406                                                      Ivan Knific: Od Save do Bospora.
Nato prične pravi obred. Derviši se vstopijo v dolgo vrsto po velikosti. Pred njimi posedejo na tla štirje pevci. Šejh stopi pred nje ter jim taktira z nogo. Prične se mohamedanska veroizpoved: „La ilah illal-lah" i). O ti čudni derviši! Več kot pol ure so tulili to svojo vero: Bog je Bog. Pričeli so počasi: „La-i-la-he-il-a-lah." Pri prvem naglasu so se z glavo in z gornjim delom telesa priklonili na desno, pri drugem se zravnali, pri tretjem priklonili na levo. Vedno
ko so peli pevci: „Allah je Allah in Mohamed1) je njegov prerok." Prenehali so s svojim „Allahom" in začeli tuliti: „Ja hu, j& hu"2). Razlegalo se je kot rjovenje leva v puščavi, kot tuljenje bivola na stepi; to niso bili več človeški glasovi; še živina pri nas ne tuli tako, kot so tulili derviši. Če je bilo prejšnje obnašanje smešno, je bilo pa to naravnost grozno. Menil sem, da sem v zverinjaku. Samo eno besedo naj bi bil rekel  šejh,  pa bi  bili  izvlekli nože in nas
Skutari:Na  turškem   pokopališču.
hitreje in hitreje so recitirali: „La-i-la-he-il-a-lah." Petje je postajalo bolj in bolj divje. Šejh jim je taktiral vedno hitreje; vedno močneje je tolkel z nogo. Jaz bi pri tem ne vztrajal niti deset minut; derviši so jo pa vlekli dobre pol ure. Med tem časom so peli pevci neko pesem, ki slavi preroka Mohameda, in pa nekaj sur iz korana. — Veselje se  je dervišem razlilo po  obrazu,
poklali, nas, neverne gjavre. Ko je to rjovenje trajalo kakih deset minut, so zopet pričeli svoj stari: „La-i-la-he-il-a-lah."
Sredi med derviši je stal dva metra visok, močan zamorec. Ta je bil o svoji veri najbolj prepričan. Orjak je opravljal svojo molitev tako izborno, da se nisem smel ozreti nanj, sicer bi se bil smejal, kar pa je strogo
i) Allah je Allah.
J) Moslim izgovarja „Muameda. 2) On je, on je.