298 Pesmi Ace Mermolja DEČEK Deček je metal kamenčke v vodnjak in ni vedel, da podnevi v njem počiva luna; čof, čof, čof Ko se je ponoči zavil med blazine, pa je po oknu zažvenketalo: plenk, plenk, plenk Luna je dečku vračala kamenčke in ga zbudila. Samo oče in mama nista vedela in sta zavpila na dečka, naj spi, in zakričala na cesto, da bi pregnala neznanega paglavca. ČAROVNIK Burja je snela čarovniku klobuk, da je ostal na pločniku samo s plešo in frakom. Gospod med gospodi, sicer za trohico bolj podoben čudakom, ki jih rodi noč, pa vseeno gospod, kot mi. Samo čebele . . . Iz klobuka so vzletele kot zlate ogrlice in ovile dimnike s prozornimi krili. Oropan za čudež sedi čarovnik na pločniku . .. Bolje, da gremo, ker se žalost seli kot uši. Ladja zaorje modro brazdo in izgine. Daleč v srcu ... Za njo se delfin zaiskri LADJA 299 Pesmi 300 Ace Mermolja sredi pene in pade v mehke globine, da srečam njegov začudeni pogled in pod borom ne čutim utripanja žil, kot da dajejo sok stvarem, ki so daleč. DOMOTOŽJE Burja priklanja ciprese, da so kot sence pred nevidnim kraljem. Na hišnem dvorišču nihče ne trosi zrn za sitne kokoši in polkna butajo ob zid s topimi streli. Izgubil se je vonj po domačem kruhu in tudi ko bi se vrnil domov, bi ne prepoznal hrastove mize. Še naprej bi se bal pošasti iz pravljic, ki so šle z mano v svet; le da niso več čarovnice, palčki in grdine. 301 Pesmi VRAČANJE Noč me ne prepozna, ko se vozim z dela brez steklenice pravljic in hrupnih prijateljev, ki znajo tisoč podoknic za ženo. Sedaj se samo nekdo vrača z renaultom v temno garažo. Potem bo šel v sobo, se sklonil nad sinovim spanjem in zamrmral: bo že šlo, če bo ... NOVEMBER List se zaziba v vetru in pade v naročje premražene vile. Na oknu je pozabila ljubezenski napoj in zjutraj je našla ledeno kocko, ki se ni hotela odtaliti. Tiho je zajokala; vse mine in vila, ki je večna, se mora spremeniti v pošast, da ne izgine. MIRJAM Prišla je kot lisica v kurnik, zasadila bele zobe v petelinji vrat in zbežala. 302 Ace Mermolja Kdor jo je videl, je ostal očaran od divjih oči in košatega repa. Se sedaj, ko je zima, zrem v gozd, da bi se strašna in lepa kraljica vrnila in me tiho ovila