Ivan Albreht:
V zatišju.
Z/ena, žena — le nič se ne boj! Glej moje žulje! Na teh greje se mojih otročičev smeh. Vidiš pod njimi kri — tu moja moč živi, tu pod žulji . . .
Svojo ljubezen sem vanje skril — Dokler je tvoja ljubezen z menoj, žena. . . žena, le nič se ne boj!
V tovarni.
Otroji kot duše preklete ječijo, ves dan grozijo in ves dan pretijo, srebljejo kri . . .
Bežal bi, bežal kam daleč na polje,'
v gozd bi se skril!
Ali otroci že gladni ihtijo,
žena — kot oglje so njene oči —
hrani pod srcem mi novo skrivnost.
Stroji kot sužnji krvavi ječijo, ves dan pretijo in mrko grozijo, kradeio moč . . .
kradejo moč . .
Divje bi planil v naročje železja, da bi v trenotku. izgubil se v noč Ali v očeh mi še sanje gorijo, v krvi mi vera jeklena živi, rada še boja bi žuljava dlan. —
anski zvon" XXXV. 1915. 3.
98
Ivan Albreht: Litvanški motiv. — Fl. Golar: Gorenjska.
Stroji molčijo, kot sfinge strmijo, z glasom peklenskim sirena svari Tamkaj doma že otroci drhtijo, svoje skrivnosti se žena boji. —
Litvanški motiv.

¦
Da bi jaz peti znal, vam eno bi zapel o devi, ki pri oknu zaliva rožmarin, pa ne z vodico hladno, z vodico ne, s solzami.
Pa da bi peti znal, vam nekaj bi zapel o fantu lepem, zalem, ki je še mlad, pa spi globoko v črni jami.
;y *Xh
Res, če bi peti znal, še tisto bi zapel o materi, o revi, ki šla je kopat grob si z lastnimi rokami.
Ej, če bi peti znal, bi noč in dan prepeval in v pesmi bi potožil vsej zemlji in nebesom, kako hudo je z nami.
-
Fl. Golar:
Gorenjska.
^olnce z nebes pozlatilo je žita,
snop in ženjica na njivi gorita
in prepelička tako prepeluje:
Kam bi z družino iz gnezda na tuje?
Z jablan, orehov jesen se zasmeje, ' bijejo srca dekličja gorkeje, že je ocvela, ko zrela bo ajda, pojde k poroki Polona in Majda.j?
t


O