Štirinajstdnevnik
danes že nepogrešljiva potreba
Malo je občinskih glasil, ki praznujejo tak jubilej. To dokazuje, da je že takrat bilo v občini dovolj glo-boko prepričanje in zavest ter spoznanje o nujnosti razvijanja informacij na ravni občine. Ceprav je bil tedanji razvoj družbenopolitičnih odnosov še na znatno nižji stopnji kot je danes in tudi delegatski si-stem ni bil razvit, čeprav ni bilo tako glasne zahteve in nujnosti po obveščanju slehernega občana, pa je ča-sopis že prihajal izpod peresa in rok peščice tistih, ki so orali pionirsko ledino v to, da si danes praktično ne
moremo predstavljati, kako bi bilo, če vsakih 14 dni ne bi dobili našega glasila.
Brez posebne hvale bi si upal trditi, da je Naša skupnost glasilo domala slehernega delovnega člo-veka in občana. Tu mislim predvsem tra skrbno izbrano vsebino in tudi na dokaj dober prikaz proble-mov, uspehov in težav pri našem vsakodnevnem živ-ljenju in delu. Prav je, da med avtorji člankov in pri-spevkov lahkozasledimo domala vse kategorije obča-nov vseh starosti. Ob tem moram reči,da sem vesel, da tudi sam sodelujem pri časopisu že od osnovne šole sem, da je bilo prav to moje skromno pisanje in prvi koraki na časopisni poti eden glavnih vzrokov tudi za mojo kasnejšo poklicno pot. Predvsem vlada dober odnos med vsemi sodelavci časopisa in želim, da bi bil tudi jutri to tisti magnet, ki človeka veže z Našo skup-¦ nostjo.
Prav pa bi bilo, da bi uredništvo še povečalo krog sodelav-cev, predvsem pa menim, da bi moralo še večkral prikazovati spodbudne in neredke primere naših uspehov na vseh področ-jih dela. Več prostora delavniku delavca v tovarni, kmeta na polju, pa tudi uslužbenca v pisarni! No, pogrešam tudi več sa-tire in humorja pa kakšno križanko. Pa še nekaj, da bi najod-govornejši delavci, funkcionarji in direktorji naše občine več pisali, se opredeljevali do problemov in tako izstopili iz ano-nimnosti. To je celo njihova dolžnost.
K jubileju Naše skupnosti pa iskrene čestitke!
ALEŠ KARDELJ