SAVINJSKI ZBORNIK iii 2 alec 19 7 4 Milan Natek, profesor NEKATERE SPREMEMBE PREBIVALSTVA NA PODROČJU ŽALSKE OBČINE V DESETLETJU OD 1961 DO 1971 I. UVOD 1. Splošna označitev občine Žalec Pretežna večina področij žalske občine se odlikuje s številnimi posebnostmi, kar jim daje svojstveno vlogo v njihovem položaju in mestu v sklopu celotne Spodnje Savinjske doline. Predel ob Savinji je doživljal v obsegu, v kakršnem je danes vključen v občino Žalec, v zadnjih sto letih temeljito preobrazbo v gospodarski, kulturno-prosvetni, socialni in strukturi prebivalstva, kar je neposredno vplivalo na spremembo pokrajinske podobe. Potrebno je podčrtati, da je bilo prav prebivalstvo Spodnje Savinjske doline tisti osnovni dejavnik, ki je s svojim delom posredno ali neposredno vplivalo na večino sprememb, ki so tako značilne za veliko število naselij v porečju srednjega toka Savinje. Seveda je ob vsem tem potrebno imeti v vidu vse tiste »-zunanje« gospodarske in so-cialno-politične činitelje, ki so z različno močnimi vplivi in učinki pronicali v zavest našega človeka in so preko njegove dejavnosti našli poseben odmev v fiziognomiji savinjske pokrajine.1 Pretežavno nalogo bi si zadali, ako bi skušali v podobi naših naselij, polj s travniki, vinogradov s sadovnjaki, ali pa samo v podobi gozdov odkriti zaporedne plasti vplivov posameznih močnejših dejavnikov, ki so v njih zapustili nezbledljive sledove vse do današnjih dni. Kajti najrazličnejši učinki v pokrajini se ne kažejo vedno le kot rezultat in posledica sočasnih vplivov različnih gospodarskih in družbenih gibanj na ožjem ah na širšem področju, temveč se pojavljajo kot rezultanta vseh dotlejšnjih razvojnih stopenj, kar se navsezadnje še najlaže pokaže v razvoju in razčlenitvi posameznih sestavin pokrajinskega okolja.2 Čeprav je področje žalske občine sestavljeno iz posameznih gospodarsko, socialno in fiziognomsko zaokroženih območij, ki jih opredeljujejo številne karakteristike s prevladujočimi svojstvenimi procesi v njihovem dozdajšnjem, kakor tudi v današnjem razvoju, pa vendarle spoznavamo, da je njim vsem skupna usmerjenost k čim tesnejši navezanosti na osrednje dolinsko prometno ožilje. Nadalje se kaže njihova skupna značilnost v komercializaciji kmetijstva pod vplivom hmeljarstva v zadnjih osemdesetih letih, v nagli industrializaciji s procesi deagrarizacije in depopulacije zatišnih, predvsem na kmetijstvo naslonjenih naselij, itd. Potemtakem smemo v družbenih in gospodarskih čini-teljih, ki se javljajo v nekaj zadnjih desetletjih, iskati tista osnovna gibala, ki so skorajda do temeljev spremenila nekdanjo, še pred drugo svetovno vojno tako značilno vsebino in podobo življenja in vasi, oziroma naselij v Spodnji Savinjski dolini. Neposredno v zvezi z vsemi temi procesi, ki v staro, skorajda idilično vaško podobo življenja hmeljarskih, rudarskih ali obrtno-industrijskih ter trških naselij Spodnje Savinjske doline vnašajo poenoteni, oziroma izenačujoči pečat današnje dobe. Nastajajo že vse manjše razlike v fiziognomiji novih kmečkih, delavskih ali meščanskih hiš, v ureditvi najbližjega prostora ob njih, pa vendarle prihaja do izrazite regionalne diferenciacije. Ta je nastala na osnovi prevrednotenja vseh komponent, iz katerih je sestavljeno geografsko okolje3 ter z njegovo tesnejšo ali rahlejšo vključenostjo v širši gospodarski prostor. Zato je povsem razumljivo, da so nekatera, še do včeraj gospodarsko močno veljavna področja, precej izgubila na svojem današnjem pomenu (npr. zabu-kovško-libojski premogovni predel: močno je upadel nekdanji pomen kmetijskega zaledja Braslovč, Tabora in Vranskega; precej sta zbledela pomen in podoba Prebolda in Griž z Zabukovico v primerjavi s tisto, kakršna sta bila v začetku dvajsetega stoletja, itd.). V današnji gospodarski in družbeni trendi določenega področja moramo iskati vzroke, ki tako naglo vplivajo na menjavo najrazličnejših gospodarskih, socialnih ali demografskih struktur prebivalstva, na njegovo navezanost in povezanost s posameznimi jedri industrijskih, oziroma neagrarnih in urbanih dejavnosti. V zadnjih dveh desetletjih je prišlo tudi na področju žalske občine do temeljitega razkoraka med kmetijskimi in drugimi dejavnostmi, kar je vneslo zelo značilne poteze v današnji razvoj prenekaterega našega naselja. Odmev tega pojava moremo zasledovati v razkroju, oziroma v preslojevanju klasične agrarne strukture naše družbe v industrijsko družbo, katere zunanji znaki se kažejo predvsem v koncentraciji prebivalstva in gospodarstva na eni strani, pa v izumiranju prebivalstva, gospodarstva in kulturne (po)krajine na drugi strani.4 Za naše področje ugotavljamo, da je le osrednji — ravninski predel in območje jugovzhodnega obrobja področje naj intenzivnejšega presnavljanja dosedanje (obstoječe) kulturne pokrajine. Vsi drugi predeli, kamor se (še) niso naselili večji in močnejši obrati neagrarnih dejavnosti, in kaj takega tudi ne moremo pričakovati v prihodnjem obdobju, izgubljajo iz leta v leto svoje prebivalstvo. Se posebej prizadeta so kmetijska zaledja teh predelov, kjer se v zadnjih desetletjih ni zmanjšalo samo število tamkajšnjega prebivalstva, temveč so v zadnjem obdobju podvržena prav močni depopulaciji, ko umrljivost prebivalstva že prekaša število rojstev. V močnem izseljevanju s teh, povečini gospodarsko »zatišnih« predelov, ter v njihovem demografskem izumiranju vidimo najresnejšo nevarnost, da bodo sčasoma postala ta področja prave sodobne pustote. 2. Občina Žalec v okviru SR Slovenije v desetletju od 1960—1970 Čeprav so med posameznimi predeli Spodnje Savinjske doline, oziroma občine Žalec zaznavne gospodarske, socialne, družbene in še druge razlike, ki po svoje vplivajo na sočasni razvoj teh območij, pa je vendarle koristno in po- membno, da se seznanimo s splošnim položajem in mestom ozemlja v porečju srednje Savinje v okviru naše celotne republike. Res je, da bi kakršna koli temeljitejša primerjava med našo občino na eni strani in SR Slovenijo na drugi zahtevala podrobnejši oris splošnega družbeno-gospodarskega stanja, kakor tudi vseh značilnih teženj v njegovem razvoju. Toda za potrebe boljšega razumevanja demografskega razvoja na območju žalske občine se moremo zadovoljiti z nekaterimi splošnimi, najbolj karakterističnimi oznakami, ki nam lahko pokažejo vsaj približno podobo družbenogospodarskega razvoja Spodnje Savinjske doline v zadnjih desetih letih. S klasifikacijo (gospodarske) razvitosti slovenskih občin smo ugotovili, da območje žalske občine sodi med srednje razvita področja na Slovenskem.3 Na osnovi številnejših vrednostnih pokazovalcev je bilo ugotovljeno, da je mesto Spodnje Savinjske doline le malenkostno nad povprečjem SR Slovenije. Po tem bi mogli sklepati, da je utrip slovenskega gsopodarskega in družbenega razvoja zelo skladen s splošnimi težnjami njunega razvoja na območju žalske občine. Na podlagi objavljenih uradnih statističnih virov ugotavljamo, da je narodni dohodek v Spodnji Savinjski dolini naraščal počasneje v zadnjem desetletju (indeks rasti znaša 463,01) kot pa je znašal njegov povprečni prirastek v SR Sloveniji (indeks 520,32). Čeprav je tudi prirastek števila prebivalstva v občini Žalec v desetletju od 1961—71 le za malenkost zaostajal za splošnim slovenskim povprečkom, pa moremo izluščiti ugotovitev, da je kljub temu porast vrednosti narodnega dohodka na prebivalca na našem področju nižji (indeks 437,28), kot znaša v povprečju za celotno Slovenijo (476,21). Iz povedanega sledi: leta 1960 je vrednost narodnega dohodka na prebivalca žalske občine za 18,8 % zaostajala za slovenskim povprečkom, a v letu 1970 že za 25,4 %. Vpogled v razčlenjene podatke nam pokaže, da se je delež narodnega dohodka občine Žalec v okviru SR Slovenije od leta 1960, ko je znašal 1,6 %, zmanjšal na 1,4% v letu 1970. V tem desetletju se je zastopanost naše občine v vrednosti ustvarjenega narodnega dohodka SR Slovenije povečala v naslednjih dejavnostih: v industriji (od 1,4 na 1,5%), v kmetijstvu (3,6 na 4,5%), v gozdarstvu (0,0 na 1,2%), v gradbeništvu (0,6 na 1,2%) ter v prometu (0,3 na 0,5 %); v vseh drugih dejavnostih pa se je zmanjšala, in sicer v trgovini od 1,2 na 0,7%, v gostinstvu od 1,1 na 0,8 % ter v obrti od 1,4 na 1,2 %. Za orientacijo, ki naj nam olajša pravilnejše razumevanje zgoraj navedenih podatkov, navedimo še naslednje številke: žalska občina obsega 1,72% ozemlja SR Slovenije, na njenem ozemlju pa živi 1,91 % prebivalstva Slovenije. Iz tega sledi, da je območje Spodnje Savinjske doline glede na povprečje naše republike — tudi gosteje obljudeno. Pregled vrednosti narodnega dohodka po panogah dejavnosti nam je pokazal, da je savinjsko kmetijstvo zastopano z izredno visokim odstotkom v ustvarjeni vrednosti narodnega dohodka, ki ga dajejo slovenske agrarne dejavnosti. Po tem kriteriju je kmetijstvo občine Žalec na 5. mestu v Sloveniji, in sicer pride takoj za občinami: Ptuj (5,8 %,) Maribor (5,5 %), Murska Sobota in Nova Gorica (4,2 %). Opozoriti pa moramo, da se je delež v vseh navedenih občinah v narodnem dohodku kmetijstva v Sloveniji zmanjšal, medtem ko se je na našem območju povečal od 3,6 na 4,5 % v desetletju od 1960—70. Prav gotovo je to eden izmed zunanjih znakov za številne spremembe, ki so zajele naše podeželje. Obenem pa je v omenjenem pokazovalcu prikazan nenavadno močan vzpon savinjskega kmetijstva, medtem ko je vrednost kmetijske proizvodnje v drugih predelih Slovenije precej bolj zaostajala. Vzrok takšnemu stanju je gotovo tudi v tem, da je z velikimi investicijami pa z novimi agrotehničnimi posegi hmeljarstvo v Savinjski dolini doživelo močan preobrat. Zato danes njegova vloga v okviru slovenskega kmetijstva še vidneje izstopa kot pa v prejšnjih desetletjih. Kljub temu so vendarle prisotne silnice, ki zmanjšujejo delež kmetijstva v celotnem narodnem dohodku občine Žalec. Leta 1960 je kmetijstvo SR Slovenije bilo zastopano v narodnem dohodku republike s 14,2%, leta 1970 le še z 8,6%. Kmetijstvo Savinjske doline je bilo leta 1960 udeleženo v vrednosti narodnega dohodka občine Žalec z 32,2 %, (1962. leta celo s 37,8%), deset let kasneje, tj. 1970. leta, pa s 27,3%. Število (v družbenem sektorju) zaposlenega prebivalstva6 je eden izmed zelo značilnih pokazovalcev gospodarske razvitosti slehernega področja. Rečem lahko, da je gostota zaposlenih7 na območju občine Žalec skoraj za četrtino nižja (240) kot znaša slovensko povprečje (315). Tudi v tem pogledu se je v zadnjih desetih letih povečala razlika med Spodnjo Savinjsko dolino in SR Slovenijo kot celoto. To nam najbolj nazorno pokaže razlika v spremembi gostote zaposlenih: v letih 1960—70 se je na območju žalske občine dvignila za eno desetino, medtem ko se je v republiškem merilu povečala kar za 17,5 %. Zaradi takšnega neusklajenega povečevanja števila zaposlenih niti ni presenetljivo, da je leta 1960 na žalsko občino odpadlo še 1,61 % vseh v Sloveniji zaposlenih, v letu f970 pa le še 1,46 %! Vse te primerjalne navedbe ne bi bile tako neugodne za celotno gospodarsko strukturo Spodnje Savinjske doline, v kolikor bi se v njih samih odražala kvalitativna sprememba v strukturi zaposlenih. Nenavadno presenetljivo je spoznanje, da se je v desetletju od 1960—70 delež v kmetijstvu in v gozdarstvu8 zaposlenih na področju občine Žalec povečal cd 14,4 na 16,2%) v oklepaju so navedeni podatki za SRS; od 7,5 na 5,0%), stagniral je v sekundarnih dejavnostih (65,8%); v SRS se je znižal od 62,2 na 59,4%), medtem ko se je delež zaposlenih v terciarnih in v kvartarnih dejavnostih pri nas celo zmanjšal, in sicer od 20,0 na 18 % (v SRS je narastel od 30,3 na 35,6 %). Tudi pregled števila zaposlenih oseb v družbenem sektorju v najrazličnejših dejavnostih nam razodeva, da se je zaposlenost v Spodnji Savinjski dolini v obravnavanem desetletju povečala le za 16,4%, na območju celotne SRS pa za več kot četrtino (28,3%). Prav tako očitne razlike med območjem občine Žalec na eni strani in SR Slovenijo kot celoto na drugi strani, kot smo jih razkrili v strukturi zaposlenih, se nam pokažejo tudi v naraščanju števila zaposlenih po osnovnih panogah dejavnosti. Od leta 1960 do 1970 se je število zaposlenega prebivalstva v primarnih dejavnostih na območju žalske občine povečalo za 30,9% (!), na celotnem ozemlju SR Slovenije se je zmanjšalo za 14,2%. Dalje, število zaposlenih v sekundarnih dejavnostih se je na našem področju povečalo za 16,7 %, medtem ko povprečna vrednost za SRS znaša 22,4 %. Število delavcev in uslužbencev v terciarnih panogah dejavnosti se je v Spodnji Savinjski dolini dvignilo samo za 4,5 %, na ozemlju SRS pa se je povečalo kar za 51%. Vse te primerjave nam dovolj nazorno prikazujejo vlogo in položaj predelov občine Žalec v gospodarskem prostoru Slovenije. Osnovna ugotovitev je, da v marsikaterem pogledu naš predel bistveno zaostaja za značilnostmi povprečnega slovenskega razvoja. Izjemen položaj predstavlja le savinjsko kmetijstvo, ki je po zaslugi več desetletne tradicije v pridelovanju kvalitetnega hmelja, pa tudi zaradi ogromnih investicij, ki jih je bila ta panoga našega kmetijstva deležna skoraj v vsem povojnem obdobju, ima danes dominanten položaj ne le v ožjem pokrajinskem zaledju, temveč predstavlja pomembno vlogo v kmetijstvu naše celotne republike. 3. Problematika in metodika prikaza rasti števila prebivalstva v desetletju od 1961—1971 V prispevku želimo podati shematski oris demografskega razvoja Spodnje Savinjske doline v minulem desetletju (1961—71). Res je, da bi bilo potrebno za osvetlitev in razjasnitev omenjene problematike poseči daleč nazaj, ker bi mogli le na osnovi pregleda in analize sprememb daljšega časovnega razdobja ugotoviti trajnejšo, morda že kar zakonito pogojeno trendo v razvoju števila našega prebivalstva. Ker pa je glavni namen tega spisa, da prvenstveno prikaže dogajanje in spremembe v številu ter v nekaterih socialnoekonomskih strukturah prebivalstva občine Žalec v desetletju od 1961—71, smo se namenili, da v ta pregled zajamemo nekatere najbolj karakteristične pokazovalce, ki nam lahko ovrednotijo le trenutno stanje v spremembah prebivalstva. Tudi v tem prikazu se bomo naslonili na uradne statistične podatke, ki so nam dostopni ali že v natisnjeni obliki ah pa so še v rokopisu na Zavodu SRS za statistiko v Ljubljani. Za prikaz demografskih sprememb na področju občine Žalec imamo na razpolago več možnosti: da vse najnovejše prebivalstvene spremembe razčlenjujemo po posameznih naseljih, po katastrskih občinah, ali pa po karakterističnih skupinah naselij. Dalje bi mogli vsebinsko problematiko prebivalstvenega stanja zajeti in prikazati po področjih nekdanjih krajevnih, oziroma po matičnih uradih (Polzela, Prebold, Vransko in Žalec), lahko pa tudi po področjih krajevnih skupnosti. Razpoložljivo gradivo nam je pokazalo, da bi nas lahko obravnava po naseljih ali po katastrskih občinah zapeljala stran od poglavitne trende. Kajti nekatera naselja z majhnim številom prebivalstva so za kakršnakoli preračunavanja povprečnih vrednosti zelo neprimerna, ker lahko že najmanjša sprememba v njihovi populaciji vpliva na relativno močan porast ali padec. Tudi območja nekdanjih krajevnih, oziroma matičnih uradov so bila po naselbinski sestavi zelo heterogena in marsikateri je bil tudi preobsežen (npr. Žalec), da bi nam mogel izračun kakršne koli povprečne vrednosti dovolj realno in plastično predstaviti dejansko stanje prebivalstvenih razmer. Drugi razlog, zaradi katerega smo opustili prikaz prebivalstva po bivših matičnih okoliših je še v tem, da ti uradi danes ne obstoje več, torej v vsakdanjem življenju našega prebivalstva nimajo nobene funkcije več, in so navsezadnje le še upoštevanja vreden relikt razvoja naše družbene in krajevne samouprave. Po vsem tem ni zgolj naključje, da smo se za prikaz obravnavane problematike iz poglavja o našem prebivalstvu odločili, da ga podamo po krajevnih skupnostih, danes najbolj živem organizmu naše krajevne samouprave. Teritorij posamezne krajevne skupnosti nam bo služil za osnovo, seveda spet s poudar- kom, da moremo tudi na območju njega samega marsikdaj poiskati značilne regionalne razlike, kakršne se kažejo in pojavljajo med posameznimi naselji. Na ozemlju občine Žalec, ki ima 105 naselij, je danes 19 krajevnih skupnosti.9 Ako se ozremo na obseg vključitve števila naselij v posamezno krajevno skupnost, spoznamo, da so med njimi precejšnje razlike. Po površini je najmanjša krajevna skupnost Trnava (4,33 km2 t.j. 1,24% teritorija občine Žalec), medtem ko je največja krajevna skupnost Vransko, ki obsega 52,98 km2 ali 15,2 % področja žalske občine. Teritorialna izoblikovanost krajevnih skupnosti sloni ali na funkcionalni povezanosti posameznih naselij, kakršna se je izoblikovala že v preteklih stoletjih in se je kasneje le še krepila, ali pa je k tej njihovi povezanosti pripomogel šele najnovejši gospodarski ali družbeni razvoj. Pregled teritorija posamezne krajevne skupnosti nam pokaže, da se je njihova meja naslonila: na nekdanjo politično-upravno razdelitev, na cerkveno razdelitev (obseg fare, oziroma župnije), na nekdanji okoliše osnovnih šol (npr. Letuš, Trnava), ali pa so najrazličnejši gospodarski ali popolnoma lokalni razlogi vplivali, da so se občani posameznih naselij odločili za ustanovitev lastne krajevne skupnosti (npr. Sešče). Tudi po številu prebivalstva so krajevne skupnosti na območju žalske občine zelo različno velike. Med najmanjše prištevamo Trnavo (495 prebivalcev), Letuš (560), Sešče (733 prebivalcev), Ponikvo (753 prebivalcev) in Andraž (792 prebivalcev), medtem ko štejejo največ ljudi krajevne skupnosti Žalec (3.585 prebivalcev), Polzela (3.275) in Prebold (3.101 prebivalcev). Prav gotovo smemo tudi v prebivalstveni velikosti pa v gospodarski usmerjenosti posamezne krajevne skupnosti iskati njeno vsakdanjo moč, ki se navsezadnje kaže tudi v spreminjanju pokrajine, v preoblikovanju zunanje podobe posameznih naselij, v njihovi sodobnejši in hitrejši povezanosti z večjimi in močnejšimi gospodarskimi ter mestnimi središči, itd. Vsekakor smemo trditi, da sta gostota obljudenosti in stopnja deagrariziranosti prebivalstva v premem sorazmerju in prav v teh dveh pokazovalcih smemo iskati tudi eno izmed osnovnih gibalnih sil, ki nenehno vpliva na spreminjanje včerajšnje in današnje podobe naših naselij in celotne kulturne pokrajine. Prav gotovo lahko v zastavljeni shemi teritorialne razdelitve občine ter v njeni uporabnosti za analizo najrazličnejših prebivalstvenih obeležij pričakujemo, da se nam bodo na osnovi prikaza demografskega gradiva izluščila območja z najrazličnejšo intenziteto preoblikovanja agrarnih in industrializiranih, oziroma urbaniziranih predelov. Morda je potrebno in koristno, da znova opozorimo na to, da trende, oziroma dognanja, ki jih bomo škušali v pričujočem spisu odkriti in spoznati, ne bodo imela obsolutne veljave, seveda v kolikor bodo sloneli le na analizi in poznavanju razvoja v zadnjih desetih letih. Kljub temu pa pričakujemo, da bomo mogli prav na osnovi njih zarisati današnji razvoj, ki je značilen za naš sedanji trenutek. V marsikaterem pokazovalcu kot pojavu bomo mogli spoznati proces, ki je za nekatere predele prevladujoč in značilen že nekaj desetletij nazaj. Zato nam morejo takšne in podobne razčlenitve najrazličnejšega kvantitativnega gradiva, kakor tudi poznavanje posameznih pojavov, s katerimi so neposredno povezani najrazličnejši procesi, koristiti tudi pri načrtovanju in preurejanju našega gospodarskega prostora. II. Rast števila prebivalstva v desetletju od 1961—1971 Ako smo si za osnovno nalogo zastavili odkriti in spoznati vsaj nekatere najbolj značilne poteze, ki se odražajo v rasti števila prebivalstva na območju žalske občine v zadnjem desetletju, potem je potrebno in koristno, da se najprej seznanimo s tistimi prvinami, ki neposredno vplivajo na spremembe številčnega stanja našega prebivalstva. Zato se želimo najprej seznaniti z osnovnima komponentama, ki neposredno oblikujeta vrednost: a) naravnega gibanja prebivalstva in b) mehanskega (selitvenega) gibanja prebivalstva. Pri spoznavanju naravnega gibanja prebivalstva se bomo morali seznaniti z rodnostjo ali nataliteto ter umrljivostjo ali mortaliteto, torej s tisto komponento prebivalst-venega naraščanja, ki se kaže v naravnem prirastku. Pri seznanjanju z značilnostmi mehanskega naraščanja prebivalstva je potrebno, da sežemo po podatkih o priseljevanju ali imigraciji in o izseljevanju (odseljevanju) ali emigraciji; razlika med omenjenima vrstama prebivalstvenega gibanja je izražena v selitveni bilanci ali v migracijskem saldu, ki je lahko prav tako kot naravni prirastek pozitiven ali negativen. 1. Naravni prirastek prebivalstva v desetletju od 1961—1970 a) Rodnost ali nataliteta v letih od 1961 do 1970 Rodnost ali nataliteta je ena izmed dveh osnovnih prvin, ki neposredno vpliva na velikost naravnega prirastka našega prebivalstva. Na osnovi razpoložljivih statističnih podatkov smo ugotovili, da se je v obravnavanem desetletju rodilo na območju žalske občine 5.636 otrok, kar predstavlja 1,93% vseh rojstev v SR Sloveniji.10 Prikazovanje in primerjanje števila rojstev z absolutnimi števili je neprimerno in nenazorno, zato jih bomo raje prikazovali na 1.000 prebivalcev (izrazili jih bomo torej v %o, tj. v promilah. Po tem relativnem merilu spoznamo, da je rodnost v Spodnji Savinjski dolini znašala v prejšnjem desetletju 17,5 %o, torej je bila samo za spoznanje nižja kot na vsem ozemlju SR Slovenije (17,6 %o). Povemo lahko, da je tolikšna povprečna vrednost rodnosti bila značilna za vse tiste slovenske občine, ki so imele od 15,1 do 40,0 % kmečkega prebivalstva. (V to skupino občin je bila dejansko uvrščena tudi Spodnja Savinjska dolina). Pregled po skupinah naselij, ki jih zajemajo naše krajevne skupnosti, nam pokaže naslednje: nenavadno visoka rodnost je značilna za nekatere naše še močno agrarne predele kakor tudi za naselja, ki so odmaknjena od živahnejših prometnih poti. Nad 20 %o znaša vrednost natalitete le v treh krajevnih skupnostih, in sicer v Andražu, Braslovčah in Ponikvi pri Žalcu. V drugo kakovostno skupino uvrščamo tiste predele, katerih vrednost natalitete v minulem desetletju se je gibala med 17,5 in 20 %o. Zanje je značilno, da že imajo, razen taborskega območja, stacionirane močnejše obrate neagrarnih dejavnosti in da zavzemajo osrednji in ravninski prostor Spodnje Savinjske doline (Žalec, Gotovlje, Šempeter, Polzela). Na območjih vseh drugih krajevnih skupnostih je bila rodnost pod občinsko (in republiško) ravnijo. Iz te skupine predelov je potrebno, da še posebej omenimo območje trnavske in šentjanške (Vinska gora) krajevne skupnosti, v katerih je nataliteta znašala le okrog 13 %o in je bila kar za četrtino pod občinsko stopnjo (prim. tabelo 1). Tabela 1. Naravno gibanje prebivalstva po krajevnih skupnostih občine Žalec v desetletju od 1961—1970 Število Na 1.000 prebivalcev Krajevna (povprečna letna stopnja) skupnost rojstev smrti naravni prirastek rodnosti umrljivosti naravnega prirastka Andraž 186 110 76 23,1 13,7 9,4 Braslovče 44 7 204 243 20,4 9,3 11,1 Galicija* 232 183 49 16,9 13,3 3,6 Gomilsko* 161 235 74 -17,1 25,0 — 7,9 Gotovlje 189 85 104 17,9 8,0 9,9 Griže 484 259 225 16,9 9,0 7,9 Letuš 88 61 27 15.9 11,1 4,8 Liboje 243 124 119 17,1 8,7 8,4 Petrovče* 352 320 32 14,4 13,1 1,3 Polzela* 608 473 135 19,7 15,3 4,4 Ponikva 150 81 69 20,2 10,9 9,3 Prebold 459 283 176 15,2 9,4 5,8 Šempeter 422 211 211 19,2 9,6 9,6 Sešče 117 62 55 15,9 8,4 7,5 Tabor 298 208 90 18,3 12,8 5,5 Trnava 65 63 2 13,0 12,6 0,4 Vinska gora 145 123 22 12,9 10,9 2,0 Vransko 436 354 82 17,1 13,9 3,2 Žalec 554 291 263 17,8 9,3 8,5 Občina Žalec: 5.636 3.730 1.906 17,5 11,5 6,0 SR Slovenija: 292.092 163.012 129.080 17,6 9,8 7,8 Za krajevne skupnosti z oznako* glej opombo pod št. 11. Ze dosedanji pregled števila rojstev na 1.000 prebivalcev po krajevnih skupnosti nam je pokazal, da so v tem pogledu med njimi kar precejšnje razlike, ki se gibljejo v razponu od 12,9 %o do 23,1 %o. Še precej večja diferenciranost v stopnji rodnosti se nam pokaže pri pregledu po naseljih. V tem primeru ugotovimo, da je bila na področju žalske občine najnižja rodnost v vasi Ločica pri Vranskem (6,37 %o), ki ji sledijo še naslednja naselja: Zavrh pri Galiciji. Črnova, Podkraj, Podgorje pri Letušu, Prelska, Orla vas in Dobriša vas. V vseh navedenih naseljih je bila stopnja rodnosti v desetletju od 1961-71 nižja od 10,0 % in se je gibala v razponu od 6,71 do 9,48 %n. Na drugi strani pa moremo ugotoviti, da je bila v desetletjiu od 1961—70 rodnost v številnih naseljih tudi izredno visoka; v nekaterih je celo dvakratno presegala občinsko poprečje. Največ rojstev na 1.000 prebivalcev sta imela Orova vas (35,6 %o) in Zajasovnik (34,1 %o). Za več kot 40 % (tj. 24,5 %o) je vrednost rodnosti presegala občinsko poprečje še v na naslednjih naseljih: Creta pri Vranskem, Tabor, Rakovlje, Zaplanina, Lopatnik, Andraž nad Polzelo, Ponikva pri Žalcu in Zalog pri Šempetru. Iz vseh teh navedb je težko napraviti kakršen koli veljavnejši sklep, saj so naselja, kot smo poudarili že v uvodnih pripombah, povečini premajhne upravno-teritorialne enote, da bi njihove razvojne težnje mogle imeti trajnejši pomen v katerem koli razvoju. Vsekakor pa moremo dognati, da naselja z najvišjo, kakor tudi ona z najnižjo rodnostjo moremo uvrstiti v tipično kmečka ali pa v mešani tip naselja, v katerem se močno prepleta neagrarno prebivalstvo z avtohtonim, katerega dejavnost je še največ zakoreninjena v kmetijstvu. Ob vsem tem se nam vsiljuje še naslednja primerjava: za SR Slovenijo kot celoto smo ugotovili, da imajo kmetijska področja, v nasprotju s preteklostjo nižjo rodnost in da se je živahnejši utrip biološke rasti števila prebivalstva prestavil v industrializirana in v močneje deagrarizirana območja.12 Ako tudi naše krajevne skupnosti razvrstimo po stopnji deagrariziranosti njihovega prebivalstva, vidimo, da imajo območja z več kot 40 % kmetijskega prebivalstva najvišjo rodnost (18,63 %»), medtem ko imajo najnižjo nataliteto področja od 27,6 do 40 % agrarnega prebivalstva in je v preteklem deseletju znašala 15,67 %0. V krajevnih skupnostih od 72,5 do 85% deagrariziranega prebivalstva je znašala rodnost v prejšnjem desetletju 16,79 %o, še višja pa je bila v vseh drugih, ki so imele že manj kot 15 % kmečkega prebivalstva (17,39 %o). Z izjemo še najbolj kmetijskih področij, ki imajo tudi najvišjo rodnost, pa velja za vse druge predele spoznanje, da stopnja natalitete narašča z zmanjševanjem deleža agrarnega prebivalstva. Ta ugotovitev za področje Spodnje Savinjske doline se v glavnem sklada s spoznanjem, ki nam ga je razgrnilo proučevanje te problematike na primeru celotne Slovenije. Nadalje je za SR Slovenijo kot celoto značilno, da rodnost pojenjuje iz leta v leto. Primerjava med dvema petletnima obdobjema preteklega desetletja nam je pokazala, da se ni zmanjšalo samo število rojstev, temveč da se je znižala tudi relativna vrednost natalitete. V letih 1966—70 se je število rojstev v Sloveniji v primerjavi z obdobjem 1961—65 zmanjšalo za 15 %, potemtakem se je stopnja natalitete znižala od 18,2 na 17 % (tj. za 6,6 "/o)." Zato je zanimivo spoznati ustrezna dogajanja še v občini Žalec. Tudi za naše področje ugotavljamo, da se je v zadnjem petletju obravnavanega desetletja število rojstev znižalo, a vendarle samo za 2,8%, medtem ko je stopnja rodnosti upadla od 18,0 (1961—65) na 16,9 %. Razčlenitev in primerjava podatkov po krajevnih skupnostih žalske občine nam nadalje razodene, da proces zmanjševanja stopnje rodnosti ni značilen le za vse predele Spodnje Savinjske doline. V zadnjih petih letih se je, v primerjavi s prejšnjim petletnim obdobjem, stopnja natalitete dvignila kar v šestih krajevnih skupnostih. Najmočnejši prirastek je zaznamovan na področju Andraža nad Polzelo (porast za 22,2 %), precej manjši je značilen še za Polzelo (10,2%), za območje griške krajevne skupnosti (9,9%), dalje na predelu Sešč (5,2 %), Petrovč (4,2 %) in Ponikve (0,5 %), medtem ko je za Vinsko goro značilna stagnacija v stopnji natalitete. V vseh drugih predelih, ki jih sestavljajo posamezne, zgoraj neimenovane krajevne skupnosti, je bila v letih 1966—70 nataliteta nižja kot pa v obdobju 1961—65. Ta je najmočneje upadla na območju Gomilskega (za —41,6%), Galicije (—32%), Go-tovelj (— 23,5 %), Trnave (— 18,9 %), Žalca (—17,4 %), Liboj (— 14,7 %), Tabora (—13,3 %), itd. Prav gotovo smemo v prikazanem stanju iskati odmeve v številnih gospodarskih, družbenih in socialnih spremembah, ki iz dneva v dan vplivajo na spremembe biološke rasti našega prebivalstva. Neizpodbitno je namreč dokazano, da številni krajevni in psihološki momenti izredno močno vplivajo na stopnjo rodnosti. Ne smemo prezreti, da so prav v zadnjih dveh desetletjih postala tudi v Spodnji Savinjski dolini industrijska naselja z najbližjim zaledjem izredno močna doselitvena jedra, ki privlačujejo izredno veliko število mladega prebivalstva. In prav v tem prebivalstvu je utelešena najmočnejša reprodukcijska sposobnost našega prebivalstva. Zato ni zgolj naključje, da postajajo pretežno kmetijski predeli območja z visokim deležem ostarelega prebivalstva, z relativno nizko stopnjo rodnosti, a z visoko umrljivostjo. b) Umrljivost ali mortaliteta v letih 1961—1970 Ce rojstva pospešujejo in pozitivno vplivajo na rast števila prebivalstva, pa je na drugi strani umrljivost ali mortaliteta tisti regulator, ki neposredno znižuje biološki prirastek prebivalstva. Za SR Slovenijo je značilno, da je umrljivost upadala vse do leta 1953, nakar je skoraj poldrugo desetletje stagnirala v mejah od 8,8 %o v letu 1961 do 10,6 %o v letu 1956, a koncem šestdesetih let je pričela ponovno naraščati.13 V desetletju 1961—70 je poprečna umrljivost v SR Sloveniji znašala 9,8 %o, na območju občine Žalec pa 11,5 %o torej je bila pri nas za okrog 17 % nad slovenskim povprečkom! Kakor so se pri pregledu natalitete pokazale znatne razlike med posameznimi krajevnimi skupnostmi na področju žalske občine, prav takšne, oziroma še večje razločke med njimi ugotavljamo v primerjanju stopnje umrljivosti. Ni naključje, da je najvišja umrljivost značilna za krajevne skupnosti Gomil-sko, Galicijo, Petrovče in Polzelo, saj so prav na njihovem območju naselja Šmatevž, Pernovo, Dobriša vas in nekdanji grad Šenek na Polzeli z domovi za ostarele ljudi.14 Prav ta izjemni položaj vseh navedenih naselij nam narekuje, da je koristno in potrebno za kakršnokoli verodostojnejšo primerjavo ta naselja izločiti iz nadaljnje obravnave. Po tej korekturi se nam krajevne skupnosti predstavijo v popolnoma drugi podobi (prim. tudi opombo 11). Umrljivost je bila najvišja na območjih z visokim deležem kmetijskega prebivalstva (Gomil-sko, Vransko, Andraž, Tabor, Trnava itd.), najnižja pa v predelih z močnim doseljevanjem mladega prebivalstva (npr. Polzela, Liboje, Šempeter, Žalec, Prebold, Gotovlje, Griže itd.). Vsekakor smemo zapisati, da je bila umrljivost v krajevni skupnosti Gomilsko — kljub izločitvi Šmatevža — najvišja na območju žalske občine, najmanj smrtnih primerov na 1.000 pa je v tem obdobju bilo v Gotovljah, skoraj dvakrat manj kot na primer na Gomilskem. Tudi pregled stopnje umrljivosti prebivalstva po naseljih nam pokaže vso pisano raznolikost, ki jo v mnogočem pogojujejo domače družbeno-gospodarske razmere. Ako iz našega osnovnega pregleda izvzamemo vsa štiri naselja z izjemno visoko umrljivostjo predvsem priseljenega prebivalstva (Šmatevž 65,63 %, Pernovo 33,07 Polzela 21,44 %o in Dobriša vas 19,56 %o, ugotovimo, da je mortaliteta izredno visoka predvsem v tistih naseljih, kamor je bil v zadnjih desetletjih manjši dotok prebivalstva in v katerih gospodarska dejavnost predvsem še temelji na domačinskem kmetovanju. V novejšem času, ko so najrazličnejši objektivni in subjektivni vzroki pogojevali izseljevanje mladega in najbolj vitalnega prebivalstva iz vasi v mesta, je ostala na podeželju skoraj nedotaknjena le srednja generacija, ki se ni mogla tako naglo vključiti v dejavnosti neagarnih panog, pa tudi njena čustvena in deloma še materialna navezanost na zemljo je bila močnejša kot pri mladih ljudeh, ki so doraščali v novem, medvojnem in povojnem okolju. In prav danes je nekdanja srednja (povojna) generacija kmetov že ostarela. V izrazito kmečkih naseljih je sorazmerno zelo malo mladega prebivalstva, pa tudi izseljevanje skoraj v vsem povojnem obdobju je pripomoglo, da se je v prenekaterem naselju število prebivalstva v zadnjih dveh desetletjih močno zmanjšalo. Sorazmerno nizko število prebivalstva in visok delež ostarelih ljudi pogojuje v nekaterih najbolj tipičnih na- seljih nizko rodnost in visoko umrljivost, kar prispeva že k pravemu izumiranju teh vasi. Podatki nam pokažejo, da je bila umrljivost na območju občine Žalec najvišja v naselju Zaplanina (20,48 %o), ki ji sledijo še naslednja naselja: Ruše (19,56 %o), Vologa (18,33%«), Zg. Roje (17,75 %o), Stopnik (17,55 %o), Grajska vas (17,22 %o), Pirešica (17,21 %o), Zajasovnik (17,07 °/00) itd. V vseh zapisanih naseljih je bila umrljivost v desetletju od 1961—70 za več kot 45% nad poprečjem žalske občine, oziroma je za več kot 70 % presegala slovensko raven. Prav tako lahko zapišemo, da je bila v precejšnjem številu naselij umrljivost v obravnavanem desetletju izredno nizka. Vsekakor je bila najnižja v raztresenem hribovskem naselju Creta, kjer je znašala samo 3,34 V Le nekaj višja mortaliteta je bila v Parižljah (5,02 %0), v Podkraju 5,79 %o, Kasazah (6,69 %0, v Rakovljah (6,29 %o), v Šempetru (6,32 %o), v Kamenčah (6,59 %o), v Preserjih (6,60 %o), v Orovi vasi (6,84 %o) itd. Nizka umrljivost ie značilna tudi za druga bolj urbanizirana in industrializirana naselja, kot so na primer Žalec (7,78 promila), Prebold (7,58 %«), Griže, Pongrac. Migojnice, Dobrteša vas itd. Ako je v sedanjem obdobju v SR Sloveniji v prevladi le opazna težnja naraščanja stopnje umrljivosti (v letih 1966—70 se je umrljivost v primerjavi z obdobjem od 1961—65 povečala za 4,1 %), pa je na območju naše občine ta porast izredno močan. V drugi polovici prejšnjega desetletja se je stopnja mor-talitete v primerjavi s prvo polovico — povečala kar za 15%. Stopnja umrljivosti se je zmanjšala samo v treh krajevnih skupnostih (Griže, Vransko in Žalec), povsod drugod pa je narasla. Se najbolj se je povečala v Šeščah, v Letušu, na Ponikvi pri Žalcu ter v Libojah. Pripomniti moramo, da so z izjemo Liboj, vse druge krajevne skupnosti s sorazmerno majhnim številom prebivalstva, kjer lahko — absolutno vzeto — že majhno število umrlih znatno vpliva k spremembi stopnje umrljivosti. Ob tem moramo povedati, da tudi nismo mogli odkriti, oziroma spoznati kakršne koli tesnejše povezanosti med stopnjo umrljivosti na eni strani in deležem kmetijskega prebivalstva, oziroma rastjo števila prebivalstva na drugi strani. Vsekakor smemo globlje vzroke za zgoraj nazna-čene regionalne spremembe v umrljivosti na našem področju iskati v demografski strukturi prebivalstva in ne toliko le v njegovi socialno-gospodarski sestavi. c) Naravni prirastek prebivalstva v desetletju od 1961—1970 Vrednost, oziroma stopnja naravnega prirastka nam prikazuje razliko med številom, oziroma stopnjo rojstev in smrti. Ponavadi je prikazan v poprečju za eno leto, in sicer na 1.000 prebivalcev. Kadar število rojstev presega število smrtnih primerov, govorimo o pozitivnem naravnem prirastku, kadar pa je število umrlih večje od števila rojstev, imamo opravka z negativnim naravnim prirastkom prebivalstva.15 Naravni prirastek je osnovna biološka komponenta, ki neposredno vpliva na; spremembe v številu prebivalstva na določenem področju. Ako ne bi bilo nikakršnega selitvenega gibanja prebivalstva, ali pa bi število odseljencev bilo enako številu priseljencev v določenem naselju, potem bi bila prebivalstvena rast odvisna zgolj od gibanja vrednosti naravnega prirastka. V prejšnjem desetletju (1961—70) je naravni prirastek v SR Sloveniji znašal 7,8 %o, a precej nižja vrednost je značilna za predele Spodnje Savinjske doline, kjer je znašla že samo 6,0 %o. Tolikšna vrednost naravnega prirastka, kakršno je imela občina Žalec v minulem desetletju, je bila značilna za tiste slovenske občine (seveda v poprečju), ki so imele več kot dve petini kmetijskega prebivalstva. Mislim, da nismo daleč od resnice, ako trdimo, da zaradi premajhnega priseljevanja v Spodnjo Savinjsko dolino tudi v nataliteti ni čutiti močnejšega impulza, ki bi mogel ob naraščajo stopnji umrljivosti vidneje vplivati na rast števila našega prebivalstva. Naravni prirastek je bil v preteklem desetletju na območju vseh krajevnih skupnosti občine Žalec pozitiven, razen na Gomilskem, kjer je število umrlih kar za 74 oseb presegalo število rojstev, kar da poprečno letno stopnjo — 7,9 %o. Nadpoprečno močan naravni prirastek je značilen za naslednja območja krajevnih skupnosti: Braslovče, Gotovlje, Šempeter, Andraž in Ponikvo; povsod tod je bila njegova vrednost vsaj za 50 % nad občinskim nivojem. V nasprotju s temi področji pa poznamo predele z izredno nizkim naravnim prirastkom, katerega vrednost se počasi že približuje prebivalstvenemu izumiranju. Ce iz tega pregleda v nekaterih krajevnih skupnostih izpustimo štiri, že večkrat omenjena naselja, ki imajo zaradi specifične funkcije nenavadno visoko umrljivost (t.j. Šmatevž, Pernovo, Polzela in Dobriša vas), nam še posebno vidno izstopijo naslednje krajevne skupnosti: Trnava, Vinska gora, Go-milsko in Vransko. V teh krajevnih skupnostih je bil v preteklem desetletju tudi najnižji prirodni prirastek prebivalstva, saj je za 50 % in več zaostajal za občinskim poprečkom, oziroma za 61,5% za republiško ravnijo (glej tabelo 1). Kakor so bile v stopnji natalitete in mortalitete velikanske razlike med posameznimi naselji na področju žalske občine, prav tako pestra in raznolika podoba se nam pokaže pri pregledovanju vrednosti naravnega prirastka. Poudariti moramo, da nam pri tem pregledu res najbolj karakteristično izstopijo naselja z domovi oskrbovancev. V desetletju od 1961—1970 je znašal naravni prirastek v Šmatevžu — 40,9 %o, v Pernovem — 21,9 %o v Dobriši vasi — 10,1 %o in na Polzeli — 1,6 %o. Pri Polzeli je naravni prirastek višji tudi zato, ker je v tem industrializiranem in močno deagrariziranem in urbaniziranem naselju visoka rodnost, ki jo dvigajo priselitve mlajšega prebivalstva. S tem pa še nismo izčrpali pregleda naselij z negativno vrednostjo naravnega prirastka, ki jo imajo še: Pirešica (—4,1 %o), Ločica pri Vranskem (—4%o), Podgorje pri Letušu (— 3,9 %o), Spodnje Roje (— 3,2 %o), Zavrh pri Galiciji (— 3 %o), Sentrupert (— 2,9 °/00), Leveč (— 2,6 %) in Podvin pri Polzeli (— 0,5 %o). Vse to so vasi, katerih prebivalstvo je še v pretežni meri zaposleno v kmetijstvu. Toda v štirih naseljih, in sicer v Grajski vasi, na Kaleh, v Praprečah in v Spodnjih Gorčah je bila v obravnavanem desetletju umrljivost enaka rodnosti. Ako iz našega računa izvzamemo selitve, vidimo, da bi se zaradi Biološke rasti število prebivalstva v prvi skupini naselij (ki so imela negativni naravni prirastek) zmanjšalo, medtem ko bi število prebivalstva v zadnjih štirih naseljih ostalo nespremenjeno. Za osem naselij žalske občine je značilen izredno visok naravni prirastek (nad 15 %), ki najmanj za 150 % presega občinsko poprečje. Polovica teh naselij sodi v območje braslovške krajevne skupnosti (Rakovlje 19,3 %o, Parižlje 16,9 %o, Podvrh 15,8 %o in Preserje 15,1 %o), dve sta v okviru krajevne skupnosti Vransko (Creta 26,1 "/'oo in Zajasovnik 17,1 %o). Poleg omenjenih sta še Orova vas (28,8 %o) in Šempeter v Savinjski dolini (15,3 %o). V vseh drugih, zgoraj navedenih naseljih, pa se je naravni prirastek gibal v mejah od 0,0 do 15 %o. V drugi polovici preteklega desetletja se je vrednost naravnega prirastka v Sp. Savinjski dolini zmanjšala od 7,3 %o (v letih 1961—65) na 4,6 %o (1966—70), tj. za okrog 37 %. Tudi za področje celotne SR Slovenije je karakteristično, da se je vrednost naravnega prirastka v tem času zmanjšala, toda še zdaleč ne v tako sunkovitem skoku, kakor na območju žalske občine. Ta se je namreč v Sloveniji zmanjšala od 8,6 %o (1961—65) na 7 %; v petletju 1966—70, ali za okrog 18,6 %. Iz tega moremo izluščiti še naslednje spoznanje: zaradi nižjega naravnega prirastka je tudi intenziteta naraščanja števila prebivalstva v Spodnji Savinjski dolini zaostajala za splošno slovensko trendo. Razčlenitev rasti naravnega prirastka po krajevnih skupnostih nam pokaže, da se je njegova vrednost na veliki večini območij žalske občine zmanjšala v zadnjem petletju. Brez dvoma sta v tem pogledu najzanimivejši krajevni skupnosti Gomilsko (brez Šmatevža) in Trnava, ki sta imeli v letih 1961—65 še pozitivno vrednost prirodnega prirastka (8 %o, oziroma 3,2 %o), v drugi polovici obravnavanega desetletja pa se je že znižala pod negativno vrednost (— 3,5 %o in — 2,3 %o). Nadalje smo ugotovili, da imata na našem področju samo krajevni skupnosti Petrovče (brez Dobriše vasi — od 3,2 na 5,2 % in Griže (6,7 oziroma 9,2 °/m) v drugem petletju višji naravni prirastek kot pa v prvi polovici obravnavanega desetletja. V vseh drugih krajevnih skupnostih na področju žalske občine se je vrednost naravnega prirastka zmanjšala, kar nedvomno kaže na visoko stopnjo umrljivosti ter na nizko vrednost natalitete. Naravni prirastek je, poleg že omenjenih območij, najbolj upadel v predelu letuške krajevne skupnosti (od 9,1 na 0,8 %o, libojske (12,0 %o na 4,7 %n), galicijske, toda brez Pernovega. od 13,5 na 5,8 %o), gotoveljske (12,9 na 6,4 %o), ponikevske (od 12,5 na 6,3 %o), šeške (od 10,3 na 4,6 %o), itd. Poudarimo naj, da so bila v tem pogledu industrializirana območja precej manj prizadeta, saj se je vrednost njihovega naravnega prirastka prebivalstva povečini zadržala še nad občinskim poprečkom (4,6 %o). V to skupino uvrščamo nekatera najbolj tipična območja naslednjih krajevnih skupnosti- Žalec (od 9,8 na 7,2%), Šempeter (11.4 na 8%o) in Polzela (od 9,1 na 7 %o). V prejšnjih desetletjih, ko industrializacija še ni tako temeljito posegla v spremembo socialne strukture našega podeželja, je bila za agrarna naselja značilna višja nataliteta, kot pa je znašala njena sočasna vrednost v urbaniziranih predelih. Prav zategadelj smo skušali na osnovi razpoložljivih podatkov ugotoviti, v kakšnem odnosu sta si danes naravni prirastek in delež kmetijskega prebivalstva na področju občine Žalec. Na osnovi izračuna korelacije med omenjenima pokazateljema spoznamo, da med njima skoroda ni nobene povezave (r = — 0,11864), a dobljena vrednost ima negativni predznak. To pomeni, da so izrazito kmetijska naselja že podvržena prebivalstvenemu izumiranju. In takšnih primerov smo res nemalo spoznali tudi na območju Spodnje Savinjske doline. 2. Mehansko gibanje prebivalstva v desetletju od 1961—70 Selitve so druga prvina, ki jo želimo v našem pregledu osvetliti glede na njeno vlogo pri rasti števila prebivalstva. Zaradi pomanjkanja podatkov o selitvenem gibanju prebivalstva za posamezna naselja smo se namenili, da rezultat selitvene dinamike prikažemo le na posreden način. Res je, da s takšnim prikazom izgubimo pregled nad dejansko mobilnostjo našega prebivalstva, ki jo 2 Savinjski zbornik 17 sestavljata priseljevanje in odseljevanje iz posameznih naselij, pa vendarle menim, da se lahko v našem spisu zadovoljimo le z ugotovitvijo vrednosti migracijskega salda, saj je v večini naselij prav od njega odvisna rast števila prebivalstva.16 a) Selitvena bilanca v letih od 1961—1971 Na osnovi prej povedanega smo spoznali, da je prebivalstvo v Spodnji Savinjski dolini v zadnjem desetletju naraščalo predvsem zaradi pozitivnega naravnega prirastka in le deloma se je povečalo zaradi presežka priselitev nad odselitvami. Od leta 1961 do 1971 je k povečanju števila prebivalstva na območju žalske občine prirodni prirastek prispeval 1.906 oseb ali 83,3%, selitveni saldo pa 381 ljudi ali 16,7 %. Prebivalstvo Spodnje Savinjske doline se je povečalo od 31.152 na 33.439 ljudi. Iz tega sledi naslednje spoznanje: res, da priseljevanje na področje Spodnje Savinjske doline presega izseljevanje v druge predele Slovenije, ali morda celo v tujino, pa kljub temu je vpliv mehanskega gibanja prebivalstva na njegovo rast izredno nizek. Ako bi bilo napredovanje števila prebivalstva odvisno samo od selitev, potem bi bila za celotno naše področje značilna prava stagnacija. Tabela 2. Selitvena bilanca po krajevnih skupnostih občine Žalec za obdobje od 1961 do 1971 Krajevna skupnost Prirastek prebivalstva od 1961—1971 .. ., na 1000 stevil° preb. Naravni prirastek od 1961—1970 ,, .. na 1000 število preb Selitvena bilanca od 1961—1971 .. na 1000 stevll° preb. Andraž — 10 — 1,24 76 9,4 — 86 — 10,7 Braslovče 124 5,67 243 11,1 — 119 — 5,4 Galicija* 7 0,51 49 3,6 — 42 — 3,1 Gomilsko* 30 3,19 — 74 — 7,9 104 11,1 Goto vi je — 31 — 2,94 104 9,9 — 135 — 12,8 Griže — 187 — 6,53 225 7,9 — 412 —14,4 Letuš 25 4,53 27 4,8 — 2 -0,4 Liboje 110 7,72 119 8,4 — 9 — 0,6 Petrovče* 287 11,72 32 1,3 255 10,4 Polzela* 387 12,55 135 4,4 252 8,2 Ponikva — 6 — 0,81 69 9,3 — 75 — 10,1 Prebold 208 6,89 176 5,8 32 1,1 Šempeter 336 15,31 211 9,6 125 5,7 Sešče — 2 — 0,27 55 7,5 — 57 -7,8 Tabor — 100 — 6,15 90 5,5 — 190 -11,7 Trnava — 1 — 0,20 2 0,4 — 3 — 0,6 Vinska gora 96 8,52 22 2,0 74 6,6 Vransko 20 0,79 82 3,2 — 62 — 2,4 Žalec 994 31,88 263 8,5 731 23,4 Obč. ŽALEC 381 1,2 SKUPAJ 2.287 7,07 1.906 6,0 Pripomba: * glej opombo pod številko 17. 18 Kot smo mogli v prikazu prejšnjih pokazovalcev zaznamovati karakteristične razlike med posameznimi področji naših krajevnih skupnosti, takšni, ali morda še večji razločki se kažejo med njimi v primerjanju vrednosti selitvene bilance. Presenetljivo je namreč, da ima samo sedem krajevnih skupnosti na področju žalske občine pozitiven migracijski saldo, povsod drugod pa izseljevanje vidno prevladuje nad priselitvami. Povsem naravno je, da je bila na območju žalske krajevne skupnosti tudi najmočnejša selitevena dinamika, saj tu znaša selitveni saldo kar + 731 oseb! S precej visoko vrednostjo izstopata še krajevni skupnosti Petrovče in Polzela, medtem ko za imenovanimi območji že precej zaostajajo Šempeter, Gomilsko, Vinska gora in Prebold. Tudi v tem primeru se mi zdi koristno, da iz območij krajevnih skupnosti, v katerih so domovi ostarelega prebivalstva, izključimo vsa štiri naselja s to funkcijo (gl. tudi opombo 14) in spremenila se nam bo podoba vrednosti selitvenega salda.17 Tudi po tem »posegu« imajo krajevne skupnosti Gomilsko, Petrovče in Polzela še vedno primanjkljaj v selitveni bilanci! V vseh drugih krajevnih skupnostih, ki obsegajo 68,8 % areala žalske občine in so imele v začetku leta 1971 16.370 prebivalcev (ali 49 % prebivalcev Spodnje Savinjske doline), pa že prevladujejo odselitve nad priselitvami. Naj intenzivnejše izseljevanje v tem desetletju je bilo z območja griške, gotoveljske, taborske, andraške in ponikevske krajevne skupnosti. Iz drugih, zgoraj neomenjenih predelov znaša v povprečju letni selitveni primanjkljaj že manj kot 7,6 ljudi na 1.000 prebivalcev. Ce so s poprečnimi vrednostmi selitvene bilance zabrisani globalni razločki, nam morejo biti ti v pravi luči prikazani šele s pregledom po naseljih. Najmočnejši presežek priselitev nad odselitvami smo ugotovili v naseljih: Dobriša vas (56,9 %o), Smatevž (48,6 %o), Žalec (35,9 %o), Polzela (25,5 °/00), Spodnje Roje (25,0 %o), Prebold (23,4 %o), Prapreče (20,5 %o), Parižlje (19,8 °/„„), Lipje (17,10/00), Sentrupert (15,4 %) in Rakovlje (15 %o). Se v drugih 24 naseljih na območju Spodnje Savinjske doline se je vrednost selitvenega salda gibala od 0,0 do 15 %o. V vseh ostalih, t.j. v 70 naseljih, je izseljevanje že prevladovalo nad priselitvami! Naselja z najmočnejšimi znaki izseljevanja, kjer število odselitev presega priselitve za več kot 20 ljudi na 1.000 prebivalcev, so izrazito agrarne od prometnih poti odmaknjene vasi, in sicer Zaloška Gorica (—62 %o!), Brnica (—34,4%, Podvrh (—33,9 %o), Pongrac (— 27,3 %o), Mala Pirešica (— 27 °/„„), Poljče (— 26,7 0/„„), Miklavž (— 24,7 %o), Marija Reka (— 23,8 %o), Hramše (— 22,3 %o), Zgornje Gorče (— 22,2 %0, Zahomce (—20,2%). V sedemindvajsetih naseljih žalske občine je migracijski saldo znašal od —10,1 do —20,0%o (npr.: Velika Pirešica, Griže, Zabukovica, Ponikva, Kaplja vas in Gornja vas, Kale, Kapla, Orla vas, Ložnica, Vrbje, Greta, Zaplanina idr.), v 24 naseljih od — 5 do —10,0 promil) (med njimi so tudi Matke, Pondor, Podlog, Liboje, Leveč, Podvin, Ločica ob Savinji, Andraž, Grajska vas), v sedmih naseljih pa se je vrednost selitvenega salda v desetletju od 1961—70 gibala od 0,0 do — 5 %o. Samo v treh vaseh, in sicer v Orovi vasi, Latkovi vasi ter v Glinjah je bilo v obravnavanem desetletju izseljevanje popolnoma izravnano s priselitvami. Zato je v teh treh naseljih samo naravni prirastek vplival na rast števila prebivalstva, medtem ko je bila povsod drugod — v pozitivnem ali v negativnem pogledu — soudeležena še selitvena bilanca. Po kratkem pregledu selitvenega salda po naseljih Spodnje Savinjske do- 2* 19 line so se nam prikazala nenavadno močna žarišča izseljevanja prebivalstva. Naselja s pretežno večino kmetijskega prebivalstva, pa najsi bodo na hribovskem ali na ravninskem predelu Spodnje Savinjske doline, kakor tudi tista v neposredni soseščini z industrijskimi središči, ali pa naselja v njihovem zaledju, vsa ta so bila v zadnjem desetletju podvržena izseljevanju, predvsem še mladega in aktivnega prebivalstva, tu in tam pa že kar celih družin. Razčlenitev in pregled vrednosti selitvene bilance po naseljih sta nam pokazala, kako pomembna sta za priseljevanje prebivalstva lega in položaj naselja glede na industrijsko ali urbansko središče, kakor tudi v pogledu prometne povezanosti z njimi. Ze dlje časa je znano, da prebivalstvo z naših hribovskih ter iz obrobnih kotlinskih naselij beži v dolino, v mesta ali v njihovo neposredno bližino. Sedaj pa smo spoznali, da prebivalstvo zapušča že precejšnje število ravninskih, oziroma dolinskih naselij, posebno tista, ki stojijo v nekakšnem prometnem ali gospodarskem zatišju (npr. Ojstriška vas, Trnava, Poljče, Orla vas, Sešče, Spodnje Grušovlje, Brode, Ceplje, Preserje, Grajska vas idr.). Podoba je, da za priseljence postajajo najbolj privlačna: a) močnejša središča neagrar-nih dejavnosti, in b) nova zazidalna območja, ki privabljajo prebivalstvo celo iz drugih občin (npr. naseljevanje Celjanov na območje petrovške krajevne skupnosti). Vsekakor je v tem pogledu zelo zanimiv primer naselja Leveč, katerega prebivalstvo v vsem povojnem obdobju nenehno nazaduje. To dokaj izjemno stanje Levca, ki takorekoč že stoji na samem pragu Celja in katerega je že prof. A. M e 1 i k vključil v aglomeracijo »Velikega Celja« bo potrebno ob priložnosti še posebej podrobno proučiti, da bomo mogli prav doumeti njegov položaj in funkcijo ob nekdanji » veliki beli cesti«.18 Pravzaprav smemo med relativno močnejša doselitvena žarišča v Spodnji Savinjski dolini danes prištevati samo Žalec, Polzelo, Prebold z Dolenjo vasjo, Šempeter z Dobrtešo vasjo in Vransko, ki ne predstavljajo samo večjih središč neagrarnih dejavnosti, temveč so to že tudi stara jedra nekdanjih gravitacijskih območij zahodnega predela Celjske kotline. Seveda smo iz tega pregleda namenoma izpustili Dobrišo vas z Novim Celjem (+ 288 oseb), Pernovo (+ 34 oseb) in Smatevž (+ 107 oseb), ki imajo zaradi socialno-skrbstvene funkcije izredno visoko pozitivno vrednost selitvene bilance. Z izgubo, oziroma z ukinitvijo domov se bo z izjemo Dobriše vasi, kjer so številne novogradnje, povsod drugod bistveno spremenila ne samo vrednost migracijskega salda, temveč tudi vrednost naravnega prirastka prebivalstva. Po vsem povedanem smemo skleniti z naslednjim spoznanjem: V zadnjem desetletju je prišlo v Spodnji Savinjski dolini do temeljite diferenciacije med posameznimi območji, zlasti pa še med njihovimi naselji. V tej polarizaciji naselij, ki temelji na njihovi gospodarski strukturi in je značilna za razkroj stare agrarne strukture in nastanek zametkov industrijske družbe19, se v končni konsekvenci kažejo že tudi smeri in jakosti selitvenih tokov. Te pa smo skušali očrtati s prikazom in z razčlenitvijo selitvene bilance za minulo desetletje. 3. Vpliv naravnega prirastka in selitvene bilance na rast števila prebivalstva od leta 1961 do 1971. leta Ko smo se podrobneje seznanili z vrednostmi in gibanji obeh odločujočih komponent, ki neposredno učinkujeta na rast števila prebivalstva, moremo še ovrednotiti njun skupni pomen v populacijskem gibanju na področju Spodnje Savinjske doline. Na osnovi rezultatov, oziroma vrednosti naravnega prirastka in selitvene bilance, smo mogli naselja na območju žalske občine razdeliti v štiri osnovne demogeografske tipe, in sicer: a) področja močnejše koncentracije prebivalstva in gospodarstva, to so vitalna področja;20 b) področja gospodarskega zaostajanja in prebivalstvenega izumiranja;21 c) področja gospodarskega in prebivalstvenega izumiranja;22 č) področja močnega odseljevanja prebivalstva.23 Tabela 3. Osnovne karakteristike glavnih tipov rasti števila prebivalstva v žalski občini v desetletju od 1961 do 1971 Osnovni tip Areal v ha Število preb. 1961 1971 Stev. kmeč. prebivalstva 1961 Naravno gibanje preb. 1961—70 1970 rojstva smrti ^r^ Selitveni saldo 1961—71 b c č 5.977 10.381 13.038 2.762 1.922 2.028 1.111 1.471 2.330 25.139 2.605 1.716 16.450 3.230 1.547 15.624 676 900 6.611 505 696 5.158 444 200 2.964 917 671 — 227 232 — 32 1.716 1.248 1.740 852 — 137 — 2.074 Skupaj 34.917 31.152 33.439 10.949 8.281 5.636 3.730 1.906 381 K a) Za področje močnejše koncentracije gospodarstva in prebivalstva, tj. za vitalna področja, je značilno, da so v zadnjem desetletju imela pozitivno vrednost naravnega prirastka in selitvene bilance. Za njih je značilna visoka rodnost (17,3 %o). a najnižja umrljivost (9,5 %o). Tudi naravni prirastek je v poprečju najvišji in znaša + 7,83 %o. Selitvena bilanca je srednje visoka in pozitivna (14,9 %o). Vse te prvine so vplivale, da se je število prebivalstva na teh področjih od leta 1961 do 1971 povečalo za 25,6 %. V tem času se je delež agrarnega prebivalstva zmanjšal od 26,6 na 15,4 %, a njegovo število je padlo kar za 30 %. V to skupino smo lahko uvrstili 27 naselij, ki zajemajo 17 % areala žalske občine. In v njih je leta 1971 živelo 38,9 % prebivalstva Sp. Savinjske doline (leta 1961 33,3 %). K b) V skupino gospodarsko zaostajajočih in prebivalstveno izumirajočih področij smo uvrstili 8 naselij. Tudi zanje je značilna pozitivna migracijska bilanca, a prirodni prirastek je negativen. Kljub temu, da je v zadnjem desetletju prebivalstvo v tej skupini poraslo skoraj za eno četrtino (24 %), se je njihov delež v okviru celotne občine povečal le od 8,3 % (1961) na 9,6 °/o (1971). Tudi za ta naselja je značilna sorazmerno visoka rodnost (15,2 %o), a umrljivost je toliko višja (23 %o), da je naravni prirastek že negativen in znaša — 7,78 %o. V tej skupini naselij stopnja selitvene bilance (29,2 %o) v poprečju močno presega vsa druga naselja v občini. Kmečkega prebivalstva je v teh naseljih že precej manj (16,5 %) kot znaša slovensko poprečje (22,7 %), oziroma popreček za celotno Sp. Savinjsko dolino (25,2 %)24. Število kmečkega prebivalstva se je v zadnjem desetletju zmanjšalo za eno četrtino. Ta demogeografski tip rasti števila prebivalstva vključuje 8 naselij in nanje odpade 4,2 % površine žalske občine. K c) Gospodarsko in prebivalstveno izumirajoča področja zajemajo 9 naselij, oziroma 6,7 % ozemlja Sp. Savinjske doline. Naselja te skupine imajo negativni naravni prirastek (—1,96 %o) in prav tako je zanje karakteristična negativna selitvena bilanca (— 8,4 %o). Delež kmečkega prebivalstva se je znižal od 52,5 % v letu 1961 na 44,6 % leta 1970, medtem ko znaša padec števila agrarnega prebivalstva v tej skupini naselij kar 22,7 %. V zadnjem desetletju se je število prebivalstva zmanjšalo skoraj za eno desetino (9,8 %). S tem v zvezi lahko pripomnimo, da se je zaradi prej nakazanih sprememb v omenjenih naseljih znižala tudi gostota obljudenosti od 73,6 (1961) na 66,4 ljudi na km2. K č) V to skupino smo uvrstili 61 naselij, ki so bila v desetletju od 1961 do 1971 podvržena močnemu izseljevanju. Areal te skupine naselij obsega kar 72 % žalske občine. Zaradi močnega izseljevanja se je število prebivalstva v teh naseljih v poprečju zmanjšalo za okrog 5 %. Poudariti moramo, da je prav za to skupino naselij značilna v poprečju tudi najvišja nataliteta (18,5 %o) in nizka umrljivost (10,7 %o), tako da znaša naravni prirastek 7,8 %o. Ker je bilanca selitev (—12,9 %o) znatno presegala naravni prirastek, saj se je v obravnavanem obdobju izselilo precej več ljudi kakor pa so rojstva presegala umrljivost, se je temu primerno zmanjšalo tudi število prebivalstva. Vendar je za to skupino karakterističen precej visok delež agrarnega prebivalstva (32,7 %), medtem ko se je število agrarnega prebivalstva v zadnjem desetletju znižalo za dobro petino (— 22 %). Na osnovi analize podatkov smo ugotovili, da je na območju Sp. Savinjske doline naravni prirastek glavni in najpomembnejši činitelj, ki je v desetletju od 1961—71 vplival na rast števila prebivalstva. V tem času se je število prebivalstva žalske občine povečalo za 2.287 ljudi, od tega je naravni prirastek prispeval 83,3 % in le 16,7 % je odpadlo na priseljence od drugod. Preseneča nas močno izseljevanje iz precejšnjega predela Sp. Savinjske doline. Ako se bo dosedanja trenda v prebivalstvenem razvoju nadaljevala v nezmanjšanem obsegu še v tekočem desetletju, potem smemo biti že sedaj zaskrbljeni in se vprašati: kaj bo na primer z opuščenimi domovi in na pol praznimi naselji? S kakšnimi posegi bi bilo mogoče zavreti, če že ne zaustaviti današnjega prebivalstvenega in s tem tudi gospodarskega izumiranja hribovskih in vseh drugih kmetijskih naselij v Sp. Savinjski dolini? Ali že sploh slutimo, kakšne posledice bo izzvala depopulacija s preseljevanjem ljudi v neagrarna središča? To so le nekatera vprašanja, a kolikor toliko zanesljive odgovore nanje lahko pričakujemo le od nadaljnjih in podrobnejših proučitev konkretnih razmer. 4. Rast števila prebivalstva v občini Žalec v desetletju od 1961—71 Čeprav je naš glavni namen, da prikažemo prebivalstvene spremembe v zadnjem desetletju, pa kljub temu menim, da je koristno in za boljše razumevanje današnjega demogeografskega procesa tudi potrebno, seznaniti se vsaj z osnovnimi značilnostmi celotnega povojnega razvoja prebivalstva. Kajti prav v demografskem razvoju so zarisane najbolj otipljive sledi številnih in temeljnih družbeno-gospodarskih sprememb tega obdobja. Prav tako se namreč v njem na svojevrsten način odražata industrializacija in urbanizacija nekaterih, danes že osrednjih naselij Sp. Savinjske doline. Enako je v njem zarisana nagla de-agrarizacija, s katero je povezan dokončni razvoj samooskrbnega gospodarjenja na prenekateri kmetiji. Gradnja, oziroma preureditev starega prometnega ožilja, ki sta pospešila avtobusno zvezo nekoč tako osamljenih in odmaknjenih zaselkov in vasi z industrijskimi jedri, pa večje možnosti gradnje stanovanjskih hiš itd., to so le nekateri razlogi in pobudniki hitrejše koncentracije prebivalstva v nekaterih gospodarsko in družbeno najbolj močnih središčih Sp. Savinjske doline. Tabela 4. Rast števila prebivalstva po krajevnih skupnostih občine Žalec od leta 1948 do 1971 Krajevna Število prebivalstva Indeks rasti števila prebivalstva skupnost 1948 1953 1961 1971 1971-61 1971-48 1948-53 1951-53 1971-53 Andraž 821 794 802 792 98,8 96,5 96,7 101,0 99,7 Braslovče 2.036 2.087 2.140 2.264 105,8 111,2 103,0 102,1 108,0 Galicija 1.235 1.327 1.371 1.378 100,5 111,6 107,4 103,3 103,8 Gomilsko 877 874 902 932 103,3 106,3 99,7 103,2 106,6 Gotovlje 818 852 1.049 1.018 97,0 124,4 104,2 123,1 119,5 Griže 2.677 2.792 2.980 2.793 93,7 104,3 104,3 106,7 100,0 Letuš 539 537 535 560 104,7 103,9 99,6 99,6 104,3 Liboje 1.143 1.309 1.347 1.457 108,2 108,2 114,5 102,9 111,3 Petrovče 2.114 2.181 2.340 2.627 112,3 124,3 103,2 107,3 120,4 Polzela 2.397 2.570 2.880 3.275 113,4 136,6 107,2 112,4 127,4 Ponikva 756 749 759 753 99,2 99,6 99,1 101,3 100,5 Prebold 2.445 2.620 2.893 3.101 107,2 126,8 107,2 110,4 118,4 Šempeter 1.818 1.842 2.037 2.373 116,5 130,5 101,3 110.6 128,8 Sešče 670 652 735 733 99,7 109,4 97,3 112,7 112,4 Tabor 1.789 1.765 1.675 1.575 94,0 88,0 98,7 94,9 89,2 Trnava 456 478 496 495 99,8 108,6 104,8 103,8 103,6 Vinska gora 1.021 1.035 1.080 1.176 108,9 115,2 101,4 104,3 113,6 Vransko 2.687 2.624 2.532 2.552 100,8 95,0 97,7 96,5 97,3 Žalec 1.883 2.152 2.591 3.585 139,1 190,4 114,3 120,4 166,6 Obč. ŽALEC 28.182 29.250 31.152 33.439 107,3 118,7 103,8 106,5 114,3 Rast števila prebivalstva je odvisna od vseh prej razčlenjenih dejavnikov, kakor tudi še od številnih drugih, ki so lahko čisto lokalnega značaja. Za naš predel ne drži povsem stara ugotovitev, da je namreč rast števila prebivalstva v obratnem sorazmerju z deležem (%) kmetijskega prebivalstva. Indeks korela-cije med deležem kmečkega prebivalstva in stopnjo rasti prebivalstva je zelo majhen, saj znaša samo — 0,36800. Nekoliko višjo soodvisnost smo ugotovili med rastjo števila kmečkega prebivalstva (1961—70) in rastjo celotnega števila prebivalstva (1961—71), pa vendarle je tudi ta vrednost v mejah majhne, oziroma zmerne korelacije (— 0,40582). V vsakem povojnem obdobju, ki jih razmejujemo z rednimi popisi prebivalstva25, je intenziteta rasti števila prebivalstva na območju žalske občine zaostajala za poprečno slovensko trendo. To pomeni, da so v vsem tem času bile v naših predelih prisotne sile, ki niso preprečevale usihanja in izseljevanja domačega ali od drugod priseljenega prebivalstva. Edinole v letih 1953—61 je bila intenziteta naraščanja prebivalstva v Sp. Savinjski dolini (0,812 % letno) rahlo nad republiškim poprečkom (0,723 %). Nadalje ugotavljamo, da je bila rast števila prebivalstva na območju žalske občine najmočnejša v obdobju 1953 do 1961 (0,815 % na leto), precej manjša pa v prvem povojnem obdobju (1948 do 1953), ko je znašala 0,756% na leto, oziroma v zadnjem desetletju (0,734%). V SR Sloveniji pa je prebivalstvo najhitreje naraščalo v prvem povojnem ob- dobju (0,898 %), le za malenkost slabotneje v zadnjem desetletju (0,839 %), medtem ko je za vmesno razdobje (1953—61) značilna najnižja vrednost (0,723 % na leto). Tudi v zadnjem desetletju (1961-71) je prebivalstvo Sp. Savinjske doline poraslo za nekaj manj (7,34 %) kot znaša poprečni prirastek v naši republiki (8,39 %). Najmočnejši prirastek je bil v naseljih na območju žalske krajevne skupnosti, kjer se je število prebivalstva v zadnjem desetletju povečalo skoraj za dve petini. Za več kot petino se je prebivalstvo povečalo še na območjih šempetrske, polzelske in petrovške krajevne skupnosti. Po vsem tem vidimo, da je bil najmočnejši prirastek prebivalstva izključno na ravninskem osredju Celjske kotline, kjer stoje vsa večja industrijska središča. Stagnacija števila prebivalstva je značilna za krajevne skupnosti Andraž, Galicija, Ponikva, Šešče, Trnava in Vransko, medtem ko smo značilne znake upadanja števila prebivalstva spoznali v taborski in griški krajevni skupnosti. V priloženi tabeli (4) neposredno spoznamo, da se je število prebivalstva samo na področjih štirih krajevnih skupnosti žalske občine zmanjšalo v povojnih letih (Andraž, Ponikva, Tabor in Vransko), povsod drugod pa se je povečalo. Iz tega spoznanja sledi ugotovitev, da je število prebivalstva v izrazito agrarnih in v zatišnih predelih ali stagniralo ali pa se je celo zmanjšalo. Potemtakem je prav za te predele značilno, da so z odseljevanjem izgubili ne samo celotno vrednost naravnega prirastka, temveč še drugi del prebivalstva, ki je bil pri prejšnjem popisu še prisoten na določenem področju. Tudi pregled naraščanja števila prebivalstva po naseljih nam pokaže, da se je pojavila tudi med njimi v zadnjem desetletju precejšnja diferenciacija. Za več kot 25 % se je prebivalstvo povečalo v desetih naseljih naše občine. Od leta 1961 do 1971 je prebivalstvo najmočneje naraslo v Žalcu (61,2 %), Dobriši vasi (58 %), Parižljah (46 %), v Rakovljah (41 %), Preboldu (39 %), Orovi vasi in Šempetru (33 %), na Polzeli (28 %), v Zajasovniku (27 %) ter v Sp. Rojah (25 %). Poleg navedenih imajo presenetljivo viden porast še naselja Migojnice (21 %), Arja vas, Kasaze in Tabor, Zakl, Sentrupert, kakor še večina naselij na območju krajevne skupnosti Vinska gora, ki so pod vse močnejšim vplivom gospodarsko hitro se razvijajočega Velenja. Močnejše napredovanje v številu prebivalstva je potemtakem značilno za vsa večja naselja z neagrarnimi funkcijami. V kolikor pa so v to skupino »zašla« še nekatera kmečka naselja, pa je vzrok v tem, da so bijla v zadnjem času podvržena hitrejši deagrarizaciji, ali pa so se na njihovem območju odprle možnosti graditve (predvsem zasebnih) stanovanjskih objektov. Skoraj v polovici naselij žalske občine se je število prebivalstva zmanjšalo v zadnjem desetletju. Za več kot eno petino se je število prebivalstva znižalo v Zaloški Gorici (— 42,3 %) ter v Brnici (24 %). Nazadovanje od 20 do 15 % imajo: Hramše, Kale, M. Pirešica, M. Reka, Miklavž, Podvrh, Poljče, Pongrac in Zg. Gorče, medtem ko se je število prebivalstva zmanjšalo od 10—15 % še v devetih naseljih (Črni vrh, Dobrič, Kaplja vas, Leveč, Ločica pri Vranskem, Orla vas, Pirešica, Zabukovica in Zahomce. V vseh drugih, tj. 32 naseljih, pa je zmanjšanje števila prebivalstva v zadnjem desetletju znašalo že manj kot eno desetino. V nasprotju z najnovejšim obdobjem, ki smo ga pravkar podrobneje razčlenili, pa je za celotni povojni čas karakteristično, da se je število prebivalstva od leta 1948 do 1971 povečalo celo v 59 naseljih naše občine. Razumljivo je, da je bil ta porast po posameznih naseljih zelo različen. Kar v 12 naseljih je prebivalstvo poraslo za več kot 50 %. V teh triindvajsetih letih ima Žalec najmočnejši prirastek v številu prebivalstva (140%), kateremu sledijo Dobriša vas in Parižlje (97 %), Prebold (92 %), Kasaze (89 %), Šempeter (86 %), Pernovo (80 %), dalje Griže, Rakovlje (74 %), Breg pri Polzeli (51 %), Latkova vas (58 %) in Polzela (51 %). Preseneča nas, da imata tudi izrazito agrarni naselji, kot sta npr. Tabor (47 %) in Šentrupert (42 %) nenavadno visok prirastek prebivalstva. 46 naselij Sp. Savinjske doline (tj. občine Žalec) je imelo ob zadnjem popisu (1971) manj prebivalcev kot ob prvem povojnem ljudskem štetju leta 1948. Število ljudi se je za več kot eno petino zmanjšalo v 12 naseljih. Tretjino ali celo več ljudi imajo danes manj kot leta 1948 naslednja naselja: Brnica (— 59 %), Poljče (— 40 %), Miklavž (— 35 %) in tisti del Lopatnika, ki je vključen v žalsko občino. Le nekoliko manjše nazadovanje v številu prebivalstva imajo še naslednja naselja: Zg. Gorče (—32%), Sp. Gorče (—30%), Podgorje pri Letušu (— 28 %), Hramše in Marija Reka (— 26 %), Črni vrh (— 24 %), Loke (— 21,5 %) in Dobro vije (— 20,3 %). Gornja razčlenitev podatkov o napredovanju prebivalstva nam je ponovno usmerila vpogled v dvoje gospodarsko in družbeno različne razvitih in usmerjenih področij Sp. Savinjske doline. Na eni strani so naselja z izredno močnim prirastkom prebivalstva, kamor se je naselilo celo več ljudi, kot je znašala vrednost naravnega prirastka domačega prebivalstva. Poleg gospodarskih središč, (predvsem) z neagrarnimi dejavnostmi, moramo v to skupino prišteti še naselja, ki so se v zadnjem času razvijala v tako imenovane »depandanse« oziroma v »spalna naselja«. V njih je namreč gradnja stanovanjskih hiš daleč presegala potrebe obnove domov domačega prebivalstva (npr. gradnja hiš na gmajni ob Savinji v Parižljah, novi zaselek v Latkovi vasi, ki se je v povojnih letih razvil na gozdni krčevini ob glavni cesti; podobno je v Rakovljah; rast novih hiš na Bregu pri Polzeli, v Dobriši in Dobrteši vasi itd.). Na drugi strani so se nam izluščila naselja, ki so v vsem povojnem obdobju izgubljala svoje prebivalstvo. Po vsem tem, kar lahko sodimo po značilnostih njihovega dosedanjega povojnega demogeografskega razvoja, smemo trditi, da so prav ta naselja zapisana Tabela 5. Nekateri osnovni pokazovalci področij z različno rastjo števila prebivalstva v občini Žalec od leta 1961 do 1971 Naraščanje Stagnacija Zmanjšanje Skupaj štev. preb. štev. preb. štev. preb. občina (1961—71) (1961—71) (1961—71) Žalec Število naselij 49 4 52 105 Površina (v ha) 11.976 869 22.072 34.917 Število rojstev (1961—70) 3.342 78 2.216 5.636 Število umrlih (1961—70) 2.179 50 1.501 3.730 Naravni prirastek (1961— •70) 1.163 28 715 1.906 Selitveni saldo (1961—71) 2.328 — 28 —1.919 381 Število prebivalcev 1961 17.094 423 13.635 31.152 Število prebivalcev 1971 20.514 423 12.502 33.439 Število kmeč. preb. 1961 4.851 263 5.835 10.949 Število kmeč. preb. 1970 3.598 219 4.464 8.281 Delež kmeč. preb. 1961 28,38 % 62,17 % 42,79 % 35,14 % Delež kmeč. preb. 1970 17,95 % 55,03% 35,97 % 25,21 % počasnemu izumiranju. Selišča teh depopulacijskih naselij so v glavnem v hribovskem in na obrobnem svetu Sp. Savinjske doline, ki so prometno in gospodarsko še vedno bolj ali manj izolirana od močnejšega utripa neagrarnega gospodarstva, ki je tako značilen za vsa večja naselja dolinskega osredja. Preseneča nas, da so na področju braslovške krajevne skupnosti kar tri ravninska naselja (Poljče, Sp. in Zg. Gorče), ki imajo danes v poprečju za eno tretjino manj stanovalcev kot so jih imela takoj po drugi svetovni vojni (leta 1948). Res je, da so vsa ta naselja izrazito kmečkega značaja, saj so imela še leta 1970 v poprečju okrog 55% kmetijskega prebivalstva. Tudi za druga, že prej omenjena naselja, ki so podvržena močni depopulaciji, je značilno, da imajo visok delež agrarnega prebivalstva (od 36 do 92 %). V sklepnem pregledu rasti števila prebivalstva po naseljih, ki smo jih razvrstili v tri osnovne skupine (naraščanja, stagnacije in nazadovanja števila prebivalstva; gl. tabela 5!), bomo orisali nekatere značilnosti v njihovem demografskem razvoju. V desetletju 1961—71 se je število prebivalstva povečalo v nekaj manj kot polovici naselij (49 ali 47 %)26, ki zajemajo dobro tretjino areala občine Žalec. Za ta naselja je značilna nadpoprečna visoka rodnost (17,77 %o), medtem ko se je umrljivost (11,58 %o) že precej približala občinskemu poprečju. Dalje je zanje karakteristično, da so imela v obravnavanem desetletju tudi pozitiven selitveni saldo (12,38 %o), ki je za dvakrat presegel vrednost naravnega prirastka. V teh naseljih se je število prebivalstva povečalo za eno petino, zato danes nanje odpade kar 61,4% prebivalstva Sp. Savinjske doline. Število kmečkega prebivalstva se je zmanjšalo za eno četrtino. Tako živi danes (1970) v teh naseljih še komaj 18 % agrarnega prebivalstva, medtem ko so ga imeli leta 1961 še 28,4 %. Leta 1971 so imela štiri naselja v Sp. Savinjski dolini27 prav toliko prebivalcev kot v začetku leta 1961. Uvrstili smo jih v samostojno skupino naselja s stagnacijo števila prebivalstva, ki zajemajo le 2,5% ozemlja žalske občine in je v letu 1971 živelo v njih 1,26% prebivalstva Sp. Savinjske doline (leta 1961 še 1,36%). Za to skupino štirih naselij sta značilni: visoka rodnost (18,4 %o) in visoka umrljivost (11,82 %o). Celotna vrednost naravnega prirastka (6,61 %o) je pokrila izgubo prekomernega izseljevanja (migracijski saldo znaša — 6,61 %o). Prav zato je bilo število prebivalstva podvrženo stagnaciji. Tudi v teh naseljih se je število kmetijskega prebivalstva znižalo, in sicer za 16,3%, kljub temu pa je delež agrarnega prebivalstva v njih še vedno visok (55 % v letu 1970 oziroma 62,2 % v letu 1961). Po številu naselij in arealu je najobsežnejša tretja skupina naselij, v katerih se je v zadnjih desetih letih število prebivalstva zmanjšalo28. Potemtakem sta stagnaciji in depopulaciji, tj. počasnemu hiranju (seveda kar se tiče prebi-valstvene rasti) zapisani skoraj dve tretjini žalske občine! Za to skupino naselij je značilna že nižja nataliteta (17 %o) pa tudi umrljivost (11,5 %o) je pod občinsko ravnijo. Tudi naravni prirastek je nižji od desetletnega poprečka za celotno Sp. Savinjsko dolino. Na osnovi verodostojnega statističnega gradiva smemo trditi, da se iz teh naselij ni odselil le celotni naravni prirastek, temveč še skoraj dvakrat toliko drugega prebivalstva, saj znaša selitveni saldo —14,68 %o. V tem začrtanem okviru se je potemtakem gibalo število prebivalstva te skupine naselij. Njihovo število se je v zadnjem desetletju zmanjšalo za 8,3%. zato je upadel tudi njihov delež v okviru celotne žalske občine od 43,8 % v letu 1961 na 37,4 % v letu 1971. Vse zgoraj naznačene spremembe so pripomogle k novi razmestitvi kmečkega prebivalstva. Leta 1961 je odpadlo na naša depopulacijska območja 53,3 % vsega kmečkega prebivalstva v občini Žalec, leta 1971 pa celo nekaj več (53,9 %). Tudi v tem pojavu, pa čeprav ne poznamo vseh njegovih kvalitativnih sestavin, se neposredno kaže gospodarsko zaostajanje naselij, iz katerih v obliki izseljevanja beži precejšen del tamkajšnjega prebivalstva, in sicer v druga, razvitejša področja. Brez dvoma se bodo posledice tega današnjega procesa še vidneje kot doslej pokazale že v najbližji prihodnosti z vsemi mogočimi, tudi nepredvidenimi posledicami v naši kulturni pokrajini. III. Nekatere spremembe v strukturah prebivalstva žalske občine (v desetletju od 1961—1971) V prikazanem razvoju rasti števila prebivalstva občine Žalec v minulem desetletju so zapopadene številne strukturalne spremembe. V njih samih moremo — vsaj do določene mere — iskati vzroke kakor tudi posledice naraščanja in gibanja prebivalstva na določenem prostoru. Ker pa je človek najpomembnejši preoblikovalec svojega okolja, preurejevalec in gospodar kulturne pokrajine, zato moramo prav v vzajemnem poznavanju demografskih in gospodarskih sprememb, ki jih je določena prebivalstvena skupnost doživljala, iskati neposredno vzroke in pobudnike številnih in pomembnih sodobnih ali sočasnih procesov v transformaciji naše pokrajine. Preveč bi se oddaljili od zastavljenega cilja, ako bi skušali tudi v tem spisu razčleniti in prikazati celokupno demogeografsko problematiko, kakršna se nam ponuja ob pregledovanju osnovnega statističnega gradiva. Vendarle pa bomo v tem poglavju skušali opozoriti na nekatere tiste osnovne spremembe v prebivalstveni sestavi, katerih neposredne posledice se zelo vidno kažejo v podobi naše pokrajine. 1. Spremembe v gostoti obljudenosti (naseljenosti) Rast števila prebivalstva se najbolj neposredno kaže v spremembah števila ljudi na enoto površine. Potemtakem je gostota obljudenosti funkcija rasti števila prebivalstva. Res je, da s poprečnim številom ljudi na km2 še ne dobimo nobenega pokazovalca o njihovi navezanosti na zemljo. Prav tako nam gostota obljudenosti še ne pokaže človekovega načina življenja ali njegove gospodarske usmerjenosti. Vse to bi mogli spoznati ob prikazu ekonomskih gostot (npr. fiziološke, agrarne, živinorejske itd.)29. Tudi ni naš osnovni namen, da bi se v okviru tega spisa podrobneje bavili s prikazi najrazličnejših gostot in njihovih sprememb na področju Sp. Savinjske doline v zadnjih desetletjih, temveč želimo podati najbolj splošen vpogled v aritmetično gostoto (glej tabelo 6!). Pri gospodarski gostoti velja na tem mestu opozoriti na ugotovitev prof. S. 11 e š i č a , ki jo je podal že pred več kot tridesetimi leti, in kjer med drugim pravi »da tudi zahodni del Celjske kotline kaže izrazito poljedelsko prenaseljenost, saj je na 1 km2 poljedelskih površin tedaj živelo nad 200 kmečkih prebivalcev. Pri takšni opredelitvi ne smemo prezreti vloge hmeljarstva, ki omogoča veliko večjo gostoto poljedelskega prebivalstva na isti površini kakor pa običajno naše poljedelstvo«.30 Tabela 6. Število ljudi na 1 km! po krajevnih skupnostih občine 2alec od leta 1948 do 1971 Krajevna Površina Povprečno število ljudi na 1 km2 skupnost (v ha) 1948 1953 1961 1971 Andraž 1.740 47,18 45,63 46,09 45,51 Braslovče 3.485 58,42 60,17 61,40 64,96 Galicija 1.858 66,46 71,42 73,78 74,16 Gomilsko 816 107,47 107,10 110,53 114,21 Goto vije 897 91,19 94,98 116,94 113,48 Griže 2.149 124,56 129,92 138,66 129,96 Letuš 748 72,05 71,79 71,52 74,86 Liboje 1.473 77,59 88,86 91,44 98,91 Petrovče 1.365 154,87 159,78 171,42 192,45 Polzela 1.638 146,33 156,89 176,31 199.93 Ponikva 1.509 50,09 49,63 50,29 49.90 Prebold 3.132 78,06 83,65 92,36 99,01 Šempeter 1.691 107,51 108,92 120,46 140,33 Sešče 977 68,57 66,73 75,23 75,02 Tabor 3.474 51,49 50,80 48,21 45,33 Trnava 433 105,31 110,39 114,54 114,31 Vinska gora 1.480 68,98 69,93 72,97 79,45 Vransko 5.298 50,71 49,52 47,79 48,16 2alec 754 249,73 285,41 343,63 475,46 OB C. 2ALEC 34.917 80,71 83,77 89,21 95,76 SR Slovenija 20.550 km2 71,08 74,27 78,57 85,17 V glavnem smemo trditi, da je gostota obljudenosti, oziroma naseljenosti odvisna od gospodarske usmerjenosti prebivalstva ter od funkcije posameznega naselja. Ne le, da so ravninski predeli gosteje obljudeni kakor obrobno gričevje s hribovskim zaledjem, temveč tudi socialna in poklicna sestava prebivalstva na vsakem izmed teh dveh področij je dokaj različna. Praviloma velja ugotovitev, da sta si gostota naseljenosti in delež kmetijskega prebivalstva v obratnem sorazmerju: čim več je agrarnega prebivalstva, tem manjša bo gostota obljudenosti. Za Sp. Savinjsko dolino velja že staro spoznanje, da je namreč njeno osred-je, kjer zavzemajo njivske površine od 35 do 50 %, izredno gosto obljudeno, saj pride od 100 do 150 ljudi na 1 km2 površine.31 Povedati še moramo, da je bila na območju občine Žalec gostota naseljenosti v vseh povojnih letih za dobro desetino nad slovenskim poprečjem (leta 1948 za 14 %, leta 1971 pa za 12 %). Toda kolikor hitrejši je prirastek prebivalstva SR Slovenije v primerjavi z našim področjem, prav za toliko se potem zmanjšujejo obstoječe razlike med njima (glej tabelo 6!). Številke v tabeli nam nazorno prikažejo razlike, ki obstajajo med posameznimi krajevnimi skupnostmi. V mestu Žalcu in v drugih močno urbaniziranih naseljih pride trikrat ali celo več ljudi na enoto površine, kakor pa v hribovskih, oziroma pretežno agrarnih predelih. Res je, da se v večini predelov našega območja delež kmetijskega prebivalstva zmanjšuje, in ker so obenem to tudi področja praznjenja, oziroma depopulacije, zato v njih prihaja iz leta v leto do manjše gostote naseljenosti. Temu nasproten proces je značilen za vsa naša deagrarizirana območja, kjer je število ljudi na enoto površine večje od enega do drugega popisa prebivalstva. 2. Spremembe v velikosti gospodinjstev (v letih od 1948—1971) S pregledom števila gospodinjstev in njihove velikosti se nam odkriva problematika razslojevanja stare in tradicionalne družine, ki je bila tako značilna za predvojno dobo. Agrarna prenaseljenost, trdno zakoreninjena navezanost kmečkega prebivalstva na zemljo, dokaj omejene možnosti zaposlitve v neagrarnih dejavnostih, manjše razlike v gospodarski razvitosti med posameznimi predeli; vse to so le nekatere objektivne in bistvene okoliščine, ki so preprečevale hitrejši razpad večjega števila močnejših družin in gospodinjstev. Sele z močnejšimi spremembami družbeno-gospodarskega porekla je bilo mogoče zamajati obstoječe odnose in oblike družinskega življenja iz preteklosti, kar je privedlo do procesa hitrejšega zmanjševanja števila ljudi na gospodinjstvo in na družino. Čeprav bomo mogli v našem pregledu zasledovati razvoj gospodinjstev in njihovo poprečno velikost šele za razdobje zadnjega četrt stoletja,32 ko imamo na razpolago vso podrobnejšo statistično dokumentacijo, pa navkljub temu menim, da nam bodo mogli podatki iz priložene tabele dovolj nazorno prikazati in osvetliti proces razpadanja in prestruktuiranja naših gospodinjstev v novejši dobi. Kljub temu, da je bila rast števila prebivalstva zelo različna v posameznih krajevnih skupnostih na območju žalske občine, pa vendarle ugotavljamo, da je število gospodinjstev skoraj v vsem povojnem obdobju povsod nenehno nara- Tabela 7. Rast števila gospodinjstev in spremembe v velikosti gospodinjstev po krajevnih skupnostih občine Žalec od leta 1948 do 1971 Krajevna Število gospodinjstev Stev. ljudi na 100 gospodinjstev skupnost 1948 1953 1961 1971 1948 1953 1961 1971 Andraž 178 171 178 178 461 464 450 444 Braslovče 493 524 584 630 412 400 366 359 Galicija 280 308 327 317 441 430 419 434 Gomilsko 204 211 220 252 429 414 410 369 Gotovlje 215 228 277 267 380 373 378 381 Griže 823 881 919 935 325 316 324 298 Letuš 124 137 151 163 434 391 354 343 Liboje 339 351 414 499 337 372 325 291 Petrovče 585 573 767 788 361 380 305 333 Polzela 643 640 797 1.032 372 401 363 317 Ponikva 157 160 172 176 481 468 441 427 Prebold 687 740 820 938 355 354 352 330 Šempeter 455 486 615 700 399 379 331 339 Sešče 170 163 194 199 394 400 378 368 Tabor 407 405 422 414 439 435 396 380 Trnava 123 122 137 145 370 391 362 341 Vinska gora 242 243 273 319 421 425 395 368 Vransko 636 651 683 697 422 403 370 366 Žalec 581 679 839 1.219 324 316 308 294 OBC. ŽALEC 7.342 7.673 8.789 9.868 383 381 354 338 SR SLOVENIJA — — — — 378 366 347 334 ščalo. Danes ima samo krajevna skupnost Andraž nad Polzelo prav tolikšno število gospodinjstev, kot jih je štela v začetku leta 1948. Povsod drugod pa jih je več. Povsem naravno je, da se je število gospodinjstev najmočneje povečalo na področju žalske krajevne skupnosti, kjer se je več kot podvojilo. Štirideset in več odstotni prirastek v številu gospodinjstev je značilen za naslednja območja krajevnih skupnosti: Polzela, Šempeter in Liboje; za več kot četrtino se je število gospodinjstev povečalo še na območjih braslovške, letuške, petrovške, preboldske in vinskogorske (šentjanške) krajevne skupnosti. Podrobnejši vpogled v tabelo nam pokaže, da se je v letih od 1948—1953 število gospodinjstev zmanjšalo kar na šestih območjih današnjih krajevnih skupnosti, kar je prav gotovo pogojeno tudi z odselitvami kompletnih družin, bodisi zaradi kolonizacije panonskega kmetijskega prostora, bodisi zaradi velikih potreb industrijskih podjetij izven celjskega področja. 2e v naslednjem, osemletnem razdobju (1953—61), ko se je število gospodinjstev na področju Sp. Savinjske doline v povprečju povečalo za 14,5 %, pa je mogoče na območjih posameznih krajevnih skupnostih znaznati manjši (4 %) ali večji porast npr. Petrovče 34 %, Žalec in Polzela po 24 %, Šempeter 26 % itd.). Tudi v zadnjem desetletju (od 1961—71) se je število gospodinjstev v žalski občini povečalo skoraj za eno osmino, toda istočasno zaznamujemo padec števila gospodinjstev kar v treh krajevnih skupnostih, in sicer v taborski (— 2 %), galicijski (— 3 %) in v gotoveljski (—4%). Za vsa druga območja je značilna ali stagnacija (Andraž) ali porast v številu gospodinjstev (npr. Žalec ima porast za 45 %, Polzela 29,5 %, Liboje 20,5 %, Vinska gora 16,8 %, Gomilsko, Prebold, Šempeter po 14 %, itd.). Drugi pokazovalec, (poprečno) število ljudi na gospodinjstvo, nam že navzven nakazuje njihovo gospodarsko in socialno usmerjenost. Se do nedavna je praviloma veljala ugotovitev, da imajo kmečka področja večje družine kot pa industrijska ali mestna naselja. Toda danes, ko je deagrarizacija s svojimi najrazličnejšimi tipalkami že močno posegla tudi v našo najbolj oddaljeno in odmaknjeno naselje, se tudi v tem pogledu vse hitreje zmanjšujejo nekdanje razlike v velikosti družine med mestom in vasjo. Ugotovili smo, da je poprečna velikost gospodinjstva bila v Sp. Savinjski dolini — v vseh štirih karakterističnih obdobjih — (vsaj) za spoznanje nad slovenskim povprečjem: najmanj se je nad njim dvigala v letu 1948 in 1971, a največ je od njega odstopala v letu 1953 in 1961. Zanimive in karakteristične so nadalje tudi krajevne razlike v velikosti gospodinjstev na področju Sp. Savinjske doline. Najbolj vidno izstopajo področja žalske, polzelske, libojske in griške krajevne skupnosti na eni strani, a na drugi strani so izredno velika gospodinjstva na andraškem, galicijskem, po-nikevskem, taborskem ter na gotoveljskem predelu. Razlike med njimi so pogojene v njihovi družbeni in gospodarski strukturi. Poprečna velikost gospodinjstev se je v različnih predelih žalske občine zelo raznoliko spreminjala. V zadnjih triindvajsetih letih se je poprečna velikost gospodinjstva na obravnavanem predelu zmanjšala za malenkost močneje kot na celotnem ozemlju SR Slovenije. V tem procesu je nakazan tudi prvi korak k zmanjševanju razlik v poprečni velikosti gospodinjstev, kakršna so v zahodnem predelu Celjske kotline na eni strani, oziroma na celotnem ozemlju naše republike na drugi strani. Poprečna velikost gospodinjstva se je najbolj zmanjšala na letuškem področju (— 26 %), nekaj manj pa še na Polzeli, v Šempetru, v Libojah, na Vranskem, na Gomilskem ter v njihovem neposrednem za- ledju. Edinole na področju krajevne skupnosti Gotovlje ni prišlo v vsem povojnem času do nikakršne vidnejše spremembe v številu ljudi na gospodinjstvo, oziroma na tem področju se je poprečna velikost družine zelo za malenkost povečala (0,25 %). Tabela 8. Gospodinjstva po velikosti zemljiške posesti in izvoru dohodkov v občini Žalec leta 1961 in 1971 Velikost zemljiške posesti Gospodinjstva 1961 1971 Število % Število % Indeks rasti števila gospodinjstev 1971:1961 Brez zemlje 3.683 41,90 3.704 37,67 100,57 do 1,0 ha 2.038 23,19 3.240 32,95 158,98 1,01— 2,0 ha 512 5,84 521 5,30 101,76 2,01— 3,0 ha 390 4,44 384 3,91 98,46 3,01— 5,0 ha 511 5,81 498 5,07 97,46 5,01— 8,0 ha 511 5,81 489 4,97 95,69 8,01—10,0 ha 272 3,09 219 2,23 80,51 10,01—15,0 ha 420 4,78 357 3,63 85,00 15,01 in več ha 422 4,80 379 3,85 89,81 Neznano 30 0,34 41 0,42 136,67 SKUPAJ 8.789 100,00 9.832 100,00 111,87 Kmečka gospodinjstva 2.148 24,44 1.122 11,41 52,23 Mešana gospodinjstva 2.525 28,73 1.730 17,60 68,51 Nekmečka gospodinjstva 4.116 46,83 6.963 70,82 169,17 Neznano — — 17 0,17 — SKUPAJ 8.789 100,00 9.832 100,00 111,87 Priselitve in naravni prirastek, možnosti novih zaposlitev v neagrarnih dejavnostih kakor tudi možnosti graditve stanovanjskih hiš so marsikje povzročile, da se je v zadnjem desetletju velikost gospodinjstva celo povečala. Izrazitejši porast števila ljudi na gospodinjstvo ugotavljamo na področju petrovške, galicijske, šempetrske in gotoveljske krajevne skupnosti, medtem ko je za vsa druga področja značilno še nadaljnje zmanjševanje velikosti družine. Čeprav še nimamo na voljo vseh najnovejših podatkov o strukturi gospodinjstev po naseljih, pa nam primerjava obstoječih podatkov za celotno območje občine in spremembe, ki so nastale v zadnjih desetih letih, kažejo na temeljno pretvorbo naših gospodinjstev34. Osnovno spoznanje je v tem, da se izredno hitro zmanjšujeta število in delež kmečkih (— 47,7 %) in mešanih gospodinjstev (— 31,5 %), medtem ko naraščata število in delež nekmečkih gospodinjstev (69,2 %)35. To nas opozarja, da je Sp. Savinjska dolina doživljala v zadnjem desetletju izredno intenzivno preobrazbo, ko se nekdanja veljavnost in gospodarska moč kmečkih gospodinjstev naglo umikata drugim. Tudi v tem se vsaj posredno kaže pojemajoči pomen kmetijstva in vedno hitrejše odtujevanje kmečkih ljudi od domače zemlje. Globalni podatki o gospodinjstvih in o velikosti njihove zemljiške posesti nas prav tako opozarjajo na korenite spremembe v času, ko zemlja izgublja na pomenu in vrednosti kot osnovno produkcijsko sredstvo. Zato ni presenetljivo, če na osnovi najnovejših statističnih virov spoznavamo, da se proces drobljenja kmečkih posestev nadaljuje z nezmanjšanim tempom. Kmetijska zemlja nekdanjih kmečkih gospodarstev čedalje bolj prehaja v roke in posest nekmečkega prebivalstva, ki živi ali na vasi ali pa se je že odselilo v mesta ali v industrijska naselja. Prav gotovo daje večini v »mešanih-« gospodinjstvih zaposlitev izven kmetijstva, ali vsaj izven lastne kmetije, osnovni vir sredstev za preživljanje, medtem ko jim lahko zemlja nudi le še postranski, oziroma dodatni vir. Prav gotovo je tudi res, da takšna gospodarska in zaposlitvena usmerjenost članov »mešanih« gospodinjstev svojstveno vpliva na izrabo in na namembnost kmetijskih površin. To pa daje pokrajinskemu ambientu povsem svojevrstno obeležje36. Pregled podatkov v tabeli 8 nam pokaže, da se število gospodinjstev brez zemljiške posesti kakor tudi gospodinjstev z zemljiščem od 1 do 2 ha ni bistveno spremenilo v vsem zadnjem desetletju, kar pa pomeni, da se je delež teh dveh skupin v strukturi gospodinjstev na območju celotne žalske občine zmanjšal. V glavnem smo spoznali, da se je število gospodinjstev na kmetijah od 2 do 15 ha zemljiške posesti zmanjševalo v premem sorazmerju: čim manjša je posest, tem manj se je znižalo število na njih temelječih gospodinjstev. Na račun zmanjševanja števila gospodinjstev v vseh višjih skupinah zemljiške posesti pa so izredno močno porasla gospodinjstva, ki imajo do 1 ha kmetijske zemlje; njihov povprečni prirastek znaša okrog 59 %. 3. Spremembe v številu in deležu kmečkega prebivalstva Številne spremembe, ki bi jih lahko spoznali s podrobnejšimi razčlenitvami struktur gospodinjstev po naseljih, (seveda, če bi bili tudi zanje že dostopni ustrezni podatki zadnjega popisa prebivalstva), so našle svoj najbolj neposreden odmev v številu in deležu kmečkega prebivalstva. Ker trenutno še ne razpolagamo z najnovejšimi podatki o številu kmečkega prebivalstva po naseljih žalske občine (za leto 1971), smo v naš pregled uvrstili stanje za leto 1970, kakršnega je zabeležil takratni pregled registra prebivalstva37. Res pa je tudi, da že imamo na voljo globalne podatke o številu kmečkega prebivalstva za stanje z dne 31. 3. 1971, vendar predstavljajo le sumarno vsoto za celotno občino, medtem ko podrobnejših podatkov (po naseljih) še ni na razpolago. Pripomnimo naj še, da so nekatere značilnosti v rasti kmetijskega prebivalstva v Sp. Savinjski dolini za obdobje od 1953—1961 obdelane v članku z naslovom: »Nekateri demogeo-grafski pojavi v žalski občini«, ki je objavljen v Celjskem zborniku 196388. Zadnji popis prebivalstva nam je odkril, da je Sp. Savinjska dolina tedaj imela le še dobro petino kmečkega prebivalstva, medtem ko je 76,8 % prebivalstva žalske občine živelo od zaposlitve izven kmetijstva. Tudi ta primerjava nam pokaže, da je po deležu (%) kmetijskega prebivalstva občina Žalec (23,22 %) še vedno nad slovenskim poprečjem (20,44 %).39 Proces razslojevanja kmečkega prebivalstva je potekal na področju žalske občine počasneje kot je bilo to značilno za celotno SR Slovenijo v zadnjem desetletju. Število kmetijskega prebivalstva se je namreč na našem področju v tem času zmanjšalo za 24,4 %, v SR Sloveniji za 28,3 %. Se vidnejšo razliko med Sp. Savinjsko dolino in Slovenijo smo ugotovili v obdobju od 1953—61. Tedaj se je namreč število kmetijskega prebivalstva v naši občini zmanjšalo za 11,5%, v SR Sloveniji za 18,3 %. Potemtakem je bila v letih od 1953—1971 intenziteta aeagrarizacije v Sp. Savinjski dolini za četrtino nižja (1,84% letno), kot pa je znašala v slovenskem merilu (letno 2,3 %). Vzrok za takšno stanje moramo iskati tudi v vlogi komercializiranega kmetijstva s hmeljarstvom na čelu. Zato bi bilo zelo zanimivo izvedeti, kolikšen del domačega (savinjskega) prebivalstva se še ukvarja s kmetijstvom in kakšno je razmerje med kmečkim in nekmečkim prebivalstvom med priseljenci. Tabela 9. Spremembe v številu in deležu kmečkega prebivalstva po krajevnih skupnostih občine Žalec od leta 1953 do 1971 „ . , , Štev. kmečkega prebivalstva Delež, kmečkega preb. (%) Krajevna skupnost ^ ^ mo ^ ^ ^ Andraž 643 523 473 80,98 65,21 59,34 Braslovče 1.237 1.208 918 58,98 56,44 41,35 Galicija 777 633 475 58,55 46,17 36,90 Gomilsko 512 451 337 58,58 50,00 36,99 Gotovi je 364 327 189 42,72 31,17 18,52 Griže 375 309 193 13,43 10,36 6,89 Letuš 260 253 177 48,41 47,28 32,06 Liboje 234 165 110 17.87 12,24 7,75 Pelrovče 696 619 457 31.91 26.45 18.17 Polzela 674 687 476 26,22 23,78 14.96 Ponikva 540 484 395 72,09 63,76 54,03 Prebold 808 712 450 30,83 24,61 14,47 Šempeter 832 796 637 45,16 39,07 27,25 Sešče 235 152 122 36,04 20,68 16,82 Tabor 1.264 1.019 860 71,61 60,83 54,98 Trnava 290 280 194 60.66 56,45 40,58 Vinska gora 614 490 368 59.32 45,37 32.62 Vransko 1.507 1.338 1.178 57,43 52,84 46,30 Žalec 510 503 272 23,69 19,41 7,69 občina Žalec 12.372 10.949 8.281 42.29 35,14 25,21 Čeprav je število kmečkega prebivalstva po registru nekoliko večje kot nam ga prikazuje podatek popisa, ki je bil leto dni kasneje, pa kljub temu menim, da relacije v razlikah med posameznimi območji Sp. Savinjske doline bolj ali manj ustrezajo dejanskemu stanju. Osnovno spoznanje, ki nam ga odkrivajo podatki v tabeli 9, je v tem, da so v deležu kmetijskega prebivalstva ogromne razlike med posameznimi krajevnimi skupnostmi na območju žalske občine. Območja brez neagrarnih dejavnosti in od koder ni znatnejšega dnevnega nihanja (dnevne migracije) delovne sile, imajo še zelo visok odstotek kmečkega prebivalstva (preko dve petini: Andraž, Ponikva, Tabor. Vransko, Braslovče in Trnava). Izredno visok odstotek deagrariziranega prebivalstva pa je karakterističen za stara rudarsko-industrijska območja in seveda za območje neposrednega zaledja mesta Žalec (npr. Griže, Liboje. Žalec itd.). Prav tako moremo iz številnih podatkov razbrati spoznanje, da se je delež agrarnega prebivalstva na vseh območjih naših krajevnih skupnostih zmanjševal od leta do leta. To 3 Savinjski zbornik 33 nam samo potrjuje domnevo, da je deagrarizacija v povojnem času zajela vse naše predele, ko ob zmanjševanju kmetijskega prebivalstva narašča delež ljudi, ki se preživljajo z zaposlitvijo v nekmetijskih dejavnostih. Delež kmečkega prebivalstva v posameznem naselju je odvisen od mnogih dejavnikov: od socialno-posestnih razmer, od njegove lege glede na naravne ali na družbenogospodarske kriterije, ki mu določajo boljšo ali slabšo povezanost s središči industrijskih dejavnosti. Nadalje je odvisen od jakosti in trajanja industrializacijskih vplivov, ki so posamezna kmečka naselja močneje ali na kakršen koli drug posreden način vključila v svoj gravitacijski objem, itd. Učinki posameznih od navedenih dejavnikov, kakor tudi njihovo medsebojno prepletanje, vnašajo v naša naselja že več desetletij deagrarizacijo in industri-alizacijske vplive, pod »bremenom« katerih postaja kmečko prebivalstvo vse bolj labilno in mobilno. Zato se ne čudimo, da je prav iz naših kmečkih naselij tudi najmočnejše izseljevanje mladega, najbolj aktivnega in vitalnega prebivalstva. Od številnih prej navedenih dejavnikov je odvisen delež (%) kmetijskega prebivalstva. V začetku leta 1970 je bilo v Spodnji Savinjski dolini kar 10 naselij, ki so imela še več kot 60 % kmetijskega prebivalstva. Najmanj neagrar-nega prebivalstva imajo naselja po Dobrovljah (Dobrovlje 92,3 % kmečkega prebivalstva, Čreta 82,6 % in Vologa 71,2 %) pa naselja na manj dostopnem severnem gričevnatem obrobju zahodnega dela Celjske kotline (npr. Zavrh pri Galiciji ima še 78 % kmečkega prebivalstva, Dobrič 73,4 %, Kale 65,9 %, Ponikva 63,6 %, Podkraj 60 %). Preseneča nas še vedno sorazmerno visok delež kmečkega prebivalstva v severozahodnem, oziroma v jugozahodnem predelu Sp. Savinjske doline. Ne le, da imajo številna naselja v tem predelu še nad 60 % agrarnega prebivalstva (npr. Zahomce 84 %, Črni vrh 77 °/o, Limcvee, Miklavž 75 %, Jeronim 74 %, Ločica pri Vranskem 65 %, Loke 64 %, Prapreče 62 % itd.), temveč tudi za obe krajevni skupnosti tega območja je značilen izredno visok odstotek agrarnega prebivalstva. Tudi v vsem naznačenem se dokaj razločno kaže, da je dosedanja deagrarizacija vsa ta območja še zelo malo razrahljala, temveč jih je še najbolj prizadejala s svojimi posrednimi vplivi (izseljevanje). Poleg prej navedenih naselij pa imajo še Zakl (70 %), Poljče (66 %), Zgornje Gorče (62 %, Podlog (52 %), Spodnje in Zgornje Roje (55 oziroma 51 %), Orla vas (54 %), katerih selišča so v rodovitnem in v najbolj obdelanem predelu Spodnje Savinjske doline, presenetljivo visok delež kmečkega prebivalstva. Pri njih moramo računati, da stoje v nekakšnem »zatišju« glavnih prometnic, s katerimi pa je žalska občina sorazmerno dokaj na gosto prepletena. Na drugi strani želimo opozoriti še na nekatera najbolj deagrarizirana naselja v Spodnji Savinjski dolini. Naselja z manj kot 10 % kmečkega prebivalstva so v glavnem stara industrijsko-rudarska središča, oziroma »spalna naselja« rudarjev in industrijskih delavcev, ali pa nekdanja vaška naselja, ki so v novejšem času dobila močnejše neagrarne funkcije. Najmanj kmečkega prebivalstva imajo Zabukovica (2,3%), Žalec (2,6%), Griže in Prebold (4%). Nekoliko višji odstotek agrarnega življa je še v Libojah (6 %), v Kasazah in v Migojnicah (6,7 %), Dobriši vasi (6,8 %), na Bregu pri Polzeli (7 %), v Petrovčah (8,5 %) ter v Dobrteši vasi (9,5 %). V Šempetru, ki postaja močnejši center ne-agrarnih dejavnosti in katere v svoj gravitacijski obseg vključujejo precejšen del osrednjega in zahodnega dela Spodnje Savinjske doline, ima še vedno 18,3 % kmetijskega prebivalstva, tj. celo nekoliko več kot ga ima Vransko (14,5 %), oziroma Šempeter je približno na isti stopnji deagrariziranosti kot nekdanje trško naselje Braslovče (19,5 %). Manj kot eno osmino kmečkega prebivalstva imajo še Dolenja vas, Ruše in Železno. Zelo pomembne so spremembe v številu kmečkega prebivalstva. Kot smo že prej zapisali, se je od leta 1961 do 1970 število agrarnega prebivalstva na področju Spodnje Savinjske doline zmanjšalo za 26,4 % ali za 2.668 ljudi. Največji padec v številu kmetijskega življa je bil na območju žalske (—45 %), gotoveljske (—42,2%), griške (—37,5%), preboldske (—36,8%), libojske (— 33,3 %), letuške (— 30 %), polzelske in trnavske krajevne skupnosti. Najmanj pa se je število agrarnega prebivalstva znižalo na področje andraške (— 9,6%) in vranske krajevne skupnosti (— 12 %). Pregled po naseljih nam pokaže, da se je od leta 1961 do 1970 število agrarnega prebivalstva povečalo kar v 6 vaseh Spodnje Savinjske doline, in sicer v Rakovljah (34,5 %), Praprečah (14 %), Železnem (8 %), za Creto, v Limov-cih ter v Taboru. Pripomniti je treba, da se je v večini od navedenih naselij — razen v Rakovljah (19) in v Praprečah (10) — število kmečkega prebivalstva povečalo samo za 1 osebo. Bolj zanimiv in raznolik je vpogled v padec števila agrarnega prebivalstva po naseljih žalske občine. Število kmečkega prebivalstva se je za več kot polovico zmanjšalo v Žalcu (— 66,8 %), Rušah (— 62,5 %) in v Grižah (— 55 %), v Gornji vasi in v Mali Pirešici (—54 %) ter v Dobrteši vasi (— 51 %). Pri tem moremo omeniti, da vsa navedena naselja že niso več tipično kmečka. Kajti proces razslojevanja prebivalstva v kmečkih naseljih poteka precej bolj počasi, kot pa se je v imenovanih zmanjšalo število kmečkega prebivalstva, in to samo v zadnjem desetletju. To nam še najbolj nazorno in prepričljivo kažejo podatki za tista naselja, ki imajo najvišji delež v kmetijstvu zaposlenega prebivalstva (nad 60 %). Pri večini od njih ugotovimo znižanje števila agrarnega prebivalstva, toda le v mejah od 5, a največ do 20 %, le v izjemnih primerih tudi nekaj več (npr. Poljče —27,8%, Zgornje Gorče —32,8%). Takšno zniževanje, oziroma odmiranje števila in deleža kmetijskega prebivalstva po naših naseljih poteka precej usklajeno z doraščanjem mlajše generacije aktivnega prebivalstva, ki si je povečini že našla kruh in zaslužek izven domače kmetije. Zato moramo v izumiranju starejše generacije prebivalstva po naših naseljih, katera je bila med obema vojnama najpomembnejši nosilec razvoja in usmeritve savinjskega kmetijstva, pa tudi v povojni dobi je še dlje časa dejavno sledila vsem novim spremembam v savinjskem hmeljarstvu, iskati vzroke za tako naglo deagra-rizacijo hmeljarskega predela Savinjske doline. Z zmanjševanjem števila in deleža kmečkega prebivalstva se spreminja zunanja podoba naših naselij, menjavajo se funkcije posameznih objektov v okviru kmečkega doma, spreminja se namembnost kmetijskih površin. Skratka, v procesu deagrarizacije, ki se ji ne more izogniti še tako odmaknjeno naselje, prihaja do temeljite preureditve naših vasi in do sprememb v strukturi njihovega prebivalstva. Vsekakor je s procesom deagrarizacije tesno povezana mehanizacija našega kmetijstva, kajti le z njo je mogoče nadomestiti pomanjkanje delovnih rok pri obdelavi zemlje. 4. Spremembe v zaposlitveni strukturi prebivalstva Osnovno spoznanje, ki ga lahko povemo na osnovi razčlenjenega gradiva o številu zaposlenih po glavnih skupinah dejavnosti je v tem, da je področje žalske občine v obdobju od 1953—61 doživljalo počasnejšo preobrazbo v struk- 3* 35- turi zaposlenih kot pa je ta v poprečju značilna za celotno SR Slovenijo.40 Na našem ozemlju se je število zaposlenih v primarnih dejavnostih41 zmanjšalo za 15 %, v SR Sloveniji za 24%. Število v sekundarnih dejavnostih zaposlenega prebivalstva s področja žalske občine se je v tem času povečalo za 25 %, v SR Sloveniji kar za 52,6%; porast v terciarnih dejavnostih zaposlenih občanov z žalske občine je znašal 6 %, v SR Sloveniji celo 37,4%, medtem ko se je število prebivalstva v Spodnji Savinjski dolini, ki je bilo zaposleno v kvartarnih dejavnostih, povečalo za 76 %, v slovenskem merilu pa le za 47 %.42 Poudariti moramo, da v zadnjem desetletju — 1961—1971 — ni bilo tolikšnega razkoraka med občino Žalec in SR Slovenijo v spremembah števila po glavnih skupinah dejavnosti zaposlenega prebivalstva, kot v prejšnjem osemletnem razdobju. Ob takšnem gibanju sprememb pa nam je povsem razumljivo, da se obstoječe razlike samo ohranjajo, ki so tako značilne v dejavnostni strukturi prebivalstva Spodnje Savinjske doline na eni in SR Slovenije kot celote na drugi strani. Tabela 10. Prebivalstvo žalske občine po panogah dejavnosti od leta 1953 do 1971 1953 1961 1971 Indeks Panoga dejavnosti .. „, „, ,,,, .. n, rasti Število % Število % Število % 1971—61 Rudarstvo in industrija 3.245 22,42 4.268 28,73 5.618 36,56 131,60 Kmetijstvo 7.563 52,27 6.376 42,92 4.377 28,48 68,65 Gozdarstvo 55 0,38 87 0,59 99 0,64 113,79 Gradbeništvo 292 2,02 448 3,01 470 3,06 104,91 Promet 144 1,00 241 1,62 435 2,83 180,50 Trgovina in gostinstvo 582 4,02 533 3,59 839 5,46 157,41 Obrt 1.099 7,60 1.074 7,23 1.348 8,77 125,51 Usluge in komunalna dejavnost 176 1,22 185 1,24 124 0,81 67,03 Kvartarne dejavnosti (skupaj) 546 3,77 960 6,46 1.081 7,04 112,60 Izven dejavnosti in neznano 768 5,30 685 4,61 217 1,35 31,68 Na delu v tujini — — — — 768 5,00 — AKTIVNO PREBIVAL. SKUPAJ 14.470 49,00 14.857 47,69 15.366 45,92 103,43 Osebe z lastnimi doh. 2.083 7,05 2.816 9,04 4.382 13,09 155,61 Vzdrževano prebival. 12.977 43,95 13.479 43,27 13.716 40,99 101,76 PREBIVAL. SKUPAJ 29.550 100,00 31.152 100,00 33.464 100,00 107,42 V zadnjem desetletju se je število v kmetijstvu in v gozdarstvu zaposlenega prebivalstva z območja žalske občine zmanjšalo za 30,3 % (v oklepaju navajam podatke za SRS; —26,8%), vseh drugih dejavnostih pa se je povečalo. Število v sekundarnih dejavnostih zaposlenih občanov z območja žalske občine se je povečalo za 28,4 % (v SRS 29 %), v terciarnih dejavnostih za 45,8 % (SRS 34,7%), v kvartarnih panogah pa za 12,6% (v SRS za 15,7%). Na osnovi teh sprememb tudi spoznamo, da se je v zadnjem desetletju zaposlitvena struktura savinjskega prebivalstva precej menjavala. Na podlagi rezultatov zadnjega popisa prebivalstva spoznavamo, da je 31,1 % aktivnega prebivalstva Spodnje Savinjske doline zaposlenega v kmetijstvu ter v gozdarstvu. Nadalje, 51,7 % jih dela in živi od zaslužka v sekundarnih dejavnostih (leta 1953 le 33,8%, 1961. leta 40,9%), 9,7% je zaposlenih v terciarnih (leta 1953 6,6 %, leta 1961 6,8%) in 7,5% (4% oziroma 6,8% v letu 1961) aktivnega prebivalstva preživljajo kvartarne dejavnosti. Kljub temu, da se je z ukinitvijo zabukovškega rudnika ter z odselitvijo precejšnjega števila rudarjev v bližino drugih premogovnikov, ki pa so izven Spodnje Savinjske doline, se je pri nas število ljudi, ki delajo v rudarstvu in v industriji povečalo v zadnjem desetletju le za nekaj manj kot eno tretjino! Število našega aktivnega prebivalstva se je zmanjšalo samo pri skupini zaposlenih v kmetijstvu (— 31,3 %) ter uslužnostni obrti (— 33 %), povsod drugod je zaznaven očiten napredek. To pomeni, da kmetijstvo kot osnovna dejavnost stalno izgublja na svojem pomenu, kar smo lahko spoznali že ob razčlenjevanju podatkov o kmečkem prebivalstvu, kar smo prikazali v prejšnjem poglavju. Razveseljivo je spoznanje, da se je v preteklem desetletju število našega prebivalstva, ki je zaposleno v terciarnih dejavnostih, povečalo nad republiškim poprečkom. Ob tem pa moramo povedati, da delež tega aktivnega prebivalstva v okviru celotne zaposlitvene oziroma dejavnostne strukture na savinjskem področju še vedno vidno zaostaja za SR Slovenijo. Tako močan porast zapo-slencev v terciarnih panogah dejavnosti na področju občine Žalec gre predvsem na račun močnega povečanja zaposlencev v prometu ter trgovini z gostinstvom, medtem ko se je število zaposlenih v uslužnostnih obrtnih dejavnostih ter v komunalnih dejavnostih zmanjšalo skoraj za eno tretjino. Čeprav je delež savinjskega prebivalstva, zaposlenega v kvartarnih dejavnostih pod slovenskim nivojem, pa v takem stanju ne smemo videvati naše nerazvitosti in zaostalosti! Kajti težko bi bilo kompleks kvartarnih dejavnosti razviti na nivoju občine ter jih ohranjati le za to področje. Vse ah vsaj večina kvartarnih dejavnosti je namreč takšnega značaja (npr. bolnišnice, kompleks srednjih ali višjih šol, gledališče, specializirani uradi itd.), da more služiti svojemu širokemu zaledju. Ker pa je pretežni del Spodnje Savinjske doline nekakšno urbanizirano ali vsaj močno deagrarizirano zaledje mesta Celja, so mnoge kvartarne dejavnosti tega mesta tudi neposredno namenjene savinjskemu prebivalstvu. Prav tako smemo v razvitosti kvartarnih dejavnosti na žalskem področju, katere na novo nastajajo, ali pa se le stare razraščajo in krepijo, iskati vzroke in posledice v višjem splošnem in še posebej v družbenem standardu. Preseneča nas izredno visok delež oseb. ki so izven dejavnosti, a imajo lastne dohodke (upokojenci, invalidi, socialni podpiranci, rentniki idr.). Samo v zadnjem desetletju se je njihovo število povečalo za 55,6%!, od leta 1953 do 1971 pa celo za 110%. Porastel je tudi njihov delež v sklopu celotnega prebivalstva od 7,1 na 13,1 %. Prav tako se je tudi spreminjal oziroma zmanjševal delež vzdrževanega prebivalstva: leta 1953 je znašal 43,95%, v letu 1971 pa že samo 41%. Čeprav se je v zadnjih desetih letih (1961—71) število prebivalstva v žalski občini povečalo za 7,42 %, pa ugotovimo, da je v istem razdobju znašal prirastek vzdrževanega prebivalstva samo 1,76 % (od 1948. leta 5,85%). V teh spremembah so prepričljivo začrtane težnje, da se tudi v okviru neagrarnih gospodinjstev (družin) zmanjšuje delež vzdrževanega, tj. nezaposlenega prebivalstva. Kljub takim spremembam je med kmečkim prebivalstvom Spodnje Savinjske doline še vedno 57,8% aktivnega, pri vsem drugem le 42,3 %! Med kmečkim aktivnim prebivalstvom odpade na ženske dobra polovica (50,6 %), pri vsem drugem aktivnem prebivalstvu na našem področju pa znaša delež zaposlenih žensk samo 40,5 %! V takem stanju, kakršno je zabeležil zadnji popis prebivalstva, je dovolj prepričljivo nakazan prehod moškega prebivalstva od kmečke zaposlitve v druge poklice. S tem pa breme skrbi za delo na kmetiji in njen obstoj preide na ramena kmečkih žena. Sicer pa moramo poudariti, da ta pojav ni nikakršna savinjska ali slovenska posebnost, temveč je karakterističen za vsa hitro se razvijajoča gospodarstva bodisi pri nas doma bodisi kjer koli drugje po svetu. Prejšnja ugotovitev je za nas pomembna tudi zato, ker vidimo, da tudi visoko komercializirano (ali celo »-industrializirano«) kmetijstvo v hmeljarskem predelu Savinjske doline ni več sposobno obdržati na zemlji večjega števila aktivnega moškega prebivalstva. Tudi z naših najbolj trdnih kmetij odhaja vedno več moškega prebivalstva, ki si išče zaposlitev v industriji ter v drugih neagrarnih dejavnostih. Zadnji popis prebivalstva je posvetil posebno pozornost delavcem, ki so se (začasno) zaposlili na tujem. V tem prikazu se ne bomo spuščali v problematiko zdomcev, saj smo nanjo deloma že opozorili,43 temveč bomo pojav zdom-stva v tem spisu le registrirali, pa čeprav bi zaslužil, da bi mu že tudi sedaj namenili temeljitejši vpogled v njegovo problematiko. V začetku leta 1971 je bilo iz Spodnje Savinjske doline na delu v tujini 856 ali 816 oseb,44 med njimi je bilo 60,6 % moških. Tako je prišlo tedaj v poprečju kar 25,6 zdomcev na 1.000 prebivalcev. Z drugimi besedami to pomeni, da je bilo v letu 1971 iz občine Žalec zaposlenih v tujini najmanj 3,6 % njenega aktivnega prebivalstva. Primerjava med številom prebivalstva in številom zdomcev nam pokaže, da je imela libojska krajevna skupnost sorazmerno največ zdomcev (55,6 na 1.000 prebivalcev); precej manj, a še vedno nad občinskim povprečjem izstopajo: Galicija (34,5 oseb na 1.000 prebivalcev), Letuš (32,9), Petrovče (32,7), Gotovlje in Vransko (po 31 zdomcev na 1.000 prebivalcev). Najmanj pa jih je bilo z območja trnavske (8,1) in andraške (10,1), kakor tudi iz krajevne skupnosti Ponikva in Sešče (15 ljudi na 1.000 prebivalcev). Največ zdomcev iz Spodnje Savinjske doline je bilo na delu v ZR Nemčiji (534 ali 65,4 %), precej manj pa jih je bilo v Švici (69 oseb) in v Avstriji (60). Poleg tega je omembe vredno število naših zdomcev še v Kanadi (47 ljudi) ter v oddaljeni Avstraliji (32 oseb), pri katerih pa smemo le v izjemno redkih primerih računati, da se bodo še vrnili v domovino. Preseneča nas, da je več kot polovica (56,8 %) zdomcev iz Spodnje Savinjske doline bila že pred odhodom v tujino zaposlena v industriji ter v rudarstvu. V kmetijstvu jih je delalo le 11,4 % (93), v obrtnih dejavnostih pa 56 oseb. Med našimi delavci, ki so zaposleni v tujini, jih ima dobra tretjina (36,5 %) poklicno izobrazbo, 6,4 % pa srednjo ali višjo oziroma visokošolsko izobrazbo. Nadalje je med zdomci iz žalske občine kar 32 % takih, ki nimajo zaključene osnovnošolske obveznosti, a poleg njih je še 183 delavcev s popolno osnovnošolsko izobrazbo. Tudi med zdomci velja pravilo, da na delo v tujino odhajajo mlajši ljudje. Zato nas ne preseneča podatek, da je med našimi zdomci le 37 ljudi starejših nad 50 let, medtem ko 47 zdomcev iz žalske občine še ni dopolnilo 20 let starosti. Med savinjskimi zdomci jih je 48 % v starosti od 20—29 let, 29,4 % jih je v starostni dobi od 30 do 39 let in 12,4 % zdomcev je starih med 40. in 49. letom. V teh podatkih se navsezadnje kažejo tudi želje in potrebe mladih ljudi po naglem zaslužku, ki jim bo omogočil hitro in enakopravno vključitev v življenje domačega okolja. Res je, da se je bil prenekateri zdomec prisiljen vključiti v izseljenski tok delovne sile, ki je usmerjen v tujino tudi zato, ker doma ni našel ustrezne zaposlitve, še manj pa mu je ustrezal zaslužek. Vsekakor se je potrebno zavedati, da je s stagnacijo števila doma zaposlenega prebivalstva (v družbenem sektorju) v prvem poreformnem obdobju, pa z možnostmi zaposlovanja v tujini nastopilo novo obdobje v razslojevanju in v diferenciaciji delovne sile. Potemtakem moremo vzroke za naglo deagrarizacijo, ki je zajela Jugoslavijo v najnovejšem času, iskati tudi zunaj naših državnih meja.45 Ne smemo namreč prezreti, da je delež zdomcev pri preoblikovanju zunanje podobe naše pokrajine nad vsemi pričakovanji. Zato bo potrebno pri analizi naših vasi in drugih naselij v bodoče posvetiti poznavanju vloge zdomcev večjo skrb. 5. Starostna struktura prebivalstva žalske občine Zaradi boljše preglednosti starostne strukture prebivalstva na področju Spodnje Savinjske doline smo za naš prikaz izbrali pet najbolj karakterističnih starostnih skupin (kontingentov) prebivalstva, in sicer: a) mlado prebivalstvo (do 19 let), tj. mladinski kontingent prebivalstva, v katerem je zajeta vsa perspektivna, oziroma rezervna delovna sila; b) skupina mlade delovne sile (20 do 34 let) in c) skupina zrele delovne sile (35 do 49 let), vključujeta najaktivnejši del prebivalstva, s katerim moremo v proizvodnji dejansko razpolagati, posebno še, če k temu prištejemo delež (%) žensk, ki še niso zaposlene; č) skupina starejše delovne sile (50 do 59 let), pri kateri delovna storilnost že počasi, a nenehno upada, in d) skupina starejšega prebivalstva (60 let in več).46 Ta skupina prebivalstva je v normalnih pogojih tudi najšibkeje zastopana. Tabela 11. Starostna struktura prebivalstva občine Žalec in SR Slovenije v letih 1961 in 19714« Občina Žalec SR Slovenija Starostna skupina 1961 1971 1961 1971 Število Delež (%) Število Delež (%) Delež (%) Delež (%) 0 do 19 let 10.884 34,94 11.023 32,94 35,07 32.94 20 do 34 let 7.438 23,88 7.548 22,55 24,09 22,67 35 do 49 let 5.145 16,51 6.879 20,56 16,80 20,75 50 do 59 let 3.688 11,84 2.872 8,58 11,66 8,59 60 let in več 3.979 12,77 5.083 15,19 12,32 14,83 Neznano 18 0,06 59 0,18 0,06 0,22 Skupaj 31.152 100,00 33.464 100,00 100,00 100,00 Ugotavljamo, da delež (%) starejšega prebivalstva narašča, čimbolj se oddaljujemo od urbanskih središč in industrijskih naselij proti obrobju Celjske kotline. Po stanju iz leta 1961 spoznamo, da je najvišji delež starejšega prebivalstva v hribovskih ali v drugih odročnejših naseljih (npr. Dobrovlje, Miklavž, Črni vrh, Dobrič itd.).47 Razčlenitev starostne strukture prebivalstva občine Žalec nam pokaže, da v tem pogledu med njenim prebivalstvom in SR Slovenijo ni bilo znatnejših razlik v začetku leta 1971. Med njima se omembe vredna razlika pokaže v skupini zrele delovne sile, katera je na območju Spodnje Savinjske doline slabše zastopana kakor je njena udeležba v strukturi prebivalstva SR Slovenije. Enako je na obravnavanem predelu nekoliko več starejšega prebivalstva kot pa v celotni Sloveniji. Morda smemo vzroke za obstoječo starostno sestavo prebivalstva Spodnje Savinjske doline iskati v nadpoprečnem izseljevanju, v katero so bile že v preteklosti najmočneje vključene generacije, ki danes sestavljajo prebivalstvo prej naznačenin starostnih skupin. Pregled in primerjava sprememb v starostni sestavi prebivalstva Spodnje Savinjske doline od leta 1961 do 1971 nam prepričljivo pokaže na to, da je tudi naše prebivalstvo zajel proces staranja. Ako je bilo leta 1961 na območju žalske občine še 58,82% prebivalstva mlajšega od 35 let, pa ga je bilo v letu 1971 le še 55,49 %. Pri predzadnjem popisu je bilo pri nas starejših ljudi (60 let ali več) 12,77 %, v začetku leta 1971 pa že 15,19 %. Vzrokov za sedanje stanje ne smemo iskati samo v izseljevanju mladega prebivalstva, temveč tudi v zmanjšani nataliteti, v podaljšani življenjski dobi naših ljudi. To pa se lahko kaže tudi v zmanjšani umrljivosti, oziroma v povečani poprečni starosti umrlega prebivalstva. Tabela 13. Spolna in starostna struktura prebivalstva občine Žalec v letu 1971 Starostna skupina Število Delež C/o) Delež žensk v sta-Zenske rostni skupini (%) Število Delež (%) Občina Slovenija Žalec SR 0 do 19 let 5.608 35,02 5.415 31,03 49,12 48,78 20 do 34 let 3.911 24.42 3.637 20.85 48,18 48,03 35 do 49 let 3.214 20,07 3.665 21,01 53,28 52,76 50 do 59 let 1.210 7,56 1.662 9,52 57,87 56,21 60 let in več 2.047 12,78 3.036 17,40 59,73 59,04 Neznano 25 0.15 34 0,19 57,63 52,20 Skupaj 16.015 100,00 17.449 100,00 52,14 51,60 Družbeno-gospodarske spremembe, kakor tudi posledice vojnih let, se neposredno odražajo v starostni sestavi ženskega in moškega prebivalstva. V vsem povojnem obdobju so ženske v številčnem pogledu prevladovale nad moškimi. Tudi zadnji popis prebivalstva nam je pokazal, da 52,1 % prebivalstva Spodnje Savinjske doline sestavljajo ženske, 47,9% pa ga odpade na moške. Nekoliko večja prevlada žensk je bila v letu 1961, ko so bile v celotnem prebivalstvu žalske občine zastopane z 52,9 %. Na osnovi tega ugotovimo, da je bila v zadnjem desetletju rast števila moškega prebivalstva na savinjskem predelu Slovenije intenzivnejša (9,07 %) kakor pa ženskega (5,95 %). Zanimiv vpogled v starostno sestavo med obenia spoloma nam prikazuje tabela 12. Karakteristično je namreč, da pri prebivalstvu do 34. leta starosti prevladujejo moški, medtem ko je v vseh starejših kategorijah že znatna prevlada žensk nad moškim prebivalstvom. Ta pride še posebej do veljave pri ljudeh, ki so stari nad 50 let. Tudi vpogled v spolno in starostno sestavo prebivalstva žalske občine na eni strani in SR Slovenijo na drugi nam ne pokaže bistvenih razločkov med njima. Ce so med njima manjše razlike, so te prav gotovo izraz specifičnih družbenih in gospodarskih ter demografskih struktur, ki so tako značilne za posamezne predele SR Slovenije. Spričo dejstva, da še nimamo na razpolago vseh najnovejših podatkov o prebivalstvu po naseljih za leto 1971, smo se odločili, da bomo z deset let starejšim gradivom poskušali osvetliti razliko v starostni sestavi prebivalstva med urbaniziranimi in kmetijskimi naselji žalske občine. Tedaj (1961. leta) je bila starostna sestava prebivalstva v naših urbaniziranih naseljih naslednja: mladega prebivalstva so imela 34,2 % (v oklepaju navajam podatke za kmetijska naselja, 35%); na mlado delovno silo je odpadlo 23,9 % (prav toliko tudi v drugih naseljih), na skupino zrele delovne sile 18,7% (16,5%), na starejšo delovno silo 11,4 % (12 %), medtem ko je bilo nad 60 let starega prebivalstva 11,8 % (13,2 %).49 Z izjemo mladega prebivalstva, ki so ga imela kmetijska naselja več kot urbanizirana, in skupine mlade delovne sile, pri deležu katerih sploh ni bilo razlike med osnovnima tipoma naših naselij, pa se kaže pri zadnjih skupinah izredno neugodna starostna sestava vaškega prebivalstva. Zategadelj nas ne sme presenetiti visoka umrljivost v kmetijskih področjih in zmanjšana storilnost, ki je danes tako značilna za prebivalstvo na našem podeželju. Zato moramo tudi v starostni sestavi podeželskega prebivalstva iskati prenekateri vzrok naglega prodpadanja naše kulturne pokrajine. IV. SKLEPNE MISLI Pregled rasti števila prebivalstva in sprememb v nekaterih socialno-gospo-darskih in demografskih sestavinah prebivalstva na področju občine Žalec nam je nazorno nakazal razlike, ki obstajajo, se zmanjšujejo ali celo povečujejo med posameznimi predeli Spodnje Savinjske doline. Obstoječe razlike med našimi krajevnimi skupnostmi so pogojene v moči njihove gospodarske osnove kakor tudi v razvejanosti nekmetijskih dejavnosti, ki postajajo čedalje bolj privlačne za večino mladih ljudi iz savinjskih kmetij. Zdi se mi, da moramo prav v današnjem opuščanju kmetij in življenja na njih iskati gibala, ki bodo naši kmetijski, oziroma kulturni pokrajini vtisnila podobo za prihodnja desetletja. Prav gotovo je res, da ni mogoče in gospodarno bi bilo tudi popolnoma zgrešeno, če bi s kakršnimi koli »umetnimi« sredstvi ali z »nasilnimi« posegi hoteli obdržati pri življenju vse kmetije po obrobju in hribovskem zaledju Spodnje Savinjske doline, kakor tudi ni mogoče za dlje časa zadrževati kmečkega življenja in oblik gospodarjenja na zemlji ne na včerajšnji in ne na današnji stopnji razvitosti. Ob tem pa se nam kar upravičeno postavlja vprašanje, kaj bomo storili z opuščenimi kmetijami in opuščenim zemljiščem v odročnih in v zatišnih predelih. Ali je morda res najbolj pametno pustiti ta območja anarhičnemu propadanju? Ali jih ne bi mcrda kazalo ohranjati in razvijati za potrebe človekove aktivne rekreacije, ne toliko za danes, kot za potrebe jutrišnjega dne? Ob razčlenjevanju najrazličnejšega gradiva smo spoznali, da je tudi na območju žalske občine vedno več naselij, ki se jim zmanjšuje število ljudi. V tem sodobnem procesu, ki je tako značilen za pokrajine nagle industrializacije, se kaže postopno izumiranje naselij. To se zelo prepričljivo kaže v sorazmerno visokem deležu starejših (ostarelih) ljudi, v hitrem spreminjanju obdelovalnih površin, ko delež njiv upada na račun povečevanja travnih površin, nadalje se kaže v razpadanju ali vsaj v neobnavljanju kmečkih domov, v katerem je hiša deležna še največ človekove skrbi. Ob velikem pomanjkanju stanovanj v urbaniziranih in industrializiranih naseljih se nam postavlja tudi preprosto vprašanje: zakaj ni mogoče vsaj nekatera kmečka naselja, ki pešajo na nekdanji gospodarski moči in veljavi, polagoma spreminjati v nekakšna »spalna naselja« vseh večjih industrijskih krajev? Vsekakor bi sodobno prometno ožilje to dopuščalo in celo pospeševalo bi takšen razvoj. Ali pa je morda med našim prebivalstvom še vedno prisotna elementarna želja po preselitvi v industrijski kraj ali vsaj v njegovo neposredno zaledje? Vsi ti pojavi so izraz nekakšne »otroške dobe« industrializacije. Toda že na srednji stopnji industrializacije, ko se pojavi »industrijska družba« za razliko do prejšnje z agrarno strukturo prebivalstva, se že pojavi obratni selitveni tok prebivalstva. Ljudje v vedno večjem številu zapuščajo dotlejšnja bivališča v mestnih središčih in se naseljujejo tudi na oddaljenejša področja, kjer so pogoji za življenje ugodnejši kot v mestih ali v industrijskih krajih. Pripomniti je treba, da je bila v tem našem pregledu osnovna skrb namenjena poznavanju prebivalstvenega stanja po območjih obstoječih krajevnih skupnosti. Tega smo se držali tudi v prikazu podatkov v preglednicah. Razločno so se nam pokazale razlike med posameznimi območji žalske občine. S tem pa ne zanikujemo kontrastov, ki se kažejo na območjih posameznih krajevnih skupnosti, to je v razlikah med naselji. Tudi nanje smo skušali opozoriti, seveda v kolikor nam je to dopuščalo osnovno statistično gradivo. Vsekakor nam bo obdelava prebivalstva po naseljih prinesla novo diferenciacijo v okviru Spodnje Savinjske doline, katera je prav gotovo tudi odraz prevrednotenja tega prostora. Sele s takšnim prikazom bomo mogli osvetliti, kateri razlogi so vplivali na združevanje naselij v posamezne krajevne skupnosti. Ali so območja naših najnižjih samoupravnih teritorialnih enot tudi najbolj ustrezna, to nam bo moglo pokazati šele življenje in vpogled v sestavo in razvoj njihove družbenogospodarske razvitosti. LITERATURA, VIRI IN OPOMBE 1 ILESlC S.: Osnovne geografske poteze Savinjske Slovenije. Geografski obzornik, XI, št. 2, str. 25—27, Ljubljana 1964. 2 ILESlC S.: Preostanki preteklosti v pokrajini kot element resničnega geografskega okolja. Geografski vestnik, XXXVI, str. 3—12, Ljubljana 1965. 3 ILESlC S.: O pojmu resničnega »geografskega okolja«. Geografski obzornik, IX, št. 3—4, str. 23—25, Ljubljana 1962. 4 KLEMENCIC V.: Geografsko opredeljivanje i problemi socialno ugroženih područja na primeru Slovenije. Zbornik na jugoslovenskiot simpozium za problemite na selskite naselbi i zemljodelskoto proizvodstvo, str. 33—40, Skopje 1972; gl. str. 34—35. 5 TOTH S.: V referatu »Sistemske rešitve za razvoj manj razvitih področij v SR Sloveniji-« — Murska Sobota 1969 — postavlja žalsko občino na 39 mesto v Sloveniji, medtem ko je v prispevku podpisanega Sp. Savinjska dolina na 30. mestu v SRS. Podrobnosti glejte v prispevku: »Razvitost celjskega področja v SR Sloveniji«. Celjski zbornik 1969—70, Celje 1970, str. 39. 6 Statistični podatki o občinah SR Slovenije 1964. Zvezek XI, Ljubljana 1966. — Statistični podatki po občinah SR Slovenije 1972. Zvezek II., Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1972. 7 Gostoto zaposlenih smo izrazili s številom zaposlenih (v družbenem sektorju) na 1.000 prebivalcev. 8 V skupino primarnih dejavnosti sta uvrščena kmetijstvo in gozdarstvo, med sekundarne dejavnosti prištevamo: rudarstvo, industrijo, gradbeništvo in proizvodno obrt, medtem ko so vse druge veje gospodarskih in družbenih dejavnosti uvrščene v skupino terciarnih in kvartarnih dejavnosti. 9 Krajevne skupnosti v občini Žalec: ANDRAŽ (Andraž, Dobrič), BRASLOVČE (Braslovče, Dobrovlje, Glinje, Kamenče, M. Braslovče, Parižlje, Podvrh, Poljče, Pre-serje, Rakovlje, Sp. Gorče, Topovlje in Zg. Gorče), GALICIJA (Galicija, Hramše, Per-novo, Vel. Pirešica, Zavrh in Železno), GOMILSKO (Gomilsko, Grajska vas, Smatevž in Zakl), GOTOVLJE (Gotovlje), GRIZE (Griže, Migojnice. Pongrac in Zabukovica), LETUS (Letuš in Podgorje), LIBOJE (Brnica, Kasaze, Liboje), PETROVCE (Arja vas, Dobriša vas, Drešinja vas, Leveč, Mala Pirešica, Petrovče, Ruše, Zaloška gorica), POLZELA (Breg, Ločica ob Savinji, Orova vas, Podvin, Polzela in Založe), PONIKVA (Podkraj, Ponikva in Studence), PREBOLD (Dolenja vas Gornja vas, Kaplja vas, Lat-kova vas, Marija Reka in Prebold), SESCE (Matke in Sešče), ŠEMPETER (Dobrteša vas, Kale, Podlog, Sp. Grušovlje, Sp. Roje, Šempeter, Zalog, Zg. Grušovlje in Zg. Roje), TABOR (Črni vrh, Kapla, Loke, Miklavž, Ojstriška vas, Pondor in Tabor), TRNAVA (Orla vas, Sentrupert in Trnava), VINSKA GORA (Crnova, Janškovo Selo, Lipje, Lo-patnik, Pirešica, Prelska in Vinska gora), VRANSKO (Brode, Ceplje, Creta, Jeronim, Limovce, Ločica pri Vranskem, Prapreče, Prekopa, Selo, Stopnik, Tešova, Vologa, Vransko, Zahomce, Zajasovnik, Zaplanina) in ŽALEC (Ložnica, Vrbje in Žalec) 10 Podatki o številu rojstev in smrti so prevzeti iz rokopisnega gradiva Zavoda SR Slovenije za statistiko, Ljubljana. — Prim. še: NATEK M.: »Uticaj deagrarizacije na prirodno i migracijsko kretanje stanovništva v SR Sloveniji u periodu od 1961 do 1971. godine«. ZBORNIK na jugoslovenskiot simpozium na problemite na selskite naselbi i zemljodelskoto proizvodstvo, str. 61—75, Skopje 1972. 11 Spričo specifičnih funkcij Dobriše vasi, Polzele, Pernovega in Smatevža smo zaradi lažje in objektivnejše primerjave omenjena naselja izločili iz ustreznih krajevnih skupnosti. Po tem odštetju dobijo takole biološko rast števila prebivalstva v desetletju od 1961—70: Krajevna skupnost rojstev Število smrti naravni prirastek rojstva Na 1.000 prebivalcev umrljivost ™k Galicija 203 97 106 18,6 8,8 9,6 Gomilsko 133 117 16 18,5 16,3 2,2 (!) Petrovče 304 221 83 15,5 11,3 4,2 Polzela 325 167 158 16,6 8.5 8,1 12 NATEK M., 1972, gl. str. 64—66. 15 Statistični letopis SR Slovenije 1972, Ljubljana 1972; gl. str. 54—55. 14 Dom oskrbovancev v Smatevžu se je združil s sorodnim domom na Polzeli, kamor so bili tudi preseljeni vsi oskrbovanci. Drugi dom oskrbovancev je v nekdanjem graščinskem poslopju Grmovje, v naselju Pernovo, tretji dom pa v nekdanjem zdraviliškem poslopju v Novem Celju, ki je v okviru Dobriše vasi. 15 LAH A. — VRISER I.: Sodobni svet. Družbena geografija, I. del — Svetovno prebivalstvo, Maribor 1969; gl. str. 81. 16 Za metodološko pojasnilo moramo zapisati naslednje: Migracijski saldo — njegovo absolutno, oziroma relativno vrednost — smo izračunali na osnovi podatkov o številu prebivalstva leta 1961 in 1971 (podatki se nanašajo na dan 31. marca) in na osnovi vrednosti naravnega prirastka za obdobje 1961—1970. V našem delu smo se zadovoljili s to približno vrednostjo naravnega in migracijskega salda. Kajti za natančen izračun naravnega prirastka bi morali za leto 1961 upoštevati samo razdobje od aprila ao konca decembra, dobljeni vrednosti pa bi bilo treba dodati še naravni prirastek za prvo čertino 1971. leta. Menim pa, da v celotnem izračunu nismo mnogo pogrešili, ko smo vzeli podatke za celo leto 1961, namesto tega pa v našem izračunu nismo upoštevali prvega četrletja 1971. Pri tem velja pripomniti, da je značilna vsesplošna težnja padanja naravnega prirastka, kar navsezadnje lahko pomeni, da smo v našem primeru največ za 17 oseb previšali dejansko vrednost prirodnega prirastka. To pa z drugimi besedami pomeni, da se je na območju žalske občine v obravnavanem desetletju priselilo 17 ljudi več kot pa izkazuje naš račun. 17 Ako odštejemo naselja: Dobriša vas, Pernovo, Polzela in Smatevž, dobimo precej spremenjeno sliko o migracijski bilanci: Krajevna skupnost Prirastek prebivalcev v letih 1961—71 na 1.000 stevil° prebivalcev Naravni od 1961 število prirastek do 1970 na 1.000 prebivalcev Selitvena 1931— število bilanca 1971 na 1.000 prebivalcev Galicija 30 2,72 106 9,6 — 76 — 6,88 Gomilsko 13 1,81 16 2,2 — 3 — 0,42 Petrovče 50 2,55 83 4,2 — 33 — 1,68 Polzela 46 2,73 158 8,1 — 112 — 6,65 18 MELIK A.: Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Ljubljana 1957. Prim. podobo 204 na str. 503. 19 KLEMENCIC V.: 1972, o. c., str. 36—37. 20 Vitalno področje Sp. Savinjske doline vključuje naselja: Arja vas, Dobrteša vas, Dolenja vas, Drešinja vas, Galicija, Gomilsko, Janškovo Selo, Kasaze, Letuš, Lip-je, Migojnice, Parižlje, Petrovče, Prebold, Prekopa, Prelska, Rakovlje, Ruše, Šempeter, Tabor, Trnava, Vinska gora, Vransko, Zajasovnik, Zakl, Zg. Grušovlje in Žalec. 21 To področje sestavlja skupina 8 naselij, in sicer: Crnova, Dobriša vas, Pernovo, Polzela, Prapreče, Sp. Roje, Sentrupert in Smatevž. 22 To je skupina 9 naselij: Grajska vas, Kale, Ločica pri Vranskem, Pirešica, Podgorje pri Letušu, Podvin, Sp. Gorče in Zavrh nad Galicijo ter Leveč. 23 To je najobsežnejša skupina naselij, ki jo tvori vseh ostalih 61 naselij, ki jih nismo navedli pri opombah pod št. 20, 21 in 22. 24 Statistični letopis SR Slovenije 1970. Ljubljana 1970, gl. str. 56—57. — Ustrezni podatki za naselja občine Žalec so prevzeti iz rokopisnega gradiva demografskega oddelka Zavoda SR Slovenije za statistiko, Ljubljana. 25 Podatki o številu prebivalstva so prevzeti iz naslednjih publikacij: a) Krajevni leksikon Ljudske republike Slovenije. Ljubljana 1954. b) Popis stanovništva 1953. Knjiga XIV. Osnovni podaci o stanovništvu. Beograd 1958. c) Popis stanovništva 1961. Knjiga XIV — Aktivnost i delatnost. Beograd 1965. č) Statistično gradivo št. 2/71. Prvi podatki popisa prebivalstva in stanovanj 31. III. 1971. Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1971. 26 Od leta 1961 do 1971 se je število ljudi povečalo v naslednjih naseljih občine Žalec: Andraž, Arja vas, Braslovče, Breg, Greta, Crnova, Dobriša vas. Dobrteša vas, Dolenja vas, Drešinja vas, Galicija, Glinje, Gomilsko, Janškovo Selo, Kasaze, Latkova vas, Liboje, Limovce, Lipje, Ločica ob Savinji, Migojnice, Orova vas, Parižlje, Petrovče, Podlog, Polzela, Prapreče, Prebold, Prekopa, Prelska, Preserje, Rakovlje, Ruše, Sp. Roje, Studence, Šempeter, Sentrupert, Smatevž, Tabor, Topovlje, Trnava, Vel. Pirešica, Vinska gora, Vransko, Zajasovnik, Zakl, Zg. Grušovlje, Žalec in Železno. 27 Število prebivalstva se med zadnjima popisoma ni spremenilo v Čepljah, Ka-menčah, Limovcih ter na Tešovi. 28 Naselja, ki niso navedena v opombi 26 in 27, smo uvrstili v skupino depopu-lacijskih naselij. 29 LAH A. — VRISER I.: o. c., str. 57—63. 30 ILESIC S.: Agrarna prenaseljenost Slovenije. Tehnika in gospodarstvo, VI, str. 60—70, Ljubljana 1940. Gl. str. 65. — Poljedelska gostota prikazuje razmerje kmetijskega prebivalstva do poljedelske zemlje (njive, vrtovi, vinogradi in sadovnjaki). Prim. ILESIC S., o. c. (1940), str. 63. 31 MELIK A.: o. c., str. 459. 32 Podatke o gospodinjstvih smo prevzeli iz: Popis stanovništva 1961. Knjiga X. — Stanovništvo i domačinstva u 1948., 1953. i 1961. godini. Beograd 1965. Statistično gradivo št. 2/71. Prvi podatki popisa prebivalstva in stanovanj 31. III. 1971. Ljubljana 1971. 33 KLEMENČIČ V.: Problemi mešane strukture gospodinjstev in kmečkih gospodarstev v Sloveniji, Geografski vestnik, XL, str. 19—52, Ljubljana 1968. 34 Popis stanovništva 1961. Knjiga IX. Domačinstva i stanovništvo prema karakteristiki domačinstava. Beograd 1966. — Statistički bilten 738. Zvezni zavod za statistiko. Beograd 1972. 35 Gospodinjstva, katerih vsi za delo sposobni člani so bili zaposleni v kmetijstvu, so uvrščena v skupino »kmečkih gospodinjstev«. Ako so vsi aktivni člani gospodinjstva zaposleni v neagrarnih dejavnostih, takšna gospodinjstva so vključena v skupino »nekmečkih gospodinjstev«. Gospodinjstva, katerih dohodek njenih aktivnih članov je dotekal iz kmetijstva kakor tudi iz zaposlitve v neagrarnih dejavnostih, sestavljajo skupino »mešanih gospodinjstev«. Gl. Popis stanovništva 1961. Knjiga IX, str. XVIII do XIX. 88 KLEMENČIČ V.: o. c. (1968). 37 Pregled registra stalnega prebivalstva nam poleg tekočih sprememb v številu prebivalstva in gospodinjstev postreže še s podatki o številu kmečkega prebivalstva. Vsako leto se podatki nanašajo na stanje 31. marca. Rokopisno gradivo po naseljih, matičnih, oziroma krajevnih uradih ter po občinah hrani Zavod SRS za statistiko, Ljubljana. 38 NATEK M.: Nekaj demogeografskih pojavov v žalski občini. Celjski zbornik 1963, str. 45—78, Celje 1963. Gl. str. 55—64. 39 Glejte prilogo k STATISTIČKEMU BILTENU 738. Beograd 1972. 40 Gl. opombo 8! Terciarne dejavnosti vključujejo zaposlene v prometu, trgovini, gostinstvu, osebnih uslugah in komunalnih dejavnostih. V skupino kvartarnih dejavnosti prištevamo: kulturo, prosveto, znanost, državno upravo, zdravstvo, socialno skrbstvo, bančništvo in zavarovanje. 41 O podatkih za zaposlitveno strukturo prebivalstva glej opombo 25 b in 25 c, poleg tega še: Aneks iz: Statistički bilten 738 — Osnovne strukture stanovništva i domačinstava po opštinama. Beograd 1972. 42 Prim. še: NATEK M.: Prebivalstvo v »Urbanističnem programu občine Žalec«. Stanovanjsko gospodarstvo Žalec, 1970. 43 NATEK M.: Zaposlovanje delavcev s celjskega področja v tujini. Celjski zbornik 1971—72, str. 145—180, Celje 1972. 44 Čeprav z zadnjim popisom prebivalstva zaradi najrazličnejših razlogov niso bili zajeti vsi naši delavci na tujem, pa so nam tudi ti okrnjeni podatki prav dobrodošli. — Prikazana razlika v številu zdomcev je nastala zaradi uporabe različnih virov: nižji podatek je naveden v publikaciji: Lica na privremenom radu u inostranstvu (prema popisu stanovništva i stanova 1971). Statistički bilten 679, Beograd 1971, medtem ko smo višje število prevzeli iz: Informacijski bilten, št. 8, ki ga je izdala pri Zavodu SRS za statistiko Komisija za popis prebivalstva v letu 1971, ter iz že prej večkrat citirane publikacije: Statistično gradivo, št. 2/71... 45 BAUCIČ I.: Vanjske migracije radne snage u procesu deagrarizacije Jugoslavije. ZBORNIK na jugoslovenskiot simpozium za problemite na selskite naselbi i zemljodelskoto proizvodstvo. Skopje 1972, str. 77—86. 46 Starostna klasifikacija prebivalstva je prevzeta po razpravi: VOGELNIK D.: Razvoj prebivalstva Slovenije zadnjih dvesto let z jugoslovanske in evropske perspektive. Ekonomski zbornik, VII, str. 213—348, Ljubljana 1965. Prim. str. 69. 47 NATEK M.: Prebivalstvo v Urbanističnem programu ... 43 Podatki o starostni strukturi prebivalstva so iz publikacij: a) Popis stanovništva 1961. Knjiga XI — Pol i starost. Beograd 1965. b) Priloga k Statističnemu biltenu 738... 49 Urbanistični program občine Žalec. Glejte poglavje: Prebivalstvo. Janko Orožen, profesor RAZVOJNA POT LJUDSKE OBLASTI IN SAMOUPRAVE V OBČINI ŽALEC Ljudsko samoupravo, ki je temeljila na sorodstvenih odnosih, je tuji fevdalizem pred več ko tisoč leti uničil. Tuji zemljiški gospod je krojil pravo našemu ljudstvu. Zupana, ki je bil nosilec nekdanje svobode, je spremenil v svojega zastopnika med ljudstvom, ki mu je vladal, nazadnje mu je pa vzel tudi staro ime. Edino tržani in meščani, ki so se bavili z obrtjo in trgovino, so si sčasoma pridobili nekaj samoupravnih pravic. Na prelomu med srednjim in novim vekom se je začela pripravljati sprememba. Kmečki upori so skupaj z drugimi pojavi po svobodi težečega človeka prvi znanilci bodočih in drugačnih časov. Vendar so minula stoletja, preden so se okovi razbili, a še potem so jih često obnavljali. Rihtarji, ki se javljajo izza časa Marije Terezije, so bili od vlade določeni zastopniki ljudstva pred oblastmi. Kadar so jih poklicali, so lahko bolj ali manj ponižno povedali, kaj ljudstvo teži^Leta 1848 in 1849 je dokončno padel fevdalizem. Eden izmed učinkov te družbene spremembe so bile nove občine, katerih obrisi so opazni v današnjih dneh, saj so se ustvarjalci trudili, da bi pri njihovem snovanju upoštevali prirodne in naselitvene posebnosti pokrajine. Istočasno so tudi sodno oblast vzeli gospoščinam in ustanovili okrajna in okrožna sodišča. Spodnjo Savinjsko dolino so dodelili okrajnemu sodišču v Celju in okrajnemu sodišču na Vranskem. Na področju celjskega okrajnega sodišča so ustanovili občine: Žalec, Petro vče, Griže, Veliko Pirešico, Goto vi je, Šempeter v Savinjski dolini; na področju Vranskega okrajnega sodišča pa občine: Vransko, Sv. Hieronim — Tabor, Sv. Jurij pri Taboru, Braslovče, Gomil-sko, Grajsko vas, Marija Reko in Polzelo. Občina St. Janž na Vinski gori je prišla v sestav sodnega okraja v Šoštanju. Občine so zajele eno ali več davčnih ali katastrskih občin, ki jih je oblast za Jožefa I. (oziroma Franca I.) ustanovila, da bi imela pregled posesti, ki ga je potrebovala zaradi obdavčitve. Davčne ali katastrske občine so obsegale eno ali več popisnih občin, osnovanih za Marije Terezije zaradi kontrole vojnih obveznikov. Popisne in katastrske občine so bile tudi za ljudi koristna ustanova. Prve so se dokončno preoblikovale od leta 1952—1954, na druge se pa še danes opira zemljiška knjiga. V naslednjih desetletjih je nastala sprememba med občinama Velika Pire-šica in Petrovče: iz katastrskih občin Pirešica in Železno (v občini Velika Pire- šica) so izločili več zemljišč in jih dodelili katastrski občini Gorica, ki so jo priključili občini Petrovče (1905). Tako stanje je prevzela stara Jugoslavija. Razmere so se pa sčasoma toliko spremenile, da majhne občine niso več mogle opravljati svojih nalog in jih je bilo treba združevati. V ta namen je narodna skupščina 8. septembra 1933 sprejela Zakon o občinah, ki so mu za Slovenijo leta 1934 do 1937 sledile banske uredbe. V Spodnji Savinjski dolini so izvedli naslednje spremembe: občino Gomilsko in Grajsko vas so združili v občini Gomilsko (8. septembra 1933). bivšo občino Gomilsko so priključili občini Braslovče, bivšo občino Grajsko vas pa Taboru (17. marca 1934). Gomilsko so izločili iz Braslovč in Grajsko vas iz Tabora pa so obnovili občino Gomilsko (17. februarja 1936); občini St. Pavel pri Preboldu so priključili občino Marija Reko (8. septembra 1933), Marija Reko so izločili in jo priključili Trbovljam, pri St. Pavlu so pustili samo kraj Malo Reko (17. aprila 1934); občino Sv. Jurij ob Taboru in Sv. Jeronim so združili v občini Tabor (8. septembra 1933), občini Tabor so priključili katastrsko občino Prekopo, ki so jo odcepili od občine Vransko (trg) (8. septembra 1933), občini Tabor so dali prejšnje ime Sv. Jurij ob Taboru (15. februarja 1937); občini Vransko so priključili kraj Tršco (17. marca 1937), nato so ji vrnili katastrsko občino Prekopo (15. februarja 1937); od občine Gotovlje so odcepili Frengo in priključili občini Žalec — trg (8. septembra 1933); občino Gotovlje (brez Frenge) in katastrsko občino Vrbje (odcepljeno od občine Žalec) ter občino Petrovče so združili v občini Žalec okolica (8. septembra 1933); občino Žalec okolico so razdelili: Petrovče in Gotovlje so zopet postale samostojni občini (13. marca 1934); občino Žalec in Gotovlje so združili v samostojni občini Žalec; Crnovo, Kozjak, Lip je, Lopatnik, Pirešico, Prelsko in St. Janž na Vinski gori so združili kot občino St. Janž na Vinski gori. Ob koncu stare Jugolavije so bile torej v Spodnji Savinjski dolini (sedanji občini Žalec) naslednje občine: Petrovče, Žalec, Griže, Gomilsko, St. Pavel, Šempeter, Velika Pirešica, Sv. Jurij ob Taboru, Vransko, Braslovče, Polzela, St. Janž na Vinski gori. Bile so štiri manj kakor ob nastanku leta 1850 (izginile so občine: Gotovlje, Sv. Hieronim, Grajska vas, Marija Reka). Okupator je samo nekatere občine združil in jim dal vsiljeno vodstvo z nemškimi (večinoma s seboj privedenimi) župani. Borci in terenski delavci so si osnovali svojo upravno organizacijo, ki se je razraščala in je nujno služila potrebam borbe. Domala po vseh vaseh so že takoj po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo začeli rasti vaški odbori Osvobodilne fronte (OF), po vseh večjih krajih Savinjske doline pa so nastajali ljudski odbori z nalogo, da krepijo in vzdržujejo med ljudmi odporniški duh ter pomagajo aktivistom, terencem in borcem. Njihovo delo je kolebalo glede na situacijo in glede na ljudi, ki so bili sposobni in voljni tvegati. Prišlo je tudi do akcijskega združevanja večjih okolišev (terenov, okrajev, okrožij), njihovo delovanje pa je bilo labilno iz istega vzroka. Razumljivo je, da vodstvo ni moglo imeti stalnega sedeža, čeprav so se okoliši (okraji) označevali po izrazitih točkah. Tako so se oblikovali okraji: Lurd, Galicija, St. Jurij (Tabor), ki se je pozneje razdelil v St. Jurij in Vransko, ter Letuš, ki se je razdelil med Braslovče in Mozirje. Kot najširša organizacijska oblika je nastalo Savinjsko okrožje. Meje med okoliši niso bile vedno stalne in tudi vodstvo se je menjavalo. Težje določljive okoliščine so vzrok, da se je v tem pogledu Savinjska dolina ločila od revirjev in okolišev okrog njih. Revirski okoliši so se vseskozi imenovali po glavnih krajih (Trbovlje, Hrastnik, Zagorje in tudi Laško), čeprav je bilo prodreti vanje tudi za kratek čas zelo tvegano. Vendar se za revirje in njihove okoliše točno ve, kdo jih je vodil in v katerem času. Za Savinjsko dolino nastopi popolna in nesporna jasnost šele jeseni 1944, ko je bilo obnovljeno celjsko okrožje in je v njegov sestav prišlo tudi savinjsko. Prvi sekretar mu je bil Sergej Kraigher. Ko je ta kot Jurančičev naslednik postal oblastni sekretar, ga je v okrožju nasledila Ida Rakar. Okraj Žalec je po osvoboditvi obstajal do 6. septembra. Teritorialno je obsegal središče Spodnje Savinjske doline in njeno gorsko okolje. Združeval je partizanska okraja Lurd in Žalec. Na čelu mu je bila Anica Vipotnik. Do 6. septembra 1945 je obstajal tudi okraj Vransko. Obsegal je zahodni del Spodnje Savinjske doline, njen Vranski kot, vzhodno stran Dobrovelj in gorati svet na jugu do slemena Velike (Čemšeniške) planine, Trojan in Špitaliča. Bil je naslednik partizanskih okrajev Št. Jurij (Tabor) in Vransko. Sekretar okraja je bil Trboveljčan Alojzij Toplikar. Takoj po osvoboditvi se je ljudska oblast preko okrožnih in okrajnih ljudskih odborov opirala na krajevne ljudske odbore, ki so bili najbolj neposredni upravni organi ljudstva samega. Z njihovo pomočjo je bilo mogoče dobiti od ljudstva vse, kar je bilo nujno potrebno za prehrano in obnovo. Krajevni ljudski odbori so se takoj po vojni zelo pomnožili, polagoma je pa začelo njihovo število padati. Z združevanjem so postajali učinkovitejši. Zakon z dne 6. septembra 1945 navaja za žalski del sedanje občine 34 krajev s krajevnimi odbori: Ar jo vas, Braslovče, Galicijo, Gomilsko, Gotovlje, Grajsko vas, Drešinjo vas, Griže, Grušovlje, Kapljo vas, Kasaze, Latkovo vas, Letuš, Leveč, Liboje, Loke, Ložnico, Marija Reko, Petrovče, Pirešico, Podlog, Polzelo, Ponikvo, Št. Jurij ob Taboru, Št. Lenart, Št. Lovrenc pri Preboldu, Sv. Miklavž, Sv. Pavel, Sv. Peter, Trnavo, Vrbje, Zabukovico, Zalog, Ruše in Žalec. Po zakonu z dne 10. septembra 1946 je bilo na žalskem delu občine 20 krajev: Braslovče, Galicija, Gomilsko (sprejelo je Grajsko vas), Gotovlje, Griže (sprejele so Zabukovico), Letuš, Leveč, Liboje (sprejele so Kasaze in del Zabu-kovice), Marija Reko, Pernovo, Petrovče (sprejele so Arjo vas, Drešinjo vas in Zalog — Ruše), Pirešica, Polzela, Ponikva, Št. Jurij ob Taboru (sprejel je Loke, Sv. Miklavž in Lenart), Sv. Lovrenc pri Preboldu, Sv. Pavel pri Preboldu (sprejel je Kapljo vas in Latkovo vas), Šempeter (sprejel je Grušovlje in Podlog), Pernovo, Žalec (sprejel je Ložnico, Vrbje in gotoveljsko Frengo). Zakon z dne 3. februarja 1948 navaja 18 krajev: Braslovče, Galicijo (sprejela je Pernovo), Gomilsko, Gotovlje, Griže, Letuš, Liboje, Marija Reko, Petrovče (sprejele so Leveč), Polzelo, Ponikvo, Tabor, Sv. Lovrenc, Sv. Pavel, Sv. Peter, Veliko Pirešico, Trnavo in Žalec (razen tega pa tudi Št. Andraž, Št. Ilj in Št. Janž, ki so bili v sestavu okraja Mozirje). Zakon z dne 12. aprila 1952 ustanavlja na žalskem ozemlju 9 občin: Braslovče (sprejele so Letuš), Gomilsko (sprejelo je Trnavo), Griže, Petrovče (sprejele so Liboje), Polzelo (sprejela je Št. Andraž), Prebold (sprejel je Št. Lovrenc in del Marija Reke, drugi del je pri Trbovljah, Šempeter (sprejel je od Ponikve Kale), Tabor (sprejel je del Št. Lenarta — drugi del pri Trbovljah), Žalec (sprejel je Ponikvo brez Kal, Gotovlje, Veliko Pirešico in del Galicije). Leta 1952 so za kraje mesto starih uvedli novemu času ustreznejša imena, ki so sicer tudi bila med ljudstvom znana: Sv. Pavel ali Št. Pavel — Prebold, Sv. Jurij ob Taboru — Tabor, Marija Reka — Reka, Sv. Jeronim — Jeronim, St. Peter — Šempeter. Zakon z dne 28. junija 1955 je teh 9 manjših občin združil v veliki občini (komuni) Žalec. Na Vranskem delu občine je zakon z dne 6. septembra 1945 uvedel 5 krajev: Brode, Sv. Jeronim, Ločico, Vransko in Prekopo. Zakon z dne 3. februarja 1948 je Brode dodelil Vranskemu. Zakon z dne 12. aprila 1952 je preostale tri kraje — Jeronim, Vransko in Prekopo združil v občini Vransko. Zakon z dne 24. septembra 1958 je občino Vransko priključil občini Žalec in združil s tem vso Spodnjo Savinjsko dolino v enotni občini. DELOVANJE LJUDSKIH ODBOROV DO USTANOVITVE OBClN Kako je to delovanje potekalo, je starejšim ljudem dobro znano. Ni bilo lahko premagovati stisko in bedo, celiti rane in se v skladu s tem prilagajati novim razmeram ter ustvarjati oblike družbene ureditve, pravične vsem slojem naroda. Življenje je potekalo hitro, marsikaj je bilo storjenega po ustnem nalogu ali nepopolno zapisano, mnogi zapisi so se zaradi združevanj in presnav-ljanj zgubili, tako da je izčrpna rekonstrukcija otežkočena; v bistvenih potezah je pa z uskladitvijo spomina in zapisa vendarle možna. Tik po vojni je bilo v Savinjski dolini vse polno odborov Osvobodilne fronte, razen tega je bilo mnogo odborov AFZ in odborov mladine, ki so jih rodile potrebe vojne. Še po volitvah narodnih (ljudskih) odborov v avgustu 1945 jih je bilo zelo mnogo. Čeprav je bilo že tedaj odločeno, da si pridrže odbori Osvobodilne fronte samo politično delo, je mestoma prišlo do križanja kompetenc, npr. na Polzeli. Vsekakor je tu in tam po vzburljivi napetosti, ki jo je povzročila vojna, po nastopu mirne dobe vnema nekoliko popustila, vendar so skoraj povsod marljivo delali: celili rane, ustanavljali podjetja in skrbeli za napredek. Pri tem so mogli računati na podporo okrožja, okraja, republike, kolikor jim ni primanjkovalo sredstev. Po volitvah avgusta 1945 so v vseh občinah izvolili izvršne odbore s predsednikom in tajnikom. Člani izvršnih odborov so prevzeli vodstvo posameznih področij (resorov), izza leta 1947 so jih označevali kot poverjenike. Leta 1950 so na njihovo mesto stopili sveti. V Braslovčah sta bila po volitvah v avgustu 1945 izvoljena: za predsednika Avgust Švajger, za tajnico Olga Maršič. Po priključitvi kraja Parižlje so določili tudi podpredsednika: Vincenca Drčo. V decembru 1. 1947 (po volitvah) so poverili mesto predsednika Vincencu Drči, mesto tajnika pa Francu Pircu. 4 Savinjski zbornik 49 V decembru 1949 je postal predsednik Marjan Rak, tajnik pa Anton Omladič. Ko je marca 1950 Rak odšel k vojakom, je prevzel predsedništvo Martin Kodre. Leta 1951 so mnogo razpravljali o tem, kam Letuš in kam Trnavo. Končno so dali Letuš Braslovčam in Trnavo Gomilskemu. Vendar so Orlo vas, ki je bila dotlej pri Trnavi, priključili k Braslovčam. Št. Rupert je pa na željo kraja prišel h Gomilskemu. V decembru 1952 je postal predsednik izvršnega odbora Franc Kos, njegov namestnik pa Pavel Kukenberg. Bila sta vodji občine do priključitve k veliki občini. Na Polzeli je bilo takoj po vojni zelo razgibano življenje. Sekretar krajevnega odbora OF je bil Franc Svajger. Po volitvah avgusta 1945 so ga izbrali tudi za predsednika krajevnega ljudskega odbora. Za tajnika so izvolili Jožeta Kača, ki je bil izza leta 1929 tajnik predvojne občine. V okviru krajevnega odbora so bili vaški odbori v naseljih: Polzela — Podvin, Breg — Ločica, Založe — Orlova vas. Med sodelavci srečamo Franca Orešnika, zdravnika dr. Vovška in Ernesta Jelena, ki so se izkazali med vojno in ob izgonu okupatorja. Decembra 1947 so poverili predsedstvo izvršnega odbora Jožetu Vrbnjaku, medtem ko je tajništvo prevzel Ivan Rizmal. V začetku leta 1950 je postal predsednik Avgust Fonda, tajnik pa Ivan Šturbej. Leta 1952 se je s Polzelo združil Št. Andraž. Po združitvi so poverili predsedstvo Leopoldu Spacapanu, tajništvo pa Heleni Kosec. Najvažnejše delo Polzelanov je bila obnova železniške postaje, ki so jo s prostovoljnim delom in prostovoljnimi žrtvami izvedli leta 1946. V Št. Andražu je bil prvi predsednik krajevnega narodnega (ljudskega) odbora Franc Verdev; v decembru 1949 so za predsednika izvolili Zdravka Ježovnika, v maju 1951 pa Ferda Blagotinška. Izvoljenega tajnika navadno niso imeli, delo sta opravljala administrator — administratorka. Na Gomilskem so po volitvah v avgustu 1945 izvolili za predsednika krajevnega narodnega (ljudskega) odbora Karla Vovka, za tajnika pa predvojnega občinskega tajnika Antona Sovinca. V decembru 1947 so izvolili za predsednika Milana Košenino in za tajnika Ivana Strozerja. Konec leta 1949 so poverili predsedništvo Ignaciju Cizeju, tajništvo pa Mirku Šmiglu. V Preboldu je bil do decembra 1947 predsednik krajevnega ljudskega odbora Ignacij Skok, tajnik pa Valenc, sledila sta kot predsednik Franc Smit in kot tajnik Drago Pečnik. Decembra 1949 je postal predsednik Edi Ahac, a tajnica Terezija Zagožen. Ko je že bila občina, je postal v maju 1952 predsednik občinskega ljudskega odbora Vinko Poteko, njegov namestnik Edi Ahac, a tajnik Ivan Kač. V Gotovljah je 17. januarja 1948 postal predsednik krajevnega ljudskega odbora Vinko Jordan. Po volitvah v novembru 1949 je prevzel predsedstvo Stane Vaš, tajništvo pa Ivan Roje, ki ga je kmalu nasledila Danica Vihernik. Občine (1952—1955) V Braslovčah (1952—1955) predsednik Franc Kos. Sveti: za gospodarstvo — predsednik Pavel Kukenberg, za prosveto in kulturo — predsednik Franc Kolar, za socialno skrbstvo in zdravstvo — predsednik Ivan Skajanc. Gomilsko: predsednik Anton Vesolak. Sveti: za gospodarstvo — predsednik Franc Korun, za socialno skrbstvo, kulturo, prosveto — predsednik Franc Culk. Prebold: predsednik Tomo Potočnik, tajnik Ivan Kač. Petrovče: predsednik Štefan Mimik, tajnica Silva Rehar. Polzela: predsednik Avgust Fonda (4 leta), nato Miha Satler. Šempeter: predsednik Alojz Ter glav, podpredsednik Martin Casl. Tabor: predsednik Rudolf Natek, tajnik Alojzij Križnik. Na Vranskem je bil po osvoboditvi prvi predsednik krajevnega narodnega (ljudskega) odbora znani zdravnik dr. Serko, ki se je vrnil iz nemškega taborišča. Zastopal je napredne ideje, zlasti mu je bilo pri srcu zdravstvo. V poznejši vranski občini je bil predsednik Franc Pečovnik. Občinski zbor je vodil Ivan Praprotnik, zbor proizvajalcev pa Jože Križnik. Odbor je imel šest svetov: za notranje zadeve in splošno upravo — predsednik Alojzij Druškovič, za družbeni plan in finance — predsednik Robert Kladnik, za stanovanjske in komunalne zadeve — predsednik Viktor Soster, za kmetijstvo in gozdarstvo — predsednik Franc Jurhar, za šolstvo, prosveto in kulturo — predsednik Ivan Praprotnik, za zdravstvo, socialno skrb, varstvo matere in otroka, delo in delovna razmerja — predsednik Ivan Praprotnik. Vzpon Žalca V Žalcu je po osvoboditvi izvrševal obnovitveno delo krajevni odbor OF, ki mu je kot sekretarka bila na čelu Ana Karčič. V odboru so še bili: Mija Manojlovič, Milica Mikuš-Jošt, Franc Gorišek, Karel Korošec, Josip Mikuš, Josip Jug, Martin Sketa, Martin Vučer. Ti vsi so pod vodstvom Karčičeve septembra 1944 ustanovili OF odbor. Po osvoboditvi so se priključili odboru še Ljubica Cerar, Vinko Novak in Adalbert Stamol. Pri volitvah v avgustu 1945 so bili izvoljeni v narodnoosvobodilni odbor: Jože Aubreht, Ivan Zagode, Karel Korošec, Ana Karčič, dr. Martin Herman, Karel Hočevar, Viktor Knapič, Milan Krašovic in Franc Ježovnik. Predsedni- 4* 51 štvo so poverili Aubrehtu, a tajništvo Zagodetu. Odborniki so si porazdelili med seboj razne funkcije. Konec leta je prišla na dnevni red združitev krajev. Vrbje si je želelo združitve, Ložničani so izjavljali, da bi bili najrajši sami, Zalčani so se vnemali za priključitev Frenge. Do združitve je pa le prišlo. To je Žalec okrepilo, čeprav je bil že sam na sebi sorazmerno močan. Po odločbi okrajnega ljudskega odbora so bili v novem izvršnem odboru 4 Zalčani, 2 Vrbenčana in 1 Ložničan. Predsednik je bil Jože Aubreht, njegov namestnik Viktor Knapič, tajnik Ivan Zagode. Ostali člani odbora so bili: Karel Korošec, Franc Ribič, Justina Malgaj in Jože Kočevar. V decembru 1947 je po volitvah prevzel vodstvo kraja nov izvršni odbor: Edo Božiček kot predsednik, Jože Aubreht kot podpredsednik, Karel Vid-majer kot tajnik, Karel Kočevar, Anton Kač, Adalbert Stamol, Franc Ulaga, Anton Oblak in Franc Kralj kot odborniki — oziroma poverjeniki. Ker je šel Vidmajer k okraju, je tajniške posle opravljal predsednik sam. Po volitvah leta 1949 je bil na prvi seji izvoljen za predsednika Vlado Belak, ostali člani odbora in poverjeniki za različne zadeve so bili: Karel Jug, Mirko Podbregar, Janko Zagode, Jakob Vrhovšek, Marija Sertl, Karel Košir, Pavla Kučer, Ivan Dolinar in Ivan Turnšek. K delu v raznih komisijah je pa bilo večkrat treba pritegniti tudi druge člane. Po priključitvi Gotovelj, Ponikve, in Velike Pirešice ter dela Galicije je Žalec po zakonu postal občina. V njenem odboru je bilo 31 odbornikov. Za predsednika so izvolili Ivana Bozovičarja, za namestnika pa Edmun-da Božička. Izvolili so tudi svete: za gospodarstvo in komunalne zadeve, za zdravstvo in socialno varstvo, za prosveto in kulturo. Tajnik občine je bil Ivan Robič. V uradu je imel tri, štiri, pet uslužbencev. Krajevni (občinski) odbor je imel obilo posla: obnova, organizacija. Na ozemlju žalskega kraja je bilo precej razmetanih parcel, ki so bile last 24 imetnikov in so prišle pod agrarno reformo. Bilo je tudi precej stavb. Treba je bilo poskrbeti za pametno obdelavo in upravo. Ljudski odbor je ustanovil več lokalnih podjetij, ki so deloma uspevala, deloma pa ne. Med njimi je bilo Tehnično podjetje. Za vsa ta podjetja je ustanovil kolektivno operativno vodstvo. Leta 1952 je občinski ljudski odbor ustanovil Remotno podjetje, ki se je naslednje leto preimenovalo v Gradbeno podjetje. Od krajevnega ljudskega odbora ustanovljeni pokopališki odbor je nadomestil s pokopališko upravo za vsa pokopališča v občini. Veliko skrb je povzročala kanalizacija, ki nikakor ni uspešno napredovala, tudi vodovodno vprašanje je bilo pereče. Misliti je bilo treba na elektrifikacijo, ceste. Leta 1953 so iz Gradca pripeljali žrtve fašizma in jih pietetno pokopali na trgu pod spomenikom, ki ga je izdelal kipar Slavko Pengov. V spomin na smrt 135 partizanov, ki jih je okupator v božičnih dneh 1944. ustrelil na Gorici nad Vranskim, so 27. december proglasili za občinski praznik. Ljudski odbor je prevzel mlin na Ložnici, mlin na Vrbju si je pridržala republika, tamkajšnjo žago je pa prepustila občini. Hmeljarska zadruga je obnovila delo takoj po osvoboditvi. Leta 1948 so obnovili tudi Hranilnico v Žalcu, ki je imela v svojem območju: Žalec, Petrovče, Liboje, Griže, Št. Pavel, Št. Lovrenc, Šempeter, Gotovlje, Zgornjo Ponikvo, Št. Ilj, Št. Janž, Galicijo in Veliko Pirešico. Dobila je vso imovino bivše Savinjske posojilnice. Neodložljiva je bila skrb za šole, prav tako za razne kulturne ustanove, pri čemer so seveda izdatno pomagale tudi razne družbene organizacije. Leta 1954 je prišlo na dnevni red vprašanje združitve malih občin v velike (komune). Pri tem so se pojavila razna stremljenja. Šempetrčani so deloma gojili tiho misel, da pripada njihovemu kraju prvenstvo nad Žalcem. Braslovčani so si želeli svojo občino. Še odločneje Vran-čani; ker se jim je zdelo, da je njihov kraj premajhen, so želeli, da bi šla z njim Gomilsko in Tabor; toda Gomiljance in Taborčane je bolj vleklo k Žalcu. V Žalcu je imel Franc Leskošek zborovanje, na katerem je zagovarjal združitev Spodnje Savinjske doline v žalski občini. Vransko se ni vdalo. Šele leta 1958 je spoznalo, da je boljša združitev kakor separacija. Poseben iniciativni odbor, ki so ga v sporazumu z odbori Socialistične zveze sestavili posamezni občinski ljudski odbori in ga je vodil Ivan Rančigaj, je na osnovi Splošnega zakona o ureditvi občin in okrajev (1955) določil obliko bodoče občinske ureditve. Okraj sam je na temelju istega zakona odločil, koliko odbornikov pride v začasni odbor združenih občin. Za Žalec 40, in sicer 4 iz Braslovč, 2 z Gomil-skega, 4 iz Griž, 6 iz Petrovč, 5 s Polzele, 5 iz Prebolda, 3 iz Šempetra, 3 iz Tabora, 7 iz Žalca, 1 iz Velenja (za Vinsko goro). Dne 24. junija so v Žalcu na predlog Socialistične zveze izvolili naslednje odbornike za člane novega občinskega odbora: Ivana Bozovičarja, Edmunda Božička, Miša Bobovnika, Borisa Debiča, Maksa Hropota, Boltažarja Jezernika in Franca Jezernika. Volitve so bile tudi v drugih občinah. Dne 31. julija 1955 so se sestali izvoljeni odborniki. Za predsednika začasnega občinskega odbora so izbrali Ivana Rančigaja iz Cepelj, za podpredsednika pa Albina Reharja iz Petrovč. Tajniško mesto so poverili Dragu Markoviču, dotlej tajniku okrajnega ljudskega odbora v Slovenj Gradcu. Izvolili so tudi potrebne komisije in svete: za splošno upravo in proračun — predsednik Anton Kotnik, za gospodarstvo — predsednik Mišo Bobovnik, za kmetijstvo — predsednik Karel Kač, za komunalne zadeve — predsednik Tomo Potočnik, za turizem — predsednik Ivan Žabkar, za stanovanjske zadeve — predsednik Štefan Mimik, za šolstvo — Boris Debič, za prosveto in kulturo — Edmund Božiček, za zdravstvo — predsednik Franc Cink, za socialno politiko in varstvo matere in otroka — predsednik Drago Predan, za delovna razmerja — predsednik Alojzij Kotar. Izbrali so tudi nekatere vodilne uslužbence občinske uprave: za načelnika oddelka za splošno upravo in proračun — Ivana Robiča, za načelnika oddelka za gospodarstvo in komunalne zadeve Zorana Vudlerja, za načelnika oddelka za zdravstvo in socialno politiko — Anico Dolenc, za šefa uprave za dohodke Jožeta Zakonjška. Krajevne urade so ustanovili, kjer so bili poprej sedeži občin: v Braslov-čah, na Gomilskem, v Grižah, Petrovčah, na Polzeli, v Preboldu, v Šempetru in Taboru. Ker Vudler mesta ni sprejel, je postal načelnik oddelka za gospodarstvo in komunalne zadeve Ivan Kač. Imenovali so tudi precej inšpektorjev: za zdravstvo — dr. Rasiewicza, za njim najprej dr. Ločniškarja, nato dr. Fišerja, za gradnje Vinka Jordana, nato Daneta Debiča itd. Krajevni uradi so bili hkrati matični uradi. Še več je bilo krajevnih odborov: v Braslovčah, Grižah, Gotovljah, na Gomilskem, v Libojah, v Marija Reki, Petrovčah, na Ponikvi, Polzeli, v Preboldu, Št. Janžu, Šempetru, Šeščah, Taboru, Veliki Pirešici in Žalcu. Ta shema je v splošnem ostala. Vendar so nekolikokrat delno menjali ljudi in obliko. Ivan Rančigaj in Albin Rehar sta bila izvoljena tudi po volitvah leta 1957 in po priključitvi Vranskega, prvi za predsednika, drugi za podpredsednika, leta 1961 so izvolili še drugega podpredsednika: Vlada Plaskana. Avgusta 1959 je Ivan Rančigaj prosil, da ga zaradi bolezni razrešijo. Za naslednika so mu izvolili Toneta Delaka, ki je obdržal mesto predsednika tudi po volitvah leta 1963. Po volitvah leta 1957 je imel občinski ljudski odbor (od leta 1963 občinska skupščina) dva zbora: občinski zbor in zbor proizvajalcev (iz leta 1963 zbor delovnih skupnosti). Delno se je menjal tudi sestav komisij in svetov. Leta 1956 so svetu za občo upravo dodali notranje zadeve, finance so mu pa odvzeli in jih z družbenim planom združili v nov svet: prvemu so izbrali za predsednika Antona Kotnika, drugemu pa najprej Borisa Debiča in nato Jožeta Zakonjška. Po priključitvi Vranskega so svete precej spremenili: vodstvo sveta za splošno upravo in notranje zadeve so poverili Dragu Antlogi, svet za družbeni plan in finance je prevzel Mišo Bobovnik, komunalne in stanovanjske zadeve so združili pod vodstvom predsednika Andreja Zakonjška, svet za kmetijstvo in gozdarstvo so izročili Karlu Kaču, svet za delo Ernestu Ramšaku, svet za industrijo Cirilu Stojanu, svet za obrt Tonetu Ropasu, svet za blagovni promet, gostinstvo in turizem Jožetu Senici, svet za šolstvo in prosveto Edmundu Božičku, svet za telesno vzgojo Milanu Gerželju, svet za socialno varstvo in varstvo družine Rudiju Hribarju. Znatna sprememba v svetih je nastala po volitvah leta 1963. Bili so naslednji: za notranjo politiko — predsednik Albin Rehar, za družbeni plan in finance — predsednik Karel Kač, za industrijo, obrt, blagovni promet in turizem — predsednik Mišo Bobovnik, za komunalne in stanovanjske zadeve — predsednik Dane Debič, za delo — predsednik Franc Cokan, za kmetijstvo in gozdarstvo — predsednik Vlado Plaskan, za šolstvo, kulturo, prosveto in telesno vzgojo — predsednik Pero Petkovski, za zdravstvo in socialno varstvo — predsednik Boris Debič. Nekajkrat so nekoliko spremenili sestav in notranjo organizacijo občinske uprave. Najvidneje konec leta 1959, da so ustregli zakonu o organizaciji uprave. Poslej je imela 7 oddelkov, in sicer: oddelek tajnika, oddelek za splošne zadeve, oddelek za gospodarstvo, oddelek za finance, oddelek za družbene službe, oddelek za notranje zadeve in oddelek za narodno obrambo. Poleg tega je imela tudi sodnika za prekrške, posredovalnico za delo in razen že obstoječih krajevnih uradov še pet novih: v Letušu, St. Andražu, na Vinski gori, v Trnavi in na Vranskem. Leta 1961 je Žalec dobil katastrski urad in sodišče prve stopnje, ki je bilo sprva okrajno, od leta 1965 pa občinsko. Leta 1960 so pri krajevnih uradih ustanovili poravnalne svete; leta 1960 so uvedli urad za pravno pomoč. Velika občina je določila nov občinski praznik, 7. julij, kot spomin na odhod prvih borcev v partizane. Praznik obhajajo izmenoma zdaj tu, zdaj tam, na področju občine Žalec. Večji kraji imajo še krajevne praznike: Petrovče — 25. april; Prebold — 22. julij; Vransko — 22. september; Žalec — 27. december; Polzela 2. oktober; ki so spomin na usodne dneve v dobi narodnoosvobodilne borbe. Zvezni ustavni zakon z dne 7. aprila 1963 in republiški ustavni zakon z istim datumom sta razen zvezi in republiki ter okraju dala trajnejšo samoupravno in upravno obliko tudi občini. Skupščina občine Žalec je na osnovi teh zakonov na skupni seji občinskega zbora in zbora delovnih skupnosti dne 21. aprila 1964 sprejela statut občine Žalec, ki je zamenjal prejšnji statut z dne 26. novembra 1957 in njegove spremembe ter dopolnitve. Statut je stvarno občinska ustava. Na osnovi njegovega 225. in 226. člena je občinska skupščina na skupni seji obeh zborov dne 12. maja 1965 sprejela odlok o potrditvi ustanovitve krajevnih skupnosti in njihovih območij. Krajevne skupnosti so naslednje: 1. Andraž, 2. Braslovče, 3. Galicija, 4. Gomilsko, 5. Gotovlje, 6. Griže, 7. Letuš, 8. Liboje, 9. Petrovče, 10. Polzela, 11. Ponikva, 12. Prebold, 13. Šešče, 14. Šempeter, 15. Tabor, 16. Trnava, 17. Vinska gora, 18. Vransko, 19. Žalec. Zelo pomemben za razvoj in delovanje občine je bil 15. maj 1965. Tedaj je izšel zakon o ukinitvi okrajev. Nekatere njihove funkcije je prevzela republika, druge so pripadle občinam. Nekatere so pa bile take vrste, da jih je zmoglo uspešno izvajati samo medsebojno delo prizadetih občin. Potrebno je bilo medsebojno dogovarjanje in ustanavljanje skupnih ustanov in zavodov. Po združitvi vse Spodnje Savinjske doline z gričevnatim in gorskim okoljem je občina merila 350 km2 ali 35000 ha. Konec leta 1969 je imela 32.580 prebivalcev. Letni porast je znašal okrog 250 oseb. Po zakonu leta 1963 in po statutu iz leta 1964 je imela občinska skupščina občinski zbor in zbor delovnih skupnosti. V vsakem je bilo 36 odbornikov, ki so jih volili na štiri leta, vendar tako, da so vsako drugo leto izmenjali polovico. V smislu zakona in občinskega statuta so bile februarja 1965 volitve v občinsko skupščino. Tedaj so bili izvoljeni: v občinski zbor: Ivan Brišnik, Zvonka Dobnik, Jože Drča, Julijan Florjane, Vlado Gorišek, Andrej Jezernik, Franc Jurhar, Robert Kladnik, Martin Krajnc, Jože Krašovec, Jože Križnik, Franc Kronovšek, Štefan Likovič, Jože Pencelj, Branko Pepel, Silva Pur, Andrej Ribič, Rafko Umbreht; v zbor delovnih skupnosti: Ivan Centrih, Janko Cvikl, Viktor Drama, Franc Jelen, Alojz Hladin, Milica Jezernik, Ivan Kronovšek, Franc Kropivšek, Norbert Markon, Štefka Popit, Tomo Potočnik, Ludvik Pregelj, inž. Bogdan Pugelj, Edo Randl, Jožko Rozman, Vlado Skok, Karel Strahovnik, Angela Divjak, Milan Zohar. V svoj krog so jih sprejeli leta 1963 izvoljeni odborniki: v občinskem zboru: Julijana Cokan, Franc Cetina, Ivan Cokl, Ljerka Go-dicl, Andelika Gorišek, Konrad Lipovšek, Edvard Omladič, Stanislav Plešnik, Ivan Pospeh, Vili Ramšak, Vinko Razdevšek, Anton Sitar, Albin Sanca, Franc Speglič, inž. Andrej Zakonjšek, inž. Alojz Znidaršič, Karel PodVršnik; v zboru delovnih skupnosti: Jožica Dimec, Valerija Gnus, Karel Kač, inž. Vid Korber — Janez Lenassi, dr. Andrej Ločniškar, Filip Orožen, Jože Pilih, Jožica Pinter, Jakob Podlunšek, Alojz Selan, Rihard Slokan, Vilma Sega, Marija Stor, Konrad Verlič, Janko Vizovišek, Stanko Žagar. Na seji dne 4. aprila 1965 so mandate v februarju izvoljenih odbornikov verificirali. Po njihovi svečani izjavi so stari in novi odborniki izvolili za predsednika občinske skupščine Jožka Rozmana, za podpredsednika Vlada Goriška. Na ločenih sejah so odborniki občinskega zbora izvolili za svojega predsednika inž.. Andreja Zakonjška, odborniki zbora delovnih skupnosti pa Toma Potočnika. Leta 1967 je potekel mandat odbornikov obeh zborov, izvoljenih leta 1963. Dne 19. in 23. aprila 1967 so bile volitve. Izvoljeni so bili: v občinski zbor: Franc Caglič, Vinko Cetina, Stanko Dolar, Jože Drev, Štefan Frece, Franc Golavšek, Karel Gorišek, Ludvik Jurhar, Franc Kasesnik, Stanko Lavrinc, Miro Petrove, Marjan Premik, Drago Tržan, Anton Turinek, Ivan Uranjek, Oto Vanovšek, Stanko Verdel, Janko Zagode; v zbor delovnih skupnosti: Franc Bizjak, Rudolf Bizjak, Alojz Diacci, Anton Eder, Jože Gosak, Maks Hropot, Anton Ivnik, Rudi Jelen, Silva Jurjo-vec, Ivan Kač, Olga Krajnc, Drago Naprudnik, Vlado Plaskan, Tone Privošnik, Heda Resnik, Rado Rotar, Boris Sket in inž. Zdenka Znidaršič. Tudi po zakonih iz leta 1963 in po statutu so še nadalje obstajali sveti kot dopolnilni organi občinske skupščine in kot zveza z volivci, kajti le del njihovih članov je bil iz vrst občinskih odbornikov. Sveti so imeli dveletno funkcijsko dobo. Izbirala jih je občinska skupščina. Po statutu so bili naslednji: 1. Za splošne in notranje zadeve, predsednik Ivan Robič (do 1965). V letu 1965 razdeljen v svet za splošne zadeve in v svet za notranje zadeve. Predsednik prvemu je bil Ivan Robič (1965), drugemu pa Leopold Rajh (1965). Leta 1967 so ju zopet združili (predsednik: Jože Drča). 2. Svet za družbeni plan in finance, predsednik: Karel Kač (1966), leta 1967 svet za finance: Drago Teržan (1967). 3. Svet za industrijo, obrt, blagovni promet, gostinstvo in turizem, predsedniki: inž. Milan Uranjek (do 1965), Karel Koren (1965). Leta 1967 svet za ind. in obrt, predsednik: Albin Rehar, svet za blagovni promet, gost., turizem, predsednik: Franc Caglič (1967). 4. Svet za komunalo, stanovanjske zadeve in urbanizem, predsedniki: Edo Randl (1967), Vlado Skok (1967). 5. Svet za delo, predsednik: Ivan Kač (1967), Franc Cokan. 6. Svet za kmetijstvo in gozdarstvo, predsedniki: Alojz Hruševar (do 1966), Ludvik Grabner (1966), Janko Cvikl (1967). 7. Svet za šolstvo, kulturo, prosveto in telesno vzgojo, predsednik: Pero Petkovski (1966), Tone Privošnik (1967). 8. Svet za zdravstvo in socialno varstvo, predsednik: Franc Cink (1967). Razen tega je imela občinska skupščina več komisij, po potrebi izvoljenih za trajno ali začasno delo. Sklade so pa upravljali posebni upravni odbori. Po statutu so bili v občini naslednji temeljni občinski upravni organi: 1. oddelek za splošne zadeve, 2. oddelek za gospodarstvo in družbene službe, 3. oddelek za inšpekcijske službe, 4. oddelek za finance, 5. oddelek za notranje zadeve, 6. oddelek za narodno obrambo. Posebni občinski upravni organ je bil Zavod za izmero in kataster zemljišč. Posebna organa občine sta sodnik za prekrške in občinski javni pravobranilec. Zaradi oddaljenosti od sedeža občine so bili po statutu ustanovljeni krajevni uradi v Preboldu, na Polzeli in na Vranskem, vendar so bili kasneje ukinjeni. Leta 1965 in 1970 ga je občinska skupščina s svojima odlokoma nekoliko spremenila, tako da je dobil naslednji sestav: Upravni organi: 1. oddelek za splošne zadeve in družbene službe, 2. oddelek za gospodarstvo, 3. oddelek za geodetsko in katastrsko službo, 4. davčna uprava. 5. odsek za narodno obrambo, 6. odsek za proračun. Samostojni referati: 1. referat za skupščinske zadeve in pritožbe, 2. referat za organizacijo dela. Medobčinska gozdarska inšpekcija v Celju, ustanovljena 1. februarja 1966, je prevzela tudi inšpekcijsko službo v žalski občini (dotlej je imela občina lastnega gozdarskega inšpektorja). Sistemizirala in določila je tudi lastnega inšpektorja za urbanizem in gradnje ter za delo; prvi je bil v oddelku za gospodarstvo, drugi v oddelku za notranje zadeve. Po statutu naj bi bilo občinskih uslužbencev 100, leta 1964 so njihovo število znižali na 70. Od njih se je zahtevala ustrezna izobrazba (visoka, višja, srednja). Prvo mesto med občinskimi uslužbenci zavzema občinski tajnik. Ta je odgovoren za to, da delo celotnega upravnega organa v redu deluje in da se izvršujejo sklepi občinske skupščine. Dokler so obstajali krajevni ljudski odbori, so tajnike volili hkrati z odborniki. Ce je bilo potrebno, je takrat tajniško delo začasno opravljal kak odbornik. Od obstoja občine Žalec so opravljali posle tajnika: Drago Markovič od ustanovitve občine leta 1955 do 31. decembra 1964, Marija Žagar od 1. januarja 1965 do 25. marca 1965 kot vršiteljica dolžnosti, od 26. marca 1965 do 2. decembra 1969 kot tajnica, Stane Lesjak od 3. decembra 1969 do 28. maja 1970 kot vršilec dolžnosti, odtlej dalje pa kot tajnik. Sedaj nadomešča tajnika (za čas odsotnosti) eden od načelnikov. Na volitvah aprila 1969 so bili izvoljeni za 4-letno mandatno dobo: 1. v občinski zbor: Milan Bozovičar, Jožko Rozman, Zdravko Tekavc, Stanko Dolar, Franc Kos, Blaž Arlič, Stanko Verdel, Drago Tržan, Miran Kač, Slava Platovšek, Rudolf Poteko, Stane Lavrinc, Jože Jan, Slavko Miklavc, Ivan Kra-šovic, Jože Piki, Franc Kasesnik, Jože Čretnik, Karel Marine, Ivan Stepinšek, Er-nest Marine, Bernard Cepin, Anton Vesolak, Maks Drča, Ivan Krašovic, Alojz Satler, Vinko Kolenc, Konrad Brunšek, Franc Ferlinc, Tone Novak, Mirko Rovš-nik, Alojz Kovče, Anton Bergant, Franc Beričič, Albin Homšak in Franc Dobnik. 2. V zbor delovnih skupnosti: Lojze Diacci, Zorka Godler, Stanko Supanič, Franc Bukove, Jože Pilih, Rado Rotar, Rudi Pur, Avgust Sukič, Tone Laznik, Dane Debič, Marjan Cehovin, Alojz Urankar, Ervin Košir, Jože Drča, Franc Drobež, Ivan Hren, Vojko Vučer, Jože Rogl, Ivan Zabkar, Maks Gajšek, Karel Kač, Stanko Zupane, Tone Korenjak, Jože Marovt, Marjan Jelovšek, Maks Hro-pot, Franc Cvenk, Jože Vasle in Robert Kladnik. 3. Na izpraznjena odborniška mesta zaradi smrti ali odselitve pa so bili doslej na nadomestnih volitvah izvoljeni: v občinski zbor: inž. Niko Rožič, Albin Laznik, Franc Rovšnik, Ivan Vranič; v zbor delovne skupnosti: Andrej Četina, Stanko Novak, Janko Kobale, Viktor Kristan, Breda Verstovšek in Jožica Burmen. Na ločenih sejah po volitvah so izbrali za predsednika občinskega zbora Vinka Kolenca, za predsednika zbora delovnih skupnosti pa Jožeta Piliha. Na naslednji skupni seji obeh zborov so ponovno izvolili za predsednika občinske skupščine Jožka Rozmana, za podpredsednika s stalno funkcijo Jožeta Jana, za podpredsednika s častno funkcijo pa Karla Kača. Občina spada po površini in prebivalstvu med srednje velike občine republike Slovenije. V njej je 105 naselij (statističnih enot po starem — okolic), med katerimi ima skoraj vsaka po več zaselkov, ki so zlasti na goratem svetu na obeh straneh doline navadno prav majhni. Značilno za naseljenost občine je dejstvo, da ni središča, ki bi v celoti prevladovalo. Mesto Žalec je res največji kraj in hitro napreduje. Njemu se približujejo Šempeter, Prebold in Polzela, ki tvorijo v osrčju doline nekak naselitveni trikotnik. V sicer izrazito kmetijski dolini jim daje vodilni značaj industrija. Žalcu pa še posebej dvigata pomen občinska uprava in z njo povezana organizacija kulture in zdravstva. Na ta naselja se nanašajo druga, ki tudi napredujejo, vendar znatno počasneje: Liboje, Vransko, Petrovče, Latkova vas, Gomilska, Braslov-če, Ložnica, Velika Pirešica, Vinska gora, ki tvorijo zunanji obod ožjega dolinskega središča. Vsekakor je ozka medsebojna povezanost teh naselij dala povod za trditev, da je vsa Savinjska dolina ena sama nepretrgana in velika vas, a ne zanemarjena, temveč lepa. Cim se je končala vojna, se je v dolini nadaljevala gradbena dejavnost, ki je preko svojega sveta za urbanizem in odseka za gradnje (v sestavi oddelka prometnimi zvezami in nadpovprečno blagostanje sta pospeševali preko vse doline raztreseno gradnjo. Bila je sprva zelo svobodna, rekli bi, celo nekako anarhična. Majhni ljudski odbori je niso mogli brzdati, često niso imeli niti dovolj uvidevnosti niti dovolj energije. Prva leta tudi ni bilo prave zakonske osnove. Sele 15. decembra 1953 je republiški izvršni odbor izdal uredbo o uporabi zemljišč v gradbene namene, ki je bila temelj za bolj smotrno gradnjo. Za izvršbo je moral poskrbeti okraj, ki je preko svojega sveta za urbanizem in odsek za gradnje (v sestavi oddelka za gospodarstvo) skrbel, da so občine določale gradbene okoliše. Uvedel je tudi inšpekcijsko službo, da so gradili na pravem mestu in na pravi način. Ko so bili okoliši potrjeni, je okraju ostala še nadzorovalna oblast. Smotrnost gradnje je potrjeval republiški svet, ki si je pridržal tudi potrditev projektov in gradenj večjega družbenega pomena. Slo je počasi. Okoliše so sprva določali samo provizorno. Često je okrajni svet za urbanizem poslal na lice mesta svojo komisijo, preden je dal pristanek za potrditev okolišev. Prva žalska gradbena okoliša sta bila župnijska njiva na zahodnem in Janičeva njiva na severnem robu mesta. Bile so potrebne študije na terenu in v birojih. Širšega značaja od gradbenih (zazidalnih) so bili urbanistični načrti, ki so obravnavali celote in ne samo posameznih delov. Za sam Žalec je izdelal prvi urbanistični načrt Zavod za napredek gospodarstva v Celju. Občinski ljudski odbor ga je potrdil 25. oktobra 1960. Vendar ni ustrezal, zato je občinska skupščina dala svojemu Stanovanjskemu gospodarskemu podjetju nalog, da načrt predela, dopolni in določi meje. To je podjetje opravilo (1966). Tudi nadaljnja načrtovalna dela je izvrševalo Stanovanjsko gospodarsko podjetje, vendar v sodelovanju z Zavodom za napredek gospodarstva v Celju. Osnovo za urbanistično načrtovanje v vsej občini je ustvarila skupščina občine Žalec leta 1964 s svojim sklepom o urbanističnih vplivnih območjih. Kot taka je označila Žalec, Šempeter, Prebold, Polzelo in Vransko, medtem ko je Petrovčam, Braslovčam, Taboru, Letušu, Libojam, Vinski gori in Grižam priznala značaj satelitskih ah spalnih naselij. To je bilo tik pred ukinitvijo okraja, ko je glavna odločitev prešla na občino. Leta 1967 je občinska skupščina sprejela urbanistične programe za Žalec, Polzelo in Prebold ter zazidalne načrte za soseske Benetke, Ložnico I., Center in DOM I v Žalcu, Strugo, Parižlje in Polzela III (druga varianta) na Polzeli. Tu že srečavamo primeren izraz »soseska«, ki so ga v tem času v Žalcu in drugod uvedli v načrtovanje. Benetke so sicer nastale že pred drugo vojno, zdaj so jih dograjevali. Še v istem letu (1967) je občinska skupščina sprejela zazidalne načrte za Vinsko goro, za stanovanjske soseske Vrt — Petrovče, Poreber v Žalcu, Šempeter, Liboje in za spalno sosesko Migojnice. V Petrovčah so ob tej priliki izločili zemljišče, določeno za potrebe šole. V zvezi s temi temeljnimi odloki je občinska skupščina sprejela še več drugih odlokov, ki so bili nujno povezani s smotrno gradnjo v mestu in večjih sklenjenih naseljih; uredbo o urejanju in oddajanju stavbnih zemljišč v Žalcu, Petrovčah, v Preboldu, Šempetru, na Polzeli in Vranskem, a tudi v vseh drugih količkaj pomembnejših krajih, predlog o prepovedi parcelacije zemljišč, ki so zajeta v zazidalni načrt ali glede katerih se predvideva, da bodo zajeta; odlok o prispevku za uporabo mestnih zemljišč. Vsi ti odloki so temeljili na predhodno izdanih republiških zakonih in odlokih. V to vrsto odlokov spada pokopališki red, ki ga je 1. julija 1967 izdala občinska skupščina za vsa pokopališča v občini. Bila so: v Andražu, Braslovčah, na Gomilskem, v Gotovljah, Grižah, Marija Reki, na Polzeli, v Preboldu, na Ponikvi pri Žalcu, v Šempetru, Šentrupertu, Taboru, Vinski gori, na Vranskem in v Žalcu. Dne 26. III. 1968 je občinska skupščina obnovila vsebino odlokov o izdelavi urbanistične dokumentacije in odloka o prepovedi parcelacije zemljišč na območjih, za katere je bila predvidena izdelava zazidalnih načrtov. Hkrati je odredila, da Stanovanjsko gospodarstvo do 30. junija 1968 izdela urbanistični program za vso bčino, ki bi veljal do vključenega leta 2000. Po tej odredbi naj bi se po urbanističnih in zazidalnih načrtih izgrajevala naselja: mesto Žalec, Polzela, Prebold, Šempeter in Vransko. Braslovče in Petrovče bi se izgrajevale po zazidalnih načrtih, ostala naselja pa po urbanističnem redu, ki ga bo določil poseben odlok. Nadalje se še ponovno izda splošna prepoved graditve in parcelacije na območjih, označenih z navedbo meja: v Žalcu, Šempetru, Preboldu, na Polzeli, na Vranskem, v Petrovčah in Braslovčah. Stanovanjsko podjetje je program zares izdelalo. Njemu je pripadala tudi naloga, da s svojimi strokovnjaki pripravlja tehnično dokumentacijo, na podlagi katere je občinska skupščina po svojih organih lahko pripravljala in izdajala odločbo o lokaciji in pa gradbeno dovoljenje. Vendar so še julija 1969 izšli novi popolnejši odloki: urbanistični načrt za Prebold z Dolenjo vasjo in za Šempeter z Dobertešo vasjo; zazidalni načrt za stanovanjsko sosesko kmetijskega kombinata v Šempetru, za Frengo v Žalcu; za stanovanjsko sosesko Parižlje na Polzeli in za Teraso v Preboldu, za sosesko Ložnica I. Za center Šempeter z rimskimi izkopaninami je bil obljubljen poseben urbanistični načrt. Leta 1969 je bila izdana odredba o zazidalnem načrtu ob Savinji v Malih Braslovčah in v Letušu na peščinah vzhodno od mosta. Veljala je za letne hišice (vikende). Zidalo se je precej. Zapisnik občinske skupščine navaja število stanovanjskih enot, nastalih v individualni in blokovni gradnji. Leto Individualna gradnja Blokovna gradnja 1962 31 88 1963 32 58 1964 26 48 1965 33 56 1966 40 106 1967 56 12 Mnogo so poleg tega gradili brez gradbenih dovoljenj, često ne v sestavu naselij, bolj na samem. Vendar je število gradenj »na črno« upadalo. Obnova starih objektov pa ni bila vezana na dolgotrajnejšo proceduro, čeprav sta bili prijava in dodelitev obvezni. Stanovanjsko gospodarstvo, ki ga je občinski ljudski odbor ustanovil na osnovi zakona iz leta 1954, je imelo v svoji upravi nad 200 hiš z nad 1200 stanovanji. Razen njega je obstajal tudi hišni sklad Kmetijskega kombinata Žalec, ki je imel v svoji skrbi samo malo manj enot (leta 1968); v občini Žalec — 123 hiš s 594 stanovanji in 46 poslovnih lokalov; v občini Celje — 52 hiš s 186 stanovanji in 9 poslovnih lokalov. Gradbenega značaja je bila tudi skrb za ceste, kanalizacijo in vodovode. Ceste so zahtevale mnogo izdatkov. Ceste III. reda je občina v mestu delno asfaltirala, cestarji često svojega dela niso zmogli, pretežki avtomobili so cestni tlak uničevali. Preko mostov, večinoma lesenih in iztrošenih, so vozili avtomobili z nekolikokratno obremenitvijo. Izjema je bil zidani most v Letušu, obnovljen hkrati z mozirskim mostom v Nazarjah (1946). Kanalizacija, hišna in javna, je bila povsod izredno pomanjkljiva, v Žalcu in drugih večjih naseljih. Inž. Andrej Zakonjšek, direktor Cestnega komunalnega podjetja, ki je upravljalo tudi kanalizacijo in vodovode, je opozarjal na nevarnost, ki bi mogla nastati ob kaki večji povodnji: vode iz kanalov bi zalile ves Žalec. Čeprav je na obrobju Spodnje Savinjske doline mnogo izvirov, so bila naselja v sami dolini glede preskrbe z vodo v neugodnem položaju, vodovode je bilo treba zgraditi oziroma okrepiti. Sam Žalec je še bil brez vodovoda. Ko je še okraj odločal o gradnjah, je šef zdravstvene inšpekcije kot član okrajnega sveta za urbanizem redno opozarjal na pomanjkljivo preskrbo z vodo in na greznice. Prvi projekt za vodovod je napravila leta 1957 bivša uprava za Vodno gospodarstvo — sekcija Celje. V Zgornjih Roj ah so začeli črpati talno vodo. To je pa bilo premalo; odločili so se za zajetje v Libojah in Matkah. Tabor je zajel en vir v Lokah, drugi »Križnikov izvor«, je pa občina odstopila Trbovljam proti obvezi, da bo prispeval k stroškom za zajetje v Matkah in Libojah (pod Gozdnikom). Vendar so Trboveljčani ta načrt opustili in si poiskali vodo na svojem terenu. Prebold si je uredil črpanje. Vransko je imelo vodovod že pred vojno in ga je zdaj razširilo. Braslovče so uporabljale kraški izvir, kjer pa je bil prenizek pritisk. Polzela je uporabila prejšnji šešenski črpalni vodovod, ki je bil prešibek. Povsod torej nove naloge. Savinja je izza regulacije, izvedene od 1876—1893, dvignila svoje dno za okrog 1,5 m, obrežni zidovi so popuščali, Bolska, Ložnica in manjši pritoki Savinje so ogrožali naselja. Za Žalec je bil posebno nevaren ravninski potoček Godomla. Z regulacijami je najprej začel Kmetijski kombinat. Ustanovil je Vodno skupnost Ložnice in je potok začel regulirati na področju Polzele. Leta 1957 je bilo ustanovljeno Vodno gospodarstvo porečja Savinje. S porastom njene mehanizacije je raslo število posegov, bilo jih je mnogo, zelo mnogo, regulacijskih in melioracijskih. Leta 1970 so skrb za ceste, kanale in pitno vodo združili s Stanovanjskim podjetjem, ki se je ob tej priliki razbremenilo s tem, da je odstopilo svoj gradbeni obrat največjemu gradbenemu podjetju v občini. Direktor uprave Cestnega podjetja je prevzel vodstvo združenega podjetja. Odnos do gospodarstva se je od leta 1950 spremenil. Občinski ljudski odbor in občinska skupščina sta mu sicer še vedno posvečala največjo pozornost, toda prenehalo je operativno vodstvo. Pač pa je občinsko vodstvo v skrbi za napredek in donosnost gospodarstva vplivalo na njegovo organizacijo, nadzorovalo je njegovo delo, precenjevalo njegov uspeh in delitev dohodka, je pa v potrebi tudi pomagalo, ne samo z nasveti, ampak tudi materialno. Kot upravni organ je imelo na razpolago lastno inšpekcijsko službo, gospodarsko poslovanje je pa nadzirala Služba družbenega knjigovodstva, ustanovljena leta 1960 v okviru Narodne banke in leta 1965 osamosvojena. Prvo mesto v gospodarskem poslovanju sta zavzemali industrija in kmetijstvo, saj sta ustvarjali okrog 88 % dohodka. Prva leta je bila njena udeležba približno enaka, pozneje je pa kmetijstvo nekoliko zaostajalo. Ne glede na to mu v Savinjski dolini vsekakor še pripada prvenstvo. V času, ko je občina delno zavzela mesto, ki ga je imel prej okraj, je bilo savinjsko kmetijstvo organizacijsko že ustaljeno: na eni strani družbeno, na drugi zasebno kmetovanje. Kmetijski kombinat je združil ne samo prej družbena posestva in zadruge, pridobil ali ustvaril si je tudi več drugih obratov: Mesnine, Mleko, Mešalnico močnih krmil, kmetijske prodajalne, izdelovalnico brezalkoholne pijače (Sinalco), kar iz začetka že zunanjetrgovinski obrat Hmezad in hmeljarski inštitut, nekaj strojnih obratov in kmetijsko šolo v Vrbju, ki se ji je pozneje pridružila še vrtnarsko-kmetijska srednja šola v Medlogu. Obe šoli sta se osamo- svojili, prav tako strojni obrat v Šempetru, ki se je spremenil v tovarno poljedelskih strojev SIP. Glavni področji gospodarjenja sta bili hmeljarstvo in živinoreja. Hmeljarstvo je zahtevalo tehnično modernizacijo (žice namesto hmeljevk, stroje za obdelovanje in obiranje), strokovno gnojenje, borbo proti škodljivcem itd., živinoreja pa moderne hleve, izbor ras, dobro veterinarsko službo (z umetnim osemenjevanjem in borbo proti boleznim) itd. Kot zelo važna panoga se je pridružilo sadjarstvo v Mirosanu. Znana je velika odvisnost od prirodnih vplivov in od razmerij na domačem, a tudi na svetovnem trgu. Ob ustanovitvi Kmetijskega kombinata je znašala površina njegovih obdelovalnih površin 2556 ha, nato se je nekaj let z nakupom od kmetov, ki niso več mogli zemlje sami obdelovati, površina večala, mestoma so jo tudi arondi-rali, zadnja leta se je pa izenačevala. Živinoreja je sprva obetala uspeh, še leta 1965 je Kombinat zgradil v Podlogu in Zalogu mlečni farmi za 1000 krav. Tudi plemenska živina je kazala dobro. Leta 1965 je zaradi gospodarske krize nastalo razdobje stabilizacije, ki je vsaj začasno zavrla rast. Ko so se ukrepi ublažili, se je čutil zastoj v zunanji trgovini, manj pri hmeljarstvu, bolj pri živinoreji, ker so se zahodne države proti uvozu živine začele ščititi z višjimi carinskimi postavkami. Kombinat je leto za letom v sicer skromnem obsegu krčil število zaposlenih: leta 1965 jih je imel 1829, leta 1970 pa 1270. Količina proizvodnje je sicer skromno naraščala. Pri živinoreji je kolebala, vendar je izpadek nadomeščalo perutninarstvo. Leta 1970 je bil Kombinat tik na robu rentabilnosti. Vzrok je bila hladilnica na Spodnji Hudinji, blizu nekdanjega Majdičevega mlina, ki jo je prejšnje leto zgradil skupaj s kmetijskimi zadrugami Konjice, Šmarje in Šentjur. Uskladiščena jabolka so namreč prehitro prodali, kar je povzročilo večmilijonsko izgubo, ki jo je sprva vpisal v svoje račune Kombinat — ko so mu soudeležene zadruge povrnile svoj delež, se je izguba poravnala, Kombinat je pa bil tudi posrednik pri gospodarjenju kmetov. Velika večina se mu je pridružila na osnovi kooperacije, ki se je javljala v hmeljarstvu in živinoreji. Kombinat je po določeni ceni odkupoval hmelj in živino, preskrboval pa je kmetom seme, stroje in druge potrebščine, ne samo za gotov denar, ampak tudi na kredit. Imel je tudi hranilnično-varčevalno službo. V občini je bilo okrog 16.544 ha gozdov. Sprva je Gozdno gospodarstvo upravljalo le družbene gozdove, leta 1966 mu je pa občinska skupščina izročila tudi skrb za kmečke gozdove. Zasebnih gozdov je bilo približno šestkrat toliko kakor družbenih. Dobra polovica je bila listavcev. Zalogo so cenili na 2,519.000 bruto m3, letni prirastek na 55.940 m3, pri iglavcih je bil znatno večji kot pri listavcih. Načelo je bilo, da vsega prirastka ne posekajo. Neprilike je delalo sušenje iglavcev, ki se je leto za letom javljalo v gozdovih Mrzlice, Gozdnika in Maliča. Splošna nadloga v gozdovih srednje Evrope. Gozdno gospodarstvo je imelo obrat v Žalcu in na Vranskem, dodatni rajon v Marija Reki. V smislu zakona o gozdovih (1964) je imel tudi kombinat za svoje potrebe 645 ha goedov in poseben obrat. Industrija je leta 1970 zaposlovala 3749 oseb. Ako presojamo uspeh po številu zaposlenih, ugotovimo, da je bila njena donosnost za polovico manjša kakor pri kmetijstvu. Njena važnost je pa v tem, da je zaposlovala dobršen del tistih oseb, ki niso imele ah niso želele imeti kruha v kmetijstvu. Glede na število zaposlenih (1970) so industrijska podjetja takole razvrščena: Tekstilna tovarna v Preboldu (909), Tovarna nogavic na Polzeli (881), Tovarna kamenin v Libojah (490), Juteks v Žalcu (407), mizarstvo Garant na Polzeli (306), kovinska industrija Ferralit v Žalcu (285), Montana v Žalcu (223), Strojna industrija poljedelskih strojev v Šempetru (212), Minerva v Žalcu 1968: 8, leta 1970: (222). Na čelu so bila tekstilna podjetja. Težave po letu 1965 so prebolela s tem, da so se glede izdelkov prilagajala trgu. Najteže je bilo Juteksu, ki je vse surovine uvažal. Breme so bili dolžniki. Proizvodnja se je v splošnem celo rahlo dvignila, število zaposlenih je pa nekoliko padlo. Prenehala je delati samo tovarna belega platna v Šempetru (1965), strojni park je bil preveč izrabljen. Obrat je prevzel celjski Aero, ki ga je prilagodil za izdelavo novih proizvodov. Montana v Žalcu je utrpela udarec, ker je morala (1969) opustiti dela v rudniku rjavega premoga v Zabukovici. Sicer je še bilo neko globoko ležeče ležišče, toda nesreča, v kateri je zaradi vnetja plina izgubilo življenje 9 delavcev, je bila resno opozorilo. Pridružena opekarna v Ložnici pri Žalcu je pa uspešno delala. Precej delavcev se je zaposlilo v Velenju. Sicer so pa začeli iskati še drugo možnost udejstvovanja. Začeli so kopati zemljo, vezati industrijski pesek, bento-nit in tuf. Strojna industrija v Šempetru je imela težave. Ferralit, ki se je razvil iz starejšega obrtnega podjetja, je uspešno delal. To velja še v večji meri za polzelski Garant, ki se je leta 1965 odcepil od celjskega Lipa. Sprva je imel težave, ko je pa začel izdelovati cenejše pohištvo, je v tolikšni meri izboljšal svoj položaj, da je znatno pomnožil število zaposlenih. Obrt je po osvoboditvi dolgo pešala. Družbena obrt je bolje uspevala od zasebne. Razvila je nekatera sorazmerno velika podjetja; to so: »Zarja« Žalec (189 zaposlenih), Sigma v Žalcu (181 zaposlenih), Obrtnik v Preboldu (112 zaposlenih), Usluge na Polzeli (72 zaposlenih), Inde — Invalidske delavnice na Vranskem (65 zaposlenih). Ta podjetja so imela redoma več strok, delala so deloma proizvodno in deloma storitveno (uslužnostno). Osnovna sredstva so bila skromna. Zasebna obrt je zelo opešala. Mlajši mojstri so si radi poiskali službo v kakem podjetju, v obrti so ostajali starejši mojstri, med katerimi mnogi niso imeli pomočnikov in ne vajencev. Vajenska šola je imela tako malo učencev, da so jo ukinili in kar je še bilo vajencev, so jih poslali v celjsko šolo (1960). Nekatere stroke so bile sploh brez vajencev: frizerska, dimnikarska. Sorazmerno privlačne za mojstre, pomočnike in vajence so bile kovinske in elektrotehnične stroke. Prednjačilo je pa prevozništvo. Tako je bilo tudi v drugih občinah. V 14 naseljih je bilo 57 % zasebnih obrtnikov, po številu v Žalcu 53, Preboldu in Vranskem po 5, Šempetru, Petrovčah po 9, Grižah 8, Migojnicah 7, Parižljah in Gotovljah po 6, na Polzeli, v Latkovi vasi, Vrbju, Doberteši vasi in Ločici po 5. Žalec je imel 8 % prebivalcev občine, a 25 % zasebnih obrtnikov. Gostinstvo je dajalo zelo skromen dohodek (0,8 %). Največje podjetje je bilo Hmeljar v Žalcu, drugo Slovan na Vranskem, na zadnjem mestu so bile Braslovče. Vsa tri podjetja so imela 8 obratov. Relativno največji je bil dohodek pri Slovanu. Privatnih gostišč je bilo 52. Bila so v 32 naseljih, 73 naselij je pa bilo brez gostišč. Tudi trgovina je bila sorazmerno šibka. To je vsekakor v zvezi z dejstvom, da kmečko prebivalstvo razmeroma manj kupuje v trgovinah ko nekmečko. Občina je posvečala posebno skrb šoli. Vendar govori o tem posebna razprava. Tu navajam samo, da se je občina pri vprašanju zgraditve šolstva po-služila najbolj demokratičnega sredstva — referenduma. Leta 1967 je namreč občinska skupščina sklenila, da zgradi v času od 1968 do 1973 novo šolo v Grižah, v vseh drugih krajih pa šolska poslopja razširi in adaptira. Občani so z referendumom njen sklep potrdili. Občinska skupščina ga še izvaja. Občina in podjetja so leta 1967/68 štipendirali 205 dijakov in študentov raznih šol, kredit (iz sklada za kreditiranje šolanja) je uporabljalo 24 uporabnikov. Izrednih študentov (učiteljev, uslužbencev in delavcev) je bilo 259. Tem je mnogo v korist zavod za izobraževanje odraslih, ki so ga ustanovili leta 1958 in so ga kmalu preimenovali v ljudsko univerzo. Leta 1970 se je žalska ljudska univerza prikjučila celjski delavski univerzi. V Žalcu so Centralna občinska knjižnica, Občinska zveza svetov in prosvetnih društev, Občinska gasilska zveza, Organizacija teritorialne obrambe in ljudske zaščite, Telovadno društvo Partizan, Občinska zveza strelskih družin, Občinska zveza tabornikov, Planinsko društvo. Vse te organizacije imajo krajevne enote. Med športnimi društvi prednjači nogometni klub. Vrsta vsekakor ni popolna.* Zdravstveno službo občine opravlja Zdravstveni zavod, ki je leta 1961 združil vse zdravstvene zavode v občini, leta 1968 se je pa v smislu zakona tudi sam priključil Zdravstvenemu zavodu v Celju. Občinski proračun dosega tako glede dohodkov kakor glede izdatkov nad 10 milijonov dinarjev. Svoje obveznosti izvršuje občina deloma neposredno preko SDK, deloma preko skladov in deloma preko zavodov, ki jih je ustanovila: izobraževalna skupnost, temeljna kulturna skupnost itd. * Občina je preuredila rojstvo hišo žalskega rojaka, skladatelja Friderika Sirce-Rista Savina, v Savinov kulturni hram, v katerem je poleg dveh Savinovih spominskih sob, stalnega likovnega razstavišča, hmeljarskega in gasilskega muzeja tudi sedež Temeljne kulturne skupnosti. Ko se bo v bližnji prihodnosti iz dela pritličja izselila še trgovina čevljev, bo z vselitvijo občinske knjižnice v te prostore hiša služila za kulturne namene. 5 Savinjski zbornik 65 Jože Jan: RAZVOJ KRAJEVNE SAMOUPRAVE Izteka se prvo desetletje obstoja in delovanja krajevnih skupnosti. V teh letih so postale neobhoden sestavni del našega samoupravega sistema, saj med občani vse bolj prodira spoznanje, da je učinkovito urejanje krajevnih zadev in zadovoljevanje življenjskih potreb v večji meri možno le preko krajevnih skupnosti. Tudi Skupščina občine in njeni samoupravni organi, sveti ter druž-beno-politične organizacije, pa tudi delovne organizacije vse bolj povezujejo svoje delovanje z njimi in bi danes ne mogle več brez njih uspešno delovati. Statut občine Žalec v svojem 193. členu navaja, da je krajevna skupnost samoupravna teritorialna skupnost, v kateri organizirajo občani komunalne, stanovanjske, gospodarske, socialne, zdravstvene, kulturne, prosvetne in druge dejavnosti za neposredno zadovoljevanje svojih potreb ter potreb družin, oziroma gospodinjstev, kakor tudi za razvoj naselja. Celotno območje občine Žalec je že od leta 1964 razdeljeno na 19 krajevnih skupnosti, kar je bilo glede na velikost občine, število prebivalstva, močno razdrobljenost naselij, stopnjo gospodarske razvitosti posameznih krajev in glede na obrobna področja Savinjske doline tudi utemeljeno. Po velikosti so krajevne skupnosti zelo različne. Najmanjša krajevna skupnost je Trnava s 496 občani, največja pa Žalec s 3585 občani. Nad tri tisoč občanov imajo tri krajevne skupnosti: Žalec, Prebold in Polzela; nad dva tisoč prebivalcev ima pet krajevnih skupnosti: Braslovče, Griže, Petrovče, Šempeter in Vransko; nad tisoč občanov ima tudi pet krajevnih skupnosti: Gotovlje, Liboje, Tabor, Vinska gora in Galicija; maj kot tisoč ljudi pa jih ima šest: Andraž, Gomilsko, Letuš, Ponikva, Šešče in Trnava. Glede na gospodarsko razvitost in finančni položaj lahko krajevne skupnosti razdelimo v tri skupine. Prvo sestavljajo industrijsko razvite, npr. Žalec .Šempeter, Prebold, Polzela, drugo tiste, ki obsegajo pretežno razvita kmetijska področja brez večjih industrijskih delovnih organizacij. Sem sodijo Braslovče, Tabor, Vransko in nekatere druge. V tretjo skupino pa lahko štejemo obrobne krajevne skupnosti, kot Andraž, Galicija in Vinska gora. Čeprav je praksa delovanja krajevnih skupnosti potrdila utemeljenost obstoja posameznih krajevnih skupnosti, pa vendarle nekateri menijo, da so preveč razdrobljene, da so posamezne finančno šibke in da zato ne zmorejo izvrševati svojih nalog in da to povzroča mnoge težave pri delu. Kljub temu pa lahko trdimo, da je sleherna krajevna skupnost na svojem območju pognala močne korenine, da je njeno dejavnost čutiti v sleherni vasi in zaselku ter da je danes postala nepogrešljiv sestavni del reševanja vseh problemov, ki težijo našega delovnega človeka. Naloge krajevnih skupnosti določa ustava, statut občine in krajevne skupnosti in nekateri drugi predpisi skupščine občine, izhajajo pa tudi iz programov dela krajevnih skupnosti. Ugotovimo lahko, da opravljajo vse tiste naloge, ki niso izrecno z zakonom ali občinskim predpisom pridržane občinskim organom. Učinkovitost izvrševanja posameznih nalog v krajevni skupnosti pa ni odvisna samo od finančnih sredstev, temveč tudi od organizacijske in kadrovske usposobljenosti vodstev teh skupnosti, saj so doslej v marsikateri krajevni skupnosti kljub pomanjkanju finančnih sredstev, predvsem z delom občanov in s krajevnimi samoprispevki, uspešno opravili marsikatero nalogo. Najvažnejše in najpogostejše naloge, ki jih opravljajo krajevne skupnosti, se nanašajo na pripravo in sprejem statuta krajevne skupnosti, obravnavo programa gospodarskega in družbenega razvoja občine, izdelavo letnega programa dela in programa dela za daljše obdobje, izdelavo finančnega načrta in zaključnega računa, kadrovska vprašanja (volitve komisij, odborov, priprava predlogov za poravnalne svete, sodnike porotnike itd.), izvedbo referenduma, obravnavo dela in problematike društev ter delovnih organizacij, obravnavo prošenj občanov in dajanje mnenj, predlaganje skrbnikov, izvajanje sklepov sej sveta in komisij, spremljanje programa dela, obravnavo različnih odlokov, pripravo občinskega praznika in krajevnih praznikov ter prireditev, pripravo splošnega ljudskega odpora, imenovanje odborov in enot civilne zaščite ter delo v zvezi z oskrbo pokopališč. Krajevne skupnosti imajo v glavnem tele organe: svet krajevne skupnosti, komisije in odbore. Ostali organi pa so: poravnalni sveti, krajevni štabi civilne zaščite in odbori za splošni ljudski odpor. Sveti krajevnih skupnosti štejejo povprečno po 10 članov. Sestajajo se na samostojnih ali razširjenih sejah, pa tudi na skupnih sejah z odbori krajevnih konferenc Socialistične zveze. Od komisij sta pri krajevnih skupnostih najbolj delovni komisija za komunalno izgradnjo in socialno varstvena komisija. V okviru krajevnih skupnosti delujejo tudi poravnalni sveti kot samostojni in neodvisni družbeni organi za posredovanje v izvensodnem poravnavanju sporov med občani. Ti sveti delujejo pri vseh krajevnih skupnostih, razen v Šeščah. Pred leti je bilo njihovo delo zelo obsežno in učinkovito, saj so uspešno rešili veliko sporov, v zadnjih letih pa njihova vloga upada. Administrativne posle opravljajo pri večini krajevnih skupnosti tajniki. Na sedežih krajevnih skupnosti je tedensko določen čas za razgovor z občani. Posebno v večjih krajevnih skupnostih se vedno bolj kopičijo administrativna dela, ki obremenjujejo njihovo učinkovitost pri izvrševanju in opravljanju ostalih pomembnih nalog. Če zasledujemo podatke o delovanju krajevnih skupnosti od njihovega nastanka leta 1964 do danes, lahko ugotavljamo, da so od začetnih težav vedno bolj pridobivale na pomenu, da so vedno bolj posegale s svojo dejavnostjo na najrazličnejša področja, da se je v vseh preteklih letih vedno bolj krepila njihova materialna osnova, krepila pa se je tudi pripravljenost občanov, da samoupravno urejajo probleme na svojem območju. V prvih letih je bila pozornost krajevnih skupnosti posvečena predvsem reševanju komunalnih vprašanj, kar je povsem razumljivo, saj so bile slabe ceste, dotrajani mo- f j 20 let delovnih uspehov — proslava v Limberku stovi, pomanjkanje vode in nekateri drugi komunalni problemi tisti, ki so najbolj težili občane. Kljub temu, da so občani ogromna dela opravili prostovoljno in s samoprispevki, posebno v obrobnih predelih občine, je bila iniciativa le prevelika in je daleč presegala zmogljivosti krajevne skupnosti kot tudi zmogljivosti občine. Zato so krajevne skupnosti v prvih letih delno ali povsem zanemarjale ostale naloge in probleme prebivalstva. Glavni problem so bila prav gotovo finančna sredstva, saj so bila proračunska sredstva preskromna. Leta 1965 je dobilo vseh 19 krajevnih skupnosti le 90 tisoč dinarjev. Nekatere krajevne skupnosti so pri tem premalo realno ocenjevale svoje možnosti in so se pri komunalnih akcijah tudi zadolžile. Z leti pa se je materialna osnova krajevnih skupnosti okrepila. Proračunski vir financiranja je postajal vedno manj pomemben, saj proračunska sredstva v marsikateri krajevni skupnosti ne zadoščajo niti za kritje funkcionalnih izdatkov. Leta 1966 so znašala proračunska sredstva za vse krajevne skupnosti 120 tisoč din, do leta 1973 pa so narastla že na 450 tisoč dinarjev. Vedno bolj pa v tem obdobju pridobivajo na pomenu ostali viri. Najpomembnejši so prispevki delovnih organizacij na osnovi družbenih dogovorov skladom občine za financiranje določenih objektov splošnega družbenega standarda, kot npr. za komunalno izgradnjo, za obnovo in izgradnjo šolskih stavb, za otroško varstvo, požarno varnost ter narodno obrambo in sredstva, ki jih delovne organizacije dajejo neposredno krajevnim skupnostim za določen namen, ali pa po številu delavcev iz posamezne krajevne skupnosti za financiranje redne dejavnosti. V zadnjih letih namenjajo delovne organizacije vedno večja sredstva, samo v letu 1972 posameznim skladom pri Skupščini občine preko 5 milijonov dinarjev, poleg tega pa še precejšnja sredstva posameznim krajevnim skupnostim. Sredstva, ki se zbirajo v občinskih skladih, se na osnovi večletnega programa za izgradnjo in obnovo šolskih stavb, programa komunalnih del in drugih programov, vlagajo v posamezne objekte na območju krajevnih skupnosti. Izredno pomemben vir financiranja, ki kaže tudi veliko pripravljenost občanov, da z lastnimi sredstvi pomagajo pri reševanju določenih problemov, so sredstva samoprispevka in prostovoljnih prispevkov občanov. Danes imajo vse krajevne skupnosti ne samo po enega, ampak tudi po več samoprispevkov, skoraj sleherna vas in zaselek zbira sredstva bodisi za izgradnjo ceste, vodovoda, mostu, ali za ureditev kanalizacije. Iniciativa občanov je zadnja leta tako močna, da je večkrat težko zbrati ostala družbena sredstva, da bi lahko rešili določen problem. Omeniti je potrebno tudi dvakratno izvedbo referenduma, na katerem so se občani v veliki večini odločili za samoprispevek za ureditev materialnih pogojev našega šolstva. Ne smemo pa pri tem tudi mimo vsega tistega, kar občani opravijo s svojim prostovoljnim delom. Za marsikatero krajevno skupnost je to delo, izraženo v denarju, gotovo najpomembnejši način za izvrševanje njenih nalog. Krajevne skupnosti Žalec, Šempeter, Prebold in Polzela so že doslej imele pomemben priliv sredstev iz prispevka od uporabe mestnega zemljišča. Čeprav je bilo doslej v posameznih krajih nekaj težav pri zbiranju tega prispevka od občanov, pa vendarle pomenijo ta sredstva možnost za reševanje najrazličnejših problemov na območju znotraj meja urbanističnega okoliša, kjer se ta prispevek zbira od občanov in kjer ga je mogoče tudi porabiti. V letu 1973 uvajamo prispevek na uporabo mestnega zemljišča tudi v vseh tistih naseljih, kjer so sprejeli zazidalni načrt. Marsikatera krajevna skupnost razpolaga sedaj s precejšnjimi finančnimi sredstvi. Leta 1971 je imela krajevna skupnost Polzela nad en milijon dinarjev dohodka, Žalec 400 tisoč dinarjev, manj razvite krajevne skupnosti pa zelo skromna sredstva, npr. Šešče in Ponikva po 30 tisoč in krajevna skupnost Letuš 10 tisoč dinarjev. Čeprav dobe obrobne krajevne skupnosti iz proračuna več sredstev na število prebivalstva kot ostale, lahko kljub temu ugotovimo, da njihova materialna osnova močno zaostaja. Večja sredstva delovnih organizacij na osnovi števila zaposlenih iz posameznih krajevnih skupnosti so prav gotovo močno izboljšala njihov položaj. Vzporedno s krepitvijo materialne osnove pa se širi tudi krog vprašanj, s katerimi se ukvarjajo krajevne skupnosti. Danes ne rešujejo zgolj komunalnih vprašanj, ampak je krog njihove aktivnosti vedno širši. Torej krajevne skupnosti že samostojno ah skupno z občinsko skupščino urejajo vprašanja, ki jih postavlja na dnevni red življenje samo. Danes vedno bolj posegajo razprave in odločitve v krajevni skupnosti na področja šolstva, zdravstva, otroškega varstva, kulture in prosvete, telesne vzgoje, kakor tudi na področje delovanja posameznih družbeno-političnih in družbenih organizacij pri reševanju njihovih problemov. Postajajo torej osrednji dejavniki pri razvoju socialističnih in samoupravnih odnosov med občani. Vzporedno z rastjo materialne osnove krajevnih skupnosti postaja njihovo delo tudi vedno bolj programirano. V letu 1972 je imelo osem krajevnih skupnosti enoletni program dela, sedem petletnega, tri enoletnega ter petletnega, ena krajevna skupnost pa dveletnega. Ti programi so danes tudi mnogo bolj realni kot pred leti, saj mnogo bolj upoštevajo vire financiranja. Velikega pomena pri razvoju krajevne samouprave je povezava med občinsko skupščino in krajevno skupnostjo ter med delovno organizacijo in krajevno skupnostjo. Krajevne skupnosti seznanjajo občinsko skupščino o svojem delu in krajevnih problemih z osebnimi stiki svojih predstavnikov in preko odbornikov pa tudi na druge načine. Vedno bolj prihaja do izraza načelo, da mora pred vsemi pomembnimi odločitvami občinska skupščina o njih razpravljati s krajevnimi skupnostmi. V bodočem skupščinskem sistemu bo preko delegatskega sistema ta povezava še izrazitejša. Sodelovanje krajevnih skupnosti z delovnimi organizacijami se prav tako iz leta v leto krepi. Ne gre samo za dogovarjanje o finančnih sredstvih, ki naj bi jih prispevale delovne organizacije, ampak tudi za to, da krajevne skupnosti na sejah svetov ali na zborih volivcev obravnavajo rezultate gospodarjenja v delovnih organizacijah. Posebna oblika neposrednega odločanja občanov v krajevni samoupravi je poleg referenduma zbor volivcev. Običajno ima vsaka krajevna skupnost letno najmanj enega ali celo več zborov volivcev. O pomembnih vprašanjih, posebno pred izvedbo referendumov, sklicujemo zbore celo po vaseh in zaselkih. Res pa je, da je udeležba občanov na teh zborih zelo odvisna od dnevnega reda. Če obravnavamo za občane pomembna vprašanja in če lahko o tem tudi neposredno na zboru odločajo, potem je udeležba običajno polno-številna. Vse prevečkrat pa se dogaja, da so zbori volivcev samo sredstvo za informiranje občanov, kjer lahko volivci podajo svoja mnenja in predloge, ne morejo pa odločati. Zato ta oblika neposrednega odločanja ne zaživi tako, kot bi morala. Ob tem kaže omeniti tudi to, da zbori volivcev sprejemajo vsako leto program dela krajevne skupnosti in poročilo o finančnem stanju. Občina Žalec slavi vsako leto v počastitev 7. julija — ko je bila leta 1941 velika propagandna akcija v Savinjski dolini — občinski praznik. Za vsako krajevno skupnost, kateri je zaupana izvedba praznovanja, je to brez dvoma veliko priznanje, istočasno pa pomeni možnost rešitve vseh ključnih problemov na njenem območju. Praznovanje občinskega praznika, »-7. julij«, je namreč vsako leto v drugi krajevni skupnosti. Občinska skupščina določi vedno eno leto ali dve vnaprej, kje bo proslava občinskega praznika. Pred to odločitvijo teče razprava tudi v okviru družbeno-političnih organizacij. Kot merilo za izbor kraja se upošteva predvsem aktivnost in uspešnost dela krajevne skupnosti, družbeno-političnih organizacij in društev skozi več let. Priprave za občinski praznik trajajo več kot leto dni, saj se v tem času izvajajo številna komunalna dela: asfaltiranje cest, izgradnja kanalizacije in podobno. Izvršijo se tudi posamezne novogradnje in adaptacije, bodisi šol, gasilskih, prosvetnih ali zadružnih domov. Izvedba občinskega praznika pa ne pomeni le velike pridobitve glede komunalne urejenosti kraja, ampak pomembno družbeno-politično manifestacijo, ki je povezana s številnimi kulturnimi prireditvami. Prvi občinski praznik smo imeli leta 1961 v Grižah. Od takrat pa še na Vranskem, v Preboldu, Polzeli, Žalcu, Libojah, Braslovčah, Šempetru, Petrovčah, Ponikvi, Galiciji in Seščah. Letos je bilo praznovanje v Vinski gori, leta 1974 pa bo v Taboru. V naslednjih letih se bodo praznovanja razvrstila še v Andražu, Go- tovljah, Letušu, Trnavi in na Gomilskem, seveda pa ne v takšnem vrstnem redu, ampak tako, kot bo o tem končno odločila občinska skupščina. Vsako leto podeljujemo ob praznovanju občinskega praznika na slavnostni seji skupščine tudi nagrade občine. Dve nagradi prejmeta organizaciji, eno pa posameznik. To je najvišje priznanje društvom, organizacijam in posameznikom, ki so na področju kakršne koli dejavnosti največ doprinesli k napredku in razvoju občine. Doslej so to najvišje občinsko priznanje, ki se podeljuje od leta 1964, dobile tele družbeno-politične in družbene organizacije ter krajevne skupnosti: Občinska zveza za telesno kulturo Žalec, organizacija Zveze borcev Vransko, krajevna organizacija SZDL Sešče, Občinska organizacija RK Žalec, TVD Partizan Braslovče, aktiv ZMS Griže, DPD »Svoboda« Šempeter, Krajevna skupnost Galicija, Gasilsko društvo Drešinja vas, DPD» Svoboda« Liboje, Planinsko društvo Zabukovica, Turistično društvo Braslovče, Turistično društvo Šempeter, Krajevna organizacija SZDL Galicija, Občinski svet ZKPO Žalec in DPD »Svoboda« Žalec. Od posameznikov pa so priznanje prejeli: Franc KOVAČ iz Liboj, Lojze FRIC iz Prebolda, Ivan COKL iz Liboj, Tomo POTOČNIK iz Prebolda, Tone ČULK iz Petrovč, Karel PODVRSNIK iz Griž, Anton MIKLAVZlN iz Šempetra, Franc CINK iz Žalca, Bernard CEPIN iz Matk in posebno priznanje Lojze TR-STENJAK, novinar »Večera«. Leta 1971 se je odlok o nagradi občine Žalec spremenil v tem smislu, da podeljujejo nagrade tudi za uspehe na področju gospodarstva. Eno priznanje prejme delovna organizacija in eno posameznik. Leta 1972 je prejela to priznanje tovarna nogavic Polzela, kot posameznik pa direktor Tekstilne tovarne Prebold Emil JUG. Razvoj krajevne samouprave je bil v teh nekaj letih izredno hiter. Pred nami so rezultati, ki niso majhni. Urejenost naših naselij, številni kilometri asfaltiranih cest, omrežje vodovodov, hitra stanovanjska izgradnja, izgradnja šolskih, zdravstvenih, kulturno-prosvetnih in športnih objektov, celoten razvoj nam dokazuje o velikih naporih naših občanov in celotne naše družbe, da dosežemo čim večji napredek. H krepitvi krajevne samouprave so veliko prispevale občinska skupščina in ostale družbeno-politične organizacije, posebno Socialistična zveza, glede krepitve materialne osnove pa zlasti delovne organizacije. Rezultati preteklih let so gotovo velika vzpodbuda za prihodnji razvoj samoupravnih odnosov v krajevnih skupnostih. Ustavna dopolnila dajejo še večji poudarek razvoju krajevne samouprave. Tako postajajo krajevne skupnosti vedno bolj mesto odločanja občanov o vseh pomembnih vprašanjih v krajevnem merilu, preko delegatskega sistema v skupščinskih telesih pa bodo še bolj prišli do izraza predlogi in možnost soodločanja naših občanov o vseh pomembnih vprašanjih razvoja naše družbe v občini, kakor tudi v širši družbeno-politični skupnosti. Jože Cerovšek, dipl. econ. GOSPODARSTVO V OBČINI ŽALEC UVOD Ko smo ob koncu leta 1971 sprejeli akcijski program občine Žalec in resolucijo o družbeno-ekonomskem razvoju občine za leto 1972 ter stališča prve seje občinske konference ZK, je bila pred nami vsa resnost družbeno-ekonomskega trenutka v takratnih razmerah, ki so ga za nas argumentirala nekatera izredno pereča dejstva o ekonomski moči naše doline. V letu 1971 smo dosegali 14.300 din družbenega proizvoda na prebivalca ob tem, da je v regiji ta kazatelj dosegel 16.700 din, v Sloveniji pa 18.900 din DP na prebivalca. To dejstvo je za nas izrednega pomena, saj kaže razvojno stopnjo naše doline, ki je za 16% pod stopnjo razvoja SRS in celo pod stopnjo razvitosti celjske regije. Zaskrbljujoč podatek o prenizki življenjski ravni našega prebivalca, preskromni reprodukcijski moči gospodarstva, ter okoli 3.000 naših občanov, ki so zaposleni izven meja naše občine, so bili osnovni momenti za to, da smo že v letu 1971 sprejeli občinski akcijski program, v katerem smo si zadali 20 osnovnih nalog, ki jasno nakazujejo, kako najhitreje in najuspešneje pospešiti razvoj gospodarstva v občini in s tem dvigniti življenjsko raven naših delavcev ter jasneje začrtati perspektivo občine kot integralnega dela SR Slovenije. Rezultati poslovanja delovnih organizacij v letu 1972 ter prav tako v prvem polletju 1973 so potrdili upravičenost in pravilnost v letu 1971 začrtanih nalog v akcijskem programu občine Žalec. Rentgenizacija dobršnega dela našega gospodarstva, uvajanje sodobnih produktivističnih metod, poslovanja in informiranja, preventivne sanacije tako imenovanega spodnjega dela našega gospodarstva, prizadevanja za izboljšanje likvidnosti v delovnih organizacijah, izdelava razvojnih programov podjetij in občine, so samo osnovna področja intenzivnega dela in prizadevanj začetih že v letu 1971. V polnem zagonu dela na omenjenih področjih pa smo ob koncu leta 1972 s pismom predsednika Tita in izvršnega biroja ZKJ ter z novimi ukrepi ekonomske politike dobili nove zadolžitve, konkretne naloge in nosilce novih nalog, ki so naša prizadevanja in začrtano ekonomsko politiko občine potrdili in še bolj utrdili. Vsa ta prizadevanja in načrten pristop k reševanju naše gospodarske problematike se odražajo v vedno manjšem zaostanku stopnje razvitosti gospodarstva občine Žalec za SR Slovenijo in celjsko regijo. Uspehi gospodarjenja v letu 1972 so to zaostajanje ne samo ustavili, ampak celo izrazito zmanjšali. V obdobju 1965—1970 se je gospodarstvo občine razvijalo namreč tako počasi, da so zaostanki za slovenskim gospodarstvom narasli v letu 1970 na 29,9 % v akumulaciji na zaposlenega, na 19,5 % v družbenem proizvodu na zaposlenega ter na 21,5 % v osebnem dohodku na zaposlenega. V letu 1972 pa je znašal zaostanek v družbenem proizvodu na zaposlenega le še 5 %, akumulacija na zaposlenega 8 % ter v osebnem dohodku na zaposlenega le 3 %. Podatki I. polletja 1973 pa zopet dokazujejo, da bo občina Žalec še prej kot smo začrtali v našem programu dolgoročnega razvoja, dosegla razvojno stopnjo SR Slovenije in tako postala močnejši in pomembnejši del SR Slovenije. I. RAZVOJ GOSPODARSTVA OBČINE ŽALEC DO LETA 1971 1. Osnovne značilnosti razvoja gospodarstva občine Žalec do leta 1971 Pri razvrstitvi slovenskih občin po raznih kriterijih je občina Žalec v spodnjem delu, to je med občinami s podpovprečno gospodarsko razvitostjo. V luči dveh kazalcev gospodarske razvitosti — družbenega proizvoda na prebivalca in števila delovnih mest na sto prebivalcev — je bila leta 1971 situacija naslednja: Preglednica 1 Delovna mesta leta 1971 Slovenija Celjska regija Občina Žalec Skupaj 788.876 99.972 12.840 Gospodarstvo 700.378 89.937 11.937 Zaposleni: družbeni sektor zasebni sektor 482.947 12.102 57.991 1.538 7.199 312 Samostojna proizvodnja: kmetje gostilničarji obrtniki 191.000 2.079 12.250 28.640 256 1.512 4.140 62 254 Negospodarstvo 88.498 10.035 903 Zaposleni: družbeni sektor zasebni sektor 84.003 2.875 9.457 446 828 62 Samostojni poklici 1.620 132 13 Delovna mesta/100 preb. 45,7 45,3 38,4 Preglednica 2 Družbeni proizvod leta 1971 Slovenija Celjska regija Občina Žalec DP milijoni din 32.642,7 3.681,4 478,5 DP/preb. din 18.900 16.700 14.300 DP/preb. ZDA $ 1.112 985 840 Indeks (SRS = 100 %) 100 91,5 84,5 V razdobju 1961 do 1971 se je gospodarstvo v občini Žalec razvijalo v primerjavi z razvojem v Sloveniji in celjski regiji takole: Preglednica 3 Razvoj 1961—1971 - Slovenija Celjska regija Občina Žalec DP v stalnih cenah indeks 200 222 210 DP/preb. v stalnih cenah indeks 185 205 196 Povprečna letna stopnja rasti 8,1 % 7,6 % DP skupaj 7,0 % DP/prebivaica 6,3 % 7,3 % 7,0 % Delovna mesta 1961 730,232 88,211 13,026 Delovna mesta 1971 indeks 108 113 98,5 V pogledu družbenega proizvoda je bil razvoj v občini Žalec v preteklem desetletju zadovoljiv, saj je potekal nekoliko hitreje kot v slovenskem povprečju, vendar pa je zaostajal za razvojem v celjski regiji. V pogledu delovnih mest je razvoj v občini Žalec zaostajal za slovenskim, zlasti za regionalnim razvojem. Od leta 1961 do leta 1971 se je v občini Žalec namreč znižalo število aktivnih kmetov v zasebnem sektorju od 5.482 na 4.110, tj. za 1.372, število nekmetijskih delovnih mest pa je poraslo le za 1.186, od teh v družbenem sektorju za 701. Rast delovnih mest v izvenkmetijskih dejavnostih je bila torej počasnejša kot pa jo je narekoval hitri proces deagrarizacije. Glede na to, da je v občini Žalec danes ca. 16.000 aktivnih prebivalcev, delovnih mest pa le 12.840, pomeni, da ima občina dokajšnji presežek delovne sile (3.160 oseb), ki se zaposluje v sosednjih občinah, zlasti v celjski in velenjski. Posebno pomembno je za razvoj gospodarstva občine dejstvo, da smo kljub hitrejšemu razvoju gospodarstva v letih 1961—1971 od Slovenije zabeležili v letih po gospodarski reformi (65—70) očiten zaostanek. Tako je družbeni proizvod v občini porastel za 89%, kar je daleč pod stopnjo rasti v slovenskem gospodarstvu (129%), je pa ugodnejše kot v nekaterih občinah celjske regije (Laško, Šentjur, Mozirje in Šmarje). Družbeni proizvod na zaposlenega, ki predstavlja družbeno produktivnost dela gospodarstva občine, je v teh petih letih porastel za 95 %, kar je hitreje kot v Velenju, Mozirju, Laškem ter toliko kot v Celju. Ta podatek pa je gotovo ugoden pokazovalec uspešnosti preteklega poslovanja. Dejstvo pa seveda je, da smo v letu 1970 zaostali že za 19,5 % za republiškim povprečjem DP/zaposlenega, medtem ko je zaostanek v letu 1965 znašal le 13,9 %. Nižji porast DP/zaposlenega v letih 1965 do 1970 od slovenskega gospodarstva nas je poleg povečanega zaostanka za gospodarstvom Slovenije pripeljal tudi na 5. mesto med osmimi občinami celjske regije, medtem ko smo v letu 1965 predstavljali še 4. gospodarstvo v celjski regiji po produktivnosti dela (ustvarjenem družbenem proizvodu na zaposlenega). Nizek DP/zaposlenega je bil osnova za nizke pokazovalce akumula-tivnosti dela ter nizke osebne dohodke v našem gospodarstvu. Akumulacija na zaposlenega je bila v naši občini leta 1970 za 29,9 % manjša kot v slovenskem gospodarstvu. Med posameznimi občinami celjske regije je bila naša na šestem mestu, osebni dohodki na zaposlenega pa so bili najnižji med vsemi občinami celjske regije, za republiškim povprečjem pa so zaostajali za 21,5 %. Preglednica 4 Gibanje nekaterih osnovnih kategorij v občinah celjske regije v letih 1965 do 1970 Indeksi rasti__Družb, proizv./zap. Občina CD OS neto OD DP 1965 1970 ind. dohodek nab. skupaj v din Celje 250 191 171 222 212 20.958 40.773 195 Laško 183 175 217 201 186 23.671 41.592 176 Mozirje 175 128 452 161 153 18.055 32.509 180 Konjice 236 192 218 209 202 16.978 35.838 211 Šentjur 189 174 222 174 178 16.410 33.237 203 Šmarje 167 189 125 207 188 15.002 31.147 208 Velenje 338 226 208 262 254 28.191 47.542 169 Žalec 222 171 262 195 189 18.314 35.649 195 Slovenija 248 216 198 229 227 21.260 44.271 208 Preglednica kreditov za obratna in osnovna sredstva na zaposlenega v posameznih občinah nam odpira novo področje vzrokov današnjih velikih razlik v razvojni stopnji gospodarstva posameznih občin. V gospodarsko nerazvitejših občinah so bili razmeroma visoki krediti na zaposlenega za obratna sredstva ter nizki za osnovna sredstva, kar pogojuje nizko stopnjo gospodarske rasti v teh občinah, medtem ko so v razvitejših občinah (Celje, Velenje) krediti za osnovna sredstva, kakor tudi obratna sredstva izredno visoki. Da je občina Velenje v letu 1970 prejela na zaposlenega 40.042 din in Šmarje 1.628 din kreditov, nam kaže možnosti razvoja obeh občin, saj vemo, da predstavljajo krediti pretežni del sredstev za razširjeno reprodukcijo. Občina Velenje je leta 1970 prejela 2,5-krat večja kreditna sredstva za osnovna sredstva na zaposlenega kot naša občina, celjska občina pa 1,2-krat večja kreditna sredstva za osnovna sredstva. Različna distribucija kreditnih sredstev pri celjski regiji je prav gotovo eden osnovnih vzrokov za velike razlike posameznih občin. Naše gospodarstvo je doseglo poleg tega še najvišjo udeležbo lastnih sredstev v investicijah, saj je v letu 1966 znašal ta delež celo 67,5% in je do leta 1970 padel na 37,4%. Občina Velenje dosega 33,3 % lastne udeležbe v investicijah, občina Laško 32,4 %, občina Celje 29,1%, najmanj pa občina Šentjur, 11,6%. Gospodarstvo občine Žalec se je torej po letu 1965, letu gospodarske reforme, razvijalo tako, da beleži v letu 1970 19,5 % družbeni proizvod na zaposlenega (1965 — 13,9 %), 29% manjšo akumulacijo na zaposlenega (1965 — 12,1 %), ter 21, 5% manjše osebne dohodke na zaposlenega (leta 1965 — 10,4 %) od slovenskega gospodarstva. Družbeni proizvod na zaposlenega v Sloveniji v letih 1965 do 1970 je na-rastel za 127 %, v občini Žalec pa le za 89 %. Vsi ti pokazovalci nam pojasnjujejo, da je gospodarska moč občine v obdobju 1965—1970 vedno bolj zaostajala za dosežki gospodarstva Slovenije (drugih občin), kakor po dinamiki rasti, tako tudi po pokazovalcih kvalitete poslovanja. Preglednica 5 Krediti za obratna in osnovna sredstva v občinah celjske regije: Krediti za obratna Občina sredstva 1965 1970 Na zaposlenega din Krediti za osnovna sredstva 1965 1970 Lastna udeležba v investicijah 1965 1970 Celje Laško Mozirje Konjice Šentjur Šmarje Velenje Žalec 9.145 4.563 3.199 11.453 10.838 5.507 5.792 9.720 20.225 7.730 10.201 21.019 21.899 8.138 28.113 17.691 6.817 12.543 2.677 2.046 5.355 3.200 25.576 8.091 18.488 9.809 11.013 7.630 13.840 1.628 40.042 15.864 21,8 36.3 52,9 63,6 26.5 44.4 37,2 39.6 29.2 32,4 13.1 15.3 11,6 16.2 33.3 37.4 2. Struktura gospodarstva po panogah in delovnih organizacijah v letih 1965 do 1970 Vsekakor je eden vzrokov prikazanega zaostajanja našega gospodarstva v občini za republiškim poprečjem struktura gospodarstva po posameznih panogah. Preglednica 6 Struktura DP gospodarstva po panogah: DP Kmetijstvo Gozdarstvo Industrija Trgovina Gostinstvo Ostali Žalec Slovenija 100 % 100 % 30,5 % 11,5% 45.3 % 43.4 % 10,5 % 23,2 % 12,7 % 21,9 % Struktura našega gospodarstva daje občini vseskozi pečat kmetijskega obeležja, saj je udeležba te panoge v gospodarstvu skoraj trikrat tolikšna kot v Sloveniji. Specifičnost kmetijske panoge daje tako osnovno obeležje gospodarstvu občine, saj z močno intenzifikacijo proizvodnje iz leta v leto sprošča delovno silo, kar se kaže na upadanju števila zaposlenih v celotnem gospodarstvu. Struktura gospodarstva po številu zaposlenih jasno kaže, kakšen je delež posameznih panog v gospodarstvu. Najmočnejša je industrija, nato pa kmetijstvo, ki skupaj zaposlujeta 82,4 % delavcev gospodarstvu. Vse ostale panoge pa zaposlujejo ostalih 17,6 % delavcev v gospodarstvu. Preglednica 7 Družbeni proizvod na zaposlenega, osebni dohodki na zaposlenega in struktura zaposlenih po panogah v letu 1965 in 1970 DP/zap. ca AK/zap. « OD/zap.~ M Strukt. <0 Strukt. M Panoga 1970 C a 1970 c a 1970 (din) C a zap. C o. zap. C a din 0 S din o 03 % o 1970 % o —' m 1965 o m Industrija 35.111 5 7.277 2 1.098 4 50,8 1 52,8 1 Kmetijstvo 39.730 2 5.531 4 991 6 31,6 2 33,0 2 Gradbeništvo 22.670 7 1.524 7 938 7 3,6 4 3,3 4 Promet 58.100 1 15.325 1 1.452 1 0,6 7 0,3 7 Trgovina — gostinstvo 37.372 3 6.669 3 1.284 3 3,3 5 3,2 5 Obrt 27.358 6 3.700 5 1.054 5 8,9 3 6,3 3 St. kom. 36.409 4 2.026 6 1.366 2 1,2 6 1,1 6 Skupaj 35.649 — 6.163 _ 1.066 _ 100,0 _ 100,0 — Produktivnost, akumulacija in osebni dohodki po panogah gospodarstva kažejo na dejstvo, da je struktura gospodarstva občine neugodna, saj predstavljajo panoge, ki dosegajo visoko akumulacijo in osebne dohodke, naj skromnejši del gospodarstva. Primerjava strukture zaposlenih v letu 1965 ter 1970 pa nam pokaže, da se je struktura gospodarstva občine v teh petih letih spremenila in sicer tako, da so prav tiste panoge, ki dosegajo slabše poslovne rezultate (obrt, gradbeništvo) svoj delež v gospodarstvu občine povečale, industrija in kmetijstvo pa sta ga zmanjšali. Težnja, da bi se prebivalstvo zaposlovalo v prvi vrsti v produktivnejših panogah (industrija, kmetijstvo, promet in trgovina) v obdobju 1965 do 1970, torej ni bila uresničena. Razvoj posameznih panog v letih 1965 do 1970 pogojujejo rasti posameznih delovnih organizacij gospodarstva v občini. Osnovni indeksi posameznih ekonomskih kategorij nam jasno kažejo, katere delovne organizacije so dosegle v obravnavanem razdobju najvišje rasti, ki so pa stagnirale. Vrednost proizvodnje gospodarstva (celotni dohodek) se je v letih 1965 do 1970 povečala za 124 %. Najhitrejši razvoj so dosegle delovne organizacije Garant, Avtoprevoz, Usluge in Sigma, medtem ko je absolutno povečanje proizvodnje seveda največje v TT Prebold, TN Polzela ter KK Žalec, ki so največje delovne organizacije v občini. Pomembno je tudi gibanje družbenega proizvoda v letih 1965 do 1970, saj je indeks 179 % precej manjši od rasti celotnega dohodka v tem obdobju. Jasno je, da se je struktura celotnega dohodka precej spremenila, saj so materialni stroški naraščali hitreje, kot pa je naraščal obseg proizvodnje. Posledica tega procesa je seveda manjša udeležba novo ustvarjene vrednosti v celotnem dohodku ter neugodna nadaljnja delitev družbenega proizvoda na osebne dohodke in podjetniško akumulacijo. Gibanje zaposlenih, celotnega dohodka in družbenega proizvoda v delovnih Preglednica 8 organizacijah v letih 1965 in 1970 Število 000 dln 000 din organizacija —£ ^ «232: ^deks ™eks 1900 19/u 1965 197Q lg65 197Q Montana 611 223 36 14.165 11.719 83 8.872 6.194 70 KIL 540 487 90 11.566 20.810 180 7.373 11.266 153 Ferralit 245 285 116 7.876 25.391 322 3.852 10.572 274 SIP Šempeter 194 212 109 11.730 25.781 219 5.530 9.421 170 Minerva — 34 — — 8.855 — — 2.375 — Garant 199 278 140 3.507 27.525 784 1.118 11.700 105 TT Prebold 983 921 94 45.394 80.659 178 17.832 32.930 185 Juteks Žalec 377 407 108 16.617 20.554 124 6.870 10.658 155 TN Polzela 858 885 103 40.975 78.642 192 24.000 35.910 150 KK Žalec 2.503 2.313 92 160.378 393.147 245 53.062 91.900 173 Gradnja Žalec 259 267 103 7.065 18.688 264 3.322 6.053 182 Atvoprevoz 20 40 200 1.009 5.437 539 482 2.324 482 Savinj. mag. Žalec 170 181 106 33.806 52.980 157 5.674 6.961 123 Slovan Vransko 11 15 136 708 1.742 246 268 550 205 Hmeljar Žalec 48 30 62 2.329 2.847 122 872 1.016 116 Braslovče 15 12 80 708 914 129 257 280 109 Zarja 149 225 151 4.143 14.626 353 2.102 5.391 256 Obrtnik 133 115 86 3.856 6.931 180 1.827 2.896 158 Usluge 52 90 173 1.125 6.502 578 636 2.683 422 Sigma 96 220 229 4.145 21.820 526 1.721 6.813 396 Inde 47 81 172 1.898 7.419 391 998 2.513 251 Stanovanjsko kom. pod j. 86 88 102 1.723 6.266 364 923 3.240 351 Skupaj 7.596 7.409 98 374.723 839.245 224 147.511 263.646 179 Ta proces hitrega naraščanja materialnih stroškov je bil sicer prisoten tudi v širšem gospodarskem prostoru, vendar so delovne organizacije na tem področju naredile mnogo premalo, saj niso analizi vrednosti posvetile pozornosti, ki jo zasluži. Zato pa so tudi stroški proizvodnje naraščali toliko hitreje od same vrednosti proizvodnje. Iz primerjave gibanja vseh treh kategorij (števila zaposlenih, celotnega dohodka in družbenega proizvoda) je jasno, da je gospodarstvo občine doseglo razmeroma visoko povečanje obsega proizvodnje z 2 % manj zaposlenih, kot pa jih je bilo v letu 1965. Razmeroma nizek padec števila zaposlenih v našem gospodarstvu se skriva v zajemanju zaposlenih v enotah Kmetijskega kombinata, ki je z integracijami delovnih organizacij izven meja naše občine uspel povečati število svojih de--lavcev. 3. Akumulativnost, osebni dohodki in produktivnost delovnih organizacij O teh pokazovalcih za posamezne panoge gospodarstva smo že govorili. Prav tako smo že tudi izluščili vzroke razmeroma nizke produktivnosti našeg i gospodarstva nasproti slovenskemu. Zato si oglejmo razlike v uspešnosti poslovanja naših delovnih organizacij v letu 1970. Družbeni proizvod na zaposlenega, ki predstavlja družbeno produktivnost dela, je variiral med 69.823 din v Minervi ter med 22.000 do 23.000 v Gradnji, Zarji ter Keramični industriji Liboje. Ta ogromna razlika je pogojevala izredne razlike tudi v nadaljnji delitvi družbenega proizvoda na osebne dohodke in podjetniško akumulacijo. Tu torej tiči ovira za nujen hitrejši razvoj teh delovnih organizacij, prav tako je tukaj tudi izvor zaskrbljujoče socialne diferenciacije naših delavcev, saj so možnosti nagrajevanja na obeh skrajnostih neprimerljive. Ce si v priloženi preglednici 9 ogledamo vrstni red delovnih organizacij po posameznih pokazovalcih, lahko hitro ugotovimo povezanost višine osebnih dohodkov na zaposlenega, akumulativnosti ter višine družbenega proizvoda na zaposlenega. Minerva, Avtoprevoz, SIP, Garant in TN Polzela so predstavljale leta 1970 po teh pokazovalcih naša najuspešnejša podjetja. Na koncu vrstne lestvice uspešnosti poslovanja pa so Keramična industrija Liboje, Gradnja, Zarja Žalec in Obrtnik Prebold. Te delovne organizacije so predstavljale tisti del gospodarstva, ki ga je bilo potrebno čimprej sanirati. Nesposobnost delovnih organizacij za izplačevanje z družbenim dogovorom določenih osebnih dohodkov po akcijskem programu IS je bil namreč eden izmed kriterijev za likvidacijo določenih dejavnosti, če za eventualne sanacijske programe ne bo mogoče zagotoviti konstrukcije in nosilcev financiranja. Omenjenih pet dobrih in štirih kritičnih delovnih organizacij ne izključuje ostalih deset podjetij gospodarstva. Namen te poteze je bil, opozoriti na obe skrajnosti v našem gospodarstvu. Iz priložene preglednice je lepo razvidna razvrstitev ostalih delovnih organizacij po vrstah posameznih pokazovalcev. Preglednica 9 Produktivnost, akumulativnost in osebni dohodki delovnih organizacij v letu 1970 Delovna organizacija 1 DP/zap. din Stopnja Posp. amort. + dobiček na en/zap. din Stopinja Povpr. mes. os. doh. v din Stopinja Montana Žalec 27.776 15 2.058 19 1.195 9 KI Liboje 23.136 20 1.995 20 893 21 Ferralit Žalec 37.098 8 7.068 11 1.301 7 SIP Šempeter 44.439 3 11.853 5 1.432 3 Minerva Žalec 69.823 1 29.882 1 1.809 1 Garant Polzela 42.090 4 12.766 4 1.320 5 TT Prebold 35.754 11 11.484 7 994 16 Juteks Žalec 26.186 15 4.766 14 1.047 13 TN Polzela 40.587 5 13.743 3 1.072 12 KK Žalec 38.732 6 8.916 9 978 18 Gradnja Žalec 22.670 21 2.146 18 938 20 Avtoprevoz Semp. 58.100 2 18.225 2 1.452 2 Savinj. mag. Žalec 38.459 7 10.243 8 1.306 6 Slovan Vransko 36.617 9 11.800 6 1.189 10 Hmeljar Žalec 33.367 12 6.100 13 1.208 8 Gost. podj. Braslovče 23.333 19 1.750 21 944 19 Zarja Žalec 23.960 18 2.693 17 1.006 14 Obrtnik Prebold 25.183 17 3.486 16 999 15 Usluge Polzela 29.811 14 8.388 10 993 17 Sigma Žalec 30.968 13 6.900 12 1.159 11 Stan. kom. podj. Žalec 36.409 10 3.704 15 1.366 4 Skupaj 35.649 — 8.628 — 1.066 — 4. Kadri Vedno bolj je dober ali slab poslovni rezultat delovne organizacije lahko odvisen samo od enega človeka, ali ene službe v sklopu vseh faz proizvodnega procesa. Tehnična produktivnost dela, nabava surovin, (čim manjši materialni stroški), analiza tržišča, osvajanje novih izdelkov, organizacija dela ter prodajna služba je samo nekaj najvažnejših faz poslovanja v tržnem gospodarstvu. Za dosego optimalnih rezultatov vseh faz pa je vsekakor najvažnejši pogoj: ustrezni kadri. Problemu kadrov smo vseskozi posvečali sicer dosti diskusij, vendar se je kadrovska struktura zaposlenih prepočasi izboljševala. Iz preglednice 10 je jasno razvidna struktura zaposlenih po kvalifikaciji v gospodarstvu in negospodarstvu občine v letu 1970. Pretežni del zaposlenih v gospodarstvu je predstavljala nekvalificirana delovna sila (56,7%) ter kvalificirana delovna sila 28,7 %. Izredno nizek pa je bil odstotek zaposlenih z visoko šolsko izobrazbo, saj jih je bilo vsega 1,2 %. Pregled po panogah nas opozarja, da gostinstvo, trgovina in promet niso imeli niti enega delavca z visoko izobrazbo, ter da panogi promet in gostinstvo nista zaposlovala nobenega z višjo strokovno izobrazbo. j i • Med posameznimi podjetji je kvalifikacijska struktura zaposlenih dokaj različna- prilagojena je namreč značaju in potrebam proizvodnega procesa, ki je v različnih panogah dejavnosti seveda različen. Iz dejstva, da naše gospodarstvo zaposluje največ nekvalificiranih delavcev, ne smemo povzeti teze, da je tu tudi vzrok nizkih osebnih dohodkov našega gospodarstva v poprečju, saj nam že samo majhna primerjava to tezo zavrne. Keramična industrija Liboje in Garant Polzela imata podobno strukturo zaposlenih, saj v obeh delovnih organizacijah tvorita skupini nekvalificiranih delavcev preko 50 % vseh zaposlenih. Kljub temu pa je dosegel poprečni osebni dohodek na zaposlenega v Keramični industriji Liboje v 1970. letu 717 din, v Garantu pa 1.195 din, kar je za 67 % vec kot v Keramični industriji Liboje. Glavno merilo uspešnosti poslovanja in višine po-kazovalcev uspešnosti je še vedno produktivnost dela, ki se po tem uspehu ustrezno deli na akumulacijo in osebne dohodke. _ . Zanimivejša je druga skupina izobrazbene strukture in sicer tista, ki je v vsakem podjetju najbolj skromno zastopana, ali pa je sploh ni. To so visoko in višje izobraženi kadri. Deset delovnih organizacij v naši občini ni imelo leta 1970 niti po enega z visoko izobrazbo, šest podjetij pa niti visoko niti višje izobraženega delavca. Prav gotovo se tu skriva največji kadrovski problem našega gospodarstva, ki že dalj časa izbija preko neugodnih rezultatov poslovanja prav teh delovnih organizacij (obrt in gostinstvo). Problematika kadrov odpira nekaj izredno pomembnih problemov našega gospodarstva. Najbolj je pomemben podatek, da vsako leto konča obvezno osemletno šolanje do 400 otrok. To je že potencialna delovna sila, ki pritiska na nova delovna mesta, seveda ne vsa, ampak le del, drugi del pa nadaljuje šolanje. Podatki o tistih, ki končajo vsako leto srednjo šolo, sicer niso znani, prav gotovo pa predstavljajo še močnejši pritisk na nova delovna mesta. Višje in visoke šole prav tako vsako leto sprostijo okoli 40 mladih strokovnjakov, ki se želijo zaposliti. Na drugi strani pa imamo v celotnem družbeno-ekonomskem prostoru naše občine zaposlenih le 118 delavcev z visoko ter 139 z višjo šolsko izobrazbo. To dejstvo nakazuje pereč problem naše občine, da mladi strokovnjaki, ki kon- čajo šolanje, v pretežni meri odhajajo v druge občine, bodisi kot njihovi štipendisti, bodisi da imajo tam boljše delovne pogoje. Prav gotovo je to osnovni problem naše občine, saj bomo brez večjega števila visoko in višje izobraženega kadra vedno bolj zaostajali za razvitejšimi občinami in regijami naše republike. Na drugi strani pa je to permanentno rast delovnega potenciala po letu 1965 spremljalo izredno visoko upadanje števila zaposlenih v našem gospodarstvu, ki je v razdobju od 1965 do 1968 sprostilo preko 1.000 delovnih mest. Preglednica 10 Zaposlenost v občini Žalec po panogah dejavnosti v letu 1970 Panoga ___Stopnja^ dejavnosti v visoka višja srednja VK KV NK — industrija in rudarstvo 3.739 21-1 % 43-2 % 241- 6 % 113- 3 0/0 967— 26% 2.349—62 % — kmetijstvo 1.946 58-3 % 40—2 % 212—11 % 87- 5 o/0 500— 25% 1.049—54 % — gradbeništvo 258 1-1 % 3-2 % 30-11 o/o 12- 4 o/0 80— 31% 132—51 0/0 — promet 7-16 »/o 4-10 o/0 zveze 42 — — 28— 66% 3- 8 0/0 — trgovina 186 — 1-1 % 9- 5 0/o 31-16 0/0 140— 175 0/o 5- 3«/0 — gostinstvo 49 — — 2- 4 »/o 2- 40/0 22— 450/0 23—47 % — obrt 793 2-1 % 12-2% 58- 7 0/0 30- 4 0/0 277— 34 0/a 414—52 % — stan. in kom. 1-2% dejavnost 70 3-4% 9-12 o/0 1- 2% 18— 26 o/0 38—54 % Skupaj 7.083 85—1,2 % 100—1,4 % 568— 8 % 285— 4,0 % 2.032— 28,7 % 4.013—56,7 % Preglednica 11 Pregled dejanske in zahtevane strokovne izobrazbe vodilnih kadrov v občini Žalec v letu 1971 Izobrazba visoka višja srednja nižja dej. zaht. dej. zaht. dej. zaht. dej. zaht. skupaj Direktorji 10 19 14 19 17 7 4 _ 45 Sekretarji 2 7 9 8 3 1 2 — 16 Računovodje — 7 6 9 9 11 12 — 27 Komerc. vodje 1 5 4 7 6 2 3 — 14 Tehn. vodje 4 6 3 2 2 1 — — 9 Obratovodje 11 41 18 18 40 25 15 — 84 Skupaj 28 85 54 64 77 47 36 — 195 Razlika —57 — —9 + 30 + 36 6 Savinjski zbornik 81 Preglednica 12 Delovna organizacija Celotni dohodek v 000 din Dohodek v 000 din Amortizacija v 000 din 1971 1972 indeks 1971 1972 indeks 1971 Industrija KK Žalec 537.688 828.181 154 88.080 Gradnja Žalec 22.910 21.622 94 7.160 Avtoprevoz Šempeter 7.447 9.672 130 2.851 Savinj. mag. Žalec 76.586 100.185 134 10.452 Slovan Vransko 2.104 2.708 129 680 Zarja Žalec 19.308 21.009 109 7.613 MIK Prebold 10.034 14.933 149 4.445 Usluge Polzela 8.746 14.988 171 3.283 Sigma Žalec 27.706 38.687 139 8.639 Inde Vransko 14.119 16.068 114 5.656 Stan. kom. pod j. Žalec 6.334 7.612 120 2.611 117.234 7.866 133 110 3.491 122 13.429 962 8.651 5.738 3.938 12.801 5.701 128 141 114 129 120 148 101 21.223 304 474 756 45 414 371 72 710 146 2.930 112 525 1972 Montana Žalec 15.126 19.027 126 7.582 7.573 100 707 1.138 Ker. ind. Liboje 28.289 35.874 127 14.235 17.352 122 1.360 1.895 Ferralit Žalec 30.664 36.805 120 12.435 15.201 122 950 1.293 SIP Šempeter 47.807 59.366 124 14.371 15.660 109 1.606 3.425 Minerva Žalec 17.568 25.029 142 4.164 6.138 147 285 980 Garant Polzela 34.676 47.291 136 10.975 14.528 132 3.043 5.504 TT Prebold 96.367 136.472 142 32.808 58.347 178 10.005 10.000 Juteks Žalec 27.613 33.944 122 12.000 14.262 119 2.033 2.032 TN Polzela 102.490 148.358 145 35.992 54.869 152 12.440 16.631 400.600 542.166 135 144.562 203.930 141 32.429 42.898 30.352 457 685 1.405 46 781 456 113 921 245 534 1,133.592 1,617.831 143 286.032 386.671 135 57.469 78.893 V letu 1971 je v gospodarstvu primanjkovalo 66 delavcev z visoko in višjo izobrazbo na vodilnih delovnih mestih ob tem, da je na teh delovnih mestih imelo 30 delavcev srednjo ter kar 36 nižjo izobrazbo. Prav gotovo je to bila zelo skromna startna osnova za načrtovanje našega bodočega razvoja, saj so podatki za razdobje 1965—1970 kazali, da se je sicer število delavcev z visoko, višjo in srednjo izobrazbo v tem razdobju precej povečalo, da pa je izobrazbena struktura vodilnih delavcev ostala skoraj ista, kot je bila v letu 1965. II. RAZVOJ GOSPODARSTVA OBČINE V LETIH 1970 DO 1972 1. Uvod V drugi polovici leta 1971 ter v januarju 1972 sta skupščina občine Žalec ter občinska konferenca ZK sprejela dva izredno pomembna dokumenta, ki sta opredelila osnovne naloge vseh delavcev, tako na področju gospodarstva, kakor tudi družbenih služb v občini z namenom, uresničevati naloge v zvezi z ekonomsko politiko in stabilizacijo ter odpravljanja vse večjih socialnih razlik v občini. To sta bila akcijski program SO Žalec za uresničevanje nalog v zvezi Preglednica 12 Družbeni proizvod v 000 din Dobiček v 000 din Akumulacija v 000 din indeks 1971 1972 indeks 1971 1972 indeks 1971 1972 indeks 161 8.289 8.711 105 1.512 1.085 72 2.219 2.223 100 139 15.595 19.247 123 2.618 2.361 90 3.478 4.256 107 136 13.384 16.493 78 3.927 4.422 113 4.877 5.715 117 213 15.977 19.086 119 5.372 4.400 82 6.978 7.825 112 344 4.449 7.119 160 2.261 3.365 149 2.546 4.345 171 181 14.017 20.032 143 1.630 2.367 145 4.673 7.871 168 100 42.813 68.555 160 6.432 22.162 344 16.437 32.162 196 100 14.033 16.294 116 2.424 1.590 66 4.457 3.622 81 134 48.431 71.500 148 11.164 18.406 165 23.604 35.037 148 132 176.988 247.037 140 37.340 60.158 161 69.769 103.056 148 143 109.304 149.873 131 14.223 20.180 142 35.446 50.532 143 150 7.463 8.323 111 750 1.226 163 1.054 1.683 160 144 3.363 4.192 125 898 809 90 1.372 1.494 109 184 11.208 14.834 132 3.544 4.181 118 4.300 5.586 130 102 725 1.008 139 222 298 134 267 344 129 189 8.027 9.432 117 1.725 2.506 145 2.139 3.287 154 123 4.816 6.194 129 1.301 1.638 126 1.672 2.094 125 157 3.356 4.050 121 796 667 84 868 780 90 130 9.349 13.722 147 1.367 3.580 262 2.077 4.501 217 168 5.802 5.946 102 2.809 1.910 68 2.955 2.155 73 102 3.135 3.464 110 504 675 134 1.029 1.209 117 137 343.536 468.075 137 65.479 97.828 149 122.948 176.721 144 z ekonomsko politiko in stabilizacijo ter stališča prve seje občinske konference ZK Žalec o socialnem razlikovanju. Ta dokumenta sta s svojimi komplesnimi nalogami, nosilci nalog in roki izvršitve posameznih nalog postavila pred vse delovne kolektive v občini, družbene službe ter družbenopolitične organizacije niz nalog, ki so izhajale predvsem iz prikazane analize razvoja gospodarstva občine po gospodarski reformi leta 1965. Osnovne naloge, zastavljene v teh dokumentih, so bile: — spremeniti neugodno strukturo gospodarstva v občini, — v vse delovne organizacije uvesti analizo vrednosti proizvodnje, — pristopiti k sanaciji delovnih organizacij, ki poslujejo na robu rentabilnosti, — izboljšati likvidnost delovnih organizacij, — izdelati razvojne programe v vseh delovnih organizacijah ter načrtneje usmerjati investicije, — izboljšati kadrovsko strukturo, zaposlenost v občini ter — pospešiti procese poslovnega sodelovanja in integracijskih gibanj. Naloge akcijskega programa SO Žalec, kakor tudi stališča I. konference občinskega komiteja ZK so bile osnova za izdelavo gospodarskega načrta občine Žalec za leto 1972, kakor tudi akcijskih in razvojnih programov vseh delovnih organizacij v občini. Delo nosilcev nalog spremlja komisija za realizacijo akcijskih programov pri SO Žalec ter komisija za ekonomske odnose pri občinskem komiteju ZK. 2. Rezultati gospodarjenja v občini v letu 1972 Rezultate gospodarjenja v občini v letu 1972 po delovnih organizacijah prikazuje preglednica 12. Preglednica gibanja DP/zap. in OD/zap. v delovnih organizacijah v letih 1970 in 1972 Delovna organizacija DP/zap din 1970 Stopnja DP/zap din 1972 Stopnja Indeks povpreč. mesečni osebni dohodek v din 1970 Stopnja povpreč. mesečni osebni dohodek v din 1972 Stopnja Indeks 1. Montana Žalec 27.776 15 52.793 13 190 1.195 9 2.036 6 170 2. KIL Liboje 23.136 20 38.112 17 165 893 21 1.458 18 163 3. Ferralit Žalec 37.098 8 54.612 11 147 1.301 7 1.921 9 148 4. SIP Šempeter 44.439 3 73.407 3 165 1.432 3 2.196 3 153 5. Minerva Žalec 69.823 1 124.894 1 179 1.809 1 2.333 2 129 6. Garant Polzela 42.090 4 66.773 6 159 1.329 5 2.014 7 152 7. TT Prebold 35.754 11 61.873 7 173 994 16 1.698 12 171 8. Juteks Žalec 26.186 15 37.630 19 144 1.047 13 1.305 19 125 9. Tovarna nogavic Polzela 40.587 5 72.441 4 178 1.072 12 1.691 13 158 10. KK Hmezad Žalec 38.732 6 67.540 5 174 978 18 1.999 8 204 11. Gradnja Žalec 22.670 21 37.660 18 166 938 20 1.536 17 164 12. Avtoprevoz Šempeter 58.100 2 83.840 2 144 1.452 2 2.483 1 171 13. Savinjski magazin Žalec 38.459 7 59.814 8 156 1.306 6 2.067 5 158 14. Hotel Slovan Vransko 36.617 9 56.000 9 153 1.189 10 1.778 10 150 15. Hmeljar Žalec 33.367 12 — — — 1.208 8 — — — 16. Gostinsko podjetje Braslovče 23.333 19 _ _ _ 944 19 _ _ _ 17. Zarja Žalec 23.960 18 45.565 14 190 1.006 14 1.587 16 158 18. MIK Prebold 25.183 17 45.211 15 180 999 15 1.663 14 166 19. Usluge Polzela 29.811 14 38.571 16 129 993 17 1.640 15 165 20. Sigma Žalec 30.968 13 53.392 12 172 1.159 11 2.189 4 189 21. Stanov, kom. podj. Žalec 36.409 10 54.984 10 151 1.366 4 1.770 11 130 Gospodarstvo 35.649 — 60.486 — 170 1.066 — 1.834 — 172 X ca S o C !> O "3 >a h o tu s c3 C oj X) •«■« O V letu 1972 nasproti letu 1971 je celotni dohodek porastel za 43%, družbeni proizvod za 37 %, dobiček za 49 %, akumulacija za 44 %, zaposleni za 3 %, osebni dohodki na zaposlenega za 28 % ter družbeni proizvod na zaposlenega za 32 %. Ti izredno visoki indeksi rasti posameznih kategorij kažejo na pomembne premike v gospodarstvu občine v letu 1972 nasproti letu 1971 in 1970, saj so se s tako visokimi indeksi rasti obsega proizvodnje, družbenega proizvoda in podjetniške akumulacije ob 3% porasta zaposlenih močno izboljšali tudi pokazo-valci kvalitete poslovanja delovnih organizacij v občini Žalec. Ti premiki se najbolj jasno izkazujejo v primerjavi z doseženim družbenim proizvodom na zaposlenega v občinah celjske regije, ki so razvidni iz preglednice 13. Gibanje nekaterih osnovnih kategorij v občinah celjske regije v letih 1965—1970 Občina Družbeni proizv./zap. 1970 1972 Celje 40.773 3 59.000 3 Laško 41.592 2 58.861 4 Mozirje 32.509 7 50.963 7 Konjice 35.838 4 57.120 5 Šentjur 33.237 6 56.550 6 Šmarje 31.147 8 50.020 8 Velenje 47.542 1 74.176 1 Žalec 35.649 5 60.486 2 SLOVENIJA 44.271 63.365 V primerjavi z občinami celjske regije in SR Slovenijo v letu 1972 gospodarstvo občine nasproti letu 1970 beleži prav tako pomembne premike. V obdobju 1965 do 1970 se je gospodarstvo občine razvijalo tako počasi, da so zaostanki za slovenskim gospodarstvom narasli v letu 1970 na 29,9 % v akumulaciji na zaposlenega, na 19,5 % v družbenem proizvodu na zaposlenega ter na 21,5 % v osebnih dohodkih na zaposlenega v primerjavi s slovenskim gospodarstvom. V letu 1972 znaša zaostanek za SR Slovenijo v družbenem proizvodu na zaposlenega le še 5 %, v akumulaciji na zaposlenega le še 8 % ter v osebnih dohodkih na zaposlenega le še 3 %. Premiki v gospodarstvu občine so več kot očitni, tako da se je tudi mesto gospodarstva občine v celjski regiji bistveno spremenilo nasproti mestu, ki ga je imelo v letu 1970. V produktivnosti dela (DP/zaposlenega) dosega občina Žalec drugo mesto za občino Velenje (v letu 1970 je bila na 5. mestu) medtem ko se je v osebnih dohodkih na zaposlenega povzpela iz zadnjega mesta v letu 1970 na 3. mesto, takoj za občino Velenje in Celje. Takšni rezultati gospodarjenja v letu 1972 prav gotovo niso naključje, ampak so odraz načrtnega in skupnega dela večine delovnih organizacij v občini ter komisij in strokovnih služb pri skupščini občine in družbenopolitičnih organizacijah v občini Žalec. Razvojna in investicijska politika V akcijskem programu 1. 1971 zastavljena naloga, da morajo vse delovne organizacije izdelati svoje razvojne programe, na osnovi katerih se bodo lažje in uspešneje razvijale in odločale za posamezne investicijske naložbe, je povsem realizirana. Skupščina občine Žalec je zato sklenila, da pripravi srednjeročni in dolgoročni načrt razvoja občine Zavod za produktivnost dela v Ljubljani. Prve analize v delovnih organizacijah so pokazale, da delovne organizacije še nimajo pripravljenih in sprejetih razvojnih programov, še zlasti pa je nejasna daljša perspektiva, to je do leta 1980. Razvojni program občine je v delu in mora biti sprejet v letu 1973. Osnova za program občine morajo biti seveda razvojni programi delovnih organizacij, zato je nujno, intenzivno delo vseh delovnih organizacij na izdelavi teh programov, saj bomo le tako lahko dosegli dolgoročne naloge gospodarskega razvoja občine Žalec. Značilno za gospodarstvo občine je, da imajo delovne organizacije, ki so v t. im. procesu preventivne sanacije, izdelane te sanacijske elaborate, da pa ostale, predvsem večje delovne organizacije svojih programov nimajo tako natančno izdelanih. Visoke investicijske naložbe v letih 1965 do 1970 in skromni efekti teh naložb jasno kažejo na pomanjkljivosti premalo načrtnega vlaganja v gospodarstvo v preteklih letih, zato je izdelava srednje- in dolgoročnih razvojnih programov v vseh delovnih organizacijah toliko bolj nujna. 3. Struktura, akumulativnost, osebni dohodki in produktivnost gospodarstva v letih 1970 do 1972 V letu 1972 se je struktura zaposlenih spremenila dokaj ugodno, če upoštevamo, da je v letih 1965 do 1970 padel delež zaposlenih v industriji, kmetijstvu, trgovini in gostinstvu v našem gospodarstvu in da se je povečala udeležba zaposlenih v gradbeništvu in obrti, kot najmanj akumulativnih in najslabše plačanih panogah v gospodarstvu. V letu 1972 se je povečal delež zaposlenih v industriji in sicer od 50,8 % na 53,8 %, trgovini in gostinstvu od 3,2 % na 3,4 %, udeležbe v strukturi zaposlenih v gospodarstvu ter ponovno obrti od 8,9 % na 9,3 %. Manjši pa je bil v letu 1972 delež zaposlenih v kmetijstvu, gradbeništvu in stanovanj sko-komunalni dejavnosti v našem gospodarstvu v primerjavi z letom 1970. Ti premiki v strukturi gospodarstva po panogah so zelo pomembni, saj se veča udeležba zaposlenih v produktivnejših panogah in delovnih organizacijah v gospodarstvu občine (industrija, trgovina), manjša pa se udeležba zaposlenih v nizko produktivnem gradbeništvu, medtem ko je obrt svoje mesto v gospodarstvu še ojačala, kar pa glede na prav tako skromnejše rezultate te panoge od ostalih še vedno kaže na ekstenzivno razvijanje družbene obrti v naši občini. Vrstni red produktivnosti po posameznih panogah pa se v letih 1970 do 1972 ni bistveno spremenil, saj je še vedno na prvem mestu promet, drugo je kmetijstvo, tretje je trgovina in gostinstvo, četrta je industrija (v letu 1970 na petem mestu), peta stanovanjsko-komunalna dejavnost, šesta obrt ter gradbeništvo sedmo. m > ■s M o § a 2 3 .'i 3 •m 41 2 "T « i, bnS g® g- o S a o (8 "" N > ^ fl} a e ■H >U 13 O O £ 5 S ■e v S S v B v 1 a N S B ■g > s 'o a l § 11 SP 'S (D 3 C E On a M 05 N i-H 5 M 5 M sajepuj Bfudo;g a IcS Q S 2 O efudojg a I ^ g "62 ssispul Bfudois a g gg a^S Q Btudo^s ft i Bc ^: Q 03 M O C S co cm" co to to 3 — a tO o to tO rt< I co CM to CO tO os o co O co 00 to CM t- co I> O Ti« o co I- co »-i M T-H M CM I-i r-1 t—l co CM Tf to to co m cc m to to os CM o co o i-i r-i -1 1-i o o to in Tj" to o os to Tt< o co co o to CO f-i co OS o t- co o Tji o to tO co CO to m to m CM c- co to Tt< 1 i O o O CM co OS os »-( co c- o C- m o f—1 e- to CO co ti to LO oš CM co t> to' in CO co CM m co CM co co I •S. 3 £ .£3 <5 -d G g M O .S aj > C £ •M M g i »I H on g *i I j d co 5¥ w n o £ ti S •0 a g o Pomembne so tudi stopnje rasti družbenega proizvoda na zaposlenega v posameznih panogah, saj je v obrti ta kategorija porasla v letu 1972 nasproti letu 1970 najmočneje (za 73 %), vendar je v tej panogi poleg gradbeništva še vedno najnižja produktivnost dela. Močan porast je bil dosežen tudi v industriji in kmetijstvu, medtem ko je najnižji porast zabeležil promet, kot najproduktivnejša panoga v gospodarstvu. Glede na možnost razvoja posameznih panog je značilno tudi dejstvo, da osebni dohodki na zaposlenega v nekaterih panogah kar močno odstopajo od produktivnosti dela v teh panogah. Neugodno je to razmerje predvsem v obrti, saj dosega v primerjavi z industrijo ob 27 % nižji produktivnosti dela celo 5 % višje osebne dohodke na zaposlenega (v industriji je DP/zaposlenega 60.004, v obrti pa 47.305 din — OD/zaposlenega je v industriji 1.738 din, v obrti pa 1.829 din). Povsem očitna je večja in neustrezna nagnjenost k izplačevanju osebnih dohodkov v obrti, kot pa k štednji dohodka za razširjeno reprodukcijo, kar daje že tako nizko produktivni panogi seveda še mnogo skromnejše možnosti za prepotrebni hitrejši razvoj. Analiza usklajenosti produktivnosti (DP/zaposlenega) ter poprečnih osebnih dohodkov na zaposlenega po posameznih delovnih organizacijah v občinah pa kaže, da nesorazmerja v obrti (previsoki osebni dohodki na zaposlenega v primerjavi z doseženim DP/zaposlenega) povzročajo predvsem v Sigmi Žalec (ob DP/zaposlenega 53.392 nasproti 60.486 v gospodarstvu), dosega 2.189 din OD/zaposlenega nasproti 1.834 din OD/zaposlenega v gospodarstvu. Podoben primer je tudi v Montani Žalec, medtem ko predstavlja TT Prebold in TN Polzela prav obratno stanje. Ob 72.448 din DP/zaposlenega nasproti 60.486 din DP/zaposlenega v gospodarstvu dosega TN Polzela le 1.691 din OD/zaposlenega nasproti 1.834 din v gospodarstvu občine. Od tu seveda visoke razlike v reproduktivni sposobnosti posameznih delovnih organizacij v občini. Lestvica družbenega proizvoda na zaposlenega v letu 1972 po posameznih delovnih organizacijah kaže, da se le-ta v primerjavi z letom 1970 ni bistveno spremenila. Še vedno so na vrhu lestvice delovne organizacije Minerva, Avtoprevoz, SIP, TN Polzela, KK ter Garant in TT Prebold, medtem ko vse ostale delovne organizacije dosegajo nižji DP/zaposlenega, kot ga dosega celotno gospodarstvo v poprečju. Indeks rasti te kategorije v posameznih delovnih organizacijah pa pokaže, da se je najpočasneje dvigovala v Ferralitu, Juteksu in Avtoprevozu (44% do 47 %), da pa so največje povečanje dosegli Montana, Minerva, Zarja in MIK Prebold (od 79 % do 90 %). Visok porast je posebno razveseljiv v delovnih organizacijah obrti, Zarji in MIK, ki pa skupno s Keramično industrijo Liboje, Ju-teksom, Gradnjo in Uslugami še vedno tvorijo tako imenovani spodnji del našega gospodarstva. 4. Sanacije v gospodarstvu občine v letih 1970 do 1972 Področje sanacij v gospodarstvu občine je bilo v letu 1970 do 1972 zelo uspešno. V sodelovanju občinskega rezervnega sklada, Ljubljanske banke, Zavarovalnice Sava in republiškega rezervnega sklada je k sanaciji pristopilo sedem delovnih organizacij: Montana, Keramična, Minerva, Garant, Gradnja, MIK in Ferralit. V vseh omenjenih delovnih organizacijah gre seveda za preventivno sanacijo, saj v nobeni niso rezultati poslovanja izkazovali izgube. Minerva, npr., dosega celo najboljše rezultate tako v produktivnosti kakor tudi akumulativno-sti dela, vendar je bila kapitalna moč te delovne organizacije preskromna za hitrejši napredek, kakršnega želimo v okviru hitrejšega razvoja produktivnejših panog, kakor tudi v okviru sanacije samega prostora zabukovške regije, kjer je z ukinitvijo rudnika ugasnila najmočnejša gospodarska dejavnost v tem delu občine. Tudi Garant Polzela in Ferralit ni dosegal kritičnih rezultatov, vendar so bili delovni prostori v teh delovnih organizacijah nemogoči za sodoben način proizvodnje, kakršnega je zahtevala sodobna tehnologija in ki so ga izvajali v teh delovnih organizacijah. Tudi rezultati teh delovnih organizacij se v letu 1972 uvrščajo med boljše v našem gospodarstvu. Montana, Keramična, Gradnja in MIK pa so imeli precej podobno stanje. Zastarela tehnologija, nizki dobički in nizki osebni dohodki so bili preslaba osnova za možnost sodobne tehnologije, graditve novih poslovnih prostorov in doseganja osebnih dohodkov za posamezne kvalifikacijske strukture v takšni višini, kot jih dosegajo ostale delovne organizacije. Močne investicijske naložbe v vseh podjetjih že v letu 1970 kažejo dosti boljše poslovne rezultate kot v letu 1972, vendar glavni učinek visokih naložb v teh delovnih organizacijah pričakujemo šele v letih 1973 do 1975. 5. Analiza vrednosti proizvodnje Glede na vedno večji delež materialnih stroškov v strukturi vrednosti proizvodnje gospodarstva se je že pred leti pokazala nuja, skrbno preanalizirati vse stroške proizvodnje, in sicer: — z uvajanjem organizacije razvoja in priprav z izdelavo informacijskih modelov in dokumentacij s področja proizvodnje; — z uvajanjem produktivističnih tehnik, katerih cilj je zmanjšati porabo materialov in časa s pomočjo vodenja in usmerjanja kakovosti ter — z uvajanjem produktivističnih tehnik, ki omogočajo racionalno izkoriščanje instaliranih strojno-tehnoloških in ljudskih kapacitet. Na tem področju smo v drugi polovici leta 1972 naredili izjemen korak naprej. Za gospodarstvo občine smo angažirali Zavod za produktivnost dela Ljubljana, s katerim sodelujemo na dveh področjih: — izdelujemo srednje- in dolgoročni razvojni načrt občine Žalec, — v šestih delovnih organizacijah (Minerva, Garant, Keramična, Gradnja, Inde in Sigma) delavci zavoda sodelujejo pri uvajanju že omenjenih modelov in tehnik. Rezultati sodelovanja so že očitni v poslovnih uspehih teh delovnih organizacij v letu 1972, bistveno izboljšanje rezultatov poslovanja v omenjenih delovnih organizacijah pa še pričakujemo v letih 1973 do 1975. To sodelovanje želimo razširiti še na ostale delovne organizacije, tako da bi v obdobju treh let s strokovno pomočjo Zavoda za produktivnost dela uspeli izvršiti analize vrednosti v vseh delovnih organizacijah v občini, saj nam obstoječa kadrovska struktura predvsem zaradi preobremenjenosti s tekočimi nalogami sama ni in tudi ne bo mogla izvršiti te prepotrebne naloge v gospodarstvu naše občine. 6. Likvidnost Likvidnost delovnih organizacij se je v letu 1972 izrazito izboljšala nasproti preteklim letom. Zakon o ugotavljanju vrednosti zalog in popravka finančnega rezultat za del v določenem času neizterjanih terjatev je predvsem v zadnjih mesecih leta 1972 primoral delovne organizacije, da preko ustrezne poslovne politike začno z natančnimi tržnimi raziskavami ter prično s takšnim sistemom prodaje, da je stimulirana v prvi vrsti plačana realizacija prodaje in ne samo prodaja za vsako ceno in vsak rok plačila. Tako so terjatve od kupcev znašale konec leta 1972 218,104.000 din, obveznosti do dobaviteljev pa 143,003.000 din, kar predstavlja 75,021.000 din razlike terjatev in obveznosti, oziroma 43 % podjetniške akumulacije. V letu 1970 pa je znašala razlika med terjatvami do kupcev in obveznostmi do dobaviteljev 60,606.000 din ali 80 % ustvarjene podjetniške akumulacije v tem letu! Padec udeležbe razlike terjatev in obveznosti v akumulaciji in celotnem dohodku je v letu 1972 nasproti 1970 očiten in kaže na pomembno izboljšanje likvidnosti gospodarstva v občini Žalec. 7. Kadri Izboljšati kadrovsko strukturo vseh zaposlenih je že nekaj let zastavljena naloga, ki pa smo jo vse prepočasi uresničevali. V letu 1972 smo končno le napravili kvalitetne premike na tem področju, saj se je število zaposlenih z visoko izobrazbo povečalo od 102 leta 1971 na 117 leta 1972, z višjo od 119 na 128 ter s srednjo od 608 na 669. Zal pa se je povečalo tudi število nekvalificiranih delavcev in sicer od 3.497 na 3.606. Tako obstaja naše gospodarstvo še vedno značilno po nizki kvalifikacijski strukturi zaposlenih. Zato bo potrebno delež nekvalificiranih delavcev v strukturi zaposlenih zmanjšati v naslednjih letih. 8. Poslovno tehnično sodelovanje in integracije Na področju integracijskih gibanj v občini lahko za vse integracije, ki so bile izvršene do sedaj, trdimo, da so bile preslabo pripravljene, predvsem glede na ekonomsko utemeljenost takšnih procesov (integracije v kmetijstvu in gostinstvu ter trgovini). Zato je potrebno začrtati politiko tega sicer neogibnega procesa v gospodarstvu celotnega slovenskega prostora strpno in postopno, saj imamo sedaj ugodno priložnost, da potrebe in oblike tesnejšega sodelovanja tako v obrti, kakor v industriji, kmetijstvu in trgovini strokovno rešimo v okviru srednjeročnega programa občine postopno od: a) notranje integracije delovnih organizacij preko b) poslovno-tehničnega sodelovanja do c) integracijskih procesov delovnih organizacij v občini ter d) integracijskih procesov na nivoju regije in republike. III. MOŽNOSTI SREDNJE- IN DOLGOROČNEGA RAZVOJA GOSPODARSTVA OBČINE ŽALEC V konceptu dolgoročnega ekonomskega in političnega razvoja Slovenije je predvideno, da naj bi se do leta 1985 družbeni proizvod na prebivalca v Sloveniji dvignil na 3.000 $ USA. Ta ambicija bi pomenila za občino Žalec potrebo, da se DP/prebivalca dvigne za 3,57-krat v primerjavi s stanjem 1971. leta. Ce postavimo, da se prebivalstvo v tem razdobju ne bo povečalo, pomeni 3,57-kratno povečanje DP/prebivalca potrebo po poprečnem letnem povečanju DP za 9,3 %. Ce pa upoštevamo dejstvo, da se bo do leta 1985 prebivalstvo povečalo na okoli 37.000, t. j. za 10,5 %, potem bi se skupni DP moral povečati za 3,95-krat, da bi se povečal DP/prebivalca za 3,57-krat. To pa pomeni, da bi se družbeni proizvod moral letno povečevati za 10,2 % glede na predhodno leto. Letno povečanje družbenega proizvoda za 10,2 % glede na stanje v predhodnem letu predstavlja za tako dolgo razdobje (14 let) visoko stopnjo rasti, ki bi jo morali spremljati tudi znatni investicijski napori. Ce upoštevamo margi-nalni kapitalni koeficient, ki izhaja iz predhodnega modela razvoja občine Žalec in znaša 2,3, potem bi za vsako predvideno povečanje družbenega proizvoda od leta do leta morale znašati bruto investicije 2,3-krat več kot znaša to povečanje družbenega proizvoda. Iz računskega primera je razvidno, da bi se v tem primeru bruto investicije gibale v višini 21,8 % vrednosti družbenega proizvoda, kar je sprejemljiv odstotek, vendar pa je treba vedeti, da je ta odstotek več kot dvakrat večji od sedanjega, saj so se bruto investicije v občini Žalec gibale v razdobju 1966—1971 v višini 9,3 % do 12,7 % družbenega proizvoda, oziroma v poprečku 10,4%. Za dosego predvidenih ciljev bi bilo torej potrebno investicijske napore najmanj podvojiti. V bruto investicijah moramo računati s tem, da bi okoli 2/3 odpadlo na gospodarske investicije, 1/3 pa na negospodarske investicije. Iz računskega primera sledi, da bi od skupnih bruto investicij v razdobju 1972—1985 v znesku 3.248 milijonov din (kumulativno) na gospodarske investicije odpadlo okrog 2.165 milijonov din in 1.083 milijonov din na negospodarske investicije. Iz računskega primera te razvojne variante izhaja, da bi ob upoštevanju sedanje stopnje amortizacije osnovnih sredstev znašala kumulirana amortizacija v razdobju 1972—1985 2.110 milijonov din. Ce bi se torej vsa amortizacija porabljala za zameno, čemur v praksi ni tako, potem predvidene bruto investicije ne bi omogočale razširjene reprodukcije. Vendar pa je v praksi tako, da se okoli 50 % amortizacije uporablja za razširjeno reprodukcijo. Po tej računici bi lahko ocenjevah, da bi nove investicije v navedenem razdobju (1972—1985) znašale 2.165 —1.055 = 1.110 milijonov din. To bi bil finančni okvir za nova (dodatna) delovna mesta v občini Žalec. Koliko delovnih mest bi lahko zgradili s temi investicijskimi sredstvi, je težko reči, ker gre za neposredne in posredne stroške, ki so po dejavnostih različni. Ce orientacijsko postavimo, da bi naj zgradili toliko delovnih mest, kolikor jih manjka, da bi vse aktivno prebivalstvo občine Žalec imelo zaposlitev na teritoriju občine, potem potrebujemo do leta 1985 okoli 4.160 dodatnih delovnih mest. V tem primeru bi na eno delovno mesto odpadlo 267.000 din investicijskih sredstev v gospodarstvu in približno enako veliko v negospodarstvu. Ta groba kalkulacija razvojnih možnosti v občini Žalec predstavlja vse- kakor najugodnejšo varianto, ki je ob danih predpostavkah izvedljiva. Po tej varianti bi se število delovnih mest moralo povečevati letno poprečno za 2 %, produktivnost dela pa bi se morala letno povečevati za 8 %. Taka stopnja rasti produktivnosti dela pa zahteva najmodernejšo investicijsko opremo in ustrezno kvalifikacijsko strukturo delovne sile. Eno in drugo pa je zaenkrat problematično. Poleg tega obstaja še neki pomislek glede možnosti realizacije prikazane variante razvoja. To so obstoječa osnovna sredstva in njihova zamena. Znano je, da se pri nas amortizacija šele v zadnjih letih dviga na realnejšo stopnjo, ki pa je še ni dosegla. Stalna močna inflacija razvrednotuje sredstva amortizacije. Zaradi tega ni moč pričakovati, da bi se z zbranimi amortizacijskimi sredstvi lahko izvedla tehnološko enaka zamena osnovnih sredstev, kaj šele, da bi se z istimi sredstvi nabavila sodobnejša oprema. Glede na to dejstvo je iluzorno pričakovati, da bi se v amortizaciji skrivala razširjena reprodukcija v višini 50 %. Ce se, gre to lahko samo na račun zamene obstoječega fonda osnovnih sredstev. Zaradi tega menimo, da bi glede na opisano stanje amortizacije ne smeli upoštevati kot vira sredstev za nove investicije, vsaj permanentno ne. To je možno 1. s povečanjem deleža bruto investicij v družbenem proizvodu, ali 2. z zmanjšanjem negospodarskih investicij in ustreznim povečanjem gospodarskih investicij. Varianta, po kateri bi upoštevali marginalni kapitalni koeficient 3,0 pomeni, da bi za vsakoletno povečanje družbenega proizvoda investirali trikratno vrednost tega povečanja, bi nam dal v razdobju 1972—1985 4.236 milijonov ku-muliranih bruto investicijskih sredstev. Ob ohranitvi istega zneska za negospodarske investicije (1.083 milijonov din) ostane za gospodarstvo 3.153 milijonov din, po odbitku zamene (= amortizaciji) 2.110 milijonov din ostane za nove investicije 1.043 milijonov din, t. j. približno toliko, kolikor smo izkazali kot potrebo po prvi varianti. S stališča zagotovitve zadostnih investicij skh sredstev za izgradnjo ustreznih delovnih mest je ta varianta realnejša, vendar pa predstavlja znatno večjo investicijsko obremenitev gospodarstva, saj bi se delež bruto investicij v družbenem proizvodu gibal v višini 28,6 %. Ublažitev investicijskih obremenitev je možna tudi s povečanjem dela v več izmenah. Danes namreč v občini Žalec izmenski koeficient znaša 1,3, kar pomeni, da na 1 delovnem mestu delajo v poprečku 1,3 delavci v dveh ali treh izmenah. Povečanje števila izmen predstavlja štednjo s kapitalom in boljše izkoriščanje osnovnih sredstev. Ce bi, npr., potencialni presežek delovne sile (4.160 delavcev) zaposlili na bazi izmenskega koeficienta 1,5, bi za te delavce stvarno potrebovali le okrog 2.800 delovnih mest. Ostane odgovor še na vprašanje, ali je prikazani razvoj, ki narekuje skoraj trikrat tolikšna izdvajanja za investicije, kot so bila v dosedanji praksi, prisotna v občini Žalec, realen ali ne? Cisto računsko vzeto je tak razvoj možen, saj bi družbeni proizvod zadovoljeval vse potrebe v nekih razumnih proporcih. Struktura družbenega proizvoda bi bila takale: Formiranje družbenega proizvoda DP skupaj 100 % amortizacija 14 % osebni dohodki 42 % akumulacija in skladi 44 % Razdelitev družbenega proizvoda DP skupaj 100 % bruto investicije 28 % osebna potrošnja 53,4 % ostalo 18,0 % Sredstva za bruto investicije bi se formirala iz amortizacije 14,0 % in iz akumulacije 14,6 %. Osebna potrošnja se formira iz osebnih dohodkov v gospodarstvu (42 %), ostanek iz akumulacije (11,4 %). Preostali del akumulacije (18 %) se porabi za materialne izdatke splošne potrošnje in druge namene (odliv v zvezo in republiko). V nakazanih okvirih možnega razvoja v občini Žalec se kažejo še druge variante. Predložena varianta je glede na postavljeni smoter (DP 3.000 $ USA leta 1985) najbolj zahtevna, vendar izvedljiva. Na realizacijo te in drugih planiranih variant pa seveda vedno vplivajo tudi eksterni faktorji razvoja. Tako je, npr., vprašanje, kako bo na razvoj v občini Žalec deloval razvoj policentričnega sistema v Sloveniji, ki bo prav gotovo dajal Celju prednost pred manjšimi gospodarskimi središči. To velja tako za rast gospodarskih potencialov kot za urbanizacijo. Predvsem pa je malo verjetno, da bi v obravnavanem razdobju lahko pričakovali, da se bo vse aktivno prebivalstvo iz občine Žalec zaposlilo na teritoriju občine, če so sedaj delovno vezani na delovna mesta izven občine. Računamo, da bo realno še tudi v letu 1985 obstajal negativni saldo dnevne migracije iz občine Žalec, vendar pa ob forsiranem razvoju gospodarstva v občini Žalec le-ta ne bo več tolikšen, kot je danes. Varovati bi se bilo treba razvijanja delovnih mest za vsako ceno, kajti gospodarskemu razvoju bodo koristila samo visoko produktivna delovna mesta. Zaradi tega orientacije na polno zaposlitev aktivnega prebivalstva iz občine Žalec v občini ni jemati dobesedno kot cilj, ampak le kot računski primer v zvezi z investicijskimi sredstvi, ki se na ta način kažejo v bolj realni višini. V projekciji razvoja prebivalstva smo upoštevali dosedanji razvoj (1961 do 1971). Po tej stopnji rasti bi leta 1986 imeli v občini Žalec 36.800 prebivalcev. Če računamo z nadaljevanjem močnega procesa deagrarizacije, ki je v razdobju 1961—1971 znašal 2 %, potem računamo, da se bo kmečko prebivalstvo znižalo od sedanjih 8.200 (1971) na okoli 6.000, potem je verjetneje računati z znižanjem naravnega prirastka in prednja ocena prebivalstva za leto 1986 predstavlja skrajni maksimum, ki verjetno ne bo dosežen. Postavljeni cilj gospodarskega razvoja ima torej tudi v pogledu prebivalstva prej neke notranje rezerve kot ne, ker mu daje določeno realnost. Zaradi tega bi bilo nesmiselno for-sirati razvoj prebivalstva v večji meri, kot jo kaže ta »naravna« razvojna varianta. Več prebivalstva bi pomenilo samo manj sredstev na enega, oziroma potrebo po še večjih razvojnih naporih, kot jih nakazuje prikazani model. Realno pričakujemo, da bo leta 1985 v občini Žalec lahko okoli 16.000 delovnih mest in da bo okoli 1.000 delavcev še vedno zaposlenih izven občine. Za 2.160 dodatnih delovnih mest bi bilo na bazi izmenskega koeficienta 1,5 potrebno zgraditi dodatnih 2.100 fizičnih delovnih mest v gospodarstvu. Ob realno možnih investicijskih sredstvih v višini 1.043 milijonov din bi prišlo na 1 delovno mesto 497.000 din, oziroma na 1 delavca 330.000 din. Menimo, da je ob zagotovitvi zamenjave obstoječih osnovnih sredstev v okviru celotnega zneska akumulirane amortizacije s tem podana možnost za formiranje delovnih mest na nivoju sodobne tehnike, ki bo omogočala okoli 10 % letne rasti produktivnosti dela. V dolgoročnem konceptu gospodarskega razvoja v občini Žalec predstavlja etapa do leta 1985, kot je predvidena v tem razvojnem modelu, etapo, ki je usmerjena na postavitev solidnih temeljev za nadaljnji gospodarski razvoj, ki bi v polni meri lahko prišel do izraza šele v naslednjem razdobju do leta 2000. To obdobje je časovno toliko odmaknjeno, da je zelo tvegano reči kaj bolj konkretnega o gospodarskem razvoju razen prikaza najbolj splošnih tendenc, ki jih lahko posnamemo iz dosedanjega gospodarskega razvoja razvitejših regij in držav; te so že opravile pot, ki stoji pred nami. Konkretizacija razvoja v občini Žalec za razdobje do leta 2000 je težja zato, ker gre za majhen teritorij, na katerem specifičnosti prihajajo bolj do izraza in ker nimamo slovenskega koncepta razvoja za to razdobje niti ustreznih regionalnih konceptov. Zato so vse ocene za občino Žalec le grobo aproksimativne. Splošne razvojne trende karakterizirajo degresivne stopnje rasti družbenega proizvoda. V Sloveniji se je glede na nizko bazo družbeni proizvod povečeval v razdobju 1956—1971 (15 let) s poprečno letno stopnjo rasti 8,2 %, če pa upoštevamo DP/prebivalca, pa s 7,3 % letno. Če naj bi do leta 1985 v Sloveniji dosegli 3.000 USA $ DP/prebivalca, bi se odslej moral DP/prebivalca povečevati letno poprečno za 7 %. Ce bo ta razvoj uresničen, cenim, da se bo poprečna letna stopnja rasti DP/prebivalca do leta 2000 občutneje zniževala, tako da bi bila okoli leta 2000 samo še okoli 4 %. Ob teh splošnih ocenah cenimo, da tudi v občini Žalec ne bi mogli pričakovati tako visokih stopenj rasti, kot naj bi bile značilne za razdobje do leta 1985. Menimo, da bi bila okoli leta 2000 že zelo visoka stopnja rasti DP/prebivalca okoli 5 %. To pomeni, da bi za celo razdobje 1986—2000 še vedno lahko računali s poprečno stopnjo rasti DP na prebivalca okoli 7,5 %, pri čemer bi se DP/prebivalca povečal za 2,92-krat in narastel na 8.770 USA $, medtem ko naj bi bil v Sloveniji takrat okoli 6.600 USA $. Te računske vizije kažejo na povečanja, ki se skorajda zde nerealna, saj bi se naj v občini Žalec v 30 letih DP/prebivalca povečal za več kot 10-krat, v Sloveniji pa v istem razdobju za 6-krat. Ce ob vsem tem še upoštevamo povečanje prebivalstva po sedanjih stopnjah rasti, potem bi se skupni DP v Sloveniji moral povečati za 6,8-krat, v občini Žalec pa ja skoraj 14-krat. Te rezultate prognoz navajamo zaradi realnejše presoje dejanske višine uporabljenih stopenj rasti, kajti na prvi pogled se te stopnje rasti zde nizke. Kakršnekoli že bodo stopnje rasti v razdobju po letu 1985 menimo, da ima občina Žalec možnosti realizirati nekoliko hitrejšo rast, kot bo veljala za Slovenijo, če bi ji uspelo, da do leta 1985 doseže slovensko poprečje. V bodočem razvoju se bo tudi gospodarska struktura nekoliko spreminjala glede na različne možnosti razvoja posameznih dejavnosti. Ce izhajamo iz predvidenega gospodarskega razvoja s poprečno stopnjo rasti DP/prebivalca 10,2 % letno, potem se bo družbeni proizvod do leta 1985 v občini Žalec dvignil na 4-kratno višino iz leta 1971. V istem razdobju se bo po predvideni stopnji rasti v celjski regiji (9,22 %) dvignil na indeks 350, v Sloveniji pa na indeks 304. Možnosti za razvoj posameznih dejavnosti so pogojene deloma z lokalnim trgom, deloma s širšim trgom. Od lokalnega trga, ki ga lahko najbolje ocenimo, so odvisne predvsem naslednje dejavnosti: kmetijstvo, trgovina, gostinstvo, obrt in komunalna dejavnost. Te dejavnosti se bodo razvijale predvsem v skladu s porastom sredstev za osebno potrošnjo. Ker razvojni model dopušča, da delež osebne potrošnje v družbenem proizvodu kljub forsirani investicijski izgradnji ostaja na sedanjem nivoju, predvidevamo, da bi se sredstva za osebno potrošnjo prav tako kot družbeni proizvod lahko povečala za 4-krat. Porast sredstev za osebno potrošnjo se bo različno odrazil na potrošnjo posameznih vrst dobrin. Tako, npr., za hrano in pijače velja, da se za vsak odstotek povečanega dohodka potrošnja v Sloveniji povečuje v poprečku le za 0.46 %. Ta koeficient elastičnosti je bil izračunan iz ankete o osebni potrošnji v letu 1966 na 1ER in ga uporabljamo, ker drugega novejšega izračuna ni. Ce bi razvoj kmetijstva navezali na predvidene potrebe po hrani in pijači, potem bi se s stališča potreb prebivalstva žalske občine kmetijska proizvodnja morala do leta 1985 povečati na indeks 250. Delež sredstev osebne potrošnje, ki se porabi za nakupe v trgovini na drobno, se na sedanjem nivoju razvoja giblje okoli 67 %. Z nadaljnjo rastjo osebne potrošnje ta delež postopno pada, ker se povečujejo izdatki za razne storitve. Glede na to bi se promet v trgovini na drobno povečeval počasneje kot se bo osebna potrošnja. Cenimo, da bi na tej osnovi leta 1985 družbeni proizvod v trgovini občine Žalec narastel le na indeks okoli 350. Ker pa predvidevamo, da bo bolje založena trgovina v občini Žalec povrnila del odliva, ki ga sedaj realizira trgovina izven občine, računamo s 4-kratnim povečanjem DP. Koeficient elastičnosti za porabo hrane in pijač v gostinstvu znaša v Sloveniji 1,33. Na tej osnovi predvidevamo, da se bo promet in s tem tudi družbeni proizvod gostinstva lahko povečal do leta 1985 na indeks 500. Obrtne storitve se sicer z razvojem osebne potrošnje povečujejo, vendar na drugi strani upada poraba proizvodov proizvodne obrti. Glede na to za obrt lahko uporabimo koeficient elastičnosti 1,0, kar pomeni, da bi se pri 4-kratnem povečanju sredstev za osebno potrošnjo tudi poraba obrtnih storitev in proizvodov povečala za 4-krat. Ker za komunalne storitve nimamo specificiranih podatkov, uporabljamo za te dobrine iste koeficiente elastičnosti kot za obrt. Razvoj ostalih dejavnosti je odvisen od širšega trga in drugih faktorjev. Tako, npr., pri gozdarstvu glede na naravni prirastek lesa običajno računamo z 2 % letnim povečanje DP. Gradbena dejavnost je navadno precej usklajena s splošnim gospodarskim razvojem na teritoriju občine, razen v primeru, če ne gre za večja infrastrukturna gradbena dela. Glede na to bomo DP gradbeništva povečali tudi za 4-krat. Promet se bo glede na predvideni obseg gospodarske dejavnosti verjetno moral hitreje razvijati kot ostalo gospodarstvo. Ce zanj uporabimo koeficient elastičnosti 2,0, potem dobimo za leto 1985 indeks 700. Ostane še dimenzioniranje industrijskega razvoja. Ker je industrija vezana na najširši trg, ima tudi najširše razvojne možnosti. Glede na to menimo, da njen razvoj lahko dopolni vrzel, ki nam ostane do vnaprej postavljenega razvojnega cilja, t. j. 3.000 USA $ na prebivalca v letu 1985, kar predstavlja skupni DP v višini 1.890 milijonov din. Iz opisanega izračuna sledi, da bi se indeks DP industrije v tem primeru moral dvigniti na 450. Grob oris gospodarske strukture v letu 1985 seveda narekuje poleg predvidevanja rasti družbenega proizvoda tudi rast delovnih mest po dejavnostih. To rast podajamo v skladu z možnim, oziroma verjetnim porastom produktivnosti dela v posameznih dejavnostih. Jože Cerovšek, dipl. oec. TRGOVINA V OBČINI ŽALEC Trgovsko dejavnost, ki oskrbuje neposrednega potrošnika na območju naše občine po trgovski mreži na drobno, izvajajo tri osnovne skupine prodajaln: — poslovalnici trgovskega podjetja Savinjski magazin (53,2% prometa); — poslovalnice trgovskih podjetij s sedežem izven občine (32,4 % prometa); — poslovalnice KK »Hmezad« Žalec za prodajo mesa, mleka zelenjave ter za prodajo artiklov kmetijske preskrbe (14,4 % prometa). Občina Žalec izkazuje podpoprečno slovensko trgovinsko razvitost, pri čemer je trgovinska razvitost merjena z nekaterimi pokazovalci, kot so, npr., narodni dohodek na prebivalca, promet trgovine na drobno na prebivalca, promet trgovine na drobno glede na prodajne površine in glede na število prodajaln, število prebivalcev na prodajalno, prodajne površine na prebivalca itd. Občina Žalec se uvršča med pomembnejše občine v celjski regiji. Po relativnem pomenu v regiji jo presegata le občini Celje in Velenje. Ob analizi podatkov v trgovinski dejavnosti v občini ugotavljamo, da ima le-ta precej manjši obseg (delež 7,7 % v regiji), kot bi to ustrezalo trgovinski potrošnji prebivalstva občine (delež 10,1 % v regiji). Vzrok za takšno stanje je treba iskati v občutnem zaostanku števila prodajaln na tisoč prebivalcev v pro-dajalnih površina na prebivalca, v prometu na prebivalca ter v prodajnem prostoru na zaposlenega v občini, nasproti regiji in SRS. Razmestitev trgovinskega prometa v občini Žalec (brez bencinskih črpalk): Struktura prometa Naselje-- skupaj živila neživila Žalec 39,9 30,8 47,4 Šempeter 9,0 8,9 9,0 Polzela 9,7 10,7 8,8 Prebold 7,0 6,9 7,1 Vransko 5,5 6,7 4,2 Petrovče 4,5 6,8 2,5 Ostala naselja 24,7 29,2 21,0 Skupaj 100,0 100,0 100,0 7 Savinjski zbornik 97 Tako se uvršča občina Žalec glede na razvitost trgovine na drobno v okviru vseh slovenskih občin (62) na trideseto do triintrideseto mesto; v prostoru celjske regije (8 občin) pa bi jo lahko uvrstili na tretje do peto mesto. Trgovinska dejavnost na drobno je v občini Žalec organizirana v obliki prodajaln na drobno v 23 naseljih (prebivalstvo občine v 105 naseljih). V občini se je izoblikovalo 6 glavnih trgovinskih središč, kjer je skoncentrirano preko 75 % vsega trgovinskega prometa v občini. Pri tem realizira občinsko središče Žalec samo skoraj 40 % vsega trgovinskega prometa, ostalih 5 centrov pa približno 35 %. Nosilec trgovinske dejavnosti na drobno v občini Žalec je torej Trgovsko podjetje »Savinjski magazin«, ki je ustvarilo v obdobju 1968 do 1972 približno polovico skupnega prometa v trgovini na drobno. Struktura prodajnih površin glede na živila in neživila je naslednja: Struktura prodajnega prostora skupaj živila neživila Celje 100 26 74 Žalec 100 44 56 Celjska regija 100 28 72 SRS 100 32 68 Iz podatkov je razvidno, da je občina Žalec po strukturi prodajnih površin za živila in neživila pod regijskim in republiškim poprečjem. Po posameznih blagovnih skupinah znotraj skupine »neživila«, zavzemajo največ prodajne površine »tekstilni izdelki« (Celje 26%, Žalec —10,1%, celjska regija 22,4 %, SRS 15,4 %, pohištvo (Celje 14,7 %, Žalec 9,9 %, celjska regija 9,4% in SRS 6,4%), mešano blago (Celje 5,8%, Žalec 12,0%, celjska regija 15,2%, SRS 19,4%), železnina in električni izdelki (Celje 6,8%, Žalec 6,6%, celjska regija 7,2 % in SRS 6,4 %) in motorna vozila, kmetijski stroji in nadomestni deli (Celje 5,1 %, Žalec 9,0 %, celjska regija 4,2 % in SRS 4,3 %). Od poprečja celjske regije in SRS se podatki žalske občine razlikujejo predvsem v skupinah: — tekstilni izdelki (pod poprečjem regije in SRS), — motorna vozila, kmetijski stroji ter nadomestni deli (nad poprečjem). Težnje Skupščine občine Žalec so, da z višjo stopnjo rasti družbenega proizvoda (SRS — 7—8 %) nadoknadi predhodno in trenutno zaostajanje za republiškim nivojem rasti. Iz družbenega proizvoda občine Žalec smo glede na ustaljena razmerja med posameznimi ekonomskimi kategorijami izvedli kategorijo prejemkov, ki predstavljajo 52 % družbenega proizvoda. Le-te smo povečali za privatne prejemke od kmetijstva, razne dopolnilne prejemke, ki ne gredo preko žiro računov in za prejemke zaposlenih v tujini, skupno za 20 %. Na osnovi povečanih prejemkov, oziroma kupne moči, smo ocenili trgovinsko potrošnjo, ki predstavlja 67 % prejemkov. Tako ocenjeno trgovinsko potrošnjo smo korigirali z odstotkom odliva trgovinskih nakupov v višini 20% in dobili letno stopnjo rasti trgovinske potrošnje 11,2 %. Družbeni proizvod, kupna moč, (prejemki) in promet v trgovini na drobno v obdobju 1970 do 1972, projekcija 1972—1975: (v 000 din) Leto Družbeni proizvod Prejemki (52 % od DP + + 20 % drugi prejemki itd.) Promet brez odliva 67 % od kmet. prejem.) Odliv v % Promet z odlivom 1970 279.046 236.000 158.000 25 118.500 1971 425.532 265.200 178.000 25 133.500 1972 464.679 290.400 194.000 25 146.500 1973 507.528 316.800 212.000 20 170.500 1974 554.220 345.600 231.000 20 184.800 1975 605.208 378.000 253.000 20 203.200 Stopnja rasti 75/71 9,2 11,2 Podatke za izračun potrebnih trgovinskih prodajnih površin, zlasti velja to za norme prodajnih površin, smo podvzeli po izračunih Centra za napredek trgovine in embalaže v Ljubljani. V osnovi temelji metoda izračuna potrebnih prodajnih površin na projekciji prebivalstva in potrebni prodajni površini na prebivalca. Pri ocenjevanju prelivanja nakupov je potrebno upoštevati naslednja osnovna načela pri lociranju prodajnih površin. — Prodajne površine za nakup neživil morajo biti locirane v samem osnovnem ožjem trgovinskem območju v tolikšni meri, da pokrivajo potrebe vsakodnevnega nakupa ter vsaj delno periodičnega nakupa. (V izračunu je namenjeno lociranju v matičnih trgovinskih območjih med 40 % do 50 % celotne potrebne prodajne površine za neživila). — V območje centrov višje kategorije (zlasti Žalec) se locira prodajna površina tudi iz drugih trgovinskih območij občine v višini nepokritega periodičnega nakupa ter delno trajnega nakupa. — Za določeni del, zlasti dobrine trajnega nakupa bo tudi še v prihodnje značilen odliv nakupov v velike trgovinske centre izven občine (zlasti Celje in Ljubljana). Po oceni stanja iz leta 1968 je ta odliv znašal pri neživilih okrog 27 %, ocena za prihodnje obdobje pa je 20 %. — Določeni manjši del živilskega nakupa se navezuje na kraj neživilskih nakupov. Intenzivnost odlivov živil in neživil je v približnem razmerju 1 : 3. Tako znašajo potrebne prodajne površine z upoštevanjem prelivanja nakupov: Trgovinsko Prodajna površina leta 1975 (v m2) obm. - naselje skupaj živila neživila 1. Žalec 2.742 (35%) 892 1.850 2. Polzela 836 400 436 3. Šempeter 433 195 238 4. Prebold 727 357 370 5. Vransko 319 148 171 6. Petrovče 414 202 212 7. Braslovče 217 117 100 8. Griže 204 123 81 9. Liboje 106 64 42 10. Goimilsko 142 84 58 11. Zabukovica 241 145 96 12. Tabor 167 92 75 13. Letuš 94 53 41 14. Trnava 53 31 22 15. Pirešica 186 101 85 16. Gotovlje 156 93 63 17. Ločica 78 46 32 18. Prekopa 106 61 45 19. Galicija 199 108 91 20. Ponikva 106 56 50 21. Andraž 90 49 41 22. Sešče 113 68 45 23. Podlog 27 17 10 Skupaj občina 7.756 3.502 4.254 Kapacitete prodajnega prostora v občini Žalec v letu 1970 ter predvidene potrebe v letu 1975 kažejo torej potrebe po dodatnih prodajnih površinah. Naselje Prod. prost, v letu 1970 Prod. prost, v letu 1975 Razlika 1. Žalec 1.322 2.742 1.420 2. Polzela 515 836 321 3. Šempeter 262 433 171 4. Prebold 274 727 453 5. Vransko 289 319 30 6. Petrovče 176 414 238 7. Braslovče 161 217 56 8. Griže 116 204 88 9. Liboje 110 106 — 4 10. Gomilsko 80 142 62 11. Zabukovica 52 241 189 12. Tabor 52 167 115 13. Letuš 41 94 53 14. Trnava 63 53 — 10 15. Pirešica 21 186 165 16. Gotovlje 36 156 120 17. Ločica 44 78 34 18. Prekopa 37 106 69 19. Galicija 43 199 156 20. Ponikva 43 106 63 21. Andraž 35 90 55 22. Sešče 34 113 79 23. Podlog 20 27 7 Skupaj 4.012 7.756 3.920 Analiza stanja trgovine v preteklih letih zelo jasno nakazuje potrebe po hitrejšem in načrtnejšem razvoju te panoge v občini v naslednjih letih. Velike potrebe dodatnih prodajnih površin v občini so bile osnova, da je Skupščina občine v letu 1972 sprejela okvirni programski načrt razvoja te panoge do leta 1975, ki je opredelil Savinjski magazin Žalec kot nosilca razvoja te dejavnosti v naslednjih letih na območju občine Žalec. Okvirni program, ki ga je skupščina sprejela, predvideva, da bi se do leta 1975 v občini Žalec izvedle naslednje investicije: 1. v okviru trgovsko-gostinsko-rekreacijskega centra v Žalcu bi se naj zgradila blagovna hiša ca. 1500 m2; 2. kiosk v Dobertešnici s 100 m2; 3. ureditev lokala v Pirešici 100 m2; 4. ureditev lokalov v Taboru in Preboldu 110 m2. Prodajni prostori bi se tako povečali za 1800 m2, tako da bi se primanjkljaj v letu 1975 zmanjšal od sedanjih 3.920 m2 na 2.120 m2, kar bi občini Žalec še vedno dajalo pečat trgovinsko slabo razvite občine. Novi ukrepi ekonomske politike v letu 1972 so trenutno zavrli realizacijo začrtnega programa, vendar kažejo rezultati poslovanja »Savinjskega magazina« zdaj boljše perspektive. Glede na to je sprejel le-ta že sklep, da prevzame vlogo nosilca izgradnje trgovskega objekta v sklopu trgovsko-gostinskorekreacijskega centra v Žalcu. Stanje trgovine na drobno po občinah celjske regije — trgovinski podatki (sumarni e, Prodajni Trgovski Stevilo prodajaln fS —h (m ' (000 din) v proa' Celje 201 19.345 599.470 1.378 Laško 59 2.823 60.315 164 Mozirje 34 2.181 35.347 86 Slov. Konjice 50 2.613 57.070 176 Šentjur 25 1.619 29.474 79 Šmarje pri Jelšah 95 3.746 80.752 220 Velenje 79 5.909 146.794 339 Žalec 81 4.012 114.752 291 Celjska regija 624 42.248 1,123.974 2.733 SRS 6.178 404.927 10,016.049 24.949 Stanje trgovine na drobno po občinah celjske regije — Trgovski podatki (Sumarni indeks SRS = 100 Občina . . , . Trgovski Stevilo Stevilo Prodajalni promet zaposlenih prodajaln prostor v prodajalnah v prodajalnah Število na 10.000 regija SRS regija »/o %0 % SRS %0 regija % SRS regija %o % HII<= indeks s*s regija ™ = 100 Celje 32 32,5 46 47,8 53 59,8 50 55,2 133 Laško 9 3,6 6 7,0 5 6,8 6 6,6 122 Mozirje 6 5,5 6 5,4 4 3,5 4 3,4 85 Slov. Konjice 9 8,1 7 6,4 6 5,7 6 7,1 101 Šentjur 4 4,1 4 4,0 3 2,9 3 3,1 56 Šmarje pri Jelšah 15 15,4 8 9,4 6 8,1 8 8,8 119 Velenje 12 12,8 14 14,6 13 14,7 12 13,6 105 Žalec 13 13,1 9 9,9 10 11,5 11 11,6 93 Celjska regija 100 11% 100 10,2 % 100 11,2% 100 10,2 % 100 SRS 1000 1000 1000 1000 absolutni podatki) Število prodajaln na 10.000 preb. Prodajni prostor na prebivalca Trgovski promet na prebivalca (din/preb.) Trg. promet na enoto prod. povr. (000 din/m2) Trgovski promet na zaposlenega (OOOdin/zap.) Prodajni prostor na zaposl. (m2/zap.) 34,8 0,335 10.360 30,98 435,02 14 31,9 0,153 3.260 21,36 367,77 17 22,2 0,142 2.307 16,20 411,01 25 26,3 0,154 3.001 21,84 324,26 14 14,8 0,096 1.740 18,20 373,08 20 31,1 0,123 3.682 21,55 367,05 17 27,3 0,204 5.066 24,84 433,02 17 24,2 0,120 3.432 28,60 394,33 13 26,0 46,0 0,17 0,235 5.096 5.806 26,25 24,73 411,71 401,46 15 16 relativni podatki: odstotek od celjske regije; indeks — celjska regija = 100 %o od SRS; . . , Prodajna Trgovski prodajaln površina promet prebivalcev na prebivalca na prebivalca Trgovski promet na enoto prodajnega prostora Trgovski promet na zaposl. Prodajni prostori na zaposl. indeks indeks indeks indeks indeks indeks indeks indeks indeks indeks indeks SRS regija SRS regija SRS regija SRS regija SRS regija SRS = 100 = 100 = 100 = 100 = 100 = 100 = 100 = 100 ■= 100 = 100 = 100 75,7 197 142,5 203 178,4 119 125,3 105 108,4 94 87,5 69,4 90 65,1 63 56,2 82 86,4 89 91,6 113 106,3 48,3 84 60,4 45 39,7 63 65,5 99 102,4 166 156,3 57,2 90 65,5 58 51,7 84 88,3 78 80,8 94 87,5 32,2 57 40,8 35 30,0 70 73,6 90 92,9 134 125,0 67,6 73 52,3 72 63,4 91 87,1 89 91,4 114 106,3 59,4 120 86,8 99 87,3 95 100,4 105 107,9 114 106,3 52,6 70 51,1 67 59,1 110 115,6 95 98,2 86 81,3 56 100 73 100 87 100 105 100 102 100 93 100 100 100 100 100 100 Jože Brežnik, dipl. kmet. inž. OBRAT KMETIJSTVO ŽALEC IN NJEGOVA PROIZVODNJA Začetki današnjega obrata Kmetijstvo Žalec s sedežem v Šempetru v Savinjski dolini segajo v prva leta po osvoboditvi. Tedanja ljudska oblast je ostanek nerazdeljenih zemljišč agrarnim interesentom organizirala v ekonomije, ki so kasneje prerasle v državna posestva. Njihova razdrobljenost, izredno nizka stopnja mehaniziranosti, zlasti pa stalno menjavanje proizvodnih konceptov in organizacijskih oblik jim niso omogočali vidnejšega napredovanja. Hiter razvoj družbenega kmetijstva se je pričel z ustanovitvijo Kmetijskega kombinata leta 1962. Vanj so vključili vsa tedanja kmetijska državna posestva v Savinjski dolini in še državno posestvo Lava—Celje kot samostojne organizacijske enote novega podjetja, vendar z enotnim ciljem: organizirati družbeno kmetijsko proizvodnjo po modernih principih in tako s skupnimi močmi speljati specializacijo proizvodnje, izvesti organizacijo zemljišč in uvesti v proizvodnjo modernejšo tehniko in sodobno tehnologijo. Določeno je bilo, da bodo obrati razvijali v glavnem dve gospodarski panogi, to sta hmeljarstvo in živinoreja. Izjemo se predvideli le v Medlogu, kjer nadaljujejo s proizvodnjo vrtnin in rož za potrebe celjskega trga ter na Mirosanu, kjer izvajajo specializacijo v dve smeri, in to v proizvodnjo sadnih drevesc in plantažno pridelovanje kvalitetnih sort jabolk in hrušk. Prva leta skupnega gospodarjenja niso bila lahka. Obrati so morali v tem obdobju gospodariti povsem na novo. Z organizirano arondacijo zemljišč (nakup, zamenjava, zakup) so si začeli oblikovati večje zemljiščne komplekse kot osnovni pogoj za cenejšo proizvodnjo. Kmetijski obrati tudi niso bili enakomerno razviti. Primanjkovalo jim je strokovnega kadra. Poleg rednih proizvodnih vlaganj je bilo potrebno vlagati velika sredstva v obsežne investicije. Tudi organizacijo dela so obrati stalno prilagajali večji in rentabilnejši proizvodnji in tako postavili leta 1969 organizacijsko obliko, kakršno imajo v bistvu še danes. Kmetijske proizvodne organizacijske enote so se v okviru podjetja združile v enotno temeljno organizacijo združenega dela (TOZD), ki vključuje razen sadjarstva Mirosan in vrtnarstva v Medlogu vso kmetijsko in gozdarsko proizvodnjo družbenega sektorja na področju občine Žalec in Celje in ki jo nekateri kar kratko imenujejo lastna proizvodnja. Danes sestavlja lastno proizvodnjo šest delovnih enot, ki se nadalje delij na proizvodne enote. DE Kmetijstvo I s sedežem v Latkovi vasi sestavljajo: PE hmeljarstvo Vransko s 50 ha hmeljišč, PE hmeljarstvo Tabor s 50 ha hmeljišč, PE hmeljarstvo Poljče s 60 ha hmeljišč, PE hmeljarstvo Braslovče z 62 ha hmeljišč, PE hmeljarstvo Šentrupert z 52 ha hmeljišč, PE hmeljarstvo Kapla vas z 39 ha hmeljišč, PE poljedelstvo Latkova vas s 368 ha kmetijskih zemljišč. DE Kmetijstvo II s sedežem v Vrbju sestavljajo: PE hmeljarstvo Breg s 53 ha hmeljišč, PE hmeljarstvo Šempeter s 54 ha hmeljišč, PE hmeljarstvo Roje s 65 ha hmeljišč, PE hmeljarstvo Novo Celje z 72 ha hmeljišč, PE poljedelstvo Šempeter s 368 ha kmetijskih zemljišč. DE Kmetijstvo III s sedežem v Petrovčah sestavljajo: PE hmeljarstvo Arja vas s 75 ha hmeljišč, Sodobna arhitektura hmeljišč spreminja podobo Savinjske doline PE hmeljarstvo Drešinja vas s 74 ha hmeljišč, PE poljedelstvo Zalog s 395 ha kmetijskih zemljišč. DE Kmetijstvo IV s sedežem v Celju sestavljajo: PE hmeljarstvo Smarjeta s 60 ha hmeljišč, PE hmeljarstvo Vojnik s 45 ha hmeljišč in 39 ha kmetijskih zemljišč. DE V. Govedoreja s sedežem v Šempetru sestavljajo: 1. Farma Podlog, 2. Farma Zalog, 3. Vzrejališče Vrb je, Zovnek in Stari Zalog, 4. Pitališče Polzela in Ložnica. Direktno v sestav obrata spada PE Ribogojnica in PE investicijske vzdrževanje. Obrat Kmetijstvo Žalec povezujejo skupne službe obrata, ki opravljajo za obrat kot celoto kadrovske, tehnološke, finančne in ekonomske posle. Tabela 1 Gibanje bruto dohodka, akumulacije in osebnih dohodkov na obratu Kmetijstvo v obdobju 1969—1972 1969 1970 1971 1972 Število pogojnih delavcev 1.249 1.213 1.027 1.029 Bruto dohodek skupaj din 40,127.386 43,084.179 49,700.563 66,056.885 Indeks 1969 = 100 100 110 124 165 Na pogojnega delavca din 32.128 35.519 48.394 64.195 Indeks 1969 = 100 100 110 150 199 Dohodek skupaj din 17,214.781 22,732.528 23,411.110 32,116.690 Indeks 1969 = 100 100 132 136 187 Na pogojnega delavca din 13.783 18.741 22.796 31.212 Indeks 1969 = 100 100 135 165 226 Dobiček + pospešena amortizacija din 895.126 6,458.181 6,370.577 9,286.229 Indeks 1969 = 100 100 721 712 1.031 Na pogojnega delavca din 717 5.324 6.203 9.025 Indeks 1969 = 100 100 742 865 1.258 Osebni dohodek skupaj din 11,514.385 13,730.254 16,082.464 21,653.664 Indeks 1969 = 100 100 119 139 188 Na pogojnega delavca din 9.219 11.319 15.659 21.043 Indeks 1969 = 100 100 122 169 228 Tabela 2 Primerjava vrednosti osnovnih sredstev in amortizacije na obratih Kmetijstvo 2alec 1969—1972 1969 1972 Indeks 1969 = 100 147 128 215 Nabavna vrednost 92,662.959 136,485 845 Sedanja vrednost 69,932.773 87,522 298 Odpisana vrednost 22,730.177 48,963.547 o % iztrošenosti 24,5 35 9 147 Minimalna amortizacija 3,803.476 5,582.366' 147 % minimalne amortizacije od nabavne vrednosti 4,10 4 09 100 Pospešena amortizacija —' 4 539 925' _ Amortizacija skupaj 3,803.476 10,'l72.291 267 % amortizacije skupaj od nabavne vrednosti 4;10 7 45 lg2 Tabela 3 Kvalifikacijski sestav stalno zaposlenih delavcev na obratu Kmetijstvo 2alec v letu 1972 VSI ViSl SSI KV IKV PK NK St. delavcev 15 7 37 31 175 144 30 Kratice pomenijo: VSi visokošolska izobrazba VISI višješolska izobrazba SSI srednješolska izobrazba KV kvalifikacija IKV interna kvalifikacija PK polkvalif ikaci j a NK nekvalifikacija Hmeljarji prevažajo posušeni hmelj v centralno sušilnico Jugozahodni del Savinjske doline (Gomilsko} Poleg stalno zaposlenih delavcev zahteva značaj proizvodnje tudi sezonsko delovno silo. Število sezonskih delavcev je največje v aprilu in maju (ca. 500 delavcev) in v avgustu (ca. 300) v času obiranja hmelja. Hmeljarstvo Z ustanovitvijo Kmetijskega kombinata se je pričel nagel razvoj hmeljarstva na družbenem sektorju. Bivša kmetijska gospodarstva (pred letom 1962) so pridelovala hmelj na majhnih parcelah z lesenimi žičnicami ali hmeljevkami z ozkimi medvrstnimi razdaljami (od 1,40 do 1,70 m). Pomladi leta 1963 so bile na arondiranih zemljiških kompleksih postavljene prve betonske žičnice (žičnica je opisana v Savinjskem zborniku II). V teh hmeljiščih je bil hmelj posajen na razdalji 2,40 X 1,30 m in je bila dana možnost uvajanja nove tehnologije v hmeljarstvu. Od leta 1962 do 1973 so bile obnovljene naslednje površine hmeljišč: 1962 1963 1964 1965 1966 1967 1968 1969 1970 1971 1972 plan 1973 ha 22 121 190 145 81 71 61 20 14 26 34 75 Zlasti veliko hmeljišč je bilo obnovljenih v drugem, tretjem in četrtem letu po ustanovitvi KK, pozneje nekoliko manj, predvsem zaradi pomanjkanja primernih zemljišč. Zemljišča je bilo potrebno za hmelj agromeliorativno urediti. Vzporedno pa so gradili potrebne objekte in nabavljali opremo ter mehanizacijo, kar je zahtevalo velika investicijska vlaganja. Samo za postavitev žične opore in posaditev enega hektarja hmelijšča je potrebno, npr., okrog 1.250 delovnih ur, vrednost investicije pa znaša okrog 65.000 din. Ce pogledamo podatke o obnovi hmeljišč v posameznih letih, lahko ugotovimo, da je bilo v hmeljarsko obnovo vloženega ogromno dela, ki je bilo opravljeno v lastni režiji, in velika investicijska sredstva. Zaradi sorazmerno plitvih tal in pogostih vročih in suhih poletij je bilo potrebno opremiti hmeljišča z namakalnimi napravami. Današnja vrednost namakalnih naprav znaša preko 3 milijone dinarjev. Z njimi lahko namakamo skoraj vsa hmeljišča na plitvejših tleh, ki jim v suhih letih primanjkuje vlage. Površine hmeljišč in pridelek hmelja na obratu Kmetijstvo je za obdobje 1969—1972 prikazan v tabeli 4. Tabela 4 1969 1970 1971 1972 Površina v ha 764 761 782 821 Pridelek v tonah 1.030 1.141 925 1.054 Priznana škoda po toči v tonah — 18 _ 152 Rentabilnost hmeljske proizvodnje zahteva stalno izpopolnjevanje tehnologije. Pred leti so vsa dela, razen obdelave zemlje, opravljali ročno. To je zahtevalo veliko živega dela, zlasti spomladi (april—maj) in avgusta, v času obiranja hmelja. Iz leta v leto so posamezna ročna dela mehanizirali. Tako je v letu 1972 obrat strojno obrezal 40 % hmeljišč, strojno napeljal vodila na 70 % hmeljišč in strojno obral 80 % hmelja. Rez hmelja je več let preizkušal Inštitut za hmeljarstvo v Žalcu. Leta 1971 je obrat izvedel to delo v večjem obsegu. Strojno napeljavo vodil izvajamo že več let, vendar postopek ne zadovoljuje več zahtev obrata. Delamo na izboljšavah v smislu polavtomatskega stroja. Prvi obiralni stroj je bil nabavljen leta 1962. Po uspelem poizkusnem obiranju je bilo leta 1964 nabavljenih 8 obiralnih strojev. Leta 1972 pa je obrat obiral hmelj s 24 stroji. Vsi stroji so znamke Bruff. Izdelani so bili delno v Zahoni Nemčiji pri firmi Scheibenbogen-Co, delno pa v Agroservisu, oziroma SIP Šempetru. Stroj obere v sezoni okrog 30 ha hmelja ali blizu 2 ha na dan in nadomesti okrog 250 obiralcev. Tudi sušenje hmelja je modernizirano. Sušilnice so izpopolnili s pečmi s podpihom, s katerimi se doseže enkrat večja kapaciteta sušenja. Poleg navedenih so bile vpeljane še druge racionalizacije: strojno trošenje hlevskega gnoja; trošenje umetnih gnojil med obdelavo; zaščita izključno z uporabo pršilnikov z veliko zmogljivostjo; uničevanje plevelov s herbicidi; posku-šanje s kemičnim uničevanjem odvečnih poganjkov in zalistnikov. Kljub uvajanju novih tehnoloških postopkov v proizvodnjo, racionalizacijam in izpopolnitvam postaja hmeljska proizvodnja vedno manj rentabilna. Cene hmelja na svetovnem trgu so v zelo rahlem porastu, medtem ko cene repro-materiala in investicijskega materiala iz leta v leto močno rastejo, prav tako pa tudi osebni dohodki. Stane Marovt, dipl. kmet. inž. ŽIVINOREJA PROIZVODNJA MLEKA IN MESA V DRUŽBENEM SEKTORJU V SAVINJSKI DOLINI Namesto uvoda Živinoreja je ne glede na sektor lastništva poleg hmeljarstva najpomembnejša panoga kmetijske proizvodnje v Savinjski dolini. Zaradi manjših vlaganj manjše porabe delovne sile in več ali manj rednih dohodkov preko vsega leta ima živinoreja celo določeno prednost pred hmeljarstvom. S svojo heterogenostjo omogoča slehernemu proizvajalcu v različnih proizvodnih razmerah in pogojih specializirati se v eni aH drugi zvrsti živinoreje. S specializacijo in intenzivnostjo pa je v živinoreji zagotovljena tudi rentabilnost proizvodnje. Med tem, ko se privatni proizvajalci vedno bolj opredeljujejo in specializirajo v različnih vejah živinoreje: govedoreji, kokošereji, celo prašičereji, se je družbeni sektor od samega začetka v Savinjski dolini usmeril izključno v govedorejo. Ekološki pogoji, klimatske in talne razmere so na tem področju ugodne za pridelovanje voluminozne krme, ki jo prežvekovalci najbolje izkoriščajo. Najboljše njivske površine so pod hmeljem, ostale njive so še sposobne za pridelovanje krmskih rastlin, obsežne travnate površine pa lahko izkoriščamo le za pridelovanje mrve, ki jo bo najbolje izkoristilo govedo. Tako so razvoj hmeljarstva, racionalno izkoriščanje obdelovalnih površin in vedno večje potrebe po mleku in mesu narekovali družbeni proizvodnji, da gre v specializacijo govedoreje. Kako je prišlo do današnje sodobne proizvodnje mleka in mesa v družbenem sektorju? Vrniti se moramo v prva leta po drugi svetovni vojni in spremljati razvoj živinoreje od samega začetka družbene kmetijske proizvodnje v Savinjski dolini. Kratek pregled proizvodnje mleka in mesa v družbenem sektorju od 1945—1965. Začetki družbene proizvodnje mleka in mesa segajo že v prva leta po II. svetovni vojni. Številne ekonomije, ki so jih tovarne in podjetja organizirale na nacionaliziranih površinah tujih in domačih veleposestnikov, so se poleg ostale kmetijske proizvodnje ukvarjale z rejo manjših čred molznic za ozko lokalne potrebe po mleku. Dediščina, ki so jo ekonomije nasledile v prevzetih hlevih, je bila sila skromna. Najboljše črede krav in mlade živine, npr., v Založah in Zovneku, je okupator še pred kapitulacijo odpeljal ali likvidiral. Zato so morale ekonomije napolniti hleve z živalmi iz prostega odkupa. Razumljivo, da so bile živali slabih proizvodnih sposobnosti in pri tedanji organizacij dela in tehnologiji reje je bila temu primerna tudi proizvodnja mleka zelo majhna in nerentabilna. Z ustanovitvijo kmečkih delovnih zadrug, ki so imele neke vrste značaj družbene proizvodnje, se položaj prav na področju živinoreje ni bistveno izboljšal. V adaptiranih, toda še vedno neustreznih hlevih, so kmečke delovne zadruge sicer povečale črede krav molznic, vendar je bila proizvodnja mleka še neangažirana in nestrokovna. Tudi začetki prašičereje, ki so pod KDZ vznikli, niso rodili večjih in trajnejših rezultatov. Ker ni bil organiziran odkup mleka, ni prireja mleka imela še iz družbenega sektorja nobenega vpliva na potrebe in prehrano mestnega prebivalstva. O prireji mesa v govedoreji še do tedaj ni bilo sledu. Leta 1953 so se po ukinitvi ekonomij in kmečkih delovnih zadrug na področju sedanjih občin Žalec in Celje osnovala kmetijska gospodarstva, in sicer v Latkovi vasi, Zovneku, Šempetru, Vrbju, Arji vasi, Medlogu, na Lavi in v Vojniku. Ta gospodarstva so bila temelj sedanje družbenega proizvodnje v Kmetijskem kombinatu Hmezad. Z arondacijo in nakupom novih površin so kmetijska gospodarstva pričela načrtneje organizirati proizvodnjo in smotrneje gospodariti. Tako je tudi govedoreja v novih pogojih dobila mesto, ki ji zaradi pomemebnosti pripada. V tendenci hitrejšega intenziviranja proizvodnje mleka so gospodarstva prčela ukrepati v dveh smereh: izboljševali so rejske pogoje predvsem s preureditvijo hlevov in s pridelki večjih količin kvalitetne osnovne krme na eni stani in z nakupom proizvodnejših živali na drugi strani. Po določitvi uvajanja nove rjave pasme na naše področje so gospodarstva že leta 1954 nakupila prve rodovniške krave in telice na Notranjskem in Dolenjskem. Z dejansko priključitvijo Primorske so že v naslednjem letu gospodarstva pospešila nakup proizvodnejših plemenic na Primorskem. S tem je bila sicer postavljena podlaga uspešnejši proizvodnji v govedoreji, toda zaradi vrste še nerešenih problemov (od strokovnega kadra do osovne krme) se je prireja mleka le težko prebijala in zelo počasi dvigala. Mlečnost krav se je na večini gospodarstev le malo povečala od poprečja; gibala se je od 1.500 do 2.000 kg na kravo letno, s posebno izjemo na Kmetijskem gospodarstvu v Šempetru. Na tem posestvu so že v letu 1956 prišli najdalje v tehnologiji reje v dokaj urejenih hlevih, organizaciji dela in pridelovanju osnovne krme. Tako so se v tem letu že vključili v zvezno tekmovanje čred molznic za visoko mlečnost. V zaključenem hlevu v Založah je čreda preko 100 krav dosegla v tem letu preko 4.000 kg mleka na kravo. Za tiste proizvodne pogoje izreden uspeh! Posestvo je dobilo od zvezne gospodarske zbornice posebno priznanje in visoko nagrado 4,000.000 starih dinarjev. Ta rezultat je bila stimulacija tudi za ostala kmetijska gospodarstva, da so pospešeno pričela z reševanjem problemov, ki so zavirala prirejo mleka in s tem tudi ekonomičnost te proizvodnje. Poleg osnovnih, znanih vprašanj, so posestva iskala rešitev tudi v novogradnjah in uvozu novih, še proizvodnejših živali. V letu 1958 so se posestva Latkova vas, Šempeter in Arja vas odločila za gradnjo novih, sodobnejših hlevov za krave molznice. Stolpni silos za siliranje visokovredne krme na farmi Zalog V Preboldu, Podlogu in Zalogu so zrastli tedaj najbolj propagirani odprti hlevi: republiška strokovna služba je preko finančnih ustanov, ki so kreditirale tovrstne objekte, uspela realizirati gradnjo takih hlevov. Kmalu pa se je pokazalo, da hlevi za odprto rejo krav molznic v naših klimatskih in tudi rej-skih pogojih niso ustrezni. Zato je kasneje strokovna služba, po sprejetju programa, da se v kombinatu združi in specializira proizvodnja mleka na večjih farmah, odločila, da bodo novi objekti moderni, vendar zaprti, s privezanimi živalmi. Odprti hlevi v Podlogu in Zalogu so bili adaptirani ali prilagojeni drugim namenom, hlev v Preboldu pa je bil preurejen za pitanje govedi. Ker je mlečnost krav v odprtih hlevih izredno padla, je bila odločitev za izgradnjo novih farm toliko lažja in nujna. Drugi, vendar uspešnejši ukrep za povečanje proizvodnje mleka je bila v letu 1958 odločitev, da gospodarstva uvozijo plemenice nove, bolj mlečne pasme. Strokovnjaki so se morali odločiti med dvema pasmama: črno-belo ali vzhodnofrizijsko in jersey pasmo. Krave jersey pasme so majhne, lahke (do 300 kg) živali, z odličnim izkoriščanjem krme, dobro mlečnostjo in rekordnim odstotkom maščobe v mleku, od 6—7 in več odstotkov. Čeprav so v tem času nekatera kmetijska posestva v Sloveniji že uvažala plemenice jersey pasme, so se naša gospodarstva odločila za črno-belo, vzhodnofrizijsko pasmo. Odločitev je bila pravilna. Zakaj, o tem bo beseda v naslednjem poglavju. Tako je v tem letu uvoženo 80 plemenic črno-bele pasme iz Danske: 50 za posestvo Šempeter in 30 za posestvo Arja vas. Kljub slabim rejskim pogojem so se z mlečnostjo toliko razlikovale od krav rjave pasme, da je bil kasnejši uvoz plemenskih živali te pasme brez kolebanja. Adaptirani hlevi bivšega veleposestva v Založah Določen zastoj v nadaljnjem razvoju govedoreje je opaziti na kmetijskih gospodarstvih do združitve vseh posestev v novo kmetijsko organizacijo Kmetijski kombinat Žalec. Prav tako se do združitve ni pojavljala na gospodarstvih nobena organizirana prireja mesa, kljub temu, da je trg zaradi povečanja standarda to pričakoval. Z ustanovitvijo Kmetijskega kombinata je celotna kmetijska proizvodnja na področju občine Žalec in Celje krenila načrtno in sistematično pot. Istočasno pa je družba postavila svoje zahteve po novi močni kmetijski organizaciji. Še posebne naloge pa je Kmetijski kombinat prevzel v zvezi z govedorejo, prirejo mleka in mesa. Vedno večje povpraševanje potrošnikov po mleku in mlečnih izdelkih je pospešilo izgradnjo novih, specializiranih farm za krave molznice. Do tedaj zasedeni hlevi po obratih kombinata pa so po programu bili namenjeni za organizirano pitanje mladih govedi. Nove pridobljene obdelovalne površine so pogojevale prav govedoreji hitrejši in kvalitetnejši napredek in razvoj. Ce vsa ta dejstva združimo, dobimo glavne razloge, zaradi katerih je kmetijski kombinat namenil v svojem razvojnem programu posebno mesto prav govedoreji: 1. Močni industrijski centri so zahtevali boljšo in rednejšo oskrbo z mlekom in mesom ter njunimi proizvodi. 2. Povečana proizvodnja osnovne krme bo ekonomična le s predelavo v finalne proizvode, mleko in meso. 8 Savinjski zbornik 113 Ena od zadnjih boljših predstavnic rjave pasme na farmi Zalog 3. Zaradi obširnega in intenzivnega programa razvoja hmeljarstva je bilo potrebno v novih in starih objektih povečati proizvodnjo hlevskega gnoja. Zaradi navedenih glavnih in še vrste vzporednih razlogov je govedoreja pod Kmetijskim kombinatom krenila hitreje na pot sodobne specializirane proizvodnje mleka in mesa. Preden bomo obravnavali drugi del, to je sodobno proizvodnjo mleka in mesa v družbenem sektorju, bomo vključili še vprašanje menjave pasem goveda na področju Savinjske doline, ki je zanimivo in svojstveno v razvoju govedoreje na celjskem področju. Razvoj pasme govedi v Savinjski dolini Pšenično ali pomursko govedo je bila pasma Savinjske doline že dolga desetletja. Nekdaj razširjena pasma je bila z novimi proizvodnejšimi pasmami vedno bolj potisnjena v ozki prostor, ki se je začel in zaključil v mejah bivšega celjskega okraja. Zaradi zmanjševanja rejskega področja je bilo onemogočeno osveževanje krvi in tako s selekcijskim delom izboljševali genetske sposobnosti živali. Vzreja plemenjakov za naravni pripust, in v petdesetih letih že za umetno osemenjevanje, izvirala iz domačih več ali manj nizkoproizvodnih rej. Živali so se počasi izrojevale in njihove proizvodne sposobnosti so vztrajno padale. Krave pod rodovniško kontrolo so v poprečju dale letno le od 2.000—2.500 kilogramov mleka, v široki nekontrolirani proizvodnji pa je bilo poprečje izpod 1.500 kg mleka letno na kravo. Tudi reja živali za proizvodnjo mesa in pitanje mladih govedi ni bila več gospodarna. Sloves pitanih volov pomurske pasme s Planine in Šentjurja, ki Predstavnica črnobele pasme so jih za časa Avstro-ogrske »izvažali« celo na Dunaj, je hitro bledel. Trg je zahteval mlajše živali in kvalitetno meso. Počasna rast in pozna zrelost živali te pasme z majhno sposobnostjo izkoriščanja krme ni več ustrezala zahtevam ekonomike reje. Od živali te pasme ni bilo pričakovati v prireji mleka in mesa nobenega napredka več. Zato so strokovnjaki že v začetku petdesetih let načrtovali menjavo pasme govedi na tem področju. Kljub določenemu odporu nekaterih rejskih področij, celo nekaterih strokovnjakov, je bilo za to spremembo v govedoreji pripravljenih dovolj podatkov in argumentov, da so z menjavo pasme pričeli. Izbor je določil rjavo pasmo. Rjava pasma ima svoje poreklo na Dolenjskem in Notranjskem, kjer je selekcionirana s križanjem domačega dolenjskega goveda s plemenjaki monta-fonske pasme. Na Primorskem pa so poleg križanja in pretapljanja uvažali med obema vojnama veliko čistopasemskih plemenic iz Avstrije in Švice. Zato imajo živali s Primorske višji genetski pocencial. Živali te pasme so imele v primerjavi s pomursko pasmo neprimerno večje proizvodne sposobnosti, so rano zrele, dobro izkoriščajo krmo in so primerne za kombinirano izkoriščanje, za dobro prirejo mleka in mesa. Uvajanje nove pasme sovpada z organizacijo živinorejsko-veterinarskega zavoda v Celju, ki je pričel s pospešenim tempom organizirati umetno osemenjevanje. S tem je bilo tudi uvajanje nove pasme in pretapljanje živali pomurske pasme s križanjem olajšano in hitrejše. Z nabavo čistopasemskih rodovniških plemenjakov so strokovne službe uspele zajeti v naravni pripust in umetno Krave črnobele pasme na paši osemenjevanje široko področje Savinjske doline, kjer so novo pasmo sprejeli brez zadržkov. Vzporedno s križanjem so se rejci in kmetijska gospodarstva že leta 1954 odločili za nakup čistopasemskih rodovniških plemenic, kar je pospešilo uvajanje rjave pasme. Odlike nove pasme so bile v primerjavi s pomursko dovolj prepričljive, da se je povečalo zanimanje za govedorejo tudi v Savinjski dolini, v organizirani rodovniški reji, predvsem pa v večji prireji mleka in mesa. Vsak uspeh je spodbuda za nadaljnje iskanje še boljših dosežkov. Kmetijska gospodarstva se na rezultatih večje prireje mleka in mesa z rjavo pasmo niso ustavila. Vedno bolj urejeni rejski pogoji in vedno večje zahteve trga po živinorejskih proizvodih so bila povod, da so posestva po temeljitem preudarku v letu 1958 uvozila za družbeni lektor 80 plemenic črnobele pasme. Živali te pasme imajo vrsto prednosti pred rjavo pasmo, posebno v specializirani proizvodnji mleka, na katero se je pripravljal družbeni sektor: živali črnobele pasme so selekcionirane sicer še na kombinirano izkoriščanje, vendar z močnejšim poudarkom na mlečnosti, hitro se aklimatizirajo in prilagodijo novim rejskim pogojem, odlično izkoriščajo krmo in kljub visoki mlečnosti so odporne proti boleznim. Po zgraditvi farm je kombinat leta 1965 programiral celotno zamenjavo rjave z živalmi črno-bele pasme in s pospešenim nakupom plemenic iz Danske ter z vzrejo podmladka v nekaj letih uresničil načrt. V letu 1972 je v skoraj 900-glavi čredi krav ostalo le še 40 molznic rjave pasme. Številen podmladek pa je osnova uspešnega selekcijskega dela na izboljšanju proizvodnih sposobnosti osnovne črede. Teleta črnobele pasme v oboru S tem je zaključen razvoj iskanja in uvajanja pasem govedi v družbeni proizvodnji mleka in mesa, ker so živali črnobele pasme zadovoljile zahteve velike, sodobne in specializirane proizvodnje mleka. Pa vendar moramo še nadaljevati. V izbiri visoko proizvodnih krav je kmetijski kombinat napravil še korak naprej. Krave črno-bele pasme evropskih provinienc iz Danske, Nizozemske in iz Zahodne Nemčije nosijo genetski potencial v povprečju za 5.500—6.000 kg mleka letno. Kanadski in ameriški selek-cionarji pa so iz vzhodnofrizijske pasme vzgojili proizvodnejšo selekcijo, z genetsko osnovo krav v povprečju od 6.000—7.000 kg mleka v laktaciji. Te živali so v svetu poznane kot holstein-frizijska pasma. Živali te selekcije so po barvi enake živalim črno-bele pasme, vendar so višje in daljše, s tankim dolgim vratom in majhno, plemenito glavo. Posebna odlika krav je obsežno in čvrsto pripeto vime in povečana kapaciteta konsumacije krme z odličnim izkoriščanjem hrane. Po zgledu nekaterih evropskih držav so sicer redka družbena posestva že uvozila čistopasemske plemenice, ostala pa so se usmerila na cenejše križanje in oplemenitenje krav črno-bele pasme s semenom uvoženih visokokvalitetnih plemenjakov holstein-frizijske selekcije. 2e od leta 1972 osemenjujejo na farmah kombinata do 40 % krav s semenom ameriških plemenjakov. Pričakujemo, da bodo križanke z večjo mlečnostjo občutno vplivale na povečanje proizvodnje mleka na farmah. Mogoče pa ni več daleč čas, ko se bo tudi Kmetijski kombinat odločil za uvoz čistopasemskih živali te selekcije. Mlekarna na farmi Sodobna, specializirana proizvodnja mleka na farmah KK Hmezad Leta 1964 sta bili farmi za krave molznice v Podlogu in Zalogu dokončno zgrajeni z namenom, da se čimprej organizira samostojna specializirana proizvodnja mleka. Lokacijo za farmi je kombinat potisnil ob severni rob Savinjske doline, kjer je bilo še možno arondirati in pridobiti površine travnatega sveta, ki bi naj iz neposredne bližine zalagale farmo s krmo. Drugi razlog take lokacije je bil v neustreznih talnih razmerah za širjenje hmeljarstva na tem področju. Trenutne in perspektivne površine za pridelovanje osnovne krme pa so narekovale kapaciteto farm: farma v Podlogu s 400 stojišči, farma v Zalogu pa s 450. Objekti so bili projektirani po takrat najsodobnejših principih, kar so graditelji tudi uspeli realizirati. 2e od leta 1958 zgrajeno dvorišče je v Podlogu narekovalo postavitev hlevov v kvadratno obliko, s silosi na dvorišču, medtem ko je na Zalogu ustrezala bolj racionalna baterijska gradnja objektov. Vsak hlev ima po 100 stojišč, razen I. hleva na farmi Zalog, v katerem je porodnišnica, telečnjak in 44 stojišč za krave pred telitvijo in po njej. Vzporedno s hlevi so bili zgrajeni veliki betonski koritasti silosi, senika za uskladiščenje mrve in objekta s skupnim iz-molziščem, mlekarno in pisarnami. Na farmi Zalog je bila dodatno zgrajena še remiza za stroje. S tem farme še niso bile gradbeno in tehnično zaključene. V naslednjih letih se je osnovna vrednost farm z dograditvami in tehnično opremo bistveno povečala. Na farmi Zalog je bil zgrajen stolpni aluminijasti silos za 400 m3, aluminijast stolp za sušenje sena na topli zrak, dosuševalne naprave, steljnik itd. Na farmi Podlog so bili dograjeni telečnjak, dosuševalne naprave, steljnik in remiza za stroje. Obe farmi sta v 1. 1968 rekonstruirali molzne naprave z mlekovodi, strojnicami in mlekarnami. Večja investicija, vgraditev avtomatskih čistilnih naprav za hlevski gnoj je programirana in bo realizirana v 1. 1973. Osnovna vrednost farm brez črede krav je bila s 1. 1. 1973 naslednja: Objekti Naprave Stroji Podlog 6,824.568 596.528 288.662 Zalog 7,127.948 786.847 163.379 Vrbje 3,043.197 121.384 38.993 Skupaj 16,995.713 1,504.759 491.034 Osnovna krma. Drugi pogoj za normalno odvijanje proizvodnje v govedoreji je oskrba z voluminozno krmo. Od količin in kvalitete krme bo odvisna v veliki meri ne samo večja ali manjša proizvodnja, ampak tudi njena rentabilnost. Ta problem je bil močno prisoten tudi pri proizvodnji mleka na farmah. Čredi z okrog 850 kravami sta zahtevali letno okrog 1.500 ton suhe krme in okrog 6.000 m3 travne in koruzne silaže. Na razpoložljivih površinah je bilo takšno količino krme nemogoče pridelati. Zato je kombinat z arondacijami, nakupom, celo krčenjem gozda (na farmi Zalog) zbiral nove površine za pridelovanje krme. Na pridobljenih površinah za ureditev vodnega režima je bilo vloženo veliko sredstev, ki so se kmalu obrestovala. Regulirana sta bila potoka Ložnica in Situacija podloške farme Farma Podlog (2 od 4 hlevov) Pirešica, izvedene so bile obširne hidromelioracije z drenažami. Farmam je bilo tako priključenih okrog 150 ha travnatih površin v neposredni bližini, ki so z nadaljnjimi agromelioracijami postali intenzivni pašniki, osnova za poletno prehrano krav s pašo in prilastom. Ostalo voluminozno krmo pridelujejo in z njo oskrbujejo farme sosednje hmeljarsko-poljedelske delovne enote na svojih njivskih in travniških površinah. Tak koncept narekuje predvsem racionalno koriščenje strojev, na farmah pa čim ožjo specializirano proizvodnjo. Kakovost pridelane osnovne krme se iz leta v leto izboljšuje, kar pogojuje in olajšuje povečanje prireje mleka. Osnovna čreda. V novo zgrajene hleve na farmah so naselili krave rjave pasme z ostanki uvoženih krav črno-bele pasme. Krave so bile iz številnih hlevov, v katerih so kmetijska gospodarstva vodila družbeno proizvodnjo mleka. Heterogen in ne- raziskan genetski potencial krav ni pod novimi farmskimi, še neurejenimi rej-skimi pogoji obetal nič dobrega. Nezasedena stojišča so farme napolnile z nakupom plemenic na Primorskem. Kljub določeni selekciji in izboljšanim rej-skim pogojem je bila mlečnost črede nizka. Z uvozom plemenskih telic črno-bele pasme in uspešno vzrejo podmladka se je kakovost črede hitro zboljše-vala. S pospešenim izločanjem nizko proizvodnih in ostarelih krav rjave pasme in vedno večjim remontom z doma vzrejenimi prvesnicami črnobele pasme je uspela ustalitev črede z visoko genetsko osnovo za proizvodnjo mleka. V letu 1972 je v vsej čredi ostalo le še 40 krav rjave pasme, ostale plemenice so pa selekcionirane z visokimi proizvodnimi sposobnostmi. Farma Zalog Proizvodnja mleka na farmah je stekla leta 1964 v zelo neugodnih pogojih: tehnično še farme niso bile opremljene, neizkušeni strokovni kader in neposredni delavci niso bili kos zahtevani, specializirani proizvodnji. Tehnologijo reje so šele ustvarjali z vsemi spremljajočimi težavami in napakami. Posebno vprašanje je bila osnovna krma in ne nazadnje zdravstveno stanje živali, ki ni bilo zadovoljivo. Temu primerno je bila mlečnost krav nizka, proizvodnja pa nerentabilna. Z načrtnim in sistematičnim delom so postopoma padale ovire in proizvodnja se je pričela dvigati. Vrsta tehničnih, tehnoloških, zdravstvenih in organizacijskih problemov je bila od začetka farmske proizvodnje mleka do danes rešenih. Njihova uspešna rešitev se odraža v izredni povečani mlečnosti krav in rentabilnejši proizvodnji. Pregled skupne proizvodnje mleka in mlečnosti krav od 1965—1972 (glej tabelo 1). Kot pomembne preobrate v razvoju proizvodnje mleka na farmah moramo omeniti: zgodnja odločitev za uvoz plemenic črno-bele pasme, rekonstrukcija in modernizacija strojne molže, uspešna selekcija in očitno izboljšanje zdravstvenega stanja živali. Tako je na primer veterinarska in tehnološka služba z zdravljenjem in načrtno preventivo rešila parazitov še leta 1965 močno inva-dirane živali. Rezultati tega sistematičnega dela so pregledni v tabeli 2. Ali primer poginov telet: leta 1965 je bil odstotek poginov živorojenih telet 14,6, v letu 1972 samo še 3,6 %. S tem je proizvodnja mleka v družbenem sektorju z zgraditvijo farm izpolnila nalogo, zagotoviti tržišču več mleka in njegovih proizvodov. Prireja mesa v družbenem sektorju Prireja mesa v družbenem sektorju je vzporedna dejavnost v govedoreji zaradi omejenih hlevskih kapacitet in proizvodnje osnovne krme. Do leta 1964 se družbeni sektor ni ukvarjal s pitanjem govedi. Sele po preselitvi krav na farmi so kmetijski obrati napolnili izpraznjene hleve s teleti za pitanje. Kot pri proizvodnji mleka so bile pri pitanju velike začetne težave, a rezultati skromni. Dnevni prirasti so bili nizki in zaradi neekonomičnih odkupnih cen proizvodnja mesa nerentabilna. Kljub temu se je obseg pitanja govedi v letih 1965 in 1966 zelo razširil. Letno je družbeni sektor oddal preko 1.000 spitanih živali. Zaradi vedno bolj neekonomskih odkupnih cen je lastna proizvodnja v letu 1968 omejila pitanje na polovico in s tem zmanjšala izgube iz te dejavnosti. Ustreznejši hlevi, ki so bili določeni še za pitanje, so bili preurejeni; izboljšana tehnologija pitanja in zvišanje odkupnih cen sta povzročili, da se je pitanje v letu 1970 končno ustalilo na kapaciteti od 500—600 živali. Glede na razmeroma ugodne odkupne cene pitanih govedi in velikega pomanjkanja mesa na trgu je tendenca tudi v družbeni proizvodnji za razširitev pitanja govedi. Najpomembnejši centri za pitanje govedi so v hlevih na Vranskem z 200 stojišči, v Seneku na Polzeli s 140 stojišči, kjer je hlev za progeno-test (ugotavljanje rastnosti potomcev plemenjakov na osemenjevalnih centrih), v Ložnici pri Žalcu z 92 stojišči, v Zepini pri Celju s 104 stojišči in v hlevu na Dobrni s 120 stojišči. Vsa pitališča so dobro organizirana, kjer se izvaja pitanje po programu. co rt c S p rt x g m X c3 b.' > ž g co S S D. 3 -J S co Ai Ai ^ rt ^ s* s." > Ig >1n Ai CO rt 3 rt AS o m Ai cO S c rs >m A! co rj s s QJ cd A! j3 ga | 2 >M AS CO rt EE 3 rt AS o m AS S3 > > Ig in X co rt 3 ^ 2 M AS S3 cO --j s s o, 3 d o w Al co S s 3 d S M AS ^ > | 2 >w AS CO rj S6 M Al Z* i>' > |g S AS CO rt c E a u 3 rt AS O w AS AS is CO 3 d t>" > S g »m Al « ^ 2 "o o 2 Ši c ^ AS •MG m « 2 "o o s« C tt AS S 2 o a! o "I •M s 2 o o 2 « C t. a! ^ p' w ™ 2 o c AS 2 rt •m a C/3 ~ 2 "o c a! o Si AS S 2 o gaj si AS Ai-g' cfl 2 o G AS o > e rt A! I co ■o 5; t; rt 0) o rt o) t> c^ co rj^ (n^ t-^ cd c- co co l> rjt csf c^ CDOM05MO©CO ^ffinNMin^HH co t> co o" ^ co co co c^ irT o co"»—T csT cT I> r}T r-T 10 TjT m ^ m h h cg MlOlOinMCOlMCD OCDOlOtHC-^CO ^ ifi m h h h mm^co^Hom ®hfooi>cot-c- 10 co t- co 05 o h m COCOCOCOCOI>£>t> 05050305030J0503 Obseg in poslovanje DE Govedoreje Ob zgraditvi je bila farma Zalog samostojna delovna enota, farma Podlog pa je bila pod obratom Šempeter. Leta 1965 sta bili obe farmi s celotno lastno živinorejsko proizvodnjo priključeni k obratu Mleko v Celju. V letu 1967 sta bili farmi ponovno priključeni področnim kmetijskim obratom: farma Zalog k obratu Petrovče in farma Podlog k obratu v Šempetru, proizvodnja mleka v Vrbju pa k obratu Vrbje. Z ustanovitvijo samostojne organizacije združenega dela lastne proizvodnje v obrat Kmetijstvo je govedorejska proizvodnja združena v delovno enoto SOZD obrata Kmetijstvo. Obseg gospodarjenja delovne enote Govedoreja zajema proizvodnjo mleka na obeh farmah in v vzrejališču Vrbje z 80 kravami molznicami. Vsa vzreja telet in plemenskih telic se odvija v DE Govedoreja, in sicer v hlevih v Vrbju, na Starem Zalogu, v Založah in na Zovneku, skupno preko 500 plemenskih telic in okrog 200 plemenskih telet v starosti 0—4 mesece. Pitanje mladih govedi ima Govedoreja organizirano samo v dneh hlevih, na Seneku in v Ložnici pri Žalcu z 230 stojišči. Delovna enota zaposluje okrog 75 delavcev, strokovnjakov in neposrednih delavcev. Z večjo proizvodnjo mleka in mesa in z regulacijo odkupnih cen se bruto dohodek veča iz leta v leto. Vzporedno se razumljivo višajo tudi stroški proizvodnje, vendar se z boljšo organizacijo in racionalizacijo porabe delovne sile in večanjem skupne proizvodnje hitreje povečujejo dohodki kot stroški, kar se odraža v vedno bolj rentabilni proizvodnji. Leto Bruto doh. v din Direktni stroški Storitve Osebni dohodki Skupno stroški 1971 1972 10,064.478 14,020.887 4,761.322 6,263.802 190.237 183.934 1,350.776 1,808.749 6,302.335 8,256.485 Zaradi uspešne organizacije družbene proizvodnje mleka in mesa in zaradi vedno večjega popraševanja na trgu po živinorejskih proizvodih je obrat Kmetijstvo za naslednja leta programiral nadaljnje povečanje in intenziviranje proizvodnje mleka in mesa. Bogdan Pugelj, dipl. kmet. inž. RAZVOJ ZASEBNEGA KMETIJSTVA V LETIH 1965-1971 Na področju zasebnega sektorja kmetijstva beležimo v zadnjih nekaj letih izreden napredek. Ta je viden tako v proizvodnji in opremljenosti kmetij kakor tudi v organiziranosti sodelovanja s kmetijsko organizacijo, to je Kombinatom »Hmezad«. Iz bivših šestnajstih kmetijskih zadrug, ki so bile na področju občine Žalec, so ustanovili enotno zadrugo »Savinjska dolina«, ki se je kmalu združila s takratnim Kmetijskim kombinatom Žalec. Po združitvi je nastalo enajst obratov, ki so ustvarjali tako lastno, to je družbeno proizvodnjo, kakor tudi s kooperacijo, to je, s sodelovanjem z zasebnimi kmeti. V taki obliki je bilo organizirano sodelovanje s kmeti do leta 1969, ko so osnovali samostojno delovno enoto za kooperacijo. Sestavljena je iz enajst manjših enot, od katerih sta dve v celjski občini, ostale pa v žalski. Bistveno so se spremenili kooperacijski odnosi, to je oblike sodelovanja s kmeti. Kmetje so v svoji enoti dobili veliko več samoupravnih pravic, ki se kažejo predvsem v čistejših pogodbenih in obračunskih odnosih, organih upravljanja v enoti, ki jih sestavljajo kmetje-kooperanti in v strokovno-pospeševalnih odborih na nivoju delovne enote kakor tudi na poslovnih enotah. Na zunaj se kažejo samoupravne pravice predvsem v organih, ki jih sestavljajo kmetje-kooperanti. To so: svet kooperantov delovne enote, ki ga sestavljajo kmetje kot predstavniki poslovnih enot in člani kolektiva; svet kooperantov poslovne enote, ki ga prav tako sestavljajo kmetje kooperanti in člani kolektiva poslovne enote. Poleg svetov kooperantov, ki pogosto zasedajo, je vidna samoupravna oblika delovanja kmetov še zbor kooperantov, ki pa zaseda le ob reševanju važnejših vprašanj. Pospeševalni odbori na nivoju delovne enote so: hmeljarski odbor, živinorejski odbor, perutninarski odbor in odbor za mehanizacijo. Ti odbori so organi sveta kooperantov, ki se ukvarjajo predvsem s strokovnimi vprašanji in sodelujejo pri vseh važnejših strokovnih odločitvah. Podobni odbori so tudi na poslovnih enotah, vendar običajno le hmeljarski in živinorejski. Z izvajanjem ustavnih amandmajev se bo samoupravna vloga kmetov-kooperantov še povečala, sam sistem samoupravljanja pa še poglobil. Kmetje bodo tako v svoji organizaciji dejanski upravljalci, ki bodo odločali o vseh oblikah in načinih sodelovanja, predvsem pa bodo odločali o delitvi ustvarjenega dohodka. Trenutno sodeluje delovna enota Kooperacija s preko 8000 zasebnimi kmetijskimi proizvajalci — kmetijami, od katerih jih je 2500 podpisalo pogodbe o trajnem sodelovanju. S temi pogodbami je vključeno v organizirano tržno pro- Redki so še nasadi s hmeljevkami (le še 9%) izvodnjo preko 12.000 ha kmetijskih zemljišč in preko 4.000 družinskih članov kmetov-kooperantov. Ti imajo tudi status članov delovnega kolektiva z vsemi pravicami in dolžnostmi, razen tistih, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Delovna enota Kooperacija sodeluje v širšem obsegu s kmeti v naslednjih panogah: pridelovanju hmelja, proizvodnji mleka, pitanju govedi, proizvodnji piščančjega mesa, gojenju kokoši nesnic in v zadnjem času pridelovanju jago-dičevja. Pogodbe pa lahko sklenejo kmetje-kooperanti še za pridelovanje krompirja, fižola, zelja ter ostalih pridelkov. Stevilo hmeljarjev se je v primerjavi z letom 1965 občutno zmanjšalo. V letu 1972 je podpisalo pogodbo o sodelovanju 1.152 hmeljarjev, ki so imeli 874 ha hmeljišč. To pomeni, da so se glede na prejšnja leta tudi površine hmelja pri kmetih zmanjšale. Vzrokov je več. Med prvimi je prav gotovo drugačno proizvodno usmerjanje kmetij. Kmetije, ki so pred leti bile izključno hmeljarske so močno povečale število živine. To pa zahteva določeno število ornih površin, ki jih te kmetije ne morejo več nameniti hmeljarstvu. Drug zelo važen moment je sprememba strukture prebivalstva. Stevilo kmečkega prebivalstva se je močno zmanjšalo. Iz čistih kmetij so nastale mešane kmetije (vsaj en član družine je zaposlen v industriji). V žalski občini imamo od 3.845 kmetij le še 1.818 čistih, ostale pa so mešane, ki običajno opustijo pridelovanje hmelja. Tretji vzrok, ki ga velja omeniti, je nestimulativna cena hmelja, do katere je prišlo zaradi konstantnih cen na zunanjem trgu in neprestanega naraščanja pridelovalnih stroškov pri nas. Hmeljevke v piramidah (v ozadju centralna sušilnica in nakladalnica v 2alcu) Opisano stanje pa ni motilo resnih hmeljarjev niti enote za kooperacijo, da ne bi v modernizacijo pridelovanja hmelja vložili znatnih sredstev. Samo v izgradnjo novih žičnic (sistem gradnje je opisan v drugem Savinjskem zborniku) je bilo do leta 1972 vloženih preko 1,5 milijarde starih dinarjev. Do sedaj je bilo zgrajenih za hmeljarje-kooperante že nad 500 ha žičnic, ki so v večjih ali manjših kompleksih. Poleg neposrednih vlaganj je bilo v to vloženega tudi veliko strokovnega dela. V navedenih hmeljskih nasadih je vpeljana tudi sodobna tehnologija obdelovanja in oskrbe nasadov, ki jo omogoča moderna mehanizacija, last enot za kooperacijo ali hmeljarjev-kooperantov. Pomanjkanje obiralcev povzroča tudi hmeljarjem težave pri spravilu pridelka. Tako v družbenem sektorju, kot tudi v privatnem, so začeli uvajati strojno obiranje hmelja. Zaradi velikih investicij, ki so potrebne za nabavo obiral-nih strojev, so se kmetje začeli združevati v strojne skupnosti, ki temeljijo na skupno vloženih sredstvih in solastninskih odnosih. Vsak član skupnosti je lastnik stroja do vrednosti, ki jo je prispeval za nabavo stroja. V letih 1971 in 1972 so osnovali 20 takih skupnosti, leta 1973 pa še šestnajst novih. S temi stroji bo možno obrati polovico hmeljišč v kooperacijski proizvodnji. Z uvedbo strojnega obiranja se iz leta v leto zmanjšuje potreba po obiralcih, po drugi strani pa so tudi ekonomski računi pri strojnem obiranju ugodnejši. Stroški obiranja so na strojih namreč skoraj polovico manjši kot pri Gradnja betonske hmeljske žičnice ročnem obiranju. V letih 1971 in 1972 so znašali od 3,50 do 7,00 din na kilogram obranega hmelja, odvisno od organizacije dela v skupnostih in od količin nabranega hmelja. V te stroške seveda ni zajeto lastno delo hmeljarjev in niso zajeti lastni prevozi, ki jih kmetje opravljajo s svojimi traktorji. Čeprav je cena hmelja nestimulativna, zanimanje za pridelovanje hmelja ne upada. Dobra opremljenost z mehanizacijo in nova tehnologija, ki zmanjšuje potrebo po ročni delovni sili, namreč omogočata hmeljarjem, da z manjšim številom ljudi na kmetiji pridelujejo hmelj na večjih površinah. Pri pridelovanju drugih poljščin se kaže očitno upadanje površin pod krušnimi žiti in krompirjem. Razširjena proizvodnja mleka in mesa zahteva določene površine za pridelovanje krmnih rastlin. Predvsem je viden napredek pri pridelovanju silažne koruze in koruze za zrnje. Z uvajanjem sodobnega krmlje- 9 Savinjski zbornik Traktorska škropilnica nja so se močno povečale površine, namenjene pridelovanju silažne koruze. V letu 1972 so ustanovili tudi prve skupnosti za spravilo silažne koruze. Skupine kmetov so namreč nabavile kompletne linije strojev, ki omogočajo popolnoma mehanizirano spravilo silažne koruze. Ti stroji, vzporedno s primernimi silosi, omogočajo, da na posameznih kmetijah pridelujejo silažno koruzo na večjih površinah. Poleg navedenih sprememb v razmerju pridelovanja posameznih kultur, ki kažejo na preusmerjanje kmetij v večjo specializacijo, je zasebni sektor kmetijstva naredil izredno velik korak v opremljanju kmetij z mehanizacijo. Število traktorjev, ki predstavljajo na kmetijah osnovo za opremljanje z mehanizacijo, je v nekaj zadnjih letih ogromno narastlo. Lansko leto so imeli na kmetijah v žalski občini že preko 600 traktorjev. Od tega jih je bilo samo leta 1971 nabavljenih 122. Glede na število kmetij (čistih in mešanih) pomeni to, da imamo v občini en traktor na 7,7 kmetij, oziroma en traktor na 26 ha kmetijskih površin. Samo število traktorjev pa nam daje le polovično sliko o opremljenosti kmetij. Veliko je traktorjev, po drugi strani pa jih je večina slabo izkoriščenih, ker so kmetije površinsko zelo majhne in ker primanjkuje na kmetijah tudi primernih priključkov. Nabava vseh potrebnih priključkov je pa za vsako posamezno kmetijo še bolj neekonomska, zato bo potrebno tudi na tem področju opremljanja misliti na skupinsko nabavo strojev v okviru strojnih skupnosti. Le na ta način bodo kmetje lahko v doglednem času prišli do zadostnega števila priključkov, ki jim bodo olajšali delo, veliko število traktorjev, ki sedaj predstavljajo v glavnem le vlečno silo, pa spremenili v delovne stroje. Živinoreja Živinoreja je panoga, ki se sorazmerno dobro dopolnjuje s hmeljarsko proizvodnjo. Razen tega je živinoreja osnovna dejavnost kmetij, ki nimajo ugodnih pogojev za pridelovanje hmelja (zemlja, hribovitost, zamočvirjenost zemljišč, oprema pa tudi delovna sila). V Savinjski dolini je več kakor osemkrat toliko travnatega sveta kot hme -lja in pridelki s teh zemljišč so za neposredno prodajo in prehrano neprimerni. Govedoreja je zaradi tega nujna, saj bi ostale velike količine energije, potrebne za prehrano ljudi, neizkoriščene. Veliko pomanjkanje mleka in mesa je osnovni vzrok za večje zanimanje za živinorejsko proizvodnjo. Cena mleka in živine pa je tisti faktor, ki odloča, koliko se bo teh viškov prodalo mlekarni, koliko spitalo živine ali pa mleka krmilo prašičem ter poklalo telet, namesto da bi jih spitali do večjih tež. Osnovo proizvodnje v živinoreji predstavlja stalež živine pri kmetih. Pospeševalna služba pri delovni enoti Kooperacija vsako leto popiše živino. V primerjavi z letom 1972 je v začetku leta 1973 naslednje stanje: 1972 1973 Indeks 72/73 krav in brejih telic 7.905 8.030 101 telet in mlade živine — za pleme 2.356 2.400 101 — za pitanje 3.569 5.125 143 vse goveje živine 14.766 16.457 111 Pasemski sestav osnovne goveje črede predstavlja: 47 % rjavo govedo, 11 % lisasto, neznaten delež je črno-belega ter jersey goveda, ostalo pa so križanci. Pasemsko čistih je torej 58 % govedi. (V letu 1972 pa je bilo pasemsko čistih 52 % govedi.) Napredek živinoreje je viden pri povečanju proizvodnje pitancev in mleka ter zmanjšanju odkupa telet za klanje. Za primerjavo lahko pogledamo realizacijo živinorejske proizvodnje zadnjih dveh let: Realiz. 1971 Realiz. 1972 R : R mlado pitano govedo 1,270.053 1,328.385 104 teleta kg 259.357 169.360 65 krave kg 353.716 256.191 72 ostalo govedo kg 136.403 84.667 62 prašiči kg 119.143 75.325 63 mleko 1 3,627.865 4,089.660 112 Ce pogledamo samo prodano količino mleka v mlekarno in dejansko proizvodnjo, lahko ugotovimo, da le 40% mleka odkupi mlekarna. Skoraj toliko pa ga kmetje prodajo na domu. Zaključek tega je, da cene še niso najbolj spodbudne in odkupa še nimamo najbolj skrbno organiziranega. Z urejenim odkupom (ceste, oddaljenost zbiralnic), predvsem pa s cenami, ki bodo kmete stimulirale, bomo imeli več tržnega mleka in kmetije se bodo hitreje specializirale za rejo krav. Kljub naštetim faktorjem, ki neugodno vplivajo na proizvodnjo mleka, ta konstantno narašča. Iz tabele je razvidno stalno naraščanje zadnjih osem let. Le cene so vzrok odstopanjem od linearnega naraščanja odkupljene proizvodnje. Za organizirano proizvodnjo in odkup mleka je vsako leto sklenjenih nad 1000 pogodb. (V letu 1972 1164 pogodb.) Na eno pogodbo je odkupljenega 3.500 litrov, kar je zelo malo, ker imamo še vedno 1.000 proizvajalcev, ki oddajajo mleko ene ali dveh krav, 160 kmetov s 4 do 9 kravami in samo 4 proizvajalce, ki imajo nad 10 krav. Poprečen odkup mleka na kravo že znaša 1.740 litrov. Zal je še vedno premajhno število krav zajetih v organizirano proizvodnjo mleka. Pri vsej živini, ki je v pogodbeni proizvodnji, je kontrolirana proizvodnost in opravljena selekcija. Predpisi o higienski neoporečnosti mleka in bakteriološki čistosti, ki sta nujni pri urejeni proizvodnji, terjajo od strokovnih služb precej dela. Da bi dobili boljšo osnovno čredo govedi, smo začeli načrtno osemenjevati elitne krave s semenom uvoženih bikov. Potomci takih osemenitev naj bi izboljšali kvalitetni sestav goveje črede, bodisi krav ali bikov za prirodni pripust, kjer še ni vpeljano osemenjevanje. Kot pospeševalno delo se organizira skoraj vsako leto sejem plemenske živine ali pa razstava goveje živine, kjer je prikazan napredek govedoreje. Prizadevanja strokovne službe so usmerjena tako, da iz kvalitetne domače osnovne črede vzredimo čim več dobrih krav. Stalež pasemske živine je še vedno neugoden, zato vsako leto nabavimo od 100 do 500 telic in krav rjave ali lisaste pasme z Dolenjskega ali iz severnovzhodne Slovenije. Vzporedno s proizvodnjo mleka narašča tudi pitanje mlade živine. Število pitanih govedi je odvisno od cene na tržišču. Tu ne moremo govoriti o takem linearnem povečanju iz leta v leto, kakor pri mleku, ampak so v posameznih letih večji ali manjši skoki naraščanja. Proizvodnja je še zelo razdrobljena in so še možna povečanja, vendar vse pogosteje nastopajo težave pri nabavi telet za pitanje. Vsa za pitanje sposobna teleta redijo kmetje doma, kljub temu pa je še potrebno 25 % telet kupovati na drugih področjh. Zaradi pomanjkanja telet bi bilo bolj umestno rediti živino do večje teže, kar je ekonomsko bolj upravičeno. Dvajset let po vojni kmetje niso obnavljali svojih hlevov, niso gradili silosov in živinoreja se je razvijala v starih pogojih. V zadnjih petih letih je bilo obnovljenih 4—5 % naših hlevov, kar znaša v žalski občini 180 hlevov. Zelo malo pa je bilo obnovljenih takih, ki lahko redijo nad 20 glav živine. Produktivnost dela mora na kmetijah rasti vzporedno z vsemi gospodarskimi panogami, če želimo, da cene ne bodo rastle tako hitro, kot je to pri nas. Cene mleka in mesa lahko dosežemo v primernih višinah le če: — povečamo produktivnost pri pripravi in spravilu krme, — povečamo produktivnost dela v hlevu, — povečamo proizvodnjo mleka pri kravah. Vsako leto je narejeno nad 50 načrtov za adaptacijo gospodarskih poslopij in hlevov v dolini. V naših pogojih moramo zaradi zaščite živali in ljudi graditi hleve iz trdnega materiala, opremo pa moramo večinoma uvažati. Doma izdelujejo le opremo za hlev in delno opremo za spravilo krme. Stroje za molžo, hladilne agregate, opremo za mehanično kidanje gnoja in za spravilo krme moramo uvažati. Zato so investicije zelo visoke. Prikaz narejenega na tem področju v zadnjih dveh letih in stanja na kmetijah konec leta 1972 je naslednji: 1971 1972 skup. prevetrovalne naprave 21 48 178 grabeži za seno 17 4 42 stroji za molžo 18 49 197 silosi 6 14 38 načrti za nove hleve 7 10 32 adaptacije hlevov 32 46 185 Zasebna mehanizacija v kmetijstvu je pričela v marsičem spreminjati tehnologijo pri spravilu krme. Mehanizirano pridelovanje krme in specializirana govedorejska proizvodnja sta v naših razmerah rentabilna le ob zelo kvalitetni osnovni krmi. Strokovna služba je poleg drugih ukrepov začela tudi z ugotavljanjem kvalitete sena in silaže na kmetijah. Vzorci so bili vzeti v lanskem letu na gospodarsko naprednejših in živinorejsko usmerjenih kmetijah. 20 analiziranih vzorcev sena je zaradi omejenih sredstev in začetnega dela zares skromno. Kljub temu pa že ti rezultati dajejo koristne podatke. Slika o kakovosti našega analiziranega sena nam daje razvrstitev vzorcev v kakovostne razrede glede na hranilno vrednost, izraženo v škrobnih enotah. V tabeli je le 20 vzorcev: Ocena kakovosti sena Število vzorcev slabo 5 zadovoljivo 3 dobro 7 prav dobro 5 odlično — Sklepi so takile: — Stari konvencionalni način sušenja sena ni primeren pri gnojenih travnikih in dvakratni košnji. — »Lakota« po mehanizaciji nam je prinesla številne kmetije, ki so na pol opremljene — traktor, kosilnica, obračalnik. Ti stroji nam kvaliteto sena zelo pokvarijo. — Tudi s kompletno linijo strojev — traktor, kosilnica, obračalnik, nakladalna prikolica, grabež in prevetrovalna naprava — pripravimo slabo seno ter prepozno kosimo. — Brez silosov, travne silaže in koruzne silaže ne moremo koristno povečevati živinorejske proizvodnje. Dejavnosti kooperacijskega sodelovanja ne bi bile popolno opisane, če ne bi omenili proizvodnje brojlerjev in kokoši nesnic. V letu 1972 je sodelovalo v pitanju piščancev 35 koperantov. Število rejcev se je nekoliko zmanjšalo glede na prvo obdobje uvajanja te proizvodnje, vendar pa zaradi tega ni zmanjšan obseg proizvodnje. Rejci, ki so ostali, so jate številčno povečali. Proces upadanja se bo verjetno še nadaljeval, količine spitanih piščancev pa bodo rastle, saj gradijo nova pitališča z mogljivostjo nad 10.000 piščancev v enkratni vselitvi. Omenjeno število kooperantov — rejcev piščancev je v minulem letu spi-talo 1,8 milijona kg piščancev. V prihodnje pa bodo te številke še večje. V preteklem letu je bilo tudi 9 rejcev kokoši nesnic. Ti rejci so v sodelovanju z delovno enoto za kooperacijo proizvedli in prodali preko 3,5 milijona jajc. Vid Korber, dipl. kmet. inž. SADJARSTVO »MIROSAN« Sadjarstvo »Mirosan« je nastalo pravzaprav slučajno. Bivša okrajna zadružna zveza Celje je iskala primerno lokacijo za ustanovitev sadne drevesnice, ki bi oskrbovala širšo celjsko regijo s sadnimi sadikami. Komisija, ki je imela nalogo izbrati objekt za ta namen, se je odločila za posestvo v Kasazah, na desnem bregu Savinje. Za ta objekt se je komisija odločila prvenstveno iz dveh razlogov: 1. zaradi primernih zemljišč za vzgojo sadnih sadik, ki so v Savinjski dolini, 2. zaradi primernih kadrov, ki bi bili sposobni za drevesničarsko proizvodnjo. Na posestvu, ki je spadalo k obdelovalni zadrugi Arja vas, je namreč delal priznani drevesničar — pokojni Jože Glinšek, ki je bil porok za to, da bodo vzgojene prvovrstne sadne sadike. Novo ustanovljenemu zavodu s samostojnim financiranjem je bilo dodeljeno 7 ha kvalitetnih zemljišč ob glavni cesti Žalec—Leveč. Spomladi 1956. so bile posajene prve sadne podlage, ki so bile do leta 1958 usposobljene za prodajo. Za družbeni obrat pa je bila dejavnost drevesničarstva le preozka in premajhna, da bi lahko pokrivala vse stroške, ki nastajajo v družbeni kmetijski proizvodnji. Ze pred drugo svetovno vojno je slovelo sadje — predvsem jabolka, pridelana na desnem bregu Savinje, predvsem v Grižah, Seščah in Preboldu. Tudi stari sadovnjaki v neposredni okolici gospodarskega centra »Mirosan« so dajali dokaj kvalitetno sadje, kljub neprimernemu sortimentu in pomanjkljivi zaščiti. Vse to je dalo osnovo za začetek investicij v sadjarstvo. Zaradi pomanjkanja zemljišč se je takratno vodstvo odločilo za dokaj smel poskus: napraviti sadne plantaže na izkrčenih gozdnih tleh. Mnogo truda je bilo vloženega v arondacijo in nakup zemljišč. Izredno težavno je bilo delo krčitve gozdov, agro- in hidromelioracije. Težavna je bila priprava zemlje, obogatitev zemlje in obdelava tal. Tla so bila težka, pretežno ilovnata, izredno revna s humusom in fosforjem. Takratno znanje o gnojenju tal je bilo nezadostno; zato so bile napravljene nekatere napake. Zadnje objekte je usposabljalo gozdno gospodarstvo Celje, ki je delo opravilo izredno dobro. Prva plantaža je bila tako zasajena 1959. Intenzivna obnova pa je trajala vse do leta 1965. Tako danes obsega sadjarstvo »Mirosan«: 118,3 ha nasadov jablan, 2 ha nasadov hrušk, 2 ha nasadov višenj. Skupna površina drevesnic pa je 6 ha. DREVESNICARSTVO Kvalitetna sadna sadika je osnovni pogoj za napravo uspešne sadne plantaže. Razmnoževanje sadnih sadik pa ni tako enostavno kot pri ostalih kmetijskih rastlinah, zato so se razvile drevesnice, specializirani objekti za razmnoževanje sadnih rastlin. Osnovni pogoj za uspeh je strokovni kader, kvalitetno zemljišče, primerne podlage in cepiči. Gospodarnost drevesnice je v veliki meri odvisna od intenzivnosti sadjarske obnove. V letih 1962—1965 je bila obnova intenzivna, zato je bila tudi prodaja uspešna. V letih 1966—1971 so se investicije v sadjarstvo izredno zmanjšale, zato je nastopila tudi kriza v prodajni sadnih sadik. V zadnjih treh letih smo prodali naslednje število sadik: 1970 1971 1972 20.351 27.804 64.126 Osnova vzgojene sadne sadike sta podlaga in cepič. Podlaga obsega koreninski sistem, koreninski vrat in začetek debla do cepljenega mesta, ki je ca. Sadjarstvo Mirosan: spomladansko obrezovanje v drevesnici Plantažni nasad med cvetjem 10 cm nad zemljo. Za podlage lahko služijo generativne (vzgojene s semenom — semenjaki — divjaki) in vegetativne podlage, ki jih razmnožujemo na vegetativni način s potaknjenci in z nagrinjanjem. Na stalno mesto zasadimo najprimernejše vegetativne podlage, ki imajo lastnost, da poženejo v začetku vegetacije več poganjkov, ki se ukoreninijo, če jim pravi čas (do sredine julija) nagrnemo 10—15 cm zemlje. Te ukoreninjene poganjke odrežemo s koreninami od matične podlage ter jih posadimo v drevesnico. Taka matična podlaga da več let 8 do 15 podlag letno. Semenj ake pridelamo tako, da na dobro pripravljeno njivo pose jemo seme že v jeseni, ali pa spomladi, vendar moramo seme čez zimo stratificirati (seme pomešamo v vlažen pesek). Generativne podlage ali semenjaki dajejo sadike močnejše rasti, življenjska doba je dolga, odpornejše so za mraz, začetek rodnosti je kasnejši, raje nastopa izmenična rodnost, plodovi so drobnejši, vendar trpežnejši. Vegetativne sadike pa dajejo sadike s prav nasprotnimi lastnostmi. Po bujnosti rasti jih razlikujemo od šibkorastočih do takšnih, ki so podobne se-menjakom. Vedno bolj se uveljavljajo najbolj šibkorastoče podlage, ki izredno hitro zarodijo, drevesa so šibkorastoča, zato jih lahko sadimo zelo gosto. Najbolj znane šibkorastoče podlage za jablane so: MIX, M 26, M 27, MM 106, MM 111. Za hruške je šibkorastoča podlaga kutina, za češnje in višnje pa F 12. Obe podlagi, kutina in F 12, se prav tako razmnožujeta vegetativno. Zaradi posebnih klimatskih razmer v Savinjski dolini z velikim uspehom razmnožujemo jablane, hruške in višnje, medtem ko ostale sadne vrste izredno rade pozebejo v zimi po cepljenju (češnje, breskve, marelice). V letu 1970 je Kmetijski kombinat »Hmezad« sklenil kooperacijsko pogodbo z najbolj znano drevesnico v Evropi »Jo Nicalai« za pridelovanje sadnih sadik. Ta drevesnica nas oskrbuje z brezvirusnimi sadnimi podlagami in proizvodnja prve generacije sadnih sadik je bila zares izredno kvalitetna. Omenjena drevesnica nas oskrbuje tudi z vsemi novimi sortami, ki so si že v svetovnem sortimentu zagotovile svoje mesto. Zaradi zanimivosti bom na kratko še opisal razmnoževanje sadnih sadik. V drevesnico zgodaj spomladi posadimo podlage — vegetativne ali seme-njake. Medvrstna razdalja je 80—100 cm, v vrsti pa ca. 20 cm. Podlage vse leto oskrbujemo: uničujemo plevele ter bolezni in škodljivce. V času od 5. do 25. avgusta podlage cepimo in sicer z okulacijo — očeslanjem. Na podlagi zarežemo obliko črke T in privzdignemo lub, za lub porinemo dobro razvito oko, ki ga od-režemo v sredini enoletnega poganjka. Oko čvrsto zavežemo z gumico ali rafijo tako, da ostane edinole oko prosto, vsi ostali deli pa morajo biti čvrsto prekriti z vezivom. Cepič vzamemo z odbranega drevesa, ki je sortno tipično, zdravo in redno rodno. Takemu drevesu pravimo matično drevo. Oko ostane preko zime speče, odžene šele naslednjo pomlad. Podlago odrežemo zgodaj spomladi tik nad cepljenim mestom. Iz očesa zraste v času vegetacije enoletna sadika, ki zraste do jeseni 130 do 200 cm odvisno od sorte in podlage. Tudi v tem letu moramo posebno skrb posvetiti uničevanju plevela, boleznim in škodljivcem. Pozno v jeseni lahko sadike že izkopljemo in posadimo v sadovnjak, lahko pa še eno leto vzgajamo 2-letne sadne sadike, ki jim vzgojimo krošnjo že v drevesnici. Zaradi intenzifikacije sadjarske proizvodnje (sajenje večjega števila sadik na enoto površine) je naenkrat močno naraslo popraševanje za sadne sadike. Tako smo leta 1972 že zasadili 93.000 sadnih podlag, spomladi leta 1973 pa 125.000. Sadjarstvo je glavna proizvodna dejavnost, medtem ko je drevesničarstvo dopolnilna, ki idealno dopolnjuje zaposlitev delavcev med letom. Glavna proizvodnja so jabolka, za katere so tudi najboljši talni in klimatski pogoji. Sortiment je razmeroma ozek in obsega sorte, ki so v domačih razmerah najbolje uveljavile. Posamezne sorte zavzemajo naslednji obseg: SADJARSTVO Rdeči delišes James grieve Ostale Zlati delišes Jonatan Zlata parmena 39% 34% 14% 8% 3% 2% Jablana s plodovi neposredno po škropljenju Zlati delišes je sorta, ki se je v zadnjih letih izredno hitro širila v vseh evropskih nasadih, morda celo v prevelikem odstotku. Sorto odlikujejo mnoge prednosti pred ostalimi sortami: zgodaj zarodi, je odporna proti zimskim po-zeham, kasno cveti, redno rodi, če poskrbimo za redčenje, da ni preveč obložena s plodovi; v hladilnici se plodovi ohranijo dolgo časa; za oblikovanje in obrezovanje krošnje je zelo primerna. Neugodno pri sorti je le, da se v določenih klimatskih pogojih plod obda z rjasto prevleko, ki kvari videz plodu, ne trpi pa na trpežnosti ali okusu. Jonatan je že dolgo znana sorta, ki ima svoje dobre in slabe lastnosti. Plodovi so izredne kakovosti, ki dobro vzdržijo v navadnem skladišču, kot v hladilnici. Je pa manj rodovitna kot zlati delišes (ca. 30%). Poganjki so izredno občutljivi za glivično bolezen — plesen, rada pozimi pozebe ter je težavna za oblikovanje in obrezovanje. Zarodi nekoliko pozneje kot zlati delišes, rodi pa v glavnem redno. Bolezni plodov so česte in lahko včasih nastopijo velike iz- gube. Posebno moramo paziti na pravočasno obiranje. Zaradi negativnih lastnosti to sorto v večini plantaž pri obnovi opuščajo in jo zamenjujejo z jonata-novimi križanci, ki prekašajo matično sorto. Zlata parmena je izdredno kvalitetna sorta, ki pa ima to slabo lastnost, da je jesenska sorta. Plodovi so izredno prijetnega okusa. V času sadne krize 1969—1970 je bilo to sorto izredno težko vnovčiti, oziroma je bila cena izredno nizka. Potrošniki pa so že spoznali njene kvalitete in gre dobro v promet. Pred leti smo že namreč nameravali sorto precepiti z drugimi. Rast ima bolj pokončno in jo je težko oblikovati v primerno krošnjo. Je občutljiva za zimsko pozebo, pa tudi v redni rodnosti ni tako dosledna kot zlati delišes in jonatan. Je pa izredno odporna proti boleznim. Rdeči delišes je zimska sorta, ki ni všeč vsem potrošnikom. Je namreč sladkega okusa z malo kisline ter z debelo lupino. Pri izbiri te sorte nismo upoštevali njenih specifičnih zahtev. Zahteva toplo klimo z manj padavinami, kot jih je pri nas. Zarodi izredno pozno, pa tudi kasneje je rodnost mnogo slabša, kot pri ostalih sortah. Precej dreves smo že pred leti precepili. Boljše uspehe bi dosegli s to sorto na šibko rastočih podlagah. James grieve je zgodnja jesenska sorta izrednih lastnosti. Zgodaj zarodi, je izredno odporna proti boleznim ter redno in bogato rodi. Plodovi so debeli, rdeče prižasti in dosega višjo ceno kot ostale sorte. Zaščito pred boleznimi in škodljivci zaključimo en mesec prej kot pri zimskih sortah, zato so tudi pridelovalni stroški znatno manjši. Ostale sorte so zastopane le v majhnem odstotku, vendar so izredno pomembne za preizkušnjo. V zadnjih letih se sadni sortiment izredno hitro dopolnjuje z novimi sortami, ki v proizvodnji prekašajo dosedanjo. Izredno hitro se širijo tako imenovane spur sorte ali brstikarji, ki so dedne mutacije dosedanjih sort. Največ brstikarjev je vzgojenih iz sort zlatega delišesa in redečega delišesa. Pospešeno lahko vzgojimo brstikarje z obsevanjem z radioaktivnimi žarki, ki češče izzovejo mutacije. Brstikarji imajo specifično rast, ki se razlikuje od matične sorte. Brsti se razvijajo mnogo gosteje kot pri matični sorti, torej je na manjši dolžini poganjka enako število listnih ali cvetnih brstov kot na daljšem poganjku sorte, ki ni brstikar. Te sorte še hitreje zarodi j o kot matične sorte, posebno na šibko rastočih podlagah in zaradi krajše, čvrstejše rasti lahko sadike gosteje sadimo. Najbolj znane sorte brstikarjev so auvil spur in yellov spur (ki sta vzgojeni iz zlatega delišesa), well spur in starkrimson (ki sta vzgojeni iz rdečega delišesa), pa tudi james grieve in Priolov delišes sta v bistvu brsti-karja. Naj poudarim, da so plodovi skoraj v celoti prevzeli lastnosti matične rastline in da se le v malenkostih ločijo od matičnih sort. Namesto jonatana so vzgojene nove sorte, ki ga v določenih lastnostih prekašajo. To so sorte jonagold, idared in jonadel. Vse te sorte so že posajene v manjših nasadih in dajejo prav dobre rezultate. Hitro se širi tudi najbolj pozna sorta grenny smith, ki pa v redu dozori le v toplejših klimatskih pogojih. Je izrazito zelene barve, dobrega okusa, zelo sočna in trpežna. Tudi nekatere nove zgodnje sorte se hitro širijo: discovery, tydeman early, starkova rana, lody itd. Tudi stara zgodnja sorta beličnik zopet dobiva na pomenu. Moram poudariti, da so zgodnje sorte vedno bolj cenjene in je njih pridelovanje najbolj ekonomično. Jablana s plodovi neposredno po škropljenju VZGOJNI SISTEMI NASADOV Na »Mirosanu« poznamo v glavnem tri vzgojne sisteme, oziroma oblike krošenj. Pred 14 leti smo zasadili 13 ha nasada po takrat veljavnih principih. Drevesa so srednjedebelna, krošnja je v obliki piramide, razdalje pa so prevelike: 8 X 6 m, oziroma samo 208 dreves na hektar. Hektarski pridelek je namreč v neposredni zvezi s številom dreves na hektar. Število dreves se je namreč vedno bolj večalo in danes smatramo 1.500 do 3.000 dreves na hektar kot optimalno število. Po letu 1960 smo v Sloveniji prevzeli obliko krošnje, ki so jo razvili v Italiji. Imenuje se poševna palmeta. Drevo je nizkodebelno, ogrodne veje potekajo le v dveh smereh, zato takšno obliko imenujemo tudi ploščato vzgojno obliko. Ima nekatere prednosti: krošnja je ožja in lažje je obrezovanje in obi- ranje. Zaradi sploščenosti krošnje so lahko medvrstne razdalje manjše, običajno 5 m, v vrsti pa so drevesa oddalje od 3 do 5 m, odvisno od sorte in podlage. Tudi oskrbovanje nasada: obdelava, košnja in zaščita je v takšnem nasadu bolj racionalna. Ta oblika ima v novejšem času le 1 par ogrodnih vej, ki jih usmerimo, ko so dovolj dolge, v poševno lego. Poševna palmeta je prevladovala kot vzgojna oblika vse do leta 1970, ko se je pričela uvajati modernejša in racionalnejša oblika »pillar«. Pri palmeti le moramo še en del opravil opraviti na lestvi. Takšno delo je težavnejše in počasnejše. Zato so v nekaterih najbolj razvitih zahodnoevropskih državah razmišljali, kako doseči takšno obliko, da bo težavno in zamudno delo na lestvi odpadlo. Z uvedbo šibkorastočih podlag in delne uvedbe spur sort so si lahko privoščili mnogo večjo gostoto saditve, pri tem pa mora ostati drevo nizko, sicer bi prišlo do močnega senčenja. Takšne sisteme so pred leti razvili v Holandiji, Belgiji, Zahodni Nemčiji, v zadnjem času pa se hitro širijo tudi v drugih deželah, prav tako tudi v Jugoslaviji, posebno v Sloveniji. Za tak sistem pridejo v poštev le šibkorastoče vegetativne podlage (M IX, MM 106, MM 111, M VII. itd.). Tudi spur tipi so posebno primerni, vendar ne na podlagi M IX, ki je prešibka za brstikarje. Pogoj za dober uspeh je z žično mrežo ograjeno zemljišče, dobra kvaliteta zemlje in, seveda, naj intenzivnejša naprava in oskrba nasada. Medvrstna razdalja je 3,5—4 m, v vrsti pa 1—2 m. Vedno bolj se uveljavljajo 2- in 3-vrstni sistemi, kar pomeni da 2 ali 3 vrste sadimo v razdalji ca. 1,5 m in potem pustimo vozno pot 3,5 ali 4 m. Nato zopet ponovimo 2 ali 3 vrste. 1,5 m Pri takšnem sajenju se s stroji stlači manj . -„_zemljišča, obiranje je uspešnejše. • »I 1,5—2 m a • • • • • • • • • • 3,5—4 m Ti sistemi so se razvili zaradi mnogih prednosti: obrezovanje je trikrat hitrejše kot pri ostalih oblikah; obiranje je dvakrat hitrejše kot pri ostalih oblikah; nasad zarodi v drugem letu po sajenju, v četrtem do petem letu že polno rodi; daje redno visoke hektarske pridelke; ročno redčenje plodov je uspešnejše; zaščita je zaradi majhne višine dreves lažja; daje bolj kvalitetne plodove. Negativna stran tega sistema je za 50—100 % višje investicijsko vlaganje (4—8-krat več sadik, več gnojil, ograja). Vendar lahko pridelek od 2. do 5. leta pokrije vse višje investicijske stroške, medtem ko ostali sistemi zarodijo komaj v petem letu. Jablana s plodovi po večkratnem škropljenju Vzgoja drevesa je pravzaprav enostavna, zahteva pa seveda specifično znanje. Enoletne sadike prikrajšamo pri nekaterih sortah ca. 1 m visoko po sajenju, pri drugih pa sadike sploh ne prikrajšamo. Ob deblu namreč ne smemo mo vzgojiti močnejših ogrodnih vej, ampak samo rodne veje, ki naj rastejo približno vodoravno. Da to dosežemo, lahko tudi nekatere, ki rastejo preveč strmo, upognemo v vodoravno lego. Ce so veje pregoste, pa nekatere tudi odstranimo, vendar najmočnejše in najbolj pokočno rastoče. Vrha ne smemo prikrajšati prva leta rasti zaradi tega, da se obraste z vodoravnejšimi poganjki. Ko doseže drevo 2 do 2,5 m višine, v mesecu juliju odstranimo vrh nad enim od poševno rastočih poganjkov. Rodne veje zamenjujemo pri normalnih sortah na MIX — po 4 do 6 letih in sicer tako, da pustimo od debla ca. 6—8 cm dolg štrcelj, iz katerega poženejo naslednje leto novi enoletni poganjki. Pri brstikarjih pa pustimo rodne veje tudi 10 let, ne da bi jih obnovili. Ko pa so ostarele, jih odstranimo do debla. Ce imamo enovrstni sistem, moramo poskrbeti za čisto površino brez plevelov in trav pod drevesi v 1 m širokem pasu. To lahko dosežemo z rednim okopava-njem ali pa s škropljenjem s herbicidi, ali pa oba ukrepa kombiniramo. Če imamo 2- ali 3-vrstni sistem, takrat mora biti pod vsemi drevesi čisto. Vmesne poti pa takoj po sajenju zatravimo in jih v času vegetacije pogosto kosimo (7—10-krat). Med oskrbovalne ukrepe v vseh sistemih nasadov štejemo: zaščito sadnih rastlin, gnojenje sadnih rastlin, obrezovanje in oblikovanje sadnih rastlin, oskrba tal v nasadu. Zaščito sadnih rastlin smatramo danes za najvažejši ukrep, da pridelamo količinski in kakovostni pridelek. Na vsako rastlino, posebno pa sadno, preži več škodljivcev in nekaj bolezni. Ob opustitvi zaščitnih ukrepov se nam lahko pridelek zdesetka, pa tudi kakovost je lahko takšna, da plodovi skoraj niso užitni. ALI JE ŠKROPLJENO SADJE NEVARNO ZA ČLOVEKOVO ZDRAVJE Takšna in podobna vprašanja so si potrošniki zastavili predvsem lansko jesen, ko so lahko kupili sadje le tam, kjer je bilo opravljeno več škropljenj proti boleznim in škodljivcem. Po Savinjski dolini so se celo razširile govorice, da so bila »Mirosanu« vrnjena vsa jabolka, ki jih je izvozil v Nemčijo, zaradi zastrupitve. Moram poudariti, da bi bili celo ponosni, če bi lahko zopet po več desetletjih izvozili slovenska jabolka na nemški trg. Na žalost pa jih ni bilo dovolj niti za lastne potrebe in smo vseh 1.186 ton pridelka prodali na dvorišču, na vagone pa nismo naložili niti enega zaboja. Pojavile so se tudi govorice, da je tega in onega po uživanju »zastrupljenih« jabolk »zavilo« po želodcu. Zato želim pojasniti, kako je s temi stvarmi. Zaradi hitrega povečanja števila prebivalstva zelo hitro rastejo potrebe po hrani. Zato si pri gospodarskem pridobivanju hrane ne moremo več privoščiti ekstenzivne proizvodnje, to je takšne, ki jo narava sama da. Zatekamo se vedno bolj k uporabi večjih količin gnojil in zaščitnih sredstev. Na vsako rastlino preži več bolezni in škodljivcev, ki lahko rastlino popolnoma uničijo ali pa zmanjšajo pridelek. Tudi kvaliteta je lahko v veliki meri ogrožena. Da se obvarujemo bolezni in škodljivcev, predvsem uporabljamo kemična sredstva. Tista sredstva, ki preprečujejo bolezni, niso prav nič strupena. Strupena so le sredstva, s katerimi uničujemo škodljivce. Vsa ta pa niso enako strupena. Vedno bolj izdelujejo organska zaščitna sredstva, ki hitreje razpadajo kot anorganska. Najbolj nevarne strupe pa je naša zakonodaja že z zakonom prepovedala. Sredstva se pod vplivom toplote, sončnih žarkov, organskih kislin, Jablana s plodovi neposredno po škropljenju kisika itd. razkroje v celoti in sicer v različnem času, od nekaj dni do nekaj tednov. Zato rabimo pri zadnjih škropljenjih le takšna sredstva, ki se hitro razgradijo — imajo kratko karenčno dobo, to je čas, ki mora preteči od škropljenja do uživanja rastlinskih delov, da na teh ni več ostankov, kot jih predpisujejo tolerance. Ta karenčna doba je označena na vsakem kemičnem sredstvu in se jih mora uporabnik strogo držati. Tolerance so s predpisi določene, vsebujejo pa stokratni dejavnik, kar pomeni: količine sredstev, ki pri poskusnih živalih niso povzročile nobenega zaznavnega negativnega vpliva, delijo še s sto in je tako dobljena količina podlaga za okvirne tolerance. Ce upoštevamo gornje, se lahko prepričamo, da ostanki sredstev niso takšna nevarnost, kot si podzavestno domišljamo. Moram poudariti, da tudi živalski proizvodi skrivajo majhno nevarnost za zdravje, vendar vsaka država skrbi za tolikšen nadzor nad živili, da 10 Savinjski zbornik 145 ta nikakor ne smejo biti nevarna za človeka. Tudi antibiotiki so se uveljavili v široki zdravniški praksi, ker so pač pozitivni učinki daleč nadvladali negativne. Pri pametnem in strokovnem uživanju nikakor niso nevarni. V praksi kemična sredstva močno razredčimo — običajna koncentracija je ca. 20 dkg v 1001 vode. S takšnim razredčilom opravimo škropljenje. Znanstveniki ugotavljajo, da bi moral človek neposredno po škropljenju z najbolj strupenimi sredstvi zaužiti velike količine sadja (okoli 200 kg), da bi zaužil nevarne količine zaščitnega sredstva. Verjemite, da se sadjarji ravnamo pri zaščitnih ukrepih tako, da je nevarnost za potrošnike čim manjša. Saj bi z neveščim in nepravilnim ravnanjem ogrožali tudi sebe in svoj obstoj, V nekaterih najbolj razvitih državah že rastejo trgovine, v katerih prodajajo hrano, ki je bila proizvedena brez gnojil in zaščitnih sredstev. Je izredno 1.200 t _ 1.100 t .. 1.000 t .. 900 t 800 t 7001 .. 600 t .. 500 t .. 400 t .. 1972 1970 1969 1968 1966 1958 ■ 1956 1957 1960 1959 1962 1964 1963 1965 1967 1971 Nihanje proizvodnje od 1956—1972 draga, namenjena le najbolj bogatim prebivalcem. Vendar tak način proizvodnje ne more zavzeti širšega območja, ker bo lahko naenkrat na zemeljski obli še več lačnih ljudi, kot jih je sicer. Vse nerazvite dežele se izredno trudijo porabiti več kemičnih sredstev, ker je po njihovem še vedno manjše zlo, četudi bi bila hrana nekoliko zastrupljena (kar pri pametni porabi sredstev ni), kot pa umirati od lakote. O ostalih ukrepih v sadovnjaku moram poudariti, da jih moramo izvajati prav tako pravočasno in strokovno pravilno, hočem reči, da je uspeh zagotovljen le pri optimalem izvajanju vseh strokovnih del. Opustitev samo enega ima lahko hude posledice v kakovosti in količini pridelka. Vse od ustanovitve posestva so razpoložljivi podatki o pridelkih. Iz pokazateljev je razvidno, da so soda leta vedno obilnejša in da se izrazita alternativna rodnost v zadnjih letih zmanjšuje. ZOZD sadjarstvo »Mirosan« je bila ob začetku leta 1973 organizirana v dveh poslovnih enotah: čebelarstvo in sadjarstvo z drevesničarstvom. V čebelarstvu so zaposleni vodja PE in 3 delavci, v sadjarstvu in drevesničarstvu pa 19 delavcev, od tega 1 kmetijski tehnik, 5 kvalificiranih delavcev, 11 kvalificiranih delavcev z interno kvalifikacijo, 1 polkvalificirani delavec, 1 nekvalificirani delavec. Najobsežnejša skupina so delavci z interno kvalifikacijo, ki velja le v okviru podjetja. Usposobili smo jih v 6-tedenskih tečajih, na katerih so osvojili kar solidno znanje, predvsem iz strokovnih predmetov. Na neposrednega delavca pride 6,5 ha nasadov ter 0,3 ha drevesnice, kar je v poprečju evropskih normativov. V skupnih službah TOZD dela 5 delavcev. Mehanizacija je prilagojena delu v sadjarstvu. Mehanizacija je sicer maloštevilna, vendar je izredno racionalno izkoriščena. 3 traktorji zadoščajo za izvršitev vseh del. 1 traktor uspešno oskrbuje 40 ha nasadov. Poleg traktorjev so najpomembnejši stroji škropilnice in posebne kosilnice ali mulčerji. Letno opravimo 12 do 20 škropljenj in 6—8 košenj vseh površin, iz česar sledi, da so stroji v sezoni maksimalno angažirani. To omogoča tudi totalna specializacija v sadjarstvo in drevesničarstvo, ki jo je posestvo uvedlo prvo v Sloveniji — leta 1960. Tudi specializacija delavcev daje boljše delovne rezultate, ker so se usposobili za manj strokovnih opravil, ki jih s časom bolje obvladajo ob večkratnem ponavljanju istih delovnih operacij. SKLEP Sadjarstvo »Mirosan« se je razvilo na izredno siromašnih, večinoma gozdnih tleh. Ob normalnih tržnih pogojih lahko uspešno posluje. Strokovna usposobljenost delavcev to omogoča. Prav tako je primerna konfiguracija zemljišča. Nasade bo potrebno razširiti na dobrih tleh z najsodobnejšimi nasadi in najprimernejšimi sortami. Boris Skalin, dipl. kmet. inž. RIBOGOJNICA OB LAVI Lava je ravninski potok, ki zbira nešteto izvirov na svoji poti od Vrbja pa do izliva v Savinjo v bližini Levca. Največ izvirov podtalnice je od Vrbja do ribogojnice. To je na dolžini okrog 1800 m vodnega toka. Ta del potoka je reguliran. Brežine so zasajene s topoli, kar daje videz urejenosti. To se posebno lepo vidi s cestnega mostu Žalec—Griže. Kakor običajno vsak ravninski potok, tudi Lava teče počasi. Po podatkih, ki smo jih dobili pri Splošni vodni skupnosti NIVO v Celju, je poprečna količina vode v Lavi okrog 200 litrov v sekundi. Poprečna zato, ker je po dežju pretok večji, v sušnem času pa manjši. Verjetno regulira količino vode v Lavi višina podtalnice. Za Lavo bi lahko dejali, da ima lastnosti kraških voda. Po sestavu je zelo podobna. Vodno rastlinje, ki ga najdemo, je zelo podobno ali enako. Rastlinje se v času vegetacije zelo bujno razraste. Od rastlinja je največ grenke penuše (Cardamina amara L.), ozkolistne penuše (sium erectum Huds.), bobovca (veronica beccabunge L.), male vodne leče (lemna minor L.) in drugega. Tudi živalskega sveta, ki je v prostih vodah za hrano ribam, je veliko. Torej vse skupaj: voda, živalstvo in rastlinje je dobra osnova za gojitev rib v Lavi. V Lavi je bilo že od nekdaj dosti potočne postrvi (Salmo trutta fario L.). Po pripovedovanju starejših ljudi so te postrvi dosegale razmeroma velike dolžine, tudi 60 in več centimetrov. Nadalje je bila močno zastopana ščuka (Esox lucius L.). Danes je bolj redka. Tudi sulec je bil v Lavi, posebno v spodnjem delu ter ostale manj čislane ribe. Vse naštete ribe so še vedno v tem potoku. V spodnjem delu pod izlivom Godomlje v Lavo, bo počasi konec življenja v vodi, kajti od tam naprej ima vpliv kanalizacija iz Žalca. Sodobnost povzroča, da pride v kanalizacijo čedalje več snovi, ki onemogočajo življenje. Odpadne vode bodo slej ko prej problem za obstoj človeka samega. Kvaliteta vode, kakršna izvira iz tal, ustreza družini plemenitih rib Sal-monidov. Te ribe zahtevajo vodo, ki ima dovolj kisika, pravilno pH vrednost (reakcija vode) in pravilno temperaturo, ki je direktno povezana s količino kisika v vodi. Temperatura se giblje med 5 in 17 stopinj. To se pravi, pozimi ima najmanj 5 stopinj in poleti največ 17 stopinj. Količina kisika v vodi je v obratnem sorazmerju s temperaturo. Kadar je voda hladnejša, ga je več in obratno. pH vrednost (reakcija vode) je okrog 7,5. Moramo pa povedati, da je v Lavi zaradi velikih količin vodnega rastlinja količina kisika med nočjo in dnevom zelo različna. Meritve, ki smo jih napravili, so pokazale, da je to nihanje lahko za 30 %. Na primer: v avgustu smo namerili popoldan ob 17. uri 12,01 mg kisika Pogled na ribnike v zimskem času na en liter vode, medtem ko je bilo naslednjega dne ob zori samo 8,48 mg kisika na liter vode. Rastline podnevi v vodi oddajajo kisik, ponoči ga pa vodi jemljejo in so tako direktni konkurent ribam. Ta pojav je lahko usoden za ribe, če je koncentracija velika. To je v ribogojnici. Pri intenzivni reji je treba ta faktor upoštevati. Vsa zgoraj navedena dejstva so bila upoštevana, ko so snovali projekt za ribogojnico ob Lavi. Zgradil jo je Kmetijski kombinat Žalec z namenom, da bi izkoristili ugodno vodo in neoporečne klavniške odpadke iz klavnice v Celju. Intenzivna reja ameriške posrtvi ali šarenke, kakor ji pravimo, se je začela v letu 1968. Na površini, ki meri okrog 1,3 ha, je kombinat uredil ribnike, potrebne stavbe in stanovanje za ribogojca. Vodne površine je 52 arov. Te površine napaja z vodo cevovod premera 70 cm, ki je speljan pod zemljo od zapornice na Lavi. Voda se nato spet vrača v Lavo. Meritev je pokazala, da ves proces v ribogojnici porabi 1,1 mg kisika na en liter vode. Pri vtoku v času merjenja je imela Lava 9,05 mg/l vode, pri iztoku pa 7,95 mg/l. Po padcu skozi jašek in nato nazaj v strugo pa je voda spet pridobila na kisiku in imela 9,00 mg/l vode. Program ribogojnice je, gojiti ribe za meso in vzrejati ribji podmladek za vlaganje v športne vode neposredne okolice. Torej vzrejati potočno postrv in lipana; nadalje preizkusiti vzrejo sulca, kar je že tudi uspelo. Vsako leto vzredi ribogojnica okrog 25 ton ribjega mesa v obliki porcijskih postrvi (25—30 dkg za kos), okrog 150.000 mladic potočne postrvi in okrog 100.000 lipanskega podmladka. V ribogojnici je proces vzreje ribe celoten, od pridobivanja iker in semena samcev (»smukanje«) pa do porcijske ribe in mladice za vlaganje v športne vode. Za vsa dela, od reprodukcije, krmljenja in prodaje, so odgovorni štirje delavci. Vzreja postrvi od umetne oploditve ikre pa do mladice in naprej spada v poglavje človekovih prizadevanj za intenzivnejšo rejo živali. V 18. stoletju je Ludviku Jakobi uspelo oploditi postrvjo ikro na umeten način. V bistvu je tak način umetne oploditve in izvalitve še danes v veljavi. Seveda so ga novi prijemi pri delu v novejšem času izpopolnili. Tehnika je napredovala, količine vzre-jenih rib morajo biti zaradi večjih potreb večje. Vzreja postrvi se torej začne že takrat, ko ribogojec po presoji odbere najboljšo samico in najboljšega samca. Torej odbira — selekcija je tudi pri ribah v rabi. Običajno se odbere za 2—3 samici enega samca. V času drsta, to je za naše razmere pri šarenki od začetka decembra pa do konca januarja, in za potočno postrv od srede novembra do srede januarja. Ta čas je lahko različen zaradi različnosti rek in potokov, kjer ribe žive. Tudi med posameznimi ribami je časovni razmah. Dežele, ki so v selekciji že dale naprej (ZDA), odbirajo posamezne primerke, ki se kasno drstijo, in tiste, ki se zgodaj drstijo. To je zaradi zasedbe prostora v vališčih in tudi zaradi enakomerne porazdelitve dela preko vsega leta. Odvzemanju iker pravimo v ribogojskem jeziku »smukanje«. Izraz prihaja od tega, ker ribogojec z eno roko drži ribo za glavo z drugo roko pa z občutkom drsi po trebuhu in boku ribe proti repu. Drug ribogojec mu pomaga in mu drži ribo za rep. To opravilo je treba opraviti res s pravim občutkom in nežnostjo. V zadnjem času uporabljamo tudi narkotike. Ribo pred »smukanjem« narko-tiziramo. Kajti riba, ki je težka nekaj kilogramov (plemenka), je močna in to moč uporabi, kadar je na suhem. Kdo je ne bi? Ena samica ima okrog 2—3 tisoč iker na 1 kg svoje teže. Oploditve je izven telesa, kakor v naravi. Nasmu-kanim ikram v posodi dodajo samčevo seme in to zmešajo. To je treba opraviti takoj zaradi razmeroma kratkega življenja samčevega semena. Oplojene ikre je treba dati takoj v valilnik, skozi katerega teče dovolj vode. Kajti z oploditvijo začne vsaka ikra svoje življenje in potrebuje kisik. Tako, sedaj se začne embrionalni razvoj. V času valjenja je treba ikre kontrolirati zaradi odmrlih. Uporabljajo tudi razna razkuževalna sredstva. Cas valjenja ali inkubacije je odvisen od temperature vode. Cim toplejša je voda, tem hitreje se ikre izvalijo. Ta čas merimo z dnevnimi stopinjami. Vsakodnevno temperaturo vode seštevamo in ko pri seštevanju pridemo do števila 490—550 dnevnih stopinj, se potočna postrv izvali. Pri šarenki je število dnevnih stopinj 290—320. Postrv prinese s sabo »na svet« hranilni mešiček. Iz njega se hrani mladi organizem različno Ribogojnica ob Lavi. Elektro-ribolov v gojitvene namene. Tako se odi ovijajo plemenske potočnice. Po smukanju jih spet vrnemo v naravno okolje dolgo. Zavisi od temperature vode in traja okrog 120—220 dnevnih stopinj. Ze pred resorbcijo mešička je treba začeti krmiti. Včasih sta bili vranica in jetra govejih živali edina krma v tem času. Danes poznamo bolj kompleksno krmo, ki jo zmešajo in pripravijo tovarne močnih krmil. Pri vzreji postrvi je prehrana zelo važno področje. Postrv je mesojeda riba. V naravi postrv lovi in se hrani z živalmi, ki vsebujejo beljakovine, to so razni rakci, ličinke ipd. V preteklosti so ribogojnice nastajale le tam, kjer je bilo dovolj beljakovinske hrane. To je bilo v bližini klavnic in v bližini predelovalne industrije morskih rib. Zaradi nepraktičnosti in zaradi pomanjkanja takšne hrane so predvsem v ZDA začeli uporabljati krmo iz tovarn močnih krmil. Pri takšni prehrani ni nujno, da smo z ribogojnico v bližini odpadkov klavnic in industrije morskih rib. Riba je mrzlokrvna žival. Zakaj smo izbrali Lavo za napajanje ribogojnice? V podatkih o temperaturi vode smo povedali, da Lava nikoli ne zamrzne. Markiranje rib. Ribe z dobrimi lastnostmi označimo tako, da jim pritrdimo »znamke« ob hrbtne plavuti Cim bolj je topla voda, tem bolj je postrv ješča. Seveda so tudi tu meje. Najbolje bi bilo, če bi imela Lava kar skozi vse leto temperaturo okrog 15—17 stopinj. Pri tej temperaturi vode šarenka največ poje in najbolj izkoristi hrano. Pri intenzivni reji smo zainteresirani, da živali čimveč pojedo in čimprej dosežejo tržno ceno. Merilo dnevnega obroka je temperatura vode. Ce je temperatura pod pet stopinj, odpade dnevni obrok. Posebno važno je to pri zarodu, ki ima lahko v nasprotnem primeru težje prebavne motnje zaradi zastajanja krme v prebavnem traktu. Zato je za ribogojca, ki se ukvarja z vzrejo podmladka, važno, da spremlja gibanje vremena. Postrvi enake starosti zelo različno rastejo. To je odvisno od različnih lastnosti posameznega organizma: od večje požrešnosti, od boljšega izkoriščanja hrane idr. Zaradi tega moramo postrvi večkrat sortirati. Vse zgoraj našteto se manifestira v velikosti posameznih rib. Torej moramo ločiti ribe po velikosti. Temu pravimo sortiranje. To delo opravimo s sort- nikom. V naših razmerah je to ročno delo, v večjih ribogojnicah po svetu opravijo to delo strojno. Na ta način spravimo v eno skupino enako velike ribe. Postrvi v intenzivni reji imamo zato, da čim več pridelamo. Porcijska postrv šarenka lahko zraste v enem letu, seveda, pri optimalnih pogojih selekcije vode, hrane in prostora. Intenzivno vzrejo postrvi seveda spremljajo tudi bolezni in škodljivci. Bolezni lahko povzročijo bakterije, virusi, praživalice, ali pa napake pri vzreji (preveč krme ob hladnem vremenu ipd.). Seveda vzrejne bolezni olajšajo »delo« povzročiteljem kužnih bolezni. To je pri vseh živalih. Pri pomanjkanju beljakovin za človeško prehrano moramo razmišljati na vsakem koraku, kje bi priredili čim več te plemenite komponente človekove prehrane. Poleg tega je riba zelo lahko prebavljiva in kot nalašč primerna za čas, v katerem živimo, ko se nam tako mudi. In kaj še bo!? Franc Ocvirk, dipl. veterinar VETERINARSKA SLUŽBA V OBČINI ŽALEC Veterinarska služba je javna služba, ki ji je družba poverila zahtevno in težko nalogo, skrb za zdravje živali in posredno tudi za ljudi. Kajti veliko je bolezni, ki se prenašajo z živali na ljudi in tudi obratno. Da bi bila veterinarska služba kos tej odgovorni nalogi, je Skupščina občine Žalec dne 1. 3. 1957 sprejela odlok o ustanovitvi Veterinarske postaje. Ta datum lahko smatramo za mejnik modernega živinozdravstva v občini. Zdravljenje, pa tudi zatiranje nalezljivih bolezni se je do tedaj odvijalo bolj stihijsko, brez trdno določenih planov, ki so v moderni veterini nepogrešljivi. Področni živinozdravniki so bili prepuščeni več ali manj sami sebi, bili so brez trdnejše povezave med seboj, brez ustreznih prostorov, ki jih zahteva delo. Le z največjimi osebnimi napori so se spoprijemali z boleznimi, ki so v prvih povojnih letih uničevale našo živinorejo. Imena veteriarjev dr. Sočavca in Mariča bodo za vedno ostala povezana z našo živinorejo. Z ustanovitvijo Veterinarske postaje pa so bili dani novi pogoji dela, celotna veterinarska dejavnost se je pričela odvijati v okviru zavoda. Jasno začrtane naloge s področja preventive in kurative, kadrovska močnejša zasedba pa so dali stroki nov polet. Za prvega upravnika je bil imenovan veterinar Milan Weber, ki se je z vso mladostno zagnanostjo in obširnim znanjem podal na delo. Z najsodobnejšimi prijemi pri delu, posebno na področju kirurgije, je oral ledino. Skupščina občine Žalec je že v ustanovitvenem aktu predvidela obseg in torišče, v katerem bi se naj odvijala dejavnost postaje. Določila ji je skrb za: 1. zatiranje in preprečevanje živalskih kužnih in zajedavskih bolezni; 2. umetno osemenjevanje plemenic in zdravljenje jalovosti ter skrb za prirodni pripust; 3. zdravljenje bolnih živali; 4. zdravstveni nadzor nad živili živalskega izvora. Naloge so bile obširne, preobširne za službo, ki se je stiskala od ustanovitve v neprimernih prostorih. Samo delo pa je zahtevalo poleg ljudi tudi ustrezne prostore, oskrbljene s potrebnim instrumentarijem in z zdravili. Upravni odbor, z Vinkom Kolencom na čelu, je pokazal polno razumevanje za to, da so službi potrebni novi prostori. Sklenil je, da delno z lastnimi ambulantnimi sredstvi, delno pa s posojili in pa z dotacijami bivših kmetijskih zadrug zgradi novo Veterinarsko ambulanto. Gradnja se je pričela leta 1956 in že naslednje leto je bila zgrajena nova Veterinarska ambulanta, ki je lahko v ponos tako veterinarski službi, kot tudi kraju samem. V tej sodobno urejeni zgradbi so prostori za zdravljenje živine, osemenjevalni in klinični laboratorij, lekarna in upravni prostori. Delo v novih sodobno urejenih prostorih je veliko lažje. V njih opravljamo tudi najtežje operacije, ki so do nedavna bile domena samo veterinarskih bolnic. Operacije na tujek, carski rezi in drugi zares težki posegi so vsakodnevno opravilo veterinarjev. Marsikatera žival, ki bi bila poprej obsojena na zakol ali pogin, je zahvaljujoč tem posegom, zdrava. Letno se pozdravi okoli 5.000 bolnih živali. Dnevno vršimo tudi parazitološke preiskave blata živali in jih takoj tudi ustrezno zdravimo. Nadaljnja važna naloga veterinarske službe je umetno osemenjevanje ple-menic in zdravljenje jalovosti. V prvih povoinih letih so prav temu delu posvečali izredno pozornost. Med plemenicami je bila tedaj zelo razširjena spolna okužba, ki so jo prenašali okuženi plemen j aki. Zaradi te bolezni je že tako zdesetkani povojni živinoreji pretila prava katastrofa. Edini način, da se prepreči ta nevarna bolezen, je bila uvedba umetnega osemenjevanja plemenic. S to metodo dela sta istočasno dosežena dva smotra. Z umetnim osemenjevanjem se je preprečila nadaljnja okužba plemenic, hkrati pa se je s semenom priznanih plemen j akov začela pri podmladku izboljševati pasemska sestava živali, predvsem v smislu izboljšave mlečnosti in rastnosti živali. Na področju osemenjevanja plemenic delata dva veterinarska tehnika, ki osemenita letno okoli 4.000 plemenic, to je 85 % vseh za priplod sposobnih živali. Da bi se služba še bolj približala rejcem, je Veterinarska postaja sklenila uvesti, kot ena prvih v Sloveniji, osemenjevanje po domovih. S tem načinom dela je odpadel dogon živali v osemenjevalno središče, kar je bilo posebno za ostarele ljudi skoraj nemogoče. Hkrati pa je s tem prišlo do še tesnejšega stika z živinorejci. Mnogi problemi se na ta način rešujejo veliko lažje in boljše. Zatiranju in preprečevanju živalskih kužnih in zajedavskih bolezni je posvečena posebna skrb, predvsem zato, ker se te bolezni izredno hitro širijo in lahko v razmeroma kratkem času uničijo celotno živinorejo. Na drugi strani pa obstaja vrsta bolezni, ki so nevarne za ljudi in je zatorej temu delu potrebno posvečati stalno skrb in budnost. Vsako leto cepimo proti pasji steklini okoli 1.600 psov. Svinjska rdečica, zaradi katere je v prvih povojnih letih poginilo veliko število svinj, se je, zahvaljujoč preventivnemu cepljenju, skoraj izkoreninila. Posamezni primeri obolelih živali pa ne predstavljajo večje nevarnosti. Letno cepimo okoli 9.000 svinj. Poseben problem predstavljata svinjska in kokošja kuga, ki se ponavadi pojavita v času hmeljskega obiranja. Obiralci iz južnih predelov države pogosto zanesejo to bolezen na naše področje. Hitri preventivni posegi ponavadi že v kali zatrejo ti dve bolezni. Z dosledno tuberkulinizacijo goveje živine se je tuberkuloza govedi zmanjšala na izredno majhen odstotek in praktično ne predstavlja več večje nevarnosti ne za zdravje govedi, kot tudi ne za ljudi. Leta 1968 se je v Gotovljah pojavila slinavka in parkljevka. Ker je ta bolezen izredno nevarna zaradi hitrega širjenja, smo takoj podvzeli najstrožje veterinarsko-sanitarne ukrepe: zaporo naselja, prepoved gibanja ljudi in živali. Veterinarske ekipe so s preventivnim cepljenjem v dobrih desetih dneh zaščitno Krajani gradijo s prostovoljnim delom veterinarsko ambulanto na Vranskem pocepile 9.000 govedi. S tem delom je veterinarska služba dokazala, da je kos še tako težki in odgovorni nalogi. Savinjska govedoreja pa bi doživela pravo katastrofo, če nam ne bi uspelo v tako kratkem času bolezni zatreti v kali. Skoraj istočasno kot v Žalcu so začeli tudi na Vranskem na pobudo SZDL akcijo za zgraditev veterinarske ambulante s potrebnimi dodatnimi prostori. Ker pa finančna sredstva niso bila v zadostni meri zagotovljena, so pričeli na pobudo tov. Kropivška z Vranskega akcijo, da bi stavbo zgradili s prostovoljnim delom ter prispevki v lesu in denarju. Vse področne vasi so pomagale pri prostovoljnem delu in v dobrem letu dni 1960 je bila v okviru občinskega praznika na Vranskem slovesno odprta veterinarska ambulanta. Tudi v Braslov-čah so s pomočjo Zavarovalnice »Sava« Celje adaptirali prostore, ki služijo za ambulantne prostore. Tako delujejo sedaj v sklopu Veterinarske postaje Žalec tri področne ambulante: v Žalcu, na Vranskem in v Braslovčah, v katerih delajo štirje veterinarji. Te ambulante so opremljene z zadostnim instrumentarijem in zdravili ter so kos vsaki nalogi, ki jih čaka pri delu. Pod njihovim zdravstvenim nadzorom je okoli 10.000 govedi, 600 konj in 10.000 prašičev ter večje število malih živali in perutnine. Morda še načrti za bodočnost. V načrtu je razširitev osemenjevalne službe tudi v hribovitejše predele; nenehna skrb za čuječnost pred nalezljivimi in za-jedavskimi boleznimi; predvsem pa želja uslužbencev Veterinarske postaje, da bi s svojim strokovnim znanjem čuvala in bogatila našo živinorejo in tako potrdila županje, ki ji ga je poverila družba. Polde Škafar, dipl. kmet. inž. ČEBELARSTVO V SAVINJSKI DOLINI UVOD Čebelarjenje na Slovenskem je že tradicionalno. Ze Rimljani so spoznali, da je ob obronkih Savinjske doline zelo ugodna lega za razvoj čebelarstva. Prav tako so se v srednjem veku menihi po samostanih Ziče, Jurjevo, Novi Klošter, Gornji grad in drugod živahno ukvarjali s čebelarstvom. Delo samostanskih veščakov je vzpodbudno vplivalo na kmečko prebivalstvo, da se je lotilo čebelarjenja. Cebelne pridelke, kolikor jih jim je ostalo od desetine, ki so jo morali oddajati grajski gospodi, so prodajali v Celje, kjer je bila razvita medičarska in svečarska obrt. O teh razmerah v srednjem in ob začetku novega veka nam poroča zgodovinar Valvasor v svojem znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske. V njej poroča tudi o načinu čebelarjenja v tistih časih. Vidnejši razmah je doživelo čebelarstvo v 18. stoletju. Prav letos (1973) praznujemo 200-letnico smrti svetovnoznanega slovenskega čebelarja Antona Janše, ki je dolga leta predaval na prvi čebelarski šoli na Dunaju. V Savinjski dolini je pred 200 leti širil napredno čebelarsko misel Janez Goličnik (1737—1807), župnik v Grižah, katerega ime je tesno povezano z zgodovino čebelarstva na Slovenskem. S sodelovanjem Blaža Kumerdeja, okrožnega šolskega komisarja za celjsko okrožje, je prevedel Janšev »Popolni nauk o čebelarstvu«. Knjiga je izšla v Jenkovi tiskarni v Celju leta 1792. To je bila prva knjiga o čebelarstvu, prevedena v slovenski jezik. V uvodu te knjige navaja Goličnik, kakšne koristi bodo imeli čebelarji, če v jeseni ne umorijo čebeljih družin, marveč jih ohranijo. Goličnikov prevod pa ni samo prvo slovensko delo o čebelarstvu, marveč je tudi prvo jugoslovansko tiskano delo te vrste. Zato upravičeno imenujejo Celje zibelko jugoslovanske čebelarske literature. Ta knjiga je bila 40 let edino slovensko tiskano delo o čebelarstvu in je veliko pripomogla k širjenju umnega čebelarjenja v tistem času. Večji napredek v čebelarstvu je bil dosežen, ko je bil sredi prejšnjega stoletja izumljen panj s premakljivim satjem. Slovenski čebelar je sicer še dolgo potem čebelaril v priljubljenih »kranjičih«, vendar si je postopoma enostavnejši in predvsem donosnejši način čebelarjenja utiral pot tudi k nam. A N T O S A J A M S H A J A . 5S«f>*r»ltij» Zhvtfjllatjs. POPOLNO M A PODVUZHENJE S A VSSE ZHEBELLAR3E. NA KAJ j* I .NO VUIIO TAISTI OD SVOJEJi V. 11 KHi.LL BSi.i TE O t>h M X JE POBIRALI, 44 AL 'i'A MOKIU * '$. En Irgittfifh« i>oS)itiivh , ftoker defehmalv,, f % Vidite vfse K^bfJl« per fMuli#}S, inu dobil 0, Umfau.etl fais S»li# d*f«e|< » tmfciv*)«, tu« ivtfji® JM 0iiio'go Proflaijo is fremf&kiga» na SfUjoska^rcftttilceu» iBo VotiBiem ) . i>«iacfli»iijB«t» pogminu«. C« ; . o c fOANNESA GGLITSCHNIC\ F.ijmtfitira v' Graiu aa Srnjertaj, . • V* ZEL L i, U»f»OVll8, iau f* Baj»» Janševega Čebelarstva asloVna stran Goiičaikovega prevoda Janšev (1792) ksjige »Popolno poučeriie za vse žebelarje«. Danes se čebelarstvo v svetu in pri nas širi. V svetu obstajajo mnoga čebelarstva s 1.000 do 10.000 čebeljimi družinami, kar govori za to, da je tudi čebelarstvo lahko rentabilna kmetijska gospodarska panoga. Pri nas prevladujejo manjša čebelarstva do 10 panjev, tako da je čebelarjenje predvsem ljubiteljska panoga. Manjše število čebelarjev pa čebelari z večjim številom panjev. Ti so pomembnejši proizvajalci medu in drugih čebeljih proizvodov. Večja družbena čebelarstva pa se ukvarjajo z lastno proizvodnjo, predelavo in kooperacijo s privatnimi čebelarji. To sodelovanje se nanaša na odkup čebeljih proizvodov in oskrbo z reprodukcijskim materialom za čebelarstvo. Ta čebelarstva poleg tega z zgledi in organizacijo predavanj danes pomagajo, da se nove tehnološke metode v čebelarstvu hitreje prenašajo med čebelarje. Stojišče čebelarstva Mirosan na Vranskem Čebele na paši (oljna repica) Brez opraševanja čebel bi sadovnjaki ostali prazni Čebelarstvo v Savinjski dolini danes a) Družbeno čebelarstvo V okviru Kmetijskega kombinata Hmezad obstaja na Mirosanu čebelarski obrat. To čebelarstvo vzdržuje ca. 600 naseljenih panjev, ima zorilnico in pakirnico medu, naprave za kuhanje voska in proizvodnjo panjev. To čebelarstvo tudi sodeluje z zasebnimi čebelarji na zgoraj opisani način. Po njihovi zaslugi se v Savinjski dolini hitreje širi modernejši nakladni panj, predvsem pa proizvodnja drugih čebeljih pridelkov, ki so tehnološko zahtevnejši. b) Zasebni čebelarji Na področju občine Žalec je 220 čebelarjev, ki imajo okrog 2.800 naseljenih čebeljih panjev. Čebele so razmeščene predvsem na obronkih doline, kjer so najboljši pašni pogoji. V središču doline čebele slabo uspevajo zaradi večkratnega škropljenja hmelja in drugih poljščin s strupenimi kemičnimi pripravki. Čebelarji se v občini Žalec združujejo v 10 čebelarskih družin in sicer: Vransko, Tabor, Prebold, Braslovče, Polzela, Šempeter, Gotovlje, Griže, Ponikva in Vinska gora. Čebelarske družine povezuje Čebelarsko društvo občine Žalec, ki je bilo ustanovljeno pred tremi leti. Čebelarske družine Zgornje Savinjske doline pa so vključene v Čebelarsko društvo Celje. Čebelarska društva so vključena v Čebelarsko zvezo Slovenije. Načini čebelarjenja Stari način čebelarjenja z nepremakljivim satjem v kranjičih, votlih deblih ali slamnatih koših, ki ga je že Goličnik odklanjal, je bil v tem, da so v jeseni večino čebel zažveplali in tako prišli do zalog medu v panju. V poznejši dobi se je močno razvila trgovina s čebelami. Tedaj so v panjih z nepremakljivim satjem čebelarili predvsem na roje. In zakaj se je v preteklosti na tem področju tako razvila trgovina s čebelami? Našo »kranjsko sivo čebelo-« (lat. Apis mellifera carnica), katere pradomovina so prav naši kraji, štejejo za eno izmed najboljših pasem na svetu, nekateri pa jo celo proglašajo za najboljšo. Kranjska čebela je zelo dobra medarica in zelo kratka, očitajo pa ji preveliko rojivost. Tu leži vzrok takšnega razmaha trgovine s čebelami. Ko so drugi evropski in izvenevropski narodi spoznali njene dobre lastnosti, je povpraševanje po naši Čebele v nakladalnih panjih na paši sivki močno naraslo in trgovina s čebelami je zacvetela. Tedaj so naši čebelarji čebelarili bolj roje kot na med. Ko je v začetku 20. stoletja začela trgovina s čebelami pojemati, so se tudi k nam razširili razni tipi panjev s premakljivim satjem, ki so omogočali uspešno čebelarjenje na med. Med obema vojnama je Anton Znidaršič iz Ilirske Bistrice skonstruiral takoimenovani AŽ panj, ki se je zaradi številnih prednosti hitro razširil po vsej Sloveniji. Danes čebelari večina slovenskih čebelarjev v tem panju. V novejšem času si polagoma, vendar vztrajno, utira pot nakladni panj. Po zaslugi družbenega čebelarstva Mirosan, ki čebelari v Langstrothovem tipu nakladnega panja, se je ta panj že precej razširil, predvsem v Savinjski dolini pa tudi drugod v Sloveniji. Prednost tega panja je predvsem v enostavnejšem in hitrejšem upravljanju, kar je v današnji tekmi s časom velika prednost. Nakladni panj je tudi bolj pripraven za pridobivanje ostalih čebeljih proizvodov. Torej lahko rečemo, da je nakladni panj — gospodarski panj. Za tiste čebelarje, ki čebelarijo zaradi rekreacije in z manjšim številom panjev pa bo A2 panj ostal še naprej zelo primeren panj za čebelarjenje v njem. Gospodarski pomen čebel Gospodarski pomen čebel je dvojen in sicer: čebelji proizvodi in opraše-vanje rastlin. a) Čebelji proizvodi Med je glavni čebelji proizvod in je bil dolga stoletja poleg voska tudi edini pomembni proizvod. Pri nas pridelujemo cvetlični, gozdni in kostanjev med. Med je zelo zdravilen, zato ga uporabljamo za zdravljenje raznih vrst bolezni. Slaba lastnost medu je, da zelo rad kristalizira. Po tej lastnosti je na prvem mestu gozdni med. Ljudje navadno mislijo, da je kristaliziranemu medu dodan navadni sladkor, vendar to ne drži. Drug proizvod je vosek. Vosek se uporablja predvsem v svečarstvu in v kemični industriji. Danes njegova vrednost ni več tako velika, ker se v te namene uporabljajo cenejši nadomestki. Cvetni prah je visoko beljakovinska in vitaminska snov. Čebele ga uporabljajo za prehrano zalege. V novejšem času je vedno bolj iskan na tržišču, zato so ga pričeli pridobivati številni čebelarji. Matični mleček je hrana, ki jo pripravijo čebele za prehrano čebelje zalege. Medtem, ko čebele-delavke dobijo mlečka sorazmerno malo, pa ga ličinka matice dobi v izobilju. Iz matičnih celic se mleček pridobiva po posebnem tehnološkem postopku. Matični mleček se uporablja za zdravljenje različnih bolezni in za okrevanje, zato se njegova potrošnja vedno bolj širi. Pridobivanje cvetnega prahu in matičnega mlečka se je pri nas razširilo šele v zadnjih letih. Medtem ko je pridobivanje cvetnega prahu sorazmerno enostavno, pa je pridobivanje matičnega mlečka tehnološko zelo zahtevno. 11 Savinjski zbornik 161 b) Opraševanje rastlin Gospodarski pomen čebel — proizvajalk medu in drugih čebeljih proizvodov je znan in izračunljiv, saj prinaša čebelarju gospodarske koristi. Veliko manj znano, predvsem pa glede na pomembnost premalo cenjeno, pa je delo čebel kot opraševalk sadnega drevja in drugih rastlin. Brez čebel bi mnoge kulturne rastlinske vrste izumrle. Pri nas čebelam kot opraševalkam še ne posvečamo dovolj pozornosti. Vzroka sta v glavnem dva. Čebele so razmeščene skoraj povsod in zato bolj ali manj oprašujejo na celotnem prostoru. Po drugi strani pa sadjarje, ki opraševanju drevja po čebelah ne dajejo večjega pomena, zavaja dejstvo, da so nekatere jabolčne sorte precej samoplodne in menijo, da čebele pri opraševanju niso potrebne, ker že brez njih dosegajo dobre pridelke. Vprašanje pa je, koliko bi bil lahko večji pridelek, če bi ob cvetenju bile v sadovnjaku čebele, kakšen bi bil lahko pridelek sadja v letih, ko samoopraše-vanje iz enega ali drugega vzroka izostane. V drugih deželah plačujejo čebelarjem, da pripeljejo čebele v plantaže v času cvetenja. Mislim, da bo tudi pri nas prišel čas, ko bodo sadjarji in drugi proizvajalci plodov žužkocvetnih rastlin ugotovili gospodarski pomen čebel-opraševalk. Ivan Uranjek STORITVENA OBRT V OBČINI ŽALEC Obrt je poleg obdelovanja zemlje in živinoreje najstarejša človekova aktivnost. Začetek uporabe najbolj primitivnega orodja, ki je v glavnem služilo za izdelovanje orožja, je človeka ohranilo in krepilo ter ga v težnji po samoohranitvi bodrilo pri naporih za nadaljnji napredek. Pri proučevanju preteklosti se raziskovalci srečujejo ob izkopaninah z mnogimi obrtnimi izdelki, ki pričajo o borbi človeka za njegov obstanek. Obrt je z razvojem civilizacije in kulture postajala vedno pomembnejša dejavnost, bila je osnova za začetek industrijske proizvodnje in je dejansko predstavljala most med potrošnikom in industrijo ter to vlogo ohranila vse do danes. V zgodovini obrti v Celju in severovzhodni Sloveniji, ki jo je napisal prof. Janko Orožen, zasledimo pod poglavjem »Obrt v Žalcu in okolici« naslednje ugotovitve, ki veljajo za bližnjo preteklost: »Za Žalec so ohranjene tri stare zemljiške knjige, ki vsebujejo podatke od leta 1765 do 1870.« Žalec je po svoji legi sredi široke Savinjske doline in ob veliki cesti važno središče in je imel razmeroma zelo razvito obrt. Pri nekaterih obrtih se da deloma ugotoviti vrstna povezava, deloma pa tudi ne. Pravega pekovstva v Žalcu dolgo ni bilo. Prva znana pekovska obrt je bila Ana Hausenbichler (1. 1828), Janez Simandl, Anton Riedl (1. 1845), Marija Ja-nič (1. 1849). Bilo je pa v bližini več mlinov, ne sicer ob Savinji, pač pa ob njenih pritokih: na Zgornji Ložnici Janežičev; na Spodnji Ložnici Malgajev-Naraksov; v Arji vasi Pavelškov in Pilihov; v Vrbju Hausenbichler—Gorjup—Niderdorfer-jev; v Levcu Badarjev, Kočevarjev in Gaberškov; v Gorici Rotarjev in Dobler-jev; v Pirešici — Rušah najemni Hauswirthov (sicer last zaloške graščine). Precej razvita je bila mesarska obrt, ki je bila često povezana z gostilni-čarstvom. Mesarije v trgu: Kveder—Pesarič—Wirth; Skoberneti; Kovač—Robel-nik (Roblek); Vaši; Klabučar—Žitnik—Zuža, p. d. Tinče (1. 1791). Kot gostilne se navajajo: Ekart—Klobučar—Žitnik—Zuža, p. d. Tinče; Zuča, p. d. Kolenc; Zigani (gostilna od davna); Roblek; Franc Zuža — zgradil leta 1842 pivovarno; pri njej vrt s kegljiščem in salonom; Hausenbichler (leta 1862); Janič; Kralj; Znidar; Tratnik; Cocej, p. d. Jerek. V Petrovčah Korent; na Zgornji Ložnici Piki; Naraks; v Drešinji vasi Bec; v Rušah Janežič; v Levcu Breznik. n« 163 Usnjarstvo je bilo močno in trdno: Janez Brenk (1. 1765); Niderdorfer— Jožef Rakuš—Širca—Sager; Sentaki; Jošt—Cotl—Robelnik (Roblek); Košto-maj—Sager; Cokan—Kranjc—Herman; Cokan—Hribar. Krznarstvo: Kočevarji; Weber—Pregelj—Ivo—Gregorec—Grohman. Sedlarstvo: Kovač—Sentak; Besnič; Roblek; Niedermayer—Kovač—Debelak ; Kovač—Mirnik—Močnik—Ojsteršek—Lukac. Rokavičarstvo: Contrafeld—Gugler—Brenk—Zagorc; Bobisut. Jermenarstvo: Schwab—Zigani—Sentak—Kočevar; Koren. Spisek čevljarjev je zelo dolg: Ternovšek (kmečki čevljar), Weiss (trški čevljar), Kovač (o. 1. 1790); Gasser—Sprung; Gugler Siebenbiirger—Kresnik— Justi—Kolar—Pregl—Kaj bič—Vališ—Gasser—Pfok—Holzbauer—Lang — Pader; Spač—Hribernik—Storman—Winkler; Pader—Stibi—Sirca—Friedrich; Vernik, Sirca, Knežavrek—Teržan, p. d. Oblak, Andrej Polak, Luka Babič, Jakob Gasser, Anton Smidl, p. d. Pesarič, Krištof Pulver, Jožef Cehnar, Jakob Ludvik, Alojzij Premik, Jožef Muhovec. V Zgornji Ložnici Kunst; v Drešinji vasi Virt, Cilenšek; v Ar ji vasi Mašil. Tkalstvo: Smeh—Contrafeld (1. 1783), Jošt, p. d. Tonček. V Ar j i vasi Krašek; v Levcu Čolnar ali Covnar. Barvarstvo: Lichtenegger, Teržan. Po ustnem in nato zapisanem sporočilu so kmetje v nekem studencu pri Zalogu barvali tkanine. Krojaštvo: Inovšek (kmečki krojač); Križaj—Novaki—Premik—Hirsch Gregor ; Klopin—Vladika—Benkovič—Pauer—Eisinger j i; Gracer—Atzinger—Senič —Nagel—Schmidt; Vladika—Zaveršek—Pauer—Baka—Lanzendorf er—Campa; Ulak—Storch—Sagerji; Antloga, Schnell, Steger, Sulta, Jeretin, Kovač. Puhlin, Pečnik, Remic, Farčnik. V Petrovčah Ivo; v Drešinji vasi Korent. Lončarstvo: Kmetiči (o. 1. 1780) — Armič, p. d. Golob; Ludvik—Franc Ko-celi (po poroki, 1815) in njegov rod; Grobej (1801) — Vertečnik; Dobič; Ludvik; Zaverški—Zupane. Kovaštvo in kolarstvo: O kovačih in kolar jih piše žalski rojak Ferdo Kočevar v svoji pomembni knjigi »Kupčija in obrtnija« (1872): Poprej, ko še ni bilo železnice od Dunaja do Trsta, so le v Leobnu na Gornjem Štajerskem in v Žalcu na Slovenskem Stajerju znali in pravico imeli široke šinen za parizarje izdelovati. Zavski kovači in žavski kolarji slovijo še danes daleč po svetu zavolj izvrstnih tovornih vozov, ki jih izdelujejo. V kovaškem rodu Cotlovih (bivša luteranska molilnica, poznejši špital, v glavni ulici nasproti kaplani je in župni-šča) je še ohranjena tradicija o prevozniških časih, ko je bilo treba delati tudi v nedeljo in svetek. Zidarstvo: Točaj, Sklamba, Hezernik; v Vrbju Rudi, Korent. Kamnoseštvo: Sošteršiči. Tesarstvo: Knez; Sitar v Dobriši vasi, Ropotar v Levcu. Mizarstvo: Kopel—Vodenaš—Kavalir; Tratnik, p. d. Stenovec; Virt, p. d. Hrovat; Koren in Gregorec; Lang. Ključavničarstvo: Puher—Bader—Puher; Eis. Pozlatarstvo: Anton Klosterer. Slikarstvo: Seršen—Zaveršnik—Kočevar (1790). Kramarji in trgovci: Matija Tat, Gašpar Žitnik, Anton Zorman, Nikolaj Janič, Andrej Klopfer, Franc Skufar, Ernest Sirca. Kirurgija: Dominik Karg—Janez Rudolf—Ernst. Prvi pravi zdravnik je bil dr. Janez Miihlblock, drugi pa dr. Jožef Tarbauer, od 1871 do 1874 župan.« Med obema svetovnima vojnama se je obrt krepko razvijala, saj so potrebe po obrtnih storitvah in tudi izdelkih stalno naraščale. Obrtna dejavnost kot celota v povojnih letih, zaradi velikih nalog na področju primarnega in sekundarnega gospodarstva ter preobrazbe dežele nasploh, ni našla pravega mesta in tudi ni doživela tako skokovitega razvoja kot ostalo gospodarstvo. Zato velja ugotoviti, da je obrt v pretežni večini obrtnih strok deficitarna, da so mnogi problemi v tej gospodarski veji ostali nerešeni in da najširša družba, predvsem pa skupščine občin, čakajo na tem področju velike, neodložljive naloge. Obrtna dejavnost ima v našem gospodarstvu in socialistični družbi kot splošna gospodarska panoga pomembno vlogo pri prizadevanjih za dvig družbenega in osebnega standarda. Hiter družbeni in gospodarski razvoj povzročata vedno večje potrebe po določenih storitvah, vedno zahtevnejše tržišče pa zahteva vedno več obrtnih proizvodov. Z razvojem proizvajalnih sil, novimi tehničnimi odkritji, povečano blagovno menjavo, razširitvijo prometa in turizma se dviga in se bo še bolj mogla širiti obrtniška dejavnost. Družbena in ekonomska vloga obrti je predvsem v: izvrševanju osebnih in drugih storitev; vzdrževanju in popravilu predmetov trajnejših potrošnih dobrin; izdelovanju izdelkov po individualnih naročilih; izvrševanju zaključnih obrtniških gradbenih del ter vzdrževanju stanovanjskih prostorov; dopolnjevanju industrijske proizvodnje. Stanje obrti v občini Žalec je sicer v poprečju boljše kot na področju drugih skupščin, toda kljub temu je večina obrtnih strok še deficitna. Tako kot na drugih področjih, tudi na območju žalske občine obrt v povojnih letih ni bila deležna potrebnih investicijskih vlaganj, razpolagala je s slabim tehničnim potencialom, zastarelo opremo in slabimi poslovnimi prostori. Neustrezni organizacijski prijemi v družbeni obrti, nestimulativna davčna politika v zasebnem sektorju, slaba preskrba z reprodukcijskim materialom domače proizvodnje in iz uvoza, iz vsega tega pa izvirajoč slab ekonomski položaj obrti nasploh, je povzročal in povzroča veliko fluktuacijo delovne sile. Prav to stanje narekuje vsem odgovornim družbenim faktorjem, da s potrebno mero skrbi proučijo možnosti za normalizacijo razmer na tem področju. 31. 3. 1966 je bilo na področju občine Žalec po podatkih oddelka za gospodarstvo in finance SO ugotovljeno naslednje stanje obrti: (Glej stran 166!) Če to stanje primerjamo s stanjem v SRS, ugotovimo, da je bila obrt občine Žalec udeležena v republiškem merilu v družbenem sektorju z 1,05 %, v zasebnem sektorja pa z 1,39 %, na področju celjske regije (8 občin) pa v družbenem sektorju z 11 %, v zasebnem sektorju pa s 13,6 %. Danes posluje na področju občine Žalec 6 delovnih organizacij, 201 zasebni obrtnik ter 64 »popoldanskih« obrtnikov. V delovnih organizacijah je zaposlenih 850 delavcev, pri zasebnikih pa je, po oceni, zaposlenih poleg 201 nosilca obrtnega dovoljenja še 212 delavcev. Skupaj torej opravlja obrtno proizvodnjo in Stroka Družbena obrt Samostojni štev. podjetij obrtniki Predelovanje nekovin 1 2 Predelovanje kovin 1 29 Predelovanje leka in lesnih izdelkov — 38 Izdelovanje tekstilnih izdelkov 1 23 Predelovanje usnja — 17 Izdelovanje živil — 11 Izdelovanje raznovrstnih izdelkov — 5 Gradbena obrt 2 15 Obrtne, osebne in druge usluge 3 14 Skupaj 8 154 nudi obrtne storitve 1263 obrtnih delavcev. Ob tej ugotovitvi je treba upoštevati, da je pretežna večina delavcev v družbenih obrtnih organizacijah angažirana pri izdelovanju izdelkov, torej v proizvodni obrti, oziroma na več ali manj serijski proizvodnji in da le 10 % ali ca. 85 delavcev izvršuje usluge občanom. Ce primerjamo stanje obrti danes s stanjem, kakršno naj bi bilo dejansko, s tem da uporabljamo normative, ki jih je priporočila v posebni metodologiji GZ SRS, dobimo naslednjo sliko: (obravnavamo samo najbolj izrazite usluž-nostne obrtne stroke in zaposlene delavce v zasebnem sektorju, upoštevajoč pri tem 34.000 prebivalcev, kolikor jih šteje občina Žalec). Stroka Dejansko stanje zaposlenih delavcev 31. 3. 1973 Koeficient na 1.000 prebivalcev Potrebno število delavcev 1. Zidarstvo in fasaderstvo 37 46 156 2. Tesarstvo — 5 17 3. Krovstvo 2 2,5 8 4. Parketarstvo 8 0,8 3 5. Polaganje tlakov iz umetnih mas 2 0,8 3 6. Soboslikarstvo in pleskarstvo 44 20 68 7. Pečarstvo 9 6 20 8. Kamnoseštvo 5 4 14 9. Steklarstvo 3 2,5 8 10. Stavbno ključavničarstvo in kleparstvo 54 5 17 11. Instalaterstvo za vodovod plin in centralno kurjavo 19 19 60 12. Instalaterstvo za hladilne naprave — 0,1 3 13. Elektroinstalaterstvo 12 15 51 Skupaj stavbena obrt 195 126,7 398 14. Mesarstvo — izdelovanje klobas _ 22 75 15. Pekarstvo 12 22 75 16. Slaščičarstvo 8 6 20 Skupaj živilska obrt 20 50 170 Dejansko stanje Stroka zaposlenih delavcev 31. 3. 1973 Koeficient na 1.000 prebivalcev Potrebno število delavcev 17. Kovaštvo 16 8 27 18. Ključavničarstvo 50 5 17 19. Mehanika koles 1 1,5 5 20. Finomehanika — 2,5 8 21. Popravilo in čiščenje motorjev 24 24 82 22. Avtokleparstvo in avtoličarstvo 16 3 10 23. Avtoelektričarstvo 2 1,2 4 24. Popravilo poljedelskih strojev — 1,5 5 25. Elektromehanika za gospodinjske stroje 2 2,5 8 26. RTV mehanika 4 4 14 27. Pohištveno in stavbno mizarstvo 49 36 122 28. Žaganje drv 1 2 6 29. čiščenje prostorov in pohištva — 1 3 30. Tapetništvo in dekoraterstvo — 2,5 8 31. Vulkanizacija — 1,1 3 32. Dimnikarstvo — 2 6 Skupaj storitvena obrt 165 98 328 33. Krojaštvo 21 10 34 34. Šiviljstvo 2 10 34 35. Pletilstvo — 2 6 36. Krznarstvo — 1 3 37. Čevljarstvo 8 10 34 38. Urarstvo 2 3 10 39. Graverstvo — 0,5 2 40. Zlatarstvo in juvelirstvo 2 0,6 2 41. Optika — 0,75 1 42. Moško frizerstvo in britje 10 7 24 43. Žensko frizerstvo 21 12 41 44. Kemično čiščenje in barvanje tkanin 4 3 10 45. Pranje in likanje perila — 3 10 46. Fotografiranje 1 1,5 5 Skupaj osebne storitve 71 64,2 216 Skupaj storitvena obrt 451 338,9 1.112 Manjko obrtnih delavcev v storitveni obrti 661 V gornjem pregledu je treba dodati, da nekaj storitev opravljajo v delavnicah industrijskih, oziroma trgovskih podjetij, oziroma v tako imenovanih režijskih delavnicah v ostalem gospodarstvu (Trgovsko podjetje »Mera« ima v svojem sestavu pekarno, Kmetijski kombinat združenja mesnice, »Gradnja« Žalec ima v svojem sestavu stavbno operativo, itd.). Ta pregled teh podatkov ne obravnava. Vsekakor pa izkazani manjko 661 delavcev v storitveni obrti pove, kakšno je stanje v tej panogi. Ker pa je pri bodočem razvoju našega gospodarstva pričakovati velike posege v način proizvodnje z uvajanjem mehanizacije in avtomatizacije, je terciari- zacija našega gospodarstva neizbežna. To pa pomeni, da bo, npr. 1986. leta v občini Žalec moralo na področju uslužnostne obrti biti zaposlenih v 46 zgoraj navedenih strokah 1209 delavcev, če potrebe izračunamo na podlagi že navedene metodologije. Statistika dokazuje, da je 1. 1963 koeficient gostote zaposlenih v uslužnostni obrti v ZRN znašal 55,4, da pa v SRS planiramo za 1986. leto 43,8 delavca na 1000 prebivalcev. Ce ostanemo na enakem koeficientu gostote zaposlenih obrtnih delavcev kot je danes, moramo do leta 1986 na področju storitvene obrti občine Žalec, kjer bo predvidoma živelo 36.075 prebivalcev, doseči naslednje stanje glede števila zaposlenih delavcev in glede potrebnih površin poslovnih prostorov za potrebe storitvene obrti: Zaposl. del Normativ Potrebne površine poslovnih potrebnih m2 delavnice na 1 delavca Stroka koeficient na 1.000 prebivalcev delavcev prostorov v m2 1. Zidarstvo 46 166 15 2.490 2. Tesarstvo 5 18 15 270 3. Krovstvo 2,5 9 8 72 4. Parketarstvo 0,8 3 10 30 5. Polaganje tal iz umetnih mas 0,8 3 12 36 6. Soboslikarstvo 20 72 10 720 7. Pečarstvo 6 22 15 330 8. Kamnoseštvo 4 14 20 280 9. Steklarstvo 2,5 9 30 270 10. Stavbno kleparstvo 5 18 35 630 11. Instalaterstvo za vodovod 19 68 20 1.360 12. Instalaterstvo za hladilne naprave 0,1 1 17 17 13. Elektroinstalaterstvo 15 54 18 972 Stavbna obrt 457 7.577 14. Mesarstvo 22 79 24 1.896 15. Pekarstvo 22 79 24 1.896 16. Slaščičarstvo 6 22 20 440 Živilska obrt 180 4.232 17. Kovaštvo 8 29 25 625 18. Ključavničarstvo 5 18 35 530 19. Mehanika koles 1,5 5 25 125 20. Finomehanika 2,5 9 20 180 21. Popravilo motornih vozil 24 86 45 3.870 22. Avtokleparstvo 3 11 50 550 23. Avtoelektričarstvo 1,2 4 20 200 24. Popravilo poljedelskih strojev 1,5 5 30 150 25. Elektromehanika za gospodinjske stroje 2,5 9 28 252 26. RTV mehanika 4 14 25 350 27. Mizarstvo 36 122 25 3.050 28. Žaganje drv 2 7 — — 29. Čiščenje prostorov in pohištva 1 3 — — Zaposl. del Normativ Potrebne Stroka koeficient potrebnih m2 flplTivni np površine poslovnih na 1.000 prebivalcev delavcev utrictv lutc na 1 delavca prostorov v m2 30. Tapetništvo in dekoraterstvo 2,5 9 50 450 31. Vulkanizacija 1,1 4 30 120 32. Dimnikarstvo 2 7 — — Skupaj storitvena obrt 342 10.552 33. Krojaštvo 10 36 14 504 34. Šiviljstvo 10 36 16 578 35. Pletilstvo 2 7 14 98 36. Krznarstvo 1 3 25 75 37. Čevljarstvo 10 36 46 576 38. Urarstvo 3 11 14 154 39. Graverstvo 0,5 2 16 32 40. Zlatarstvo 0,6 2 20 40 41. Optika 0,5 2 18 36 42. Moško frizerstvo 7 25 14 350 43. Žensko frizerstvo 12 43 18 774 44. Barvanje tkanin 3 11 10 110 45. Pranje perila 3 11 20 220 46. Fotografiranje 1,5 5 20 100 Skupaj osebne storitve 230 3.637 Obrt skupaj 338,9 1.209 25.998 Ce na osnovi prakse in obstoječih statističnih podatkov upoštevamo, da 451 obrtnih delavcev, ki trenutno delajo v obrti, zaseda 6.800 m2 delavniških prostorov, moramo ugotoviti, da bo do 1986. leta treba uposobiti 19.233 m2 poslovnih prostorov in bi le tako lahko zagotovili, da bo potrošnik zares našel vsak trenutek obrtno uslugo, ki jo bo iskal. To pa pomeni, da je potrebno zagotoviti skupaj 59 milijonov din investicijskih sredstev, ali 4,5 milijona dinarjev poprečno letno. Tu so seveda mišljena sredstva družbenega in zasebnega sektorja. Živahnejše vlaganje v zasebnem sektorju bo doseženo tudi z davčnimi olajšavami. Kaj je potrebno torej storiti, da bo doseženo tisto, kar na področju obrtnih storitev mora biti doseženo: 1. Nujna je izdelava dolgoročnega plana razvoja obrti, ki mora biti sestavni del dolgoročnega programa razvoja vsega gospodarstva občine Žalec. Le-ta bi moral tudi vsebovati generalne rešitve glede takšne urbanistične politike, ki bo zagotavljala zadosten poslovni prostor za potrebe obrti, seveda lokacijsko prilagojen potrebam posameznih področij kot tudi potrebam glede obrti po namenu (proizvodna, uslužnostna obrt). 2. S srednjeročnimi in letnimi operativnimi načrti in ustreznimi odloki bo morala občina zagotavljati ustrezne ukrepe, ki bodo stimulirali razvoj obrtne dejavnosti, tako da bo: a) predpisovala manjša davčna bremena, ali pa sploh opuščala plačila davkov tistim dejavnostim, ki bodo najbolj deficitna in za razvoj katerih bo obstajala največja potreba; b) sprejemala morebitne ukrepe za regresiranje najemnin za poslovne lokale; c) stimulirala napredek obrti s tem, da bo priznavala med stroške, vlaganja v razširjeno reprodukcijo; d) vzpodbujala predvsem razvoj pogodbenih organizacij združenega dela (POZD), ki se bodo lahko krepko razvijale in jačale, ker omejevanje zaposlovanja tuje delovne sile zanje ne bo veljalo; e) z ustanovitvijo posebnih namenskih skladov za razvoj obrti, ki bi ga iz dela dohodka formirala sama obrt; z dodeljevanjem strogo namenskih kreditov iz takšnih skladov bo morala skupščina občine podpirati vsakovrstne napore za razvoj obrtnih dejavnosti, predvsem na tistih področjih in v tistih organizacijah, ki se bodo najučinkoviteje vključevale v razvoj celotnega gospodarstva in opravljale tisto obrtno dejavnost, po kateri bodo največje potrebe in hkrati največje povpraševanje. Pri dodeljevanju takšnih kreditov pa bi morali skladi nujno vezati podjetniška investicijska sredstva, da bi tako lahko skupaj bili doseženi največji investicijski obsegi in učinki. 3. Z ustreznimi ekonomskimi ukrepi in pritiski bo morala občina preprečevati nezakonito in neodgovorno opravljanje obrtne dejavnosti ali pa takšno dejavnost dopustiti in jo glede pogojev poslovanja izenačiti z legalizirano obrtjo. 4. Ker obrt ne bo vedno v stanju izvesti potrebnih investicijskih vlaganj za zgraditev fonda poslovnih prostorov in ustrezne mehanizacije, bo nujno, da bodo proizvajalci in uvozniki trajnih potrošnih dobrin oročevali v bankah ali kako drugače usmerjali del svojih sredstev za razvoj storitvenih kapacitet ter za popravljanje svojih proizvodov. Istočasno bo seveda potrebno proučiti možnosti za sodelovanje vseh drugih zainteresiranih faktorjev pri izgradnji potrebnega poslovnega prostora (stanovanjska podjetja, občine, druge delovne organizacije, porabniki obrtnih uslug itd.). 5. Postopoma bo potrebno formirati skupne službe, servise za večje število obrtnih delavnic na področju občine, ki bodo imeli nalogo, opravljati komercialne in administrativne posle za svoje člane. Te institucije bodo postopoma preraščale v centre, ki bodo v celoti usmerjali vso uslužnostno dejavnost določenega ožjega področja. 6. Vključevanju kadrov v obrt in izobraževanju bo seveda veljala vsa skrb. S krepitvijo ekonomskega položaja obrtnih delovnih organizacij bo nedvomno povečan interes za vključevanje mladine v uk oziroma v strokovne šole, kjer se bodo izobraževali kadri za obrt. Prav tako pa bo z ustreznimi ukrepi treba zadrževati doma kvalificirano delovno silo in ji omogočati, da bo doma našla enake zaposlitvene možnosti, kot jih najde v inozemstvu. Tu bo morala odigrati posebno vlogo ustrezna politika razdeljevanja osebnih dohodkov. 7. Hitrejše ustanavljanje obrtnih delavnic bi dosegli tudi s tem, če bi stimulirali občane-zdomce, da bi z zasluženimi deviznimi sredstvi nabavljali opremo za ustanavljanje obrtnih delavnic, jo pod ugodnimi carinskimi pogoji uvozili v domovino ter s tem odpirali možnosti za zaposlovanje novih obrtnih delavcev v obrtnih delavnicah. 8. Posebej bo v bodoče v obrtnih delavnicah treba gojiti smisel za kooperacijo in medsebojno povezovanje. Preko teh oblik bodo bolj izkoriščena proizvodna sredstva in doseženi večji proizvodni uspehi, obrtna dejavnost pa se bo razvijala v domeni obrti, ne pa na vseh drugih področjih, kot se je razvijala doslej. Industrijske delovne organizacije naj bi postopoma opuščale ustanavljanje obrtnih obratov za lastne potrebe. Lojze Četina, mgr. agr. HMELJARSTVO KOT GOSPODARSKA PANOGA IN NJEN EKONOMSKI POLOŽAJ 1. Uvod Hmelj je kultura, ki se na svetu prideluje na zelo omejeni površini. Uporabljajo jo skoraj izključno za proizvodnjo piva in to sorazmerno majhne količine. Ocenjujemo, da je poprečni odmerek hmelja za pivo danes okrog 160 g na hektoliter piva. To pomeni, da ga za sedanjo proizvodnjo piva, okrog 700 milijonov hI, potrebujemo približno 112.000 ton (2), kolikor ga lahko pridelamo na 80.000 hektarih. Zato je zelo majhen del obdelovalne površine na svetu posajene s hmeljem, komaj 0,0055 %, medtem ko je, npr., pšenice na svetu 207,000.000 ha (1) ali 14% obdelovalne površine. Razumljivo je, da je zato mnogo teže povečati npr., površino pšenice za 10 %, ker bi za to potrebovali kar celih 20,000.000 ha novih površin, za 10 % povečanje hmeljišč pa le 8.000 ha, ki jih v svetovnem merilu pač ni težko najti. Ker hmelja ni mogoče skladiščiti za več kot eno leto — danes ga, zahvaljujoč proizvodnji ekstraktov, lahko skladiščimo tudi za več let — je tržišče izredno občutljivo za vsako pomanjkanje ali višek proizvodnje. Cene močno nihajo. Zato imamo konjunkturna obdobja z visokimi cenami, in tako imenovane hmeljne krize s cenami, ki so lahko mnogo nižje od proizvodnih stroškov. V takih obdobjih je propadlo mnogo dobrih hmeljarjev pa tudi cela proizvodna področja. Obdržala so se le najbolj žilava jedra hmeljarskih področij, ki so z životarjenjem prestala krizo, nato pa spet zaživela, ko je pomanjkanje hmelja povzročilo ponovno konjunkturo. Tako neurejen položaj na svetovnem trgu je na račun hmeljarjev izkoriščala cela množica hmeljskih trgovcev in prekupčevalcev, ki so si kovali mastne zaslužke. V takšnih situacijah se je hmeljarstvo obdržalo le v središčih najbolj zavzetih, lahko bi rekli trmastih hmeljarjev, ki so krizo vzdržali. Eno od takih področij je tudi Savinjska dolina. Na svetu imamo področja, kjer je hmelj močno koncentriran in zavzema visok odstotek, do 50 % ornih površin in predstavlja glavni vir dohodka kmetije. Na drugi strani imamo področja, kjer hmelj ni tako močno koncentriran in predstavlja samo okrog 10 % ornih površin. Savinjska dolina spada med področja z močno koncentriranim hmeljarstvom, kar daje dolini močan pečat v gospodarskem, socialnem in kulturnem pogledu. Da se je hmeljarstvo obdržalo na določenih ožjih področjih, ni le posledica izjemnih prirodnih pogojev, kot so včasih mislili, ampak je to mnogo bolj posledica ekonomskih pogojev, predvsem pa človeka. 2. Mesto našega hmeljarstva na svetu Mesto Savinjske doline, oziroma SR Slovenije v svetovnem hmeljarstvu nam kaže primerjava površin in proizvodnje hmelja za leto 1971, ki je prikazana v tabeli 1. Tabela 1 Površine hmeljišč in proizvodnja hmelja 1971 Površina Proizvodnja 000 ha % 000 ton % Svet 75.042 100 95.900 100 Od tega ZDA 11.744 16 22.527 22 ZR Nemčija 15.361 21 24.079 25 Cehoslovaška 8.895 12 7.551 8 Jugoslavija 3.796 5 4.300 5 Slovenija 2.476 3 2.610 3 Savinjska dolina*1 1.858 2,5 1.998 2 Opomba: *l Področje občin Žalec, Mozirje, Šoštanj, Celje. Vir: Letopis Barth-Sohn Hopfen 1971/72 (3). Stat. podatki Hmeljne komisije SRS (4). Še boljšo sliko o udeležbi našega hmeljarstva na svetovnem tržišču nam dajo podatki o deležu našega neto izvoza v svetovnem neto uvozu hmelja. Ta je prikazan v tabeli 2. Tabela 2 Delež neto izvoza v svetovnem neto uvozu za leta 1960 in 1971 Država 1960 neto izvoz ton % 1971 neto izvoz ton % Svet 18.478 100 23.490 100 ZDA ZR Nemčija Cehoslovaška Jugoslavija Slovenija*1 5.459 3.154 4.050 5.388 3.737 30 17 22 29 20 8.264 8.000 3.250 3.069 2.535 35 34 14 13 11 Opomba: Neto izvoz je izračunan iz podatkov o izvozu in uvozu za države, ki imajo izvozni presežek. Podatki o izvozu in uvozu so vzeti iz letopisa Barth-Sohn Hopfen (3) in poročil s kongresov MHB (5). *' Podatek obrata Hmezad (8). Zeleno zlato Foto: J. Znidaršič Iz tabele 2 je razvidno, da je naše hmeljarstvo z velikim deležem svoje proizvodnje udeleženo na svetovnem tržišču, čeprav po površini in proizvodnji ne predstavlja tako visokega deleža. Delež Jugoslavije v svetovnem neto uvozu je znašal leta 1960 skoraj 30 % .Potem je ta odstotek upadel zaradi vedno večje potrošnje hmelja doma in zaradi tega, ker se proizvodnja hmelja pri nas ni povečevala tako, kot so naraščale potrebe na svetovnem trgu. To dejstvo pa je izkoristila ZR Nemčija, ki se je povzpela med vodilne države — izvoznice hmelja. Naša naloga je, v bodoče ukreniti vse, da ne bomo izgubili našega mesta na svetovnem trgu in da bomo zadovoljili hitro naraščajoče potrebe domačih pivovarn po hmelju. Zato moramo intenzivno raziskovati tehnološke in biološke inovacije in jih kar najhitreje uvajati v proizvodnjo. Le na ta način bomo lahko konkurenčni na svetovnem trgu. 3. Ekonomski položaj hmeljarstva danes in perspektiva Zaradi vedno večje potrošnje piva potrebe po hmelju naraščajo. Poprečni verižni indeks povečanja potrošnje piva na svetu v zadnjih 18 letih znaša 104. To pomeni, da se povečuje potrošnja piva za 4 % letno. Ob nespremenjenem odmerku hmelja za pivo bi to pomenilo tudi enako povečanje potreb po hmelju. Ker pa se neprestano izpopolnjuje tehnologija varjenja piva in zmanjšuje odmerek hmelja, ki ga dodajo pivu, se potrebe po hmelju počasneje povečujejo kot potrošnja piva. Danes računamo s poprečnim odmerkom hmelja za pivo okrog 160 g/hl (Četina, 2 in 5). Pričujoče pa so tendence, ki vplivajo na zmanjšanje odmerka, npr. racionalnejša tehnologija varjenja, uporaba ekstraktov, sorta hmelja z visokim odstotkom alfa smol, itd. V nasprotni smeri deluje reklama za potrošnjo močneje hmelj enega piva in uporaba naravnega hmelja ne ekstraktov. Težko je oceniti težo posameznih tendenc. Vsekakor pa zaenkrat te druge niso posebno očitne. Zato lahko računamo z nadaljnjim upadanjem odmerka hmelja za pivo. Upoštevajoč te različne tendence ocenjujemo, da bodo poprečno uporabili na svetu leta 1975 153 g in leta 1980 le še 148 gramov hmelja na hektoliter piva, kar pomeni, da se bodo svetovne potrebe po hmelju povečale od 112.000 ton leta 1972 na 137.350 ton leta 1980 (Cetina, 6). Potrošnja piva v Jugoslaviji je v zadnjem obdobju naraščala mnogo hitreje kot je svetovno poprečje. Od leta 1966, ko je znašala 4,033 milijonov hI, ali 20,21 na prebivalca, se je do leta 1971 povečala na 8,327 milijonov hI ali 401 na prebivalca. Poprečni verižni indeks povečanja potrošnje piva je znašal v tem obdobju 116 ali povečanje 16 % letno, medtem ko je svetovno poprečje povečanja 4 % letno (Cetina 2). Zato se tudi potrebe po hmelju v domačih pivovarnah hitro povečujejo. Tako hitro povečanje potrošnje piva nas je presenetilo. K pomanjkanju hmelja na domačem trgu sta prispevali še dve zadnji letini, ki sta bili močno pod poprečjem. Tudi površine se ne povečujejo ustrezno zaradi nizke akumulacije, ki jo trenutno daje hmeljarstvo. Sedanja stopnja ekonomičnosti pri proizvodnji hmelja je zelo blizu 1. Za kapitalno intenzivne kulture, kot je hmelj, pa bi morala biti vsaj 1,3, da bi bila zanimiva obnova in razširitev. Ce izrazimo stopnjo ekonomičnosti z ulomkom; kjer pomeni: E = stopnja ekonomičnosti, PV = prodajna vrednost, PS = proizvodni stroški, vidimo, da jo lahko povečamo s povečanjem prodajne vrednosti (cena, ki je odvisna od tržne cene in kakovosti), ali pa zmanjšamo proizvodne stroške. To lahko storimo z racionalizacijo stroškov in s povečanjem pridelkov na hektar. S prikaza 1 je razvidno gibanje stopnje ekonomičnosti od leta 1960 do 1972. Ta se je gibala od 0,95 leta 1969 do 1,70 leta 1965 (učinek gospodarske reforme). Zadnja leta se giblje zelo blizu 1,0. To je posledica sorazmerno stabilnih cen hmelja na svetovnem trgu. Prodaja hmelja za nekaj let vnaprej je cene še bolj ustalila. Zaradi močne stroškovne inflacije so proizvodni stroški pri nas hitro naraščali. Uradne devalvacije temu niso sledile. To je pripeljalo naše hmeljarstvo v težaven položaj in je tudi vzrok za stagnacijo. Povečanje prodajnih cen in proizvodnih stroškov od leta 1965 do 1972 je prikazano v tabeli 3. Prodajne cene in proizvodni stroški za hmelj 1965—1972 Prodajna cena Proizvodni stroški Od tega materialni stroški stroški osnovnih sredstev stroški dela (OD) Osebni dohodki din/uro Ekonomičnost 1965 din/kg I 1972 din/kg I 25,95 100 34,00 131 15,30 100 34,09 223 1,52 100 4,00 263 2,16 100 7,50 347 5,58 100 9,07 162 100 270 devalvacija Prikaz 1 Vir: Cetina: Gradivo za seminar za hmeljarske strokovnjake 5. 3.1973 tab. 1. Iz tabele 3 vidimo, da so na porast proizvodnih stroškov najbolj vplivali stroški osnovnih sredstev (amortizacije, investicijsko vzdrževanje, zavarovanje osnovnih sredstev) zaradi povečanja osnovnih sredstev (uvajanje strojev namesto ročnega dela) in cen strojev ter gradbenih del. Stroški materiala so se po- večali predvsem zaradi povečanja cen. Stroški dela (osebni dohodek) se niso povečali toliko, kot bi pričakovali zaradi povečanja osebnih dohodkov, kar je posledica uvajanja mehanizacije in zmanjšanje števila delovnih ur. Bruto urna postavka se je v tem obdobju povečala od 3,70 na 10,00 din (indeks 270), stroški ročnega dela pa le od 5,58 na 9,07 din na kilogram hmelja (indeks 162). Iz tega sledi, da je uvajanje nove tehnologije že do določene mere ublažilo povečanje stroškov zaradi hitrega dviga cen v tem obdobju. 4. Kaj lahko storimo za izboljšanje ekonomskega položaja hmeljarstva? Iz obrazca za stopnjo ekonomičnosti je razvidno, da lahko izboljšamo ekonomičnost s povečanjem prodajne cene in znižanjem proizvodnih stroškov. Na povečanje prodajne cene na svetovnem trgu proizvajalci nimamo mnogo vpliva. Nanjo lahko le deloma vplivamo z izboljšanjem kakovosti hmelja. Tako nam preostane možnost, da znižamo proizvodne stroške. Če znižamo te za 20 %, se poveča stopnja ekonomičnosti od 1 na 1,25, kar bi bistveno izboljšalo ekonomski položaj hmeljarstva. Zato je treba težišče naših naporov usmeriti v: — proučevanje novih tehnoloških rešitev, ki znižujejo proizvodne stroške po hektarju (tehnološke inovacije), — proučevanje ukrepov, ki povečujejo pridelke na hektar, kot npr., vzgoja in uvajanje novih sort z visokimi pridelki (biološke inovacije), gnojenje, itd. Ko smo pristopili k proučevanju možnosti za znižanje proizvodnih stroškov, smo se vprašali: kateri stroški oziroma proizvodne faze imajo največji delež v proizvodnih stroških, — katere proizvodne faze povzročajo največje delovne konice in — za katere delovne faze že obstajajo tehnične rešitve, ki bi jih bilo potrebno le prilagoditi za naše razmere. Struktura stroškov po fazah je za staro tehnologijo prikazana v tabeli 4. Iz nje vidimo, da povzroča največji delež stroškov in istočasno največjo delovno konico spravljanje pridelka, t. j. predvsem obiranje (38,6 %), temu sledi obešanje vodil (7,3 %), čiščenje in napeljava hmelja (5,1 %), odgrinjanje in rez (4,1 %), varstvo (3,2 %), itd. Glede na zgoraj postavljene kriterije in udeležbo v stroških smo se najprej lotili uvajanja novih postopkov pri spravljanju hmelja (strojno obiranje, izboljšanje sušilnic, vlaževanje in basanje), nato obešanje vodil, pršenja, strojne rezi ter čiščenja in napeljave hmelja. Pri spravljanju pridelka smo zamen j ah ročno obiranje hmelja s strojem, izboljšali kapacitete sušilnic z zračnimi ogrevalci in uvedli umetno odvolgnjenje hmelja, kar zmanjšuje potrebni skladiščni prostor. Na ta način se je število delovnih ur zmanjšalo od 3.304 na 500 ur ročnega dela na hektar (Četina 7). Z nadaljnjim izpopolnjevanjem obiralnih strojev se bo število ročnih ur še zmanjšalo. Za racionalizacijo strojnega obiranja je pomembno uvajanje novih sort, ki niso tako občutljive za strojno obiranje in so zato izgube zaradi drobljenja mnogo manjše. Uvajanje novih sort hmelja je zanimivo tudi zato, ker so le-te kasnejše in v primerni kombinaciji z goldingom, ki je zgodnja sorta, omogočajo boljše izkoriščanje osnovnih sredstev (obiralni stroj, sušilnica idr.). To pa lahko bistveno zmanjšuje stalne stroške za kilogram pridelka. Struktura proizvodnih stroškov hmelja po fazah za staro tehnologijo (model 1972) Proizvodne faze Stroški din na ha % Doba na fazo1 1. Od obiranja do odgrinjanja 6.406 11,2 * 2. Odgrinjanje in rez 2.336 4,1 3. Obešanje vodil 4.174 7,3 *** 4. Čiščenje in napeljava 2.928 5,1 **** 5. Poletna obdelava in dognojevanje 1.317 2,3 6. Varstvo 1.844 3,2 7. Spravljanje pridelka 22.075 38,6 **** 8. Žična konstrukcija 3.877 6,8 — 9. Splošni in upravni stroški 12.249 21,4 — Skupaj 57.206 100 Pripombe: 1 Doba, ko mora biti delovna faza opravljena; * Dela z dolgo dobo — ne povzročajo delovnih konic; **** Dela z zelo kratko dobo — dela, ki povzročajo izrazite delovne konice. Vir: Cetina: Gradivo za seminar za hmeljarske strokovnjake 5. 3. 1973 tab. 2. Delna mehanizacija obešanja vodil s stolpom in zamenjava žice za vodila s sintetično vrvico je zmanjšala število delovnih ur za 135 ur na hektar in omilila delovno konico v tem času. Zaradi zamenjave žice s sintetiko pa so se znižali materialni stroški. Nadaljnja proučevanja gredo v smeri bolj ali manj avtomatičnega obešanja vodil. Zamenjava škropilnic s pršilniki ni toliko vplivala na znižanje proizvodnih stroškov, ampak izboljšala kakovost škropljenja ter omogočila nadaljnjo racionalizacijo zaradi zmanjšanja količine vode in škropiva na hektar. Strojna rez se že hitro uveljavlja v proizvodnji. Ker v tem primeru odpade odkopavanje in ročna rez, se število delovnih ur zmanjša za 188 ur na hektar, kar je 1/5 vseh delovnih ur, brez obiranja. Tudi to delo mora biti opravljeno v zelo kratkem roku in zato povzroča veliko delovno konico. Čiščenje in navijanje hmelja povzroča največjo delovno konico, obenem pa najtrši oreh za racionalizacijo delovnega postopka. Posebno prvo čiščenje in navijanje hmelja na oporo mora biti opravljeno v kratkem času. Po stari tehnologiji je potrebno za vse faze čiščenja in navijanja 244 ročnih delovnih ur. Racionalizacija postopka gre v smeri poenostavljanja delovne tehnike za navijanje poganjkov na oporo in kemičnega uničevanja odvečnih poganjkov. Preizkušali smo že tudi postopek, po katerem so se poganjki sami navijali na oporo ; preostale, ki se niso navili, pa smo uničili s kemičnimi sredstvi. Ta ekstremni postopek sicer najbolj zmanjša število delovnih ur in stroške, vendar ga zaradi negativnega vpliva na pridelek še ne uvajamo v proizvodnjo. Priporočamo pa že poenostavljen postopek navijanja in kemično čiščenje z žvepleno-kislim amonijakom ali s herbicidi. S tem postopkom je mogoče v primerjavi s staro tehnologijo zmanjšati število delovnih ur od 244 na 57 ur na hektar. Vse navedene racionalizacije nam omogočajo zmanjšanje števila ur od 1.178 pri stari tehnologiji na 576 ur na hektar brez obiranja, vključno z obira- 12 Savinjski zbornik 177 njem pa od 4.178 na 864 ur na hektar (Četina, 7). Vzporedno pa se povečajo pri nekaterih postopkih stroški materiala, predvsem pa stroški osnovnih sredstev zaradi velikih investicijskih vlaganj, ki so potrebna za mehanizacijo in drugo opremo. Zato je za oceno učinka racionalizacije z uvedbo novih tehnoloških postopkov mnogo primernejša primerjava celotnih proizvodnih stroškov pri uporabi starega in novega postopka. V tabeli 5 je prikazan učinek posameznih racionalizacij v proizvodnji hmelja na znižanje proizvodnih stroškov in kumulativni učinek uvajanja posameznih postopkov po vrstnem redu, kot so jih, oziroma jih proizvajalci že uvajajo. Prikazan je tudi učinek uvajanja novih sort hmelja, ki daje večje pridelke in so kasnejše. V našem modelu smo računali, da daje sedanja sorta 1400 kg, nove sorte pa 1800 kg/ha in da imamo 1/3 novih (kasnejših) sort, kar daje poprečni pridelek 1530 kg/hektar. Razmerje 2/3 goldinga in 1/3 novih sort omogoča najboljše izkoriščenje obiralnih strojev in drugih naprav pri spravljanju pridelka. Iz pregleda v tabeli 5 vidimo, da z uvedbo vseh doslej znanih novih Tabela 5 Proizvodni stroški za hmelj pri različni tehnologiji proizvodnje Proizvodni stroški din/kg Zmanjšanje stroškov din/kg Indeks ST = 100 Proizvodni stroški, stara tehnologija 1967 1972 20,43 38,14 Vključevanje novih postopkov (model 1972) 1. Napeljava vodil + pršenje 36,44 — 1,70 95,5 2. 1 + strojno obiranje, sušenje, ovlaževanje 36,35 — 1,79 95,3 3. 2 + strojna rez 35,14 — 3,00 92,1 4. 3 + novi postopek ,za čiščenje in napeljavo 33,93 — 4,21 89,0 Vs nove sorte 2/s golding + vključitev novih postopkov, kot zgoraj pod št. 2 33,14 — 5,00 86 št. 3 32,03 — 6,11 83 št. 4 31,08 — 7,06 81 ZDA1 ZR Nemčija' 27,54 37,28 Viri: Cetina: Gradivo s seminarja za hmeljarske strokovnjake 1973. 1) Glej lit. 11. 2) Glej lit. 10. postopkov in deloma novih sort lahko zmanjšamo proizvodne stroške hmelja na 31,08 din/kg, ali glede na staro tehnologijo, za 7,06 din za kilogram. Vsem nalogam, ki se pojavljajo z uvajanjem tehničnih in bioloških inovacij v proizvodnjo bomo lahko kos le, če bomo imeli dobro raziskovalno in pospeševalno službo. 5. Mesto in vloga raziskovalne in pospeševalne službe v razvoju hmeljarstva Sodobna proizvodnja v katerikoli panogi zahteva dobro raziskovalno in strokovno službo. Posebno velja to za tiste panoge, ki se srečujejo s svojimi proizvodi na svetovnem trgu s številnimi konkurenti. Zato so slovenski hmeljarji že zelo zgodaj spoznali, da jim je potreben inštitut, ki bi jim pomagal pri izboljšanju proizvodnje hmelja. Zal, pa ta težnja naprednih hmeljarjev dolgo ni bila uresničljiva. Najprej je to preprečila svetovna gospodarska kriza, kasneje pa druga svetovna vojna. Šele po drugi svetovni vojni so se začeli razvijati prvi zametki strokovnega dela pri takratni hmeljarski zadrugi »Hmezad«. Močna težnja hmeljarjev, veliko razumevanje takratne hmeljarske zadruge ter oblasti in kot najvažnejše, finančna ter drugačna podpora hmeljarjev je omogočila, da je bil lahko inštitut pod svojo streho tudi formalno ustanovljen leta 1962. V temeljih Inštituta je vgrajenih nešteto prostovoljnih delovnih ur hmeljarjev. Tako smo prišli do Hmeljarskega inštituta, kateremu so bili kasneje dograjeni še: rastlinjak, sušilnice, skladišča za hmelj, lopa za stroje, leta 1970 pa še nov rastlinjak za hitro razmnoževanje novih sort. Vedno znova pa ugotavljamo, da bo potrebno še kaj dograditi in sodobo opremiti laboratorije, če bomo želeli svojo nalogo uspešno opravljati. Prikaz 2 Ze od vsega začetka je bila naloga Inštituta dolgoročno začrtana: povečanje pridelka, zagotovitev ter izboljšanje kakovosti slovenskega hmelja; v zadnjem času pa se vedno močneje postavlja zahteva o racionalizaciji proizvodnje. V skladu s tako postavljeno dolgoročno vlogo Inštituta je bil tudi njegov razvoj. V prvi fazi razvoja je bilo potrebno posvetiti vse sile pospeševalnemu delu. Hmeljarje je bilo potrebno naučiti uporabljati umetna gnojila, škropiti hmeljišča proti boleznim in škodljivcem, hmelj pravilno sušiti ter skladiščiti. To pospeševanje je bilo zelo neposredno in je segalo do posameznega hmeljarja. Uspeh ni izostal. Hektarski pridelek se je od leta 1952 do 1960 povečal od 8 na 13 q na hektar. Tudi kakovost pridelka je bila dobra. Oboje je razvidno iz prikaza 2. Ze od ustanovitve dalje je Inštitut delal na žlahtnjenju savinjskega gol-dinga. Kmalu se je pokazalo, da je poleg selekcije obstoječo sorto potrebno križati in vzgajati nove sorte. Ker je to delo dolgotrajno, je bilo zelo težko postaviti pravilen cilj križanja, torej vzgojiti sorte, ki jo bo v bodoče zahtevalo svetovno tržišče. Takrat je padla odločitev, da morajo imeti nove sorte hmelja boljši pridelek, večjo količino alfa smol, primerno aromo in morajo biti vsaj enako odporne kot sedanje sorte. Pozneje, ko se je uporaba hmeljnega ekstrakta vedno bolj uveljavlja v pivovarništvu, se je pokazala takšna usmeritev žlaht-njenja kot pravilna. To obdobje šestdesetih let spada v drugo razvojno fazo razvoja Inštituta za hmeljarstvo Žalec, za katero je značilno poglabljanje znanstveno raziskovalnega dela, deloma na račun pospeševalnega dela, deloma pa je to omogočilo večje število novih strokovnjakov. Pospeševalno delo je bilo mogoče zmanjšati zato, ker je bilo na družbenih obratih in v zadrugah vedno več strokovnjakov, ki so lahko prevzeli del nalog pospeševalne službe. Naloga raziskovalnega dela pa je, s poskusi in analizami iskati odgovore na vprašanja, ki jih postavljajo ali jih bodo v bodoče postavili proizvajalci. Raziskovalno delo mora biti vedno vsaj za nekaj let naprej. Ko se problem pojavi, že mora vedeti nanj odgovor. Proces usmerjanja Inštituta v znanstveno-raziskovalno delo še traja. Zato posveča Inštitut veliko pozornost izobraževanju svojih strokovnjakov. Za to obdobje je značilno delo na racionalizaciji proizvodnje hmelja. Postavljen je bil program nove tehnologije v hmeljarstvu. Takšen program je zahtevala, na drugi strani pa omogočala, vedno močnejša družbena proizvodnja. Program nove tehnologije je vseboval uvajanje novih žičnih konstrukcij, večjih razdalj med vrstami, vrste delovnih postopkov (strojna rez, strojna napeljava vodil, uvajanje herbicidov, itd.) in strojev (plužni odkopalnik, rezalnik, veliki pršilniki, obiralni stroji, tračne sušilnice, ovlaževalci). Program nove tehnologije zahteva tesno sodelovanje med strokovnjaki, ki delajo na različnih področjih. Uvajanje novega ukrepa je namreč treba osvetliti z različnih vidikov, če ga želimo kompleksno rešiti. Na primer, pri strojni rezi ni dovolj tehnična rešitev rezi, ampak moramo upoštevati tudi reakcijo rastline (razvoj roparskih poganjkov, pojav hmeljnega hrošča zaradi pokončne napeljave, itd.). Značilno za naš Inštitut je, da je tesno povezan s proizvodnjo. K temu pripomore že njegova geografska lega, saj leži v središču hmeljarskega področja, torej tam, kjer se problemi pojavljajo. Zato so tudi rezultati raziskovalnega dela zelo hitro pri proizvajalcih, včasih celo prej, kot so poročila dokončno izdelana. Tako tesna povezava med proizvodnjo in raziskovalnim delom je obojestransko koristna. Hmeljarji pridejo hitro do rezultatov raziskovalnega dela, strokovnjaki pa so s problemi sproti in dobro seznanjeni. Inštitut za hmeljarstvo je glede na proizvodno panogo ozko specializiran. Zato ne morajo biti strokovnjaki inštituta dovolj specializirani po znanstvenih disciplinah. To pa zahteva povezavo s specialisti z domačih inštitutov ter dobro povezavo s podobnimi inštituti po svetu. Zato ni naključje, da imamo dobre stike z vrsto hmeljarskih inštitutov in s strokovnjaki v tujini. Naši strokovnjaki sodelujejo na zasedanjih tehnične in znanstvene komisije Mednarodnega hmeljarskega biroja ter na drugih sestankih in strokovnih kongresih. Na ta način redno izmenjavajo izkušnje in dobivajo nove pobude za svoje delo. Financiranje inštituta je bilo v posameznih razvojnih fazah različno urejeno. Od ustanovitve sem ga pretežno financirajo proizvajalci sami. V prvem obdobju ga je financirala Hmeljska zadruga (Hmezad), pozneje Okrajna zadružna zveza, Poslovna zveza, danes pa proizvajalci hmelja neposredno po količini oddanega hmelja. Čeprav se je prispevek hmeljarjev za Inštitut povečal, je bil delež drugih izvorov financiranja vedno večji. To so razne usluge, ki jih opravlja Inštitut za druge koristnike po naročilu. V zadnjem času so, čeprav še zelo skromno, pri financiranju Inštituta udeležena sredstva iz republiških skladov. Tako pokrivajo danes proizvajalci s svojimi prispevki približno polovico predračuna Inštituta, drugo polovico pa dobi Inštitut iz poskusne proizvodnje, raznih skladov, uslug in drugih virov. Menimo, da bomo morali v prihodnje povečati udeležbo družbenih sredstev pri financiranju Inštituta, da bi tako zmanjšali obremenitev proizvajalcev. Pretirano iskanje novih nalog izven hmeljarskega programa, samo z namenom, da bi izboljšali finančno stanje Inštituta, bi lahko resno ogrožalo izvajanje hmeljarskega programa. Zato moramo spremljati obseg hmeljarskega programa in zagotoviti zanj potrebna sredstva. Doslej smo vedno naleteteli na razumevanje pri proizvajalcih, kadar je bilo treba, zaradi splošnih podražitev ali vključevanja novih nalog, povečati prispevek Inštitutu. Tak odnos do Inštituta ustvarja pri strokovnjakih dolgoročno gotovost in s tem popolno angažiranje pri reševanju raziskovalnih nalog. 6. Sklepna beseda V prispevku je prikazana specifičnost hmeljarske proizvodnje zaradi sorazmerno omejenega obsega potrošnje, velike intenzivnosti, velikih investicijskih vlaganj in močnih oscilacij cen na svetovnem trgu. Naše hmeljarstvo zavzema v svetovnem merilu pomembno mesto, kar se odraža posebno v velikih udeležbi našega izvoza v svetovnem saldo uvozu. Zaradi tako močne povezanosti s svetovnim trgom je razumljiva velika skrb naše raziskovalne in pospeševalne službe za ekonomske in tehnološke probleme proizvodnje hmelja. Ekonomičnost proizvodnje hmelja v zadnjih letih upada zaradi stagniranja prodajnih cen na svetovnem trgu in hitrega naraščanja proizvodnih stroškov doma. Ekonomičnost lahko izboljšamo s povečanjem prodajne cene in znižanjem proizvodnih stroškov. Ker na povečanje prodajne cene ne moremo mnogo vplivati, nam preostane le možnost zniževanja proizvodnih stroškov. V razpravi je na modelu prikazano, kako lahko znižamo proizvodne stroške v sedanjih razmerah. Raziskovalna in strokovna služba, ki jo vodi Inštitut za hmeljarstvo v Žalcu, ima pri tem pomembno vlogo. Delo Inštituta je tesno povezano s proizvodnjo hmelja, zato se je program dela vedno prilagajal potrebam proizvajalcev. Na drugi strani pa ima Inštitut tesno povezavo z drugimi inštituti doma in po svetu. LITERATURA Statistički godišnjak SFRJ 1965. Cetina A.: Gradivo za sejo delovne skupine za hmeljarsko tržišče MHB, Woln-zach 1972. Barth-Sohm: Letopis Hopfen. Hmeljna komisija SRS Žalec — Statistični podatki. Poročila držav članic MHB za letne kongrese. Cetina A.: Prispevek k proučevanju hmelja za pivo; III. jugoslovanski simpozij za hmeljarstvo Novi Sad 10.—11. 4. 1973. Cetina A.: Prolog racionalizaciji proizvodnje hmelja uvodenjem novih tehnoloških postopaka — Magistersko delo — Polj opri vredni fakultet, Zagreb 1972. Bobovnik M.: Problematika pri proizvodnji in prodaji hmelja, Hmeljar 2/1973. Cetina A.: Gradivo s seminarja za hmeljarske strokovnjake, 1973. Rintelen-Steinhauser: Die Erzeugungskosten vcxn Hopfen im Ambaugebiet der Hallertau Bayrisches Landw. Jahrbuch 38/1961 Nr. 5. Doran-Chaplin: Central Washington Hop Costs 1970, Washington State Univer-sity Pullman, June 1971. Miljeva Kač, mgr. agr. VARSTVENA SLUŽBA PRED BOLEZNIMI IN ŠKODLJIVCI V HMELJIŠČIH SAVINJSKE DOLINE Savinjska dolina in hmelj sta soznačnici. Kadarkoli in kjerkoli govorimo o Savinjski dolini, imamo pred očmi temnozelena hmeljišča ali vitke prazne žičnice pozimi, ki so že skoraj povsem izrinile romantične kopice hmelj evk. Hmelj kot izrazito industrijska, torej tržna rastlina, je prinesel v Savinjsko dolino blagostanje in uvrstil ta kos slovenske zemlje med kmetijsko najnaprednejše predele. V Savinjski dolini hmeljarijo že več kot 100 let in ves čas spremljajo hmelj, tako kot vse rasltine, bolezni in škodljivci. Ti utegnejo posebno v letih, ki so za njihov razvoj vremensko ugodna, zelo zmanjšati in pokvariti pridelek. Pri tako intenzivni proizvodnji kot je hmeljarstvo, ki zahteva velika investicijska in obratna sredstva, je uspešno varstvo pred boleznimi in škodljivci pogoj, brez katerega ne gre. In Savinjčani se ponašajo z dobro urejeno varstveno službo v hmelju. Prvi pridelovalci hmelja se s škodljivci in boleznimi niso toliko ukvarjali kot sedaj. Škodljivce: predvsem listne uši, hmeljnega hrošča, razne gosenice škodljivih metuljev ipd. so sicer poznali, vendar so se le-ti pojavljali sporadično v nekaterih letih in v nekaterih krajih v tolikšnem obsegu, da so naredili veliko škodo. Škodljivce so uničevali mehanično ali z agrotehničnimi ukrepi. Tako so, npr., grobali hmeljne trte, preden so jih napeljali na hmeljevko, da se ličinka hmeljnega hrošča ni mogla po trti pregristi do korenike, kjer bi lahko napravila večjo škodo. Velik pojav škodljivcev so smatrali za naravno katastrofo kot točo, sušo ali močo. Narava sama je skrbela za ravnotežje. Velik pojav škodljivcev je trajal le leto ali dve, nakar so številni predatorji zmanjšali populacijo. Nekatera kemična sredstva za zatiranje bolezni in škodljivcev so bila sicer poznana, vendar so se le redkokje uporabljala. Šele peronospora. ki se je 1. 1926 pojavila v Savinjski dolini in se hitro nevarno razmahnila, je zahtevala organizirano in vsakoletno škropljenje. Škodljivci so se pojavljali sporadično in so uničili ali poškodovali le del pridelka. Peronospora pa je vsako leto delno ali popolnoma uničila pridelek, posebno pri občutljivih sortah, ki so bile tedaj razširjene v Savinjski dolini. Peronospora je takoj poenostavila sortni izbor v hmeljiših. V nekaj letih so hmeljarji zamenjali občutljivega wiirtenberžana za angleško sorto, ki so jo krstili za savinjski golding in ki je bila zdaleč najbolj odporna proti peronospori. Hmeljni hrošč je delal skrbi že prvim hmeljarjem Tako so v Savinjski dolini 50 let gojili eno samo hmeljno sorto, kar pa je razumljivo, imelo tudi svoje slabe strani, ki so se posebno ostro pokazale v zadnjem času, ko ekonomski pogoji terjajo vse večje pridelke, trgovina, še bolj pa predelava hmelja vse večji odstotek grenkih smol in mehanizacija časovno različno zrel hmelj. Vinogradniki so imeli v času, ko se je pojavila peronospora na hmelju, že bogate izkušnje s kemičnim zatiranjem sorodne bolezni na vinski trti. Zato so v hmeljarstvu v relativno kratkem času uvedli škropljenje proti peronospori med obvezne agrotehnične ukrepe. Seveda vse ni šlo gladko. Roke škropljenj so Savinjčani v glavnem prevzeli po nemških izkušnjah, ki za savinjski golding niso bile najprimernejše. Tako se je često pripetilo, da je spomladi dobro škropljeni hmelj v času cvetenja ali po cvetenju porjavel. Sele na osnovi lastnih izkušenj so hmeljarski Tudi bolhače so že poznali prvi hmeljarji strokovnjaki spoznali, da v naših vremenskih in tedanjih proizvodnih pogojih lahko ohraniš zdrav savinjski golding, če ga pravočasno in temeljito škropiš dvakrat v cvet. Število in zmogljivost škropilnic, ki so bile pred vojno na razpolago, nista zadostovali za dvakratno temeljito škropljenje vseh hmeljišč. V deževnih letih je bil odstotek rjavega hmelja veliko večji kot v sušnih. Marsikateri manjši hmeljar je ostal tudi brez pridelka. V Savinjski dolini je sicer bilo nekaj odličnih samohodnih Holderjevih pa tudi nekaj drugih motork, vendar je bilo treba še precej hmeljišč poškropiti s prevoznimi ročnimi in celo z nahrbtnimi škropilnicami. Kljub temu so hmeljarji pred vojno z dovolj lepim uspehom zatirali hmeljno peronosporo pa tudi hmeljne listne uši. Na razpolago so imeli bakrene in nikotinske pripravke. Večji pojav hmeljne pršice (rdečega pajka) pa jim je povzročil velike težave. Hmeljna pršica je avtohtoni škodljivec. Škodljivec je postal šele z intenziviranjem proizvodnje. Škodljivi vpliv hmeljne pršice na hmelj so hmeljarji opazili šele v času prve svetovne vojne. Cim bolj intenzivno so gojili hmelj in ■ vi Zdrav in od peronospore uničen hmelj čim bolj so ga škropili proti škodljivcem, tem večkrat je, zlasti v sušnih letih, prišlo do manjše ali večje škode, ki jo je povzročila hmeljna pršica. Zatiranje s kemičnimi sredstvi pred vojno ni bilo uspešno. Hmeljarji so imeli na razpolago samo žvepleno apneno brozgo, ki je primerna za zatiranje rdečega pajka, če škropljenje večkrat ponoviš, ko je populacija še majhna. Pomagali so si tudi z vodo. Hmeljišče, kjer je bilo mnogo pršice, so škropili z velikimi količinami vode upajoč, da bo to na populacijo vplivalo negativno, kot močan dež. No, oba načina sta bila le redko uspešna in sta služila le za pomirjanje hmeljarjev, češ storili smo vse, kar je bilo v naši moči. Med drugo svetovno vojno je hmeljarstvo v Savinjski dolini zelo propadlo. Po vojni so hmeljarji polni poleta začeli z obnovo hmeljišč. Uvideli so, da morajo čimprej zasaditi za hmelj primerne površine, dvigniti pridelke in kvaliteto, če naj uspešno konkurirajo drugim hmeljarjem na svetovnem trgu Zdrav in od rdečega pajka uničen hmelj in da brez poglobljenega strokovnega dela ne bo šlo. Sezidali so inštitut za hmeljarstvo, ki je začel proučevati tehnologijo, se ukvarjati s selekcijo in križanjem, da bi prišli do novih primernih sort in s proučevanjem kemijskega sestava storžka. Komaj pa je novi inštitut resno začel z delom, že se je pokazalo, da brez oddelka za varstvo rastlin ne bo šlo in na zahtevo proizvajalcev se je 1953. leta osnoval oddelek za varstvo rastlin. Za varstvo hmelja je bilo tedaj slabo preskrbljeno. Stare škropilnice so se izrabile, zlasti še, ker so jih hkrati uporabljali tudi za kampanjsko škropljenje proti ameriškemu kaparju, ki je v teh letih uničil brez števila sadnih dreves. Pesticidi, ki so bili v prodaji, so bili ali praksi nepoznani ali pa so imeli zelo slaba fizikalna svojstva. Leta 1953 so se hmeljne listne uši pojavile v velikem obsegu. Hmeljarji so si proti ušem lahko nabavili DDT pripravke ali pa sredstva na bazi lindana. Ker se je o DDT vedelo precej več kot o lindanu — Sadjarski inštitut v Mariboru ga je preizkušal proti raznim sadnim škodljivcem z velikim uspehom — so mnoga hmeljišča v Savinjski dolini poškropili s pantakanom. Skoda je bila dvojna. Zaradi slabih fizikalnih svojstev je brozga požgala hmeljišča tako, da se je mnogo listja obletelo. Razen tega pa je pantakan vplival na prekomerno razmnožitev hmeljne pršice, ki je že prej oslabljene rastline tako uničila, da skoraj ni bilo kaj obirati. Hmeljarjem je bilo jasno, da je potrebno zaščitno Rdeči pajek je zapredal storžke službo na novo organizirati in se resno spoprijeti z nevarnimi boleznimi in škodljivci, če hočemo prodati dovolj kvalitetnega hmelja. Vsaka kmetijska zadruga v Savinjski dolini je nastavila tako imenovanega »zaščitnika«, katerega naloga je bila, stalno preverjati razvoj bolezni in škodljivcev na hmelju in skrbeti, da bodo hmeljišča pravočasno poškropljena. Prvi »zaščitniki« po kmetijskih zadrugah niso bili šolani kmetovalci in večina med njimi je bila strokovno zelo slabo podkovana. Bili pa so vestni, z veliko volje do dela, in so svojo nalogo zelo dobro izpolnili. Oddelek za varstvo rastlin pri Inštitutu za hmeljarstvo je vsako leto pozimi organiziral večdnevne tečaje za varstvo hmelja, ki so omogočili, da so se »zaščitniki« podrobneje seznanili s škodljivci in boleznimi na hmelju in načinom zatiranja, kar jih je usposobilo, da so poleti lahko o pojavu bolezni in škodljivcev pravočasno obveščali Inštitut in skrbeli za to, da so nasvetovane ukrepe pravilno izvedli. Nešteto strokovnih sestankov poleti v hmeljiščih je njihovo znanje utrjevalo. Prvim nešolanim »zaščitnikom« so sledili mnogi strokovnjaki, ki so imeli dovolj solidno strokovno znanje, vendar so maloštevilni med njimi svojo nalogo tako resno jemali in bili uspešnejši od teh prvih pionirjev varstva rastlin v Savinjski dolini. Oddelek za varstvo rastlin pri Inštitutu za hmeljarstvo je skušal po svojih močeh tudi vplivati na Hmeljarski odbor in Hmezad, da bi na novo nabavljene škropilnice bile za hmeljišče ustrezne. Vse škropilnice, ki so bile tedaj na razpolago, so imele premajhno kapaciteto, da bi lahko kvalitetno preškropile Uši lahko uničijo 70 % pridelka 6—8 m visoke goste nasade. Prvim majhnim, toda kvalitetnim »vermorelkam« so sledili traktorski priključki najprej tuje, nato domače proizvodnje z zadostno zmogljivostjo, tako da so hmelj lahko škropili avtomatično. Preizkušali smo celo vrsto škropilnic in sodelovali z domačimi tovarnami, da bi izdelovale škropilnice, ki bi ustrezale tedanjemu razvoju pri nas. Kmalu so prišli v Savinjsko dolino tudi pršilniki (molekulatorji, atomizerji), ki porabijo manj vode kot pri običajnem škropljenju, manjkajočo količino vode pa nadomestijo z zrakom, ki ga z zračnim ventilatorjem pihajo v nasade. Tako se je Savinjska dolina opremljala z vse večjimi in zmogljivejšimi stroji za varstvo rastlin, ki so sposobni v kratkem času in z minimalno delovno silo poškropiti vsa hmeljišča. Sedaj imamo v Savinjski dolini visoko zmogljive Mayersove atomizerje in smo že pozabili na tiste dni, ko smo z velikim naporom in s prekomernim delom s starimi in šibkimi škropilnicami škropili od ranega Traktorska škropilnica Rosenbauer 1958 jutra pa pozno v noč, da nam zlasti v neprimernih vremenskih pogojih bolezni in škodljivci ne bi pokvarili pridelka. Sočasno s škropilnicami smo preverjali tudi ustreznost kemičnih sredstev za varstvo hmeljišča. Testirali smo jih tako na delovanje proti hmeljnim boleznim in škodljivcem, kakor tudi na fitotoksičnost za hmelj. Če kvaliteta domačih sredstev ni bila ustrezna, smo se borili za uvoz tujih. Danes imamo na razpolago celo vrsto, v mnogih inštitutih preizkušenih pesticidov, tako da lahko izbiramo specifične pripravke z odličnimi fizikalnimi lastnostmi in pozabljamo na tiste dni, ko je bila izbira zelo skromna in ko je bilo sredstvo večkrat vzrok, da smo poškodovali hmelj, ali da nismo uspeh v borbi proti škodljivcu. Vprežna motorka Časi, ko je primanjkovalo tako škropilnic, kakor tudi sredstev, so nas naučili racionalnosti. Ker nismo mogli škropiti kadarkoli in kjerkoli se je pojavil škodljivec, smo morali izbirati in z gotovostjo ugotavljati tiste termine za škropljenje, ki so odločilni za pridelek in njegovo kvaliteto. Vse prizadevanje Inštituta je šlo za tem, da bi s čim manj škropljenji dosegli zadovoljiv uspeh. O tem načinu varstva (»usmerjeno škropljenje-«) kot o sestavnem delu tako imenovanega integriranega varstva pred boleznimi in škodljivci, ker je uporaba kemičnih sredstev samo del varstvene službe, veliko pišejo zlasti v sadjarstvu in naštevajo njegove prednosti pred tako imenovano totalno, oziroma kompleksno zaščito s kemičnimi sredstvi. Do integriranega varstva v zahodnih državah pa so prišli iz drugačnih pobud kot pri nas. Integrirano varstvo pred boleznimi in škodljivci se je rodilo kot reakcija na prekomerno porabo kemičnih sredstev. Razvoj varstvene službe v hmeljiščih drugih evropskih okolišev je bil od našega bistveno drugačen. Hiter razvoj kmetijstva v kapitalističnih deželah je omogočil tudi majhnim hmeljarjem, da so si nabavili potrebno mehanizacijo za obdelavo in škropljenje. To je omogočilo številna škropljenja z minimalno delovno silo. Ugodne cene za kvalitetne kmetijske pridelke so silile hmeljarje, da so varovali hmeljišča pred slehernim pojavom bolezni oziroma škodljivcev, in tako so posebno občutljivejše sorte škropili tudi po več kot 20-krat letno. Prekomerni uporabi fungicidov, katerih negativne posledice se ne pokažejo tako hitro, se je pridružila prekomerna poraba insekticidov, njihove negativne posledice pa so hitro očitne. Pretirano varstvo hmelja s pesticidi je imelo za posledico Ročno škropljenje visokih hmeljišč je naporno delo masoven pojav novih škodljivcev, odpornih sojev, kar je prisililo hmeljarje, da so naglo menjavali sredstva, segali po vedno dražjih pripravkih in vedno pogosteje škropili. V hmeljiščih vzhodne Evrope so bolezni in škodljivce zatirali kampanjsko, (kot pri nas ameriškega kaparja ali koloradskega hrošča). Škropili so po programu vse površine, ne da bi upoštevali posebnosti v posameznih nasadih. Negativne posledice so se pokazale sicer nekoliko kasneje, vendar so tudi tu že pred več kot 10 leti ugotavljali odporne soje, hmeljne pršice in listnih uši. Negativni pojavi kemičnega varstva hmelja pred boleznimi in škodljivci so se pri nas pokazali kasneje in v manjšem obsegu. Inozemske izkušnje in primerjanje zdravstvenega stanja domačih hmeljišč s tujimi so nas utrdile v prepričanju, da je usmerjeno varstvo v sedanjih okoliščinah za nas najprimernejše, da pa moramo poglobiti strokovnost in, čim bodo okoliščine dopuščale, preiti iz usmerjen j a na integralno varstvo. To sicer zahteva veliko znanja, je pa bolj skladno od kemičnega. Tone Wagner, mgr. agr. RAZISKOVALNO DELO NA PODROČJU ŽLAHTNJENJA IN AGROTEHNIKE HMELJA Iz nekdanje oblike drobnega hmelj ar j en j a na majhnih in razbitih površinah smo prešli več ali manj uspešno na sodobno hmeljarsko proizvodnjo v večjih strnjenih površinah — kompleksih z uvajanjem nove tehnologije. Karakteristika le-te je cenejše pridelovanje hmelja z manj ročnega, a več strojnega Le v večjih strnjenih hmeljiščih lahko načrtno in sodobno hmeljarimo 13 Savinjski zbornik Globoko rahljanje je pomemben ukrep, vpeljan na osnovi rezultatov raziskovalnega dela dela s povečano skrbjo za visoke pridelke. Komplekse hmeljišč postavljamo le tam, kjer naravni pogoji to omogočajo in skrbimo, da jih sestavljajo krepke in izenačene rastline. Spremembe načina pridelovanja postavljajo pred raziskovalce, ki delajo v hmeljarstvu, nenehna vprašanja, na katera morajo odgovoriti z rezultati raziskovalnega dela. Tako je tudi raziskovalno delo na področju žlahtnenja in agrotehnike hmelja v zadnjih letih rodilo vrsto novih ukrepov, ki se danes več ali manj uspešno uporabljajo v praksi. Kot vsaka rastlinska proizvodnja je tudi proizvodnja hmelja pogojena s faktorji, ki določajo uspešnost proizvodnje. Ti dejavniki so ekološki (klima in tla), tehnološki (način proizvodnje) in genentski. Clovek-hmeljar s svojim znanjem povezuje, izbira posamezne dejavnike in v odvisnosti od vremenskih razmer vsako leto zaključuje z več ali manj uspešnim rezultatom, ki se odraža v pridelku in njegovi kvaliteti. Raziskovalno delo na področju žlahtnjenja in agrotehnike hmelja je bilo v zadnjih 10 letih usmerjeno v iskanje ukrepov, ki naj poenostavijo in pocenijo proizvodnjo, a po drugi strani naj povečajo pridelke zahtevane kvalitete. Moderne metode žlahtnjenja hmelja so dale nove genotipe in iz množice hibridov smo izbrali 4, ki so danes že v proizvodnji in priznane kot prve slovenske sorte hmelja. Njihovi genotipi so formirani, poleg drugih lastnosti, predvsem na večji pridelek alfa kislin. Posajanje sadik v plastificirane vrečice zagotavlja krepak in izenačen nasad V proizvodnji hmelja je izredno pomembna kakovost pridelka. Kriteriji kvalitete so se od nekdanjega subjektivnega vrednotenja kvalitete, ko je bila pomembna organoleptična analiza, t. j. predvsem barva in subjektiven vtis, s sodobnimi metodami analitičnega dela precej objektivizirali. Sodobna raziskovanja, nove ugotovitve na področju kemije hmelja in njegove uporabnosti v pivovarništvu so dale pomemben poudarek količini alfa kislin hmelja in njih sestavu. Tako so evropski hmelji, ki so znani v svetu po svoji kakovosti, mednje spada tudi savinjski golding, izredno cenjeni v pivovarništvu, saj dajo pivu fino grenčico. Njihov sloves temelji na izkušnjah pivovarniških mojstrov. Z razvojem pivovarniške tehnologije se je začela poudarjati pomembnost grenčič-nih smol pri hmelju in hmelj vrednotiti po grenčičnih smolah. Posebna pomembnost je dana najbolj aktivni komponenti grenčičnih smol, to so alfa — grenčične kisline. Tudi proizvodnja raznih hmeljskih produktov iz hmeljskih strožkov z večjo koncentracijo grenčičnih snovi, kot so ekstrakti, koncentrati, izomerizirani ekstrakti, išče hmelj z večjo količino alfa kislin. Čeprav še danes, ni povsem razčiščeno mišljenje o žlahtnosti hmelja in njenem objektiviziranem bistvu, Saj marsikje sloni na tradiciji, pa so hmelji z večjo količino alfa kislin v svetu vedno bolj cenjeni. V tej smeri je zasnovan tudi program žlahtnjenja hmelja pri nas. Sorta »savinjski golding«, ki je angleškega porekla in se je popolnoma uveljavila pri nas, je do sedaj po kvaliteti zadovoljila svetovni trg. Težnje po večji količini alfa kislin pa tudi zahtevajo nove sorte. Priznavanje sadilnega materiala, ki obsega večkraten pregled nasadov in pregled sadik, omogoča, da se v praksi uveljavi načelo skrbi za dober in zdrav sadilni material. Danes je ves sadilni material pregledan in sadimo le tistega, ki je neoporečen v kvalitetnem, sortnem in zdravstvenem pogledu. Odbira sadilnega materiala nam zagotavlja sortno čistost, ohranja nam, kolikor je v različnih ekoloških razmerah mogoče, sortno sliko konstantno. Uspešno lahko dobimo boljše sorte le z metodami križanja, poliploidije in odbire. Naš program žlahtnjenja je usmerjen v iskanje novih sort po metodi križanja. Tako zbiramo genetsko različne hmeljne rastline, različne sorte in različne tipe divjega hmelja. Iz kombinacij križanj odbiramo iz družin sejanč-kov tiste, ki so gospodarsko pomembni. Tako smo iz križanj sorte »Brewer's Gold« z moškim divjim hmeljem 3/3 s Primorske, ki smo ga opravili v letu 1960, Ahil v letu 1972 odbrali poedinke z večjo količino alfa kislin, večjim pridelkom in različno odpornostjo proti peronospori, a iz križanja sorte »Northern Brewer« in divje moške rastline neznanega porekla rastlino z boljšo odpornostjo proti peronospori in večjo količino alfa kislin. Od leta 1960 do 1971 smo vzgajali in preizkušali odbrane hibride, a v letu 1971 so bile priznane prve slovenske sorte hmelja »Ahil«, »Apolon«, »Atlas« in »Aurora«. Te so po svojih lastnostih dopolnilo proizvodnji »savinjskega goldinga«, a ponekod ga bodo tudi nadomestile. Ne le novi kriteriji kvalitete, temveč tudi nova tehnologija, ki jo diktira pomanjkanje ročne delovne sile in težnja po zmanjševanju proizvodnih stroškov, zahteva nove sorte. Po količini alfa kislin smo v letu 1972 dobili tele vrednosti: Sorta Poprečje Maksimum Minimum Savinjski golding 7,07 8,26 5,87 Ahil 13,46 13,66 13,19 Apolon 12,50 12,06 12,9.) Atlas 11,88 11,92 11,84 Aurora 13,02 13,32 12,79 Za ilustracijo, kakšna je sposobnost novih sort za pridelek, navajamo podatke poskusa, ki ga je vodila zvezna komisija za priznavanje novih sort in ki so med drugimi tudi služili za priznanje vzgojenih hibridov za nove sorte. Pridelek na poskusu sort (Loke, Petrovče 1968—1970) q/ha Leto Starost nasada Ahil Apolon Atlas Aurora Savinjski golding 1968 1 7,42 4,95 7,65 6,79 G,06 1969 2 29,86 20,22 30,22 18,62 15,13 1970 3 27,18 29,27 30,97 27,00 23,98 Odliki novih sort sta višja količina alfa kislin in večji pridelek. Med seboj pa se razlikujejo po ostalih lastnostih, ki so lahko pomembne za hmeljarja proizvajalca, kot tudi za hmeljskega trgovca, a lahko tudi za pivovarnarja. Aurora Na žičnici se rastlina hitro vzpenja po opori »Ahil« spomladi hitro odganja in ima kratke panoge. Storžke ima v šopih gosto zraščene in težke. Dozori konec avgusta. Spomladi je občutljiv za pero-nosporo. »Apolon« zahteva boljše talne pogoje. Storžki so postavljeni posamično, jedri in izenačeni ter organoleptično privlačni. Dozori po 25. avgustu. Je zelo odporen proti peronospori. »Atlas« spomladi pozno odganja in počasi raste, zato ga pozneje napeljujemo kot »savinjski golding«. Tvori dolge zalistnike z bogatim cvetnim nastavkom. Ima manj zelene mase kot savinjski golding, a je bolj občutljiv za pero-nosporo. Kompaktni storžki so primerni za strojno obiranje. Dozori v prvi de-kadi septembra. »Aurora« je šibkejše rasti. Ima krajše panoge in je precej odporna proti peronospori. Dozori kasneje od »savinjskega goldinga«. Lahko se trga in je primerna za ročno in strojno obiranje. Naštete proizvodne lastnosti omogočajo boljše izkoriščanje investicijskih sredstev v času obiranja, saj se s pravilnim razmerjem sort z različnim časom zorenja lahko pomembno podaljša čas strojnega obiranja. Razvoj znanosti na področju hmeljarstva nam nudi vedno nove možnosti za vrednotenje hmelja. Tako se tudi v žlahtnjenju usmerjamo v vzgojo diplo-idnih in triploidnih hibridov z večjo količino smol in prijetno aromo, močno viabilnih, ki bodo primerni za poenostavljeno in čim bolj mehanizirano tehnologijo. Tudi odpornost proti boleznim in škodljivcem se vedno bolj vključuje v žlahtnjiteljski program. Poleg grenčičnih kislin, količini alfa- in beta kislin in Življenjska doba rastline je kratka in nas sili v stalno obnovo njih razmerja pa tudi sestav eteričnih olj, postaja vedno pomembnejši poka-zovalec kakovosti in ostalih genetskih lastnosti hmelja. Zbiranje primernih parentalnih rastlin in formiranje genske banke z rastlinami različnih genetskih lastnosti naj postane osnova bodočega napredovanja pri uspešnem žlahtnjenju hmelja pri nas. Na področju agrotehnike hmelja je slovensko hmeljarstvo doživelo korenite spremembe v zadnjih desetih letih. Hmelj je specifična, intenzivna poljščina. Dobro uspeva, daje zadovoljiv, kvaliteten pridelek le v določenih področjih in pri določeni tehnologiji, ki je plod raziskovalnega dela in hmeljarjevih izkušenj. Tradicija pridelovanja in majhna površina sta vzrok, da se novi do- sežki raziskovalnega dela le počasi uvajajo. Kljub temu pa je slovensko hmeljarstvo v tehnologiji pridelovanja zadnja leta zelo napredovalo in se otreslo zastarele miselnosti male proizvodnje ter doživelo nekaj korenitih sprememb. K temu so prispevali dosežki raziskovanj na področju agrotehnike. Ena od pomembnih nalog, ki je vnesla v proces pridelovanja precej novega, je bilo proučevanje razširjenosti koreninskega sistema »savinjskega gol-dinga« in prvih slovenskih sort hmelja. Z rezultati teh raziskav je bilo ovrženo splošno prepričanje, da se korenine kulturnega hmelja razraščajo zelo globoko in široko razpredejo v zemlji. Ugotovili smo, da je razširjenost korenin bolj odvisna od vrste in rodovitnosti tal kot pa od sorte. Večina korenin je v rodovitnih tleh razširjena plitvo v pol metra debeli zgornji plasti tal, v manj rodovitnih pa še plitve je. Globlje prodrejo le posamezne korenine. Ta ugotovitev je nekatere agrotehnične ukrepe spremenila, vnesla pa tudi nove, predvsem pri obnovi hmeljišč, gnojenju z mineralnimi gnojili in temeljni, oz. medvrstni obdelavi zemlje v nasadih. Tako danes posvečamo več pozornosti izbiri in pripravi zemljišča za nove nasade. Zemljo za nov nasad globoko prerahljamo, da omogočimo razraščanje korenin v globino in tako povečamo življenjski prostor koreninskega sistema rastline. Na osnovi raziskovanj postaja danes globoko rahljanje zemlje v hmeljiščih redni agrotehnični ukrep. Razdalja sajenja je pomemben faktor, ki določa pridelek in izvajanje agrotehničnih ukrepov. Večletno raziskovanje vpliva razdalje sajenja in gostote rastlin na pridelek nas je privedlo do sklepa, da smo povečali medvrstne razdalje do 2,6 m. oziroma 2,8 m, kar omogoča maksimalno uporabo sodobne mehanizacije. Razdaljo med rastlinami v vrsti pa smo zmanjšali na 0,65 m, in tako povečal število rastlin na 1 ha. Večje število rastlin zagotavlja zanesljivejši in višji pridelek in zmanjšuje negativni vpliv neizenačenosti rastlin, ki je v naših hmeljiščih močno prisoten. Tudi morebitni negativni vpliv strojnega obiranja na pridelek se s tem zmanjša. Za zadnje desetletje je značilna uporaba plastičnih mas v hmeljarstvu. Plastične tkanine se uporabljajo pri embaliranju suhega hmelja in pri dvoriščnem transportu svežega hmelja. V žičnicah pa vodilno žico zelo uspešno zamenjuje polipropilenska vrvica. Sajenje hmelja v kontejnerje iz plastificira-nega kartona je reden agrotehničen ukrep pri sajenju novih sort in pri dosa-janju hmeljišč. Tako hitreje širimo nove sorte in prispevamo k večji izenačenosti nasada, saj ima mlada rastlina v kontejnerjih ugodnejše pogoje kot v obdelani zemlji. V hmeljarstvu uporabljamo vedno več strojev. Spomladanska dela so mehanizirana: motiko in hmeljni nož sta zamenjala odkopalnik in rezalnik. V korak s strojnim delom napreduje tudi uporaba herbicidov in sredstev za čiščenje hmelja in odstranjevanje spodnjih panog. Ročno obiranje in sušenje na gravitačnih sušilnicah zamenjujejo obiralni stroji, sušilni trak in ovlaževalec v sinhronizirani delovni verigi. Uvajanje novih sort hmelja in novih agrotehničnih ukrepov je za proizvodnjo hmelja zelo pomembno. Tako uvajanje je rezultat dolgotrajnega in napornega raziskovalnega dela. Kljub uspešnemu reševanju problemov, ki daje pomembne rezultate za prakso, pa se postavljajo pred raziskovalce vedno nove naloge na področju žlahtnjenja in agrotehnike hmelja, za katerih reševanje bo potrebno vložiti še mnogo dela in sredstev. Janko Petriček, dipl. inž. kemije HMELJ NA TEKOČEM TRAKU OD OBIRANJA DO SKLADIŠČENJA UVOD Bliskovit razvoj tehnike je tekom preteklega desetletja posegel tudi v naše hmeljarstvo, ne samo na območju agrotehnike, ampak tudi v zastarelo tehnologijo obiranja, sušenja, preparacije in ekstrakcije hmelja. V Inštitutu za hmeljarstvo smo pravočasno predvidevali, da je brez raziskovalnega dela nemogoče preiti od empirično-kmečke proizvodnje v bolj ekonomično »industrijsko« proizvodnjo hmelja in uvedbo temu primerne tehnologije od obiranja, preko sušenja do pakiranja in skladiščenja. Savinjski hme- Obiralci na poti na delo Foto: J. Znidaršič ljarji so pravočasno spoznali vrednost izkoriščanja znanosti in tehnike, pa tudi vrednost sodelovanja — kooperacije. Prav s tem namenom je bil ustanovljen inštitut, ki naj bi preiskoval in raziskoval vsa aktualna vprašanja v zvezi s proizvodnjo in uporabo hmelja. Sele z ustanovitvijo inštituta v letu 1952 so bile dane konkretne možnosti za proučevanje zastarelih postopkov in nesodobnih tehnoloških naprav ter pripomočkov. Oddelek za agrokemijo in tehnologijo na Inštitutu za hmeljarstvo je proučeval stare tehnološke postopke, predvsem sušenje in preparacijo hmelja. Poleg navedenega so bili raziskani fizikalno kemični pojavi pri odvolgnjenju in skladiščenju tekom daljše dobe ter ugotovljeni pogoji, ki povzročajo kemične pretvorbe sestavin hmelja in zmanjšanje njegove trgovinske vrednosti. Raziskovalna dela za modernizacijo tehnološkega procesa od obiranja pa do basanja v vreče so potekala po načrtu, razvidnem na str. 202. Ta koncept, ki smo ga postavili na Inštitutu za hmeljarstvo v letu 1957, je bil postopoma realiziran. V prvi fazi smo uvedli obiralni stroj in istočasno povečali tudi zmogljivost gravitacijske sušilnice od prvotnih 350 kg na 1600 kg suhega hmelja v 24 urah, ali od 18 kg na ca. 60 kg na uro. Pred dokončno realizacijo projekta: tekoči trak od obiranja do skladiščenja, smo morali modernizirati tehnološke postopke in postaviti nove konstrukcije naprav, deloma po lastnih zamislih, deloma pa z uvedbo na trgu obstoječih konstrukcij. OBIRANJE HMELJA Pri ročnem obiranju imamo opraviti z veliko množico ljudi, katerim moramo nuditi normalne pogoje za življenje in delo. Poleg hrane, prenočišča, zdravstvenih in drugih storitev moramo pri vsakem obiralcu posebej dnevne Obiralni stroj Jugo-Bruff ugotoviti, koliko škafov je nabral; meritve so večkrat na dan. Če računamo, da obere 200 ljudi dnevno 1 ha, si lahko predstavljamo, da je organizacija upravljanja precej zahtevna in pa, da tudi vremenske neprilike negativno vplivajo na spravljanje pridelka ter lahko povzročajo tudi občutno poslabšanje kvalitete. Za merjenje količin obranega hmelja in za odvoze v sušilnice je potrebna velika količina vreč in košev. Prekinitve obiranja zaradi vremenskih neprilik so vedno možne. Vsemu temu se je moč izogniti z uvedbo obiralnih strojev. Inštitut za hmeljarstvo je najprej preizkušal belgijski obiralni stroj tipa »ALLAEYS«, ki se pa ni obnesel, ker je zaradi krhke strukture savinjskega goldinga nastalo preveč odpadnega (zdrobljenega) hmelja. Ta stroj je bil preizkušen v letu 1959 in 1960. Nadaljnje poskuse strojnega obiranja je Inštitut opravil na stroju Bruff in Jugo-Bruff, izdelanem po angleško-nemški licenci. Kako obiramo s strojem? Medtem, ko obiralci pri ročnem obiranju trgajo hmeljske strožke iz hmeljske trte, oziroma panog kar na polju, je obiralni stroj postavljen pod streho v posebni »šupi«. Na polju odrezane hmeljske trte naložijo na prikolico traktorja in zapeljejo v šupo k obiralnemu stroju. Trto ročno obešajo na kavi je v višino se premikajoče verige obiralnega stroja. Veriga dvigne trto 7,5 m visoko, tako da cela visi in pride viseča navzdol pri nadaljnjem premiku navzdol v obiralnik. V prvem delu obiralnika se spusti rastlina med obiral-nimi bobni na tisto višino, kjer se trta vlaga, v drugem delu obiralnika pa se zopet dvigne. Na zadnjem snemalnem delu snamemo obrano hmeljsko trto, jo spustimo v žleb, po katerem zdrči v rezalnik. Glavni deli tega obiralnega stroja so: predobiralnik, obiralnik, vlagalna veriga z verigo za obešanje rastlin, valjčna miza, avtomatski obiralnik, glavni čistilec, rezalnik za rezanje obranih trt, dodatni čistilnik. Bistvo obiralnika so obiralni bobni, ki leže v obiralniku v dveh vrstah in na katerih so pritrjeni vzmetni obiralni prsti. Pri vrtenju bobnov ti prsti osmu-kajo s hmeljske trte storžke, listje in vejice. Ves ta osmukani material pade na transportni trak, ki teče k valjčni mizi. Za obiranje stranskih poganjkov in trt, ki so prekratke za glavni obiralnik, služi predobiralnik. Obiralne letve odstranijo iz stranskih poganjkov storžke in listje, ki padejo na transportni trak, od koder potujejo skozi glavni obiralnik na valjčno mizo, kjer se združijo z obranim materialom iz glavnega obiralnika. Grobo sortiranje hmelja in odpadkov je na sprednjem delu valjčne mize, pri vlagalna veriga Shema obiralnega stroja čemer padajo storžki in listje skozi razmaknjene valje na transportni trak, vejice pa potujejo k avtomatskemu obiralniku. Nad transportnim trakom je še platneni trak, ki prestreza obrani material iz avtomatskega obiralnika in ga dodaja zadnjemu delu valjčne mize, kjer se prav tako sortira kot v sprednjem delu. Avtomatski obiralnik pa sprejema neobrane vejice, ki prihajajo iz valjčne mize in jih obere. Obrane vejice prenesejo valjčki valjčne mize na prečni transportni trak za odpadke. Obrani storžki, ki so pomešani še z listjem, se v nadaljnjem delu obiralnega stroja — v tako imenovanem čistilniku — ločijo od listov. Čistilnik poganja elektromotor s 3kW, zmogljivost ventilatorja pa lahko reguliramo z večstopenjskim stikalom. Princip delovanja čistilnika: vse večje listje, ki pride iz valjčne mize, vsesa ventilator na čistilni boben, težji storžki pa padejo na prvi trak, ki ima na površini pritrjene gumbe. Trakovi se premikajo pod kotom tako. da se storžki zaradi okrogle oblike in lastne teže valijo navzdol, torej v nasprotni smeri potovanja traka. Listje pa, ki ima veliko ploskev — večjo adhezijo — se drži traka in potuje z njim navzgor, torej v smeri potovanja traka. Po tem principu se v čistilniku prebirajo storžki od listja v 4 fazah. Storžki padajo pri tem na najnižji gumijasti transportni trak ter jih dodaja naslednjemu čistilniku. Iz čistilnega bobna pada listje na polžasti transporter za odpadke. Rezalnik zreže obrano trto in vse odpadke ter jih pneumatično potiska po cevi na prosto. Ker pa še ni ves hmelj popolnoma očiščen, ga mora dodatni čistilnik na zadnjem delu stroja očistiti še zadnjih ostankov listja. V tem čistilniku padajo storžki in lističi mimo ventilatorja, ki vsesava manjše lističe, na mrežast trak. Transportna trakova pomikata listje na sprednji polžasti transporter, hmelj pa pada na izhodni trak, ki ga prenaša v polnilni lijak. Obi- vlagalna veriga Shema dveh paralelno postavljenih strojev ralni stroj Jugo-Bruff je izdelalo podjetje SIP v Šempetru v Savinjski dolini po licenci Scheibenbogen Co. iz Landshuta v Nemčiji. Inštitut za hmeljarstvo, oddelek za ekonomiko, je v treh obiralnih sezonah ugotavljal kakovost obiranja in storilnost stroja pri dani organizaciji dela. Ugotovljeno je bilo, da so znašale izgube v 3-letnem poprečju 10,97 % (od bruto) ali 12,03 % na neto. (Na vsakih 100 kg nabranega hmelja je bilo 12,03 kg izgub.) V drugih državah, kjer že dalj časa obirajo s strojem, so mnenja, da znašajo izgube 10 %. Zmogljivost obiralnega stroja je 800 kg sveže nabranega hmelja na 1 uro efektivnega časa. Upoštevajoč vse potrebne zastoje pa je storilnost 607 kg svežega, ali 138 kg suhega hmelja. Pri taki storilnosti lahko obere stroj, če je izkoriščen celih 24 ur, v 14 dneh 29 ha, če je hektarski donos 1600 kg suhega hmelja. Stroj nadomesti 500 obiralcev. Pri delu s strojem pa je potrebno v dveh izmenah 60 ljudi. En človek pri stroju zamenja 8 obiralcev. Obiralni stroji so postavljeni v primernih, nalašč za to zgrajenih halah, v kateri stojita po dva ali po štirje stroji. Ce stojita dva stroja skupaj, mora biti stavba široka 10 m in dolga 27 m. Prednji del stavbe, kjer teče vlagalna veriga, mora imeti višino 8,5 m, zadnji del pa 4 m. Navedeni podatki so izšli v »Hmeljarskem biltenu« leta 1968, kjer je takrat podal poročilo o preizkusu stroja za obiranje hmelja dipl. inž. Lojze Cetina, vodja oddelka za ekonomiko na inštitutu. SUŠENJE HMELJA Za idealno rešitev problema kontinuiranega spravila hmelja, ki ga predstavlja neprekinjen postopek: strojno obiranje, sušenje na tekočem traku (torej sušenje na kontinuiranih sušilnicah), kontinuirano kondicioniranje in basanje (tlačenje) v vreče, je bilo rešiti nekaj osnovnih problemov. Najprej smo morali rešiti problem sušilnice, na kateri bi bilo mogoče kontinuirano dovajanje hmelja, ki ga je obral obiralni stroj, in uskladiti zmogljivost obeh, istočasno pa usposobiti sušilnico na tekoči trak tudi za sušenje drugega rastlinskega materiala. Omenili smo že v prejšnjem odstavku, da je efektivna zmogljivost obiralnega stroja 607 kg svežega ali 138 kg suhega hmelja na uro, z manjšimi odstopanji, ki so pa odvisna od začetne vlage svežega hmelja (med 70 in 82 %). Pri iskanju primerne sušilnice na tekoči trak smo v prvi fazi izdelali doma prototip za kapaciteto 20 kg suhega hmelja na uro, s katero smo opravili tozadevne poskuse. Ker je pa proces sušenja na tekočem traku termično in aerodinamično precej zapleten, nismo zaradi pomanjkanja sredstev uspeli odstraniti pomanjkljivosti, ki so se pri tem pokazale. Hitrejšo in učinkovitejšo rešitev smo našli v tem, da bi naročili v inozemstvu že preizkušeno kontinuirano sušilnico za hmelj, kakršne so tam uporabljali že več let z dobrim uspehom. Vendar tega iz raznih razlogov nismo uspeli izpeljati. Zanimali smo se tozadevno pri domačih podjetjih, ki gradijo sušilnice za rastlinski material. Edino podjetje, ki je bilo pripravljeno zgraditi po predhodnem študiju kontinuirano sušilnico za hmelj, je podjetje »CER« v Čačku. Inštitut je sodeloval z navedenim podjetjem v zvezi s proučevanjem tehnologije sušenja hmelja in raziskoval vplive, ki bi utegnili pri kontinuiranem sušenju kvarno vplivati na eterična olja in hmeljske smole. Stroj za sušenje hmelja na tekočem traku smo morali projektirati za tako zmogljivost, da bi posušil ca. 600 kg svežega hmelja, kolikor ga pač »nabere« obiralni stroj v 1 uri, tako da bi bila ustrezna zmogljivost sušilnice ca. 120—130 kg suhega hmelja v 1 uri pri dokončni vlagi v hmelju okrog 8 %. Proučevali smo različne tipe sušilnic in pogoje za ustrezen način dolgoročnega skladiščenja. Z uvedbo novih zračnih ogrevalcev PE-KA-LO smo sicer povečali zmogljivost gravitačnih sušilnic za 3—4-krat, pri čemer pa je nadalnji postopek odvolgnjenja in pakiranja v vreče ostal še vedno diskontinuiran. Za nadaljnjo manipulacijo (od-volgnjenje, prešanje in embaliranje) je bilo potrebno še vedno 6 oseb. Omenjeni tip ogrevalca je bil zgrajen z namenom, povečati kapaciteto že obstoječih sušilnic, skrajšati čas sušenja in doseči večjo neodvisnost od vremena. Za izvedbo našega načrta, uvesti obiranje in sušenje na tekočem traku, smo morali na osnovi večletnih meritev in izkustev na gravitacijskih sušilnicah upoštevati nove postulate v termo- in aerodinamiki. Za sušenje hmelja je odločilnega pomena količina in brzina zraka, ki teče v časovni enoti skozi določene plasti hmelja. Kakšna pa mora biti ta količina zraka, je odvisno od količine vode, ki naj izhlapi, in pa tudi od nasičenosti vstopajočega zraka. Vemo, da je oddaja vlage tem težja, čim doseže storžek določeno stopnjo osušenosti. To točko dosežemo pri 25% vlage in razumljivo je, da je treba dovajati najbolj aktivne količine zraka v tisti fazi, kjer se hmelj najbolj upira sušenju. Napetost vodnih hlapov, ki izparevajo iz storžka, je tem nižja, čim bolj je storžek suh. V začetku sušenja ščitijo vodni hlapi lupulin pred previsoko temperaturo; čas sušenja pa je odvisen od hitrosti zraka in traja 5 ur pri hitrosti 0,25 m/sek. in pri končni fazi v storžku 8 %. Zgornji diagram prikazuje potek sušenja raznih delov hmeljskega storžka, ki je glede na sušilno tehniko zelo neugodno zgrajen. Vretence storžka je močno in debelo nasproti tankim krovnim lističem, ki so razporejeni okoli njega. Lističi imajo glede na svojo maso zelo veliko površino. Razumljivo je, da bodo lističi zaradi majhne mase in velike površine mnogo poprej posušeni kot pa kompaktno vretence, ki vsebuje mnogo več vode in ima tudi mnogo manjšo površino. Po naših analizah smo ugotovili: Če je končna vlaga celokupne mase storžka po sušenju 7 %, je vlaga v lističih samo še 2—2,5 %, v vretencu pa 4—5 /o. Prav v tem pojavu je prikazana vsa težava tehnike sušenja. Z otipom roke je moc ugotoviti, da so lističi že prekomerno suhi, da so krhki in se drobijo; imajo, npr., samo 5 % vlage. Ce pa pogledamo vretence, vidimo, da je še sveže in volumi-nozno. Na takih smo ugotovili vlago tudi 10%. Tak, na videz zelo suh storžek pa postane tekom nekaj ur zopet vlažen, »cunjast«. Visoka vlaga v vretencu potuje v lističe tako dolgo, da se izenači: celoten storžek postane prekomerno vlažen in se pri daljšem skladiščenju prav lahko pokvari zaradi plesnobmh bakterij, ki uničijo barvo in kemične sestavine storžka tako, da postane neuporaben za pivovarstvo. Pri sušenju hmelja moremo razlikovati med dvema vrstama vlage, in sicer: vegetativno vlago, ki je nastala v živi rastlini tekom vegetacije, in pa površinsko vlago, to je tisto, ki se pojavi na površini rastline zaradi zunanjih (meteoroloških) vplivov. Številne meritve in poizkusi so nam pokazali, da je enakomerna porazdelitev zraka skozi nasipni sloj hmelja, odvisna od brzine zraka in od upora, ki ga nudi določena višina nasutega hmelja sušilnemu zraku. Porazdelitev, brzina in temperatura sušilnega zraka zahteva na tračni sušilnici drugačne kriterije kot na mirujoči gravitacijski susilnici. Pri raziskovanju smo morali upoštevati nove pogoje in uskladiti termične m aerodinamične izračune za premikajočo se maso hmelja na sušilnem traku. Najvišje temperature, ki so še dovoljene za kvalitetno sušenje hmelja, nihajo v zgornji meji med 65 in 70« C pri brzinah sušilnega zraka 0,20 in 0,25 m/sek. V tem temperaturnem območju dosežemo še ekonomsko in tehnično uporabljiv čas sušenja. Pri tem moramo seveda tudi upoštevati dejstvo, da je brzina zraka, ki se premika skozi sloj hmelja v sušilnici v določenem razmerju nasproti specifični teži hmelja. To razmerje pada, čim bolj se hmelj osuši, in ostati moramo v tistih mejah in brzinah zraka, da zračni tokovi v zadnji fazi sušenja ne vzdigujejo hmelja iz mreže. To bi povzročilo iztresanje lupulina iz storžka in s tem izgube za pivovarstvo aktivne snovi. Seveda je pri tem upoštevati višino plasti, ko je hmelj skoraj že suh. Glede termične bilance smo upoštevali že znane pogoje, ki smo jih proučili na gravitacijskih sušilnicah s prisilnim zračnim režimom. Koliko vode je treba izpariti iz svežega hmelja z 80 % vlage, da dobimo 100 kg suhega, z 10% vlage, nam pokaže naslednji izračun: Ce ima, npr., 100 kg suhega hmelja 10 % vlage, je to 90 kg suhe snovi in 10 kg vode. 100 kg svežega hmelja pa vsebuje 80 % vode in 20 % suhe snovi. Iz tega sledi, da ustreza 100 kg posušenega hmelja z 10 % vlage 450 kg svežega hmelja z 80 % vlage. 1 kg suhega zraka odstrani iz hmelja pod normalnimi pogoji 13 gramov vode, seveda, če zapušča sušilnico skoraj nasičen. Ce hočemo izpariti 350.000 g vode, porabimo za to 26.923 kg zraka. Ker pa ustreza 1 m3 zraka pri 20° C in 50% rel. vlage 1,19 g, porabimo za 100 kg suhega hmelja 22.629 m3 zraka pri danih pogojih. Iz ix diagrama dobimo toplotno vrednost zunanjega in ogretega zraka. Razlika med obema znaša za normalne pogoje tekom sušenja 8—lOkcal za 1 kg suhega zraka. Po- temtakem porabimo za 100 kg suhega hmelja 226.240 kalorij. Poskusi na modelu toplotnega izmenjalca za zrak so pokazali, da je čas sušenja odvisen od hitrosti in temperature sušilnega zraka. Kako poteka čas sušenja pri temperaturi 60° C, 70° C in hitrosti zraka 0,25 m/sek., je razvidno iz spodnjega diagrama: Pri enaki brzini zraka in povečanju temperature na 100° C se čas sušenja sicer skrajša za 45 %, vendar se pri tem uničijo tudi vse kemične sestavine storžka. Ugotovili smo tudi, da pri enaki temperaturi sušenja (60°) in povečani brzini zraka ne pridobimo bistveno na času. S povečano brzino zraka lahko pride v zadnji fazi sušenja do vzdigovanja (lebdenja) storžkov nad sušilno mrežo. Kemične analize hmelja, ki je bil sušen pri 60° C in 65° C ter brzinah zraka 0,25 m/sek., niso pokazale poslabšanja kvalitete. Pri temperaturah med 68° C in 75° C so pa že nastali oksidacijski procesi, povečala se je količina gama smol za 0,3 %, alfa kislina pa je padla za 0,8 %. Optimalni pogoji za sušenje so temperature 60—65° C pri brzinah zraka 0,25— 0,3 m/sek. S temi poskusi smo dobili podatke za optimalne hitrosti sušilnega zraka, kriterij, ki naj bi bil uporabljen tudi pri konstrukciji tračne sušilnice. Večje brzine zraka kot 0,25 nismo uporabljali, kajti pri brzinah 0,3 m/sek. že pride do lebdenja in izpihovanja suhega hmelja. S pomočjo ugotovitve, kakšne sorpcijske izoterme ima hmelj, smo dobili nadaljnje podatke v zvezi s sušenjem. Na površini listov in vretenca hmelj skega storžka so velike pore (makropore) s premerom nad 10—5 cm. Iz teh makropor pa se odcepijo še mnoge manjše pore (mikropore). Notranjost organske snovi sestoji iz ogljikovih hidratov in beljakovin, koloidov, ki vežejo vlago po kemijsko fizikalnih zakonih. Vezanje vlage v tej ali oni obliki imenujemo »sorpcijo«. Jakost, s katero je vezana vlaga v snovi, se spreminja s količino vlage v snovi. Merilo za to pa je razlika med pritiskom teh vodnih hlapov in pritiskom, ki ga ima nasičena para. To razliko izrazimo s sorpcijsko izotermo, ki nam torej pove odnos med vsebino vlage v snovi in tej vlagi pripadajočim pritiskom vodnih hlapov v ravnotežju z zunanjo atmosfero. Velik pomen sorpcijskih izoterm je v tem, da lahko spoznamo, če je zrak z določeno relativno vlago v stanju tisto snov posušiti ali ne. Ce je relativna vlaga zraka manjša kot ustrezna vlaga snovi, ki je potrebna za vzdrževanje ravnotežja, se snovi vlaga odteguje, se torej suši. 14 Savinjski zbornik 209 Iz diagrama sorpcijske izoterme je razvidno, kdaj je ravnotežje med vsebino vlage v storžku in ustreznim pritiskom vodnih hlapov v stanju ravnotežja (izraženo z odstotkom vlage obdajajočega zraka). Rezultate, ki smo jih tako dobili na modelu doma zgrajene laboratorijske sušilnice, smo uporabili pri nadaljnjem delu in posredovali podatke podjetju »CER« v Čačku, ki se je odločilo zgraditi prvo tračno sušilnico za hmelj. Za uvedbo sušilnega stroja na tekoči trak govorijo tele prednosti: 1. Višina stavbe novozgrajenih sušilnih objektov je samo 3,5 m, širina 2,8 m, dolžina pa 18 m. 2. Tehnološki proces je v celoti usmerjen in kontroliran. 3. Izključena je vsaka možnost, prekoračiti dovoljeno sušilno temperaturo in pokvariti kvaliteto posušenega hmelja. 4. Zaradi krajše sušilne dobe je pivovarska vrednost posušenega hmelja boljša, ker se vlaga hitreje odstranjuje iz hmelja in ne obstaja možnost niti pregretja niti rekondenzacije v raznih plasteh, kot je to mogoče pri gravitacijskih sušilnicah. 5. Izkoristek toplote je zelo ugoden in dana je možnost ogrevati samo takšne količine zraka, kot so potrebne za optimalno sušenje pri različnih nasipnih slojih in pri poljubno visokih temperaturah. Glavne lastnosti tračne sušilnice so tele: a) idealna vključitev v sistem dela na tekočem traku od obiranja do skladiščenja; b) pritlična namestitev pri dodajanju svežega hmelja in izstopanju suhega hmelja na nasprotni strani; vstop in izstop v višini 1,50 m; c) enakomerna porazdelitev svežega hmelja po celi sušilni površini s posebno napravo, ki obenem uravnava tudi višino nasipnega sloja; d) brezstopenjska regulacija brzine od 1,5—9 ur; e) za upravljanje celotnega agregata, skupno s pogonom toplotnega iz-menjalca vred, je potreben en človek, ki pa je pri normalnem obratovanju zaposlen samo 5 % celokupnega delovnega časa, tako da lahko medtem opravlja, oziroma nadzira še druga dela. Upravljanje stroja je zelo enostavno pri popolni obratovalni zanesljivosti; f) visok učinek in majhni obratovalni stroški; g) dovršen tehnološki način sušenja raznih rastlinskih produktov; h) odlično ohranjene lastnosti posušenega hmelja in drugih rastlinskih produktov glede na barvo in organoleptične lastnosti; i) napravo je možno v polni meri izkoristiti tudi za sušenje zdravilnih in drugih zelišč, krme in žitaric; j) s tem, da se lahko hitrost posameznih sušilnih trakov poljubno regulira, je možno osušiti sušilni material do poljubne stopnje osušenosti. Materiala ni treba nikdar dosuševati; s prečnim tekočim trakom na izstopu lahko sproti odstranjujemo posušeni hmelj in ga dovajamo direktno na skladišče ali pa v napravo za kondicioniranje — humidifikator; k) sušilne stroje je moč nabaviti tudi za zmogljivost 200 kg suhega hmelja v 1 uri in jih priključiti direktno na obiralni stroj. Uvodoma smo omenili, da je z uvedbo obiralnih strojev postalo sušenje hmelja ozko grlo v proizvodnji suhega hmelja. Zatorej smo z novimi konstrukcijami že povečali zmogljivost gravitacijskih sušilnic, ne s povečanjem sušilnih površin, ampak s povišanjem hitrosti sušilnega zraka pri popolni ohranitvi pivo-varske vrednosti hmelja. Sveži hmelj nasipamo v lijak ali pa ga v kombinaciji z obiralnim strojem priključimo na tekoči trak, ki odvaja obrani hmelj od stroja. V lijaku samem deluje dodajalni trak Td (elevator) z napravo za uravnavanje višine nasipnega sloja IV (to je za doziranje količine hmelja na zgornji sušilni trak Tx). Dodajalni trak mora imeti tako brzino, da dodaja sveži hmelj v takšnih količinah, ki so usklajene z množino in brzino sušilnega zraka in hitrostjo sušilnega traka. Paziti je treba na to, da je cela površina enakomerno pokrita. Na koncu zgornjega traka Tj pada hmelj na drug trak T2, ki se pomika v nasprotni smeri. Razdalja med trakoma Tt in T2 mora biti takšna, da je spodnji del traka T1( ki se pomika v nasprotni smeri, obenem pokritje za trak T2. Isto velja tudi za spodnji trak Ts. Višino stroja in enakomerno porazdelitev hmelja po vsej širini sušilnega traka regulira iglasti izravnalni valj IV nad elevatorjem. Izravnalni valj je moč nastaviti na poljubne višine nad mrežo potujočega traka. Normalno nastavimo izravnalni valj na 10—14 cm in določimo s tem višino nasipa na prvem traku Tt. Višina sloja svežega hmelja na T! je 25—30 cm. Brzine posameznih transportnih (sušilnih Z trakov) je moč spreminjati, kot pač to zahteva potek sušenja in struktura materiala, ki ga sušimo. Za enakomernost sušenja je predvsem važno, da masa hmelja ne ostane med sušenjem na enem mestu, kajti v tem primeru bi topel zrak, ki potuje skozi plast od spodaj navzgor, spodnje plasti mnogo bolj osušil kot zgornje. Po naših meritvah smo ugotovili, da imajo spodnje plasti do -2 % manj vlage od zgornjih. Za enakomernost sušenja je potrebno, da se plasti premešajo. Na tračni sušilnici je zagotovljeno dobro in enakomerno premeščanje s tem, da pada na koncu vsakega traku hmelj na nižje ležeči transportni trak, ki potuje v nasprotni smeri, torej na točkah T\ in T2. Zaradi možnosti spreminjanja brzine posameznih transportnih trakov in višin nasipnega sloja dosežemo najboljše pogoje, v katerih je mogoče kvalitetno posušiti hmelj pri ekonomski porabi časa in goriva (nafte ali mazuta). TRAČNA S U Š t L N tC A ___SM AR J E Ta Tračna sušilnica je gravitacijskega (pretočnega) tipa s kontinuiranim pomikanjem materiala do izsipne točke Ts. Posebna naprava, ki je postavljena v bližini tračne sušilnice, proizvaja potrebno količino toplega zraka, ki ga potiska z ventilatorjem v bočno nameščene komore in naprej skozi odprtine pod vsak trak. Na vrhu sušilnice odsesavajo trije aksialni ventilatorji z vlago nasičeni zrak. Regulacija temperature za sušenje je avtomatska ter niha za hmelj okrog 65° C. Nasičenje izstopnega zraka dosežemo s kombinacijo hitrosti gibanja traka in pa z višino nasutega sloja hmelja. Cas sušenja je odvisen od začetne vlage svežega hmelja in pa tudi od stanja atmosferskega pritiska in znaša pri hmelju 5—6 ur. Višina slojev hmelja na posameznih transportnih trakovih je poprečno' takale: elevator (dodajalni trak v nasipnem lijaku) = 9 cm, Tt = 20 cm, T2 = = 35 cm in Ts = 50 cm. Brzina elevatorja = 0,67 m/min. in spodnjega traka T3 = 0,12 m/min. Odnos brzine zgornjega in spodnjega traka, elevatorja in srednjega traka je konstruktivno določen. Medsebojni odnos brzin med trakovi T1; T2 in T3 se pa uravnava z variatorji pogona, s katerimi je mogoče kontinuirano' spreminjati brzine pomikanja sušilnih trakov. S spreminjanjem teh hitrosti dosežemo višji ali pa nižji sloj sušečega se hmelja. Višina sloja nasutega hmelja na traku je v obratnem sorazmerju s hitrostjo sušilnega traku. Po dosedanji praksi znaša čas sušenja 6 ur pri zmogljivosti sušilnice 140 kg suhega hmelja na 1 uro, če je začetna vlaga svežega hmelja 80 %, končna pa 8 %. Odnos brzine elevatorja in spodnjega traku naj bo v sorazmerju 5,7 : 1. Sušilni zrak s primerno temperaturo proizvaja toplotni izmenjalec. V zgorevalni komori tega je vgrajen gorilnik za zgorevanje kurilnega olja kapacitete 1,000.000 Kcal. Ventilator vsesava zrak, ki je potreben za ogrevanje skozi odprtine na ohišju komore, ga potiska v zgorevalni prostor preko zračnih konusov in zaviralne plošče. Zmes razpršenega goriva in zraka vžigamo z električnim oblokom elektrod, ki jih napaja visokofrekvenčni transformator. Kapaciteta gorilnika je odvisna predvsem od premera razpršilne šobe in pritiska gorilnega olja. Pri maksimalni porabi mora biti pritisk 18—20 atmosfer. Zaklopke za dovod zraka omogočajo brezbarvno zgorevanje tako, da dimni plini ne delajo saj. Regulacija porabe goriva se uravnava avtomatsko s pomočjo termostata v zračnem kanalu. Pri prekoračevanju nastavljene temperature zraka da impulz za delovanje elektro-magneta, ki vpliva na razvodni ventil in na dovod zraka. Fotocelica na zadnjem delu gorilnika kontrolira plamen in izključi gorilnik pri vsaki nepravilnosti. Na ta način se avtomatsko prepreči tudi dotok goriva do zgorevalne šobe, če je plamen iz kakršnega koli razloga ugasnil. Sodobna avtomatika z releji zagotovi popolno varnost, tako da v nobenem primeru ne more priti do okvare hmelja ali zažiga zaradi previsokih temperatur. Doslej obratujejo v Sloveniji 4 tračne sušilnice in sicer 2 v Arji vasi, 1 v Smarjeti in 1 v Radljah, ki je edina vključena v neprekinjen proces od obiranja — sušenja — kondicioniranja — pakiranja v vreče do skladiščenja. Dve tračni sušilnici v Arji vasi Med večletnim obratovanjem v sezonah obiranja hmelja smo ugotovili tele standardne podatke za lastnosti tračne sušilnice tipa »CER«: 1. Poprečna zmogljivost: 140 kg suhega hmelja v 1 uri s poprečno vlago 6,4 % pri poprečni vlagi svežega hmelja 79—80 %. 2. Poprečna količina izparjene vode iz hmelja znaša 415 kg/h in 1.650 kg Cal/1 kg H20. 3. Pri polni zmogljivosti porabi sušilnica 900.000 Kcal in 83.000 m3 zraka/h pri statičnem pritisku P8t = 150 mm VS in brzini 12m/sek. V splošnem so tračne sušilnice termično zelo ekonomične, nadaljnja prednost pa je še v tem, da so zelo prikladne za sušenje krmnih in zdravilnih rastlin. V hmeljarstvu pa predstavlja tračna sušilnica vmesni člen med obiranjem in kondicioniranjem hmelja. V primerjavi z gravitacijskimi sušilnicami je prednost tračnih sušilnic ne samo v kontinuiteti, ampak tudi v tem, da odpadejo transporti svežega hmelja do vsipne etaže 4. nadstropja. Celokupno tehnologijo od obiranja preko sušenja, kondicioniranja in embaliranja je moč opraviti v istem nivoju. OVLAZEVANJE HMELJA Naslednja faza po sušenju hmelja je kondicioniranje — odvolgnjenje — hmelja. Potreba po umetnem odvolgnjenju posušenega hmelja je nastopila z nastankom večjih hmeljarskih obratov, kot rezultat združevanja male in razdrobljene hmeljske proizvodnje in rešiti je bilo vrsto novih tehničnih in tehnoloških problemov. Eden teh je bil tudi problem skladiščenje prostora, ki je bil potreben za naravno odvolgnjenje suhega (pravkar posušenega) hmelja. Veliki obrati, ki imajo 80 in več hektarov hmeljišč, bi morali vložiti znatna sredstva za izgradnjo skladišč, ki bi bila izkoriščena samo kakih 20—60 dni v letu, tj., do prevzema hmelja. Stroški za gradnjo deponijskih prostorov bi bili zelo visoki in seveda bremenili proizvodnjo. Problem ni samo v tem, da potrebujemo skladišče za deponiranje polnih vreč, predvsem potrebujemo velike prostornine za ohlajenje in odvolgnjenje posušenega hmelja. Neposredno po sušenju ima hmelj samo 4—6 % vlage, je silno krhek in drobi j iv že pri majhnih premikih pri vsipanju in izsipanju iz košev na tla. Tu mora ležati tako dolgo, da odvolgne na ca. 10 °/o vlage. Cas odvolgnjenja pa je odvisen od relativne vlage in temperature zraka ter višine sloja hmelja. Pri nasipni višini 120 cm in poprečni relativni vlagi zraka 88 % ter vlagi v hmelju po sušenju 5,4 % znaša čas odvolgnjenja 5 dni. Med tem časom prihajajo med sušenjem vedno nove partije posušenega hmelja v skladiščni prostor. Ker pa odvolgne pod navedenimi pogoji samo zgornja plast do globine 15—20 cm, je potrebno hmelj mehanično (z lopato) preložiti tako, da pride zgornja plast navzdol (enkrat v 24 urah). To premešanje plasti posušenega hmelja pa je dovoljeno šele takrat, ko je hmelj miroval na podu najmaj 24 ur. Ker je pravkar posušeni hmelj še topel (50° C), mora po iz-sipu iz sušilnice ležati v koših vsaj 1—2 uri, da se ohladi in se lomljivost nekoliko zmanjša. Nato šele pričnemo sistematično izsipavati, partijo poleg partije, na pod v eni smeri, do konca v prostoru. Zatem začnemo nasipati zopet v prvotni sloj itd. Ob vlažnem vremenu in po predhodnem večkratnem pre-mešanju z lopato ga je moč basati v vreče (po ca. 50 kg) in tako pridobimo ponovno prostor za nasipanje nadaljnjih količin posušenega hmelja. Pri suhem vremenu in pri nizki relativni vlagi zraka (v zelo suhi in topli jeseni) se pa čas odvolgnjenja zavleče tudi na več tednov. V takem primeru — v tipskih gravitacijskih sušilnicah pa sploh — je resen problem, kam odlagati posušeni hmelj. Za skladiščenje hmelja v razsutem stanju se še danes uporabljajo »šupe«, razna skladišča za strojni park in drugi improvizirani prostori v starih stavbah in gospodarskih poslopjih. Pred leti smo našli skladiščeni hmelj celo v šolskih prostorih in kino dvorani. Za gradnjo povsod ustrezajočih skladiščnih prostorov bi bilo potrebno vložiti znatna investicijska sredstva. V zvezi z mehanizacijo obiranja in povečanjem zmogljivosti sušilnic se je možnost čim hitrejšega dovlaževanja na kondicionarno vlago še povečala. Vse to je privedlo do študije, kako umetno skrajšati čas odvolgnjenja in sicer v tej smeri, da bi bilo možno uvesti kontinuiran postopek od obiranja do polnjenja v vreče. V zvezi s tem je bilo potrebno rešiti nekaj osnovnih problemov in ugotoviti velikost potrebnih skladiščnih prostorov za dvocelične tipske sušilnice za primer naravnega odvolgnjenja in pa za dovlaževanje po kontinuiranem načinu. Pri dvoceličnih tipskih sušilnicah 2X16 m2, opremljenih z zračnim ogre-valcem tipa PE-KA-LO, dobimo v 24 urah 2.400 kg posušenega hmelja s 5—6 % vlage. Ker pa tehta 1 m3 hmelja 22 kg (odvisno od vlage), spravimo na 1 m2 pri višini nasipa 150 cm 33 kg. Za celodnevno količino posušenega hmelja je torej potrebna deponijska površina: Za celokupno maso v teku 14 dni posušenega hmelja bi bilo potrebno 1.022 m2 skladiščnega prostora pri nasipni višini 150 cm. Se večje površine so pa potrebne pri sušenju na tračni sušilnici, ki daje do 3.500 kg suhega hmelja v 24 urah. V primeru obratovanja dveh paralelno postavljenih tračnih sušilnic tipa »CER« (kot je v Arji vasi) dobimo pod ustreznimi pogoji do 7.000 kg posušenega hmelja v 24 urah. Za ta primer potrebujemo pri višini nasipnega sloja 150 cm. 7.000 = 212 m2 dnevno oz. 3.402 m2 v 14 dneh. 0,22 X 150 Tekoči trak od obiranja do pakirane vreče 1 in 1 a = hala za obiralni stroj 2 = Termogen naprava za proizvajanje toplega sušilnega zraka 3 = Hala — tračna sušilnica 4 = Ovlaževalec na tekoči trak in horizontalna stiskalnica Pri suhem vremenu bi bilo nemogoče, da bi odvolgnila takšna masa hmelja v 3—4 dneh in da bi bila godna za pakiranje v vreče. Istočasno pa tudi ne bi bilo mogoče sprostiti tolikšne površine, ki bi ustrezale količini dnevno posušenega hmelja. Poskusi umetnega odvolgnjenja hmelja segajo 10 let nazaj. V ta namen smo skušali odgovoriti na vprašanja: 1. V katerem najkrajšem času odvolgne suhi hmelj, ki ima 4—6 % začetne vlage, tako daleč, da pridobi tisto optimalno množino vlage, pri kateri se pod vplivom basanja v vreče ne drobi več. 2. Kakšni morajo biti najugodnejši pogoji, to je relativna vlaga zraka, hitrost zraka, višina nasipnega sloja, da to dosežemo. 3. Kakšna naj bo osnovna karakteristika konstrukcije stroja za kontinuirano dovlaževanje na kvaliteto hmelja, na njegovo grenčično vrednost. Poskuse in vse potrebne meritve smo izvedli na improviziranem tekočem traku in z uporabo humidifikatorja specialne izvedbe, ki je zaščiten na patentnem uradu pod št. P 16/66. Humidifikator sam smo pa že poprej uporabljali za kondicioniranje skladiščnih prostorov. Naprava (humidifikator) za proizvajanje vlažnega zraka je v bistvu naprava za intenzivno razprševanje vode v mikroskopsko majhne kapljice, ki izhlapijo po večini že v zraku. Ugotovljena velikost kapljic iz humidi-fikatorja je 12—78 jjm. S posebno pozornostjo je bilo treba spremljati potek vlaženja zaradi tega, da ne bi prišlo do orošenja, oziroma močenja storžka direktno z vodo. V tem primeru bi padla kvaliteta hmelja zaradi izgube zelene barve. Poskuse smo izvajali po naslednji metodiki dela: skozi sloj hmelja, ki se premika na tekočem traku, smo z ventilatorjem potiskali vlažni zrak in ugotavljali: 1) relativno vlago zraka, prehajajočega skozi plast hmelja; 2) vlago hmelja pred kondicioniranjem; 3) vlago hmelja po kondicioniranju; 4) višino sloja hmelja; 5) hitrost tekočega traka in čas stika hmelja z nasičenim zrakom; 6) eventualne spremembe umetno odvolgnj enega hmelja glede na organo-leptično oceno in kemično analizo v času od septembra do konca julija naslednjega leta. Vlago zraka smo ugotavljali s primernim higrometrom, vlago v hmelju pa določevali v termaostatu pri 105° C, alfa smole pa po konduktometrični analitski metodi. Na osnovi rezultatov tega študija smo naslednje leto izdelali prototip ovla-ževalne naprave za kontinuirano dovlaževanje posušenega hmelja. V napravi kroži zrak v sklenjenem krogu. Zrak, ki je prišel skozi sloj hmelja, vsesava aksialni ventilator, ki je nameščen izza mešalne komore, skozi oba stranska cevovoda. Isti ventilator potiska zrak mimo humidifikatorja, kjer se zrak ponovno navlaži, pod tekoči trak skozi sloj hmelja in tako zaključi krog. Hmelj potuje skozi napravo na tekočem traku iz žičnega pletiva, katerega efektivna dolžina znaša 13,5 m, širina pa 1,93 m. Hitrost gibanja zraka skozi hmelj pa znaša 0,25 m/sekundo. Hitrosti premikanja tekočega traka lahko spreminjamo tako, da je čas kondicioniranja 60, 70, 80 in 90 minut, kar je odvisno od začetne vlage vstopajočega hmelja. Naprava ima zmogljivost 250—300 kg suhega hmelja v 1 uri, izdelalo pa jo je podjetje SIP Šempeter. Relativno vlago zraka regulira higrostat v tistem območju dovodnega kanala pod tekočim trakom. Higrostat vklaplja in izklaplja ovlaževalec zraka (humidifikator), medtem ko teče ventilator za transport zraka neprekinjeno. Ventilator ima zmogljivost Q = 25.000 m3 v 1 uri in ustvarja 65 mm VS — totalnega pristiska, pogon: elektromotor 5,5 kW. Humidifaktor ima zmogljivost 120 litrov vode v 1 uri, poganja ga pa motor moči 0,55 kW. Tekoči trak pa poganja elektromotor moči 2,2 kW preko 2 reduktorjev in 2 štiristopenjskih jermenic. Ostali deli so razvidni iz skice, kjer pomeni: si. 11 vzdolžni prerez naprave za vlaženje hmelja, si. 12 tloris naprave in si. 13 stranski pogled. V slikah 18 do 21 je označeno ohišje, v katerem je preko valjev 2 napet vzdolžno tekoč brezkončni trak 3, ki z enim koncem sega pod vstopno odprtino 4 za vsip hmelja, z drugim koncem pa sega do izstopne odprtine 5. Za pogon tekočega traka služi elektromotor 6.0 B vstopni odprtini 4 je nameščeno pomično krilo 7, s katerim pristavimo potrebno višino nasipa 8. Pod brezkončnim trakom je razporejen vlažilni kanal 9. Nad transportnim trakom 3 in vzdolž bočnih stranic ohišja 1 potekata sesalna kanala 10 opredeljena z režami 10', skozi katere vstopa zrak, ki ga vračamo preko razvodnega kanala 11 v mešalno komoro 12. Mešalna komora ima tudi regulacijsko loputo 13 za regulacijo pretočne količine zraka in loputo 14, preko katere je mešalna komora povezana z zunanjo atmosfero, predvsem v začetku obratovanja; drugače pa služi za izravnavo pritiskov na vstopni odprtini 5. Z mešalno komoro 12 je v aksialni smeri povezana razpršilna komora 15, tako da je med obema komorama nameščen propelerski ventilator 16, v razpršilni komori pa je vgrajena razpršilna priprava 17 z vodo. Na ustreznem mestu v ohišju je vgrajen humidistat lu, ki uravnava delovanje razpršilne naprave. SI.12 Delovanje naprave: Ko vključimo elektromotor 6, se začne pomikati brezkončni trak 3 in sloj hmelja potuje od vstopne odprtine 4 proti izstopni odprtini 5. Propelerski ventilator 16 sesa zrak iz prostora ohišja 1 nad brezkončnim tekočim trakom in ga pošilja po sesalnih kanalih 10 ter preko razvodnega komada 11 skozi mešalno komoro 15, kjer se z razpršilno napravo 17 ovlaži. Ovlaženi zrak potuje po vlažilnem kanalu 9 in se preko anemostatov 9 razdeli v prostoru pod slojem 8 hmelja. Zaželeno vlago reguliramo s humidistatom 19, ki občasno vklaplja razpršilno pripravo (humidifikator) 17. Z nastavitvijo loput 13 in 14 v mešalni komori je možno doseči v območju izstopne odprtine 5 zračno zaporo, tako da zrak, ki je prišel iz prostora pod trakom v prostor nad njim ne more uhajati iz ohišja v atmosfero, oziroma dotekati iz atmosfere v ohišje, ampak se vrača Naprava za ogrevanje sušilnega zraka po sesalnih kanalih 10 v mešalno komoro 12. Režim vlaženja je po potrebi lahko neodvisen od zunanje atmosfere. V termodinamičnem pogledu pa sestoji naprava iz dveh con, in sicer: a) iz cone za ohlajevanje hmelja, ki prihaja iz sušilnice in a) iz cone za kondicioniranje hmelja. Prvo ohlajevanje hmelja, ko zapusti tračno sušilnico, je že na transportnem traku, na poti od sušilnice do naprave za kondicioniranje. Pri merilnih poizkusih za ohlajevanje smo ugotovili, da traja ohlajevanje (od 60° C do 20° C) pri hitrosti zraka 0,09 m/sek. 24 minut. Hitrost zraka, ki potuje skozi plast hmelja v dovlaževalni napravi pa je 0,25 m/sek. Pod temi pogoji traja ohlajevanje samo 4 minute. Pri normalnem premiku transportnega traka 3,75 m/sek. znaša dolžina ohlajevalne cone samo 2 metra. Efektivna dolžina transportnega traka znaša 13.500 mm, od tega odpade 2 m na ohlajevalno cono. Tabelarični pregled kondicioniranja v odvisnosti od začetne vlage Začetna vlaga Čas kondicioniranja Zmogljivost P = % v mm. kg/h 6 60 300 5 70 260 4 80 230 3 90 200 Pri potovanju skozi napravo obsorbira hmelj tekom 1 ure tisto količino vodnih hlapov, ki so potrebni da hmelj odvolgne, da doseže kondicionirano vla- go 11% pri temperaturah zunanjega zraka 18—22° C in pri relativni vlagi 65—75 %. Konstrukcija je izvedena tako, da je mogoče dozirati manjkajočo vlago za vsako stopnjo normalne osušenosti. Naslednja tabela daje kratko orientacijo o potrebi po deponijskih prostorih pri poprečnem hektarskem donosu 1500 kg/ha in nasipnih višinah posušenega hmelja 180 cm. Potrebni deponijski prostor v m2 pri nasipu Površina v ha 150 cm 180 cm 10 424 m2 350 m2 20 848 m2 700 m2 30 1.273 m2 1.050 m2 40 1.696 m2 1.400 m2 50 2.121 m2 1.750 m2 60 2.545 m2 2.200 m2 70 2.969 m2 2.400 m- 80 3.393 m2 2.800 m2 Pogled v notranjost: tekoči trak med tračno sušilnico in ovlaževalcem Humidifikator — dovlaževalec hmelja Navedene površine skladiščnih prostorov so aktualne za čas, ko prevladuje suho vreme in ko je vlaga hmelja za sušenje pod 6 %, ko ga ni mogoče embali-rati v vreče. Opisana naprava za dovlaževanje suhega hmelja na tekočem traku ima zmogljivost 7200 kg kondicioniranega in pobasanega hmelja v 24 urah, kar ustreza dnevno 4—6 ha hmeljišča. Upravljanje za napravo je enostavno, odvolgnjenje z umetnim dovajanjem nasičenega zraka nima kvarnih posledic za kvaliteto uskladiščenega hmelja, kar smo ugotovili na osnovi kemičnih analiz tudi še po 8 mesecih deponiranja. Navlaženi (kondicionirani) hmelj izstopa, oziroma pada na koncu transportnega traka v postavljene koše ali pa v lijak (glej sliko!), ki mu je na spodnjem delu priključena horizontalno delujoča hidravlična stiskalnica. Delovanje te stiskalnice je razvidno iz slike HS. Konstruirana je na osnovi potrebe polnjenja hmeljskih vreč po 50 kg v horizontalnem položaju. Do sedaj smo poznali polnjenje le v vertikalni legi. Z novo tehnologijo obiranja — sušenja — kondi-cioniranja in polnjenja hmelja v vreče smo v Radljah realizirali že pred leti postavljeno zamisel, organizirati celotni proces neprekinjeno v horizontalni liniji brez potrebnih višin in skladiščnih prostorov za odvolgnjenje. Kot zadnji člen v tej neprekinjeni verigi je horizontalna hidravlična stiskalnica, ki je priklju- čena na izstopnem delu naprave za dovlaževanje. Tu pada hmelj direktno v lijak za doziranje, od tu dalje pa se z batom pritiska v vreče (SI. — P). BASANJE Horizontalna hidravlična stiskalnica sestoji iz dveh delov: iz vsipnega lijaka in tlačnega dela za jutaste vreče. Stiskalnica deluje popolnoma avtomatično brez kakršnegakoli ročnega upravljanja stikala za pričetek ali zaključek delovnega procesa. Pritisk hmelja v vreči je zvezno nastavljiv od minimalne do maksimalne določene meje. Glavni sestavni deli stiskalnice so ohišje iz jeklene pločevine, pogonski del s hidravličnim agregatom in avtomatiko, delovni cilinder z batom, pritrdilni del za vrečo z zaponko ter elektromagnetski raz-vodnik. SKLEPNA BESEDA Pri kontinuiranem tehnološkem postopku je celoten proces mnogo bolje kontroliran in je lažje doseči stabilne pogoje, ki smo jih določili z ozirom na specifičnost hmelja. Nadaljnje prednosti so razvidne še iz naslednjih podatkov: « Pregled na izstopni del naprave za kondicioniranje s priključeno hidravlično stiskalnico — za neprekinjeno tlačenje v vreče Pri nemehaniziranem obiranju, sušenju, kondicioniranju in pakiranju je potrebno naslednje število ljudi za 1 ha in 1 dan: oseb za ročno obiranje 200 merjenje, administracijo 8 preskrbo (aprovizacijo) 18 transport nabranega hmelja do sušilnice 2 v gravitačni sušilnici 2 X 16 m2 12 kondicioniranje 4 pakiranje in odvoz 8 Skupno v 24 urah: 252 oseb Pri mehaniziranem in neprekinjenem obratovanju po tekočem traku: oseb odrezanje trte, nakladanje in odvoz 12 obiralni stroj 36 sušenje in kondicioniranje 2 pakiranje in odvoz 8 Skupno v 24 urah: 58 oseb Pri polkontinuiranem obratovanju: oseb odrezanje trte, odvoz 12 obiralni stroj 36 transport iz obiralnega stroja do zelene etaže v sušilnico v koših 4 sušenje v gravitacijski sušilnici 12 (sušenje tračna sušilnica) (2) transport posušenega hmelja do kondicionirne naprave 2 hlajenje in kondicioniranje 4 pakiranje in odvoz 8 Skupno v 24 urah: 78 oseb Za uvedbo obiralnega stroja, tračne sušilnice in naprave za neprekinjeno kondicioniranje ter direktnim priključkom vodoravno delujoče hidravlične stiskalnice smo zmanjšali število oseb za 69 %. Po medsebojni povezavi obiralnega stroja s tračno sušilnico in kondicionirno napravo ter priključka vodoravne stiskalnice se je število oseb zmanjšalo za 77 % — nasproti klasičnemu, nemeha-niziranemu delu obiranja hmelja. LITERATURA Dr. Ing. Kurt Geisler: Warmetechnik, Warmetheorie, Warmewirtschaft. Krischer-Kroll: Die wissenschaftlichen Grundlagen der Trocknung I. II. Dr. Kneule: Das Trocknen. Maltry-Potke: Landwirtschaftliche Trocknungstechnik. J. Petriček: Hmeljar 1956, 2 in 3, Sušenje hmelja. J. Petriček: Hmeljar št. 1958, Učinek sušilne temperature in brzine zraka na kvaliteto hmelja. J. Petriček: Hmeljar št. 12/1960, Uvedba zračnega ogrevalca za sušenje hmelja in drugega rastlinskega materiala na hmeljski sušilnici. J. Petriček: Hmeljar št. 6, 1965, Nekaj termičnih pojasnil pri zgorevanju v kurilnih napravah in pri sušenju. J. Petriček: Hmeljar št. 11, Posledice nepravilnega sušenja na eterična olja in na zmanjšanje pivovarske vrednosti. 15 Savinjski zbornik 225 Pugelj Blažena, dipl. inž. agr. NA KAKŠNIH TLEH PRIDELUJEMO HMELJ V SAVINJSKI DOLINI Savinjsko dolino, ki je največji pridelovalni okoliš hmelja v Sloveniji, sestavljata dve dolini: manjša in ožja Zgornja Savinjska dolina in širša Spodnja Savinjska dolina. Zgornja Savinjska dolina leži v ozkem pasu med visokim planinskim svetom, ki se ponekod zelo strmo, drugod položno spušča v dolino. Dolino obdajajo nižji gorski hrbti: pri Letušu Dobrovlje, ki se nadaljujejo v Krašici, Me-nini planini do Črnivca preko Rogatca, Planince—Veže na Kamniške planine, Smrekovec, Golte, Konjski vrh in čez Lepo njivo približujejo Soštanjskemu hribovju. Spodnja Savinjska dolina je zelo malo razgibana rahlo terasasta ravnina. GEOLOŠKI SESTAV V ZGORNJI SAVINJSKI DOLINI Geološko je pokrajina raznoliko sestavljena. Planine, ki obdajajo dolino, so po raziskavah geologov Tellerja, Rihteršiča in drugih pretežno iz srednje-in zgornje triadnih apnencev, dolomitov in školjkovitih apnencev. Na severozahodu se razprostirajo terciarni sedimenti in grohi, zelo razprostranjene pa so na zahodnem delu spodnje triadne werfenske plasti, v katere je vrezala Savinja ob ustju Robanovega kota svojo strugo. Werfenske sklade obsegajo sljud-nati, lapornati skrilavci z vmesnimi plastmi temnosivega apnenca. Lapornate plasti, ki se razprostirajo v širokem arealu, naglo preperevajo in dajejo precej talne gmote. Od vseh strani jih obdajajo školjkoviti apnenci in dolomiti. Nižje ravninske predele prekrivajo mlajše morske usedline, pomešane z vulkanskim pepelom. V globljih dolinah rek prihajajo na dan starejše oligo-censke terciarne plasti. Razširjeni del doline se pričenja od Ljubnega. Ob Savinji je od Ljubnega navzdol dolinsko dno zasuto z pleistocenskimi prodnimi naplavinami. V razširjenem delu od Homca dalje, kjer se struga Savinje še bolj razširi, se te naplavine ponovno preplavljajo s prodom, katerega je ob neurjih prinašala Savinja. Spodnja Savinjska dolina je zelo malo razgibana rahlo terasasta ravnina Dolino, ki se razširi pri Ljubnem, razdeli srednje visoka vzpetina Hom v Savinjsko in Zagrečko dolino. Obe dolini sta stisnjeni, obdajajo jih nižje in blažje vzpetine, ki dajejo pestrost in še večjo slikovitost pokrajini. Te strmine prehajajo odsekano, drugod zlagoma v terase. Terase so široke, pa se zopet zožijo. Na teh terasah, ki se dvigajo nad ravninskim naplavljenim področjem, kakor tudi v obeh dolinah, se razprostirajo bolj ali manj rodovitna polja. Ravninski predel zavzemajo njive, na katerih pridelujejo poleg ostalih poljščin tudi hmelj. Na nižjem hribovitem svetu in planotah pa prevladujejo pašniki in travniki, na ugodnih legah tudi sadovnjaki. Zaradi razgibane konfiguracije celotne pokrajine je proizvodnja razdrobljena in pestra. Pri Letušu se Zgornja Savinjska dolina zoži in preide v Spodnjo Savinjsko dolino, kjer se pričenja dolina širiti. Prostranejšo Spodnjo Savinjsko dolino obdaja na severu in severozahodu gorovje, proti vzhodu pa je odprta. Med Vojnikom in Goro Oljko obdaja dolino razširjeno terciarno gričevje, na zahodu Dobroveljsko hribovje, na jugu pa severni obronki posavskih gub. GEOLOŠKI SESTAV SPODNJE SAVINJSKE DOLINE Spodnja Savinjska dolina je po raziskovanju Tellerja, Rakovca in v novejšem času Rihteršiča udornina, ki je nastala v terciaru. V dobi gornjega oligocena se je pokrajina pogreznila in sivica je prekrila premogove plasti. Med eruptiv-nim delovanjem Smrekovca se je v osrednjem delu odložil andezitni groh na prvotni sloj sivice. Groh je sivica kasneje ponovno prekrila. Ti sloji predstavljajo današnje dno, na katero je Savinja s pritoki nanašala pesek, prod in drob-nejši material. Pogrezanje se je kasneje še nadaljevalo in verjetno še danes ni povsem zaključeno. Rakovec meni, da je tekla Savinja prvotno mimo Celja na vzhod proti Rogatcu v smeri, v kateri se je odmikalo morje. Kasneje si je Savinja utrla pot skozi sotesko od Celja proti Savi in je vedno bolj poglabljala svoje korito. Ohranjeni so ostanki teras ob robovih Spodnje Savinjske doline. Material, s katerim je Savinja polnila dno, sestavljajo apnenci, kremenovi konglomerati, andeziti in keratofirji. Meja med prodnatimi in glinastimi nanosi (sivico), ki grade dno Spodnje Savinjske doline, poteka od Celja do Levca nekako ob savinjski železniški progi, od tod do Žalca približno 200 do 300 m severno od glavne ceste in od Žalca dalje preko naselij Podlog—Sp. Grušovlje—Polzela. Severno od te meje so med prodnatimi plastmi peščeno glinasti nanosi Ložnice. V vzhodnem delu Spodnje Savinjske doline pa leži na prodnatem horizontu peščen sloj, prekrit z nepropustno glino. Proti zahodu se pojavlja droben, pretežno silikaten prod. Terase, ki so nastajale v času, ko so Savinja in njeni pritoki vrezovali svoje struge v prvotno dolinsko dno, so najbolj vidne v preseku doline. Relief posameznih teras daje videz ravne površine. Vendar se v mikroreliefu opažajo manjše in večje depresije, ki so najizrazitejše na najnižji terasi v območju »klečev« in »grobelj«, to je neposredno ob Savinji. Na drugih terasah so mikrodepresije najnižje. Terase se počasi dvigajo in polagoma prehajajo v podnožje. Prehod med glinasto prodnatimi nanosi Ložnice in peščeno prodnatimi nanosi Savinje je postopen in širok. Široka tretja terasa se hitro spusti v 3 do 4 m nižjo ozko drugo teraso, ki se le ponekod razširi in postopno preide v prvo najnižjo teraso. V to teraso je vrezala svoje korito Savinja. Najnižja terasa je najmlajša. Proti jugozahodu sledita spet obe spodnji ožji terasi, tretja pa se med Orlo vasjo, Trnavo in Sentrupertom močno razširi. Ta najvišja, zelo izrazita terasa, se na zahodu naslanja na Dobroveljsko triadno obrobje, na jugu jo pri Kapli vasi preseka erodirano področje Boljske. Pod preboldskim gradom se spet nadaljuje v ozkem pasu do triadnega roba. TLA SAVINJSKE DOLINE IN NJENE LASTNOSTI Po legi in matični podlagi, načinu nastanka in razvoja smo razvrstili tla v Savinjski dolini v naslednje glavne skupine: 1. Nerazvita naplavljena tla: plitva močno skeletna, plitva skeletna. 2. Rjava naplavljena (aluvialna) tla: plitva, na prodnato peščenem nanosu, srednje globoka, na prodnato peščenem nanosu, globoka, na prodnato peščenem nanosu, srednje globoka na prodnato glinasto ilovnatem nanosu, globoka, na prodnato glinasto ilovnatem nanosu, globoka, na glinastem nanosu. 3. Rjava tla na glinastih aluvialnih in deluvialnih nanosih: oglej ena, psevdooglejena. 4. Rjava tla na apnencih. 5. Kisla rjava tla. 1. Nerazvita naplavljena tla V različno širokem pasu. predvsem ob Savinji, nastopajo mlada, nerazvita aluvialna tla. V poplavnem območju Savinje in potokov zavzemajo ta tla dokaj šen del površin. Vode so odlagale na peščeno prodnato ravnino mivko in mulj, ki je pomešan z debeljšim nanosom proda in peska. Plasti peska in mulja se neenakomerno menjavajo s peščeno prodnato podlago, v katero se vrinjajo ponekod tudi gostejši glinasti sloji. Jasneje je izražen le plitvi vrhnji rodovit-nejši sloj. Tla so propustna za vodo in zrak, so slabo strukturna, sipka, skeletna, s slabo kislo ali nevtralno reakcijo in so s hranili zelo malo založena. Ugotovljeni sta dve varianti nerazvitih naplavljenih tal: nerazvita naplavljena tla so v ozkem pasu na obeh straneh Savinje (pas klečev in grobelj). Na profilu tal je jasno vidna slojevitost, ki jo povzroča periodično poplavljanje. Tla so zelo revna. Obraščena so z grmovjem. Izkoriščajo jih predvsem za pridobivanje peska in gramoza. Plitva skeletna tla so močno skeletna, zelo plitva, s plitvim prstenim, še dokaj humoznim slojem, pod katerim se razprostirata prod in pesek. Na teh tleh se pojavlja poleti suša. Tla izkoriščajo za pašnike in redko za njive. 2. Rjava naplavljena (aluvialna) tla Ta so v Savinjski dolini najbolj razširjena. Južno od Savinje jih je malo. Proti severu in zahodu se ta tla razširijo v širokem pasu in nastopajo v več oblikah, odvisno od lege, značaja in globine nanosa, na katerem so se tla razvila, in tudi od časa trajanja njihovega razvoja. Na razvoj rjavih aluvialnih tal so vplivale s svojimi nanosi predvsem Savinja, Dreta, Ložnica in Boljska. Savinja je prinašala lažji peščeno prodnati Plitva tla na peščeno-prodnatem nanosu material; Dreta, Ložnica in Boljska pa so odlagale predvsem težje glinasto ilovnate in ilovnate nanose, redkeje tudi peščene. Na peščeno prodnatem nanosu so nastala plitva in srednje globoka tla. na prodnatem in glinasto ilovnatem nanosu pa so tla srednje globoka in globoka. Iz gričevnatega obrobja naneseni koluvialni nanosi vsebujejo ilovnato glinaste komponente, zato so tudi tla na teh nanosih globlja. Razvita starejša tla imajo že dobro oblikovan talni profil. Na lastnosti tal vpliva tudi nivo podtalnice, ki se giblje od 1,5 do 5 m globine. Na zelo plitvih in srednje globokih tleh se v poletnih mesecih, zaradi pretrgane kapilarnosti, pogosto pojavlja suša. Glinasto ilovnati in glinasti nanosi vežejo prod v gosta slabše propustna in tudi slabo zračna tla. V gostih slabo propustnih horizontih pogostokrat zastaja voda in povzroča v globokih tleh proces oglejevanja in psevdooglejevanja. Srednje globoka tla na peščeno-prodnatem nanosu V skupini rjavih aluvialnih tal ločimo več talnih oblik: a) Na peščeno prodnati podlagi nastopajo: Plitva tla na peščeno prodnatem nanosu. Ta tla so plitva in lahka, ponekod še na površini pomešana s prodom. V B sloju količina proda močno naraste, tekstura je peščeno ilovnata do ilovnata, tla vodo zelo hitro prepustijo, zato so tla tudi po močnem deževju takoj primerna za obdelavo. Kapaciteta tal za vodo je zelo majhna. Rastlinje ne pride do vode iz spodnjih slojev, ker je ta globoko. Kapilarnost v tleh pa je zaradi proda prekinjena. Značilnost teh tal je, da nastopa hiter razkroj organskih snovi, zato je potrebno ta tla pogosto gnojiti. Reakcija tal je nevtralna. Na teh tleh se pojavlja suša, zato jih je potrebno namakati, da so razmeroma rodovitna. Rjava — aluvialna tla — globoko na prodnato peščenem nanosu Srednje globoka tla na peščeno prodnatem nanosu so globlja in imajo bolj izrazit profil. Pod humoznim slojem je že dobro izražen rjav, (B) horizont, ki sega nekako do globine od 60 do 80 cm. Prehod tal v peščeno prodnato podlago je postopen, drugod izrazit in oster. Ta tla so ugodnih fizikalnih lastnosti, so zračna in propustna za vodo. Tekstura tal je ilovnata in glinasto ilovnata, struktura je grudičasta in obstojna. Obdelovanje tal je lahko. Sposobnost zadrževa- 0> t*t LEGENDA I. Nerazvita naplavljena tla - plitva skeletna II. Rjava naplavljena (aluvijalna) tla - plitva na prodnato peščenem nanosu srednje globoka na prodnato peščenem nanosu glotoka na prodnatem peščenem nanosu srednje globoka na p ro d na to ~ g lin a sto ilovnatem nanosu globoka na prodnato glinasto ilovnatem nanosu globoka na glinastem nanosu III. Rjava tla na glinastih aluvijalnih in deluvijalnih nanosih - oglejena tla psevdooglejena tla IV. Rjava tla na apnencih V. Rjava kisla tla nja vlage v teh tleh je precej večje kot v prejšnjih, zato so posevki tudi v sušnih letih bolj zadovoljivi. Reakcija tal je slabo kisla do nevtralna. Tla so bolj rodovitna in prikladnejša za intenzivnejše izkoriščanje. Globoka tla na prodnato peščenem nanosu nastopajo na manjših površinah v osrednjem dolinskem delu, pa tudi v obrobnih predelih med plitvimi in srednje globokimi rjavimi aluvialnimi tlemi. Po svojih lastnostih so najbolj ugodna, tudi najbolj rodovitna tla. V zgornjih slojih so tla lažja. Tla so ilovnate do glinasto ilovnate teksture, v globini so tla bolj gosta in vsebujejo več glinastih drobcev. Humoznost tal je srednja, propustnost in zračnost sta ugodni. Struktura tal je grudičasta, srednje stabilna. Kapaciteta za vodo je dobra, suša se na te tleh pojavlja redkeje. b) Na prodnato glinasto ilovnatih nanosih pa ločimo: Srednje globoka rjava tla na prodnato glinasto ilovnatem nanosu. Tla so srednje humozna, so ilovnata do glinasto ilovnata in so grudičaste do roglaste strukture. Količina humusa se z globino postopno zmanjša. Tla so globoka približno do 60 cm. V globini 50 do 60 cm se pojavlja sloj, kjer sta glina in ilovica pomešani s prodniki. Primes glinasto ilovnatih drobcev med prodom ponekod ugodno vpliva na zračnost in propustnost v tleh. V močneje glinastih tleh povzroča ta sloj vododržno plast in povzroča mestoma slabo zračenje in delno oglejevanje teh tal. Globoka rjava tla na prodnato glinasto ilovnatem nanosu se razprostirajo predvsem tam, kjer so naplavljale Ložnica, Boljska in Dreta. Od prejšnjih tal se loči po globini in še po gostejšem in bolj glinastem horizontu (B) in (B)C. Tla so slabše propustna, mestoma v spodnjih slojih že oglejena. Globoka rjava tla na glinastem nanosu. Tla so se razvila na slabše propustni glinasti podlagi. Vododržne plasti v tleh neugodno vplivajo na zadrževanje vode. Prisotnost drobnih koloidnih delcev je mnogokrat velika. Ti zelo neugodno vplivajo na vodno-zračne lastnosti v tleh. Visok nivo talne vode v glinastih tleh pa povzroča procese oglejevanja in psevdooglejevanja. 3. Rjava tla na glinastih aluvialnih in deluvialnih nanosih Oglejena tla nastopajo predvsem v obrobnih predelih na severnem in južnem delu doline, kjer glinasti nanosi Ložnice, Boljske in Drete preplavljajo pleistocenske nanose. V globokih ilovnato glinastih in glinastih tleh nastopa oglejevanje raznih stopenj, kar je odvisno od glinastosti tal in od višine talne vode. Na teh tleh se razprostirajo po večini travniki. Psevdooglejena tla nastopajo predvsem v severnem in deloma južnem delu doline na dvignjenih obrobnih terasah, kjer sestavljajo podlago diluvialna ilovica ali pa sivica. Psevdooglejena tla imajo neurejene vodne in zračne lastnosti. Reakcija tal je kisla, humoznost in rodovitnost sta slabi. Tla zavzemajo manjši del celotne površine. 4. Rjava tla na apnencih V obrobnih predelih Savinjske doline, ponekod na položnejšem, drugod na nekoliko bolj razgibanem reliefu se pojavljajo rjava tla na apnencih. Tla so po teksturi glinasto ilovnata, pa tudi ilovnato glinasta. Struktura tal je v Rjava deluvialna tla srednje globoka na peščenasto glinasto ilovnatem nanosu površinskem horizontu grudičasta, v (B) horizontu ostroroba. Vlažna tla so ma-zava in lepljiva, suha razpadejo v trde, težko lomljive grude. Obdelovanje je srednje težko do težko. Reakcija tal je kisla, v bližini matične kamenine je nevtralna in alkalna. Na položnejšem svetu, posebno na položnih terasah, kjer so tla globlja, so tla prikladna za njive. 5. Kisla rjava tla V obrobnih predelih se v podnožju hribov in na večjem delu hribovja, predvsem na Homu, razprostirajo kisla rjava tla. Glede na podlago so tla različna. Tla so dokaj razprostranjena in se ponekod izpopolnjujejo z aluvialnimi nanosi, predvsem v ozkih dolinah med gričevjem. Tla so po teksturi različna, peščeno ilovnata, ilovnata, glinasto ilovnata — odvisno od vrste materiala, v katerem so se tla razvijala. V površinskem sloju so tla grudičaste strukture, spodnji horizonti so često brezstrukturni. Tla so humozna, drobljiva, obdelovanje tal ne dela težav. Tla so kisle reakcije, vendar dokaj humozna in rodovitna. TLA PO PRIMERNOSTI ZA GOJENJE HMELJA V SAVINJSKI DOLINI Tla, na katerih pridelujemo hmelj v Savinjski dolini, ločimo glede na njihove lastnosti v: 1. hmeljna tla, 2. pogojno hmeljna tla, 3. neprimerna tla za pridelovanje hmelja. 1. Hmeljna tla so rjava aluvialna tla, ki so se razvila na drugi in tretji rečni terasi na obeh bregovih Savinje in na tretji terasi, deloma na levem bregu Savinje, predvsem pa na tretji terasi na desnem bregu Savinje. Taka tla so srednje globoke in globoke naplavine, ki so nastale na peščeno prodnatem nanosu in na prodnato glinasto ilovnatem nanosu in še vsa globoka rjava tla na apnencih in deloma kisla rjava tla. Vsa ta tla imajo ugodne lastnosti in so dobro rodovitna. Talna voda naj bo približno 2 m pod površino. 2. Pogojno hmeljna tla so plitve in srednje globoke naplavine na prodnato peščenem nanosu. Tla imajo zelo ugodne fizikalne lastnosti (zračnost, propustnost, strukturo, organska snov se v njih hitro razkraja), vendar so tla podvržena suši. Zaradi tega je potrebno tla v sušnih letih namakati. Prav tako so pogojno hmeljna tudi rahlo oglejena in psevdooglejena tla, na katerih je potrebno z meliorativnimi ukrepi urediti vodno-zračne razmere v tleh. 3. Neprimerna tla za pridelovanje hmelja. Vsa nerazvita tla z zelo plitvim aktivnim slojem, na najnižji aluvialni terasi in tudi vsa prekomerno vlažna tla s slabo urejenimi zračnimi in vodnimi razmerami (oglejena in psevdooglejena tla) pa uvrščamo v skupino tal, ki so za hmeljsko proizvodnjo neprimerna. LITERATURA F. Teller: Erlauterungen zu geologischen Karten. J. Rihteršič: Geološka zgradba porečja Savinje (Celjski zbornik 1958, str. 233— 254). G. Filipovski: Zemljišta Jugoslavije. B. Pugelj: Pedološka karta Savinjske doline (koncept) 1960. B. Pugelj: Nekatere značilnosti tal v Spodnji Savinjski dolini, II. jugoslovanski simpozij, Dobrna 26.-27. 5. 1967, str. 94—107. Ernest Ermenc, dipl. kmet. inž. STANJE IN PERSPEKTIVNI RAZVOJ KMETIJSTVA V GORNJI SAVINJSKI DOLINI Kmetijstvo je prav gotovo zelo pomembna panoga gospodarstva, saj proizvaja hrano za ljudi in precej surovin za industrijo. Intenzivnost kmetijske proizvodnje pa je v posameznih krajih zelo različna. Odvisno je pač od tega, kaj na posameznih področjih proizvajajo. Od stopnje intenzivnosti proizvodnje in od vključevanja v blagovno-tržno proizvodnjo je odvisna življenjska raven kmečkega prebivalstva, njihova kupna moč in reprodukcijska sposobnost. Občina Mozirje zajema celotno področje Gornje Savinjske doline in prav tako tudi kmetijska zadruga Mozirje pokriva celotno območje. Gornja Savinjska dolina se prične v Soteski, to je nad Letušem na vzhodni strani in se konča na gornjem zahodnem delu na koncu Logarske doline, kjer jo obdajajo Kamniško—Savinjske Alpe. Jugovzhodno prirodno mejo naše doline predstavljajo Me-nina planina, Creta in Dobrovlje; jugozahodno mejo pa Velika planina, Rogatec ter Lepenatka. Severna meja se vleče po vrhovih Olševe, kjer mejimo z Avstrijo, nadalje preko Raduhe, Komna in Smrekovca do Mozirske planine, kjer se meja pod Belimi vodami, Skornega in Gorenjskega klanca zopet zapiči v Soteski. Nižinski del Gornje Savinjske doline pravzaprav predstavljata dve dolini; savinjski del doline, kot je bilo že rečeno, se prične v Soteski in se nadaljuje preko Mozirja, Nazarja, Rečice ob Savinji, Radmirja, Ljubnega, Luč in Solčave. Zadrečka dolina pa se prične v Nazarjah, kjer se Dreta izliva v Savinjo in se nadaljuje proti Kokarjam, Šmartnemu ob Dreti, Bočni, Kropi, Gornjemu gradu in Novi Štifti, kjer se konča na vrhu Črnivca. Tu je tudi meja s kamniško-go-renjskim območjem. V pogledu cestnega omrežja je dolina dokaj zaprta. Glavna vpadnica je iz Spodnje Savinjske doline iz Letuša skozi Sotesko in iz velenjsko-šaleškega območja preko Gorenjskega klanca. Ti dve cesti sta tudi asfaltirani. Po Savinjski dolini je cesta asfaltirana do Solčave po Zadrečki dolini pa od Nazarij do Gornjega grada. Druga glavna vpadnica je iz ljubljansko-gorenjske krajine preko Črnivca, ki je zelo lepo speljana po prirodno izredno lepem in slikovitem predelu proti Novi Štifti in do Gornjega grada. Od tu je povezana preko Križa in Homa do Radmirja, od koder je po Savinjski cesti povezana proti Logarski dolini. Na žalost ta cesta še ni asfaltirana in mislimo, da je ena izmed prvih nalog v pogledu urejanja infra strukture, da se poleg ceste od Solčave do Logarske doline asfaltira tudi cesta od Radmirja do Črnivca. Iz Koroške v Sa- vinjsko dolino imamo dva cestna prehoda: prvi je iz Črne preko Smrekovca, Tera v Rastke in na Ljubno, drugi prehod je prav tako iz Črne preko Ježevega sedla do Macesnika, kjer se ena cesta odcepi v Solčavo, druga pa se vije po prečudovitem alpskem predelu pod Olševo proti Svetemu Duhu, mimo izvira kisle vode v Matkov kot, nato na državno mejo in v Logarsko dolino. Potrebno je omeniti še dve vpadnici, in sicer iz Črne ob Bistrici v Podvolovljek do Luč, kjer je potrebno napraviti samo še ca. 1 km ceste, in iz Črne na Koroškem preko Bele peči pod Raduho na Vodole—Mrčiše, ki se poveže na Savinjsko cesto pri Strugah. Celotno območje zajema 50.750 ha skupnih površin, od katerih močno prevladuje gozd, saj prerašča kar 68,8 % vseh površin. Kmetijskih zemljišč je le 19,5 %, planinskih pašnikov 5 % in 6,9 % odpade na nerodovitni svet, to je v glavnem gorski del Savinjskih Alp. Le dobra desetina zemljišč leži v ravninskem in nagnjenem predelu ob Savinji in Dreti, ostalo je pa dokaj hribovit svet, kakršen je značilen za predalpski pas. S tako razgibanostjo terena je pogojena tudi struktura zemljiških površin v občini Mozirje, saj je v hektarih naslednja: njiv in vrtov je 3.291 ha, travnikov 3.162 ha, pašnikov 2.515 ha, senožeti 749 ha, sadovnjakov 267 ha, planin 2.542 ha, gozdov 37.725 ha in nerodovitnega sveta 3.500 ha. V 61 naseljih je 4.094 gospodinjstev in v njih živi po podatkih zadnjega popisa prebivalcev 15.160 prebivalcev, to je 30 prebivalcev na km2. Od skupnega števila gospodinjstev je 1.006 ali 22% izrazito kmečkih, 1.096 ali 25% je tako imenovanih polkmetov ali polproletarskih družin, ki jim je kmetijska proizvodnja dodatni vir dohodka poleg redne zaposlitve, 53 % prebivalcev pa je delavsko-uslužbenskega in obrtniškega porekla. V Gornji Savinjski dolini je 2.402 kmečkih gospodarstev. Od tega je 660 gospodarstev v velikosti do 1 ha, 542 gospodarstev od 1 do 4 ha, 402 gospodarstev je velikih od 4 do 10 ha in 798 gospodarstev s površinami nad 10 ha skupnih kmetijskih in gozdnih površin. Nad 1 ha obdelovalnih površin je 1.742 gospodarstev, in od teh je zajetih okoli 1.000 v kooperacijsko proizvodnjo s kmetijsko zadrugo. Od 6.519 aktiviranih prebivalcev v občini je zaposlenih v kmetijstvu 2.281 ali 34%, kar je nad slovenskim poprečjem. Ta podatek še navidezno govori o rezervni delovni sili v primerjavi z industrijsko razvitimi občinami. Toda če upoštevamo težke pogoje gospodarjenja na hribovitih in strmih terenih ter slabo tehnično opremljenost gospodarstev, vsaj na večini naših kmetij, se problem pokaže povsem v drugi luči. V večini primerov delovne sile še primanjkuje, zlasti ob polletnih delovnih konicah. Rezultat ankete, ki jo je na pobudo živinorejsko-veterinarskega zavoda iz Celja izdelala zadruga Mozirje po principu naključnega vzorca na 200 kmetijah, so pokazali, da imajo kmečka gospodarstva v poprečju 2,51 normalnega delavca. Razmerje med aktivnimi proti vzdrževanimi pa je 0,75 proti 1,75, kar položaj še bolj oteži. Razmerje gozdnih do kmetijskih površin je 3,5 :1 (68,6 gozdnih proti 19,5 kmetijskih), kar zgovorno priča o gospodarski usmerjenosti doline. Gozdarstvo in lesna industrija sta vodilni panogi gospodarstva v občini, saj predstavljata polovico narodnega dohodka in zaposlujeta nad polovico delovne sile. Kmetijstvo je bilo glede na sorazmerno nizek odstotek zemljiškega fonda, kakor tudi po ustvarjenem bruto produktu, vseskozi v podrejenem položaju. V zadnjih letih pa se je položaj kmetijstva v gospodarski strukturi znatno izboljšuje. V letu 1972 je kmetijstvo po finančnem obsegu že predstavljalo toliko kot vrednost gozdnih sortimentov v občini, kljub tako majhnemu odstotku deleža kmetijskih površin proti gozdnim. Za skladen razvoj vseh gospodarskih panog pa je potrebno, da tudi kmetijska proizvodnja najde glede na razvojne možnosti v tako imenovani infra strukturi ustreznejše mesto. Z razvojem kmetijske blagovne proizvodnje pa bo kmetijstvo tudi to mesto lahko osvojilo. Mozirje leži na 347 m nadmorske višine in ta se dviga tako, da ima Ljubno ob Savinji 415 m, Gornji grad 428 m, Luče 520 m in Solčava 615 m nadmorske višine. Na območju Solčave je tudi najvišji kmet v Sloveniji — Bukovnik, pri katerem namerimo 1.280 m nadmorske višine. Količine padavin se gibljejo od 1.350 do 1.800 mm. Največ padavin je bilo v dolgoletnem poprečju pozimi, nato poleti, najmanj pa v jeseni in spomladi. Tako uvrščamo našo dolino v humidno, oziroma perhumidno klimatsko obmojče, ker so v glavnem letna poprečja padavin nad 1.500 mm. Zima traja 5 mesecev, to je od novembra do vključno marca. Vsi ostali letni časi pa so kratki. Celoletna srednja dnevna temperatura znaša 8,2° C in v celoletni vegetacijski dobi je rastlinam na razpolago le 3.236° C. Iz navedenega je razvidno, da so klimatski in talni pogoji zelo ugodni za uspešno izkoriščanje travnatega sveta in da so prav travnate površine tisti faktor, ki dajejo pečat gornjesavinjskemu kmetijstvu. Govedo je tu očitno največji kon-zumator in predelovalec pridelkov s teh površin v visoko beljakovinsko hrano za človeka v mleko in meso. Zato je tudi tržna proizvodnja izrazito živinorejskega značaja. Za Gornjo Savinjsko dolino je izdelana jasno proizvodna orientacija. Točno vemo, kaj hočemo doseči v kmetijski proizvodnji. Glavna proizvodna panoga je proizvodnja mleka, to je reja krav molznic za proizvodnjo mleka, nadalje reja plemenske in pitane živine. V ravninskem delu Savinjske in Zadrečke doline bi naj še v manjšem obsegu pridelovali jedilni krompir. Okolica Lok pri Mozirju, Kokarij, delno Rečice ob Savinji in Radmirja je zanimiva za proizvodnjo oziroma pridelovanje hmelja. Nekateri predeli v okolici Mozirja, Lepe njive, Radegunde in Okonine so zelo primerni za sadjarstvo. Klasična oblika sadjarstva sicer močno propada, vendar bo v izrazito sadjarskih rajonih potrebno pristopiti k obnovi intenzivnega sadjarstva v sodobni plantažni obliki. Mikroklimatski pogoji pogojujejo pridelovanje izredno kvalitetnega sadja s svojstveno aromo, kislino in sladkorno stopnjo, ki daje sadju svež, skladen in harmoničen okus. Tudi s pridelovanjem jagodičevja smo pričeli, in sicer v glavnem z jagodami in črnim ribezom. Te intenzivne kulture bi naj počasi izpodrinile ostale poljščine, v kolikor jih ljudje še gojijo. Kakor sadjarstvo, tako tudi jago-dičevje bi naj bilo kot dopolnitev osnovne proizvodnje, t. j. živinoreje. Glede na velika gospodarska poslopja in modernizacijo živinorejske proizvodnje ostajajo še proste kapacitete v velikih gospodarskih poslopjih, v katerih prav tako uspešno vzrejamo brojlerje in redimo kure nesnice za proizvodnjo jajc. Kot dopolnilno dejavnost na urejenih kmetijah pa mislimo dati pomembno mesto tudi kmečkemu turizmu. Proces deagrarizacije ima za posledico nenehno upadanje kmetijsko aktivnega prebivalstva. Naloga upadajoče kmetijske manjšine je torej, zadostiti potrebam po hrani naraščajočega števila nekmetijskega prebivalstva. Ta problem rešujemo z intenziviranjem družbene in pospeševanjem zasebne kmetijske proizvodnje v mejah možnosti male posesti. Težnja po uspešnejšem vključevanju našega gospodarstva v mednarodno delitev dela in stabilizacijski ukrepi namreč Samina nad Solčavskimi planinami vse močneje poudarjajo nadvse pomembno ekonomsko kategorijo ekonomičnosti. Jasno je, da nobeno načrtno gospodarstvo ne more dovoljevati proizvodnje dobrin za vsako ceno, to je, ne glede na višino stroškov, ker pač tržni zakoni krojijo dohodek blagovnim proizvajalcem in vplivajo na čvrstost temeljev nacionalne ekonomije. Rezultat ciljev naše agrarne politike in razvoja zadružništva v zadnjem desetletju so razne oblike proizvodnega sodelovanja. Pomen kooperacije je v sedanji agrarni strukturi in razmerju udeležbe obeh faktorjev lastništva na trgu z živili nedvomno velik, posebno še tam, kjer so perspektive širjenja družbene proizvodnje zaradi prirodnih faktorjev kakorkoli omejene. Sem sodijo predvsem kmetijsko pasivna in hribovita območja našega gospodarskega prostora, kakršno je tudi območje mozirske občine. V zadnjem času je čutiti vse več prizadevanj, kako takšna območja čim uspešneje vključiti v tržno blagovno proizvodnjo in jim zagotoviti nadaljnji razvoj. Uresničenje takšnih tendenc je možno edinole na osnovi smotrno organizirane kooperacije, ki opravlja stihijo individualnega gospodarjenja, hkrati pa povezuje zasebne in družbene interese z namenom, da pri medsebojnem sodelovanju oba udeležena partnerja dosežeta čim večjo ekonomsko korist. Razvijanje kooperacijskih odnosov mora sloneti na principu humane poslovne morale in čvrsti ekonomski osnovi. Iz tega izhaja, da je v nakazanih prizadevanjih prioritetne važnosti dolgoročno zagotovljen plasma kmetijskih pridelkov po primernih cenah. Reševanje tega problema je neposredno pogojeno s prizadevanjem kmetijskih organizacij kot organizatorjev kooperacijske proizvodnje z večjimi distribucijskimi podjetji in predelovalno industrijo. Za uspešnost gospodarjenja na posameznih kmetijah pa je zlasti odločilna ustrezna proizvodna usmeritev, ki se mora elastično prilagojevati zahtevam tržišča tako v pogledu asortimenta kakor tudi količin in kvalitete pridelkov. Vsem tem zahtevam tržno-blagovnega gospodarstva pa je moč zadostiti le v pogojih specializacije, za katero so potrebni študijsko izdelani programi, izdatna finančna sredstva in solidno strokovno znanje. Začetki načrtnega pospeševalnega dela v zasebnem kmetijstvu mozirske občine segajo v leto 1962, ko je bil organiziran odkup mleka. S tem, ko je bila dana možnost organizirane prodaje tržnih viškov tega pomembnega živila, je dotedanje proizvodno sodelovanje s kmeti dobilo povsem novo vsebino. Pionirsko vlogo je odigral Zivinorejski-veterinarski zavod Celje, ki je tako rekoč utrl pot specializaciji kmetijske proizvodnje do naših kmetij in organizacijsko pripomogel k izdelavi študijskega elaborata o možnostih razvoja kmetijstva v občini. Ta zavod je pritegnil k sodelovanju priznanega strokovnjaka s področja živinoreje in kmetijske ekonomike prof. dr. I. Šmaljclja. Ta je na osnovi razpoložljivih statističnih podatkov in osebnega poznavanja razmer na naših kmetijah najprej izdelal program smernic za pospeševalno aktivnost. V njem je obenem tudi nakazal in utemeljil potrebo po sistematičnem izvajanju predlaganih ukrepov. Kronološko naj bi se posamezne faze pospeševalnega dela odvijale takole: 1. anketni posnetek dejanskega stanja v kmetijstvu občine, 2. izdelava študijske ekspertize o razvojnih tendencah kmetijstva in 3. individualno programiranje proizvodnje na kmetijah. Za anketiranje je bilo odbranih po metodi naključnega vzorca 10 % kmečkih gospodarstev z velikostjo nad 1 ha kmetijskih površin. Heterogenost zajetega vzorca kmetij in polkmetij je bila dovolj velika za statistično realni prikaz gospodarskega in socialno ekonomskega stanja v celotni kmečki populaciji na območju občine. Z anketnim postopkom ugotovljena slika o stanju delovne sile, strojni opremljenosti, strukturi kmetijskih zemljišč, raznovrstnosti proizvodnje, obtežbi krmskega ha z GNŽ, o razmerju med dohodki iz kmetijstva in gozdarstva, ekonomiki zastarelega načina kmetovanja ipd., je lahko koristno služila kot izhodišče za programiranje sanacijskih ukrepov in potencialnih proizvodnih kapacitet v kmetijstvu celotne občinske regije. V študijski ekspertizi o razvojnih tendencah kmetijstva mozirske občine je avtor temeljito osvetlil vse faktorje, ki vplivajo na izbiro optimalne proizvodne usmeritve. Vsestranska analiza nakazanih alternativnih rešitev je potrdila, da ima pospeševanje govedoreje in ožja specializacija v mlečno proizvodnjo na našem območju mnogo komparativnih prednosti. Ta ugotovitev je bila Sajenje krompirja v hribih dragocen kažipot pri nadaljnjem delu pospeševalne službe ŽVZ in KZ, to je, pri konkretnem programiranju in preusmerjanju posameznih kmetij. Medtem ko so potekale organizacijske priprave za sistematično preusmerjanje kmetij v specializirano tržno proizvodnjo mleka, je bilo treba ustvariti tudi psihološko podlago za čim uspešnejše reševanje izvajanja operativnih akcij. Avtarkičnega načina gospodarjenja, kakršen je prevladoval na pretežni večini naših kmetij, ni bilo mogoče spremeniti čez noč, ker je kot mentalna dediščina preteklosti premočno zasidran v miselnosti kmečkih ljudi, posebno še starejših generacij. Dejstvo, da so pozitivni zgledi mnogo bolj učinkoviti v pospeševalnem smislu kot pa gola teoretična prepričevanja, je napotilo sedanje vodstvo zadruge in gozdnega gospodarstva, da sta ob organizacijski pomoči PZ Styria Celje finančno omogočila nekaj strokovnih ekskurzij v sosednjo Avstrijo. Ogled nekaterih urejenih, investicijsko izgrajenih kmetij na avstrijskem Koroškem je veliko prispeval k jasnejši predstavi, kaj je možno doseči v zasebnem kmetijstvu, če je pri gospodarjenju fizično delo neločljivo združeno z umskim, oboje pa prilagojeno sodobnim tehnologijam ter zakonom ekonomike in trga. Udeleženci ekskurzij so bili v glavnem mlajši gospodarji, ki so pozneje postali glavni nosilci napredka v gospodarjenju, njihove kmetije pa prve vzorč- iš Savinjski zbornik 241 ne oaze specializirane tržne proizvodnje. Leta 1967 je ZVZ Celje s svojimi strokovnjaki začel s konkretnim pospeševalnim delom na terenu. Za začetek je bilo izbranih za preusmeritev 15 kmetij, raztresenih po raznih krajih in različnih konfiguracijskih legah. Takšna teritorialna razporeditev vzorčnih kmetij ni bila zgolj naključna, pač pa zavestna z namenom, da se v čim krajšem času in na čim širšem območju osnujejo žarišča sodobnega gospodarjenja, ki naj bi nato širila svoj pozitivni vpliv na okolico. Namen je bil dosežen. Prve preusmerjene kmetije niso ostale osamljene. Z doseženimi proizvodnimi uspehi so pritegnile še množico drugih; njih število iz leta v leto dokaj hitro narašča. Trenutno jih je na območju občine že preko 250. Interes kmečkih gospodarstev, da se vključijo v tokove sodobnega gospodarjenja, je zdaj že tolikšen, da mu ni več kos niti pospeševalna, še manj pa kreditna služba zadruge. Kmetijska zadruga je bila kot organizator kooperacijske proizvodnje na svojem območju vseskozi aktivno vključena v pospeševalno akcijo preko lastne strokovne in hranilno-kreditne službe. Napredek v zasebnem kmetijstvu je nujno vezan na osvajanje sodobnih proizvodnih tehnologij in smotrna vlaganja v investicijsko izgradnjo kmetij. Izkušnje prepričljivo govore, da je vsakršna večja naložba kapitala v kmetijstvo zasebnega sektorja uspešna le tedaj, če je primerno strokovno usmerjena, in obratno. Večina primerov nepremišljenih in samovoljnih vlaganj brez prisotnosti strokovnih služb je pokazala vselej negativne učinke in mnogokrat tudi dolgoročno materialno škodo. Z intenziviranjem proizvodnje na kmetijah se namreč začne pojavljati nešteto strokovnih in tehničnih problemov, ki jih kmet sam največkrat ne more reševati. Potrebna je torej stalna svetovalna služba, ki se mora z vso odgovornostjo angažirati pri uresničevanju programskih smernic in izvajanju proizvodnih tehnologij na posameznih kmetijah. Naloge pospeševalne službe so obsežne in mnogostranske, delo samo pa često zelo težavno in povezano s številnimi problemi materialne, psihološke in socialne narave. Specifični karakter pospeševalnega dela je v tem, da so uspehi mnogokrat vidni šele v daljšem časovnem razdobju. Odražajo pa se v obliki povečane tržne proizvodnje in s tem tudi v povečanju kupne moči neposrednih proizvajalcev, v splošni rasti strokovnosti in kulturne ravni kmečkega prebivalstva, skratka, v celotnem razvojnem procesu preobrazbe kmetijske sfere. Zelo odločujoč dejavnik v procesu urejanja kmetij so, kot že rečeno, tudi kreditna sredstva. Akumulativnost kmetijske proizvodnje, zlasti še govedoreje, je v danih pogojih gospodarjenja še vedno tako nizka, da nikakor ni moč računati z uspešno investicijsko izgradnjo kmetij samo iz pičlih lastnih sredstev. Nujna je torej pomoč širše družbene skupnosti v obliki masovnejšega kreditiranja pod sprejemljivejšimi pogoji. Kreditiranje zasebnega kmetijstva je zadruga Mozirje opravljala v okviru svoje hranilno-kreditne službe. Ta ima svoj samoupravni organ, ki ga sestavljajo povečini kmetje — zadružniki. Hranilno-kre-ditna služba ima izdelan pravilnik, ki določa pogoje in kriterije za svojo dejavnost. Dotok hranilnih vlog varčevalcev in ostalih namenskih sredstev je v trenutni situaciji še vedno mnogo preskromen, da bi lahko ugodili vsem upravičenim zahtevam po kreditih. Takšno stanje je terjalo odločitev, da se krediti podeljujejo prvenstveno tistim prosilcem, za katere je podana utemeljitev o dejanskih smotrnostih naložbe. Za takšno utemeljitev pa je potreben izdelan pro- gram gospodarjenja z nakazano proizvodno usmerjenostjo in ekonomsko-rentabilitetno bilanco. Zaradi vse večjega pritiska kreditnih interesentov je bila KZ postavljena pred nalogo, da poišče izdatnejše vire kreditiranja. Celjska kreditna banka, oz. njena podružnica za kmetijstvo, je z razumevanjem sprejela aranžma ob parti-cipiranem kreditiranju preusmerjenih kmetij s 30 % lastno udeležbo. Višina za najetje kredita v pravilniku hranilno-kreditne službe sicer ni omejena, pač pa je praksa pokazala, da zadolžitev preko 50.000 din ni priporočljiva za poprečno ekonomkso moč naših kmetij, ker bi utegnilo priti do tako imenovanega za-investiranja in s tem v zvezi do težav pri odplačevanju anuitet. V splošnem se je izoblikovalo pravilo, da smejo biti kmetije iz navedenih razlogov kreditno zadolžene največ do višine vrednosti osnovne črede. Nekajletne izkušnje pri spremljanju načrtnega gospodarjenja ha kmetijah so pokazale, da je takšna oblika pospeševalnega dela dokaj uspešna kljub nekaterim težavam, ki se vzporedno pojavljajo. Praksa je rodila spoznanje, da je kmet, ki bolje gospodari od svojega soseda, najboljši pospeševalec. Zakaj? Ko začne programsko usmerjena kmetija gospodariti po povsem novih principih, ki so, kajpada, vedno zelo revolucionarni v primerjavi z ustaljenim, oziroma klasičnim načinom gospodarjenja, je v začetku navadno predmet škodoželjnega obrekovanja manj razgledanih sosedov. Psihološka borba dobi svoj zmagoviti epilog šele, ko so jasno vidni prepričljivi rezultati specializirane in tehnološko izpopolnjene proizvodnje. Uspehi gospodarjenja so zanesljivo najmočnejši argument, ki prej ali slej prepriča tudi najbolj zajedljivo soseščino, da je gospodar, ki se je odločil za specializirano tržno proizvodnjo, vendarle na boljšem. Tako pridobljena spoznanja, podkrepljena še z nekaterimi bonitetami (regresirana obrestna mera na zajeti kredit, davčne olajšave, naložena sredstva) ustvarjajo plodna tla za nadaljnji proces uvajanja smotrnejšega gospodarjenja na ostalih kmetijah. Najvažnejše dosežke večletnega dela na tem področju lahko strnemo v naslednje: 132 preusmerjenih kmetij do leta 1972, ki predstavljajo le 12% skupnega števila proizvajalcev mleka na našem območju, danes že proizvaja preko 46 % celotne odkupljene količine mleka. Ce upoštevamo, da so vse te kmetije še v toku investicijske izgradnje, je jasno, da njihove proizvodne kapacitete še zdaleč niso izkoriščene. Vse te kmetije so racionalizirale proizvodnjo mleka z uvedbo pašno-košnega načina gospodarjenja na travnatem svetu. Lastna cena mleka pri poprečni proizvodnji 601 (6 krav) je v pašni sezoni ca. 1,05 din, v zimskem obdobju pa 1,30 do 1,50 din, pri čemer ni vkalkulirana vrednost vloženega dela in amortizacija osnovnih sredstev, ki je na posameznih kmetijah zelo različna, znaša pa 40 do 70 % osnovne proizvodne cene. Povečana poraba mineralnih gnojil, skupaj z uvedbo sodobnejših načinov pridelovanja krme so pripomogli, da so te kmetije v izredno kratkem času dosegle intenzivnost obtežbe 1,5 do 2 GNZ/ha krmske površine, medtem ko je pred preusmeritvijo znašala v poprečju le 0,70 GNZ/ha. Število krav molznic se je pri večini preusmerjenih kmetij povečalo za 100 do 300 %, njihova mlečnost pa opazno narašča, zahvaljujoč vse večjemu prizadevanju gospodarjev za izboljšanje kvalitete osnovne krme in pravilnejšo tehnologijo prehrane. Tudi pospešena pasemska zamenjava in aktivno delo se- lekcijske službe je dalo k temu pomemben prispevek, prav tako pa tudi povečana skrb za strokovno izboljšano reprodukcijo. Čutiti je čedalje večji interes za funkcionalno urejanje hlevov, zlasti na sistem odplakovanja in pretakanja gnoja, za opremljanje mlekarnic in nabavo molzne opreme. Poostreni predpisi glede higienske kakovosti mleka, tovrstna vlaganja opravičujejo, čeprav so zvezana z razmeroma visokimi stroški in nizkim koeficientom obračanja kapitala. Vse kmetije težijo za tem, da si problem pomanjkanja delovne sile omilijo s kompletiranjem celotne linije strojev za mehanizirano spravilo krme. Opremljanje kmetij s potrebnimi stroji prav tako zahteva veliko investicijskih sredstev, ki se zelo počasi amortizirajo, omogočajo pa vendarle večjo delovno storilnost. Stroji postajajo iz dneva v dan bolj nepogrešljivi, čeravno je njihova ekonomska upravičenost na malih kmetijah vedno vprašljiva. Pri tem problemu je med drugim treba upoštevati dejstvo, da je prav strojna opremljenost osnovni pogoj, da kmečka mladina še ostaja na kmetijah in prevzema nasledstvo gospodarjenja. Da se v ekspertizi nakazane smernice perspektivnega razvoja gornjesavinj-ske govedoreje uspešno uresničujejo, je razvidno tudi iz podatkov o količinskem porastu odkupljenega mleka iz kooperacijske proizvodnje v preteklih letih. Leta 1964 je bilo odkupljenih 326.820 litrov mleka, kar predstavlja indeks 100, leta 1972 pa 4,300.000 litrov, kar predstavlja indeks 1.314 v primerjavi z letom 1964. Prireja mleka v kooperaciji predstavlja za Gornjo Savinjsko dolino temeljno zvrst živinorejske proizvodnje. Brez dvoma daje tudi osnovno dinamiko razvoju celotnega kmetijstva v občini, saj je organiziran odkup mleka v razmeroma kratkem času sprožil niz pozitivnih premikov, ki se odražajo v težnjah po specializaciji in intenzifikaciji proizvodnje in ne nazadnje tudi v občutnem povečanju deleža narodnega dohodka v gospodarstvu občine. Vsi ti momenti jasno govore, da je nakazana proizvodna usmeritev gor-njesavinjske živinoreje rezultat spontanega delovanja prirodnih in tržno-eko-nomskih faktorjev, ki pogojujejo dinamičen razvoj te panoge, obenem pa zagotavljajo eksistenčno perspektivo velikemu številu naših kmetij. Ko je kmetija urejena, in sicer usmerjena v specializirano proizvodnjo ter opremljena s potrebno mehanizacijo, lahko na kmetiji v glavnem opravi vsa dela gospodar. Le v proizvodnih konicah mu mora pomagati žena, oziroma otroci ali starši, ko so običajno še na kmetiji. Seveda, odvisno je to od velikosti kmetije in količine dela, ki ga je treba opraviti. Ko je torej kmetija v kmetijsko proizvajalnem pogledu urejena in ko je ženska delovna sila osvobojena težaškega dela na njivah in travnikih, nastopi pogoj še za dodatno pridobitno dejavnost, to je za kmečki turizem. Skoraj na večini kmetij se bo v bodoče razvil še kmečki turizem. Ljudje iz mestnih središč in industrijskih centrov si bodo čedalje bolj želeli tihih in mirnih krajev, sonca, svežega in čistega zraka, tihih logov, čistih potokov in sprehodov po travnikih in ob potokih ter po gozdovih. Naštete prirodne lepote bodo čedalje bolj privabljale ljudi iz mest in iz industrijskih središč. Zlasti pomembo je, da so hribovske kmetije še skoraj v celoti povezane s cestami. V tem pogledu je gozdno gospodarstvo Nazarje za Gornjo Savinjsko dolino ogromno napravilo. Tudi elektrika je skoraj že v vsaki hiši. To je izredno pomembno, saj elektrika poleg razsvetljave in pogonske energije nudi zlasti hribovskim kmetijam okno Na Dobrovljah je več kmetij, ki imajo lepe pogoje za razvoj kmečkega turizma v svet. Preko radia in televizije so ljudje v najbolj odročnih krajih tekoče seznanjeni z vsemi dogodki v svetu. Tudi kulturno-izobraževalnega momenta preko sredstev javnega obveščanja ni podcenjevati. Kmetija, ki se hoče ukvarjati s kmečkim turizmom, mora biti specializi-zirana, ženska delovna sila pa osvobojena težaškega kmečkega dela, da se lahko posveti turistom. Za razvoj turizma imajo najboljše pogoje tiste kmetije, ki so v neposredni bližini javnih gostinskih lokalov, predvsem restavracij. Kmetija v tem primeru nudi turistu le prenočišče in zajtrk, gostinski lokal pa kosilo in večerjo. V danem primeru govorimo o polpenzionu. Nasprotno tej vrsti kmečkega turizma pa govorimo o polnem penzionu, in sicer takrat, ko turist dobi na kmetiji popolno oskrbo. Ta vrsta turizma se bo razvijala na tistih kmetijah, ki so bolj oddaljene od gostinskih lokalov, in sicer v hribovitem in gorskem svetu. Računi namreč kažejo, da se celotna dnevna oskrba turistu izplača dajati le tedaj, ko kmetija razpolaga z več kot osmimi ležišči, hkrati pa kmetija ob razvitem turizmu lahko vnovči del proizvodov kar direktno in si tako izboljša svoje materialno stanje, kar nedvomno vpliva na njeno zdravo rast. S širjenjem turizma na kmetije se hkrati tudi spletajo nove vezi med vasjo in mestom, kar predstavlja gotovo kvaliteto za obe strani. V Gornji Savinjski dolini se ukvarja s kmečkim turizmom 16 kmetij. Te kmetije imajo v glavnem vse polni penzion. Njihova sezona je kratka, in sicer Ložekarjeva samina nad Matkovim kotom se začne v drugi polovici junija in se nadaljuje še v juliju in avgustu. Malo kmetij je, ki privabljajo goste tudi v nesezoni, in sicer za razne praznike. Te kmetije imajo od 2 do 8 sob in od 4 do 18 ležišč. Skupaj imajo 94 sob in 204 ležišča v eni izmeni. Splošna ugotovitev je, da je čas v predsezoni in posezoni premalo izkoriščen, zlasti pa je premalo izkoriščen tako imenovani zimski turizem, posebno sedaj, ko je urejen zimski smučarski center na Golteh. Tudi v dolini so že štiri javne vlečnice za smučanje, ki so prav tako premalo izkoriščene. Glavni problem je v tem, da je premalo organizirana propagando-prodajna recepcijska služba, ki bi naj skrbela za prodajo vseh prostih turističnih kapacitet. Interes za povečanje kapacitet v kmečkem turizmu je velik. 2e v letu 1972 je bilo 22 kmetij, ki bi se želele ukvarjati s kmečkim turizmom in si z raznimi adaptacijami povečati turistične zmogljivosti. Na omenjenih kmetijah bi na novo nastalo okoli 120 turističnih sob s preko 240 ležišči. V letu 1972 ni bilo potrebnih investicijskih sredstev, da bi omenjene kapacitete lahko zgradili. Do leta 1975 je še nadalje evidentiranih okoli 60 kmetij s približno 360 sobami, to je preko 700 ležišči, ki se želijo vključiti v kmečki turizem. Pripravljenost je velika. Ce bodo na razpolago sredstva in če bo organizacija dobro speljana, bomo v letu 1975 že lahko razpolagali z dokajšnjimi kapacitetami tudi v kmečkem turizmu. Sodobno urejena kmetija bo iz kmetijstva, gozdarstva in turizma ustvarjala takšen dohodek, da bodo ljudje na njej primerno živeli. Kmetij, zlasti v hribovitih predelih, ne bomo obvarovali s črtanjem davkov niti s socialnimi podporami, ampak le s tem, da bomo na njih ustvarili pogoje za rentabilno proizvodnjo, pogoje za ustvarjanje takšnega dohodka, ki bo zagotavljal primerno življenje. Iz gospodarskih, socioloških, etnografskih in narodno obrambnih razlogov ne smemo dopustiti, da bi ta prelepi del Slovenije, to je Gornja Savinjska dolina, propadal in se spreminjal v pustinjo. Storiti moramo vse, da se bodo kmetije na tem področju ohranile in da se bo življenje na njih normalno razvijalo, kakor se razvija sodobni čas. Anton Knez, dipl. gozd. ing. Edo Pulko, dipl. gozd. ing. GOZDARSTVO V SAVINJSKI DOLINI 1. GEOGRAFSKI IN EKOLOŠKI OPIS Savinjska dolina zajema gravitacijo reke Savinje od njenega izvira do Celja. V pričujočem zapisu izpuščamo površinsko neznatni del doline, ki leži vzhodno od Petrovč in Arje vasi, ker za to območje nimamo nobenih statističnih podatkov, ki so za opis doline nujni. Obravnavamo torej samo območji občin Mozirje in Žalec. Zahodna polovica doline je sestavni del slovenskega gorskega gospodarskega prostora in spada deloma k Savinjskim Alpam, deloma pa h Karavankam. Doseže nadmorsko višino do 2.500 m. Savinjske Alpe zavzemajo prostor zahodno od črte Volovjek—Raduha—Bela peč. Del Savinjske doline, ki leži severno od črte Pavličevo sedlo—Klemenškova peč—Strelčeva peč —Huda peč—Sleme — spada že h Karavankam. Območje Savinjskih Alp in Karavank zajema svet golih in strmih velikanov, ki jih obdajajo na južnih straneh razjedene kraške visoke planote, na severu pa veriga raztrganih, strmih in razjedenih golih sten. Kraške planote so po večini poraščene s planinskimi pašniki; strma, razjedena, s hudourniki in potoki izpresekana pobočja pa z gozdovi do ca. 1.400—1.500 m nadmorske višine. Mnogi od teh gozdov so varovalnega značaja. Reka Savinja si je s pritoki v tem delu doline izdolbla globoke tesni in strme hudourniške grape, ki so se le na redkih mestih toliko razširile, da jih je bilo mogoče naseliti (Solčava, Luče, Ljubno). V zahodnem delu doline ležijo tudi najlepše alpske doline Slovenije: Logarska dolina, Robanov kot in Mat-kov kot. Proti vzhodu prehajajo Savinjske Alpe in Karavanke v Alpsko predgorje, ki dosega nadmorsko višino do 2.100 m. Deli se v tri verige: severna veriga (Raduha, Travnik, Komen, Mozirska planina in Smrekovec), južna veriga (Me-nina, Pretkovca, Krašica in Dobrovije) in manj izrazita srednja veriga (Kašni vrh, Lepenatka, Rogatec). Južna veriga se konča z Dobrovljami in prehaja v ravnino, ki zajema ves vzhodni del doline do Celja. Srednja veriga prehaja v gričevnati teren med Dreto in Savinjo. Vzhodno od te verige sta se izoblikovali ob Dreti in Savinji ozki alpski dolinici (Zadrečka in Gornja Savinjska). Obe se končata v Soteski pri Mozirju, kjer se je Savinja prebila skozi sotesko in stekla v ravnino, ki tvori vzhodni del Savinjske doline. Ta se je odprla in razširila v smeri proti Celju in zavzela tolikšno razsežnost, da je zgubila alpski značaj. Na jugu sega Spodnja Savinjska dolina do grebenov srednjegorskega venca Zaplanina—Velika planina—Mrzlica—Gozdnik, ki doseže nadmorsko višino 1.206 m in ki jo ločuje od Zasavske kotline. Tudi ta venec se odlikuje po strmih in izpresekanih pobočjih in globoko zajedenih jarkih in je porastel večinoma z gozdovi. Na severu ločuje spodnji del Savinjske doline od Šaleške kotline gričevnati teren, ki se začenja pri gori Oljki, doseže na Temnjaku pri Vinski gori največjo višino (814 m) in se konča na hribu Klumberku. Savinjska dolina je reliefno in topografsko zelo pestra. Zahodni alpski del in južna mejna veriga (od Zaplanine do Gozdnika) so reliefno zelo razgibani in razbiti, topografsko nehomogeni in značilni za gorski gospodarski prostor. Obrobno gričevje na severni strani spodnje doline je reliefno prav tako neenotno ali manj razgibano in topografsko bolj homogeno. Pobočja gore Oljke, Temnjaka in Klumberka so strma, ostalo gričevje pa ima kopasti relief z blagimi položaji in širokimi hrbti. Savinjska dolina zajema porečje reke Savinje z njenimi pritoki: Lučnico, Ljubnico, Dreto, Ljubijo in Bolsko. Porečje reke Pake ni njen sestavni del, čeravno se zliva v Savinjo. Reka Savinja izvira v Savinjskih Alpah. Njeno povirje in povirje Lučnice se zajedata s svojimi kraki globoko v osrčje erodi-ranih, golih in strmih gora. Zato ima Savinja hudourniški značaj. Njeni ostali pritoki izvirajo v Alpskem predgorju, ki je prav tako reliefno zelo razgibano, strmo in razjedeno in povečuje zato njen hudourniški značaj. Posredna (varovalna) vloga gozdov je torej zelo pomembna za zaščito tega območja od erozije, hudourniških voda, plazov itd. Zelo razgibani in topografsko nehomogeni teren ni dopustil v zgornjem delu Savinjske doline nastanek večjih dolin. Pred Nazarjem sta nastali samo dve ozki alpski dolinici, primerni za kmetijsko obdelavo: Zadrečka in Gornja Savinjska. Šele pri Letušu se Savinjska dolina razširi proti vzhodu. Od severa je zaščitena z grmičevjem in s hribovito verigo Temnjak—Klumberg, od juga pa z gorsko verigo Zaplanina—Gozdnik. Spodnji del doline je odprt proti vzhodu, razsežen, ploden in poznan po proizvodnji zelo kakovostnega hmelja. Geološko podlago Savinjskih Alp tvorijo vodo prepustni apnenci in apnenčasti Skrilavci, Karavank pa vodo prepustni apnenci in verfenski skladi. Geološka podlaga Alpskega predgorja je enostavna. Prevladujejo mlajši triadni apnenci in dolomiti in le deloma Skrilavci, ki so sestavljeni iz andezita in ande-zitnih grohov. Geološka podlaga spodnjega dela doline je bolj pestra. V dolini so zastopane izključno aluvialne naplavine. V obrobnem severnem gričevju prevladuje školjkasti apnenec. V tem predelu, imenujejo ga tudi »Savinjski Kras«, prevladuje kraški relief terena, s tipičnimi vrtačami, nadmorske višine od 300 do 500 m (Ponikevska planota). Pojavljajo pa se tudi andezit, andezitni groh, litavske tvorbe, škrilavci in diluvialne terase. V gorski verigi Zaplanina —Gozdnik prevladujejo školjkasti apnenci, konglomerati, škrilavci in triadni peščenjaki. Klima v Savinjski dolini spada v alpsko klimatično območje, ki prehaja proti vzhodu v predalpsko panonski klimatični tip. Zahodni del doline ima izrazito alpsko gozdno klimo, vzhodni pa predalpsko panonsko klimo, ki je zelo ugodna za kmetijsko proizvodnjo. Padavin ima dolina dovolj, od 1.150 mm pri Žalcu, do 2.000 mm pri Solčavi in Sv. Duhu. Letni razpored padavin je enakomeren in zelo primeren za rastlinsko proizvodnjo, kmetijsko in gozdno. Zahodni del doline, Alpe in Alpsko predgorje, je bogat s snegom. Letno temperaturno povprečje je ugodno in se giblje med 6,4° C (pri Solčavi) do 9,3° C (pri Celju). Absolutni temperaturni minimum se giblje med — 25° C do — 31° C, maksimum pa od + 31,2° C do + 35,5° C. Dolina ne trpi od vetrov in viharjev. V dolini se je razvilo več glavnih talnih tipov. Na karbonatni podlagi so se razvile razne vrste rendzin: prava rendzina, rjava in sivorjava rendzina, rjava tla na apnencu (plitva do globoka) in rdeča tla. Na silikatni podlagi in andezitnih grohih so se razvila kislo rjava, srednje globoka in globoka tla. Na prisojnih in strmih položajih so tla obeh tipov bolj plitva in zaradi suhe in toplejše klime tudi manj plodna. V ravnini so se razvila aluvialna ali dilu-vialna globoka ilovnata, težje prepustna tla, ali pa plitva peščena ilovnata tla na produ. Ce na kratko združimo geološke, reliefne, klimatske in edafske značilnosti območja, lahko ugotovimo, da so ekološke razmere v območju doline ugodne za rastlinsko proizvodnjo in to v zahodnem delu zlasti za gozdno, v vzhodnem pa za kmetijsko. 2. GORSKI GOSPODARSKI PROSTOR Iz dosedanjega opisa Savinjske doline je razvidno, da spadata zahodni in deloma tudi jugovzhodni del doline (gorska veriga Zaplanina—Gozdnik) v slovenski gorski gospodarski prostor, ki ima tako izrazite in svojstvene značilnosti, da mu moramo posvetiti posebno pozornost. Le tako bo mogoče dojeti določene ekološke, prometne, gospodarske, vegetacijske in demografske posebnosti, ki so značilne za gorski svet. Specifične razmere gorskega gospodarskega prostora so odločilne tudi za gospodarjenje z gozdovi, zlasti za njihovo donosnost. Ze njihova razprostranjenost po višinskih regijah nakazuje mnoge težave pri njihovem gospodarjenju. V Savinjski dolini je ta razprostranjenost takale: (v ha): Nadmorska višina Obč. Mozirje Obč. Žalec Skup. Sav. dol. V% do 500 m 5.320 4.350 9.670 19 500—1.000 m 16.424 11.938 28.362 54 1.000—1.400 m 10.660 460 11.120 21 nad 1.400 m 3.210 — 3.210 6 Skupaj 35.614 16.748 52.362 100 Gornji pokazatelji povedo, da leži večji del gozdov v višjih regijah, kar zahteva ustrezne gospodarske prijeme, povzroča visoke proizvodne stroške in daje manjše donose od gozdov, ki ležijo zunaj gorskega sveta. Ker ne razpolagamo z dovolj prostora, bomo navedli samo glavne značilnosti gorskega gospodarskega prostora. Razgibani relief gorskega sveta in njegova topografska nehomogenost sta povzročila njegovo prometno zaprtost. Gorski svet je ostal zato do zadnjega časa prometno več ali manj izoliran. Gradnji cest in železnic se stavljajo v gorskem prostoru velike tehnične težave. Gradnje so tudi izredno drage. Dražje kot v dolinskem in gričevnatem svetu je tudi njihovo vzdrževanje. Velika količina padavin, razgibane reliefne razmere, zlasti velike strmine, neizogibni visoki vzponi ipd. povzročajo, da je vzdrževanje cest v gorskem svetu zelo drago. Industrializacija se je zato zaustavila pred pragom gorskega sveta. In res nimajo območja Marije Reke, Velike planine, Zaplanine, Dobrovelj in cela dolina zahodno od Nazarij nobene industrije. Tudi za kmetijsko proizvodnjo so ekološke razmere v gorskem prostoru manj ugodne od takih razmer v dolinskem in gričevnatem svetu. Toplotne razmere, od katerih so odvisni trajanje vegetacije, vrsta, kakovost in obseg kmetijske proizvodnje, so slabše kot v dolinah in v gričevnatem svetu. Na vsakih 100 m višinske razlike pade letno temperaturno poprečje za 0,6° C. Vetrovi vplivajo na vegetacijo ekstremno, nevarnost zmrzali, zgodnjih in poznih mrazov je velika. Posledice visoke in dolgotrajne snežne odeje so za kmetijsko proizvodnjo negativne. Neugodne so tudi padavinske razmere. Z nadmorsko višino raste količina padavin, zlasti snega, ki jih je v gorskem svetu preveč. Obilje padavin otežuje obdelavo njiv, pospravljanje pridelkov, povzroča izpiranje in erozijo kmetijskih zemljišč, ki zahtevajo zato zelo intenzivno gnojenje. Vegetacijska doba je mnogo krajša in je za vsakih 100 m višinske razlike krajša za en teden. Njive in travniki dajo manjše pridelke, pestrost kmetijske proizvodnje je majhna. Mnoge kmetijske rastline, povrtnine in sadje, ki tvorijo osnovo kmetijske proizvodnje v dolinah, v gorskem svetu ne uspevajo. Gorski gospodarski prostor nima večjih ravnin, kopastih hrbtov in blago nagnjenih pobočij, primernih za kmetijsko obdelavo. Prevladujejo strma zemljišča, ki so zelo težka za gnojenje, obdelavo in pospravljanje pridelkov in niso primerna za strojno obdelavo. Le spomnimo se, kolikokrat smo videli v teh predelih kmete, ki nosijo na njive gnoj v koših in na enak način domov pridelke, ali pa uporabljajo v te namene majhne, enoosne vozove, primitivne žičnice ipd. V gorskem svetu tudi ni večjih in ploskovno primernih površin za kmetijsko proizvodnjo. Zato so si kmetije, imenujemo jih višinske kmetije, pomagale na ta način, da so tudi v oddaljenih predelih gojile razna žita. Potrebne površine so pridobili s požiganjem gozdov. Tako so nastale požganice ah novine. Na novinah so gojili nekaj let razna žita, ker pa jih niso gnojili, so kmalu izčrpali njihovo plodnost. Prepustili so jih živinski paši. Ker pašnikov niso čistili, so se zarasli z jelšo, brezo, lesko ipd. Grmovje omenjenih drevesnih vrst je kmalu postalo tako gosto, da je onemogočilo pašo. Ko se je dovolj odebelilo, so ga požgali in ponovili opisani proces. Novin danes ni več. Iz njih so nastala grmišča, ki so večinoma že po-gozdena. V okolici Vranskega, Ločice, Marije Reke, Ljubnega, Podvolovjeka, Luč in Matkovega kota lahko opazimo lepe gozdne nasade iglavcev, ki so osnovani na bivših novinah. Delež človekovega dela je bil v gorskem svetu, v kmetijstvu in gozdarstvu, vedno zelo visok in je še danes večji kot v dolinah in v gričevju. Kmetijsko in gozdno delo je v gorskem svetu težko in iz objektivnih razlogov manj pro- duktivno. Kmetijski donosi so manjši in enolični. Gorski svet je zelo prikladen za gojitev gozdov, ki dajejo velik prirastek. Sečnja, izdelava, spravilo in transport lesa pa so zelo dragi. Gorski gozdovi dajejo manjše denarne donose, ali pa sploh takih donosov ne zagotavljajo, zlasti v predelih, ki so porasli z bukovino, npr. v Mariji Reki, Zaplanini, Veliki planini, Logarski dolini, Kasnem vrhu in drugod. Iz opisanih razlogov je bila naseljenost gorskega sveta vedno manjša od naseljenosti v dolinah. Zaradi nižje produktivnosti dela, razloge smo navedli v dosedanjem izvajanju, je bil življenjski standard višinskih kmetov mnogo nižji od standarda ostalega prebivalstva in je ostal takšen večinoma še danes, razen pri tistih višinskih kmetijah, ki imajo večje in bogate, z gozdnimi cestami odprte gozdove. Ni čudno, da je zaostajanje življenjskega standarda povzročilo veliko migracijo (preseljevanje) prebivalstva iz gorskega sveta v doline, kjer narašča življenjski standard mnogo hitreje. Res je, da so zgradila Gozdna gospodarstva v gorskem svetu veliko gozdnih cest, ki so življenjske razmere mnogih višinskih kmetij sicer izboljšale, niso pa mogle odpraviti vseh opisanih težav gorskega sveta. Pri tej akciji so ostala Gozdna gospodarstva brez podpore ostalih gospodarskih in družbeno-političnih dejavnikov. Sama in gorski svet pa niso zmogli dovolj denarnih sredstev za njegovo zadostno prometno odpiranje. Gorski svet se zato počasi prazni, prebivalstvo se izseljuje. Ako potujemo po Mariji Reki, Zaplanini, Olševi, Matkovem kotu, Teru in drugod po gorskih predelih Savinjske doline, bomo opazili mnogo opuščenih kmetij. Stanovanjska in gospodarska poslopja propadajo in se podirajo. Njive, travniki in pašniki pa počasi preraščajo v grmišča in gozdove. Samo v katastrskih občinah Sv. Duh in Solčava je preraslo v zadnjih 50 letih v gozdove in grmišča ca. 4.000 ha njiv, travnikov, košenic in pašnikov. Enak pojav opažamo v gorskem svetu vse Savinjske doline. 3. VARSTVENA IN REKREACIJSKA VLOGA GOZDOV Ze od prazgodovinskih časov je pomen gozdov za materialni napredek človeštva zelo velik. Človek je vedno potreboval les za ogrevanje stanovanjskih prostorov, za kuhanje, za gradnjo stanovanjskih in gospodarskih poslopij, za izdelavo pohištva. Z njim je kril tudi nešteto drugih potreb. Tudi danes je les še vedno potreben za kritje mnogoterih potreb. Res je, da izpodrivajo les pri kurjavi in gradnji drugi materiali. Kljub temu je les še vedno nujno potreben, ker število prebivalcev hitro narašča in zato tudi potrebe po njem in ker potrebuje človek velike količine lesa za proizvodnjo celuloze, celuloznih vlaken ipd. Gospodarski pomen gozdov je bil vedno zelo velik. O tem pomenu bomo obširno razpravljali v naslednjih poglavjih. Pri tem pa ne smemo prezreti posredne ali varstvene (negospodarske) vloge gozdov, kateri bomo posvetili posebno pozornost, preden bomo govorili o gospodarskem pomenu gozdov. Človeštvo je spoznalo šele v zadnjem času, da je tudi posredna vloga gozda zelo važna in da postaja enakovredna njegovemu gospodarskemu pomenu. V zadnjem času lahko zasledimo v številnih člankih, razpravah in ukrepih za oču-vanje narave tudi vedno večje poudarjanje posrednega pomena gozdov. Znanost o varstveni vlogi gozdov je postala zelo obsežna. Zaradi pomanjkanja prostora bomo navedli samo glavne dejavnike njihove posredne vloge. Novejša raziskovanja so pokazala, da odteče iz gozdnih območij mnogo manj padavin kot iz negozdnih. Gozdovi preprečujejo namreč s svojimi kronami prehitri odtok padavin, s svojimi koreninami pa dosežejo, da ta voda laže prodira v zemljo, kjer se zadržuje kot talna voda. Iz gozdnih območij odteče 10— 50 % manj padavin kot iz negozdnih. Gozdna zemljišča vpijejo za čas kratkotrajnih, močnih nalivov večji del padavin. Opisani vpliv gozdov, imenujemo ga retenzijska vloga gozdov, je eden od važnih dejavnikov posredne vloge gozdov, ker preprečuje prehitri odtok padavin in s tem tudi naraščanje hudournikov, potokov, rek in nastanek poplav. Propustnost gozdnih zemljišč za vpijanje padavin je do 50-krat večja od takšne propustnosti nepogozdenih, degradiranih in pašnih površin. Zato omogočajo gozdovi veliko akumulacijo talne vode. Opisali smo gorski značaj velikega dela Savinjske doline. Očitno je, da je retenzijska vloga gozdov v tej dolini še posebno velika in pomembna. Najnovejša raziskovanja so pokazala, da je potrebno zadržati padavinsko vodo zlasti v planinskih gozdovih. S tem se preprečuje nastanek hudournikov in poplav. Gozd ne zadržuje samo odtoka velikega dela deževnice, temveč vpije in zadrži kot ogromni rezervoar velike količine padavin. Gozdovi preprečujejo tudi erozijo tal in odnašanje zemlje, proda ipd. v hudournike, potoke in reke. Erozijo imenujemo pojav drobljenja in razpadanja tal in odnašanje le-teh v doline in vodotoke. V planinskih predelih razpadajo zaradi mraza, sonca, temperaturnih ekstremov itd., velike količine talnega materiala. Tam, kjer ni gozdov, ki s svojimi kronami in koreninami ščitijo tla pred razpadanjem in izpiranjem, odnašajo padavinske vode, zlasti nalivi, ogromne količine razpadlega materiala v doline, kjer povzročajo elementarne škode in katastrofe. Gozdna tla so 30 do 50-krat bolj propustna kot negozdna, zaradi česar preprečujejo hitro odtekanje padavinskih vod in odnašanje zemlje, proda, kamenja in podobnega materiala. Zato je erozija tal v gozdnatih območjih mnogo manjša. Meritve Burgera v ZDA so pokazale, da lahko doseže največja erozija v gozdovih ca. 1 tono materiala na ha, pri obdelanem zemljišču pa do 34 ton. Kako velika je erozija tal v alpskih predelih, nam dokazuje po-virje reke Savinje v Logarski dolini. Kljub varstveni vlogi gozdov je bilo potrebno zgraditi ogromne jezove, da bi preprečili odnašanje proda po Savinji. Lahko opazimo tudi, kako je to odnašanje močno zmanjšano povsod, kjer se je pojavil in zakoreninil gozd. Gozdovi preprečujejo tudi nastanek snežnih plazov in zemeljskih usadov, ščitijo mnoge objekte (ceste, železnice, zgradbe) od elementarnih nesreč, zadržujejo talno vodo, preprečujejo prehitro naraščanje vodotokov, vplivajo blagodejno na ustvarjanje zalog talne vode, ublažujejo temperaturne ekstreme, ščitijo naselja in zemljišča pred vetrovi in imajo tudi blagodejen učinek na lokalno klimo. Posredna vloga gozdov je torej izredno pomembna, zlasti v visokogorskih predelih Savinjske doline, ki bi bili brez zaščite gozdov izročeni velikim erozijam in hitremu odtekanju padavinskih vod. Brez gozdov bi nastalo nešteto hudournikov, velike poplave pa bi uničevale in zaprodnjevale nižinska zemljišča in naselja. Pogled na Savinjske Alpe V najnovejšem času je človek odkril tudi ogromni pomen gozdov za čistost zraka. Gozdna vegetacija je na eni strani največji porabnik ogljikovega dvokisa, na drugi pa največja tovarna kisika. Z ogljikovim dvokisom in raznimi strupenimi plini se ubada danes ves svet. Onesnaženje zraka in okolja je vsak dan večje, zdravstvena in življenjska ekologija pa vsak dan slabša. Nagli razvoj industrije, prometa, urbanizacije in ostalih dejavnikov hitrega industrijskega razvoja so bistveno pokvarili človekovo okolje. Zahteve za očuvanje tega okolja in narave so vsak dan večje in ostrejše. V tej akciji odigravajo gozdovi vedno večjo vlogo, ker si brez njih ne moremo zagotoviti dovolj kisika in svežega, nepokvarjenega zraka, brez katerega ni mogoče naše življenje. Moderna industrijska družba je odkrila še eno zelo važno posredno vlogo gozdov, to je njihovo rekreacijsko vlogo. Sodobnemu človeku, preobremenjenemu z delom, nudijo gozdovi veliko možnost oddiha, počitka in rekreacije. Z neverjetno naglico rastejo v gorskih in gozdnatih predelih turistični in počitniški domovi. Cela turistična naselja služijo človekovemu oddihu in počitku. Sodobni človek ne želi počitka samo na morju in v velikih turističnih centrih. Vedno bolj odhaja na rekreacijo v samoto planinskih domov in hotelov, k turistično usposobljenim višinskim kmetijam, kjer lahko uživa tako potreben mir in čist zrak. Zahodni del Savinjske doline ima visokogorski značaj. Tudi posamezne alpske doline in dolinice (Logarska dolina, Robanov kot, Matkov kot) so organski del tega prostora. Po svoji naravni lepoti in pokrajinski pestrosti imajo vse pogoje za razvoj turizma in rekreacije v velikem obsegu. Osamljene višinske kmetije, imenujemo jih »celki«, so idealna osnova za razvoj kmečkega turizma. Ta je v sosednjih alpskih predelih Avstrije dosegel velik razmah. Višinskim kmetom prinaša velike dodatne dohodke in jim omogoča tako visok življenjski standard, da ne težijo k izselitvi v dolinski svet. V Savinjski dolini bi se lahko ukvarjalo s kmečkim turizmom prve etape ca. 80—100 višinskih kmetij, s kapaciteto ca. 300—400 ležišč. Gorski svet je zelo prikladen za razvoj zimskega športa in turizma. Dosedanji uspehi zimsko-športnega centra na Golteh so pokazali že po 2—3 letih, da je njegova kapaciteta premajhna. V planinskih predelih našega območja obstajajo še možnosti za izgradnjo takih centrov. Gozdovi so važni tudi za oblikovanje pokrajine in za njeno prostorsko ureditev. Razmerje med gozdnimi in kmetijskimi površinami ustvarja posebno pestrost pokrajine. Gozdovi sami take pestrosti ne zagotavljajo. Posebno pestrost dajejo alpskim pokrajinam celki višinskih kmetij, ki so istočasno izredno primerni za razvoj kmečkega turizma. Te celke bo potrebno očuvati in jim zagotoviti eksistenco. Posamezni alpski predeli predstavljajo naravne in idealne objekte za osnovanje nacionalnih parkov in zavarovanih predelov z namenom, očuvati pri-rodne lepote in znamenitosti. Vse to ima tudi velik pomen za rekreacijo ljudi. Z naraščanjem prebivalstva in vzporedno z naglim industrijskim razvojem, ki ga spremlja enako hitra ali še hitrejša urbanizacija z vsemi težavami, ki ji sledijo, raste posredna vloga gozdov. Mogoče se približujejo času, ko bo posredna vloga gozdov celo bolj važna od njihovega gospodarskega pomena. Verjetno bo kmalu mogoče ugotoviti tudi njeno gospodarsko vrednost. 4. VPLIV KMETIJSTVA NA STANJE GOZDOV V Savinjski dolini znaša dejanski površinski delež gozdov 61 %, kmetijskih zemljišč 28% in neplodnih zemljišč 11%. Gozdnatost je torej izredno visoka. Od vseh gozdov je v zasebni lasti 34.425 ha ali 66 %, v družbeni pa 17.937 ha ali 34 %. V zahodnem in južnem delu doline prevladuje večja kmečka gozdna posest. V gorskih predelih imajo kmetije od 20 do 90 ha gozdov. V gričevnatih in nižinskih predelih prevladuje manjša in razdrobljena kmečka gozdna posest. Zato je tudi odvisnost kmetov od gozdov različna. V 2. poglavju smo opisali ekološke razmere v planinskih predelih. Te so zelo ugodne za gozdno proizvodnjo in mnogo manj ugodne za kmetijstvo, vsaj dokler kmetijstvo v gorskem svetu ne bo prešlo na pašno-košni sistem gospodarjenja. Zato pa je potreben čas in kapital. Ko se bo ta prehod začel, bodo višinski kmetje opustili slabo produktivne njive, travnike in pašnike in intenzivirali proizvodnjo trave samo na plodnejših kmetijskih površinah. V prihodnjih 10—15 letih lahko pričakujemo v planinskem svetu povečanje gozdov na ca. 5—8 %. Višinske kmetije so življenjsko odvisne od dohodkov iz gozdov, iz katerih dobivajo po podatkih posebne ankete iz leta 1968 ca. 75 % sredstev, potrebnih za preživljanje. V gorskih predelih, kjer obstajajo po večini kmetijsko-gozdni kmečki obrati, je torej obstoj višinskih kmetij odvisen od dohodkov iz gozdov. Zato so višinski kmetje skrbno gospodarili s svojimi gozdovi. Ohranili so jih v dobrem stanju in zadržali v njih visoke lesne zaloge. Proizvajali so pretežno les za trg, torej za industrijsko predelavo, za lastno porabo v gospodinjstvih pa so uporabljali odpadke, zlasti vejevino. Kmetje zunaj gorskega gospodarskega prostora, v gričevnatih in ravninskih predelih, so lastniki pretežno malih in razdrobljenih gozdov. Dohodki iz gozdov ne predstavljajo tako pomembnega dejavnika za njihovo eksistenco kot pri višinskih kmetijah, ker ustvarjajo nižinski kmetje pretežni del dohodkov s kmetijsko proizvodnjo, zlasti s hmeljem ali pa z dodatno zaposlitvijo v industriji. Ker se intenzivno bavijo s hmeljarstvom, potrebujejo veliko gnoja. Gojijo živino in hmelj in pokrivajo potrebe po stelji iz svojih gozdov. V nižinskih predelih in obrobnem gričevnatem svetu prevladujejo zato preveč steljarjeni, degradirani in slabo donosni kmečki gozdovi. V letih »hmeljske krize«, ko je cena hmelja zelo padla in ogrozila obstoj hmeljarjev, so izpadle dohodke nadoknadili s prevelikimi sečnjami gozdov. Iz teh časov je mnogo kmečkih gozdov v hmeljarskem območju še danes proizvodno oslabljenih. V goratih predelih žalske občine kmečki gozdovi niso v razvoju kmetijstva, v življenjskem standardu višinskih kmetov in pri ohranitvi višinskih kmetij odigrali tako pomembne vloge kot v goratih predelih mozirske občine. Prevladuje slabo donosna bukev, ki višinskim kmetom ne zagotavlja dohodkov, da bi lahko nadomeščali premajhne dohodke iz kmetijstva. Zato so npr. propadale višinske kmetije na Dobrovljah in Mariji Reki mnogo hitreje kot v alpskih predelih. Za odnose med kmetijstvom in gozdarstvom in za vpliv kmetijstva na gospodarjenje z gozdovi je pomembna struktura zasebne gozdne posesti, ki je razvidna iz tehle podatkov: Posestne kateeoriie Struktura gozdnih posestnikov Struktura gozdne posesti _ , s J po število posestev po površini v na število % ha % do 1 ha 2.479 30,8 2.182 4,6 1 do 3 ha 2.076 21,5 5.096 11,0 3 do 5 ha 1.435 17,8 5.518 12,1 5 do 10 ha 1.008 12,6 8.896 19,1 10 do 15 ha 508 6,3 6.573 14,1 15 do 20 ha 238 2,9 4.284 9,3 20 do 30 ha 158 1,8 4.014 8,6 30 do 50 ha 143 1,6 5.618 12.1 nad 50 ha 67 0,7 4.230 9,1 Skupaj 8.112 100,0 46.411 100,0 V vzhodnem delu Savinjske doline prevladuje torej majhna gozdna posest. Gozdnih posestnikov, ki imajo do 5 ha gozdov, je 64,4 %, njihova gozdna posest pa obsega samo 27,7 % celotne privatne gozdne površine. Razdrobljenost zasebne gozdne posesti ustvarja pri gospodarjenju z gozdovi velike organizacijske, proizvodne, finančne in upravne težave. Gozdna proizvodnja je vsaj ponekod rentabilna v velikih, zaokroženih gozdnih kompleksih. Z razdrobljenostjo gozdov pa pada njena intenzivnost in rentabilnost. V goratih predelih imajo višinski kmetje več gozdov. Velikost njihove gozdne posesti je večja od 20 ha. Med višinskimi kmetijami prevladujejo kmetij sko-gozdni obrati, ki zagotavljajo višinskim kmetom sredstva, potrebna za preživljanje in obstoj. 5. KRATEK GOSPODARSKI OPIS OBMOČJA Da bi prikazali vlogo gozdov v gospodarskem življenju doline, bomo na kratko navedli nekatere glavne gospodarske pokazatelje iz leta 1972. Skupno število prebivalcev znaša 48.796, od tega: Občina Kmečko prebivalstvo Nekmečko prebivalstvo Skupaj Mozirje Žalec 4.132 7.772 11.200 25.692 15.332 33.464 Skupaj Savinjska dolina 11.904 36.892 48.796 v% 24,4 75,6 100,0 Gostota prebivalstva na km2 je v občini Mozirje 30, v občini Žalec pa 96, poprečno v vsej dolini 57. Delež kmečkega prebivalstva znaša v občini Mozirje 37 %, v žalski pa samo 23 %, kar nakazuje močnejši kmetijsko-gozdarski značaj občine Mozirje. Struktura zaposlenega prebivalstva pa je takale: 17 Savinjski zbornik 257 Občina Zaposleni v gospodarstvu Zaposleni v negospodarskih dejavnostih Skupaj Mozirje Žalec 2.630 13.310 264 1.288 2.894 14.598 Skupaj 15.940 1.552 17.492 V % 82,0 18,0 100,0 Od skupnega prebivalstva je zaposlenih v mozirski občini 19 %, v žalski pa 44 %. Struktura družbenega proizvoda po gospodarskih panogah pa je razvidna iz tehle podatkov: Delež gospodarskih panog v družbenem proizvodu Gospodarska v % panoga -—- občina Mozirje občina Žalec Industrija 31,0 46,0 Kmetijstvo 27,5 24,0 Gozdarstvo 7,7 1,0 Gradbeništvo 10,5 9,9 Promet 3,6 3,1 Trgovina 12,6 10,0 Gostinstvo in turizem 3,9 1,0 Obrt 3,2 5,0 Skupaj 100,0 100,0 Družbeni proizvod in narodni dohodek na prebivalca (v din): Družbeni proizvod Narodni dohodek Občina -- na 1 prebivalca na 1 zaposlenega na 1 prebivalca na 1 zaposlenega Mozirje 11.080 49.005 9.660 40.903 Žalec 14.300 57.243 12.332 49.365 Vsi našteti pokazatelji potrjujejo že prej navedena dejstva. Zahodni del Savinjske doline (občina Mozirje) je sestavni del slovenskega gorskega gospodarskega prostora, ki zajema velik del slovenskega gorskega sveta in je gospodarsko slabše razvit od njenega vzhodnega dela (občina Žalec). Čeravno je celo območje bogato z gozdovi in za gozdno proizvodnjo zelo pomembno, podatki o deležu gozdarstva v družbenem proizvodu (7,7% in 1,0%) ne pokažejo njegovega dejanskega pomena. Ta pomen je mnogo večji in ga bomo opisali v točki 11. V gornjih podatkih je namreč gozdarstvo iz zasebnih gozdov zajeto v družbenem proizvodu kmetijstva. 6. PROMETNE RAZMERE IN GOSTOTA GOZDNEGA CESTNEGA OMREŽJA Prometne razmere v gozdovih (gozdne ceste) in izven njih (javne ceste) so odločilni dejavniki za način in intenzivnost gospodarjenja z gozdovi in za rentabilnost gozdne proizvodnje. Brez gozdnih cest ne moremo gospodariti z gozdovi intenzivno in po sodobnih metodah, niti ustvariti toliko dohodkov, da bi zagotovili njihovo donosnost in obnovo. Za racionalni transport lesa do potrošnikov in za priključitev gozdnih cest na javne ceste mora biti tudi javno cestno omrežje dovolj gosto in primerno razporejeno. Dokler ni bilo zgrajeno gozdno cestno omrežje, je gozdarstvo gospodarilo z gozdovi ekstenzivno in ustvarjalo zelo nizke dohodke. Les so spravljali iz gozdov po lesenih drčah in dolgih zemeljskih rižah. Pri tem se je 10—15 % lesa razbilo. Ker je bilo tako spravilo odvisno od podnebnih razmer (ugodni sneg), te pa niso bile vedno najboljše, je posekani les ležal v gozdovih tudi po leto dni in več. Zaradi dolgega ležanja se je pokvaril, postal rdeč ali gnil in izgubil na vrednosti tudi do 50 %. V Gornji Savinjski dolini so les plavili po Savinji in Dreti. Plavljenje je bilo sezonsko (spomladi) in je zahtevalo ugodne vodne razmere, ki pa so često izostale. Plavljenje je bilo zato riskantno, nevarno in drago. Vsi ti razlogi so narekovali po osvoboditvi izgradnjo gozdnega cestnega omrežja. Z izgradnjo so začela gozdna gospodarstva šele po letu 1953, ko so prevzela v svoje roke celotno gospodarjenje z gozdovi. Pogoji za izgradnjo gozdnega cestnega omrežja so bili ugodni, ker je obstajalo že kolikor toliko razvito javno cestno omrežje. Spodnji del doline ima železnico, ki poteka od Celja do Velenja, s štirimi nakladalnimi postajami. Skozi dolino tečeta dve glavni prometni transverzali: cesta Ljubljana—Maribor in cesta Arja vas—Dravograd. Skozi vso dolino pa poteka cesta Sentrupert—Mozirje—Nazarje—Logarska dolina. Pri Nazarjah se ji priključi druga transverzala L j ubij ana—Kamnik—Gorn j i grad—Nazarj e. Razen navedenih glavnih cest obstaja zlasti v vzhodnem delu doline še gosto lokalno cestno omrežje, ki povezuje večino naselij z glavnimi javnimi cestami. Pri odpiranju gozdov s cestami so gozdna gospodarstva prometno odprla tudi mnogo naselij in višinskih kmetij. Pri tej akciji gozdna gospodarstva niso bila deležena večje gmotne podpore občin in republike. Ceste so gradila z lastnimi sredstva in z obveznimi ter dobrovoljnimi prispevki gozdnih posestnikov. Občina Žalec je podprla gradnjo gozdnih cest z manjšimi dotacijami. Ker pa so cene lesa že dolgo določene s predpisi in so nižje od tržnih cen, so bila lastna sredstva gozdarstva in dobrovoljni prispevki gozdnih posestnikov premajhni. Zato so nastale zlasti tele posledice: — gozdno cestno omrežje ni dograjeno niti do danes; — še vedno manjka ca. 46% gozdnih cest, to je, okoli polovice; — elementi za gradnjo gozdnih cest (širina in ureditev cestišč, krivine, vzponi, odvodnjavanje itd.) so preskromni; zgrajene ceste niso sposobne za težji in rentabilnejši promet, nekatere pa so zaradi preslabega vozišča sposobne samo za promet v suhem vremenu; — stroški vzdrževanja so visoki, razpoložljiva vzdrževalna sredstva premajhna, zaradi tega je mnogo novozgrajenih cest v slabem stanju. Konec leta 1972 je bilo prometno stanje v območnih gozdovih takole: Dolžina cest v km Občina v družb. gozd. v zaseb. gozd. skupaj gozd. ceste sku- ^ceste P* gozd. ceste javne produk. ceste skupaj gozd. ceste javne produk. ceste skupaj Mozirje Žalec 141,0 11,2 6,5 147,5 15,9 27,1 321,8 44,8 20,0 60,8 341,8 105,6 462,8 56,0 26,5 76,7 489,3 132,7 Skupaj 152,2 22,4 174,6 366,6 80,8 447,4 518,8 103,2 622,0 Moderno in razvito gozdarstvo potrebuje za rentabilno in intenzivno gospodarjenje z gozdovi gozdno cestno omrežje z gostoto 40—50 m/ha. Tako ima, npr., avstrijska Štajerska gostoto od 40 m/ha, Tirolska 29 m/ha. Cilj Avstrije je, doseči gostoto od ca. 35 m/ha. V Švici ima kanton Schaffhausen (gričevnat teren) gostoto od 61 m/ha, kanton Winthertur (gričevje) 70 m/ha in kanton Grau-binden (gorski svet) 31 m/ha. V ZRN ima Bavarska gostoto od 32 m/ha, Baden— Wurttemberg 45 m/ha, Westfalija 43 m/ha. Za Slovenijo sodijo, da bi zadostovala glede na naše razmere gostota od 20—30 m/ha. Za topografsko nehomogeni in zelo razgibani relief Savinjske doline sodijo gozdarski strokovnjaki, da bi zadoščala poprečna gostota od 25 m/ha. Večja gostota bi zahtevala previsoke investicije, ki ne bi bile rentabilne. V razgibanem in nehomogenem reliefu bi delovala večja gostota tudi negativno na ohranitev pokrajinske skladnosti in na lepoto Savinjske doline. Obstoječa gostota znaša na območju občine Mozirje 16,4 m/ha, v žalski občini 7,8 m/ha, poprečno 13,4 m/ha in dosega komaj 54% potrebne gostote. Ta kazalnik je odločilen za namene in smernice bodočega gospodarjenja z gozdovi. Za doseganje gostote od 25 m/ha bi potrebovalo gozdarstvo v bodočih desetih letih ca. 70—90 milijonov din. Dvomimo, da jih bo lahko ustvarilo glede na maksimalne cene lesa in vedno večje proizvodne stroške. V bodočih desetih letih torej verjetno ne bomo mogli zgraditi toliko gozdnih cest, da bi začeli gospodariti z vsemi gozdovi intenzivno in da bi dobili gozdni posestniki za svoj les primerne tržne cene. Zgrajene gozdne ceste predstavljajo danes vrednost od ca. 62,6 milijonov din, oziroma 1.350 din na ha gozdne površine. Ta vrednost je ogromna in potrjuje, da z gozdovi ni mogoče racionalno gospodariti brez potrebnih finančnih vlaganj. 7. POVRŠINA IN STRUKTURA ZEMLJIŠKIH KULTUR Gozdovitost znaša v občini Mozirje 70 %, v občini Žalec 48 %, poprečno v vsej dolini 61 % in je večja od poprečja v Sloveniji za ca. 9 %. Savinjska dolina spada torej v gozdnata območja naše republike. Po podatkih zemljiškega katastra je površina zemljišč in njihova struktura takale (v ha): Vrsta kultur Obč. Mozirje ha Obč. Žalec ha Skupaj ha Njive in vrtovi 3.431 6.164 9.595 Sadovnjaki 378 1.168 1.546 Vinogradi — 188 188 Travniki 4.335 6.708 11.043 Pašniki 4.889 2.352 7.241 Ribniki, močvirja in trstičja — 16 16 Gozdovi 29.663 16.748 46.411 Ostalo (neplodno, skalovje) 8.055 1.579 9.634 Skupaj 50.751 34.923 85.674 8. OPIS GOZDOV Gospodarjenje v preteklosti in sedanjosti Pred drugo svetovno vojno so gospodarili z gozdovi bolj ekstenzivno. Vele-posestva so izvajala golosečnje, katere so pogozdila umetno, izključno s smreko. Kmečki gozdni posestniki so sekali prebiralno, pa tudi na golo, zlasti v ravnih predelih Savinjske doline, kjer prevladuje rdeči bor. Pri tej drevesni vrsti se je sistem golosečenj na manjših površinah obnesel zelo dobro. Golosečnje so izvajali kmetje zlasti v dveh primerih: — pri prevzemanju posestev od staršev so nasledniki (dediči) sekali na golo, ali pa so posekali vse drevje nad 15 cm prsne debeline, da bi pridobili s prodajo lesa sredstva za izplačilo dediščin; ta način sečnje so vršili zlasti v goratih predelih; — ob gospodarskih krizah so kmetje močneje posegali v gozdove, bodisi z golosečnjami, bodisi z zelo močnim prebiranjem; tako so nadoknadili premajhne dohodke iz kmetijstva, zlasti v predelih, kjer so gojili hmelj, ki je bil izpostavljen velikemu nihanju cen. V hmeljarskem območju so kmetje močno izkoriščali steljo iz gozdov. Zato je v tem območju mnogo gozdov, zlasti borovih, še danes degradiranih, čeravno upada steljarjenje iz leta v leto. Prva leta po drugi svetovni vojni smo močno posegli v gozdove v vsej državi in tudi v Savinjski dolini, z namenom, da bi pridobili finančna sredstva za povojno obnovo države in za izgradnjo industrije. V razdobju 1948 do 1952 smo sekali letno tudi 3—4-kratni prirastek gozdov. V letu 1953 smo z velikimi sečnjami prenehali, sečnjo uskladili s proizvodno zmogljivostjo gozdov in hitro zacelili rane, ki smo jih zadali gozdovom s prevelikimi sečnjami v povojnih letih. Leta 1950 so prevzela gospodarjenje z družbenimi gozdovi gozdna gospodarstva, ki so se posebno specializirala za gospodarjenje z družbenimi gozdovi, gospodarjenje s kmečkimi gozdovi pa kmetijske zadruge in pozneje poslovne zveze. Leta 1965 so bila osnovana v Sloveniji enotna gozdno-gospodarska območja za vse gozdove v območju, družbene in zasebne. Gospodarjenje z vsemi gozdovi v območju pa so prevzela gozdna gospodarstva. Po prenehanju velikih sečenj v povojnem razdobju je gozdarstvo v Sloveniji opustilo gološečnje in uvedlo bolj sodobne in intenzivnejše načine gospodarjenja z gozdovi. V tej akciji je prišlo gozdarstvo že daleč naprej. V družbenih in kmečkih gozdovih je doseglo visoko stopnjo intenzivnosti. Gozdarstvo seka samo del prirastka, določeni del prirastka pa pušča v gozdovih za povečanje lesne zaloge. Intenzivno gradi gozdne ceste, neguje gozdove, sproti pogozduje sečišča, neproduktivna grmišča pogozduje, slabo produktivne in nekvalitetne bukove gozdove pa spreminja v produktivnejše mešane gozdove z iglavci. Vsi navedeni ukrepi so bistveno zboljšali stanje gozdov. V primerjavi s predvojnim stanjem in stanjem v prvih povojnih letih se je stanje gozdov močno izboljšalo in se izboljšuje iz leta v leto. Zaradi večjega sečnega reda so prenehale tudi naravne katastrofe, ki so delovale na gozdove negativno, npr., nekdaj močno razširjeni lubadar. Pojavilo pa se je v zadnjih letih močno sušenje jelke, ki povzroča gozdarstvu velike težave in onemogoča normalno gospodarjenje z gozdovi. Vzrokov tega sušenja gozdarska znanost do danes ni mogla ugotoviti. Posušili so se celi kompleksi jelovih gozdov, npr. v Krvavici, v mnogih čistih in mešanih gozdovih pa jelka hitro odmira. V okviru razpoložljivega prostora bomo na kratko navedli tiste glavne podatke, ki so karakteristični za stanje gozdov. Površina gozdov (ha) Sektor lastništva Obč. Mozirje Obč. Žalec Skupaj Družbeni 15.198 2.739 17.937 Zasebni 20.416 14.009 34.425 Skupaj 35.614 16.748 52.362 V občini Mozirje je zasebnih gozdov 57 %, v občini Žalec 84 %, poprečno 66 %. V Savinjski dolini prevladujejo torej zasebni gozdovi. Ce primerjamo dejansko površino gozdov s katastrsko (glej tč.7!), ugotavljamo, da je v občini Mozirje dejanska površina večja za 5.951 ha. Katastrsko stanje še ni registriralo porasta gozdov v škodo novin, grmišč, pašnikov, košenic, planin in travnikov. Ze večkrat smo omenili, da spada del Savinjske doline v slovenski gorski gospodarski prostor. To je razvidno tudi iz strukture gozdov glede na gospodarski namen. V mozirski občini je 4.543 ha (12,7 %) gozdov varovalnih, to je negospodarskih. V občini Žalec je takih gozdov 59 ha (3,5 %), skupaj v obeh občinah 4.602 ha (8,8 %). Varovalni gozdovi ne služijo gospodarskemu namenu (proizvodnji lesa), temveč imajo varstveno vlogo (glej poglavje 3!). Lesna zaloga (v 000 m3) Občina Družbeni gozdovi Zasebni gozdovi Skupaj vsi gozdovi igl. list. skup. igl. list. skup. igl. list. skup. Mozirje Žalec 2.155,2 260,6 974,4 3.129,6 220,6 481,2 4.083.1 1.116.2 532,4 4.615,5 1.209,2 2.325,4 6.238,3 1.506,8 1.376,8 1.429,8 7.745,1 2.806,6 Skupaj 2.415,8 1.195,0 3.610,8 5.199,3 1.741,6 6.940,9 7.615,1 2.936,6 10.551,7 V gozdovih Savinjske doline so zastopani iglavci z 72 %, listavci z 28 %. Velik delež listavcev, pretežno bukve, za njihovo rentabilnost ni ugoden. Bukev daje manj tehničnega lesa in veliko cenenih drv. Lesna zaloga na ha (m3) Družbeni gozdovi Zasebni gozdovi Skupaj vsi gozdovi Obema igl. list. skup. igl. list. list. skup. igl. skup. Mozirje 142 64 206 201 26 227 175 42 217 Žalec 95 80 175 79 86 165 82 85 167 Skupaj 135 67 202 151 51 202 146 506 202 V primerjavi z gozdovi vse Slovenije so gozdovi v Savinjski dolini po lesni zalogi za 19 % boljši od slovenskega poprečja. V občini Mozirje so za 28 % boljši od tega poprečja, v občini Žalec pa še enaki temu poprečju. Prirastek gozdov (v ms) Občina Družbeni gozdovi Zasebni gozdovi Skupaj vsi gozdovi igl. list. skup. igl. list. skup. igl. Ust. skup. Mozirje 44.585 13.024 57.609 99.900 9.652 109.552 144.485 22.676 167.161 Žalec 7.181 5.327 12.508 24.900 21.066 45.966 32.081 26.393 58.474 Skupaj 51.766 18.351 70.117 124.800 30.718 155.518 176.566 49.069 225.635 Prirastek na ha (v m3) Občina Družbeni gozdovi Zasebni gozdovi Skupaj vsi gozdovi igl. list. skup. igl. list. skup. igl. list. skup. Mozirje 2,9 0,9 3,8 4,9 0,5 5,4 4,1 0,6 4,7 Žalec 2,6 1,9 4,5 1,8 1,5 3,3 1,9 1,6 3,5 Skupaj 2,9 1,0 3,9 3,6 0,9 4,5 3,4 0,9 4,3 V primerjavi s prirastkom gozdov v Sloveniji je prirastek v obravnavanem območju za 10 % večji od poprečnega prirastka gozdov v Sloveniji. V zahodnem delu doline (občina Mozirje) je prirastek za ca. 20% večji od poprečja v Sloveniji, v vzhodnem delu (občina Žalec) pa je malenkost pod tem poprečjem. Etat gozdov Pod etatom gozdov se razumeva letni obseg sečnje gozdov, določen z gozdno gospodarskimi načrti, katere potrjuje pristojni republiški upravni organ. Etat je naslednji (m5) Občina Družbeni gozdovi Zasebni gozdovi Skupaj vsi gozdovi igl. list. skup. igl. list. skup. igl. list. skup. Mozirje Žalec 39.748 22.741 62.489 4.622 4.522 9.144 78.037 5.227 83.264 17.879 16.852 34.731 117.785 27.968 22.501 21.374 145.753 43.875 Skupaj 44.370 27.263 71.633 95.916 22.079 117.995 140.286 49.342 189.628 Določitev etata (letnega obsega sečnje gozdov) je ena od najvažnejših odločitev gozdarstva pri določanju kompleksnih gospodarskih ukrepov za gospodarjenje z gozdovi. Etati se določajo z gozdno-gospodarskimi načrti za razdobje desetih let. Po tem času se temeljito pregledajo, da bi se dosegla čim boljša skladnost med sečnjo in njihovo proizvodno zmogljivostjo. Za višino etata sta odločilna zlasti dva kazalnika: razmerje med etatom in lesno zalogo (intenziteta sečnje) in razmerje med etatom in prirastkom. Oba kazalnika bomo analizirali bolj podrobno, ker sta za našo javnost zelo zanimiva in dajeta glavne podatke o razvoju naših gozdov. Intenziteta sečnje (razmerje med etatom in lesno zalogo v %) Občina Intenziteta sečnje % družbeni gozdovi zasebni gozdovi skupaj vsi gozdovi Mozirje Žalec 2,0 1,9 1,8 1,5 1,9 1,6 Skupaj Savinjska dolina 2,0 1,7 1,8 Razmerje med etatom in prirastkom v % Občina družbeni gozdovi zasebni gozdovi skupaj vsi gozdovi Mozirje Žalec 108 73 86 76 87 75 Skupaj Savinjska dolina 102 76 84 Zgornji podatki nam povedo, da sekamo v občini Mozirje 13 % pod prirastkom, v občini Žalec 25 %, skupaj v Savinjski dolini 16 % pod prirastkom, ali drugače povedano, 16 % prirastka puščamo vsako leto v gozdovih za krepitev njihove lesne zaloge in proizvodne zmogljivosti. Tudi intenziteta sečnje (1,8 %) kaže, da ne sekamo celotnega prirastka. Če bi sekali celotni prirastek, bi lahko dosegla intenziteta sečnje stopnjo 2,1 %. Zakaj ne sekamo celotnega prirastka, temveč samo 84 % le-tega? Razlogov je več, navedli pa bomo samo najbolj tehtne, da bi seznanili javnost Savinjske doline z dejanskim stanjem gozdov in z njihovim bodočim razvojem. Rastiščne (ekološke) razmere (tla, klima, padavine itd.) so za rast gozdnega drevja v Savinjski dolini zelo ugodne. Proizvodnja lesa (prirastek) pa ni odvisna samo od rastiščnih razmer, temveč tudi od višine lesnih zalog. Čim so te večje, je večji tudi prirastek. Podrobna proučevanja rastiščnih razmer v Savinjski dolini so pokazala, da bi tem razmeram ustrezala optimalna lesna zaloga 250 m3/ha. Dejansko pa je lesna zaloga nižja za 20 % in znaša samo 202 m3/ha. Ce hočemo torej doseči čim večji prirastek v gozdovih, ne smemo sekati celotnega prirastka. Del prirastka moramo puščati v gozdovih, dokler ne bomo dosegli optimalne zaloge 250 m3/ha. Zaradi tega ne sekamo v Savinjski dolini 16 % prirastka, kar pomeni, da bomo dosegli optimalno lesno zalogo šele čez ca. 50 let. Ko bomo to dosegli, se bo lahko povečala sečnja gozdov za ca. 22 %, oziroma v vsej dolini za ca. 42.000 m3. Ce bi sečnjo gozdov povečali nad etatom, bi dosegli v gozdovih optimalno zalogo še pozneje kot v 50 letih. Ce bi jo znižali, pa bi dosegli zaželeno stanje prej. Zakaj torej ne ustvarimo prve, oziroma druge možnosti? Sečnje gozdov ni mogoče enostavno povečati brez škodljivih posledic za njihovo proizvodno zmogljivost. Sečnja ni odvisna samo od prej navedenih razmerij in od višinen lesne zaloge, temveč tudi od strukture gozdov, od gostote gozdnega cestnega omrežja in drugih dejavnikov, V strukturi gozdov prevladujejo v Savinjski dolini enodobni gozdovi, pri katerih niso navedeni kazalniki edino merodajni za višino etata, temveč razmerje starostnih razredov. To razmerje dopušča, npr., v družbenih gozdovih mozirske občine večje sečnje od prirastka. V vseh ostalih gozdovih doline pa prevladujejo za sečnjo nezreli enodobni gozdovi, ki ne dopuščajo brez škode za njihovo proizvodno zmogljivost prenaglega povečevanja etatov. V točki 6 smo navedli, da gostota gozdnega cestnega omrežja ni zadostna in da dosega samo 54 % potrebne gostote. Tudi ta dejavnik ne dopušča povečevanja sečnje gozdov. Druge možnosti, to je zmanjšanje sečenj in hitrejše doseganje optimalne lesne zaloge, ne moremo ustvariti zato, ker bi s tem škodovali našemu gospodarstvu. Kapacitete lesne industrije so nekako usklajene z etati gozdov. Njihovo zmanjšanje bi ogrozilo lesno-industrijske kapacitete, povzročilo težave rudnikom pri oskrbi z jamskim lesom, celuloznim tovarnam pri njihovi alimen-taciji, gradbeništvu težave pri oskrbi z gradbenim lesom, in nešteto drugih nevšečnosti. Vidimo torej, da sečnja gozdov, določena z etatom, ustreza sedanji proizvodni zmogljivosti gozdov, da pa je istočasno v skladu tudi s splošnimi gospodarskimi potrebami naše družbe. 9. GOZDNA PROIZVODNJA Etat še ne predstavlja gozdne proizvodnje. Od etata moramo odbiti tako imenovani »odpadek« (skorjo, odpadek pri sečnji in razžagovanju lesa v gozdu itd.). Ta znaša pri iglavcih 14—17%, pri listavcih 10—13%. Ob upoštevanju tega odpadka znaša gozdna proizvodnja v dolini (v m3): Občina Družbeni gozdovi Zasebni gozdovi Skupaj vsi gozdovi igl. list. skup. igl. list. skup. igl. list. skup. Mozirje Žalec 34.200 18.850 53.050 3.930 3.980 7.910 67.200 15.200 4.700 14.830 71.900 30.030 101.400 23.550 124.950 19.130 18.810 37.940 Skupaj Savinj. dol. 38.130 22.830 60.960 82.400 19.530 101.930 120.530 42.360 162.890 Les iz gozdne proizvodnje služi v dva namena: za naturalno porabo lesa (podeželska poraba), to je za porabo lesa v lastnih gospodinjstvih in gospodarstvih gozdnih posestnikov; za blagovno proizvodnjo, ki zajema ves industrijski les, predelan v lesni in kemični industriji in les, ki se uporablja neposredno v nepredelanem stanju (jamski les v rudnikih, stavbni les, les za kurjavo, itd.). V Savinjski dolini pokazujejo tako razdelitev tile podatki (v m3): Vrsta Občina Mozirje Občina Žalec Skupaj Sav. dolina porabe jgi. list. skup. igl. list. skup. igl. list. skup. Blagovna proizvodnja 94.900 18.850 Nat. poraba 6.500 4.700 113.750 15.190 11.200 3.940 11.580 7.230 26.770 110.090 11.170 10.440 30.430 140.520 11.930 22.370 Skupaj 101.400 23.550 124.950 19.130 18.810 37.940 120.530 42.360 162.890 Za oskrbo lesne industrije in za neposredno porabo je odločilna struktura blagovne proizvodnje, ki je takale (v m3): Sortiment Obč. Mozirje Obč. Žalec Skupaj Savinj. dolina Iglavci: Hlodovina Cel. les Jamski les Ostali tehn. les Les za iverne plošče 60.800 15.600 3.500 7.000 8.000 10.520 780 1.210 2.680 71.320 16.380 4.710 9.680 8.000 Skupaj iglavci 94.900 15.190 110.090 Listavci: Hlodovina Ostali tehn. les Les za iverne plošče Drva za kurjavo 7.600 10.500 750 8.250 1.770 1.200 360 15.850 1.770 11.700 1.110 Skupaj listavci 18.850 11.580 30.430 Skupaj iglavci in listavci 113.750 26.770 140.520 Iz prednjih podatkov vidimo, da sodelujejo zasebni gozdovi v blagovni proizvodnji z 59 % (53 % v mozirski in z 72 % v žalski občini), kar pove, da so za oskrbo lesne industrije v Savinjski dolini odločilnega pomena. Brez njih ne bi bil mogoč njen dosedanji razvoj. Od celotne blagovne proizvodnje znaša delež industrijskega lesa 89%, a delež porabljenega nepredelanega lesa 11 %. V točki 5 smo navedli, da v podatkih v družbenem proizvodu v panogi gozdarstvo ni zajeta vrednost lesa, oddanega iz zasebnih gozdov v blagovno proizvodnjo. Ta znaša v občini Mozirje ca. 21 milijonov din, skupaj 25,9 milijonov din. S temi podatki smo podkrepili gospodarski pomen zasebnih gozdov. 10. OBNOVA IN GOJITEV GOZDOV Ni mogoče opisati stanja gozdov, da se istočasno ne dotaknemo tudi njihove obnove in nege. Storili smo to na zadnjem mestu, pa ne zato, ker bi hoteli zmanjšati pomen te važne dejavnosti, temveč zato, ker je ta odvisna od obsega sečnje gozdov (etata) in od ostalih pokazateljev, ki smo jih obravnavali v prejšnjih poglavjih, zlasti v poglavju »Opis gozdov«. Pogoj za izkoriščanje (sečnjo) gozdov v takem obsegu, kot smo ga navedli v prejšnjem poglavju, je, da gozdove stalno obnavljamo, bodisi naravno ali pa z umetnim pogozdovanjem. Ker traja naravna obnova večkrat predolgo, ali pa je na določenih rastiščih zelo težavna ali neizvedljiva, moramo del obnove opraviti s sajenjem sadik. Setev semena izvajamo le izjemno in v manjšem obsegu. Pogozdovanje je postalo zato sestavna in nepogrešljiva dejavnost pri obnovi gozdov. Ni dovolj, da gozdove samo obnavljamo. Ako bi prepustili pogozdene objekte same sebi, bi deloma propadli zaradi plevela in grmovja, ponekod bi prevladale nesestojne drevesne vrste, kvaliteta sestojev bi ostala slaba. Zato moramo gozdove tudi negovati in to od rane mladosti pa do njihovega popolnega oblikovanja. Posajene sadike rešujemo plevela z žetvijo. Mlade kulture moramo čistiti nesestojnih vrst in osebkov, za katere lahko ugotovimo že v zgodnji mladosti, da bodo dali slabo kvaliteto lesa. Da pospešimo kakovostni in količinski prirastek, moramo gozdove intenzivno redčiti. Obnova in nega gozdov sta postali zelo važni sestavni del modernega in intenzivnega gospodarjenja z gozdovi. Zahtevata veliko delovne sile in denarja. Obe dejavnosti sta si v Savinjski dolini priborili mesto, ki jima gre in ki zagotavlja uspešen razvoj gozdov tudi v prihodnje. Za prihodnjih deset let je gozdarstvo predvidelo z dolgoročnimi gozdnogospodarskimi načrti tudi potrebni letni obseg gojitve gozdov, ki bo približno takle: Vrsta gojitvenih del Letni obseg gojitvenih del v ha Obč. Mozirje Obč. Žalec Skupaj Savinjska dolina družb. zas. sku- družb. zas. sku- družb. zas. sku- gozd. gozd. paj gozd. gozd. paj gozd. gozd. paj Pogozdovanje 151 26 177 12 12 24 163 38 201 Priprava tal za pogozdovanje 131 15 146 9 9 18 140 24 164 Priprava tal za nasemenjevanje 5 — 5 — — — 5 — 5 Žetev kultur 520 101 621 114 113 227 634 214 848 Čiščenje gošč 280 252 532 49 89 138 329 341 670 Redčenje sest. 5 4 9 19 1 20 24 5 29 Skupaj 1.092 398 1.490 203 224 427 1.295 622 1.917 Vsako leto izvaja gozdarstvo gojitvena dela na površini ca. 1.917 ha gozdov, ki predstavljajo 3,7 % celotne gozdne površine. Za predvidena pogozdovanja potrebuje gozdarstvo letno ca. 0,7 milijona sadik, ki jih vzgoji deloma v lastnih drevesnicah, ali pa jih dobiva iz drevesnic, ki ležijo zunaj Savinjske Visokogorski bukov gozd na Menini doline. Kapaciteta lastnih drevesnic je zelo važna za izvršitev potrebnih pogozdovanj. Razvidna je iz naslednjih podatkov: Občina Število drevesnic Neto površina drevesnic (m2) Letna kapaciteta vzgojenih sadik Mozirje Žalec 4 2 3,59 1,43 306.000 86.000 Skupaj Savinjska dolina 6 5,02 392.000 Za izvršitev prej navedenega programa gozdno gojitvenih del so potrebna tudi velika finančna sredstva. Po cenah iz leta 1972 bo potrebovalo gozdarstvo v ta namen letno 3,344.000 din, od tega v občini Mozirje 2,444.000 din, v občini Žalec pa 900.000 din. V gojitev gozdov bo vlagalo gozdarstvo na ha gozdne površine 62 din, kar predstavlja približno 21 % dohodkov, ki jih daje ha gozdov. Za izvršitev programa gojitve gozdov je potrebna tudi ustrezna delovna sila. Na tej dejavnosti je zaposleno ca. 80—90 delavcev. Na koncu tega poglavja moramo še poudariti, da zagotavlja gozdarstvo s predvidenim obsegom obnove in nege gozdov pogozditev ca. 50 % preostalih grmišč in novin in spremembo ca. 10% čistih, dozorelih in kakovostno slabih bukovih gozdov v mešane gozdove z iglavci. 11. LESNO GOSPODARSTVO Opisali smo na kratko gospodarsko in varstveno vlogo gozdov. Čeprav smo se gospodarske vloge gozdov dotaknili v več poglavjih, moramo zato, da bi prikazali njen celotni pomen, bolj podrobno opisati še glavno gospodarsko vlogo gozdov, to je njihov pomen za obstoj in razvoj lesne industrije. V Savinjski dolini so se razvile vse panoge lesne industrije, primarne in finalne. Lesno surovinsko zaledje je osnova za obstoj in razvoj žagarske industrije. Finalna lesna industrija uporablja razen masivnega lesa tudi razne vrste drugih tvoriv, zlasti iverne, vlaknate in vezane plošče. Zato finalna lesna industrija ni odvisna od svojega surovinskega zaledja, ker lahko nabavlja potrebna tvoriva na širšem območju, to je v vsej državi, ah pa jih celo uvaža. Lesna industrija je dosegla v zahodnem delu doline visoko stopnjo integracije ker je združena, vključno z manjšim obrtnim podjetjem »Smreka« v Gornjem gradu, v združenem gozdarsko-lesnem podjetju »Gozdarstvo in lesna industrija« (GLIN) Nazarje. V vzhodnem delu doline, to je v občini Žalec, pa je lesna industrija razdrobljena v več podjetij, ki so ostanek preteklosti, in zato ni mogla doseči takšnega razvoja kot v Nazarjah. Da bi podali stanje lesne industrije in njeno strukturo, bomo navedli samo njene glavne značilnosti. Žagarska industrija (Lokacija, kapacitete in njihovo proizvodno izkoriščanje): Naziv žage Kapaciteta v oblih m3 pri delu 2 X 8h Dejanski razrez 1. 1972 v oblih m3 Izkoriščanje kapacitet v% Zaga GLIN v Nazarjah 84.000 94.050 112 Zaga GLIN v Gornjem gradu 6.000 3.010 40 Zaga »Smreka« v Gornjem gradu 2.000 1.010 50 Zaga »Garant« v Polzeli 11.440 5.401 47 Zaga »Savinja« v Šempetru 7.800 3.637 48 Zaga KK Žalec v Polzeli 5.200 1.904 37 Zaga »Ingrad« Gomilsko 5.200 2.046 40 Zaga »Zarja« 2.600 260 10 Zaga »Gradnja« 2.600 1.254 48 Skupaj 126.840 112.572 89 Žagarska industrija v Nazarjah izkorišča v celoti svoje surovinsko zaledje in uvaža nekaj hlodovine tudi iz drugih območij (celjskega, brežiškega in ljubljanskega). Žagarska industrija v občini Žalec izkorišča samo ca. 41 % svojih kapacitet, to je ca. 60 % svojega surovinskega zaledja. Preostali del hlodovine alimentira v glavnem žagarsko industrijo v Celju. Bazična lesna industrija V Nazarjah obstaja tovarna ivernih plošč s kapaciteto 45.000 m3 plošč, za kar potrebuje ca. 63.000 m3 lesnih surovin, od tega 50 % prostorninskega lesa (31.500 m3), 50% pa lesnih odpadkov (žamanja, skoblancev in žagovine). Okoli 60 % svojih potreb lesa (oblega in lesnih odpadkov) krije tovarna ivernih plošč iz svojega območja (nazarskega). Ostalih 40 % uvaža iz raznih krajev Slovenije. Ker ima tovarna možnost za razširitev kapacitete za 50 %, bo lahko pri alimen-taciji povečane kapacitete odigralo žalsko območje znatno vlogo. Predelovalna lesna industrija je zelo razvita in zajema naslednje obrate, s porabo žaganega lesa: Tovarna oken in vrat v Nazarjah (127.000 kom.) Obrtni obrat lesenih hiš »Smreka« v Gornjem gradu (1.100 kom.) Obrat oken in vrat »Ingrada« v Gomilskem (1.200 kom.) Skupaj 129.300 kom., porabljeno žaganega lesa 16.200 m3 600 m3 100 m3 16.900 m3 Finalna lesna industrija je zastopana v treh obratih: Tovarna pohištva »Garant« v Polzeli število izdelanih garnitur 132.000 Obrat pohištva v Šempetru število izdelanih kosov 105.800 Obrat pohištva Zarja število izdelanih kosov 36.000 Vrednost družbenega proizvoda lesne industrije v obravnavanem območju je znašala v 1. 1972 ca. 237,6 mio. din. Iz opisa je razvidno, da je dosegla lesna industrija v nazarskem območju visoko stopnjo integracije. V žalskem območju pa je razdrobljena, zlasti žagarska. Ali je takšna razdrobljenost koristna za razvoj lesne industrije? Brez podrobnih analiz lahko ugotovimo, da ni, kar utemeljujemo samo z nekaterimi glavnimi dejavniki. Kapacitete lesne industrije v naši državi, v republiki in tudi v Savinjski dolini, so mnogo večje od absorbcijske moči domačega trga. Lesna industrija mora zato svoje proizvode izvažati in jih tudi izvaža, zlasti na konvertibilna območja. Cene izvoza diktira svetovni trg. Na tem trgu pa se lesna industrija integrira iz leta v leto, povečuje kapacitete in uvaja najmodernejše stroje in sodobne tehnološke procese. Ce bo hotela naša lesna industrija zdržati konkurenco na svetovnih trgih, bo morala proizvajati čim cenejše in čim bolj pestre asortimente visoke kvalitete. To pa bo mogoče le, če bo tudi sama izvršila potrebne integracije in če bo uvedla najmodernejše stroje in tehnološke procese, skupno raziskavo trga, skupno prodajo, visoko stopnjo organizacije proizvodnje in računalniško obdelavo vseh podatkov, konstrukcij, delovnih nalogov ipd. Vsi ti dejavniki pa narekujejo njeno integracijo. Investicije v integrirano industrijo so bolj rentabilne in glede financiranja laže izvedljive kot v številnih majhnih obratih in tovarnah. Lesna bilanca Slovenije postaja iz leta v leto bolj negativna, ker so lesnoindustrijske kapacitete večje od proizvodne zmogljivosti gozdov. Oskrba z lesno surovino bo vse težja in dražja. Velika lesno-industrijska podjetja bodo laže nabavljala surovino in potrebna lesna tvoriva, jih bolje izkoriščala in zlasti laže uporabljala tudi lesne odpadke. Produktivnost in rentabilnost velike lesne industrije je večja in zagotavlja tudi višji življenjski standard svojim delavcem. Racionalna zaposlitev strokovnih kadrov, izobraževanje delavcev in njihova uspešna prekvalifikacija je možna samo v velikih industrijah. 12. LOVNO GOSPODARSTVO Visok delež gozda v Savinjski dolini ustvarja zelo ugodne rastiščne pogoje za gojenje divjadi. V nižinskih in gričevnatih predelih prevladuje nizka divjad in srnjad. V bolj gozdnatih in hribovitih predelih so bogata lovišča srnjadi in divjih svinj. V alpskem in predalpskem gorovju so glavna divjad gamsi, veliki petelin in ruševec. Visoka gozdovitost, dobre prometne razmere, ugodna boniteta rastišč in dobra organizacija lovstva so dali tudi zelo dobre rezultate. Lovno gospodarstvo je doseglo visoko stopnjo razvitosti. Sodelovanje z gozdarstvom, zlasti vse bolj intenzivna zaščita gozdnih kultur pred divjadjo, je omejila škodo divjadi v gozdovih na znosni obseg, tako da ta ne predstavlja ovire za intenzivno gospodarjenje z gozdovi niti ne povzroča gozdovom večjih škod. Z vsemi lovišči gospodari 13 lovskih družin, razen s predelom Logarska dolina, s katerim gospodari Zavod za gojitev divjadi »Kozorog« v Kamniku. Stanje divjadi dajejo tile podatki: Vrsta divjadi Spomladanski stalež Letni odstrel dejanski po boniteti sedanji po boniteti Srnjad 1.965 2.192 401 540 Gamsi 627 — 65 — Mufloni 129 — 5 — Veliki petelin 141 — 19 — Ruševec 97 — 16 — Gozdni jereb 710 — 86 — Zajec 1.168 1.320 530 601 Fazan 597 — 451 — Divje svinje 106 — 44 — Stanje divjadi je v glavnem še vedno pod zmogljivostjo lovnih bonitet. Da bi se izboljšalo in zaščitilo interese gozdnega gospodarstva, lovske družine intenzivno ustanavljajo krmne njive, zimska krmišča za visoko divjad in sol-nice za srnjad in gamse. V zadnjih letih se je začela naseljevati zlasti v alpskih in predalpskih predelih jelenjad, ki prihaja v to območje iz sosednjih avstrijskih lovišč. Ker povzroča jelenjad v gozdovih veliko škodo, gojitev te vrste divjadi ni v planu lovnega gospodarstva. Za njo je uveljavljeno načelo ostrega redukcijskega odstrela. Razen jelenjadi je začel naseljevati večje predele muflon, ki je bil do-sedaj nepoznan v naših loviščih. V predelih okoli Solčave se je naselil iz Avstrije, v južnih, obrobnih predelih od Gozdnika proti Veliki planini pa iz rezervata »Šmohor« pri Laškem. LITERATURA Drago Meze: O hribovskih kmetijah v Gornji Savinjski dolini (Geografski vestnik XXXV-1960). Drago Meze: Prebivalstvo Gornje Savinjske doline, Celjski zbornik 1960. Drago Meze: Gostota naseljenosti in agrarne obljudenosti Gornje Savinjske doline, Celjski zbornik 1960. Ing. A. Knez: Vloga gozdov pri reševanju problematike višinskih kmetij, Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Ljubljana 1969. Dr. C. Malovrh: Nekaj smernic za proučevanje gospodarske problematike goratih pokrajin, Ekonomski zbornik 1956. Ing. L. Žumer: Gorski gospodarski prostor, Ekonomska revija št. 1/1961. Ing. A. Knez: Območni gozdno-gospodarski načrt za nazarsko območje, Nazarje 1970. Gozdno gospodarstvo Celje: Območni gozdno-gospodarski načrt za celjsko območje, Celje 1970. Beiheft zu den Zeitschriften des Schweizerischen Forstvereins, No 37/65: Ge-birgshilfe als forstliche Aufgabe. Prof. ing. F. Rainer: Vpliv gozdov na vodni režim, Uprava za napredek proizvodnje, Ljubljana 1950. Adi Arzenšek: Srebrna gravura 1971 Adi Arzenšek, rojen 27. decembra 1932 v Ajdovcu pri Novem mestu. Šolska izobrazba: srednja tehnična šola, strojni oddelek, Ljubljana. Avtodidakt. Od 15. maja 1973 samostojni umetnik. Na samostojnih in skupnih razstavah razstavljal doma v Celju, Murski Soboti, Kostanjevici, Šoštanju, Štorah, Velenju in Žalcu, v inozemstvu pa v Avstriji (petkrat), Zahodni Nemčiji (trikrat) in Švici (enajstkrat). Naslov: Dobriša vas 3, p. 63301 Petrovče. Roditi se in rasti v soseščini likovno izredno plodne in v svoji neposrednosti močne osebnosti je spodbudno in nevarno. Najti v njenem delu ohrabritev pomeni v prvi lazi najti tudi zglede. Od osebnosti je odvisno, kako te zglede uporabi zase: ali jih podredi svoji viziji in svojemu osebnemu pogledu na svet, ali pa jih pieprosto povzame. Razumski pol igra tu odločiino vlogo, a ta pol zori hkrati s celotno osebnostjo. Včasih je postopek počasen in osamosvajanje težavno in naporno. Zavest je korektiv. Adi Arzenšek je povzel posamezne prvine, tako precej svobodno spočenjanje vizije in drobno, gosto risbo, zanikanje izrazitejših konstrukcijskih vrednot, ki so otrok razumskega pola v umetnosti. Nekoliko obremenjen z izročilom v motiviki se v teh okvirih počasi oblikuje v likovnega delavca, katerega dela pomenijo za zdaj le različico. A v njej so kali lastnega, kar govori o postopnem oblikovanju samouške osebnosti. Jaki: »Ples mask« (olje) 1972 Jože Horval-Jaki, rojen 4. marca 1930 v Murski Soboti. Avtodidakt. Studijska potovanja v Avstrijo, Francijo, Italijo, Švico in Belgijo. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, risbo, z mešanimi tehnikami in s keramiko. Samostojno razstavljal doma in na tujem tolikokrat kakor malokateri slovenski likovni umetnik. Popularen v zahodni Evropi in Ameriki. Naslov: Nazarje, Gornja Savinjska dolina. Spoznanje, ki je prišlo z zrelostjo -,nuja delovanja, ki si v nemirnem duhu poišče svojo posebno pot in način; viharen temperament, neukročen in neobrzdan, ki kopiči notranje napetosti v obliki prebogatega sveta bestialnih, vselej sorodnih vizij. In neprestana potreba po praznjenju tega sveta, ki se neprestano obnavlja s hitrostjo delitve celic. Ta odvod je roka, ozemljitev je stik s slikarsko, risarsko, gralično ploskvijo. Sproščujoča se energija pušča nepredvidene sledi, ki v ploskovni iluziji povzemajo slikarjeve vizije. Na tej poti ne trpi ovir, zavor, uporov: lahko pride do katastrofe — zastoja. Vnaprej izdelane sheme, upoštevanje šolskih pravil — vse to nadomesti avtomatizem postopka na relaciji vizija—roka—ploskev. Rezultat je neposrednost, ki nas hkrati z grozljivostjo tega sveta pri Jakiju najbolj prizadene. Darinka Pavlelič-Lorenčak: »Prva bolečina« olje 1969 Darinka Pavletič-Lorenčak, rojena 30. decembra 1924 v Rečici ob Paki. Slikarstvo študirala na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani. Zaposlena kot likovni pedagog na II. osnovni šoli v Celju in vzgojiteljski šoli na PŠC. Prejela nekaj priznanj za likovno pedagoško delo, Slandrovo nagrado mesta Celja in nagrado Temeljne kulturne skupnosti v Celju. Samostojne razstave: Celje, Maribor, Velenje, Ljubljana, Žalec. Skupne razstave: Celje, Maribor, Ljubljana, Nova Gorica, Slovenj Gradec, Subotica, Zadar, Tuzla. Sodelovala na razstavah: v Labinu, Ljubljani, Ptuju, Beogradu, Celju in Slovenj Gradcu. Naslov: Celje, Ulica 29. novembra 25. Umetnost je vselej upodabljala snov, v kateri je življenje. Krajina, tihožitje, portret, iigura, figuralna kompozicija — vse je snovno, zgrajeno po zakonih, katerim slikarska poustvaritev poišče ustrezen prenos in lastno harmonijo. A vsebina ni le v tem: Darinka Pavletič-Lorenčak išče v umetniški snovi odnose, ki to snov osmišljajo in razlagajo, ki jo navsezadnje dvignejo na raven, na kateri šele začutimo upravičenost in nujo umetniškega poustvarjanja. In zraven tega še osebno zavzetost slikarske in njen življenjski čredo. V njenih podobah, zgrajenih preprosto in trdno, slikanih s širokimi potezami čopiča, povezuje vse oblikovne in tematske sestavine izraziti humanizem, zrasel iz čistega čustva in globoke osebne prizadetosti. Ta topli človeški odnos do ljudi je trden in razumljiv most med njeno umetnostjo in nami. Spanzel Rudi. Rojen 18. dec. 1948 v Celju. Končal je šolo za oblikovanje in leta 1971 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Maksimu Sedeju. Izpopolnjuje se na slikarski specialki pri prof. Janezu Berniku. Razstave: V okviru prireditev Ljubljanske akademije za likovno umetnost 1971 — razstava »Mladih« v Ivanjici, SR Srbija, 1972 — Razstava »Perko-Španzel« v Novem mestu, — 1972 Prva nagrada na mednarodni razstavi »Intart«, Udine, Italija. Zlato nagrado v Firencah 1973. Nagrade: 1969 Prešernova nagrada za mali akt, ALU — 1971 Prva nagrada na razstavi »Mladih« v Ivanjici, SR Srbija — 1972 Tretja nagrada na razstavi Extempore« v Piranu — 1972 Prva nagrada na mednarodni razstavi »Intart«, Udine, Italija. Naslov: Zabukovica 98, p. Griže 63302 pri Celju. Napor, najti svoje mesto kot umetnik in slikar v sedanjem svetu neštetih zavestnih možnosti, med katerimi jih je prav tako nešteto že izrabljenih, žene mladega likovnega delavca v razumske, jasne odločitve. Navezava na veliko slikarsko izročilo zgodovine ni le izhod za silo, ki bi nadomestil tveganje poseganja v sredo stvari danes in tukaj: je zavestna odločitev, ki nalaga nove dolžnosti in zahtevne rešitve. Kajti človek in stvari so pogosto ostale nespremenjene v svojem bistvu, često tudi v svojih oblikah. Spreminjajo se odnosi med njimi, spreminja in raste in izginja tisto neoprijemljivo tkivo našega gledanja nanje, ki je pogojeno s časom in razvojem. Potem, ko je osvojil mnoge vrednote in znanja starih mojstrov, je v takem slikarsko solidnem okviru začel ustvarjati svet, ki je njegov in splošen, vselej pa sodoben. Jelica Zuža: »Deklica« 1969, olje, platno 49 X 39 cm Jelica Zuža, rojena 1922 v Celju. Slikarstvo študirala na Dunaju, v Ljubljani in Zagrebu, kjer je diplomirala pri prof. Tartaglii. Razstavljala v Zagrebu, Beogradu, Sarajevu, Osijeku, Dubrovniku, Ljubljani, Slovenj Gradcu, Celju in drugod. V tujini sodelovala na skupinskih razstavah v Londonu, Vicenzi in Veroni. Njena dela so v mnogih naših galerijah ter privatnih zbirkah doma in na tujem (Stock-holm, Udine). Prejela nagrado iz sklada Prešernovih nagrad. Naslov: Žalec, Savinjska cesta 9. Iskanje lepote, ki je v skladu sestavin. Zlahtnjenje izbranega iz sveta, ki nas obdaja, v lastnih vizijah, stkanih iz želja in hrepenenj. Ustvarjanje novih vrednot, ki se posredno prenašajo na naše gledanje na svet. Tiha harmonija v samotnih urah naporov spočetih in urejevanih čustvenih odzivov ra zunanje pobude. To je slikarski svet Jelice Zuža, potopljen v barve in svetlobo, mehak in hkrati trdno zgrajen z nevidnimi, a vsepovsod slutenimi konstrukcijami. Umik v samoto, v kateri se lahko poraja najlepše in najbolj prečiščeno, kar ostane v občutljivi umetniški duši po tistem skrivnostnem odbiranju in omejevanju prenatrpanosti vtisov današnjega življenja — rezultat je čisto osebni privid, ki s svojo žlahtno, nekoliko zastrto lepoto osvaja in oblikuje še neizgrajene lepotne ideale drugih ljudi. Dominik Miklavc, dipl. econ. STANJE IN RAZVOJNE MOŽNOSTI TURIZMA V OBČINI MOZIRJE V obdobju pretežnega naturalnega gospodarstva je bilo življenje v občini Mozirje, ki spada v gorski gospodarski prostor, precej izenačeno z življenjem v ravninskem svetu, ker je nižjo produktivnost v kmetijstvu izravnavalo gozdarstvo, oziroma trgovina z lesom. Porajajoča se industrija je povečala proizvodnost dela, ki je v kmetijtsvu še dolgo potem ostala nespremenjena. Industrija zaradi prometne osamitve doline ni v te kraje množično prodrla. Gornja Savinjska dolina je paostala surovinski vir za industrijo v ugodnejših predelih in zaledje delovne sile v gospodarsko razvitejših krajih. Razvojna stopnja gospodarstva je podpoprečna, saj je občina z 8.160 din narodnega dohodka na prebivalca izmed 60 občin v Sloveniji na 42. mestu. Za republiškim poprečjem zaostaja za 36,6 %. Razmere, ki pogojujejo hitrejši razvoj, so neugodne, kljub temu se lahko gospodarska rast tega območja poveča. Hitrejša gospodarska rast je mogoča s prehodom na višjo stopnjo predelave lesa, na kar lesna industrija pospešeno prehaja šele v zadnjem času. Lansko leto je začela obratovati tovarna ivernih plošč, v načrtu pa je še gradnja tovarne končnih lesnih izdelkov. Na zemljiščih, ki so primerna za kmetijsko obdelovanje, je treba preusmeriti pridelovanje, kar se že izvaja z usmerjanjem zasebnih kmetij v pridelovanju krmnih rastlin in vzrejo goveje živine. Možnosti so tudi v razvijanju transportno manj zahtevne industrije. Vse te dejavnosti so omejene s prirodnimi razmerami; še zlasti gozdarstvu in kmetijstvu so meje ostro postavljene. Ker se industrija z vsemi spremljajočimi vplivi na okolje ni množično pojavila, so ostale naravne dobrine v prvotni obliki. Te se dajo izkoriščati za poljedelstvo, živinorejo in gozdarstvo, v celoti pa jih lahko primerno njihovi kakovosti izkoristi turizem. Naravne dobrine skupno s kulturnimi, zgodovinskimi in etnografskimi spomeniki postajajo z zgostitvijo naseljevanja v gospodarskih središčih vedno večji predmet popraševanja, zato delujejo te dobrine kot »turistične surovine-«. Da pride do koriščenja teh surovin, je potrebno vlagati sredstva in zaposlovati delovno silo v proizvodnji blaga in storitev, po katerih sprašujejo turisti, ko želijo uporabljati turistične dobrine. Posledica turističnega izkoriščanja dobrin je naraščanje zaposlenosti v turističnih območjih; zvišuje se količina vloženega dela, ustvarja se večja vrednost, poveča se družbeno bogastvo in tako se območje gospodarsko krepi. 18 Savinjski zbornik 273 Skušal bom ugotoviti, kakšne so možnosti razvoja turizma v prostoru mozirske občine, v koliko je pospeševanje turizma gospodarsko upravičeno in v kakšni smeri naj bi se razvijala turistična ponudba, da bi postal turizem gospodarska dejavnost in v večji meri vplival na gospodarstvo občine. Zavedam se, da niso zajeti vsi vidiki turističnega gospodarstva; nekateri so tudi samo bežno razčlenjeni. Turistična dejavnost sega na mnogotera gospodarska in negospodarska področja in se kaže kot vzrok in posledica gospodarske in družbene razvitosti kakega prostora. V soodvisnosti je tudi stopnja proučenosti tega pojava, saj je turistični razvoj v glavnem spontan, kar se kaže v tem, da še ni območje občine kot celota turistično obdelano, zato je bila tudi oskrba s potrebnimi podatki otežkočena. I. OSNOVNE TURISTIČNE ZNAČILNOSTI OBClNE Osnova za razvoj turizma v določenem kraju ali območju je prisotnost naravnih dobrin, katere pogosto dopolnjujejo neponovljiva dela človeka v obliki kulturninh, zgodovinskih, umetniških in drugih stvaritev. Te osnovne turistične ponudbe, ki določajo smer in obliko turističnega gospodarstva v namembnih turističnih krajih zaradi tega, ker je od njihove uporabne vrednosti odvisno turistično povpraševanje. Temu se prilagaja sekundarna turistična ponudba, ki omogoči gospodarsko koriščenje naravnih dobrin. Ugotoviti je torej potrebno turistično vrednost prostora občine Mozirje. Največjo turistično vrednost predela Gornje Savinje imajo naravne znamenitosti; najpomembnejše med njimi so: a) ledeniške doline: Logarska dolina z Okrešljem, Robanov kot, Matkov kot; b) pomembnejši vrhovi: Ojstrica (2349 m), Grintovec (2558 m), Brana (2253 m), Korošica (2019 m), Planjava (2399 m), Turški žleb (2187 m), pogorje Rinka (2451 m), Mrzla gora (2202 m), Olševa (1920 m), Raduha (2026 m), Smre-kovec (1569 m), Mozirske planine (1566 m), Menina planina (1508 m); c) naravni spomeniki: slap Rinka, presihajoči studenec pri Igli, Potočka zijalka, Trbiška zijalka, Jespa, Gradišče; d) obsežni iglasti gozdovi in krčevine, kjer so razsejane visokogorske kmetije; e) pobočja hribov, primerna za smučanje: Korošica, Raduha, Golte, Okre- šelj. Tudi antropogene dobrine kot materialni ostanki delovanja človeka dopolnjujejo naravne znamenitosti. Večina zgodovinskih in kulturnih spomenikov izvira iz srednjega veka; najpomembnejši so: bivša stolna cerkev ljubljanskih škofov v Gornjem gradu, v kateri so oltarne slike — delo baročnega mojstra Kremser-Schmidta; vhodni stolp Stekel in obrambni stolp v Gornjem gradu iz leta 1500; vislice — gauge v Homu; sramotilni steber na Rečici ob Savinji; grad Vrbovec v Nazarjah; cerkvena zakladnica v Radmirju; kužna znamenja. Planinski dom na Okrešlju Iz novejše zgodovine izvirajo spomeniki in spominska obeležja iz druge svetovne vojne. Gorski svet predela Gornje Savinje z značilnim razgibanim površjem, alpskim podnebjem, bogato rastlinsko odejo in raznovrstno divjadjo, ki ga dopolnjujejo neštete prirodne in antropogene znamenitosti, je primeren za razvoj gorskega klimatičnega turizma, nudi možnosti za izlete, lov, ribolov, planinstvo in smučanje. Institut za ekonomske raziskave v Ljubljani je izdelal prostorsko raziskavo Slovenije glede na možnosti turistične uporabe. Po teh izsledkih spada Gornja Savinjska dolina izmed štirih kakovostnih skupin v drugo kakovostno skupino. V tej skupini so med drugimi tudi območja, kjer je turizem že sorazmerno dobro razvit, kot npr. predel Save Bohinjke, predel Gornje Save, kar potrjuje, da je kakovost prostora primerna za turistično izkoriščanje. II. SEKUNDARNA TURISTIČNA PONUDBA Prisotnost osnovnih činiteljev turizma ne zagotavlja, da so že vključeni v gospodarska dogajanja. Kot posledica povpraševanja, ki ga izzovejo turistične zanimivosti in sredstvo za njihovo izkoriščanje, se pojavi turistična nadgradnja — sekundarna turistična ponudba. Z razliko od primarnih dobrin so dobrine sekundarne turistične ponudbe plod dela, zato je njihova količina in kakovost odvisna od gmotnih možnosti ljudi in od pričakovanih učinkov vlaganj v številne objekte, ki jih zahteva turistično povpraševanje. Med turistične objekte prištevamo v najožjem smislu le gospodarske organizacije, ki nudijo turistom posredno ali neposredno določeno blago, storitve ali druge dobrine. Za pred-očitev stanja turistične ponudbe v občini bomo razčlenili le najbistvenejše sestavine: opremljenost prostora občine s prometnimi potmi, prenočitvene zmogljivosti in restavracijske zmogljivosti. 1. Opremljenost prostora občine s prometnimi potmi Za turizem je značilno, da povzroča prostorski premik potrošnje, zato morajo biti dane možnosti dostopa iz izhodiščnih krajev v namembne turistične prostore in tudi prometne povezave v samem turističnem predelu. Prav zaradi tega je prometna povezanost pomemben činitelj za razvoj turizma. Občina Mozirje ima obrobno prometno lego, saj zapirajo Gornjo Savinjsko dolino verige Savinjskih Alp, zadnji obronki Karavank ter predalpsko gorovje v treh smereh, kar je preprečilo nastajanje pomembnejših prometnih poti preko tega ozemlja. Največjo nevšečnost v prometnem pogledu povzroča dejstvo, da iz gornjega dela doline ni naravnega izhoda. Enostranska prometna povezava je samo proti vzhodu, kamor je območje gospodarsko vezano. Ceste so edine prometne zveze z drugimi območji, prav tako tudi na samem območju občine, toda to ni odločilna pomanjkljivost, saj ima avto vedno večjo vlogo v turističnih gibanjih. Ocenjujejo, da 70 % od skupnega turističnega prometa v svetu odpade na to vrsto prometnih sredstev. Avtomobil je brez dvoma tisto prometno sredstvo, ki povečuje množičnost turizma, ki ga je začela železnica v drugi polovici prejšnjega stoletja. Seveda zahteva avtomobilski promet ceste, ki omogočajo hitro in varno vožnjo, česar ne moremo trditi za cestno omrežje v občini. Glavne ceste, ki so praviloma po dolini, so nastale iz poljskih poti, ki so jih potrebam prometa primerno vzdrževali, zato so vijugaste, speljane skozi naselja, ovinki so nepregledni, vozni pasovi pa ozki, zlasti v soteskah, ki jih ni malo. Navajam nekaj zanimivih zgodovinskih podatkov v prometnem povezovanju Gornje Savinjske doline s svetom: v Solčavo je bilo pred 78 leti laže priti s severa iz Železne Kaple čez Pavličevo sedlo kot s sedanje jugovzhodne smeri. Soteska pri Igli je bila do tedaj naravna pregrada, ki je ločevala Solčavsko od ostalega dela mozirske občine. Sele leta 1894 so zgradili cesto iz Solčave skozi sotesko Iglo do Luč; cesta od Luč do Ljubnega ob Savinji je bila zgrajena šele leta 1900, četrt stoletja pozneje pa so zgradili cesto iz Solčave v Logarsko dolino. Takšna je ostala še danes, na nekaterih odsekih je primerna le za enosmerni promet; v letih 1960/61 so cesto podaljšali od Plestja v Logarski dolini do slapa Rinke. Po drugi svetovni vojni je modernizacija cest prepočasna, da bi lahko sledila vedno večjemu prometu. Urejanje cest se je pričelo šele leta 1960, ko so modernizirali cesto II. reda Sentrupert—Nazarje. Pozneje se je etapno nadaljevala asfaltna prevleka do Rogovilca pri Solčavi (leta 1971). Asfaltirana je bila tudi cesta skozi Logarsko dolino, ostalo je še makadamsko cestišče od Rogovilca do vstopa v Logarsko dolino v dolžini 10 km. Brezprašno je tudi cestišče na cesti IV. reda Nazarje—Gornji grad in na cestah Mozirje—Zekovec (spodnja postaja žičnice na Golte) ter Sp. Rečica— Zg. Pobrežje. Vse druge ceste so makadamske; posebej pereče je stanje na cesti Radmirje—Gornji grad—Kamnik, po kateri je najbližja povezava z Ljubljano, vendar se je prometni udeleženci izogibajo, ker je zelo vijugasta, vzponi so strmi, cestišče pa je ozko in slabo vzdrževano. 2. Nastavitvene zmogljivosti Na območju občine je bilo leta 1971 1.381 turističnih postelj, vsekakor skromno število za 508 km2 velik turistični predel. Jasnejšo predstavo dobimo, če ugotovimo kvaliteto posteljnega sklada; pri tem so mišljeni objekti, v katerih so turistična ležišča, ker je s tem tudi povedano, kakšne vrste uslug so turistom na voljo, ko začasno prebivajo v teh objektih. Nastavitvene zmogljivosti po vrstah objektov Objekt Število Struktura v % ležišč v občini Mozirje Struktura v % v gorskih krajih SRS Hotel Družbena gostišča Zasebna gostišča Počitniški domovi in penzioni Planinski domovi Zasebne sobe Drugi 48 89 157 216 243 628 3,48 6,44 11,37 15,64 17,60 45,47 22,54 1,14 16,99 18,52 28,60 12,21 Vir: Evidenca SO Mozirje in Statistični letopis Zavoda SR Slovenije za statistiko v Ljubljani za leto 1970. Sestava prenočitvenih zmogljivosti je zelo nezadovoljiva, saj prevladujejo izvenhotelske zmogljivosti. Skoraj polovico turističnega posteljnega sklada sestavljajo zasebne sobe, velik delež zavzemajo tudi planinski domovi (17,6 %), prav tolikšen strukturni odstotek tudi pripada gostiščem, V občini je samo en hotel, ki je bil zgrajen 1970. leta in predstavlja s 3,48 strukturnimi odstotki v skupnem številu ležišč le delček kakovostnejše ponudbe. V primerjavi s sestavo ležišč v vseh gorskih klimatičnih krajih v Sloveniji vidimo, da je mnogo manjši delež zasebnih sob, hotelskih ležišč pa je za 19 % več kot v občini Mozirje. Prav tako je znatno manjši delež ležišč pri gostiščih, samo 1,14 %, kar je za 16,21 % manj kot v občini Mozirje. Visok delež izvenhotelskih kapacitet narekuje njihovo podrobnejšo obravnavo. Po opazovanju lahko trdim, da so si sobe v zasebnih gostilnah in zasebne turistične sobe glede udobja enakovredne, zato jih bom prikazal skupaj. Sobe so razvrščene po kategorijah: v prvo kategorijo spadajo sobe v dobro vzdrževanih objektih. V sobah za prenočevanje je tekoča topla in mrzla voda, na razpolago je kopalnica s tekočo toplo in mrzlo vodo. Ce oddaja gospodinjstvo več sob, je lahko kopalnica skupna, vendar jo uporabljajo samo turisti; v drugo kategorijo spadajo sobe, v katerih je tekoča mrzla voda in je na razpolago posebna kopalnica s tekočo toplo in mrzlo vodo; v tretjo kategorijo spadajo sobe, ki imajo tekočo vodo, nimajo pa posebnih kopalnic za goste, možna pa je uporaba kopalnice skupno z gospodinjstvom, ki oddaja sobe; v četrto kategorijo spadajo vse druge sobe, ki izpolnjujejo le minimalne pogoje opremljenosti. Uspel sem dobiti podatke za 322 sob s 583 ležišči. Rezultat je takle: Opremljenost zasebnih sob in prenočišč v zasebnih gostilnah Kategorija Število sob Število ležišč Sestav v % I. II. III. IV. 38 172 112 72 341 170 12,34 58,49 29,15 Skupaj opazovanih 322 583 74,27 Vir: Evidenca Gornjesavinjske turistične zveze Mozirje in lastna opazovanja. V opazovanih sobah ni glede na omenjene zahteve nobene sobe, ki bi lahko zagotavljale gostu namestitev, kot jo nudijo sobe v hotelih srednjih kategorij. Samo 12,34 % ležišč je enakovrednih prebivanju v hotelih slabših kategorij, ki še zagotavljajo gostom zadovoljivo namestitev, medtem ko sobe III. kategorije, ki jih je 58,49 %, niso sposobne konkurirati na turističnem tržišču. V poštev pridejo samo tedaj, ko turistu ne preostane izbire, ker so druge zmogljivosti zasedene ali pa je cena za uporabo nizka. Sobe IV. kategorije niso primerne za oddajo, zato lahko za 30 % zmanjšamo število zasebnih ležišč in ležišč pri zasebnih gostincih. V zimskem času je ogrevanih 60 % zasebnih turističnih sob. Tudi v pen-zionih in počitniških domovih ter v družbenih gostiščih ni sob prve kategorije, uvrščamo jih v II. in III. kategorijo. Posebno vprašanje predstavljajo prenočišča v planinskih postojankah, kjer je zaradi izjemnih okoliščin predraga razkošnejša oprema, zaradi kratke sezone je vprašljiva gospodarnost večjega vlaganja. Bolje od drugih postojank je opremljena Mozirska koča. Sorazmerno nizki ravni nočitvenih zmogljivosti in razdrobljenosti po različnih objektih je tudi prostorska razmestitev zelo razpršena. Razmeščene so v petih krajih ah v njihovi neposredni bližini. Ce vključimo posameznim krajem tudi prenočitvene zmogljivosti v planinskih postojankah, od koder vodijo izhodiščne poti, dobimo takšno razmestitev: Prenočitvene zmogljivosti po krajih Kraj Število ležišč Strukturni delež v % Občina skupaj 1.381 100,0 Solčava — Logarska dolina 518 37,5 Luče 139 10,1 Ljubno ob Savinji 274 19,8 Mozirje 197 14,3 Gornji grad 218 15,8 Drugi kraji 35 2,5 Vir: Evidenca SO Mozirje. Logarska dolina ima največ prenočitvenih zmogljivosti, kar si ni težko razlagati, saj ima ta predel zaradi naravnih kakovosti spoštljivo turistično tradicijo. Zal je turistični razvoj zavrla II. svetovna vojna. Vse turistične in gostinske objekte je okupator leta 1944 požgal in je sedaj le tri četrtine tistega, kar je bilo pred vojno. V Logarski dolini in Solčavi so objekti, ki so bili zgrajeni v petdesetih letih, ko je bil glavni vir turističnega povpraševanja iz sredstev splošne porabe, in sedanjemu povpraševanju ne ustrezajo več. V glavnem so planinski počitniški domovi ter gostišča, medtem ko je zasebnih turističnih sob sorazmerno malo; v njih je le 74 ležišč ali 14,3% od skupnega posteljnega sklčidci V Lučah ni večjega turističnega objekta. Največ je zasebnih turističnih sob, v katerih je 106 ležišč, 33 ležišč pa je v planinski koči. Tudi na Ljubnem ob Savinji predstavljajo osnovo turistične ponudbe zasebne sobe, ki razpolagajo z 235 ležišči, 39 ležišč pa je v gostiščih. Mozirje prednjači pred drugimi kraji po kakovosti objektov, zaslugo za to ima gondolska vzpenjača na Golte, ki je začela obratovati konec leta 1969. istočasno pa je bil zgrajen ob zgornji postaji prvi hotel v občini. V Gornjem gradu je 188 turističnih postelj v gostiščih in v zasebnih turističnih sobah, 30 ležišč pa je v planinski postojanki. V drugih krajih oddajajo prenočišča gostilne, katerih se predvsem poslužujejo prehodni gosti. 3. Gostinske zmogljivosti Podobno prenočitvenim zmogljivostim tudi gostinska ponudba ne more pokrivati turističnih potreb. V občini je 65 gostišč, ki imajo 3.035 restavracijskih sedežev. Poprečno razpolaga eno gostišče s 47 sedeži, kar je za 31 % manj kot je veliko poprečno gostišče v Sloveniji in slaba polovica velikosti poprečnega gostinskega obrata v turistično razviti radovljiški občini. 2e po velikosti gostišč ni težko ugotoviti, da je gostinstvo usmerjeno v nudenje manj zahtevnih storitev, to je točenje pijač in pripravo hladnih prigrizkov, kar predvsem ustreza potrebam domačega prebivalstva. To dokazuje tudi dejstvo, da pripravljajo toplo hrano samo v 39 gostiščih, od tega je le v 17 gostiščih na voljo celotna postrežba ob vsakem času. Ce upoštevamo samo osnovni vidik turistične ponudbe v gostinstvu, to je nudenje storitev, ki zadovoljujejo osnovne potrebe turistov v obliki hrane, vidimo, da je samo 26% gostinskih obratov vključenih v turistično gospodarstvo. Upoštevanje mnogih drugih zahtev, ki jih mora izpolnjevati gostinstvo v turističnih krajih ali območjih, npr. športni objekti, urejena parkirišča, prostori za zabavo, zabavne prireditve, nudenje domačih jedi, sposobnost sprejemanja večjega števila gostov, način postrežbe, — ugotavljamo, da edino hotel deloma ustreza tem zahtevam. III OCENA VPLIVA TURISTIČNE POTROŠNJE NA GOSPODARSTVO OBČINE Prikazani so osnovni dejavniki turizma v občini, in sicer turistične privlačnosti, ki so pobudniki turistične dejavnost, in sekundarna turstična ponudba kot sredstvo za izkoriščanje prvotnih dobrin. Ugotoviti pa je potrebno, kolikšen je odraz turizma na gospodarstvo občine. Pomladne vode v Robanovem kotu Glavni ekonomski vidik turizma je potrošnja, pri čemer razumemo predvsem prostorski prenos potrošnje iz industrijskih središč v namembne turistične kraje, zato moram ugotoviti količino te potrošnje, da bi iz tega mogli sklepati, kolikšni so količinski vplivi turizma na gospodarstvo občine. Količinsko zajetje postavlja mnoge težave, med katerimi je gotovo največji problem zelo razpršena potrošnja turistov v raznih dejavnostih in številni posredni vplivi turizma na podjetja in dejavnosti, ki nimajo neposrednega stika s turisti kot potrošniki. Poleg tega pa je potrošnja domačega prebivalstva v mnogočem enaka turistični, saj se domačini prav tako poslužujejo gostinskih, turističnih, prometnih, trgovinskih, obrtnih in komunalnih uslug. Razpoložljivi podatki narekujejo, da sem se poslužil za ugotovitev turistične potrošnje v občini Mozirje primerjalne metode. Neposredno turistično potrošnjo, to je potrošnjo v gostinstvu in trgovini na drobno, bom ocenil tako, da bom primerjal promet v občini z odbranimi turistično, manj razvitimi občinami, v katerih je sorazmerno enaka kupna moč na prebivalca. Druge oblike turistične potrošnje pa bom ugotovil z razpoložljivimi podatki. Pojavlja se vprašanje za ugotavljanje enake kupne moči. Za kazalnik kupne moči med primerjanimi občinami sem upošteval osebne dohodke zaposlenih. Ker je stopnja zaposlenosti v posameznih občinah zelo različna, sem dopolnil ta kriterij z deležem kmečkega prebivalstva, da imajo primerjane občine čim bolj enako kupno moč. Na osnovi tega sem ugotovil potrošnjo domačega prebivalstva v trgovini in gostinstvu, preostanek celotne potrošnje v trgovini na drobno in v gostinstvu pa je turistična potrošnja. Tako ocenjena turistična potrošnja v trgovini in gostinstvu je bila takšna: 1969 1970 1971 Turistični promet v trgovini 3,199.000 3,149.000 5,593.000 Turistični promet v gostinstvu 4,077.000 4,602.000 8,321.000 V celokupnem prometu trgovine je ocenjeni delež turistične potrošnje v letu 1969 10,3 %, v letu 1970 7,2 %, v letu 1971 9,8 %. V gostinstvu je poprečni delež turistične potrošnje visok; v teh treh letih se giblje med 40 do 50 odstotki, kar je posledica razvitega izletnega turizma, saj je 2/3 celotnega dohodka gostinstva od turizma posledica izletnega turizma. Neposredno se odraža potrošnja turistov v prometu, komunalnih dejavnostih, različnih plačil turistov za koriščenje turističnih uslug itd. To potrošnjo prikazujem skupno s potrošnjo v trgovini in gostinstvu v razpredelnici. Ocena skupne turistične potrošnje v občini od leta 1970 do 1971 Dejavnost 1970 Potrošnja v din 1971 — trgovina 349.000 5,593.000 — gostinstvo 4,620.000 8,321.000 — promet (prevozi na žičnicah) 798.766 1,033.720 — komunalna dejavnost (turistična taksa) 25.100 30.904 — lovstvo 34.750 42.165 — ribištvo 41.000 39.808 Skupaj 8,668.616 15,060.597 Globalna turistična potrošnja je znašala leta 1971 15,060.597 din, to je 3,8 odstotka družbenega bruto proizvoda občine. Delež turistične potrošnje v družbenem proizvodu ni visok, vendar pomeni za območje, ki nima možnosti za večji industrijski razvoj, da lahko v turističnem gospodarstvu pričakuje hitrejšo rast. Ob skromni sekundarni turistični ponudbi je bil dotok dohodkov iz industrijskih krajev 15,000.000 din, zaradi česar je bila omogočena večja proizvodnja, večja prodaja in višja zaposlitev. Posebno v krajih gornjega porečja Savinje je že sedaj turistična dejavnost poleg kmetijstva in gozdarstva edina dejavnost, ki omogoča zaposlovanje prebivalstva in vsaj deloma zajezuje praznitev prostora. V Solčavi in Logarski dolini je, na primer, turistična intenzivnost (število nočitev na 100 prebivalcev 2.014, kar ne zaostaja mnogo za turistično intenzivnostjo v občini Radovljica, v kateri je 15 % vseh turističnih prenočitev v Sloveniji. IV. MOŽNOSTI RAZVOJA TURIZMA V OBČINI MOZIRJE Turistična dejavnost v občini zaostaja za kokovostjo njene primarne turistične ponudbe, zato so tudi učinki turizma v gospodarstvu v občini majhni. Pojavlja se vprašanje, ali je gospodarsko upravičeno vlagati sredstva v razširitev in izboljšanje sekundarne turistične ponudbe, da bi iz potencialnega turističnega prostora nastalo razvito namembno turistično območje, kjer bi postal turizem ena od glavnih gospodarskih dejavnosti. 1. Razvoj pogojev za turistično povpraševanje Odgovor na zastavljeno vprašanje dobimo, če proučimo pogoje v izhodiščnih turističnih krajih in posredno s tem možnosti vključitve občine v turistična dogajanja. Splošno je znano, da je postal množični turizem dejstvo, saj je težnja ljudi po začasni spremembi okolja, predvsem v večjih industrijskih naseljih, vedno bolj prisotna. S splošnim gospodarskim in družbenim razvojem je postal turizem neizogibna potreba. Krepi se turistična zavest, to je spoznanje, da ima človek pravico na oddih, potovanje, spoznavanje tujih dežel, kar se odraža kot ena izmed osnovnih socialnih pridobitev zadnjih desetletij. Današnja zakonodaja daje vsakemu delovnemu človeku pravico do plačanega letnega dopusta, do tedenskega in dnevnega počitka. V večini gospodarsko razvitih deželah je uzakonjen 42-urni delovni teden s prostimi sobotami. Krepi se tudi splošna propaganda o potrebni telesni in duševni sprostitvi, ker je od tega odvisna večja ustvarjalnost delovnih ljudi. Vse večje vključevanje množic v turizem omogočajo sodobne prometne zveze, ki omogočajo tudi sorazmerno manj premožnim ljudem potovanja na večje oddaljenosti, ki so vezane s počitniškim turizmom in z izleti ob koncu tedna. Narašča tudi število osebnih vozil. Na Švedskem pride na 1.000 prebivalcev 240 osebnih avtomobilov, v drugih industrijskih državah zahodne Evrope pa od 120 do 170, v Jugoslaviji pa 16 osebnih vozil na 1.000 prebivalcev. Ocenjujejo, da gre na letni oddih v Jugoslaviji 1/4 vseh domačih turistov z lastnimi vozili. Odločujoči dejavnik v množičnosti turizma je ekonomski, to je povečanje kupne moči, ki izhaja iz povečanega narodnega dohodka, ki sprošča povpraševanje tudi po predmetih in storitvah, katere so bile do nedavnega še predmet luksuzne potrošnje. Danes se je krog osnovnih življenjskih potrebščin razširil tudi na turistično potrošnjo; ugotovljeno je, da se pojavljajo pomembnejša turistična gibanja, ko naraste narodni dohodek na 500 $ na prebivalca. Tega so presegle že vse razvite države. Izračun Inštituta za ekonomska raziskovanja za 30 držav pove, da je korelacijski koeficient med rastjo družbenega proizvoda in količino turistične potrošnje nad 0,90. Stopnja rasti turističnih nočitev znaša v zadnjih 10 letih 10% letno. Nadalje večanje družbenega proizvoda bo še bolj krepilo pogoje za rast turističnega povpraševanje v smeri množičnosti in s tem tudi prostorske razvejanosti. Zemljepisna in časovna ekonomska oddaljenost Mozirja od večjih izhodiščnih krajev Kraj Oddaljenost v km Časovna oddaljenost avtobus Ekonomska oddaljenost v dinarjih osebni avto avtobus osebni avto Ljubljana Celje Maribor Zagreb Reka 7-1 31 91 144 191 2 uri 15 min.1 50 min. 2 uri 45 min. 4 ure 15 min. 5 ur 20 min. 1 ura 10 min.1 30 min. 1 ura 25 min. 2 uri 15 min. 3 ure 12,90 7,20 19,30 28,10 36,20 24,66 10,03 30,33 48,00 63,66 Zemljepisna, časovna in ekonomska oddaljenost Logarske doline od večjih izhodiščnih krajev Ljubljana 115 2 uri 45 min. 2 uri 18,50 38,33 Celje 72 2 uri 20 min. 1 ura 10 min. 12,90 24,00 Maribor 132 4 ure 10 min. 2 uri 15 min. 25,40 44,00 Zagreb 185 5 ur 40 min. 3 ure 5 min. 33,70 61,66 Reka 232 5 ur 50 min. 3 ure 50 min. 47,40 77,33 Opomba1: min. pomeni minute. 2. Prometna lega občine Vedno večja ekspanzija ljudi v prostor pa se različno odraža v namembnih turističnih prostorih, tudi če so si po turističnih vrednostih enakovredni. Zato je potrebno, da ugotovimo prometno lego občine Mozirje glede na turistična zaledja. Razpredelnica št. 11 prikazuje zemljepisno, časovno in ekonomsko oddaljenost. Od teh činiteljev je odvisen potrebni čas za premostitev prostorskih oddaljenosti med kraji stalnega bivališča in med namembnimi kraji, prav tako so odvisni tudi stroški za potovanje. Do podatkov, ki jih prikazuje omenjena razpredelnica, smo prišli na naslednji način: Cas potovanja in cena potovanja z avtobusom sta povzeti iz avtobusnega voznega reda avtoturističnega podjetja Izletnik Celje za leto 1971/72 ter avtobusnega voznega reda SR Slovenije 1970/71. V ceno potovanja je všteta tudi cena za prevoz enega kosa prtljage. Časovna in ekonomska oddaljenost pri uporabi osebnega vozila je izračunana iz slovenske avtomobilske karte in z upoštevanjem, da je poprečna potovalna hitrost 65 km na uro (povzeto iz Zbornika seminarja v Ljubljani 14.—16. 5. 1970, Ceste in krajina) ter da so poprečni stroški prevoženega kilometra 1 dinar. Z enim vozilom naj bi potovali poprečno trije potniki. Po obstoječih cestnih prometnicah je Gornji Savinjski dolini najbližje celjsko zaledje, sledi kulturno, upravno in gospodarsko središče Slovenije. Tudi Zagreb kot največji rezervoar turistov je spodnjemu delu Gornje Savinjske do line sorazmerno blizu, saj je mogoče dopotovati iz Zagreba do Mozirja preko Krapine in Rogaške Slatine po modernizirani cesti. Najbolj oddaljen je kvar-nerski izhodiščni kraj, vendar znamenitosti gorskega sveta vedno bolj privlačijo ljudi iz obmorskih krajev. Logarska dolina ima neugodno prometno lego, od Mozirja je oddaljena 41 km, zato so razdalje do izhodiščnih območij mnogo večje. Edine možne poti in zaradi dejstva, da ni izhoda iz Logarske doline, je pomen Luč in Solčavskega v Logarsko dolino mnogo manjši, kot bi lahko pričakovali po kakovosti dobrin primarne ponudbe. Prikažimo tudi sorazmerno oddaljenost posameznih tekmujočih namembnih krajev, kajti prometna lega odločujoče vpliva na dotok turistov. Gornji Savinjski dolini konkurirajo predvsem gorenjski turistični kraji in pohorsko območje, zato obravnavamo položaj mozirske občine v sklopu teh ponudnikov. Oddaljenost nekaterih turističnih krajev od večjih mest v km Kraj Izhodišče Mozirje Logarska dolina Bled Bohinj Bovec Kranjska gora Ribniško Pohorje Ljubljana 74 115 54 82 137 85 179 Celje 31 72 128 156 201 159 104 Maribor 91 132 188 216 263 219 44 Zagreb 144 185 197 225 280 228 189 Reka 191 232 171 199 257 202 295 Vir: Avtokarta Slovenije, založila Cankarjeva založba Ljubljana 1970. Mozirju sta glede na druge kraje najbližja Celje in Zagreb. Tudi ljubljansko zaledje je poleg Bleda Mozirju najbližje. Kvarnersko zaledje je zelo oddaljeno, vendar je primerjalno z drugimi kraji takoj za Bledom najbližje Mozirju. Maribor ima v okolici na Pohorju zgrajene turistične zmogljivosti, zato drugi kraji ne morejo računati na turiste s tega območja, predvsem ne na turiste ob koncu tedna. Logarska dolina je na slabšem glede prometne lege v primerjavi z drugimi kraji, predvsem iz Ljubljane je treba turistom preiti daljšo pot kot v gorenjske turistične kraje. Občini Mozirje sta najbližja celjsko zaledje in močno industrijsko središče Zagreb. Gorenjski je najbližja Ljubljana. Pohorju pa Maribor, medtem ko ima Tolminsko najslabše pogoje glede domačega turizma. Omeniti je potrebno, da je hitro se razvijajoče velenjsko industrijsko središče najbližje Gornji Savinjski dolini; letos je bila modernizirana cesta preko Gorenjskega klanca in je sedaj oddaljeno le 22 km od Mozirja. 2e v uvodu smo omenili, da je možen hitrejši gospodarski razvoj občine tudi preko turistične dejavnosti. Razčlenili smo naravne in proizvedene turistične dobrine, do neke mere tudi stopnjo izkoriščenosti teh dobrin, ugotovili smo splošne razvojne težnje turizma in zemljepisni položaj občine Mozirje. Iz obravnavanega sklepamo: 1. prostor je turistično zanimiv, posebno je bogat s prvobitnimi naravnimi dobrinami; 2. turistična sekundarna ponudba zaostaja kakovostno in količinsko za zahtevami sodobnega množičnega turizma; 3. zaostajanje vseh oblik turistične ponudbe povzroča, da je vpliv turizma na gospodarstvo občine malenkosten; 4. prometna lega občine glede na izhodiščna žarišča je takšna, da lahko tekmuje s podobnimi turističnimi kraji ali območji predvsem na domačem tržišču. Neugoden pa je prometni položaj občine glede na tuje turistično povpraševanje, ker ne vodi nobena prehodna pot preko območja občine. V. TURISTIČNI PROMET PRED DRUGO SVETOVNO VOJNO Zarodki turizma v Gornji Savinjski dolini so bili že pred 110 leti, ko je bilo pri spodnjem izviru Savinje leta 1862 odprto Erjavčevo gostišče, ki je bilo namenjeno predvsem turistom. V spominsko knjigo je vpisanih letno 50 do 60 gostov. Začetniki turizma so bili ljubitelji planin. Po prvi svetovni vojni, predvsem pa po svetovni gospodarski krizi, se je razmahnil tudi stacionarni turizem, ki ni bil omejen samo na Logarsko dolino. Turisti so se začeli zadrževati tudi na Ljubnem ob Savinji, v Lučah, Gornjem gradu in Mozirju. Po izvirnih podatkih Turistične zveze Slovenije je bil turistični promet v Gornji Savinjski dolini 1932—1940 takle: Ugotovitve Turistični promet v Gornji Savinjski dolini 1932—1940 Leto skupaj Gosti domači Indeks vseh ---gostov tuji 1932 = 100 Nočitve skupaj Indeks nočitev 1932 = 100 1932 1933 1937 1938 1939 1940 1.638 665 1.874 1.590 2.263 2.675 1.509 622 1.653 1.439 2.060 2.532 129 43 221 151 203 143 100 41 114 99 131 163 7.071 5.070 19.604 14.288 20.106 14.388 100 72 277 202 285 204 Vir: Turistična zveza Slovenije, Ljubljana. Promet je naraščal v drugi polovici tridesetih let, nadaljnji razvoj je preprečila vojna; njen vpliv se vidi v letu 1940, ko se je turistični promet zmanjšal v primerjavi s preteklim letom za 28 odstotkov. V predvojnih letih so bili domači gostje v razmerju s tujimi v veliki večini. Prevladovali so gosti iz večjih mest Hrvatske, Beograda in Vojvodine. Poprečni delež tujih gostov je bil 8 odstotkov. Nekoliko večji obisk tujcev je bil le v letih 1937—1938. Poprečno se je v predvojnih letih zadrževal turist na letovanju 7 dni in pol. V letih, ko je bilo število gostov največje, je bila tudi dolžina bivanja nadpo-prečna. Leti 1932—1933 sta neposredno po gospodarski krizi, zato še ni bila gostota turistov visoka. Vzporedno z gospodarskim razvetom v drugi polovici tridesetih let je porastlo število gostov in tudi doba bivanja je bila nadpoprečna. V turistično najbolj uspešnem letu 1939 je odpadlo na enega prebivalca 1,3 nočitve. Turizem je bil med obema vojnama dokaj dobro razvit. Moramo upoštevati, da so bili udeleženci v turizmu le prebivalci z visokimi osebnimi prejemki, ker vključevanje širših množic zaradi nizke življenjske ravni ni bilo možno. Območje je razpolagalo s 678 turističnimi posteljami, od tega jih je bilo v hotelih in gostiščih 481, privatniki pa so oddajali 197 ležišč. Kot zanimivost naj povemo, da je bilo v Mozirju pred petdesetimi leti urejeno teniško igrišče. Pionirsko delo so začeli planinci. Gorske postojanke so bile zgrajene že v prejšnjem stoletju. Dom na Korošici je bil odprt leta 1875, Frischaufov dom na Okrešlju leta 1876, Mozirska koča pa leta 1896. Vlogo planinstva v razvoju turizma podkrepljuje tudi dejstvo, da je bilo v Mozirju ustanovljeno Slovensko planinsko društvo istega leta kot prvo Slovensko društvo v Ljubljani (1893). VI. TURISTIČNI PROMET V OBDOBJU 1956—1971 Po drugi svetovni vojni je bil turistični promet dolgo časa pod ravnijo, ki je bila dosežena v drugi polovici tridesetih let, kar je posledica uničenja prenočitvenih in restavracijskih zmogljivosti. Tudi nizki narodni dohodek ni dovoljeval turističnne potrošnje. Razvoj turističnega prometa prikazujem z gibanjem števila nočitev. Tak način prikazovanja turističnega prometa ni popoln, saj beleži statistika samo goste, ki se zadržujejo v kraju vsaj 24 ur, ne upošteva pa oblik turizma, ki niso vezane s prenočevanjem. Izletni turizem je v občini precej razširjen. Po oceni je samo v Logarski dolini letno 35.000 izletnikov. Ce upoštevamo tudi razpršenost prenočitvenih kapacitet, kjer je doslednost registriranja gostov vprašljiva, ugotavljam, da so prikazani rezultati prenizki. Število vseh nočitev je naraslo od 10.936 leta 1956 na 50.068 leta 1971. Poprečna letna stopnja rasti je bila 10,4 %, kolikršna je bila tudi v Sloveniji. Promet je iz leta v leto zelo nihal (glej grafikon). Izračunane teoretične vrednosti trendov povedo, da so bila tri značilna obdobja: prvo obdobje do leta 1961, ko je promet pospešeno naraščal; drugo obdobje do leta 1967, ko je promet upadal; tretje obdobje, ko je bil ponovni hitrejši porast prometa. Gibanje števila nočitev od leta 1956 do 1971 Leto Vse nočitve Trend Domače nočitve Trend Tuje nočitve Trend 1956 10.936 6.655 10.630 6.381 306 — 1957 18.046 18.459 17.725 18.552 321 343 1958 22.587 27.100 21.703 27.179 884 716 1959 29.791 33.012 29.188 32.763 603 1.260 1960 38.349 36.628 37.120 35.798 1.229 1.805 1961 39.881 38.382 38.646 36.780 1.235 2.349 1962 37.355 38.607 35.918 36.203 1.437 2.894 1963 40.298 38.035 37.242 34.561 3.056 3.438 1964 42.396 36.801 36.286 32.351 6.110 3.982 1965 36.911 35.438 31.580 30.067 5.331 4.527 1966 33.738 34.381 26.738 28.203 7.000 5.071 1967 30.200 34.061 24.397 27.255 5.803 5.616 1968 34.943 34.912 28.052 30.718 6.891 6.160 1969 29.044 37.369 23.807 30.085 5.237 6.704 1970 46.098 41.865 38.047 34.853 8.051 7.249 1971 50.068 48.832 44.198 42.517 5.870 7.793 Vir: Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana. GIBANJE VSEH NOČITEV GIBANJE DOMAČIH Stevilo GIBANJE TUJIH NOČITEV Gibanje nočitev v občini od 1956—1971 Mnogotere vzroke tako spreminjajočega se gibanja je treba iskati v domačem turizmu. Značilna obdobja naraščanja in upadanja domačih nočitev so povsem istovetna s smerjo razvoja vseh nočitev. Občina še ni vključena v mednarodno turistično tržišče, zato tuji gosti komaj opazno vplivajo na skupni promet, čeprav je njihova stopnja rasti 24,3 %, domačih nočitev pa 9,2 % letno. i ' ■ ■ ' .......i i i i „ S« »7 SI 69 tO al 62 ,1 64 «5 66 67 61 69 70 71 Pustota v Robanovem kotu V drugi polovici petdesetih let se je povečala turistična ponudba v Gornji Savinjski dolini, ko se je ponovno vključila v turistična dogajanja Logarska dolina, zato je promet hitro naraščal. Pojemanje prometa v drugem obdobju je zaradi sprememb v financiranju turistične potrošnje. V skupni turistični potrošnji so se postopno zmanjševala sredstva skupne porabe, osebni dohodki pa so postali glavni vir turističnega povpraševanja. Družinski poračuni so bili vedno bolj obremenjeni z izdatki za trajne potrošne dobrine. Vse to je skrčilo po-praševanje in vplivalo na prostorsko preusmeritev. Turisti so se raje namenili v konkurenčno bolje opremljene turistične kraje. Število gostov je padlo v Sloveniji samo v letu 1962, ko so bili ukinjeni regresi in dotacije posameznika ter turističnim organizacijam, v občini Mozirje pa je z izjemo leta 1964 bil promet pod ravnijo leta 1960 vse do leta 1968. Tudi spremembe v gospodarskem sistemu leta 1965 so bolj vplivale na poslabšanje obiska na tem območju kot v Sloveniji. Daljše časovno učinkovanje na zmanjšanje prometa osvetljuje dejstvo, da so v občini turistični objekti slabše kakovosti, ki se jih poslužujejo turisti z nižjimi dohodki. Znano je, da je turistična prožnost povpraševanja tem večja, čim nižji so dohodki možnih gostov, zato je znižanje kupne moči bolj in dalj časa učinkovalo na turistični promet. Omeniti moram, da je glavni del turističnega prometa v poletnih mesecih, zato je slabo vreme v posameznih letih občutno zmanjšalo obisk, ker so bili turisti prikrajšani za uživanje naravnih lepot, niso pa imeli nadomestila v drugih oblikah. V celotnem turističnem prometu Slovenije je delež občine Mozirje 0,88 %. Za boljšo ponazoritev primerjam turističnost občine z nekaterimi drugimi občinami s turistično intenzivnostjo in turistično gostoto. Turistična gostota je količnik, ki pove, koliko nočitev je v enem letu na en kvadratni kilometer. Turistična intenzivnost pa je število nočitev na 100 prebivalcev. Občina Intenzivnost Gostota leta 1971 Mozirje 326,6 98,7 Radovljica 3.071,7 1.371,5 Kamnik 162,5 126,3 Ravne na Koroškem 105,2 83,1 Žalec 25,1 24,1 Piran 8.687,2 24.003,0 Celje 280,3 708,4 Slovenija 315,2 268,8 V piranski občini je intenzivnost 35-krat večja, v radovljiški pa 13,4-krat, zato je pristop v teh občinah k reševanju vprašanj turističnega gospodarstva povsem drugačen. Ti predeli se ukvarjajo predvsem z odpravljanjem ozkih grl v turistični nadgradnji, medtem ko se občina Mozirje ubada z osnovnimi vprašanji turističnega razvoja. Na samem območju občine se turizem različno odraža v posameznih krajih. V Logarski dolini in Solčavi že močneje vpliva na gospodarstvo, saj je turistična intenzivnost 2.014, kar ne zaostaja mnogo za intenzivnostjo v občini Radovljica. Nizka turistična gostota je posledica redke naseljenosti. Slaba stran razpršenih turističnih objektov po vsem ozemlju občine je, da ni usklajenega nastopa krajev v smeri kompleksnega izpopolnjevanja turistične ponudbe. V turističnem gospodarstvu občine predstavlja poseben problem izkoriščenost objektov, saj je od tega odvisna rentabilnost naložb. Poprečno je bilo v letu 1971 izkoriščeno turistično ležišče samo 9,9 odstotka, ali 36 dni. Istega leta je bila poprečna izkoriščenost v Sloveniji 22,1 %. Najbolj je bil izkoriščen hotel na Golteh, najslabše pa planinski domovi, le 4,4%; sobe pri zasebnikih so bile izkoriščene 5 %, sobe v zasebnih gostilnah 5 %, družbeni posteljni sklad pa 14 %. V juliju in avgustu, ko je bilo realiziranih 25.890 nočitev, ali dobro polovico vsega letnega prometa, je bila izkoriščenost samo 30,4 %. VII. RAZVOJ TURIZMA V PRIHODNJE Občina Mozirje je na stopnji turističnega razvoja, ko prehaja iz ekstenzivne turistične nadgradnje v intenzivno izgradnjo turističnih zmogljivosti, kar pogojuje vlaganje večjih gmotnih sredstev. Večje vlaganje sredstev zahteva temeljito proučitev vseh okolnosti, da bo zagotovljena smotrnost naložb. Spontano reševanje turističnega razvoja in posnemanja drugih razvitejših območij, ne da bi kritično proučili lastne možnosti, lahko privede do neustrezne turistič- 19 Savinjski zbornik 289 ne ponudbe, s tem pa do razočaranj, še posebno tedaj, če so v turistično nadgradnjo vložena večja gmotna sredstva. Znano je, da zahteva turistična ponudba večji del vlaganj v osnovna sredstva, ki so prostorsko vezana. Ce ni pravilnega izbora kraja postavitve objektov, če ni vzpostavljena kompleksna turistična ponudba, ostajajo težko zbrana materialna sredstva zamrznjena, na osnovi tega pa zgrešeno spoznanje, da turizem v nikakršni obliki ne more povečati gospodarske aktivnosti. Zavedati se moramo, da samo postopni razvoj turizma zagotavlja gospodarnost naložb. Turizem ni domena samo gostinstva, prometa in trgovine, temveč vsega gospodarstva. Poleg čiste turistične nadgradnje, morajo biti tudi drugi neposredno nerentabilni objekti (komunalne naprave, športna igrišča, vzdrževanje kulturnih spomenikov). Upoštevati moramo tudi vedno večjo gibljivost turizma. Turist hoče čim več videti in doživeti, zato morajo biti kraji čimbolj dostopni, prav tako tudi zanimivosti na samem turističnem predelu. Tesno povezano z razvojem turizma je vprašanje kadrov. Še preden začnemo z izgradnjo turističnih objektov, je potrebno zagotoviti osebje s strokovno izobrazbo. Domačine, ki iščejo zaposlitev v turistični stroki, je potrebno primerno usposobiti za ta poklic. Zavedati se moramo, da so vsi prebivalci prodajalci turističnih dobrin, zato je tudi turistični vzgoji treba posvetiti vso pozornost. Poseben problem je prodaja turističnih storitev in obveščanje turistov o znamenitosti krajev. Vsem raznovrstnim zahtevam turistov Gornja Savinjska dolina ne more ustreči, vendar pa mora težiti k razvijanju take zvrsti turizma, za katere ima stvarno najboljše pogoje. Po mojem mnenju bodo prevladovale v občini Mozirje tele zvrsti turizma: 1. gorski klimatični turizem, 2. izletni turizem, 3. športni turizem (zimski športi, lov, ribolov in planinstvo), kot dopolnilna oblika pa tudi kulturni turizem. Gornja Savinjska dolina je v celoti primerna za razvijanje turizma. Pro-stroske analize Inštituta za ekonomska raziskovanja v Ljubljani so pokazale, da je potrebno za polno turistično izkoriščanje doline 10.000 turističnih ležišč, kar pomeni 7,2-kratno povečanje v primerjavi z današnjim stanjem. Glede na to se postavlja vprašanje, kako prilagoditi izgradnjo turističnih zmogljivosti, da bodo ustrezale tržišču, ob nizkih materialnih možnostih gospodarstva občine. Zaradi nerešenih infrastrukturnih objektov (parki, ceste, kopališča, igrišča) trenutno ni zanimivo za naložbe tujega kapitala razvitejših krajev. Investicijska politika v turističnem gospodarstvu občine bi se morala voditi tako, da se najprej zagotovi polno izkoriščanje gorskega turističnega centra na Golteh. To pomeni, da je potrebno najprej zgraditi ob vznožju Mozirskih planin, predvsem v Mozirju in na Ljubnem ob Savinji restavracijske in prenočitvene zmogljivosti ter celotno turistično infrastrukturo, seveda pa je treba dograditi sam turistični center. Druga etapa izgradnje bi bila v Logarski dolini. Solčavi in Lučah, kjer je potrebno predhodno urediti sodoben dostop. Ko bo modernizirana cesta preko Črnivca, bodo nastali vsi pogoji, da se začne razvijati turistično središče tudi v Gornjem gradu. Gmotne možnosti gospodarstva občine dopuščajo razvijanje majhnih in srednjih obratov v manjših turističnih krajih. Tudi pri teh odločitvah je pomembno, da so vsi obrati do neke mere zgoščeno razporejeni, ker je le tako mogoče zagotoviti boljše in popolnejše usluge, ki jih zahtevajo današnji turisti. V daljšem časovnem obdobju bodo ta manjša jedra zrasla v turistična središča v pravem pomenu, ker bodo postala s povečanim prometom in s splošno turistično klimo v kraju samem zanimiva tudi za vlaganje kapitala od drugod. Velike možnosti so tudi v pospeševanju tako imenovanega kmečkega turizma. Izkušnje gorskih območij Avstrije in Švice ter dosežki posameznikov v sami Gornji Savinjski dolini kažejo, da je mogoče uspešno nastopati na turističnem tržišču tudi s kapitalno manj zahtevnimi objekti. Vedno bolj se pojavlja popraševanje po posebnih turističnih uslugah, ko želijo ljudje preživeti prosti čas v izvirnem kmečkem okolju, tega pa je v občini sedaj še na pretek. Ivan Stopar, konservator SPOMENIŠKOVARSTVENI RED ZA MESTO ŽALEC Študija predstavlja redigiran povzetek elaborata, ki ga je zavod za spomeniško varstvo Celje v marcu 1970 izdelal za potrebe urbanistične službe. Temelji na gradivu, ki ga hrani zavodov arhiv, pri terenskem preučevanju aglomeracije in njeni valorizaciji pa sta sodelovala konservatorja Anka Aškerc in Ivo Prodan. 1. Zgodovinski oris Žalec se v zgodovini omenja sorazmeroma zgodaj. Na prvo, čeprav še sporno omembo naselja, naletimo 1. 1147, zanesljivo sporočilo pa datira v 1. 1182, ko je bil tu sedež deželnoknežjega urada. Kraj je bil središče pomembne fare, v katero je bilo vključeno tudi Celje, in je imel že 1. 1265 lastno sodišče. L. 1259 se omenja kot vill.a Saxumfeld, 1. 1260 pa kot trg Sachsenvelde — s. Nicolaus. Žalec je takrat že imel trške pravice, v 16. stoletju pa se omenja celo kot mesto. V opisu gotoveljskega deželnega sodišča iz 1. 1524 je namreč rečeno, da je segala njegova meja do starega trškega ali mestnega obzidja — »auf die alt Markht oder Statmaiver« — 1. 1574 pa je v dvornem davčnem registru govora o »sigillum civitatis« — mestnem pečatu. Zdi se, da segajo zametki prvotne žalske naselbine vsaj že v 12. stoletje. Za to bi pričalo tudi ime Žalec, ki sodi med najstarejša slovenska imena, saj znani slovenski jezikoslovec Fran Miklošič celo nemško obliko imena Sachsen-feld izvaja iz slovenske osnove. Pirchegger nasprotno postavlja domnevo, da je nemško ime naselbine povzeto po saški materi grofa Bernharda (umrl 1147). Kje je stala prvotna naselbina Žalec, ki se v srednjeveških virih omenja kot »Alt Sachsenueld« ali »Alt Sazenfeld«, je težko reči, vsekakor pa je ne kaže iskati na mestu današnjega Šempetra, ki je kot sedež prafare pač starejši. Kljub temu pa je bilo naselje Žalec že v 14. stoletju dokaj pomembno. Imelo je svoj pečat in svojega trškega sodnika, nekateri pa celo domnevajo, da je bilo že takrat obzidano. Domneve zaenkrat ni mogoče preveriti, vendar pa je obzidje, ki je oklepalo župnijsko cerkev in Frengo, nastalo šele okoli 1. 1500 po prvih turških napadih. Na to kaže še ohranjeni taborni stolp ob cerkvi, čigar arhitekturne sestavine zanesljivo sodijo v čas pozne gotike. O utrjenem dvoru iz 15. stol. (1. 1498: edelmansicz — Andrd's von Lilien-berg) danes ni več sledu. Znani raziskovalec Savinjske doline Rajko Vrečer domneva, da je stal dvor na Frengi, kjer so našli pri izkopavanju temeljev za današnje stavbe močno zidovje in dobro ohranjen vodnjak. Vsekakor pa se je do takrat že izoblikovala značilna trška zasnova, ki se je ohranila do danes. Gre za naselbino, kakršne so se v srednjem veku pogosto razvile ob pomembnih prometnih žilah. V nasprotju z naselbinami, ki so nastajale ob važnih trgovskih križiščih ali ob vznožjih pobočij, kjer je bil sedež fevdalnega gospoda, karakterizirajo našo aglomeracijo strnjena pozidava ob obeh straneh velike ceste, katere dominanto tvori župnijska cerkev na skrajnem zahodnem koncu naselbinskega jedra. Stavbna črta objektov na obeh straneh prometne žile ne teče paralelno. Naselbina, postavljena v os vzhod—zahod, se na obeh koncih zoži, na sredi pa v rahlem ovalu razširi, tako da formira razpotegnjen, a vendar sklenjen trg. Na obeh koncih trga so bila v poznem srednjem veku utrjena trška vrata, ki se v nekaterih starejših listinah menda izrecno omenjajo, v globino pa naselje ni seglo ne na severu ne na jugu. Za nizom trških objektov ob cesti so zadaj gospodarska poslopja, takoj za njimi pa polja z značilno ozko srednjeveško parcelacijo, ki se je delno ohranila, kolikor tega sistema niso porušile stavbe, pozidane v zadnjih decenijih. V 16. stoletju je fiziognomija naselja že skoraj povsem izoblikovana, njegov pomerij pa približno ustreza današnjemu mestnemu jedru. Po sočasnih podatkih lahko sklepamo na močno razvito trško zavest v tem kraju in le tako si lahko razložimo vidno vlogo, ki jo je naselje odigralo v dobi protestantizma, saj je gibanje prav v Žalcu imelo eno izmed svojih trdnih postojank. Protestantje so se najprej zbirali v še danes ohranjeni Zotlovi ko-vačnici, kjer naj bi bila po izročilu luteranska molilnica, pozneje pa so v bližnjih Govčah pozidali novo protestantsko cerkev z značilnim okroglim ladijskim Neznani Slezijec: Žalec s severa 1. 1813. Detajl. prostorom (1582—1588). Cerkev so v dobi protireformacije porušili, toda njeni ostanki so bili pred nekaj desetletji še vedno vidni. Tako ne preseneča, da je naselje Žalec že takrat obstajalo iz trdno zidanih kamnitih hiš. Nekatere so se pod poznejšimi preoblekami ohranile do današnjih dni, saj ponekod v Žalcu še vedno naletimo na kamnite gotske portale. V času, ko po naših manjših trgih prevladujejo lesene stavbe, je to vsekakor izjemno. V 17. in 18. stoletju Žalec ne spremeni dosti svoje fiziognomije. Ostane v okvirih, ki jih je začrtal pozni srednji vek, le znotraj tega okvira se stavbe večajo in lepšajo. Iz tega časa se je ohranila tudi prva likovna upodobitev naselbine. Izvira iz skicirke anonimnega šlezijskega popotnika, ki je v letih 1710— 1714 obiskal naše kraje ter mnoge izmed njih upodobil. V skicirki, ki je 1. 1936 prišla v posest zgornjeavstrijskega deželnega arhiva v Linzu ob Donavi, je šestnajst upodobitev spodnještajerskih krajev. List, na katerem je poleg Žalca in bližnjega Novega kloštra neznani popotnik narisal tudi Zičko kartuzijo, ima številko 239. Risba je nastala v aprilu 1713, ko je Šlezijec romal preko Ptuja, Celja in Žalca proti Ljubljani. Pod risbo je besedilo: »Saxenfelt ein kleiner Markt ober Cilli an der Crainerischen granitz unweit dem Wasser Sana, uielches unter Zill gegen Agram hinunter in die Saw schluket«. Po Cevčevem slovenskem prevodu se tekst glasi: »Žalec je majhen trg nad Celjem ob kranjski meji, nedaleč od reke Savinje, ki pod Celjem teče proti Zagrebu v Savo«. Risba seveda ni natančna in je komaj nekaj več kot bežna skica. Kljub temu pa v skopih potezah kaže bistvene karakteristike trga. Nad sklenjenima vrstama hiš na obeh straneh ceste se pne gmota župnijske cerkve sv. Nikolaja z mogočnim zvonikom, levo od naselja pa je samostojno locirana podružniška cerkev sv. Kan-cijana. Nekdanjega obzidja okoli župnijske cerkve in Frenge ni mogoče natančno razbrati, vsekakor pa ni videti nobenega sledu obzidja, ki naj bi opasovalo naselje. Zvonika obeh cerkva sta pokrita s strmo piramidasto kapo, kar kaže, da Žalca v tej dobi še ni zajel val barokizacije — ta se sicer najbolj nazorno kaže po značilnih čebulastih strehah, kakršna na Slezijčevi risbi že krasi bližnjo kapelo v Novem kloštru. Naselje je narisano v določeni skrajšavi, saj je bil trg nedvomno že takrat mnogo bolj razpotegnjen, po drugi strani pa je ta skrajšava razumljiva in celo nujna, če je hotel popotnik na istem listu papirja upodobiti hkrati še podružnico sv. Kancijana (ki je v osnovi še romanska) ter zlasti še uro hoda oddaljeni Novi klošter. Drugič je bil — kolikor vemo — Žalec upodobljen na začetku 19. stoletja. Ce je anonimni Šlezijec narisal naselje pri pogledu s severa, nam list iz Kaiser-jevega albuma štajerskih mest in naselij iz let 1825—1832 kaže pogled na trg z juga z goro Oljko v ozadju. Razloček med obema upodobitvama je takoj opazen. Na Kaiserjevi upodobitvi naselje ni več tako enovito strnjeno kot pri Šlezijcu — ob starem jedru so zrasli novi objekti. Zvonika, ki še vedno domi-nirata nad naselbino, sta dobila baročni kapi, predvsem pa je izginila ostra cezura med naseljem in obdajajočo ga pokrajino. Kaiserjeva veduta nas že postavi v čas, ko je jedro Žalca dobilo svoje karakteristične poteze. Gre za pretežno klasicistično podobo fasad z značilnimi savinjskimi kamnitnimi portali. Hiše še vedno ostajajo pri tleh, le posamične med njimi se poženo za nadstropje v višino. Nekdanji baročni ali nemara celo srednjeveški portali na fasadah skoraj docela izginejo. Ohranjajo se le na neka- Kaiserjeva suita: Žalec z juga ok. 1. 1830. terih stavbah, kot je stara kaplanija, na manj uglednih dvoriščnih straneh hiš ali ob vhodih v kleti. Ta podoba se bistveno ne menja niti v drugi polovici 19. stoletja, ko se prične Žalec vedno odločneje razvijati v pomembno gospodarsko središče spodnje Savinjske doline, kar je postal nemalo po zaslugi hmelja, ki so ga tedaj pričeli uvajati v te kraje. Kot znamenje povečanega blagostanja prično ob koncu stoletja zidati prve večje stavbe v historičnih slogih, ki pa se pojavljajo le pored-koma in posamično ter ne vplivajo bistveno na značaj trga. Take stavbe nastajajo tudi še na začetku 20. stoletja, v obdobju med obema vojnama pa srečamo težnjo po »modernizaciji« skromnejših starejših objektov. Prav te, največkrat improvizirane modernizacije, na katere naletimo tudi še v času po drugi svetovni vojni, so naselju prizadejale največjo škodo, čeprav niso mogle uničiti njegove ubrane podobe. Značilnost teh posegov je v tem, da lastniki stavb brez pridržkov povzemajo tuje modne vzore, ki jih do kraja ne razumejo. Tako nastajajo stilne spake, ki delujejo kot tujki v organskem tkivu naselbine. 29. septembra 1964 je bil Žalec proglašen za mesto. Tako je postal ta datum mejnik v večstoletnem razvoju naselja, ki hkrati označuje njegovo novo kvaliteto. V obdobju po osvoboditvi je namreč gospodarski pomen naselja nenehno naraščal, vzporedno pa so ob starem jedru nastajale nove soseske, katerih celokupnost danes označujemo z besedo mesto. Poleg novih javnih in upravnih stavb so zrasli zlasti novi stanovanjski predeli, vse pa kaže, da se bo razvoj v naslednjih desetletjih nadaljeval z nezmanjšano intenziteto. Tako je razumljivo, da naletimo v zadnjem času tudi na čedalje bolj organizirano skrb za skladni urbanistični razvoj naselja. V sklopu načrtov in programov pa je potrebno ustrezno ovrednotiti tudi historični zametek naselja, oziroma njegovo staro jedro, ki mu mora biti v mestnem tkivu dodeljena posebna, funkcionalno pretehtana, a hkrati organsko pogojena vloga. 2. Karakteristike mestnega jedra Jedro naselja Žalec se razteza v osi vzhod—zahod ob veliki cesti, ki povezuje Ljubljano preko Celja z Mariborom in katere potek v veliki meri določa že trasa stare rimske ceste Emona—Celeia—Petovio. Gre za tip razpotegnjenega naselja, čigar zasnova se je izoblikovala v poznem srednjem veku in je v principu do danes ostala neokrnjena, saj je sodobni razvoj širil mesto predvsem na agrarne površine južno in severno od starega jedra, na zahodu pa se je novi del naselja razvil sicer prav tako ob veliki cesti, vendar je od starega jedra ločen z močno cezuro. Jedro Žalca obsega torej celotno staro naselbino, to je del Savinjske ceste od hišne številke 1 do hiše številka 9 (območje nekdanjega tabora in Frenge) in ves Šlandrov trg. Potlej prekorači potok in se logično konča s stavbama št. 5 in 6 na Celjski cesti. Območje starega jedra v opisanem obsegu označuje popolna sklenjenost. Manjše cezure predstavljajo le ulice, ki se s severne in južne strani pravokotno iztekajo na Šlandrov trg, vendar so te cezure nebistvene in jih optično komaj zaznamo, saj delujejo predvsem kot ritmični element. Podrobna primerjava današnje zasnove z zasnovo, kakršna je vrisana v franciscejskem katastru, pokaže, da imamo v Žalcu že pred poldrugim stoletjem opraviti s prav tako kompaktno pozidavo kot danes. Hiše so pozidane iz trdnega materiala, pri redkih izjemah pa gre za gospodarska poslopja. Tudi tlorisna zasnova naselja Žalec je rezultat večstoletnega organskega razvoja. Značilno zanjo je, da črte stavb severno in južno od velike prometne žile ne tečejo vzporedno. Ce iščemo zametek naselbine ob današnji Savinjski cesti na območju župnijske cerkve sv. Nikolaja s poznejšim taborom in Frengo, lahko ugotovimo, da neizravnanost stavbnih črt v tem delu mesta izvira iz specifične vloge tega predela v srednjem veku. Cerkev s taborom je bila enota zase, drugo enoto pa je tvoril blizu nje ležeči dvor Andreja pl. Lilienberga. Enoti sta bili od kraja ne samo ločeni, ampak tudi samostojno utrjeni, tu nekje pa so bila svojčas najbrž tudi zahodna trška vrata v sklopu obrambnega sistema naselbine. Na manjšem križišču vzhodno od cerkve se začne (po hišnih številkah končuje) današnji Šlandrov trg. Skraja tečejo stavbe nekako do prve tretjine trga še paralelno, potlej pa se stavbna črta zalomi in trg se prične lijakasto širiti proti vzhodu. Pri hišni številki 23 se nato stavbna črta severnega niza hiš zalomi. Hiša številka 21 stoji že izven stavbne črte, zamaknjena za več metrov proti severu, hkrati pa nakazuje izhodišče za novo stavbno črto, ki se nato ob izlivu Šladrovega trga proti Celjski cesti spet približuje dani komunikaciji. Hkrati se prične približevati komunikaciji tudi niz stavb južno od ceste, tako, da se trg na vzhodn strani spet lijakasto zoži in tako sklene. Če na kratko povzamemo, nam že bežen pogled na mestno situacijo pokaže, da je Šlandrov trg sestavljen iz dveh različnih enot. V zahodnem delu teko stavbe več ah manj paralelno, v vzhodnem pa se po močni nenadni razširitvi polagoma spet zbližujejo do konca starega naselja. Taka zasnova je logična, če upoštevamo, da dane stavbne črte niso nastale naključno. Zožitev trga na njegovem vzhodnem in zahodnem koncu je pogojeval sistem poznosrednjeveške obrambe tabora in Lilienbergovega dvora, drugače pa je s potekom stavbnih linij v zahodnem delu Šlandrovega trga. Tu so se na- Pogled na Šlandrov trg z vzhoda. selili imovitejši tržani, medtdem ko so drugo, vzhodno polovico trga poselili siro-mašnejši sloji. Tako je v vzhodnem delu trga nastal tudi razširjeni prostor, kamor so kmetje ob semanjih dneh lahko pripeljali na prodaj svoje pridelke in živino. Historično kontinuiteto neke organsko nastale aglomeracije sledimo ne le v značilnem rastru njene zasnove, marveč tudi v značaju starejših objektov, ki jih po njihovih stilnih sestavinah lahko podrobneje opredelimo. V Žalcu je vrsta takih objektov. Kot skoraj povsod, sodi tudi tu med najstarejše ohranjene sestavine naselbinskega tkiva župnijska cerkev, ki sicer ni prvotna, vendar je v svojem zahodnem delu ohranila zvonik, ki je datiran v leto 1518. Starejša po zasnovi je njena manjša podružna sestra, današnja pokopališka cerkev sv. Kan-cijana, ki jo postavlja dr. Zadnikar še v romansko dobo in sicer v 13. stoletje. Ker gre za podružnico, je morala biti prednica današnje župnijske cerkve nedvomno starejša in je stala morda že v 12. stoletju. Staro naselbinsko kontinuiteto izpričujejo tudi nekateri profani objekti. V čas pozne gotike sodi poleg obrambnega stolpa ob cerkvi še Zotlova kovač-nica (Savinjska c. 7), Fleisova hiša v zahodnem delu Slandrovega trga (št. 27), pa tudi hiša št. 37 na zahodnem delu Slandrovega trga in št. 17 na njegovem vzhodnem delu. O zgodnjem nastanku teh stavb govorijo ohranjeni poznosred-njeveški por tali in oboki. Tudi baročna doba je v Žalcu zapustila svoje sledove. Tu ne kaže omenjati vseh stavb z ohranjenimi baročnimi sestavinami, zato bomo opozorili le na po- pustno kakršnokoli širjenje cestne trase. Pri vseh predvidenih posegih na območjih vzhodnega in zahodnega sklepa starega trga je potrebno predhodno soglasje spomeniške službe; c) nedopustno je širjenje komunikacij, ki se s severne in južne strani stekajo v staro mestno jedro. Zlasti ni dovoljeno v ta namen odstraniti katerokoli stavbo v danem tkivu. Prav tako ni dovoljeno ustvarjanje novih cestnih križev, ki bi sklenjeno aglomeracijo presekali na dvoje in razbili njeno organsko zlitost; č) vse fasade je obravnavati z zaglajenim apnenim ometom. Talni zidci naj bodo kamniti, vendar ne iz plemenitega brušenega kamna; d) ohraniti je vse stare kamnitne portale, prav tako pa ni dovoljeno zamenjavati dvodelnih oken s tridelnimi. Kjer so v zadnjem času že namestili tridelna okna, jih je ob prvem stavbnem posegu spet zamenjati z dvodelnimi. Na oknih naj se po možnosti predvidijo polkna, medtem ko uporaba rolet ni dovoljena. Za vse adaptacije objektov, ne glede na to, koliko je pri tem prizadeta njihova zunanja podoba, je potrebno predhodno soglasje spomeniške službe; e) vsa slemena morajo obvezno potekati v smeri vzhod—zahod, kar je upoštevati tudi pri eventualnih novih gradnjah na mestih, kjer trenutno stoje neustrezni objekti, ki so izven varovalnih kategorij in so na načrtu posebej označeni. Strehe morajo ohraniti običajni strmi naklon, kot kritina pa se dopušča samo bobrovec; f) ohraniti je dani ritem fasad oziroma fasadnih odprtin in sicer tako, da se širina dvodelnih oken ne veča na račun vmesnega zidu, ki mora biti obvezno vedno širši od okenskih odprtin, da se ohrani stari karakteristični proporc. Za staro jedro naselja Žalec velja varovalni režim, ki je predviden za spomeniške aglomeracije prve kategorije. Njegove kvalitete nas opravičujejo, da ga uvrstimo v to skupino, hkrati pa s tem sledimo valorizaciji spomenikov, ki jo je sestavil Zavod za spomeniško varstvo SRS v Ljubljani kot po zakonu pristojni zavod za valorizacijo spomeniških objektov. Za vsak poseg kakršnekoli narave znotraj zavarovanega območja torej velja zahteva, da se pristojne službe predhodno konsultirajo s pooblaščenimi spomeniškovarstvenimi organi. Objekti izven zavarovane cone se kot spomeniki tretirajo samo v primeru, če so zavarovani s spomeniškovarstvenim redom v sklopu urbanističnega reda za celotno območje občine (npr. podružnica sv. Kancijana) ali pa v primeru, če njihov historični značaj vzbuja sum, da gre za objekte spomeniške narave, čeprav jih spomeniška služba doslej ni evidentirala. To velja zlasti za stara znamenja in kapelice, stare kmečke domačije in gospodarska poslopja, eventualne tehniške spomenike, kot so stari mlini, žage ipd. Takšni spomeniki so zavarovani že po samem zakonu. Spomeniki so v elaboratu valorizirani glede na njihov pomen v mestnem tkivu. 4. Arhitekturni spomeniki v mestnem jedru A — Spomeniki I. kategorije Med spomenike I. kategorije so uvrščeni tisti objekti v starem mestnem jedru, ki poleg razmeroma največje starosti izpričujejo posebne stilne kvalitete ali pa so pomembni zaradi svoje kulturno-zgodovinske pričevalnosti. a) Župnijska cerkev sv. Nikolaja Župnijska cerkev je najstarejši v listinah imenovani stavbni objekt v Žalcu. Današnja cerkev ni prvotna, ampak pretežno izvira iz okoli 1. 1903, ko so podrli večji del prejšnje cerkve, druge po vrsti, ki so jo postavili 1. 1518. Od te druge cerkve se je v sklopu sedanje ohranil zvonik s kosom zahodnega dela ladje, čeprav tudi ta ni neizpremenjen. Dragocen je portal v zvoniku iz leta 1670, notranjščina objekta pa hrani več spomeniških vrednot, med njimi zlasti lepe nagrobnike ter znano Bergantovo oljno podobo sv. Miklavža. b) Župnišče Stavba izvira iz 17. stoletja in je pretežno ohranila svoj prvotni značaj, čeprav so jo zlasti v notranjščini večkrat predelovali. Značilne so arkade na njeni južni in vzhodni strani, ki se odpirajo proti dvorišču. Po Maroltovih navedbah so bile podobne arkade na pravokotnih slopih svojčas tudi v prizemlju, vendar so sedaj zazidane. c) Stara kaplanija Stara kaplanija, ali natančneje beneficiatova hiša, je nastala med leti 1721—1733, ko so vstavili vanjo sedanji portal. Na stavbi je ohranjena napisna plošča, ki se glasi: ANNO 1721 FVNDAVIT HOC BENEFICIVM A: R: D: GRE-GORIVS RANDL. Nad portalom je baročna freska, vkomponirana v njegovo čelo. č) Obrambni stolp Lociran je jugovzhodno od župnijske cerkve in je edini ohranjeni del nekdanje taborne fortifikacije, ki je bila dokončana pred letom 1524. Je eno-nadstropen, neometan, zidan iz prodnikov in pokrit s stožčasto streho. V pritličju je kupolasto obokan, v nadstropju pa ima raven, lesen strop. V pritličje in nadstropje držita kamnita portala, ki sta gotsko prirezana. Na stolpu je vzidana spominska plošča z dne 29. septembra 1964, ko je bil Žalec povzdignjen v mesto. d) Stara kovačnica To je stara Zotlova kovačija na Savinjski cesti št. 7. Stavba izvira iz 16. stoletja. Iz tega časa je grebenasti obok v veliki veži, značilni tlak in gotsko prirezani polkrožni kamnitni portal, ki drži na dvorišče. S prednje strani spominja na zgodnji nastanek stavbe poševni kontrafor, sicer pa je stavba tako zunaj kot znotraj močno predelana. Tu je bilo v dobi reformacije zbirališče žalskih protestantov, pozneje pa trški špital. e) Savinova hiša Je značilna reprezentančna trška stavba s skoraj intaktno fasado iz 1. 1669, ki je bila 1. 1972 obnovljena. Pomembna je tudi kot dom slovenskega skladatelja Rista Savina. Predvideno je, da bi v prihodnje rabila izključno kulturnim potrebam. Že danes pa sta v njej skladateljeva spominska soba in žalski likovni salon. f) Heraldična plošča Na gospodarskem poslopju hiše na Celjski cesti št. 6 je vzidana na fasadi marmorna heraldična plošča iz 17. stoletja. Plošča še ni proučena, tako da ne poznamo niti njenega izvora niti njenega pomena. Ce bi prišlo do rušenja poslopja, bi jo veljalo primerno deponirati in ji nato skupno s pristojno spomeniško službo določiti ustreznejše mesto. Plošča je zdaj povsem skrita za zelenjem in ovijalkami. B — Spomeniki II. kategorije Med spomenike druge kategorije so uvrščeni starejši objekti z območja starega mestnega jedra, ki zaradi svojih spomeniških sestavin zaslužijo posebno varstvo. V tej skupini so predvsem spomeniki z dragocenimi arhitekturnimi členi, kot so kamnitni portali, stari oboki, arkade in podobno. To so naslednji objekti: Celjska cesta št. 5: intaktna fasada, kamniten portal z letnico 1840, oboki v veži, karakteristična je lega objekta ob sklepu trga; Slandrov trg št. 3: intaktna fasada, kamniten portal z letnico 1836; Slandrov trg št. 7: intaktna fasada, opečen portal z letnico 1837, baročni oboki v veži; Slandrov trg št. 9: intaktna fasada, kamniten portal, oboki; Slandrov trg št. 11: intaktna fasada, kamniten portal, oboki v nekdanji črn kuhinji; Slandrov trg št. 13: kamniten portal, neustrezno preurejena fasada (teraco talni zidec); Slandrov trg št. 17: oboki v kleti, renesančno gotski vhod v klet, križni oboki v veži in sobi, banjast obok v kuhinji, freska na fasadi; Slandrov trg št. 21: kamniten portal, banjast obok z lunetami, arkade na dvoriščni fasadi; Slandrov trg št. 27: intakna fasada, poznosrednjeveški oboki v kleti in pritličju, baročne arkade na dvoriščni fasadi; Slandrov trg št. 29: kamnit portal na fasadi, gotsko renesančen vhod v klet, kleti iz 16. stoletja; Slandrov trg št. 31: intaktna fasada, zaglajeni omet, kamniten portal; Slandrov trg št. 33: rojstna hiša Janeza Hausenbichlerja, očeta hmeljarstva v Spodnji Savinjski dolini, fasada spodaj predelana, zgoraj intaktna, spominska plošča; Slandrov trg št. 37: portal iz 16. stoletja, baročna arkada na dvoriščni strani, okenski okvir iz 16. stoletja; Slandrov trg št. 4: intaktna fasada, kamniten portal, obokana veža — banja z oprogami; Slandrov trg št. 20: fasada je v pritličju delno predelana, zgoraj pa še intaktna, kamniten portal, oboki v pritličju in nadstropju, arkade na dvoriščni fasadi, portal z letnico 1818 v nadostropju; Slandrov trg št. 28: spodaj predelana fasada, zgoraj intaktna, kamniten portal, banjast obok z oprogami v pritličju, arkade v prvem nadstropju na dvoriščni fasadi; Slandrov trg št. 30: intaktna fasada, lepa lesena vrata in okenska krila, kamniten portal, obok v pritličju, arkade v prvem nadstropju na dvoriščni fasadi; Slandrov trg št. 34: fasada je spodaj neustrezno predelana, arkade v prvem nadstropju na dvoriščni fasadi, poševen zid na zadnji strani objekta; Slandrov trg št. 38: fasada v pritličju neustrezno predelana s teraco para-peti, zgoraj intaktna, kamniten portal, banjast obok z oprogami v veži, arkade na dvoriščni strani, v pritličju zazidane, v nadstropju odprte, železna vrata na podstrešje; Savinjska cesta št. 1: intaktna fasada, križni obok v veži, obok v kleti. C — Spomeniki III. kategorije Med spomenike III. kategorije smo uvrstili objekte, ki imajo pretežno ambi-entalno vrednost. To so objekti brez posebno dragocenih historičnih sestavin, ki pa so vendarle usklajeni z dano okolico. Gre največ za tipične pritlične ali nadstropne hiše trškega značaja, ki imajo pogosto še ohranjena dvodelna okna in ubrane proporce. V tej skupini so naposled tudi objekti iz konca 19. in začetka 20. stoletja, zidani v historičnih slogih, ki bi jih v tkivu trške arhitekture težko nadomestili s čim ustreznejšim. Med objekte tretje kategorije smo uvrstili stavbe: Celjska cesta št. 6; Slandrov trg št. 5, 15, 19, 23, 35, 39, 41 a, 2, 6, 8, 10, 12, 14,. 16, 18, 26, 32, 36, 40, 42; Savinjska cesta št. 3, 6, 8 in 9. D — Nekategorizirani objekti Nekategoriziranih objektov ne naštevamo posebej, so pa razvidni iz priloženega načrta. Gre za objekte, ki so se kot tujek vrinili v organizem naselbine in s svojo neadekvatnostjo motijo njeno sklenjenost in ubranost. Teh objektov torej ne varujemo, pač pa težimo za tem, da bi se čim ustrezneje prilagodili danemu okolju. Kolikor se nameravajo ti objekti adaptirati ali odstraniti, je spomeniška služba zainteresirana, da bodo preurejeni ali novi objekti, ki bodo zrasli na njihovem mestu, skladno zliti s celoto. 5. Varovalni režimi a) Varovalni režim I. stopnje velja za spomenike I. kategorije in zahteva naslednje: — varovanje in stalno vzdrževanje spomenika v vsej njegovi izvirnosti, neokrnjenosti in zgodovinski pričevalnosti; — načelno je dovoljena le konservacija ali prezentacija spomenikov; — sleherni poseg je mogoč le po predhodni raziskavi spomenika in izdelavi ustrezne spomeniško varstvene študije; vsa vzdrževalna ali prezentacijska dela morajo potekati ob stalnem nadzorstvu pristojne spomeniške službe. b) Varovalni režim II. stopnje velja za spomenike II. kategorije in zahteva naslednje: — varovanje vseh spomeniških sestavin objekta; — posegi v okviru ustrezne funkcije so mogoči le po predhodni študiji, z dovoljenjem in pod nadzorstvom pristojne spomeniške službe. c) Varovalni režim III. stopnje velja za spomenike III. kategorije in zahteva naslednje: — varovanje bistvenih spomeniških sestavin objekta; — vse posege je mogoče izvajati le po predhodnem soglasju in ob nadzoru spomeniške službe; — pred začetkom del je treba izdelati ureditveni načrt. Vsi trije varovalni režimi dopuščajo tudi zahtevo spomeniške službe, da se odstranijo spomeniško neustrezne ali moteče sestavine spomenika ah spomeniškega območja. Kar zadeva nekategorizirane objekte znotraj zavarovane aglomeracije, je potrebno soglasje spomeniške službe pri vsakem posegu, da se njihova bodoča podoba uskladi z ambientom. Uporabljena literatura Hans Pirchegger: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gulten, Stadte und Markte, Munchen 1962. Ignaz Orožen: Das Bisthum und die Diozese Lavant, III/l. Das Archidiakonat Saunien, Cilli 1880. J. A. Janisch: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark, Gradec 1885. Rajko Vrečer: Savinjska dolina, Žalec 1930. Marijan Marolt: Umetnostni spomeniki Slovenije III. Dekanija Celje, Maribor 1931. Jože Curk: Topografsko gradivo II. Sakralni spomeniki na območju občine Žalec, Celje 1967. Jože Curk: O urbanistično-gradbenih zasnovah trgov in mest v Posavinju, Ob-sotelju in Posavju, ZCC, Celje 1962. Ivan Stopar: Topografski zapiski, spomladi 1964. Anka Aškerc: Topografski zapiski, februar 1970. Milan Natek: Žalec — naselje in prebivalstvo. Savinjski zbornik, Celje 1965. Dane Debič: Zasnove urbanizacije v žalski občini. Savinjski zbornik, Celje 1965. Emilijan Cevc: Vedute slovenskih krajev iz začetka XVIII. stoletja. Kronika VII., Ljubljana 1959. Dr. Marijan Zadnikar: Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959. Južna fasada župnišča z baročnimi arkadami. Risal B. Čeh. Savinova hiša. Zgoraj: Rekonstrukcija prvotne podobe južne fasade. Na sredi: fasada pred zadnjo restavracijo leta 1972. Spodaj: južna fasada po obnovi. Risal B. Ceh. Baročni portal iz 1. 1733 na stari kaplaniji. Risal B. Čeh, Zgoraj: portal hiše Celjska c. 5. Risal B. Čeh. Spodaj: portal hiše Savinjska c. 7. Risal B. Čeh. Zgoraj: portal na Slandrovem trgu 3. Spodaj: portal na Slandrovem trgu 7. Risal B. Ceh. o 0 1_ <0 •S o ca c > M S m c C3 "O O P5 U m Niso Razred učenčev skupaj neg. oceno izpH lzdelal skupaj štev. % stev. % štev. % ^ y I. 575 543 94,4 32 5,6 II. 540 532 98,5 20 0,4 8 l,b III. 540 524 97,1 14 2,6 16 2,9 IV. 521 515 98,9 7 1,3 6 1,1 I.—IV. sk. 2.176 2.114 97,2 41 2,6 62 2,8 V. 503 485 96,4 _ 38 7,6 29 76,2 18 3,6 VI. 531 486 91,3 73 1,4 48 65,7 45 8,7 VII. 519 493 95,0 57 10,9 46 80,7 26 b,0 VIII. 410 406 99,1 16 3,9 12 75,0 4 0,9 V.—VIII. sk. 1.963 1.870 95,3 184 9,3 135 77,1 93 4,7 I,—VIII. sk. 4.139 3.984 96,3 41 2,6 184 9,3 135 77,1 155 3,7 In koliko učencev je uspešno zaključilo VIII. razred osnovne šole v osmih letih šolanja? O tem nam zgovorno priča pregled za 8 šolskih let: Šolsko leto % uspešnosti % osipa % zmanjšanja osipa 1965/66 46,9 53,1 — 1966/67 52,6 47,4 5,7 1967/68 57,3 42,7 4,7 1968/69 57,9 42,1 0,6 1969/70 62,7 37,3 4,8 1970/71 68,2 31,8 5,5 1971/72 72,8 27,2 4,6 1972/73 73,5 26,5 0,7 Preglednica nam torej pokaže, da je uspelo šolskim kolektivom v 8 letih zmanjšati osip za dobro polovico. Z izenačevanjem pogojev šolanja, z ustalitvijo mreže šol in učiteljskega kadra bo možno odpraviti sicer občutne razlike med posameznimi šolami. Na osnovni šoli Žalec je namreč znašal osip v šolskem letu 1971/72 le še 13,1 %. Približno enak trend zmanjševanja osipa pričakujemo tudi v naslednjih letih. S tem je omogočeno vedno večjemu številu učencev enakovredno vključevanje v nadaljnje šolanje v srednjih in strokovnih šolah. Sicer konča VIII. razred nekoliko več učencev, ker obiskujejo šolo deveto ali deseto šolsko leto. Pripomniti je še potrebno, da je že nekaj let osip v občini Žalec v primerjavi s celjskim območjem med najmanjšim in da je bilo medobčinsko poprečje že v šolskem letu 1971/72 še vedno 31,9 %. Z vsestranskim izboljševanjem kvalitete učno-vzgojnega procesa, s še intenzivnejšim nudenjem dodatne pomoči težje dojemaj očim učencem, z uvajanjem celodnevnega varstva in drugimi ukrepi bodo uspehi šol še večji. Velikega pomena za uspešnost dela šol je razširjeno vzgojno delo, ki se izraža zlasti v aktivnostih pionirske in mladinske organizacije, podmladka Rdeče- ga križa, tabornikov, planincev, šolskih športnih društev, raznih krožkov, pevskih zborov, tekmovanj za bralno značko in športnih disciplin, kurirčkove pošte, štafete mladosti idr. Vse te oblike so več ali manj razvite na vseh šolah, odvisno do pogojev in prizadevnosti učencev in učiteljstva. 4. Financiranje vzgoje in izobraževanja Od sprejetja zakona o izobraževalnih skupnostih in financiranju vzgoje in izobraževanja leta 1967 le-to poteka na povsem drugačnih osnovah. Bile so formirane temeljne izobraževalne skupnosti in republiška izobraževalna skupnost. V zadnjem obdobju celo ustanavljajo posebne izobraževalne skupnosti za nekatera področja. Zakon je doživel že nekaj dopolnitev. Iz proračunskega sistema so prešle na izobraževalne skupnosti zlasti tele naloge: — skrb za organizacijo in razvoj izobraževalnih skupnosti, — skrb za zagotavljanje in upravljanje s sredstvi, — določanje kriterijev in normativov za delitev sredstev, — sprejemanje delovnih programov, — sodelovanje z družbeno-političnimi skupnostmi pri usmerjanju razvoja vzgoje in izobraževanja idr. Temeljna izobraževalna skupnost Žalec je bila ustanovljena takoj po sprejetju zakona. Od takrat deluje na osnovi sprejetega statuta in pravilnikov. Skupščino je prvotno sestavljalo 33 članov, po spremembi statuta v letu 1971 pa jo sestavlja 23 članov. Predstavnike volijo v skupščino vzgojno-izobraževalni zavodi — 10 članov, krajevne skupnosti — 9 članov, skupščina občine — 2 člana in družbeno-politične organizacije — 2 člana. Skupščina imenuje izmed svojih članov 9-članski izvršni odbor. Skupščino in izvršni odbor vodita izvoljena predsednika, oba foruma pa delata na sejah. Formiranih je tudi več komisij za opravljanje posameznih nalog Temeljne izobraževalne skupnosti. V sklopu TIS deluje tudi Skupnost otroškega varstva. Skupščina TIS sprejme za vsako koledarsko leto program dela in finančni načrt, ki ga nato predloži v obravnavo tudi skupščini občine (svetu za šolstvo). Iz svojih sredstev financira osnovno dejavnost vseh osnovnih šol, posebne šole, glasbene šole in vzgojno-varstvene ustanove. Del sredstev pa namenja vsako leto tudi za razširjeno vzgojno delo, podaljšano bivanje učencev in dodatno pomoč, vzgojno posvetovalnico, pomoč pri prehrani otrok iz socialno šibkih družin in oskrbnine za tiste otroke, ki čez zimo ne zmorejo dolge poti. Precej sredstev pa gre za prevoze šoloobveznih otrok, saj so le-ti že organizirani skoraj povsod tam, kjer imajo učenci do šole daljšo pot od 4 km. Prevoze otrok v glavnem opravljata avtobusni podjetji Izletnik Celje in SAP Ljubljana z rednimi avtobusi, otroke z Dobrovelj v Braslovče in Marija Reke v Prebold pa prevaža kombi. Stroški za prevoze otrok so se v razdobju 4 let celo podvojili. Določen znesek mora v svojem proračunu nameniti TIS za redno strokovno izpopolnjevanje prosvetnega kadra, za štipendije in pomoč pri izrednem študiju. Vzgojno-varstveni zavod in glasbena šola imata znaten del lastnih sredstev iz šolnine in vzgojnine, ki je postala že precej ekonomska. Za otroško varstvo pa je potrebno sleherno leto zbrati manjkajoča sredstva še s posebnim druž- benim dogovorom od gospodarstva. Pri skupnosti otroškega varstva se zbira poseben prispevek za investicije v otroško varstvo. Nekaj let je predstavljala posebno vprašanje pri financiranju vzgoje in izobraževanja delitev dejavnosti na tako imenovani A in B program. To je povzročilo mnoga nesorazmerja in sploh neenak položaj na eni strani šolstva, na drugi strani pa otroškega varstva in nekaterih dejavnosti znotraj šol, ko so pač spadala pod B program. Končno je ta delitev odpravljena, ostali pa so še nekateri kriteriji in merila od prej. Od formiranja in uveljavljanja izobraževalnih skupnosti naprej stremimo v Sloveniji za čim večjo izenačitvijo položaja in pogojev vzgoje in izobraževanja. V ta namen sprejme republiška izobraževalna skupnost za vsako leto enotne osnove meril za financiranje šolstva ter merila in pogoje za dopolnjevanje temeljnih izobraževalnih skupnosti. Ta merila so bila vedno dokaj stroga in so postavljala mnoge pogoje, ki jih je bilo potrebno izpolniti, če je hotela TIS računati na dopolnilna sredstva. Najpomembnejša merila so bila vezana, razumljivo, na gospodarsko moč občine, oziroma na narodni dohodek na prebivalca in na prispevne stopnje prispevkov in davkov za proračun občine. Prispevne stopnje, oziroma dohodki za TIS se določijo za vsako leto s posebnim odlokom skupščine občine. Znano je, da se občina Žalec že dalj časa uvršča sicer med gospodarsko srednje razvite občine v Sloveniji, po proračunskih dohodkih na prebivalca pa je vedno med zadnjimi. Vzrok temu je predvsem v strukturi gospodarstva — to je tekstilna industrija, kmetijstvo in obrt z razmeroma nizkimi osebnimi Otvoritev nove vzgojnovarstvene ustanove in glasbene šole v Žalcu dohodki, prispevek od njih pa je glavni vir proračunov. Padli so tudi davki od kmetijstva. Takšna proračunska situacija je torej narekovala, da je bilo potrebno kljub polnemu razumevanju sleherno leto iskati dopolnilna sredstva za financiranje vzgoje in izobraževanja tudi za TIS Žalec. Pri tem pa so bili vedno mnogi zapetljaji in težave. In tako je prejela TIS tri leta redna dopolnilna sredstva po merilih, dve leti je uspelo dobiti posebna premostitvena sredstva, medtem ko so v letu 1973 sredstva iz dopolnjevanja v celoti odpadla. Pregled dohodkov TIS za nekaj zadnjih let je takšen: Razipoložljiva sredstva TIS Leto Skupaj Od tega iz prorač. SO od RISK ostalo % prorač. SO 1968 7.511 6.817 143 551 49 1969 9.000 7.906 524 570 49 1970 11.395 9.324 1.115 956 49 1971 15.033 11.890 1.795 1.348 50 1972 17.333 14.662 894 1.777 50 1973 19.480 16.716 — 2.764 52 In še nekaj postavk iz finančnega načrta TIS za leto 1973: DOHODKI : din — iz avtonomnih virov 16,716.000 — namenska sredstva za odplačevanje anuitet in 0,80 % prispevka 464.000 — lastni dohodki: — prenesena sredstva 417.528 — gospodarska organizacija za VVZ 300.000 — prispevek VVZ za OD 200.000 — prispevek glasbene šole za OD 20.000 — RIS — 15 % defekt, dodatek 59.000 — sredstva sklada za otroško varstvo a) za šolsko prehrano 160.000 b) za podaljšano bivanje 99.685 c) za redno dejavnost VVZ 400.000 — sredstev sklada za obnovo in izgradnjo šolskih stavb 580.000 — drugi dohodki 64.023 — skupaj 19,480.236 IZDATKI : din — neto OD (šole, POS, VVZ, glasbena, TIS, socialna služba, podaljšanje bivanja) 9,263.370 — 60 % prispevki 5,558.022 — bruto OD 14,821.392 — nagrade MOM — II. razred 16.470 —- 1 % od neto OD 92.634 — 0,3 % za socialne in kulturne potrebe 27.790 — regresi za dopuste 245.952 — družbena prehrana 221.760 — skupaj OD in skupna poraba 15,425.998 — zavod Ivanke Uranjek — tehnični pouk 8 .razred 8 mesecev 101.480 — TIS Celje, Velenje 490.992 — MI in amortizacija opreme + 15 % 1,192.092 — režija TIS 25.000 — prevozi in oskrbnine 700.000 — male šole MI in OD 83.061 — testiranje 10.000 — učbeniki MOM 70.000 — svobodne dejavnosti 40.000 — vzgojna posvetovalnica 10.000 — štipendije 62.400 — amortizacija nepremičnin 377.019 — regresi za šolske ekskurzije 40.000 — šolska prehrana 160.000 — 0,2 % Šmarje — prispevek 38.032 — 1 % rezerva 190.162 — anuitete — šole Žalec, Petrovče, Polzela 334.000 — 0,80 % za šolstvo 130.000 — skupaj 19,480.236 Glede na dosedanje gibanje sredstev in odnosov je pričakovati, da bo financiranje vzgoje in izobraževanja deležno še večje družbene skrbi, da se bo le-to še bolj izenačilo ne le pri osebnih dohodkih, marveč tudi pri materialnih izdatkih, ki trenutno še ne zadoščajo potrebam. V drugi polovici leta 1973 bodo verjetno samoupravne skupnosti že same sklepale družbene dogovore za financiranje svojih potreb. SKLEPNE MISLI V pričujočem sestavku o vzgoji in izobraževanju smo skušali prikazati le nekatera zanimivejša vprašanja, ki bistveno vplivajo na pogoje dela te družbeno tako pomembne dejavnosti. Dosedanja razvojna pot ter zlasti znatno hitrejše urejanje in izenačevanje delovnih pogojev vzgojno-izobraževalnih za- vodov nam daje polno poroštvo, da bo trend razvoja v prihodnje še hitrejši. Nedvomno bo ob tem tudi vnaprej potrebna učinkovita pomoč celotne družbe. Nemogoče bi bilo v nedogled dopuščati še vedno dokajšnje razlike v pogojih šolanja otrok po Sloveniji. Zato bodo za odpravljanje razlik potrebni še novi napori vseh odgovornih dejavnikov v republiki, zlasti seveda republiške izobraževalne skupnosti. Določeni ukrepi in posegi so nujni v pogledu izpopolnitve šolskega sistema ter vsebinske obogatitve naše šole na trdnejših idejnih osnovah. Pospešeno je treba reševati kadrovske probleme, saj trenutno manjka učno-vzgojnega kadra na vseh stopnjah. Vsa pozornost gre tudi v prihodnje razvijanju ustreznih samoupravnih odnosov, tako znotraj dejavnosti vzgoje in izobraževanja, kakor tudi v odnosih med to dejavnostjo in celotno družbo, razumljivo, v doseganju vedno boljših učno-vzgojnih uspehov naše socialistične šole. VIRI 1. Poročila in analize Zavoda za šolltvo SRS, organizacijske enote Celje. 2. Programi, poročila in zapisniki sej sklada za obnovo in izgradnjo šolskih stavb občine Žalec. 3. Poročila in programi Temeljne izobraževalne skupnosti Žalec. 4. Zapisniki sej sveta za šolstvo, prosveto in kulturo ter telesno vzgojo. Anica Lesjak KNJIŽNIČARSTVO V OBČINI ŽALEC Hkrati z izidom tretje številke Savinjskega zbornika poteka deset let, odkar je bila ljudska knjižnica v Žalcu imenovana za matično knjižnico občine. Razdobje v teh desetih letih je bilo za matično knjižnico v Žalcu razgibano, saj je v tem času izpolnila vrsto nalog. Dodeljeni so ji bili stalni prostori, kjer je bila omogočena strokovna ureditev knjižnega fonda po UDK sistemu. Literatura je sistematično razporejena, bralcem pa je s prostim pristopom omogočen dostop do vsega knjižnega fonda, ki ga ima knjižnica na zalogi. Bistveno se je spremenila tudi njena nabavna politika. Knjižnica razpolaga s skoraj 2.000 zvezki poučne literature s področja filozofije, družbenih ved, umetnosti, jezikoslovja, zgodovine in geografije. Tak izbor literature zadošča za potrebe občanov našega območja. Občinska matična knjižnica Žalec razpolaga s 8540 zvezki knjižne zaloge in pokriva potrebe kraja Žalec in nekaterih okoliških krajev. Obisk bralcev in izposoja knjig stalno naraščata, kar je posledica večje izbire novitet. V knjižnico je vpisanih 1685 bralcev, od tega 905 mladine. V lanskem letu smo evidentirali v naši knjižnici 7.820 obiskov in izposodili na dom 4.020 zvezkov leposlovne, 5.130 mladinske, 740 poučne in znanstvene literature in 315 revij. Knjižnica razpolaga s tremi prostori, od katerih sta dva za izposojo, v manjšem prostoru pa je skladišče. Uspešnost dela knjižnice kažejo naslednji statistični podatki: Knjižna zaloga Indeks Leto 1963 4.500 knjig 100 Leto 1972 8.540 knjig 188 Obisk bralcev Leto 1963 1.560 obiskov 100 Leto 1972 7.820 obiskov 500 Izposoja knjig na dom Leto 1963 5.330 izposojenih knjig 100 Leto 1972 10.710 izposojenih knjig 200 V letu 1971 je bila ustanovljena v občini Žalec Temeljna kulturna skupnost, ki je prevzela tudi financiranje občinske matične knjižnice. Njeno razumevanje za potrebe knjižničarstva v občini in njena pripravljenost, razvijati knjižnično dejavnost v občini, je omogočila precejšen premik našega knjižničarstva. S sredstvi, ki jih dodeljuje vsako leto za to zvrst kulturne dejavnosti, je omogočila, da smo prav v zadnjih letih močno pomnožili in obnovili knjižni fond, ki zaradi stalnega naraščanja cen knjigam zahteva ogromna finančna sredstva. Ljudske knjižnice na območju občine Na območju občine Žalec deluje poleg občinske matične knjižnice bolj ali manj uspešno še 16 ljudskih knjižnic. Do konca leta 1970 so bile to knjižnice prosvetnih društev in Svobod, za katere je vodila skrb Zveza kulturno-prosvetnih organizacij in jih po svoji zmogljivosti tudi finančno podpirala. V letu 1971 pa je prevzela poleg strokovne tudi finančno skrb nad njimi občinska matična knjižnica v Žalcu. Glede na razvoj knjižnične mreže v občini pa je občinska matična knjižnica sklenila razvijati le šest od zgoraj omenjenih knjižnic in sicer v večjih krajih občine, kot sledi: Prebold, Polzela, Vransko, Braslovče, Šempeter in Griže. Te knjižnice prejemajo letno finančna sredstva za nabavo knjižnega fonda, skupno z matično knjižnico, medtem ko delo knjižničarjev — amaterjev, ki v teh knjižnicah delajo, enkrat letno nagrajujemo po njihovem delu. Ostalih deset knjižnic razpolaga po večini z zelo skromnim in zastarelim knjižnim fondom. Le-te oskrbuje matična knjižnica in ljudske knjižnice, ki jih razvijamo, z novejšim knjižnim fondom po domenjenem časovnem razdobju z medknjižnično izposojo. Tudi v teh knjižnicah dela amaterski kader, ki je za svoje delo prav tako nagrajen. Knjižnice na območju občine, razen matične knjižnice, so odprte enkrat tedensko in so v lanskem letu zabeležile skupno 4.320 članov, 8.786 obiskov in izposodile na dom 16.410 knjižnih enot. Tudi v prihodnje bo občinska matična knjižnica na enak način razvijala knjižničarstvo v naši občini in skušala doseči, da bodo knjižnice lahko zadovoljevale želje in potrebe po branju vseh naših občanov. Sistematično bo pristopila k urejanju prostorov, ki niso povsod zadovoljivi, in skušala uvajati nove načine za širjenje lepe knjige in naraščanje števila ljubiteljev knjig. Vse to pa bomo lahko dosegli le ob razumevanju odgovornih faktorjev za kulturno poslanstvo v občini. In nazadnje še besedo o potrebah glede na standarde splošnoizobraževalnih knjižnic. Sprejeti dogovor o standardih v javni knjižnični mreži v Sloveniji deli splošnoizobraževalne knjižnice glede na število prebivalcev na šest skupin: I. skupina — za območje nad 100.000 prebivalcev; II. skupina — za območje od 50.000 do 100.000 prebivalcev; III. skupina — za območje od 20.000 do 50.000 prebivalcev; IV. skupina — za območje od 10.000 do 20.000 prebivalcev; V. skupina — za območje od 5.000 do 10.000 prebivalcev; VI. skupina — za območje od 1.500 do 5.000 prebivalcev. Notranjščina občinske matične knjižnice Vse knjižnice, od I. do V. skupine, so samostojne knjižnice; knjižnice VI. skupine pa imenujejo matične knjižnice. Potujoče knjižnice in izposojevališča se ne uvrščajo v skupine, ker so strokovno in poslovno vezane na osrednje ali občinske knjižnice. Poslovanje knjižnic je organizirano na osnovi standardov za javne splošno-izobraževalne knjižnice, ki jih je določila republiška matična knjižnica, Društvo bibliotekarjev Slovenije in Skupnost študijskih knjižnic v soglasju z Republiškim sekretariatom za prosveto in kulturo SRS. Matična knjižnica občine Žalec je bila uvrščena po številu prebivalstva v III. skupino knjižnic. Republiški standardi za knjižnice III. skupine pa so naslednji: Knjižnice III. skupine morajo imeti prostor za poslovanje z odraslimi bralci, ločen prostor za delo z mladino, čitalnico in pomožni prostor za obdelavo knjižničarskega gradiva, skladišče in upravne prostore. Knjižnice morajo imeti stalno na zalogi najmanj po eno knjigo na prebivalca za območje, na katerem delujejo. Občinska matična knjižnica Žalec mora torej razpolagati z najmanj 34.000 knjigami. Letno pa mora matična knjižnica kupiti vsaj eno novo knjigo na 5 prebivalcev območja, ki ga zajema. Naša matična knjižnica mora torej letno kupiti vsaj 6.000 novih knjig. Od zahtevanega števila knjig, ki jih mora letno kupiti matična knjižnica Žalec, je treba po zahtevah NUK upoštevati naslednji izbor: 700 naslovov slovenske knjižne produkcije; 300 naslovov druge jugoslovanske in tuje produkcije; 60 naslovov slovenskih časnikov in časopisov; 30 naslovov ostalih jugoslovanskih in tujih časnikov in časopisov. Časnike in časopise knjižnica hrani. Nadaljnje izvode posebno iskanih knjig kupujejo knjižnice v primernem številu. Knjižna zaloga mora biti sestavljena tako, da se obrne vsaj 2—3-krat letno. Knjižnice III. skupine morajo biti odprte vsak dan, lahko pa uvedejo opoldansko prekinitev. Čitalnica mora biti odprta vsaj toliko časa kot izposoj e-valni oddelki. Knjižnice III. skupine morajo delati s poklicnim kadrom. V splošnoizobra-ževalnih knjižnicah se na 10.000 prebivalcev zaposluje najmanj en bibliotekar ali višji knjižničar in en knjižničarski manipulant ali knjižničar. To so potrebe glede na standarde, ki bi jih morala izpolnjevati občinska matična knjižnica Žalec. Ker so za dosego teh standardov potrebna ogromna finančna sredstva, ki jih zaenkrat še ne moremo doseči, se je treba zadovoljiti pač z obstoječimi potrebami in možnostmi. Upamo in želimo, da bomo s postopnim reševanjem nalog in problemov, ki obstajajo, dvignili dejavnost knjižnic v naši občini na dostojno raven, da bodo po svoji vlogi in pomenu kulturne in izobraževalne institucije, kot to predvideva funkcija javne splošnoizobraževalne knjižnice. Pavla Rovan IN MEMORIAM DR. MED. JOŽE IN DORA POTRATA Sonce je ožarjalo Savinjsko dolino, ki je v svetlobi ležala pred menoj in rahlo dehtela v nenehnem rojevanju narave, na prvi pomladni dan. Slemena gorskih vrhov, obsijana od sonca, polnijo gozdnate površine, ki segajo do številnih vasi, raztresenih po širni pokrajini. Dr. Jože Potrata Lep je ta svet! Bogat z darovi narave, kremenit in ponosen v ljudeh, ki živijo tod. Se iz časov slovenskih taborov so rodovi jekleneli v nenehnem naporu in boju, da ohranijo pravice pradedov na svoji zemlji. In kadarkoli občuduješ to tiho lepoto pokrajine, vstopajo v tvoje misli časi, ko sta trpljenje in kri temnila lepoto stvarstva in je dolina onemela od okupatorskih grozot. Tedaj se je samozavest spontano razlila preko polj in domačij, rudnikov in tovarn, do sleherne koče, ko je Osvobodilna fronta slovenskega naroda klicala na odpor proti osvajalcem v drugi svetovni vojni. Vsi pošteni ljudje so se odzvali klicu domovine in podprli prvoborce, ki so jim grape in gozdovi morali postati skriti dom in veje zelene smreke postelja. Ko so stopili na to težko pot, niso bili osamljeni. Iz dneva v dan jih je obdajala gostejša mreža sodelavcev in predla svoje niti, kot pajek tiho prede svojo mrežo. Tisoči so se zavestno in pogumno zapredali v rodoljubne niti, ki so edino lahko spet spletle svobodo. Dora Potratova Zanjo pa so številni morali žrtvovati svoja življenja. Med njimi sta bila tudi dr. Jože Potrata in njegova žena Dora iz Griž pri Žalcu. Dr. Jože Potrata se je rodil v Trstu 25. avgusta 1900 kot sin pristaniškega delavca. V prvi svetovni vojni mu je padel oče. Mati je kot perica s težavo služila kruh svojim trem otrokom. Prestradal je študij in ko je promoviral za zdravnika, je bil tudi predsednik ilegalne organizacije TIGR. Pomagal je slovenskemu ljudstvu na Primorskem ne samo kot zdravnik, ampak kot inteligent in antifašist. Preganjali so ga in zaprli. Zbežal je v Jugoslavijo. Zaradi intervencije italijanskih oblasti je dolgo čakal na zaposlitev. Končno je nastopil službo zdravnika Bratovske skladnice rudarjev v Zabukovici, kamor mu je sledila tudi njegova žena Dora z otroki, njegova mati vdova in sestra Zorka. Kot človek proletarskega porekla s socialistično miselnostjo si je pridobil spoštovanje in zaupanje zabukovških rudarjev. Ti so videli v njem sposobnega, neutrudnega in požrtvovalnega zdravstvenega delavca, ki je vse svoje moči in veliko znanja posvetil delovnemu ljudstvu. Po okupatorjevem prihodu se je takoj vključil v narodnoosvobodilno gibanje sledeč pozivu komunistične partije. Kot partizanski zdravnik je pokazal izredno neustrašenost. Ko je zvedel, da so gestapovci iz Celja v noči grobo zasliševali P. R. iz Zabukovice, ji je kljub prepovedi gestapovca Lojza nudil pomoč vsak dan do dneva, ko so jo odpeljali. 2e ob prvih aretacijah, ko so ponoči odgnali v 2alec očete družin, ki niso bili sprejeti v Heimatbund in so jim odločili izgnanstvo, je to doletelo tudi dr. Potrato. Vendar so ga pozneje izpustili z motivacijo, da potrebujejo v kraju zdravnika. Med zaporniki je bil tudi Vili Reberšak, ki ga je tedaj obiskal Albin Vipotnik in se z znanci prisrčno rokoval, še prav posebno z dr. Jožetom Potrato. Vipotnikovi so bili znani kot komunisti in tudi med tedanjimi strankarskimi nasprotniki zelo spoštovani. Četudi je njegov obisk verjetno veljal predvsem Viliju Reberšaku, je pri vseh aretirancih njegova smelost in sočustvovanje pustila topel občutek. 2e v začetku okupacije je dr. Potrata kot rudniški zdravnik vpisal Albina Vipotnika in še nekatere druge znane komuniste v bolniški stalež, da jih niso mogli aretirati.* Ko je bil izpuščen, je dr. Potrata obiskal družine aretiranih znancev. Zadnje plače svojci aretiranih niso več prejeli in mnogi niso imeli niti tistih 500 dinarjev, ki so jih lahko vzeli s seboj na pot v izgnanstvo. Četudi je bil njegov zaslužek skromen, za veliko družino komaj sproti iz meseca v mesec, je tudi tem družinam nudil finančno pomoč. Aktivistka NOB od leta 1941, Marija Razpotnik, pripoveduje: Ko so se borci vrnili z brežiškega pohoda, sta brata Letonja bivala pri Potratovih 4 dni, kjer so jim preskrbeli novo perilo in obleko, Hribarjevi pri Lesjakovih, ostali partizani pa so se zadrževali pri Brinarjevih. Dora je prala in šivala za partizane. Sestra Zorka je izročila partizanom pisalni stroj. Bila je invalid, pa je kljub temu s svakinjo Doro opravila mnoga pota. Dr. Potrata je zdravil ranjene in bolne partizane, ki so mu bili dosegljivi po hišah, v gozdovih in pri sebi doma. Zdravil je tudi Anico Vipotnik pri Brečku v Britnih selih.1 V jeseni leta 1941 ga je izdal Divjak iz 2alca. Obdolžitve je ostro zanikal in izpustili so ga. Tedaj je sedel v gostilni Piki, skupaj z Jurom Lesjakom in Razpotnikoma. Tja je pritekla vsa zasopla Cilka Begovič in prepadeno rekla: »Ravnokar vas je v trgovini izdal Malus, češ da ste zdravili partizane, med njimi Petra Šprajca mlajšega, ko je bil ranjen.« On pa ji je odgovoril: »Danes * »Med Mrzlico in Dobrovi jami«. so me izpustili in jutri pojdem po dovoljenje, da se izselim.« Pristojen je bil namreč v takratno ljubljansko pokrajino. Ko sta zjutraj z ženo Doro odšla po dovoljenje za izselitev, so mu rekli: »Prav, da ste prišli, ravno je avto namenjen po vas v Griže.« Prebledel je in ženi Dori namignil, da se odstrani. V trenutku je izginila iz urada, njega pa je potem zaman čakala. Obdržali so ga na gestapu. Zaprt je bil v Celju in Mariboru. Ko so ga v Celju odpeljali na železniško postajo, je z nekom spregovoril nekaj besed. Gestapovec ga je udaril v obraz in mu zbil očala, ki so padla pod vagon. Brez očal ni več videl. Čez dolgo časa mu je žena lahko izročila druga očala. V Mariboru ni ničesar priznal, četudi so ga mučili.« Tako končuje svojo pripoved Marija Razpotnik. Zena Dora je prejela te vrstice: »Prejel Tvoje pismo. Skrajno slabo. 5. II. klican tja, tožil me neki v Vrbju stanuje Karmenaht, da zakrije druge ali Bund Vek. Hosti se piše. Pričakuje me krogla, to je strašno, čeprav po nedolžnem me obtožujejo, na to se kar pripravi. Imej me v dobrem spominu. Trije stlačeni lističi pod levim zunanjim žepom bluze obrni. Razderi fazono oprosti tisočkrat. Ako Te ni več v Grižah spravi vse listine.« Dr. Jože Potrata je napisal ilegalno pismo na majhnem lističu. Njegova sestra je vsebino prepisala, izvirnik pa je že med vojno propadel (v zapečatenem stanovanju). Besedi »Karmenaht« in »Bund-Vek« se danes ne dasta pojasniti.* Ko so ga 11. aprila 1942 peljali na morišče, je baje zavpil: — Živela Jugoslavija! — in okupatorski rafali so zagrmeli. To je izpovedal gestapovski šofer, ki je uro in pol po ustrelitvi že pripeljal gestapovce na dom Potratovih, da so odpeljali ženo Doro. Gestapovci so ogorčeno vpili nanje, da so vsi skupaj komunistična svojat. Sedemdesetletno mater, sestro Zorko in tri otroke, stare osem, šest in dve leti, so postavili na dvorišče, ne da bi smeli karkoli vzeti s seboj, in stanovanje trikrat zapečatili z na-lepkom znane odredbe: — Beschlagnahmt — Festigung des deutschen Volkstums — in odšli. Otroci so zaman dvigali svoje ročice k rabljem, da bi jim pustili mater. Se posloviti se ni mogla od njih. Sunili so jo preko hišnega praga, suvali dc avtomobila, z brcami so jo potegnili vanj in naglo odpeljali. Soseda Naprudnikova je prezeble, jokajoče, prestrašene malčke, staro mater in sestro Zorko, otrple od groze, sedeče na drevesnih deblih pred zapečateno hišo, vzela k sebi, pod streho. Vsak dan so se tresli, da odvedejo še ostalo družino. Čez nekaj tednov so jih resnično odpeljali v Celje. Po dveh dneh so se vrnili, ker sta mati in sestra Zorka tedaj imeli italijansko državljanstvo. Bili sta iz Trsta. Vendar se niso smeli vrniti v svoje stanovanje. Dali so jih v Ča-tarjevo hišo, ki je bila prazna. Čatarjeve so že pred tem odpeljali v Avšvic. Tja jim je iz Borla sledila tudi Dora Potrata. Kljub svoji lastni strašni tragediji je tam bodrila druge in nekoč jih je, malodušne in strte, hrabrila: »Naš rod ne bo umrl, imam tri sinove in kri ni voda. Zmagali bomo!« Vse so osupnile, saj je sama prenašala največjo bolečino. Iz zloglasnega taborišča smrti Avšvica se ni vrnila... Sinovi Borut, Marko in Andrej so ostali brez staršev. Dr. Jože Potrata in njegova žena Dora sta neminljivo povezana z epopejo osvobodilne borbe in sonce, ki danes razliva svoje žarke na to lepo Savinjsko dolino, naj spomin nanju toplo osvetli. * »Zdravniški zbornik«. Ervin Fritz KO SEM BIL ŠE OTROK Ko sem bil še otrok, so v tekstilnem okraju umirale ptice; oblaki so tvorili čez nebo mehove, napolnjene z dežjem; reka je tekla umazana, ribe z zelenimi škrgami so se dušil.e v tolmunu. Deževalo je kar naprej v tekstilnem okraju. Ko sem bil še otrok, je prihajala moja mati z bombažasto krono v laseh, njeni prsti so bili beli kakor prsti kraljice; možje so prihajali kakor oblaki, s trebuhi polnimi piva, zjutraj jim je spolne ude napenjal urin; dekline so prihajale gibko kot mačke, njihova stegna so bila nabita s tisoč volti nesramne golote. Deževalo je kar naprej v tekstilnem okraju. Kadar so zacveteli kostanji, so veliki kupi železa rjaveli za fabriško ograjo. Iz mokrih regratovih lučk in iz zdrobljenega stekla je bilo takrat mogoče zgraditi dostojen domek za mrtvega vrabca. Pod mostom so fantje z deklinami počenjali nespodobne reči. Ko sem bil še otrok, mi je mati polagala svoje roke na krvava kolena, kajti vlekel sem male deklice za kite, njihovi bratje pa tega niso pustili. (V tekstilnem okraju imajo deklice predivaste lase; kadar bredejo luže v predmestju, visoko vzdigujejo krila, zato kmalu dobijo vse polno nezakonskih otrok). Ob nedeljah je moja mati snela bombažasto krono, jedla sva male ribice in solato včasih sva jedla redkvico s fižolom in včasih govedino v omaki. Stric Sokrat je imel zborovanje v gostilni, kajti bil je sijajen pivec, sicer pa je s teto Magdaleno živel na koruzi. Stric Sokrat je preziral zlatega moloha, hvalil se je, da bo dal pred jabriko zgraditi iz zlata javno stranišče, takoj ko delavci zmagajo v svetovnem merilu. Ko sem bil še otrok, sem se naučil verjeti, da bodo nekoč zacveteli kostanji v svetovnem merilu, da bo stric Sokrat hodil okrog z rdečo rožo, da bo imela moja mati kraljevsko krono, da bodo možje vse dni pili pivo in da se dekline ne bodo ljubile z vsakim, ki bo šel mimo. Ko sem bil še otrok, sem se naučil verjeti te stvari. KDAJ SE NE MORETE NASLONITI NA DELAVSKI RAZRED Tovariši, če vas boli zob, ali če vam pritiska zobalo na dlesne, če ne morete na hitro požreti odvajalnega sredstva, če se vam po kosilu spahuje, če se nagibljete k impotenci, če imate hemeroide — zaman upirate oči v delavski razred. Delavski razred ni vaš hišni zdravnik. Pravim vam, ne naslanjajte se na delavski razred, če vas je ponečedil golob, če so vam postavili na mizo kislega vina, če vaša priležnica ta hip spi s kom drugim, če je vašemu sinu malo mar, kdo je bila Slava Klavora, če ste padli pri izpitu v večerni šoli, če vaši mladoletni hčerkici ni prav njena diafragma, če so vaši ženi ukradli kožuh, vreden deset knapovskih plač. Ne iščite opore v delavskem razredu, delavski razred ni vaš družinski penat. Delavski razred tudi ni mati božja na Brezjah, zato vam ne more priskočiti na pomoč, če ne čujete Bachove fuge, če nimate oči za Rafaela, če nimate pameti za politično ekonomijo, če nimate gibkega duha za ekonomsko politiko. Pravim vam, delavski razred vam ne more pomagati pri zavezovanju kravate in pri zavezovanju jezikov Delavski razred je že od petih zjutraj na šihtu in zdajle pravkar južina svoj fižol. Odidite, vam pravim. Pustite delavski razred pri miru. MOLITEV SLUŽKINJE, KI NE BI RADA ZANOSILA Devica Marija, ki imaš pri teh rečeh besedo, ne daj, da bi zanosila, kadar me bo moj zidar spet odpeljal v kako vežo. Saj vem, da je greh, če šari po mojih prsih in mi vzdiguje krilo, toda odrasla sem, moje telo je čvrsto, moja bedra so napeta in moje dojke se bliskajo v temi od samote. Ne daj, da bi zanosila: rada ga imam, trdo dela kot jaz, le tu in tam se napije in ob prostih dnevih me rad odpelje v kino ali na vrtiljak, bele zobe ima in čvrsto me drži v svojih močnih rokah, v laseh ima polno ometa in malte, rad se smeji in mi kupuje likerje in čokolado. Če zanosim, bom morala na belo mizo, potem me bodo ponižano in bolno nagnali kot potepeno kuzlo. A jaz sem vendar ženska kot druge. Ne daj, da bi zanosila, Marija, ti imaš besedo pri teh rečeh. KAKO TI REČEM Kadar se vračaš sama domov med barakami, v katerih prezebajo mrki sezonci, se bojiš, da ne bi segla po tvojih drobcenih prsih roka, navajena nositi traverze in težke zidake. Takrat ti rečem, povsod vidiš strahove, moj mali Franz Kafka, ne veš, da močne roke spoštujejo krhko lepoto? Kadar pijeva pivo v napolnjeni krčmi in z otroško žejo napraviš velik požirek, rečem, počasi, stari mornar, nocojšnja plovba bo kratka. Kadar mi prideš po cesti nasproti z deško postavo in kratkimi lasmi, ti rečem, kako je, moj bistri dečko, kako si preživel dan? Kadar me pred vrati svojega doma ugrizneš v premraženo brado, rečem, hej Mackie Messer, cestni razbojnik„ dobiš jih po zadnji plati. In kadar se stisneš k meni in mi z rokami objameš glavo, ti rečem Marija, kot ti je res ime. POGOVORI Z MAMO I. Pri televizorju večere presediš. Kar čez noč si postala nekako starinska. Nisi še siva, a bolijo te noge in križ; tvoje malo stanovanje diši po samoti in starosti. V njem se nikoli nič ne spremeni, vse je še prav tam, kot pred dvajsetimi leti, samo, da je malo bolj črno, bolj obrabljeno. Staro. In tudi luč s stropa še zmeraj tako slepeče sveti odzgoraj na tvoje lase in vrat in meče senco čez tvojo staro roko, ko kuhaš zame — kot že tolikokrat — žgance in obaro. II. Zdaj sem že mnogo starejši kot ti takrat, ko si me rodila in prebral sem mnogo več knjig kot ti. Ampak knjige, veš, ne pomagajo mnogo. Ko odvežem kravato in slečem srajco, sem še zmeraj bel, droban in ranljiv. Prišel sem iz tebe. Čudno, kajne? Kaj si misliš, ko me gledaš zjutraj pri britju? Tvoj dojenček sem bil in tvoj deček, tvoj fant. Zdaj sem mož in nisem več tvoj. Ampak kadar me stisne za vrat, kadar me zadrgne, kadar pade name tisti sivi pošastni brezup, takrat še zmeraj pomislim na tvoje krilo in na tvojo roko, ki mi gre skoz lase. III. Kadar pridem domov, ti nimam kaj reči, ti se bojiš mojih svetov in mene tvoja otroška zbeganost zbega, In molčiva. In ko te gledam, tako brez besed, si mislim: ko boš umrla, bo konec, nikoli več... In hočem si zapomniti, kako držiš v naročju roke, kakšna sponka ti drži lase, spletene v kito, kako ti pada svetloba na lice, v paničnem strahu, da bi pozabil. Ti pa zmeraj, ko pridem, premeriš moje oči in vidiš v njih grozo. In strah te je časa, ko me boš morala zapustiti. IV. Pišeš, da ste to sončno nedeljo spravili vse tri nove zvonove v zvonik, a tisti žalostni dolgi fant, ki je slikal, da si je zložil na Zvajgi grmado in se zažgal. Nič mi ne pišeš, če so mu novi zvonovi zvonili. Nekoč je bil moj prijatelj, prav se spominjaš. Ko pridem domov, ga obiščem gori med križi pri svetem Pavlu. Vse manj jih je tam doma, ki sem jih kdaj poznal. Če bom še dolgo hodil domov, bo dovolj, če bom stopil tja gor in se sprehodil med vrstami. Vsi boste tam. Mama, z menoj ni dobro. To se ne bo dobro končalo. Preveč se mi pred očmi blešči. To življenje je preveč jarko. Ščemi me. Slepi. Nisem najbolje ustvarjen za ta svet. Ves sem prevrtan v dušo, črvojeden, načet. Pobralo me bo, boš videla, kot mrčes. Stisnilo in pobralo. No, živel sem; to je dobro, najsi je še tako malo... Mogoče bom šel še pred tabo tja čez. Neža Maurer MAMINO PISMO Tvoja pisma so dobra in preprosta kot domača hiša. Vsako potezo poznam in vem že vnaprej, kaj prvi stavek pove in kakšne želje prinaša poslednji. Včasih pisma niti ne berem — za luč na stojalo ga denem, tam sveti, dokler ne zaspim. Zjutraj gre z mano na delo — med avtomobili in sivimi stenami, v parole zvočnikov meša svoj glas: »Ljuba hči! Grozdje zori, pridi ga brat!« Nasmehnem se rahlo in dalje prebiram popisane akte, zapisnike sej, ko da so grozdi, dišeči grozdi. MLADE VODE Divja, rjavozelena mlada voda ljubih oči odnaša vse: spomine in upe; ljubezni, ki so bile in ki naj bi bile; še dom in cesto do doma. Kamor pogledam, povsod je divja, rjavozelena gladina mlade vode. Nosi me na površini zavoljo moje vere. Ko bom podvomila, ko bom le za hip podvomila v moč ljubezni, bom potonila brez sledu — kot vse, kar zajamejo rjavozelene, divje pomladne vode, ki pripravljajo svet za novo rast. Anka Podvršnik MISTERIJ Vol je ljubil steno, vsak dan je odpoljubljal droben prod in ga nosil s seboj za spomin. Vsak dan se je vračal, ni se mogel ločiti. Sele ko so bili galebi visoko na nebu, se je hitel posloviti. Nekoč se je skala zrušila pod silnim objemom morja, tja sta nekoč zašla jutro in ljubezen. Nekega toplega dne, ko sta se razšla, je val poslednjič porušeno skalo objel, na belem produ pa je rdeči madež žarel. LJUBEZEN IN SOVRAŠTVO Našla sem rubin, žareč kot večerno nebo. Kadar sem ga gledala, sem živela v svetu sanj. Hranila sem ga ... Toda nekega dne se je razlomil na dvoje. En del je bil rdeč, drugi črn. Črni se je izgubil — rekli so, da me sovražiš. Rdeči živi v meni — nihče ne ve, da te še ljubim... MOLK Molčala sva ... molčale so besede, kot da nisva govorila, molčale so oči, ki sem jih ljubila, toliko neizgovorjenega je ostalo, da se je jesensko nebo zjokalo v moje dlani. A tebe ni... POSVETILO Beseda sten čez noč je oživela Od črno-belih čudežnih podob, Živo je zasijala od svetlob Iz žarkov Vašega duha in dela. Dar dragoceni hiša je sprejela, Akord v srca posodi se čez rob Razlil je od občutenih milob, Jasnina se v temnoti razžarela. Umetnost Vaša, plemenito tkivo, Je vsem popotnim neobhodna hrana, A trudnim, pred počitkom, sladka mana. Kali pognalo seme je preživo, Cvet se odprl. Z roko ljubeznivo Uravnava čašo mu — gospa Tatjana. V Žalcu, 28. januarja 1973, ob razstavi grafičnih listov mojstra Božidarja Jakca v likovnem razstavišču v Žalcu. UMETNIKOVA ZENA On nima časa, nima ga nikoli, da bi delil z menoj skrbi vsakdanje, ki vklenjena sem kot v verige vanje, vsa topa že za radosti, za boli. On gre po svoje. Naj gre kamorkoli, ga spremlja lepa Muza kakor sanje, a meni, ta Meduza, krade spanje. Sovražim jo in njen nasmeh oholi! Visoka je, o, previsoka cena, ki plačam jo, umetnikova žena! A ne odtehta mi ga stvar nobena. Usoda, potrpljenja me nauči! Do groba naj zvesto srce mi muči on, ki je pol teme, pol svetle luči. NAPIS na spomeniku žrtvam NOB v Žalcu Vi, ki vam kamen ta stoji, za nas ste dali svojo kri. Iz nje svobode sonce sije, iz nje življenje novo klije. Kdor je umrl kakor vi, bo živel večno, mrtev ni. RANE Skoz okno vidim kos neba in veje starega drevesa. Vihar poslednje liste stresa, medleče padajo na tla. Pred mano nepopisan list, še nedotaknjen, bel in čist. Kaj naj napišem nanj, da bi od srčne ne pordel krvi, ki mi iz starih, novih ran v pero doteka dan na dan? Satire ZVITOREPKA Gre lisica na sprehod po poti, lepa dama pride ji nasproti. Glej, okrog vratu ima lisico! Zver obsodi mestno lepotico: »Plen razkazovati — jej te bodi! Sicer pa — zakaj ne, če je v modi?« Zvitorepka hitro zgled si vzame: belo putko vrže si čez rame in na promenado se odpravi. A ponoči mlade putke davi... SANJE Sanjalo se je človeku o človeku. Porival je zemeljsko kroglo, nastalo iz niča, po klancu navzgor kakor nor. Se daleč je bil nebes obok, ko mu je zdrsela iz rok navzdol pod hrib — še hip — in se razpolovila v boga in hudiča. Drugega nič ni ostalo. No, saj to ni malo: BOG in HUDIČ... Bog je bil starček z dolgo brado kakor star vic; hudič je imel lice mlado kot imeniten stric. Bog se je jokal. Hudič se je režal. Človek je v grozi bežal, bežal po klancu navzgor kakor nor, dokler se ni do smrti utrudil, se zgrudil in — prebudil. Fran Roš SPOMINI NA RISTA SAVINA Leta, ki sem jih preživel v stiku s skladateljem Ristom Savinom (Friderikom Širco) v Žalcu, so mi pustila močne, lepe spomine. V začetku te dobe sem bil mlad in delaven, potem ko sem se zdrav vrnil iz prve svetovne vojne in boja za Slovensko Koroško. Prijateljstvo, ki mi ga je širokosrčno naklanjal 39 let starejši glasbenik — umetnik, mi je pomenilo dragocenost. Sam sem se duhovno dvigal in si bogatil življenje ob njegovem zrelem umu in nezadržani prisrčnosti. Bil je žlahtna osebnost. Čeprav že prileten, je stal v prvi vrsti tedanjih ustvarjalcev moderne glasbe, svetovljan in Slovenec. Njegova glasbena obzorja so bila široka. Lastna mu je bila ustvarjalna sila, ki je težila k napredku, k novim izraznim načinom, pri tem pa je rad priznaval tudi vrednost ljudske umetnosti. V svoji že pozni življenjski dobi je bil pravzaprav na višini svoje umetniške moči, potem ko se je, še krepak upokojeni artilerijski generalmajor, vrnil iz tujine v »svoj ljubi Žalec«, v katerem mu je nekoč tekla zibel. Vrnil se je, da se tu končno v miru povsem posveti umetniškemu izpovedovanju in tu dočaka še vrsto sončnih let. ki mu jih je vmes zatemnila le sovražna okupacija 1941—1945. Jeseni 1919 sem pričel učitelj evati v Preboldu, kulturno in politično razgibanem kraju. Bilo je v februarju 1921, ko mi je Rajko Vrečer, prosvetni delavec, zgodovinar in glasbenik v Žalcu, poslal dopisnico. Povabil me je, naj se to in to popoldne z vlakom pripeljem v Žalec. Ze nedavno prej mi je omenil, da me bo seznanil z Ristom Savinom. Ta da je bral moje v »Ljubljanskem zvonu« priobčene pesmi in si zdaj želi mojega sodelovanja pri nekem svojem opernem libretu. Za upokojenega generala — skladatelja samospevov, klavirskih in orkestralnih skladb ter opere »Lepa Vida« sem vedel, zato sem si to povabilo štel v čast. Pred žalsko železniško postajo me je Vrečer predstavil Ristu Savinu. Ta se mi po zunanjosti ni zdel takšen, kakršnega sem si predstavljal kot bivšega višjega častnika ali pa kot umetnika. Bil je srednjevisok, čvrst, okroglega obraza in pristriženih brk, s ščipalnikom na nosu, odet v rjav usnjen kožuh, z manjšim klobukom na glavi. Govorica mu je bila toplo domača s širokim savinjskim zvenom. Peljal me je na dom, ki se je v njem rodil dvainšestdeset let prej. Še vedno je bil samec. Fo ozkih, zavitih starinskih stopnicah sva skozi vežo prvega nadstropja stopila v stanovanje. Tudi v njegovi delovni sobi je bila prisotna prijazna domačnost, razpredena pod nizkim stropom. Posedla sva v široka, z usnjem prevlečena naslanjača, obrnjena k velikemu klavirju. Na njem in na bližnji etažeri so ležale notne knjige in zvezki. S sten so zrle podobe nekaterih svetovnih ustvarjalcev glasbe, ob teh je viselo nekaj suhih vencev s trakovi priznanja skladatelju. Kulturno vzdušje je velo iz dragocenega starinskega pohištva s pisalno mizo in visoko uro na omarici. To je bil udoben, bogat dom patricija, služabnika umetnosti ... Gostoljubno me je sprejel, bil je veder in svež. Zanimalo ga je to in ono o meni. Pohvalil mi je neke pesmi v »Ljubljanskem zvonu« in prešel k stvari. Pokazal mi je zvezek, na čisto popisan s črnilom — v nemščini. Opravičil se je, da mu pač niti ljudska šola ni nudila dosti slovenskega pouka in tudi kot oficir v daljnih krajih države ni imel priložnosti, privaditi se knjižni slovenščini. (Res pa je, da se je vselej čutil Slovenca, saj si je že mlad izbral slovanski pisateljski psevdonim, tekste kompozicijam je izbiral le v domači književnosti in zgodovini, uglasbil je celo Aškerčevo nacionalno izzivalno »Mi vstajamo«, povezan pa je bil skoraj le z našimi glasbenimi ustanovami.) Iz tujine je prihajal v Žalec na kratke oddihe. Tu ga je po zgodnji smrti staršev z ljubeznijo sprejemal starejši brat Josip, večletni žalski župan. Zelo je bil navezan na sestro Marijo, ki je kot dekle s cvetjem in besedami pozdravila slovenske politične voditelje ob njihovem prihodu na žalski tabor 1. 1868. Prepustil mi je zvezek — sam mu je vsebino označil kot »skico libreta k operi Gosposvetski sen«. Snov je bila vsekakor aktualna, saj smo Slovenci boleče občutili rano, ki nam jo je nekaj mesecev prej zasekal nesrečni koroški plebiscit. Domenila sva se, da celotno besedilo prevedem v slovensko ritmično prozo in mu dodam več pesmi — solospeve in zborne z vsebinskimi motivi po svoji invenciji ali pa po njegovem predlogu. Mudilo se mu je, to je poudarjal. Dela sem se lotil nemudoma in z veseljem. Po pošti sem mu pošiljal dele libreta, po en ali dva prizora vsakokrat. Pogosto sem prihajal k njemu, z vlakom iz Šempetra, ali pa »na ladji« v šeščah čez Savinjo in dalje peš čez samotne vrbenske gmajne. Risto Savin je delal hitro, s čudovito vnemo. Enkrat ali dvakrat, ko me je obremenjevalo drugo delo, me je celo pismeno poterjal za nadaljnji tekst s pripombo: »Prijelo me je in delati moram brez oddiha, ker me ne bo izpustilo, dokler ne pridem do kraja.« V osebnem stiku sva se pogovorila o naslednjih prizorih in sva pri teh tudi še kaj spremenila. Ob klavirju mi je dajal slišati motive svojega komponiranja, zlasti še speve z mojimi teksti. Pred slovesom sva ponavadi še kratko posedela v kakem žalskem gostišču. Nekajkrat sem pri njem prenočil in se v zgodnjem jutru odpravil z vlakom in peš v Prebold. Prva izvedba Savinove »narodne opere Gosposvetski sen« je bila decembra 1. 1923 v ljubljanskem Narodnem gledališču. Bila je slavnostna, v zvezi z državnim praznikom. S skladateljem sva skupaj sedela v avtorjevi loži, tu pa se je za več minut pomudil tudi dramaturg, pesnik Oton Zupančič. Savin je raznežen in globoko zamaknjen sledil uprizoritvi. Občinstvo ga je viharno poklicalo pred rampo. da je prevzel venec, s seboj pa je za roko privedel še mene. Zlasti mogočen je bil prizor z ustoličenjem koroškega vojvode. V glavni vlogi Jute je nastopila Vera Majdič, ki je tri leta prej pela tudi Lepo Vido. Njeno fotografijo je imel v svoji delovni sebi. Po premieri je avtor povabil operno vodstvo z glavnimi izvajalci v hotel »Slon« na prigrizek in vino. Na skladateljevi desnici je sedel dramaturg Oton Zupančič, bližnja sva mu bila še dirigent Polič in jaz. Avtor se je toplo zahvalil vsem, ki so pripomogli k uspehu uprizoritve. Odgovoril mu je Oton Zupančič. Lepak ob izvedbah te opere navaja, da sta »besedilo spisala skladatelj in Fran Roš«. Isto izpričuje tiskana brošura z libretom. Vsekakor se je Savin vselej želel izogniti omembi mojega zgolj prevajanja iz nemščine, saj to avtorju oper z našimi nacionalnimi motivi ne bi moglo biti prijetno. Dve zborovski pesmi opere z mojim tekstom »Tam nad jezerom« in »Raj« (rej) sta bili tudi posebej objavljeni. Tantieme, ki jih je avtorju dala premiera, je poklonil društvu »Gosposvetski zvon« v Ljubljani. Mnenja kritikov so se razhajala, nekatera so bila tudi manj ugodna, zlasti o libretu. Risto Savin je podrobno poznal svetovno in slovensko zgodovino. Vsak najneznatnejši zgodovinski in umetnostni spomenik v svojem okolju je cenil, po vsaki zgodovinski sledi je pobrskal. Med službovanjem na Hrvatskem je prehodil vse kraje Gubčevih upornikov, Veronike Deseniške, Zrinjskih in Fran-kopanov. Pritegovala ga je zgodovina grofov Celjskih. Sam je vodil koleselj s konjem, ko sva se peljala ogledovat grad Ojstrico pri Taboru in Novi Klošter pri Polzeli. V tem času mi je Savin zaupal v prevod svoj tekst baleta »Čajna punčka«. Zasnoval ga je, ko mu je njegova kasnejša žena poklonila lutko — čajno punčko. Zasanjano snov novelete je prelil v balet. Prevedel sem mu tudi zgodovinsko dramo v petih dejanjih »Pegam«, ki prikazuje boj za dediščino grofov Celjskih po umoru zadnjega, in sicer spopad cesarja Friderika III. s Katarino Celjsko in njenim vojskovodjem Janom Vitovcem. Dramo je predložil Narodnemu gledališču v Ljubljani, njegova uprava pa mu je nato sporočila mnenje dramaturga Otona Zupančiča. Ta je ugotovil, da je dramska snov o Pegamu dobro skomponirana, a je le še načrt brez temeljitejše izdelanosti. Bilo je v času, ko si je mladi Slavko Osterc utiral pot med skladatelje. Tedaj je na meščanski šoli v Celju poučeval glasbo. Mnogi so ga kot upornega modernista in »atonalca« odklanjali. Tedaj se je Savin seznanil z njim in pregledal nekaj njegovih skladb. Meni je nato dejal: »V slovenski glasbi je vzšla nova, sijajna zvezda. Osterc je sila, kakršne Slovenci še nismo imeli. Tu moram povedati besedo, da se bo marsikdo, ki njegovo muziko prezira, vsaj zamislil nad njo«. O Ostercu je napisal obsežen članek, ki sem mu ga prevedel in ga je »Jutro« takoj priobčilo. V njem mu je priznal veliko nadarjenost in skla-dateljsko moč ter mu prerokoval veliko bodočnost. Bil je torej prvi, ki je Osterca javno postavil na pravo mesto. Pri tem je bil od njega dvakrat starejši. Prav s tem, da na rastoči skladatelj ski rod ni gledal s stališča starega, ogroženega, zavidnega umetnika, je pokazal zrelost svojega širokega gledanja in način, kako naj priznani mojster pomaga mladim, ki si krčijo pot. V domači literaturi je visoko cenil Aškerčevo epiko in borbenost. Nastop slovenske moderne ga je globoko prevzel in navdušil, zlasti še Oton Zupančič. Nekoč sem na njegovi mizi zagledal knjižico Kosovelovih pesmi. Rekel mi je: »Kosovel! Koliko človeka je v njem! Kako močan je v svoji intimnosti! Pa je že moral umreti! Koliko krute ironije je v življenju, ki daje nekomu toliko duha in sile, a ga stre, še preden se je mogel razgledati in razmahniti! Strahota!« Že pred vojno je ostrmel nad Prežihovim Vorancem: »Tako majhnemu narodu se je rodil orjak, ki bi med velikimi narodi ne bilo dovolj prostora zanj! Če smo ga Slovenci vredni, potem smo pa zares veliki!« Nadvse vesel je bil, ko ga je Prežihov 1. 1946 osebno obiskal v Žalcu. Sredi leta 1922 mi je tedaj neutrudno delavni Savin izročil nemško napisani libreto (»skico«) za novo opero v petih dejanjih »Matija Gubec«. V romanu Avgusta Senoe »Seljačka buna« je vodilna zgodba o Jani Jurkovicevi in Duru Mogaiču nudila snov, ki se je dala učinkovito postaviti v mogočni okvir hrvatsko-slovenskega kmečkega upora 1. 1573. Tu je bila pomembna vloga odmerjena Gubcu samemu, kakor tudi fevdalcu Tahyju. Novemu libretu sem dajal slovensko obliko z ritmično prozo in vanj vložil nekatere pesmi po lastni zamisli. Tudi komponistu je delo teklo brez zastanka in tako je, kakor mi je sam povedal, končal zadnji takt velike skladbe z Gub-čevo smrtjo na razbeljenem prestolu prav ob glasovih velikonočnih zvonov v Žalcu leta 1923. Izmed svojih originalnih vložkov navajam odlomke dveh pesmi, ki je skladatelj v njih izrazil svojo najglobljo umetniško moč. Iz revolucionarne prve, ki Gubec z njo kmetom razvnema odpor proti plemiškim tiranom: Ej vi, ej gospodje v gradovih, ej vi, imenitni ljudje, redijo vas žulji krvavi, redi vas to naše gorje. Mi sužnji že dvigamo glave, že čutimo moč, oj zares, že plane od grada do grada pravice mogočni kres. Iz druge, ki jo ljudstvo, zbrano okrog grmade z umirajočim Gubcem poje kot himno svobodi: Ti prihajaš, da premagaš noč, streš nasilje, težke streš okove, nas privedeš v proste dneve nove, o j svoboda, kličemo te mroč! V nadaljnjih letih je Savin zaman čakal, da mu ljubljanska Opera uprizori »Matijo Gubca«. Tudi iz Zagreba, Osijeka in Beograda je prejel negativne odgovore. To njegovo najbolj izvirno in dovršeno delo z močno muzikalno južno-slovansko folklorno noto ni moglo pri nas priti na repertoar, ker je slikalo revolucionarno gibanje slovenskih in hrvatskih kmetov proti fevdalnim gospodom. Njegova ostra socialna motivika pač ni bila po volji vladajočim reakcionarnim političnim režimom v Jugoslaviji. To dejstvo in nekatere nepravične ocene Savinovih skladb so mu manjšale veselje do nadaljnjega širšega ustvarjanja. Neke kritike so ga tako zelo prizadele, da je za več mesecev zaklenil svoj klavir, ki mu je sicer premnogo pomenil. Medtem se je bolj posvetil kmetovanju, ki ga tudi prej ni zanemarjal. Nemara mu je prav ta usmeritev vrnila toliko zdravega optimizma, da se je končno spet pomirjen znašel pri klavirju. Se je komponiral mladinske in moške zbore ter harmoniziral narodne pesmi, tudi hrvatske. Spet se je pričel baviti s popravki libreta svoje prve opere »Lepe Vide«. Razširil je njeno prvo dejanje in mi besedilo izročil v prevod. S Savinovega doma sva večkrat krenila v katero izmed žalskih gostiln, poleti najraje pod lipo pri Robleku. Tu sem posedel tudi nekoč, ko je poleg mene povabil še skladatelja Emila Adamiča iz Ljubljane in Slavka Osterca iz Celja. Ob takšnih priložnostih ni znal biti samo blesteč gostitelj, ampak se je razrastel tudi v vsej svoji čudoviti osvajajoči širini in globini. Duhovite, kar neizpodbitne sodbe je podajal o starih in sodobnih glasbenih delih, umel pa je dominirati tudi na drugih področjih kulturne ustvarjalnosti doma in v svetu. Ob visokih mislih o človeku, življenju in umetnosti se je razgreval do kraja. V slehernem svojem utripu je bil umetnik in humanist. Vneto je posegal v poglavja zgodovine. Rad se je dotikal spominov na svoja mlajša leta. Pri tem je bil kdaj tudi dovtipen, pri čemer še malo ni zadrževal lastnega zvenečega smeha. Slavko Osterc je bil vdano navezan na Rista Savina. Sicer jedek in ironičen, je vpričo Savina znal biti tudi zadržano resen. Se objestni Adamič se je v njegovi družbi pomiril vsaj dotlej, da je sam Savin intoniral razgibano pre-šernost ob sočnih domačih klobasah in buteljkah opojnega štajerskega vina. Bil sem nekoč z njim v večji družbi v žalski gostilni pri Piklu. Načeli smo pogovor o Rusiji in oktobrski revoluciji. Tedanji župan V. je omenil: »Ta revolucija z vojno in lakoto je zahtevala milijone žrtev. Ce ni bila možna brez tako boleče cene, naj bi je raje ne bilo!« Savin je vzplamtel: »Ne! Saj ne poznate zgodovine! Ali bi hoteli, da človek še danes živi v dobi suženjskih odnosov med ljudmi? Vsaka velika stvar je vredna velikih žrtev in samo skozi te gre pot naprej' Pritlikavci pri tem seveda radi ostajajo zadaj. Pa jih je mar strah krvi? Ne' Strah jih je le tega, kar mora razvoj prinesti človeku!« Nekdo poleg mene je tedaj tiho omenil, da je iz Savina spregovoril pač vojak — general. A mi drugi smo čutili v njem samo — človeka... Nekoč sva krenila v gostilno pri Kunstu, ki je točil imenitno belo starino. V Žalcu je bil ta dan sejem in so kmetje napolnili prostore. Med njimi je bil tudi močno priletni kmet Jakovec iz Latkove vasi. Slišal je, kako je Kunst nagovoril Savina z generalom. Vznemirjen se mu je približal in ga vprašal: »Pa ste vi resnično general?« »Ali je to kaj hudega?« se je zasmejal Savin. »Torej ni to šala in ste pravi general, vsaj bili ste!« se je razvnel starec. »Pa tudi Zalčan ste in Savinjčan, kajne? Jaz pa sem pred več kakor petdesetimi leti bil za »purša« pri generalu Knochblochu v braslovški graščini. In ko je umrl, sem ga umil in oblekel v generalsko uniformo, potem pa položil v krsto, na pare. Z žalostjo sem pomislil: — General Knobloch je umrl in zdaj Savinjska dolina nima več svojega generala; pa kakor kaže, ga tudi nikoli več ne bo imela. Razjokal sem se. Ampak poglejte: koliko časa je preteklo! Tale trenutek pa — kaj sem slišal? To sem čul, da naša Savinjska dolina spet ima svojega generala! Pomislite! Ali je to mogoče? Ne morem povedati, kako srečen sem, ko vas gledam s svojimi očmi, gospod general, naše Savinjske doline general! Čast va,m, slava vam! Pa vas lahko kaj vprašam? Ali ste bili tudi v vojni in na, kateri fronti ste se bojevali?« »Bil sem v Galiciji, v Karpatih,« je veselo odvrnil Savin. »O,« je zavzeto vzkliknil kmet, »potem pa poznate mojega sina Tonča! Tudi ta je bil v Karpatih in sta torej bila skupaj! Ali se ga še spominjate?« Burneje kakor zdaj se je Savin le redkokdaj smejal. Se malo sva posedela, da mi je mogel povedati tudi tole, čeprav sicer nikoli ni maral obnavljati vojnih spominov: »Leta 1914, v začetku vojne, so Rusi hitro prodirali v avstrijsko Galicijo in nas potiskali k vznožju Karpatov. Mi smo se bojevali še na stari način, Rusi pa so se v svoji vojni z Japonci deset let prej že naučili kopati strelske jarke, da so se v njih bolje zavarovali. Prve tedne so nas med premiki včasih celo prehitevali in se frontna črta ni dala vselej ugotoviti. Tako sem nekoč le za las ušel ujetništvu. Bilo je še kar idilično. Ruskim množičnim navalom in granatam smo se umikali največ podnevi, ponoči pa smo kdaj tudi spali. Tako sem si neko noč — bil sem polkovnik — s peščico svojih ljudi našel posteljo v praznem vaškem župnišču tik cerkve in pokopališča. Bilo je to v ukrajinskem delu Galicije. Ob prvem jutranjem svitu so me prebudili neki klici zunaj, počili so tudi posamezni streli. Previdno sem pogledal skoz okno... Mimo župnišča se je jadrno umikala skupina avstrijskih pešcev. Večina se jih je izognila pokopališču, nekateri pa so skozi vhod vanj pohiteli kar čez grobove, zarasle s plevelom. Vse to počivališče mrtvih je obdajal star zid, skoraj dva metra visok. Avstrijcem tik za petami so sledili ruski pešci v rjavkastih uniformah in z dolgimi bajoneti na puškah. Vendar na nasprotnike niso streljali in tudi ti niso uporabljali orožja. Verjetno na nobeni strani ni bilo častnika, ki bi jih bil silil k prelivanju krvi. Neki dolginast Avstrijec se je približal zidu na koncu pokopališča. Moral ga je prelesti, da bi onkraj njega bežal dalje. Trudil se je, da bi se povzpel na vrh zidu, a mu ni takoj uspelo. Zato je najprej čezenj vrgel vso svojo vojaško prtljago. Tedaj pa je za njim do zidu prihitel ruski vojak — droben možak z man-deljnastimi očmi in krivim nosom, nedvomno po rodu Zid. Bežečega Avstrijca je od zadaj zgrabil za nogo, ki jo je ta že hotel pognati na vrh zidu. Pri tem oviran se je s strahom ozrl na zasledovalca. Rus spodaj je ponižno povzdignil roke in milo zajavkal v jidiš nemščini. Razločno sem ga slišal: »Gospod Avstrijec, samo trenutek! Prosim vas, ujemite me in vzemite s seboj! Vse rublje vam dam, kar jih imam. Pomagajte mi! Bežeči Avstrijec se je svojega nasprotnika usmilil. Z drugo nogo je bil še onkraj zidu in je roko ponudil Rusu — Zidu pod seboj. Tako sta oba premagala oviro in potem skupaj stekla dalje. Hitro sta izginila za vaško cerkvijo. To je bil prizor za bogove! Pri tem bi Rusi bili lahko ujeli tudi mene v župnišču, a se jim je preveč mudilo za drugimi Avstrijci. Njihov napad je spremenil smer in tako sem se spet pridružil svojim artileristom pri umiku pod Karpate. Zal pa je podobnih idil na fronti bilo prekmalu konec. Nekoč je mimo mojega položaja korakala krepka avstrijska infanterijska divizija, da poseže v boj. Srečaval sem mrakobne, kakor že mrtve poglede mladih ljudi, hitečih pod gosti sovražnikov ogenj. Pretresen do dna sem že po nekaj urah zagledal vračajoče se bedne krvave ostanke nesrečne divizije ...« Savin je pohitel, da je že leta 1917, sredi prve svetovne vojne, dosegel upokojitev s činom generalmajorja. »O, ta moj ljubi Žalec!« je večkrat vzkliknil. Zdaj se je posvečal glasbi in kmetovanju. Menil je, da je to vendar dosti bolj združljivo kot nekoč glasba in vojaška služba. Nekdo mu je nekoč dejal: — Morali ste biti slab general, če ste bili dober komponist, ali pa narobe! — Rad sem ga obiskal tudi med obiranjem hmelja. S kolesljem sva se skupaj popeljala na njive, kjer je potem obi-ralkam delil kupone za nabrane koše. Znal se je z njimi šaljivo pogovarjati. Upokojencu Frideriku Sirci je teklo že sedemdeseto leto življenja, a je bil še prav zdrav in pogumen. Vse dotlej je živel samsko in bilo je zdaj čudno slišati, da se končno hoče oženiti. Nekaj dni pred zatonom leta 1928 mi je poslal dopisnico v Celje, kjer sem tedaj služboval. Povabil me je, naj se prihodnje popoldne z vlakom pripeljem v Žalec, tam me bo pričakal na železniški postaji. Gre za posebno zadevo! Ugibal sem in se nisem zmotil... S kolodvora me je peljal na dom, v zakurjeno delovno sobo. Sedla sva v naslanjača in razigran me je vprašal: »Ali dobro sedite? Da ne boste od strahu .okoli padli', ko vam bom zdajle nekaj povedal. Veste (izgovoril je v dialektu »vete«), oženil se bom! Kaj pravite k temu?« Veselo sem mu čestital k odločitvi, ki me ni presenetila. Ni mi edinemu bila znana njegova lepa skrivnost. Ze nekaj časa je bil prijateljsko navezan na gospo Olgo, vdovo po zdravniku dr. Bergmannu, rojeno Potočnikovo. Bila je lepa in ponosna ženska, trideset let mlajša od njega, energična in gospodarna. »Vas pa prosim,« je nadaljeval, »bodite mi poročna priča, kakor sem vam tudi jaz že bil ...« Trčila sva in do dna izpila čaši žlahtnega belega vina. »Veste, stvar bi rad opravil na tiho in hitro, da bi se ljudje ne posmehovali preveč meni — starcu. No, sam se še ne čutim starega, sem še dovolj krepak, vitalen in dobrega zdravja. Seveda sem moral obiskati žalskega župnika Veter-nika. Rad mi bo v vsem ustregel. To nedeljo me bo s cerkvene prižnice oklical enkrat za trikrat. Poročil me bo na praznik Treh kraljev, a ne v Žalcu, tako da ne bo nepotrebnih zijal. Podrobnosti vam bom še sporočil.« »Zagrešil pa sem napako,« je nasmejan nadaljeval. »Naš uvidevni župnik mi ni omenil, naj bi pred poroko šel k spovedi, kar je sicer v navadi. Pa sem ga nepremišljeno sam vprašal, če je spoved potrebna. — Oh, zelo lepo bo, če boste res to storili, me je pohvalil. In tako sem se nekako obvezal izvršiti zamisel, ki sem jo po nepotrebnem sam sprožil .. »Spomnil sem se,« je pripovedoval dalje, »da sem župniku v bližnjih Go-tovljah — to je stari Vaclavik, Ceh po rodu in prava dobričina — že nekajkrat obljubil svoj obisk. In sem predvčerajšnjim po obedu krenil v dvajset minut oddaljene Gotovlje, po zamrzli cesti. Na moje trkanje se je župnik Vaclavik oglasil menda z zofe in mi še zaspan odprl. — Končno ste se odzvali mojemu vabilu in me počastili, me je toplo pozdravil. Pa je že tudi zaklical kuharici, naj nama postreže. Sedla sva k mizi. Takoj sem mu priznal, da sem ga obiskal s posebnim namenom: rad bi se namreč spovedal ... »Bežite no! Saj vidite, kako sem vas vesel!« me je zavrnil. In že sva pričela razpravljati o hmeljskih cenah in živinoreji. Medtem je kuharica pred naju postavila prigrizek in pol litra »masnega« vina. »Ne smem piti preveč,« sem se branil, »sicer ne bom več v stanju, da se vam spovem.« »Spet se blagovolite šaliti, gospod general! Raje še pijva in se z užitkom pogovarjajva!« Župniku je sila godilo trkanje s čašama, imel pa je tudi navado, vmes vzpodbudno reči »krutibrko«, kar naj bi pomenilo nekakšno prav nedolžno kletvico. Prijetno je zvenela njegova slovenščina s češkim naglasom. Kmalu se je pred nama pojavila nova polna steklenica. »Preveč se bom nalezel te zlate kapljice, tako da se vam zares ne bom mogel spovedati. Oženil se bom namreč in prav to sem vam pozabil že v začetku priznati.« »To pa je kaj drugega! Zdaj šele vas razumem. Mene pa imate za vrednega, da se mi zaupate. To mi je v čast, saj še nikoli nisem bil spovednik kakemu generalu. Čestitam vam k odločitvi. Na vašo srečo pa morava vsekakor izpiti še čašo...« Končno sva se odpravila v cerkev. Pod vinsko težo sva se malce opotekala, tako da sva se morala oprijemati zidu in ograje. V cerkveni zakristiji sva sedla vsak na svoj stol. »Ali mi dovolite, da namesto vas izmolim spovedno molitev?« je dejal, potem pa je sklenil roke in zašepetal »Jaz ubogi grešnik ...« Kdaj da sem bil zadnjikrat pri spovedi, me je vprašal. Odgovoril sem mu, da je odtlej minilo že več kot petdeset let, bil sem še kadet .. . »Zelo me veseli, da ste po tolikšnem času našli pot do spovednice in celo do mene, nevrednega. Dovolite mi, da vam pri tem pomagam. Vprašal vas bom kar po vrsti, po desetih božjih zapovedih ...« Po zaslugi njegove prizanesljivosti sva hitro, brez ovir opravila z grehi, imenovanimi v prvih petih zapovedih. Prispela sva do kočljive šeste zapovedi Ne prešuštvuj! »Ne smete mi zameriti,« je rekel, »ko vas kar naravnost vprašam: ali ste imeli že kdaj opravek s kakšno žensko?« To vprašanje me je vznejevoljilo in brez premisleka sem ga na glas zavrnil: »Oslarija! Kaj res mislite, da sem sedemdeset let čakal na takšen opravek?« »Oprostite mi, res neprimerno sem vas vprašal. Vino mi je obsenčilo pamet. Sploh pa vas dalje ne bom več spraševal. Vse je v redu. Absolvo te a peccatis tuis ... Za pokoro boste izmolili tri očenaše in tri češčena si Marija, zmolil pa jih bom tudi jaz za primer, da bi sami na to pozabili ...« Se pol ure sva posedela v topli kuhinji. Kuharica nama je postregla z dobro črno kavo ... Drugi ali tretji dan novega leta 1929 mi je Savin pismeno sporočil, naj ga na praznik 6. januarja ob enih popoldne pričakam v mestni restavraciji Celjski dom. Tja se je točno ob tem času pripeljal s fijakarjem. Prisedla sva kot njegovi poročni priči: poleg mene še Ciril Pregelj. Izstopili smo v Petrovčah, ko je hkrati z žalske strani prispela druga kočija. Iz nje je stopila Savinova nevesta v popotni obleki in s šopkom cvetja v roki. Napotili smo se v petrovško cerkev, ki je bila žalska podružnica. V njej je že čakal župnik Veternik. Edino neka stara ženica je sedela v eni sprednjih klopi. Poročni obred je bil hitro opravljen. Žena in mož sta se poljubila in poslovili smo se od starega župnika. Drugi smo nato z obema kočijama odbrzeli • v mesto. Tu je v Celjskem domu bil za nas pripravljen bogat prigrizek. Risto Savin je bil videti zelo srečen. Njegova žena je žarela v zadovoljstvu. Zdaj sta končno bila združena tudi pred svetom. Po tem postanku sta se čez dve uri odpeljala z vlakom v Ptuj. Tam je bil njen prvi dom — dom hčerke lastnika usnjarne. V Žalec se bosta že še vračala, da pregledata svoje hiše in zemljišča, pozdravita prijatelje ... Pred razhodom pa nam je tu v hotelu nekdo še povedal novico: »Dogodki v Beogradu! Kralj je razpustil skupščino in politične stranke, ukinil je ustavo! General Zivkovič je predsednik nove vlade!« Pa je Savin zmajal z glavo in se posmehnil: »V Beogradu generalska vlada, pri nas tukaj pa generalska ohcet! Vendar menim, da bo moja stvar bolje in dlje držala kot ona tam.« Tako je Savin nato šest let preživel na ženinem posestvu na Mestnem vrhu, tričetrt ure hoda iz Ptuja proti severu. Lepo prenovljena velika stara stavba med vinogradi je dobila po njem ime »Savinovo«. Tu na deželi se je dobro počutil in se je dosti posvečal glasbi. Starost mu duha ni oslabila. Na ptujski gimnaziji je poučeval profesor Fran Onič, po rodu Zalčan, še mlad, a priznan pesnik. Ta mu je postal zvest prijatelj. Bil sem dvakrat gost skladateljevega tuskuluma, enkrat skupaj z Oničem. Od tod sva Savin in jaz nekoč opazovala zlat sončni zaton in mi je zamišljen rekel: »Tudi človek mora zaiti, vendar nikdar več ne more vziti kot isti posameznik. Kapljica vode pade v morje. Ni se spremenila v nič, toda v prvotno sestavo se ne more več vrniti. Tudi človek se nadaljuje le v novi sestavi, kot nov posameznik iz novega rodu... Bližam se koncu poti. Zato pa vsak dan, ki mi je še navržen, sprejemam kot posebno darilo prijazne usode. To mi je na-vrženo k vsemu, kar sem v življenju dobrega užil ob glasbi in tudi sicer...« Vodil me je po Ptuju, da sem si ob njegovi razlagi ogledal tamkajšnje umetnostne spomenike in zgodovinske zbirke, tako tudi Herbersteinov grad. Z lahkim kolesljem, ki ga je sam kočijažil, sva se popeljala na Ptujsko goro s slovito gotsko cerkvijo. Ogledala sva si njeno prebogato opremo z reliefom v baročnem glavnem oltarju, kjer so bile upodobljene zgodovinske osebnosti iz 15. stoletja. Do svoje smrti, skoraj dvajset let, je imel ob svoji strani mnogo mlajšo ženo, ki mu je pomenjala vse. Odvzela mu je vsakdanje brige in jih sama krepko nosila. Rad je priznal: »Moja zlata žena! Moja velika sreča! Kako da sem si jo zaslužil?« Obletnice poroke je rad slavil in je nanje vabil predvojni Slovenski vokalni kvintet iz Ljubljane, ki mu je bil pokrovitelj in vodja Ludvik Zepič, skladateljev vdani prijatelj. Na te domače slovesnosti je klical tudi svoji poročni priči in nekatere prijatelje, zlasti Zalčane. Medtem mu je umrl brat Josip v Žalcu. Vse življenje je ostal samec. Svoje imetje, tudi dosti zemlje, je zapustil bratu Frideriku. Tako je postalo potrebno, da se je Savin z ženo 1. 1935 vrnil v Žalec, ki ga ni več zapustil. Leto 1936 mu je izpolnilo eno izmed najlepših pričakovanj. Njegova velika opera »Matija Gubec« je po mnogih letih čakanja doživela prvo izvedbo v ljubljanski Operi 30. septembra 1936 z J. Belettom v naslovni vlogi. V avtorjevi loži smo uprizoritvi prisostvovali on sam, njegova soproga in jaz. Sam ničesar drugega ni videl ne slišal, ko se je ves vtapljal v kipenje glasov, ki jih je sam ustvaril. Ocenjevalci so bili tokrat enodušni v zelo pozitivnih mnenjih o delu in v priznavanju njegovega močnega zunanjega uspeha. Opero je ljubljanski ansambel pod taktirko Danila Svare ponovil ob I. celjskem kulturnem tednu 2. maja 1938 v celjskem gledališču pred navdušenim občinstvom, ki so ga deloma sestavljali Zalčani. Z njimi je bil tudi sam. Tudi osemdesetleten je Risto Savin še živahno delal. Ustvaril je vrsto skladb, največ zborovskih. Hitlerjev napad na Jugoslavijo 1. 1941 mu je ustavil delo, ko mu je hkrati pretrgal zvezo s slovenskim glasbenim središčem Ljubljano. Njegova žena je nekaj tednov prebila v zaporih celjskega kapucinskega samostana. Smrt prijatelja Osterca v maju 1941 ga je pretresla. Svoje rokopise je deloma uničil, deloma skril. Z vsem srcem je stal na strani našega osvobodilnega boja in široko razgledan nikoli ni verjel v možnost zmage fašističnega nasilja nad svobodoljubnim kulturnim človeštvom. O tem še posebej priča dejstvo, da je mogočni pesmi upornikov iz »Matije Gubca« dal še novo besedilo, tako da je nastala »partizanska koračnica za moški zbor in male bobne.« Po naši osvoboditvi se je še dovolj svež loteval komponiranja predvsem mladinskih zborov. Napočilo je leto 1948, zadnje v njegovem dolgem življenju. Dne 26. maja se je s soprogo pripeljal iz 2alca v Celje na koncert mladinskega pevskega zbora pod vodstvom skladatelja Pirnika. Bil sem priča, ko so ga na peronu celjskega kolodvora z njegovo pesmijo pozdravili mladi pevci s pevovodjo. Tudi na koncertu je veselo ploskal dovršenemu izvajanju lastnih in drugih skladb. Prav tisti čas ga je visoko priletnega pričelo mučiti nerazumevanje s strani peščice lokalnih ljudi. 2e takoj po osvoboditvi 1. 1945 je del svojega stanovanja rad prepustil neki partizanski družini. Spomladi 1948 pa mu je z novo odločbo, ki je vsebovala celo nenavadno pretnjo, bila odvzeta še delovna soba, v kateri je ob klavirju mnogo let ustvarjal svoja najpomembnejša dela. Zdaj je z ženo prišel k meni v Celje z željo, da v ministrstu za prosveto Slovenije interveniram v njegov prid. To sem storil z uspehom. O tem priča njegovo pismo meni, datirano s 3. januarja 1948: »Upajmo, da bo intervencija imela dober uspeh in nam dala mir, katerega tako potrebujem..S povabilom, da ga skoro obiščem, je končal to svoje zadnje pismo meni. (Množico pisem, ki mi jih je poslal v teku dvajsetih let najinega prijateljskega sodelovanja, mi je okupator po mojem izgonu v Srbijo zaplenil in uničil.) Skoraj do kraja ustvarjalen je zaslužni skladatelj umrl 15. decembra 1948 na zagrebški kliniki — sedem mesecev pred svojo devetdesetletnico. Tri dni nato so ga pokopali v domačem kraju. Risto Savin se je uvrstil med najmočnejše ustvarjalce slovenske glasbene umetnosti, velik kot človek in mož kulture, zvest sin 2alca in domovine. (Nekaj drobnih navedb v pričujočem zapisu je posnetih iz monografije prof. dr. Dragotina Cvetka »Risto Savin«.) Drago Kumer S TREBUHOM ZA KRUHOM Molk. Sliši se dihanje naše družine. Mati je nekaj momljala. Nisem je razumel. Čez čas je rekla: »Ne vem, kaj bo z nami. Ni denarja, ni kruha, ni moke ne masti. Ne vem. kako bomo prestali zimo. Otroci so kar naprej lačni...« Spet je umolknila. Nenadoma sem začutil glad. Želodec se je stiskal. O močniku ni bilo sledu. Nato je oče dejal: »Mihec, ta bo šel služit.« Besede so udarile kakor strela. Pred dobrim mesecem sem prišel izpod Savinjskih planin. Zdaj me spet podi. Leto in pol sem gori pasel krave in opravljal vsa težaška dela. Na zimo je našel gospodar tisoč izgovorov. Moral sem domov, čeprav sem vedel, da me doma ne bodo veseli. V prsih me je zapeklo. Stisnilo me je v grlu in toliko, da nisem zajokal. Tiho sem vprašal: »Kam, sredi trde zime...?« Oči so mi zalile solze. In v njih sem zaspal. Ko sem se prebudil, je zunaj močno snežilo. Očeta ni bilo doma. Morda je šel iskat dela. Tudi on ni bil kriv, da se je z nami tako puščobno godilo. Krivi so bih drugi. Mati je postavila na mizo krožnik blede prežganke. Toda nisem se je dotaknil. Ves otopel in mrk sem zrl skozi lino lesene bajte. Globoko v prsih me je peklo in žgalo. V grlu me je zmeraj bolj tiščalo. Šlo mi je na jok; jokal pa nisem. Mati je pristopila k meni in tiho začela: »Mihec, oče ti je našel lepo službo. Doma ni kruha, tam pa ga boš imel na pretek. Ne bo ti hudo, res ne. Gospodar in gospodinja sta dobra, srčna človeka. Tudi otroci so pri hiši. Delal boš, pomagal gospodarju, hodil v šolo, včasih pa se boš poigral z otroki. Spomladi, ko bo toplo, te pridemo obiskat...« Hotela me je pogladiti z roko, a sem se umaknil. Bala se je, da bom zajokal, pa nisem. Vstali sta sestri in brata. Prišli so k mizi in vlekli mater za krilo: »Mama, kam bo šel Mihec?« »Služit bo šel, služit,« je rekla in vzela mlajšega v naročje. Jaz pa sem stopil na prag, potlačil roke v žepe in gledal v sivo meglo. Mrzlo je bilo tisto jutro. In žalostno. Tako žalostno, da mi je od žalosti pokalo srce. Zvečer mati in oče nista govorila o moji novi službi. Pogovarjala sta se o delu, ki ga je oče dobil pri nekem kmetu. Posekal bo sto kubičnih metrov in dobil bo toliko, da bodo mesec ali dva spet lažje zadihali. Ponoči nisem spal. Ko pa sem dobro zatisnil trudne oči, me je predramil očetov glas: »Mihec, vstani in se opravi. Greva na pot.« Napočil je najbolj žalosten dan, kar sem jih imel v življenju. Mati je v velik nahrbtnik stlačila mojo obleko, mi nahrbtnik zadela na ramo in rekla: »Zdaj pa pojdi in bodi priden.« Brata in sestrici so dvigali glave in mahali z ročicami. »Adijo, Mihec!« »Adijo!« sem zaklical in se pognal za očetom v ozko gaz. Hodila sva dolgi dve uri in končno prišla v Dobrinjo vas. Kar na začetku je stalo veliko poslopje in malo proč velika, še skoraj nova kmečka hiša. Oče je obstal in pokazal z roko: »Tukaj bo zdaj tvoj dom.« Zgrozil sem se. Zaželel sem si, da bi hodil še ure in ure, da bi se potem stemnilo, pa da bi ne našla prave poti in se ponoči vrnila domov. Tako pa sva bila na cilju. Se nekaj korakov in bila sva na dvorišču. Na pragu je stal rdečeličen možak, visok in plečat. »Tak si ga le prignal. No prav, kar v hišo stopita.« Vstopila sva. Moral sem odložiti nahrbtnik in sesti za mizo. Gospodinja, suhljata in visoka ženska, nama je postregla s krvavicami in čajem. Midva sva jedla, gospodar in gospodinja sta me premerjala z očmi in se rahlo smehljala. Potem je rekel gospodar: »Koliko zahtevaš zanj?« »Oblekli in obuli ga boste, pa v šolo ga morate pošiljati,« je dejal oče. »Ničesar drugega?« je vprašal gospodar. »Eh,« je pripomnila gospodinja, »pa krompirja, moke in masti boš dal. Saj veš, da jih je doma še cel regiment.« Oče je popil čaj, pogledal mene in dejal: »Ti pa, da boš priden. Ce ne, gospodar ureži šibo in udari. Jaz sem tudi. O, pa je zaleglo. Pobič je drobcen, navihan pa kot kozji rog!« Več niso govorili. Mene so pustili v izbi, oni pa so stopili v kuhinjo. Potem sem videl, kako je oče stopil na dvorišče s polno vrečo na hrbtu. Pomahal je gospodarju z roko in se izgubil za gospodarskim poslopjem. Tudi jaz sem stopil na dvorišče. Tam sem zagledal dva fantiča in drobno dekletce. Dekletce je bilo mlajše od mene, fanta pa kako leto ali dve starejša. Eden je zaklical: »Ati, je to naš hlapčič?« »Jaaa!« se je zadri gospodar. »Kako pa mu je ime?« je vprašalo dekletce. »Miha ga kličite,« je rekla gospodinja, ki se je ustopila sredi dvorišča in gledala, kako spregam konja. Potem pa sem slišal, kako ji je gospodar dejal: »Drobcen je, a zategel kot hojkina grča!« Domači otroci so tekali po dvorišču, midva z gospodarjem pa sva šla delat rezanico. Zvečer me je gospodar seznanil še z ostalo živino. Povedal mi je, da jo bom moral poštrigljati vsako jutro, preden bom šel v šolo. In življenje je teklo dalje... Nova služba mi ni šla kaj prida od rok. Takrat sem bil star kakih deset let, mogoče enajst. Spal nisem v hiši, temveč sem imel svojo sobico nad hlevom. Tam sem bil bolj pri roki, ko je bilo treba zjutraj pokladati živini. Bila je še trda tema, ko je gospodar kar s praga zakričal: »Hej, Miha, živina kliče!« Nekajkrat sem se potuhnil, zaril pod odejo in zaspal. Pa je prišel gospodar, me pograbil za lase in me potegnil iz postelje. »Mrcina zadremana, tako ne bo šlo, saj boš več zajedel, kot pa koristnega storil!« Glede vstajanja sem bil odslej bolj poslušen. Navsezgodaj sem pokladal živini, gnoj zmetal na gnojišče, nastlal in pričel s štrigljanjem. Ko sem v hlevu končal, sem se umil in stopil v vežo. Tam sem imel mizico in tam me je čakal zajtrk. Hrana res ni bila slaba, toda zakaj nisem jedel v hiši z domačimi, ne vem. Najbrž zato, da so vsem dali vedeti: ti si pri nas v službi, mi pa smo domači. Takrat si zastran tega pač nisem belil glave. Bilo je še dosti hujšega. Zgodilo se je, da je bilo dela čez glavo, domači otroci so morali v šolo, midva z gospodarjem pa na njivo. Ce sem se le preveč obotavljal in jezikal, je gospodar dvignil motiko in lop po hrbtu. Čuden je bil ta človek. Se je primerilo, da je bil dober kot kruh, kadar pa sem ga razjezil, me je prekrišpal, da sem bil ves prižast. Gospodinja pa je bila pobožna. Ko sem zvečer že komaj vlekel veke narazen, je prinesla molek z lesenimi jagodami in ukazala: »Poklekni pred razpelo in zmoli žalostni del rožnega venca!« Videl sem, kako sta se mi posmihala domača fantina, slišal sem, kako je domače dekletce ugovarjalo. »Mama, pusti ga, naj gre spat.« Z deklino sem se kar dobro razumel. Večkrat je prišla k meni v hlev in mi prinesla kaj sladkega; skrivaj je izmaknila materi v kuhinji in mi dala. Fanta pa sta bila vsa vražja. Večkrat sta se me kar med potjo v šolo lotila. Sprva sem jima prizanašal. Ogibal sem se, da ne bi prišlo do pravega spopada. Ko pa je bilo le preveč, sem udaril. Na videz sem bil šibkejši od njiju, ko pa smo se zgrabili, so tudi moje pesti novo mašo pele. Zato sta doma kar naprej tožarila: »Mama, poglej, kaj mi je Miha storil!« »Ati, premlati Miho, hlače mi je strgal!« Mogoče bi mi res huda predla, da ni bilo dekline, ki je resnico povedala, včasih pa v mojo korist še kaj dodala: »Ničesar vama ni storil, vidva pa sta ga zmerjala!« Sonja, tako je bilo deklini ime, je bila pri očetu in materi prava ljubljenka. Naj sta fanta, Stanko in Mirko, še tako prepričevalno govorila, obveljalo je tisto, kar je povedala Sonja. Cesto se je primerilo, da sta bila deležna gospodarjeve težke roke; jaz pa sem odnesel celo kožo. Stuhtala sta, da se bosta drugače maščevala. In res sta se. Pri sosedovih, kake četrt ure hoda, so imeli fanta, ki je bil starejši in močnejši od mene. Podkupila sta ga, da me je pričakal prav tam, kjer sem najmanj pričakoval. Možato se je ustopil predme in začel: »Čigav si?« »Tebe to figo briga!« »No, bova videla!« Zares me je premikastil, pa tudi jaz mu nisem ostal dolžan. Ko pa je bilo le prehudo, sem povedal gospodarju. Gospodar pa naravnost k sosedu! Kar vpričo domačih mu je primazal nekaj krepkih zaušnic. »Misliš, če je sirota, da lahko počneš z njim, kar te je volja? Čuvaj se moje roke!« In potem je bil mir. Ob lepem vremenu je bilo toliko dela, da na dolgčas sploh pomislil nisem. Bilo pa je žalostno, kadar je po nekaj dni deževalo. Potikal sem se v hlevu ali pa sem se zaprl v sobo in mislil na dom. Mati je obljubila, da bo prišla, pa je ni bilo, čeprav sem služil že skoraj pol leta. Mislil sem na prijatelje in znance in še na marsikaj. Presneto sem moral stiskati zobe, da nisem zajokal. Živino sem imel vedno rad in v hlevu sem se še najbolj sprostil. Pa tud; to mi je bilo všeč, ker je gospodinja odločno zahtevala, da imam za hlev delovno obleko, ki mi jo je sama sešila. Tako nisem oznanjal na daljavo, da sem doma v hlevu in da so mi krave, voli in konji najboljši prijatelji. Nekaj podobnega se mi je spočetka primerilo v šoli. Učitelj me je posadil v klop poleg načička-nega fantiča, ki je kar naprej vihal svoj dolgi nos: »Smrdi, tale tako smrdi!-« »Na!« sem ga česnil po razneženem nosu, da se mu je pocedila kri. V šolo je privihral njegov oče in kar vpričo otrok zahteval, da mora sinček edinček v drugo klop. Res je šel in jaz sem ostal v klopi — sam. Učitelj je bil razumen človek. Prve tedne se mi je zdelo, da tudi on viha nos, pa to ni bilo res. No, ko pa sem imel za hlev posebno obleko, me je nekoč poklical in dejal: »Vonj po hlevskem gnoju me ne moti, tudi sam sem s kmetov doma. Zdi pa se mi, da nič več ne ,dišiš'. Je to res?« »Ko pa imam v hlevu drugo obleko...« »Tjale, v drugo klop sedi; tudi ti si človek!« Vem, da je enkrat prišel in kar vpričo mene povedal gospodarju, da ni lepo od njega, ker svoje redno pošilja v šolo, jaz pa mu moram garati za tistih nekaj dinarjev. »Bister pa je, v učenju poseka marsikoga, tudi vaše tri.« To pa je bilo preveč. Gospodar se je namrgodil in je zabrusil učitelju: »Kar vzemite ga, pa boste videli, koliko je vreden!« »No, lepo ravnajte z njim in v šolo ga redno pošiljajte. Kaj se ve, mogoče pa bo kdaj pozneje le prišel naprej.« Ce je tale prepirček kaj prida zalegel, ne vem. Vem pa to, da se s Stankom in Mirkom za vraga nismo pobotali. Zanju sem bil peto kolo pri hiši in če sta le mogla, sta mi jo zagodla. Bil sem zares žilav in sem jima za vse trikrat vrnil. Sonja pa je bila drugačna. Rada me je imela, mogoče skoraj preveč. In ko sva skupaj šla iz šole, sta se fanta oglasila iznad poti: »Miha se je oženil, tralala, Sonja ga je vzela, hopsasa!« Imel pa sem še enega sovražnika, to je bil velikanski bik Sivko. Da bi ga vrag! Ko sem ga štrigljal, me je nemalokrat stisnil k jaslim. Enxrat bi me zlodej rogati skoraj pokončal. Sklenil sem, da se mu pošteno maščujem. Pripravil sem dve oglati poleni, zlezel na pregrado, vtaknil bikov rep med poleni in stisnil. To je pihal rogovilež, da je kar bučalo po hlevu. Postal je jezav in popadljiv; tudi gospodarju ni priznanašal. Pozadaj gospodarskega poslopja je bila posebna ograda, nalašč za bika. Kadar je gospodar utegnil, je spustil bika v ogrado, bik je dvignil rep in se poganjal zdaj levo zdaj desno. In se je zgodilo, da se gospodar ni pravi čas umaknil in ga je bik z vso močjo privil k ogradi. Bil sem doli na njivi, ko za-slišim gospodarjev glas: »Na pomoč!« Odvržem motiko in tečem domov. Gospodinja je jokala in vila roke, otroci so jokali, bik pa je pihal in z debelo glavo rinil v gospodarja. Joj, če bi ga zadel z rogmi, bilo bi po njem! Vedno so me klicali — Miha. Tudi gospodar je bil Miha, vendar ga je žena klicala — Mihi. Tako sem bil jaz, enajstletni fantič Miha, on, petdesetletnik pa — Mihi. Zdaj pa, ko ga je bik obdeloval in mu grozil, da ga do smrti zmelje, sem slišal proseč glas: »Mihec, Mihec — pomagaj!« Pomagal bi tako ali tako. Samo kako? Spomnil sem se oglatih polen. Zavihtim se preko ograje, da je gospodinja še bolj zavreščala: »Ježeš, oba bo ubil, oba!« Previdno sem se približal biku, vtaknil najbolj občutljivo konico repa med poleni in na vso moč stisnil. Hu, kako je bil zapihal, obrnil se je, da je orjaško telo kar zaškripalo — in za menoj. Tekel sem proti odprtemu hlevu, potem v hlev — bik pa kar za menoj. 2e sem bil pri drugih vratih in jih zapahnil; bik je bil v hlevu in gospodar rešen. Vendar so morali klicati zdravnika, ki je ugotovil notranjo krvavitev ter zlom dveh reber; moral je za nekaj tednov v celjsko bolnišnico. Tačas pa so prišli mesarji, ki so podivjanega bika kar v hlevu pobili; bil sem rešen najhujšega sovražnika. Odslej so bili domači res dobri z menoj. Ni mi bilo treba spati na hlevu in ne jesti v veži; postal sem enakovreden član Grabnarjeve družine. Še več. Ko se je gospodar vrnil iz bolnišnice, je ukazal ženi, da me obleče od nog do glave. Šla sva v Celje in dobil sem novo obleko, nove čevlje, spodnje perilo in lep zelen klobuk, denarnico in v njej nekaj drobiža. Ko me je potem mati res obiskala, ni mogla verjeti očem. Božala me je, privijala na prsi in vzdihovala: »Vidiš, Mihec, k dobrim ljudem smo te poslali, saj si kakor doma!« Še sem zdržal nekaj mesecev in malo pred zimo sem začel sitnariti, da grem domov pa amen. Tožil sem, da me boli glava, pa da me v trebuhu kar naprej zvija, jesti nisem hotel, res sem oslabel; gospodarja sta se zbala in me poslala k zdravniku. Temeljito me je preiskal in mi šepnil v uho: »Zdrav kot riba v vodi! Pa kljub temu: malo sirupa, malo tablet, pa mleka in žgancev, spet boš pobič od fare.« Slovo je bilo nekaj posebnega. Gospodar je zapregel konja, na voz je vrgel vrečo krompirja, vrečo fižola, pšenice in velik lonec masti. Prisedli so še Sonja ,Stanko in Mirko, gospodinja me je prekrižala in solzna obstala na pragu: »Mihec, adijo in le še kaj pridi...« Tako je rekla, se obrnila v hišo in glasno zajokala: »Ubogi fant, tako se mi smili... Od hiše do hiše, od vasi do vasi, nikjer nima pravega doma ... Mihec!« »Hi hot!« in že smo krenili na pot. Bilo je lepo pozno jesensko jutro. Na modrem nebu bledo sonce, po kotlinah megla, hladen veter je pihal od Celja in preganjal meglice. Gospodar je držal povodec in vlekel cigareto, mi otroci pa smo zapeli: »Od Celja do Žalca je ravno polje, oj, tam se sprehaja moj' zavber dekle. Tra-la-la-la-la-la...« Doma so me sprejeli z odprtimi rokami. Kakor je bil oče čemeren, kadar je rima na okna pritiskala, tako je bil zdaj židane volje. Bil sem pravi junak dneva. Mati je pospravljala krompir, fižol in drugo, gospodar je natakal vino, ki ga je pripeljal s seboj, govoril, da le kako priden in marljiv sem bil. In tudi to je omenil, da sem mu tako rekoč rešil življenje in da so vsem našim vrata vedno na stežaj odprta. Otroci smo se podili okoli voglov in vreščali kot srake. Zame je bil to velik dan, kakršnih je bilo malo v mojem mladem življenju. Črtica iz zbirke »Za ljubi kruhek« Dane Debič PRVI BATALJON VDV V BOJU ZA GORNJO SAVINJSKO DOLINO Bila je svetlejša noč, zimska, hladna, a ne mrzla. Bila je noč, ki je imela na nebu prosojen plašč iz zvezd in rahel decembrski vetrič je pihal v naše nosnice. S pesmijo na ustnicah smo korakali v četveroredu na položaje. Cesta je bila posuta z izrabljenim gramozom. Na naših ramah so se zibale mavzerice, italijanske pokalice, angleške puške in dolge stare »majnliherice«. Ob bokih so visele težke angleške narezljane granate, zaplenjene nemške jajčarice, »šti-larice« in italijanske bombice. Nosili smo s seboj dve protitankovski angleški puški na naboje. Prvi bataljon VDV v nepopolnem sestavu je marširal na fronto, da pomaga pri obrambi Zgornje Savinjske doline. V prosojnem mraku se je orožje rahlo bleščalo, bleščala pa so se tudi znojna lica borcev. Pisane uniforme je pokrivala žlahtna noč, polna klicev prestrašenih ljudi, ki so v naseljih, skozi katera je korakal bataljon, prihajali na cesto in otožno povpraševali za uteho. Korakali smo skozi Nazarje in potlej ob Savinji, ob tej srebrnkasti žili doline, v Mozirje, med hiše starega častitljivega trga, mimo narušenega gradu. V črnikasti, žlabudrasti reki je odsevalo vesolje. Od Mozirja naprej, ko je utihnila plašna beseda ljudi, smo šli v gosjem redu s puškami, pripravljenimi na strel, in z odvitimi granatami. Kovina italijanske bombice mi je ohlajala roko. In videl sem prašno siv-kastobelo cesto kakor pot v morečih sanjah, ki me vodi po čudnem svetu. V mojem miselnem svetu so bile predstave na odru ostrih spominov na svetli dom in ljubo mater, oder je zagrinjalo črno prosojno zagrinjalo. Z vseh strani delujočega duha so silile v osrednjo predstavo čudne podobe požganega doma in so se kopičile zoglenele kosti mrtve matere. S to strašno pezo v svojem miselnem svetu sem se gibal v gosjem redu po robu ceste, ki nas je vodila skozi Ljubijo. Potem pa smo se umaknili s ceste v goste gozdove smrek, borovcev in bukev. Pred jutrom smo bili na položajih pod Smihelom. Lunin svit se je lepil na gozdove, ki so jih motili posamezni poki, ko sem moral s komandantom bataljona Tomom in pomočnikom komisarja bataljona Milanom še kako uro hoda po rogovilasti poti, ki se je vila po grebenih do položajev jurišnega bataljona Bračičeve brigade. Posedli smo za hrastovo kmečko mizo v izbi, ki jo je osvetljevala dimasta petrolejka. Prilepil sem svoj izmučeni pogled, ki se je za trenutke vračal iz globin mojih težkih spominov, na obličje komandanta jurišnega bataljona. Gledal sem njegove velike, mogočne roke komandanta bataljona, ki je tožil, da mu je od desetin borcev ostalo le še šestnajst ljudi. Že nekaj dni se gredo fronto, je pripovedoval, ko je skoraj vse popadalo pred neprestanimi napadi sovražnikovih stotnij, topovskimi granatami in tromblonkami je prav, da smo prišli v pomoč. Komandant bataljona, ali oni drugi nemi, črni partizan, ki je bil od boja počrnel in podoben temnemu Kristusu z razpela v kotcu, je ponudil polovico debelega, težkega koruznega hlebca. Bil sem star sedemnajst let in bil sem lačen. Roka mi je segala po nožu in kruhu. Pomočnik komisarja Milan me je pogledal s svojimi žgočimi očmi in odložil sem dolgi kmečki noč in odložil težki koruzni kruh. Pozabljal sem na vonj in se sredi pogovora o bojevniških nalogah naslednjega dne izgubil v svojo sivo vsebino. Potlej smo se pomaknili na položaje Bračičevega bataljona. Ležali smo razredčeni za rogovilastimi drevesi in streljali smo v zaraščeni dol pod nami. Sonce je bilo nad nami. Bilo je žalostno, rdečkasto sonce, ki se je, tavajoče v megli, izgubljalo v noč. Streljali smo in jaz sem streljal s svojo manliherico, ki sem jo imel takrat, v tisto bukovo, hrastovo in smrekovo podrast, če se mi je zazdelo, da se kaj premika. Potlej je padla v bližini tromblonka, tam, poleg mitraljezcev z »bre-nom«.* Dvignilo je rdečo zemljo, suho listje in suho travo in tisti borci tam so začudeno zijali skozi vijoličasti zrak zemljo, ki jo je razcefrala tromblonka. Zijali so tudi v zrak, da bi videli pot, po kateri je priletela neslišno in nevidno. Potem me je poklical komisar bataljona Dušan. Bilo mi je naročeno, da moram priskrbeti borcem hrane v Mozirju. Odšel sem preko Šmihela v Mozirje. Bilo je to spet naslednje megleno jutro. Okoli mene je bila zimska dežela, ki je ni pokrival sneg in je še bilo rdečega gnijočega listja po drevju. Most v Mozirju je bil že razstreljen in hiše so bile zaklenjene, okna zagrnjena in mesto je bilo kamnito, ledeno telo, v katerem utriplje skrita preplašena človeška duša. Sel sem proti Nazarju. V nekem mlinu, v trikotu med Savinjo in cesto, so zaklali debelo svinjo. Dali so mi kuhanega mesa in žganja in so jokali, vsa družina. Bilo je več obličij, a ostala so mi megleno v spominu. Vprašali so me, če bodo prišli švabski vojaki. »Borili se bomo! Ne bodo kar tako prišli!« sem zagotavljal. Pa nisem nič vedel, kako bo zares. Moral bi pohiteti zaradi hrane in moral sem v Bočno. Tam je terenski odbor še deloval. Ljudje v Bočni so čudno stokali. Imeli so moške, ženske in otroške obraze in so menili, da je prav, borce na položaju oskrbeti s hrano, kajti le tako je še upati, da obranijo svobodno Zgornjo Savinjsko dolino. Voz sta vlekla težka kmečka konja, rjavih lis, sta mi ostala v spominu. Pripeljali smo hrano do Cilenškove domačije. Obložili smo se in odšli v pobočja Kolovrata. V začetku goste noči so sovražniki napadli ječa vi gozd in nas v njem. Ležali smo v cestnem ilovnatem jarku in smo streljali. Po naročilu komande bataljona pa smo se umikali. Našli smo zelenkasto mesečno meglo, v kateri je ležala samotna kmetija. Tam smo prenočili in stražarji, ki so se pomikali ob robu gozda, so nas varovali. Imeli so puške v rokah, mi pa smo jedli kuhano svinjsko meso. Bilo je dobro, * Bren je angleški puškomitraljez. mehko meso, kajti v dolini so poklali najboljše živali. Terenski odbori OF so to dovolili. Zjutraj pa smo vedeli, da sovražnik napada, kajti močno so regljale strojnice in tudi naše zbrojevke in »breni« so brenčali. Streljala je zaščitnica, mi pa smo hiteli v hrib. Ne vem, kje je bil komandir naše čete. Bil je deček sedemnajstih let in zmanjkalo ga je, toda komisar Orel je dobil ukaz in meni je rekel: »Jaz na čelu, ti zadaj!« Potlej smo šli po mehki gozdni poti, tudi tisti s protitankovsko in rdečimi lasmi ter pegastim obrazom. Orel se je vrnil na rep čete in mi dejal: »Sli bomo drug za drugim v razdalji desetih metrov do tiste cerkvice tamkaj, dovta, do tistega starega obzidja pokopališča. Sel bom spredaj. Sel bom prvi! Imam brzostrelko in tam še bojda ni onih!...« Na obronku tistega lepega borovega in smrekovega gozda je sonce iskalo cvetoče resje in čarobne prosojne oranžne barve. Zdelo se mi je kakor spomladi. Toda nacistični vojaki so bili za obzidjem. Tam so imeli mitraljeze in streljali so s tromblonkami. Stekli smo v gozd. Tisti s protitankovsko težko dolgo puško, napravljeno za ajdovskega moža, je stal, streljal skozi gozd. Ker je dobil puškino zrno v čelo, se je zvrnil na pegasti obraz. Potlej se je vrsta spremenila v skupek borcev, ki so čemeli za debelimi skorjastimi debli. Ta debla pa so bila čudovitih rjavobakrenih barv. Na nebesu so se razletavale tromblonke in razmetavale pajčolanasto vejevje borovcev in smrek. Čudoviti gozd je rohnel od bolečine!.. . Zaradi gostega streljanja se je zdelo, da je v gozdu polno brenčečih os. Potlej se je zarisal v moj spomin s slikarsko natančnostjo drobni otroški obraz hrabrega komisarja čete, šestnajst let starega dečka Orla-Glavnika, ki se je pomaknil po trebuhu do mene in sikal med svinčenim deževanjem: »Splazi se po pomoč! Mi se bomo tu držali!« Polzel sem s telesom po mahovitem tlu in rumeni travi ter odpadlem igličevju. Tisto streljanje in regijanje ter pokanje tromblonk ni ponehalo na grebenu, ki sem ga zapuščal. Pred menoj je bila čistina, ki jo je proti cerkvi in obzidju pokopališča zakrival gozd. Tako nisem videl Smihela, ko sem tekel za svojim hrbtom, videl pa sem nasproti gozd in del čistine, v katero so rile krogle mitraljeza od bogve-kje. Pa sem stekel v tisti rižasti pretres zemlje v skrbi za svoje telo. A ni se zgodilo in prišel sem med svinčenkami do nasprotnega gozda. Bil sem zadihan in omotičen, da sem komaj kaj videl okoli sebe. »Lezi!« so kričali ognjeviti možje, ki so bili za grmičjem in po kotanjah gozda. Ta gozd je bil vlažen. »Mi smo od Tomšičevcev!« je rekel neki vodnik. Vsaj zdi se mi, da je rekel »od Tomšičevcev«. »Vaši pa so že stekli na Golte! Močno so tekli in gozd jih je skril.« »Kaj pa naj mi počnemo?« sem vprašal. Morebiti je bil moj glas porogljiv. »Brez moči smo! Komaj štirinajst nas je, dva sta padla in nekateri so ranjeni! ...« Pa ni bilo odgovora v vlažnem zimskem gozdu od mož druge brigade. Tisti je skomignil z rameni. Vračal sem se v onemoglem teku v četo. Potlej sem moral počeniti, ker je tisti mitraljez spet rahljal travnato zemljo, tisto rumenkasto, zimsko. Sončna svetloba je izginjala in gosto megla je legala na Smihel. »Si se vrnil?« je kričal Orel. »A si se res vrnil?... In pomoč?... Kaj je ukazal komandant? ...« »Odšli so na nove položaje na Golte!« »Gotovo so koga poslali, kurirja, ki ni prišel do nas! V taki kaši ne ostanemo. Lahko nas obkolijo vsak trenutek. Gotovo jih je nekaj sto!... Fantje, nekdo naj potegne s seboj protitankovsko. Zgrabiva tega z razstreljeno ramo, dumdumka mu jo je razmesarila... Za menoj!« Vlekli smo ranjenca, težko in mlahavo krvavo človeško telo. Tisto pegasto obličje borca, rdečelasca, ki ga je zadelo naravnost v sredo čela, ki je tam obtičal in razprtih oči mrtev ležal pod divjanjem sveta, se mi je razstrlo v miselnem svetu kot neko čudno doživljanje podobe tega gozda, sončnega gozda, v katerem umre človek. Bilo je tako strašno nasprotje in podobe mojega duha so za vselej spremenile sončni gozd z mrtvim borcem ob deblu debele smreke, skorjaste, bakrenobleščeče. Pa smo rešili dva stokajoča ranjenca. Rešili smo svoja telesa iz vojne posode, v kateri je tako divje vrelo, iz gozda, v katerem so stokala tudi ranjena drevesa in je občemel gozdni veter z dolgo sivo brado v meglenem grmičju. Morali smo skozi globel med Radegundo in Goltemi in potlej navkreber. Ustavili smo se pri tistih malih kmetijah pod strminami Golt z Boskovcem. V njih so živeli čudni ljudje. Bili so napol omotični in napol neprištevni. Kar nekako vedro so jemali nas borce, našo vojno, tisto streljanje spodaj. Kakor da ni pomembno, kaj bo naslednji trenutek, ko mi odidemo in pridejo fašisti in jih strahujejo in postavijo njihova telesa ob stene, zidane s kamni in razpadajočo malto. Kuhali smo krompir, potlej, ko smo ga olupili. Tu smo bili vsi, ki smo bih ostali od bataljona. Ni nas bilo več toliko kot pred pričetkom bojev. Pojedli smo krompir in ponoči smo odrgnili s svojimi telesi drče in pobočja ter grape, vlažne in smrdeče po gnilobi, ter smo tako mimo Rečice prišli v Šentjanž. Tu so bile velike kmetije, mirni ljudje in krasni obokani hlevi. Vse je bilo tako kot v pravljici po minulih bojih. In naš komandir čete je bil spet z nami. Ne vem, ne od kod in ne kje se je vzel. Bil je sicer še deček, doma nekje blizu Ljubljane. Imel je čudovito lepo krojeno uniformo iz blaga nekdanjih staro-jugoslovanskih oficirskih uniform. Bil je pripravljen na prepir in je ukazoval, kot da je bil v vseh bojih zadnjih dni s četo. Ker je bil komandir star sedemnajst let in komisar šestnajst, jaz pa tudi sedemnajst, je komandni kader naše čete bil star petdeset let v seštevku. Bila je komanda dečkov. V vsej četi skorajda ni bilo ljudi, starejših nad dvajset let. Ob ustanovitvi tretje VDV brigade je bil pogoj pri izbiri borcev, da niso bili poprej v okupatorjevih enotah, ali kako drugače sodelovalci okupatorja. Zato, ker so bili otroci najmanj izpostavljeni okupatorjevemu mobilizacijskemu nasilju, so našo brigado tako sestavili. Bili so mnogi borci stari komaj petnajst let in tudi manj. Sele pozneje so v bataljone in čete vključili nekaj borcev, ki so pobegnili iz okupatorjeve vojske, to največ iz lazareta Novo Celje. Ti pa so bih potlej kot nekakšni inštruktorji. V naš prvi bataljon pa se je vključilo tudi več starejših rudarjev iz revirjev. Tako je bil to prepir dečkov, ki ga je kaj hitro zadušilo povelje iz bataljona, da potlej, ko skrbno očistimo puške, moramo naprej na položaje, na gri- čevje Homa sredi doline. To gozdnato pobočje bo lahko služilo za obrambne okope, dokler ne pride pomoč brigad, ki so že na poti. Izvidnice so nam sporočile, da so nemški vojaki že v Rečici in da prodirajo s tanki naprej proti Šentjanžu. Tudi težke topovske granate, ki so padale okoli Šentjanža in pretresale celo naselje, so nas silile na odhod. Tisti okopi na gričevju Homa so bili svojstveni. Bili so v poglobljenih kolovozih. Padal je sivkast dež in naši fantje so bili zagrnjeni v nepremočljive plahte. Tisti, ki niso imeli zaplenjenih nemških, so imeli težke svetle angleške. Oficirji so imeli lahke angleške prosojne rjavolisaste plašče iz umetnih snovi. Doli ob Savinji, ki se je lesketala kot steklena pot v svoji smaragdno-zeleni svetlobi, so tekali nasprotniki. Bilo jih je mnogo in kopali so jarke za obleganje. Videti jih je bilo vse do Okonine. Tudi tanki so bili na cesti in so nekam streljali. Nebo pa je bilo oblačno, pršilo je po plahtah in močilo ilovnata tla v spolzko zgneteno stopnišče in drsališče. Streljali smo na posameznike tja dol iz naših kritij in oni so streljali navzgor. Pogumne j ši pa so se postavili kar na okope in so streljali takrat z mitraljezi. Kaže, da niso imeli ostrostrelcev. Tisti dan, dva, se jim ni nikamor mudilo. Utrjevali so si zaledje. Mi smo si utrjevali čudno upanje, da bodo odšli. Potlej smo čuli hudo streljanje pri Ljubnem. Moral sem imeti z borci naše čete politični sestanek in še posebej s člani partije in sko-jevci. Znal sem skoraj na izust nekatere dele »Vekapebeja« o družbenih krivicah, ki smo se jih naučili na srednjem partijskem tečaju. Po takem uvodu sem razgrinjal stare ljudske pravice, obračal rdeči srp in kladivo prav pomembno, da bi bil močnejši učinek na te moje člane partije. Imel sem tudi neke zapise o herojih, pa o ljudski oblasti in šibal sem biciklizem in opurtunizem, da je bilo kaj. Čeprav sem vse te veščine tega dne in te svinčene deževne nekoliko pobrkal. Ves čas mi je prihajala v spomin mati sredi ognjenih zubljev. V vsej moji glavi je bil strašen lesk temnega jezičnega ognja in strašni kriki moje matere. Spotoma mi je ušla zavest, in ko se mi je vrnila, sem gledal v ta obličja okoli sebe, če mi še zaupajo, če me slišijo, če vedo, kaj želim. Toda ti fantje so ravnali z menoj obzirno, potlej, ko so izvedeli, kako so nam Nemci požgali dom, in da so mi ubili mater. Nekateri so bili kot očetje. In ko sem postavil tisto neumno vprašanje, kako je z moralo v naši četi, ker jo moram vpisati v dnevno poročilo, je zbor članov partije zagodel: »Morala dobra, le repe je preveč in soli premalo!« O, zrl sem tista zaprta človeška obličja in sem vedel, da mi je z mojo čustveno močjo odprta steza v dušo slehernega od njih. Moje lastno, neomajno zaupanje v naš osvobodilni boj me je povezovalo z vsemi borci naše čete. Milan, pomočnik bataljonskega komisarja, me je oštel, ker sem tisto o morali spet napisal šablonsko, da je dobra in odlična. Dopovedoval mi je, da moram napisati o srhljivih stvareh posameznika, o njegovi zvestobi boju, zanesljivosti in take reči. Bil sem žalosten. Komandir čete pa me je poslal s polovičnim vodom v tiste čudovite smrekove gozdove v smeri Šmartnega ob Dreti. To so bili gozdovi, v katerih so se sprehajale pravljične vile in so nas nagajivi pisani škrati vlekli za obleko. Trgali smo čarobne meglene pajčolane med smrekovimi debli. Počivali smo pod mogočnimi jelkami, ki so stresale na nas rosne kaplje. Pojedli smo pri neki kmetiji velik hlebec kruha, popili dobrega kravjega mleka, počili na stelji iz sesekljane smrekovine in odšli do robov gozda. Tam doli na cesti pa so že bili sovražni tanki in vojaštvo. Tudi kmetje so to vedeli in upali so, da jih obvarujejo božji kotci z večnimi lučkami in papirnatimi vrtnicami ter mogočni gozdovi. Ponoči smo se umaknili mimo razbitin velikega zavezniškega aviona, ki je na večer proslave oktobrske revolucije zgrmel kot ognjen zubelj na Hom. Piloti z ožganimi telesi so obviseli na smrekah. Ljudje pa so vedeli povedati o polovičnem zoglenelem telesu črnca, ki je visel na slovenski smreki. Sli smo mimo »Gavg«, kjer so v srednjem veku predniki sedanjih okupatorjev obešali ljudi, v Gornji grad. V Gornjem gradu smo se ves dan potikali sem in tja, da bi nekako prebili dan, pa izvedeli, kaj nas čaka. Naša četa je počivala v nekdanji gostilni. Imeli smo politični sestanek. Pošiljali smo izvidnice in dobili smo nalog v štabu bataljona, da gremo po čevlje. Dali so nam čudne nove čevlje. Meni, ki imam noge številko štirideset, so dodelili čevlje velikosti šestinštirideset. Vendar sem svoje povsem ponošene škornje, ki so mi hkrati ožulili noge do kosti, zamenjal za te gromozanske ajdovske čevlje. Brezdvomno bi vsakdo, ki bi hodil za mano, sodil, da je hodil tu velikan. Te papirnate čevlje so šestnajstega novembra zaplenili v šoštanjski usnjarni borci Sercerjeve brigade. Bili so namenjeni zaposlenim domačinom na kupone. Komande čet, mislim, druge čete, ni bilo z nami; poklicali so nas v štab bataljona in povedali so nam, da se bomo pomaknili na Veliko planino. Sli bomo preko Črnivca, ki še ni v rokah napadalcev. V prvem mraku smo zapustili živahni Gornji grad. Mesto, starodavno mesto s prekrasnimi zgodbami sakralnega namena, ostanki cerkve in narušenega samostana ter graščine, je bilo polno aktivistov in borcev raznih zaščit, ki niso vedeli, kam. Od tu je bil izhod iz osvobojenega ozemlja le še v mrzla in divja pogorja. Mnogi aktivisti so se priključili osvobodilni vojski v času, ko je bila Gornja Savinjska dolina osvobojena, ko so vanjo padala blesteča rdeča, rumena, belo svilena padala z orožjem in angleškimi vojaškimi oblačili. Sedaj pa so jih čakala pogorja brez hrane in brez varstva. Bile so družine z otroki, celo z dojenčki, ki so upale, da jih v Zgornji Savinjski dolini čaka sladak mir. Ko sem gledal ta obličja, sem v svojem miselnem svetu videval Zgornjo Savinjsko dolino kot posebno mišljeno pokrajino, ki je bila zgrajena in oblikovana z mojimi lastnimi čustvi. Bila je del mojega sproščenega deštva in hkrati ostra ločnica med resničnostjo in sanjami. Zdaj, ko sem se poslavljal od Zgornje Savinjske doline, sem vedel, kaj je smrt in kaj življenje. Bilo je dvajsetega novembra, ko mi je Danica na vrhu Dobrovelj pri menjavi kurirjev iz Spodnje Savinjske doline z onimi iz Zgornje povedala, kako je pogorel dom... Od tistega dne, od tiste noči dalje je moj svet dobil mračno ogrinjalo. Ljudje, ki sem jih gledal sedaj v Gornjem gradu, ko so se kopičili delavski, kmečki in drugi človeški obrazi, so bili v tistih črnih pajčolanih, takšni so bili večerni oblaki in takšni domovi... V črnem prosojnem pajčolanu je bila minljivost... O mračna, prosojna oblačila žalosti, ki so jih moje misli pridajale čarobnemu zimskemu svetu! Ni bilo zaradi hrupne vojne tako, bilo je zaradi minljivosti teles mojih dragih... Ko smo zapuščali Gornji grad, smo odhajali v urejeni zaporedni vrsti. Bili smo obloženi z nekoliko več orožja in imeli smo mnogo streliva. Bili smo večidel obuti v nove papirnate čevlje prevelikih številk. Le tisti z dobrimi škor- nji, ponosom borcev, se niso preobuli. V naši pohodni vrsti sta bila dva vola, zajetna, kar rejena in težka. Imela sta mile oči in tacala sta počasi za nami. Nosila sta rezervno hrano bataljona. Z nami pa je bilo precej aktivistov, moških in žensk, ki si jih nisem mogel zapomniti v mraku, v katerem smo koračili po sivkasto beli, široki makadamski cesti proti Novi Štifti. V Novi Štifti smo nekoliko počivali. Iz štaba bataljona so šli nekam na posvet. Ne vem, ali je bil štab cone še v Novi Štifti. V septembru so nam tu dali nakaznice za municijo na Veliki planini. Potem pa se je naša dolga vrsta pomaknila v tiste strmine, ki so vodile v snežno pokrajino preko Črnivca, k Štajerskemu in Kranjskemu Raku. Snežna kraljica je pripravljala svoje pesniške podobe za naše oči in visoke skale so naprav-ljale vtis neosvojljive trdnjave. Šli smo v planino, kjer gnezdijo orli. Ko smo na Črnivcu zapustili kamnito cesto, so mi odpadli podplati s papirnatih čevljev. Rjava barva ni obvarovala umetnih podplatov. Čevlji so se spremenili v gaga-joče gosi. Podplati so se odlepili od gornjega usnja, se podvili in noge ovite v cunje so zrle venkaj, kjer je bilo korenin, spolzkih kamnov in trav. Pri prvem počitku sem si privezal podplate z vrvico, ko pa se je na poteh nakopičil sneg, sem navil vrečevino. Strmine so bile hude. Ker smo nosili mnogo stvari s seboj, smo se potili in sopihali. Tudi črne lonce in kotle za kuhanje hrane smo nosili s seboj. Noč je bila sestavljena iz raztrganih podob. Mnogo podob se je odbilo od površine mojih misli. Bil sem tam v svoji polževi hišici domišljije, kjer sem imel skrivnostno opravilo. Ukvarjal sem se z majhno oljno lučko, z majhno nado, ki so jo porodile moje misli, da je vse tisto o zgorelem domu in zgoreli materi le domišljija. Tam nekje za razdaljo noči je resničnost še vedno nespremenjena, mati še vedno razjokana v nežni svetlobi nočne lučke. Taka otožna, kot sem se poslovil od je, ko je ostala sama z možem v zaporu, sinova pa odhajata... Pomladi ji je umrla hči, in zdaj odhajava midva. Po poti nekje smo počivali. Komisar čete, Orel-Glavnik, mi je povedal, da odhaja iz čete komandir. »Hudo ga vrtinči v želodcu in ne bo odšel z nami!« je rekel. Bila je prosojna noč. V besedah sem lahko čutil trpkost razočaranja. Toda ni se mi dalo misliti in razglabljati v globino tega pohlevnega dogodka. Komandir čete ni bil zrel za borbo in ni bil vzdržljiv za pohode. Bil je svetleča uniformirana lutka, samovšečna in slabotna. Imel sem angleške vojaške hlače, ki so bile trpežne, dolge in tople. Zamenjal sem jih v Radmirju z borcem, ki si je želel mojih jahalnih hlač. Te hlače pa so imele velike žepe. Dalo se je vanje spraviti obilo stvari in ni bilo nevarnosti, da pade kaj venkaj. Tudi strgale se niso zakarbodi. Vse tja do maja meseca sem jih nosil, čeprav sem suknjo zamenjal že decembra, ko smo pri Bobnu pogazili policijsko desetino. Na tem pohodu sem imel gasilsko bluzo. Pod bluzo sem imel topel volnen jopič. Pod jopičem sem imel flanelasto srajco. Tako me v telo ni posebno zeblo, čeprav sem nosil zelo izrabljen plašč. V tistih koreninastih strminah je snežilo in pot je bila huda. Kolona je bila dolga, sestavljena iz aktivistov, med katerimi je bilo mestnih žena in otrok, vajenih le tiste partizanščine iz Osvobojene doline. Tudi mlajši borci našega bataljona še nismo bili utrjeni za tak pohod. Najmanj so trpeli fantje iz hribovskih domačij. Potlej me je dajala rahla vročica, ki me je še vedno ogrožala, odkar sem prebolel novembra vnetje rebrne mrene. Podobe v domišljiji so postale stra- hotno neurejne, tako da sem se pričel zavestno ogibati svojega miselnega sveta, ki se iz podzavesti v zavest ni hotel pokoravati zavestnim hotenjem. Bilo je res hudo! Ustavili smo se pod strminami Male planine. Menda na Rakih. Orel, ki je prevzel komando prve čete, je odredil, da ostanem pri štabu bataljona z enim vodom. On je odšel s svojim vodom k neki drugi hiši. Aktivisti so se popeli v snežno strmino k Mali Planini z eno od izvidnic. Morebiti nam je bilo namenjeno, da pri tej kmetiji ohranimo položaje. Lahko, da so naši voditelji, naši komandanti in komisarji, gojili upanje, da bomo tukaj vso zimo varni. Švabom se ne bo zdelo lesti v surovo skalno površino. Letala bodo metala hrano. Borci bodo stražarili in počivali. Aktivisti bodo varni v tem kovinskem obroču. Štab bataljona je imel obilo opravil. Zadrževal se je v kmečki izbi. Mi od voda pa smo stražarili. Pošiljal sem izvidnice po navodilih tja do drugega voda in proti Črnivcu. Včasih so prišle izvidnice tretje čete. Jedli smo ovčetino in bila je resnično za pod lačen zob ... Ne spominjam se več, koliko dni smo bili pri tej hiši. Spominjam pa se, v pomoč so mi vraščene podobe duha, vlažnega in južnega dne, ko so pripeljali fantje od naše izvidnice visokega in suhega moža. V štabu bataljona so ga zaslišali z navzkrižnim spraševanjem in ta suhi, rumeno-voščeni možakar, ki mu po redko kocinastem obrazu skoraj ni bilo mogoče določiti let, je priznal, da je brskal za partizani. Tistega večera, mislim celo, da je močno snežilo, kajti enega od teh dni je zelo na gosto snežilo, je prišel Orel v bataljon. Kadar so bili dnevi nasičeni z vlago južnih vetrov in ozračij, je Orel vselej prisedel k meni, kot da bi se rad pogovarjal o človeškem bivanju. Vendar je izrekel le nekaj besed, vso ostalo govorjenje pa je bilo moje. Strašno rad sem pripovedoval, vse potankosti svojega življenja, vsa drobna doživetja. In vsaka pripoved se mi je zdela kot pisanje knjige. Orlu sem dal prebrati kratko pesem, ki sem jo zapisal v svoj dnevnik poročil; moral sem jih pisati sleherni dan in pokazati pomočniku komisarja bataljona. V dnevnik sem moral beležiti snov, o kateri sem predaval na politični uri. Moral sem napraviti kratek izvleček razprave in svojih misli k predavanju. Pravzaprav bi bila dolžnost komisarjev čet, da vodijo politične ure. Vendar pa sem bil tisti čas eden redkih, ki so opravili srednji partijski politični tečaj. Tako so mi komisarji radi prepuščali politična predavanja. Jedli smo močnik z ovčetino. Ekonom bataljona je še imel nekaj rdeče svinjske soli. Tudi moke je še bilo v prinešenih vrečah. Ovčetina je bila okusna in je dišala po vsej čadasti kuhinji. Dim s prastarega ognjišča se je dvigal skozi strešno odprtino, visel je na naših mladeniških obličjih. Ta dim in ogenj na ognjišču, vsi topli ognjeni plameni, so zarisovali v naša obličja tisto toplo človečnost, ki se mi je vtkala v tki ve telesa za vselej. V tistih dneh je bil na enem od izvidniških pohodov težko ranjen mladenič Obu, ki je sodil v komando tretje čete. Bil je v izvidnici, ko so naleteli na sovražnikovo izvidnico. Prišlo je do kratkega boja. Obu je imel prestreljeni obe nogi. Tretja četa je dobila pri nekem kmetu konja, na katerega so posadili težkega ranjenca. Odjezdil je v partizansko bolnišnico. Obu je bil droben črn fant. Šele v Gornjem gradu smo se spoznali. Bil je živahen in njegove črne oči so bile vragoljaste in blage. Zdelo se mi je, da zanj ni ovire in je bil videti pravi junak. V štabu bataljona so presodili, da je čas za umik na Malo Planino. Poročila izvidnic so bila jasna. Črnivec so že preplavili sovražniki. Tanki so že grmeli po partizanski svobodni cesti proti Novi Štifti. Čutiti je bilo, da je tudi proti Lučam sovražnik razgrnil pogled svojih mrzlih oči. Spet smo se združili v bataljon. Preplezali smo strmino v Malo Planino. Na noč smo dosegli, z občutki razcefranih mišic naših teles, velik zidani hlev iz sivih skal in bajte. Naša četa je potem, ko se je nasopihala belih megla, nasula svoja premočena in ledeno-vlažna telesa v prvem brlogu praznega velikega zidanega hleva iz skal. V drugem brlogu tega hleva so bili kuharji z velikimi donečimi lonci in črnim sajastim kotlom. Bila sta tudi dva velika vola sijočih oči. Kdo je zgradil ta hlev iz gorskega sivkastega kamna in pokril macesnovo ostrešje s škodlo? Kdo nam je pripravil to skrivnostno in čarobno bivališče v pokrajino visokega belega snega, častitljivih posamičnih smrek, macesnov celih in polomljenih debel s štrclji, vrtač in žametov? V tem vojnem, nekajdnevnem partizanskem domu se je moja miselnost z barvo in čustvi zanesenjaštva prisesala na kamnite zidove, zidove, podobne srednjeveški viteški trdnjavi, prisesala se je na osmojen, starožiten, temen les ostrešja, na škodlaste riže, na poličke s pastirsko kramo, na kline, zabite v odprtine in luknje skal, na obžgana težka bruna na tleh, na kup smrečja, ki je služilo lahko za postelje in vzglavja ... Tukaj, v tem gorskem oboru in hlevu bi moralo biti konec mojega življenja, mojega otroštva... Zunaj te tople hiše, tega varnega doma, te miselne trdnjave, je bil sneg, ki je segal nad popek, ki je bil vlažen, grozeč in ledeno neobčuten... Morali smo do stražarskih mest. Do stražarskih mest so vodile zgažene poti. Okoli teh poti in vlažnih zased, katere je zasipal sneg in veter, pa je bil objem bele čarovnice s prstanom iz zlata in s kamejo z mrko krastačo... Tisti prvi somračni dan na Mali planini je snežilo. Snežna gaz je bila spremenjena v bel hladen kanal, po katerem se prerinja topla človeška misel in toplo človeško bitje. In to toplo človeško bitje je sproti zasipal topljivi sneg, se je kopičil kot beli epolet na ramah, na zmečkani titovki. Toplo človeško misel je zasipal hlad in mraz ogromne bele gmote, posute nad vrtačami in skalovji; ta gmota je bila enolična, v njenih nedrjih so se zvijali tuleči vetrovi, v njeni misli so bili ne-ugotovljivi naklepi uničenja. Olje na orožju nam je zmrzovalo. Imeli smo brene in zbrojevke, šarca in bredo. Brede nismo mogli uporabljati. Imeli smo nekaj brzostrelk, tudi nekaj ,plavutk', lahkih, enostavnih angleških brzostrelk, pa MP in italijansko parabelo. Največ smo imeli pušk, vseh zvrsti menda, ki so jih delali v tovarnah orožja od Napoleonovih časov naprej. Vsakdo je poznal skrivnosti svoje strelne cevi, je vedel, kako se sestavlja in kako razstavlja. Le z zbrojevko smo nekoč vadili v Zgornji Savinjski dolini. Ta lahki mitraljez je tovariš Fišer, vodnik, razstavil v šestnajstih sekundah. Ne spominjam se, kaj je dobil za nagrado. V tistem našem velikem hlevu, podobnem veliki kučmi, zatlačeni v sneg, smo razstavljali orožje; razporejali smo kovinske drobce in vzmeti po kolenih razmočenih oblačil, po tleh in tramovih, ležečih razmetano za krogom tramov, ki smo jih položili okoli ognja. Bile so stopinje v sneg, ki sem jih v resnici počenjal in tiste, ki so se pojavljale v mojem duhu, v tisti utrujeni miselnosti, ki je postala filmski zaslon za neresnične podobe in dogodke mojega lastnega telesa, mojih mrtvih in živih soljudi: na dlaneh mojih misli je bil trpek svet miselnega upodabljanja in nanj je pršelo mojih čustvenih tožb... In vse tisto, kar se je dogajalo v pesniški ali pa nori viziji v moji misli, v mojem miselnem svetu, je bilo skoraj bolj resnično in somračno od resničnega sveta dogodkov. In ta čudni čutni miselni svet sem nosil s seboj na hrbtišču Male Planine, ko sta moji resnični nogi, oviti v mokro in grobo žakljevino preko ostankov velikih papirnatih čevljev gazili snežno divjino, ko so moje oči z vso napetostjo strmele v padajoče kosme snega, da bi odkrivale ta beli kanal življenja in smrti in usodne resničnosti, determiniranosti našega hotenja in nehanja... In kljub temu da je na tej gori bele divjine, v kateri so bili nagrobniki iz težkih pogumnih smrek in oguljenih stebel zimskih macesnov bil vselej pričujoč bojni strah in pogum in razbijanje orožja, sem slišal še vedno zven milih domačih pesmi na citre, sem videl še vselej konturo žive matere, to prosojno konturo, ko je brenkala na nevidne strune. Slutil sem njeno telo ženske in rodnice kot živo, čeprav so mi z bedno besedo povedali o njeni smrti tam na jesenski bukovi dobroveljski planini... Majakovski je napisal tisto o žeblju, ki zbada nogo proletarca v razpadajočem čevlju, o tisti mali kljuvajoči bolečini, ki je hujša od vseh nadlog debelih kapitalistov. Kako bi Majakovski napisal o dotiku z ledeno žakljevino, ki se topi ob dotiku z nogo, o dveh žuljih, ki sta razpadla v globoki ranici do kosti, ki sta imeli dvoje vijoličastih robov in sta žgali vselej v globini miselnega sveta ... ? Kazalo je, da ne bo nikoli konec beline, časa beline in divjine, pa je minevalo nekaj dni od tedaj, ko smo zapustili žalostno jesensko Zgornjo Savinjsko dolino, njene posušene ustne, ki so nam šepetale v slovo, ko smo odhajali po iskre življenja v te snežene okope: »Naš umik v goro snežno, Veliko to planino skal, skladovnico obilno uzro boječi upi, ki obdal jih je sovrag, jeklen gorečnik, sel človeške zle Usode, a skalnati masiv kot prečnik, varuje naj otroške mode...« Da, bili smo zariti s toplimi telesi v divje razprostranjene gorske divjine, v njene snežne beline, borci vedeve. O, fašisti so prosili svoje bogove brez-čutnosti, naj strohne naše mlade sle, naše barvne sanje in predstave o času dolgem, neukrotljivem, o svetlobah in upanjih, o kruhu lepem, koruznem ali belem, pa rženem, dišečem, o suhih hruškah, ki nekaj pozdravijo ... Bili smo kot branik človeške topline našega ljudstva, začrtani v črni črti v sneg, v belih dneh in zelenih nočeh, ko so se oblaki s snegom pričeli trgati in umikati in so skozi prosojno meglo udarili veličastni siji vesoljskih potnic, zalih zlatih zvezd in meseca. Nekajkrat se je strgala naša toplo človeška črta in sani z mrtveci strtih sanj so zdrsnile iz našega kroga branilcev ljubezni in človeške svobode. Vse bolj je bil ogrožen svetlobni kruh, ki smo ga branili... Bil je večer, ko je naš brlog obdala gosta siva megla. Razprostrla se je okoli kamnitih zidov, nad belo kučmo strehe naše bajte, kot bi nas hotela čuvati pred ledenim svetom brezbrežnega vesolja. Zložil sem si dvoje brun za ležišče. Oprtnjak sem si položil pod glavo. Telo sem si ovil v odejo in gumirano ,celtno'. Kot mumija sem se ovil in topel zrak mojih pljuč je ogreval to bivališče. A ko sem priprl oči, so se odprle dveri kovinske moje podzavesti in galerija živih senc in podob je bila tukaj. Zato sem razkril glavo. In glej, okoli ognja, kjer so ležala bruna, ni bilo pastiric in pastirjev. Ob jaslih ni bilo črede ovac in govedi. V teh ovalnih bajtah, podobnih staro-keltskim domovom, in naši Veliki bajti, ni bilo nikogar, ki bi pripovedoval čarobne pravljice o Ajdih te gore, vrtač, častitljivih zelenih smrek in krivenča-stih macesnov; o Ajdih, ki so prebivali kosmati in blagi v Dovjem griču. To ni bila gora skrivnostnega zvenenja vetrov, pesmi prabitij, vprašljivih sestavin večnosti, mežikajočih zlatih prtov ozvezdij, ni bilo pastircev s trniči za dekliče zveste v dolini, tam v kočah za znamenji križpotij ... Ni bilo tistega sladkega, rahlega tropinarja na težkem vratu vodnika črede, ko se živina v hlevu sredi noči premakne med prežvekovanjem in prisluhne gluhi noči skrivnostnih, a varnih gora. Moji miselni zlati čeladi je sijaj po-temnel in moja misel je siv pepel in siva žalost in siva melodija: Oče je okostnjak domišljije, ki potika med svoje kosti v dahavskem taborišču smrti vedrino svojih sivih oči, polnih vprašanj... Mati je dih življenja in dih prosojne črne sence: Rad bi bil oče, ki ljubi njeno telo, zato da bi prosojne črne sence ugasnile v ničevost in bi bilo samo sijajno gorsko sonce, ki bi snovalo v miselnem svetu svoje svetlobe pokrajin osvobojene prihodnosti... Zlata čelada počrni in počrne igrače. Nacisti, morilci, ubijalci, klavci... Kako strašna je bila njih podoba v mojem miselnem svetu: Bili so podobni čudni kovini od prstov do čelad, v očeh in telesih. Toda ta kovina je imela svoje gibanje misli, misli domovanja smrti. Ob ognju so posedali, poležavali in kinkali naši fantje, fantiči; razgrnili so se kot uboren zbir raznobarvnih pokrpanih odej, oblačil, pokrival in obličij ob obzidjih, kjer so posedli, da bi se nadremali v dolgi noči dolžnosti in počitka. Nekega večera je prišel Mali, namestnik komandanta bataljona, v našo prvo četo. Na Mali Planini se je štab bataljona zadrževal bolj pri tretji četi. S svojim spremljevalcem, bataljonskim kurirjem, je obšel skozi meglene gmote našo zasedo in straže. Po svoji stari navadi je malce preklinjal in ostro gledal. Mali ni bil visok mož po postavi v svoji uniformi, krojeni po meri miši-častega telesa. V njegovih bistrih očeh, podobnih dvema sokoloma, ki sta neprestano na preži, pa se nikoli ni zganila človeška bojazen. Bil je starejši mož od nas fantičev. Za to čredo zelencev je nosil na svoji zarjaveli zdravi koži dvoje nagubanih obličij, jezljivo in vedro: Tako kot so šle stvari od rok za njegovo vzkipljivo presojanje in poveljevanje... »Kako, na toplem ste možje, a ...? Pa bi kdo mislil, da se vojskujete? In ti, crknjeni, bledolični, pomočnik komisarja...? Boš prvi legal k poslušanju uspavanke? Porka ma... Takoj te razrešimo! Na, piši...!« V hipu je razneslo moje ležišče. Za njegovimi besedami sem prebujen uzrl svet resničnosti: Borce ob ognju in zidovih, sedeča, čepeča in stoječa telesa. V hipu sem prisluhnil žlabu-dranju, pogovorom in stokanju teles, tudi brundanju, pogrkavanju in kašlja- nju. Pa tudi Malija sem uzrl in njegovo povelje resničnosti sem slišal in svoje telo sem iznenada čutil v vseh podrobnostih fizičnih bolečin. »Kako je z moralo...? Nič, a?, je rohnel. Toda gledal je dva fantiča-partizana in kuharja-partizana, kuharja v zapazni rumenorjavi »vermanšaft« cunji, ki je bila nekoč uniforma domačih mobiliziranih kvizlingov. Spagal je na lonec ovsenega močnika z velikimi kosi rjavordečega vdovskega mesa. Meso je življenje! Vrtiljak mojih misli pa je iskal ustreznih resnic za moralo in se divje opletal ob miselni in izrazni nevednosti. Potem pa je Mali spremenil akord svojih misli in ukazal je: »Ze dobro, sirota, kar sedi! Tole bomo požrli fantiči, a?« In tam pri kuharjih v drugem brlogu te bajte je še bilo debelega volov-skega mesa, sveže rdečega in mezečega; a tudi celega vola smo še imeli, vola, ki je tako blago ljubil ljudi in svet, in je tako pohlevno šel z nami v svojo smrt. V svojem težkem in toplem telesu je nosil našo moč. »Fantje, hrustajte! Gora je polna ljudi-partizanov, iz okrožja in drugih nebodigatreba forumov, ki nimajo kaj žreti! Tam na Veliki, a vi tukaj ste srečneži, a?« Pa ni rekel, kaj bo naslednji dan, kako bo s to črto branilcev svobode in našimi črnimi telesi v belem snegu in tistimi lakotniki gori v bajtah Velike. Dve veliki repi, oljenki, izdolbeni in napolnjeni z volovskim lojem, s stenjem iz cunj hodnega platna, sta poleg ognja na steptanih tleh ogrevali občutja obličij, osvetljevali leske oči, igrali senčne igre teles na okrušenih, spokanih skalah sten. Iztok, bataljonski sekretar SKOJ, je sedel na stol, ki mu je manjkal stranski štrcelj, zato se je zibal na dveh. Zaradi Malija in Iztoka in njune vedrine in besednih iger in želje po pogovarjanju se je utrujenost v borcih pričela skrivati v miselne kašče, in glej, besed dobrovoljnega partizanskega večera... Toda naslednje jutro je bila v mojem togem in premrlem telesu spet prisotna kruta resnica partizanskega vojevanja. Čutil sem močno vročičnost in slabotnost svojega odtujenega telesa. Boj moje zavesti za okrepitev te slabotnosti telesa je bil boj mrkega kapetana z razpadajočo ladjo. Ogenj je pogasnil. Predmeti okolja in tudi oblačila so bili vlažni in hladni. Kadar so borci odprli vrata iz macesnovine, je hušknila v lesen okvir podboja podoba sivobele megle. Mali je bil prenočil pri nas. Mrko je gledal naš svet. Morebiti je mrko gledal zato, ker je ponoči v naših polspancih bilo čuti veter, ki je okoli vogalov in v zatrepu zavijal kot lačen volk. Vedeli smo, da zajtrka ne bo in tudi ne južine, samo obilnejša večerja. Moja miselna roka je nejevoljno trgala pajče-vino iz želodčnih sten. Potlej pa je počilo nekje za severno steno našega stana. Dvakrat, kar rezko in blizu. »Pa pojdita dva fanta ven in razorožita tega pobalina!« je jedko ukazal Mali. Jaz sem ga slišal, ko je brundal: »Ti pobalini, kako se igrajo z orožjem! Počim ga, vraga!« Prejšnji dan smo tako ujeli nekega mladega partizana, ki je bil sodelavec okrožja. Z brzostrelko je dvakrat za vajo poknil v veličino gorskega ozračja. Bilo mu je dovolj megle, pa je mislil, da bo raztrgal oblake in ujel sonce. V prid je bilo tistemu mladeniču, da je po treh dneh gladovanja dobil pri naših kuharjih ostanke jedil. Dva moža, morebiti neki Vozlič in neki Zorko, sta vzela puški. Nista vzela nahrbtnikov in odej. Težka macesnova hlevska vrata so zaječala in zaškripala. Potlej pa je zaječala vsa bajta, zastokala in zakričala iz naših teles, kajti na to bajto je pokalo iz vseh strani, je sejalo po njej gostih svinčenih zrn. Da, belo sivi pajčolan megle je grmel, bliskal in pokal. Mali, namestnik komandanta bataljona, mali revirčan, je vse svoje partizanske predmete imel v trenutku na pravem mestu. »Pa se dajmo! Na juriš!... Za menoj, možje!« In tisto drobno telo je v vsej sivi jutranji opredmetenosti zablestelo v meglenem jutranjem svitu v podboju vrat, kot enkratna podoba sence in svetlobe. A tisti njegov strašni glas, ki je vzburjal nas vse, ki nas je vrgel v tisto vratno odprtino, da smo se zdrenjali v gostoto svinčenih zrn in goste meglene vate, v tisti ples krvi in življenja in smrti, je še prihajal skozi duha iz lastnih celic. Morebiti je moja misel že takrat izbrala za poznejšo pripoved preprosti stavek: »Zgali smo v tisto meglo po senčnih obrisih ljudi, ko hudič!« A smo se umikali drug poleg drugega v strašnih drgnjenjih snega in teles, da bi zmogli tiste skoke v snežene valove. V tistem stanu pa je ostal naš edini vol, naši lonci, naše meso, mezeče in rdeče. Kuharji so vse pustili tamkaj in so tekli in streljali z nami. Premagovali smo strmino med Malo in Veliko planino; skoraj golo strmino z nekaj smrekovih očakinj na robovih, z odkrhnjenimi debli macesnov, podobnimi suhim starčkom. O, snega do tam, kjer se je silno človeško srce v divjem ritmu bojevalo za silo telesa. Megla bi nas varovala, pa je veter-čeljustnik grabil njene pajčolane in jo trgal na naših telesih pred očmi sovražne množice, pokajočih strašil doli okoli velike bajte. Tako smo se umikali v visoko goro, v strmo reber, s slo po življenju, s slo svojih sanj in prividov, v neenakem boju, seveda, v boju, ko smo bili divjad, izpostavljena brezsrčni lovski strasti nacistično izurjenih klavcev... In pride čas življenja, ko si zastavljaš vprašanje o svoji zdajšnji hvaležnosti tistim davnim trenutkom boja za golo kožo. Prešli smo tisto strmino, skopali smo si pota, preplavali smo snežene žamete, srca so vzdržala v mladih telesih divje utripe; Mali nas je gnal za seboj kot dober oven svojo čredo preplašenih ovac. Naše sledi divjačine so razpršile krogle pušk, mitraljezov, brzostrelk in tromblonk, ker so kovinski nacistični vojaki streljali in streljali ves tisti dolgi zmrzujoči hudobni dan. Podnevi smo ležali na sneženih položajih, pokritih z iglastim zelenim smrečjem, in streljali v dolino. Megle so se umikale v višine in so se v lisah pomodrile, na večer so čarobno, a ledeno hladno pordečile. Bile so megle pekla in smrti! Na večer je bilo zaukazano, da naj ostanejo na položajih le stražarji in da naj zro po svetlih strminah, ki jih je osvetljeval močni sloj nebeščanskih teles. Na nebu so bili tudi utrinki zvezd, ki so jih zrli mladi stražarji, otroci pač taki, ki bi se še z zvezdami vesolja poigravali in še občutili lepoto, tako neminljivo ... V nekem ,oseku' v pastirski, ovalno elipsasti bajti, pokriti s skodlo in snežno kučmo, grajeno iz smrekovih in macesnovih brun, nas je bilo šest otroških mož; v bajti je bilo dvoje pogradov in nekaj preprostih stolov izdelkov kmečkega mizarja. V polne naslone stolčkov so bili izrezljani srčki. Bilo je odprto kamnito ognjišče, na katerem smo napravili ogenj, potlej, ko smo razsekali pograd in napravili treske. Bile so sklede in latvice za kisanje mleka. Bilo je vedro z vodo in zajemalka. Iztok nas je obdaril z veličastnim darilom, ki mi pomeni v pomnjenju aksiom dobrote: Iz žepa svojih jahalnih hlač je izbrskal rjavozelen krompirček. Bilo ga je za debelo gosje jajce. Oči vseh šestih borcev so sijale v toplem tovarištvu. Ta imenitni dar smo dali v žerjavico, dokler ni bil opečen in žareč in se je olup žgal in postajal trd in hrustajoč; takega smo potlej razrezali na šest koščkov. Bil je droben topel grižljaj za ves minuli dan in za ves naslednji dan in za vse svetlobe življenja brleča zvezda. Še pred trdo nočjo sta se sešli na dolgi ledeni gazi prva in tretja četa. Z južnim vetrom je prinašalo poseben dih v nosnice, dih selitve ptic. V nočnem mrazu in kovinski nočni svetlobi smo se umaknili s planine snega in žametov, pašnikov in lokev pod sneženim plaščem, bajt s partizani terenci in begunci za Bukovcem in Govško planino. Zapustili smo Veliko planino po stezi divjadi in zapustili smo jo v smeri severnega vetra kot pregnana divjad. Potlej pa, ko smo že gazili stezo v strmine Volovjeka, je bila Velika planina strelišče lovcev na divjad; pokalo, grmelo in bliskalo je v tisti gori. Morebiti so s topovi streljali iz Kamnika. Tam so še umirali in se bojevali naši partizani za svojo domovino in svoja življenja. Nekateri so umrli s poljubi ledenih nevest. Ledene neveste in umrljivi človeški čas! Pa vendar: Vrh goreče gore smrti, lakote, snega, obupa, so hodili upi sladko pot, o, mimo zmot sovraštva, mimo straž ognjenih, o, oči jeklenih, kajti bilo je besed dobrote med nami... Po probojih gostih zased smo se prebili preko Menine planine, Tuhinja, Čemšeniške planine na Kolovrat. V Breznem nad Laškim smo praznovali Božič. Pojedli smo veliko skledo žgancev. Toplo kmečko peč pa smo odstopili skladatelju Gobcu, da se posuši in naspi, ker je tisto noč prebredel ledeno Savinjo. Vse do dvanajstega februarja petinštiridesetega smo se uspešno bojevali v revirjih, potlej pa smo prebredli Savinjo, da v novih bojih na Paškem Kozjaku, na Graški gori, na Mozirski skrajšamo čas do svobode, vojni plemeniti partizanski čas... Neža Maurer VRHOVI SO SVOBODNI Začudili so se, ko sem prišla v Savinjsko dolino po partizanskih poteh. Tudi utegnili so komaj komaj za nekaj razgovorov. Kajti ta dolina, kakor je raznolika od Celja pa do Solčave, živi vendar vsa v sedanjem času, v delu, graditvi novih hmeljskih žičnic in novih nasadov ter novih turističnih cest in domov. Zemlja rodi, pokrajina je lepa in blaga, na obronkih je celo nekaj vinogradov za domačo dobro voljo in v večjih krajih dovolj industrije za delovne roke. Vrtovi so zasejani z rožami, njive z žitom in zasajene s hmeljem, kuhinje nanovo opremljene, pod napuščem pa marsikje vidite avtomobil. Na strehah poganjajo televizijske antene. Tako ni časa ne prostora za spomine, žalovanja ali obžalovanja. Za sedanja drobna in debelejša razočaranja, ki jih življenje pač povsod potresa, pa si Savinjčan navadno najde krepko besedo in jo tudi glasno pove. Kajti oko in uho postave je največkrat savinjskega rodu pa razume, da mora človek povedati, kar je v njem. Tako je dosti bolj zdravo zanj in za okolico. Nekdanjega kurirja Karla Antloga — dolgoletnega direktorja kovinskega podjetja v Žalcu — sem našla v vedri družbi njegovih znancev, za katere se je kar kmalu izkazalo, da so bili tudi partizani, in Ivan Matko je bil celo pripravljen, da kdaj pozneje doda zgodbam o kurirjih in družinah, ki so jih sprejemale, še svoj delež s Pohorja. Preden smo se zavedeli, smo bili sredi vojnih dogodkov, sredi napol pozabljenih in v domišljiji napol spremenjenih zgodb — in vsega je bilo nenadoma toliko, da se Karel Antloga, ali kurir Drago, kot se je imenoval nekdaj, kar ni več mogel odločiti, kje bi začel. Ze je stopila na dan tista prijetna bahavost Savinjčanov, da so imenitna in zaslužna, pa še ime-nitnejša in še zaslužnejša imena kar deževala. Ce jih ne bi poznala, Savinjčanov, bi najbrž ostala pred njimi čisto brez moči, ali pa bi se v svoji lahkoverni duši čudila, kako so Nemci sploh zmogli priti v to deželo (sicer ob porazu stare vojske res še ni bilo partizanov) — tako pa sem samo potiho zaprosila kurirja Draga, naj me odpelje do kakšne samotne kmetije, da si od blizu ogledam stvari, kakršne so. »Malo boste počakali. Takoj ne utegnem, saj ne zamerite.« Lepo vas prosim, kje naj bi človek zameril delovnim ljudem! Da bi mi bilo dolgčas, je pa nemogoče, dokler imam oči in ušesa. Ogledala sem si eno najmodernejših kmetijskih posestev v Arji vasi pri Žalcu, kjer je vse delo ljudi omejeno na upravljanje strojev, tako je mehanizirano. Potem sem pogledala v eno starinskih, majhnih krčem, kjer so posedali starejši možaki pri kozarčkih in modrovali o vremenu. Tako je prišel čas za odhod in odpeljala sva se v udobnem avtomobilu po asfaltni cesti proti Šempetru, in še malo dlje, ter nato krenila na levo proti Taboru in dalje proti Lokam pod Cemšeniško planino. Cesta je prešla v cestico, po kateri si je vozilo komaj še utiralo pot med vejami. Povprašala sva za kmeta Veterška. »Tja pa ne pridete z avtomobilom.-« »Saj ni obvezno,« je rekel Drago in tako sva izstopila. »Držita se levo in zelo strmo navzgor — pa ne bosta zgrešila,« je rekla ženica. Srtma pot — to je bila tako približna oznaka, kot če bi kdo rekel položna drča. Položnih drč ni, zatorej je bila tista pot nekakšna solidna drča, po kateri pač hodijo ljudje, ki majo krepke noge in zdravo srce. Zgrešila res nisva in ko sva prišla do Veterška, se mi je zdelo, da je tudi ime čisto pravo: domačija stoji na vrhu prostornega hriba in vetrovi imajo prosto pot od vseh strani. Hlev je prostran, hiša tudi. Človeka pa nikjer nobenega, le pes se je divje zaletaval proti nama in lajal. Končno je po strmini prišel možak s košem na rami. »Dober dan! Prišli smo.« »Bog daj! Vidim, vidim, da ste prišli. Stopite v hišo.« Opazila sem, kako se je skrbno ozrl okrog in v njegovem pogledu je bila misel, kaj vse bo zamudil ta čas, ko bo govoril z nama. Ni bila nejevolja — le čas je v tej dolini neverjetno dragocen in če se ne dela, je pač treba plesati ali peti ali početi karkoli, nikakor pa ne ždeti brez dela. Povedala sva, po kaj sva prišla in ni bilo dolgo, ko se je nekje od svinjakov pojavila tudi gospodinja, potem še debelušna vnukinja. Na tablici nad vrati sem prebrala: Smiklavž 60, pošta pa je seveda Tabor. Razgledala sem se po sosedih in videla, da je do najbližjega vsaj četrt ure. Izpred hiše je razgled na obraslo planino, najbrž eno od predhodnic Cemšeniške planine ali Kisovca. »Zgoraj so imeli partizani bolnišnico. Vidite, prav tam, kjer je navpična skala. Tja smo spravljali hrano, pa čaj in še vse drugo. Zdravnik je bil iz Zagorja.« »So jo Nemci kdaj odkrili?« »Niso, kje pa! Saj še za našo kmetijo niso nikoli zvedeli, pa smo imeli partizane stalno tukaj. Nazadnje je bila pri nas kurirska postaja in dvanajst ali štirinajst kurirjev je bilo stalno pri hiši. Klali smo živino za partizanske odrede; vozil sem do Cemšenika, včasih tudi do Brezja ali celo do Reke.« »Neverjetno,« sem se začudila. »Veste, imeli smo čudovito obveščevalno, saj vam bojo povedali še pri drugih hišah. Navadno sta prišli k nam Pavličevi — ali Marta ali pa Zinka — če so se pripravljali Nemci na pohod. Ni bilo takega dežja ali snega, da ne bi pritekla ena ali druga. Jaz sem šel nato naprej k Dečmanu. Tako so tukaj okrog ostale vse kmetije cele. Ne rečem, da niso prišle hajke, tod skozi — o, takrat pa je frčalo meso v sneg, slama pod prašiče in čaj v pomije! Nisi smel biti počasen, da te ni kaj lopnilo po petah. A preden so Nemci pririnili v ta hrib, smo bili mi že vsi nedolžni kot angelčki v oltarju, mati je držala roke pod predpasnikom in se smehljala, jaz pa sem rekel: Bi malo mošta, strmo je bilo. Tako smo jih družno okrog prinesli; pohrustati se jih pa ni dalo, ko jih je bilo toliko. Sicer pa so le redko prišli sem gor — bolj po dolinah so se vlačili kot megla. Celje je resda postalo Zilli, Vetrovšek pa ni postal Windovšek.« »Tak pojdite v hišo,« se je oglasila gospodinja. Kmečka hiša je bila velika, okrog belo pogrnjene mize je tekla stara klop, na oknih so bile dolge bele zavese. Posedli smo, popili malo tolkovca ter izvedeli, da se pišejo Mrzlak, da je ona Marija, on pa Maks. Imela sta štiri otroke, največja je bila med vojno stara dvanajst let. Zdaj so hčere poročene, sin pa je bil bolan na živcih in je pred kratkim umrl. O njem nismo več govorili — ljudi se ne sme mučiti. Doma pri starših je ena od hčera s svojimi otroki, večkrat pa pride pomagat tudi Ivan Župerl, sosedov fant. Zet je namreč rudar in dela v Velenju. »Tule pri vas se je menda kar kmalu začelo,« sem bolj zase kot zanje rekla ob spominu na janško bitko maja 1942, pa na prehod prek Save in na pot, ki je nujno vodila tu čez. »Res, že enainštiridesetega so prihajali ljudje in povpraševali za hrano ali prenočišče. Nismo jih spraševali, kdo so in kaj. Bili so slovenski fantje in kdo bi svoje izdajal! Naslednje leto jih je prišlo pa že veliko, kar cele čete. Kuhali so si pri nas in odpočivali. No, potem so bili menda vedno bolj navajeni na nas, mi pa nanje, in leta 1944 je bila tukaj kurirska postaja.« »Saj je kar prav, da je bila,« se je oglasila gospodinja. »Prej so se včasih pritepli tisti goljufi in se izdajali za partizane. Dobro, da so nas naši fantje poučili: Nikomur ne dajte ničesar, če ni vsaj en znan partizan zraven! Tega smo se držali, drugače bi bridko nasedli. Večkrat so nas izkušali, pa jih je mož kar pognal. Domačini niso izdajali, od nas se pa tudi vidi na vse strani kot s kakšne graščine in nas niso mogli presenetiti.« »K sosedu je nekoč prišel nekdo in vprašal: Je kje kaj prtizanov? Tako rad bi prišel do njih. Zgubil sem se. — Kar poglej tjale v gozd, vse črno jih je! je rekel sosed. Tisti možic pa jo je ubral po hribu navzdol.« »To ste bili pa korajžni v teh krajih!« »Vrhovi so svobodni — tako nekako so nam dopovedovali partizani,« je pripomnila gospodinja. »Saj smo imeli po neki bitki ranjenca kar tule v hiši, pa nihče pravzaprav ni pomisil, da bi bilo to kaj napak.« »Ko smo že pri bitkah — gotovo se spomnite Jelenove čete, ki je vsa do zadnjega padla tule v Čemšeniku.« »Kaj se ne bi! Nekdo jih je izdal, pa še danes menda ne vedo, kdo. Nad cesto po planini so šli, kar naenkrat pa vse naokrog Nemci. Samo na cesti jih ni bilo — menda je eden skočil na cesto in se rešil. Točnega pa ni nič. Jelen se je potem sam ustrelil. Menda je bila kozaška zaseda. Kozaki so bili najhujši: vse od kraja poklati in požgati, to je bilo njihovo pravilo.« »Jelenova mati še živi in nam je pravila o njem — pa sem vprašala, če bi mogoče kaj natančnejšega vedeli.« »Kjer so mrtvi, ne more nihče nič vedeti. Samo ugibljemo in sklepamo lahko, to pa je tudi vse.« »Tudi kurirji, ki so bili pri nas: Miško, Ljubo, Zdenko, Ciril, Metod, Tarzan in drugi, niso nič natančnega vedeli,« je rekla gospodinja. »Saj, zapomniš si najbolj tisto, kjer si bil sam zraven,« se je nasmehnil gospodar. »Tako ne bom nikoli pozabil komandirja Golca. Kurirji so šli k sosedu poslušat radio — pri nas tedaj še nismo imeli elektrike. Sedijo lepo in poslušajo, kar potrkajo Svabi na vrata. Partizani pa skoz okno v sneg. Gole je zgubil brzostrelko in škorenj; poslal je enega od kurirjev k nam: Daj, gospodar, posodi mi škornje za Golca! Seveda sem jih dal in fant je prirobantil domov v mojih ogromnih škarpetih.« »Eden od kurrirjev se je pa takrat tako ustrašil Nemcev, da je kar za mizo obsedel in ustrelili so ga, ne da bi dal glas od sebe,« je dodala gospodinja žalostni del zgodbe. »Veste, jaz si vedno bolj zapomnim tisto, kar človeka vsaj malo spravi v dobro voljo. Saj ta nam je potrebna bolj kot denar, če hočemo še zdravi preživeti teh nekaj let življenja Spominjam se, da sem nekoč že do kraja sklenil z življenjem. Bilo je takole proti pomladi, ko sem s konjem nesel goveje in svinjske kože nekam na Gorenjsko. Kož je bilo dosti, saj so ljudje kar sporočali: Pridite nocoj po prašiča, drugače ga bodo jutri odpeljali Nemci. Enako so sporočali za teleta in drugo goved. Tako se je pri nas klalo veliko živine, kož pa nismo predelovali doma. No, nesel sem jih, kar se je dalo po stranskih poteh in res vse srečno oddal. Že smo se vračali — z menoj so bili še kurirji in pa polbrat Dominik. Komaj dobro stopimo na glavno cesto od Motnika proti Vranskemu, se zabli-skajo pred nami avtomobilske luči. Nemci — seveda. Kurirji poskačejo v jarek, jaz pa vlečem konja z vso silo s ceste. Konj pa kot uklet — nikamor. Že so zažvižgale prve krogle po zraku, ko spustim konja in se še sam poženem v goščo. Tisti hip jo je menda tudi konj ucvrl po svojih poteh — videl ga nisem nikoli več. Doma so me spraševali: Kje pa imaš konja? — Srečen sem, da imam še glavo, konja bom pa že drugega prigospodaril. In sem ga res. Brez glave ga ne bi.« »Jaz pa se najbolj spomnim tistega gluhega prašiča,« je rekla gospodinja. »Saj res, to pa moram povedati. Veste, takole se je začelo: Fantje so šli v partizane, a ne tako potiho, temveč kar v četi. Zraven so si igrali na harmoniko, kitaro in klarinet. Se peli so, da bi jih ja videli Nemci. Razumljivo, da je bila čez nekaj dni divja hajka. Partizani, ki so spali na naši parni, so se odpravili naglo, kar se da. Nemci niso nikogar dobili, sledi smo zabrisali in zametli. Ko so preiskave minile in so Nemci izginili za prvim robom, smo nanje že pozabili. Kurirji so spet prišli v hišo, spekli smo klobase in kurili, da se je peč kar smejala. Hodili smo v gozd in kopah drva izpod snega, ker nam jih je že zmanjkovalo. Pa vseeno — bili smo na toplem in počutili smo se varne, kot že dolgo ne. Kar naenkrat pa zareže od hleva sem silen pok. Planemo kvišku in se previdno splazimo ven. Bilo je pri belem dnevu in previdnost je bila vsekakor na mestu. Nobenega človeka nikjer, nobenih sledi. Zmedli smo se. Potem pa vidimo, kako se iz svinjaka vali črn dim. Zdaj nam je bilo še manj razumljivo. Ko se je malo razkadilo in smo bili prepričani, da ne bo več počilo, smo se previdno splazili proti svinjaku. En prašič je ležal razmesarjen na tleh, glave sploh ni imel; drugi pa je norel okrog in cvilil. Počasi se nam je zjasnilo, da je morala biti v slami, ki smo jo nastiljali, kaka bomba, ki so jo partizani zgubili v parni pred hajko. Prašič jo je pograbil z rilcem in stisnil — pa je eksplodirala. Drugi prašič je ostal živ. Hujših posledic ni imel kot to, da je bil gluh, kar pa za domačega prašiča ni taka nesreča. Za divjega ne rečem — za tistega bi bila oglušelost gotova smrt. Ja, ko bi mogel na kak način doseči, da bi vsi divji prašiči oglušeli!« »Vam tudi tukaj uničujejo pridelke?« »Ni da bi govoril. Vse razrijejo. Na samoti smo. Nekdo je čakal na divjega prašiča — dovoljenja seveda ni imel za streljanje, a saj ga prašič menda tudi nima za uničevanje — pa je prišel lovec in ga obstrelil, človeka namreč.« »Meni gre včasih na jok. Posejemo in gledamo, kako raste, nato okopljemo, ko pa začne zoreti, gre vse skupaj v eni noči pod temi ozkimi rilci,« je zatar-nala žena. »Imate dosti zemlje?« »Trideset hektarov je bo, od tega pet obdelovalne. Les in govedo — to je za prodajo, ostalo za dom. Ce bodo ljudje, da bo obdelano, bomo že živeli. Teže je tu zavoljo strojev. Ni denarja, da bi jih kupili, pa tudi bregovi so in je najlaže delati na roko. Ali pa če bi začeli izdelovati takšne majhne, kot so ročne kosilnice. Takšno človek že še obrača po bregeh, če je pri moči, seveda.« »Vnuki vam rastejo, bo že!« je rekel kurir Drago in pobožal okroglolično deklico, ki se je skrivala za staro mamo. V dolini sva se nazaj grede ustavila pri Ropretu, ali po domače pri Pav-lincu. Tam sta bili doma Marta in Zinka, čudoviti obveščevalki, katerima še danes vsi okoliški kmetje dolgujejo zahvalo za svoja življenja. Ni ju več doma, poročili sta se. Tudi matere, ki je imela med vojno v Lokah partizansko kuhinjo, ni več. »Kako pa je bilo s to kuhinjo?« sem vprašala domačega sina Milka, edinega, ki je še ostal doma. »I, kako? Kuhali smo vsak dan cele kotle hrane in partizani so prišli s poti, ali pa ljudje, ki so se umikali pred Nemci — kdorkoli je prišel od tistih, ki so bili proti Nemcem, je dobil tu jesti. Včasih je seveda tudi zmanjkalo — so pa malo počakali, da smo spet nabrali živeža po kmetijah.« »Kaj pa Nemci, niso vedeli za to?« »Tabor je že sam tako pod hribi, da se niti tam niso počutili najbolj varno. Ce pa vzamete, da so Loke čisto skrite med gozdovi, je jasno, da raje niso nosili semkaj naprodaj glav. Dokler smo imeli za župana Slovenca, je bilo zanič. Opresnik se je pisal. Ko pa so ga partizani spravili s sveta in je njegovo mesto zasedel Nemec, je bilo dosti bolje. Ta je celo vedel za Cankarjevo tehniko v Golavškovem gozdu in je poznal Rada Zakonjška-Cankarja, ki je vodil tiskarno, a nas je pustil kar lepo pri miru.« Poslušala sem ga malce začudena — kot da bi nenadoma pel hvalo Nemcu. Pa ne gre za to. Ni osamljen primer, da so domačini po Štajerskem, dokler so bili za župane, dosti grše ravnali z našimi ljudmi kot kasneje nemški župani. Vzrok je pravzaprav preprost: domačin je pač poravnaval svoje osebne račune, začutil je premoč nad ljudmi, s katerimi je morda leta poprej živel v mržnji. Z njimi je delal kot svinja z mehom, tako da so partizani morali rešiti ljudi pred njim. Nemci, ki so prišli na taka mesta, so bili povečini miroljubni, starejši ljudje, ki so imeli eno samo željo: da zavarujejo svoje življenje in se živi izvlečejo iz te čudne godlje. Tako je bilo na Polzeli znano, da so partizani spravili prvega župana. Prišel je drugi. Tudi tega so ujeli in mu rekli: Če ne bo iz tvoje občine nihče več izgnan, lahko živiš v miru. Nič se ti ne bo zgodilo. Drugače pojdeš tudi ti. Od takrat so Polzelani živeli brez strahu pred črno marico, ki je prej tolikokrat ponoči strašila. »Kako čudna pota si izbira življenje, da ohrani nekaj svojih primerkov na svetu,« sem rekla. »Veste, saj je tudi pri nas prišlo, in sicer tako iznenada, kot pride oblak toče izza Dobrovelj. Niti prav stemnilo se ni, že je treščilo in vsula se je toča. Prišli so od nekod s Kranjskega, in sicer bela garda ter kozaki. Ko se je pripeljal v Loke prvi kozak, je partizan ustrelil iz skrivališča in preden so se kozaki zavedeli, ga že ni bilo več. Ves živelj tod okrog je porabil zmedo za to, da je zbežal v gozd. Tudi moji sestri sta zbežali. Soseda pa je menda zgrabil strah, dvignil je roke v predajo in se iz gozda napotil nazaj proti Lokam. Komaj je storil nekaj korakov, že ga je podrl rafal. Po Lokah so vse razmetali, pri nas ni ostala pokrivača na loncu, krožniki, stroji, vse je bilo drobno. Naša tehnika se je umaknila iz Cankarjevega bunkerja v Planino. Požgali pa so samo našemu sosedu, kovaču Koželju. Vse ljudi, kar so jih dobili, so zaprli v šolsko klet. Rekli so, da jih bodo do zadnjega pobili, češ da za kaj drugega tako niso. Tudi naša mama je bila med njimi. Kdo ve, kako bi se končalo s temi podivjanimi kozaki — vseh skupaj jih je bilo za trideset kamionov — da se ni vmešal nemški župan iz Tabora. Sel je do Wagnerja, oberlajtnanta v teh krajih, in ga pregovoril, da je kozakom prepovedal ubijanje. Tako so vaščani Lok zjutraj lahko odšli na svoje domove, potem ko so vso noč ob divjem prepevanju kozakov čakali na smrt. Kozaki in domobranci pa so se odpeljali — prav kot se odpelje točni oblak, potem ko je toča uničila, kar se uničiti da. Kasneje so pravili, da so bili to kozaki generala Vlasova — pa saj je vseeno, prebivalcem Lok so ostali v hujšem spominu kot našim prednikom turške horde.« S kurirjem sva opazila, kako postaja pripovedovalec nemiren. Znak, da nima časa, da ga čaka nujno delo. »Pojdiva,« sem rekla. »Ne zamerita. Dopoldne imamo pri zadrugi toliko dela, da se mi pogosto zavleče še v popoldne, pa še doma popravljamo poslopja. Imam ravno tesarje, pa je bolje, če je človek sam zraven.« Vsak, ki je kdaj imel opravka s popravili, ve, kako res je to. Njegova mlada žena nas je sicer še zadrževala, toda želja, spoznati čim več ljudi, čim več dogodkov iz časov bojev, je tudi naju gnala naprej. Najbrž se delovna vnema prenaša in kjer vidiš, da vsi hitijo, se je nemogoče obračati počasi kot vetrnica v brezvetrju. (Odlomek iz knjige »Zveza mora ostati« — Neža Maurer) Drago Kumer OCE, TA HMELJ JE MOJ! Pred leti se je zgodilo. Pomlad je bila pravšnja, sonca na pretek, moče tudi in je hmelj kar naprej priganjal: »Stange, štange!« Savinjškov grunt je bolj na robu doline in zato se ni bilo bati, da pridejo državni in rečejo: »Savinjšek, daj nam travnike, njive!« In morda prav zato je postal Savinjšek še bolj trmoglav, samozavesten pa tudi prepirljiv. Največkrat sta se udarila z Janezom, petindvajsetletnim sinom, ki si je vtepel v glavo, da grunta ne mara in da se bo zaposlil v industriji. V resnici ni mislil tako. Zgalo ga je, ker mu oče ene same njive ni zapisal, pa tudi z denarjem ni bil radodaren. Ce ne bi bilo matere, ki je imela Janeza nadvse rada, bi pobič res suho žvižgal. Skrivoma je segala v hišno blagajno, mu pomagala, kjer je le mogla. Vsakokrat pa ga je tudi prosila: »Janez, oženi se, jaz ne zmorem vsega!« »Ko me pa nobena ne mara!« se je vedno znova odrezal, sedel na kolo in hajd po dolini. Tako je rekel, ko je vendar vedel, da ga čaka deset dečev in ne ena. O, če se je v nedeljo prikazal v cerkvi, so dekline kar pozabile na molitev. Namesto očenaša jim je vse drugo rojilo po glavi. »Hm, tale Savinjškov pob je pa zares čeden!« »Si slišala?« »Kaj vendar?« »V Braslovčah ima eno na muhi. In po Preboldu se tudi motovili. Pa tudi v Petrovčah sem ga videla.« »Kdor izbira, izbirek dobi!« »Eh, k Savinjšku bi že ne šla. Zaradi starih dveh ne. Stari je skopuh, da mu ni para pod savinjskim soncem. Savinjšca pa sitna.« »Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime...« Ko pa sta stara Savinjška zvečer sedla pred hišo in je stari zvrnil že tretji vrček šmarnice, je Savinjšca začela: »Spet piješ. Grunt boš spravil po goltancu. No, kaj bomo pa jutri počeli?« »Hm, si je stari s srajčnim rokavom obrisal košate brke. »Kaj? Hmelj nas kliče. V hmelj bomo šli. Midva — in Janez tudi!« »Janeza ne bo; pravijo, da se vozi v Celje. K neki natakarici. Pravijo, da je že vse zavozljano. Kaka škoda! Jaz bi pa le rajši gruntarsko ...« Savinjšek kar poskoči. »Mestno frkljo da mi bc vlačil k hiši? Nikoli! Mestne ne maram. Jaz že ne. Ti pa kakor hočeš. Grunt je pa moj, moj in amen!« »Saj to je tisto, je zavzdihnila Savinjšca. Grunt je tvoj. Trideset let sem pri hiši. Praznih rok tudi nisem prišla. Pa mi še njive nisi zapisal. Ko bi vsaj Janezu dal tisto mojo polovico ... »Kar daj mu jo. Jaz mu je ne dam. Meni luč, njemu ključ! Kakor hoče. Ali ne vidiš kako mladi s starimi ravnajo? Ne, mene ne bo. Mene že ne! se je pridušil in ga spet srknil, potem pa nadaljeval: »Meni je rajni oče zapisal, bog mu daj nebesa, ko sva se z Abrahamom srečala. No, ko sva se midva vzela, saj ni bilo ničesar mojega. Pa midva s starim nisva grdobij počenjala. Potem pa tako veš, kako je pisalo v testamentu. S prepisi so pa sami stroški. Sodnija nima nikdar zadosti. Janez bo že dobil svoje. Samo trmast ne sme biti. Trme ne maram.« Savinjšca nekam globoko zavzdihne. »Menda bom prej na britofu, ko se bo to zgodilo ... Stari si še bolj otre brke in se nagne k ženi. »Stara, pusti britof na miru. Tja bova še prehitro prišla. Ne, nesli naju bodo. Cuj, zdajle ko ni poba doma, pa bi šla malo prej v posteljo. Hm, Polona?« Stara ga dregne s komolcem. »Hu, kake stresaš! Petinšestdeset jih imaš. In jaz ne dosti manj. Na grunt raje misli, na hmelj, ki po štangah gleda, pa da pride mlada v hišo. Bognasvaruj, da bi bil Janez prevečkrat z doma! Ti bi se še snahe lotil. Hm, jaz sem se že nekaj prejezila s teboj, grdavš nemarni! Silak!« Stari pa ji mežika. »No, Polona, ah je to kaj slabega?« »Ti že kvantaš. Po cele dneve te ni bilo. Jaz pa sama na njivah. O, ti si znal! Potem pa Janezu očitaš! Kar spomni se, kako si se z obiralkami pajdašil. Sram me "je, še danes mi je hudo. Pa sosedova Mica tudi ni tako nedolžna. Od tebe že ne. Koliko noči sem prejokala. Vidiš, zato pa nobena ne mara k nam. Dedec nori!« »Polona, kaj pa tvoja sitnost?« je zbodel stari. Po vsej dolini se je razneslo: Savinjšca je sitna ko šment! Hm, kako so mi metali pod nos: »Jaka, kam si vendar gledal?« Stara se je razhudila. »Vragec, zakaj si pa potlej rinil v tisti Šentjanž, ha?« »Ježeš, ko pa si bila tako vroča ...« »Prismuk! Smarnice si se spet nacukal. Prekleta šmarnica. Oh, bog mi odpusti. Jaz grem spat. Ti pa kakor hočeš.« Cez čas sta potem le šla v hišo. Savinjšca je zaklenila vrata in ključ vtaknila v priprto okno. Zjutraj sta bila stari in Janez že zgodaj na njivi. Bilo je lepo jutro, sonce je stalo nad Celjem, v zlatem soju so žarevali vrhovi Dobrovelj. Janez je z nenavadno lahkoto poganjal železni drog in vrtal globoke luknje. Stari je zasajal hmelj evke in pri vsaki starčevsko zastokal. »U-he!« Dolgo sta molčala. Starega je gnalo, da bi poba pobaral, kod se vse dni motovili, kako je s tisto frkljo v Celju, pa beseda ni zdrknila z jezika. Pa je prvi začel Janez: »Vsi že imajo žičnice, midva pa se s temi koli ubadava!« Staremu je očitek zarezal v srce. Spustil je hmeljevko, žile na postaranem vratu so močno nabrekle in brki pod čopatim nosom so kar sami poskočili. »Pa si jo napravi, ko že toliko gobezdaš! Trmast si ko bik.« »Ne vem, kdo je bolj trmast... »Petinšestdeset let sem na gruntu. Tako je bilo, ko me je oče pripravil na svet in tako bo, dokler se ne bom znašel na britofu. Kar si prišel iz vojske, si ves neumen. Zdaj traktor, pa napajalnik, pa žlahtni pritlikavci, pa hišo bi na glavo postavil, pa... Ti, kod se pa klatiš cele noči, ha? Vsa dolina te je polna! Doma pa dela čez glavo.« Zdaj pa je tudi Janez prenehal z vrtanjem. Dolgo je gledal očeta, kako se ves trese, kako je razdražen kot kuhar, ki strga hren. Saj ga ni sovražil. Daleč od tega. Le njegova starokopitnost mu ni bila po volji. In mu je zdaj mirno odgovoril: »Svoj grunt si ustvarjam. Ja, oče, tako je.« Stari je kar zazijal. »Kaj si rekel? Grunt da si ustvarjaš? Kaj pa naš, Savinjškov grunt? Naj gre k hudiču!?« Dvignil je hmeljevko, visoko jo je dvignil. Hotel je pred sinom dokazati, da je v njem še nekaj moči. In zagnal je hmeljevko v luknjo, da se je odlomil vrh in mu je padel pred noge. Janez pa mirno naprej: »Savinjškov grunt je tvoj, samo tvoj. Ali ne?« Stari je v jezi poskočil. Pograbil je odlomljeni vrh in hotel zamahniti. »Se eno tako zini, smrkavec!« »Kar udari, se je nadrobno smehljal Janez, čeprav so tudi njemu trzale mišice, pa tudi živci so počasi popuščali. Udari, zamahni z vso silo. brž, da ne bo prepozno!« Savinjšek je odvrgel odlomljeni vrh, stopil k cekarju in si natočil vrč šmarnice. V dušku ga je izpraznil. Potem sta molčala, dokler ni zvonilo poldan. Po kosilu je sedel Janez na kolo in izginil kot kafra. Jezilo je očeta, jezilo mater. Mati je že pri južini čutila, da se je med starim in mladim spet nekaj skuhalo. Da je bilo tako hudo, si pa tudi ni mislila. "Vprašala pa je le: »Si pa že spet sitnaril, kaj ?« Staremu Savinjšku so zagorele rdeče obrobljene oči. »Stara, grunt prodam, midva pa greva v dom onemoglih! Ja, na Gomilsko pojdeva! Nič me tako ne glej. Presneti mrkavec, mu že pokažem!« »Jaka, ali se ti je zmešalo? Janez je star petindvajset let!« »Meni nič mar. Veš, kaj mi je zabrusil?« »Menda ne kaj hudega?« »Svoj grunt si ustvarjam! Hm, se bo že kam prismolil. Cepec!« »Očenaš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime...« je zavzdihnila stara Savinjšca in šla pomivat posodo; stari pa je sam odkoracal proti hmeljišču. Janez je medtem dirjal proti Dobrinji vasi. Na vso moč je pritiskal na pedale, znoj mu je curkoma lil s čela. V Dobrinji vasi je imela priletna Godnička še dosti mlad hmeljski nasad. Dokler je živel mož, sta že kar zmogla. Potem je umrl in skoraj sedemdesetletna Godnička je hotela ponuditi hmeljišče državnemu posestvu. Janez je imel dober nos, pa tudi jezik je znal dobro obračati. Tako je pred dvema letoma vzel hmeljišče v najem. Seveda je zmenek ostal v strogi tajnosti. Janez je prevzel vso obdelavo. Hmelj je prvo leto nenavadno dobro rodil. Izkupiček je bil precejšen. Janez dve tretjini, stara Godnička eno. Ni se pritoževala. Pa še nekaj drugega se je zgodilo. Ena izmed sezonk, ki je vsako leto prihajala na državno posestvo, je vedno ujela čas in prišla pomagat Janezu. Ne zastonj. Plačati ji je moral vsako uro. Včasih je dal še več, kot je zahtevala. Marjetka ji je bilo ime. Hudirjevo čedno dekle! Imela je zapeljiv životek, goste, temne lase kot nebo modre oči. Bila je lepo in mično opravljena in Savinj-škov Janez je ob njej pomislil še na kaj drugega, ne samo na obdelovanje hmelja. Sprva je mislil, da bo bonbonček zlahka polizal. Računal je na srečo, ki ga je spremljala, kadar je osvajal najlepša gruntarska dekleta. Pa še kje drugje je žel uspeh za uspehom. Na primer, ko so prišle obiralke, nekatere mlade in nedolžne, je sukal jeziček in obljubljal zakon in grunt. Punčke so verjele in so padale kot ob žetvi snopi zlate pšenice. Tudi Marjeti je kar kmalu zaupal, da je še »ledig«, da mu oče ponuja grunt, pa kaj, ko ne najde prave dekline. »Marjetka, ti si roža vseh rož!« ji je rekel. »Ti pa domišljav hudiček!« ga je zavrnila. Potem ko sta se pomenila o tem in onem, ko sta si malo več zaupala, jo je povabil mesečnega večera na domači grič, kjer sta sedla v travo, gledala v nebo in štela zvezde, prisluhnila kvakanju žab in muziciranju čričkov. Po dolini je sopihala težka lokomotiva in vlekla nekaj deset vagonov: takrat, ko jo je smel pobožati po bujnih laseh, ko ji je položil glavo na ramo, prav takrat ga je prešinila žgoča misel. »Ptičica, tudi ti si iz mesa in krvi!« Sunkovito jo je zavihtel v travo, toda prav tako sunkovito ga je odrinila, mu primazala dve krepki zaušnici in si v diru izgubila med hišami. Janez si je gladil uho, pomuznjeno smehljal in si dejal: »Jezus prvič pade pod križem!« Naslednji dan je Marjeta spet prišla v hmeljišče. In ko je prišel Janez, mu je kar naravnost povedala: »Ne prodajam telesa, po zaslužek sem prišla!« Morda je minil še kak mesec, ko je sonce spet tonilo za Dobrovlje in sta oba stala v hmeljišču. Gledala sta se kot prava zaljubljenca, Janez je poiskal njeno roko in potihoma dejal: »Marjetka, zares te imam rad.« »Zdaj ti verjamem, takrat pa si se mi skoraj zagnusil. Mislila sem si: mislijo tile savinjski polizanci, da smo sezonke res same trhle bilke. Na vsakem koraku bi nas radi ponižali, češ: mi smo gospodarji tudi vaših teles! Jaz nisem prišla prodajat telesa, po kruh sem prišla, po kruh... Odsev modrih oči se je zlil v pisano mavrico večernih barv in mili obrazek je bil kot drhteča vrtnica. »Janez, četudi nisem Savinjčanka, četudi nimam milijonov?« »Marjetka! jo je goreče privil na prsi in jo nekajkrat vroče poljubil. Še dolgo sta stala v hmeljišču, gledala sta se in božala, kot se gledajo in božajo zaljubljenci. Marjetka je prvič spregovorila o domu, ki ga ima na vrhu kozjanskega , hribčka, o očetu in materi, o bratih in sestrah. Trije hektarji težavne zemlje in pet repov v hlevu ne daje toliko, da bi vseh osem otrok ostalo na gruntku. Razkropljeni so sirom Slovenije, šli so s trebuhom za kruhom. Kadar se vračajo, so vrata vsakemu na stežaj odprta. Zakaj oče in mati sta jih vzgojila v topli ljubezni do vsega, kar je skupaj raslo na griču. »Si že bil na Kozjanskem?« ga je vprašujoče pogledala. »Ne, na Kozjanskem pa še res nisem bil,« je odkimal in rahlo zardel. »Pa pridi enkrat. Videl boš, da je tudi pri nas lepo. Bogataši res nismo, živimo pa vseeno ...« »Marjetka, pusti bogastvo!« se je Janez raznežil. Moje edino bogastvo si ti, Marjetka. Res. Pustil bom očeta in mater, pustil bom grunt. Saj dobim v mestu službo, lepo službo. Pri gradbenem podjetju iščejo šoferja. Ceiz dan bom vozil avto, ponoči pa bom božal in ujčkal tebe, Marjetka. Veš, to se bo prav kmalu zgodilo. No, kaj me tako žalostno gledaš?« »Očeta in mater ne smeš zapustiti. In grunta tudi ne. Oče in mati sta te spravila na svet. Rada te imata. In grunt samo nate čaka,« je potiho govorila Marjetka in se zazrla v večerno zarjo, ki je žarela nekje za Dobrovljami; oznanjala je lep sončen jutrišnji dan. Zapihal je veter in rahlo pozibaval hmeljeve poganjke. Janez in Marjetka pa sta se še vedno držala za roke in vdihovala oster vonj hmeljevega zelenja. Na ozare je pristopicala stara Godnička, suho in trudno roko je položila na čelo, radovedne oči so vrtale med riže že kar bujnega hmelja. »Ljubezen goji ta hmelj, zato tako hitro raste, je rekla in odšla proti domu.« Stari Savinjšek je bil kot na trnju. Prišel je v hmeljišče, pograbil železen drog, ga nekajkrat zasadil v prodnato zemljo, naenkrat pa ga je v prsih zapeklo, odvrgel je drog in se na ves glas pridušil. »Hudič jaha moj svet! Grem in ga poiščem. Mu že pokažem!« Ogrnil je suknjič in se zapodil med hmeljišča. Hodil je hitro in le skrivaj škilil levo in desno, kako v ravnih vrstah štange stojijo, kako so ponekod kon-čavali s štrefanjem. Na žičnice, ki so se bohotile vmes, še pogledal ni. Grizlo ga je, peklo v duši, kod hodi sin, kje si ustvarja tisti svoj grunt. »Hej, Savinjšek, kam se ti tako mudi?« so klicali ljudje iz hmeljišč, on pa je rinil naprej, dalje in dalje, obšel je nekaj vasi, ko mu je pohajala sapa in je moral vsaj za trenutek sesti za živo mejo. Hropel je, si mel roke in se grabil za utrujene prsi. »Janez, kje si? Oglasi se vendar! Savinjškov grunt te kliče! O, saj bo tvoj, seveda bo. Čigav pa naj bi bil. V dlan ti ga bom položil. Vse je tvoje: njive, travniki, hiša in marof, živina ... Janez!« Pač ni slutil, da je Janez čisto blizu, dober streljaj od žive meje, ki je starega skrivala pred radovedneži. Pred dobro uro je prisopihal s kolesom. In Marjetka ga je že čakala. Natanko ob dveh popoldne so končali z delom na državnem posestvu. Niti južinala ni. Vedela je, da jo čaka Janez. Ni gledal na ljudi, ki so hodili po cesti, prižel je Marjetko in rekel: »Veš, Marjetka, naš stari je tako siten ...« »Zato si pa tako zgodaj prišel?« ga je vprašala. Potem sta se lotila hmelja. Štrefanje jima je šlo naglo od rok. Le včasih sta za hip poravnala hrbtenico in se drug drugemu nasmehnila. Tedaj pa se je za živo mejo prikazala sključena postava Godničke in skoraj ni mogla verjeti očem. »O, Savinjšek, si pa ti! Janeza iščeš, kaj?« »Godnička, si ga kaj videla? je hušknil na trudne noge. »Tamle je njegova žičnica ...« »Godnička, tvoja žičnica, kaj?, je zijal. »Ne, zdaj ni moja. Janez jo ima v najemu. Pa ne bodi preglasen! In deklino ima tudi.« »Kaaaj?« je Savinjšek razpotegnil obraz in se pognal proti žičnici. Sprva, ko se je opotekel mimo močnih kostanjevih drogov, ga je prešinila zlobna misel: pograbil bom motiko in spodsekal do zadnje sadike. Potem pa je zajel sapo in se pognal naprej, dokler se ni ustavil tam, kjer sta se Janez in Marjetka pripogibala k sadežem in prav glasno kramljala. »Marjetka, to bo moj tretji pridelek!« je rekel Janez. »Kako si rekel?« »Ne, to bo najin prvi pridelek!« »No, tako se lepše sliši. Bom vsaj vedela, zakaj se tako ženem...« »Marjetka!« Oba sta se v hipu spogledala. Oba sta nekaj slutila. Poravnala sta hrbtenici. Janez je najprej nabrusil Marjetkin nož in nato še svojega. In ko je vtaknil brusilni kamen v osir, se je ozrl in obstal kot vkopan. »Oče!« Tudi Marjetka je v mislih ponovila: »To je Janezov oče? Kaj neki mu je, da tako drhti revež? Revež — drhti! Jaz sem morala od doma, morala, Janezu pa ni bilo treba, res ne... Janez!« Stari Savinjšek je stal, gledal zdaj Janeza, zdaj Marjetko. Drhtel je, vse telo se je stresalo, v prsih ga je grabil krč. Potem se je zazrl v hmelj, ki je tako bujno poganjal, v motiko, ki je ležala na zrahljani zemlji. Kakor ranjena zver je poskočil, zgrabil motiko in zamahnil po sadežu. Udarjal je, silovito je tolkel, poganjki so odletavali, pršila se je dobro pregnojena zemlja. »Uničil bom ta tvoj grunt, vsega bom uničil!« je sikal. Janez pa je stopil k njemu, k svojemu očetu, ga prijel za ramo in mu mirno rekel: »Oče, ta hmelj je moj!« Oba sta obstala in se gledala. Janez je šel k Marjetki, prijel jo je okoli bokov, v oči ji je pogledal, v tiste kot nebo modre oči, v katerih so igrale drobne solze. »Glej, oče, pa tale je tudi moja ...« Stari je odvrgel motiko. Rdeče obrobljene oči so mežikale pod košatimi obrvmi, nekaj se je v utrujenih prsih zlomilo, počilo je in ni več vzdržalo. Zguban, s sivimi kocinami porasel obraz je zadrhtel, debela solza si je otirala pot po gubah od pomladnega sonca ožganem obrazu. »Torej to si mi storil, Janez?... Naju si pa sama pustil na Savinjškovem gruntu. Janez!« To je rekel, se obrnil in kot potolčen lev odhajal po zrahljani riži. Zanašalo ga je, ko da je pravkar izpraznil vrč šmarnice. Nekdaj tako ponosen, samozavesten savinjski hmeljar, kmet s srcem in telesom, se zdaj opoteka kot razvalina kmečkega življenja. Tudi na ozarah se ni ustavil. Mahal je z rokami in se poganjal naprej, k zemlji upognjen, ves skrušen in strt, razdvojen kot še nikoli v življenju. »Oče,« je kriknil Janez. »Oče,« je poklicala Marjetka. Stari Savinjšek pa je šel svojo pot. Stopal je med njivami in travniki, ljudi se je izogibal. Ni maral, da bi še drugi vedeli, kaj se z njim in s Savinjško-vim gruntom godi. Venomer je ponavljal. »Sam sem kriv, jaz sem ga od doma pognal... O, prekleta trma!« Pa so minila leta in se je tudi pri Savinjšku spremenilo. Marjetka in Janez sta najboljša gospodarja daleč okrog. Tudi starima dvema se zdaj bolje godi; mlada je pridna ko mravlja in dobra ko kruh. Janezek je že tudi shodil. Stari je zares srečen, ko vnučka prime za roko in reče: »No, pojdi, mami in atu poneseva malico!« »Stali ate, kaj pa delata oci in mami?« sprašuje vnuček. »Žičnico popravljata. No, kar hitro stopiva!« Ludvik Zupanc-Ivo OD ŠTAJERSKEGA BATALJONA DO ŠLANDROVE BRIGADE Čeprav je že mnogo napisanega o slavni zgodovini naše NOV, je prav, da v tem zborniku posvetimo nekaj strani razvoju naših enot, ki so nosile ime našega velikega rodoljuba, komunista in borca za svetle ideale delavskega razreda, narodnega heroja Slavka Slandra. Prav je tako tudi zato, ker ima znana slovenska udarna brigada »Slavka Slandra« svoj domicil v občini Žalec in ker vemo, da so jo sestavljali v pretežni večini »Štajerci« in ker letos mineva 30 let od njene ustanovitve. Uvodoma menim, da je prav, da nanizam nekaj dejstev, ki so neposredno povezana s kasnejšim rojstvom Slandrove brigade. Julija meseca 1941 se prične splošna vstaja narodov Jugoslavije in tako tudi v osrčju »tretjega rajha« vznik-nejo prve borbene enote. Prav v tem mesecu so ustanovljene: 20. julija celjska četa, 26. julija savinjska, 30. julija ali 1. avgusta je bila ustanovljena revirska četa in prav tako v tem času pohorska ali ruška četa. Ne bom opisoval borbene dejavnosti ustanovljenih čet, pač pa naj omenim le to, da je celjska četa skoraj v celoti padla v dobrem mesecu dni od svojega nastanka in da je bila svoj zadnji boj avgusta meseca na Resevni pri Šentjurju. Avgusta se za skupne akcije že združita savinjska in revirska četa ter izvedeta 24. avgusta prvo oboroženo akcijo, napad na »Werkschutzkomando« v Zabukovici. Bilo je še več skupnih akcij, toda mislim, da je važen trenutek, ko se ustanovi I. štajerski bataljon, ki že ob ustanovitvi dobi tudi ime po Slavku Slandru; ta je bil pred tem ustreljen v Mariboru. Po nalogu Glavnega štaba NOV in POJ za Slovenijo je prišel septembra 1941 na Dobrovlje Franc Rozman-Stane, znani španski borec, z nalogo, da formira močnejšo enoto iz vseh treh preostalih čet, ki so še delovale: savinjske, revirske in pohorske. Bataljon je bil ustanovljen v dneh 5. in 6. oktobra na Grmadi nad Šoštanjem. Komandant I. štajerskega bataljona postane Franc Rozman-Stane, njegov namestnik Jože Letonja-Kmet, dotedanji komandir savinjske čete, komisar bataljona pa Boris Čižmek-Bor; v ožji štab še spadata komandirja revirske in pohorske čete Rudi Knez-Silas in Miha Pintar-Toledo. V noči 7. oktobra je napadel bataljon mesto Šoštanj, ga zavzel, likvidiral nekaj izdajalcev in uničil skladišče lesa, razbil nemške napisne table ter izpraznil nekaj trgovin in se šele okrog tretje ure zjutraj umikal iz Šoštanja. To je bilo prvo mesto v Sloveniji, ki je bilo v rokah partizanov, pa čeprav le za nekaj ur. Ta akcija je imela ogromen odmev širom nemškega »rajha« in je dvignila moralo ter zavest našemu ljudstvu. Za tem se vrsti še niz raznih borbenih akcij, vendar naj omenim le dve najpomembnejši. 26. oktobra je vodil bataljon prvo frontalno bitko pri Sv. Katarini na Do-br ovij ah. Bataljon je štel okrog 60 borcev; napadlo pa ga je 300 pripadnikov policije in žandarmerije zaradi tega, ker je v minuli noči bataljon izvršil znano akcijo in sicer likvidacijo veleposestnika Cmaka v Gomilskem. Bataljon je v štiriurni bitki odbil vse nemške napade, pri čemer ni utrpel niti enega ranjenega ali mrtvega, medtem ko so Nemci imeli precejšnje izgube tako v mrtvih kot ranjenih. Po tej bitki je znan znameniti »brežiški« pohod, ki je trajal od 26. oktobra do 7. novembra. Marš gre z Dobro vel j do Griž, kjer bataljon dva dni počiva pri znanih kmetih: Naprudniku, Novaku in Kajtni. Pot nadaljuje ob Savinji preko Lopate do Dramelj, kjer se zadrži čez dan, nato pa nadaljuje pot preko Ponikve ob južni železnici; 1. novembra se znajde v globokem snegu pri Sv. Heleni pri Slivnici, kjer se spopade z nemško soldatesko. V tej bitki padejo štirje borci, med njimi znana komunista Angel Besednjak-Don iz Pohorske čete in Peter Šprajc-Jur, doma iz Migojnic. Kljub globokemu snegu in lakoti bataljon nadaljuje pot na Bohor, toda dalje proti Bizeljskemu je pot nemogoča. Snega je zapadlo nad meter, vse zveze so pretrgane, kajti 31. oktobra gestapovci zaradi izdajstva presenetijo v slaščičarni »Rugo«, sedaj NA-NA v Celju, glavnega kurirja Iva Melanška-Ubo in Miloša Zidanška. Zidanšek se reši, Ubo pa zadet od strelov pade v bližini gostilne Meštrov nasproti Starega piskra. Ranjen v bolnici umre, toda pri njem najdejo maršruto bataljona; zato Nemci sleda še toliko lažje bataljonu, izdajala pa ga je tudi globoka gaz v snegu. Bataljon ni uspel priti na Bizeljsko, kjer bi moral začeti z akcijami, da bi preprečil množično izseljevanje obsoteljskih Slovencev in naseljevanje kočevskih Nemcev. Zaradi navedenih dejstev izda Stane na Bohorju nalogo, da se botaljon obrne nazaj proti Savinjski dolini, kar mu kljub mrazu, lakoti in hudi utrujenosti uspe in zabriše sled Nemcem. Borci prekoračijo Savinjo pri Rimskih Toplicah in se 7. novembra zjutraj znajdejo zopet pri svojih kmetih v Grižah. Ze v tem času se dostikrat ponavlja tudi ime Slandrov bataljon namesto Štajerski, kajti vedno bolj živo je tlela misel na znamenitega revolucionarja Slavka Šlandra, ki je bil ustreljen 24. oktobra. Kratkomalo, to ime preide na bataljon čisto spontano, čeprav se poleg tega imena še dostikrat sliši ime Savinjski bataljon. Po prihodu v Griže izda čez nekaj dni tovariš Stane komandirjem čet naloge, da se bataljon razdeli na manjše skupine in na ta način skuša preživeti najtežje obdobje zime od novembra pa do februarja 1942. leta. Borci so se razkropili od Šaleške doline do Mrzlice in Zasavskih hribov ter do Dobrovelj. Med skupinami je stalno obstajala kurirska zveza. Komandant Stane pa je odšel v Ljubljano oziroma na Dolenjsko poročat glavnemu štabu Slovenije o položaju in težavah na Štajerskem, ki je bil eden najtežjih že od samega začetka vstaje pa, lahko trdimo, tudi vse do konca vojne. Borcev je bilo malo, ogromno prebivalstva so Nemci izselili, vrstile so se množične aretacije in streljanje prvih talcev, vsaka vas je skorajda imela nemško žandar-merijsko ali policijsko postojanko. Ze do decembra 1941 pade nekaj najboljših političnih aktivistov in mnogo simpatizerjev zaradi znanega izdajstva dezerter-ja Ernesta Divjaka iz Žalca ter Frica Malusa iz Migojnic, ki je bil iznenada aretiran in je klonil pod gestapovskim bičem. Spomladi 1942 pa ta udarec še podkrepi velika izdaja Franca Grila-Cemberleina, ki so ga Nemci ujeli v bunkerju kot političnega aktivista, doma iz Prebolda. Glavno poveljstvo NOV v Sloveniji je že v mesecu novembru 1941 ustanovilo iz nekaterih dolenjskih čet bataljon, ki naj bi ne bil kot operativna enota vezan samo na določen teren, ampak naj bi bil čim bolj gibljiv in naj bi šel v pomoč štajerskim partizanom. Za komandanta tega, tako imenovanega II. štajerskega bataljona je bil imenovan Franc Rozman-Stane, za komisarja Dušan Kveder-Tomaž, za namestnika komandanta in partijsko delo pa Peter Štante-Skala. Ta II. štajerski bataljon bi moral priti čez Savo že decembra 1941, toda razni zapetljaji in borbe so mu to preprečili. (Op. p.: Te zadeve so podrobno opisane v knjigi II. grupa odredov, ki jo je napisal Ivan Frlež.) Petega aprila 1942 pa je bila na Kremenjku na Dolenjskem slovesnost borcev 2. bataljona (ki je prerastel v mogočno enoto), na kateri so prebrali ukaz Pokrajinskega poveljstva štajerskih partizanskih čet o ustanovitvi prve partizanske brigade, ki so jo sestavljali trije bataljoni. Bivši komandni štab 2. bataljona postane štab brigade, za komandante bataljonov pa so določili nov poveljniški kader. V ta sestav je vštet kot prvi bataljon že obstoječi I. štajerski bataljon ali Slandrov bataljon, ki se je aprila 1942 ponovno formiral in okrepil z novimi borci iz revirjev in Savinjske doline ter je štel preko sto borcev. To je bila dejansko prva slovenska brigada, ki je bila ustanovljena za 1. in 2. pro-letarsko brigado v Jugoslaviji na ukaz vrhovnega poveljstva NOV in PO Jugoslavije. Ta brigada, ki se nekaj dni po ustanovitvi nato preimenuje v II. grupo odredov, bi morala takoj kreniti na Štajersko. Res je krenila na pot, toda takoj so se ti bataljoni zapletli v hude boje na Jančah, Pugledu, okolici Grosuplja, pa ob italijansko-nemški meji, kasneje pa še na področju Krima, Notranjske in Gorenjske. Kratkomalo, II. grupa odredov gre iz boja v boj in skuša na vsak način izsiliti prehod čez Savo na Štajersko. Po nepopisnih naporih in žrtvah se končno prebijeta na Štajersko šele septembra 1942 preko Karavank in Kamniških planin le dva bataljona; Krajnčev bataljon je prišel preko Stola—Železne kaple naravnost na Pohorje. To je bil tudi prvi bataljon, ki je vodil bitko z Nemci v osrčju Slovenske Koroške. Tako imenovani Simonov bataljon pa se je preko kamniških planin prebil na Dobrovlje. Od vsega števila borcev, ki so bili ob formiranju brigade postro-jeni na Dolenjskem, je prišlo na Štajersko le okrog 150 borcev. Na Dobrovljah so s priključitvijo I. štajerskega bataljona izvedli reorganizacijo enot. Predvsem so štajerske borce dodelili novim enotam zaradi izkušenosti na tem terenu in poznavanja tukajšnjih razmer. Tako nastane po sestavu II. grupe odredov: I. savinjski bataljon, ki ga kličejo tudi Simonov bataljon po njegovem komandantu, vendar med štajerskimi borci še vedno prevladuje ime Slandrov bataljon, ker je ta bataljon ostal na področju delovanja prejšnjega I. štajerskega bataljona, Pohorski ali Krajnčev bataljon oziroma kasneje Gregov bataljon, Kozjanski bataljon in Kamniško-zasavski bataljon, ter nekaj manjših operativnih čet, med njimi znana Veličkova četa, ki je operirala v spodnji Savinjski dolini, in Mirkova četa (Lado Letonja), ki je že delovala na področju Koroške. II. grupa odredov je odigrala izredno pomembno vlogo v obdobju od leta 1942 pa vse do spomladi 1943, ko preraste partizansko gibanje v vedno večje enote in se ustanovi za področje Štajerske t. im. IV. operativna zona. Leto 1943 je znano za slovensko narodnoosvobodilno gibanje po tem, da se hitro veča šte- vilo aktivnih borcev in seveda temu sledi tudi formiranje novih partizanskih enot. K temu pripomore kasneje še kapitulacija Italije. Ze spomladi 1943 ustanovijo štiri prve slovenske brigade na Dolenjskem. V tem času je tudi pri nas na Štajerskem bilo spomladi 1943 preko 500 borcev, ki so v svojih bataljonih in četah operirali od Sotle do Koroške in od Pohorja do Save. Največ stika sta vedno imela Kamniško-zasavski in Savinjski bataljon, zato se že takrat večkrat pojavlja ime oziroma govori o Kamniško-savinjskem odredu. Znano nam je, da nam je v tem težkem obdobju padel 7. januarja 1943 ves Pohorski bataljon, na Kozjanskem pa Srečova oziroma Miloševa četa iz sestava I. kozjanskega bataljona. Kljub temu je spomladi močan dotok novih borcev iz vseh krajev Štajerske in pojavljajo se že tudi množično dezerterji iz nemške vojske. Z naredbo Vrhovnega štaba NOV in POJ se 6. avgusta 1943 formira VI. narodnoosvobodilna brigada z imenom Slavka Šlandra na Sipku, ali točneje nad Gaberjem v Črnem grabnu — blizu glavne ceste Ljubljana—Celje. Brigado tvorijo trije bataljoni: Kamniški — Matije Blejca-Matjaža, Zasavski — Lojzeta Hochkrauta, Savinjski — Slavka Šlandra. Brigada je štela ob ustanovitvi ca. 700 borcev, od tega okrog 300 starih prekaljenih borcev. Komandni sestav je bil takle: komandant brigade Janko Sekirnik-Simon, polit, komisar Mitja Ribičič-Ciril, pomočnih polit, komisarja Jože Berkopec-Mišel, nač. štaba Franc Poglajen-Kranjc. Komandant Savinjskega bataljona postane Alojz Pacek-Platina, katerega je do tedaj zvesto vodil Janko Sekirnik-Simon. O Šlandrovi brigadi je izšla posebna knjiga »Šlandrovci«, katero je napisal Ivo Lipar-Iztok, ki temeljito in kronološko opisuje vse dogodke in borbe od dneva ustanovitve pa do osvoboditve, opisuje boje, trpljenje, zmage in uspehe. Moj namen ni, da opisujem zgodovinska dejstva, ki so že dobro opisana. Menim pa, da v tem zborniku pripada posebno mesto naši znameniti Šlandrovi slovenski udarni brigadi, ker ima svoj domicil v občini Žalec in Mozirje. Ta brigada je vodila hude in krvave boje na vsem področju Štajerske in na Dolenjskem ter se je kot posebna enota izredno odlikovala po sestavu XIV. divizije, še posebno pri osvobajanju Zgornje Savinjske doline leta 1944. Šlandrovci so v izredno žilavi borbi 11. in 12. septembra 1944 uničili zadnjo in najmočnejšo nemško postojanko v Mozirju. Zajeli so preko 200 vermanov iz nemške policije ter nemškega komandnega kadra. Zg. Savinjska dolina postane svobodni teritorij od Letuša do Cernivca in Logarske doline. Od julija pa vse do srede decembra je to področje svobodno, šele takrat Nemci z ogromnimi silami navalijo s svojo ofenzivo na to področje, kajti pričeli so si pripravljati pot za umik proti Avstriji. Naša jugoslovanska armada je Nemce ter drugo quislinško drhal, katero so tvorili četniki, ustaši, vlasovci in drugi, že gonila preko Srema, Prek-murja, Črnogorskega primorja ter ostalih predelov domovine. In tako se je bližal hitro neizprosni konec velikemu nemškemu rajhu. Vprašanje je bilo le še nekaj mesecev do končnega poraza. Ob zaključku naj navedem še to, da je Šlandrova brigada bila tista, ki je 6. in 7. maja 1945 osvobajala naše črne revirje Zagorje — Trbovlje; 9. maja je že bila na položaju v Zg. Savinjski dolini, v Radmirju, od koder je pričela pohod proti Celju in 10. maja so Šlandrovci v osvobojenem Celju razoroževali Nemce, domobrance in četnike. Epopeja Šlandrove brigade se zaključi na naši Slovenski Koroški, kjer Šlandrovci bijejo zadnje boje z ustaši in četniki ter drugo drhaljo, pri Mežici, Lipici na Koroškem, Črni in Dravogradu. Svoj bojni pohod zaključijo šele 20. maja, ko dokončno utihnejo poslednji streli na Koroškem. Vendar pa so tako Šlandrovci kot ostale enote naše JLA morale zapustiti Slovensko Koroško zaradi zavezniškega sporazuma. Vlado Miklavc OB 90-LETNICI SAVINJSKEGA SOKOLA Decembra 1972 je TVD Partizan v Mozirju s svečano akademijo proslavil 90-letnico organiziranega delovanja telesne vzgoje. Da bi lahko bralec spoznal pravo vrednost tega visokega jubileja, bom poskušal v tem sestavku zbrati nekatera zgodovinska dejstva, uporabiti pa bom moral tudi vse lokalne vire, zapiske in izjave starih Mozirjanov ter redke ohranjene dokumente, da bi lahko bil celoten oris dogodkov čim bolj stvaren in verodostojen. Bogata in vsestranska društvena dejavnost v Mozirju v letih od 1874 do 1893 je bila bolj ali manj odraz močne politične razgibanosti v slovenskem javnem življenju, zlasti še, ko se je začelo ustavno življenje v letu 1860. Starejša generacija iz burnega leta 1848 in mladi, ki so komaj nastopili, so imeli obilo skupnih ciljev: družabno in literarno, zlasti pa še politično prebujo naroda. Veliko vlogo pri taki aktivnosti takratnih naprednih Slovencev so v 60. letih igrala društva. Leta 1861 so v Mariboru, Celju, Trstu in Ljubljani zaživele čitalnice in leto za tem Južni Sokol v Ljubljani. To pa je zganilo ljubljanske Nemce. Zaradi čestih spopadov med pripadniki Južnega Sokola in »turnarji« je leta 1867 vlada razpustila društvo Južni Sokol. Toda že prihodnje leto je bilo ustanovljeno novo telovadno društvo Sokol, kateremu so sledila še druga. Za ta čas je bila značilna močna aktivnost nemštva in še močnejše prizadevanje naprednih slovenskih sil, ki so preko raznih oblik združevanja zbirali sile za borbo proti svojim nacionalnim nasprotnikom. V tako razgibanem političnem ozračju je stalo Mozirje izredno čvrsto in tudi aktivno na pozicijah slovenstva. Mozirjani so dokazali to svojo aktivnost s tem, da so ustanovili: leta 1874 Gornjesavinjsko posojilnico, leta 1877 Narodno čitalnico, leta 1882 Savinjskega Sokola, leta 1887 Gasilsko društvo, leta 1888 Podružnico Ciril-Metodove družbe, leta 1892 Olepševalno društvo in leta 1893 Planinsko društvo. Ne glede na to, da je vsako od njih poleg svoje ožje strokovne aktivnosti prispevalo svoj delež k dviganju nacionalne zavesti v tem delu naše ožje domovine, bom poskušal tu bralca seznaniti z nekaterimi zanimivimi podatki o rojstvu, rasti, delu in življenju telovadne organizacije v Mozirju. Viri za zgodovinski oris te dejavnosti v Mozirju so kaj skromni. Temu se ni čuditi, če pomislimo, da arhiv nikoli ni imel svojega varnega kotička, zlasti pa še ne v času obeh vojn, ko je bilo treba z arhivom begati iz skrivališča v skrivališče. Zato celotna podoba dogodkov ne bo mogla biti popolna. Prva telesnovzgojna organizacija v Mozirju in tudi na Štajerskem je bila rojena leta 1882 pod imenom Savinjski Sokol. O tem vemo tole: 2e pred letom 1882 je prihajal v Mozirje na letovanje znani zagrebški zdravnik primarij dr. Josip FON s svojo ženo. S tem, da je vsako leto napotil mnogo svojih naj odličnejših pacientov na poletni oddih v Mozirje, je mnogo pripomogel k slovesu Mozirja kot letovišča s svežim planinskim zrakom in prijetnimi kopelmi v Savinji. Dr. FON pa je bil v Mozirju tudi prvi propagator jugoslovanske ideje in pobudnik, ki je vcepil mozirskim narodnjakom misel, da ustanove Sokola. Dr. FON je bil namreč prvi starosta zagrebškega Sokola. Seme je padlo na rodovitna tla toliko laže, ker je dr. Fona podpiral drugi mozirski letoviščar, Vekoslav LEGAT, tiskar in narodni agitator iz Ljubljane. Na pobudo teh dveh mož so se leta 1881 zbrali rodoljubi: Jože LIPOLD, Anton GORlCAR, Josip PIRŠ, Ivan VRANKOVlC, Jakob SKOFLEK, Ivan KLEMEN AK — vsi iz Mozirja, dalje okrajni tajnik Ivan GABRSEK, Franc ŠENTAK iz Vranskega, Josip PAUER, PRISLAN in PUNCER iz Braslovč ter ustanovili pripravljalni odbor. Ta je sestavil pravila, ki jih je cesarska namestnija v Gradcu odobrila 29. maja 1882, ustanovni občni zbor pa je bil 8. septembra istega leta. Tako je bil ustanovljen Savinjski Sokol, ki bi naj zajel ves savinjski okraj skupaj s takratnim nemčurskim Celjem in Šoštanjem. V vsem okraju sta bila vpisana 202 člana. Zelo zanimiv je zapisek, da sta bila na ustanovnem občnem zboru izvoljena za častna člana dr. Josip FON in dr. Josip Juraj STROSS-MAYER, ustanovitelj Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, leta 1906 pa tudi Franjo STIFTAR, bivši univerzitetni profesor v Kalugi na Ruskem, rodom iz Solčave, ter zaslužni član Savinjskega Sokola Marko LIPOLD. Prav zanimivo je tudi listati po blagajniški knjigi, ki se je na vso srečo ohranila še iz časov, ko se je snoval Savinjski Sokol. Prvi vpis v to knjigo je opravil takratni blagajnik Ivan VRANKOVlC dne 4. marca 1882, ko je »za korešpodenco in papir« izdal 1 goldinar in 21 kron. Prvi večji dohodek pa je vpisan že 27. maja istega leta, ko je »gospod Jože LIPOLD daroval« 30 goldinarjev. Se bolj zanimiv pa je vpis dohodka 65 goldinarjev, ki jih je za vstopnino vplačalo 65 prvih pripadnikov Savinjskega Sokola dne 29. maja 1882. Naj dobesedno povzamem ta vpis: Sledeči gospodje »Sokoli« vplačali vstopnino: Joža Lipold, A. Goričar, 1. Turnšek, I. Pirš, I. Gradišnik, I. Klemenak, I. Sip, I. Blaž, I. Vrankovič, A. Rakun, I. Milavec, A. Strigl, E. Vošnjak, M. Tajnik, Fr. Goričnik, I. Medved, M. Levstik, Iv. Prislan, R. Skoflek, Iv. Lipold, I. Prislan, Fr. Brišnik, Ant. Mlinar, Fr. Majar, C. Dobovišek, A. Jeraj, A. Turnšek, Fr. Deleja, Jos. Deleja, M. Košir, F. Deleja, Fr. Kocjanc, F. Ludwig, I. Podbregar, I. Skruba, V. Lončar, Iv. Vošnjak, I. Kralj, Fr. Vošnjak, M. Pirtušek, R. Wotruba, Iv. Dvornik, Fr. Novak, Fr. Križan, M. I. Lipold, Jož. Willinbartk, Ant. Žagar, M. Smid, Miloš Smid, 2. Laykouf, Fr. Matjaš, K. Krefel, A. Ludwig, Jož. Dolinar, Fr. Cukala, Iv. Ahat, Fr. Hlačun, M. Puncer, Fr. Rauscher, Seb. Bohinec, Josip Pauer. V naslednjih mesecih je vpisanih še ca. 150 imen članov in simpatizerjev društva, med njimi zelo vidni politični in javni delavci kot Mihael Vošnjak, dr. Josip Sernec in drugi. Dve leti po ustanovitvi društva, tj. leta 1884, je bilo razvitje prapora, ki je bil izdelan v Pragi. Mozirski kronist Žiga LAYKAUF je zapisal, da je bila to izjemna slovesnost sredi trga, ki ji je prisostvovalo preko 2000 ljudi, med njimi tudi delegacije z Zagreba, Gorice, Trsta, Ljubljane in celo iz Prage, pa še Slovensko pevsko društvo iz Ptuja, » Slavec« iz Ljubljane, »Lira« iz Kamnika, itd. Slovesnost je bila pred kapelo sredi trga. Slavnostni govor je imel starosta in župan Jože LIPOLD, kumica je bila Celjanka VASICEVA, prapor je blagoslovil braslovški dekan BOHINEC, zastavonoša pa je bil neki orjak iz Luč. Prapor je bil izredno delo čeških umetnikov — obrtnikov. Nad sokolskim grbom je krona, podobna srbski. Zato je cesarska namestnija v Gradcu odredila konfiskacijo krone, vendar je niso dobili, ker so jo pravočasno odstranili in skrili. Na praporu se je pojavila spet šele leta 1918 ob sokolski slavnosti v Ča-kovcu, kjer je sodelovala številna delegacija mozirskih »sokolov«. Znano je, da so bila v tisti dobi s čitalnicami v tesni zvezi, ah pa so celo iz njih izšla razna druga društva. Nikjer pa ne beremo, da bi bil Sokol matica za kako drugo društvo. Izjemo dela Savinjski Sokol, znotraj katerega je kot nekak oddelek delovalo gasilsko društvo od leta 1887 do 1898. Podoba tega zgodovinskega obdobja, v katerem je igral Savinjski Sokol tako pomembno vlogo zlasti kar zadeva buditev nacionalne zavesti, pa ne bi bila popolna, če ne bi zapisali, da je bila pripadnost Mozirjanov slovenski in vseslovanski ideji že v 60. letih močno poudarjena. O tem priča udeležba na taboru v Žalcu 9. avgusta 1968. Kronist piše, da so bih na tem taboru zastopani Mozirjani polnoštevilno. Vozili so se na lepo okrašenih vozovih, s katerih so plapolale slovenske trobojnice. Se lepši dokazi narodne zavednosti Mozirjanov že po zaslugi Sokola, čigar glavna naloga je bila poleg telovadbe tudi narodna prebuja, pa so se ohranili iz 90. let. O tem je pokojni Franc HRIBERNIK v svojih spominih zapisal tole: Na večer pred praznikom Cirila in Metoda leta 1893 v Mozirju za tiste čase zelo nenavadna narodna slavnost: po trgu je šla godba, pevci so prepevali narodne pesmi, a po hribih okrog Mozirja so goreli kresovi. Dober mesec nato je bila druga podobna prireditev. Dne 14. avgusta, tj. štiri dni pred cesarjevim rojstnim dnevom, so postavili pri lipi sredi trga visok drog in obesili nanj veliko slovensko trobojnico. Mnogo let je vihrala vrh droga in oznanjala vsem, da je Mozirje odločno naroden trg. To pa potrjujejo tudi verzi, ki jih je leta 1894 ob svojem odhodu iz Mozirja takole zapisal Anton AŠKERC v trško spominsko knjigo: »Mozirje, ti biser Savinjske doline, ostani ponos mi slovenske očine! Kot tvoje planine uvek trdno stoj, ko bije za dom in svobodo se boj!« V začetku tega stoletja je delo v Sokolu zamrlo. Temu se ne bomo čudili, če vemo, da sokolska društva vse do leta 1905, ko je bila ustanovljena Slovenska sokolska zveza, niso bila povezana, temveč je vsako hodilo svojo pot. Skupina članov mozirskega Sokola 1919 Slovenska sokolska zveza ni povzročila samo, da so začela rasti nova društva, temveč tudi, da so oživela nedelujoča. Med temi je bilo tudi mozirsko, a glavno zaslugo za to imajo: trgovec Rudolf PEVEC, učitelj Radivoj Franc TUŠAK in trgovski pomočnik Avgust KRAIGHER. Iz pisma, ki ga je 90-letni Franc TUŠAK pisal 2. septembra 1972 (nekaj mesecev pred svojo smrtjo) svojemu prijatelju, učitelju Franju VAJDU, povzemam nekatere zanimive podatke. Takole je zapisal: »V Mozirje sem prišel po protekciji 1. aprila 1904. S trgovcem Rudolfom PEVCEM sva si takoj segla v roke in ob pomoči prizadevnega Avgusta KRAIGHERJA oživila Sokola na pobudo vrle narodnjakinje Josipine BLAZ, p. d. Tratnikove. Za starosto je bil Igralci in igralke v Jurčičevem Desetem bratu v režiji učitelja Fr. Hribernika (srednji v zadnji vrsti) izvoljen PEVEC, za blagajnika in tajnika jaz, za načelnika pa Avgust KRAIGHER. Telovadno sobo smo imeli sprva pri STRMŠKU, p. d. Kolencu, pozneje pa pri sodavičarju Antonu MIKLAVCU, p. d. Kraherlu. S prireditvami smo dobili toliko gotovine, da smo si kupili bradljo in drog. V ta namen sem tudi napisal brošuro »Zdrav duh v zdravem telesu«, ki je dala precej denarja. V moji dobi je Savinjski Sokol poleg lokalnih nastopov sodeloval tudi na vse-sokolskem zletu v Zagrebu, kjer je deset naših telovadcev nastopilo pri prostih vajah, nekateri pa tudi na orodju.« Toliko iz spominov Franca TUŠAKA. Med prvo svetovno vojno je delo v Sokolu počivalo, potem pa zopet oživelo, toda v novem vzdušju, ko ni bilo treba posebej skrbeti za narodno prebujo in krepitev narodne zavesti. Omenjeno naj še bo, da se je po vojni (1919) Slovenska sokolska zveza umaknila Sokolski zvezi Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ob prehodu v novo dobo leta 1922 je praznoval Mozirski Sokol (tako se je Savinjski Sokol med tem preimenoval) svojo 40-letnico. Ob navzočnosti mnogih deputacij je slavje poteklo zelo slovesno. Posebno lepa je bila telovadba, ki se je zaključila s popoldansko veselico v parku ob Savinji. Proslava 50-letnice društva 26. junija 1932 pa je po svojem obsegu in kvaliteti presegla vse dotakratne prireditve v Mozirju. Poleg visokega predstavništva oblasti so s številnim članstvom sodelovala sokolska društva iz Celja, Braslovč, Velenja, Šoštanja, Šmartnega ob Paki, Polzele, Orle vasi, Tabora, Pripadniki mozirskega Sokola ob 40. obletnici Prebolda, Zabukovice, Žalca, Petrove, Šempetra, Gornjega grada in Rečice. Poleg tega je bila tu še velika množica občinstva od blizu in daleč. Ko se je dolga povorka ustavila pred odrom sredi trga, se je zvrstilo šest govornikov, ki so poudarjali, da je bil Mozirski Sokol vseh 50 let svojega obstoja tako zvest budnik narodne zavesti in čuvar narodnih svetinj, da je ostalo Mozirje tudi v časih najhujšega avstronemškega pritiska odločno slovensko in ni bilo treba ob prevratu leta 1918 v Mozirju ničesar spreminjati, ker je trg od nekdaj imel in tudi znal ohraniti svoje nacionalno lice. Višek je dosegla proslava pri popoldanskem javnem telovadnem nastopu na novo splaniranem sejmišču, ki se ga je udeležilo skupaj okrog 500 članov, članic, naraščaja in dece. Nastopila je tudi celjska vzorna orodna vrsta. Telovadbi je navdušeno sledilo preko 3000 ljudi. Izmed ustanoviteljev Mozirskega Sokola je mogla zbrana množica še pozdraviti: Antona DELEJO, p. d. Zekarja, Pavla NOVAKA, Florjana SMODlSA, p. d. Brezovnika in Franca ZADNIKA. Pozornost je vzbujala tudi častitljiva pojava Ivana LIPOLDA, ki je bil vseh 50 let aktiven član Mozirskega Sokola. Po javni telovadbi se je razvila v parku poleg sejmišča prosta zabava, ki je trajala vse do belega dne. Odlično uspelo slavje je prineslo Mozirskemu Sokolu zasluženo moralno zadoščenje pa tudi gmotni uspeh, ki ga je bil prav takrat zelo potreben. Ze prejšnje leto, tj. 1931, je sklenila trška občina, da bo zgradila namesto starega rotovža novo občinsko hišo. Pripravljeni so bih že načrti in dobršen del materiala (opeka, les), toda gospodarska kriza, ki je preplavila v tem letu ves svet, je onemogočila predvideno delo. Zato pa je meseca julija 1932, torej v jubilejnem letu, začel Sokol ob izdatni pomoči Sokolske zveze Srbov, Hrvatov Govekarjevi Legionarji — otvoritvena predstava na novem odru v Sokolskem domu v režiji D. PREDANA 1935 in Slovencev, Mozirske občine, Gornjesavinjske posojilnice in številnih drugih simpatizerjev graditi telovadnico. Delo je naglo napredovalo, tako da je bila stavba sredi oktobra že pokrita. Naslednje leto so telovadnico dokončali in pričeli z dozidavo gledališkega odra z malo dvorano. Leta 1934 je bil dom zgrajen in 22. julija svečano odprt. Ob tej priliki je bil na sejmišču telovadni nastop, prapor pa je dobil nov trak. S sejmišča je šla množica telovadcev in gledalcev pred dom ter prisostvovala otvoritvi po srezkem načelniku M. KAN-DRIČU. Prosta zabava po končanem oficielnem delu je bila prvič na dvorišču novega doma, ples pa v dvorani. Tako je dobilo Mozirje dom telesne vzgoje, pozno sicer, a vendar. Pri tem si je nabral največ zalug prerano umrli takratni starosta Sokola Jože TROGAR, ki je neumorno zbiral sredstva, nadziral gradbena dela in pozneje čuval novo ognjišče Sokola z zgledno prizadevnostjo. Da bi bil pomen lastne telovadnice še bolj razumljiv, naj poudarim, da so bili pogoji za telesnovzgojno delo naših prednikov v Mozirju zelo primitivni. Za nastope v raznih krajih širom Slovenije pa tudi v Zagrebu, Cakovcu, Beogradu, Pragi in drugod so mozirski telovadci vadili po raznih dvoriščih, vrtovih in gospodarskih poslopjih (marofih). Iz zapiskov učitelja Franja VAJDA in zapisanih spominov pokojne Marice PEPELNAK roj. Blaž, je mogoče povzeti, da je bilo prvo telovadišče (samo poleti) nekaj let pri Josipini BLAZ, p. d. Tratnikovi, na vrtu za kegljiščem. Pozneje je dal starosta Jože LIPOLD za telovadišče na razpolago svoj marof (danes Majerholdov). Za tem so telovadili še pri STRMŠKU, p. d. Kolencu (tam, kjer je današnji hotel Turist) in v prvem nadstropju nad sedanjo zadružno mesnico sredi trga, dokler si niso končno leta 1906 uredili prvo »pravo« telovadnico z drogom in bradljo na marofu soda-vičarja Antona MIKLAVCA, p. d. Kraherla. Prav zato je novi Sokolski dom s telovadnico in odrom pomenil pravo prelomnico v kvaliteti, organiziranosti in vsestranosti telesnovzgojnega dela v Mozirju tja do druge svetovne vojne. K temu zgodovinskemu pregledu bi sodil tudi popoln seznam starost društva, vendar ga, žal, ni mogoče več sestaviti. Prvi starosta je bil ustanovitelj društva Jože LIPOLD, in sicer od leta 1882 do svoje smrti leta 1890. Trgovec Rudolf PEVEC je fungiral kot starosta od leta 1904 do prve svetovne vojne in še nekaj let po njej. Njega je nasledil Lojze PODKUBOVŠEK, uslužbenec politične ekspoziture v Mozirju, in sicer približno od leta 1921 do 1924. Za njim so se kot staroste izmenjali še: učitelj Franjo VAJD (1924—1925), trgovec Tone FEDRAN, posestnik Franc BABIN ter sin ustanovitelja društva Ivan LIPOLD, dokler ni leta 1930 nastopil Jože TROGAR, ki je uspešno starostoval do okupacije leta 1941. Zadnje desetletje (1930—1940), ki je v delovanju društva pomenilo pravo renesanso zlasti na področju masovnosti v telesni vzgoji, pa ne bi moglo biti tako uspešno, če ne bi z društvom živela in delala še cela vrsta entuziastov. Naštejem naj samo nekatere: dolgoletni načelnik Ivan BLAZlC, vodja odrske dejavnosti in društveni prosvetar Drago PREDAN, prizadevne vodnice in vodniki telovadnih oddelkov Fanika MUTEC, Erna PEVNIK, Lea PREDAN, Mici MIKLAVC, Meri GORlCAR, Terezija KOKOSlNC, Pavla TROGAR, Ivo CERIN, Bojan KARCE, Slavko KLEMENClC in drugi. Vse od ustanovitve se je Sokol poleg telovadbe ukvarjal tudi z odrsko dejavnostjo ter prirejanjem maškarad in podobnih zabav. Na razpolago pa so nam zelo skopi podatki. Vemo le to, da so v dvorani pri Vasletu (pozneje pri Kampjutu) igrali 1. januarja 1919 »Desetega brata«, ki ga je režiral učitelj Franc HRIBERNIK, kmalu za tem pa še veseloigro »Sladkosti družinskega življenja« in »Nebesa na zemlji«, leta 1924 pa »Rodoljuba iz Amerike«. Nekaj gledaliških del so pozneje igrali v Majerholdovi dvorani. Odrska dejavnost je prav zaživela šele po letu 1934 z novim odrom v Sokolskem domu. Otvoritvena predstava na novem odru je bila leta 1935. Ob prepolni dvorani in večkratnih ponovitvah je bila predstavljena Govekarjeva spevoigra »Legionarji« v režiji učitelja in društvenega prosvetarja Draga PREDANA. Ta uspeh je vzpodbudil prizadevne odrske diletante, da so v naslednjih letih postavili na odrske deske še vrsto zahtevnih gledaliških del, med njimi »Rokovnjače«, češko dramo »Marišo«, Nušičevo »Gospo ministrico«, itd. V okrilju Sokola je med obema vojnama delovala tudi kvalitetna knjižnica s preko 500 knjigami. O tem pripoveduje učitelj Franjo VAJD takole: »Mozirska narodna čitalnica (ustanovljena leta 1877) je, kakor vse druge čitalnice po slovenskem, z glasbo in petjem, z igrami in govori ter plesom budila narodno zavest in gojila družabnost. Vse od ustanovitve pa je imela čitalnica svojo lastno knjižnico. Ko je čitalnica okrog leta 1925 prenehala delovati, je bila njena knjižnica prenesena k Sokolskemu društvu« Pripadniki mozirskega Sokola 1937 Sokol je doživel lepo starost, toda svojega bisernega jubileja ni učakal. Po 59 letih obstoja in plodnega dela mu je smrtni udarec zadal okupator leta 1941. Ko je osvobodilni veter odgnal strahotno vihro vojnih let, se je začela nova doba na polju telesne vzgoje v Mozirju. Z velikim naporom postavljeni Sokolski dom je okupator uporabljal v svoje raznarodovalne svrhe, vendar brez uspeha. Medtem ko ga je skraja čuval, pa ga je pozneje zanemarjal, tako da je bil ob osvoboditvi ves izropan, okrušen in zamazan. Teror, ki ga je izvajal okupator nad Mozirjani sploh in nad pripadniki Sokola še posebej, je rodil seveda odpor, ki se je širil iz dneva v dan, dokler ni zajel vsega trga. Pripadniki Sokola so stali v prvih vrstah. Takoj po prihodu je namreč gestapo zaprl vse vodilne člane Sokolskega društva. Mnogi so bili izgnani v Srbijo, nekateri so končali kot talci, drugi v taboriščih, mnogi pozneje kot partizani. Kolikor je bilo mogoče dognati, je dalo svoja življenja 23 članov in članic Sokolskega društva, in sicer: Franc BREZOVNIK in hčerka Angela, Marika GORlCAR, Anton MIKLAVC, žena Marija in sin Tone, Martin ME-LAVC, žena Angela in sin Milan, Mirko KAMPJUT, Franc CELINSEK in hčerka Marja, Ivan KLEMENAK ml., Jože MATJAŽ, brata Vlado in Stanko GRE-GORN, Franci KOPITAR, Franc STRMŠEK, Anton BASTL, Stane PRISLAN, Franc PISTOTNIK, Ivan BREZOVNIK in Dani CEŠNOVAR. Vsem imenovanim in morda neimenovanim: Slava! Članice in naraščajnice mozirskega Sokola 1. 1938 Častitljivi sokolski prapor iz leta 1884 je po zaslugi zavednih Mozirjanov preživel obe svetovni vojni in pomeni danes za Mozirje dragocen primerek lokalne zgodovine. Zato tudi o njem nekaj besed. Med prvo svetovno vojno ga je skril v svoji hiši in očuval nepoškodovanega do konca vojne sodavičar Anton MIKLAVC. V drugi svetovni vojni pa je menjal prapor več skrivališč. Glavni akterji te nevarne odisejade so bili: Pavla TROGAR, Mirko KOVAClC, Stane PRAŠNIKAR, Ivo CERIN ter Ivan PAVLIN. S podstrešja Sokolskega doma, kjer je bil prapor spravljen, so ga prenesli 29. aprila na Trogarjev marof in samo kak dan ah dva pozneje na Majerholdov marof. Ker se je v neposredni bližini zasidrala policija in gestapo, so ga v začetku junija 1941 zakopali v žagovino v Trogarjevem kozolcu. Kak mesec pozneje sta ga Mirko KOVAClC in Stane PRAŠNIKAR skrila na Kova-čičevem (Pekovem) marofu, kjer je ostal do konca vojne. Gestapo je zlasti leta 1941 poskušal vse, da bi odkril prapor, vendar zaman. V celjskih zaporih je o usodi prapora zasliševal starosto Jožeta TROGARJA, društvenega prosvetarja Draga PREDANA in takratnega načelnika Iva CERIN A pred njihovo izselitvijo v Srbijo. Ostal pa je praznih rok. Ker prapor ni bil zavarovan proti vremenskim in drugim škodljivim vplivom, je močno poškodovan, vendar to ne zmanjšuje njegove zgodovinske vrednosti. Kronist Žiga LAYKAUF je leta 1922, tj. ob 40-letnici Mozirskega Sokola, zapisal, da je prapor krasilo sedem trakov z naslednjimi napisi: »Hrabremu Sokolu savinjske Slovenke«, »Savinjskemu Sokolu Narodna čitalnica v Ptuju«, »Savinjskemu Sokolu Slovensko pevsko društvo v Ptuju«, »Savinjskemu Sokolu ptujske Slovenke«, Slovesnost na trgu ob 75. obletnici 1957 »Slovensko planinsko društvo 1893«, »V spomin zleta v Žalcu, 3/6. 1886«, »Ruše 15/7. 1906«. Ob otvoritvi Sokolskega doma 22. julija 1934 pa je na prapor pripela osmi trak Ivanka LIPOLD, vnukinja prvega staroste in ustanovitelja Savinjskega Sokola Jožeta Lipolda. Zal so se v zadnji vojni izgubili štirje trakovi, štirje, ki so še ostali, pa nosijo tele napise: »Savinjskemu Sokolu Narodna čitalnica v Ptuju«, »Savinjskemu Sokolu ptujske Slovenke«, »Slovensko planinsko društvo 1893«, »Ruše 15/7. 1906«. Po vojni leta 1946 je v Mozirju staro in mlado s pravim partizanskim žarom zagrabilo za delo. Ustanovljeno je bilo telesnovzgojno društvo, istega leta pa tudi obnovljen telovadni dom. Izredno aktivno je zaživelo osem oddelkov s 130 telovadci in telovadkami. Izbrana vrsta je med drugim leta 1947 nastopila na telovadnem zletu v Pragi, naslednje leto pa v Beogradu. Tega leta je bila izvedena masovna akcija ob pričetku gradnje športnega igrišča v mo-zirski gmajni ob Savinji. 6. marca 1952 pa se je telovadno društvo preimenovalo v TVD Partizan. Ker je za tako aktivnost postal telovadni dom pretesen, je pričelo društvo leta 1956 z adaptacijo, oz. dozidavo telovadnega doma na mestu, kjer je do takrat stala stara občinska hiša, imenovana rotovž. Naslednje leto, ko je društvo proslavilo 75. obletnico telesnovzgojne dejavnosti v Mozirju, je bil ob velikem telovadnem nastopu razvit nov prapor in svečano odprt prenovljen telovadni dom, ki je dobil ime po narodnem heroju Slavku ŠLANDRU. Društvena kronika beleži v naslednjih letih močno razgibanost pri osnovni vadbi vseh oddelkov, razživela pa se je tudi športno tekmovalna aktivnost v namiznem tenisu, odbojki, plavanju, smučanju, zlasti pa še v partizanskem mnogoboju. Izredno številna udeležba pripadnikov društva na vseh večjih telovadnih in športnih manifestacijah ter prvenstvih v Ljubljani, Celju, Mariboru, Zagrebu, Beogradu, Nišu, Tuzli in drugod ter diplome, pokali in priznanja, ki so jih naši športniki prinašali domov, samo potrjujejo splošno aktivnost društva v tem obdobju. Leta 1967 je društvo zgradilo prvo asfaltirano igrišče za rokomet v občini, dve leti pozneje asfaltirano igrišče za košarko, istočasno pa je uredilo v telovadnici naprave za igranje košarke, odbojke in namiznega tenisa. Vse to je bilo zgrajeno z lastnimi sredstvi in večji del z udarniškim delom pripadnikov TVD Partizan. Ureditev smučišča z vlečnico na Brčkem vrhu je bila izvedena že pred petimi leti, letos pa je društvo smučišče še razširilo in zamenjalo staro vlečnico z novo, modernejšo, vredno devet starih milijonov, privarčevanih z izkupičkom na tradicionalnih maškaradah in silvestrovanjih, ki jih je društvo zelo uspešno prirejalo vsa leta po vojni. Kakor beremo iz zapiskov, pa so bile take prireditve v čislih tudi pri naših prednikih. Takšna je torej na kratko orisana razvojna pot organizirane telesne vzgoje v Mozirju od njenega nastanka leta 1882 do danes. Vsa je prepletena s političnimi gibanji, ki jih je narekovala potreba po boju za obstoj slovenskega življa. In prav to daje toliko večjo vrednost življenju in delu prebivalcev kraja, ki so že davno pred nami zastavili svoje delo tako, da so lahko z dvignjeno glavo prestali težke preizkušnje obeh vojn. Danes smo lahko na to upravičeno ponosni. Veliko delo naših prednikov na področju telesne vzgoje, ki so ga začeli pred 90 leti, pa zavezuje vse nas, da bi v bodoče bili voljni storiti še več za to, da bi bila telesna vzgoja v vseh svojih oblikah dostopna vsakemu posamezniku z vso svojo kvaliteto in učinkovitostjo. Skratka, postati mora sredstvo za utrjevanje zdravja, za razvijanje telesnih sposobnosti, delovne kondicije, za podaljšanje življenjske dobe ter za vsestransko izpopolnitev človekove osebnosti, da bomo lahko še bolje izpolnili dolg do naše domovine. Viri: različne kronike in izročila. Karel Strahovnik ŽALEC - ZIBELKA GASILSTVA NA TEDANJEM SPODNJEM ŠTAJERSKEM Pred štirimi leti smo pričeli proslavljati prve stoletnice ustanovitve gasilskih organizacij, takrat imenovanih »požarne hrambe«, na področju naše domovine. Za Metliko so se vrstili: Laško, Maribor, Celje, Prebold, Šempeter v Savinjski dolini in še drugi kraji, med njimi tudi Žalec. Slovensko narodno osveščanje se je pogosto odražalo v dogodkih, ki so iz Žalca dajali na vse strani slovenskega ozemlja novih moči borbi za nacionalno priznanje in uveljavitev, za vsestransko rast in krepitev slovenskih delovnih množic. To so bili: Tabor v Žalcu 6. sept. 1868, katerega idejni voditelj je bil Fran Levstik. Na tem Taboru je zahtevala slovenska javnost od tedanje avstrijske vlade, da uvede v urade in šole slovenski jezik, slovenskemu narodu pa da slovenske učitelje, duhovnike in uradnike. Na tem Taboru v Žalcu se je razlegala že slovenska pesem. Žalec je odslej slovel kot narodna trdnjava in slovenska predstraža za vso Savinjsko dolino, ki jo tudi tedanje nemškutarsko Celje ni moglo zatreti. Ustanovljena je bila slovenska narodna čitalnica v Žalcu 1. 1868, dalje Dramatično društvo v Žalcu in odigrana prva slovenska gledališka predstava »Rokovnjači« leta 1885. Ustanovili so »Hmeljarsko društvo« v Žalcu 1. 1881, žalsko pevsko društvo »Naprej« 1883., Savinjsko posojilnico in hranilnico v Žalcu 1881., »Požarno brambo« v Žalcu 13. februarja 1881 leta ob 4. uri popoldne v žalski šoli. Original povabila na prvi ustanovni občni zbor, ki ga je sklical takratnih načelnik Janez Hausenbichler, slovenski rodoljub in oče slovenskega hmeljarstva, hrani gasilsko društvo Žalec oziroma je na ogled v gasilskem muzeju v Žalcu. Tam so tudi izvirne listine od ustanovitve požarne brambe in nje delovanje, kar je razvidno iz zapisnikov sej, oblastnih dovoljenj, itd. Začetka in razvoja prostovoljnega gasilstva v Žalcu torej nikakor ne smemo ocenjevati izolirano, marveč v zvezi z vsemi oblikami slovenskega narodnoosvobodilnega boja od 1881. do danes. Avstrijski buržoazni in raznarodovalni pritisk je bil pred 95 leti in naprej zlasti na tedanjem Spodnjem Štajerskem izredno velik. Ne le, da je bil pri poveljevanju v gasilsvtu takrat ukazan nemški jezik, tudi v vodstvo gasilskih enot, zlasti osnovnih, je takratna avstroogrska državna oblast načrtno vsiljevala svoje ljudi, ki so bili poljedelskemu, to je slovenskemu delovnemu življu sovražni. Tako je že takratna državna oblast za- vestno zlorabljala med drugim tudi človekoljubno gasilstvo v raznarodovalne namene. Z ustanovitvijo prostovoljne gasilske organizacije pred 92. leti v Žalcu, zibelki slovenskega gasilstva, so naši predniki — rodoljubi — gasilstvo le obdržali v rokah slovenskega delovnega ljudstva v zelo pomembnem naselju Žalec na tedanjem Spodnjem Štajerskem. Rečeno je »pomembnem naselju Žalec«, kajti kljub temu, da je bil avstrijski buržoazni in raznarodovalni pritisk takrat izredno hud, so leta 1897 slovenski gasilci ustanovili »ZVEZO SLOVENSKIH POŽARNIH BRAMB« za Spodnje Štajersko s sedežem v Žalcu. Zakaj morda ne v Celju? Prav gotovo so imeli tehtne razloge za to. Upravičenost odločitve za Žalec je dokazala zgodovina takoj in pozneje. Prvi predsednik »ZVEZE SLOVENSKIH POŽARNIH BRAMB« za Spodnje Štajersko je bil takratni predsednik »POŽARNE BRAMBE« v Žalcu, Josip SIRCA (brat Rista Savina). V tej zvezi je bilo včlanjenih 63 slovenskih požarnih bramb na tedanjem Spodnjem Štajerskem in v Korotanu. Ze omenjeni Josip Sirca je bil istočasno predsednik požarne brambe v Žalcu, katere funkcije je prevzel po smrti ustanovitelja požarne brambe v Žalcu, Janeza Hausenbichlerja. Ta je umrl 11. aprila 1896. Pogrebnih svečanosti se je udeležilo velikansko število slovenskega prebivalstva, narodnih voditeljev in gasilcev. Gasilstvo je vodil od 1880. do svoje smrti 1896. Josip Sirca, ki je poleg že prej omenjenih funkcij bil dolgoletni župan trga Žalec, je vse svoje moči posvetil razvoju gasilstva. Ustanavljali so nova gasilska društva. Vodstvo Ovitek slovenskega vežbovnika, ki ga je izdala Zveza slovenskih požarnih bramb na Spodnjem štajerskem Predgovor. V-sksi skk-j>a tjlflvm> skup? l*>Zarnih Hramb risj Spodnjtfš s lobf« it- se-tavil srdanji '?, ml vežVuik, naslanjajoč *t> m tiru£L'v v M'm v Gradcu,.*! »Xim43?& skivfertsk ih rsk«n* m ok iKuVlnik tiaskn? & ^itstJuih i>0 n|jh nvnišjcero ♦in-niku, j<-'ioma »m vadbenih predpisih kranjska- 'clne zaveze gasilnih druStev, skultijf. Ima ena ;ili d runu pol: N-fO št? ri»*liktli«' od ->iu'K.i v nuj š- puvftje v toliko p; ia*|lk», S'ov*n»kcniu povelju •Ju e»morrjft požaru*.* hranite? pri p"\-»ni. nV-■ ■ potreba, pt># j /vrival, -lutt-o Znvt mm i *Jni' sfastn ►famba-aroUje, ka navadefW3?a, je imii m-msko. rcsJoydiDih požarnih bramb naf L ......... Predgovor k prvi izdaji vežbovnika, ki je bil natisnjen julija 1899. leta Is lalctita Zavstfc sta«.; §S$5#b ca Sjs|JJšil; jersfifc. »..|l$|ji(s, Zvtui tisitm i C«fju »Zveze slovenskih požarnih bramb« v Žalcu je na glavni skupščini dne 30. oktobra 1898 sklenilo sestaviti in izdati slovenski vežbovnik. To delo so zaupali takratnemu predsedniku zveze Josipu Širci. Sprejet je bil sklep, naj zvezni načelnik upošteva predpise takratne Kranjske deželne zveze gasilskih društev in predpise deželne zveze v Gradcu. Josip Sirca je s svojim bratom, skladateljem Ristom Savinom, ki je bil tisti čas višji artilerijski častnik, sestavil slovenski vežbovnik. V mesecu juliju 1899 je bil vežbovnik natiskan, ponatisnjen pa v letu 1908. Vsa slovenska gasilska društva so uvedla slovenska poveljevanja na osnovi slovenskega vežbovnika. Slovensko poveljevanje pri požarni brambi v Žalcu pa je uvedel že mnogo prej takratni načelnik in ustanovitelj Janez Hausen-bichler, namreč že leta 1888. V večini takratnih mest in trgov na Spodnjem Štajerskem so bile vodilne funkcije gasilskih društev v nemških rokah. Saj vemo, da so pri volitvah v deželne zbore imeli Nemci več kot 50% glasov. Le trg Žalec je imel od 91 volilnih upravičencev samo 11 nemških glasov, torej le 12%. Kakor povsod, so Nemci tudi v gasilskih društvih skušali ovirati prebuja-jajočo se narodno zavest našega ljudstva. Čimbolj so skušali uveljavljati svoj vpliv, tembolj je rastel v vrstah članov odpor proti Nemcem in proti nemškemu poveljevanju. Po tem vežbovniku je vpeljala večina društev našega podeželja slovensko poveljevanje, medtem ko so nekatera mestna društva in društva, ki so bila trdno v nemških rokah, poveljevala le nemško. Celo v mestu Celju so dolga leta po prvi svetovni vojni poveljevali le nemško, dokler ni leta 1925 uspelo Slovencem priti do odgovornejših položajev. A kljub temu so še vodili (pisali) poveljniško knjigo dvojezično vse do leta 1936. Tudi pisemski papir (glava dopisa) je bil tiskan dvojezično in se je uporabljal še leta 1930. V tem boju Slovencev na tedanjem Spodnjem Štajerskem ima svoj delež tudi slovensko gasilstvo. V obrambi našega narodnega obstoja, predvsem na podeželju, kjer je prevladoval slovenski živelj, so ustanavljali požarne brambe, katerih glavni cilj je bil popularizacija velikih humanih idej, pomagati bližnjemu v nesreči, obenem pa tudi širjenje, obrambra in utrjevanje slovenske narodne zavesti. Zveza slovenskih požarnih bramb s sedežem v Žalcu je s knjižico »Slovenskega vežbovnika« (delo žalskega rodoljuba Josipa Sirce!) dalo velik prispevek slovenski kulturni zgodovini in je danes bibliofilska redkost. Izvod druge izdaje te knjižice lahko vidimo v gasilskem muzeju v Žalcu, ki je skromno urejen poleg hmeljarskega muzeja v rojstni hiši Josipa Sirce in njegovega brata Rista Savina, kjer je tudi »Savinov razstavni salon«. Gasilski muzej hrani tudi častne diplome Josipa Širce, kot tudi njegov častni meč in častni šlem. Zveza SLOVENSKIH POŽARNIH BRAMB s sedežem v Žalcu je prenehala poslovati, ko so v Ljubljani ustanovili ZVEZO SLOVENSKIH GASILSKIH DRUŠTEV leta 1918 za vso Slovenijo. Pred združitvijo so Zvezo slovenskih požarnih bramb v Žalcu predstavljali tile gasilski voditelji: načelnik dr. Rihard Bergman, zdravnik v Žalcu; podnačelnik Edvard Kukec, veleposestnik v Žalcu; tajnik Franc Pristovšek, učitelj v Žalcu; blagajnik Miroslav Košir, zasebnik v Žalcu. Leta 1918, in to 15. decembra, so se združila vsa slovenska gasilska društva, ne le obe kranjski gasilski zvezi, temveč vse gasilstvo, ki je spadalo pod narod- no vlado v Ljubljani. Pridružila se jim je tudi Zveza slovenskih požarnih bramb za Spodnje Štajersko s sedežem v Žalcu s svojimi 63 včlanjenimi društvi ter društva iz Korotana. Tako je nova zveza, ki se je imenovala na predlog (že umrlega) Frana Barleta »JUGOSLOVANSKA GASILSKA ZVEZA« s sedežem v Ljubljani, štela 17 žup z 239 gasilskimi društvi ter 8.365 člani. Od Zalčanov so bili funkcionarji v tej zvezi: dr. Rihard Bergman, zdravnik iz Žalca — I. podstarosta; Franc Pristovšek, učitelj iz Žalca — odbornik. Po zdruižtvi gasilskih društev v JUGOSLOVANSKO GASILSKO ZVEZO s sedežem v Ljubljani so ustanovili v Žalcu GOSILSKO ŽUPO ŽALSKO« in to ne — kot bi bilo upravičeno pričakovati — v Celju, marveč v Žalcu. Za župnega starešino so izvolili dr. Riharda Bergmana, zdravnika v Žalcu, odličnega javnega delavca, ki je to funkcijo opravljal in v njej izgoreval vse do svoje rane smrti leta 1926. Njegovega pogreba se je udeležilo več tisoč uniformiranih gasilcev iz vse Slovenije in ostalih predelov Jugoslavije. Slike njegovega pogreba hrani gasilski muzej v Žalcu, kakor tudi častno diplomo in častno sekirico. Za njegove izredne zasluge v gasilstvu mu je na gasilskem domu v Žalcu vzidana spominska plošča z doprsnim reliefom. Podstarešina gasilske župe je bil, danes še živeči gasilski veteran, tov. Konrad Gologranc iz Celja. Po smrti dr. Riharda Bergmana je bil izvoljen za starosto »Gasilske župe žalske«, ki se je po formiranju srezov leta 1929 preimenovala v »Gasilsko župo sreza Celje« in se tudi preselila v Celje. Tajniške posle pa je opravljal Jernej Vengust, ki je bil leta 1930 izvoljen za I. podstarosta Jugoslovanske gasilske zveze. Leta 1931 se je smrtno ponesrečil pri opravljanju gasilskih dolžnosti. Mesto tajnika je po njegovi smrti prevzel Dolfe Bervar in je to odgovorno nalogo opravljal vse do razsula bivše Jugoslavije. Skupno s starosto Konradom Golograncem sta bila pc okupatorju izseljena v Srbijo. Ustanovitev slovenske »POŽARNE BRAMBE« v Žalcu leta 1881 je pomenila trden temelj, ki je bil tudi v poznejših obdobjih izredno težkih borb in preizkušenj slovenskega ljudstva za nacionalno priznanje in uveljavitev ter za politično, gospodarsko in kulturno svobodo tisti vir, ki so iz njega črpali novih moči borci za dokončno in vsestransko osvoboditev v najtežjem obdobju v NARODNOOSVOBODILNI VOJNI 1941—1945. V dobi okupacije so nacistični krvo-loki znova nameravali izkoristiti gasilstvo na našem ozemlju za svoje zločinske načrte. Toda zmotili so se! Gasilstvo je ostalo zvesto sojemu pravemu namenu: iskrena požrtvovalna pomoč sočloveku v nesreči ob izpostavljanju lastnega življenja, družinske sreče in življenja svojcev. To so bili zgledni primeri, saj so bili gasilski domovi med NOV shajališča in skrivna zborovališča borcev za osvoboditev slovenskega naroda. V zgodovini NOB je zapisano, da so zbirali prve pomoči v denarju in materialih ter se odločali za odhod med aktivne borce prav v gasilskih domovih. Vsi se niso vrnili, mnogo naših najboljših članov je darovalo za svobodo svoja dragocena življenja. Njim v čast in hvaležen spomin so širom domovine vklesane spominske plošče na gasilskih domovih. Takoj po osvoboditvi leta 1945 je gasilstvo zopet svobodno zadihalo, obnovilo svoje delovanje ter okrepilo svoje vrste. Katastrofalni požari so gasilstvo iznenadili tehnično skrajno neopremljene. Po tem času se je gasilstvo začelo tehnično opremljati, kajti od poprej je ostala le borna zapuščina okupatorja. Novega sodobnega gasilskega orodja v teh težkih časih obnove porušene domo- vine ni bilo mogoče dobiti. Vzporedno z obnovo domovine in krepitvijo gospodarstva se je tudi gasilstvo tehnično opremljalo in se izpolnjuje še danes. Organizacijsko so gasilska društva po osvoboditvi povezovale Okrajne gasilske zveze, ki so se pa po razformiranju okrajev formirale na sedežih novo osnovanih občin ter po zdruižtvi le-teh v letu 1958 osnovale Občinske gasilske zveze, ki delujejo še danes. Za naše področje je prav aktivna Občinska gasilska zveza Žalec, v katero je včlanjenih 38 prostovoljnih gasilskih društev in 6 industrijskih gasilskih enot. Vodilne funkcije Občinske gasilske zveze Žalec zavzemajo danes naslednji tovariši: Vinko Jordan, predsednik vse od ustanovitve 1956., Martin Vučer, namestnik predsednika; Karel Strahovnik, tajnik; Anton Farčnik, poveljnik; Franc Jelen in Anton Gros, namestnika poveljnika. Misel za tradicionalna srečanja gasilskih veteranov se je zopet porodila v Žalcu. Gasilsko društvo Žalec je 2. julija 1961 slovesno proslavilo 80-letnico ustanovitve »Požarne brambe« in ob tej priložnosti izdalo in založilo zgodovinsko brošuro 1881—1961, ki je pri založniku še na razpolago. Na tej proslavi so se zbrali tudi nekateri funkcionarji Gasilske župe sreza Celje, kot Dolfe Bervar, Vinko Jordan, Ivan Virant, Jože Aubreht, Martin Vučer, Karel Strahovnik in drugi. Dogovorili so se, da se enkrat letno zberejo na sestanku veteranov, funkcionarjev in starejših gasilcev, da bi obujali spomine na opravljena dela. Za kraj sestanka je bil določen Žalec. Tu je bila ustanovljena prva slovenska požarna bramba (1881), tu je bila ustanovljena prva »Zveza slovenskih požarnih bramb« za Spodnje Štajersko (1897), tu je bil sestavljen in izdan »Slovenski vežbovnik« za gasilske potrebe (1899), tu je bila ustanovljena »GASILSKA ZU-PA ŽALSKA« (1918) kot nadaljevanka ukinjene »Zveze slovenskih požarnih bramb, ki je imela svoj sedež v Žalcu do leta 1929. Tu je še tudi danes sedež občinske gasilske zveze. Prvi sestanek gasilskih veteranov je bil 5. avgusta 1961, v gostilni Rizmal v Žalcu. Srečanja sklicujemo redno vsako leto, zadnjih nekaj let v gostilni »Hmeljar«. Na sestanke prihajajo možje, postarani in osiveli, ki so mnoga desetletja s svojim humanim delom požrtvovalno in nesebično izgorevali v gasilski organizaciji. Redni obiskovalec srečanj je nestor gasilcev našega področja tov. Konrad Gologranc. Na srečanje prihajajo tudi vidni funkcionarji, kot bivši tajnik gasilske za-jednice dravske banovine Franjo Mežek iz Stor; župni starešina okraja Brežice Franjo Zorko, starešina okraja Gornji grad Ferdo Remic, predsednik ObGZ Sevnica Jože Smodej ter poveljnik ObGZ Šoštanj Rudi Bovha. Organizatorja srečanja sta Dolfe Bervar in Vinko Jordan. Zal so do danes od teh trije že preminuli, in to: Ferdo Remic, Rudi Bovha in Dolfe Bervar. Posebno svečano razpoloženje je vladalo na srečanju 26. julija 1969 ob 100-letnici slovenskega gasilstva. Gasilska zveza Slovenije je veteranom podelila spominske diplome. Srečanju je prisostvoval tudi predsednik Skupščine občine Žalec Jožko Rozman. Vrste gasilskih veteranov, ki so delovali pred prvo svetovno vojno in v stari Jugoslaviji, se seveda hitro redčijo. Njihova mesta izpolnjujejo mlajši možje in mladina, ki bi morali bolj spoštovati in priznavati delo svojih prednikov. Gasilskim veteranom gre vse priznanje za nesebično in vztrajno delo za razvoj gasilske organizacije. Naša naloga naj tudi v bodoče bo, pritegniti čim več mladine v naše vrste; s tem si zadamo še odgovornejše naloge prostovoljnega gasilca, in da kot člani SZDL in kot člani nove Jugoslavije znamo ceniti pridobitve NOB. Izpolnjevanje vseh teh nalog, pa nam bo omogočeno, če bomo nadvse disciplinirani, če se bomo vztrajno vadili, če bomo krepili čut odgovornosti, če bomo pripravljeni ponoči ali čez dan, ob vedrem nebu ali med nevihto, v vročini ali hudem mrazu — skratka vedno in vsekdar požrtvovalno in nesebično pomagati sočloveku v naši skupnosti v nesreči, četudi dostikrat za ceno svojega zdravja ali celo življenja. Bodimo vredni nasledniki svetlih in nevenljivih izročil naših prednikov! Izpolnjujmo vse naloge prostovoljnega gasilstva, ki so strnjene v našem geslu: V SLUŽBI LJUDSTVA — NA POMOČ! VIRI Izvirni zapisi iz arhiva in eksponati, ki jih hrani gasilski muzej v Žalcu. Brošura PGD Žalec 1881—1961. 100 let gasilstva v Celju (Franjo Mauer). Mihael Uranjek ZAKAJ IMAMO V KOMBINATU HMEZAD STANOVANJSKO TOZD Ob stanovanjski reformi leta 1965 in sprejetih zakonskih predpisih na stanovanjskem področju, ki so narekovali bistveno nov način upravljanje in vzdrževanja stanovanjskega fonda, so se odločili organi upravljanja Kmetijskega kombinata Žalec formirati svojo enoto za gospodarjenje s stanovanji in poslovnimi prostori v lasti Kombinata. Sklep je bil soglasno sprejet, skepticizem pa je bil sem in tja prisoten, največkrat v krogih izven Kombinata. Bistveni razlogi za takšno odločitev so bili tile: 1. Reševati stanovanjsko vprašanje zaposlenih delavcev z mobilizacijo vseh razpoložljivih lastnih in bančnih sredstev. 2. Posvetiti večjo pozornost vzdrževanju obstoječega stanovanjskega fonda ob istočasni razbremenitvi tistih obratov, ki jim je primarna skrb proizvodnja. 3. Za pridobitev cenenih stanovanj je bilo mogoče rekonstruirati večje število objektov, ki niso bili več potrebni proizvodnim obratom za njihovo dejavnost. 4. Skrbeti za pridobitev novih površin poslovnih lokalov, ki bi služili za prodajo proizvodov kmetijskih in predelovalnih obratov. 5. Pri odločitvi za formiranje lastne enote za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami je imel odločilno vlogo izračun rentabilnosti takšnega obrata v okviru podjetja glede na vrednost stanovanjskega fonda in sredstev, ki jih je podjetje v preteklih letih namenilo za stanovanjsko izgradnjo. Začetnih nalog je bilo precej. Za izvršitev le-teh ni bilo odlašanja. Revalorizacija stanovanj in poslovnih prostorov, izračun stanarin in najemnin, podpis stanovanjskih pogodb so bile samo obrobne naloge, kajti ob vsem navedenem je bilo treba začeti z vzdrževalnimi deli in pridobitvijo novih stanovanjskih površin. "H V upravljanju je bilo leta 1966 na področju občin Žalec in Celje: a) 769 stanovanj v površini 28.045 m2 in vrednosti 18,195.660 din; b) poslovnih prostorov in dvoran v površini 8.599 m2 in vrednosti 6,684.974 dinarjev; c) samo poslovnih prostorov brez dvoran v površini 3.310 m2 in vrednosti 2,457.912 dinarjev. Tudi velika vrednost objektov je bila dovolj velik razlog, da se skrb za vzdrževanje zaupa posebni enoti. Kako so se povečevale stanovanjske površine v posameznih letih, je razvidno iz tabele 1. Delno povečevanje pomeni razširitev upravljanja stanovanj v letu 1970 na področju Šmarja in 1971 na področju Radelj. Koliko stanovanj pa je bilo pridobljenih z adaptacijami raznih objektov in novogradnjami, je razvidno iz tabele 2. Tabela 1 Pregled površin in vrednosti stanovanj in poslovnih prostorov Leto Površina stanovanj m2 Vrednost stanovanj din Površina poslovnih lokalov m2 Vrednost poslovnih lokalov din 1966 28.045 18,195.660 8.599 6,684.974 1967 28.951 18,515.033 8.490 6,514.338 1968 29.816 19,259.968 9.859 7,966.425 1969 30.028 19,501.347 9.959 8,170.194 1970 32.992 20,712.578 5.656 5,451.464 1971 36.466 24,024.044 4.769 4,781.729 1972 35.620 23,367.222 1.415 2,226.990 Tabela 2 Število pridobljenih stanovanj Leto Samske Enosobna sobe stanovanja Dvosobna Trisobna stanovanja stanovanja ' enotJ Lokali 1966 1967 1968 1969 13 10 1 5 — 1 7 10 4 4 4 — 30 — 16 2 7 Vojnik Mesnica Žalec Lokal Letuš Dvor. Petrovče Dvor. Andraž 1970 4 2 — — 6 Mesnica Ljubljana 1971 6 4 12 11 33 — 1972 2 2 2 — 6 — Skupaj 26 24 35 17 102 Medtem ko vrednosti in površine stanovanj iz leta v leto naraščajo, razen v letu 1972, ko je bilo odprodanih nekaj stanovanj in zmanjšanje zaradi rušitev objektov iz urbanističnih razlogov, pa je karakteristično, da se s postopnim izvzemom poslovnih lokalov vrednosti v upravljanju enote zmanjšujejo. V razdobju od leta 1966—1972 je bilo pridobljenih 102 stanovanjskih enot, s čimer je bilo rešeno prav toliko nerešenih stanovanjskih problemov. Stanovanja so bila financirana iz stanovanjskega prispevka, to pa je bil tudi osnovni namen ob formiranju enote: nameniti sredstva stanovanjskega prispevka za organizirano družbeno gradnjo stanovanj. Ne nazadnje se je s pridobitvijo novih stanovanj popravila tudi starostna struktura stanovanj, ki je bila še leta 1969 takale: Starost Število stanovanj Odstotek do 1900 264 33,00 % 1901—1918 38 4,74 % 1919—1930 16 2,00 % 1931—1940 41 5,12 % 1941—1945 3 0,37 % 1946—1950 16 2,00 % 1951—1955 42 5,24 % 1956—1966 280 35,27 % ostalo in neznano 98 12,26 % 798 100,00 % Drugi način reševanja stanovanjskih problemov pa je bil: kreditiranje individualnih graditeljev, ki so zasedali družbena stanovanja. Z dograditvijo svojih stanovanjskih hiš so le-ti izpraznili stanovanja, ki so bila dodeljena spet novim pričakovalcem stanovanj. Vzdrževanje S tem, ko je stanovanje oz. stanovanjska hiša zgrajena in predana uporabi, začne teči tudi njen rok trajanja. Kakšen bo ta, oz. koliko časa ne bo potrebno v objekt vlagati, je odvisno od več komponent. V dobi trajanja objekta pride vsekakor do izraza, kako je objekt projektantsko dodelan, kako so izvajane posamezne gradbene faze objekta. Izredno velik vpliv na vzdrževanje ima tudi kvaliteta materialov. Največji vpliv pa ima kvaliteta finalnih obrtniških del, npr. podi, vodovodna instalacija, elektroinstalacija ter slikarska in pleskarska dela. Največkrat ta dela ne vzdržijo normalnega garancijskega roka. S tem pa se že v prvih letih eksploatacije objekta trošijo dragocena vzdrževalna sredstva. Pri vseh novograjenih stanovanjskih površinah je imela enota neposreden vpliv z nadzorom, ker je s tem že med gradnjo dosledno vztrajala pri kvalitetni izvedbi posameznih faz del. Drugi problem je vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih hiš, ki so bile prenesene v upravljanje z vsemi svojimi karakteristikami izpred 100 let, pa se jim še zmeraj izplača z vzdrževalnimi deli podaljšati rok trajanja do stanovanjskih hiš, katere bi bilo najbolje likvidirati, seveda, če bi ne bilo tako akutnega pomanjkanja stanovanj. Kako in kdaj se odločiti za večja vzdrževalna dela na posameznih objektih, je zaradi omenjenih denarnih sredstev izredno težka zadeva. Velik pomen vzdrževalnih del lahko opazimo tudi pri na oko nepomembnih podrobnostih. Tako, npr., je nepravočasna zamenjava dimne obrobe lahko večkrat vzrok za poškodovanje strešne konstrukcije, ali pa celo zamakanja stanovanja. Včasih nekoliko manjkajočih strešnikov povzroči resnejše okvare na objektu. Zaradi vseh teh problemov je enota v okviru razpoložljivih sredstev izbirala za vzdrževanje samo objekte, na katerih so bila popravila nujna. Dinamika vzdrževalnih del je bila po posameznih letih takale: 1966 investicijsko vzdrževanje 1967 investicijsko vzdrževanje 1968 investicijsko vzdrževanje 1969 investicijsko vzdrževanje 1970 investicijsko vzdrževanje 1971 investicijsko vzdrževanje 1972 investicijsko vzdrževanje 220.943 din tekoče vzdrževanje 42.383 din 388.992 din tekoče vzdrževanje 60.031 din 443.067 din tekoče vzdrževanje 88.287 din 364.573 din tekoče vzdrževanje 130.114 din 364.000 din tekoče vzdrževanje 125.000 din 425.562 din tekoče vzdrževanje 147.531 din 395.707 din tekoče vzdrževanje 93.030 din Pri takšnem stanovanjskem fondu je pomanjkanje denarnih sredstev iz leta v leto bolj problematično, kajti zamrznitev stanarin s stanjem v decembru 1969 je opravila svoje. Bolj ohrabrujoča je zakonodaja, ki je bila sprejeta, ali pa je v pripravi. Ponovno vrednotenje stanovanjskega fonda in temu adekvatne stanarine vlivajo pogum, da bo stanje na stanovanjskem področju kolikor toliko normalizirano. Priloge: Pedološka karta Savinjske doline, vertikalni prerez kraške jame Pekel, črno-bele reprodukcije savinjskih likovnih ustvarjalcev A. Arzanška, J. Horvata-Jakija, Darinke Pavletič-Lorenčakove, Rudija Spanzela in Jelice Zuževe. Ocene njihovih umetniških dosežkov je napisal umetnostni zgodovinar Janez Mesesnel. Fotografske posnetke prispevali: V. Jordan, D. Predan, B. Skalin, T. Wagner, J. Zni-daršič, Inštitut za hmeljarstvo, KK »Hmezad«, Zavod za spomeniško varstvo Celje, Pokrajinski muzej Celje, TVD Partizan Mozirje idr. VSEBINA Milan Natek: Nekatere spremembe prebivalstva na področju žalske občine v desetletju od 1961—1971 ............................................................5 Janko Orožen: Razvojna pot ljudske oblasti in samouprave v občini Žalec ..................................................................................................................46 Jože Jan: Razvoj krajevne samouprave_........................................................66 Jože Cerovšek: Gospodarstvo v občini Žalec ..............................................72 Jože Cerovšek: Trgovina v občini Žalec ......................................................97 Jože Brežnik: Obrat kmetijstvo Žalec in njegova proizvodnja............104 Stane Marovt: Živinoreja....................................................................................110 Bogdan Pugelj: Razvoj zasebnega kmetijstva v letih 1965—1971 --------126 Vid Korber: Sadjarstvo »Mirosan« ................................................................135 Boris Skalin: Ribogojnica ob Lavi ................................................................148 Franc Ocvirk: Veterinarska služba v občini Žalec ....................................154 Polde Škafar: Čebelarstvo v Savinjski dolini ............................................157 Ivan Uranjek: Storitvena obrt v občini Žalec ............................................163 Lojze Cetina: Hmeljarstvo kot gospodarska panoga in njen ekonomski položaj ........................................................................................................171 Miljeva Kač: Varstvena služba pred boleznimi in škodljivci v hmeljiščih Savinjske doline ..............................................................................183 Tone Wagner: Raziskovalno delo na področju žlahtnjenja in agrotehnike hmelja ................................................................................................193 Janko Petriček: Hmelj na tekočem traku od obiranja do skladiščenja 201 Blažena Pugelj: Na kakšnih tleh pridelujemo hmelj v Savinjski dolini 226 Ernest Ermenc: Stanje in perspektivni razvoj kmetijstva v Gornji Savinjski dolini................................................................................................236 Anton Knez in Edo Pulko: Gozdarstvo v Savinjski dolini ....................248 Dominik Miklavc: Stanje in razvojne možnosti turizma v občini Mozirje ....................................................................................................................273 Ivan Stopar: Spomeniškovarstveni red za mesto Žalec............................292 Angelos Baš: Dobički in mezde v savinjskem splavarstvu....................317 Drago Predan: Kašte na savinjskem področju ............................................327 Vera Kolšek: Rimska nekropola v Šempetru ............................................339 Ivo Kuhar: Kraška jama Pekel........................................................................344 Drago Predan: Jordanova zbirka starin ........................................................351 Janez Meglic: Vzgoja in izobraževanje v novih pogojih ........................357 Anica Lesjak: Knjižničarstvo v občini Žalec................................................376 Pavla Rovan: In memoriam dr. med. Jože in Dora Potrata..................380 Ervin Fritz: Pesmi ................................................................................................384 Neža Maurer: Pesmi ............................................................................................390 Ana Podvršnik: Pesmi..........................................................................................391 Meta Rainer: Pesmi ..............................................................................................393 Fran j o Roš: Spomin na Rista Savina ............................................................396 Drago Kumer: S trebuhom za kruhom ........................................................406 Dane Debič: Prvi bataljon VDV v boju za Gornjo Savinjsko dolino 412 Neža Maurer: Vrhovi so svobodni ..................................................................426 Drago Kumer: Oče, ta hmelj je moj ................................................................432 Ludvik Zupanc-Ivo: Od Štajerskega bataljona do Slandrove brigade 439 Vlado Miklavc: Ob 90-letnici Savinjskega Sokola ....................................444 Karel Strahovnik: Žalec — zibelka gasilstva na tedanjem Spodnjem Štajerskem........................................................................................................456 Mihael Uranjek: Zakaj imamo v kombinatu Hmezad stanovanjsko TOZD..................................................................................................................462 SAVINJSKI ZBORNIK 1974 Izdala Temeljna kulturna skupnost Žalec Uredniški odbor Lojze Cetina, Andi Goršek, Jože Jan, Drago Kumer, Janez Meglič, Drago Predan Meta Rainer, Breda Verstovšek Lektor Meta Rainer Glavni in odgovorni urednik Drago Predan Zunanja oprema Bojan Kovač Naklada: 2000 izvodov Tisk AERO kemična, grafična in papirna industrija Celje 1974 Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto In kulturo Ljubljana, št. 421-1/73, z dne 10. 4. 1973 je publikacija Savinjski zbornik oproščena plačila temeljnega davka od proSIta proizvodov