Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. Izhaja 10. vsakega mesca. Veljš, celoletno 2 gold. — polletno 1 gold. List 3. V Celovcu 10. marca 1874. Leto VI. Zvečer. Ead nebo pozimsko gledam, Ko mračiti se začne , In goste in zavidljive Je zakrivajo megle. A še rajši ob tem časn Ogledujem drage stan, Ko čez okna se poveša Zagrinjal molčeča bran. Vem, da gori za oblaki Tisoč lučij zlatih je, In da tu za zagrinjali Dve le mili zvezdi ste; Toda za-me vsa bliščoba Na obnebji ne žari Tako krasno kakor v hiši Moje ljubice oči. Lujiza Pesjakova. Marjetica. (Spisal Pr. J a r o s 1 a v.) V nekej grajščini je živela dobra in pobožna gospa. Nekega dne po zimi je sedela pri oknu in šivala novo srajco. Zunaj je sneg naletaval. Med šivanjem se je gospa ozerla ven na sneženo pokrajino, a tisti hip se je s šivanko v perst zbodla,, in tri kaplje kervi so pale na srajco. Gospa odloži šivanje in vzdihne: „Oh, da bi kedaj dobila dete — belo kot sneg, rudeče kot kri in černolaso kot oglje!" In glej! Dobila je hčerko — belo kot sneg, rudečo kot kri m černolaso kot oglje. Dala jej je ime Marjetica. Kmalo po rojstvu detetovem je gospa umerla. Cez leto dnij se je grajščak vdrugič oženil. Dobil je gospo prekrasno, ali oholo in neusmiljeno, ki ni mogla niti slišati niti pomisliti, da bi katera ženska na Božjem svetu še lepša biti mogla. Nova grajska gospa je imela zlat čarodejen perstan. Nek dan se je hotela pogledati. Nalila je škaf vode, perstan va-njo spustila in rekla: Povej, povej ti perstan zlat', Al je kje lepši ženska najt'? Perstan v vodi je odgovoril: Lepa si, lepa, žlahtna gospa, Še lepši pa bo Marjetica. Odgovor perstanov je nemilo ranil serce oholej gospi, kajti vedela je, da čarodejni perstan ne laže. Marjetica je rastla in krasnejša bivala od leta do leta. Kedar je bila stara sedem let, bila je že tako krasna, kot najkrasnejši spomladanski dan, krasnejša je bila kot sama gospa. Neki dan gospa vnovič škaf vode nalije in perstan va-njo spusti rekoč: Povej, povej ti perstan zlat', Al je kje lepši ženska najt' ? Perstan v vodi je odgovoril: Lepa si, lepa, žlahtna gospa, Še lepši je mlada Marjetica. Ohola gospa se je ustrašila čuvši odgovor perstanov; gnjev in zavid jo začneta vjedati. Odslej ni mogla videti Marjetice, noč in dan je premišljevala, kako bi se je znebila. Naposled prevlada jo zavid na toliko, da pokliče zanesljivega hlapca, kateremu naroči, da skrivaj odpelje deklico v gozd in jo umori, jej serce izterga in prinese pokazat domu, da se z lastnimi očmi prepriča, da je deklica s pota spravljena. Hlapec je koj šel, da stori, kar mu je gospa ukazala. Odpeljal je Marjetico v gozd in jo je hotel zabosti z- nožem. Deklica je začela milo jokati. „Oh ljubi mož," prosila je, „ne zakoli me! Pusti me, saj ti nisem nič zalega storila! Pusti me, saj se nikdar več ne povernem v grad! Naprej pojdem po tem gozdu, nikdar več se ne vernem, nikdar več." Ker je lepa, mlada in nedolžna Marjetica tako lepo in milo prosila in ročici stezala proti njemu, dal se je hlapec omečiti in preprositi, in samo to je rekel: ,,Naj pa bo! Ali poberi se od tukaj, revica, če ne, te še zverina sterga." In hlapcu je bilo tako dobro pri sercu, ker ni umoril Marjetice. Da pa bi kako serce gospi v grad prinesel, ub'1 je mlado sernico, potegnil iz nje serce in jetra, ter nesel gospi v grad. Hudobna gospa se je verlo vzradovala, shranila je serce in jetra, po noči pa je vstala in hitela na grajski vert, kjer je vse to z lastnima rokama zagrebla pod germom v kotu. Menila je, da se je za vselej znebila svoje pasterke. Marjetica je tekala in begala po samotnem gozdu. Bilo je je tako groza, da se je na vsem životu tresla. Ni znala nikamor. Naposled je začela teči in teči čez — 22 — kamenje in korenine, dalje in dalje v temni zaraščeni gozd. Tekla je, dokler so jo noge nesle. Na večer je ugledala mal prekrasen gradič. Stopila je v gradič, in kamor se je ozerla, povsodi se je vse svetilo. V gradiču je bilo sedem stanic po versti, vse enako krasne, v vsakej je stala zlata miza, in na mizi najokusnejše jedi in pijače. Marjetica je bila lačna in žejna. Pri enej mizi se ni upala najesti in napiti, toraj je z vsake mize nekaj vzela. Pokrepvši Se je ostala v zadnjej stanici, pokleknila in molila, in potem je zaspala, da sama ni vedela kedaj. Po noči pride domu sedem škrateljcev gospodarjev, ki so po okoličnih gorah zlato in srebro kopali. Prižgali so luči po vseh stanicah, in bilo je tako svetlo, da je kar vid jemalo. Pervi škrateljc, stopivši k svojej mizi, zavpije: »Kaj je to ? Nekdo je za mizo sedel, jel in pil." Drugi škrateljc hiti v drugo stanico, pogleda in reče: „Tudi tukaj je nekdo jel in pil." Taisto je terdil tretji, četerti, peti, šesti in tudi sedmi, ki je Marjetico v kotu svoje stanice spijočo našel. Vsi škrateljci so skupaj pritekli in se čudili lepej deklici. Marjetica se je izbudila. Škrateljci začn6 jo iz-praševati, kdo je, od kod je, ter drugo tako in enako. Marjetica, s početka boječa, je rada vse povedala kdo je in kod je, in tudi to, da je jo mačeha ukazala umoriti, a da je hlapec se je usmilil in jo izpustil. Škrateljci so se serdili hudobnej mačehi. Rekli so Marjetici: „Ne hodi domu, ostani pri nas. Nič se ne boj! Ti nam bodeš gospodinila, manjkalo ti ne bode prav nič." Marjetica je rada ostala pri škrateljcih in je gospodinila jim. Zjutraj na vse zgodaj so hodevali škrateljci z doma v gorovje zlato in srebro kopat, in za večera so se vračali z nakopano žlahtno rudo. Cel ljubi dan je bila Marjetica sama doma. Škrateljci so jo svarili, da ne upa ljudem, najboljše stori, če je cel ljubi dan zaperta. „Mačeha tvoja," terdili so, „bode kmalo izvedela, kje bivaš. Čuvaj se je, če ne, bode ti z nova kaj naredila." Gospa v gradu je zabila Marjetice. Menila je, z lastnima rokama zakopavši od hlapca prineseno serce, da odslej ni nikjer lepše ženske. Ali ko neki dan zopet vode v škaf nalije in perstan va-njo spusti rekoč: Povej, povej ti perstan zlat', Ali je lepši ženska najt' ? gledi, pa se perstan oglasi in odgovori: Lepa si, lepa, žlahtna gospa, Še lepši je Marjetica Tam za sedmo goro Pri sedmih škrateljcih. Gospa se je zgenila čuvši odgovor, skoraj bi ne bila verjela, ali prepričana je bila, da čarodejni perstan nikdar ne laže. Hlapec me je prevaril, mislila je sama pri sebi. Odslej jej zopet ni drugo po glavi hodilo, nego edino to, kako bi Marjetico poiskala in s pota spravila; kajti dokler perstan ne poreče, da edino ona je najkrasnejša ženska na svetu, dotlej neče mirovati. In kaj naredi? Pomaže si obraz, preobleče se kot stara prodajalka, zadene krošnjo in odide v gozd. Dolgo dolgo je hodila po gozdu, in prišla je čez sedem gora in sedem dola do malega gradiča sedmih škrateljcev. Poterkala je na vrata in klicala: »Odprite, odprite! Ali kaj kupite? — kupite, kupite!" Marjetica je okno odperla in poprašala: »Kaj je, žena prodajalka? Kaj lepega prodajate?" „Oj, lepa deklica," odgovorila je prodajalka, »krasno obleko prodajam, pa razen ližp. Glej, ljubka, perstane," in pokale lep zlat perstan. »Ta-le bi se tebi prav podal. Kupi, kupi!" »I, to je poštena žena, nj<5 bi že smela pustiti v grad," meni Marjetica, gre in odpre vrata, ter perstan kupi. »Oj, ti deklica, saj nisi na pravi perst perstana nateknila. Daj, hočem ti ga jez natekniti. Tu-le na ta parst!" Marjetica še pomislila ni na kaj hudega, in je dovolila prodajalki delati ž njo, kar je hotela. Starka je začela perstan natikati, a drug perstan, znotraj zobčast in otrojran, ki je ranil perst Marjetici, da se je kri prikazala. Deklici je začelo slabo prihajati, omedlela je in se sesedla. ,.A, a, zdaj pa imaš, ti lepo dekle,'- zakrphota se starka. »Lepa si bila, pa ne bodeš več," dejala je in hitela iz gradiča naravnost domu. Kmalo na to so prišli domu škrateljci. Ustrašili so se, ko so zagledali Marjetico kot mertvo na tleh ležečo. Vzdignivši jo so spoznali, da je od zobčastega okovanega perstana jej slabo prišlo. Sneli so perstan s persta, prinesli lekovite vode, nabraue z rose neke samo eno ' noč cveteče rastline, izmili perstek, in Marjetici je začelo boljšati se. Počasi je začela sopsti in kmalo se je do cela zavedela. »Kaj pa se je ti zgodilo, gospodinjica," popraševali so škrateljci Marjetico? In čuvši, kaj in kako, dejali so: »Ali ti nismo pravili, da nimaš nobenemu tujemu človeku odpirati? Tista stara prodajalka je bila tvoja mačeha. Čuvaj se, da drug pot ne bodeš poslušala je." Marjetica je škrateljem obljubila, da jih hoče slu-šati in nikogar več v grad spustiti. Gospa povernivši se domu v grad, umije se in preobleče, nalije vode v škaf in perstan va-njo spusti rekoč: Povej, povej ti perstan zlat', Al je kje lepši ženska najt' ? In čarodejni perstan je odgovoril: Lepa si, lepa, žlahtna gospa, Še lepši je Marjetica Tam za sedmo goro Pri sedmih škrateljcih. Gospa omahne čuvši odgovor perstanov. Znala je, da perstan ne laže, zato si je misljla, da je Marjetica se zavedela. »Le počakaj," je gospa togotna zavpila. »Le počakaj, hočem nekaj druzega poskusiti, in bom te s pota spravila!" Gospa je naredila otrovan glavnik; zopet si je obraz pomazala, preoblekla se in šla v gozd, ter prišla Čez sedem gora in sedem dola do gradiča sedmih škrateljcev. Poterkala je na vrata in hripavo klicala: »Odprite! kupite, kupite dobri ljudje! Imam lepih reči." Marjetica je odperla okno in rekla: »Le naprej pojte mainka, jez ne smem nobenemu odpreti." »Nu nu, nič ne de, pa saj pogledi moje lepotičje, ki ga prodajam," in začela je kazati otrovani glavnik. Nedolžna Marjetica je vskliknila: »Oh, kako je lep! Mati, kako se sveti! In šla je starki vrata odpirat. Marjetica je glavnik kupila. Baba pa je rekla: »Daj, daj, da te malo prepletom, pa bodeš tako lepa, da še ne veš kako." Marjetica nič slabega ni slutila, in dala se je preplesti starki. Naposled, ko je baba glavnik zasadila v lase, potisnila ga je tako terdo, da je ranil glavico deklici, ki je omedlela in se zgrudila s klopi na tla. »Ha, ha!" režala se je baba in zobe kazala. »Tu imaš ti lepotica. Nič" več ne vstaneš!" Odšla je. Za večera so se škrateljci povernili domu. Marjetica je ležala na tleh kot mertva. In koj je škrateljcem na misel prišla hudobna mačeha. Ugledali so otrovani glavnik v vlaseh Marjetičinih. Potegnejo ga iz kit, izmijejo glavo z lekovito vodo, in Marjetica je začela dihati, gibati se, in naposled se je do dobrega zavedela. Povedala je škrateljcem, kaj je bilo; z nova so jo svarili, da se mora bolje čuvati, in da nima nikomur nič verjeti. Gospa je prišla domu v grad; berzo se je umila in preoblekla, vlila vode v škaf, perstan va-njo spustila in rekla: Povej, povej ti perstan zlat', Al je kje lepši ženska najt' ? Carodejni perstan je odgovoril: Lepa si, lepa, žlahtna gospa, Še lepši je Marjetica Tam za sedmo goro Pri sedmih škrateljcih. Gospa je postala bela kot prazni pert, tako se je ustrašila odgovora perstanovega. A ker je predobro vedela, da perstan ne laže, začela je koj novo pogubo snovati proti Marjetici. „Moram je spraviti s pota, naj velja kar hoče," vjedala se je, „če tudi jaz sama pri tem poginem." Gospa se je zaperla v svojo kamrico ter sesvalkala otrovano jabelko, navadnemu jabelku čisto podobno, samo da je bilo na videz še okusniše. Zopet se je gospa pomazala po obrazu, preoblekla se je v kmetiško obleko, nateknila na roko košaro z ja-belki naloženo, in je šla v gozd, ter prišla čez sedem gora in sedem dola do gradiča sedmih škrateljcev. Poterkala je na vrata in klicala: „Ali kupite ja-belk, lepih okusnih jabelk ?" Marjetica je odperla okno in rekla: »Le pojte naprej, mati, jez ne smem odpreti ne kupiti." »Tudi prav, ljubka," odgovorila je stara kmetica. »Bo pa kdo drug kupil, če ti nečeš ali ne smeš. Nu, nu, ker si tako pridna in poslušna, dam ti zastonj eno jabalko." Rekši posegne po eno jabelko v košari, in ga ponudi skozi okno. Marjetica se umekne in veli: »Ne, mati, ne, jez ne smem nič sprejeti." »Uj uj, kako si prevzetna! Ali se bojiš, daje otrovano kali ? Nu čakaj, bom ga prerezala, eno polovico hočem jez pojesti, eno ti. Na, tu imaš." Marjetica je prejela polovico jakelka, in videvši, da tudi kmetica polovico jabolka žveči, ni slutila nič hudega, in je jabelko v usta nesla. A ko je zobe vanj zasadila, koj se jej je stemnilo pred očmi, in nezavedna se je zgrudila na tla. Kmetica je pogledala skozi okno, in videvši Marjetico nezavedno na tleh pod oknom, spačila se je in rekla: »Bila si bela kot sneg, rudeča kot kri in černo-lasa kot oglje. Ha ha, ta pot ti škrateljci ne pomo-rejo! Baba je hitela domu v grad, hitro se je umila in preoblekla, vlila vode v škaf, perstan va-njo spustila in rekla: Povej, povej ti perstan zlat', Al je kje lepši ženska najt' ? In perstan je odgovoril: Lepa si, lepa, žlahtna gospa, Perstan zdaj lepše nikjer ne pozna. In ohola gospa se je zradovala, vedela je, da perstan ne laže. Za večera so se škrateljci povernili domu. Našli so mlado gospodinjico nezavedno na tleh pod oknom. Mnogo so poskušali, da bi jo bili prebrihtali, a niso mogli nič doseči. Marjetica je bila kakor mertva. Škrateljci so položili Marjetico na inertvaški oder, t sedli okrog odra, in tri dni žalovali. Hoteli so jo za- grebsti, ali Marjetica je bila še vedno rudeča kakor živi ¦ človek, in zato so rekli: »Ne zagrebimo je!" Naredili so lepo rakev, skozi katero se je videlo, kakor skozi steklo. Va-njo so položili svojo gospodinjico, in zanesli I na visoko goro, kjer je eden škrateljcev noč in dan čul i pri rak vi. Dolgo dolgo je ležala Marjetica v rak vi na gori, a ni spremenila obraza. Videti je bilo, da spi, kajti bila je bela kot sn*»g, rudeča kot kri in černolasa kot oglje. Tisti čas se je pripetilo, da je sin kraljevi izšel na lov v gozd, v katerem je zašel, priblodil do gradiča sedmih škrateljcev, in pri njih prenočil. »A kje je sedmi vaš brat," poprašal je škrateljce, videč da v sedmi stanici nikogar nij. »On čuva Marjetico, našo gospodinjico," odgovorili so škrateljci. Drugi dan je šel kraljevič na goro pogledat. Začudil se je krasoti Marjetičinej, in začutil je v sercu prečudno ginjenost. »Prepustite mi to rakev," poprosil je škrateljce, »dam vam za-njo, kolikor zahtevate." »Škrateljci so odgovorili: »Ne damo je za vse zlato in srebro ne." »Nu, pa mi jo darujte!" prosil je kraljevič. »Jez ne morem brez nje domu, dajte mi jo!" Ker je kraljevič tako milo prosil, dali so se škrateljci preprositi, in darovali so mu rakev. Kraljevič ukaže svojim hlapcem, ki so ga bili med tem našli, rakev odnesti. Ko so rakev nesli, prigodilo se je, da je enemu nekaj se spodteknilo, in se je zaletel v rakev, ki se je stresla. Vsled stresa pal je kos jabelka iz ust Marjetici, ki se je zavedela. Hlapci to opazivši, rakev na tla postavijo. Marjetica se je ogledala in zaklicala: »Kje pa sem ?" »Pri meni," je kraljevič radostno vskliknil in povedal, kako je bilo. Potem je dodal: »Marjetica, jez tebe ljubim. Pojdi z menoj in bodi moja žena, bodi kraljica!" Marjetica je pogledala kraljica, ki se jej je mahoma prikupil; šla je ž njim k očetu kralju. Kmalo se je razglasilo, da bode ženitovanje. Mnogo gospode je bilo povabljeno. Tudi hudobna mačeha Marjetičina je bila povabljena ; ni pa vedela, katero in kakošno nevesto si je kraljevič izbral. Nališpala se je in preden je imela oditi na ženitovanje, nalila je škaf vode, perstan va-njo spustila in rekla: Povej, povej ti perstan zlat', Al je kje lepši ženska najt' ? In perstan je odgovoril: Lepa si, lepa, žlahtna gospa, Najlepši pa je Marjetica Kraljeva nevestica Tam izza sedme gore. Ohola gospa se je razserdila tako, da je segla po perstan v škaf in ga zalučila v grajski ribnjak. Sedaj ni hotela iti na kraljevsko ženitovanje. Ali kraljevič pošlje svoje ljudi po gospd, ki jo šiloma pripeljejo. Imeli so veselo ženitovanje, jeli so in pili, pa dobre volje so bili; huda mačeha pa je jokala v zaduhlej ječi aa slami pri ovsenem kruhu in vodi. Bela. (Zgodovinska povest. Poslovenil Št. K.) I. Bilo je leta 1065. Na tronu sv. Štefana, ogerskega kralja, je sedel Salomon, sin in naslednik Andreja I.; njegovo vladanje je bilo kratko, ker je le 11 let terpelo in viharno; ako je pa kaj za njegovega vladanja moglo Ogre in njih kralja poslaviti, začelo se je le s tem letom. V tem letu namreč se je bil pomiril kralj Salomon v Babu z Gejzom in Ladislavom, svojima stricema, ki sta bila sina kralja Bele I. Da sta pokazala, da nikakor ne hlepita po njegovi kroni, je v Pečuhu Gejza sam s svojo roko Salomonu krono na glavo postavil. In dokler je kralj nju častil in ž njima v miru živel — pristavlja zgodovina — je bilo vladanje njegovo srečno in slavno. Ogersko si je moglo pričakovati takrat lepše bodočnosti in ondi, kjer je zora te lepše bodočnosti napočila, se začenja naša pohlevna povest. Spomladi je. Slovesno kronanje se je v Pečuhu godilo, čversta mladina se je vračala domii. Želja, svoje ljube stariše zopet videti, je vlekla proti domu tudi mla-denča vroče kervi, kteri je bil kot mlad orlic o ti priložnosti pervikrat svoje staro gnjezdo zapustil in se ločil od svojih. Videlo se je iz celega obnašanja mladenčevega, da ima dobro in mirno dušo; njegove bistre oči so v daljavo stermele, kakor da bi hotel tam kaj ugledati. Že štiri dni je bil na poti s svojo maloštevilno trumo, Donavo in Tiso je imel za herbtom ; dan se je nagnil proti večeru in on je ravno prišel do gostega lesovja. V tem hipu je solnce zašlo. »Peter!" pravi mladeneč svojemu strežetu, ki je zraven njega jahal, „ko še enkrat solnce zaide, se odpočijem od dolzega jahanja, in oj! to bo veselje, ko zopet objamem svojo ljubo mater! . . ." Strežetu pri teh besedah solze v oči stopijo. — „Tudi jaz ,'•' pravi, „sem nekdaj to veselje' vžival. . . toda osoda mi je to blaženost zavidala . . . Zdaj imam eno samo mater in ta je domovina, za njo le živim in umerjem; in kedar bode v naši deželi zopet mir, edinost in sloga, tedaj se nadejam, da bodo vaša plemenita gospa mati mene ubogo siroto pri sebi v službi obderžali in da me ne bodo od sebe pahnili." Med tem so prišli v gozdu do lepe trate, ter so sklenili tam prenočiti; konji se lotijo pasti, konjiki pa si zanetijo ogenj, da si kaj za večerjo pripravijo. Mladeneč je oddal svojega konja strežetu in ves zamišljen se je malo od tovaršev ločil; kar zasliši nenavaden milo doneč glas, ki se mu je zdel enak milemu večernemu zvonenju, odmevajočemu se v tihem zraku. Mladenča se polasti želja, do tje prodreti, naj velja kar hoče, od kodar so mu mili glasovi na ušesa dohajali. On hodi naprej za glasom in kaj zagleda ? Pred staro debelo bukevjo na trati sedi sivolas starček ; njegova dolga siva brada ga je še častitljivšega delala in večerna sapa si je z njegovimi lasmi igrala. Zraven njega je sedela cvetoča devica. Njeni černi lasje so se spuščali v lepem redu doli na njene ko sneg bele rame, in pod tanjkim modrecem so se njene deviške persi po malem vzdigale, med tem ko je s svojimi belimi persti strune na arpi prebirala, ki jo je v naročji imela ter s svojim milim glasom lepo pesmico pela. Ta pogled pri lunini svetlobi iu pri večerni tihoti je bil v resnici prekrasen. Podoba zime in spomladi; starec, podoba resnobne zimske enoličnosti, zbujal je v gledalcu nadzemske misli; devica pa, podoba cveteče spomladi, je s svojo nežnostjo in lepoto njegove oči na-se vlekla. Starček ni govoril besedice, in na njegovem gladkem čelu ni bilo videti ne najmanjšega oblaka skerbi ali žalosti; samo kak zdihljej mu je iz njegovih starih persi prišel. Pesem je bila v kratkem času odpeta. Dekle po- i ljubi starčeku roko, oba se vzdigneta, gresta do bližnje j grobne gomile, poklekneta in precej dolgo molita, potem pa mlado dekle lep veaec iz cvetlic spleten na grobni križek položi in — na to odideta. Naš mladeneč, kterega je ta prikazen vsega preši- I nila, šel je neopazovan za njima. Za nekaj korakov se je belila lesena hišica, in pred njo je že sluga na nju j čakal. Na to se je naš mladeneč k hiši približal, vidi, da je v hiši luč in stopi naravnost noter. Prebivalci te samotne hiše so se bili iz pervega prestrašili njegovega prihoda, ali ko so ga videli pohlevnega in krotkega, se je tudi njih strah polegel. „Ne zamerite, častitljivi starček!" začne mladeneč, „da sem se prederznil tako nepričakovano sem priti in vas v ti mirni hiši nadlegovati. Ko smo do gozda prišli, nastopila je noč in treba je bilo tu ostati. Moji tovarši so tu blizo in jaz sem hotel po dolgem jahanji oterp-njene ude malo poravnati, in sem se podal zastran tega sam na sprehod. Komaj sem bil kakih dvesto korakov daleč, kar sem zaslišal milo petje. Badovednost me je gnala za glasom . . . Kar sem tu videl je moje občutljivo serce močno ganilo in ko sem videl, da ostareli oče in mlada hči pri grobu kleče molita, sem tudi jaz nehote pokleknil, svoje roke sklenil in moliti začel. . . Na to sem prišel tu sem-le, da zvem zgodovino te majhne družine, ako se to zgoditi more." »Mladeneč!" reče na to starček, „kar želiš zvedeti, to je razun mene ena sama oseba vedela, in njo zakriva že davno merzla zemlja . . . Jaz čutim, da utegne pripovedovanje moje zgodovine me morebiti stati moje živ- ; ljenje; ker mi moje šibke moči ne dajo, da bi mogel še enkrat zopet čutiti nadloge preteklega življenja; zato sem hotel vse to zakrivati še celo svojim najdražim, dokler ne vidim, da je moja ljuba hči Helena v dobre roke prišla." „Očka!" pravi na to mladeneč, Jaz hočem sker-beti, da pride vaša Helena v dobre roke. Moj dragi oče imajo tudi že bele lasč, oni so kot veliki župan v mirnih časih ne daleč od tod uradovali. Moja mati so gotovo izmed najboljših mater ena; gotovo bodo iz ljubezni do mene pripravljeni, vašo Heleno v hišo sprejeti. — Toda jaz ne umen, kaj govorim ? . . . Jaz hočem raje stokrat se odpovedati svoji radovednosti, kakor pa da bi zastran mene se imela pretergati nit vašega drazega življenja." »Oče moj dragi!" reče na to Helena, in objame s svojimi rokami očeta okoli vratu, „jaz mislim ravno tako; ta skrivnost naj le ostane zakrita; vi pa ostanite mi živi. . . ker brez vas kako bi mogla jaz biti srečna ?" Oče je menda razumel nehote izgovorjene besede svoje hčerke in jo priserčno poljubil na njeno lepo čelo. Mladeneč je hotel tu oditi. »Postaj še malo," mu reče starček, »sam Bog te — 25 — je k nam poslal; ti si tisti, za kterega sem že več let vsaki dan goreče molitve v nebo pošiljal; ti si tisti, kakoršnega sem si domišljeval, da utegne enkrat nam srečo donesti. Veliko let sem že tukaj preživel, popolnoma ločen od sveta; in da si ti zdaj sem prišel, gotovo ni brez volje božje. Hvala bodi tebi, nekeški oče! ker moja nada me zopet tu ni goljfala!" Potem je mladenča objel, in rekel: „Dozdaj sem svojo skrivnost zvesto ohranil, vam pa hočem v kratkem celo svoje življenje povedati... Ko vidim, da bo moja hči srečna, dobivam nove moči. Pridite tedaj kmalo zopet in povem vam vse!" »Modrost življenja je najteža stvar," pravi mla-deneč, „vi častitljivi starček! ste gotovo veliko skusili v svojem življenji, tedaj se bomo veliko od vas mogli naučiti." — To izreče in odide. Bleda luna na jasnem nebu je odhajajočega obsevala, kteri ni slišal niti milozvučnega petja slavčevega, niti šumljanja bližnjega potoka, niti strašnega tulenja divjih zveri; le sam v se zamišljen je naprej korakal in ko je do svojih tovaršev prišel, so že vsi terdno spali. Ko je drugi dan zora napočila, se je majhna truma zopet vzdignila in zvečer je mladeneč prestopil prag svoje domače hiše. Toda pustimo ga nekaj časa, naj se s svojimi starši veseli; med tem pa poglejmo, kaj se v Ogerski deželi godi. II. Slovesno kronanje v Pečuhu je bilo tedaj končano.*) Gejza in Ladislav sta neodvisno vladala čez tretji del Ogerskega unstran Tise. Ali veselja zaželenega mirii nista dolgo vživala; komaj da sta namreč domii prišla, že so prišli poslanci Hervaškega kralja Zvonimira, ki je imel njuno sestro Heleno za ženo, in so ju v imenu njegovem klicali na pomoč zoper Leopolda, Karantan-skega vojvoda, kteri je njegovo posestvo vznemirjal. Kar je Zvonimir prosil, to je dosegel, pravi zgodovina. Gejza in Ladislav sta osebno peljala svoje vojake zoper Ka-rantance, sta slavno zmagala in svojega svaka v njegovem posestvu ugotovila. Tudi v zgornjem delu Ogerskega sta bila ta dva vojvoda zmagovalca. Sosedni Čehi namreč so pogostoma napadali Ogerske meje in iz Trenčinske okolice večkrat seboj odgnali mnogo ljudi in živine. Ali ta njih derznost ni dolgo terpela; kralj Salomon je svoje viteze vkup poklical, nad Češko planil in jim dobro izplačal. Tu se je v nekem mestu prigodilo, da je neki Čeh orjaške postave Magjare zaničeval in na dvoboj klical njih naj-hrabrejše viteze. Magjar, po imenu Bator Opos, čegar ded je bil groznega Kupo umoril, njegov oče pa je pri napadu na Požunj v letu 1052 si veliko slavo pridobil, je s Češkim orjašem dvoboj sprejel in tuli zmagal. m. Nekega lepo jasnega dne je derdrala kočija, pred ktero je bilo čvetero konj vpreženo, proti leseni hiši v lesovji, ktera je bila le malo komu znana. Ne dolgo potem so v hišo čez prag stopili sivolas oče, starikasta mati in pa črerst mladeneč. Pozdravljenje od oboje strani je bilo serčno. Stanovanje je bilo sicer tesno, pa okusno napravljeno. Skerbna Helena je vse storila, kar ji jedilo mogoče, da ni v hiši ničesar manjkalo. *) Tisto noč potem, ko so se pomirili kralj Salomon, Gejza in Ladislav, sredi občnih veselic, je vstal ogenj in palača vsa pogorela. Dva stara očeta sta se začela živo pogovarjati. Predmeta za pogovor jima ni manjkalo; stari ljudje vedo od preteklih časov dokaj mnogih reči povedati. Na zadnje je začel oče, kakor je bil mladenču obljubil, svojo zgodovino pripovedovati. Vsi so pazno poslušali. »Polovico stoletja sem preživel, od kar sem bil odrasel. Vsi dogodki tega časa mi stoje še živo v mojem spominu. Moj oče so bili duhovnik naše stare poganske vere, in so po svoje pobožno živeli kot pogan, malo da ne do smerti. Moja mati so bili že tistikrat kristjana, ko se je kerščanska vera le še na skrivnem oznanovala in širiti začela. Neko viharno noč namreč — tako pravijo — je prišel v našo hišo tujec in je prosil, da bi ga pod streho obderžali, ker je zunaj huda nevihta. Moj oče so bili malo poprej iz doma šli, svojo službo opravljat; ker so pogani menili, da je najpripravniši čas, svojo službo opravljati, kedar huda nevihta buči, in da bogovi takrat najraje prošnje uslišajo. — Ali med tem, ko so moj oče pazili na divjajoči vihar, na strašno gro-menje in na vedno bliskanje, da bi spoznati mogli, ali je njih žertva bogovom všeč, ali ne, so moja mati na altarji svojega serca ogenj prižgali, in od tod je na razvalinah poganstva čisto in dobrodišeče kadilo kerščanske vere proti nebu se vzdigalo. — Tujec, ki je bil le pre-blečen duhovnik, je moji materi nauk svete vere razlagal, iz kterega samega je mogoče zveličanje in pravo srečo zajemati. Evangeljski nauk je tu padel na rodovitno zemljo. Dali so se kerstiti, in njih perva molitev je bila po sv. kerstu ta, da bi jim Bog milost dal, da bi tudi otroka, ki so ga pod sercem nosili, k svetemu kerstu prinesti mogli. Njih želja se je spolnila. Ker-ščanski duhovnik so zdaj kot romar, zdaj kot berač večkrat mojo mater obiskali, in ni treba, da rečem, da so bili vselej ugoden gost. — Na zadnje se moja mati vle-žejo v postelj . . . Nekega dne pridejo kerščanski duhovnik k nam nekako prestrašeni in bolj na skrivnem, kakor druge krate. Kupa, šumoški župan je bil sklical vse tiste, kteri so se svoje stare, poganske vere deržali, in je neusmiljeno preganjal kristjane, posebno pa ozna-novalce svete vere. Moj oče so vodili eno trumo teh us tajnikov. Ravno tisto noč pred dnevom, ko se je odločna bitva bila med kristjani in pogani, porodili so moja mati, in jaz sem bil koj kerščen. — Poganstvo je pojemalo. Kri-stijanstvo je slavno zmagalo, in naš kralj sv. Štefan se je bil krepko poprijel sveto vero širiti. •Moj oče so se bili žalostni domu vernili, in da-si niso več očitno si upali malikom darovati, darovali so jim vendar še na skrivnem. Vse njih veselje in ves njih up sem bil jaz. Zato pa niso opustili, za rano mi vsajati v moje serce ljubezen do stare poganske vere. Večkrat so me seboj vzeli v hladne sence svetih logov, ali pa na brege rek ali potokov, kamor so se shajali ob odločenih dnevih in časih nasledniki stare vere, da so na skrivnem svoje žertve opravljali; navadna žertva je bil lep bel konj, na kterem ni še nobeden jezdaril. Toda vse prizadevanje mojega očeta, me za poganstvo pridobiti, bilo je zastonj. Moje občutljivo serce so veliko bolj ganile mile besede moje dobre matere, ktere so mi z radostnim sercem tolikokrat ponavljali. In tako seje zgodilo, da vkljub vsemu prizadevanju očetovemu nisem kaj maral za surove poganske obrede, temveč da sem bil z vsem sercem vdan zveličalni veri, ktera je dajala sredi neugodnih okoliščin življenja tolažbo mojemu sercu. To vem povedati od svojih otroških let. — 26 — V pervi mladosti sem začenjal skušati žalost in tugo. Moj oče so začeli bolehati. Ravno ko je bila naša hiša do verhunca svoje sreče dospela, prišel jo je bil obiskat nepričakovan gost, ki se smert kliče. Kavno pol leta je bilo, od kar so se bili dali tudi moj oče ker-stiti, kar nas je vse dokaj veselilo'; in od tistega časa je bil pravi nebeški mir med nami. Po pervi nesreči pride kmalo druga. Dva meseca potem smo tudi ljubo mater pokopali. Oh, kako žalostno mi je, se zopet na to spominjati! ... Te nesreče vam popisati nimam dovolj moči" . . . pravi starček živo gi-njen, in debele solze so se mu po licih vlile. »Meni se ni več ljubilo živeti. Malo premoženje, ki sem je po starših podedoval, sem izročil bližnjemu sorodniku, ter sem se proč podal in sem bil vversten med telesne stražnike našega slavnega kralja. V kratkem sem bil kraljev in kraljičin ljubljenec. Večkrat sem bil s svetim kraljem v bojih. Globoko sem v svojem sercu čutil žalost kraljeve družine in celega naroda, ko se je bil vojvoda Emerik v boljšo domovino preselil. Zdi se mi, da še zdaj vidim, kako zraven bolnikove postelje žalostni oče kleče, pa tužna mati in njegova deviška nevesta; med tem ko od zadej dva visoka cerkvena častnika in dva meniha molitve nad umirajočim molijo. Pri vznožji umirajočega je bila postavljena podoba Matere božje; v rokah je imel podobo križanega; oči je imel na pol zaperte; na njegovih ustnicah je bil nadolžen smeh, njegov obraz je bil z nekako prečudno svitlobo obdan; ker so njegove oči v nebo gledale, kamor se je par minut poslej njegova čista duša povzdignila. Zbrani deržavni očetje, velikaši in stanovi so žalostno obdajali spraznjeni tron in do zadnje minute se boljega nadejali. Cela der-žava je bila v globoki žalosti. Blagi kralj je po ti veliki zgubi skerbel za naslednika in njegovo serce je bilo tužno, ko je videl, da ni nobenega iz Arpadovega rodu, kteremu bi zamogel z mirno vestjo izročiti kraljestvo, posebno ker ni bila še kerščanska vera v narodu dovolj uterjena. Naposled je bil Benečanski Peter izvoljen; znal se je namreč prilizovati in hliniti, zato so bili kralj in velikaši ž njim zadovoljni. V poslednjih dneh sv. kralja so velikaši, ki so bili še vedno k poganstvu ze]6 nagnjeni, hotli prekucijo narediti. Tistikrat sem v pervič po nedolžnem terpel. Nekega dne zvečer pride k meni v moje stanovališče eden izmed dvornih uradnikov, ki je bil ob enem ud zarote in mi pokaže pisano povelje, da moram v ječo. Veržen sem bil tedaj v ječo. Isto noč se je zavratnik notri do postelje primuzal, na kteri je bolni kralj ležal; že je svoje ojstro bodalce povzdignil, ko je sv. Štefan v svoji nezavednosti te besede izustil: „Ako je Bog za-me, kdo je zoper mene?" Pri li priči se prestraši hudobni zavratnik, bodalce mu pade iz rok, poklekne pred sv. kralja, ki se je ravno prebudil in ga je milosti prosil. Potem je odkril zaroto in povedal, da sem jaz po nedolžnem v ječo zapert. Še tisto noč sem bil zopet iz j?če izpuščen. Po smerti sv. Štefana sem ostal v službi kraljice Gizele, ki je hotla svoje dni preživeti v Vesprimskem samostanu; ali hudobni Peter, ki je skoraj le po njej kralj postal, je njen mir kalil s svojim nevrednim po-čenjanjem. Ona se je tedaj v Ostrogon podala, mu očitala njegovo hudobno ravnanje in opominjala, naj se poboljša, ker utegne sicer narod se nad njim maščevati. Peter je bil zastran tega hud in jo je dal najpred v Vesprimskem samostanu zapreti, pozneje pa jo je dal po nasvetu svoje matere in svojih svetovalcev v en grad zapreti in varovati od tujih stražnikov. Proti koncu svojega življenja me je kraljica dala poročiti z bogato in lepo gospo in je hotla mi tako po-verniti za to, da sem jej zvesto služil. Ali to srečo sem le malo časa vžival, ker je bila naša domovina po smerti sv. kralja, pod njegovimi nevrednimi nasledniki, neprestano ognjišče prekucij in znotranjih borb. Nasledovalci poganske vere so zgrabili to lepo priložnost, so vse hudobne spravili na svojo stran, pa so začeli neusmiljeno preganjati duhovnike in sploh kristjane. Zato so hotli že Andreja, ki se je bil približal mejam naše domovine, za svojega kralja spoznati, ako bi ž njimi potegnil, da novo vero uniči. V tem času se je veliko kervi prelilo. V tem divjem preganjanji je krono mučeništva dosegel tudi Čanadski škof, sv. Gerhard, eden najslavnejših kin-čev tedaj šnje magjarske cerkve. Ti ustajniki so mi skalili moj mir, mojo srečo. Neko tiho noč so prišli k meni, in terjali, da se pripravim, da bom, kot sin poganskega duhovnika, dolgo že opuščene poganske žertve jim opravljal bogu vojske na čast, ker mislijo v kratkem velik praznik obhajati; rekli so, da mi prizanašajo le zastran mojega rajnkega očeta; ako jim pa po volji ne storim, da me umorijo. Moja ljuba žena je, te besede slišavši, strašno vsklik-nila v zraven stoječi sobi, ker je moj značaj dobro poznala, in je vedela, da svoje svete vere ne pustim in ne zatajim, tudi če me mučijo in umorijo. Zato se je bala, da jim ta svoj sklep naravnost razodenem, in da me na to ustajniki koj ubijejo. Toda še predno sem kaj odgovoril, mi je pervi med njimi rekel, da mi pustijo dva dni premisleka, potem pridejo zopet k meni. — In tako so odšli. Moja žena je bila omedlela. Meni ni bilo nič treba premišljevati. Vse negibljivo i premoženje sem izročil enemu sorodniku moje žene, s pogojem, da ima vsako leto dohodke izročevati tistemu, i ki mu bo moje pismo pokazal; jaz z ženo in z zvestim služabnikom sem se podal v južne kraje naše domovine, in sem mir in pokoj našel v tem lesovji. Od tistega ; časa živim tukaj mirno in srečno, daleč od posvetnega i hrupa, in neznan vsem. Z Bogom se zmirom pečam, in z našo domovino, in prosim v molitvah Boga za blagor naše ljube domovine. Tretje leto mojega tukajšnjega bivanja sem veliko srečo vžil. Moja draga soproga mi je zalo punčiko povila. Nekaj let potem me je Bog zopet obiskal, toda ta-krat mi ni nič prinesel, ampak vzel mi je k sebi mojo I drago ženo. Oh, kako žalosten sem bil takrat ? . . . tega : vam ne morem dopovedati. Pomiril sem se s tem, da j sem mislil: Volja božja je; ker smo dobro iz roke božje I prejemali, zakaj bi hudega ne sprejeli? Tukaj blizo mala gomila in majhni križ nad njo kaže mesto, kjer je pokopana, kamor hodim vsak I večer s hčerjo; ona s svojimi nedolžnimi pesmi mojo dušo do neba povzdiga, in tedaj se čutim tako srečnega! ... Na to molim pri grobu, in moja ljuba Helena položi na križ nov cvetličen venec namesto poprejšnjega velega. — To je v kratkem cela moja zgodovina." Te poslednje besede je dobri starček s pojemajočim glasom izgovoril. — Želel je svojega v terpljenji uter-jenega duha mladima vdihniti, ker se je zdelo, da njegovo telo mu v kratkem ne bo več služilo. Dan se je bil močno nagnil. MladenČevi starši, kakor je bilo obljubljeno, so Heleno vzeli za svojo hčer in zaroka se je veršila. Stari so se samega veselja jokali. (Konec prih.) — 27 — Stara baba. (Šaljiva narodna pesem; zapisal v Cresnicah v celjskem okraji Anton B e z e n š e k.) Stara baba gobe zanje, Ded korenje pleje, Gospodinja kokljo molze, Birt pa repo veje. Hči po vertu žabe pase, Sin pa polže strela, Hlapec v verti redkvo zlaga, Dekla mu podaja. V verti stoji lipica, Sredi Koratana; Not' je lepa senčica, Ko zmerom solnce sije. Not' je lepa mizica, Oj, mizica rumena; Okolj stojijo stoleci, Ko noben noge nima, Na njih sedijo muškre *) tri, K' nobena igle nima, Šivajo in digajo Koroško konopljino. — Po cest' prijezdi mlad gospod, Na rami konja nese; Za njim pa pride kmečki sin, Ki v torbi noge nese. Za njim pa gredo trije psi, Nobeden glave nima, Pa buhajo in lajajo Noben pameti nima. Majniku v pozdrav. Pozdravljam te, cvetoči maj! Pozdravljam te mladostni raj! Obilno r&di mi cvetlic, Ne zgini še iz mojih lic! — Se zveseli otožni svet, Ko majnik tvoj zadije cvet, Ti serca vžigaš presladk6, Mi daješ up, — vedriš ok6! O kinč pomladi, majnik moj! Milotno dije cvet mi tvoj, V spominu v nježno mi mladost Kazsiplješ cvetje — slast, radost. Oj cveti, cveti dolgo še Mi lepi majnik, prosim te! Pozdravljal bodem te vsigdar O majnik moj, o rajski dar! — Kadoslav Silvester. *) muškra = šivilja. Napoleon se je ločil in zaročenje z av- veliko svečanostjo v Napoleon Bonaparte, cesar francoski. (Spisal Fr. Jaroslav.) (Konec.) Ni mogoče, da se na tem mestu opišejo vse Napoleonove vojske od 1804—1812. 1. V tem času je on verlo mnogo potov pobil mnogo tisoč svojih neprijateljev, prilastil si je veliko dežel, zrušil je mnogo vladarskih prestoljev, podaril jih je svojim bratom, sorodnikom in prijateljem. Najznamenitejšo zmago je dobil pri Ulmu, kjer je avstrijskega generala Maka prisilil, da se mu je udal s 25.000 vojakov 1805. L, pa pri Avsterlicu, kjer je popolnoma potolkel rusko in avstrijsko vojsko 2. dec. 1805. 1. Ruska vojska se je z navadno hrabrostjo bila, a se vendar ni mogla upreti močnemu in izurjenemu vojevanju Francozov, in naposled se je hotela umekniti preko zamerznjenega jezera. Napoleon da s topovi led razbiti in tako je poginilo nekoliko tisoč izverstne ruske vojske. V miru, ki je bil potem v Požunu sklenjen, izgubila je Avstrija Beneško, Tirolsko in nekaj zemlje na Nemškem. Pri Jeni razbil je Napoleon prusko vojsko 14. okt. 1806. 1., in kmalo potem 7. in 8. febr. 1807. 1. premagal je pri Ilovu (Eylau) ostanke pruske vojske, ka-terej so tudi Rusi došli na pomoč in tako je v enem mahu uničil prusko silo. Pri Wagramu razbivši Avstrijce 1809. i. prisilil je cesarja Franca, da mu da svojo hčer Marijo Luizo za ženo. od Jožefine, ker mu ni rodila s;na strijsko princezinjo se je slavilo z Parizu 1810. 1. Napoleon skleni vsi z Rusko mir v Tilzitu 1807. L, imel seje še vojskovati samo s Španjci in Angleži. Španjci vstanejo na orožje, da branijo svojo narodno neodvisnost, ker Napoleon je bil prisilil spanjsko vladarsko rodovino, da se je odrekla prestolju in je postavil svojega brata Španjskej za kralja. Na tisoče francoskih vojakov so pobili Španjci; celi spanj ski narod seje vzdignil na orožje; vsa Spanjska je bila eno veliko bojno polje. Zastonj je Napoleon pošiljal svojo najboljšo vojsko s svojimi naj-hrabrejšimi generali. Španjci so bili premagani, a ne pokorjeni. Razbiti na enem mestu, napadali so z orjaško hrabrostjo svoje neprijatelje na drugem mestu, oni so prenašali največe težave, prezirali so smert in bili so srečni, kedar so mogli izliti nad neprijateljem svojo kervavo osveto. Španjci so jasno pokazali, da se narod, navdušljen s svojim ponosom in braneč svojo svobodo in deržavno neodvisnost, more dolgo let in z vspehom ustavljati največej neprijateljskej sili, daje tak narod nepremagljiv. Španjcem so v vojskah proti Francozom znatno pomagali Angleži, najhujši Napoleonovi nepri-jatelji, ki so razorili francoske ladije, ki so uničili francosko morsko tergovino, ki so se z vsakim mogočim načinom trudili, da Napoleonu pridobe novih neprijateljev in ki so sila zlata potrosili, da uničijo Napoleonovo silo. Vsi poskusi Napoleonovi, da zlomi angleško silo, ostali, so brezvspešni in bili so glavni povod, da je Napoleon tako berzo pal, kakor je tudi berzo do največe sile se povzdignil. Razen Spanj cev in Angležev je še edina Ruska dosti močna, da se je Napoleonu mogla vstavljati, ker ona še ni nosila jarma njegovega gospodarstva. Ruska, dasiravno so Francozi njene vojske včasih premagali, katere je pošiljala na pomoč Avstrijskej in Pruskej, stala je vendar nepremagana v polnej svojej moči, ter je samo čakala ugodne prilike, da svojo silo porabi sebi na korist, ugnje- — 28 tenim evropskim narodom na rešenje, neprijatelju svojemu pa na propast. Prijateljstvo, katero je na tilsitskem miru 1807. 1. uterdil z Napoleonom ruski car Aleksander, trajalo je nekoliko let, in se je pretergalo v polovici 1812. 1. Napoleon je zahteval, da Ruska preterga vsake zveze z Angleži, in da Angležem zabrani tergovati z Rusko. Car j Aleksarder ni mogel ali pa ni hotel na to privoliti, ker to bi kazalo, da on javno prizna Napoleona za svojega gospodarja. Napoleon napove" tedaj Ruskej vojsko in začne se pripravljati na boj z veliko Rusko, katero je on sam priznaval za svojega dostojnega neprijatelja. Napoleon je nabral neizmerno vojsko, 650.000 ljudij, in z i najboljšo vojskino pripravo in s 1200 topovi je krenil na pot proti velikemu slovanskemu carstvu. V Napoleo-novej vojski, razen Angležev, so bili vojaki V3eh druzih narodov. Vsi ti skupaj pod verhovnim poveljstvom sa- i mega francoskega cesarja Napoleona krenejo proti Ruskej, da zlomijo njeno silo, da ponižajo ruski narod, da uničijo rusko deržavo. Junija meseca 1812. 1. prestopila je ta strašna moč reko Njemen, stopila v rusko carstvo, in s tem se je začela v svetovnej zgodovini znamenita Napoleonova vojna na Ruskem. Bilo je vojvodov v starih časih, ki so toliko in še večo vojsko pripeljali na bojno pelje, ali do Napoleona še ni bilo vojske tako ustrojene, oskerbljene in izučene, kakor je bila njegova vojska, ka- j tero je pripeljal na Rusko. Kdo bi bil takrat samo pomislil, da se bo ta neizmerna vojska v nekolikih mesecih silno zmanjšala, da bode ta sila razvejana kakor prah. Ruski vojskovod je hotel popolnoma uničiti francosko vojsko in zato ni hotel se spuščati s Francozi v boj varovaje svoje vojake, da bo s svojo neopešano silo udaril na neprijatelja, kedar bode ugodna prilika. Rusi so se ogibali velike bitve, oni so stopinjo za stopinjo prepuščali neprijatelju, ki je jih vedno po malem napadal , ali kraj, skozi katerega so se pomikali, opustoše-vali so Rusi; mesta in vasi in vso hrano so požgali, stanovalci pogorelih mest pa so šli za umikajočo se vojsko proti s ve tej Moskvi, da je tako neprijatelj v svojo last dobival zgolj opustotene pokrajine. Prosti ruski vojaki niso mogli razumeti, zakaj mu se ne postavijo nasproti, zakaj se umikajo neprijatelju,, ker bi bili radi se sprijeli s Francozi, in so začeli nezadovoljni biti z verhovnim vojaškim veliteljstvom. Pri mestu Smolensku se vstavi ruska vojska, Napoleon je tega komaj čakal, ker se je bil že jezil, da se mu Rusi umikajo, in zato, ko je ugledal rusko vojsko, zaklical je: „Komaj je jih došla mala pest." Napoleon se je nadjal, da se bodo ! Rusi pod zidinami svojega mesta spustili v boj, pa se je prevaril v upanju, ker Rusi so sklenili mesto braniti samo toliko časa, da se izselijo vsi stanovalci, in se izpraznijo magazini, ki so bili polni hrane. Francozi so napadli z veliko vnemo Smolensk, toda Rusi so jih dobro odbili. Po noči, ko so se stanovalci izselili, in ko je iz magazinov bilo izneseno vse, kar bi moglo neprijatelju prav priti, zapali ruska vojska celo mesto, in pri svetlosti, katero je razprostiral ogenj zapaljenega mesta, krene dalje proti Moskvi 18. avg. 1812. 1. Veča je bila bitev pred sveto Moskvo na malej rečici, katera se tudi veli Moskva. Napoleon je pred bi-tevjo v kratkem nagovoru ohrabril svojo vojsko, opomi-novaje jo slavnih zmag, katere je doslej izvojevala, in katerim bode krono na glavo postavila z mago nad Rusi. Rusi, stoječi pred zidinami svojega svetega mesta bili so navdušljeni: poginiti ali zmagati. Eno in drugo bilo je njim enako slavno. Boj se je bil vnel 5. sept. Obe vojski ste se borili z nepopisljivo hrabrostjo, vsaka je gledala, da nabije svojega nasprotnika, obe ste pokazali, da bolj spoštujete slavno smert, nego beg. Vsak vojak je bil za-se odličen junak. To je bila strahovita bitev, kakoršne se redko dogode. Rusi so odstopili nadmoči neprijatelj-skej. Bojno polje je pokrivalo 70.000 vojakov ruskih in francoskih. Pred nasipi je ležalo vse navskrižema od-terganih rok in nog in druzih udov, in tudi jame so bile prenapolnene z ranjenimi in mertvimi. človek se ! kar zgrozi, kedar pomisli, koliko tisoč ljudij zgubi življenje, kedar so vladalci svojeljubci, in kedar vladajo med njimi gadne strasti. Napoleon se je nadjal, da bo v velikej in svetej Moskvi napisal pogoje miru ruskemu čaru Aleksandru. Napoleon je obetal svojim vojakom, da bodo v Moskvi dobili ugodnih stanovanj za zimo, da se bodo v Moskvi odpočili velikega truda, neprestanega popotovanja in vo-jevanja, da bodo v Moskvi našli obilno hrane, odeje, in da bodo zadovolili vse svoje potrebe, in da se bodo z bogatim plenom kmalo povernili v svojo očetnjavo. On zapovč, da vojska krene proti Moskvi, in ko so se francoski vojaki popeli na višine, s katerih se je mogla Moskva lepo pregledati, radostni so začeli-klicati: »Moskva, Moskva!" In zares so se morali čuditi in radovati Moskve utrujeni vojaki francoski, ko po trimesečnem popotovanju ugledajo veliko mesto, v katerem je bilo nasuto obilo blaga iz Evrope in Azije, v katerem so stala odlična poslopja in siromašne koče, v katerem je bilo neverjetno veliko cerkva in kapel, zunaj okrašene z visokimi zvoniki z bakrom pokriti in bogato pozlačeni, kjer se je vzdigoval ponosni Kremi, ogromna palača ruskih čarov. Moskva je bila edina nada francoskemu cesarju in njegovej vojski. Napoleon se je približal carskemu mestu, toda se je čudil, da mu ne pridejo naproti nikaki poslanci, da bi prosili, naj čuva mesta in imetja. Mestna vrata so bila široko odperta, nikjer ni bilo videti žive duše. Nekoliko hrabrih častnikov je šlo v mesto, in ti so donesli glas, da v mestu ni žive duše, da se vidi, kakor da so vsi stanovalci izmerli. Napoleon gre" v žalostnej slutnji in tihoti v mesto, jek konjskih kopit in topov so bili edini glasovi, ki so spremljevali vhod francoske vojske v Moskvo. Napoleon se nastani v carskem Kremlu, ostala vojska gre po hišah, po katerih, in po cerkvah, najde neizmerno blaga. Francozi so se začeli z bogastvom tolažiti, ki so ga našli v praznem in opuščenem mestu. Toda po noči pokaže se ogenj na treh različnih krajih v mestu, in se je širil na vso moč berzo. Na dveh krajih so zadušili vojaki silni ogenj, pa se je zato tem bolje razprostiral na tretjem mestu. Drugi dan se je začel pokazovati ogenj po domeh, po katerih nobenega živega ni bilo, v kratkem času se zlije sveta 4 Moskva v ognjeno morje. Napoleon je sedaj previdel, da so Rusi sami zapalili svoje prestoljno mesto, in da jim ni žal same svete Moskve, da le njega uničijo. Grof Rostopšin, glavar v Moskvi, izpustil je do 2000 hudodelcev iz ječ, dal jim je smole, bakelj in druzih vnetljivih stvarij, in jim je zapovedal, da zapalijo mesto tedaj, kedar se sovražniki v mestu vstanove. Skozi okno na Kremlu je gledal Napoleon strahoviti ogenj, in je govoril: „Jeli mogoče, da so to oni sami učinili ? Kaki so ti ljudje!" Tretji dan je obdajal ogenj skoraj od vseh stranij Kremi, samo po enej ozkej ulici se je še moglo iz Kremla iziti. Še malo, pa bi bil Napoleon zapert v plamenovem morju. V največej naglici pobegne Napoleon iz Kremla; mnogi vojaki, hlepeneči za blagom in bogastvom, postali so žertva svoje grabljivosti, strašno smert so v ognju našli. Celih šest dni neprenehoma je gorela Moskva, sedmega se je polegel ogenj. Nekedanje — 29 — neizmerne Moskve videle so se strašne razvaline. Samo deseti del velike Moskve se ni spremenil v prah in pepel, vse ostalo bile so same razvaline, katere gledati bilo je strah in žalost. Požar Moskve je uničil zares staro prestoljno mesto ruskih čarov, sveto mesto ruskega naroda, mater vseh ruskih mest, zraven je pa tndi zlomil silo neizmerne močne vojske francoske, in bil je grob Napoleonovej voj-skinej sreči. Napoleon je sedaj nagovarjal čara Aleksandra, da se pomiri, toda ruski car ni hotel miru, Rusi so rekli, da se je za-nje še le začela prava vojska. Napoleon je bil v neljubih okolnostih. Ljuta severna zima je kakor oster nož približevala se z berzimi koraki. V Moskvi v sredi razvalin se francoska vojska ni mogla vstanoviti, ker bi bila tu vsa poginila do poslednjega moža zavoljo gladu. Napadati Rusov tudi ni bilo varno, ker se je francoska vojska zmanjševala od dne do dne, ruska vojska pa je neprenehoma rastla, in razserdenje ruske vojske kakor ruskega naroda bilo je od dne do dne vse veče in veče. Rusi so se hoteli kervavo osvetiti sovražniku, ki se je prederznil stopiti na sveto rusko zemljo, ki je poklal na tisoče ruskih vojakov, ki je bil vzrok, da je izgorel Smolensk, da je v prah in pepel se spremenila sveta Moskva. 19. okt. 1812. 1. oberne Napoleon svojo vojsko, da se verne na Francosko. Ruska vojska je stopala Francozom koj za petami, ki so se morali boriti za vsako stanovanje, za vsaki hleb kruha, ki brez boja niso mogli ne hoditi, jesti, piti in spati. Spočetka novembra je padel pervi sneg, in s tem je nastal ljut mraz, ki je odslej v zvezi z gladom in napadanjem ruske vojske, osobito hrabrih kozakov, silno začel ukon-čevati francosko vojsko, od katere se je pred nekoliko meseci mislilo, da je zmožna celi svet podjarmiti. Lepo število francoskih vojakov in konj je zmerznilo, veliko je jla poginilo gladu, veliko je jih pokončalo rusko orožje. V predelu mesta Vilne je bilo do 70.000 trupel, na spomlad pa, ko se je začel sneg tajati, našli so do 250.000 nezagrebenih trupel. Francoski vojaki na svojem povračevanju niso imeli potrebne obleke, nego so se zavijali v naplenjeno platno, ki jih pa ni moglo braniti ostre zime. Primorani so bili po snegu popotovati, v snegu počivati, v snegu jesti in piti, in se je zato pogostoma pripetilo, da je vojake, počivajoče v snegu, zametel drobni sneg. Ogrevati se niso mogli nikjer, zato so se radovali, kedar so kje našli suhih derv, ki so bolj dim dajale, kakor grele. Živeli so o poginolih konjih, katerih so po potu našli. Konjiki so ostali brez kcnj, pešci so pometali svoje telečnjake proč, topničarji so popustili topove, vsak je skerbel, kako da reši svoje življenje. Naposled dojdejo francoski vojaki do reke Be-rezine. Po prebrisanosti francoskih generalov postavljena sta bila dva mosta za prehod vojske preko reke. Rusi se zažen<5 tu na Francoze, ki so derli v tropah čez mostova, tako da se eden polomi, in na tisoče Francozov potoni v Berezini, po katerej je plavalo vse polno trupel francoske vojske in ledenih ploš. Pri Berezini je poginilo blizo 30.000 vojakov. Od vojske, katera je pred kratkem imela do milijona ljudij, rešilo se je samo nekaj tisočev, in tudi ti so bili v najslabšem stanju. Tako se je končala strahovita Napoleonova vojska na Ruskem, tako se je uničila velika armada, kakor so Napoleonovo vojsko imenovali. Ko je Napoleon došel na'Poljsko, pustil je svojo vojsko poveljstvu svojih najznamenitejših generalov, on sam pa je na saneh hitel v Pariz, da bi nabral novo vojsko, da bi se pripravil za nove boje. Ni še imel dosti slave, ni se še prelilo dosti ljudske kervi, ni še prišel čas, da se narodi pomirijo po tolikih strahovitih dogodbah. Napoleon je res nabral kaj hitro na Francoskem novo vojsko, in zadobil je nekoliko slavnih zmag nad svojimi nasprotniki, toda vse te zmage niso mu mogle pnverniti prejšnje slave in sile. Rusom se pridruži pruski kralj, ki je svoje ljudi in vse ostale Nemce pozval na orožje proti Francozom, in temu pozivu pruskega kralja so odzivali Prusi in ostali Nemci z veliko radostjo, mladi in stari, učeni in neučeni, meščani in kmetje, bo-< gati in ubožni so se pripravljali na vojsko. Rusom in I Prusom se pridružijo potem Švedi, Angleži pa so bili že itak Napoleonovi stari sovražniki. Vladalci Ruski, Pruski, Švedski, Avstrijski in male nemške deržave uter-dijo med sebd zavezo, in občno vojsko imenujejo zavez-! niško vojsko. Tudi Napoleon je nabiral na Francoskem | novo vojsko, in pal je na Nemško. Leta 1813. so se ! večidel pripravljali za odlični boj, le tu pa tam je bila ! kaka mala bitev, kjer so premagali zdaj Francozi, sedaj zavezniki. Najslavnejša in naj veča bitev bila je 16—19. okt. 1813. 1. pri Lipskem, v katerej so zavezniki po kervavem boju, ki je trajal tri dni, pobili Francoze. j Napoleon se pomekne preko Rene na Francosko, da j nabere nove vojske, toda zavezniki jo mahnejo za njim, i in sklenejo pridreti v Pariz, in v sercu Francoske uter-diti mir. Angleži pod svojim generalom Wellingtonom pridejo preko Pirenej in padejo na Francosko, pruska vojska je osvojila Holandijo, zavezniki pa so stopali proti Parizu. En oddelek francoske vojske je premagan, in zavezniki so v Parizu 31. marca 1814. 1. Parižani, želeči miru, pozovejo na Francoski tron pregnano bourbonsko vladarsko rodovino. Napoleon se je odrekel prestolju na korist svojega sina, in odšel je na otok Elbo, katerega so mu zavezniki dali, da ž njim dela kakor neomejeni gospodar. Napoleon je bil na Elbi samo leto dni. 1. marca 1815. 1. dojde nenadoma s 1000 svojih starih vojakov na Francosko. Narod ga sprejme z navdušenjem, vsa vojska grš na njegovo stran. Ko vidi kraljeva hiša, da je narod ne ljubi, pobegne na Angleško, Napoleon pa dojde že 20. marca v Pariz. Vso Evropo je pretresel glas, da je Napoleon zapustil otok Elbo, da je odšel na Francosko, in da je brez kaplje kervi osvojil vso Francosko. Zavezniki v Beču zbrani zavoljo dogovora, kako da se ustrojijo evropske deržavne zadeve, čuvši za Napoleonov dohod na Francosko, mahoma odpošljejo svojo vojsko proti njemu. Pri Vaterlou 18. jun. 1815. 1. zgubi Napoleon glavno bitev. Bliicher in Wellington polomita vojsko francosko, Napoleon gre v Pariz, odreče se drugi pot cesarskemu prestolju na korist svojega sina, in gre" na neko angleško vojno ladijo, da se odpelje v Ameriko. Bourbonom se poverne francoski prestolj, Napoleona pa pošljejo na oddaljeni, kameniti in nezdravi otok Šent Helena, kjer je ločen od svoje rodovine, oddaljen od Evrope, odtergan od svojih malikovalcev, vojskinih to-varšev, kamor ga je spremilo le nekoliko najudanejših prijateljev, žalostno preživevši šest let, umeri 5. maja 1821. 1. Njegovo truplo so prenesli 1840. 1. v Pariz. Tako je končal Napoleon, brez sumnje največi človek svojega časa. Kralj Mida v mongolski obleki. (Mongoljska pravljica; spisal Andrejčekov Jože.) Obče je znana starodavna mična pravljica o frigiškem kralji Midi, ki je imel oslovska ušesa. — Čudno je, da živi pravljica, enaka onej staro-gerškej, še dan današnji pri Mongolcih, le da je nekoliko predrugačena. Glasi pa se tako-le: O davnih časih je živel v černej Kini, na Indiški vzhodni strani, kralj po imenu Daibang, ki je imel samo enega sina. Ta sin se ni prikazal ljudem ne enkrat ne, odkar je nastopil vladarstvo. Vsaki dan so mu morali pripeljati zalega mladenča izmed ljudstva, ki ga je česal, potem pa ga je kralj koj umoril. Ko je leto in dan tako ravnal, pride slednjič versta na edinega sina neke stare žene. Ta v stiski zarad proteče jej zgube, obleče sina v novo obleko, vmesi moke z mlekom svojih lastnih persi ter speče bobe, ki jih sinu v nedrije vtakne. „Kedar boš kralja česal," pravi mu, „jej neprenehoma te bobe, to te morda reši." Mladeneč gre h kralju, in ko mu je z zlatim glavnikom lase česal, vidi, da ima kralj oslovska ušesa. To je bil vzrok, zakaj je dal kralj vsacega mladenča umoriti ; bal se je namreč, da ne bi dalje pravili, kar so pri njem zapazili. Cesaje ga pa je povžival mladeneč neprenehoma one bobe. To zapazi kralj ter praša: „Kaj pa ješ?" — „Kajževo potico," pravi mladeneč. „Daj še meni nekoliko," prosi ga kralj. Mladeneč mu da, in kralj pravi, ko je povžil bob: „Duh in okus je kaj prijeten, s čem pa je vmešeno?" — »Moja mati so vmesili z mlekom lastnih persi termi spekli bobe." Kralj si misli: „TTuioriti ga ne smem; kako bi bilo to mogoče učiniti? vživala sva obadva mleko ene matere, in bilo bi zoper naravo svojega žlahtnika umoriti." Mladenču pa pravi: „Jaz te ne bom umoril, ali da imam oslovska ušesa, ne smeš razodeti nobenemu človeku." — »Nikomur, o kralj," pravi mladeneč, »ne bom povedal." — „Tudi svojej materi nikar ne pravi; če skrivnost komu izdaš, bodem te umoril." Potem ga odpravi. Živa duša ni tega zvedela. Mladeneč se verne domu. Mladenče pa, ki so potem kralja česali, ukazal je ta, kakor prej, umoriti, in vsi ljudje so blagrovali čude se sina stare žene. Vsakteri ga je vprašal: »Kako pa se je to vendar zgodilo?" Pa niti svojej materi, niti komu drugemu ni le pičice razodel. Ko le nikomur ni hotel razodeti, da so ušesa kraljeva veča, nego druzih ljudi, zboli mladeneč zel6 nevarno, ker mu ta skrivnost ni dala v persih miru in pokoja. Niti zdravila, niti žertve, niti druge poskušnje niso nič pomagale. Bil je blizo smerti; pokličejo še zdravnika, ta potipa žilo in pravi: „Tvoja bolezen ni nič druzega, nego duševna bolest, tu zdravila nič ne pomagajo; edina otetba je ta, da izustiš in drugim razodeneš , kar te teži." Sedaj so ga nadlegovali vsi pričujoči: „Ce ti teži kaka skrivnost sercč, razodeni jo koj; če umerješ, komu boš potlej povedal?" Mladeneč pa je tajil, da nima nikakoršne skrivnosti in molčal je, kot prej. Še le pozneje razodene svojej materi, ki ga je prosila: „Jaz sicer res vem neko skrivnost, ali ne smem je izdati, sicer me kralj kaznuje." — „če je takisto," odverne mati, »pojdi v puščavo in izgovori to skrivnost v luknjo v zemlji ali pa v špranjo kake skale ali drevesi, potem ozdraviš. Sin gre in pride do veveričine votline; v to zatrobi: „Naš kralj ima oslovska ušesa!" to ponavlja večkrat zaporedoma, in bil je zdrav. Pa veverica v votlini cula je njegove besede, raznesla jih dalje, in razširile so se po vetru do kraljevih ušes. — Ta pozove mladenča k sebi, ker le ta je moral biti izdajavec, ter ga nagovori: »Zapovedal sem ti, da molčiš; se je li približala ura, ko si razodel skrivnost?" — „Nikomur," zaterjuje mladeneč, »nikomur nisem doma le najmanjšega povedal." — »Nekomu si moral povedati," odverne kralj, „ker one tvoje be- sede sem zvedel; kako bi jih bil mogel čuti, ko ne bi jih bil ti govoril?" Sedaj pove mladeneč natanjko, kako se je to zgodilo; „jaz sem le v veveričino votlino to govoril," pristavi, »sicer nisem nikomur nič razodel. Veter je moral te nesrečne besede raznesti, kdo bi jih bil mogel sicer razodeti ?" Potem pravi kralj: „Naj že bo, kakor hoče, jaz sem res te besede po vetru zvedel;" in k njemu se obernivši nadaljuje: »Morda veš za moja oslovska ušesa kako pokrivalo?" Mladeneč odgovori: »Če bi hotel ti, premogočni kralj, moj sovet ubogati, dalo bi se kaj storiti." — »Le povej mi to pripomoč," odverne kralj, „bom videl." In mladeneč prične: „Premogočni kralj, daj si narediti za svojo glavo kapo, in sicer na obeh straneh z uhali, da ti ušesa pokrije, in deni jo na glavo. Vsem drugim, ki se ti približajo, bode se potem spodobno zdelo, da se tudi oni enako opravljeni pred te prikažejo." Kralj poterdi ta sovet. Vsi so ogledovali kapo čude" se, ter jo hvalili in povsod je bila ob kratkem vpeljana. Ker ni nihče vedel, da ima kralj oslovska ušesa, 1 prišla je kapa v navado; z imenom uhalka bila je povsod znana, in odslej so nosili pervi služabniki Daibang-Kanovi takove kape. Mladeneč je postal minister, in odslej bila je vsa morija pri kraji; vse ljudstvo pa si je zel6 opomoglo, ter se množilo v bogastvu in božjem blagoslovu. Delitev dedšine. (Prosto po serbskem poslovenil Merovčkov Prostoslav.) Komaj se prikaže zgodnja danica na sinjem, jasnem nebu, že jo, hudovaje se, pita mila luna: »Kje si se mudila toliko časa? Kje si bila vse tri dnove?" Odgovarja jej danica: „Mudila sem se nad Belgradom, in gledala, kako sta si brata Jakčiča, Dmeter in Bogdan delila očetovo lastnino. Lepo sta se pobotala za vse, lepo si razdelila dedšino; le za vranca in sivega sokola se prepirata. Dmeter, starejši brat, zahteva obadva, a i Bogdan mu neče priznati ni sokola, ni vranca." Zarano, ko se je stoperv zaznal beli dan, zasede Dmeter berzonogega vranca, vzame sebč sivega sokola, | ter odjezdi na lov. Odhajaje pa zakliče svojej soprozi, rekoč: „Angelija, moja draga, otrovaj mi brata, če ne, nikedar me več ne vidiš na belem dvoru." — To za-čuvši se Angelija ožalosti ter premišlja: »Kaj mi je storiti siroti ? Ako zavdam svaku, učinim strašno hudobijo ; ljudje bi kazali za menoj ter djali: Glejte hudobo, ki je otrovala lastnega svojega svaka! Ako pa ne storim tega, ne poverne se mi nikedar več mili mož na I beli dvor." Kar si eno izmisli. Vzame zlato, z dragimi biseri okovano čašo, kojo jej je bil oče podaril na nje poroke ; dan, teče v spodnjo klet ter napolnivši jo do verha z i zlatorumenim vincem, nese jo svaku. Poklonivši se do tal, poljubi mu roki ter pravi: „To čašo, dragi svak, z : zlatim vincem, ti darujem; podari mi zanjo sivega sokola in vranega konja!" Ginjen jo usliši Bogdan. Dmeter pa dirja ves dan po gozdu, a ne more ni- ¦ česa zaslediti. Že zvečer prijaha do zelenega jezera, na katerem se veličastno ziblje zlatokrila utva. *) Berzo | izpusti Dmeter sivega sokola na-njo. Pa ko jo sokol hoče ugrabiti, ga zlatokrila utva bliskoma popade za desno krilo, pa mu ga vlomi. Vide, kaj se godi, verze Dmeter *) Utva se imenuje neko pleme rac. — 31 — naglo obleko raz sebe. ter skoči v zeleno jezero, da sivega sokola otme pogube. — „Kako ti je pri sercu brezi desnega krila, zvesti sokol moj?" ga pita. „Baš tako, kot bratu brezi brata." Dmeter se strese; spomni se, da mu je zdaj-le soproza otrovala brata. Zavihtivši se na silnega vranca jo udere proti domu. — Pridirja do necega mosta; spodbode konja, da bi z enim skokom preskočil, — a vranec skoči na most, ga predere ter si vlomi prednji nogi. Naglo sname Dmeter sedlo raz njega, ga obesi na perni buzdovan*) ter zavihtivši si ga na herbet, hiti peš proti Belgradu. — Komaj dospe domov, že zakliče svojej dragi soprozi: „Angelija nisi li zavdala bratu?" A ona mu odgovarja: „Ne, dragi moj, temuč spravila sem ta z Bogdanom!" Smešnice. * Neki imeniten gospod je slonel na oknu kraljeve palače in videl, da mimoidoči kmet svojega osla neusmiljeno pretepa. Zakričal je zategadelj na kmeta: „Gumpec, ne pretepaj osla tako sirovo, saj boš ubogo živinče ubil." Kmet povzdigne svoje oči ter pravi: „Ne zamerite mi, žlahtni gospod! jaz nisem vedel, da ima moj osel prijatelje tudi na kraljevskem dvoru!" — * Na morji nastane strašen vihar in ne jenja razsajati, zatoraj zaukaže kapitan vsem v barki, naj vsakdo v morje verze, kar ima najtežega s seboj. Na to povelje eden popotnikov zgrabi svojo ženo in jo verze v morje. Ko je bil zavoljo tega grajan, odgovori: „Jaz s seboj nisem imel te-žega, kakor mojo ženo, zarad tega sem njo v morje vergel." * Neki plemič potuje z dvema kapucinoma. Ko pridejo do potoka, ni bervi, treba je potok prebresti. Kapucin vzame plemiča na svoji rami, in najdi čez potok. Ko je bil ž njim sredi potoka, vpraša plemiča, ali ima kaj denarja pri sebi? Seveda ga imam odgovori plemič. Oj gorje meni! zavpije kapucin, jaz ne smem nositi denarja — in spusti plemiča v vodo. Družba sv. Mohora. Danes izrekamo v imenu družbinega odbora vsem poverjenikom najkrepkejšo zahvalo, da so se podvizali ob pravem času ude nabirati in da so ob določenem obroku odboru poslali vpisovalne pole. Manjkajo sicer še zapisniki nekaterih dekanij; ker pa gg. predstojniki upajo, pridobiti še novih udov, ako se jim podaljša obrok do konca tega mesca, ustreza odbor izjemno njihovi želji proti temu, da vpisovanjske pole prav gotovo vsaj do 1. aprila odboru pošljejo. Ni bilo še mogoče, vse zapisnike urediti in število letos vpisanih udov natančno poizvedeti, vendar kaže poveršni pregled, da je tudi letos pristopilo precej novih udov skoro po vseh dekanijah tako, da utegne število letošnjih družbenikov dosedajno preseči za tisoč. Natančno število naznanimo v prihodnjem „Besedniku". Hvaležni smo tudi onim predstojnikom, ki so zapisnikom dodali važnejše opazke in želje družbenikov svojega okraja ali odboru predlagali primerne nasvete, ki utegnejo blagodejni upljiv družbe sv. Mohora na pošteno narodno omiko širiti in vterjevati. Izmed drugih, vsega prevdarka vrednih predlogov naj omenimo danes, kar za družbin napredek neutrndljivi gospod župnik L. Herg v Lembahu *) Buzdovan je neko vojskino orodje. j odboru nasvetuje: „Kar zadeva bukve, bi jaz prosil, da bi družbin odbor v pretres vzel, ali ne bi bilo dobro , da bi Mohorjeva družba tudi na ljudske šole ozir jemala ter i vmes tudi kako šolsko knjigo izdala. Kar se tega tiče, imamo za šolo res premalo učnih pripomočkov; tudi ni koga, da bi za uboge naše slovenske šole kaj storil. Učiteljem se vedno i le nemška berila itd. priporočajo in vsilujejo. Posebno pri- ! pravna in podučljiva se mi dozdevajo berila: „Dr. Bur- I mullers in Dr. Schusters Lesebuch in 10 Abtheilungen" s j podobami, ki bi gotovo mladini zelo dopadala; morebiti bi | se našel, ki bi to knjigo poslovenil in za naše šole s po- I dobami vred uredil. Gotovo bi te bukve še odrašeni radi prebirali in podobe radovedni pregledovali." To je zares praktična, času primerna misel; odbor bode prevažni predlog v prihodnji seji vestno pretresoval in kar bo treba, precej priskerbel. O tej priložnosti naj odgovorimo takoj „odpertemu pismu," ki je ravnokar v ,.Zgodnji Danici" št. 10 objavi za blagor družbe toliko vneti rodoljub Podratitovski. Kar verli domoljub javno odboru predlaga in živo priporoča, to je odbor že davno pred sklenil: „Slo venski g o fine" t. j. razlaganje cerkvenega leta bode družba gotovo izdala v novic; samo prihodnje leto že natis pričeti nikar ni mogoče. Kajti leta 1875 so udom namenjene braterne „Mo-1 i t v e n e bukve," ki jih s posebnim ozirom na družbo spisuje prečastiti korar in slavni učenjak g. Franc Košar. Napovedane knjige odbor še dalej odlagati ne sme, ker družbeniki od vseh strani leto za letom po njih poprašu-jejo. Leta 1876 pa je v natis že pripravljena uzorno poslovenjena „Filoteja," ki bode udom ravno tako všeč. Za tirna pa pride takoj na versto zaželjeni in po zunanji obliki in znotranji osnovi povsem popravljeni: „Slov. Goffine". Prosimo tedaj blagi gospod Podratitovski, poterpite tri leta in Vaša in naša želja bode izpolnjena. Bog daj srečo! Razne novice. Duhovske spremembe t K e r š k i škofiji. Č. g. Šimen Dobajnikar, fajmošter v Svečah, je dobil dekanijsko faro Kaplo pri Dravi in č. g. Anton Maver, župnik na Staremdvoru, faro Nemško Kaplo. Na mesto č. g. Nik. Babica, ki se je zarad boleh-nosti dekanijstvu odpovedal, je za dekana na Grobniškem polji imenovan č. g. Matija Štavdaher, fajmošter v Htlttenbergu. Dekanijo Zgornji Rož oskerbuje č. g. Franc V i c o n i k , fajmošter v Logovesi. Za provizorje gredo: č. g. Peter R a i t h iz Tre-binj na Rovte blizo Svinčnice; č. g. Jan J o a s iz nemške Kaple v Staridvor; č. g. Jakob Hartlieb iz Požarnice v Belovas; č. g. Franc Fugger ostane kot farni oskerbnik v Rožeku. Č. g. kaplan Klemens Warmuth je prestavljen iz Staridvora v Požarnico; č. g. Franc Leskove?, novo-mašnik, pride za kaplana v Trebinje. U m e r 1 i so : Čč. gg.: Jože B o h m , fajmošter na Rovtah blizo nemške Svinčnice; Matija Tomaži č, dekan in fajmošter v Rožeku in Tomaž žl. G a p p, fajmošter v pokoju. R. I. P. Razpisane so fare: Galicija in Bistrica do 31. marca; | Rožek do 10. aprila; Sveče, Rovte in Kozje blizo Brez do j 16. aprila. Naš cesar je 26. m. m. iz Ruskega prišel zopet domu. Nad dva tedna je Njih veličanstvo bival med Rusi, ki so ga bili povsod z navdušenjem sprejeli in pozdravljali. Na carskem dvoru v Petrogradu so se njemu na čast veršile veličanske svečanosti in zabave. Ruski vladni listi so začeli — 32 — jako prijazno pisati o Avstriji in tudi dunajski listi, ki so bili prej zagrizeni sovražniki vsega Kuskega, so se zdaj pokorili in svoje predele začeli polniti s sestavki, polni prijateljstva proti Rusom. Kakor se kaže, sta ruski in avstrijski vladar v Petrogradu ponovila staro prijateljstvo, ki je že pred letom 1854 Avstrijo in Rusijo vezalo. Kot poseben čin udanosti se šteje, da sta bila ravnokar dva ruska princa, namreč Sergij in Pavi Aleksandrovič, za častnika v avstrijski armadi imenovana. DeržaTnl zbor zdaj ravnokar konfesionelne postave pretresuje. Okoli 30 govornikov se je oglasilo proti postavam , med njimi grof Hohenwart, Pražak, Greuter, Lien-bacher, Čartoriski. Seveda vsi ugovori ne bodo nič pomagali, ustavoverci in ž njimi tudi Mladoslovenci bodo za postave glasovali in jih vpeljali, ter s tem še večo razdraže-nost med ljudstvom uzročili. Po novih postavah bodo postali duhovniki zelo odvisni od vlade, tako rekoč njeni uradniki, kar bode centralizem še bolj pospeševalo. Kmetijski listi. Slovensko časnikarstvo je obogatelo zopet za en nov časnik. Koroško kmetijsko društvo je namreč pri zadnjem občnem zboru sklenilo, svoj organ tudi v slovenskem jeziku izdavati. Ta sklep je gotovo vse hvale vreden in nas jako veseli. S tem sklepom je društvo pokazalo , da mu je res mar za vsestransko povzdigo kmetijstva, ne samo med nemškimi ampak tudi med slovenskimi kmetovalci koroške dežele. Pridobilo si bo društvo zdaj gotovo veliko novih udov med Slovenci, kar mi iz serca želimo. Veseli nas pa, da so gospodje v odboru kmetijskega društva vendar enkrat začeli spoznavati in priznavati, da je napredek kterekoli reči le na podlagi maternega jezika mogoč. Da bi le tudi po drugih krogih, kakor pri deželnem zboru, pri šolah, pri uradnijah, kmalo do prepričanja prišli, da ponemčevanje ni napredek, ampak s ponemčevanjem se napredek zavera, ljudstvo trapi in pači. „Kmetijski listi" izhajajo vsakega mesca po dvakrat, perva številka je že izšla. Prijatelje kmetijstva prosimo, da jim pot gladijo med ljudstvo. Katoliško-pol. društro celovško je svoja pravila tako prenaredilo, da sme ne samo v Celovcu ampak v kte-rem koli kraji shode sklicevati in zborovati. Ob času volitev zna biti to silno važno. Vlada je to prenaredbo že poterdila. Dohodki družbe sv. Mohora I. 1874. Novi dosmertni udje: 474. Farna šola na Premu..... gld. 15 . — — Colnik Dominik, posestnik pri sv. Benediktu (II- pol.)....... „ 8 ..r 475. Krištof France, fant v Verhniki . . . ,15,- — Masterl Anton, kaplan v Dolih (II. pol.) . „ 6 . — 476. Zupan Matija na Breznici . . . . , 15. — Letnino so poslali: Preč. g. Bajhman Šimen, župnik v Selah . . , 20. — „ dr. Levičnik Jernej, dekan v Št. Mohoru „ 15 . — „ Lunder Janez, duh. v Ternjah . . „ 14 . 40 „ Gestrin Leopold, župnik v Št. Jurji . „ 15 . 15 „ o. Alojz Hajduk, kapucin v Varaždinn „ 17 . — „ Cepič France, župnik v Kazazah . . B 22 . — „ Rome France, župnik v Čemšeniku . . „ 5 . — „ Smrečnik Boštjan, župnik na Žihpoljah . „ 17 . — „ PeČnik Jože, župnik v Laporji . . . „ 57 . 80 „ Trafenik Franc, župnik v Gornji Polskavi , 24 . — „ Teran Janez, duhoven v Štorjah . . „ 4 . — „ Verbanček Janez, župnik v Krašnji „ 72 . — » Petek Andrej, župnik v Polšniku . , 11 . — » Bergant Lovre, duh. pomočnik v Radečah „ 27 . — » Dolinar Anton, „ „ v Dobrovi „ 75 . — » Gregorčič Anton, vikar v Libušnjem . „ 72 . — „ Ripšl Drag., župnik v Loki . . „ 30 . 20 , Bernard Val., farni oskerbnik v Studenem „ 14 . — Preč. g. Žerovnik Tomaž, župnik v Grahovem „ Alijančič Andrej, stolni korar v Celovcu „ Fric Matija, dekan pri Vel. Nedelji „ Terstenjak Dav., župnik na PonikU . „ O. Enrik Rezek, prof. bogosl. v Admontu „ Tavšič Jožef, župnik v Hodišah „ Cajnkar Lovro, župnik v Kolobji „ Brodnik Janez, župnik v Žuženberku „ Albrecht Leopold, župnik v Dohu „ Jereb Jožef, župnik v Dragi „ Juvan Jakob, duh. pomočnik v Stari Loki „ Tedeschi Karol, župnik v Gorjah „ Goslar Mavr., lokalist v Podlipi „ Tutek Jurij, dekan v Št. Lenartu „ Slekovec Matevž, provizor v Središču „ Budnar Janez, župnik na Premu „ Božič Janez, duhovnik v Kortah „ . Dolničar Janez, župnik pri sv. Križu „ Jereb Matevž, župnik v Javorjah „ Gogala Miha, farnik v Stari Oselici „ Potočnik Janez, župnik na Brezovici „ Gerčar Jožef, kaplan v Št. Rupertu „ Šranc Stanislav, župnik v Hotiču K Brezovar Ivan, kaplan v Borovnici . „ Strojnik Jože, kaplan v Tinjah „ Gradičnik Boštjan, župnik v Bilčovsu „ Pihernik Alojz, župnik v Loškem potoku „ Bogoslovci v Ljubljani „ Cibašek Janez, župnik v Turjaku „ Štockl Šimen, župnik v Št. Lenartu , Božič Valentin, župnik v Pokerčah „ Kramberger Martin, župnik v Št. Janžu „ Križnik Gašper, črevljar v Motniku „ Dr. Muršec J., profesor v Gradcu „ Drobnič Andrej, župnik v Knežaku v Stare Alojz, kaplan v Št. Vidu v Bernik Lovro, župnik v Kamnigorici „ Waldeker Fr., župnik v Boštanji „ Vidergar Janez, duh. pomočnik v Svibnem „ o. Bonifacij Pavliček, gvardijan v Klanjecu „ Brolih Matija, dekan v Šmariji „ Globočnik Janez, župnik v Poljanah „ Mozetič Štefan, vikar v Štijaku „ Madon Blaž, župnik v Šempasu , Kosec France, župnik v Klani „ Flander Anton, vikar na Serpenici . „ Lenček Blaž, župnik v Starem tergu „ Vidmar Jože, duhoven v Podkraji B Pire Matej, korvikar v Gorici „ Potočnik Lovre, župnik pri sv. Mariji v P. „ Orel Valentin, župnik pri sv. Križu „ Cibašek Anton, župnik v Št. Kocijanu „ Porenta France, duh. pom. pri sv. Petru v Ljubljani...... „ Fetih-Frankheim, kaplan v Verhniki „ Einšpieler Janez, župnik v Grabštanji „ Skubic Martin, dekan v Ribnici „ Rebernik Jakob, kurat v D°mačalah „ Vavtižar Luka, župnik v Caščah „ Podlipnik J., farni oskerbnik v SI. Plajherzi Čč. gg. Barborič Fr. 1 gld., Sekulja P. 2 gld., Jeglič A. 1 gld., Ocepek J. 1 gld., Steklasova hiša 1 gld., Sušeč Št. 1 gld., Sket Neža 1 gld., Kmet Fr. 1 gld., Ivanetič M. 1 gld. Tomec M. 1 gld., Ribnikar J. 1 gld., Alijančič L. 1 gld., Terglav J. 1 gld., Franki Jerol. 1 gld. 20 kr., Dekleva Fr. 2 gld., o. Herman Venedig 1 gld., Papež P. 1 gld. 20 kr., Holc J. 1 gld. 50 kr., Abram L. 3 gld., Golmajer U. 2 gld., Windišer J. 1 gld., Komelj A., 2 gld., Abram Jože 5 gld., Kos J. 1 gld., Juvanc J. 1 gld., Zadražnik A. 1 gld., Repič Fr. 1 gld., Prus J. 1 gld.. Purgaj Mar. 1 gld., Peterlin Fr. 1 gld. 50 kr., Podernik V. 1 gld., Peharec Jul. 1 gld., Merkotova druž. 1 gld., Leskovec Fr. 1 gld., Špendier J. 1 gld., o. Antolkovič 1 gld., Pevc Fr. 1 gld., Lavtižar Mar. 1 gld., dr. Nemec V. 1 gld. . vkup gld. 31 . I* » 62 . 70 . 6 . 15 . 31 . 85 , 57 > 10 , 112 i 49 . 15 , 460 108 : I . 15 . 29 . 27 . 86 . 38 . 6 • 60 . 28 , 40 „ 25 . 39 i 8 f 36 . 22 t 42 ¦ 9 . 26 , 30 , 93 ' 30 „ 20 , 28 , 8 , 100 , 78 » J2 , 42 » 12 , 56 i 78 , 27 . 136 . 15 , 71 „ 17 n 105 „ 161 „ 20 „ 128 „ 10 „ 25 » 41 . 60 . 90 20 80 15 50 20 60 50 40 40 20 50 50 65 20 30 80 70 50 . 40 vkup gld. 3659 . 5 Iz zadnjega lista „ 213 . 45 (Dalje prih.) Vsega vkup gld. 3872 . 50 Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni urednik: Š. Janežič. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.