (104),
pašniških in gozdnih (203), mlekarskih (90), stavbnih (103),
kmetijsko-strojnih (61), zadružnih elektraren (58) itd. Večina
slovenskih zadrug je organiziranih v obeh vodilnih revizij¬
skih zvezah, in sicer: v Zadružni zvezi v Ljubljani 687 za-

88

MtED.ZAH&UCE

drug, v Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani 380 zadrug.
Samo v teh dveh zvezah je bilo konec 1. 1936. včlanjenih
498 kreditnih zadrug s 156.000 člani, 1418 milij. vlog in 1088
milij. posojil. Nabav¬
ne in prodajne zadru¬
ge navedenih dveh
zvez so imele nad 42
tisoč članov, katerim
so prodale za 68 milij.
blaga, 69 mlekarskih
zadrug je kupilo od
7400 zadružnikov za
9.6 milij. mleka, 2140
članov 60 obrtnih za¬
drug je prodalo za 55
milijonov blaga itd.

Medtem ko je s kre¬
ditnimi zavodi Slove¬
nija že popolnoma
preskrbljena, je pa
dana še obširna mož¬
nost za razvoj zlasti
prodajnih, proizvajal¬
nih in raznih kmetij¬
skih ter obrtnih za¬
drug, ki bi bile nujno
potrebne množici ma¬
lih proizvajalcev. Visoko razvito zadružništvo v sloven¬
skem Primorju so Italijani popolnoma zatrli.

Požarno in življenjsko zavarovanje  se je razširilo
med Slovenci že proti koncu prejšnjega stoletja. Vodilni sta
popolnoma slovenska »Vzajemna zavarovalnica« s 110.000
zavarovanci in skoro enako močna slovensko-češka »Sla vi ja«.
Razen teh pa posluje na slovenskem ozemlju še cela vrsta
tujih zavarovalnih zavodov. Druga zavarovanja med Slo¬
venci še niso razvita.

V važno pridobitno panogo se je razvil v Sloveniji zaradi
njenih izrednih prirodnih lepot in pestrosti ter zaradi visoke
civilizatoricne stopinje prebivalstva in pokrajine tudi

1o'ž8'1

Vloge pri denarnih zavodih v Sloveniji
1. 1922, 1930 in 1936.

89

tujski promet, ki donaša letno že za kakih 100 mili j.
čistih dohodkov. Samo 70 turističnih in klimatičnih krajev
je 1. 1937. obiskalo nad 56.000 zamejskih gostov, zlasti Nem¬
cev, Čehov in Italijanov. Uradno je 52 krajev označenih za
turistične v ožjem smislu, 27 za turistične klimatičnega (pla¬
ninskega) značaja in 9 krajev za turistične kopališkega
značaja. Mednarodni sloves uživata posebno Bled in Rogaška
Slatina ter prekrasne slovenske planine z udobnimi planin¬
skimi kočami in z izbornimi zimskošportnimi tereni.

Javne finance, državne in samoupravne, so bile
pred vojno na slovenskem ozemlju urejene prav dobro.
Vojna in prevrat sta jih pa močno omajala in te težave je
potem izprva še povečala priključitev Slovenije na ostalo
Jugoslavijo s prav tako razrvanimi in iz najrazličnejših
sistemov sestavljenimi financami. S prejšnje kronske valute
smo prešli 1.1923. na dinarsko, ki je bila pa zakonito usta¬
ljena šele 1. 1931. Zaradi različnih davčnih sistemov je bila
tudi obremenitev Slovenije daleč višja kot nekaterih dru¬
gih pokrajin. Do izenačenja neposrednih davkov je prišlo
šele 1. 1928., a ostrejša in bolje urejena davčna uprava (31
davčnih in 17 katastrskih uprav, ki jih vodi ljubljansko
finančno ravnateljstvo) povzroča v Sloveniji še vedno znatno
višjo obrementev kot drugod. Neposredni davki so zemlja-
rina, zgradarina, pridobnina, rentnina, družbeni davek,
uslužbenski davek, samski davek, vojnica in davek na po¬
slovni promet; posredni davki so pa potrošnine, takse, carine
in monopoli. Zelo važno postavko prejemkov tvorijo tudi
državna podjetja in dohodki 134 fondov, ki zelo povečujejo
fiskalno obremenitev.

Vsa državna obremenitev Slovenije se ceni na dobro
milijardo dinarjev (t. j. 13% vsega drž. proračuna, dočim
zavzema prebivalstvo le 7.9%), ki je porazdeljena takole:

90

Vsi izdatki, odpadajoči na Slovenijo, pa znašajo le pičlih
800 milijonov, tako da plačuje Slovenija v korist ostalih po¬
krajin dobrih 200 mili j. letno. Fiskalna obremenitev na
prebivalca v Sloveniji znaša okoli 870 din, v ostalih pokra¬
jinah pa komaj 450 din. Že iz teh podatkov je tudi razvidno,
da bo Slovenija v pripravljajoči se federativni Jugoslaviji
lahko prav dobro izhajala in lahko mnogo uspešneje raz¬
vijala svoje gospodarstvo.

Tudi samoupravne davščine so v Sloveniji zaradi večje
delavnosti in manjših državnih prispevkov mnogo višje kot
po drugih banovinah. Dočim odpade pri nas na glavo po
170 din banovinskih bremen, jih odpade po ostalih pokra¬
jinah le 44.50, a občinskih pri nas po 107, drugod pa po 92.
Zadnji proračun dravske banovine (brez banov, zavodov in
podjetij) znaša 127.5 milij., občinski proračuni so pa že
1. 1935/36 znašali 228.8 milij. din. Vedno težji postaja danes
zlasti finančni položaj naših občin. Prepričani smo pa, da
bodo vsa ta nesoglasja, ki dajejo povod za upravičene pri¬
tožbe, pravično rešene s preureditvijo države, ki bo dala
tudi Sloveniji zahtevano finančno samostojnost.

Zdravstveno  stanje Slovenije je sicer zadovoljivo,
a neugodno gospodarsko stanje povzroča zlasti vedno šib¬
kejši podmladek. Padanje rojstev po mestih in na kmetih
je trajno: od 1. 1921—1938. je padlo od 30.2 na 21.67%o.
Nekoliko omili iz tega izvirajoče posledice padec umrljivosti,
ki se je v isti dobi prav tako zmanjšal od 22 na 14.11°/oo.
Toda naravni prirastek vendarle pada: od 1924—1938. je
padel od 12 na 7.5°/oo. Vitalni indeks znaša zaenkrat še 162.
Po številu mrtvorojenih in nezakonskih otrok prekaša Slo¬
venija ostale pokrajine. Med vzroki smrti so najvažnejši:
smrt dojenčkov, bolezni krvnega obtoka, tuberkuloza, rak in
akutne nalezljive bolezni.

Bolnišnic  ima Slovenija precej, ki so pa le deloma
v zadovoljivem stanju. Razen obeh osrednjih drž. bolnišnic
v Ljubljani imamo 7 banovinskih in več drugih javnih ter
zasebnih, dalje več sanatorijev in specialnih bolniških za¬
vodov ter hiralnic. Samo v 21 važnejših bolniških zavodih
je od 1. 1918.—1937. naraslo število bolnikov od 25.000 na
84.000 letno.

Lepo se je pa v povojnih letih razvila skrb za
higieno,  ki je bila pred vojsko skoro neznana.
Na čelu higienske organizacije stoji higienski zavod v
Ljubljani z 20 zdravstvenimi domovi in še raznimi drugimi
ustanovami ter 120 zdravstvenimi občinami. Higienske usta¬
nove se trudijo predvsem zatirati akutne nalezljive bolezni,
katerih je letno 6—7000 (zlasti davica, griža in škrlatinka).
Zatiranje teh se smotrno vrši s pomočjo izolirnic, z imuni¬
zacijami, desinfekcijami, asanacijami vasi in s preskrbo
vasi z zdravo pitno vodo (174 vodovodov preskrbuje z vodo
žal šele 13.1% prebivalstva). Zdravstvena zaščita mater in
dojenčkov ter šolska zdravniška zaščita stalno napredujejo.

Kakor higienska organizacija se je po vojni močno
razvilo tudi socialno varstvo,  kar je bila nujna
posledica znatnega napredka industrije. Danes je v Sloveniji
okoli 110.000 obrtnega in industrijskega delavstva (pred
vojno okoli 75.000). Zakon o varstvu delavcev iz 1. 1922. je
uvedel za industrijo osemurni delavnik, nadzorstvo dela in
posredovanje dela, uredba iz 1. 1937. je pa uvedla minimalne
mezde in uredila obvezno sklepanje kolektivnih pogodb. Pri
tem varstvu sodelujejo državni in samoupravni organi (stro¬
kovne organizacije, delavski zaupniki, delavske zbornice).
Zavarovanje je uvedeno po vojni splošno za vse delavce in
posle (razen kmečkih) in to za bolezen, nezgode, onemoglost,
starost in brezposelnost, za kar žrtvujejo prizadeti letno
165 milij. din. Premalo je poskrbljeno le še za kmečko de¬
lavstvo in posle, ki jih je skoro toliko kot ostalih.

Ker je Slovenija pregosto naseljena, da bi moglo živeti
prebivalstvo od zemlje, a počasi se razvijajoča industrija
tudi ne more sprejeti vsega prirastka, je od 83.4 milij.
delovnih dni, s katerimi razpolaga kmečko prebivalstvo, iz¬
rabljenih le 63.3 milij. dni, zaradi česar je prav zelo občuten
odstotek Slovencev že od nekdaj navezan na zaslužek v
tujini, zlasti v obeh Amerikah in v zapadni Evropi. Skupno
število izseljencev  se ceni danes na okroglo 450.000 in
pomenjajo eno najbolj krvavečih ran slovenskega narodnega
telesa. Skrb zanje vodi »Rafaelova družba«, dočim se začenja
država le počasi zavedati svojih dolžnosti do njih. A
tudi v tujini imajo naši izseljenci precej razvite vse vrste
organizacij, ki skušajo zavirati njih potujčevanje. Še bolj

92

pomanjkljiva je tudi skrb za našo mnogoštevilno »diasporo«
po drugih pokrajinah Jugoslavije.

Važna in velika socialna slovenska ustanova je tudi
gasilstvo,  ki združuje v 953 edinicah nad 30.000 članov
s 1600 brizgalnami. Vse imetje slovenskih gasilcev je oce¬
njeno na 55 milij. din, pogase pa letno 650—900 požarov, ki
povzročijo okoli 25 milij. din škode. Zadnja leta razširjajo
gasilci svoj delokrog tudi v samarijansko smer.

Vsestransko se razvijajoče socialno skrbstvo pa seveda
še vedno ni moglo odstraniti potrebe po zasebni dobro¬
delnosti,  ki je pri nas že od nekdaj razvita in ima po
veliki večini značaj cerkvenih ustanov in organizacij. Te
goje splošno dobrodelnost ali se pa omejujejo na posamezne
panoge, kakor na skrb za mladino, za posamezne stanove,
za zdravje itd.

Navzlic mnogim neutajljivim uspehom in zelo vidnim
napredkom pa današnje gospodarsko in socialno stanje slo¬
venskega naroda vendarle ni povsem zadovoljivo, kakor je
n. pr. kulturno. Res je, naši gozdovi predstavljajo silen
narodni kapital, ustvarjene je kolikor toliko industrije,
osamosvajamo se v denarništvu in glede socialnega ter zdrav¬
stvenega skrbstva moramo zaznamovati prav lep napredek,
toda naša premajhna posestva ne morejo preživljati razme¬
roma velikih množic kmečkega ljudstva, kapitalno smo
prerevni, da bi si mogli ustvariti toliko industrijo, da bi
našel v njej delo in jelo previšek kmečkega prebivalstva
in državni centralizem se ni dovolj oziral na življenjske
gospodarske potrebe Slovenije. Če k temu prištejemo še
obče gospodarske posledice vojne, izgubo naših najboljših
predvojnih trgov in naravnih izhodišč na morje ter končno
zelo močan vpliv zadnje velike svetovne gospodarske krize
(1. 1950.—1934.), nam bo naša današnja stiska pač razum¬
ljiva. Toda slovenski narod je preživel v'svoji burni in težki
zgodovini že mnogo takih in še hujših dob, zato bo prebolel
tudi to. Naša pridnost, sposobnost, varčnost, solidnost in ne¬
zlomljiva življenjska sila so nam porok za to. Kažejo se že
prav vidni znaki izboljšanja vsepovsod, zato lahko zre
slovenski narod tudi v tem pogledu z zaupanjem in samo¬
zavestno v bodočnost.

93

Zaključne misli

Slovenci smo torej majhen narod, a živimo na enem
najvažnejših predelov Evrope. Smo razmeroma reven narod,
a visoko kulturen. Že samo dejstvo, da smo se v najtežjih
zunanjih okoliščinah sploh ohranili, je dovolj jasen dokaz
naše življenjske sile. Toda nismo se samo ohranili, temveč
v premnogih pogledih lahko ponosno pogledamo v oči večini
drugih narodov, tudi velikim in bogatim.

Če nas veliki svet ne pozna in ne upošteva, ni to posle¬
dica naše manjvrednosti, temveč le prevelike skromnosti, ki
nam je že večkrat hudo škodovala. Zato je nujno potrebno,
da to napako popravimo. Imamo dovolj razlogov, da samo¬
zavestno in pred vsem svetom dvignemo svoje glave in izpre-
govorimo svojo besedo ter tako svet opozorimo nase in na
svoje pravice. Pravica pa trajno ne more biti potlačena od
sile, ker bi sicer človeštvo že sploh več ne obstajalo.

Smo narodič s premnogimi odlikami, dosegli smo zgolj iz
svoje notranje moči premnoge svetle uspehe, seveda nas
pa tarejo tudi še premnoge tegobe. Te so skoro vse po¬
sledice naše stoletne politične nesvobode. Bili smo številčno
pač prešibki, da bi si mogli proti velikim severnim in
zapadnim sosedom ohraniti svojo državnost, toda bili smo
dovolj krepki, da smo prav bistveno sodelovali pri razru¬
šitvi tujih nadoblasti. Slovenski polki so že od nekdaj uži¬
vali velik ugled in neštevilni kmečki upori glasno pričajo,
da so znali že naši očetje tudi z orožjem v roki terjati svojo
pravdo.

Spričo svoje maloštevilnosti nismo stremeli in ne stre¬
mimo po obnovitvi lastne slovenske državnosti, pač pa
gledamo — odkar smo se politično zavedeli — svoj cilj v
združitvi z brati Hrvati in Srbi v svobodni jugoslovanski
državi. Sicer so bila pa naša srca vedno s tistimi, ki so
spoštovali svobodo in naravne pravice malih narodov.

Navzlic nekaterim nevšečnostim nismo nikoli niti za hip
izgubili svoje vere v Jugoslavijo, kajti predobro se zave-

94

damo, da so vse težave, s katerimi se moramo boriti tudi še
v lastni državi, neizbežna posledica procesa ustvarjanja nove
države, nastale iz toliko, stoletja ločenih in ločeno se raz¬
vijajočih delov. Zato so te težave tudi le prehodnega značaja,
Jugoslavija pa edino mogoč trajen dom vseh jugoslovanskih
narodov, zlasti pa še slovenskega.

In ne le dom, temveč tudi edino poroštvo svobode svojega
slovenskega naroda gledamo v Jugoslaviji. Velika misel -
nostna zmeda, ki se je bila polastila dela povojne Evrope,
je sicer nekoliko kalila tudi zadovoljivo bratsko sožitje Slo¬
vencev, Hrvatov in Srbov v skupni Jugoslaviji, toda ravno
njen razvoj v najnovejši dobi nam je dokaz, da smo pre¬
boleli že tudi te prehodne težave.

Združitev vsega slovenskega ozemlja in vsega sloven¬
skega naroda kot svobodnega in enakopravnega dela v svo¬
bodni in demokratični  Jugoslaviji je zato naš končni in
edini politični cilj, dosega tega cilja pa najzanesljivejši po¬
rok za vsestransko politično, kulturno, gospodarsko in soci¬
alno izgraditev naše slovenske narodne samobitnosti. Tudi
slovenski narod ima namreč vso pravico do življenja, še več,
zavzemati hoče enakopravno mesto v družini kulturnih na¬
rodov in plodno prispevati k napredku človeštva.

95

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

VSEBINA

Uvod.5

I. Slovensko ozemlje in njega prebivalstvo.7

II. Slovenska zgodovina.26

III. Slovensko narodno vstajenje.32

IV. Slovenska kultura.49

1. Slovenski jezik.49

2. Slovenska književnost.50

3. Slovenska likovna umetnost.57

4. Slovenska glasbena umetnost.61

5. Slovenska gledališka umetnost.64

6. Kulturne ustanove.68

7. Ljudska prosveta.70

V. Slovenske gospodarske in socialne razmere ....  73

Zaključne misli.94

Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani