SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI Razred za zgodovinske in družbene vede ZNANSTVENORAZISKOVALNI CENTER SAZU Inštitut za arheologijo ARHEOLOŠKI VESTNIK 58 2007 ZALOŽBA Z R C LJUBLJANA 2007 ARHEOLOŠKI VESTNIK ISSN 0570-8966 Izdala in založila / Published by: Glavna urednica / Editor-in-chief: Izvršna urednika / Managing editors: Uredniški odbor / Editorial board: Lektorji / Proof-readers: Risarki / Illustrators: Računalniška grafika / Computer graphics: Prelom / DTP: Naslov uredništva / Address: E-naslov / E-mail: Spletni naslov / Website: Tisk / Printed by: Naklada / Printrun: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in / and Znanstvenoraziskovalni center SAZU Marjeta Šašel Kos Primož Pavlin, Andreja Dolenc Vičič Dragan Božič, Slavko Ciglenečki, Bojan Djuric, Janez Dular, Stane Gabrovec, Jana Horvat, Primož Pavlin, Marjeta Šašel Kos, Biba Teržan, Peter Turk, Paul Gleirscher, Claudio Zaccaria Marjeta Humar, Sonja Likar, Barbara Smith Demo, Alan McConnell Duff, Marija Javor Briški Dragica Knific Lunder, Tamara Korošec Mateja Belak, Drago Valoh Mateja Belak ZRC SAZU, Arheološki vestnik, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana, Slovenija tel. + 386 1 47 06 380, fax + 386 1 42 57 757 primoz.pavlin@zrc-sazu.si, andreja.dolenc@zrc-sazu.si http://av.zrc-sazu.si Present d. o. o., Ljubljana 750 izvodov / copies Vsebina Prazgodovinske dobe Fran9ois Zoltän HORUSITZKY: Orinjasjenske in musterjenske konice iz organskih materialov v Divjih babah I, Slovenija. Rekonstrukcija konic s pomočjo teorije o obremenitvi materiala in njenih posledic (Povzetek) ............................................................................................................................. 27 Matija TURK in Metka CULIBERG: Plano paleolitsko najdišče na ledini V Griču, Suhi Dol pri Planini nad Horjulom .................................................................................................................................... 29 Mitja PERGAR: Mala Triglavca 1979-1985. Opredelitev keramičnega gradiva "mlajšega prazgodovinskega horizonta"........................................................................................................................................ 39 Primož PAVLIN in Janez DULAR: Prazgodovinska višinska naselja v Posavskem hribovju ................. 65 Matej DRAKSLER: Območje Zagorja ob Savi v prazgodovini.................................................................. 121 Mario GAVRANOVIC: Trozankasta ločna fibula s trikotno nogo iz Bosne (Povzetek) ..................... 166 Rimska doba Andrej GASPARI, Verena VIDRIH PERKO, Metka ŠTRAJHAR in Irena LAZAR: Antični pristaniški kompleks v Fizinah pri Portorožu - zaščitne raziskave leta 1998 ........................................ 167 Branko MUŠIČ in Jana HORVAT: Nauportus - zgodnjerimska trgovska postojanka na Dolgih njivah na Vrhniki. Rezultati geofizikalne raziskave z več neodvisnimi metodami ........................................... 271 Pozna antika Veronika PFLAUM: Domnevna poznorimska zakladna najdba orodja in hitre tehtnice z Vodic pri Kalcah ..................................................................................................................................................... 315 Tina MILAVEC: Prispevek h kronologiji S-fibul v Sloveniji....................................................................... 333 Ante ŠKEGRO: Balojska škofija (Ecclesia Baloiensis) (Povzetek) .................................................... 364 Srednji vek Jože ŠTUKL: O puščičnih osteh za lok in samostrel z območja srednjeveške Škofje Loke ................... 367 Benjamin ŠTULAR: Lonci v opremi visokosrednjeveške kuhinje s kamniškega Malega gradu ............ 375 Epigrafika Maja BASOTOVA: Veteran Sedme klavdijske legije iz mezijskega mesta Scupi (Povzetek) ............... 409 Numizmatika Petar POPOVIC: Numizmatične najdbe 3. in 4. st. pr. Kr. z najdišča Kale pri Krševici (jugovzhodna Srbija) (Povzetek) ............................................................................................................................ 417 Diskusija Mitja BRODAR: Nekaj pojasnil o Crveni Stijeni..................................................................................................................................................................................419 Anton VELUŠČEK: Prispevek k diskusiji o procesu neolitizacije..........................................................................................................................425 Janez DULAR: K problematiki prostorskega umeščanja in poimenovanja arheoloških najdišč........................435 In memoriam Paola Korošec (1913-2006) (Timotej KNIFIC) .................................................................................... 445 Bibliografija Paole Korošec (Anja DULAR in Barbara ROGAČ) ....................................................... 446 Tone Cevc (1932-2007) (Jana HORVAT) ............................................................................................. 450 Knjižne ocene in prikazi Martina Pacher, Vida Pohar, Gernot Rabeder (ur.): Potočka zijalka. Palaeontological and Archaeological Results of the Campaigns 1997-2000, 2004 (Ivan TURK) ..................................... 453 Marek Gedl: Die Fibeln in Polen, 2004 (Andrej PRELOŽNIK) ........................................................ 455 Gloria Polizzotti Greis: A Noble Pursuit. The Duchess of Mecklenburg Collection from Iron Age Slovenia, 2006 (Sneža TECCO HVALA) ....................................................................................... 456 Borut Križ: Novo mesto VI. Kapiteljska njiva. Mlajšeželeznodobno grobišče / Late Iron Age Cemetery, 2005 (J. V. S. MEGAW) ................................................................................................................. 457 Christoph Hinker: Flavia Solva vor der Stadtrechtsverleihung. Befunde und Funde aus der insula XL, 2006 (Iva MIKL CURK) ................................................................................................................ 458 Kristina Adler-Wölfl: Pannonische Glanztonware aus dem Auxiliarkastell von Carnuntum. Ausgrabungen der Jahre 1977-1988, 2004 (Tina ŽERJAL) ....................................................................... 459 Gabrielle Kremer: Das Heiligtum des Jupiter Optimus Maximus auf dem Pfaffenberg/Carnuntum. Die Rundplastischen Skulpturen, 2004 (Tina ŽERJAL) ................................................................. 460 Sofija Petkovic, Mira Ružic, Svetozar Jovanovic, Marko Vuksan, Zsuzsanna K. Zoffmann: Roman and Medieval necropolis in Ravna near Knjaževac, 2005 (Zvezdana MODRIJAN) ...................... 460 Peter Stadler: Quantitative Studien zur Archäologie der Awaren I, 2005 (Andrej PLETERSKI) .......... 463 Eric Breuer: Byzanz an der Donau. Eine Einführung in Chronologie und Fundmaterial zur Archäologie im Frühmittelalter im mittleren Donauraum, 2005 (Andrej PLETERSKI)................ 464 Feher Bence, Peter Koväcs (ur.): The History of Pannonia between 54 and 166 A. D., 2005 (Julijana VISOČNIK) ..................................................................................................................... 465 Hans Foerster, Thomas Frenz: Abriss der lateinischen Paläographie, 2004 (Julijana VISOČNIK)....... 465 I Santi Canziani nel XVII centenario del loro martirio / Sveti Kancijani ob 1700-letnici mučeništva, 2005 (Iva MIKL CURK) ................................................................................................................ 466 Bibliographia archaeologica Slovenica selecta Bibliographia archaeologica Slovenica selecta (Tina MILAVEC) ........................................................ 467 Contents Prehistory Fran9ois Zoltän HORUSITZKY: Les pointes organiques aurignaciennes et mousteriennes de Divje babe I, Slovenie. Reconstruction des pointes par la theorie de flambages................................................ 9 Matija TURK and Metka CULIBERG: The open-air Palaeolithic site V Griču (Suhi Dol near Planina nad Horjulom) (Summary) ................................................................................................................. 35 Mitja PERGAR: Mala Triglavca 1979-1985. Analysis of the pottery from the "later prehistoric horizon" (Summary) ......................................................................................................................................... 54 Primož PAVLIN and Janez DULAR: Prehistoric hilltop settlements in the Posavje Hills (Summary) .... 92 Matej DRAKSLER: Das Gebiet von Zagorje ob Savi in der Vorgeschichte (Zusammenfassung) ....... 153 Mario GAVRANOVIC: Eine dreischleifige Bogenfibel mit dreieckiger Fußplatte aus Bosnien ............ 157 Roman Period Andrej GASPARI, Verena VIDRIH PERKO, Metka ŠTRAJHAR and Irena LAZAR: The Roman port complex at Fizine near Portorož - rescue excavations in 1998 (Translation) ............................ 196 Branko MUŠIČ and Jana HORVAT: Nauportus - an Early Roman trading post at Dolge njive in Vrhnika. The results of geophysical prospecting using a variety of independent methods (Translation) ............ 219 Late Antiquity Veronika PFLAUM: The supposed Late Roman hoard of tools and a steelyard from Vodice near Kalce (Translation) .................................................................................................................................... 285 Tina MILAVEC: A contribution to the chronology of S-fibulae in Slovenia (Translation) .................. 346 Ante ŠKEGRO: The Diocese of Baloie (Ecclesia Baloiensis) ............................................................. 357 Middle Ages Jože ŠTUKL: About the arrow and boltheads from the area of medieval Škofja Loka (Summary) .... 373 Benjamin ŠTULAR: High medieval kitchen pottery. The Kamnik Mali grad case study (Summary)..... 394 Epigraphy Maja BASOTOVA: A new veteran of the legion VII Claudia from the colonia Flavia Scupi ............... 405 Petar POPOVIC: Numismatic finds of the centuries BC from Kale at Krševica (southeastern Serbia) ............................................................................................................................................................ 411 Discussion Mitja BRODAR: The site of Crvena Stijena: some explanations (Abstract) ....................................... 419 Anton VELUŠČEK: A contribution to discussion of the process of Neolithization (Summary) .......... 432 Janez DULAR: Spatial positioning and naming of the archaeological sites reconsidered (Summary).... 443 In memoriam Paola Korošec (1913-2006) (Timotej KNIFIC) .................................................................................... 445 Bibliografija Paole Korošec (Anja DULAR and Barbara ROGAČ) .................................................... 446 Tone Cevc (1932-2007) (Jana HORVAT) ............................................................................................. 450 Book reviews Martina Pacher, Vida Pohar, Gernot Rabeder (eds.): Potočka zijalka. Palaeontological and Archaeological Results of the Campaigns 1997-2000, 2004 (Ivan TURK) ..................................... 453 Marek Gedl: Die Fibeln in Polen, 2004 (Andrej PRELOŽNIK) ........................................................ 455 Gloria Polizzotti Greis: A Noble Pursuit. The Duchess of Mecklenburg Collection from Iron Age Slovenia, 2006 (Sneža TECCO HVALA) ....................................................................................... 456 Borut Križ: Novo mesto VI. Kapiteljska njiva. Mlajšeželeznodobno grobišče / Late Iron Age Cemetery, 2005 (J. V. S. MEGAW) ................................................................................................................. 457 Christoph Hinker: Flavia Solva vor der Stadtrechtsverleihung. Befunde und Funde aus der insula XL, 2006 (Iva MIKL CURK) ................................................................................................................ 458 Kristina Adler-Wölfl: Pannonische Glanztonware aus dem Auxiliarkastell von Carnuntum. Ausgrabungen der Jahre 1977-1988, 2004 (Tina ŽERJAL) ....................................................................... 459 Gabrielle Kremer: Das Heiligtum des Jupiter Optimus Maximus auf dem Pfaffenberg/Carnuntum. Die Rundplastischen Skulpturen, 2004 (Tina ŽERJAL) ................................................................. 460 Sofija Petkovic, Mira Ružic, Svetozar Jovanovic, Marko Vuksan, Zsuzsanna K. Zoffmann: Roman and Medieval necropolis in Ravna near Knjaževac, 2005 (Zvezdana MODRIJAN) ...................... 460 Peter Stadler: Quantitative Studien zur Archäologie der Awaren I, 2005 (Andrej PLETERSKI) .......... 463 Eric Breuer: Byzanz an der Donau. Eine Einführung in Chronologie und Fundmaterial zur Archäologie im Frühmittelalter im mittleren Donauraum, 2005 (Andrej PLETERSKI)................ 464 Feher Bence, Peter Koväcs (eds.): The History of Pannonia between 54 and 166 A. D., 2005 (Julijana VISOČNIK) ..................................................................................................................... 465 Hans Foerster, Thomas Frenz: Abriss der lateinischen Paläographie, 2004 (Julijana VISOČNIK)....... 465 I Santi Canziani nel XVII centenario del loro martirio / Sveti Kancijani ob 1700-letnici mučeništva, 2005 (Iva MIKL CURK) ................................................................................................................ 466 Bibliographia archaeologica Slovenica selecta Bibliographia archaeologica Slovenica selecta (Tina MILAVEC) ........................................................ 467 List of abstracts Fran9ois Zoltan HORUSITZKY: Aurignacian and Mousterian organic points from Divje babe I. Reconstructions of the points by the theory of buckling ............................................................................................................................ 9 Matija TURK and Metka CULIBERG: The open-air Palaeolithic site V Griču (Suhi Dol near Planina nad Horjulom) ........................................................................................................................................................... 29 Mitja PERGAR: Mala Triglavca 1979-1985. Analysis of the pottery from the "later prehistoric horizon"................ 39 Primož PAVLIN and Janez DULAR: Prehistoric hilltop settlements in the Posavje Hills ..................................... 65 Matej DRAKSLER: The Zagorje ob Savi region in prehistory .............................................................................. 121 Mario GAVRANOVIČ: A triple loop bow fibula with high triangular foot from Bosnia ....................................... 157 Andrej GASPARI, Verena VIDRIH PERKO, Metka ŠTRAJHAR and Irena LAZAR: The Roman port complex at Fizine near Portorož - rescue excavations in 1998 ......................................................................................... 167 Branko MUŠIČ and Jana HORVAT: Nauportus - an Early Roman trading post at Dolge njive in Vrhnika. The results of geophysical prospecting using a variety of independent methods.............................................................. 219 Veronika PFLAUM: The supposed Late Roman hoard of tools and a steelyard from Vodice near Kalce............... 285 Tina MILAVEC: A contribution to the chronology of S-fibulae in Slovenia .......................................................... 333 Ante ŠKEGRO: The Diocese of Baloie (Ecclesia Baloiensis) ..................................................................................... 357 Jože ŠTUKL: About the arrow and boltheads from the area of medieval Škofja Loka ......................................... 367 Benjamin ŠTULAR: High medieval kitchen pottery. The Kamnik Mali grad case study...................................... 375 Maja BASOTOVA: A new veteran of the legion VII Claudia from the colonia Flavia Scupi ................................ 405 Petar POPOVIČ: Numismatic finds of the 4th-3rd centuries BC from Kale at Krševica (southeastern Serbia) ...... 411 Mitja BRODAR: The site of Crvena Stijena: some explanations .................................................................... 419 Anton VELUŠČEK: A contribution to discussion of the process of Neolithization ............................................... 425 Janez DULAR: Spatial positioning and naming of the archaeological sites reconsidered........................ 435 Les pointes organiques aurignaciennes et mousteriennes de Divje babe I, Slovenie Reconstruction des pointes par la theorie de flambages Fran9ois Zoltän HORUSITZKY Izvleček Rekonstrukcija fragmentiranih koščenih in rogovinastih konic neke regije je pogoj za statistično analizo. Velika večina najdenih konic je namreč fragmentiranih (op. prevajalca). Članek ima dva cilja: predstavitev metode za rekonstruiranje konic na podlagi posledic obremenitve in izračuna o trdnosti materiala in prikaz praktične uporabe na podlagi rekonstrukcije konic iz Divjih bab I. Tako bo pojasnjenih veliko vprašanj, povezanih predvsem z večkratnimi prelomi in ugotavljanjem precepljene baze. Orinjasjenske konice iz Divjih bab I so podobne konicam iz jam Iställosko in Dzeravä skala, musterjenske pa lahko primerjamo z nekaterimi najdbami zelo starih konic iz organskih materialov v jamah Vogelherd in Lieglloch. S primerjalno študijo bodo pridobila na vrednosti vsa štiri najdišča. Teoretska podlaga je podana na avtorjevi spletni strani (Annexe Theorie: http://site.voila.fr/horusitzkymusic1), vendar teorija ne more obravnavati večine okoliščin, kot so različni preseki konic, ekscentričnost udarca oz. sunka in netoga nasaditev. V članku predlagamo praktične rešitve za določanje območja preloma in dolžine, manjkajočih odlomljenih delov. Metoda pa ni nezmotljiva: za opredelitev izhodiščnih pogojev bo potrebna presoja arheologa, prav tako za izbor določene rekonstrukcije med več možnimi. Ključne besede: Slovenija, Divje babe I, orinjasjen, organske (kost, rogovina) konice, precepljena baza, musterjenske organske konice, rekonstrukcija fragmentiranih konic, obremenitev in njene posledice, prelomi Abstract The reconstruction of bone and antler points is the first step towards statistical enquiry into the totality of points in a region. There were two aims in this article. First, to note a method of reconstruction on the basis of buckling and calculation by strength of material. Secondly, with the reconstruction of the Divje babe points, a practical application is displayed. Many problems are explained, particularly those of multiple fractures and the base splitting diagnostics. The points of Divje babe have analogies among the Aurignacian points of Iställosko and Dzeravä skala. The Mousterian points can be compared to some very old finds at Vogelherd and Lieglloch. These comparisons are of mutual use. The theoretical basis is accessible on the web site (Annexe Theorie: http://site.voila.fr/horusitzkymusic1). But theory cannot deal with the majority of situations, such as the variable sections of the points or eccentric impact or lack of rigidity in the hafting. Practical solutions are proposed to determine the zones of rupture and the length of the missing fragments. Nonetheless the method is not infallible: a level of competence by the archaeologist is required to define the initial conditions and to choose between the possible reconstruction options. Keywords: Slovenia, Divje babe I, Aurignacian, organic points (bone or antler), split-bases, Mousterian points, reconstruction, buckling, fractures 1. INTRODUCTION Fragments aurignaciens Notre sujet est la reconstruction des fragments pointus organiques de Divje babe I. Apres la reconstruction des fragments aurignaciens (D. b. 407 et D. b. 427) de la couche 2 j' ai choisi parmi les artefacts osseux mousteriens, parfois hypothetiques, quatre fragments qui resultent de fractures multiples. Datation indirecte 14C : »35.000 BP (Nelson 1997) et RPE »40.000 BP (Blackwell et al. 2007): 1. La pointe n°407 Pointe ä base fendue, legerement courbee, en bois de cerf. Source : Dessin Turk et al. 1997, Brodar 1999. Photographie d'origine, cotation des epaisseurs envoyees par Ivan Turk. 2. Fragment terminal n°427 Source : Dessin Turk et al. 1997, Brodar 1999. Photographie d'origine, cotation des epaisseurs envoyees par Ivan Turk. En plus on a trouve ä Divje babe I une petite pointe de fleche n°429 (Turk et al. 1997 ; Brodar 1999 : avec profil) et un fragment median n°408 (Turk et al. 1997 ; Brodar 1999). J'y ai ajoute trois pointes de comparaison d'Iställöskö. Les trouvailles semblables dans d'autres sites permettent de confirmer mutuellement les conclusions archeologiques. Fragments mousteriens 1. D. b. 3/10 (Turk et al. 2001 ; Brodar 1999 : dessin avec profil). Reconstruction statistique (Turk 2002). Datation indirecte par resonance paramagnetique electronique (RPE) : »70.000 BP (Blackwell et al. 2007). 2. D. b. 406/20 (Turk et al. 2001 ; Brodar 1999). Photographie, avec profil. Datation indirecte RPE : »110.000 BP (Blackwell et al. 2007). 3. D. b. 7/? (Turk et al. 2001 : apex avec profil ; Brodar 1999 : base). Datation indirecte RPE : » 80.000 BP (Blackwell et al. 2007). 4. D. b. s.n. 6 ali 7 (Turk et al. 2001 : avec profil). Douteux comme artefact. Datation indirecte 14C : »43.000 BP (Nelson 1997) et RPE : »55.000 BP (Blackwell et al. 2007). En plus il existe : - deux fragments medians, s.n. /7 (Turk et al. 2001), - sept fragments de bases (?) tres courtes et pour la plupart tres epaisses (Turk et al. 2001). Les fragments de pointes mousteriens sont tres sporadiques et discutables. On doit se contenter d'analogies plus recentes. Dans l'article Turk et al. (2001) figurent sept references qui citent quelques pointes1. Recemment Bolus et Conard (2006) ont classe une pointe de Vogelherd VI parmi les pointes mousteriennes, datees seulement ä 31.310 BP par datation 14C directe, parce que leur provenance 1 Des artefacts osseux sont signales des le Paleolithique inferieur ä Ambrona (Villa et al. 2005), Torralba (Aguirre 2005-2006) etc. est d'une couche sous l'Aurigancien et leur faible epaisseur et l'aspect sont differents des pointes aurignaciennes classiques. Les autres fragments mousteriens donnent des idees nouvelles sur la fonction de la pieces de Lieglloch (Mottl 1950) bien que beaucoup plus anciens. Les trouvailles sporadiques nous incitent ä poser la question : Est-ce que Neandertal ou homme mousterien a utilise un outillage en os? La reponse est non. Est-ce qu'il etait capable d'en faire des outils? La reponse est oui. Il faut noter que les reponses ä ces deux questions dependent des sympathies. Les amis des Neandertaliens diront uniformement oui aux deux questions. Les adversaires diront globalement non sans nuances. La reponse scientifique sera eclairee par l'exem-ple suivant : Prenons un exemple actuel. Est-ce que la Femme Anatomiquement Moderne utilise un spectrometre ESR? Faites un sondage dans la rue : la reponse sera massivement non (de style : je fais le gateau avec du beurre etc.). En revanche si par hasard Bonnie Blackwell est parmi les passants, sa reponse sera oui. Cela veut dire que l'emploi de ESR n'est pas incompatible avec les capacites feminines modernes mais il serait premature d'en conclure que toute l'humanite est capable de se servir d'un spectrometre ou serait capable d'en comprendre les rudiments. On retourne ä la prehistoire. Il existait toujours des esprits non conventionnels qui ont fait autre-ment que la majorite. C'est lä justement l'interet des outils mousteriens en os. Pour quelle raison ont-ils pu avoir l'idee de fabriquer des outils en os ? Pour quelle raison cette tentative etait peu concluante puisque la grande majorite n'a pas suivi cette idee bien que, de toute evidence, possedait la capacite de le faire? Apres l'examen et le reconstruction des pieces de Divje babe I nous essayerons d'avancer quelques reponses ä cette question intrigante. 2. METHODE PRATIQUE DES RECONSTRUCTIONS La reconstruction des pointes cassees a un in-teret evident. Les etudes statistiques auront ainsi ä leur disposition un echantillon plus vaste et la possibilite de comparer plusieurs sites riches en pointes qui sont souvent fracturees. II sera possible de comparer statistiquement les pointes de Potočka zijalka avec la seule collection de pointes aussi abondante, pour la plupart frac-turees, celle d'Iställöskö. La terminologie utilisee pour traiter les fragments et les fractures est la suivante : - fracture et fragment apical en general au tiers de la longueur (sans l'emmanchement et sans l'endommagement du bout). - fracture et fragment terminal ä environ 50 % de la longueur (sans l'emmanchement et sans l'endommagement du bout). - fragment proximal le complement des fragments apical ou terminal. Longueur variable, sans l'emmanchement. - fracture et fragment basal - la partie qui reste dans l'emmanchement apres les fractures. Dans le cas de fractures triples il faut ajouter le fragment median. Les fragments sont alors : - le fragment apical (comme avant ä 1/3), - le fragment median, - le fragment et fracture proximal court, - le fragment et fracture basal. Le fractionnement des pointes : Nous allons dissocier les endommagements des bouts de l'apex et les fractures proprement dites. Les endommagements du bout de l'apex ont une origine multiple - flambage local, ecrasement, cisaillement, flexion - dont l'etude fera l'objet d'un expose specialement consacre aux bouts endommages. Les fractures proprement dites sont provoquees : - par flambage - la pointe rencontre un obstacle dur, cas typique des sagaies ; - par flexion - la pointe penetre dans une substance molle (tissu, sable etc.) et se casse ä la base, cas typique des lances ou l'impact est moins violent, et, en general, celui des pointes ä bouts intacts ; - par flexion et flambage - cas des impacts ex-centriques sur un obstacle dur. Les pointes hors usage peuvent etre : - entieres, endommagees seulement au bout de l'apex ; - ä fractures simples, c'est-ä-dire fractures apicales, fractures terminales ou fractures basales ; - ä fractures multiples doubles (fractures apicale et basale, production d'un fragment apical et proximal, fractures terminale et basale, production d'un fragment terminal et proximal, fractures apicale et mediane, production d'un fragment apical et median) ; - ä fractures multiples triples, c'est-ä-dire production de fragments apical, median et proximal. 2.1 Fractures multiples Exemples de fractures doubles par frappe au marteau Les fractures multiples des pointes aurignaciennes peuvent intriguer ä juste titre les paleolithiciens. Comment pouvait une pointe fracturee servir une deuxieme fois? La seule reponse possible est que les fractures multiples se sont produites simultanement. En etudiant les fractures multiples nous esperons pouvoir repondre, au moins partiellement, ä des questions ouvertes au sujet des sagaies et lances de l'Homme prehistorique. Quels sont les mecanismes des ruptures multiples permettant de creer des fragments divers? Quelle est l'explication des pointes nombreuses fortement pliees dans le plan de l'epaisseur? Quelle etait la fonction des pointes courbees dans le plan de la largeur? Comment reconstruire une pointe ä partir d'un ou de deux fragments? Les bases fendues etaient-elles veritablement des bases et etaient-elles vraiment fendues? Les bases biseautes ou "ä l'epaule" etaient-elles vraiment les bases et vraiment biseautees?2 L'etude des fragments et leur reconstruction est particulierement interessante. L'exemple de Potočka zijalka montre que l'omis-sion des fragments dans l'etude generale peut faire passer sous silence une categorie de pointes. Les pointes plates se cassent facilement, donc elles peuvent ne pas figurer parmi les objets etudies, or si on les complete, on decouvre qu'elles forment un sous-ensemble important (Horusitzky, 2004). Les Figures 1 ä 4 representent les experiences de frappe au marteau d'une baguette de sapin de section 10 ^ 5 mm, longueur 130 mm. On peut rencontrer deux scenarios typiques sur les Figures 1a ä 1c : - Scenario 1 (Fig. 1a). Le flambage encastre/pivotant s'installe et la baguette se casse ä 35,5 % par rapport au bout suppose endommage. La fraction proximale est poussee lateralement et la base est cassee par flexion et par flambage encastre/libre. - Scenario 2 (Fig. 1b). La base est fragile et le flambage encastre/pivotant fait casser d'abord la base. La rupture ä 35,5 % ne se produit pas et le flambage devient pivotant/pivotant cassant la baguette au milieu (50 %). 2 Les elements de reponse ä ces deux dernieres question sont abordes dans l'article Horusitzky (2007) et seront develo-ppes dans l'etude en cours ayant comme sujet la comparaison Potočka-Istall0sk6. Fig.1a-c: Frappe au marteau. Baguette de sapin, section 10 x 5 mm , longueur 130 mm. (a) Scenario 1 : - fracture ä 35 % par flambage encastre/pivotant, - fracture basale par flexion et compression apres la premiere fracture. (b) Scenario 2 : Le flambage encastre/pivotant fait casser d'abord la base. La suite est un flambage pivotant/pivotant avec fracture au milieu. Cas des bases fendues. (c) Le flambage encastre/pivotant fait casser d'abord le manche. La suite est un flambage pivotant/pivotant avec fracture au milieu. Cas des bases solides dans un manche fragile. Sl. 1a-c: Udarec s kladivom. Jelova palčka, presek 10 x 5 mm , dolžina 130 mm. (a) Scenarij 1: - prelom pri 35 % dolžine zaradi obremenitve (en konec pritrjen, drugi prost), - prvemu prelomu sledi bazalni prelom zaradi upogiba in kompresije. (b) Scenarij 2: Zaradi obremenitve (en konec pritrjen, drugi prost) se najprej odlomi baza. Ko sta oba konca sproščena, obremenitev pa še traja, sledi prelom na sredini. To se dogaja s konicami s precepljeno bazo. (c) Zaradi obremenitve (en konec pritrjen, drugi prost) se najprej odlomi ležišče v toporišču. Ko sta oba konca sproščena, obremenitev pa še traja, sledi prelom na sredini. To se dogaja s konicami z masivno bazo in netrpežnim ležiščem v toporišču. Fracture de rapport = 35% Origins des bases ä "epauie" et des bases amincies O Fig. 2: Frappe au marteau. Baguette de sapin, section 10 x 5 mm , longueur 130 mm. Double fracture experimentale. Encastrement dans un etau. La baguette doit toucher le fond. Explication de l'origine des bases ä "epaule" d'Iställöskö et des bases amincies de certaines pointes de Potočka zijalka. Sl. 2: Udarec s kladivom. Jelova palčka, preseka 10 x 5 mm , dolžina 130 mm. Dvojni prelom. Palčka je bila vstavljena v primež, in sicer tako, da je bila uprta v dno. Tako so nastala "ramena" na bazi konic iz jame Iställosko in stanjšane baze na nekaterih konicah iz Potočke zijalke. 2.2 Les zones de la fracture par flambage Si la base est plus solide que le manche on peut supposer que le manche se casse ä sa place comme on le constate tres souvent ä Potočka zijalka (Fig. Ic). La Figure 2 illustre une fracture double obtenue par une frappe au marteau. Nous nous interessons surtout aux flambages encastres/pivotants et pivotants/pivotants, princi-pales causes du fractionnement des pointes. Les fractures par flexion concernent surtout la base et pour la reconstructions sont moins problematiques. Nous rappelons que "encastre" signifie emmanche dans une hampe en bois et "pivotant" veut dire pivotement libre autour du point d'impact apres l'endommagement du bout. Pour proceder ä des reconstructions nous devons connaitre les zones des fractures. Zone de fracture de baguettes a section constante Cas exceptionnel et ne concerne que l'analyse de fragments proximaux oü la section est approxi-mativement constante : - Cas de flambage pivotant/pivotant lorsque la base aussi a ete fracturee (cas Euler n°1). La fracture est au milieu3. - Cas de flambage encastre/pivotant lorsque la base, solide, a resiste ä la suite de la fracture apicale (cas Euler n°3). La fleche, ou courbure, maximale est ä 39,8 %. Le rayon de courbure minimal, c'est-ä-dire la zone de contrainte maximale, n'est pas ä l'endroit de la fleche maximale mais ä 35,5 %4. 1 = 1 = axb 12 pour les sections carrees (1) 71X a X b pour les sections ellipsoides A = ax(|) 64 ou circulaires 3 Les notations suivantes : I = moment d'inertie d'une section elliptique ; A = largeur du patron ; a = largeur variable de la pointe ; b = epaisseur variable de la pointe ; B = epaisseur de reference constante (en general 5 ou 6 mm). La largeur "A" sera calculee ä l'aide d'un Ta-bleur, les donnees seront dessinees sur un bout de carton et le carton decoupe servira de patron pour les essais de simulation. Le patron soumis au flambage permettra de determiner la courbure maximale, qui permet de localiser la zone de rayon de courbure minimal, et ainsi la zone de fracture. Zone de fracture de baguettes a section variable Cas normal dans l'analyse des fractures media-nes et apicales. Une solution mathematique existe pour les formes coniques ou assimilees dont le patron de simulation est un triangle. La solution permet de localiser le rayon de courbure minimal ä 9 % environ par rapport ä l'endroit de la courbure ou fleche maximale5. Pour les formes tres irregulieres la methode praticable est la determination experimentale des courbures en appliquant le decalage de 9 %. 2.3 Determination experimentale des zones de contrainte maximale On se propose d'etudier les courbures par simulation ä l'aide de patrons - cartons decoupes - ä epaisseur mince mais constante. La largeur du patron sera "A", variable en fonction de la forme du fragment conserve. La variation de l'epaisseur de la piece reelle sera repercutee sur la largeur "A". La courbure d'une pointe par flambage depend du moment d'inertie de la section "I" : 3 Le lecteur trouvera les bases theoriques et des developpe-ments en constante evolution sur les pages ANNEXE THEORIE du site : http://site.voila.fr/horusitzkymusic1 et dans la reference Kerguignas, Caignaert 1991. 4 Voir note 3. 5 Voir note 3. La fragilite de la base Les contraintes ä l'emmanchement sont ä verifier chaque fois que la question de base fendue se pose. La contrainte au maximum de courbure est en bonne approximation egale ä la contrainte ä l'emmanche-ment lors des flambages. La contrainte au maximum de courbure est ä 77 % de la contrainte maximale dans la zone du rayon de courbure minimal : Les contraintes o: FLb, , = 1,3x^=1,3x 32 FL 32FL ""nšche 97 2 (2) 32FL = 2 XV™™) N/m Les notations suivantes : F = force ; L = demi-longueur entre la position de la courbure maximale et l'encastrement ; I = moment d'inertie d'une section elliptique ; a = largeur ; b = epaisseur ; a1, b1 = valeurs ä la courbure maximale ; a2, b2 = valeurs ä l'encastrement. Le coefficient 1,3 est une valeur moyenne ä partir de formes coniques calculees qui tient compte du decalage de la position du rayon de courbure minimal par rapport ä la position de la courbure maximale. Le coefficient 2 est la consequence de la base fendue. Regles ä retenir en cas de base manquante : 1. La pointe est fracturee seulement ä la base. Si la resistance 0,77 ^ a1 ^ b12 aux deux tiers de la longueur est superieure ä la resistance 0,5 ^ aj ^ bj2 ä I'emmanchement, mais inferieure ä aj ^ bj2; la base etait fendue. 2. Une fracture basale et mediane est presque tou-jours le signe d'une base solide (sauf pour la pointe n°407 ou Ij est inferieur ä la moitie de I2). Pour determiner si le fragment est apical ou terminal on tient compte de la convergence des bords et de la longueur presumee de la piece reconstruite dans le cas des deux hypotheses. On verifie ulterieurement si le diagnostic base fendue ou non etait correct. 3. EXEMPLES D'APPLICATION 3.1 Les fragments aurignaciens 3.1.1 Reconstruction de la pointe D. b. n°407 (128 X 17,5 X 6,15 mm ; couche : au dessus de la couche 4 ; age environ 40.000 ans) La reconstruction n'est pas une operation qui donne la longueur initiale avec une certitude absolue. Le premier pas est une estimation visuelle de la partie manquante. En completant le fragment par le dessin, en tenant compte de la convergence de la piece, le pas suivant est la verification par le calcul des flambages qu'une telle approche est possible et coherente avec un endommagement du bout par l'impact. La zone endommagee du bout reste toujours ä l'appreciation du chercheur. Il pourra s'appuyer sur les experiences et sur les bouts endommages des pointes qui sont restees par ailleurs entieres apres l'impact. Par analogie on peut prevoir une fracture de 1 ä 2 centimetres du bout d'origine et d'une section de 5 mm de diametre. Les forces provoquant le flambage exercent entre cette section et le niveau de l'emmanchement. Premier pas Verification du rapport des resistances ä l'endroit fracture et ä l'emmanchement. La resistance ä l'em-manchement dans le cas d'une base fendue est divisee par deux par rapport ä une base massive. Il faut comparer la contrainte ä l'endroit de la fracture avec celle du double ä l'emmanchement (Equations 3). Les notations suivantes : F = force ; L = demi-longueur entre la position de la courbure maximale et l'encastrement ; I = moment d'inertie d'une section elliptique ; Cte = constante ; a = largeur ; b = epaisseur ; a1, b1 = valeurs ä la courbure maximale ; a2, b2 = valeurs ä l'encastrement. La contrainte d' une barre soumise ä une flexion: (3) o = FLb 32FL MPa 21 ,rab^ Contrainte ä la rupture apicale : 32FL Cte x 1,3 jcaib' 7 X 4,5' = Cte X 9,17 MPa Contrainte ä la base fendue : 32FL Tca^b' Cte 0,5 X 18 X 5,5' = Cte X 3,67 MPa La contrainte apicale est plus forte que la contrainte ä la base fendue, donc la pointe se fracture ä l'apex et la base sera fracturee par poussee laterale apres la rupture de l'apex. Il est donc normal dans le cas de la pointe D. b. 407 que la rupture apicale se soit produite malgre la base qui est fendue. Ce calcul pour la piece 407 a evidemment peu d'interet puisque le resultat est connu. En revanche pour la piece D. b. 427 il est tres important et permet de determiner si la base etait fendue ou non. Deuxieme pas Pour la fracture de la pointe on envisage donc la contrainte encastree/pivotante. Mais quel est le point de l'encastrement? Le niveau de la levre fracturee ou le niveau du debut de la levre disparue? On constate souvent que lorsque la levre est fracturee on a la formation d'une "epaule". La meme chose serait probable pour la pointe D. b. 407 aussi. Mais alors il se pose la question de la longueur de l'emmanchement. Pour avoir une idee sur ce rapport j'ai choisi 11 pointes ou fragments ou la fracture de la base permet de presumer le rapport longueur/largeur de la partie emmanchee. La moyenne etait de 3,056. En appliquant cette moyenne nous arrivons ä 52 mm, ou ä 43 mm avec un rapport de 2,5. Il est possible donc qu'il manque quelques millimetres de la levre conservee. 6 Pointes choisies pour evaluer le rapport longueur/largeur de l'emmanchement presume : Pb 50/90, Pb 50/92 (Vertes 1955), Badlhöhle (Horusitzky 2006), D. b. 7 (Brodar 1999), P. z. 125, P. z. 94, P. z. 121, P. z. 112, P. z. 126, P. z. 118 (Brodar, Brodar 1983) et Dzeravä Pr. 10 (Prošek 1953). - (Pb = Iställöskö, D. b. = Divje babe I, P. z. = Potočka zijalka). Auparavant j'ai utilise un rapport de 2,5, donc suivant la forme de la base je preconise des valeurs entre 2,5 et 3. Raccourcissement et ajustement du patron Patron conique equivalent Fig. 3: Pointe D. b. 407. Face spongieuse. Dans le fond le patron egalise. Echelle 2/3. Sl. 3: Konica D. b. 407. Stran s spongiozo. V ozadju izravnana šablona. 2/3 naravne velikosti. Modele de reconstruction longueur de l'apex disparu determination de la On dessine la forme hypothetique de l'apex disparu en continuant la convergence en largeur et en epaisseur. On aboutit ä une longueur de 40 mm pour un endommagement du bout de section elliptique de 3,2 x 4,7 mm2. Realisation du patron egalise avec ces valeurs : Au cours de l'essai de flambage la zone de rayon de courbure minimal (- contrainte maximale) doit correspondre ä 103 mm par rapport au niveau d'encastrement. On reduit progressivement la longueur du patron en ajustant en meme temps la forme de l'apex pour aboutir au resultat escompte. Il est cependant possible de proceder sans manipulation de decoupage. Il suffit de dessiner un triangle correspondant ä une forme conique ou assimilable. On peut continuer par calcul avec Tab. 1: Construction du patron egalise pour la pointe D. b. 407. Le produit 2 x L x (E/5)3 mm, avec une epaisseur de reference de 5 mm. Ligne de reference - la fracture apicale ä 0 cm. Les valeurs du longueur et d'epaisseur sont fixes pour la partie proximale. Au-dessus de la reference 0 cm elles sont provisoires et variables en fonction des approximations successives de la longueur du fragment ä reconstruire. Tab. 1: Izdelava izravnane šablone za konico D. b. 407. Zmnožek 2 X L X (E/5)3 mm pri referenčni debelini 5 mm. Referenčna linija - apikalni prelom pri 0 cm. Vrednosti dolžine in širine so stalne za proksimalni del. Nad referenčno vrednostjo 0 cm sta obe vrednosti začasni in spremenljivi v povezavi z zaporednimi približki dolžine fragmenta, ki ga rekonstruiramo. e a HJ e Si X HJ X 2 r u e Ö o hJ 5 4 5,1 25 5,9 4 6,0 20 6,05 4,1 6,7 15 6,2 4,2 7,3 10 6,7 4,2 7,9 5 7,2 4,4 9,8 fracture 0 7,7 4,6 12,0 -10 9,1 5,2 20,5 -20 10,9 5,75 33,2 -30 12,2 6 42,2 -40 14,2 6 49,1 -50 14,7 6 50,8 -60 15,7 6 54,3 -70 16,3 6 56,3 -80 16,8 6,15 62,5 -90 18,3 6 63,2 -100 Fracture a -103 mm des approximations successives ou en utilisant les tables predeterminees (voir note 3) (Tab. 1 et Fig. 3). Commentaire des figures : Sur la Figure 3 on voit le raccourcissement et l'ajustement du patron au fur et ä mesure que l'en-droit de la rupture reelle coincide avec l'endroit du rayon minimale du patron soumis au flambage. La courbure maximale d'un patron triangulaire de rapport 5/60 et de longueur de 120 ou 130 mm, se situe par le calcul ä 29,6 %, valeur tres proche de ce que l'on a trouve pour la pointe D. b. 407 reconstruite. Raccourcis-sement du patron 11,5 mm Fleche maximale env. 10 mm. Fig. 4: Pointe D. b. 407. Essai de flambage avec le patron egalise et decoupe. Determination de la fleche (= courbure) maximale. Ä droite : superposition d'une courbe calculee de patron triangulaire de 5 mm x 60 mm x 130 mm. Sl. 4: Konica D. b. 407. Poskus obremenitve z izrezano izravnano šablono. Določitev največjega upogiba (= krivljenja). Na desni: prekritje s krivuljo, izračunano na podlagi trikotne šablone velikosti 5 x 60 x 130 mm. Sur la Figure 4 on voit le resultat des raccour-cissements successifs du patron. L'endroit du rayon de courbure minimal, difficile ä identifier, correspond bien au point decale de 9 % (11,5 mm) par rapport ä la courbure maximale plus facile ä localiser. Ä droite se trouve la superposition du flambage experimental et le resultat du calcul de flambage d'un triangle de rapport 5/60 de longueur 130 mm. Pour mieux illustrer la courbure, la fleche depasse la limite de rupture pour le bois de cerf : 10 mm ä la place de 7 mm. Les Figures 5a-b garde le souvenir d'une fleche de 7 mm au moment de la fracture, ce qui prouve que la limite elastique a ete depassee. J'evoque la possibilite d'un emmanchement desaxe par entaille laterale qui serait compatible avec la fonction de sagaie. Fig. 5a,b: Pointe D. b. 407. (a) Reconstruction avec emmanche-ment. Face exterieure avec la levre interieure conservee. Allon-gement eventuel des levres. La fente se prolonge au moment de la flexion. (b) Fixation par coin. Formation d'une "epaule" par la cassure. Echelle 2/3. Sl. 5a,b: Konica D. b. 407. (a) Rekonstrukcija v nasajenem stanju. Zunanje lice z ohranjeno notranjo ustnico in eventualno podaljšanimi ustnicami. Precep se v trenutku, ko se konica upogne, samodejno podaljša. (b) Pritrditev konice s pomočjo zagozde. Pri prelomu nastane "zob". 2/3 naravne velikosti. L'emmanchement reste problematique. Je propose une solution avec coin de fixation suivant l'idee de H. Knecht (2000) (Fig. 5b). Scenario des fractures : 1. Impact - endommagement du bout de 15 mm. 2. Flambage encastre/pivotant - malgre la fra-gilite de la base la fracture se produit ä l'endroit du rayon de courbure minimal. 3. Apres la fracture apicale l'apex reste partiel-lement attache ä la partie proximale et exerce une poussee laterale qui fait casser la base. Nous ne sommes pas loin de la reconstruction statistique d'lvan Turk (2002) - (Fig. 6). Fig. 6: La "reconstruction statistique" de la pointe D. b. 407 en comparaison avec la pointe de reference de Potočka zijalka n°75 (Turk 2002, sl. 4). Echelle 2/3. Sl. 6: "Rekonstrukcija" konice D. b. 407 primerjalno z referenčno konico štev. 75 iz Potočke zijalke (Turk 2002, sl. 4). 2/3 naravne velikosti. Une longueur globale de 200 mm est plus adap-tee comme sagaie et conforme aux longueurs des pointes ä base fendue trouvees ä Iställöskö et ä Dzeravä skala. Une version "courte" ä bout endommage serait plus proche de la reconstruction statistique (voir note 3). Pieces pliees, pieces courbees Le pliage des pointes est une consequence normale d'un impact avec flambage. La pointe flambee garde la courbure apres la disparition de la force. En revanche les pieces courbees ne s'expliquent pas par le flambage. Ä savoir : le flambage se fait toujours dans le sens du moment d'inertie le plus faible. Etant donne que celui-ci depend du cube de l'epaisseur il est exclu que la piece se flambe lateralement et l'epaisseur et la largeur de la pointe soient inversees. La forme courbee se ramene aisement ä la forme des differentes parties du bois de cerf. Il faut alors penser que l'artisan a pris les morceaux courbes parce que cette courbure etait compatible avec le but recherche. Puisque la sagaie projetee est incompatible avec une excentricite laterale nous devons penser ä limiter l'emploi des pointes courbees aux lances. Eventuellement, par un emmanchement desaxe, qui donne une solidite superieure ä la hampe, la pointe peut rester dans l'axe de l'energie agissante et remplir la fonction de sagaie. Courbure, chasse, lance ou sagaie L'hypothese de pointe de sagaie du n°407 est ä eliminer ä cause de la courbure. L'energie cineti-que d'une sagaie fait casser irrevocablement toute pointe courbe lors d'un impact dans un objet dur : arbre, os ou pierre. Nous revenons ä l'hypothese de lance. Une lance tenue par la main permet d'etre orientee par la volonte du chasseur. Celui-ci peut profiter de la pointe courbee pour blesser un animal plus grand que lui avec la pointe courbee qui peut percer la peau sous angle perpendiculaire ä la surface de la peau. L'hypothese de lance permet d'expliquer la presence d'un grand nombre de pointes courbees aux sites aurignaciens. Nous pouvons poser la question si le chasseur avec sa lance peut-il exercer la force critique pour provoquer le flambage lorsque la pointe rencontre un os dur? Force critique: „ ^ Tt'EI ^ 3.14'x 7 X lo'x 0,018 x0.006' ^ 64 X 0,5 X 0,15 (4) 1200 N Les notations suivantes : F = force ; E = module d'elasticite (de Young) ; I = moment d'inertie d'une barre de longueur "L" et de section uniforme (a x b de la Formule 1). Dans le cas d'une pointe ä section variable on peut estimer, grossierement, que la force critique Fcr de 1200 N est divisee par 3 ou 4 : environ 30-40 kg, ce qui est compatible avec la poussee d'un chasseur. 3.1.2 Reconstruction du fragment D. b. n°427 (73 x 12 x 6 mm ; couche : "below the flowstone of the eastern cave wall" ; age : aurignacien) Le fragment apical n°427 n'offre pas des signes evidents de la matiere d'origine. On peut penser au bois de cerf par analogie avec la plupart des pointes aurignaciennes mais aussi ä l'os parce que les fractures sont plutöt nettes et traduisent une matiere cassante. Avant d'aborder tout travail de reconstruction il faut examiner la piece et decider s'il s'agit d'un fragment apical ou terminal. Deux criteres entrent en consideration : la convergence des bords en direction proximale et la longueur previsible de la future pointe. L'hypothese apicale donne une longueur previsible de 210 mm sans la base et sans le bout endommage, tandis que l'hypothese terminale permet de prevoir une longueur de 171 mm. Compte tenu du caractere effile de la piece Tab. 2: Construction du patron egalise pour la pointe D. b. 427. Le produit L x (E/5)3 mm, avec une epaisseur de reference de 5 mm. Ligne de reference - la fracture terminale = 0 mm. Les valeurs du longueur et d'epaisseur sont fixes pour la partie terminale. Au-dessous de la reference 0 mm elles sont provi-soires et variables en fonction des approximations successives de la reconstruction. Tab. 2: Izdelava izravnane šablone za konico D. b. 427. Zmnožek L x (E/5)3 mm pri referenčni debelini 5 mm. Referenčna linija - terminalni prelom pri 0 cm. Vrednosti dolžine in širine so stalne za terminalni del. Pod referenčno vrednostjo 0 cm sta obe vrednosti začasni in spremenljivi v povezavi z zaporednimi približki dolžine rekonstruiranega fragmenta. 5 BJ r u e H.J CÖ J =3 e w X HJ 4,0 2,3 70 4,3 3,7 60 4,9 6,1 50 5,0 7,5 40 5,3 10,0 30 5,8 15,2 20 6,0 19,2 10 6,0 20,4 fracture 0 6,0 21,4 -10 6,0 21,9 -20 6,0 22,5 -30 6,0 22,5 -40 6,0 22,5 -50 6,0 22,5 -60 6,0 22,5 -70 6,0 22,5 -80 6,0 22,5 -90 6,0 22,5 -100 Fracture n°427 et des bords tres faiblement divergents, nous devons conclure pour la version moins longue c'est-ä-dire considerer la piece comme fragment terminal resultant d'une fracture double (proximale/terminale et basale). La piece D. b. 427 serait donc un fragment terminal avec la trace de l'impact qui a endommage le bout sur 15 mm, une valeur arbitraire que j'ajoute systematiquement ä chaque pointe fragmentee. Le pas suivant est la determination du fragment proximal disparu. La construction du patron (Tab. 2) sera basee sur les largeurs apicales d'apres la photographie, sur les epaisseurs relevees par Ivan Turk sur la piece meme, et sur les hypotheses de largeur en fonction de la divergences de l'apex et sur l'hy-pothese que l'epaisseur proximale est uniforme comme la continuation de l'epaisseur uniforme de la partie apicale. La Figure 7a-d permet de suivre la procedure de reconstruction : Fig. 7a est le point de depart avec la photogra-phie de la face avant du fragment. Fig. 7b est la representation du patron realise ä partir du Tableau 2. Fig. 7c montre la courbure et l'endroit de la fleche maximale correspondant ä la fracture. La longueur est retouchee pour que la fracture reelle soit au meme endroit que la courbure maximale. Dans le cas de flambage pivotant/pivotant nous admettons que le rayon de courbure minimal coincide avec la courbure maximale. Fig. 7d donne le resultat final. Apres deux decoupes en deux pas du patron de la Figure 7 nous pouvons fixer la longueur du fragment proximal la plus probable ä 101 mm. Apres la determination de la longueur proximale nous allons verifier que l'option base fendue a ete conforme ä la realite (Fig. 8). La Figure 8 repre-sente des details secondaires. Mais puisque la question de base fendue ou non fendue revet une question fondamentale de l'Aurignacien, il m'a semble justifie de presenter toute la procedure. La procedure est, peut-etre, trop detaillee, mais je poursuis un double but : l'explication de la methode des reconstructions et, comme exemple, la reconstruction effective des fragments de Divje babe I. Comme on l'a vu pour le D. b. 407, pour la piece D. b. 427 la contrainte ä la base et la contrainte maximale sont les suivantes lors du flambage encastre/pivotant hypothetique : L = 73 mm 70 mm entre 100 et 110 mm 13 mm Fig. 7a-d: Pointe D. b. 427. La procedure complete de reconstruction. (a) Face arriere de la pointe D. b. 427. (b) Patron realise ä partir du Tab. 2. (c) Le flambage du patron decoupe. La courbure maximale est proche du point de fracture terminale. (d) La reconstruction de la partie proximale. Le resultat final apres plusieurs retouches du patron. Echelle 2/3. Sl. 7a-d: Konica D. b. 427. Celoten postopek rekonstrukcije. (a) Zadnja stran konice D. b. 427. (b) Šablona narejena s pomočjo podatkov v tab. 2. (c) Obremenitev izrezane šablone in posledica obremenitve. Največji upogib je približno v predelu terminalnega preloma. (d) Rekonstrukcija proksimalnega dela. Končni rezultat na podlagi več popravkov šablone. 2/3 naravne velikosti. Contrainte ä la rupture apicale : 32FL 1,3 X Cte (5) 7ca,b' 10,3 X 5,83^ = Cte X 3,69 MPa Contrainte ä la base fendue : 32FL Cte 7ta,b, 0,5 X 13 X = Cte X 4,27 MPa Les notations suivantes : F = force ; L = demi-longueur entre la position de la courbure maximale et l'encastrement ; a1, b1 = valeurs ä la courbure maximale ; a2, b2 = valeurs ä l'encastrement ; Cte = constante. Contrairement aux resultats de la piece D. b. 407, la contrainte ä la base est plus elevee qu'ä l'endroit du rayon de courbure minimal au flambage initial, suppose encastre/pivotant, donc la piece s'est cassee ä la base au lieu de se casser dans la zone de la courbure maximale. On voit la superposition de la courbe de flam-bage calculee du patron triangulaire de 2,5 mm X 25 mm ^ 170 mm. Le coefficient 1,3 a ete determine avec ce modele mais il s'est avere juste pour un certain nombre de formes coniques de tailles differentes. Rayon de courbure minimal par caicui Courbure maximale Courbe du patron triangulaire 5/50/170 calculee et superposše ,5 mm Fig. 8: Pointe D. b. 427. Justification de l'option "base fendue". Sl. 8: Dokaz za "precepljeno bazo" pri konici D. b. 427. La reconstruction aboutit ä une pointe de gracilite et longueur remarquable mais non ex-ceptionnelle. Nous allons trouver sur la Figure 9 un fragment comparable ä Iställöskö et un montage du D. b. 427 sur la piece Pb 50/59 d'Iställöskö. 3.2. Les fragments mousteriens 3.2.1 Reconstruction du fragment D. b. n°3/10 (75 x 25 x 7 mm ; couche : 10 ; age : environ 70.000 ans) Au moment du choc, le flambage encastre/en-castre a provoque la fracture du bout de la pointe qui etait necessairement plus fragile que la base ä cause des sections tres differentes. La base est consideree comme massive. Le pliage du fragment Fig. 9: Analogie et complement de la pointe D. b. 427 ä Iställöskö. Echelle 2/3. Ä gauche en haut : le fragment apical Pb 51/29, en bas le fragment proximal Pb 50/59 agrandi de 15 %. Ä droite : le fragment D. b. 427 associe au fragment Pb 50/59. Dessine par D. Knific Lunder et T. Korošec au Musee National de Budapest, avec la permission de V. T. Dobosi. Sl. 9: Analogija za konico D. b. 427 v najdišču Iställöskö in njena dopolnitev. 2/3 naravne velikosti. Levo zgoraj: apikalni fragment Pb 51/29, spodaj proksimalni fragment Pb 50/59 povečan za 15 %. Desno: fragment D. b. 427 dodan fragmentu Pb 50/59. Narisali D. Knific Lunder in T. Korošec v Budimpešti (Magyar nemzeti muzeum, dovoljenje V. T. Dobosi). avec une courbure maximale vers le milieu peut etre la consequence de l'amorce du flambage encastre/encastre7. 7 La piece a ete presentee ä Mme de Sonneville-Bordes par M. Brodar. Elle l'a trouvee parfaitement assimilable ä un fragment de pointe aurignacienne (information d'lvan Turk). Deux schemas de reconstruction sont possibles : comme fragment proximal ou comme fragment median. Le premier est determine en partant de l'hy-pothese d'un fragment proximal fracture ä l'em-manchement et ä la courbure maximale d'un flambage encastre/pivotant. Il est indispensable de creer un patron et faire des experiences. Le resultat est sur la Figure 10. La reconstruction comprend un bout d'apex arbitraire de 1 ä 2 cm. La longueur de la base sera egale ä 2,5 fois la largeur ä l'emmanchement. Cette premiere reconstruction correspond au schema d'Ivan Turk (2002) d'apres des etudes mor-phometriques statistiques (Figure 11). La forme de reference est la pointe fusiforme. L'emmanchement est prolonge jusqu'au debut de la zone terminale caracterisee par le debut de la convergence apicale. La fracture d'apres ce modele s'est produite donc ä l'emmanchement meme. Le rapport des deux fragments, fragment conserve et fragment terminal, sera finalement de 45,5/54,5 et les longueurs seront 70 et 58 mm. Longueur reconstruite : 45+70+58+18 mm =191 mm. Le scenario 1 donne une pointe plus courte : 45+70+35+15 mm = 165 mm. Compte tenu de la forme particuliere du patron il est tres difficile de choisir entre les deux options. La solution suivant le scenario 1 pourra etre consultee avec celle du fragment median sur la page Internet. Le Tableau 3 definit le patron, la forme egalisee en epaisseur qui devient une courbe en fonction du cube de l'epaisseur. On trouve que le produit ab2 au niveau de la fleche maximale pendant le flambage encastre/pivotant est superieure ä celle de la base donc la contrainte ä la base sera plus importante et notre scenario 2 preconise se justifie, la base se fracture avant la fracture apicale putative et le flambage devient pivotant/pivotant. Notations : voir Equations 2. Reconstruction de D. b. 3/10 comme fragment proximal Pour la reconstruction de la pointe D. b. 3/10 comme fragment proximal deux scenarios sont envisageables. - Scenario 1 avec fracture proximale/apicale : flambage encastre/pivotant - fracture apicale -fracture ä la base. - Scenario 2 avec fracture proximale/terminale : flambage encastre/pivotant - fracture de la base -flambage pivotant/pivotant et fracture terminale. La forme particuliere du fragment due ä la diminution proximale de l'epaisseur nous fait choisir le scenario 2. Nous devons proceder par des experiences en decoupant des patrons de longueurs et formes dif-ferentes, jusqu'ä aboutir ä un rapport convenable entre l'apex reconstruit et le fragment conserve. La courbure maximale du patron doit correspondre ä l'endroit de la rupture proximale/terminale. Le patron de l'experience a toujours une epaisseur constante (epaisseur du carton) et les variations de l'epaisseur du fragment seront repercutees par l'elargissement du patron s'ajoutant ä la surface du fragment. On admet que la surface converge regulierement vers un bout endommage de 6 mm de diametre (environ) et la forme du patron permet de conce-voir une diminution de l'epaisseur vers le bout de la pointe reconstruite. L'epaisseur de la piece reelle ou extrapolee variera suivant les chiffres associes sur la Figure 10. La Figure 10 represente les phases de reconstruction du D. b. 3/10 comme fragment proximal. Apres avoir rempli le Tableau 3 et calcule les largeurs egalisees on peut tracer point par point le patron ä decouper. La longueur de l'apex d'abord estimee peut alors etre definie avec precision lors de l'essai de flambage du patron. On peut constater une bonne concordance avec la reconstruction statistique (Fig. 11) (Turk 2002). Sur la Figure 12 nous pouvons voir une reconstruction du fragment de Vogelherd de la couche VI mousterienne. Le fragment presente tous les signes d'un reaffutage apres une premiere fracture. Il s'agit d'une des analogies rares et hypothetique de D. b. 3/10 dont la ressemblance est forte avec les pointes reparees de Potočka zijalka, sauf l'epaisseur qui est plus reduite. Nous etudions donc le scenario d'une premiere fracture et d'une deuxieme apres reparation de reaffutage. Premiere fracture de la pointe de Vogelherd 1. Endommagement du bout ä l'impact (pierre ou os dur). 2. Flambage encastre/pivotant, rapport de l'apex entre 30 et 33 %. Le rapport exclut une base fendue. 3. Reaffutage sans sortir de l'emmanchement. Deuxieme fracture de la pointe de Vogelherd 4. Deuxieme flambage apres reaffutage : le produit largeur x epaisseur au carre ä l'endroit du deuxieme flambage encastre/pivotant est plus Tab. 3: Construction du patron egalise pour le fragment D. b. 3/10. Le produit 0,005 x L x E3 mm, avec une epaisseur de reference de 5 mm. Ligne de reference : la fracture terminale est ä 7 cm. Les valeurs du longueur et d'epaisseur sont fixes pour la partie proximale. Au-dessus de la reference de 7 cm elles sont provisoires et variables en fonction des approximations successives de la reconstruction. Tab. 3: Izdelava izravnane šablone za konico D. b. 3/10. Zmnožek 0,005 X L x E3 mm pri referenčni debelini 5 mm. Referenčna linija: terminalni prelom pri 7 cm. Vrednosti dolžine in širine so stalne za proksimalni del. Nad referenčno vrednostjo 7 cm sta obe vrednosti začasni in spremenljivi v povezavi z zaporednimi približki dolžine rekonstruiranega fragmenta. S Zi 13 s? a W C3 X HJ X 5 0 ,0 0, M hJ 5,6 5,2 3,9 130 6,9 5,2 4,9 120 8,3 5,6 7,1 110 9,6 6,6 13,8 100 10,9 7,3 21,3 90 12,3 7,5 25,9 80 13,0 7,5 27,4 fracture 70 14,9 7,3 29,0 60 17,0 7,0 29,2 50 19,0 6,8 29,9 40 21,8 6,4 28,6 30 23,3 5,6 20,5 20 24,7 5,0 15,4 10 26,0 4,7 13,5 fracture 0 eleve que le meme produit ä l'emmanchement, d'oü fracture ä l'emmanchement meme avec une base solide. Conclusion : vu l'epaisseur, la piece est ancienne et compatible avec un fragment mousterien. Compte tenu de l'anciennete presumee et de l'analyse des contraintes, le fragment ne provient pas d'une base fendue. Reconstruction de D. median 3/10 comme fragment Au debut de mon etude j'ai considere la piece comme un fragment median8. Il s'est avere que la reconstruction comme fragment median aboutit 8 La solution comme fragment median et proximal court est disponible sur le site Internet (voir note 3). Fig. 10: Reconstruction de la piece D. b. 3/10 comme fragment proximal. Reconstruction avec l'hypothese de cassure ä l'emmanchement lors du flambage encastre/pivotant qui est suivi de flambage pivotant/pivotant. A droite : patron de decoupage, construit d'apres le Tab. 3, ayant subi plusieurs corrections terminales. Les chiffres indiquent les epaisseurs reelles (partie fragment) et hypothetiques (apex). Longueur reconstruite 191 mm. Echelle 2/3. Sl. 10: Rekonstrukcija konice D. b. 3/10 v primeru, da gre za proksimalni fragment. Rekonstrukcija ob predpostavki, da se je konica pri obremenitvi (en konec pritrjen, drug prost) zlomila pri toporišču, nakar sta se oba konca sprostila, obremenitev pa je še traja (in povzročila sredinski prelom, op. prevajalca). Desno: izrezana šablona, narejena na podlagi podatkov v tab. 3, ki je bila terminalno večkrat popravljena. Številke predstavljajo dejanske debeline na ohranjenem fragmentu in domnevne na apeksu. Dolžina rekonstruirane konice znaša 191 mm. 2/3 naravne velikosti. ä une longueur considerable qui fera peut-etre choisir de preference la reconstruction comme fragment proximal. Fig. 11: Reconstruction de la pointe D. b. 3/10 par Ivan Turk (2002) (partie distale) sur la base de la pointe de reference n°75 de Potočka zijalka. Echelle 1/2. Bonne concordance avec notre reconstruction. Inutile de dire que les deux operations ont ete menees en totale independance. Sl. 11: Rekonstrukcija distalnega dela konice D. b. 3/10 po I. Turku (2002) na podlagi referenčne konice P. z. 75 iz Potočke zijalke. 1/2 naravne velikosti. Ujemanje z našo rekonstrukcijo je popolno. Treba je poudariti, da sta bila oba postopka izvedena povsem neodvisno. Fig. 12: Reconstruction de la pointe Vogelherd VI (Albrecht et al. 1972, Pl. 4: 52) avec supposition de reaffutage. Echelle 1/2. Sl. 12: Rekonstrukcija domnevno ponovno ošiljene konice, najdene v musterjenski plasti VI najdišča Vogelherd (Albrecht et al. 1972, T. 4: 52). 1/2 naravne velikosti. 2,5 x 26 + 15 mm = 278 mm, 77 mm de plus que la reconstruction comme fragment proximal. La condition de fragment median suppose que le fragment devient de plus en plus epais vers la base. Plusieurs scenarios sont possibles. On choisira la solution la moins speculative qui conduit ä une longueur totale ne depassant pas 300 mm. Scenario possible pour la creation de fragment median : flambage encastre/pivotant - fracture apicale - fracture de la base par poussee laterale - flambage pivotant/pivotant - fracture mediane/ proximale. La reconstruction suivant ce scenario aboutit ä une longueur en dessous de 300 mm. La longueur mediane est connue (= longueur conservee). Determinons la longueur proximale pour le scenario choisi. Il est facile ä prevoir un rapport 50/50 ce que l'essai du patron decoupe confirme parfaitement. L'essai de flambage du patron decoupe donne la longueur de l'apex perdu : 58 mm (rapport 29,5 %). La longueur de la piece reconstruite comme fragment median est donc 70 + 70 + 58 + 3.2.2 Les autres fragments mousteriens de Divje babe I. Deux fragments medians et un fragment basal (Fig. 13 et 14) Les conditions de fractures par flambages multiples et les reconstructions Les bouts s'endommagent par ecrasement, par cisaillement ou par encastrement. S'il s'agit de ce dernier, le bout de la pointe se casse inevita-blement, etant donne les grandes differences de section, et surtout d'epaisseur, entre le bout et la zone au milieu ou ä la base. Apres cette rupture le bout devient pivotant et le deuxieme flambage se produit avec la fracture du cöte median/apical. L'energie de la sagaie etant toujours largement disponible, il s'ensuit le troi-sieme flambage aui cree le fragment median. Nous avons demontre dans une etude plus generale que la contrainte dans la zone de courbure maximale est toujours superieure ä celle de la zone d'em-manchement ä sections egales. Donc la rupture se produit toujours vers le milieu sauf dans le cas des bases fendues. De sorte que la presence de fragments medians est une indication tres forte pour considerer la base comme non fendue. Le calcul des forces necessaires aux ruptures s'avere superflu, etant donne que l'energie cine-tique est largement excedentaire et apres les per-tes de vitesse ä la suite des freinages pendant la penetration et ä la suite des fractures, la majeure partie de la force reste disponible et fera flamber et vibrer le manche. Le fragment D. b. n°406/20 (18 X 12 X 4 mm ; couche 20 ; age : environ 110.000 ans) Le fragment presente toutes les caracteristiques de bois de cervides comme matiere premiere. Nous avons deux reconstructions ä proposer. 1. L'une, purement visuelle, est la superposition sur le fragment D. b. n°3/10 : Le resultat est peu compatible avec les calculs de flambage mais il faut toujours admettre la possibilite de fracture dans le gisement, gels, pietinement etc. Les deux fragments semblent bien s'adapter l'un ä l'autre malgre les differences de l'epaisseur. 2. L'autre reconstruction, (Figure 13), est rea-lisee ä partir du calcul des deux fractures par le rapport des cassures. Phase zero : endommagement du bout hypothetique de 15 mm que l'on ajoute ä la longueur totale. D'abord on calcule la fracture par le deuxieme flambage encastre/pivotant avec des sections mediane et proximale sensiblement similaires, d'ou le rapport 35/65 generalement adopte. Il en resulte la longueur de la partie proximale manquante : 29 mm. Ensuite on revient au premier flambage : on emploie le rapport 1/2, flambage encastre pivo-tant avec un fragment d'apex disparu ä epaisseur inconnue. Ainsi la longueur du fragment apical serait de 22,5 mm. Longueur totale avec un emmanchement hypothetique de 40 mm correspondant au fragment reel de D. b. n°7 : Base 38 mm (35 + 3 mm endommage), longueur totale avec 15 mm de l'endommagement presume du bout : 38 + 29 + 16 + 22,5 + 15 mm = 120,5 mm. Fig. 13: Reconstruction du fragment D. b. 406 avec le fragment de base D. b. 7. Echelle 1 sauf photo : vue avant et arriere du fragment qui est ä echelle 2. Longueur reconstruite 120,5 mm. Sl. 13: Rekonstrukcija fragmenta konice D. b. 406 s pomočjo bazalnega fragmenta D. b. 7. Naravna velikost razen sprednje in zadnje strani fotografiranega fragmenta, ki je dvakrat večji. Dolžina rekonstruirane konice znaša 120,5 mm. Le fragment basal D. b. n°7/? (35 X 13 X 4,5 mm ; couche incertaine, d'apres M. Brodar (1999) il s'agit de la couche 12 ; age : environ 80.000 ans. D'apres I. Turk, voir proto-cole des fouilles, il s'agit de la couche 8 - partie inferieure; age : 60.000-70.000 ans). Le fragment n°7/? est tres probablement un fragment de base, conformement ä l'orientation par M. Brodar (1999). L'orientation comme fragment apical (Turk et al. 2001) a ete rectifiee par I. Turk. L'interpretation des fragments de base comme fragment apical n'est pas exceptionnelle. Nous avons rencontre cette hesitation dans l'ouvrage de Vertes (1955, Table XLI./3, rectifie dans le texte) et dans la publication de Lieglloch (Mottl 1950) ou la pointe est illustree comme fragment apical. L'association de la piece n°7/? avec les deux fragments n°406 et s.n. 6 ali 7 est tres probante malgre les differences d'age. En plus il existe une similitude frappante avec le fragment de pointe de Lieglloch retournee comme base bien que cette derniere soit beaucoup plus epaisse. Le fragment D. b. s.n. 6 ali 7 (30 x 13 x 4 mm ; couche : 6 ou 7 ; age viron 55.000 ans) en- Fragment median. Nous proposons une reconstruction calculee sur la base d'un fragment median ayant la piece D. b. n°7/? comme base. Le pointe est supposee ä base solide, la fracture mediane est le produit d'un flambage encastre/ pivotant qui fait casser l'apex, suivi d'un deuxieme flambage encastre/pivotant qui produit la fracture mediane. Puisque les epaisseurs sont constantes ou peu variables nous adoptons le rapport 35/65 pour le deuxieme flambage. Le rapport du premier flambage d'un apex ä epaisseur inconnue est suppose egal ä 1/2. La longueur totale reconstruite suivant le pro-cede avec le fragment n°7/? comme base, est de 149 mm, la longueur terminale etant de 109 mm (longueur totale = 38 + 50 + 27 + 37,5 + 15 mm = 167,5 mm). On voit la reconstruction proposee sur la Figure 14. Ä cote on peut voir la reconstruction de la pointe de Lieglloch realisee suivant le meme principe. La partie basale ressemble au fragment basal du D. b. n°7/? Cette ressemblance offre une interpretation plausible de la curieuse piece de Lieglloch contestee, parce qu'elle etait plutot arrondie, par Brodar (1968) qui a evoque la possibilite, d'apres lui peu vraisemblable, d'un fragment basal. 3.3 Conclusion des reconstructions mousteriennes On ne connait que des vestiges sporadiques de l'utilisation de l'os dans la culture mousterienne. En comparant les fragments etudies aux debris d'os mousteriens de Subalyuk (11 pieces) (Kadic 1939) notre conviction de leur origine artificielle est renforcee et nos doutes quant aux pieces de Subalyuk egalement. 37,5 mm 27 mm 50 mm 31 mm 21,5 mm 40 mm Fig. 14: Reconstruction du D. b. s.n. 6 ali 7 avec la base D. b. 7. Longueur reconstruite : 167,5 mm. Ä droite : Reconstruction et similitude de la pointe de Lieglloch (Mottl 1950, Pl. 1: 8). Sl. 14: Rekonstrukcija fragmenta konice D. b. s.n. 6 ali 7 s pomočjo bazalnega fragmenta D. b. 7. Dolžina rekonstruirane konice znaša 167,5 mm. Desno: Rekonstrukcija konice iz jame Liegloch (Mottl 1950, T. 1: 8) in njena podobnost z rekonstruirano konico iz Divjih bab I. L'autre source celebre d'artefacts osseux du Mousterien est Salzgitter-Lebenstedt (Gaudzinski 1999) On y trouve des fragments artificiels en cote de mammouth, ainsi la similitude avec les fragments de Divje babe I est peu evidente. Une pointe en os de forme triangulaire courte est tres differente de nos pieces. Marylene Patou-Mathis cite quelques exemples isoles (Patou-Mathis 2006, p. 273) qui par leur rarete contredisent l'emploi generalise des pointes en os au Mousterien. Les fragments de Divje babe I temoignent d'un debut de l'industrie osseuse telle qu'on la connai-tra plus tard. La forme du D. b. n°3 rappelle certaines pointes de Potočka zijalka. On pourrait penser que, emmanchee au bout de sagaie ou de lance, elle a remplace des eclats de pierre minces et a pu servir comme arme de chasse de proximite, notamment contre les ours des cavernes. La chasse aux ours au Mousterien, sujet controverse, a trouve une reponse positive par la decouverte du site plein air ä Erd (Gäbori-Csänk 1968) ou les restes d'ours ne peuvent pas etre attribues aux deces naturels. Les autres fragments mousteriens offrent des indices interessants. Les dates sont embarrassantes, mais rien n'exclut qu'un artisans de Neandertal ait con9u des objets comparables ä ceux d'epoques ulterieures. On peut constater avec etonnement l'origine manifestement artificielle des quatre fragments selectionnes. Une serie de fragments de base, inadaptes ä la reconstruction, fait encore partie de la collection des fragments mousteriens. Pourquoi l'homme de Neandertal n'a-t-il pas profite de l'abondance de la matiere osseuse pour fabriquer des armes? Probablement il etait content des javelots en bois et des lances ä pointe de silex. Les javelots en bois ont une tradition tres an-cienne de 400.000 ans (Thieme 1999). Les javelots sont utiles pour la chasse des animaux gregaires se depla9ant en groupes. Les ours sont des solitaires et leur cousins des cavernes ont ete probablement aussi solitaires. La chasse etait organisee probablement par un petit groupe de chasseurs. Ces chasseurs ont pu utiliser les lances ä pointes mousteriennes. L'opinion de Martina Pacher (2000, p. 99) est plutot dubita-tive : la chasse aux ours est moins frequente qu'on l'a pense generalement, mais les javelots en bois sont plausibles. Les deux types de chasse sont documentes ä Erd : La quantite de restes d'ours prouve la chasse aux ours. Les silex ä encoche suggerent leur utilisation pour fabriquer les javelots. En revanche les pierres ou les os pouvant servir de pointes de lance ou de sagaie sont absents. On est surpris par les grandes differences d'äge des fragments (110.000, 70.000 et 55.000 ans). Cela renforce notre image developpee sur les neandertaliens. Peu de tendance ä l'evolution mais presence de facultes similaires ä travers des periodes invraisemblablement etendues. 4. CONCLUSION Une etape suivante de l'etude des pointes en os au Mousterien et ä l'Aurignacien, ne pourra etre franchie sans l'etude des emmanchements possibles et cela depend de deux conditions : - l'archeozoologie devra bien approfondir les zones sensibles des animaux qui ont ete les proies preferees et ces memes proies dependront egale-ment des axes de recherche des memes archeo-zoologistes, - la paleobotanique devra nous renseigner sur la presence ou absence des plantes pouvant four-nir des manches solides, faciles ä fa9onner et ä entailler. Dejä nos calculs de resistance de materiaux elargissent le domaine classique de l'archeologie. Les sciences naturelles prendront une part de plus en plus importante dans la recherche de la prehistoire. Les calculs sont importants mais, bien entendu, les fractures ont pu etre provoquees par des pressions dans les gisements, gels, chutes de pierre, par le pietinement des ours ou par des coups de pioche pendant les fouilles. J'ai tente d'expliquer les fractures des pointes comme la consequence de leur utilisation normale. Les autres facteurs naturels sont en dehors de mes possibilites d'ob-servation et de discussion. Remerciements Je remercie vivement Ivan Turk pour son encouragement et pour des renseignements complementaires concernant les objets examines qui ont fait defaut dans les publications. J'exprime ma gratitude egalement pour sa participation aux travaux d'edition de mon texte, pour ses critiques ainsi que pour les traductions et la mise en place et arrangement des figures. AGUIRRE, E. 2005-2006, La industria osea primitiva de Torralbe / The primitive bone industry in Torralba. - Munibe (Antropologia-Arkeologia) 57, Homenaje a Jesus Altuna 2 (Arqueologia), 19-52. ALBRECHT, G., J. HAHN et W. G. TORKE 1972, Merkmalanalyse von Geschoßspitzen des mittleren Jungpleistozäns in Mittel- und Osteropa. - Archaeologia Venatoria 2. BOLUS, M. et N. J. CONARD 2006, Zur Zeitstellung von Geschossspitzen aus organischen Materialien im spätern Mittelpaläolithikum und Aurignacien. - Archäologisches Korrespondenzblatt 36, 1-15. BLACKWELL, B. A. B, E. S. K. YU, A. R. SKINNER, I. TURK, J. I. B. BLICKSTEIN, J. TURK, V. S. W. YIN et B. LAU 2007, ESR-datiranje najdišča Divje babe I, Slovenija / ESR Dating at Divje babe I, Slovenia. - En: I. Turk (ed.), Divje babe I. Paleolitsko najdišče mlajšega pleistocena v Sloveniji. 1. del: Geologija in paleontologija / Divje babe I. Upper Pleistocene Palaeolithic site in Slovenia. Part I: Geology and Palaeontology. - Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 13. BRODAR, M. 1968, Knochenspitzenfundstellen des älteren Jungpaläolithikums in Deutschland und Österreich. - Quartär 19, 219-237. BRODAR, M. 1999, Die Kultur der Höhle Divje babe I. - Arheološki vestnik 50, 9-57. BRODAR, S. et M. BRODAR 1983, Potočka zijalka. Viso-koalpska postaja aurignacienskih lovcev. - Dela 1. razreda SAZU 24/13. GÄBORI-CSÄNK, V. 1968, La station du paleolithique moyen d'Erd, Hongrie. - Budapest. GAUDZINSKI, S. 1999, Middle Palaeolithic bone tools from the open-air site Sallzgitter-Lebenstedt (Germany), Journal of Archaeological Science 26, 125-141. HORUSITZKY, F. Z. 2004, Les artefacts en os et en bois de cerf ä Bukovac - Lokve (Croatie). Une seconde flute possible ? - Arheološki vestnik 55, 9-37. HORUSITZKY, F. Z. 2006, La "flute" et pointes de la Grosse Badlhöhle, Autriche. - L'Anthropologie 110, 318-354. HORUSITZKY, F. Z. 2007, Reconstruction des pointes orga-niques aurignaciennes de la Dzeravä skala (Pälffy-barlang), Slovaquie. - L'Anthropologie (en preparation). KADIC, O. 1939, Archäologische Ergebnisse. - En: Bartucz et al.: Die Mussolini-Höhle (Subalyuk) bei Cserepfalu. - Geologica Hungarica. Series Paleontologica 14. KERGUIGNAS, M. et G. CAIGNAERT 1991, Resistance des materiaux 3. Flambement. - Paris. KNECHT, H. 2000, Design Strategies of Early Upper Paleolithic Bone and Antler Projectile Technologies. - Anthropologie et Prehistoire 3, 28-36. MOTTL, M.1950, Das Lieglloch im Ennstal, eine Jagdstation des Eiszeitmenschen. Die paläolithische Funde aus der Salzofenhöhle im Toten Gebirge. - Archaeologia Austriaca 5, 18-34. PATOU-MATHIS, M. 2006 Neandertal. Une autre humanite. - Paris. PROŠEK, F. 1953, Szeletien na Slovensku. - Slovenska arche-ologia 1, 133-194. RABEDER, G., D. NAGEL et M. PACHER 2000, Der Höhlenbär. - Stuttgart. THIEME, H. 1999. Altpaläolitische Holzgeräte aus Schöningen. Ldkr. Helmstadt. - Germania 77, 451-487. TURK, I. (ed.) 1997, Mousterienska "koščena piščal" in druge najdbe iz Divjih bab I v Sloveniji / Mousterian "bone flute" and other finds from Divje babe I cave site in Slovenia. - Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 2. TURK, I. 2002, Morfometrična analiza zgodnjih koščenih konic v povezavi z najdbami koščenih konic iz Divjih bab I / Morphometric analysis of early bone points in connection with finds of bone points from Divje babe I. - Arheološki vestnik 53, 9-29. TURK, I. 2005, Zagovor morfometrične analize koščenih konic / In defence of morphometric analysis of bone points. - Arheološki vestnik 56, 453-464. TURK, I., J. DIRJEC, G. BASTIANI, M. PFLAUM, T. LAU-KO, F. CIMERMAN, F. KOSEL, J. GRUM et P. CEVC 2001, Nove analize "piščali" iz Divjih bab I (Slovenija) / New analyses of the "flute" from Divje babe I (Slovenia). - Arheološki vestnik 52, 25-79. VERTES, L. 1955, Neuere Ausgrabungen und paläolithische Funde in der Höhle von Iställöskö. - Acta Archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae 5, 111-131. VILLA, P., E. SOTO, M. SANTONJA, A. PEREZ-GONZRLEZ, R. MORA, J. PARCERISAS et C. SESE 2005, New data from Ambrona: closing the hunting versus scavenging debate. - Quaternary International 126-128, 223-250. http:// site.voila.fr/horusitzkymusic http:// site.voila.fr/horusitzkymusic1 http:// site.voila.fr/horusitzkymusic2 Orinjasjenske in musterjenske konice iz organskih materialov v Divjih babah I, Slovenija Rekonstrukcija konic s pomočjo teorije o obremenitvi materiala in njenih posledic Povzetek Rekonstrukcija fragmentiranih konic številčno okrepi vzorec konic, namenjen statistični analizi, in omogoča primerjavo med/z najdišči, v katerih je večina konic fragmentarno ohranjena. V prispevku si je avtor zadal dva cilja: želel je predstaviti metodo za rekonstruiranje fragmentiranih konic iz organskih materialov, ki temelji na teoriji o obremenitvi materiala in posledicah obremenitve ter na poznavanju trdnosti materialov; hotel je nazorno pokazati metodo, tako da je rekonstruiral fragmentirane konice iz Divjih bab I. Izbrani fragmenti so omogočili nazoren prikaz večine problemov, povezanih s prelomi in rekonstrukcijami konic. Posebna skrb je bila posvečena razlagi večkratnih prelomov in kriterijem za določanje precepljene baze. Dvema fragmentiranima orinjasjenskima konicama s pre-cepljeno bazo so najbolj podobne konice iz najdišč Iställöskö in Dzeravä skala. Fragmentirane musterjenske konice so pomembne predvsem zato, ker so takšne najdbe izjemno redke. Rekonstrukcija teh fragmentiranih primerkov omogoča dobro utemeljene sklepe o njihovi prvotni obliki in pojasnjuje druge podobne, zelo stare primerke, kot tiste iz Vogelherda in Liegllocha. Ker arheološka objava ni primerna za tehnične in računske podrobnosti, je avtor na spletu (Priloga Teorija: http://site.voila. fr/horusitzkymusic1) zbral osnove, povezane s konkretnimi rezultati in praktičnimi rešitvami, ki so razumljive in na voljo vsem raziskovalcem. Te teoretske osnove ne nudijo vedno odgovora na praktična vprašanja. Če fragmenta ne moremo primerjati s prisekanim stožcem in trikotno šablono, ker se presek konice nepravilno spreminja, ali je udarec ekscentičen in/ali konica ni trdno nasajena, si bomo pri določitvi con prelomov za oceno dolžine manjkajočega dela lahko pomagali samo s poskusom in simulacijo. Vendar je treba opozoriti, da izračun in izkustvo ne vodita do absolutne resnice. Še vedno je arheolog tisti, ki mora prispevati svoje znanje pri ustvarjanju dodatnih ali začasnih domnev in tudi sam izbirati med različnimi možnimi rekonstrukcijami. Prevod: Ivan Turk Francois Zoltän Horusitzky 14, allee des Comtes de Montfort F-78610 Auffargis zhorusitzky@voila.fr Plano paleolitsko najdišče na ledini V Griču, Suhi Dol pri Planini nad Horjulom Matija TURK in Metka CULIBERG Izvleček V prispevku je predstavljeno novo plano paleolitsko najdišče na ledini V Griču pri vasi Suhi Dol, pri Planini nad Horjulom. Predstavljeni so izsledki arheološkega izkopavanja. Paleolitske arheološke najdbe zastopajo le kameni artefakti, na podlagi katerih najdišče uvrščamo v čas od srednjega do mlajšega paleolitika. Najdeno oglje ni sočasno z arheološkimi najdbami. Ključne besede: Slovenija, V Griču, Suhi Dol, plano najdišče, paleolitik, kamena orodja, analize oglja Abstract The contribution presents a new open-air Palaeolithic site V Griču near the village of Suhi Dol, by Planina nad Horjulom. The results of archaeological excavations are described. The only Palaeolithic finds are stone artefacts, on the basis of which the site has been dated to the period from the Middle to Late Palaeolithic. Charcoal found is not contemporary with the archaeological finds. Keywords: Slovenia, V Griču, Suhi Dol, open-air site, Palaeolithic, stone tools, analyses of charcoal UVOD Plano paleolitsko najdišče na ledini V Griču (tudi Koširjev grič, parcelna št. 959/1, k. o. Šent-jošt) se nahaja pri vasi Suhi Dol v bližini Planine nad Horjulom (sl. 1: 1). Suhi Dol (681 m) leži na prevalu, ki predstavlja najlažji prehod iz zgornje Poljanske doline proti Ljubljanski kotlini. Širša okolica Suhega Dola ima pestro geološko zgradbo. Območje v glavnem gradijo triasne kamnine, na katere so narinjene permske kamnine Žirovskega vrha. Sama vas leži na anizijskem dolomitu (Ple-ničar 1970). Sl. 1: Topografska lega najdišča V Griču (1) in mesto najdbe kamenega artefakta na Koconovem hribu (Tabor) (2). M. = 1:50000. (Vir: Atlas Slovenije, Ljubljana 1986, List 124, Gorenja vas © Geodetska uprava RS in Mladinska knjiga). Fig. 1: Location of site V Griču (1) and location of stone artefact on Koconov hrib (Tabor) (2). Scale = 1:50000. (Source: Atlas Slovenije, Ljubljana 1986, sheet 124, Gorenja vas © The Surveying and Mapping Authority of the Republic of Slovenia and Mladinska knjiga). Sl. 2: Koconov hrib (Tabor) nad Suhim Dolom. Strgalo, izdelano na jedru, slučajna najdba. M. = 1:1. Fig. 2: Koconov hrib (Tabor) above Suhi Dol. Scraper made on a core (casual find). Scale = 1:1. Najdišče na ledini V Griču se razprostira na blagem pobočju, prekinjenem z uravnavami, vzhodno od ceste, ki vodi od Suhega Dola proti Smrečju. Najdišče, ki ga seka kolovoz, je danes del večje pašne površine, v preteklosti pa so domačini na njem imeli njivo. Leta 1995 ga je odkril ljubiteljski arheolog France Stele, ko je našel ob kolovozu jedro iz črnega roženca (t. 1: 5). Najdbi ni posvečal večje pozornosti, vse dokler ni nekaj let kasneje našel novega kamenega artefakta. Leta 2004 je na mestu slučajnih najdb očistil usek kolovoza in našel kamene artefakte, oglje ter kose lončenine (Stele 2004, 13, 14). Vse najdbe je še istega leta izročil Ivanu Turku z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Nedaleč stran od novoodkritega planega paleolit-skega najdišča V Griču leži le nekaj kilometrov proti jugozahodu v dolini reke Sovre mousteriensko in epigravettiensko jamsko najdišče Matjaževe kamre (Osole 1976). S Koconovega hriba pri Suhem Dolu, imenovanem tudi Tabor (sl. 1: 2), izvira strgalo, izdelano na jedru (sl. 2), ki ga je leta 1996 prav tako našel F. Stele (Stele 2004, 13). Sl. 3: Suhi Dol. Izkopavanje na ledini V Griču. Sonda 3, pogled z zahoda. Foto: F. Stele. Fig. 3: Suhi Dol. Excavations on V Griču site. Test trench 3, view from the west. Photo: F. Stele. pna površina vseh sond je bila 16 m2. Stratigrafija je bila v vseh sondah enostavna. V splošnem je plasti ruše in humusa (SE 1) sledila svetlorjava nestruktutrirana ilovica (SE 2), tej pa zbita, rde-čerjava strukturirana ilovica (SE 3). V sondi 3 je bilo skalnato dno že takoj pod humusom, v sondi 4 pa smo nanj naleteli pod plastjo svetlorjave ne-strukturirane ilovice. Pri ostalih sondah skalnata osnova ni bila dosežena. Največja dosežena globina izkopa, merjena od današnjega površja, je bila 130 cm v sondi 5. Stratigrafija v sondi 5 je bila nekoliko bolj pestra (sl. 5). Plasti ruše in humusa (SE 1) je sledila debelejša zemljena ilovica (SE 1a), pod katero so 85 cm pod površjem ležala pogrebena tla (SE 1b) s kosi oglja in preperelega dolomitnega grušča. Pogrebena tla je predstavljal temnejši, do 20 cm debel in naguban sediment, pod katerim je ležala svetlorjava nestrukturirana ilovica (SE 2). Rdečerjave zbite strukturirane ilovice v sondi 5 kljub veliki globini izkopa nismo dosegli. ARHEOLOŠKO IZKOPAVANJE KAMENE NAJDBE V začetku junija 2005 je Inštitut za arheologijo ZRC SAZU pod vodstvom I. Turka izvedel manjše arheološko izkopavanje na ledini V Griču (sl. 3). Namen izkopavanja je bil ugotoviti približen obseg najdišča, stratigrafijo in pridobiti najdbe, na podlagi katerih bi bilo mogoče najdišče lažje časovno opredeliti. Izkopavanje je trajalo štiri dni. Sredi oktobra istega leta smo med geodetsko izmero izkopanih sond izvedli dopolnilno izkopavanje. V juniju smo izkopali pet sond (1-5), vse na zahodni strani kolovoza, v oktobru pa smo izkopali še dve sondi (6, 7) na vzhodni strani (sl. 4). Sku- Kameni inventar z ledine V Griču šteje 93 kosov. Med sondiranjem smo našli 56 kamenih artefaktov, ostale je nabral F. Stele. Skupna slika vseh zbranih kamenih artefaktov je razvidna na tabeli (tab. 1). Kot surovina sta bila uporabljena roženec in tuf, ki sta večinoma močno preperela. Tako pri večini artefaktov na pogled ne moremo ločiti, ali so izdelani iz roženca ali tufa. Pri nekaterih površinsko preperelih artefaktih s svežimi lomi vidimo, da so izdelani iz roženca zelene barve (t. 1: 1,10; t. 2: 2). Nekaj artefaktov iz roženca je izdelanih iz O Sl. 4: Suhi Dol, V Griču. Lega sond. Fig. 4: Suhi Dol, V Griču. Location of test trenches. surovine slabše kakovosti, večina pa je izdelanih iz raznovrstnih kvalitetnih rožencev. Orodij, to je retuširanih artefaktov in artefaktov z uporabno retušo, je skupaj 12. Skupni delež orodij med vsemi kamenimi artefakti tako znaša 11 %. Ostanek predstavljajo različni odpadki. Jedra so zastopana s tremi primerki (t. 1: 1,3,5). Na piramidalnem jedru (t. 1: 1) so vidni negativi odbitkov, ki potekajo skoraj neprekinjeno okoli celotnega jedra. Udarna ploskev je površno izde- Tab. 1: Suhi Dol, V Griču. Pregled vseh kamenih artefaktov. Tab. 1: Suhi Dol, V Griču. Review of all stone artefacts. odbitki / flakes 44 razbitine / shatters 21 kline in klinice / blades and bladelets jedra / cores 3 robni odbitki / primary flakes 3 vbadala / burins 3 praskala / endscrapers 3 lamelarni odbitki / laminar flakes 2 klina z uporabno retušo / blade with use wear retouch 1 nazobčan odbitek / denticulated flake 1 retuširan odbitek /retouched flake 1 strgalo / scraper 1 pecljato orodje / stemmed tool 1 neopredeljeno / undefined 1 Z 93 lana. Jedro (t. 1: 3) s sledovi odbijanja klinic nima izdelane udarne ploskve. Uporabnik je odbijal kar s prvotne, s korteksom pokrite površine. Jedro (t. 1: 5) ima dve dobro izraženi udarni ploskvi, ki sta med seboj pravokotni. Med kamenimi najdbami je največ odbitkov, sledijo jim razbitine, kline in klinice, jedra ter robni in lamelarni odbitki. Tako na odbitkih kot na klinah se pojavlja prepariran talon (t. 1: 2,4,10). Ta je prisoten tudi na nazobčanem odbitku (t. 1: 6) in na masivnem lamelarnem, klini podobnem odbitku (t. 2: 2). Korteks je zaradi preperelosti kamnine dostikrat težko prepoznaven. Robni odbitki, to je odbitki, ki imajo večino dorzalne strani pokrite s korteksom, so trije. Na robnem odbitku iz roženca se lepo vidi, da je bil odbit od manjšega prodnika. Nobena klina ali klinica ni ohranjena v celoti. Bodisi da je ohranjen samo bazalni (t. 1: 10) ali terminalni del (t. 1: 7,8), osrednjih delov ni. Bazalni del kline (t. 1: 9) ima na obeh robovih uporabne retuše. Med orodji so s tremi primerki najbolje zastopana praskala. Praskalo na debelem klinastem odbitku (t. 2: 3) ima precej ravno in visoko čelo, izdelano s strmo retušo. Stranska robova nosita posamezne inverzne retuše. Pridružujeta se mu praskali na odbitku (t. 2: 4,5), izdelani iz roženca. Vbadala so tri. V dveh primerih gre za vbadalo ob poševni prečni retuši (t. 2: 7,8). Vbadalo (t. 2: 7) je izdelano na klinici, ki ima levi rob delno retuširan s polstrmo retušo. Desni rob je skoraj v celoti pokrit s korteksom. Prav tako je z delno polstrmo retušo retuširan levi rob vbadala (t. 2: 8). Ogelno vbadalo (t. 2: 9) je izdelano na odlomku kline, ki ima na robovih uporabne retuše. Na debelem, s korteksom prekritem odbitku je izdelano edino strgalo (t. 2: 1). Ventralna in dorzalna stran sta prepereli, medtem ko retuširani robovi niso. To nakazuje, da je bil masiven odbitek sekundarno oblikovan v strgalo. Primarno bi lahko služil kot jedro, saj so na ventralni strani vidni prepereli negativi odbitkov. Dve izrobi na odbitku (t. 2: 6) tvorita pecelj. Masiven lamelarni odbitek (t. 2: 2) s prepariranim talonom ima odebeljen in prepariran terminalni del. Posamezne retuše so prisotne tudi na desnem lateralnem robu. Artefakt je bil verjetno uporabljen kot orodje. Ker ga tipološko ne moremo ožje umestiti, ga uvrščamo med neporedeljene primerke. Nazobčan odbitek s prepariranim talonom (t. 1: 6) je na levem robu retuširan z delno strmo retušo. Čeprav maloštevilna, dajejo kamena orodja iz ledine V Griču skupaj z jedri že na prvi pogled vtis, da ne sodijo v isti čas. Na podlagi tipologije izstopajo od celotnega kamenega inventarja predvsem naslednji artefakti: praskali na odbitku (t. 2: 4,5), vsa tri vbadala (t. 2: 7,8,9), pecljato orodje (t. 2: 6) in jedro (t. 1: 5). Tipološko sodijo v mlajši paleolitik. Natančnejše opredelitve znotraj mlajšega paleolitika pa na podlagi le nekaj orodij ni mogoče izreči. Na drugi strani imamo elemente, ki so lahko značilni za srednji paleolitik. Tako med odbitki (t. 1: 2,4), klinami (t. 1: 10) in orodji (t. 1: 6; t. 2: 2) so zastopani primerki s prepariranim talonom. Preparirani talon je lahko vezan na uporabo levallois tehnike odbijanja, razširjene v mousterienu (De-benath, Dibble 1994, 23 ss). Mousterienu v prid govori tudi širok in masiven nazobčan odbitek (t. 1: 6) s prepariranim talonom. Strgala (t. 2: 1) na tem mestu ne moremo upoštevati kot argument za mousterien, saj je bil odbitek, kot smo že omenili, v strgalo prirejen sekundarno. Na sekundarno uporabo starejših kamenih artefaktov kaže tudi preperel odbitek, na katerem so vidni neprepereli negativi klinic. SEDIMENTACIJSKE IN PALEOVEGETACIJSKE RAZISKAVE Sl. 5: Suhi Dol, V Griču. Južni profil sonde 5 s pogrebenimi tlemi. Foto: M. Turk. Fig. 5: Suhi Dol, V Griču. Southern profile of test trench 5, with paleosoil. Photo: M. Turk. no s pogrebenimi tlemi (sl. 5). Paket smo pozneje razdelili na 10 podvzorcev, debelih po 5 cm, in ga sedimentološko preiskali.1 Mikroskopska analiza je pokazala, da organska zrna prevladujejo nad mineralnimi v vseh podvzorcih. Vrhnjih 6 podvzorcev, ki pripadajo zemljeni ilovici in pogrebenim tlem, sestavljajo pretežno organska zrna, redka mineralna zrna pripadajo kremenu. Pogrebena tla so ostanek nekdanje z vegetacijo porasle površine. V spodnjem delu, kjer se pojavlja svetlorjava nestrukturirana ilovica, se delež kremenovih zrn poveča, vendar se ne približa deležu organskih zrn. Karbonatna zrna so v vseh plasteh izredno redka. Večja mineralna zrna in glineni skupki, opazovani pod lupo, so popolnoma zaobljenih oblik po celotnem vzorčenem profilu. Na podlagi analize sedimentov iz sonde 5 lahko sklepamo, da ilovnati sedimenti na območju najdišča niso posledica preperevanja matične kamnine (dolomita). Verjetno gre za pre-sedimentirano preperino, katere izvorno območje so permske klastične kamnine, ki gradijo širše območje Žirovskega vrha (Pleničar 1970). V sondi 5 smo za različne analize vzeli sedimente od relativne globine -4,44 m do globine -4,94 m, skupaj torej 50 cm debel paket sedimentov, vključ- 1 Vzorčenje in analizo sedimentov je opravil Janez Turk, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna. Tab. 2: Suhi Dol, V Griču. Analize oglja. Tab. 2: Suhi Dol, V Griču. Analyses of charcoal. S 1 1 1 1 d i i S .C 1 1 1 i S 1 1 S 1 & 12 •Ö 1 tfi a Sonda 1 / Trench 1 Kv. 2, SE 2 1 1 Kv. 4, SE 2 (z = 1,23) 3 1 Kv. 4, SE 2 (z = 1,34) 1 1 1 Kv. 5, SE 2 (z =1,17) 1 14 7 Kv. 6, SE 2/3 (z = 0,37) 5 Kv. 6, SE 2 (z = 1,30) 1 Kv. 8, SE 2 (z =1,31) 1 10 1 Kv. 8, SE 2 fsp. del / low. part) 11 9 1 1 Kv. 8, SE 2 1 8 1 2 5 Kv. 10. SE 2 rzg. del / upp. part) 9 5 Sonda 2 / Trench 2 Kv. 1, SE 2 1 1 1 3 Kv. 1, SE 2 (z = 0,37) 2 Kv. 2, SE 2 7 6 Kv. 2, SE 2 (sp. del / low. part) 1 4 Sonda 4 / Trench 4 Kv. 1, SE 2 (z =- 0,76) 1 Kv. 1, SE 2 (z =- 0,66) 4 Kv. 2, SE 2 (z =- 0,42) 1 1 Kv. 2, SE 2 (z =- 0,59) 1 Kv.2, SE2(z=- 0,61) 4 1 Kv. 2, SE 2 (z =- 0,64) 3 Kv. 2, SE 2 (z =- 0,65) 2 Kv. 2, SE 2 (z =- 0,67) 4 Kv. 2, SE 2 (z =- 0,70) 16 3 Kv. 2, SE 2 (z =- 0,72) 1 Kv. 2, SE 2 (z =- 0,74) 3 1 1 Sonda 5 / Trench S Kv. 1, SE 2 (z 4,88) 1 1 2 1 Kv. 1, SE IB (z =- 4,69) 2 12 1 1 Z(196) 4 4 53 28 11 58 4 5 2 4 9 1 10 1 2 Med izkopavanjem smo poleg kamenih arte-faktov in oglja našli novoveško keramiko, steklo in kovinske predmete, med njimi tudi puščico za samostrel. Favnističnih ostankov ni bilo. Kameni artefakti so bili redki in razpršeni, nikjer nismo zasledili večje koncentracije. Sedimente smo odstranjevali s strganjem. Mokrega sejanja zaradi ilovice in dokaj redkih najdb nismo uporabljali. Prve kamene artefakte smo našli že v humusu, največ pa jih je bilo v naslednji, svetlorjavi ilovnati plasti (glavna arheološka plast). V rdečerjavi, močno zbiti ilovici, najdb ni bilo več. Kameni artefakti so se pojavljali skupaj s keramiko in ostalimi novodobnimi najdbami, kar nakazuje, da so bile najdbe pomešane. Iz štirih sond (1, 2, 4 in 5) je bilo analiziranih 196 koščkov oglja, skoraj vsi izvirajo iz svetlorjave nestrukturirane ilovice (SE 2). Koščki oglja so bili, prav tako kot vse arheološke najdbe, razpršeni v sedimentu, nikjer pa ni kazalo na sledove ognjišč. Od celotne količine je več kot polovica analiziranega oglja skoraj enakovredno pripadala jelki (Abies) in bukvi (Fagus). Zlasti oglje jelke je bilo krhko in impregnirano z ilovnatim sedimentom, zato je večinoma razpadalo po letnicah. V sedimentu iz sonde 1 je bil najden tudi košček nezoglenelega lesa, vendar zaradi močne preperelosti ni bilo mogoče opaziti nobenega anatomskega znaka. Precej je bilo tudi manjših ilovnatih sprimkov, v katere so bili vključeni 2 do 3 mm veliki drobci oglja. Poleg jelke in bukve je količinsko izstopalo le še oglje brina (Juniperus), medtem ko je bilo oglje ostalih drevesnih vrst, tako iglastih kot listnatih, zastopano le z manjšim številom primerkov (tab. 2). Iz sonde 5 in iz sonde 2 je bilo pelodno analiziranih tudi nekaj vzorcev sedimenta ilovnate plasti 2 in 3, vendar peloda, razen nekaj spor praproti, zelo verjetno zaradi korozijskih procesov v njem ni bilo. Ugotovljena vsebina oglja kaže na bukovo-jelov gozd (Abieti-Fagetum). Takšnega tipa vegetacije pa prav gotovo ni bilo v času, iz katerega izvira kameno orodje, kajti gozdovi z bukvijo in jelko so se razvili šele v holocenu, medtem ko je v pleistocenu drevesno vegetacijo povečini zastopal le bor (Pinus). Danes se v okolici Suhega Dola razprostirajo pašniki, na katerih rastejo posamična drevesa lipe ali grmovja leske. V širši okolici uspevajo mezofilni ali termofilni bukovi gozdovi, na obrobju pašnikov ali travnikov pa so gozdovi mešani, sestavljeni iz številnih drevesnih vrst, kar kaže na proces zaraščanja. Na vojaškem zemljevidu iz leta 1763-1787 (Rajšp, Srše 1998) se namreč vidi, da so bile negozdne površine tedaj precej obsežnejše. Skozi pretekla obdobja, najbrž že od časa prvih poselitev, je človek gotovo pogosto posegal v gozd, ga redčil ali celo iztrebil, bodisi zaradi poselitve, bodisi za pridobivanje pašnih ali obdelovalnih površin, ali iz potrebe po lesu. Tako je nenehno spreminjal podobo gozda, predvsem v bližini naselij. Takšna dogajanja v daljni preteklosti pa lahko ugotovimo le s pelodno analizo. Palinološke raziskave dveh profilov v bližnjem Škofjeloškem hribovju pri naselijih Robidnica in Leskovica pod Blegošem (Šercelj 1975) kažejo, da so tu v preteklosti res prevladovali bukovo-jelovi gozdovi. Radiokarbon-sko datirana plast iz profila pri Leskovici 2657 ± 70 BP kaže še precej visoke vrednosti bukve. Čez čas prične krivulja bukve upadati, kar najbrž že kaže na krčenje bukovega gozda. Tedaj prevlada jelka, vendar tudi ta postopoma upade. V urbarju za leto 1291 se že omenjajo hube za omenjeni naselji (Blaznik 1938, 10, 11). Dvig krivulje leske in pelod brinja pa kažeta na pašnike. Radiokarbonska starost oglja jelke iz pogrebenih tal v sondi 5 s paleolitskega najdišča na ledini V Griču pri vasi Suhi Dol je 750 ± 40 BP (kal. AD 1220-1300; kal. BP 730-650). Če je celotna vsebina oglja sočasna, je tu pred okoli 750 leti še uspeval jelovo-bukov gozd (Abieti-Fagetum). Oglje pa je moralo biti posedimentno pomešano z arheološkimi najdbami. SKLEP Z arheološkim izkopavanjem na ledini V Griču smo potrdili novo plano paleolitsko najdišče v Sloveniji.2 Na podlagi tipologije kamenih orodij lahko najdišče pripišemo srednjemu in/ali mlajšemu paleolitiku. Srednje in mlajše paleolitski elementi se med seboj prepletajo. Na dve časovni obdobji kaže tudi sekundarna uporaba kamenih artefak-tov. Večja količina odpadkov in jedra pričajo, da je bilo orodje izdelovano na najdišču. Zaradi prisotnosti keramike in ostalih novoveških najdb skupaj s kamenimi orodji je jasno, da najdbe niso ležale in situ. Do mešanja najdb je lahko prišlo pri drsenju zemlje po pobočju in predvsem pri obdelavi nekdanjih njiv. Oglje, ki je bilo prisotno v večini sond, verjetno izvira od požarov, požigov ali novodobnega kurjenja, zagotovo pa ni ostanek paleolitskih ognjišč, kar potrjuje že sam sestav oglja, kjer prevladujeta jelka (Abies) in bukev (Fagus) in tudi 14C datum 750 ± 40 BP (kal. AD 1220-1300; kal. BP 730-650).3 Obseg najdišča še vedno ni znan. Na kamene najdbe smo naleteli praktično v vseh sondah. Kot kaže, gre za dokaj obsežno plano paleolitsko najdišče z močno razpršenimi najdbami. Zahvale Na tem mestu se najlepše zahvaljujemo Francetu Steletu, ki nas je obvestil o svojem odkritju, nam odstopil vse najdbe ter tudi pomagal pri izkopavanju. Zahvaljujemo se družini Košir iz Suhega Dola, ki je lastnica zemljišča z arheološkim najdiščem, za vso izkazano pomoč in pripravljenost za sodelovanje. Za pomoč na terenu in pri obdelavi najdišča gre zahvala Jožetu Štuklu, Luciji Lavrenčič ter Ivanu in Janezu Turku. Pri pripravi članka so pomagali Dragica Knific-Lunder (risbe) ter Mateja Belak in Drago Valoh (izdelava karte in tabel). Vsem lepa hvala. KATALOG Vse najdbe hrani Loški muzej v Škofji Loki. Tabla 1 1. Jedro, preperel roženec; sonda 2, kv. 1, SE 2 (inv. št. 6). 2. Odbitek s prepariranim talonom, preperel tuf ali roženec; sonda 4, kv. 1, SE 2 (inv. št. 28). 3. Jedro, preperel tuf ali roženec; sonda 2, kv. 2, SE 8 (inv. št. 7). 4. Odbitek s prepariranim talonom, preperel tuf ali roženec; sonda 4, kv. 2, SE 2 (inv. št. 39). 2 Zadnji strnjen pregled planih paleolitskih najdišč v Sloveniji podaja Josipovic (1989). 3 Če ne gre za kontaminacijo oglja z modernim ogljikom in posledično pomladitev starosti za več 1000 ali 10.000 let. 5. Jedro, roženec; površinska najdba (inv. št. 60). 6. Nazobčan odbitek s prepariranim talonom, preperel tuf ali roženec; sonda 4, kv. 1, SE. 2 (inv. št. 2). 7. Terminalni del kline, preperel tuf ali roženec; sonda 2, kv. 2, SE 2 (inv. št. 8). 8. Terminalni del kline, preperel tuf ali roženec; pri čiščenju profila v sondi 1 (inv. št. 62). 9. Zlomljena klina z uporabno retušo, preperel tuf ali roženec; sonda 1, kv. 8, SE 2/3 (inv. št. 4). 10. Zlomljena klina s prepariranim talonom, preperel roženec; pri čiščenju profila v sondi 1 (inv. št. 63). Tabla 2 1. Kotno strgalo, preperel tuf ali roženec; površinska najdba (inv. št. 56). 2. Masiven lamelarni odbitek s prepariranim talonom (tipo-loško ožje neopredeljiv), preperel roženec; pri čiščenju profila v sondi 1 (inv. št. 66). 3. Praskalo na debelem klinastem odbitku, preperel tuf ali roženec; površinska najdba (inv. št. 57). 4. Praskalo na odbitku, roženec; pri čiščenju profila v sondi 1 (inv. št. 58). 5. Praskalo na odbitku, preperel roženec; pri čiščenju profila v sondi 1 (inv. št. 59). 6. Pecljato orodje, preperel tuf ali roženec; sonda 1, kv. 4, SE 1 (inv. št. 1). 7. Vbadalo ob poševni prečni retuši, roženec; sonda 6, SE 2 (inv. št. 93). 8. Vbadalo ob poševni prečni retuši, preperel roženec; sonda 4, kv. 1, SE 2 (inv. št. 3). 9. Ogelno vbadalo, preperel tuf ali roženec; sonda 2, kv. 1, SE 2 (inv. št. 5). BLAZNIK, P. 1938, Kolonizacija Poljanske doline. - Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 19/1-2, 1-62. DEBENATH, a. in H. L. DIBBLE 1994, Handbook of Paleolithic Typology. Volume One: Lower and Middle Paleolithic of Europe. - Philadelphia. JOSIPOVIC, D. 1989, Paleolitska in mezolitska najdišča na prostem v Sloveniji. - Zgodovinski časopis 43, 17-24. OSOLE, F. 1976, Matjaževe kamre, paleolitsko jamsko najdišče. - Arheološki vestnik 24, 13-41. PLENIČAR, M. 1970, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000. Tolmač za list Postojna, L 33-77. - Beograd. RAJŠP, V. in A. SRŠE 1998, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787, 4. zvezek, karta 178. STELE, F. 2004, Od kamenodobnih ognjišč do nastanka vasi. - V: Košir T., Suhi Dol in Suhodovci, 13-19, Škofja Loka. ŠERCELJ, A. 1975, Razvoj in zgodovina gozdov v Škofjeloškem hribovju. - Loški razgledi 22, 163-172. The open-air Palaeolithic site V Griču (Suhi Dol near Planina nad Horjulom) Summary The open air Palaeolithic site V Griču is situated near the village of Suhi Dol (681 m), in the pre-alpine region 20 km west of Ljubljana (^fig. 1: 1). The site is spread over a gentle grassy slope on which locals had arable land in the past. The site was discovered in 1995 by the amateur archaeologist, France Stele, when he found a core of black chert (pl. 1: 5). A Mousterian and Epigravettian cave site, Matjaževe kamre, is located in the vicinity of the newly discovered open-air Palaeolithic site V Griču (Osole 1976). A scraper made on a core (fig. 2) was found on Koconov hrib (Tabor) (fig. 1: 2), above Suhi Dol. The wider area of Suhi Dol has a varied geological structure. Generally speaking, the area is built of Triassic rocks. The nearby plateau, Žirovski vrh, is built of Permian rocks. Contact between the Permian and Triassic rocks is a thrust fault. The village itself is located on Anisian dolomite (Pleničar 1970). In 2005, the Institute of Archaeology ZRC SAZU carried out a small archaeological excavation on V Griču (^fig. 3), under the leadership of Ivan Turk. Seven test trenches were excavated, covering a total area of 16 m2 (fig. 4). The stratigraphy was simple in all test trenches. A layer of turf and humus (stratigraphic unit SE 1) was normally followed by light brown unstructured clay (SE 2) and this by compact, red brown structured clay (SE 3). The maximum depth of excavation measured from today's surface was 130 cm in test trench 5. The stratigraphy in test trench 5 was slightly more varied (fig. 5). The layers of turf and humus were followed by a thicker earthy clay (SE 1a), below which, 85 cm under the surface, lay paleosoil (SE 1b) with pieces of charcoal and weathered dolomite rubble. The paleosoil was darker, up to 20 cm thick, folded sediment, below which lay light brown unstructured clay (SE 2). Despite the considerable depth of test trench 5, we did not reach the red brown compacted structured clay. During the excavations, in addition to stone artefacts and charcoal, we also found pottery, glass and metal items. All this shows that the finds are intermixed. There were no remains of fauna. Stone artefacts were rare and scattered, and nowhere did we find a major concentration. The stone inventory from V Griču numbers 93 items (tab. 1). During the exploratory excavations, we found 56 stone artefacts; the remainder were collected by F. Stele. Chert and tuff were used as raw materials, for the most part greatly weathered. In the case of the majority of the artefacts, therefore, it cannot immediately be distinguished whether they are made from chert or tuff. There were a total of 12 tools, i.e., retouched artefacts and artefacts with a use wear retouch. The total share of tools among all stone artefacts is 11%. The remainder represent waste products. The stone tools from V Griču, together with the cores, even at first sight give the impression that they do not belong to the same time/period. On the basis of typology, the following artefacts in particular stand out from the overall stone inventory: endscrapers on flake (pl. 2: 4,5), all three burins (pl. 2: 7,8,9), stemmed tool (pl. 2: 6) and core (pl. 1: 5). Typologically, they belong to the Late Palaeolithic. A more exact specification within the Late Palaeolithic cannot be made on the basis of only a few tools. On the other hand, there are elements that could be typical of the Middle Palaeolithic. The flakes (pl. 1: 2,4), blades (pl. 1: 10) and tools (pl. 1: 6; pl. 2: 2) thus include specimens with a prepared striking platform. A prepared core can be connected to Levallois technology, which was extended in the Mousterian (Debenath, Dibble 1994, 23 ss). The Mousterian is also suggested by the wide and solid denticulated flake (pl. 1: 6) with prepared striking platform. The scraper (pl. 2: 1) cannot be considered an argument for the Mousterian here, since the flake was secondarily made into a scraper (heavy weathered flake has unweathered retouch). The weathered flake, on which unweathered negatives of bladelets are visible, also indicates the secondary use of older stone artefacts. Analysis was carried out on 196 pieces of charcoal from four test trenches (1, 2, 4 and 5) almost all originating from the light brown unstructured clay (SE 2) (tab. 2). As with the archaeological finds, the pieces of charcoal were also scattered in the sediment. No traces of hearths were found. Identification of the charcoal indicates beech-fir forest (Abieti-Fagetum). There was certainly not such vegetation at the time from which the stone tools originate, since beech-fir forests only developed in the Holocene, while in the Pleistocene, tree vegetation was represented for the most part only by pine (Pinus). The radiocarbon age of the fir charcoal from paleosoil in test trench 5 is 750 ± 40 BP (cal. AD 1220-1300; cal. BP 730-650). If the entire content of the charcoal is contemporary, beech-fir forest (Abieti-Fagetum) thrived here still around 750 years ago. The charcoal would have to have been post-sedimentarily mixed with the archaeological finds. The archaeological excavations on V Griču confirmed a new open-air Palaeolithic site in Slovenia. On the basis of the typology of the stone tools, the site can be ascribed to the Middle and/or Late Palaeolithic. The large quantity of unretouched flakes, shatters and presence of the cores suggest that tools were made at the site. In view of the presence of pottery and other modern finds together with the stone tools, it is clear that the finds were not lying in situ. The mixing of finds could have occurred with land slipping down the slope, but mainly with the cultivation of the former arable land. The charcoal which was present in the majority of test trenches probably originates from fires or burning in the modern era, and is certainly not the remains of Palaeolithic hearths. Translation: Martin Matija Turk Lunačkova 4 SI-1000 Ljubljana matijaturkow@gmail.com Metka Culiberg Biološki inštitut Jovana Hadžija Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Novi trg 2 SI-1000 Ljubljana culiberg@zrc-sazu.si Mala Triglavca 1979-1985 Opredelitev keramičnega gradiva 'mlajšega prazgodovinskega horizonta' Mitja PERGAR Izvleček Avtor obravnava lončenino iz vrhnjih plasti v Mali Triglavci. Material izhaja iz izkopavanj, ki so potekala v jami med letoma 1979 in 1985 pod vodstvom dr. F. Lebna. Predstavljen je material, ki ga lahko vpnemo v rekonstruirano stratigrafsko sekvenco in obsega čas od mlajšega neolitika do starejše železne dobe. Ključne besede: Slovenija, Mala Triglavca, eneolitik, bronasta doba, jama, lončenina Abstract The article discusses the pottery from the upper layers at the cave site of Mala Triglavca. The material was gathered during excavations performed between 1979 and 1985 under the direction of Dr. F. Leben. The presented material could be assigned to a reconstructed stratigraphic sequence in a chronological span from the late Neolithic to the Early Iron Age. Keywords: Slovenia, Mala Triglavca, Eneolithic, Bronze Age, cave, pottery Namen prispevka je predstavitev keramičnega gradiva, ki izvira iz izkopavanj Franceta Lebna v Mali Triglavci (Leben 1988). Predmet naše raziskave je prazgodovinski material iz zgornjih plasti (do globine z = -2,60 m), ki jih je Leben združil v t. i. "mlajši prazgodovinski kulturni horizont" (ib., 70). Izbor materiala, ki bo v nadaljevanju predstavljen, je bil opravljen na osnovi rezultatov ponovne analize stratigrafije, saj menimo, da so le najdbe z znanim kontekstom dovolj dobra osnova za nadaljnje raziskave.1 LEGA NAJDIŠČA IN ZGODOVINA RAZISKAV Jama Mala Triglavca2 je 8 m širok in 6 m dolg spodmol ob robu vrtače, ki se odpira v kraški gmajni blizu udornice Radvanj jugovzhodno od ceste, ki vodi iz Divače v Lokev oziroma železnice Divača-Koper (sl. 1) (Leben 1988, 69). Jamo so arheološko rekognoscirali M. Brodar, F. Leben in M. Puc 10. 4. 1979 (Puc 1979). Poskusno sondo je še isto leto izvedla ekipa, ki je pod vodstvom F. Lebna kopala v neposredni bližini, v jami Trhlovci (Leben 1988, 69). Zaradi številnih najdb so se naslednje leto odločili za sistematična 1 Članek je predelano in skrajšano diplomsko delo (Pergar 2002), ki je nastalo pod mentorstvom akad. red. prof. dr. B. Teržan. Tekst je bil zaključen leta 2004. 2 Katastrska številka DRJS 4815; Arheološki kataster Slovenije, ID 030204. Divača Trieste/Trs^N^ , A^o Trigloyco i: Lokev ^ Sl. 1: Lokacija Male Triglavce (po Lebnu 1988). Fig. 1: The location of Mala Triglavca (after Leben 1988). izkopavanja, ki so potekala skoraj neprekinjeno vse do leta 1985.3 METODA IZKOPAVANJ IN DOKUMENTIRANJA TER STRATIGRAFIJA Leta 1979 so izkopali prvo sondo velikosti 2 x 2 m ob zahodni jamski steni (sl. 2). Naslednje leto so začeli s sistematičnim izkopom, izmerili jamski prostor in zakoličili teren. Odločili so se za ortogonalni sistem beleženja po kvadrantih. Osnovna enota za dokumentiranje najdb je tako postal kvadrant velikosti 2 x 2 m, kolikor je bila velika prvotna sonda iz leta 1979. Mrežo so oštevilčili z arabskimi številkami, tako da je sonda iz leta 1979 postala drugi kvadrant (sl. 2) v izkopnem sistemu. Izhodišče koordinatnega sistema je bilo postavljeno 2,5 m izven jamskega prostora, v liniji vzhodnega profila prvotne sonde (sl. 2). Kvadrante so številčili tako, kot so vsako sezono odpirali izkopno polje (sl. 2). Izjemi v smislu številčenja sta bila le kvadranta 3a in 4a, ki so ju vpeljali kot dopolnilna kvadranta, ker se je z globino zahodna jamska stena odmikala. Na ta način so od leta 1979 do 1985 izkopavanja zajela površino 12 kvadrantov4 (približno 48 m2). Izkopavanje v Mali Triglavci je potekalo po arbitrarni metodi, kar pomeni, da niso sledili naravnim 3 Za izkopavanja je zmanjkalo sredstev le leta 1982 (Raztresen 1986). 4 Kvadrante od 1 do 10, dodatni kvadrant 4a in pa približno še površino enega kvadranta, če seštejemo delne kvadrante 3a in 11. Sl. 2: Mala Triglavca. Tloris jame z vrisanimi zbiralnimi enotami (po Lebnu 1988). Fig. 2: Mala Triglavca. Ground plan of the cave with excavation units (after Leben 1988). mejam stratifikacije, ampak so poglabljali plasti arbitrarno z metrično določenimi režnji. Navadno je bil to reženj debeline 20 cm, vendar pa je debelina po potrebi variirala od 10 do 60 cm. Najdbe so dokumentirali po posameznih režnjih in kvadrantih. Globina režnja določa razpon mesta najdbe na osi z, kvadrant pa razpon na oseh x in y. Zato lahko večino najdb le približno lociramo v prostoru.5 Na podlagi dnevnika izkopavanj6 in obstoječe grafične dokumentacije (glej sl. 3, 4) sem izdvojil tiste plasti, ki jih je bilo mogoče nedvoumno identificirati.7 Plast 1: Do 30 cm debel sloj recentnega humusa s kamenjem, ki je prepleten s koreninami. Plast se je raztezala po celotni površini spodmola in tudi v predjamskem prostoru. Vmes jo prekinja zid (struktura 1) iz kamenja, narejen v tehniki suho-zida. Meja s spodnjo plastjo 2 ni ostra. 5 Dodatni problem pri umestitvi najdb v prostor povzroča dejstvo, da je bila stalna višinska točka (z = 0,00) določena šele leta 1981. Zato smo morali za prve sezone izkopavanj izračunati absolutne vrednosti glede na obstoječo grafično dokumentacijo. V prvem kvadrantu je bila višinska razlika med zgornjo površino in točko nič približno 80 cm, v kvadrantu 2 je ta razlika približno 110 cm, v kvadrantih 3, 5 in 6 pa približno 130 cm. Vrednosti, ki sem jih izbral, so samo približne in dopuščajo napako ±10 cm. Večja natančnost ni bila mogoča, ker teren rahlo pada od severa proti jugu in od zahoda proti vzhodu. 6 Leben 1979-1985. 7 Bolj poglobljena analiza je predstavljena v diplomski nalogi (Pergar 2002, 24-37). x = 0,0 y = o,o x = 7,0 y = o,o Zid / Wall II z = -1,0 II III Plasti / Layers RežnjI / Spits fz = -3,0 Sl. 3: Mala Triglavca. Vzhodni profil leta 1980, kvadranti 1-4 (Arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, inv. št. A 149). Fig. 3: Mala Triglavca. The eastern profile in 1980, Quadrants 1-4 (Institute of Archaeology, ZRC SAZU, Archives, inv. no. A 149). Sl. 4: Mala Triglavca. Izsek vzhodnega profila leta 1985, kvadranti 5-8 (Arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, inv. št. A 151). Fig. 4: Mala Triglavca. A part of the eastern profile in 1985, Quadrants 5-8 (Institute of Archaeology, ZRC SAZU, Archives, inv. no. A 151). Plast 2: Jamski humus z ostrorobim gruščem, vmes so večje podorne skale. Plast se neenakomerno razteza po celotni izkopani površini. V sredini spodmola dosega od 20 do 30 cm debeline. Pred jamo (od kapi navzven) in ob južni ter zahodni jamski steni doseže debelino 100 do 120 cm. Meja s plastema 1 in 3 ni izrazita. Plast 3: Črna humozna prhka plast z manj kamenja kot plast 2. Vmes so bile identificirane sive pepelne lise in rdečkasto ožgana zemlja. Prvi pas pepelnih lis in ožgane zemlje se pojavi na globini z = 2,302,50 m. Drugi pas pa na globini z = 2,70-2,80 m. Tretji pas je na meji s plastjo 4. Celotna plast je debela od 100 do 120 cm. Plast 4: Pas temno peščene ožgane zemlje, pomešane z drobnim gruščem. Ožgani so tudi kamni. Vmes so sive lise strjenega pepela. Plast je debela povprečno 20 do 30 cm. Plast 5: Črna temnejša gruščnata plast, debela približno 100 cm, s sivimi preperinskimi vložki in dvema vidnejšima ostankoma kurišč. Plast 6: Pleistocenski grušč. Na meji s plastjo 5 je več velikih skal. Natančna debelina plasti ni znana. Plast so poglobili približno za 1 m, vendar niso dosegli skalne osnove (plast 8). Plast 7: Rjavkasta, kompaktna ilovica z gruščem. Vmes so večje skale. Odnos s plastjo 6 ni jasen. Plast 8: Jamska tla oz. matična skalna osnova. Plast 9: Breča. Struktura 1: Suhi zid iz kamenja. Predmet analize je material iz plasti 1, 2 in 3 (sl. 4). V ta namen sem izdvojil material iz kvadrantov 5 in 68 ter del materiala iz kvadranta 3.9 Ta material sem lahko vpel v predstavljeno strati-grafsko shemo, saj obravnavane plasti ležijo v teh kvadrantih skoraj horizontalno. Režnje, ki glede na grafično in pisno dokumentacijo pripadajo eni plasti, sem združil v posamezne "stratume",10 ki jih tu razumem kot delne vzorce določene plasti. Rezultati, ki jih bom v nadaljevanju predstavil, bodo tako odsevali glavne obrise določene plasti, ne tudi absolutnih vrednosti za celo plast ampak samo za izbrane režnje. Iz opisa plasti11 lahko razberemo, da je bila prvotna stratigrafska sekvenca mnogo bolj komple- 8 V kvadrantih 5 in 6 gre za sedem režnjev: od z = 1,302,50. 9 V kvadrantu 3 smo zbrali tri režnje: od z = 2,10-2,60. 10 Z besedo "stratum" ali "strat" je tu mišljena idealna enota, ki se kar najbolj približa meji neke določene plasti oz. po terminologiji S. Gabrovca gre za "kulturni sloj, ki sodi k istemu časovnemu obdobju in hkrati tudi k določeni prostor-ninski enoti istega časovnega obdobja" (Gabrovec 1974, 36). 11 Na tem mestu je potrebno poudariti, da je v predstavljeni stratigrafski členitvi pojem "plast" razumljen zgolj v geološkem smislu. Predstavlja nek minimalni kontekst, znotraj katerega ksna (kar je npr. razvidno iz opisa plasti 3, vendar narava podatkov in metoda izkopavanja onemogočata nepristransko podrobnejšo razdelitev plasti). Zato bom material iz zgornjega dela plasti 3 sprva obravnaval kot celoto, na interpretativnem nivoju pa bom skušal predstaviti razlike med zgornjimi in spodnjimi režnji.12 OSNOVNE ZNAČILNOSTI LONČARSKIH PRODUKCIJ STRATUMOV 1, 2 IN 3 Stratum 3 S tehnološkega vidika zaznamuje lončarsko produkcijo širok in heterogen spekter lončarskih mas.13 Prisotnih je kar 48 različnih lončarskih mas14 (skoraj 80 odstotkov vseh mas v Mali Tri-glavci). Prevladujejo lončarske mase s kalcijevim karbonatom15 (227 frag. oz. 68,6 %), sledi skupina osnovnih lončarskih mas s kremenom in kalcijevim karbonatom (102 frag. oz. 30,8 %). Kremenove mase so izjemno redke in se pojavljajo v 3 primerih oziroma v manj kot 1 % (sl. 5). Z vidika zrnavosti16 prevladujejo drobnozrnate mase (210 frag. oz. 63,4 %), po pogostosti pa sledijo finozrnate (71 frag. oz. 21,5 %) in zelo grobozrnate mase (34 frag. oz. 10,3 %) (sl. 6). Pri obdelavi površine17 skoraj v celoti prevladuje obojestransko brisanje (93,1 %). V stratumu 3 prevladuje nepopolno oksidacijsko žganje18 (267 frag. oz. 80,7 %). Sledi oksidacijsko žganje (27 frag. oz. 8,2 %). Ostali načini žganja v je mogoča nekoliko bolj tehtna obravnava materiala s stališča stratigrafske kontekstualnosti (za podoben pristop glej Fabec 2003, 81-87; Budja 1990). 12 V svoji raziskavi nisem obravnaval vsega materiala iz plasti 3, ampak samo do absolutne globine z = 2,50-2,60 m. Na tej globini je Leben vzpostavil mejo med "mlajšim prazgodovinskim horizontom" in "starejšim prazgodovinskim horizontom" (Leben 1988, 70). Na podlagi te ločnice je bila razdeljena obdelava materiala, preostalo gradivo je bilo predmet diplomskega dela A. Žibrat-Gašparič (Žibrat 2002). Izjema so le trije fragmenti iz kv. 3 (t. 4: 11-13), ki izhajajo iz globine z = 2,60-2,80, in jih v mojem prispevku ne bom podrobno obravnaval. 13 Lončarske mase so bile določene po sistemu Milene Horvat (Horvat 1999). Določile so jih L. Grahek, M. Jančar, N. Svenšek in A. Žibrat, pod vodstvom A. Tomaž in M. Horvat. 14 V tehnološko analizo lončenine iz Male Triglavce je bilo vključeno celotno keramično gradivo (2017 fragmentov). V diplomskem delu je obdelanih 1291 fragmentov iz plasti 1, 2, 3 in 7. Na tem mestu pa predstavljam analizo 499 fragmentov, ki so vpeti v predstavljeno stratigrafsko shemo. 15 Delež osnovne skupine lončarskih mas s kalcijevim karbonatom prevladuje tudi v neolitskih plasteh (Žibrat 2002). 16 Po Horvat 1999, 159. 17 Ib., 25, 160. 18 Žganje je določeno po Horvat 1999, 46, 159. ■g 250 1 •s 200 1 150 z 100 1 s 50 1 0 Stratum 1 Stratum 2 Stratum 3 ■ Mase s kremenom / Fabrics with quartz □ Mase s kremenom in kalcijevim karbonatom / Fabrics with quartz and calcium carbonate □ Mase s kalcijevim karbonatom / Fabrics with calcium carbonate Sl. 5: Deleži osnovnih treh skupin lončarskih mas po posameznih stratumih. Fig. 5: Frequency of three groups of basic pottery fabrics by context. Stratum 1 Stratum 2 Stratum 3 □ Zelo fmozmata / Very finegrained □ Finozmata / Finegrained □ Drobnozmata / Mediumgrained ■ Grobozmata / Coarsegrained ■ Zelo grobozmata / Very coarsegrained Sl. 6: Deleži lončarskih mas različnih zrnavostnih skupin po posameznih stratumih. Fig. 6: Frequency of different inclusions size groups of pottery fabrics by context. 1 300 250 o 1 200 ž 150 '— 1 100 1 50 0 □ Trda keramika / Hard ceramics ■ Zelo trda keramika / Very hard ceramics Stratum 1 Stratum 2 Stratum 3 Sl. 7: Deleži lončenine različnih trdotnih skupin po posameznih stratumih. Fig. 7: Frequency of different hardness groups of pottery fabrics by context. stratumu 3 ne dosegajo relevantnih deležev v lončarski produkciji, saj so prisotni z manj kot 4 %. Prevladuje trda keramika19 (286 frag. oz. 86,4 %), preostali delež sodi med zelo trdo keramiko (45 frag.) (sl. 7). 10 S 1 1 t Strat. Strat. 1 2 Strat. 3 □ Vrezovanje / Incision) □ Vtiskovanje/ Impressing) ■ Apliciranje / Applied decoration) ■ Vrezovanje in vtiskovanje / Incision and impressing ■ Vrezovanje in inkrustiranje / Incision and encrusting □ Vtiskovanje in apliciranje / Impressing and applied decoration Sl. 8: Deleži osnovnih krasilnih tehnik po posameznih stra-tumih. Fig. 8: Frequency of basic decorative techniques by context. Prisotne so vse osnovne tehnike okraševanja20 (vrezovanje, vtiskovanje, apliciranje) ter kombinacije osnovnih tehnik (vrezovanje in vtiskovanje, vrezovanje in apliciranje, vrezovanje in inkru-stiranje, vtiskovanje in apliciranje, vrezovanje in vtiskovanje z apliciranjem). Prevladuje okras, izdelan v osnovni tehniki vrezovanja in vtiskova-nja. Značilnost stratuma 3 so kombinacije tehnik pravega vreza in inkrustiranja (t. 3: 4), prediranja in odtisov prsta (t. 4: 3) ter samo prediranje (t. 4: 5,6; 5: 4), ki je specifično za lončeninski zbir stratuma 3 (sl. 8). Lokacija ornamenta ni enotna, pri motivih prevladujejo linijski motivi, pogosti pa so še enostavni motivi. S tipološkega vidika produkcijo stratuma 3 zaznamuje izredno širok spekter osnovnih oblik.21 Dokumentiran je namreč skoraj celoten spekter osnovnih oblik (sl. 9), ki sem jih identificiral v zgornjih plasteh Male Triglavce (Pergar 2002). Najštevilčnejši so lonci in posode,22 sledijo skodele in sklede ter čaše in vrči. Med lonci prevladujejo trebušasti lonci variant L2 (t. 3: 5; 5: 2), L4 (t. 5: 5,7), L5 (t. 4: 4) ter ovalno kroglasti lonci s hiperboloidno stožčastim vratom variante L9 (t. 3: 3; 5: 1,3) ter L12 (t. 3: 1). Sklede so prisotne z varianto S1 (t. 4: 5), skodele pa z variantama Sk1 (t. 4: 3) in Sk2 (t. 3: 6). Čaše so prisotne z 19 Ib., 56, 160. 20 Ib., 29-40, 165-167. 21 V osnovi sem se tudi pri določitvi osnovnih tipoloških oblik držal sistema M. Horvat (1999), prilagodil pa sem sistem indeksacije osnovnih oblik (Pergar 2002, 71-84). 22 Termin posoda označuje ostanke posod, ki bi jih v glavnem umestili v osnovno skupino lonec ali vrč, vendar zaradi velike fragmentarnosti podrobna opredelitev ni bila mogoča oz. bi lahko bila zavajajoča. Na podoben način italijanski arheologi na Tržaškem Krasu pri tipološki obravnavi lončenine uporabijo pojem "recipiente" (glej npr.: Gilli, Montagnari Kokelj 1994, 121-194; Montagnari Kokelj et al. 1997, 7 ss). OSNOVNA OBLIKA BASIC FORM SKLEDA DISH SKLEDA DISH LONEC POT LONEC POT LONEC POT LONEC POT LONEC POT LONEC POT LONEC POT LONEC POT LONEC POT LONEC POT VARIANTA OSNOVNE OBLIKE VARIANT OF BASIC FORM V 7 r r A L4 L9 L20 TABLA PLATE t. 4: i 1.1: 3,4,6 1.5:5,1 t. 2: 6 (./••8 t. 3: 3 t. 5: 1 1.2:2 t. 3: 1 t. 1:9 1.2:3 t. 1:1 Sl. 9: Osnovne oblike lončenine v stratumih 1, 2, 3. Fig. 9: Basic forms of pottery in strata 1, 2, 3. OSNOVNA OBLIKA BASIC FORM POSODA VESSEL POSODA VESSEL POSODA VESSEL POSODA VESSEL POSODA VESSEL POSODA VESSEL POSODA VESSEL SKODELA BOWL SKODELA BOWL ČAŠA BEAKER ČAŠA BEAKER ČAŠA BEAKER VRČ JUG VARIANTA OSNOVNE OBLIKE VARIANT OF BASIC FORM P2 P6 P7 Ski ^ ? Č1 Č2 C3 VI TABLA PLATE t. 1: 10 (. J: 8 (. 4: 3 (. /; 1 t S: 10 variantama Č2 (t. 4: 6) in Č3 (t. 3: 7), vrči pa z varianto V1 (t. 5: 10). Globoke posode so prisotne z varianto P4 (t. 5: 13), lijakaste z variantami P5 (t. 5: 6), P6 (t. 5: 8), P7 (t. 4: 1) in P8 (t. 3: 2). Stratum 223 Lončarsko produkcijo s tehnološkega vidika zaznamuje širok spekter uporabljenih lončarskih mas. Prevladujejo lončarske mase osnovne skupine s kremenom in kalcijevim karbonatom (127 frag. oz. 77,9 %), preostalo pa so mase osnovne skupine s kalcijevim karbonatom (36 frag. oz. 22,1 %) (sl. 5). To je ključna razlika glede na stratum 3, kjer 23 Na podlagi primerjave stratigrafskih in vseh tehnoloških podatkov sem združil v kvadrantih 5 in 6 režnje od z = 1,60-2,05 m pod stratum 2. Zavedam se, da sta s stratigrafskega stališča (sl. 4) deloma sporna režnja z = 1,60-1,70 m in 1,80-2,05 m, ki sekata plast 1 in 3 in s tem "kontaminirata" stratum 2. Zato me je zanimalo, ali ostaja stratum 2 še vedno reprezentativni vzorec za plast 2. Primerjava tehnoloških podatkov najdb v obeh spornih režnjih v vseh parametrih ne odstopa za več kot 15 % od rezultatov v režnju 1,70-1,80 m, ki edini seka samo plast 2. Medtem ko se reženj z = 1,60-1,70 m od režnja z = 1,30-1,60 m razlikuje v mnogih parametrih za več kot 30 % in prav tako reženj 1,80-2,05 m od režnja 2,05-2,20 m. Podobno sem primerjal tudi tipološke značilnosti lončenine stratuma 2 z drugimi stratumi. Primerjal sem tudi tipološke ter kronološke rezultate stratuma 2 s preostalim materialom v jami, ki je glede na obstoječe stratigrafske podatke vseboval pretežno material iz posameznih plasti 1, 2 in 3 (Pergar 2002, 85-87, 110-113). Pokazalo se je, da so razlike med posameznimi stratumi pomenljive (l. c.). Zato menim, da so predstavljeni rezultati relevantni za plast 2. so prevladovale mase iz osnovne skupine mas s kalcijevim karbonatom. Z ozirom na zrnavost prevladujejo drobnozrnate mase (94 frag.), pogoste pa so še zelo grobozrnate (37 frag.) in finozrnate mase (29 frag.) (sl. 6). Med prepoznanimi načini žganja je najbolj pogosto nepopolno oksidacijsko žganje (121 frag. oz. 74,2 %), sledi mu redukcijsko žganje (25 frag. oz. 15,3 %). Poleg teh dveh glavnih so bili dokumentirani še štirje drugi načini žganja,24 ki pa vsi skupaj komaj dosegajo 10-odstotni delež v lončarski produkciji. Večji del keramike sodi med trdo keramiko (91 frag. oz. 55,8 %) ter med zelo trdo keramiko (72 frag. oz. 44,2 %) (sl. 7). Pri obdelavi površine prevladuje tehnika obojestranskega brisanja. Prisotna je še kombinacija brisanja in glajenja. Lončenina ni bogato okrašena. Prevladuje osnovna tehnika apliciranja (barbotin) (t. 2: 17), ročno oblikovana aplika (t. 2: 12; 2: 16), rebro (t. 2: 15), pogosto je še vtiskovanje (odtis prsta (t. 1: 4,6), odtis nohta (t. 2: 6) in odtis šila (t. 2: 7) ter vrezovanje (žlebljenje) (t. 2: 13) (sl. 8). Razen na ostenju je okras izdelan še na vratu, ramenu in robu ustja. Prevladujejo linijski, neorganizirani in enostavni motivi. Med lončenino je enajst tipološko opredeljivih oblik (sl. 9). Največ je loncev, sledijo sklede in pa globoke posode. Med lonci prevladujejo ovalno-kroglasti lonci s hiperboloidno stožčastim vratom variant L7 (t. 2: 6), L9 (t. 1: 8), L11 (t. 1: 12) in L12 (t. 2: 2). Poleg teh so dokumentirani še lonci z "lijakastim" vratom variante L19 (t. 1: 9) in lonci s stožčastim vratom variante L20 (t. 2: 3) ter lonci variante L21 (t. 1: 7). Med skledami prevladujejo sklede variante S3 (t. 1: 4,6). Od posod so prisotne posode variant P2 (t. 1: 10) in P3 (t. 1: 11). Stratum 1 Na tem mestu opozarjam, da je material iz prve plasti doživel selekcijo med izkopavalnim procesom (Leben 1988), izločen je bil predvsem material iz mlajših arheoloških obdobij, tako da razpolagamo samo z majhnim številom fragmentov (le 5) iz prve plasti. S tehnološkega vidika zaznamuje lončarsko produkcijo heterogen zbir mas. Dokumentirane lončarske mase sodijo v vse tri osnovne skupine (sl. 5). Prevladujejo pa lončarske mase s kalcijevim karbonatom (3 frag.). Glede na zrnavost številčno prevladujejo drobnozrnate in zelo finozrnate mase (sl. 6). Pri izdelovanju lončenine so prepoznani trije načini žganja (nepopolno oksidacijsko žganje, oksidacijsko žganje in redukcijsko žganje). Ti trije načini so tudi sicer najbolj pogosti v Mali Triglavci. Vsi fragmenti sodijo med trdo keramiko (sl. 7). Površina lončenine je dobro obdelana, prevladuje tehnika brisanja. Keramika je v večini primerov izdelana prostoročno, razen dveh fragmentov, ki sta izdelana na vretenu. Okrašen je le fragment zgodnjeantične čaše (t. 1: 1), in sicer v tehniki apliciranja - fini barbotin25 (sl. 8). Tipološko opredeljive lončenine je v stratumu 1 relativno malo (sl. 9). Od osnovnih oblik posod sem lahko identificiral le čašo variante Č1 (t. 1: 1) in pa skledo variante S3 (t. 1: 3). Čaša variante Č1 (t. 1: 1) ni produkt lokalne lončarske produkcije, ampak gre za tipičen zgodnjeantični import.26 Skleda variante S3 (t. 1: 3) je prisotna že v lončeninskem zbiru stratuma 2. Od skled istega tipa v stratumu 2 se razlikuje po tem, da ta nima okrašenega roba ustja kot primerka v stratumu 2 (t. 1: 4,6) in je izdelana iz druge lončarske mase. KRONOLOŠKO VREDNOTENJE KERAMIKE Stratum 3 Med najstarejše elemente v stratumu 3 sodijo prstanasta dna (t. 4: 8-10,13), ki jih poznamo iz neo/eneolitskih kontekstov na širšem prostoru Caput Adriae. Čeprav jih srečamo tudi v eneolitskih kontekstih (npr. na Ptuju),27 so vseeno pogostejši v mlajšeneolitskih kontekstih (Leben 1967; Ca-nnarella, Redivo 1978-1981, Fig. 6; Montagnari Kokelj, Crismani 1997, 82). V podoben časovni okvir bi lahko umestili tudi skledo (t. 4: 5) in čašo (t. 4: 6) z izdolbeno luknjo tik pod ustjem. Tudi tu velja podobno kot za prstanasta dna, da je to bolj značilno za neolitski čas na prostoru Tržaškega Krasa (Gilli, Montagnari Kokelj 1993; 24 Oksidacijsko žganje; redukcijsko žganje, v končni fazi vzpostavljena oksidacijska atmosfera; nepopolno oksidacijsko žganje, v končni fazi vzpostavljen proces dimljenja; zaporedno menjavanje redukcijske in oksidacijske atmosfere, v končni fazi vzpostavljena redukcijska atmosfera (Pergar 2002, 53). 25 Gre za fin barbotin, ki so ga nanašali na površino s čopičem (Horvat 1999, 38). 26 Čaša je narejena iz lončarske mase z osnovno kodo sestavin ACD (kremen, sljuda, organske snovi), ki je v Mali Triglavci izjemno redka. 27 Korošec 1973, t. 15: 4,7. Montagnari Kokelj, Crismani 1996). Mogoče bi v ta časovni okvir lahko umestili še čašo (t. 3: 7), ki ji najdemo najbližjo analogijo med neolitskim materialom Osoletovih izkopavanj v Trhlovci. Tam je A. Tomaž ta tip opredelila kot kozarec variante G202 (Tomaž 1999, 40, t. 2: 12). Med nekoliko mlajše elemente iz stratuma 3 gotovo sodi trebušasti lonec z ročno oblikovano apliko (t. 4: 4), ki pa je fragmentarno ohranjena. Tak tip loncev italijanski arheologi datirajo v čas srednjega eneolitika (Eneolitico pieno) (Cazzella, Moscoloni 1992, 446, Fig. IV: 35). V Podmolu je bil najden podoben tip lonca, vendar brez aplike (Turk et al. 1993, t. 7: 21, skupek G), ki ga prav tako datirajo v čas srednjega eneolitika. V širši časovni okvir od neolitika pa do zgodnje bronaste dobe bi lahko uvrstili držaje v obliki subkutalnega ušesca. Datacijsko pomembno je subkutalno ušesce (t. 3: 4), ki ga lahko na podlagi bele inkrustacije, ki zapolnjuje vrezan linijski ornament pod robom ustja, datiramo v čas poznega eneolitika/zgodnje bronaste dobe (Dimitrijevic 1979, 293). V ta časovni okvir bi sodil še fragment ostenja, okrašen z vbodi šila in žlebovi (t. 3: 12) (Leben 1979-1985, 91; Snoj 1992, T. 5: 1). Ročaju v obliki ušesca (t. 3: 10) najdemo dobro primerjavo v bližnji Trhlovci (Dacar 1999, t. 27: 2, plast E28). 28 Plast E je datirana v čas eneolitika/zgodnje bronaste dobe (Leben 1988, 67). Zato se zdi umestna primerjava lončeninskega zbira Male Triglavce s sosednjo Trhlovco. Plast E v Trhlovci, podobno kot stratum 3 v Mali Triglavci, zaznamuje izjemno širok spekter uporabljenih lončarskih mas. Pri izdelavi lončenine iz plasti E je bilo uporabljenih kar 31 različnih lončarskih mas od 38 identificiranih lončarskih mas v Trhlovci, torej skoraj 82 % vseh identificiranih mas (Dacar 1999, 202). V plasti E v Trhlovci prevladujejo lončarske mase iz osnovne skupine s kalcijevim karbonatom (58,4 %), izjemno pogoste so tudi lončarske mase iz osnovne skupine s kremenom in kalcijevim karbonatom (40,7 %) (Tomaž 1999, 26, sl. 9a, 9b). Lončarske mase iz osnovne skupine s kremenom so maloštevilne in ne dosegajo niti 1 % (l. c.). Podobno velja tudi za stratum 3 v Mali Triglavci. V plasti E v Trhlovci prevladujejo drobnozrnate mase (71,3 %), podobno kot v stratumu 3 v Mali Triglavci (Dacar 1999, 202; Tomaž 1999, 27, sl. 10a, 10b). Po pogostosti jim sledijo finozrnate mase (22,3 %) (Dacar 1999, 202), kar ustreza tudi situaciji v stratumu 3. Razlika med plastjo E in stratumom 3 je zgolj v deležu zelo grobozrnatih mas, ki v stratumu 3 dosegajo delež 10,3 %, v plasti E pa le 1,1 % (Tomaž 1999, 27, sl. 10a, 10b). Pri obdelavi površine prevladuje tako v Trhlovci kot v Mali Triglavci obojestransko brisanje (98,6 %) (ib., 48). Podobno kot v stratumu 3 v Mali Triglavci tudi v plasti E v Trhlovci prevladuje nepopolno oksidacijsko žganje (74,2 %) (Dacar 1999, 203; Tomaž 1999, 27, sl. 12a, 12b). Tako v plasti E v Trhlovci kot v stratumu 3 v Mali Triglavci prevladuje trda keramika. V plasti E dosega delež trde keramike 71,7 %, delež zelo trde keramike pa 28,3 % (Dacar 1999, 203; Tomaž 1999, 27, sl. 13a, 13b), kar je ponovno primerljivo s stratumom 3. V plasti E v Trhlovci je okras izdelan v osnovnih tehnikah vrezovanja, vtiskovanja Skodeli (t. 4: 3) najdemo dobre paralele v Čo-tarjevi pečini/Cotariova (Montagnari Kokelj et al. 2002, Tav. 41: 414,416) med materialom iz Vatto-vanijevih izkopavanj, za katerega žal ne poznamo stratigrafskih podatkov. Zato lahko skledo samo okvirno datiramo v čas eneolitika, kot je opredeljena večina materiala iz tega najdišča (Montagnari Kokelj et al. 2002, 50-54). Posodi (t. 5: 13) najdemo dobre paralele v severni Italiji na poznoeneolitskem/zgodnje bronastodob-nem najdišču Rubiera (Bermond Montanari et al. 1982, Fig. 12: RS 23) ter na najdišču Ciondar des Paganis (Bressan 1982, fig. 3: 5). Vrč (t. 5: 10) ima paralele v Orehovi Pejci/Ciclami (Gilli, Montagnari Kokelj 1993, Fig. 61: 633-635, reženj 3). Podoben je vrčem s trakastim ročajem tik pod robom ustja in s stožčastim vratom, ki so prisotni na področju Caput Adriae že od eneoliti-ka dalje, pogostejši pa so v zgodnji bronasti dobi (Gilli, Montagnari Kokelj 1993, 158). Posoda (t. 4: 1) ima najbližje analogije ravno tako v Orehovi Pejci med lončeninskim zbirom režnja 4 (ib., Fig. 43: 417-418). Med najmlajše elemente stratuma 3 pa sodi jezičast držaj z odtisom prsta na sredini (t. 5: 12), ki se na področju Caput Adriae pojavi že v času prehoda iz zgodnje v srednjo bronasto dobo (Hänsel, Mihovilic, Teržan 1997, 98, sl. 46; faza Istra II). Ti držaji so najpogostejši v srednji bronasti dobi, najdemo jih pa tudi v mlajšebronasto-dobnih kontekstih (Cardarelli 1983, Tav. 18: 121). Našemu primerku (t. 5: 12) pa najdemo najboljše primerjave v srednjebronastodobnem kontekstu na gradišču Jelarje/Elleri, kjer je tak držaj pritrjen na ostenje posode ravno tako okrašene z barbotinom (Maselli Scotti 1988-1989, Tav. 2: 8). V prehodni čas iz zgodnje v srednjo bronasto dobo sodi morda tudi fragment ostenja z rebrom in ročno oblikovano apliko (t. 5: 15), ki mu najdemo dobre paralele v Katrini jami/Caterina (Cannarella, in apliciranja, ter v kombinaciji osnovnih tehnik vrezovanja in vtiskovanja, vtiskovanja in apliciranja (Tomaž 1999, 36). Novost v plasti E v Trhlovci, glede na predhodne plasti (H, G, F), je kombinacija vrezovanja in vtiskovanja (ib., 35), ki je značilna tudi za stratum 3 v Mali Triglavci. V plasti E v Trhlovci je okras najpogosteje izdelan v tehniki apliciranja, razmeroma pogosto pa sta uporabljeni tudi osnovni tehniki vrezovanja in vtiskovanja (Dacar 1999, 202). V primerjavi s plastjo E v Trhlovci imamo v stratumu 3 v Mali Triglavci mnogo manjši delež apliciranja (Pergar 2002, 61). V Trhlovci pa ne zasledimo kombinacije vrezovanja in inkrustiranja. Med motivi so v plasti E v Trhlovci dokumentirani enostavni motivi, linijski motivi, motivi traka, neorganizirani motivi in kombinirani motivi (Tomaž 1999, 36). Glavna razlika s stratumom 3 v Mali Triglavci je v deležu neorganiziranega motiva, ki v plasti E dosega 32 % (ib., 34, sl. 17), v stratumu 3 pa prevladuje linijski motiv, ki dosega 50-odstotni delež (Pergar 2002, sl. 37a). Pitti 1978-1981, fig. 4: 6), in na gradišču Jelarje (Maselli Scotti 1988-1989, Tav. 1: 5). Ob upoštevanju stratigrafskih, tehnoloških in kronoloških podatkov menim, da je mogoče material iz stratuma 3 razdelit na stratum 3a29 in 3b.30 Stratum 3a vsebuje pretežno material iz poznega eneolitika/zgodnje bronaste dobe (t. 4: 1; 5: 12). V stratumu 3b pa prevladuje neo/eneolitski material (t. 3: 7,13; 4: 4-6, 8-10). Stratum 2 Med starejše elemente stratuma 2 gotovo sodita lonec (t. 2: 6) in fragment roba ustja (t. 2: 5). Podobni lonci so prisotni na gradiščih na Tržaškem Krasu vsaj od srednje bronaste dobe naprej (npr. Ahumada-Silva et al. 1989, Tav. 5: 2; Calligaris et al. 1997, Tav. XV: 99). Robu ustja (t. 2: 5) najdemo primerjave že v eneolitskih kontekstih v Podmolu pri Kastelcu (npr. Turk et al. 1993, t. 9: 12, skupek F). Oba fragmenta se nahajata v najglobljem režnju stratuma 2 (Kv. 5 + 6/ 1,802,05 m), ki deloma seka tudi plast 3 in je torej razumljivo, da delno "kontaminira" stratum 2. Zato moramo podatke iz tega režnja obravnavati z dobršno mero previdnosti. Posoda (t. 1: 10) ima dobre analogije v materialu iz gradišč v Furlaniji-Julijski krajini, kjer jo datirajo v čas pozne bronaste dobe in starejše železne dobe (Bronzo finale/Primo ferro), (Bianchin-Cit-tion, Pasqualin 1990, fig. 16: 10; 58: 11). V enak kontekst bi sodil tudi fragment roba ustja (t. 2: 1) (Bianchin-Chittion, Pasqualin 1990, 53). V čas prehoda pozne bronaste dobe v začetek železne dobe lahko umestimo fragmente loncev (t. 1: 7,9; 2: 3). Analogije za lonec (t. 2: 3) najdemo tako na Gradišču pri Katinari/Cattinara (Maselli Scotti 1977), Njivicah (Moretti et al. 1978, Fig. 10: 1) in na gradišču Pozzuolo del Friuli (Cassola-Guida, Mizzan 1996, T. CXXXVIII: 933). Na vseh treh najdiščih so po italijanski kronologiji datirani v čas Primo ferro. Lonca (t. 1: 7,9) imata primerjave v bližnji Trhlovci, kjer sta oba najdena v plasti D, ki je ohlapno datirana v čas železne dobe s keramiko "kaštelirskega tipa" (Leben 1988, 67; Dacar 1999, t. 29: 6; 30: 2). Loncu (t. 1: 9) najdemo dobre primerjave na Mostu na Soči, kjer je podoben tip datiran v čas Bronzo recente/Bronzo finale po italijanski kronologiji (Svoljšak 1988-1989, sl. 6; t. 4: 2). Na Gorenjskem je enak tip loncev datiran v čas starejše železne dobe (Rozman 2001, 122). Kar kaže na to, da tega tipa lonca ne moremo ozko kronološko umestiti. Od zgoraj naštetih moramo na tem mestu omeniti še ročaj (t. 2: 10), ki mu ponovno najdemo najbližjo analogijo v sosednji Trhlovci, prav tako med materialom plasti D (Dacar 1999, t. 31: 11,13; 33: 2). Vidimo, da ima material iz stratuma 2 mnogo paralel v plasti D v Trhlovci. Zato se zdi primerno, da na tem mestu pogledamo, ali je mogoče material iz Trhlovce, ki ga je Leben okvirno datiral v železno dobo (Leben 1988, 67), nekoliko bolje kronološko zamejiti. Pogled na material iz plasti D, ki ga je Dacarjeva predstavila v svojem diplomskem delu (Dacar 1999, t. 29-33), nam pokaže, da je ta naloga vse prej kot lahka. Zelo malo materiala lahko namreč z gotovostjo kronološko opredelimo. Tako lahko morda skodelo z navzven rahlo izvihanim robom ustja (Dacar 1999, t. 29: 4) po Cardarelli-jevi shemi umestimo v čas mlajše bronaste dobe (Bronzo recente), (Cardarelli 1983, 95, Tav. 19: 4). Skodela z ročno oblikovano apliko (Dacar 1999, t. 30: 8) bi lahko po isti shemi sodila v čas mlajše in končne bronaste dobe (Bronzo recente/ finale) (Cardarelli 1983, 95, Tav. 19: 3). Skleda z navznoter zavihanim ustjem ter okrasom valovnice (Dacar 1999, t. 30: 7) pa sodi v čas končne bronaste dobe 2 (Bronzo finale 2) po Cardarelliju (1983, 100, Tav. 22: 28a). V čas pozne bronaste dobe bi lahko datirali še fragment ostenja (Dacar 1999, t. 32: 1) z apliciranim rebrom in namenoma narejeno trikotno luknjo, kar je značilnost keramike kulture žarnih grobišč. Eden redkih elementov, ki kaže na to, da imamo v plasti D morda opraviti tudi z železnodobnim materialom, je fragment lonca (Dacar 1999, t. 30: 1), ki mu najdemo primerjave na nekropoli Brežec pri Škocjanu (Ruaro Loseri et al. 1977, Tav. XXXII: 24). Žal za lonec v Brežcu ni znana grobna celota, zato ga lahko samo ohlapno datiramo v čas trajanja nekropole od prehoda 2. v 1. tisočletje pr. n. št. do poznega 7. st. pr. n. št., z viškom v času 9. in 8. stoletja (Teržan 1999, 138). Glavnina materiala iz plasti D bi torej sodila v čas pozne bronaste dobe z redkimi elementi, ki kažejo na čas železne dobe.31 29 V diplomskem delu sem v stratum 3a umestil material iz režnjev kv. 3/ 2,10-2,30 m, kv. 5 + 6/ 2,05-2,20 m, kv. 5 + 6/ 2,20-2,40 m (Pergar 2002, 53-54). 30 V stratum 3b pa material iz režnjev kv. 3/ 2,30-2,50 m, kv. 5 + 6/ 2,40-2,50 m, kv. 3/ 2,50-2,60 m (Pergar 2002, 53-54). 31 V plasti D v Trhlovci tako kot v stratumu 2 v Mali Triglavci prevladuje osnovna skupina mas s kremenom in kalcijevim karbonatom (71,1 %) (Dacar 1999, 58). Tudi mase iz osnovne skupine s kalcijevim karbonatom (24,2 %) dosegajo skoraj enak delež kot v stratumu 2 (l. c.). V obeh jamah se torej diametralno spremeni delež osnovnih skupin lončarskih mas glede na starejše plasti, kjer so prevladovale lončarske Zanimivo je, da najdemo na nekropoli Brežec pri Škocjanu paralele tudi fragmentu roba ustja (t. 1: 8), in sicer med materialom groba 195 (Ruaro Loseri et al. 1977, Tav. XVIII, T. 195: 1), ki ga ravno tako ne moremo podrobneje opredeliti. V stratumu 2 torej glavnina obravnavanega materiala sodi v čas pozne bronaste dobe do starejše železne dobe, z redkimi elementi, ki bi sodili še v čas mlajše in srednje bronaste dobe. Stratum 1 Najstarejši element v stratumu 1 je skleda (t. 1: 3), ki je verjetno v sekundarni poziciji, saj imamo podobna primerka v stratumu 2 (t. 1: 4,6). Fragmentu čaše tankih sten (t. 1: 1) najdemo najbližje paralele na Gradišču pri Katinari (Maselli Scotti 1977, Tav. II: 8) ter na Štalenskem vrhu (Ricci 1985, 247s, Tav. LXXIX) in je datirana v čas od 1. st. pr. n. št. do konca avgustejskega obdobja. Še mlajši je fragment sive poznoantične keramike (t. 1: 2). Iz dnevnika izkopavanj je razvidno, da je bila najdena tudi recentna keramika (Leben 1988, 69-70), ki pa je bila izločena že na samem terenu (Leben 1979-1985). Material v stratumu 1 je torej časovno izredno heterogen in obsega razpon od starejše železne dobe do sedanjosti. ANALIZA SESTAVLJIVOSTI IN GOSTOTE KERAMIČNIH FRAGMENTOV V ZGORNJIH PLASTEH MALE TRIGLAVCE Z namenom boljšega razumevanja narave lonče-ninskega zbira iz zgornjih plasti v Mali Triglavci sem opravil še analizo sestavljivosti posameznih fragmentov na celotnem materialu in to primerjal s stratigrafskimi podatki. Analiza je pokazala mase iz osnovne skupine mas s kalcijevim karbonatom. Tudi v plasti D prevladujejo drobnozrnate (67,7 %) in finozrnate (22,4 %) lončarske mase. Razlika med stratumom 2 in plastjo D je v deležu zelo grobozrnatih mas, ki v Mali Triglavci prevladujejo. V plasti D prevladuje obojestransko brisanje površine (ib., 70), ki je tudi v stratumu 2 najbolj pogost način obdelave površine. Razlika s plastjo D je v tem, da je v stratumu 2 prisotna kombinacija brisanja in glajenja, ki manjka v plasti D. V plasti D v Trhlovci so prisotne osnovne variante okraševanja: vtiskovanje, vrezovanje in apliciranje ter kombinacije osnovnih tehnik vrezovanja in apliciranja, vtiskovanja in apliciranja. Te osnovne variante so prisotne tudi v stratumu 2 v Mali Triglavci, manjka le kombinacija vrezovanja in apliciranja. Od motivov prevladujejo v plasti D neorganizirani motivi in linijski motiv (l. c.), v stratumu 2 pa linijski in enostavni motivi. Kvadrant / Quadrant Reženj / Spit Volumen / Volume Št. frag. / No. of sherds Količnik / Quotient A 5 in 6 1,30 - 1,60 m 2,4 5 2,1 B 5 in 6 1,60 - 1,70 m 0,8 36 45 C 5 in 6 1,70 - 1,80 m 0,8 20 25 Č 5 in 6 1,80 - 2,05 m 2 91 45,5 D 5 in 6 2,05 - 2,20 m 1,2 51 42,5 E 5 in 6 2,20 - 2,40 m 1,6 36 22,5 F 5 in 6 2,40 - 2,50 m 0,8 22 27,5 G 1 0,80 - 2,00 m 4,8 69 14,4 H 1 2,00 - 2,50 m 2 161 80,5 I 2 1,10 - 1,70 m 2,4 20 8,3 J 2 1,80 - 2,50 m 1,725 109 63,2 K 2 2,00 - 2,30 m 1,15 15 13 L 2 2,30 - 2,50 m 0,75 4 5,3 M 3 1,50 - 2,10 m 2,4 81 33,8 N 3 2,10 - 2,30 m 0,8 193 241,3 O 3 2,30 - 2,50 m 0,8 19 23,8 P 3 2,50 - 2,60 m 0,4 10 25 R 4 1,50 - 2,10 m 2,4 86 35,8 S 4 2,10 - 2,30 m 0,8 148 185 Š 4 2,30 - 2,50 m 0,8 41 51,3 T 6 1,80 - 2,00 ? 0,8 19 23,8 U 1 in 2 0,80 - 2,00 m 4,8 36 7,5 V 3 in 4 1,50 - 2,30 m 6,4 24 3,8 Z 1 do 6 0,80 - 2,50 m 42 1296 30,9 Sl. 10a: Tabelarični prikaz vrednosti za posamezne režnje (A-V). Fig. 10a: Schematic visualisation of values in single spits (A-V). veliko razpršenost najdb po površini, vendar pa le znotraj določene plasti, z manjšimi odstopanji v tistih režnjih, ki so sekali po dve ali tri plasti in kjer je bil tak rezultat pričakovan. Med izbranimi režnji, relevantnimi za posamezen stratum,32 ni bilo nobenega fragmenta, ki bi ga bilo mogoče sestaviti z oddaljenim ali bližnjim materialom iz druge plasti. Opravil sem še primerjavo gostote fragmentov lončenine v posameznem režnju glede na volumen obravnavanega režnja in to primerjal s povprečno vrednostjo33 za celotno najdišče (sl. 10a; 10b). S tem sem skušal ugotoviti, ali določeni režnji dosegajo povprečno vrednost, ki velja za zgornje 32 Na tem mestu ponovno opozarjam, da je stratum razumljen kot "idealiziran" vzorec določene plasti, reženj pa kot arbitrarna zbiralna enota. 33 Aritmetična sredina. abcCdefghijklmnoprsštuv Reženj / Spit — Št. fragmentov na m^ / Number of sherds per m' - - - - Povprečna vrednost/Mean value Sl. 10b: Primerjava deleža fragmentov lončenine na m3 po posameznih režnjih (A-V). Fig. 10b: Comparison of frequency of sherds per m3 from single spits (A-V). 400 300 200 100 0 zta- stratum 1 Stratum 2 Stratum 3 ■ Št. fragmentov na m^ / Number of sherds per m^ □ Povprečna vrednost / Mean value Sl. 11a: Delež fragmentov lončenine na m3 po posameznih stratumih. Fig. 11a: Frequency of sherds per m3 from single strata. 300 250 •g 'S I 200 £ 150 1 2 100 50 Stratum 3a Stratum 3b ■ St. fragmentov na m^ / Number of sherds per m^ □ Povprečna vrednost / Mean value Sl. 11b: Delež fragmentov lončenine na m3 v stratumih 3a in 3b. Fig. 11b: Frequency of sherds per m3 from the 3a and 3b strata. plasti v Mali Triglavci.34 Analiza je pokazala, da 34 Analiza je bila opravljena le za zgornje plasti, saj lahko le zanje zagotovo trdimo, da je bil pobran ves keramični material. Izjema je le stratum 1. Za spodnje plasti glej Žibrat (2002) op. 15. so v določenih režnjih količniki izrazito visoki, kar verjetno nakazuje na večje antropogene aktivnosti. Potrebno je opozoriti, da obstaja pozitivna korelacija med nadpovprečno gostoto najdb in mestom tega režnja v stratigrafski sekvenci. Nadpovprečno gostoto imajo največkrat tisti režnji, ki so na meji med eno in drugo plastjo ali pa sekajo mejo dveh plasti (primerjaj npr. režnje H [Kv. 1/ 2,00-2,50 m], N [Kv. 3/ 2,10-2,30 m] in S [Kv. 4/ 2,10-2,30 m]). Z namenom primerjave posameznih stratumov sem seštel količnike režnjev, relevantnih za stratume 1, 2 in 3. Dobljeni količnik je deljen s številom stratumov z namenom izračuna povprečne vrednosti za stratume 1, 2 in 3 (174 fragmentov keramike na m3). Primerjava količnikov pokaže (sl. 11a), da edino količnik stratuma 3 presega povprečno vrednost za zgornje plasti v Mali Triglavci in je skoraj trikrat večji od tistega za stratum 2. Primerjava med stratumoma 3a in 3b (sl. 11b) je pokazala, da količnik stratuma 3a izrazito presega povprečno vrednost količnika za zgornje plasti v Mali Triglavci. Količnik stratuma 3b pa je pod povprečno vrednostjo. Ta podatek je zelo pomenljiv, saj smo glavnino lončenine iz stratuma 3a kronološko opredelili v čas poznega eneoli-tika/zgodnje bronaste dobe, glavnino lončenine iz stratuma 3b pa smo kronološko umestil v čas mlajšega neolitika/eneolitika. Na tem mestu sta za nadaljnjo analizo zanimiva predvsem režnja kv. 3/ 2,30-2,50 m in kv. 5, 6/ 2,40-2,50 m (sl. 10a; 10b), ki sekata plast 3 na globini z = 2,30-2,50 m, kjer je dokumentiran v kvadrantih 2, 3, 5 in 6 pas pepela in rdečkaste ožgane zemlje (Leben 1979-1985, 83, 91), časovno pa sem material iz te globine umestil v eneolitik. Zgoraj predstavljena analiza gostote keramičnih fragmentov v korelaciji z ostalimi stratigrafskimi podatki morda ponuja odgovor na vprašanje, kdaj so bile v Mali Triglavci intenzivnejše35 antropogene aktivnosti. Če želimo dobiti odgovor na zastavljeno vprašanje, moramo pri takšni analizi upoštevati tudi druge kategorije materialnih ostalin ter procese, ki so uničili ali močno preoblikovali obstoječi stratigrafski zapis. V našem primeru nas je zanimalo, ali so rezultati za režnje na globini z = 2,30-2,50 m relevantni (sl. 10a; 10b) glede na to, da so bile na tej globini dokumentirane intenzivne sledi kurjenja. Lonče-nina, ki so jo našli na omenjeni globini, ne kaže znakov sekundarne prežganosti, ki bi bila posledica izpostavljenosti ognju. Zato je potrebno preveriti "Intenzivne" v smislu količine materialnih ostalin. 35 200 Kontekst / Context ■ Kv. 3/2,10-2,30 m □ Kv. 3/2,50-2,60 m ■ Kv.3/ 2,30-2,50 m □ Kv.3/ 2,10-2,60 m Sl. 12: Delež fragmentov kosti na m3 v kvadrantu 3. Sl. 12: Frequency of bone fragments per m3 in Quadrant 3. še podatke, ki jih ponujajo favnistični ostanki.36 V primerjavo smo vključili podatke iz leta 1980 (Turk 1980) za kvadrant 3 (sl. 12). Rezultat analize gostote favnističnih ostankov na m3 ponovno pokaže, da so v eneolitskih režnjih na globini z = 2,30-2,50 m verjetno potekale manj intenzivne dejavnosti kot v poznoeneolitskem ali zgodnjebro-nastodobnem režnju z = 2,10-2,30 m. Analiza gostote lončenine in kosti na m3 kaže, da so potekale v jami najbolj intenzivne antropo-gene aktivnosti v času poznega eneolitika/zgodnje bronaste dobe (stratum 3a), manj intenzivne pa v času neo/eneolitika (stratum 3b). Za stratuma 1 in 2 razpolagamo samo s podatki o lončenini, zato ne moremo podati končne ocene o nivoju antropogenih aktivnosti v njih. ZAKLJUČNA RAZMIŠLJANJA Spodmol Mala Triglavca je bil sodeč po rezultatih analize lončenine iz zgornjih treh plasti občasno obljuden prostor od mlajšega neolitika do začetkov železne dobe. Po tem času ni materialnih sledi, ki bi pričale o aktivnostih v jami vse do zgodnjeantičnega časa. Nato sledi ponovno kronološka vrzel do pozne antike. Podatek, da so našli tudi recentno lončenino, pa nakazuje na občasno človekovo prisotnost v jami od pozne antike do današnjih dni. 36 Favnistični ostanki, ki so jih našli v Mali Triglavci, so močno fragmentarni, več kot polovica vseh kosti je bilo nedoločljivih in so jih izločili že na samem terenu (Turk 1980, 1). Obdelano in predstavljeno je bilo le določljivo gradivo. Za našo analizo je pomembna ocena I. Turka, ki pravi, da imamo na celotnem gradivu opravka skoraj izključno s t. i. kuhinjskimi ostanki, kar bi dokazovale močno razbite in ožgane kosti (l. c.). Čeprav je bil favnistični zapis v po izkopavalnem delu preoblikovan, je za našo analizo ključno, da ni bistvenih razlik v sami ohranjenosti kostnega gradiva med različnimi režnji, torej tudi med režnji, relevantnimi za stratum 3b in 3a. Na dejstvo, da gre za prostor, kjer so potekale občasne aktivnosti, nakazuje majhno število posod glede na čas, ki ga pokriva lončenina. Drugi argument je forma posod, ki zaobjema samo omejen spekter osnovnih oblik, kar bi lahko interpretirali kot posledico namenske uporabe tega prostora, ki se je verjetno spreminjala skozi čas. Tretji argument, da so se dogajale občasne aktivnosti, so rezultati analize gostote keramičnih fragmentov za zgornje plasti v Mali Triglavci. Primerjava količnikov med posameznimi stratumi je pokazala, da imamo največjo gostoto keramičnih fragmentov v stratumu 3, kar lahko nakazuje, da so takrat v jami potekale neke bolj intenzivne antropogene aktivnosti. Podrobnejša analiza med stratumoma 3a in 3b je pokazala, da so zaznavni izraziti odkloni v količnikih znotraj stratuma 3, kar bi lahko ponovno interpretirali kot posledico nekih občasnih bolj ali manj intenzivnih aktivnosti. Četrti argument, ki kaže na to, da so se dogajale v Mali Triglavci občasne aktivnosti, pa so rezultati, sicer preliminarni, analize kostnih ostankov (Turk 1980).37 Argument za to, da so se dogajale občasne aktivnosti (morda sezonske), so predvsem rezultati analize zob ubitih živali, ki jim je mogoče določiti starost in verjeten čas zakola. Veliko živali je bilo ubitih bodisi v jesensko/zimskem ali/in spomladanskem času (Turk 1980). Na podobno subsistenčno izrabo je v poglobljeni študiji pokazal P. Miracle za Pupičino peč v Istri, kjer je ugotovil počasen prehod od prevladujočih spomladanskih subsistenčnih aktivnosti v neolitiku k mešanim spomladanskim in jesenskim subsistenč-nim aktivnostim v bronasti dobi (Miracle 1997, 56-57). Na podoben čas obiskovanja jam morda kažejo tudi rezultati analize živalskih kosti v Mali Triglavci, seveda pa dokler ne bo opravljena poglobljena študija kostnega materiala za vse plasti v Mali Triglavci, ostaja ponujena razlaga zgolj na hipotetični ravni. Omenjena analiza kostnih ostankov je pokazala, da prevladujejo v Mali Triglavci kosti lovnih živali, manjši del pa so ostanki domačih živali (Turk 1980). Ti podatki so nenavadni, če jih primerjamo s podatki iz sočasnega najdišča Podmol pri Kastelcu (Turk et al. 1993), kjer glavnino kostnih ostankov predstavljajo domače živali že od neolitika dalje. Primerjava kostnega materiala domačih in divjih živali na območju severovzhodne Italije skozi arheološka obdobja je namreč pokazala, da na tem prostoru že od neolitika naprej prevladujejo v prehrani domače živali (Riedel 1996, 43 ss). 37 Pridobljeni podatki so relevantni predvsem za stratum 3. Kosti iz zgornjih dveh stratumov niso bile obravnavane (Turk 1980). Podoben spekter kostnih ostankov kot v Mali Tri-glavci je ugotovljen tudi na sočasnih najdiščih na Ljubljanskem barju (Drobne 1973; Toškan, Dirjec 2004, 126), kjer prav tako prevladujejo lovne živali. Novejši rezultati raziskav v Mali Triglavci, ki jih je opravil Inštitut za arheologijo ZRC SAZU pod vodstvom I. Turka (Turk 2004), ponujajo nove podatke o dogajanju v času poznega eneolitika/ zgodnje bronaste dobe v Mali Triglavci. Za nas je pomenljiv predvsem radiokarbonski datum školjčne lupine Mytilus (4080 ± 40 BP [1g]) (ib., 244). Ta datum kaže na to, da so v tem času nabirali školjke na Jadranski obali38 (l. c.). Na podlagi kosti in školjk lahko sklepamo, da so se v času poznega eneolitika/zgodnje bronaste dobe v Mali Triglavci morda odvijale lovsko-nabiralniške aktivnosti . Mala Triglavca je bila najverjetneje del poselitvene mreže v času od mlajšega neolitika do zgodnje bronaste dobe "sočasno" s sosednjo Trhlovco (Osole 1977; Leben 1988), Roško špiljo (Osole 1975), To-minčevo jamo (Leben 1990), Jazbino pri Kačičah (Harej 1988) ter Vilenico (Velušček 1999). Pri gradnji avtoceste Postojna-Koper so pri nadzoru odkrili v okolici Divače večje število vrtač, v katerih je bil najden bronastodobni material (Bavdek 2003, 285-287). Najstarejši fragmenti naj bi bili iz zgodnje bronaste dobe (ead., 2004). Iz tega lahko sklepamo, da je bil prostor v okolici Divače v tem obdobju za takratne prebivalce atraktiven. Dosedanje raziskave jam in previsov na področju Krasa so pokazale, da imamo v glavnem opravka s točkami, kjer navadno ni odloženih veliko materialnih ostalin glede na časovni razpon artefaktov samih, kar je privedlo raziskovalce do sklepa, da so na teh točkah potekale neke vrste kratkotrajne oz. občasne dejavnosti (Fabec 2003, 88 ss; Montagnari Kokelj 2003, 79 ss), kar se je pokazalo nenazadnje tudi v primeru Male Triglavce. Na podlagi favnističnih ostankov, kjer navadno prevladujejo kosti ovc in koz, večina avtorjev meni, da imamo od neolitika dalje na prostoru Krasa verjetno opravka z mobilnimi pastirskimi skupnostmi (Govedarica 1989; Boschian 2000; Fabec 2003, 88 ss; Montagnari Kokelj 2003, 79 ss), ki so izkoriščale tamkajšnja pašna območja. Glede na trenutno stanje raziskav se zdi ta model najverjetnejši. "Model mobilnih pastirskih" skupin do neke mere tudi razloži kontinuirano uporabo jam v času bronaste in železne dobe. V tem smislu so zanimivi favnistični ostanki iz Male Triglavce, saj kažejo, da so morda v jami v glavnem potekale aktivnosti, povezane z lovom in nabiralništvom. Ta 38 V kvadrantu 3/ 2,10-2,30 m so med izkopavanji leta 1980 našli tudi ostanke ostrige (Ostrea edulis) (Turk 1980, 1). podatek sicer ne ovrže prejšnje razlage, saj sta bila lov in nabiralništvo gotovo dopolnilni subsistenčni panogi takratnh prebivalcev. Ta primer pa nam pokaže, da zgoraj omenjenega modela ne moremo prosto uporabljati, ampak samo za tiste jame in previse, kjer to dopuščajo podatki. KATALOG Legenda: zaporedna številka; tip najdbe; zrnavost mase; barva: znotraj; barva: zunaj; sestava; okras (varianta); motiv; lega: kvadrant/globina. Vsi predmeti so izdelani prostoročno, razen fragmentov t. 1: 1 in 2, ki sta izdelana na vretenu. Tabla 1 1. Frag. roba ustja z ostenjem; finozrnata; svetlordeča (5YR 6/6); svetlordeča (5YR 6/6); apliciranje; kapljičast; kv. 5 + 6/ 1,30-1,60 m. 2. Frag. ostenja; drobnozrnata; siva (7.5YR N4); svetlorjava (10YR 6/3); /; /; kv. 5 + 6/ 1,30-1,60 m. 3. Frag. ustja z ostenjem; finozrnata; svetlordeča (5YR 7/6); svetlordeča (5YR 7/6); /; /; kv. 5 + 6/ 1,30-1,60 m. 4. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; svetlorjava (10YR 6/2); svetlorjava (7.5YR 6/4); vtiskovanje (odtis prsta); linijski; kv. 6/ 1,80-2,00? m. 5. Frag. roba ustja; finozrnata; rjava (10YR 5/2); svetlorjava (5YR 6/4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 6. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; svetlorjava (10YR 6/2); svetlorjava (7.5YR 6/4); vtiskovanje (odtis prsta); linijski; kv. 6/ 1,80-2,00? m. 7. Frag. roba ustja z ostenjem; finozrnata; svetlorjava (5YR 6/4); svetlorjava (5YR 6/4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 8. Frag. roba ustja z ostenjem; finozrnata; svetlorjava (5YR 6/4); svetlorjava (5YR 6/4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 9. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; svetlorjava (10YR 6/2); svetlorjava (7.5YR 6/4); /; /; kv. 6/ 1,80-2,00? m. 10. Frag. roba ustja z ostenjem; drobnozrnata; bledoriava (7.5YR 7/4); bledorjava (7.5YR 7/4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,80-2,05 m. 11. Frag. roba ustja z ostenjem; drobnozrnata; svetlorjava (10YR 6/3), temnorjava (10YR 4/2); /; /; kv. 5 + 6/ 1,80-2,05 m. 12. Frag. roba ustja z ostenjem in trakastim ročajem; drobnozrnata; siva (7.5YR N4); siva (5YR 4/1); /; /; kv. 5 + 6/ 1,80-2,05. Tabla 2 1. Frag. roba ustja; grobozrnata; rjava (2.5YR 5/4); rjava (2.5YR 5/4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,70-1,80 m. 2. Frag. roba ustja z ostenjem; grobozrnata; sivočrna (7.5YR N3), rjava (2.5YR 5/2); /; /; kv. 5 + 6/ 1,70-1,80 m. 3. Frag. roba ustja; grobozrnata; siva (7.5YR N4); siva (7.5YR N4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,70-1,80 m. 4. Frag. roba ustja z nastavkom za ročaj; drobnozrnata; siva (10YR 5/1), rjava (5YR 5/4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,80-2,05 m. 5. Frag. roba ustja; drobnozrnata; siva (10YR 4/1); siva (10YR 4/1); /; /; kv. 5 + 6/ 1,80-2,05 m. 6. Frag. roba ustja z ostenjem; drobnozrnata; siva (5YR 4/1), rjava (5YR 5/3); vtiskovanje (odtis nohta); linijski; kv. 5 + 6/ 1,80-2,05 m. 7. Frag. roba ustja; drobnozrnata; rjava (7.5YR 5/4); rjava (7.5YR 5/4) vtiskovanje (odtis šila); linijski; kv. 5 + 6/ 1,802,05 m. 8. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; siva (7.5YR N4; siva (5YR 5/3); /; /; kv. 5 + 6/ 1,80-2,05 m. 9. Frag. ostenja z nastavkom za ročaj; drobnozrnata; sivočrna (2.5YR N3); sivočrna (2.5YR N3); /; /; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 10. Frag. ročaja z ostenjem; finozrnata; siva (7.5YR N4); svetlorjava (7.5YR 6/4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 11. Frag. ročaja z ostenjem; grobozrnata; siva (7.5YR N4); bledorjava (7.5YR 7/4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 12. Frag. ostenja; drobnozrnata; rjava (2.5YR 4/2); rjava (10YR 5/2); vtiskovanje (odtis šila) / apliciranje (ročno oblikovana aplika); kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 13. Frag. ostenja; finozrnata; siva (10YR 5/1), svetlordeča (7.5YR 6/6); vrezovanje (žlebljenje); tračni; kv. 5 + 6/ 1,601,70 m. 14. Frag. ostenja; drobnozrnata; svetlorjava (10YR 6/4); rjava (5YR 5/6); vrezovanje (žlebljenje), neorganiziran linijski; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 15. Frag. ostenja; drobnozrnata; siva (7.5YR N4); siva (7.5YR N4); apliciranje (rebro); linijski; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 16. Frag. ostenja; drobnozrnata; siva (10YR 5/1); rjava (5YR 5/4); apliciranje (ročno oblikovana aplika), enostaven; kv. 5 + 6/ 1,80-2,05 m. 17. Frag. ostenja; drobnozrnata; svetlordeča (5YR 6/6); svetlordeča (5YR 6/6); apliciranje (barbotin); neorganiziran; kv. 5 + 6/ 1,80-2,05 m. 18. Frag. dna; drobnozrnata; rjava (5YR 5/3); rjava (5YR 5/3); /; /; kv. 6/ 1,80-2,00? m. 19. Frag. dna z ostenjem; grobozrnata; rdeča (2.5YR 5/4); svetlorjava (7.5YR 6/4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 20. Frag. dna; drobnozrnata; sivočrna (7.5YR N3); /; /; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 21. Frag. prstanastega dna; drobnozrnata; sivočrna (2.5YR N3); /; /; kv. 5 + 6/ 1,70-1,80 m. 22. Frag. dna z ostenjem; drobnozrnata; sivočrna (10YR 5/1); rjava (5YR 5/4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,80-2,05 m. 23. Frag. dna z ostenjem; grobozrnata; svetlorjava (7.5YR 6/4); svetlorjava (7.5YR 6/4); /; /; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. 24. Frag. dna; grobozrnata; siva (7.5YR N4), svetlorjava (10YR 6/2); /; /; kv. 5 + 6/ 1,60-1,70 m. Tabla 3 1. Frag. roba ustja z ostenjem; grobozrnata; sivočrna (7.5YR N3); rjava (2.5YR 5/2); /; /; kv. 5 + 6/ 2,05-2,20 m. 2. Frag. roba ustja; finozrnata; rjava (10YR 5/2); rjava (10YR 5/2); /; /; kv. 5 + 6/ 2,40-2,50 m. 3. Frag. roba ustja z ostenjem; finozrnata; sivočrna (7.5YR N3); sivo črna (7.5YR N3); vtiskovanje (odtis pečata-posamič); linijski; kv. 5 + 6/ 2,05-2,20 m. 4. Frag. roba ustja z držajem; finozrnata; sivočrna (2.5YR N3); sivočrna (2.5YR N3); vrezovanje (pravi vrez) / inkrustra-cija; motiv linijski; kv. 5 + 6/ 2,40-2,50 m. 5. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; siva (10YR 4/1); siva (10YR 4/1); vtiskovanje (odtis prsta); linijski; kv. 5 + 6/ 2,20-2,40 m. 6. Frag. ustja z ostenjem; finozrnata; svetlordeča (5YR 6/6); svetlordeča (5YR 6/6); /; /; kv. 5 + 6/ 2,05-2,20 m. 7. Frag. roba ustja; drobnozrnata; rjava (10YR 5/2); rjava (10YR 5/2); /; /; kv. 5 + 6/ 2,40-2,50 m. 8. Frag. ustja z ostenjem; grobozrnata; siva (7.5YR N4), svetlorjava (10YR 6/2); /; /; kv. 5 + 6/ 2,05-2,20 m. 9. Frag. ostenja; grobozrnata; svetlorjava (7.5YR 6/4), svetlorjava (5YR 6/4); vtiskovanje (odtis pečata posamič), linijski; kv. 5 + 6/ 2,40-2,50 m. 10. Frag. ostenja z držajem; drobnozrnata; rjava (5YR 5/6); rjava (5YR 5/6); /; /; kv. 5 + 6/ 2,20-2,40 m. 11. Frag. ostenja; drobnozrnata; siva (10YR 5/1); siva (10YR 5/1); apliciranje (ročno oblikovana aplika); enostaven; kv. 5 + 6/ 2,05-2,20 m. 12. Frag. ostenja; drobnozrnata; siva (10YR 4/1); svetlorjava (10YR 6/3); vrezovanje (žlebljenje) / vtiskovanje (odtis šila); kombiniran; kv. 5 + 6/ 2,40-2,50 m. 13. Frag. ostenja; finozrnata; svetlordeča (5YR 6/6); vtiskovanje (odtis šila); tračni; kv. 5 + 6/ 2,40-2,50 m. 14. Frag. ostenja; finozrnata; svetlorjava (7.5YR N4), siva (10YR 6/2); prebadanje; enostaven; kv. 5 + 6/ 2,05-2,20 m. 15. Frag. dan z ostenjem; drobnozrnata; svetlorjava (7.5YR 6/4); /; /; kv. 5 + 6/ 2,05-2,20 m. 16. Frag. dna z ostenjem; drobnozrnata; svetlorjava (5YR 6/4); svetlorjava (5YR 6/4); /; /; kv. 5 + 6/ 2,20-2,40 m. 17. Frag. dna z ostenjem; drobnozrnata; sivočrna (7.5YR N3); sivočrna (7.5YR N3); /; /; kv. 5 + 6/ 2,05-2,20 m. 18. Frag. dna; finozrnata; rdeča (2.5YR 5/4); temnorjava (2.5YR 4/2); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 19. Frag. dna z ostenjem; drobnozrnata; siva (10YR 4/1); rjava (5YR 5/6); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 20. Frag. dna z ostenjem; drobnozrnata; rdeča (2.5YR N3); (2.5YR 5/4); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 21. Frag. dna z ostenjem; drobnozrnata; siva (10YR 4/1); rjava (5YR 5/6); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 22. Frag. dna z ostenjem; drobnozrnata; rjava (10YR 5/2); rjava (10YR 5/2); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. Tabla 4 1. Frag. roba ustja z ostenjem; finozrnata; svetlordeča (5YR 6/6); svetlordeča (5YR 6/6); vtiskovanje (odtis prsta); linijski; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 2. Frag. roba ustja z ostenjem; finozrnata; svetlorjava (5YR 6/4); svetlorjava (5YR 6/4); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 3. Frag. ustja z ostenjem in dnom; drobnozrnata; siva (10YR 4/1); rjava (10YR 5/3); prebadanje/vtiskovanje (odtis prsta); linijski; kv. 3 + 4/ 2,10-2,30 m. 4. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; siva (7.5YR N4); rjava (7.5YR 5/2); apliciranje (ročno oblikovana aplika); /; kv. 3/ 2,30-2,50 m. 5. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; svetlorjava (7.5YR 6/4); svetlorjava (7.5YR 6/4); prebadanje; enostaven; kv. 3/ 2,30-2,50 m. 6. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; sivočrna (5YR 5/1); sivočrna (5YR 5/1); prebadanje; enostaven; kv. 3/ 2,50-2,60 m. 7. Frag. konkavnega dna (omfalos); drobnozrnata; siva (10YR 4/1); rjava (10YR 5/3); /; /; kv. 3/ 2,50-2,60 m. 8. Frag. prstanastega dna; drobnozrnata; svetlorjava (10YR 6/3); svetlorjava (10YR 6/2); /; /; kv. 3/ 2,50-2,60 m. 9. Frag. prstanastega dna; drobnozrnata; svetlorjava (10YR 4/1); rjava (10YR 5/3); /; /; kv. 3/ 2,50-2,60 m. 10. Frag. prstanastega dna; drobnozrnata; svetlordeča (5YR 6/6); svetlordeča (5YR 6/6); /; /; kv. 3/ 2,50-2,60 m. 11. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; sivočrna (10YR 3/2); temnorjava (7.5YR 6/4); /; /; kv. 3/ 2,60-2,80 m. 12. Frag. roba ustja z ostenjem; drobnozrnata; sivočrna (7.5YR N3); svetlorjava (7.5YR 6/4); /; /; kv. 3/ 2,60- 2,80 m. 13. Frag. prstanastega dna; drobnozrnata; svetlorjava (10YR 6/4); svetlorjava (10YR 6/4); /; /; kv. 3/ 2,60-2,80 m. Tabla 5 1. Frag. roba ustja z ostenjem; drobnozrnata; sivočrna (2.5YR N3); sivočrna (2.5YR N3); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 2. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; siva (7.5YR N4); siva (7.5YR N4); vtiskovanje (odtis prsta); linijski; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 3. Frag. roba ustja z ostenjem; drobnozrnata; sivočrna (7.5YR N3); sivočrna (7.5YR N3); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 4. Frag. ostenja; drobnozrnata; rjava (5YR 5/4); rjava (5YR 5/4); prebadanje; enostaven; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 5. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; rjava (10YR 5/2), svetlorjava (7.5YR 7/6); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 6. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; sivočrna (7.5YR N3); rjava (5YR 5/3); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 7. Frag. ustja z ostenjem; drobnozrnata; rjava (10YR 6/3); rjava (10YR 6/3); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 8. Frag. roba ustja z ostenjem; finozrnata; svetlorjava (10YR 6/3), temnorjava (5YR 5/4); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 9. Frag. ostenja; finozrnata; siva (10YR 6/3); temnorjava (5YR 5/4); vrezovanje (žlebljenje); tračni; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 10. Frag. roba ustja z ostenjem; finozrnata; sivočrna (7.5YR N3); svetlorjava (10YR 6/4); /; /; kv. 3 + 4/ 1,50-2,30 m. 11. Frag. ostenja; drobnozrnata; rjava (7.5YR N3); rjava (7.5YR 5/2); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 12. Frag. ostenja z držajem; grobozrnata; sivočrna (7.5YR N2); rdeča (2.5YR 5/8); apliciranje (ročno oblikovana aplika in barbotin); kombiniran; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 13. Frag. roba ustja z ostenjem; finozrnata; rjava (10YR 5/2), svetlorjava (5YR 6/4); vtiskovanje (odtis šila); linijski; kv. 1 + 3/ 2,00-2,50 m. 14. Frag. dna z ostenjem; drobnozrnata; sivočrna (7.5YR N3); svetlorjava (7.5YR 6/4); /; /; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 15. Frag. ostenja; grobozrnata; rjava (10YR 5/4); rjava (10YR 5/4); apliciranje (rebro in ročno oblikovana aplika); kombiniran; kv. 3/ 2,10-2,30 m. 16. Frag. dna z ostenjem; finozrnata; sivočrna (7.5YR N3); rdeča (2.5YR 4/6); kv. 3/ 2,10-2,30 m. AHUMADA-SILVA, I., G. GORINI, M. MASAU DAN, F. MASELLI SCOTTI, S. MIZZAN, E. MONTAGNARI KOKELJ, P. PARONUZZI in G. RIGHI 1989, II Carso Goriziano tra protostoria e storia, da Castellazzo a San Polo. - Gorizia. BAVDEK, A. 2003, Vrtače. - V: Bojan Djuric (ur.), Zemlja pod vašimi nogami. Arheologija na avtocestah Slovenije. Vodnik po najdiščih, 85 ss, Ljubljana. BAVDEK, A. 2004, Med belim kamnom in rdečo zemljo. Pregledna razstava o arheološkem delu ob gradnji avtoceste čez Kras (1994-2002). - Postojna. BERMOND MONTANARI, G. , M. CREMASCHI in B. SALA 1982, Rubiera: insediamento del vaso campaniforme. - Prei-storia Alpina 18, 79 ss. BIANCHIN-CITTON, E. in A. PASQUALIN 1990, San Martino di Lupari. Il Villaggio arginato de "Le Motte di sotto"; geografia, morfologia, archeologia e tutela. - Padova. BOSCHIAN, G. 2000, New data on the pastoral use of caves in Italy. - V: Studi sul Paleolitico, Mesolitico e Neolitico del Bacino dell' Adriatico in Ricordo di Antonio M. Radmilli. Quaderno 8, 63 ss. BRESSAN, F. 1982, Il Ciondar des Paganis (Faedis, Udine). - Preistoria Alpina 18, 111 ss. BUDJA, M. 1990, Arheološka stratigrafija: stratigrafska kon-ceptualizacija neo-eneolitskih kultur in preteklega časa. -Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 18, 113 ss. CALLIGARIS, R., S. MIZZAN in E. MONTAGNARI KOKELJ 1997, Uomini e orsi: frammenti di vita e di ambiente del Quaternario. Trieste, Palazzo Costanzi, 29 novembre 1997 - 25 febbraio 1998. Katalog razstave. - Trieste. CANNARELLA, D. in C. PITTI 1978-1981, Gli scavi nella Caverna Caterina sul Carso Triestino. - Atti della Societä per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 4, 9 ss. CANNARELLA, D. in B. REDIVIO 1978-1981, La grotta della Tartaruga. Livelli a ceramica. Note preliminare. - Atti della Societä per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 4, 45 ss. CARDARELLI, A. 1983, Castellieri nel Carso e nell' Istria: cronologia degli insediamenti fra media eta del bronzo e prima eta del ferro. - V: Preistoria del Caput Adriae, 87 ss, Udine. CASSOLA GUIDA, P. in E. BORGNA 1994, Pozzuolo delFriuli - II.1. La prima eta del ferro nel settore meridionale del Castel-liere. - Studi e ricerche di protostoria Mediterranea 4. CAZZELA, A. in MOSCOLONI 1992, Le facies culturali del pieno Eneolitico. - V: Popoli e civiltä dell' Italia antica 11, 383 ss. DACAR, M. 1999, Trhlovca. - Diplomska naloga, Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. DIMITRIJEVIC, S. 1979, Vučedolska kultura i vučedolski kulturni kompleks. - V: Praistorija jugoslavenskih zemalja 3, 267 ss. DROBNE, K. 1973, Favna koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju. - Arheološki vestnik 24, 217 ss. FABEC, T. 2003, Neolitizacija Krasa. - Arheološki vestnik 54, 73 ss. GABROVEC, S. 1974, Naselbinska izkopavanja v Stični - metoda dela. - Varstvo spomenikov 17-19/1, 25 ss. GOVEDARICA, B. 1989, Rano bronzana doba na področju istočnog jadrana. - Djela ANUBiH 67. GILLI, E. in E. MONTAGNARI KOKELJ 1994, La Grotta delle Gallerie nel Carso Triestino. - Atti della Societ per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 8, 121 ss. GUŠTIN, M. 1979, Notranjska. K začetkom železne dobe na Severnem Jadranu. - Katalogi in monografije 17. HAREJ, Z. 1988, Jama Jazbina pri Kačičah. - Varstvo spomenikov 30, 206 ss. HÄNSEL, B., K. MIHOVILIC in B. TERŽAN 1997, Monkodonja. Utvrdeno protourbano naselje starijeg i srednjeg brončanog doba kod Rovinja u Istri. - Histria Archaeologica 28, 37 ss. HORVAT, M. 1999, Keramika. Tehnologija keramike, tipologija lončenine, keramični arhiv. - Razprave Filozofske Fakultete, Ljubljana. KOROŠEC, P. 1973, Eneolitik Slovenije. - Arheološki vestnik 24, 167 ss. LEBEN, F. 1967, Stratigrafija in časovna uvrstitev jamskih najdb na Tržaškem Krasu. - Arheološki vestnik 18, 43 ss. LEBEN, F. 1975, gesla: Dolnje Ležeče. Jazbina. Tominčeva jama. - V: Arheološka najdišča Slovenije, 130 ss, Ljubljana. LEBEN, F. 1979-1985, Dnevnik izkopavanj v Trhlovci in Mali Triglavci. (Arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, inv. št. A 115.) LEBEN, F. 1983, Mala Triglavca 1983. (Elaborat, Arhiv IZA ZRC SAZU, inv. št. E 175.) LEBEN, F. 1987, Novoodkrite prazgodovinske plasti v jamah na Krasu. Arheološka istraživanja u Istri i Hrvatskom primorju, Pula 15. - 18. rujna 1982. - Izdanja Hrvatskog arheološkog društva 11/2, 21 ss. LEBEN, F. 1988, Novoodkrite prazgodovinske plasti v jamah na Krasu. - Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 16, 65 ss. LEBEN, F. 1990, Arheološki ambient v porečju Reke in na Divaškem pragu. -V: Reka- Timav. Podobe, zgodovina in ekologija kraške reke, Ljubljana. MASELLI SCOTTI, F. 1977, Prime considerazioni sul recente scavo a Cattinara. - V: L'etä del Bronzo e del Ferro nell'Isontino, 45 ss, Gorizia. MASELLI SCOTTI, F. 1988-1989, Considerazioni su recenti scavi al Castelliere di Elleri e confronti con abitati coevi del Carso triestino e goriziano. - Arheološki vestnik 39-40, 91 ss. MIRACLE, P. 1997, Early Holocene foragers in the karst of northern Istria. - Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji 24, 43 ss. MONTAGNARI KOKELJ, E. 2003: Why settling a Karstic area? Considerations on the Trieste Karst (north-eastern Italy) in the Late Prehistory. - Histria Antiqua 11, 75-93. MONTAGNARI KOKELJ, E. in A. CRISMANI 1997, La Grotta del Mitreo nel Carso Triestino. - Atti della Societä per la Preistoria e Protostoria della Regione Friuli-Venezia Giulia 10, 7 ss. MONTAGNARI KOKELJ, E., T. GREIF in E. PRESELLO 2002, La grotta Cotariova nel Carso Triestino (Italia nordorientale); Materiali ceramici degli scavi 1950-70. - Aquilea Nostra 73, 38 ss. MORETTI, M., R. GERDOL, G. STACUL in L. RUARO LOSERI 1978, I castellieri di Nivize, Monte Grisa, Ponte S. Quirino. Complessi dell' eta del Bronzo. - Monografie di Preistoria degli "Atti Civ. Mus. St. Arte" 2. OSMUK, N. 1988, Goriče pri Famljah. - Varstvo spomenikov 30, 196 ss. OSOLE, F. 1975, Roška špilja. - V: Arheološka najdišča Slovenije, 133-134, Ljubljana. OSOLE, F. 1977, Trhlovca. - Varstvo spomenikov 21, 173 ss. PERGAR, M. 2002, Mala Triglavca. - Diplomska naloga, Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. PUC, M. 1979, Mala Triglavca. (Dopolnilni zapisnik 10. 4. 1979, Arhiv IZA ZRC SAZU 1983, priloga k inv. št. E 175.) RAZTRESEN, M. 1986, Kraševci srednje kamene dobe. Dr. France Leben iz inštituta za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani je v podzemski jami Divaškega krasa odkril zanimivo prebivališče kamenodobnega človeka. - Teleks (8. 5. 1986), 20 ss. RICCI, A. 1985, Ceramica a pareti sottili. - V: Enciclopedia dell'arte antica, classica e orientale. Atlante delle forme ceramiche 2. Ceramica fine romana nel bacino Mediterraneo (tardo ellenismo e primo impero), 231-357, Roma. RIEDEL, A. 1996, Archeological investigations in North - eastern Italy: the explotation of animals since the Neolithic. - Preistoria Alpina 30, 43 ss. ROZMAN, B. 2001, Keramika iz prazgodovinske naselbine v Kranju (Pavšlarjeva hiša). - Diplomsko delo. Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. RUARO LOSERI, L., G. STEFFE DE PIERO, S. VITRI, in G. RIGHI 1977, La Necropoli di Brežec presso S. Canziano del Carso. Scavi Marchesetti 1896-1900. - Monografie di Preistoria degli "Atti Civ. Mus. St. Arte" 1, Trieste. SNOJ, D. 1992, Sermin. - Varstvo spomenikov 34, 91 ss. SVOLJŠAK, D. 1988-1989, Posočje v bronasti dobi. - Arheološki vestnik 39-40, 367 ss. TERŽAN, B. 1999, Oris obdobja kulture žarnih grobišč na Slovenskem. - Arheološki vestnik 50, 130 ss. TOMAŽ, A. 1999, Časovna in prostorska strukturiranost neolit-skega lončarstva: Bela Krajina, Ljubljansko barje, Dinarski Kras. - Magistrska naloga, Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. TOŠKAN, B., J. DIRJEC 2004, Hočevarica - analiza ostankov makrofavne. - V: Hočevarica. Eneolitsko kolišče na Ljubljanskem barju. Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 8. TURK, I. 1980, Začasno poročilo o najdbah favne v jami Triglavci pri Divači. Izkopavanje l. 1980. (Poročilo, Arhiv IZA ZRC SAZU, inv. št. E 340.) TURK, I. (ur.) 2004, Viktorjev spodmol in Mala Triglavca. Prispevki k poznavanju mezolitskega obdobja v Sloveniji. - Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 9. TURK, I., Z. MODRIJAN, T. PRUS, M. CULIBERG, A. ŠER-CELJ, V. PERKO, J. DIRJEC in P. PAVLIN 1993, Podmol pri Kastelcu - novo večplastno arheološko najdišče na Krasu, Slovenija. - Arheološki vestnik 44, 45 ss. VELUŠČEK, A. 1999, Prazgodovinska in zgodovinska jamska najdišča na Krasu. - V: Kras: pokrajina, življenje, ljudje, 142 ss, Ljubljana. ŽIBRAT, A. 2002, Neolitska in eneolitska lončenina iz najdišča Mala Triglavca pri Divači. - Diplomska naloga, Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mala Triglavca 1979-1985 Analysis of the pottery from the "later prehistoric horizon" Summary The aim of this article is to present the pottery uncovered during the excavations of F. Leben at Mala Triglavca (Leben 1988). The subject of our research is the prehistoric material from the upper layers (to depth z = -2.60 m), which Leben considered as a common "later prehistoric cultural horizon" (Leben 1988, 70). The material that will be presented in the text was chosen on the basis of the results of a reanalysis of the stratigraphy, as we consider that only those finds with a known context offer a sufficiently good foundation for further research. from Divača to Lokev or the Divača - Koper railway (Fig. 1) (Leben 1988, 69). Reconnaissance survey of the cave was made by M. Brodar, F. Leben and M. Puc on the 10th of April 1979 (Puc 1979). A trial trench was opened in the same year by a team under the direction of France Leben who was excavating in the immediate vicinity in the cave of Trhlovca (Leben 1988, 69). The numerous finds made them decide to carry out systematic excavations in the following years, which continued almost without interruptions until 1985. LOCATION OF THE SITE AND HISTORY OF RESEARCH The cave of Mala Triglavca is an 8 m wide and 6 m long rock shelter on the edge of dolina that opens in the Karst plain near the Radvanj collapse dolina southeast of the road leading METHODOLOGY OF EXCAVATION AND DOCUMENTATION, STRATIGRAPHY In 1979 they excavated the first trial trench measuring 2 x 2 m along the western cave wall (Fig. 2). They began systematic excavations in the following year, first measuring the cave and marking off the terrain. They decided on an orthogonal system based on quadrants. The basic unit used in documenting the finds was a 2 x 2 m quadrant, the size of the original trial trench from 1979. This grid was numbered with Arabic numerals, and the trench from 1979 became the second quadrant (Fig. 2) in the excavation system. The datum point of the coordinate system was placed 2.5 m outside the cave, in line with the eastern profile of the original trench (Fig. 2). Excavation field was opened anew each season and the quadrants were numbered accordingly (Fig. 2). The only exceptions to the numbering system were Quadrants 3a and 4a, which were introduced as supplementary quadrants as the western cave wall extended outside the grid at deeper levels. The excavations thus extended over 12 quadrants between the period from 1979 to 1985 (approximately 48 m2). The excavation at Mala Triglavca was carried out using the arbitrary method, meaning that the natural borders of stratification were not followed, rather the layers were deepened arbitrarily with metrically determined excavation levels of soil removal. Usually these spits were 20 cm thick, although the thickness was adopted to a given situation and could vary from 10 to 60 cm. The finds were recorded according to individual spits and quadrants. The depth of the spit determined the position of the findspots on the z axis, and the quadrant on the horizontal x and y axis. Hence the majority of finds can only approximately be located spatially. On the basis of the field journal and the existing graphic documentation (see figs. 3, 4), I identified layers that were clearly distinguishable. Layer 1: Recent humus with stones, inter woven with roots, up to 30 cm thick. The layer extended across the entire surface of the rock shelter and also in the area in front of the cave. It is cut through by a dry-stone wall (structure 1). The border with the lower layer 2 is not sharp. Layer 2: Cave humus with sharp edged rubble, mixed with large rock falls. The layer was irregularly shaped in plan and section, and extended across the entire excavated area. It measured from 20 to 30 cm in thickness in the center of the rock shelter. In front of the cave (from the eaves outwards) and along the southern and western cave walls it reached a thickness of 100-120 cm. The borders with layers 1 and 3 are not distinct. Layer 3: A black, loose humus layer with less stones than layer 2. Within it they identified zones of interleaved thin grey ashy deposits and reddish burnt soil. The first zone of ashy deposits and burnt soil appeared at the depth z = 2.30-2.50 m. The second zone was at the depth z = 2.70-2.80 m. The third zone was at the border with layer 4. The entire layer was from 100 to 120 cm thick. Layer 4: A zone of dark burnt soil mixed with small rubble. The stones were also burnt. It also contained grey lens-shaped deposits of hardened ash. The layer was on average 20 do 30 cm thick. Layer 5: A darker, black gravelly layer, around 100 cm thick, with grey lens-shaped deposits and two visible remains of hearths. Layer 6: Pleistocene rubble. Several large rocks were at the border with layer 5. The exact thickness of the layer is not known, since the limestone bedrock (layer 8) was not reached in spite of the trench being deepened for a 1m. Layer 7: Brown, compact loam with gravel and large rocks. The relationship to layer 6 is unclear. Layer 8: The cave floor or the limstone bedrock. Layer 9: Breccia. Structure 1: Dry-stone wall. The subject of this analysis is the material from Layers 1, 2, and 3. For this purpose, I chose the material from Quadrants 5 and 6 and a part of the material from Quadrant 3. Only this material could be placed in the presented stratigraphic framework, as the layers under discussion have an almost horizontal position in those quadrants. The spits that belonged to a single layer in reference to the graphic and written documentation were united into individual "strata", and considered as partial samples of given layer. The results presented below, will hence reflect the main traits of given layer. They will not reflect the absolute values for the entire layer, but merely for the selected spits. It can be observed from the description of the layers that the original stratigraphic sequence was much more complex (as can be seen, for example, in the description of layer 3), but the nature of the data and the excavation methodology hinder an impartial and more detailed division of the layers. For this reason, the material from the upper part of layer 3 will initially be analyzed as a whole, while on the interpretative level I will try to present the differences between the upper and lower spits. THE CHRONOLOGICAL EVALUATION OF THE POTTERY Stratum 3 The earliest elements in stratum 3 include ringed bases (Pl. 4: 8-10,13), such as are known from Neo/Eneolithic contexts in the broader Caput Adriae region. Although they can be found in Eneolithic contexts (e.g. at Ptuj, Korošec 1973, Pl. 15: 4,7), they are nonetheless more common in late Neolithic contexts (Leben 1967; Cannarella, Redivo 1978-1981, Fig. 6; Montagnari Kokelj, Crismani 1997, 82). A similar chronological framework can also be suggested for the dish (Pl. 4: 5) and the cup (Pl. 4: 6) with a pierced hole just below the rim. As for the ringed base, this element is more characteristic for Neolithic period in the Trieste Karst region (Gilli, Montagnari Kokelj 1993; Montagnari Kokelj, Crismani 1996). This chronological framework can also be applied to another cup (Pl. 3: 7), with the closest analogy among the Neolithic material from Osole's excavations at Trhlovca. A. Tomaž classified this type as cup variant G202 (Tomaž 1999, 40, Pl. 2: 12). Somewhat later elements from stratum 3 include a bellied pot with a handmade applique (Pl. 4: 4), which is fragmentar-ily preserved. Such pots are dated by Italian archaeologists to the middle Eneolithic period (eneolitico pieno) (Cazzella, Moscoloni 1992, 446, Fig. IV: 35). At Podmol a similar type of pot was found, although without the applique (Turk et al. 1993, Pl. 7: 21, sub-phase G), which is also dated to the period of the middle Eneolithic. Handles in the form of a suspension lug can be placed in a broad chronological framework from the Neolithic to the early Bronze Age. An important element for dating is the suspension lug (Pl. 3: 4), which on the basis of the white encrustation that fills the incised linear decoration below the edge of the rim can be dated to the period of the late Eneolithic/ Early Bronze Age (Dimitrijevic 1979, 293). A wall fragment, decorated with awl stitches and grooves, would also belong to this chronological framework (Pl. 3: 12) (Leben 1979/85, 91; Snoj 1992, Pl. 5: 1). An ear-shaped handle (Pl. 3: 10) has a good analogy at the nearby Trhlovca site (Dacar 1999, Pl. 27: 2, layer E). A bowl (Pl. 4: 3) has good parallels at Čotarjeva pečina/ Cotariova (Montagnari Kokelj et al. 2002, Tav. 41: 414, 416) among the material from Vattovani's excavations, for which the stratigraphic data are unfortunately unknown. Hence the bowl can be only generally dated to the period of the Eneolithic, like the majority of the material from that Italian site (Montagnari Kokelj et al. 2002, 50-54). A vessel (Pl. 5: 13) has good analogies at the northern Italian late Eneolithic/Early Bronze Age site of Rubiera (Bermond Montanari et al. 1982, Fig. 12: RS 23), and at the site of Ciondar des Paganis (Bressan 1982, Fig. 3: 5). A jug (Pl. 5: 10) has parallels at Orehova Pejca/Ciclami (Gilli, Montagnari Kokelj 1993, Fig. 61: 633-635, spit 3). It is similar to jugs with a ribbon handle just below the rim edge and a conical neck, which are present in the Caput Adriae region from the Eneolithic onwards, while they are most common in the Early Bronze Age (Gilli, Montagnari Kokelj 1993, 158). A vessel (Pl. 4: 1) also has the closest analogies to the pottery assemblage from spit 4 at Orehova Pejca (Gilli, Montagnari Kokelj 1993, Fig. 43: 417-418). Among the latest elements of stratum 3 was a tongue-shaped handle with a finger impression in the center (Pl. 5: 12), which in the Caput Adriae region appeared as early as in the period of the transition from the Early to the Middle Bronze Age (Hänsel, Mihovilic, Teržan 1997, 98, Fig. 46; the Istra II phase). These handles are most common in the Middle Bronze Age, and they can also be found in later Bronze Age contexts (Cardarelli 1983, Tav. 18: 121). The best comparisons for our example (Pl. 5: 12) can be found in a Middle Bronze Age context at the hillfort of Jelarje/Elleri, where such a handle was attached to the wall of a vessel similarly decorated with barbotine (Maselli Scotti 1988-1989, Tav. 2: 8). A wall fragment with a rib and a handmade applique perhaps also belongs to the transitional period from the Early to the Middle Bronze Age (Pl. 5: 15), and good parallels for it can be found at Katrina jama/Caterina (Cannarella, Pitti 1978-1981, Fig. 4: 6) and at the hillfort of Jelarje (Maselli Scotti 19881989, Tav. 1: 5). Giving full consideration of the stratigraphic, technological, and chronological data, it is my opinion that the material from stratum 3 can be divided into stratum 3a and stratum 3b. Stratum 3a contains mostly material from the late Eneolithic/ Early Bronze Age (Pl. 4: 1; 5: 12). In stratum 3b, Neo/Eneolithic material predominates (Pl. 3: 7,13; 4: 4-6, 8-10). Stratum 2 The oldest elements of stratum 2 include a pot (Pl. 2: 6) and a fragment of a rim (Pl. 2: 5). Similar pots are present in the Trieste Karst at hillfort sites from at least as early as the Middle Bronze Age onwards (e.g. Ahumada Silva et. al. 1989, Tav. 5: 2; Calligaris et al. 1997, Tav. XV: 99). Analogies can be found for the rim (Pl. 2: 5) in Eneolithic contexts at Podmol near Kastelec (e.g. Turk et al. 1993, Pl. 9: 12, sub-phase F). Both fragments were found in the deepest excavation levels of stratum 2 (quad. 5+6/ 1.80-2.05 m), which partly cuts into layer 3 and it is thus somewhat understandable that it partially "contaminated" stratum 2. Hence the data from this excavation level must be analyzed with a considerable measure of caution. A vessel (Pl. 1: 10) has good analogies with the material from hillforts in the Friuli-Julian region, where is it dated to the period of the Late Bronze Age and the Early Iron Age (Bronzo finale/Primo ferro), (Bianchin-Cittion, Pasqualin 1990, Fig. 16: 10; 58: 11). The same context would hold true for a rim fragment (Pl. 2: 1) (Bianchin-Chittion, Pasqualin 1990, 53). Fragments of pots can be assigned to the period of the transition from the Late Bronze Age to the Early Iron Age (Pl. 1: 7,9; 2: 3). Analogies for one pot (Pl. 2: 3) can be found at the Gradišče pri Katinari/Cattinara (Maselli Scotti 1977), Njivice (Moretti et al. 1978, Fig. 10: 1), and at the hillfort of Pozzuolo del Friuli (Cassola-Guida, Mizzan 1996, Pl. CXXXVIII: 933). At all three sites they are dated to the Primo ferro period in Italian chronology. The two pots (Pl. 1: 7,9) have comparisons at the nearby Trhlovca, as both were found in layer D, which is loosely dated to the Iron Age with pottery of the "castellieri type" (Leben 1988, 67; Dacar 1999, Pl. 29: 6; 30: 2). Good analogies for one pot (Pl. 1: 9) can be found at Most na Soči, where a similar type of pot is dated to the Bronzo recente/Bronzo finale period according to the Italian chronology (Svoljšak 1988-1989, Fig. 6; Pl. 4: 2). In Gorenjsko/Upper Carniola, an identical type of pot is dated to the period of the Early Iron Age (Rozman 2001, 122). This all indicates that this type of pot cannot be classified to a specific period. In addition to the above, a handle (Pl. 2: 10) should also be mentioned, where the closest analogies again can be found at neighboring Trhlovca, among the material from layer D (Dacar 1999, Pl. 31: 11,13; 33: 2). It is apparent that the material from stratum 2 has many parallels in layer D at Trhlovca. Hence it seems reasonable to see if the material from Trhlovca, which Leben dated approximately to the Iron Age (Leben 1988, 67), can be more specifically defined chronologically. A review of the material from layer D, which Dacar presented in his B.A. thesis (Dacar 1999, Pl. 29-33) shows us that this task is anything but simple. Very little of this material can be classified chronologically with any certainty. Perhaps a vessel with a slightly everted rim (Dacar 1999, Pl. 29: 4) could be placed following Cardarelli in the period of the Late Bronze Age/Bronzo recente (Cardarelli 1983, 95, Tav. 19: 4). A vessel with a handmade applique (Dacar 1999, Pl. 30: 8) could according to the same system be assigned to the period of the Late and Final Bronze Age or Bronzo recente/finale (Cardarelli 1983, 95, Tav. 19: 3). A bowl with an inverted rim and a wavy line decoration (Dacar 1999, Pl. 30: 7) can be classified to the period of the Final Bronze Age 2 or Bronzo Finale 2 according to Cardarelli (Cardarelli 1983, 100, Tav. 22: 28a). The period of the Late Bronze Age would also be the date for a wall fragment (Dacar 1999, Pl. 32: 1) with an applied rib and a deliberately made triangular hole, which are characteristics of the pottery of the Urnfield Culture. One of the rare elements indicating that perhaps layer D also contains Iron Age material is a fragment of a pot (Dacar 1999, Pl. 30: 1), for which comparisons can be found at the cemetery of Brežec near Škocjan (Ruaro Loseri et al. 1977, Tav. XXXII: 24). Unfortunately the grave unit is not known for the pot from Brežec, so that it can only loosely be dated to the period of utilization of the cemetery extending from the transition from the 2nd to the 1st millennium to the late 7th century BC, with its peak in the 9th and 8th centuries BC (Teržan 1999, 138). Most of the material from layer D would thus belong to the period of the Late Bronze Age, with rare elements indicating a date in the Iron Age. It is interesting the parallels can also be found at the cemetery of Brežec near Škocjan for a fragment of a rim (Pl. 1: 8), namely among the material of grave 195 (Ruaro Loseri et al. 1977, Tav. XVIII, T. 195: 1), which similarly cannot be dated exactly. Most of the analyzed material from stratum 2 can thus be said to be dated to the period from the Late Bronze Age to the Early Iron Age, with rare elements that would belong to the period of the Middle Bronze Age. Stratum 1 The earliest element in stratum 1 is a dish (Pl. 1: 3), which was probably in a secondary position, as similar examples are known from stratum 2 (Pl. 1: 4,6). A fragment of a thin walled cup (Pl. 1: 1) has the closest analogies at Gradišče near Katinara (Maselli Scotti 1977, Tav. II: 8) and at Štalenski vrh (Ricci 1985, 247s, Tav. LXXIX), and is dated to the period from the 1st century BC to the end of the Augustan period A fragment of Late Roman grey pottery is even later (Pl. 1: 2). It is evident from the field diary that recent pottery was also found (Leben 1988, 69-70), which was discarded immediately at the site (Leben 1979/85). The material in stratum 1 can thus be said to be chronologically heterogeneous, spanning the period from the Early Iron Age to the present. REFITTING AND DENSITY ANALYSIS OF THE POTTERY FRAGMENTS FROM THE UPPER STRATA OF MALA TRIGLAVCA With the aim of better understanding the nature of the pottery assemblage from the upper layers of Mala Triglavca, I further completed a refitting analysis among the individual fragments throughout all of the material and compared this to the stratigraphic data. The analysis showed a great degree of dispersion of the finds across the surface, although only within given layers, with lesser deviations in those excavations levels that cut through two or three layers, and where such a result was to be expected. Among the selected spits that were relevant for individual stratum there were no fragments that would fit with distant or nearby material from other layers. The analysis of the density of pottery (figs. 10a, 10b) and bones (Fig. 12) per m3 showed that the most intensive anthropogenic activities took place in the period of the Late Eneolithic/Early Bronze Age (stratum 3a), while they were less intensive in the Eneolithic period (stratum 3b)(figs. 11a, 11b). For stratum 1 and stratum 2 only data about the pottery is available, and hence we cannot offer a final evaluation of the level of anthropogenic activities displayed in them. CONCLUSIONS The rock shelter of Mala Triglavca, judging by the results of the analysis of pottery from the upper three layers, was periodically inhabited from the Late Neolithic to the beginning of the Iron Age. After that period there are no material traces that would indicate human activity in the cave up to the early Roman period. Another chronological gap follows to the period of Late Antiquity. The information that they also found recent pottery indicates periodical human presence in the cave from Late Antiquity to the present day. The fact that this was a place where activities took place only occasionally is indicated by the small number of vessels in relation to the period of time that the pottery covers. Another argument is the form of the vessels, which encompasses only a limited spectrum of basic forms, which could be interpreted as a result of a specific use of this area, which probably changed throughout time. The third indication that periodic activities took place is represented by the results of the analysis of the density of pottery fragments for the upper layers at Mala Triglavca. The comparison of the quotients among the individual strata has shown that the greatest density of pottery fragments is in stratum 3, which could indicate that certain more intensive anthropogenic activities took place at that time. More detailed analysis of data from strata 3a and 3b has shown distinct variations of quotients within stratum 3, which could again be interpreted as the result of certain periodical more or less intensive activities. The fourth argument that indicates that periodical activities (perhaps seasonal) took place at Mala Triglavca is based primarily on the results of the analysis of the teeth of the hunted animals, from which it is possible to determine the age and the probable moment of slaughter (Turk 1980). Many animals were killed either in the autumn/winter seasons and/ or in the springtime (Turk 1980). A similar subsistence system was indicated in the detailed study by P. Miracle of Pupičina Cave in Istria, where he established a slow transition from the predominantly springtime subsistence activities in the Neolithic to mixed spring - autumn subsistence activities in the Bronze Age (Miracle 1997, 56-57). A similar period of visits to the cave may also be indicated by the results of the analysis of the bones from Mala Triglavca, but until a more detailed study of the bone material from all layers is performed, the suggested explanations remain merely on the hypothetical level. The above mentioned analysis of the bone remains has shown that the bones of wild animals predominated at Mala Triglavca, while there were fewer remains of domestic animals (Turk 1980). These data are unusual, if they are compared to data from the contemporary site of Podmol near Kastelec (Turk et al. 1993), where most of the bone remains represent domestic animals from the Neolithic onwards. The comparison of the bone material of domestic and wild animals in the region of northern Italy throughout the archaeological periods has otherwise shown that in this area from as early as the Neolithic onwards domestic animals predominated in the diet (Riedel 1996, 43 ff.). A similar spectrum of bone remains as at Mala Triglavca was also established for contemporary sites in the Ljubljana Marshes (Drobne 1973; Toškan, Dirjec 2004, 126), where wild animals (game) were also predominant. The most recent results of investigations at Mala Triglavca, undertaken by the Institute of Archaeology of the Scientific Research Center of the Slovenian Academy of Science and Art under the leadership of I. Turk (Turk 2004), offer new data about events in the period of the Late Eneolithic/Early Bronze Age at Mala Triglavca. The radiocarbon date of a Mytilus shell (4080 ± 40 BP [1c]) is particularly significant (Turk 2004, 244). This date indicates that shellfish had been gathered on the Adriatic coast at this time (Turk 2004, 244). On the basis of the bones and shells it can be concluded that in the period of the Late Eneolithic/Early Bronze Age hunting and gathering activities had perhaps taken place at Mala Triglavca. Mala Triglavca was most probably part of a settlement network in the period from the Late Neolithic to the Early Bronze Age "contemporary" as the neighboring Trhlovca (Os-ole 1977; Leben 1988), Roška špilja (Osole 1975), Tominčeva jama (Leben 1990), Jazbina near Kačiče (Harej 1988), and Vilenica (Velušček 1999). During supervision of construction of the Postojna-Koper highway, large numbers of dolinas were discovered in the vicinity of Divača containing Bronze Age material (Bavdek 2003, 285-287). The earliest fragments would be from the Early Bronze Age (Bavdek 2004). It can be concluded from this that the area around Divača represented an attractive region for the inhabitants of that time. The investigations of caves and rock shelters in the Karst region until present day has shown that we mostly deal with certain places, where usually only small quantities of material remains were deposited in proportion to the chronological span of the artifacts themselves, which has led researchers to the conclusion that at such places some kind of short-term or periodical, perhaps seasonal, activities took place (Fabec 2003, 88 ff.; Montagnari Kokelj 2003, 79 ff.), as has also been exhibited in the case of Mala Triglavca. On the basis of the faunal remains, where sheep/goat bones usually predominate, the majority of authors are of the opinion that the Karst region from the Neolithic onwards was characterized by mobile pastoral groups (Govedarica 1989; Boschian 2000; Fabec 2003, 88 ff.; Montagnari Kokelj 2003, 79 ff.), who exploited the grazing lands of this area. Given the present state of research, this model seems most likely. This "model of mobile herders" also explains to a certain extent the continual usage of caves in the period of the Bronze and Iron Ages. In that sense the faunal remains from Mala Triglavca are interesting, as they may show that activities primarily related to hunting and gathering took place in the cave. This piece of data does not necessarily refute the above explanation, as hunting and gathering would have represented supplementary subsistence activities for a population in this time. This example shows us that the above mentioned model cannot be utilized automatically, but rather only for those caves and rock shelters where the data permits it. Mitja Pergar Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Območna enota Ljubljana Tržaška 4 SI-1000 Ljubljana mitja.per@gmail.com Translation: Barbara Smith Demo T". 1: Mala Triglavca. Stratum 1 (1-3); stratum 2 (4-12). Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 1: Mala Triglavca. Stratum 1 (1-3); stratum 2 (4-12). All pottery. Scale = 1:3. T. 2: Mala Triglavca. Stratum 2. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 2: Mala Triglavca. Stratum 2. All pottery. Scale = 1:3. T. 3: Mala Triglavca. Stratum 3. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 3: Mala Triglavca. Stratum 3. All pottery. Scale = 1:3. T. 4: Mala Triglavca. Stratum 3. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 4: Mala Triglavca. Stratum 3. All pottery. Scale = 1:3. € n 16 \ 2 15 T 5: Mala Triglavca. Stratum 3. Vse keramika. M. = 1:3. Pl. 5: Mala Triglavca. Stratum 3. All pottery. Scale = 1:3. Prazgodovinska višinska naselja v Posavskem hribovju Primož PAVLIN in Janez DULAR Izvleček Abstract V članku so zajeti rezultati sondiranj na petih višinskih naseljih v gričevju, ki se vleče vzdolž Save vzhodno od Ljubljane. Predstavljeni so terenski izvidi, najdbe in časovna opredelitev naselij. Ajdovščina nad Zaborštom pri Dolu je bila občasno poseljena v pozni bronasti in starejši ter mlajši železni dobi. Fibuli in rimski novci dokazujejo obiske Ajdovščine tudi v rimski dobi. Gradišče nad Dešnom je bilo prvič poseljeno v bakreni dobi. V starejši železni je bilo zgrajeno obzidje, ki je nudilo zatočišče tudi v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku. Poselitev Sitarjevca nad Litijo in Pančičevega vrha pod Javorjem v starejši železni dobi je zgolj verjetna, značilne keramične najdbe pa govore o obljudenosti obeh naselij v poznem latenskem obdobju, ko je bila poseljena tudi Gradišca pri Jelšah. Ključne besede: Posavsko hribovje, bakrena doba, bronasta doba, starejša železna doba, mlajša železna doba, rimska doba, pozna antika, zgodnji srednji vek, višinska naselja, obzidja, lon-čenina, bronaste najdbe, železne najdbe, fibule, sekire, gumbi, novci, noži, okovi nožnic The article presents the results from trial trenching carried out at five hilltop settlements in the hills that stretch along the Sava river eastwards of Ljubljana. Findings from the field, material artifacts and chronological classifications of the settlements are put forth. Ajdovščina above Zaboršt pri Dolu was temporarily settled during the Late Bronze and Early and Late Iron Ages. Fibulae and Roman coins attest that Ajdovščina was also visited during Roman times. Gradišče above Dešen was first settled during the Copper Age. The Iron Age brought about the erection of a defence wall that provided shelter later during the Late Antiquity and Early Middle Ages as well. Settlement at Sitarjevec above Litija and Pančičev vrh below Javor during the Early Iron Age is probable; characteristic pottery finds bespeak the presence of populations at both settlements during the Late La Tene, which is also when the settlement at Gradišca near Jelše was settled. Keywords: Posavje hills, Copper Age, Bronze Age, Early Iron Age, Late Iron Age, Roman period, Late Antiquity, Early Middle Ages, hilltop settlements, defence walls, pottery, bronze finds, iron finds, fibulae, axes, buttons, coins, knives, sheath plates UVOD S člankom o prazgodovinskih višinskih naseljih v Posavskem hribovju nadaljujemo objavljanje rezultatov sondiranj, ki smo jih opravili v okviru raziskovalnega projekta Utrjena prazgodovinska naselja na Dolenjskem. Leta 1997 smo v gričevju, ki se vleče vzdolž Save, sondirali štiri naselja, in sicer Gradišče nad Dešnom, Sitarjevec nad Litijo, Gradišco pri Jelšah in Pančičev vrh pod Javorjem. Tem štirim naseljem smo v članku pri- ključili še nekoliko zahodneje ležečo Ajdovščino nad Zaborštom pri Dolu, ki smo jo sondirali leta 2000 (sl. 1). Pri terenskih raziskavah sta nama pomagali Lucija Lavrenčič in Sneža Tecco Hvala, medtem ko je izkopano gradivo v Narodnem muzeju Slovenije inventarizirala Barbara Jerin. Risbe gradiva so delo Tamare Korošec in Dragice Knific Lunder, risbe profilov pa je po predlogah naredil Drago Valoh. Vsem sodelavcem se za pomoč najlepše zahvaljujeva. Sl. 1: Prazgodovinska višinska naselja v Posavskem hribovju. Fig. 1: Prehistoric hilltop settlements in the Posavje hills. AJDOVŠČINA NAD ZABORŠTOM PRI DOLU Lega: Ajdovščina je vzpetina, ki se dviga severno od Dola pri Ljubljani (sl. 1). Leži na levem bregu Save, na strateškem mestu, kjer Kamniškobistriška ravan na jugovzhodu preide v dolino ob Savi. Ima dva vrhova, ki sta povezana z ozkim sedlom (sl. 2). Sestava tal: Skrilavi glinovec. Vegetacija: Mešani gozd. Komunikacije: Z naselja je dober razgled proti zahodu, severozahodu in jugu, ki je omogočal nadzor nad komunikacijami ob Savi in Kamniški Bistrici. Opis: Ostanki naselja so najbolje ohranjeni na severnem vrhu (kota 495 m) (sl. 2). Tam je teren skoraj raven. Od obzidja je ohranjen le še polkrožen nasip, ki je najbolj izrazit na severni strani, na vzhodni in zahodni pa se izteče v strmih pobočjih. Proti jugu, kjer pobočje preide v sedlo, je več manjših teras. Južni vrh je bolj razgiban. Ostanke obzidja je moči slutiti le mestoma kot rob, ki se prevesi v pobočje. Dosedanja raziskovanja: Naselje je v literaturi večkrat omenjano.1 27. in 28. oktobra 1981 je na 1 Glej S. Gabrovec, Ajdovščina, v: Arheološka najdišča Slovenije (1975) 177. platoju na severnem vrhu sondiral D. Vuga. Sondo je zakoličil približno na polovici razdalje med kamnom, ki označuje koto 495 m, in severnim robom naselja. Pod humusom je v plasti rume-norjave ilovnate zemlje našel odlomke lončenine. Na Ajdovščini delujejo tudi divji kopači in iskalci z detektorjem kovin. Sodelavci Inštituta za arheologijo ZRC SAZU smo na Ajdovščini raziskovali med 16. 8. in 6. 9. 2000. Sonda 1 Sondo velikosti 4 m x 6 m smo zakoličili na severnem robu naselja. Dejansko smo kopali 3 m x 5,4 m, od x = 0 m do x = 5,4 m in od y = 0,5 m do y =3,5 m. Prvih pet poglobitev smo kopali po približno 15 cm debelih režnjih in kvadratih velikih 1 m x 1 m, s šesto poglobitvijo pa smo v severnem delu sonde začeli slediti poteku plasti. Točka x = 0 m, y = 0 m je bila v notranjosti naselja, od kote 495 m oddaljena 21,35 m (sl. 2). Vrednosti x so naraščale proti severu, vrednosti y proti zahodu. Terenski izvid: Stratigrafija najdišča je prikazana na risbah zahodnega in severnega profila in tlorisu površin plasti 6 in 6a (sl. 3: A-C). 473 sonda 2 / trench 2 --—^ \ \ (D 50 m Sl. 2: Ajdovščina nad Zaborštom pri Dolu. Tloris naselja. M. = 1:2000. Fig. 2: Ajdovščina above Zaboršt pri Dolu. Plan of the settlement. Scale = 1:2000. B x = o m y = 3,5 m z = -2 m z = -3 m X = 5,4 m y = 4m ^ ^ keramika / pottery zagozda / wedge zid 2 / waii 2 [gg peščenjak / sandstone zid 1 / waii 1 [V jama za koi / posthoie x = 6m y = 3,5 m z = -1 m X = 5,4 m y = Om ss^- z = -2 m z = -3 m x = Om y = 4m -1.26 (4) 3 c^/iiT P\-i.2» 6 ra hiša 1 / house 1 \ ^^ o p • O P / 0„ o A x = Om y = Om z = -2 m z = -3 m x = 6 m y = 4m S x = 6 m y = O m Sl. 3: Ajdovščina nad Zaborštom pri Dolu. Sonda 1. A zahodni profil; B severni profil; C tloris plasti 6 in 6a. M. = 1:50. Fig. 3: Ajdovščina above Zaboršt pri Dolu. Trench 1. A western cross section; B northern cross section; C plan of layers 6 and 6a. Scale = 1:50. Opis zahodnega profila med x = 0 m in x = 5,4 m na y = 3,5 m (sl. 3: A). Med x = 4 m in x = 5,4 m leži na rumenorjavi ilovnati zemlji, ki ji je primešan skrilavi glinovec (plast 1), plast temnorjave ilovnate zemlje z veliko žganine (plast 2). Ta plast se potegne do x = 3,7 m. Nad plastjo 2 je rdeča ilovnata zemlja (plast 3). Od x = 0 m do x = 3,7 m je na dnu profila rjava ilovnata zemlja, ki ji je primešan skrilavi glinovec (plast 4). Deloma na plasti 4 deloma na plasti 3 leži od x = 2,7 m do x = 5 m plast temnorjave ilovnate zemlje, ki je zgoraj temnejša in bolj bogata z najdbami (plast 5). Na plasti 5 leži rjava ilovnata zemlja (plast 6), na kateri med x = 3,8 m in x = 4,7 m ležijo kamni zidu 2 - poševno šrafirani. Navpično šrafirani kamni od x = 4,9 m do x = 5,4 m so elementi zidu 1. Pozornost vzbuja visok navpični kamen, ki je zagozden v trdo, zbito rumeno ilovnato zemljo (plast 8). Ta kamen je zanesljivo temeljni. Ruševino zidu 1 smo označili kot plast 7. Na plasteh 4, 6 in 7 leži svetlorjava zemlja (plast 9), na njej pa tanka plast humusa (plast 10). Opis severnega profila med y = 3,5 m in y = 0,5 m (sl. 3: B). Na dnu je rumenorjava ilovnata zemlja, ki ji je primešan skrilavi glinovec (plast 1). Sledi plast temnorjave ilovnate zemlje z veliko žganine (plast 2). Na njej leži rdeča ilovnata zemlja (plast 3). Nad njo je trda, zbita rumena ilovnata zemlja (plast 8). Na in v njej so kamni zidu 1 (navpično šrafirani), ki so bili prineseni od drugod. Zid je mestoma ohranjen v treh do petih legah. Ostanke zidu 1 prekrivata ruševina zidu 2 in plast 9, njo pa humus (plast 10). Opis tlorisa plasti 6 in 6a (sl. 3: C). Ob vzhodnem profilu je zaplata temnejše rjave ilovnate zemlje (plast 6a), na kateri je množica ploščatih kamnov. V plast 6a je bila vkopana jama za kol s sredinsko točko na x = 1,50 m, y = 2 m. Jama je imela premer 38 cm, njeno dno pa je bilo po izpraznitvi na z = -1,48 m. Kol je bil obdan z zagozdami - vodoravno šrafirani kamni na risbi. Strukturo smo na podlagi najdb (odlomek žrmelj, ročaji pekev) poimenovali hiša 1. Kamni, verjetno ostanek hišnega tlaka, so bili apnenčasti, tisti, ki so označeni s črko P, pa so bili iz peščenjaka. Ob severnem profilu so kamni zidu 2 (sl. 4). Kamni, ki so bili prineseni od drugod, so zelo veliki (do 80 cm x 50 cm). Delno so to klesani bloki, delno naravno oblikovani. Kamni ležijo še v prvotni legi oz. so zaradi nagiba zidu nekoliko premaknjeni. Vsi podolgovati kamni so ležali pra- Sl. 4: Ajdovščina nad Zaborštom pri Dolu. Sonda 1. Pogled na ruševine zidu 2 z zahoda. Fig. 4: Ajdovščina above Zaboršt pri Dolu. Trench 1. View of the ruins of wall 2 from the west. vokotno na linijo poteka obzidja (sl. 2: C; 4; 5). Zid je bil širok 90-100 cm. V sredini zidu na x = 4,5 m, y = 2,1 m smo naleteli na sled kola premera 25 cm, ki je bil zagozden z dvema pokončnima velikima kamnoma (na risbi sta vodoravno šrafirana) (sl. 5). Jama za kol je bila vkopana v plast 6, njeno dno je bilo na z = -1,98 m - globoka je bila 32 cm. Temeljni kamni zidu 2 so ležali na plasti 6. V višino je bilo ohranjenih do 5 vrst kamnov. Sonda 2 Na robu pod južnim vrhom Ajdovščine (sl. 2) smo medtem, ko je v sondi 1 potekalo dokumentiranje, izkopali še eno sondo. Njen namen je bil ugotoviti, če se je naselje razprostiralo tudi tukaj. Velikost sonde je bila 4 m x 1 m, postavljena je bila pravokotno na potek roba. Takoj pod površino so se pojavile prve najdbe in tudi apnenčasti kamni. Izkopali smo štiri režnje. Pas kamnov je bil širok slab meter. Po širini in globini je pas kamnov moči povezati z zidom 2 v sondi 1. Sl. 5: Ajdovščina nad Zaborštom pri Dolu. Sonda 1. Jama za kol z zagozdami v zidu 2. Pogled z juga. Fig. 5: Ajdovščina above Zaboršt pri Dolu. Trench 1. Posthole with wedges in wall 2. View from the south. Časovna opredelitev: Izkopavanje sonde 1 je dalo razmeroma veliko najdb. Če odmislimo odlomke žrmelj, so to izključno odlomki oksidacijsko in redukcijsko žgane keramike. Keramika iz plasti 1, 2, 3, 5 in 6 (t. 1; 2; 3: 1-4) je dokaj uniformna in kronološko neobčutljiva. Oblikovni repertoar sestavljajo latvice, sklede, lonci in pekve. Okras predstavljajo gladka in razčlenjena plastična rebra. Podobno gradivo je bilo odkrito v poznobrona-stodobnih plasteh številnih dolenjskih višinskih naselij.2 Enako velja tudi za najdbe iz plasti 9 (t. 3: 5-11), poleg katerih pa smo našli tudi dva odlomka lon-čenine, izdelane na hitro se vrtečem lončarskem kolesu (t. 3: 5,6) in odlomek, okrašen z glavničenjem (t. 3: 7), ki sodijo v mlajšo železno dobo. Na risbi zahodnega profila (sl. 3: A) se vidi, da je plast 8, v kateri oz. na kateri so kamni zidu 1, presekala plasti 3 in 5, in je torej mlajša od njiju. Plast 6, ki se je nabrala za zidom, je z njim sočasna. Ker na Dolenjskem še na nobenem poznobronastodobnem naselju ni bilo odkrito kamnito obzidje, bi lahko zid 1 in plast 6 pripisali starejši železni dobi. 2 Gradišče nad Gradiščem pri Trebnjem, Žempoh nad Ostrožnikom: J. Dular, B. Križ, D. Svoljšak, S. Tecco Hvala, Utrjena prazgodovinska naselja v Mirenski in Temeniški dolini, Arheološki vestnik 42, 1991, 81 ss, t. 11-21; 96 ss, t. 42-44; Mako-vec nad Zagorico: J. Dular, B. Križ, D. Svoljšak, S. Tecco Hvala, Prazgodovinska višinska naselja v Suhi krajini, Arheološki vestnik 46, 1995, 99 ss, t. 5-8; Vihra nad Drago, Kočnik nad Segonjami, Mastni hrib pri Škocjanu: J. Dular, B. Križ, P. Pavlin, S. Tecco Hvala, Prazgodovinska višinska naselja v dolini Krke, Arheološki vestnik 51, 2000, 122 ss, t. 3; 124 ss, t. 4; 5; 129 ss, t. 8-11. Podoben gradbeni element, kot smo ga odkrili v zidu 2 (stojka), ima tudi latenski zid na Kostjavcu pri Tihaboju.3 Glede na to, da je jama za kol za hišo 1 vkopana v plast 6a in da smo v plasti 9 nad kamni hiše našli dva odlomka mlajšeželeznodobne keramike (t. 3: 5,6), je verjetno, da sodita tudi plast 9 in hiša 1 v ta čas. Med najdbami iz sonde 2 (t. 4; 5) sta dve, ki potrjujeta poseljenost Ajdovščine v pozni bronasti dobi. To sta odlomek latvice s poševno žlebljenim ustjem (t. 4: 9)4 in odlomek večje bikonične posode, ki je nad največjim obodom okrašena s tremi vodoravnimi vzporednimi kanelurami, s katerih visijo kratki snopi navpičnih kanelur. V kanelurah so sledovi bele inkrustacije (t. 4: 7,8). Enak okras je na žari iz uničenega groba s starejšega dela žarno-grobiščne nekropole na dvorišču SAZU.5 Podoben okras, z dvema horizontalnima kanelurama, je na posodi iz groba 323 z istega grobišča, v katerem sta poleg lončenine tudi fragmentirani fibula očalarka in dvojnokrižna pasna spona, ki omogoča datacijo groba v stopnjo Ljubljana I oz. IIa.6 3 J. Dular, P. Pavlin, S. Tecco Hvala, Prazgodovinska višinska naselja v okolici Dol pri Litiji, Arheološki vestnik 54, 2003, 185, sl. 35. 4 J. Dular, Začetki železnodobne poselitve v osrednji Sloveniji, Arheološki vestnik 44, 1993, 105. 5 F. Stare, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani, Dela 1. razreda SAZU 9 (1954) 14, t. 3: 1. 6 I. Puš, Prazgodovinsko žarno grobišče v Ljubljani, Razpra- ve 1. razreda SAZU 13/2 (1982) 139 s, t. 29: 10; 30: 1-7; S. Gabrovec, Začetek halštatskega obdobja v Sloveniji, Arheološki vestnik 24, 1975, 342, razpredelnica 1. Z Ajdovščine je v Narodni muzej Slovenije prišlo tudi nekaj najdb, odkritih z detektorjem kovin (t. 6: 1-18). Poleg njih velja omeniti še rimske novce (1.-4. st.)7 in štiri, leta 1990 najdene, velike no-riške srebrnike, ki so po besedah najditelja ležali na površini pol kvadratnega metra.8 Odlomki bronastih sekir (t. 6: 1-4) imajo zaobljene robove, kar govori v prid dejstvu, da so bili v obtoku daljše časovno obdobje. Najbližje primerjave zanje najdemo v drugem depoju iz bližnjega Dragomlja in v depojih z Gobavice pri Mengšu ter z Jelenovega klanca v Kranju.9 Zakop drugega depoja z Gobavice v horizontu Podzemelj nakazuje fragment vaške vozlaste fibule,10 nogi dveh fibul iz prvega depoja z Gobavice (lahko ju pripišemo čolničastim, trakastim ali kačastim fibulam) pa kažeta, da je bil slednji zakopan še kasneje. Podobno sestavo ima tudi depo iz Šempetra pri Novi Gorici, ki je nastajal daljše časovno obdobje (13./12.-6. st. pr. n. št).11 Tudi v njem prevladujejo pretežno fragmentirane sekire, ob katerih je poleg ostalih predmetov še niz fibul. Med fibulami bi izpostavil vozlasto in kačasto, torej fibuli, ki sta zastopani tudi v depojih z Gobavice. Železne sekire z enostranskimi ovalnimi plavutmi začnejo na Dolenjskem v času mlajšega horizonta negovskih čelad izpodrivati tulaste sekire.12 Gre za vitke, ob straneh usločene sekire, pri katerih je razmerje med dolžino sekire in širino trapezasto razširjenega rezila med 1:2,5 in 1:3, razmerje med dolžino nasadišča in dolžino rezila pa je okoli 7 P. Kos, A. Šemrov, Die Fundmünzen der römischen Zeit in Slowenien 3 (1995) 133: 76; A. Šemrov, Die Fundmünzen der römischen Zeit in Slowenien 4 (1998) 155: 77; A. Šemrov, Die Fundmünzen der römischen Zeit in Slowenien 5 (2004) 119: 54. 8 Za informacijo se zahvaljujem Andreju Šemrovu, Narodni muzej Slovenije. 9 G. Štibernik et al., Depoja z gradišča Gobavica nad Mengšem in drugi depoji starejše železne dobe (Mengeš 2003) sl. 14; 18; 23; 24. 10 S. Gabrovec, Dvozankaste ločne fibule, Godišnjak. Akademija nauka Bosne i Hercegovine 8. Centar za balkanološka ispitivanja 6, 1970, 32 ss. 11 U. Furlani, Depojska najdba iz Šempetra pri Novi Gorici, v: Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem 2, Katalogi in monografije 30 (1996) 73 ss. Table so objavljene v: Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem 1, Katalogi in monografije 29 (1995) t. 130-135. 12 Npr. Dolenjske Toplice: B. Teržan, Certoška fibula, Arheološki vestnik 27, 1976, 387; Magdalenska gora: H. Hencken, The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia. Mecklenburg Collection 2, Bulletin. American School of Prehistoric Research 32 (1978) sl. 125: g; 203: a; 213: h; 230: b; 241: c; 350: d; S. Tecco Hvala, J. Dular, E. Kocuvan, Železnodobne gomile na Magdalenski gori, Katalogi in monografije 36 (2004) t. 38A: 3; 58B: 4; 126: 26. 1:1. Na Magdalenski gori13 in na Strmcu nad Belo Cerkvijo14 sta bili najdeni podobni sekiri, vendar imata bistveno širše trapezasto rezilo. Prva je sporadična najdba z nekropole, druga je iz groba 1 z grobišča Červan A.15 Grob je poleg sekire vseboval še fibulo16 in dve glinasti posodi, ki nista ohranjeni oz. nista določljivi. Fibula, dokaj samosvoje oblike, ima spodvito peresovino s štirimi navoji, lok pravokotnega preseka in dvignjeno, nazaj zavito nogo. Primerljiva je s fibulami tipa Gorica, ki je datiran v drugo polovico 1. st. pr. n. št.17 Naša sekira z enostranskimi plavutmi (t. 6: 9) ima še širše trapezasto oblikovano rezilo - z dolžino sekire je skoraj v razmerju 1:1. Odlična primerjava je sekira iz Ljubljanice.18 Dvodelna noriško-panonska fibula Almgren 236 z dvema razčlenjenima gumboma na loku in s polno nogo (t. 6: 12) sodi po J. Garbschu v različico A 236 n. Maloštevilna skupina fibul te različice je datirana v iztekajoče 1. in v prvo polovico 2. st.19 Enodelna fibula (t. 6: 13) pripada skupini fibul z grizočo živalsko glavico na loku (Fibeln mit beißendem Tierkopf). Na loku ima stilizirano živalsko glavico in trojno razčlenjen gumb. Nad sredino trapezoidne noge je plastična stilizirana ptica (račka?), nogo zaključuje antropomorfna maska. Igla s peresovino je odlomljena. 13 S. Gabrovec, Srednjelatensko obdobje v Sloveniji, Arheološki vestnik 17, 1966, t. 24: 7; Tecco Hvala, Dular, Kocuvan (op. 12) 94, pl. 165: 2. 14 A. Dular, Prazgodovinska grobišča v okolici Vinjega vrha nad Belo Cerkvijo. Šmarjeta 2, Katalogi in monografije 26 (1991) 91, t. 56: 1. 15 Grob je na podlagi virov rekonstruiral D. Božič: Mo-kronoška skupina latenske kulture v poznolatenskem obdobju. Doktorsko delo, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (Ljubljana 1992) 119 ss, 136, t. 27: 1,2. 16 Dular (op. 14) 96, t. 61: 3. 17 S. Demetz, Fibeln der Spätlatene- und frühen römischen Kaiserzeit in den Alpenländern, Frühgeschichtliche und Provin-zialrömische Archäologie 4 (1999) 106 ss. 18 A. Gaspari, Latenske in zgodnjerimske najdbe iz Ljubljanice. Doktorsko delo, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (Ljubljana 2002) 297, t. 23: 13. 19 J. Garbsch, Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert, Münchner Beiträge zur Vor- und Frühgeschichte 11 (1965) 42 s. Garbschev seznam noriško-panonskih fibul različice A 236 n dopolnjujem s tremi fibulami iz Slovenije. Prva je iz žganega groba 411 iz Rabeljčje vasi, v katerem je tudi novec, domnevno Faustine I. - Z. Kujundžic, Poetovijske nekropole, Katalogi in monografije 20 (1982) t. 30: 31. Druga je detektorska najdba s Šumenja pri Podturnu - D. Breščak, J. Dular, Prazgodovinsko in poznoantično naselje Šumenje pri Podturnu, Arheološki vestnik 53, 2002, 111, sl. 19: 2. Tretja je bila najdena v stavbi I v Zagorici pri Velikem Gabru - B. Vičič, Rimskodobna naselbina z grobiščem, v: Zemlja pod vašimi nogami. Arheologija na avtocestah Slovenije. Vodnik po najdiščih (Ljubljana 2003) sl. na str. 74. Sl. 6: Karta razprostranjenosti fibul emonskega tipa.* Fig. 6: Distribution map of the Emona type fibulae. Seznam 1 / List 1 Fibule z razčlenjenim gumbom, stilizirano račko, antropomorfno masko in polno nogo / fibulae with a segmented knob, a duck applique, an anthropomorphic mask and the full catch-plate: 1. Selce pri Tolminu. - Mlinar, Knavs (op. 25); 2. Ajdovščina nad Zaborštom pri Dolu. - t. 6: 13; 3. Čužnja vas pri Mokronogu. - Šribar (op. 20). Fibule z razčlenjenim gumbom, stilizirano račko, antropomorfno masko in predrto nogo / fibulae with a segmented knob, a duck applique, an anthropomorphic mask and the perforated catch-plate: 4. Ljubljana-Gradišče. - Šribar (op. 21); 5. Ljubljanica pri Lipah. - Gaspari (op. 22); 6. 7. Veliki Ločnik pri Turjaku. - Gorjup (op. 23). Fibule s stilizirano račko, antropomorfno masko in polno nogo / fibulae with a duck applique, an anthropomorphic mask and the full catch-plate: 8. Planina Klek na Pokljuki. - Objavo pripravlja Marija Ogrin, Gorenjski Muzej Kranj; 9. Most na Soči, keltsko-rimsko grobišče II, grob 74. - Mlinar, Knavs (op. 25, 75); 10. Ljubljana-Križišče Trdinove ulice in Slovenske ceste, grob 149. - Šribar (op. 20, t. 1: 9); S. Petru, Emonske nekropole (odkrite med leti 1635-1960), Katalogi in monografije 7 (1972) 18, 34, t. 20: 2. 11. Ljubljana-Trdinova ulica, grob 214. - Šribar (op. 24); S. Petru, Emonske nekropole (odkrite med leti 1635-1960), Katalogi in monografije 7 (1972) 18, 37, t. 22: 17. 12. Ljubljana-Ajdovščina (Ploščad Borisa Kraigherja). - Neobjavljeno, Mestni muzej Ljubljana, inv. št. 510: LJU; 866: A. 13. Drnovo pri Krškem. - S. Petru, P. Petru, Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15 (1978) 59, t. 9: 10. Fibula s stilizirano račko, antropomorfno masko in predrto nogo / fibula with a duck applique, an anthropomorphic mask and the perforated catch-plate: 14. Ljubljana-Cigaletova ulica, grob 551. - Šribar (op. 24); S. Petru, Emonske nekropole (odkrite med leti 1635-1960), Katalogi in monosrafiie 7 (1972) 18, 56, t. 37: 2. Za sodelovanje se zahvaljujem Draaanu Božiču, Jani Horvat, Janki Istenič, Ireni Sivec, Mariji Oarin in Mihi Mlinarju. Fibule z grizočo živalsko glavico, ki imajo na vrhu noge plastično račko, na koncu noge pa antropomorfno masko, je V. Šribar opredelil kot lokalno posebnost in jih po primerkih, ki so bili najdeni v Emoni, poimenoval fibule emonskega tipa (sl. 6). Njihov razvoj je postavil v čas med zgodnjimi štiridesetimi in koncem prvega stoletja.20 Po trojno razčlenjenem gumbu in stilizirani rački na loku ter antropomorfni maski na koncu noge ima fibula z Ajdovščine najboljše primerjave v enodelni fibuli z Gradišča v Ljubljani,21 v fibuli iz Ljubljanice pri Lipah,22 in v dvodelni fibuli z grobišča v Velikem Ločniku,23 ki pa imajo nogo trikrat preluknjano. Trojno razčlenjen gumb na loku je tudi na fibuli iz Čužnje vasi pri Mokronogu, ki ima nogo sicer polno, sta pa grizoča glavica in račka tako stilizirani, da ju je mogoče le slutiti. Pomembna razlika je tudi v tem, da je ta fibula dvodelna.24 Fibuli iz Čužnje vasi je podobna fibula s Selc pri Tolminu,25 pri kateri je grizoča glavica izražena le še kot odebelitev loka. S. Demetz je uvrstil fibule emonskega tipa s predrto nogo med oblike TKF (Tierkopffibeln) I, in sicer v različici TKF Ic2 in Ic3. Na podlagi oblikovnih podobnosti s fibulami Almgren 68/69 postavlja začetek njihove izdelave v klavdijski čas.26 Bronasta gumba z ušescem se med seboj nekoliko razlikujeta. Prvi (t. 6: 14) ima pod ušescem utor, drugi (t. 6: 18) pa ne. Prvemu gumbu primerljiv je bil najden tudi na Štalenski gori.27 Podobni utori so na poznolatenskih velikih in manjših gumbih z bradavico in z dvema oz. enim ušescem.28 Da sta gumba z Ajdovščine res mlajšeželeznodobna, potrjujeta še dva grobova z Dolenjskega. Prvi je 20 V. Šribar, K absolutni kronologiji najdb iz zgodnje Emone, Arheološki vestnik 19, 1968, 447 ss. 21 Ib., t. 1: 7 22 Gaspari (op. 18) 285, sl. 58: 16; t. 2: 21. 23 H. Gorjup, Potek alternativne ceste AkvilejaSiscija in arheološka topografija v občini Velike Lašče. Seminarska naloga, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani (Ljubljana 2004-2005) 6, sl. 9: sredina (NMS, R 11275). Z istega najdišča je še ena podobna dvodelna fibula, ki ima nogo odlomljeno: ib., 6, sl. 9: levo (NMS, R 11274). 24 Šribar (op. 20) t. 1: 10. Dvodelna je tudi fibula iz groba 551 (t. 1: 3), fibula iz groba 214 (t. 1: 8) pa je enodelna! 25 M. Mlinar, M. Knavs, Selce, il nuovo sito archeologico scoperto nel Tolminotto, Quaderni Friulani di Archeologia 14, 74, sl. 2: 1. 26 Demetz (op. 17) 139, seznam 24, 147. 27 M. Deimel, Die Bronzekleinfunde vom Magdalensberg, Archäologische Forschungen zu den Grabungen auf dem Magdalensberg 9. Kärntner Museumsschriften 71 (1987) 299, t. 79: 4. 28 D. Božič, Slovenija in srednja Evropa v poznolatenskem obdobju, Arheološki vestnik 44, 1993, 139 s, sl. 2; id., Ljudje ob Krki in Kolpi v latenski dobi, Arheološki vestnik 52, 2001, 184, sl. 2: 2. grob 555 s Kapiteljske njive s štirimi gumbi,29 drugi je grob 78 iz gomile X z Magdalenske gore.30 Detektorske najdbe do neke mere potrjujejo rezultate sondiranja. Medtem ko gradnjo mlajšega zidu lahko postavimo v poznolatensko obdobje, ostaja odprto vprašanje, kdaj je bilo zgrajeno starejšeželeznodobno obzidje. Fibuli in rimski novci pa dokazujejo obiske Ajdovščine tudi v rimski dobi. Pavlin GRADIŠČE NAD DESNOM Lega: Gradišče je 726 m visok hrib, ki leži severno od vasi Dešen na levem bregu Save (sl. 1; 7). Sestava tal: Apnenec. Vegetacija: Mešani gozd. Komunikacije: Z naselja je dober razgled proti jugovzhodu, jugu in jugozahodu. Opis: Naselbina je trikotne oblike. Na južni strani je naravno zavarovana s prepadnimi stenami, na severni strani pa ruševine suhega zidu tvorijo dobro viden polkrožni rob naselbine. Notranjost naselja je precej strma. Za bivanje sta bili primerni terasa pod vrhom in spodnja terasa, ki jo omejuje rob naselja (sl. 8). Dosedanja raziskovanja: Tloris naselja z opisom je priobčil S. Stražar.31 Notico o naših izkopavanjih je v občinskem glasilu objavila lokalna kronistka B. Bizjan.32 Sodelavci Inštituta za arheologijo ZRC SAZU smo na Gradišču raziskovali med 3. 9. in 3. 10. 1997. Sonda 1 Sondo velikosti 4 m x 6 m smo zakoličili na severnem robu spodnje terase. Dejansko smo kopali 3 m x 6,4 m, od x = 0 m do x = 6,4 m in od y = 0,5 m do y =3,5 m. Kopali smo po približno 10 cm debelih režnjih in kvadratih, velikih 1 m x 1 m. Točka x = 0 m, y = 0 m je bila v notranjosti naselja. Vrednosti x so naraščale proti severu, vrednosti y proti zahodu (sl. 8). 29 B. Križ, Novo mesto 6. Kapiteljska njiva. Mlajšeželeznodobno grobišče, Carniola Archaeologica 6, 98 s, t. 91: 16. 30 Hencken (op. 12), sl. 362. 31 S. Stražar, Moravška dolina. Življenje pod Limbarsko goro (1979) 64 s. 32 B. Bizjan, Gradišče nad Dešnom. Arheološka izkopavanja, Slamnik. Glasilo občine Domžale, Lukovica in Moravče 36/10, 1997, 11. Sl. 7: Vas Dešen z Gradiščem (levo) in kamnolomom Industrije apna Kresnice (desno) v ozadju. Fig. 7: The village Dešen with Gradišče (left) and the quarry of the Kresnice Lime Industry (right) in the background. Terenski izvid: Stratigrafija spodnje terase je prikazana na risbi zahodnega profila (sl. 9). Opis zahodnega profila med x = 0 m in x = 6,4 m na y = 3,5 m (sl. 9). Na skalni osnovi leži plast rdeče sterilne ilovice. Plast na x = 0,3 m, na x = 1,1 m in na x = 4 m prekinejo vrhovi skalne osnove. Na rdeči sterilni ilovici leži med x = 1,1 m in x = 6,4 m plast črne ilovnate zemlje, ki vsebuje veliko prežganega ilovnatega hišnega ometa, drobcev oglja in odpadkov kamnite industrije (plast 1). Od x = 0,8 m do x = 6,4 m leži deloma na rdeči sterilni ilovici, deloma na črni ilovnati zemlji plast sivorjave ilovnate zemlje (plast 2). Tudi v njej smo naleteli na drobce prežganega ilovnatega hišnega ometa in na kamnite odbitke. Deloma na rdeči sterilni ilovici, deloma na si-vorjavi ilovnati zemlji leži med x = 0 m in x = 3,8 m plast rdečerjave ilovice (plast 3). Poleg drobcev prežganega ilovnatega hišnega ometa je v plasti razmeroma veliko železove žlindre. Od x = 2,9 m do x =3,8 m leži na rdečerjavi ilovici ruševina zidu (plast 4). Zid je bil postavljen na (D 50 m Sl. 8: Gradišče nad Dešnom. Tloris naselja. M. = 1:2000. Fig. 8: Gradišče above Dešen. Plan of the settlement. Scale = 1:2000. x = Om y = 3,5 m X = 7 m y = 3,5 m prežgan hišni omet / burnt ciay z = -1 m \ /r N * i