322
Alojzij Gradnik: Bele cvetice . . . —
Motiv iz Brd.
Vse moje misli solnčni so kristali, življenje moje je nebesni svod in moja duša ribnika  opali in ti si v njem zamišljeni labod.
Razrušil dni nekdanjih sem oltarje in romam v nova jutra, v nove zarje in moji cesti ni nobenih mej.
Med včeraj in sedaj leže prepadi, le ti podobna večni si pomladi, in bolj te ljubim nego kdaj poprej.
Alojzij Gradnik:
Bele cvetice . . .
JBele cvetice po morju cveto, bele ovčice na pašo gredo. Niso ovčice — oblački na nebi, niso cvetice — so beli galebi.
Kakor široke so vode morja, kakor visoko je v svode neba, žene želja jih .nevkrotljiva sila, nesejo bela jih, svobodna krila.
Kdo je oblakom gospodar in za koga galebom je mar? Jaz pa sem po tvoji usodi kakor mornar, ki po morju blodi.
Motiv iz Brci.
Grozdja girlande pred hišo vise, daleč okoli vinogradi zlati, trudu plačilo obetajo dati. Kmetic, hej, al se ti smeje srce?
R. Peterlin-Petruška: Na Ševčenkovi gomili.
323
Kar so oddajale tvoje roke, zdaj se jim spet tisočero povrača; glej, za zdravilo bo sladka pijača, ki ti uteši vse zdanje gorje.
„Oj ti preljubi, žlahtni gospod, vi ne poznate še krajev tod . . . Da bi si vino shranil, jaz kleti
nimam; in glejte, če bi si vzeti
hotel in vžiti ta sladki sad —
čudno se zdelo vam bo — bi bil tat. . ."
R. Peterlin-Petruška:
Na Ševčenkovi gomili.
raznik je danes, Veliki Šmaren, glasno zvonovi zvonijo, v cerkev narod hiti blagodaren, da se pokloni pred Devo Marijo.
Jaz pa sem k tebi, učitelj predragi, prišel po dolgi božji poti; z Dnjepra, iz gajev, od stepe tvoj blagi pozdrav mi šumi veter nasproti.
Kje so časi nekdanje slave, časi ukrajinske svetle prostosti, kje so kazakov drzne postave, kje so glasovi brezmejne radosti?
Spe v večnem snu že smeli kazaki, spe za Umanjo že hajdamaki — nad njihovim kobzarjem šumi kalina, ne veseli se več Ukrajina.
f