Sprejemni izpif iz slovenSžine za srednjo šolo Odlomki iz predavanja »O jezikovnem pouku v osnovni šoli glede na prehod v srednjo šolo«, ki ga je imel g. dr. Kolarič na sreskemučiteljskem zboni v Ljubljani 3. junija 1935. Z osnovne šole ktijo hudi očitki na srednjo šolo, da zahteva od učenca, ki stopa vanjo, nemogoče reči, zlasti analizo in podobne neumnosti, kar vse je le gola sekatura izprašujočih profesorjev pri sprejemnih izpitih in podobno. Srednja šola pa se zopet pritožuje nad osnovno, da učencev ue pripravi dovolj za pouk v srednji šoli, posebno jezikovno ne! — Vsi taki očitki kažejo, da tukaj nekaj ni v redu in da je trcba pogledati do dna in skupno popraviti napake. Da se v tem vprašanju ne bomo lovili za praznimi besedami, poglejmo najprej: 1. kakšno jezikovno (t. j. slovnično") snov predpisuje učni načrt za nižjo narodno šolo, predvsem za četrti razred, odkoder gredo učcnci po večini v srednjo šolo; 2. kaj zahtevajo predpisi za sprejemni izpit v srednjo šolo in 3. kaj določa učni načrt za prvi razred srednje šole. Že iz tega bomo namreč videli, da je precej jeze in očitkov neupravičenih. — Nato bomo pregledali pritožbe in želje obeh strani in skušali najti skupno podlago za izboljšanje tega važnega vprašanja. 1. Za d r u g i razred nižje narodne šole, kjer se začenja slovnični pou'k, se zahteva: »Stavek in beseda, beseda in zlog, zlog in glas. Deljenje besed na zloge. Prestavljanje stavkov iz ednine v množino (dvojino) in obratno. Spoznavanje oseb in spolov.« 2. V tretjem razredu hoče učni načrt: »Osebek, povedek in predmet v stavku. Trdilni, nikalni in vprašalnj stavek. Razlikovanje besed, ki označujejo imena, lastnosti, dejanja in število. Spoznavanje vseh znamenj (ločil) v pisavi. Uporabljanje velikih črk.« Za četrti razred se zahtevajo: »Stavki: enostavni in razširjeni. Pojem o zloženem stavku. — Spoznavanje vseh besednih vrst.« To so torej zahteve učnega načrta za nižjo narodno šolo iz leta 1932. 2. Poglejmo sedaj, kakšno snov določajo iz slovnice prcdpisi za sprejemni izpit v srednjo šolo. Predpisujejo: »da pokaže učenec natančno poznavanje besednih vrst in da v prostem stavku zanesljivo najde osebek in povedek.« To je vse. Za pismeni izpit zahtevajo »pisanje po nareku do največ 15 minut«, pri ustnem izpitu pa poleg slovnioe še: lepo, gladko in razumljivo branje, pripovedovanje tega, kar je učenec prebral, in kako pesem na pamet, umetno ali narodno. 3. Učni .načrt za srednjo šolo pa ukazuje tole slovnično gradivo za prvi razred: »Osnovni eLementi (v&e ob stavku): a) Pomen glavnih besednih vrst (samostalnikov, pridevnikov, glagolov, zaimkov). b) Sestavni deli besede (glasovi, zlogi), vaje v pravilnem izgovoru. Prosti stavek in njegovi glavni deli; razširjeni stavek (sprva predmet, nato ostali deli zloženega stavka); sklanjatev samostalnikov. Vloga pridevnika (atributa) v stavku; sklanjatev pridevnikov, določna in nedoločna oblika; stopnjevanje. Vrste in sklanjatev zaimkov. Vrste in sklanjatev števnikov. Prislovi in predlogi. Vezniki. Pojem zloženega stavka. V glavnih potezah glaqol in njegove oblike. Vse je treba obravnavati ob stavku in stalno navajati učence v pravopis in rabo ločil, in to ob uporabi o-snov iz stavkoslovja. Učenci naj se dobro seznanijo z osnovnimi slovničnimi izrazi (narodiiimi in latinskimi)« To, gospoda, so predpisi. Če se še enkrat ozremo na predpisano slovnično snov za sprejemni izpit, vidimo, da se nikjer ne zahteva tista toli in po pravici osovražena stavčna analiza, za\>oljo katere pravi osnovnošolsko učiteljstvo, da »obsega skoraj polovico vse energije in časa razrednega pouka, ako hočemo doseči učne inspehe slovnice, ki se zahtevajo pTi sprejemnem izpitu za srednje šole, za katero predvsem moramo učiti sistematičiio slovnico.« Razpis zahteva le »natančno poznavanje besednih vrst« in da znaj učenec v pro&tem stavku zanesljivo poiskati osebek in povedek. Tega predpisa, gospoda, se ptofesorji pri sprejemnem izpitu natančno držimo, in ta zahteva je čisto lepo v skladu z zahtevami učnega načrta za nižjo narodno šolo. Zelo pa dvomim, da bi se kateri profesor na Sloveinskem pri sprejemnem izpitu tako daleč spozabil, da bi od učenca zahteval podrobnejšo stavčno analizo, ki bi ne bila v skladu z navedenimi določbami. Ne bom sicer trdil, da ta ali oni profiesor pri bistrem in dobro odgovarjajočem učencu ne povpraša včasih tudi po drugih stavčnih členih ko povedku in osebku ali po osnovnem pojmu zloženega stavka, nikakor pa ne morem verjeti, da bi kdo izpraševal podrobno stavčno analizo že zavitejšega razširjenega staVka ali celo zloženih stavkov. Zato, gospoda, \e očrtek o sekaturah s stavčno analizo pri današnjih sprejemnih izpitih neupravičen in naravnost krivičen. Če pa kdo izmed profesorjev napravi pri razumnem učencu prej imenovani poskus — tudi jaz sem to že naredil — pa s tem še ni prekoračil meje tiste tvarine, ki jo je učenec po predpisih učnega načrta v osnovni šoli moral predelati. Tak posikus pa na^edi človek le, da preizkusi učenčevo bistroumnost in odrezavo&t, ne pa da bi to redoval za minimalno znanje pri sprejemnem izpitu. Očitek pretirane stavčne analize pri sprejemnih izpitih se nanaša na tiste stare predpise, po katerih se spTejemni izpiti že dolgo več ne vrše, ki pa so res bili muka za učenca in so za pripravo zahtevali čisto navadno dresuro. Potemtakem mahajo tisti, ki se bojujejo proti analizi, v prazno, po nečem, česar že dolgo ni več. Sedanji predpisi o sprejemnem izpitu za srednjo šolo pa so iz leta 1932. Zavoljo tega svetujem vtsem gospem, gospodičnam in gospo-dom, ki hočejo pripraviti svoje učence za sprejemni izpit v srednjo šolo, da si zapomnijo ta predpis in pač to snov z učenci ponavljajo, ker so jo v razredu tako že morali predelati. Brez ponaVljanja namreč učenec predpisane snovi pri izpitu ne bo mogel zna'ti. Pri tej pTiložnosti naj povem še svoje osebno mnenje o stavčni analizi, zlasti tistih zvitih zloženih stavkov, ki so največji strah otrok in uciteljev. To sem pred meseci poudaril ze v nekem radijiskem predavanju. Taka analiza je namreč res nepotrebno mučenje, ki ne prinaša nobene koristi, najmanj pa vzbuja smisel za jezikovno bogastvo in njegove lepote. Celo nesmiselno je: Če stavek razumem, mi ga ni treba analizirati; ce ga n« razumem, pa ga analizirati ne morem in ne znam. Včasih celo en in isti stavčni člen ali stavek lahko postavite v dva, tri razdelke, kakor se pač vprašate. Edini, a zelo dvomljivi dobiček je morda misclna telovadba učenčcva, ki jo pri item uganja. — Analiza, kakor jo poznamo, je izma.jdba nemških pikolovskih filolojov 18. in 19. stol., da so z njo ubijali smisel in veselje za učenje iezika v njegovem glasovnem, besednem, pomenskem in slogovnem bogastvu. V srednji šoli je sistematična stavčna analiza predpisana za tret.ji razTed. a treba bi jo bilo temeljito prerešetati in preurediti, ali pa sploh vreči iz slovnice in šole in nadomestjiti s čim bol.jšim. Do sedaj smo torej videli, da si osnovnošolski načrti in predpisi za sprejemni izpit prav nič ne nasprotujejo in da srednja šola v tem pogledu ne zahteva nič pretiranega in nemogočega. Drugo vprašanje pa je, ali sprejemni izpit tudi v današnji obliki res pokaže učenčcvo sposobnost za srednjo šolo. V nadaljnjem svojem izvajanju se je predavatelj dotaknil jezikovnega pouka v srednji šoli in prihaja do naslednjega zaključka: Ka.j želimo profesorji, da prinesi učenec s seboj v srednjo šolo? Za sprcjemni izpit gatovo nič več, ,kot določajo predpisi. Isto seve tudi za prvi razred sam. Najbolj pogrešamo gladkega, smiselnega čitanja, potem lepega, stnnjcnega pripovedovanja; iz slovnice natančno poznavanje 'besednih vrst v njih oblikah, pri pismenih nalogah pa jasno, četudi preprosto izražanje misli. Vse to, gospoda, pa so stvari, ki jih zahteva učni načrt za nižjo narodno šolo. Dosega tega znanja je gotovo odvisna od najrazličnejših činiteljev: od učencev, njih nadarjenosti, okolja, v katerem žive, pa tudi od šole in načina poučevanja. Pri sprejemnih izpitih opazujemo vsako leto kaj zanimive pojave. Tako se n. pr. spominjam. da smo nekoč imeli pri vseh učencih neke šole silno slabe rezultate, pri učencih z druge šole v bližini pa izvrstne. Nasledn.je Ieto je bilo ravno narobe. Vzrok utegne biti po mojem mnenju predvsem v učiteljevi osebnosti, v njegovem načinu jezikovnega pouka. S strani osnovnošol-skega učitel.jstva slišimo poaosto pritožbo. da sedanja slovnična sistematika ubija jezikovni pouk v osnovni šoli. Priznam. saj vsatka sistematika ubija. tudi šola kot taka, ker je sistematična. V osnovni šoli gre pač za to, da se najde primeren prehod iz nekakšne anarhičnosti predšolske dobe v sistemaitično delo šolskega pouka, tudi jezikovnega. A ta prehod bodi kar se da živa-hen, življenjski. Ob zaključku svojih izvajanj se je predavatelj dotaknil še jezikovnega pouka v primerjavi s poukom francoščine, omenjal je tudi učni načrt za slovenščino v osnovni in meščanski šoli. S tem svojim predavanjem je g. prof. dr. Kolarič v mn-ogem olajšal stališoe osnovnošolskega učiteljstva glede na prehod učencev iz osnovne v srednjo šolo.