MLADINSKI LIST MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI JUVENILE' Monthly Magazine for the Young Slovenes in America. Published by Slov. Nat’l Benefit Society, 2657 S. Lawndale Ave., Chicago, 111. Rates: Per year: f 1.20, half year 60c; foreign countries per year $1.50 LETO XIII—Št. 6. CHICAGO. ILL., JUNIJ, 1934 Vol. XIII—No. 6. KATKA ZUPANČIČ: VETER VIJA VAJA £)VA oblaka sem od morja sta počasi potovala. Pa sta z vetrom se sestala: — Hej, oblaka, bratca moja! Jaz sem veter vija vaja. Strašna suša spocl razsaja — Nosita li kaj vode? Dajta, zmanjšajta gorje! — Pa oblaka se smehljata: — To je veter vija vaja! Zdaj kar nič več ne razgraja; zdaj bi bila dobra brata, ko skesano vode prosi . . . Z morja sam si naj jo nosi, sam si zemljo naj poliva! — * * * Zemlja toži malo živa: — Veter, veter vija vaja! Ti me vničil boš do kraja! Zadnje upe si mi vzel . . . Kaj na nebu si počel? Oblačino si razgnal! — Veter se je vil, lagal: — Ni na nebu bila oblačina, oblačina od morja. Bila je le pajčevina —, to sem sklatil, sem z neba . . . ! Gustav Strniša: Kresnice 'Prt kresnice so se prezgodaj zbudile iz zimskega spanja in se pod mrak napotile po pisani livadi. Dolgo so letale okoli in se radovale, a proti jutru so začutile oster mraz in hotele plašne pobegniti domov. Prehitelo jih je, preveč so bile utrujene in na gozdnem pa-robku so vse tri popadale na tla. Tedaj so prihajali pridni pritlikavci na delo. V zlati rudnik so hiteli, kjer so kopali ves dan samo dragoceno zlato rudo. » V siju zore so bile kresnice pač neznatne in grde, nalikovale so črnim hroščem in nihče se ni zmenil za nje. Pa je dospel do njih mali pritlikavec Bilček. Takoj so se mu kresnice zasmilile. Snel je z glave čepico, jih položil vanjo in nesel domov. Bilček je bil najneznatnejši med tovariši, ki ga niso nič kaj radi gledali, bil je šibek in sam svoj, živeč pod veliko sivo gobo v mogočnem grmovju sredi gozda. Bilček je vse tri sestrice položil na svoje ležišče in zakuril v pečici, da so se jim telesca ogrela. Kmalu so oživele in začele povpraševati možička, kje so. In povedal jim je, da so v njegovem varstvu. Zadovoljne so se mu zahvalile in ga vprašale, s čim si svetijo pritlikavci ponoči. “E, ponoči smo pa revčki, še sam vodja nima nobene lučke in zato mora- mo z mrakom iti počivat!” je potožil Bilček. Kresnice so se spogledale. Tedaj so mu obljubile, da bo zvečer imel kar tri svetilke. Smejal se jim je in ni mogel verjeti. Ko pa se je približala noč, je pritlikavec zastrmel, vse tri kresnice so pričele čudežno blesteti in v kočici je bilo svet- lo kakor podnevi. Hitro so raznesli pritlikavci novico o svetlobi, ki so jo prinesli Bilčku trije neznatni črni hrošči. Jeli so ga obiskovati tovariši in še sam vodja se je oglasil pri njem ter se čudil blestečim lučkam, ki so prijazno razsvetljevale skromni domek. Odslej so pritlikavci večkrat priredili pri Bilčku svoja večerna posvetovanja, postal jim je neobhodno potreben in vedno bolj ugleden je bil, tako da so ga naposled izvolili za župana, kar ni bilo kar si bodi! Prijazne kresnice niso pozabile dobrega pritlikavca in ko so neko noč odhajale, so mu obljubile, da bodo prihodnje leto spet prišle, če pa jih ne bo več med živimi, bodo poslale svoje otroke k njemu v službo. In vsako leto o kresu so prišle drobne kresnice in sijale v kočici dobrega Bil-čka, ki je bil zdaj spoštovan in ljubljen, njegova hišica je vsa sijala, dočim so bile druge kočice mračne in zapuščene. Anna P. Krasna: Dolarska deca (Nadaljevanje) JENNIE in njene prijateljice-varuhinje so opazovale to revno, a vedro deco svojega razreda. “Zakaj niso naši smrkavci taki?” je rekla živahna in lepa Julija, ki je zrast-la v rudarski naselbini v zakajenih pennsylvanjskih hribih, zdaj pa je porivala po ulicah in po parku voziček s triletnim dečkom. To se ji je zdelo naj-večja neumnost pod solncem. Voziti krepkega in težkega fantiča kakor brezmočno dete! “Doma,” je pravila, “nam je dala mati eno po—že veste kod—pa smo stekli kot srne, tu pa vlačim tega le možakarja v vozičku okrog in mu nastavljam steklenico s cuckom na usta.” “Poglej mojega,” je rekla Jennie, “v šesto leto gre, pa ga moram mnogokrat pitati, to se pravi, pitam ga, če je mamica kod blizu, če pa je ni, ga pustim, da se izstrada in kako potem je!” Vse so se smejale. Debela Katie pa se je zagledala v neko točko ob prizidku tik proge. “Moj bo imel štiri leta in ga tudi še vozim, a poglejte ga zdajle kako zna plezati.” Počasi je vstala in se odgu-gala proti progi. Njen suhi in izredno poreden varovanec se je skopal na betonski obzid in je skušal z roko doseči počasi se premikajoči tovorni vlak. “Zdaj !bo špas, glejmo,” je dejala smeje Marie, Francozinja iz države Ohio. Gledale so za Katie in opozorile otroke. Vzlic Katieni počasnosti je mali Jack kmalu srdito cvilil in brcal kakor štirinoga živalica. Katie pa se ni čisto nič zmenila za njegovo jezo, Prijela ga je prav krepko za obleko na križu in ga je nesla proti klopem kot nese stara mačka mlado mucko, samo da so mucke s tem prenašanjem zadovoljne, Jack pa ni bil in je to oznanjal vsemu parku. “Kaj pa bi rekla gospa, če bi te videla?” je vprašala Jennie, ko je Katie spustila brcajočega dečka v mehek pesek blizu klopi. “Hm, kar bi hotela, ona ima o vzgoji svoje pojme, ker vidi Jacka samo po parkrat na dan, jaz, ki ga imam v oskrbi vse dni, sem pa spoznala, da je mala zverinica in ga primerno krotim—da bi ga videle kakšen škrateljček je bil, ko sem prišla pred letom v službo. Ves obraz mi je razpraskal, ko sem ga kopala, no, sklenila sem takoj, da ga ukrotim, tigerčka, in me nič več ne praska, pa tudi druge nelepe porednosti se počasi luščijo od njega.” “O, ti imaš pač dobre živce, Katie, jaz se z mojimi ne bom tako dolgo trudila, ni vredno,” je rekla Jennie in zaeno z očmi iskala Daniela, ki se je kar nenadno nekam izgubil. Nikjer ga ni bilo videti, zato je vstala in ga šla iskat. Našla ga je na obcestnem robu parka, ko se je ravno z vsem zgornjim životom stezal čez visoki zid. Tiho je stopila od zadaj k njemu in ga potegnila na travo. “Ali bi se rad ubil?” “O, ne, Jennie, toda, daj, poglej, kako lepo se vidijo vozila na cesti od tu dol.” “Verjamem, a ne verjamem pa, da bi bilo posebno lepo videti tebe tam dol, če bi cmoknil čez; kako lahko bi te kak poreden dečko pahnil od zadaj.” Porednež si je smeje pomaknil čepico čez levo oko: “That’s right, na to nisem mislil.” Šetaje sta se vračala nazaj proti svoji gruči in spotoma naletela na srednje-letnega gospoda, ki je vodil na zlati verižici prelepega, majčkenega psička. Danielu so se razširile oči v občudovanju. “Oh, če bi ga smel pobožati! Jennie vprašaj gospoda, če ga smem.” “Vprašaj sam, saj si velik.” Nekoliko boječe, a odločno, je stopil do gospoda. Ž\va sWka, sestavljena iz predstavnic clevelandskih društev S^PJ, v S."N. 1). ob proslavi SO letnice clevelandske federacije SNP3 dne 8. aprila t. 1. “Mister, ali smem pobožati vašega psička, tako lep je, tako srčkan.” Gospod se je dobrohotno nasmejal. “Seveda ga smeš.” Daniel je bil presrečen, počenil je na tla k psičku in ga pobožal s toliko nežnostjo in ljubeznivostjo, da se je gospod na glas smejal. “Ali je vaš?” je vprašal Jennie, ki je bila ta dan v lastni obleki, namesto v uniformi. “Ne,” je odvrnila Jennie in smeje gledala psička, ki se je ves radosten vzpenjal po Danielu in mu vračal poljubčke. Gospod je bil videti dobre volje in je dovolil Danielu več nego bi si ta upal prositi od njega, predal mu je zlato verižico, da vodi psička dokler gre njih pot v isto smer. To je bilo kakor uresničena sanja. Ljubka živalica je capljala veselo in bevskala v odgovor Danielovim sladkim besedam, Daniel sam je pozabil ob psičku na ves svet in bi hodil takole do konca sveta. Gospod pa je porabil priliko, da si je ogledal Jennie in se spustil v pogovor z njo. Očividno mu je ugajala, ker jo je vprašal, če je ne bi zanimalo spoznati interesantnih točk velike metropole v družbi dobrega prijatelja. “Morda,” je rekla Jennie in zardela, “toda zdaj moram domov z otrokoma.” Vzela je Danielu iz rok zlato verižico in jo predala lastniku, ki je imel zdaj oči samo zanjo. “Zahvali se gospodu za uslugo,” je ukazala Danielu in ko se je deček zahvalil, je naglo odšla z njim k svojim prijateljicam. “Ta fant me bo še spravil v lepe zadrege,” je dejala dekletom ter jim povedala o zadevi s psičkom. Daniel je Poslušal in takoj izjavil svoje mnenje o stvari. “Kako si čudna, Jennie,” je dejal, “saj bi bilo vendar lepo hoditi okrog s takim gospodom in psičkom, če bi gospod mene vprašal, bi mu takoj obljubil sestanek, see.” Dekleta so se smejala in še razhajajoč se komentirala na dražestno ljubkost Jennienega varovanca. “Počakajte,” jim je odvrnila Jennie, “da nekega dne odkrijete drugo plat njegove ljubkosti.” Daniel ji ni nič zameril njenih besed, ampak se je je tesno oprijel in govoril o prelepem psičku vso pot do doma. * * * Bila je res lepa sobota in tudi sledeča nedelja je potekla brez izrednih posebnosti. Le Daniel je zjutraj, ko so si šli na Broadway očistit čevlje, v svoji goreči radovednosti in klepetavosti prekucnil čistilca čevljev in sam sebe na sredo trotoarja in je bilo smeha na koše. Čistilec-Italijan je pa bil dobra duša in ni nič zameril, rekel je samo: “Madona ohe boy!” in je naglo pobiral raztresene krtače in čistila ter dovršil svoje opravilo na Danielovih čevljih. Ko mu je Daniel dal desetico, se je prijazno smehljal in se priporočil za bodoče. Popoldne je dobila Jennie dolar in naročilo, da ju pelje kamor si želita. Želela sta si seveda na vse kraje in poleg bi bila najraje trgovala pri vsaki slaščičarni, zato so njune desetice kmalu izginile v splošni denarni promet. Ko ni bilo več desetic, sta se spomnila, da bi rada obiskala nove znance, s katerimi sta se spoznala prejšnji dan v parku. “Kje imata pa naslove,” je vprašala Jennie. “Oj, saj ni treba nobenega naslova,” je dejala Joyce, “našli jih bomo vse v tistem novem parku na vzhodni strani, kar tja pojdimo.” Šli so in res našli tam nekatere otroke, ki so jih poznali. Slišali so tudi govornika na nekem uličnem vogalu, ko so se vračali proti nadulični postaji. “Kaj pa pripoveduje, da je tako hud?” je hotel vedeti Daniel. “Pravi, da bi bilo treba vzeti takim presitim otrokom, kot sta n. pr. vidva z Joyce, vse lepe prijetnosti, igrače in dobrote, pa jih dati revnim otrokom na vzhodni strani, ki bi take stvari bolj cenili.” “Ti lažeš.” “Nič ne lažem, mar misliš, da tale mož ne ve, kako se delate dolarski otro- ci norca iz najdražjega mesa, sočivja in sadja in kako vas moramo siliti, da pijete sladko mleko, katerega premnogi otroci niti poznajo ne.” “Zakaj pa jim ga ne kupijo?” “Ker nimajo denarja, zato.” “Zakaj pa nimajo denarja?” “Zato, ker ga ima tvoj oče preveč.” “Aha, toda moj daddy zna denar zaslužiti, see.” “Kako ga pa služi?” “Igra na Wall Streetu, saj veš, papirje kupi in spet proda, tudi jaz bom tako delal, ko bom velik in bom tudi bogat, see.” “Morda boš res, če ne bodo oni z vzhodne strani prej podrli tiste igralnice, kjer dela tvoj oče denar na račun slabo plačanih in lačnih delavcev.” “Saj ne smejo in se ne upajo, see.” “Upajo, upajo—in še ti jim boš moral pomagati ali pa te bodo vrgli v Hudson.” “Jennie! daddyju te bom zatožil, da veš.” “Kar zatoži, saj grem tako kmalu stran.” S tem pa je bil Daniel razorožen. Kljub svoji porednosti je imel Jennie rad. “Saj nisem mislil zares, Jennie,” je dejal in se stisnil bližje k njej kakor vedno, kadar se je hotel prilizniti.” * * * Jennie se je v kratkem času navadila, da je lepim dnem sledilo dvojno število dni, ki so vrtali v njene živce kakor bolečina v zob. Že v pondeljek ji je Daniel raztrgal v parku obleko, ker mu po zapovedi mrs. Rothert ni hotela kupiti sladoleda. Kakor besna zverinica se je zaganjal vanjo in jo hotel suvati in brcati. Spočetka ga je skušala s šalo spraviti v dobro voljo, ko pa ni šlo, je stopila do policaja, da ji ga je pomagal ukrotiti. Enkrat ukročen je hitro pozabil na svojo zlobo in spet delal velike obljube. “To je bilo zadnjikrat, Jennie, zadnjikrat, odslej bom zmirom priden, samo če ne boš šla stran.” “Tvojim obljubam nič več ne verja- mem, ker si se izkazal, da si figa-mož,” mu je odvrnil Jennie. “All right, boš pa videla.” In je bil res kakor jagnjiček. Ženske v parku so ji kar zavidale, ker jo je obsipal s toliko prikupno ljubeznjivostjo. Morala mu je odpustiti, če bi mu tudi ne hotela. Ker je bil zopet dober, mu je dovolila, da je smel, ko sta čakala na šolskem vogalu Joyce, gledati delavce, ki so popravljali pod ulico plinske cevi. Razumljivo je bil takoj v pogovoru s paznikom in delavci in je takoj dobil dovoljenje, da sme za hipec dol v tisto umazano luknjo pod ulico. “Ali smem dol?” je vprašal Jennie. “Na noben način, ker moramo iti po šoli nekaj kupovat in hočem, da ostaneš zategadelj čist.” Napravil je zelo žlosten obraz. “Ne smem,” je rekel dol v luknjo, kjer je mlad Nemec cinil cevi. “Kdo pa ti ne pusti?” ga je vprašal Nemec sočutno. “Jennie.” “Ne vabite ga noter, prosim,” je dejala zdaj Nemcu Jennie in se takoj zopet odstranila od odprtine, v katero je Daniel zijal kakor v deveto čudo sveta. “Ali je Jennie tvoja sestra?” ga je brž vprašal Nemec. Daniela pa je na-mah prijela njegova poredna hudomušnost. Obrnil je glavo proti Jennie in vprašal polglasno: “Ali naj rečem, da si moja sestra? Da, a?” “Reci kar hočeš,” se mu je smejala Jennie in Daniel se je naglo zresnil in oznanil v odprtino: “Mhm, Jennie je moja sestra.” Paznik in delavci so se zakrohotali, modrooki Nemec pa se je držal resno. “Reci svoji sestri, da je lepa,” je naročil Danielu in ta je nemudoma oddal naročilo. “Jennie, tisti mister tam dol pravi, da si lepa.” In pomežiknivši poredno je dodal: “Mislim, da bi se rad domenil za sestanek, on te ima rad, see.” “Vidim, vidim,” je rekla Jennie in mu namignila, naj ji sledi. Po šoli so šli vsi trije v desetcentno prodajalno, ker je imela Jennie naro- ceno, da kupi ducat kozarcev. Kupila je kozarce in po daljšem prigovarjanju se ji je posrečilo spraviti svoja vsega-željna varovanca iz prodajalne. Zunaj na cesti pa je nekdo prodajal piščalke in Daniel je hotel imeti piščalko. Piščalko! prej ne gre nikamor. “Dobro, bomo pa kar tukaj stali,” je zaključila Jennie in stopila k betonski steni nebotičnika. A tudi to ni zadovoljilo svojeglavčka. Kakor pred nekaj urami v parku se je zakadil vanjo in kozarci so zleteli na tlak. “No, zdaj pa menda lahko gremo, kaj?” Jennie je zožila oči in ju pogledala neprijazno. V tretjič je padal britveni pas, Danielove porednosti pa se niso dale zbiti. Ves teden je mučil Jennie s svojo neznosno trmoglavostjo in mr. Rothert je videl, da je skrajno nejevoljna. Se je hotel tepsti dečka, pa mu ni pustila. “Ce ga ne boste poboljšali z besedo in potrpežljivim učenjem, s pasom ga tudi ne boste, še bolj bo svojeglav”, mu je dejala in mu vzela pas iz rok. * * * Teden pred potekom meseca je Jennie odpovedala službo in baš tedaj sta oba otroka zbolela za ošpicami. Gospa Rothert je moledovala in prosila Jennie, naj ostane vsaj tako dolgo, da spet o-zdravita. Jennie je obljubila in tako okusila kaj se pravi streči bolnim dolarskim smrkljam. Kakor nalašč je ravno tiste dni pritiskala prva poletna vročina. Jennie, nevajena živeti tako visoko pod nebom, kot je bilo dvanajsto nadstropje hotela, je bila vse dni kakor v omotici. Vzduh v bolniški sobi, pomešan z vročino, utrujenostjo od prečutih noči in večnega skakanja, jo je opijanil in omamil kakor strupeni plin. Otroka pa nista imela nobenega usmiljenja. Noč in dan sta jo hotela držati na nogah. “Jennie, prinesi mi vode—” “Jennie, jaz hočem na vodo—” “Jennie, čitaj mi storijo—” “Jennie, igraj se z nama,” itd. brez konca in kraja. Ce je šla v kuhinjo, da si napravi južino, sta se drla na vse grlo in zahtevala, da pride k njima in jima čita. Kadar je legla v posteljo, sta se domislila, da nočeta biti sama in da ne moreta spati. “Poginita!” je rekla jezno Jennie, “jaz ne bom več vzdržala tega, še sama zbolim.” In se je odpravila, kakor da gre nalagat svoj kovčeg. Tako si je priborila vsaj nekoliko počitka. Gospa Rothert je bila malo doma. Včasih se je vrnila pred polnočjo, včasih je ni bilo do dveh ali treh zjutraj. “Mama izgublja,” je ugibal tedaj Daniel ,in pripovedoval Jennie, kako se daddy in mama kregasta zaradi kartanja, Joyce pa ji je zatrjevala, da ona ne bo nikdar metala kart, ker noče, da bi bila nervozna razvalina kakor je mama. “O, naša mama je lepa,” je pravila Jennie, “in lepo bi bilo, če ne bi kartala.” V desetih dneh bolezni sta ji povedala vse rodbinske tajnosti, kolikor sta jih vedela, a Jennie je bila preveč izmučena, da bi jo zanimalo karkoli. Naveličana je bila prenašanja nočnih posod, vlivanja zdravil, čitanja otroških knjig, igranja, pitanja, pospravljanja, vsega. Pospravljati igrače, knjige in papir sploh ni bilo vredno, ker sta takoj spet vse razmetala po posteljah in po tleh. Tudi nočno posodo sta ji včasih nalašč razlila, samo da je morala klicati sobarico, ki se je rada šalila z njima. To njuno navihanost, ki je dala Jennie in sobarici precej dela, pa je kaj kmalu ustavil upravitelj, ki je poslal za posebno postrežbo poseben račun. Kako mu je bila Jennie hvaležna! Nji pa ni bil nihče hvaležen za njen trud. Otroka, ki sta poleg ošpic dobila še boleče vratne otekline, sta hotela imeti v hudih bolečinah samo njo. Njo sta jokaje prosila, naj jima pomaga, njej sta se oklepala okrog vratu, ko se je sklanjala nad njima, pa če je tudi stala njuna mati ob posteljah, ali ko so minile bolečine, sta pozabila vso njeno dobroto in sta jo mučila kot prej: “Jennie, daj to, Jennie, prinesi ono.” In cesto, ko je zaželjeno stvar prinesla, sta isto zalučila po sobi. “Otroka, vaju ne bom nikdar pozabila,” jima je rekla, ko ju je končno zle-čila in sta se z njo igrala v prostorni sprejemni sobi. “V par dneh grem stran in s seboj bom vzela spomin na dva naj-porednejša otroka, ki sem ju kdaj poznala.” “Ne boš,” se je oglasil Daniel, “ker ti jaz ne bom pustil iti stran, see.” Pustil je igrače in se ji skopal v naročje ter jo gladil po licih. Joyce, ki ni rada kazala svojih občutij, je hotela samo vedeti, če bo šla zares. “Zares,” je dejala Jennie, “ker imam že novo službo.” To ju je osupnilo in bila sta nenavadno tiha in poslušna tista zadnja dva dni' Jennienega službovanja pri njih. Zamišljena, kakor ju ni videla Jennie no-benkrat poprej, sta gledala, kako je spravljala svoje stvari v kovčeg in jima pripravila zadnjo kopel in večerjo. Prišel je čas, da gresta v posteljo in takrat sta dala duška svojim dozdaj prikritim občutkom. Oba sta začela jokati in oba sta grozila, da se ne bosta pustila nikomur več kopati, ne oblačiti, ne voditi v park, sploh nič, ako daddy in mama ne ustavita Jennie. Mr. in mrs. Rothert sta bila osupnjena nad tem izlivom ljubezni do Jennie. “Ostani, Jennie,” je rekel mr. Rothert, “plačo ti povišamo in na deželo poj deš z nami, pozimi pa pojdeš z mrs. Rothert in otrokoma v Florido ali Kalifornijo.” Otroka sta jo gledala nepremično in z odprtimi usti čakala, kaj poreče na daddyjevo obljubo. Jennie pa se je samo nasmejala in odmajala z glavo. “Prehudo za živce, mr. Rothert, ne morem vzdržati, čeprav bi rada.” “All right, in jaz ne grem spat in ne pojdem več v šolo in nikamor brez Jennie,” je zajokala Joyce, Daniel pa se je poslužil taktike moža, zgrabil je Jennie za roke in jo vlekel stran od kovčega. “Nikamor ne boš šla, Jennie, jaz te ne pustim.” “Zakaj pa nista pridna, če imata Jennie tako rada?” je vprašala mrs. Rothert. In sta v eni sapi obljubljala pridnost, ubogljivost, darove in kaj še vse. Jennie pa se ni dala pregovoriti in gospa Rothert jo je skušala oprostiti Danielovega in Joycinega trdega objema, ukazujoč jima, naj gresta k počitku. A njena beseda ni zalegla nič. Šele ko jima je Jennie obljubila, da morda vendar ostane, sta šla vsak v svojo posteljo in Jennie je morala ostati z njima dokler nista zaspala, kajti šele v trdnem spanju sta pustila njene roke. Tiho je Jennie zapustila svoje mesto med postelj ema, kjer je bila skoro poldrugo uro ujetnica tajnočudnih vezi otroških duš. Hudo ji je bilo za otroka, čeprav je vedela, da jima ne manjka ničesar karkoli morejo kupiti dolarji. — Poredneža, uboga dolarska pored-neža, gotovo sta v svojem snu prepričana, da so dolarji kupili tudi Jennie— kako bosta zjutraj razočarana in kako se bodo moji ubogi živci oddahnili—da, jaz imam samo zdravje, vidva pa imata vse poti postlane z dolarji, ne smeta se mi smiliti . . . Nalahko, skoro neslišno se je izmuznila iz sobe in odšla. (KONEC) c. H. DAVIS y MRAKU Courtesy of Chicago Art InitituU Katka Zupančič: IZKUŠNJA GOVORI ^INE pel ni šoli slave, dasi bil je dobre glave. Šole se je naveličal: nič več vanji ne bo tičal; nič več se v šoli mučil. Več ko šola svet ga bo naučil. Hud je oče, pa nad Tinkom zaropoče: “Tine, ti nepridiprav! Čuj, mladič si gobezdav! Spomnim se na dečka leta ter na nekega Franceta. Prav ko ti je on govoril— ves zelen je v svet zabrodil. Dela bilo je dovolj tedaj; prilik lepih. Ali kaj— za Franceta so visele previsoko. Svet potisnil mu je kramp v roko. Kramp, moj dragi, je mučitelj; le izbranim je učitelj! Kramp, ta poje take melodije, ki neštetim pamet zbije že tako, da ko vol so topi!—” “Kdo te naj zastopi?” Tine se začudi. “Krešeš s krampom tudi menda že od nekdaj—. Pa z onga—Francetom nehaj! Bil je prava nebogljena reva—.” “Stoj! nevedna pleva: Ne poznaš Franceta— svojega očeta?” V cerkev ni maral iti J^ILO je ob pol dvanajstih dopoldne in dopoldanski pouk v trški šoli se je bližal svojemu koncu. Malčki v prvem razredu, ki so bili šele tretjič v šoli, so raztreseno poslušali strogo-gledo učiteljico, ki jim je z monotonim glasom tlačila v glave prve drobtinice šolske izobrazbe ter se v mislih mudili doma, v kuhinjah, kjer so njihove matere pripravljale južino. Lačni so ze bili malčki in radi bi šli domov. Posebno nestrpen je bil okroglolični Vladko, sin tovarniškega delavca, kajti v želodčku mu je bolj in bolj krulilo ter ga opozarjalo, da njegovo mlado telo potrebuje okrepčila. “Da bi že skoro minulo,” je vzdihnil lačni deček ter nepotrpežljivo čakal, kdaj bo pusta učiteljica nehala s svojim dolgočasnim poučevanjem ter jih spustila domov. Končno, pet minut pred dvanajsto, je učiteljica naznanila, da je pouka konec. Dečki so se oddahnili ter se začeli dvigati iz svojih klopi, da jo uberejo domov. A učiteljica jih je ustavila. Ne domov, najprej pojdejo v cerkev, je dejala, nato šele domov. Naj se uvrstijo na dvorišču v red po dva in dva, nakar jih bo odvedla v deset minut hoda oddaljeno cerkev. Malčki so se razočarano spogledali, nato pa so resignirano odšli pred šolo, se postavili v red po dva in dva ter čakali učiteljice, da jih povede v cerkev. Izjemo pa je delal Vladko. Dečku nikakor ni hotelo iti v glavo, da bi hodil v cerkev, ko pa se mu je tako neznansko mudilo domov, h kosilu. Zato se je v njem porajal odpor proti neuvidevni učiteljici, ki ga sili v cerkev, namesto da bi ga spustila domov, kjer ga čaka težko pričakovano telesno okrepčilo. In kar mimo grede je bil storjen v njegovi mladi glavi uporni sklep: Ne grem v cerkev! Jaz grem domov! Rečeno, storjeno. Vladko je ubral Pot proti domu. Sošolci pa, ki so mu prejkone zavidali njegovo odločnost, ga niso marali kar tako pustiti pobegniti. Začeli so kričati: “Gospodična, Vladko hoče zbežati domov!” Učiteljica, ki je v tem pravkar prišla na dvorišče, je poklicala malčka nazaj. “V vrsto, Vladimir, in v cerkev!” mu je velela neprijazno, kajti bila je tiste vrste učiteljica, ki jih drži v šoli samo boj za obstanek in ne ljubezen do otrok, zato ni imela dosti potrpljenja z otroci ter bila z njimi stroga in neprijazna. Ampak Vladko se ni dal kar tako ugnati. Sicer se je počasi vrnil, vendar bolj kot poprej odločen, da ne gre v cerkev. S kazalcem v ustih in s skremženim obrazom se je približal strogi učiteljici ter jo grdo pogledal izpod čela. “Jaz ne maram v cerkev!” je izjavil pred njo ter uporno našobil ustnice. “Jaz hočem domov! Jaz sem lačen.” “Mars, v vrsto!” je jezno velela učiteljica, ki je postajala bolj in bolj razdražena vsled odpora malega Vladka. “Nooočem!” je tedaj jezno zavekal malček. “Jaz sem lačen!” Učiteljici, ki je bila ta dan posebno slabe volje, ker že dva tedna ni dobila pisma od svojega fanta, je bilo tega dovolj. “Pa se poberi domov, mevža mevžasta!” je jezno bevsknila vanj, mu obrnila hrbet, ostalim malčkom pa velela : “Naprej!” Vladko se je zmagoslavno nasmehnil, češ, pa je le obveljalo po njegovem ter jo brzih korakov ubral proti domu. Ko se je pa naslednjega dne opoldne vrnil iz šole, ga je pričakala mati s strogim obrazom in ostrim pogledom. “Tako, tak takšen neubogljivec si, Vladko?” ga je nagovorila čim je stopil v kuhinjo, kjer je oče že sedel za mizo. “Učiteljice nisi hotel ubogati! Le nikar ne skušaj tajiti, gospodična mi je poslala pismo! Vsi so jo ubogali ter šli z njo v cerkev, samo ti nisi hotel uboga- ti! Prinesi mi palico, da te naučim ubogljivosti!” Vladko je začudeno pogledal svojo mater. “Toda mamica, jaz sem bil vendar lačen!” se je opravičeval pred njo. “Če bi ne bil lačen, bi bil šel z njimi, a sem bil lačen, zato sem hotel iti domov. Ali je to greh, mama?” “Molči in po palico!” mu je ponovno velela mati. “Otroci morajo ubogati!” Tedaj se je vmešal oče ter trudno dejal: “Nehaj, mati, in pusti otroka pri miru! Saj je imel čisto prav, ko je hotel iti domov, namesto v cerkev. Lačen človek spada k mizi, ne pa v cerkev! Ne bodi še ti tako neumna kot je učiteljica, ki hoče vlačiti otroke v cerkev po pouku, ko komaj čakajo, da bi smeli domov, potolažit svoje prazne želodčke. K mizi, Vladko, ti, mati, pa nam daj jesti! Palico pa oba lepo pozabita.” Ko je Vladko drugi dan učiteljici na njeno zahtevo povedal, kaj si misli o stvari njegov oče, je učiteljica nejevoljno zamrmrala: “Naj mu le daje potuho, osel, saj se bo še kesal, ko se mu bo sin čisto spridil! Že zdaj ni dosti prida . . Vladko pa si je mislil, da je oče pameten mož, ki ima prav, kar si je pa mislil o učiteljici, pa ni bilo prav nič laskavo zanjo. In vzlic temu, kar je o njem tedaj rekla učiteljica in vzlic temu, da že dolgo ne hodi več v cerkev, je danes pošten delavec in nihče mu ne more očitati ničesar slabega. Ivan Jontez. E. B. J. DECA NA OBALI Courtesy of Chicago Art Institute Ivan Albreht: Za nosom P OD noč se plazi lisica po gozdu, previdno stopa in se ozira na desno in levo, da ne bi kje zašla v past. Naravnost na vas je namenjena, kjer je opazila pri samotni kmetiji dobro rejene putke v slabo zaprtem kurniku. Na poti ne mara druščine, ker noče plena z nikomur deliti. Nameri se pa, da odplahuta prav tedaj tudi velika sova na lov. Neslišno jadra po zraku in zagleda lisico. “Dobro srečo, gospa,” se spusti nizko k njej, “kam vas pa pelje pot, kam?” “Za nosom,” se odreže lisica, da bi se čim prej iznebila nevabljenega gosta. Sovi zafrkljivi odgovor ni prav nič po volji, pa se le premaga in vošči: “No, srečno pot, gospa, samo pazite, da ne boste slabo hodili!” Mahneta jo vsaka na svojo stran. Sova naglo huškne proti visokemu jesenu, kjer rade prenočujejo vrane, in ugiblje: “Če me vse ne vara, jo nocoj še čvrsto zagodem samogoltni prevzetnici.” Prav pod vrhom čepi na jesenovi veji čisto sama zase speča vrana. Sova huškne in že izgine s plenom. Niti za-krakati ni utegnila žrtev, tako tesno so jo prijeli sovini kremplji za vrat. Kakor veter hiti nočna potnica nazaj, dokler spet ne opazi lisice. Spusti se nizko k tlom, da kane od plena kosmatinki tik pred nos še topla kaplja krvi. “Šment,” misli lisica, “toi je moral nekdo pravkar nositi perutnino” — in išče sledi, sova pa po kapljah spušča vranino kri in spelje lisico nazaj v gozd. Vso noč jo vodi križem po hosti in jo tik pred svitom pripelje prav pred lisičino. Tam sede na košato bukev in se začne mastiti s plenom. Lisica zasliši škrtanje in se ozre kvišku. “O, vi ste, gospodična sova?” prijazno pomaha z repom. “Ali ste že dolgo tukaj ?” “Kako neki,” meni sova, “ko sem pa vso noč imela toliko opravka!” “Kaj ste pa počeli?” “Gledati sem morala,” se muza sova, “kod vas bo vodil vaš nos.” Lisica spozna, kako jo je sova speljala, pa se potuhne, češ: “Veste, jaz nisem nič kaj trdnega zdravja in sem vso noč iskala po gozdu zdravilnih zeli.” Sova, ki je medtem že obrala svoj plen, se poredno zasmeje. “Nič ne marajte, gospa lisica, za hudo lakoto bo nemara tudi tole dobro.” In vrže lisici na zemljo vranin kljun ter odfrči v svoje skrivališče. “Dobro mi je plačala požrešnost in prevzetnost,” se namrgodi lačna lisica in jezno zleze v lisičino. 'v' Sale za male Ivan in France sta šla na lov na medveda. Kmalu sta našla njegove sledove. “Tu se morava ločiti,” pravi France. “Prav imaš, soglaša Ivan, “ti pojdeš po sledovih naprej in ugotoviš, kam je medved odšel, a jaz pa pojdem ugotavljat po sledovih nazaj, odkod je medved prišel.” Mile Klopčič: DETE SE JADA ŠOLI nas uče: i kako se množi i kakva je zemlja in kako se piše i da svako nacije ko marljivo traži i ovo i ono i još mnogo više. Ja bih hteo znati zašto je to tako, da moj tata traži, a nikad ne nadje. Poiazi u zoru da bi našo posla; vrača se bez posla, kada sunce zadje. “Onome ko kuca, otvaraju vrata,” tako smo za školu pisali zadatak. Na stotinu vrata kuco je moj tata, al mu niko nije otvorio vrata. Nije tata prosjak: tražio je posla . . . Več je drugo leto te nema da radi — A na školskom zidu crni natpis kaže: “Ko ništa ne radi, skapače od gladi . . * * * OPOMBA UREDNIŠTVA: Gornja pesem je bila v slovenščini objavljena pod naslovom “Jeza” v majski številki “Mladinskega lista” leta 1931. V srbsko-hrvaški jezik jo je j>revedel beograjski mladinski pesnik Gvido Tar-taglia ter je bila natisnjena v knjigi srbsko-hrvaških prevodov iz slovenske mladinske književnosti, ki nosi naslov “Brača sa Drave.” Priobčujemo jo, morda dobi Mladinski list v roke kdo od hrvaških ali srbskih rojakov pa bo vesel pesmi v svojem jeziku, slovenski bralci pa bodo veseli, da poznajo njih Mladinski list tudi v Beogradu. ‘POGOVOR S KOTIČKA RJI Kakor vsako poletje, tako se je tudi v tem -poletju Naš kotiček pričel krčiti— na dopisih. Čim nastopijo krajše noči in dolgi, vroči dnevi, vse hiti ven v senco in k vodi. Glavni vzrok krčenja dopisov je torej poletna doba. Največ prostega časa prebijemo na prostem, ne v hiši, ako le moremo. In to je prav, ni pa prav, če se zanemarja koristne stvari, med katerimi je tudi vežba v pisavi. S poletjem nastopijo šolske počitnice, katerih se mladež najbolj veseli. In zakaj ne? Saj je dolge mesece pohajala šolo, rada, ali nerada. Prišel pa je čas, ko da šolska mladina knjigam slovo in se počiiti prosto. Vsako delo pri knjigah in pisanju ji odpove; težko se je pripraviti k pisanju v poletnem razpoloženju. Naš Mladinski List navadno “trpi” tri poeltne mesece na pomanjkanju dopisov. Ti meseci so: junij, julij in avgust, V teh šolski naraščaj najmanj čita, še manj pa piše. Dragi “Kotičkarji!” Dasi ste prosti vseh šolskih nalog in nadlog, kar vam-raci privoščim, vseeno bi bilo lepo in koristno za vas, da se tudi v toplem poletju včasi spomnete “Kotička” in zanj napišete par vrstic. To lahko storite v par minutah. Naprosite starše, ki vam bodo gotovo radi pomagali pri sestavi dopisa. Vem, da poletje tudi rado poleni dečke in deklice. Ampak ko se greste kopat, se vrnete domov čili in veseli—spet sposobni za delo. In baš v takih momentih se je treba prijeti dela, brž napisati kratek dopis za Naš kotiček in ga oddati poštarju, ki ga ponese naravnost v poslopje SNPJ, kjer se tiska vaš Mladinski List. Z vso gotovostjo upam, da se v kratkem odzovete z mnogimi dopisi! —UREDNIK. konec šole—začetek rajanja Cenjeni urednik! Zopet sem se odločila, da napišem kratek dopis za naš Mladinski List, ki ga že precej let izdaja za nas naša Slovenska narodna podporna jednota, katere 30-letnico praznujemo letos. Zadnjič ste nas opomnili, da ne smemo med počitnicami pozabiti na Naš kotiček, kar se pa tako rado zgodi vsako poletje. Pa saj veste, večina otrok rada pozabi na vse med počitnicami, tudi na knjige, samo na rajanje ne. Naša šola se je zaključila s 1. junijem. Letos je šolski pouk trajal bolj dolgo kot navadno. In na mojem šolskem spričevalu je zapisano, da sem sposobna za višji oddelek ali razred. To je tudi nekaj—napredek. Tukaj je zelo vroče in suho. Jagode so že zrele in jih pridno nabiramo, pa tudi jemo jih. Pošiljam vsem mladim čitateljem lepe pozdrave, tako tudi uredniku. Olga Mezgec, box 124, Lost Creek, W. Va. * * * JUHEJ, POČITNICE SO ŽE TU! Dragi mi urednik M. L.! Že zopet sem tu! Že zopet se oglašam iz Scrantona, Pa. Pri nas je sedaj precej vroče. Pa saj je menda povsod. Dne 17. maja je imela girardska šola svojo prireditev, namreč “Minstrel Show.” Ta “minstrel” je bil zelo zabaven in imeli smo dovolj smeha. Nastopili so štirje črnci, ki so zbijali šale in burke. Ena šala je bila ta: Eden črnec je vprašal drugega, če je njegovo oblačilo dovolj dolgo. Odgovoril mu je, da bo dovolj dolgo predno bo plačano. Seveda smo se temu vsi smejali, kajti črnci znaio take šale povedati na zelo smešen način. Zelo se veselim šolskih počitnic, posebno zato, ker je pri nas precej vroče in vsak si želi prostega časa. In spet se bomo igrali zunaj po naši volji. Lep pozdrav Vam in vsem čitateljem! Felix Vogrin, 2419 N. Main ave., Scranton, Pa. * * * VROČINA, POČITNICE IN “KOTIČEK” Cenjeni urednik! Uuuuu! Kako je vroče! Danes, dne 19. maja, je tako vroče, da ne vem kaj bi naredila. Pa sem se odločila, da napišem ta dopis za naš Mladinski List, pa vroče gor ali dol. Komaj čakam šolskih počitnic. Zelo se jih veselim, ker potem se bomo šli lahko vsak dan kopat. To bo veselja za nas! Dne 3. maja je imelo društvo SNPJ “card party.” Udeležba je bila velika in nagrade (prizes) so bile lepe. Samo pet centov je bilo treba dati, pa se je lahko dobilo nagrado. Ena nagrada je bila posteljna odeja (quilt), ki jo je dobil eden “pečlar.” Mislim, da je bil zelo zadovoljen s tako lepo nagrado. Odejo bo pač lahko porabil vsak čas, če bo mraz. Upam, da se bodo vsi šolarji in šola-rice prav dobro imeli med počitnicami. Poskusila bom, da se bom tudi jaz dobro imela. Pa še to: med počitnicami ne smemo pozabiti na Naš kotiček! Ostanimo mu zvesti tudi poleti! Pozdrav uredniku in čitateljem! Olga Vogrin, 2419 N. Main ave., Scranton, Pa. Iz jugoslovanskih pregovorov Ena sama garjeva ovca okuži vso čredo. Ne daje oni, ki ima bogastvo, marveč oni, ki ima srce. Lahko je najti tovariša za petje, ali težko je najti tovariša za jok. Ne pričakuj večerje s tuje mize. Dokler je človek zdrav, mu je tudi voda sladka. Tudi črna kokoš nosi bela jajca. Dobra beseda železna vrata odpira. če bi na svetu ne bilo revnih, bi sonce ne grelo. Dober glas se sliši daleč, slab pa še dalje. Kdor krade jajca, ukrade tudi kokoš. Priliznjeno jagnje sesa dve materi. Pijancu se še voz izogne. Težko je gospodarju, ki ga uči hlapec. Dolžnik je tudi o Božiču žalosten. Življenje od tujih žuljev ni pošteno. Težko volku, ki ga krmijo srake, težko junaku, ki ga branijo otroci. Če me sonce greje, mi meseca ni mar. Računska naloga Koliko je osem in trideset manj osem in štirideset? Oogovor k računski nalogi 70. Nalogo čitamo lahko takole: 8 in 30=38 manj 8=30 in 40 je 70. a JUVENILEm MONTHLY MAGAZINE FOE YOUNG SLOVENES IN AMERICA Volume XIII CHICAGO. ILL., JUNE, 1934 Number 6