— 1 — Vpletel bom belo vijolico Antologija helenističnega epigrama Vpletel bom belo vijolico Antologija helenističnega epigrama Knjižna zbirka Poezije $ e-54 Vpletel bom belo vijolico Antologija helenističnega epigrama Slika na naslovnici: Dekle pri igri z astragali, rimska kopija helenističnega izvirnika, 2. st. po Kr., Berlin, Pergamonmuseum. Tiskana izdaja knjige je izšla leta 2009 isbn 978–961–6519–37–3 Ljubljana 2020 Prevedla, opombe in spremno študijo napisala Jelena Isak Kres Vpletel bom belo vijolico Antologija helenističnega epigrama Elektronska knjižna zbirka $ e–54 Urednika zbirke Gorazd Kocijančič in Vid Snoj Vpletel bom belo vijolico Antologija helenističnega epigrama Iz grščine prevedla, opombe in spremno študijo napisala Jelena Isak Kres Oblikovanje elektronske izdaje Lucijan Bratuš Izdajatelj $ Za kud Logos Mateja Komel Snoj Ljubljana 2020 Elektronska izdaja e–54 Elektronski vir (epub, pdf) Način dostopa (url): http://www.kud-logos.si/e-knjige/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=28126467 ISBN 978-961-7096-55-2 (epub) ISBN 978-961-7096-56-9 (pdf) Kazalo 11 Predgovor 20 Ἀλκαῖος 21 Alkáj iz Mesene 26 Ἀνύτη 27 Aníta iz Tegeje 30 Ἀντιφάνης 31 Antifán 32 Ἀντίπατρος 33 Antípater iz Sidona 38 Ἀντίπατρος 39 Antípater 44 Ἀρχίας 45 Árhija 46 Ἀσκληπιάδης 47 Asklepijád s Samosa 54 Δαμάγετος 55 Damáget 56 Διονύσιος 57 Dionízij iz Kizika 58 Διοσκουρίδης 59 Dioskuríd 60 Διότιμος 61 Diótim — 6 — 62 Ἐρύκιος 63 Eríkij iz Kizika 64 Εὐφορίων 65 Evforíon 66 Φάλαικος 67 Falájk 68 Φιλόδημος 69 Filódem iz Gadar 70 Ἡδύλος 71 Hedíl 72 Ἡγήσιππος 73 Hegésip 74 Ἑρμοκρέων 75 Hermokréont 76 Καλλίμαχος 77 Kalímah 82 Κριναγόρας 83 Krinagóra 86 Λεωνίδας 87 Leonída iz Tarenta 94 Μελέαγρος 95 Meleáger iz Gadar 108 Μνασάλκης 109 Mnasálk 110 Μοιρώ 111 Mojró — 7 — 112 Ἄδηλος 113 Neznani avtor 116 Νικαίνετος 117 Nikájnet 118 Νικίας 119 Nikíja 120 Νοσσίς 121 Nosída 124 Πάμφιλος 125 Pámfil 126 Πέρσης 127 Pérses 128 Ποσείδιππος 129 Pozejdíp 142 Ῥιανός 143 Riján 144 Σιμίας 145 Simíja 146 Θεοδωρίδης 147 Teodoríd 148 Θεόκριτος 149 Teókrit 153 Helenistični literarni epigram 185 Literatura — 8 — za Martina — 9 — Vpletel bom belo vijolico, vpletel bom nežno narciso, vpletel bom mirto in z njo lilijo, ki se smejí Meleager, ag 5.147 … ljubke podobe brez konca, one same so šopek iz lilij in levkoj … podoba njegove edine življenjske pokrajine … tako nepopisna, da je, naj jo je še tolikokrat opisoval, vendarle zazvenela samo v tem, kar ni bilo izrečeno … Hermann Broch, Vergilova smrt — 10 — Vpletel bom belo vijolico Antologija helenističnega epigrama — 11 — Predgovor V tej zbirki je zbranih 124 epigramov 34 različnih avtorjev iz helenističnega ob-dobja grške književnosti.1 Približno tri stoletja dolga doba od smrti Aleksandra Velikega (323 pr. Kr.) pa vse do časa, ko so Rimljani zavzeli še zadnje izmed hele-nističnih kraljestev, ptolemajski Egipt (30 pr. Kr.), je grški književnosti podarila ne le izjemno številne, ampak tudi najlepše primerke »napisnih« pesmi v več kot deset stoletij dolgi, skorajda neprekinjeni tradiciji. Ti »maloštevilni stihi«, zapisani v elegičnih distihih, ki v časih pred helenizmom pogosto niso imeli posebne literarne vrednosti in so bili večinoma razumljeni kot dejanski napisi, vklesani, izrezljani ali še kako drugače napisani na kak predmet, so v helenizmu zacveteli kot bogata literarna zvrst, v kateri se je moral preizkusiti vsak pesnik, ki je v tistem času kaj veljal. Če se je epigrame še na začetku 4. st. pr. Kr. zbiralo in prepisovalo na papirus predvsem kot dokumentacijske referenčne vire, pa so kaj kmalu zablesteli v precej drugačni in nič več zgolj priročniško arhivski vlogi. Poslej so jih namreč vse bolj opredeljevali specifični literarno-estetski kriteriji »larpurlartistično« zasnovanih antologij. V naboru epigramov pričujoče zbirke zato sicer lahko srečamo tudi prepise s kamnov ali drugih popisnih materialov, vendar gre v veliko večjem obsegu za primere, kjer je »napisnost« le še nekakšna zunanja žanrska poetična forma, ki napis – ali pa zgolj njegovo »napisno« obliko – samo imitira. Raznolike teme in 1 Število 34 drži pod pogojem, da gre pri imenih »Antipater« in »Antipater iz Sidona« za istega avtor-ja. Kadar (v redkih primerih) zaradi negotovih datacij obstaja možnost, da kateri izmed avtorjev oziroma epigramov ni iz obdobja helenizma, je to označeno v sprotnih opombah. — 12 — pristopi glede na starejša ohranjena dela grške poezije večkrat učinkujejo nadvse inovativno, ne le kot posledica razcveta same zvrsti, ampak tudi vsebinsko. Te pesmice večkrat ponudijo bralcu nekaj tako drugačnega in posebnega glede na dotedanjo žanrsko tradicijo, da se včasih zazdijo bolj podobne današnji moder-ni kakor pa neposredno predhodni poeziji. S ščepcem udarniškega poguma bi lahko celo rekli, da so literarni epigrami prve prave kratke bralne pesmi ne le v antiki, ampak tudi v zgodovini moderne evropske književnosti. Največ »napisnih« pesmi je v naš čas prijadralo preko zapletene preoddajne zgodovine zbiranja v večavtorske antologije. Te so nosile različna imena, od prve (nam znane) iz 1. st. pr. Kr., z naslovom Venec, pa do današnje Grške antologije, ki je svojo bolj ali manj končno obliko dobila v 10. st. po Kr. Zbirka Venec, ki jo je sestavil Meleager iz Gadar, ni vsebovala samo epigramov iz helenističnega časa, ampak tudi nekatere iz arhaičnega in klasičnega obdobja. V mnogih sle-dečih stoletjih, skozi številne redakcije, prepisovanja, vključevanja in izpuščanja zgodnejših in sodobnih avtorjev, se je nazadnje izoblikoval ogromen korpus (v 16 knjigah), ki nosi ime »Grška antologija« (Anthologia Graeca, v nadaljevanju ag). Vendar poudarimo še enkrat: pričujoč izbor predstavlja le tiste avtorje iz ag, ki so oziroma naj bi živeli v helenizmu. Poleg epigramov iz ag pa je tu še deset tistih epigramov pesnika Pozejdipa, ki niso prišli do našega časa preko te zbirke (kar pa še ne pomeni, da nikoli niso bili vključeni v katero izmed mnogih nje-nih predhodnic z drugačno usodo), temveč so bili odkriti z najdbo Milanskega papirusa šele leta 1993. Širša javnost je te epigrame spoznala leta 2002, ko sta jih objavila Austin in Bastianini (ab).2 Kot celota so epigrami izbrani tako, da so z njimi zastopani pomembnejši epigramatiki iz helenističnega obdobja, navedeni pa so po abecednem vrstnem redu. Z izjemo enega samega primera (Hegésip, ag 6.266), ki odstopa tudi v 2 Austin in Bastianini, Posidippi Pellaei quae supersunt omnia. — 13 — izvirniku, vse pesmi v prevodu ohranjajo – epigramatični zvrsti najljubšo – me-trično formo elegičnega distiha. Izvirniku in prevodu so dodana le najnujnejša pojasnila, medtem ko spremna beseda vsebuje nekoliko obsežnejše število teh »dodatkov« pod črto. Če slednje kdo morda doživlja kot »neprijetno goščavo opomb«, jih brez vsake škode lahko mirno preskoči. Poleg tega, da imamo zaradi antologijske zasnove namesto z enim opravka z več kot 30 imeni avtorjev, tudi v pesmih samih zaradi narave zvrsti zelo pogosto nastopajo številna osebna in krajevna imena. (Mnoga med njimi pripadajo zna-menitim osebam, kot so Homer, Heziod, Erina, Sofokles, Antimah in Kalimah, pri številnih pa gre tudi za posvem neznane običajne ljudi vseh starosti, od otrok in mladostnikov do odraslih in starostnikov.) Pri njih so v prevodu iz praktič-nih razlogov povsod, kjer se je zdelo potrebno, vključeni tudi naglasi. Naglasna mesta prevedenih imen se ujemajo z avtentičnimi naglasnimi mesti (Ζηνοφίλα: Zenofíla, Μοιρώ: Mojró), razen v primerih, kjer so se drugače slovenjene oblike v vsakdanji rabi že tako zakoreninile, da bi jih bilo nesmiselno popravljati nazaj v avtentične (Φάλαικος: Falájk, Πειθώ: Pêjto),3 ali kjer zaradi naglasa na zadnjem zlogu, ki v slovenski obliki odpade, to ni mogoče in se naglas posledično prenese na predzadnji zlog (Πελασγoί: Pelázgi, Ἀλφειός: Alféj). Končnice oblik grških imen so, kot je v navadi, v slovenski verziji (zlasti pri imenih z več kot dvema zlogoma) včasih nekoliko spremenjene, skrajšane 3 Verz si zaradi pesniške svobode kdaj pa kdaj vendarle privošči avtentična naglasna mesta tudi v primerih, ko so ta v nasprotju z bolj uveljavljenimi, prim. v prevodu tradicionalno naglašeno obliko Himenáj (ag 7.182), ki se na drugem mestu pojavi z avtentičnim naglasom kot Himénaj (ab 50). O siceršnji nerešljivosti mnogih težav pri naglaševanju in o naglasu kot »boleči točki« gl. Mihevc-Ga-brovec, »Pripombe k pisavi in rabi grških in latinskih imen in tujk.« O slovenjenju imen gl. zlasti Gantar, »Nekaj misli o pisavi antičnih imen in strokovnih izrazov,« ter Aubelj, Antična imena po slovensko. O jedrnato formuliranih »treh osnovnih načelih« naglaševanja in formuliranja oblik, ki so vplivala na osnovni princip slovenjenja imen v tej knjigi, gl. Movrin, »Index nominum,« 317. Zanimiv primer, ki lepo ponazori raznolikost (naglasnih in oblikovnih) težav v zvezi s slovenjenjem imen, je opisan v opombi k prevodu epigrama Krinagóra iz Mitilene (ag 6.161). — 14 — (Ἀρχεάδης: Arheád) ali podaljšane (Ἑρμοκρέων: Hermokréont), da ne bi prišlo do zmede pri sklanjanju v slovenščini.4 Pri slovenjenju imen sem se (nekoliko v nasprotju s splošnejšim običajem, vendar večji avtentičnosti na ljubo) trudila grško sigmo (namesto z običajnejšim »z«) povsod, kjer gre, dosledno nadome-ščati s slovensko črko »s« (Ἡγήσιππος: Hegésip, Ἀρσινόα: Arsinója), razen pri (po lastni presoji)5 že uveljavljenih oblikah (Ποσείδιππος: Pozejdíp, Διονύσιος: Dionízij). Po napornem večtedenskem (!) pretresanju je obveljala tudi odločitev za smiselno, čeprav zagotovo ne povsem nesporno črko »j«, ki nekoliko omehča sklonljivi del besede in se zato pojavi tam, kjer gre za končnico (Δανάη: Danája, Σιμίας: Simíja) ali njeno izpeljavo (Ἀσκληπιάδης: Asklepijád). Ženska imena na –e so, kot je navada, slovenjena s končnim –a (Ἀμβροσίη: Ambrosíja), razen v dvozložnicah (Ἵππη: Hípe). Nekatere izmed omenjenih odločitev so zaradi zaupanja vrednega standarda, ki ga je uveljavil tehtno premišljen sistem v knjigi Bronislave Aubelj Antična imena po slovensko, morda videti nepotrebne, vendar zagotovo ne morejo biti odvečne, če na problem slovenjenja imen gledamo skozi nemirne oči sokrato-vskega obada, ki nas sili v neprestano »preizpraševanje« obstoječih norm. Slednje pogosto dopuščajo različne možnosti (kot na primer dejstvo, da »niti izvirni 4 Neskrajšane ostajajo npr. tiste daljše besede (z več kot dvema zlogoma), ki imajo pred končnico neiz-govorljivi soglasniški sklop in jih je nemogoče skrajšati tako kot sicer: Διοκλῆς je Dioklés (lahko tudi Diokléj; rodilnik: Diokléja). V redkih primerih si slovenjena oblika imena dovoli pesniško svobodo in je popolnoma poistovetena z grško imenovalniško obliko zgolj zaradi potreb verza: Ἀχρυλίς je Ahrilís namesto Ahrilída, Ἐχεκρατίδης je Ehekratídes namesto Ehekratíd, Εὔδοξος je Évdoksos namesto Évdoks. 5 Neizogibna lastna presoja posameznika o tem, kaj je (ne le pri tvorbi oblik, ampak tudi pri nagla-ševanju) že uveljavljeno in kaj še ne, je lahko včasih nekoliko težavna, a se ji je nemogoče izogniti. Zaradi navajenosti na drugačno zvočno podobo bi bilo namreč težko vztrajati pri avtentično nagla-šenih in bližje avtentičnim oblikam slovenjenih imenih, kot so npr.: Aléksandros, Sofoklés, Évboja, Mávsol ipd. — 15 — latinski niti izvirni grški naglas ne moreta veljati za napačna«)6 in smo že zato skorajda primorani v vsaj načelno odločanje o sistemu, ki mu bomo sledili. Poleg tega je tudi v zvezi z drugimi podobnimi vprašanji večkrat povsem nemogoče uskladiti številne med seboj si nasprotujoče, a kljub temu enako tehtne argu-mente za in proti določenim odločitvam, tako da se preko vprašanj o naglasu kaj hitro lahko nehote znajdemo sredi naporne črkarske pravde. Tu pa je resnično težko ugovarjati misli, da »po črki boljši jed ne bóde/ in zavolj črke ne trpi nič škode,« zato se verjetno ne bo hudoval nihče, ki bi se v določenih primerih od-ločil drugače. V zgornjih primerih gre le za uporabo enega od možnih načinov, ki ne želi nagovarjati k zavezujočemu pravilu. Zaradi stoletij prepisovanja s papirusa na papirus se v današnjih verzijah izvirnih besedil soočamo z mnogimi nerazumljivimi ali nečitljivimi mesti, ki jih moderni izdajatelji grškega besedila s pomočjo kritičnega aparata včasih poskušajo samo predstaviti, pogosto pa predlagajo tudi lastne tekstnokritične rešitve. S tekstnokritičnimi križi in težavami se zato soočajo tudi prevajalci, ki sledijo eni ali več izdajam, nemalokrat pa po svoji presoji izdelajo tudi nekakšno lastno tekstnokritično varianto besedila. Grško besedilo v tej knjigi sledi drugi izdaji Grške antologije, ki jo je pripravil Hermann Beckby,7 na določenih mestih pa povzame tudi tekstnokritične rešitve nekaterih drugih izdaj, zlasti Dübnerja in Cougnyja8 ter Patona.9 6 Aubelj, Antična imena po slovensko, xxii, op. 15. 7 Beckby, Anthologia Graeca. 8 Dübner in Cougny, Epigrammatum anthologia Palatina cum Planudeis et appendice nova. 9 Paton, Greek Anthology. (Patonova izdaja temelji tudi na izdaji Stadtmüller, Anthologia Graeca epi-grammatum Palatina cum Planudea.) — 16 — Kritični znaki v grškem besedilu pomenijo naslednje: [ ] Oglata oklepaja označujeta lakuno (=mesto v besedilu, kjer so besede ne-čitljive zaradi poškodb na papirusu). Pri nečitljivem besedilu sredi vrstice sta uporabljena oba oklepaja, na koncu vrstice le prvi oklepaj [..., na začetku pa le drugi ...]. Besedilo, označeno z oklepaji, vsebuje predlagane dopolnitve sodobnih izdajateljev. { } Polovična oglata oklepaja označujeta lakuno, ki jo je mogoče dopolniti iz stranske preoddaje. Uporabljata se enako kot oglata oklepaja. † Križ (crux interpretum, znan tudi kot obelus) pomeni, da je beseda (ali več besed) v besedilu tako očitno pokvarjenih, da jih izdajatelj ne more razumeti. Če je pokvarjena le ena beseda, je uporabljen le en crux in sicer pred to besedo, če pa sta pokvarjeni dve ali več besed, so te besede vključene znotraj dveh znakov. . Pika pod črko pomeni, da je črka na tistem mestu v besedilu slabo čitljiva ali nečitljiva. – Pomišljaj napoveduje menjavo govorca oziroma dobesedni navedek. — 17 — Zahvale Zahvaljujem se Gorazdu Kocijančiču najprej za povabilo in spodbudo k preva-janju, nato pa še za razumevajoče nepriganjanje k dokončanju projekta; Nadi Grošelj za temeljit pregled in mnoge nadvse dobrodošle sugestije k izboljšavi prevedenih verzov, zlasti kar se tiče njihove metrične podobe; Marku Marinčiču za poglobljeno in potrpežljivo branje ter številne smiselne in domiselne slogovne in vsebinske pripise k najstarejši verziji spremne besede, pa tudi za neprecenljivo pomoč ob razmislekih v zvezi s težavnejšimi literarnozgodovinskimi vprašanji; Andreji N. Inkret za natančne popravke in uporabne predloge za izboljšanje sloga in razumljivosti spremne besede, prav tako za prijateljsko pripravljenost poslušati in komentirati razpredanja o temah, povezanih z epigrami, pa tudi za hitro intervencijo pri dostopu do težje dosegljivih virov sekundarne literature; za slednje se zahvaljujem tudi Matjažu Babiču. Cirilu Staniju se zahvaljujem za pomoč pri vprašanjih, ki se tičejo slovenske slovnice in pravopisa, Jožetu Koscu pa za vse odgovore ob zagatah z botaničnimi vprašanji. Ob zadnji redakciji pa gre velika zahvala še Davidu Movrinu za podroben pregled tipkopisa in številne predloge za izboljšavo celote, predvsem pa za neutrudno pripravljenost z izjem-nim poznavanjem priskočiti na pomoč ob tisočerih najrazličnejših vprašanjih, tokrat zlasti v zvezi z računalniškimi programi, dostojnim citiranjem bibliogra-fije in slovenjenjem grških imen. Odgovornost za vse odločitve je seveda moja. — 18 — Ἐπιγράμματα — 19 — Epigrami — 20 — Ἀλκαῖος ag 7.1 Ἡρώων τὸν ἀοιδὸν Ἴῳ ἔνι παῖδες Ὅμηρον ἤκαχον ἐκ Μουσέων1 γρῖφον ὑφηνάμενοι· νέκταρι δ’ εἰνάλιαι Νηρηίδες ἐχρίσαντο καὶ νέκυν ἀκταίῃ θῆκαν ὑπὸ σπιλάδι, ὅττι Θέτιν κύδηνε καὶ υἱέα καὶ μόθον ἄλλων 5 ἡρώων Ἰθακοῦ τ’ ἔργματα Λαρτιάδεω. ὀλβίστη νήσων πόντῳ Ἴος, ὅττι κέκευθε βαιὴ Μουσάων ἀστέρα καὶ Χαρίτων. 1 Po drugi variati ἐκ Μοιρέων (= Parcarum). — 21 — Alkáj iz Mesene, ok. 200 pr. Kr. ag 7.1 Ko so otroci na Iosu pevcu herojev, Homerju, stkali umételno past, z njo so ga strli na smrt.1 Hčere Nereja z morjá so ga z nektarjem najprej natrle,2 mrtvega pevca nato dele pod brežno so kleč, saj je pel o Tetidi s sinom in bojih herojev 5 ter o tem, kar nekoč stóril Laertov je sin.3 Ios po sreči prekaša ostale otoke na morju, majhen, a skril pod zemljó hárit je zvezdo in muz. 1 umételno past: Dobesedno »uganko od muz«. »Od muz« je spretnost, s katero so otroci sestavili ugan-ko. Uganka, ki je Homer ni znal rešiti, se je glasila: »Kar smo ujeli, je proč, kar nismo ujeli, imamo.« (Prev. Kajetan Gantar.) Odgovor: »Uši.« 2 Hčere Nereja: Nereide, morske nimfe. 3 je pel o Tetidi s sinom … Laertov je sin: Tetida je Ahilova mati, Laert Odisejev oče; junaka nastopata v Iliadi in Odiseji. — 22 — ag 7.412 Πᾶσά τοι οἰχομένῳ, Πυλάδη, κωκύεται Ἑλλὰς ἄπλεκτον χαίταν ἐν χροῒ κειραμένα· αὐτὸς δ’ ἀτμήτοιο κόμας ἀπεθήκατο δάφνας Φοῖβος, ἑὸν τιμῶν ᾗ θέμις ὑμνοπόλον· Μοῦσαι δ’ ἐκλαύσαντο, ῥόον δ’ ἔστησεν ἀκούων 5 Ἀσωπὸς γοερῶν ἦχον ἀπὸ στομάτων· ἔλληξεν δὲ μέλαθρα Διωνύσοιο χορείης, εὖτε σιδηρείην οἶμον ἔβης Ἀΐδεω. ag 9.519 Πίομαι, ὦ Ληναῖε, πολὺ πλέον, ἢ πίε Κύκλωψ νηδὺν ἀνδρομέων πλησάμενος κρεάων· πίομαι. ὡς ὄφελόν γε καὶ ἔγκαρον ἐχθροῦ ἀράξας βρέγμα Φιλιππείης ἐξέπιον κεφαλῆς, ὅσπερ ἑταιρείοιο παρὰ κρητῆρι φόνοιο 5 γεύσατ’ ἐν ἀκρήτῳ φάρμακα χευάμενος. — 23 — ag 7.412 Grčija vsa zdaj, Pilád, ko odšel si, za tabo žaluje,4 striže do kože kratkó svoje razpete lase, sam Apolon je lovor odložil z nestriženih kodrov, svojemu pevcu tako dolžno izkazal je čast. Muze jokale so in Asóp svoj tok je ustavil,5 5 brž ko slišal je zvok krikov iz žalostnih ust, zborovski ples v Dionizovi hiši takoj je ponehal, ko si podal se na pot v Had po železni stezí. ag 9.519 Pijem, Lenáj, še bolj kakor Kíklop takrat je popival,6 ko je do sita naphal z mesom človeškim svoj vamp. Pijem. Želim, da lahko bi raztreščil sovražniku glavo, in iz lobanje izpil Filipu mokre sluzi.7 Tudi on sam ob čaši prijateljev kri je okusil, 5 ko poprej je nasul v vino nemešano strup.8 4 Pilád: Znamenit igralec. 5 Asóp: Asóp je ime štirih grških rek: peloponeške, tesalske, bojotske in reke pri Termopilah v okraju Trahis. 6 Lenáj: Dionizov vzdevek. 7 Filipu: Filip V., sin Demetrija II. Makedonskega. 8 poprej je nasul v vino nemešano strup: Na ta način naj bi Filip med drugimi zastrupil tudi politika in državnika Arata. — 24 — ag 16.196 Τίς σε τὸν οὐχ ὁσίως ἠγρευμένον ὧδε πεδήσας θήκατο; τίς πλέγδην σὰς ἐνέδησε χέρας καὶ πιναρὰν ὄψιν τεκτήνατο; ποῦ θοὰ τόξα, νήπιε, ποῦ πικρὴ πυρφόρος ἰοδόκη; ἦ ῥα μάτην ἐπόνησε λιθοξόος, ὅς σε, τὸν οἴστρῳ 5 κυμήναντα θεούς, τῇδ’ ἐνέδησε πάγῃ. ag 16.226 Ἔμπνει Πὰν λαροῖσιν ὀρειβάτα χείλεσι μοῦσαν, ἔμπνει ποιμενίῳ τερπόμενος δόνακι, εὐκελάδῳ σύριγγι χέων μέλος, ἐκ δὲ συνῳδοῦ κλάζε κατιθύνων ῥήματος ἁρμονίην· ἀμφὶ δὲ σοὶ ῥυθμοῖο κατὰ κρότον ἔνθεον ἴχνος 5 ῥησσέσθω Νύμφαις ταῖσδε μεθυδριάσιν. — 25 — ag 16.196 Kdo te, ujetnik, tako brezbožno je vklenil v okovje,9 kdo ti je roki trdno zvezal za hrbtom navzkriž in zasnoval tvoj obraz ves umazan? Kje lok je okretni, fantek, kje trpki je tul, poln plamenečih puščíc? Tisti kipar, ki je tebe, ki vnemaš s strastjo še bogove, 5 v takole past prignal, ta se je mučil zaman. ag 16.226 Vpihni od ust blagoglasnih ji glasbo, o Pan gorohodec, vpihni, naj te radosti tvoja pastirska piščal, pesem razlij iz prijetno zveneče siringe in njene zvoke ubiraj tako, kot jih besede pojo. Vseokrog tebe ob ritmu udarcev v božanskem zanosu 5 nimfam vodá naj korak v prosti razveže se ples. 9 ujetnik: Epigram opisuje kipec boga Erosa z zvezanimi rokami in brez orožja. — 26 — Ἀνύτη ag 6.123 Ἕσταθι τᾷδε, κράνεια βροτοκτόνε, μηδ’ ἔτι λυγρὸν χάλκεον ἀμφ’ ὄνυχα στάζε φόνον δαΐων· ἀλλ’ ἀνὰ μαρμάρεον δόμον ἡμένα αἰπὺν Ἀθάνας, ἄγγελλ’ ἀνορέαν Κρητὸς Ἐχεκρατίδα. ag 7.202 Οὐκέτι μ’ ὡς τὸ πάρος πυκιναῖς πτερύγεσσιν ἐρέσσων ὄρσεις ἐξ εὐνῆς ὄρθριος ἐγρόμενος· ἦ γάρ σ’ ὑπνώοντα σίνις λαθρηδὸν ἐπελθὼν ἔκτεινεν λαιμῷ ῥίμφα καθεὶς ὄνυχα. ag 7.215 Οὐκέτι δὴ πλωτοῖσιν ἀγαλλόμενος πελάγεσσιν αὐχέν’ ἀναρρίψω βυσσόθεν ὀρνύμενος, οὐδὲ παρ’ εὐσκάλμοιο νεὼς περικαλλέα χείλη ποιφυξῶ τἀμᾷ τερπόμενος προτομᾷ· ἀλλά με πορφυρέα πόντου νοτὶς ὦσ’ ἐπὶ χέρσον, 5 κεῖμαι δὲ † ῥαδινὰν τάνδε παρ’ ἠιόνα. — 27 — Aníta iz Tegeje, ok. 300 pr. Kr. ag 6.123 Dren, ki ubijal si smrtnike, tukaj zdaj stoj, naj s konice 10 bronaste več ne kaplja trpka sovragova kri, temveč sedé v visokem Ateninem marmornem templju pričaj, kako je možat Ehekratídes Krečan. ag 7.202 Nič me več ne boš ob prhutanju z gostimi krili, zgodaj ob jutrih bedeč vstati iz postelje gnal: v spanju se namreč skrivaj ti je ropar kradljivi približal, hitro zasadil ti v vrat krempelj in z njim te ubil.11 ag 7.215 Nič se več ne bom radostil na plovnih valovih in se iz morskih globin z vratom poganjal navzgor, nikdar več prhal vzdolž vesel ob ladji z olepšanim kljunom 12 ter se pri tem veselil svoje podobe na njem: vode škrlatne morjá so me vrgle na suho obalo, 5 tu na obrežju ležim, v drobcenem pesku, delfin.13 10 Dren: Kopje iz drenovega lesa. 11 Epitaf za petelinom. 12 ladji z olepšanim kljunom: V izvirniku ima ladja poleg olepšanega kljuna tudi še »dobre vilice«, na katere so bila z jermeni pritrjena vesla. 13 delfin: Beseda je dodana v prevodu, izvirnik je nima. — 28 — ag 16.228 Ξεῖν’, ὑπὸ τὰν πτελέαν τετρυμένα γυῖ’ ἀνάπαυσον· ἁδύ τοι ἐν χλωροῖς πνεῦμα θροεῖ πετάλοις· πίδακά τ’ ἐκ παγᾶς ψυχρὰν πίε· δὴ γὰρ ὁδίταις ἄμπαυμ’ ἐν θερινῷ καύματι τοῦτο φίλον. — 29 — ag 16.228 Tujec, pod brestom spočij si od hoje utrujene ude, sapica vetra sladkó v listju zelenem šumlja. Pij ohlajeni studenec izvira: v poletni vročini vsem je popotnikom všeč takle prijeten oddih. — 30 — Ἀντιφάνης ag 11.322 Γραμματικῶν περίεργα γένη, ῥιζωρύχα μούσης ἀλλοτρίης, ἀτυχεῖς σῆτες ἀκανθοβάται, τῶν μεγάλων κηλῖδες, ἐπ’ Ἠρίννῃ δὲ κομῶντες, πικροὶ καὶ ξηροὶ Καλλιμάχου πρόκυνες, ποιητῶν λῶβαι, παισὶ σκότος ἀρχομένοισιν, 5 ἔρροιτ’, εὐφώνων λαθροδάκναι κόριες. — 31 — Antifán iz Makedonije, 1. st. pr. Kr. / 1. st. po Kr. ag 11.322 Rod nadležni gramatikov, muzi, ki drugim pripada, ruvate splet korenin, molji, med trnjem doma, madeži vélikih, vi, ki se radi bahate z Erino,14 pusto, pedantno gorjé, bedni Kalimaha psi, mrak ste za dečke, ki komaj začenjajo, smrt za poete, 5 proč, uši, ki nažró vse, kar prijetno zveni. 14 se radi bahate z Erino: Sapfino sodobnico, grško pesnico Erino z Rodosa, so aleksandrinski pesniki zelo cenili. — 32 — Ἀντίπατρος ag 6.46 Τὰν πρὶν Ἐνυαλίοιο καὶ Εἰράνας ὑποφᾶτιν, μέλπουσαν κλαγγὰν βάρβαρον ἐκ στομάτων, χαλκοπαγῆ σάλπιγγα γέρας Φερένικος Ἀθάνᾳ, λήξας καὶ πολέμου καὶ θυμέλας, ἔθετο. ag 6.159 Ἁ πάρος αἱματόεν πολέμου μέλος ἐν δαῒ σάλπιγξ καὶ γλυκὺν εἰράνας ἐκπροχέουσα νόμον ἄγκειμαι, Φερένικε, τεὸν Τριτωνίδι κούρᾳ δῶρον, ἐριβρύχων παυσαμένα κελάδων. ag 6.160 Κερκίδα τὰν ὀρθρινὰ χελιδονίδων ἅμα φωνᾷ μελπομέναν, ἱστῶν Παλλάδος ἀλκυόνα, τόν τε καρηβαρέοντα πολυρροίβδητον ἄτρακτον, κλωστῆρα στρεπτᾶς εὔδρομον ἁρπεδόνας, καὶ πήνας καὶ τόνδε φιληλάκατον καλαθίσκον, 5 — 33 — Antípater iz Sidona, konec 2. st. pr. Kr. ag 6.46 Njo, ki je prej kot spodbudnica k vojni in miru trobíla, krik, barbarsko pojoč, s svojih je spuščala ust, tole broneno trobento, je dal Ferenikos Ateni,15 zdaj, ko hkrati je z bitk in od oltarjev odšel. ag 6.159 Jaz, trobenta, ki v ognju krvavo sem pesem trobila, prav tako sladki napev, kadar se vrnil je mir, tu ležim, Ferenik, kot tvoje darilo Ateni, zdaj, ko utihnil je moj zvok, ki glasnó je rjovel. ag 6.160 Tkalski čolniček, ki zjutraj zapoje ob lastovic petju, ki kot vodomec pojoč v statvah Atene slovi, zraven brenčeče vreteno, z glavó navzdol obteženo, – urni predilec je to, prede nasukano nit – z njima navitke v košarici, takšni, ki preslico ljubi, 5 15 broneno trobento: Trobenta je v grški literaturi eden glavnih atributov boginje Atene, ki velja tudi za njeno izumiteljico (Argejci so jo zato častili kot Ateno Σάλπιγξ). Uporabljali so jo za naznanitev začetka bitke (po drugi razlagi je zvok »barbarski« zaradi etruščanskega izvora trobente), druga vrsta trobente, ki jo je iznašel egipčanski bog Oziris, pa se je uporabljala za sklicevanje ljudi k žrtvenim obredom. — 34 — στάμονος ἀσκητοῦ καὶ τολύπας φύλακα, παῖς ἀγαθοῦ Τελέσιλλα Διοκλέος ἁ φιλοεργὸς εἰροκόμων κούρᾳ θήκατο δεσπότιδι. ag 7.14 Σαπφώ τοι κεύθεις, χθὼν Αἰολί, τὰν μετὰ Μούσαις ἀθανάταις θνατὰν Μοῦσαν ἀειδομέναν, ἃν Κύπρις καὶ Ἔρως συνάμ’ ἔτραφον, ἇς μέτα Πειθὼ ἔπλεκ’ ἀείζωον Πιερίδων στέφανον, Ἑλλάδι μὲν τέρψιν, σοὶ δὲ κλέος. ὦ τριέλικτον 5 Μοῖραι δινεῦσαι νῆμα κατ’ ἠλακάτας, πῶς οὐκ ἐκλώσασθε πανάφθιτον ἦμαρ ἀοιδῷ ἄφθιτα μησαμένᾳ δῶρ’ Ἑλικωνιάδων; ag 7.34 Πιερικὰν σάλπιγγα, τὸν εὐαγέων βαρὺν ὕμνων χαλκευτάν, κατέχει Πίνδαρον ἅδε κόνις, οὗ μέλος εἰσαΐων φθέγξαιό κεν, ὡς ἀπὸ Μουσῶν ἐν Κάδμου θαλάμοις σμῆνος ἀπεπλάσατο. — 35 — váruje prejo in nit, spretno izdelano z njo, hči Diokléja, ki dober je mož, Telésila pridna, dala je v dar gospe devi, zaščitnici tkalk. ag 7.14 Sapfo pokrivaš, o zemlja ajolska: ob muzah nesmrtnih pesmi so pele o njej, muzi pri smrtnih ženah. Kipris in Eros sta skupaj jo vzgajala, z njo tudi Pêjto 16 pletla je večno zelen venec boginj Pieríd.17 Radost za Grčijo, zate pa slava! O Mojre, ki s preslic 18 5 svojo vrtinčite nit trikrat zasukanih prej, le kako, da niste napredle nesmrtnega dneva njej, ki je spesnila muz samih nesmrtne dari? ag 7.34 Pindarja tukajšnja prst, pierijsko trobento, prekriva, njega, ki bil je težák, vzvišenih himen kovač, če njegovo bi pesem zaslišal, bi vzkliknil: »Gotovo v Kadmovi spalnici roj muz je to pesem skoval!«19 16 Pêjto: Pejtó (Prigovarjalka) je boginja prigovarjanja in prepričevanja, ki so jo včasih enačili tudi z boginjo ljubezni. 17 Pieríd: Muze, imenovane tudi Pieride, izvirajo iz severnogrške pokrajine Pierije. 18 Mojre: Mojre (pri Rimljanih Parke) so bile tri sestre, boginje usode: Klotó je nit življenja predla, Láhesis jo je odmerjala, Átropos pa prerezala. 19 Kadmovi: Kadmos je legendarni ustanovitelj Teb, ki se je poročil s Harmonijo, hčerko Aresa in Afrodite. — 36 — ag 7.146 Σῆμα παρ’ Αἰάντειον ἐπὶ Ῥοιτηίσιν ἀκταῖς θυμοβαρὴς Ἀρετὰ μύρομαι ἑζομένα, ἀπλόκαμος, πινόεσσα, διὰ κρίσιν ὅττι Πελασγῶν οὐκ ἀρετὰ νικᾶν ἔλλαχεν, ἀλλὰ δόλος. τεύχεα δ’ ἂν λέξειεν Ἀχιλλέος· –Ἄρσενος ἀκμᾶς, 5 οὐ σκολιῶν μύθων ἄμμες ἐφιέμεθα. ag 7.209 Αὐτοῦ σοὶ παρ’ ἅλωνι, δυηπαθὲς ἐργάτα μύρμηξ, ἠρίον ἐκ βώλου διψάδος ἐκτισάμαν, ὄφρα σε καὶ φθίμενον Δηοῦς σταχυητρόφος αὖλαξ θέλγῃ ἀροτραίῃ κείμενον ἐν θαλάμῃ. — 37 — ag 7.146 Tu, ob Ajantovem grobu sedim, na rojtejskem obrežju,20 jaz, Vrlina, hudo žalostna točim solzé, neurejena, ostrižena, saj po sodbi Pelazgov 21 zmaga Vrlini ne gre, pač pa Zvijači v roke. Tole bi reklo orožje Ahilovo: »Moč in možatost 5 jaz si želim in ne zvito lažnivih besed!« ag 7.209 Tukaj, ob gumnu, o mravlja, ki težke napore opravljaš, zgradil iz žejne zemljé zate gomilo sem to, da še po smrti ležečo te v sobici, s plugom nastali, Demetrin skrival bo čar, brazda, ki klasje zori. 20 rojtejskem: Rójtej (Rhoíteion), danes Baba Kale, je bilo mesto v Troadi (na rtu pri Helespontu), blizu katerega je bil grob grškega junaka Ajanta in njemu posvečeno svetišče. Mark Antonij je kip junaka iz tega svetišča odnesel v Egipt kot darilo Kleopatri, Oktavijan pa ga je l. 31 pr. Kr. vrnil v Rojtej. Ajant (znan kot Ajant Veliki) se je po Ahilovi smrti sprl z Odisejem za Ahilovo vojaško opravo. Orožje je pripadlo Odiseju, Ajantu pa se je omračil um in je napravil samomor. 21 Pelazgov: Nekateri grški avtorji so imenovali Pelazge tista ljudstva, ki so živela v Grčiji pred prihodom Grkov, drugi (kakor tudi Antipater v pričujočem epigramu) pa so ime uporabljali kot sinonim za Grke. — 38 — Ἀντίπατρος ag 6.174 Παλλάδι ταὶ τρισσαὶ θέσαν ἅλικες, ἶσον ἀράχνᾳ τεῦξαι λεπταλέον στάμον’ ἐπιστάμεναι· Δημὼ μὲν ταλαρίσκον ἐύπλοκον, Ἀρσινόα δὲ ἐργάτιν εὐκλώστου νήματος ἠλακάταν, κερκίδα δ’ εὐποίητον, ἀηδόνα τὰν ἐν ἐρίθοις, 5 Βακχυλίς, εὐκρέκτους ᾇ διέκρινε μίτους· ζώειν γὰρ δίχα παντὸς ὀνείδεος εἵλεθ’ ἑκάστα, ξεῖνε, τὸν ἐκ χειρῶν ἀρνυμένα βίοτον. — 39 — Antípater 22 ag 6.174 Tri vrstnice, ki znajo napresti pretanjšano prejo, tanko kot nit pajčevin, dale Paládi so v dar: košek lepo pleteni Demó, Arsinója pa pridno preslico, takšno, ki z njo lično nasuka se nit; slavca med tkalci, čolniček mehkó izrezljan, Bakhilída, 5 niti, spredene lepo, z njim je ločila lahko. Vsaka od njih je izbrala povsem brezgrajno življenje, vsaka si z lastno rokó, tujec, služila je kruh. 22 Poleg imena v Grški antologiji ob teh epigramih ni druge označbe; lahko da je avtor Antipater iz Sidona, morda pa tudi Antipater iz Tesalonike (1. st. po Kr.). — 40 — ag 6.276 Ἡ πολύθριξ οὔλας ἀνεδήσατο παρθένος Ἵππη χαίτας, εὐώδη σμηχομένα κρόταφον· ἤδη γάρ οἱ ἐπῆλθε γάμου τέλος· αἱ δ’ ἐπὶ κουρῇ 2 μίτραι παρθενίας αἰτέομεν 3 χάριτας. Ἄρτεμι, σῇ δ’ ἰότητι γάμος θ’ ἅμα καὶ γένος εἴη 5 τῇ Λυκομηδείδου παιδὶ φιλαστραγάλῃ. 2 Druga tekstna varianta je ἐπὶ κούρῃ. Nekateri berejo ἐπὶ κόρσῃ, drugi ἐπίκουροι, tretji celo ἔτι κόρης. 3 Nekateri berejo αἰνέομεν. — 41 — ag 6.276 Hipe, dekle gostolaso, natrla je senca dišeča in povezála je v splet svoje volnene lase: čas je za njeno poroko: trakovi v daritvenem kodru 23 s prošnjami kličemo k nji radost deviških darí.24 O Artemis, igriva naj deklica Likomedejda 25 5 z milostjo tvojo dobi svatbo, potomce ima! 23 trakovi v daritvenem kodru: Bila je navada, da so pred poroko dekleta darovala koder las deviški boginji Artemidi. 24 radost deviških darí: Marsikateremu interpretu se je zdelo problematično, da dekle, ki bo postalo žena, prosi za »deviške radosti« (παρθενίας χάριτας). Zato so predlagali razne interpretativne in tekstnokritične rešitve, kot je npr. tudi ta, da se pridevnik »deviške« pravzaprav navezuje na »deviško boginjo«, ki jo dekle prosi za naklonjenost. Ena možna rešitev je tudi, da namesto αἰτέομεν (»zahte-vamo«, »prosimo«) beremo αἰνέομεν (»hvalimo«, »dajemo v priporočilo«, v smislu »naznanjamo«, »izpričujemo«). Predlaganih rešitev je še veliko, v vsakem primeru pa je najbrž šlo za to, da dekle preko lasnih trakov (ki v darovanem kodru predstavljajo nekakšen simbolični nadomestek za deviški pas) ob prehodu v novo življenjsko obdobje boginjo prosi za milostno naklonjenost oziroma srečo. 25 igriva: Ob obredu prehoda iz otroštva v odraslost so dekleta lahko darovala tudi igrače, na kar morda namiguje omemba besede φιλαστραγάλῃ (»ta, ki ima rada astragale«). Astragali (ἀστράγαλοι) so koščice, narejene iz kosti gležnja ovce ali koze, ki so se uporabljale podobno kot danes kocke. Še posebno rade naj bi jih imele ženske, pa tudi otroci, zato so lahko »astragali« pomenili tudi »igrače« na splošno. Astragali so se med drugim uporabljali za prerokovanje, lahko pa so tudi simbolizirali srečo. Gl. sliko z naslovnice. — 42 — ag 9.58 Καὶ κραναᾶς Βαβυλῶνος ἐπίδρομον ἅρμασι τεῖχος καὶ τὸν ἐπ’ Ἀλφειῷ Ζᾶνα κατηυγασάμην κάπων τ’ αἰώρημα καὶ Ἠελίοιο κολοσσὸν καὶ μέγαν αἰπεινᾶν πυραμίδων κάματον μνᾶμά τε Μαυσώλοιο πελώριον· ἀλλ’ ὅτ’ ἐσεῖδον 5 Ἀρτέμιδος νεφέων ἄχρι θέοντα δόμον, κεῖνα μὲν ἠμαύρωτο, καὶ ἦν· –Ἴδε, νόσφιν Ὀλύμπου Ἅλιος οὐδέν πω τοῖον ἐπηυγάσατο. — 43 — ag 9.58 Videl sem zid Babilona z voziščem za bojne vozove,26 videl sem veliki kip Zevsa ob reki Alféj,27 tudi viseče vrtove in Helijev kolos ogromni, pa velikost piramid, strašno orjaški napor, še Mavzolej, ta grob mogočni: a brž ko sem videl 5 velik Artemidin hram, segal je vse do nebes, vse je zbledelo in rekel sem: »Glej, z izjemo Olimpa takega čuda še ni sonce uzrlo nikdar!«28 26 zid Babilona: V izvirniku: »skalnatega Babilona«. Zid z znamenitimi vrati, posvečenimi boginji Ištar, je veljal za eno izmed sedmerih čudes antičnega sveta. V 6. st. po Kr. pa je namesto zidu na seznam prišel aleksandrijski svetilnik. Sedmerico čudes omenja tudi ag 8.177. 27 Alféj: Alfej je peloponeška reka, ki teče skozi Olimpijo. 28 Epigram predstavlja napis na Artemidinem svetišču v Efezu. Znameniti tempelj, prav tako eno izmed sedmerih svetovnih čudes, naj bi bil zgrajen na mestu starega svetišča, ki so ga ustanovile Amazonke. Gradnja je trajala več kot sto let, uničenje pa naj bi ga doletelo l. 356 pr. Kr., in to prav na dan, ko se je rodil Aleksander Veliki. Požgal ga je mož, po imenu Herostrat, ki je na ta način želel doseči nesmrtno slavo. — 44 — Ἀρχίας ag 7.213 Πρὶν μὲν ἐπὶ χλωροῖς ἐριθηλέος ἔρνεσι πεύκας ἥμενος ἢ σκιερᾶς ἀκροκόμου πίτυος ἔκρεκες εὐτάρσοιο δι’ ἰξύος, ἀχέτα, μολπάν, τέττιξ, οἰονόμοις τερπνότερον χέλυος. νῦν δέ σε μυρμάκεσσιν ὑπ’ εἰνοδίοισι δαμέντα 5 Ἄϊδος ἀπροϊδὴς ἀμφεκάλυψε μυχός. εἰ δ’ ἑάλως, συγγνωστόν, ἐπεὶ καὶ κοίρανος ὕμνων Μαιονίδας γρίφοις ἰχθυβόλων ἔθανεν. — 45 — Árhija iz Antiohije, domnevno iz helenističnega obdobja 29 ag 7.213 Prej si sedel na zelenih poganjkih bohotnih borovcev, v senčnatih pinijah, kjer krošnja na vrhu se pne, tkal si, cvrčeči škržat, skozi svoj nežnokrili životec spev, ki pastirjem je bil ljubši kot lirin napev. Zdaj pa nad tabo kraljujejo mravlje, živeče ob poti, 5 Had te zagrnil je v skrit, nikdar še videni kot. To, da si bil ujet, je dopustno: še kralju med pevci 30 smrtno zadale so past zanke iz ribiških mrež. 29 Morda je Arhija avtor iz Ciceronovega časa (Aulus Licinius Archias), morda pa sta obstajala dva avtorja z istim imenom. 30 kralju med pevci: Homerju, ki ni znal rešiti uganke o tem, kaj so ujeli otroci na Iosu. Gl. epigram Alkaja iz Mesene (ag 7.1). — 46 — Ἀσκληπιάδης ag 5.64 Νεῖφε, χαλαζοβόλει, ποίει σκότος, αἶθε, κεραύνου, πάντα τὰ πορφύροντ’ ἐν χθονὶ σεῖε νέφη· ἢν γάρ με κτείνῃς, τότε παύσομαι· ἢν δέ μ’ ἀφῇς ζῆν, καὶ διαθεὶς τούτων χείρονα, κωμάσομαι. ἕλκει γάρ μ’ ὁ κρατῶν καὶ σοῦ θεός, ᾧ ποτε πεισθείς, 5 Ζεῦ, διὰ χαλκείων χρυσὸς ἔδυς θαλάμων. ag 5.145 Αὐτοῦ μοι, στέφανοι, παρὰ δικλίσι ταῖσδε κρεμαστοὶ μίμνετε, μὴ προπετῶς φύλλα τινασσόμενοι, οὓς δακρύοις κατέβρεξα· κάτομβρα γὰρ ὄμματ’ ἐρώντων. ἀλλ’ ὅταν οἰγομένης αὐτὸν ἴδητε θύρης, στάξαθ’ ὑπὲρ κεφαλῆς ἐμὸν ὑετόν, ὡς ἂν †ἄμεινον4 5 ἡ ξανθή γε κόμη τἀμὰ πίῃ δάκρυα. 4 Morda je na tem mestu stalo osebno ime. — 47 — Asklepijád s Samosa, 3. st. pr. Kr. (ok. 270) ag 5.64 Sneg in točo in mrak in blisk in ogenj in strelo, vse temačne meglè stresaj sem dol na zemljó: če me ubiješ, bom nehal, a dokler me živega puščaš, pa če še več mi zavdaš, vedro bom šel vasovat. Vleče me bog, ki, Zevs, še nad tabo kraljuje, vsled njega 5 zdrsnil kot zlati si dež v bronasto sobo nekoč.31 ag 5.145 Tukaj mi zdaj ostaníte obešeni, venci, pri tehle vratih dvokrilnih, nikar listja ne sipljite k tlom, – saj sem vas zmočil s solzami: kdor ljubi, pogosto jih toči, – ko pa se duri odpro in bo pred vami on sam, brž ta moj dež mu usujte na glavo, da bodo njegovi 5 zlatorumeni lasje moje izpili solzé. 31 zlati … dež: Zevs se je spremenil v zlati dež, da bi se lahko vtihotapil v stolp, kamor je oče zaprl svojo hčer Danajo iz strahu pred prerokbo, da bo Danaja nekoč rodila sina, ki bo ubil svojega deda. Iz te združitve se je rodil Perzej. — 48 — ag 5.150 Ὡμολόγησ’ ἥξειν εἰς νύκτα μοι ἡ ‘πιβόητος Νικὼ καὶ σεμνὴν ὤμοσε Θεσμοφόρον· κοὐχ ἥκει· φυλακὴ δὲ παροίχεται. ἆρ’ ἐπιορκεῖν ἤθελε; τὸν λύχνον, παῖδες, ἀποσβέσατε. ag 5.169 Ἡδὺ θέρους διψῶντι χιὼν ποτόν, ἡδὺ δὲ ναύταις ἐκ χειμῶνος ἰδεῖν εἰαρινὸν ζέφυρον· ἥδιον δ’, ὁπόταν κρύψῃ μία τοὺς φιλέοντας χλαῖνα καὶ αἰνῆται Κύπρις ὑπ’ ἀμφοτέρων. ag 5.189 Νὺξ μακρὴ καὶ χεῖμα, μέσον δ’ ἐπὶ Πλειάδα δύνει, κἀγὼ πὰρ προθύροις νίσσομαι ὑόμενος, τρωθεὶς τῆς δολίης κείνης πόθῳ· οὐ γὰρ ἔρωτα Κύπρις, ἀνιηρὸν δ’ ἐκ πυρὸς ἧκε βέλος. — 49 — ag 5.150 Slavna Nikó mi je dala obljubo, da pride ob mraku, in je prisegla celo k Demetri sveti tedaj. Vendar je ni in straža gre mimo. Morda je hotela krivo priseči nalašč? Fantje, ugasnite luč! ag 5.169 Žejnemu prija poleti ledena pijača, mornarjem veter pomladni takrat, kadar se zima konča. Še bolj prijetno pa je, kadar ena velika odeja skrije zaljubljenca dva, Kipris slavita oba. ag 5.189 Dolga je noč in nevihta, ki vmes je zastrla Plejado,32 jaz pa pred vrati stojim, moker sem ves od dežja, strt koprnim po tej lažnivki; namesto ljubezni Kipris je vrgla trdó kopje z ognjeno ostjó. 32 Plejado: »Plejade« (= »Gostosevci«) se lahko kot ozvezdje pojavljajo tudi v ednini kot »Plejada«. — 50 — ag 7.11 Ὁ γλυκὺς Ἠρίννης οὗτος πόνος, οὐχὶ πολὺς μέν, ὡς ἂν παρθενικᾶς ἐννεακαιδεκέτευς, ἀλλ’ ἑτέρων πολλῶν δυνατώτερος· εἰ δ’ Ἀΐδας οἱ μὴ ταχὺς ἦλθε, τίς ἂν ταλίκον ἔσχ’ ὄνομα; ag 7.145 Ἅδ’ ἐγὼ ἁ τλάμων Ἀρετὰ παρὰ τῷδε κάθημαι Αἴαντος τύμβῳ κειρομένα πλοκάμους, θυμὸν ἄχει μεγάλῳ βεβολημένα, εἰ παρ’ Ἀχαιοῖς ἁ δολόφρων Ἀπάτα κρέσσον ἐμεῦ δύναται. ag 12.135 Οἶνος ἔρωτος ἔλεγχος· ἐρᾶν ἀρνεύμενον ἡμῖν ἤτασαν αἱ πολλαὶ Νικαγόρην προπόσεις· καὶ γὰρ ἐδάκρυσεν καὶ ἐνύστασε καί τι κατηφὲς ἔβλεπε, χὠ σφιγχθεὶς οὐκ ἔμενε στέφανος. ag 12.153 Πρόσθε μοι Ἀρχεάδης ἐθλίβετο· νῦν δὲ τάλαιναν οὐδ’ ὅσσον παίζων εἰς ἔμ’ ἐπιστρέφεται. οὐδ’ ὁ μελιχρὸς Ἔρως ἀεὶ γλυκύς· ἀλλ’ ἀνιήσας πολλάκις ἡδίων γίνετ’ ἐρῶσι θεός. — 51 — ag 7.11 To je sladki napor Erine: res ni ga veliko, saj je bila le dekle pičlih devetnajstih let, vendar velja dosti več od mnogih! Če ne bi k nji zgodnji Hades prišel, bi imel kdo tako slavno ime? ag 7.145 Jaz, junaška Vrlina, ki tu, ob Ajantovem grobu, vsa nesrečna sedim, strižem si svoje lase. Moje srce je ranilo veliko gorje: pri Ahajcih več moči kakor jaz zvita Prevara ima. ag 12.135 Vino dokaže ljubezen: zanikal jo je Nikagóra, vendar je bil razkrit záradi mnogih zdravic. Jokal je, kinkal je, svoj pogled proti tlom je obračal, pa tudi venček mu ni trdno na glavi obstal. ag 12.153 Prej se je kdaj Arheád še obregnil ob mene, zdaj reve sploh ne pogleda me več, niti, da norce bi bril. Eros medeni ni vedno sladak, ta bog je ljubimcem večkrat še ljubši takrat, kadar hudo jih pesti. — 52 — ag 12.166 Τοῦθ’, ὅ τι μοι λοιπὸν ψυχῆς, ὅ τι δήποτ’, Ἔρωτες, τοῦτό γ’ ἔχειν πρὸς θεῶν ἡσυχίην ἄφετε· εἰ μή, ναὶ τόξοις μὴ βάλλετέ μ’, ἀλλὰ κεραυνοῖς, ναὶ πάντως τέφρην θέσθε με κἀνθρακιήν. ναὶ ναὶ βάλλετ’, Ἔρωτες· ἐνεσκληκὼς γὰρ ἀνίαις, 5 ἐξ ὑμέων τοῦτ’ οὖν, εἴ γέ τι, βούλομ’ ἔχειν. — 53 — ag 12.166 To, kar še sploh mi je malega duše ostalo, Eroti, vsaj ta košček naj zdaj mir, pri bogovih, ima! Če pa že morate, rajši kot puščice, strele vrzíte, vžgite me, da bom postal ves le še prah in pepel! Dajte, Eroti, le streljajte, to je edino darilo, 5 to pač, v zlu zoglenel, voljno od vas bi prejel. — 54 — Δαμάγετος ag 6.277 Ἄρτεμι, τόξα λαχοῦσα καὶ ἀλκήεντας ὀιστούς, σοὶ πλόκον οἰκείας τόνδε λέλοιπε κόμης Ἀρσινόη θυόεν παρ’ ἀνάκτορον, ἡ Πτολεμαίου παρθένος, ἱμερτοῦ κειραμένη πλοκάμου. — 55 — Damáget iz Ahaje, 3./2. st. pr. Kr. ag 6.277 O Artemis, ki lok poseduješ in močne puščíce, tebi je kodrček svoj tukaj pustilo dekle, v templju, ki blago diši, Ptolemajeva hči Arsinója, dar si odstrigla je ta z ljubko nakodranih las.33 33 Ptolemajeva hči Arsinója: Arsinoja III., hči Ptolemaja III. — 56 — Διονύσιος ag 7.78 Πρηΰτερον γῆράς σε καὶ οὐ κατὰ νοῦσος ἀμαυρὴ ἔσβεσεν· εὐνήθης δ’ ὕπνον ὀφειλόμενον ἄκρα μεριμνήσας, Ἐρατόσθενες· οὐδὲ Κυρήνη μαῖά σε πατρῴων ἐντὸς ἔδεκτο τάφων, Ἀγλαοῦ υἱέ, φίλος δὲ καὶ ἐν ξείνῃ κεκάλυψαι 5 πὰρ τόδε Πρωτῆος κράσπεδον αἰγιαλοῦ. — 57 — Dionízij iz Kízika, 2. st. pr. Kr., negotova datacija ag 7.78 Ni te slabilna bolezen ugásnila, marveč le blažja starost, da v snu, ki je vsem sojen, si mirno zaspal, potlej ko vse si domislil do skrajnosti. O Eratósten,34 ni očetni te grob v rodni Kireni sprejel, sin Aglája, a tu, na Protejevem morskem obrežju, 5 kjer si zdaj pokopan, tuji deželi si ljub.35 34 Eratósten: Znameniti matematik, astronom, geograf, izumitelj in pesnik Eratostén iz Kirene (3. st. pr. Kr) je pisal tudi filozofske, literarnokritične, zgodovinske in druge razprave. Bil je ne samo prvi, ki je zelo natančno izračunal obseg zemlje, ampak tudi prvi, ki je samega sebe imenoval »filolog«. (Naglas Eratósten je bolj uveljavljen, avtentično Eratostén.) 35 na Protejevem morskem obrežju: V Aleksandriji. — 58 — Διοσκουρίδης ag 7.37 Τύμβος ὅδ’ ἔστ’, ὤνθρωπε, Σοφοκλέος, ὃν παρὰ Μουσῶν ἱρὴν παρθεσίην ἱερὸς ὢν ἔλαχον· ὅς με τὸν ἐκ Φλιοῦντος, ἔτι τρίβολον πατέοντα, πρίνινον ἐς χρύσεον σχῆμα μεθηρμόσατο καὶ λεπτὴν ἐνέδυσεν ἁλουργίδα· τοῦ δὲ θανόντος 5 εὔθετον ὀρχηστὴν τῇδ’ ἀνέπαυσα πόδα. –Ὄλβιος, ὡς ἀγαθὴν ἔλαχες στάσιν· ἡ δ’ ἐνὶ χερσὶ κούριμος ἐκ ποίης ἥδε διδασκαλίης; –Εἴτε σοὶ Ἀντιγόνην εἰπεῖν φίλον, οὐκ ἂν ἁμάρτοις, εἴτε καὶ Ἠλέκτραν· ἀμφότεραι γὰρ ἄκρον. 10 — 59 — Dioskuríd iz Aleksandrije, 3./2. st. pr. Kr. ag 7.37 Tole, o človek, je Sofoklov grob: ta sveti je prostor meni, ki sem posvečen, v skrb bil zaupan od muz.36 On je, ko sam sem, doma iz Fliunta, še hodil po trnju,37 mojo podobo lesa hrasta predelal v zlato in me oblekel v pretanjšan škrlat: toda brž ko je umrl,38 5 v plesu ustavil sem tu svojo okretno nogó. »Srečnež, kako prelep položaj! Iz katere je igre maska ostriženih las, ta, ki držiš jo v rokah?«39 Rečeš lahko »Iz Antigone,« rečeš lahko »Iz Elektre,« res je, oboje drži, vsaka od njiju je vrh! 10 36 meni, ki sem posvečen: Govori kipec satira. 37 iz Fliunta: Mesto na severovzhodu Peloponeza, od koder je bil doma Pratína (ok. 500 pr. Kr.), začetnik satirske igre. 38 škrlat: V gledališkem kontekstu škrlatna barva označuje tragedijo. 39 maska ostriženih las: Lasje so ostriženi zaradi žalovanja. — 60 — Διότιμος ag 6.267 Φωσφόρος, ὦ σώτειρ’, ἐπὶ Πόλλιδος ἕσταθι κλήρων, Ἄρτεμι, καὶ χαρίεν φῶς ἑὸν ἀνδρὶ δίδου, αὐτῷ καὶ γενεῇ, τό περ εὐμαρές· οὐ γὰρ ἀφαυρῶς ἐκ Διὸς ἰθείης οἶδε τάλαντα δίκης. ἄλσος δ’, Ἄρτεμι, τοῦτο καὶ ἂν Χαρίτεσσι θεούσαις 5 εἴη ἐπ’ ἀνθεμίδων σάμβαλα κοῦφα βαλεῖν. — 61 — Diótim, morda iz Mileta, 3. st. pr. Kr. ag 6.267 O prinašalka luči, rešenica, na Pólida zemlji stoj in svojo mu daj milo, Artemida, luč, njemu in rodu njegovemu, to je za tebe preprosto, saj od Zevsa zelo dobro pravico pozna.40 Tale pa gaj, Artemida, samih naj hárit bo vreden, 5 cvetje naj boža dotik njihovih lahnih sandal. 40 od Zevsa… pravico: Dobesedno »tehtnico ravne (=prave) pravice«. Pravica (Dike) je hči Zevsa in Temide. Polid je bil pravnik. — 62 — Ἐρύκιος ag 7.36 Αἰεί τοι λιπαρῷ ἐπὶ σήματι, δῖε Σοφόκλεις, σκηνίτης μαλακοὺς κισσὸς ἄροιτο πόδας, αἰεί τοι βούπαισι περιστάζοιτο μελίσσαις τύμβος Ὑμηττείῳ λειβόμενος μέλιτι, ὡς ἄν τοι ῥείῃ μὲν ἀεὶ γάνος Ἀτθίδι δέλτῳ 5 κηρός, ὑπὸ στεφάνοις δ’ αἰὲν ἔχῃς πλοκάμους. — 63 — Eríkij iz Kízika, 1. st. pr. Kr. (ok. 40. pr. Kr.) ag 7.36 Blaženi Sofokles, večno naj senčnati zastor bršljana z nežno nožico čez tvoj zloščen nagrobnik se pne, večno okrog naj rojijo iz bika rojene čebele,41 med, s Himeta doma, v dar ti na grob naj kaplja,42 naj ti na atiške tablice vedno priteka sijoči 5 vosek! In vselej poslej kodre pod venci imej! 41 iz bika rojene čebele: Vergilij v četrti knjigi Georgik opisuje čebele, rojene iz mrtvega bika. Te so morda povezane z grškim mitom o Aristaju že pred Vergilijem. Omembo bugonije (»rojstvo iz bika«) pri Sofoklu srečamo v nekem fragmentu (fr. 879), sicer pa se pojavi tudi pri avtorjih iz helenističnega ob-dobja. Vendar čebele, rojene iz mrtve živali ali celo človeka, nastopajo tudi že prej, npr. v znani zgodbi o Samsonu (Sodniki 14) ali pri Herodotu 5.114. Bugonijo številni avtorji povezujejo z Egiptom. 42 s Himeta: Himet je gorovje v Atiki, znano po pridelavi medu. — 64 — Εὐφορίων ag 6.279 Πρώτας ὁππότ’ ἔπεξε καλὰς Εὔδοξος ἐθείρας, Φοίβῳ παιδείην ὤπασεν ἀγλαΐην. ἀντὶ δέ οἱ πλοκαμῖδος, Ἑκηβόλε, κάλος ἐπείη ὡχαρνῆθεν ἀεὶ κισσὸς ἀεξομένῳ. — 65 — Evforíon iz Halkíde, 3. st. pr. Kr. ag 6.279 Ko je Évdoksos prvikrat lepe lase si odrezal, Fojbu posvétil je s tem svojo sijajno mladost.43 Strelec natančni, v zahvalo za to naj medtem, ko odrašča, vedno mu kiti glavó sam aharnjanski bršljan.44 43 Fojbu: Fojbos (»svetleči«) je vzdevek boga Apolona. 44 aharnjanski bršljan: Aharne so kraj blizu Aten, kjer so častili tudi Apolona in Dioniza. Slednji je imel vzdevek Kissos (=Bršljan), saj so Aharnjani verjeli, da je bršljan prvič zrasel prav v njihovem kraju. Bršljanove vence so podeljevali na glasbenih tekmovanjih. — 66 — Φάλαικος ag 6.165 Στρεπτὸν βασσαρικοῦ ῥόμβον θιάσοιο μύωπα καὶ σκύλος ἀμφιδόρου στικτὸν ἀχαιίνεω καὶ κορυβαντείων ἰαχήματα χάλκεα ῥόπτρων καὶ θύρσου χλοερὸν κωνοφόρου κάμακα καὶ κούφοιο βαρὺν τυπάνου βρόμον ἠδὲ φορηθὲν 5 πολλάκι μιτροδέτου λῖκνον ὕπερθε κόμης Εὐάνθη Βάκχῳ, τὴν ἔντρομον ἁνίκα θύρσοις ἄτρομον εἰς προπόσεις χεῖρα μετημφίασεν. — 67 — Falájk iz Fokide, domnevno zgodnje aleksandrinsko obdobje ag 6.165 Rombos vrtljivi, ki bučne bakhantske obrede podžiga, kožo, ki dal jo je mlad, dobro odrti srnjak, zvoke šumeče broneno zvenečih tolkal koribantskih, tirsa zeleni ročaj: steblo, ki diči ga storž, glas globoko bobneči lahkotnega timpana, poleg 5 košek vejalni, ki kril često je spete lase, Bakhu je dala Evánta, ko v čast zdravic je zmirila svojo rokó, ki je z njo stresala storžasti tirs.45 45 Tri omenjena glasbila so verjetno: 1.) rombos: vrtavka (uporabljala se je pri misterijih), ki se jo vrti na koncu vrvi, da spušča prediren brenčeč zvok, 2.) koribantska tolkala: cimbale, majhnim činelam ali kastanjetam podobna medeninasta tolkala iz dveh skodelic, 3.) majhen bobenček timpanon. — 68 — Φιλόδημος ag 5.46 Χαῖρε σύ. –Καὶ σύ γε χαῖρε. –Τί δεῖ σε καλεῖν; –Σὲ δέ; –Μήπω τοῦτο· φιλόσπουδος. –Μηδὲ σύ. –Μή τιν’ ἔχεις; –Αἰεὶ τὸν φιλέοντα. –Θέλεις ἅμα σήμερον ἡμῖν δειπνεῖν; –Εἰ σὺ θέλεις. –Εὖγε· πόσου παρέσῃ; –Μηδέν μοι προδίδου ... –Τοῦτο ξένον. –ἀλλ’ ὅσον ἄν σοι 5 κοιμηθέντι δοκῇ, τοῦτο δός. –Οὐκ ἀδικεῖς. ποῦ γίνῃ; πέμψω. –Καταμάνθανε. –Πηνίκα δ’ ἥξεις; –Ἣν σὺ θέλεις ὥρην. –Εὐθὺ θέλω. –Πρόαγε. — 69 — Filódem iz Gadar, Ciceronov sodobnik ag 5.46 Živjo! »Pozdravljen!« Kako ti je ime? »Kaj pa tebi?« Počasi, kam pa hitiš! »Tudi ti!« Fanta morda že imaš? »Zmeraj, če ljubi me.« Hočeš zvečer večerjati z mano? »Če si želiš.« No, prav. Koliko staneš? »Vnaprej nič mi ne dajaj …« Kako nenavadno! »Glede poplačila 5 boš presodil takrat, ko boš prespal.« Res lepo. Kje pa stanuješ, poslal bom. »Povem ti.« In kdaj se dobiva? »Kadar boš hotel.« Takoj hočem! »Pokaži mi pot.« — 70 — Ἡδύλος ag 5.199 Οἶνος καὶ προπόσεις κατεκοίμισαν Ἀγλαονίκην αἱ δόλιαι καὶ ἔρως ἡδὺς ὁ Νικαγόρεω, ἧς πάρα Κύπριδι ταῦτα μύροις ἔτι πάντα μυδῶντα κεῖνται παρθενίων ὑγρὰ λάφυρα πόθων, σάνδαλα καὶ μαλακαί, μαστῶν ἐνδύματα, μίτραι, 5 ὕπνου καὶ σκυλμῶν τῶν τότε μαρτύρια. — 71 — Hedíl s Samosa, 3. st. pr. Kr. ag 5.199 Vino, zvijačne zdravice, in sladki objem Nikagóre Aglaoníko so prej v nežni zazibali sen. Zdaj od nje za Kiprido tukaj leži ves premočen plen deviških strasti, ves orošen od dišav: njene sandale in mehke, raztrgane prsne poveze, 5 priče takratnega sna, priče ljubezenskih bitk. — 72 — Ἡγήσιππος ag 6.178 Δέξαι μ’, Ἡράκλεις, Ἀρχεστράτου ἱερὸν ὅπλον, ὄφρα ποτὶ ξεστὰν παστάδα κεκλιμένα γηραλέα τελέθοιμι χορῶν ἀίουσα καὶ ὕμνων· ἀρκείτω στυγερὰ δῆρις Ἐνυαλίου. ag 6.266 Τάνδε παρὰ τριόδοις τὰν Ἄρτεμιν Ἁγελόχεια, ἔτ’ ἐν πατρὸς μένουσα παρθένος δόμοις, ἕσσατο, Δαμαρέτου θυγάτηρ· ἐφάνη γάρ οἱ αὐτὰ ἱστοῦ παρὰ κρόκαισιν ὡς αὐγὰ πυρός. ag 7.320 Ὀξεῖαι πάντῃ περὶ τὸν τάφον εἰσὶν ἄκανθαι καὶ σκόλοπες· βλάψεις τοὺς πόδας, ἢν προσίῃς· Τίμων μισάνθρωπος ἐνοικέω. ἀλλὰ πάρελθε οἰμώζειν εἴπας πολλά, πάρελθε μόνον. — 73 — Hegésip, prva pol. 3. st. pr. Kr. ag 6.178 Herakles, sprejmi me, ščit, Arhéstrata sveto orožje, rad bi postaral se tu, ko bi takole slonel ob poslúšanju zborov in hvalnic v sklesanem preddverju: naj bo naposled dovolj zoprnih Marsovih bitk! ag 6.266 Hči Damáreta to Artemido je na tripotju oblekla, Hagelóheja, ko je živela še kot dekle v očetovi hiši, saj tam prikazala kot žarek ognja se ji je ob votku statev.46 ag 7.320 Vse naokrog tega groba je ostro bodičevje, trnje, ako boš bliže prišel, si boš opraskal nogé. Timon, sovražnik ljudi sem, ki tukaj stanujem. Odidi,47 tudi če bi me preklel, le da odideš odtod! 46 Epigram izjemoma ni napisan v tradicionalni formi elegičnega distiha. 47 Kar nekaj epigramov iz helenističnega časa omenja Timona. Verjetno gre za kasnejšega soimenjaka legendarnega mizantropa iz 5. st. pr. Kr., ki ga je prvi omenil Aristofan, Shakespeare pa je o njem napisal dramo Timon Atenski. Timon iz Kalimahovega časa je verjetno s svojim obnašanjem spodbudil avtorje, da so njegovo ime uporabljali kot namig na istoimenskega predhodnika iz klasičnega obdobja. — 74 — Ἑρμοκρέων ag 9.327 Νύμφαι ἐφυδριάδες, ταῖς Ἑρμοκρέων τάδε δῶρα εἵσατο καλλινάου πίδακος ἀντιτυχών, χαίρετε καὶ στείβοιτ’ ἐρατοῖς ποσὶν ὑδατόεντα τόνδε δόμον καθαροῦ πιμπλάμεναι πόματος. ag 9.328 Νύμφαι Νηιάδες, καλλίρροον αἳ τόδε νᾶμα χεῖτε κατ’ οὐρείου πρωνὸς ἀπειρέσιον, ὔμμιν ταῦτα πόρεν Δαμόστρατος, Ἀντίλα υἱός, ξέσματα καὶ δοιῶν ῥινὰ κάπρων λάσια. — 75 — Hermokréont, negotova datacija ag 9.327 Nimfe vodà, ki postavil vam te je darí Hermokréont, ko je slučajno odkril tale prelepi izvir, zdrave bodite, naj zmeraj vas, polne te čiste pijače, vodi preljubki korak semkaj v studenčnati hram. ag 9.328 Nimfe Najade, ki tole lepó tekočo rečíco 48 neusahljivo, brez mej točite z gorskih strmin, te izrezljane podobe Antílov vam sin je, Damóstrat, dal in še kožuh iz dveh veprov je zraven pridel. 48 Nimfe Najade: Nimfe tekočih voda: rek, potokov in studencev. — 76 — Καλλίμαχος ag 5.23 Οὕτως ὑπνώσαις, Κωνώπιον, ὡς ἐμὲ ποιεῖς κοιμᾶσθαι ψυχροῖς τοῖσδε παρὰ προθύροις· οὕτως ὑπνώσαις, ἀδικωτάτη, ὡς τὸν ἐραστὴν κοιμίζεις, ἐλέου δ’ οὐδ’ ὄναρ ἠντίασας. γείτονες οἰκτείρουσι, σὺ δ’ οὐδ’ ὄναρ· ἡ πολιὴ δὲ 5 αὐτίκ’ ἀναμνήσει ταῦτά σε πάντα κόμη. ag 7.277 Τίς, ξένος ὦ ναυηγέ; Λεόντιχος ἐνθάδε νεκρὸν εὗρεν ἐπ’ αἰγιαλοῦ, χῶσε δὲ τῷδε τάφῳ δακρύσας ἐπίκηρον ἑὸν βίον· οὐδὲ γὰρ αὐτὸς ἥσυχος, αἰθυίῃ δ’ ἶσα θαλασσοπορεῖ. ag 7.451 Τῇδε Σάων ὁ Δίκωνος Ἀκάνθιος ἱερὸν ὕπνον κοιμᾶται. θνῄσκειν μὴ λέγε τοὺς ἀγαθούς. — 77 — Kalímah iz Kirene, 3. st. pr. Kr. ag 5.23 Spi tudi sam, Baldahinček, tako kakor mene uspavaš zdaj, ko ob vratih na tem mrzlem preddverju ležim. Spi tudi sama, krivičnica, kakor uspavaš ljubimca, malo usmiljenja pač ti niti v snu ne poznaš! Saj še sosedom se smilim, a tebi – še v snu ne. Pač, kmalu 5 sivi te bodo lasje spomnili vsega tegà. ag 7.277 Kdo si, si tuj, brodolomec? Leóntih na tejle obali našel je mrtvega, sèm, v tale ga grob pokopál, zraven je jokal nad lastnim minljivim življenjem, saj tudi sam nemirno živi, blodi tako kot galeb. ag 7.451 Tukajle Dikonov sin, Akantijec Saon, uživa sveti počitek – ne smeš reči, da dobri umró! — 78 — ag 7.453 Δωδεκέτη τὸν παῖδα πατὴρ ἀπέθηκε Φίλιππος ἐνθάδε, τὴν πολλὴν ἐλπίδα, Νικοτέλην. ag 7.522 Τιμονόη. τίς δ’ ἐσσί; μὰ δαίμονας, οὔ σ’ ἂν ἐπέγνων, εἰ μὴ Τιμοθέου πατρὸς ἐπῆν ὄνομα στήλῃ καὶ Μήθυμνα τεὴ πόλις. ἦ μέγα φημὶ χῆρον ἀνιᾶσθαι σὸν πόσιν Εὐθυμένη. ag 12.118 Εἰ μὲν ἑκών, Ἀρχῖν’, ἐπεκώμασα, μυρία μέμφου· εἰ δ’ ἄκων ἥκω, τὴν προπέτειαν ἔα. ἄκρητος καὶ Ἔρως μ’ ἠνάγκασαν· ὧν ὁ μὲν αὐτῶν εἷλκεν, ὁ δ’ οὐκ εἴα σώφρονα θυμὸν ἔχειν. ἐλθὼν δ’ οὐκ ἐβόησα, τίς ἢ τίνος, ἀλλ’ ἐφίλησα 5 τὴν φλιήν· εἰ τοῦτ’ ἔστ’ ἀδίκημ’, ἀδικῶ. — 79 — ag 7.453 Oče je Filip v ta grob Nikotéla pokopal, otroka, svoj velíki obet, dečka le dvánajstih let. ag 7.522 Kdo da si ti? Timonója? Ne bí te spoznal, pri bogovih, če na nagrobniku tem ne bi stal zraven napis, da je tvoj oče Timótej in Métimna mesto. Gotovo 49 strašno trpi Evtimén, tvoj ovdoveli soprog. ag 12.118 Če sem prikrokal hoté, Arhín, me zmerjaj po želji, če pa sem tu nehoté, drznost mi, prosim, spreglej; vino premočno in Eros sta v to me prisilila, Eros me je privlekel do sem, vino me sili v norost. Ko sem prišel, se nisem zadrl, čigav sem in kdo sem, 5 pač pa poljubil podboj, tega – če greh je – sem kriv. 49 Métimna: Mesto na otoku Lezbosu. — 80 — ag 12.134 Ἕλκος ἔχων ὁ ξεῖνος ἐλάνθανεν· ὡς ἀνιηρὸν πνεῦμα διὰ στηθέων, εἶδες, ἀνηγάγετο, τὸ τρίτον ἡνίκ’ ἔπινε, τὰ δὲ ῥόδα φυλλοβολεῦντα τὠνδρὸς ἀπὸ στεφάνων πάντ’ ἐγένοντο χαμαί· ὤπτηται μέγα δή τι, μὰ δαίμονας· οὐκ ἀπὸ ῥυσμοῦ 5 εἰκάζω, φωρὸς δ’ ἴχνια φὼρ ἔμαθον. ag 12.150 Ὡς ἀγαθὰν Πολύφαμος ἀνεύρατο τὰν ἐπαοιδὰν τὠραμένῳ· ναὶ Γᾶν, οὐκ ἀμαθὴς ὁ Κύκλωψ. αἱ Μοῖσαι τὸν ἔρωτα κατισχναίνοντι, Φίλιππε· ἦ πανακὲς πάντων φάρμακον ἁ σοφία. τοῦτο, δοκέω, χἀ λιμὸς ἔχει μόνον ἐς τὰ πονηρὰ 5 τὠγαθόν, ἐκκόπτει τὰν φιλόπαιδα νόσον. ἔσθ’ ἁμὶν χἀκαστὰς ἀφειδέα πρὸς τὸν Ἔρωτα τοῦτ’ εἶπαι· –Κείρευ τὰ πτερά, παιδάριον· οὐδ’ ὅσον ἀττάραγόν τυ δεδοίκαμες· αἱ γὰρ ἐπῳδαὶ οἴκοι τῶ χαλεπῶ τραύματος ἀμφότεραι. 10 — 81 — ag 12.134 Prav nihče ni zaslutil, da gost je bolan: si ga videl, s kakšno tegobo je prej sapo izdihnil iz pljuč, v tem ko je pil svoj tretji napitek, še vrtnice v vencu listje odvrgle so, vse padle mu z glave na tla. Nekaj neznansko ga žge, pri bogovih, ne sklepam na pamet, 5 vem za zmikavtske sledi, saj tudi sam sem zmikavt. ag 12.150 O, kako dober je čar Polifem za zaljubljenca našel, da, pri Zemlji, zares, Kíklop pač ni bil nevešč! Muze, veš, Filip, izstradati znajo tegobe ljubezni, pesniška spretnost lahko vsaki bolezni je lek. Lakota tudi izruje bolestno ljubezen do dečkov, 5 to je ob zlu menda njena edina korist. Ah, proti tebi je, Eros, pri nas obeh v izobilju, rečem zato ti lahko: »Dečko, pristrizi perut! Ne, niti najmanj me tebe ni strah, saj za kruto trpljenje sta na zalogi doma protiuroka oba.« 10 — 82 — Κριναγόρας ag 5.119 Κἢν ῥίψῃς ἐπὶ λαιὰ καὶ ἢν ἐπὶ δεξιὰ ῥίψῃς, Κριναγόρη, κενεοῦ σαυτὸν ὕπερθε λέχους, εἰ μή σοι χαρίεσσα παρακλίνοιτο Γέμελλα, γνώσῃ κοιμηθεὶς οὐχ ὕπνον, ἀλλὰ κόπον. ag 9.429 Τὸν σκοπὸν Εὐβοίης ἁλικύμονος ᾖσεν Ἀριστὼ Ναύπλιον· ἐκ μολπῆς δ’ ὁ θρασὺς ἐφλεγόμην, ὁ ψεύστης δ’ ὑπὸ νύκτα Καφηρείης ἀπὸ πέτρης πυρσὸς ἐμὴν μετέβη δύσμoρον ἐς κραδίην. — 83 — Krinagóra iz Mitilene, sodobnik cesarja Avgusta ag 5.119 Naj se obračaš na levo in naj se obračaš na desno, ko, Krinagóra, na tej postelji prazni ležiš, vse dokler Gémela ljubka ne bo se k tebi ulegla spanca ne boš poznal, zgolj utrudljivi napor. ag 9.429 Pela je spev Aristó o čuvarju obmorske Evboje Navpliju: s petjem pa sem, drznež, zagorel še sam.50 Ogenj varljivi takrat je iz skal Kaferejskih preskočil sredi temačne noči v moje nesrečno srce.51 50 spev o čuvarju … Navpliju: Navplij je bil slaven pomorščak, ki je po padcu Troje zanetil bakle na nevar-nem rtu Kafereju na evbojski obali in je tako privabil grško ladjevje, da se je potopilo. Tako je maščeval smrt svojega sina Palameda, ki je bil kamenjan, ker ga je Odisej po krivem obtožil izdajstva. 51 Epigram je imitacija Dioskuridovega epigrama ag 5.138. — 84 — ag 6.161 Ἑσπερίου Μάρκελλος ἀνερχόμενος πολέμοιο σκυλοφόρος κραναῆς τέλσα παρ’ Ἰταλίης, ξανθὴν πρῶτον ἔκειρε γενειάδα· βούλετο πατρὶς οὕτως, καὶ πέμψαι παῖδα καὶ ἄνδρα λαβεῖν. ag 6.227 Ἀργύρεόν σοι τόνδε γενέθλιον ἐς τεὸν ἦμαρ, Πρόκλε, νεόσμηκτον δουνακίην κάλαμον, εὖ μὲν ἐυσχίστοισι διάγλυπτον κεράεσσιν, εὖ δὲ ταχυνομένην εὔροον εἰς σελίδα, πέμπει Κριναγόρης, ὀλίγην δόσιν, ἀλλ’ ἀπὸ θυμοῦ 5 πλείονος, ἀρτιδαεῖ σύμπνοον εὐμαθίῃ. — 85 — ag 6.161 Ko je Markél prihajal domov z bojišč na zahodu, vse do Italije mej skalnatih, s plenom v rokah, prvič obril si je brado; hotela je to domovina, šel je kot deček na pot, mož se je vrnil domov.52 ag 6.227 Prokles, za tvoj rojstni dan ti poslano je v dar posrebreno, sveže pološčeno, res lepo trsteno pero. Dobro razpira oba rožička na spodnji konici, res izvrstno drsi tudi po naglih straneh. Majhen, a prav od srca je dar Krinagórov; odseva 5 dobro učljivost, ki v njej pravkar si bil poučen. 52 Markél: Avgustov nečak Mark Klavdij Markél (Marcus Claudius Marcellus), ki ga omenja tudi Vergilij (Eneida 6.863). Vprašanje slovenjenja naglasa in pisave grške oblike (Μάρκελλος: Márkel), ki nado-mešča latinsko ime (Marcellus: Markél), nazorno ilustrira zmedo, ki nastaja zaradi presajanja imen iz enega v drug jezik. Poleg obeh oblik je namreč tu še v slovenščini zakoreninjena oblika Marcél. Če smo se odločili, da sledimo avtentičnim naglasom, se zdi najbolj smiselna odločitev za obliko Markél. Markél se je l. 25 pr. Kr. vračal z vojne v Kantabriji. — 86 — Λεωνίδας ag 6.13 Οἱ τρισσοί τοι ταῦτα τὰ δίκτυα θῆκαν ὅμαιμοι, ἀγρότα Πάν, ἄλλης ἄλλος ἀπ’ ἀγρεσίης· ὧν ἀπὸ μὲν πτανῶν Πίγρης τάδε, ταῦτα δὲ Δᾶμις τετραπόδων, Κλείτωρ δ’ ὁ τρίτος εἰναλίων. ἀνθ’ ὧν τῷ μὲν πέμπε δι’ ἠέρος εὔστοχον ἄγρην, 5 τῷ δὲ διὰ δρυμῶν, τῷ δὲ δι’ ἠιόνων. ag 6.120 Οὐ μόνον ὑψηλοῖς ἐπὶ δένδρεσιν οἶδα καθίζων ἀείδειν, ζαθερεῖ καύματι θαλπόμενος, προίκιος ἀνθρώποισι κελευθήτῃσιν ἀοιδός, θηλείης ἕρσης ἰκμάδα γευόμενος, ἀλλὰ καὶ εὐπήληκος Ἀθηναίης ἐπὶ δουρὶ 5 τὸν τέττιγ’ ὄψει μ’, ὦνερ, ἐφεζόμενον. ὅσσον γὰρ Μούσαις ἐστέργμεθα, τόσσον Ἀθήνη ἐξ ἡμέων· ἡ γὰρ παρθένος αὐλοθέτει. — 87 — Leonída iz Tarenta, 3. st. pr. Kr. ag 6.13 Trije ti bratje, o Pan, posvetili različne so mreže, vsak za drugačen način lova, saj lovec si sam: Pigres ti dal je mrežo za lov na krilate živali, Damis za lov na divjad, Klejtor za morsko živád. Ti pa v zahvalo za to ugoden ulov jim pošiljaj, 5 kadar v višavah, na tleh ali ob morju lové. ag 6.120 Poleg tegà, da znam sedeč po visokih drevesih peti, medtem ko v hudo žgoči pripeki gorim, pevec, ki pojem zastonj popotnim ljudem svoje pesmi, zraven se z vlago, ki plod nežne je rose, gostim, črička me, človek, boš videl sedeti na kopju Atene, 5 nje, ki prelep ima šlem. Toliko, kolikor sam ljubljenec muz sem, je ljubljena tudi od mene Atena, saj je devica nekoč rada rezljala piščal. — 88 — ag 6.200 Ἐκ τόκου, Εἰλήθυια, πικρὰν ὠδῖνα φυγοῦσα Ἀμβροσίη κλεινῶν θήκατό σοι πρὸ ποδῶν δεσμὰ κόμας καὶ πέπλον, ἐν ᾧ δεκάτῳ ἐπὶ μηνὶ δισσὸν ἀπὸ ζώνης κῦμ’ ἐλόχευσε τέκνων. ag 6.262 Τὸν ποίμνην καὶ ἔπαυλα βοῶν καὶ βώτορας ἄνδρας σινόμενον κλαγγάν τ’ οὐχὶ τρέσαντα κυνῶν Εὐάλκης ὁ Κρὴς ἐπινύκτια μῆλα νομεύων πέφνε καὶ ἐκ ταύτης ἐκρέμασεν πίτυος. ag 6.263 Πυρσῶ τοῦτο λέοντος ἀποφλοιώσατο δέρμα Σῶσος ὁ βουπάμων, δουρὶ φονευσάμενος ἄρτι καταβρύκοντα τὸν εὐθηλήμονα μόσχον· οὐδ’ ἵκετ’ ἐκ μάνδρας αὖτις ἐπὶ ξύλοχον, μοσχείω δ’ ἀπέτισεν ὁ θὴρ ἀνθ’ αἵματος αἷμα 5 βληθείς· ἀχθεινὰν δ’ εἶδε βοοκτασίαν. — 89 — ag 6.200 Ko po porodu rešila se hudih je muk Ambrosíja, ti položila je v dar k tvojim slovitim nogam trak za lase in obleko, Ejlétija, saj je v desetem mesecu izpod pasu dvoje rodila otrok.53 ag 6.262 Čredo ovac je, živino v ogradi, pa tudi pastirje večkrat oklal in se nič pasjega laježa zbal, toda ko pasel Krečan Eválk ponoči je čredo, zver je ubil in na ta bor jo obesil z vrvjo. ag 6.263 Tole je kožo ognjeno rumenemu levu odrl Sosos, govedar bogat. S kopjem je leva pobil v tem, ko je žrl lepo rejenega mladega bikca, a iz ograde nikdàr več ni v goščavo prišel. Zver zaklana s krvjo za teličkovo kri je plačala, 5 res jo je v živo zadel pravkaršnji bikov umor. 53 Ejlétija: Ejléjtija (ali Ejlétija) je boginja poroda in babištva. — 90 — ag 6.334 Αὔλια καὶ Νυμφέων ἱερὸς πάγος αἵ θ’ ὑπὸ πέτρῃ πίδακες ἥ θ’ ὕδασιν γειτονέουσα πίτυς καὶ σὺ τετραγλώχιν, μηλοσσόε, Μαιάδος Ἑρμᾶ, ὅς τε τὸν αἰγιβότην, Πάν, κατέχεις σκόπελον, ἵλαοι τὰ ψαιστὰ τό τε σκύφος ἔμπλεον οἴνης 5 δέξασθ’, Αἰακίδεω δῶρα Νεοπτολέμου. ag 7.13 Παρθενικὰν νεαοιδὸν ἐν ὑμνοπόλοισι μέλισσαν Ἤρινναν Μουσῶν ἄνθεα δρεπτομέναν Ἅιδας εἰς ὑμέναιον ἀνάρπασεν. ἦ ῥα τόδ’ ἔμφρων εἶπ’ ἐτύμως ἁ παῖς· –Βάσκανός ἐσσ’, Ἀΐδα. ag 7.662 Ἡ παῖς ᾤχετ’ ἄωρος ἐν ἑβδόμῳ ἥδ’ ἐνιαυτῷ εἰς Ἀΐδην πολλῆς ἡλικίης προτέρη, δειλαίη, ποθέουσα τὸν εἰκοσάμηνον ἀδελφὸν νήπιον ἀστόργου γευσάμενον θανάτου. αἰαῖ, λυγρὰ παθοῦσα Περιστέρη, ὡς ἐν ἑτοίμῳ 5 ἀνθρώποις δαίμων θῆκε τὰ δεινότατα. — 91 — ag 6.334 O, votline in sveti hrib nimf in studenci pod skalo, pinija, ti, ki tako rada stojiš ob vodah, in tudi ti, čuvar ovác, o Hermes, sin Maje,54 Pan, ki nadziraš vršac, koder so pašniki koz, milostno te kolače in čašo, ki polna je vina, 5 sprejmite, dal Ajakíd jih Neoptólem je v dar.55 ag 7.13 Mlado med pesniki hvalnic, deviško čebelo Erino, v tem ko je trgala muz cvetje, ugrabil je Had, da bi poročil se z njo. In takrat je popolnoma točno rekel razumni deklič: »Velik hudobnež si, Had!« ag 7.662 Deklica sedem imela je let, ko je v Hades stopila, mnogo prezgodaj in prej kakor večina vrstnic, revica je hrepenela po bratcu, saj ta kot dojenček, dvajset le mesecev star, skusil brezsrčno je smrt. Joj, Peristêre nesrečna, kako brez vsakih zadržkov 5 bog podeljuje ljudem strašno nesrečo in zlo! 54 Hermes: Izvirnik ima še pridevnik »četverokotni«, ker glava kipa stoji na pravokotnem podstavku. 55 Ajakid Neoptólem: Ahilov sin. — 92 — ag 7.665 Μήτε μακρῇ θαρσέων ναυτίλλεο μήτε βαθείῃ νηί· κρατεῖ παντὸς δούρατος εἷς ἄνεμος. ὤλεσε καὶ Πρόμαχον πνοιὴ μία, κῦμα δὲ ναύτας ἀθρόον ἐς κοίλην ἐστυφέλιξεν ἅλα. οὐ μήν οἱ δαίμων πάντῃ κακός· ἀλλ’ ἐνὶ γαίῃ 5 πατρίδι καὶ τύμβου καὶ κτερέων ἔλαχεν κηδεμόνων ἐν χερσίν, ἐπεὶ τρηχεῖα θάλασσα νεκρὸν πεπταμένους θῆκεν ἐπ’ αἰγιαλούς. ag 9.107 Τὴν μικρήν με λέγουσι καὶ οὐκ ἴσα ποντοπορεύσαις ναυσὶ διιθύνειν ἄτρομον εὐπλοΐην· οὐκ ἀπόφημι δ’ ἐγώ· βραχὺ μὲν σκάφος, ἀλλὰ θαλάσσῃ πᾶν ἴσον· οὐ μέτρων ἡ κρίσις, ἀλλὰ τύχης. ἔστω πηδαλίοις ἑτέρῃ πλέον· ἄλλο γὰρ ἄλλῃ 5 θάρσος· ἐγὼ δ’ εἴην δαίμοσι σῳζομένη. — 93 — ag 7.665 Ne zaupaj ne ladji veliki ne ladji globoki, vsakršen jambor lahko veter premaga en sam. Saj tudi Prómaha sunek en sam je pogúbil, mornarje val je vse hkrati nato vrgel v globine morjá. Vendar pa ni imel samo nesrečne usode, 5 saj v domovini svoj grob skupaj s častmi je prejel na rokah pogrebnikov, ker ga okrutno je morje mrtvega vrglo na rob svojih prostranih obal. ag 9.107 Pravijo mi, da sem majhna in pluti ne morem enako ladjam, ki brez strahu plujejo preko morja: saj ne zanikam, zares sem le majhen čolniček, a morje teh ne gleda razlik, v sreči, ne v merah je ključ. Druge naj kar imajo še boljša krmila, zanaša 5 vsak na drugo se stvar: jaz se na božjo pomoč. — 94 — Μελέαγρος ag 5.143 Ὁ στέφανος περὶ κρατὶ μαραίνεται Ἡλιοδώρας· αὐτὴ δ’ ἐκλάμπει τοῦ στεφάνου στέφανος. ag 5.147 Πλέξω λευκόιον, πλέξω δ’ ἁπαλὴν ἅμα μύρτοις νάρκισσον, πλέξω καὶ τὰ γελῶντα κρίνα, πλέξω καὶ κρόκον ἡδύν· ἐπιπλέξω δ’ ὑάκινθον πορφυρέην, πλέξω καὶ φιλέραστα ῥόδα, ὡς ἂν ἐπὶ κροτάφοις μυροβοστρύχου Ἡλιοδώρας 5 εὐπλόκαμον χαίτην ἀνθοβολῇ στέφανος. ag 5.163 Ἀνθοδίαιτε μέλισσα, τί μοι χροὸς Ἡλιοδώρας ψαύεις, ἐκπρολιποῦσ’ εἰαρινὰς κάλυκας; ἦ σύ γε μηνύεις, ὅτι καὶ γλυκὺ καὶ δυσόιστον πικρὸν ἀεὶ κραδίᾳ κέντρον Ἔρωτος ἔχει; ναὶ δοκέω, τοῦτ’ εἶπας. ἰώ, φιλέραστε, παλίμπους 5 στεῖχε· πάλαι τὴν σὴν οἴδαμεν ἀγγελίην. — 95 — Meleáger iz Gádar, 1. st. pr. Kr. ag 5.143 Venček na Heliodorini glavi veni, oveneva, sama pa vsa cveti: ona je venčkov okras. ag 5.147 Vpletel bom belo vijolico, vpletel bom nežno narciso, vpletel bom mirto in z njo lilijo, ki se smejí, vpletel bom ljubki žafran in pripletel škrlat hijacinte, zraven še vrtnice, te rože zaljubljenih src; venček bo Heliodorine lepe, opojno dišeče 5 kodre okoli sencà s cvetjem bogato posul. ag 5.163 O čebela, zakaj mi na Heliodorini koži raje sediš in si šla proč od pomladnih cvetov? Ali sporočaš morda, da ima tudi ona to sládko Erosa želo, ki vžge s trpko bodico srce? Da, po mojem je to, kar mi praviš. Znanilka ljubezni, 5 brž se umakni, za to vest že od nekdaj vemó. — 96 — ag 5.166 Ὦ Νύξ, ὦ φιλάγρυπνος ἐμοὶ πόθος Ἡλιοδώρας, καὶ σκολιῶν ὄρθρων κνίσματα δακρυχαρῆ, ἆρα μένει στοργῆς ἐμὰ λείψανα, καί τι φίλημα μνημόσυνον ψυχρᾷ θάλπετ’ ἐν εἰκασίᾳ; ἆρά γ’ ἔχει σύγκοιτα τὰ δάκρυα κἀμὸν ὄνειρον 5 ψυχαπάτην στέρνοις ἀμφιβαλοῦσα φιλεῖ; ἢ νέος ἄλλος ἔρως, νέα παίγνια; μήποτε, λύχνε, ταῦτ’ ἐσίδῃς, εἴης δ’ ἧς παρέδωκα φύλαξ. ag 5.171 Τὸ σκύφος ἁδὺ γέγηθε· λέγει δ’, ὅτι τᾶς φιλέρωτος Ζηνοφίλας ψαύει τοῦ λαλιοῦ στόματος. ὄλβιον· εἴθ’ ὑπ’ ἐμοῖς νῦν χείλεσι χείλεα θεῖσα ἀπνευστὶ ψυχὰν τὰν ἐν ἐμοὶ προπίοι. ag 5.174 Εὕδεις, Ζηνοφίλα, τρυφερὸν θάλος· εἴθ’ ἐπὶ σοὶ νῦν ἄπτερος εἰσῄειν Ὕπνος ἐπὶ βλεφάροις, ὡς ἐπὶ σοὶ μηδ’ οὗτος, ὁ καὶ Διὸς ὄμματα θέλγων, φοιτήσαι, κάτεχον δ’ αὐτὸς ἐγώ σε μόνος. — 97 — ag 5.166 O noči, koprnenje nespečno po Heliodori, muke, ki polne solzà nosi varljivi jih svit, je ostalo še kaj sledi od moje ljubezni, misli ledene še kaj greje spomin na poljub? V postelji z njo so nemara le solze, nemara s poljubi 5 sanjsko utvaro, moj sen, k sebi prižema v objem? Ali pa drugo ljubezen ima in druge zabave? Ne, svetilka, nikdàr! Tebi sem v varstvo jo dal! ag 5.171 Kelih presrečni! Saj pravi, da ljubljenih ust Zenofíle, ustnic, zgovornih zelo, sam se dotikati sme. Blagor mu! O, da še k mojim bi ustnicam svoje prižela in bi še mojo tako dušo izpila, na mah. ag 5.174 Spiš, Zenofíla, prenežni poganjek. Da zdaj skozi tvoje veke kot Sen brez kril znal bi vstopiti še jaz! On pa, ki Zevsa celo je sposoben premamiti v spanec, naj ne bo več s teboj, jaz bi edini te imel! — 98 — ag 5.175 Οἶδ᾿ ὅτι μοι κενὸς ὅρκος, ἐπεὶ σέ γε τὴν φιλάσωτον μηνύει μυρόπνους ἀρτιβρεχὴς πλόκαμος, μηνύει δ’ ἄγρυπνον, ἰδού, βεβαρημένον ὄμμα καὶ σφιγκτὸς στεφάνων ἀμφὶ κόμαισι μίτος; ἔσκυλται δ’ ἀκόλαστα πεφυρμένος ἄρτι κίκιννος, 5 πάντα δ’ ὑπ’ ἀκρήτου γυῖα σαλευτὰ φορεῖς. ἔρρε, γύναι πάγκοινε· καλεῖ σε γὰρ ἡ φιλόκωμος πηκτὶς καὶ κροτάλων χειροτυπὴς πάταγος. ag 5.176 Δεινὸς Ἔρως, δεινός. τί δὲ τὸ πλέον, ἢν πάλιν εἴπω καὶ πάλιν οἰμώζων πολλάκι· –Δεινὸς Ἔρως; ἦ γὰρ ὁ παῖς τούτοισι γελᾷ καὶ πυκνὰ κακισθεὶς ἥδεται· ἢν δ’ εἴπω λοίδορα, καὶ τρέφεται. θαῦμα δέ μοι, πῶς ἆρα διὰ γλαυκοῖο φανεῖσα 5 κύματος ἐξ ὑγροῦ, Κύπρι, σὺ πῦρ τέτοκας. — 99 — ag 5.175 Prazna, že vem, je prisega. Saj tebe, dekle razuzdáno, koder izdaja dišeč, pravkar z mazili natrt, glej, od prečute noči izdaja oko te zaspano, še je zvezan ovoj vencev na tvojih laseh, kodrček tvoj je bil pravkar v razkuštrano kuštro razmršen, 5 zaradi vina pa tvoj strašno majav je korak. Proč, ti žena prostaška: že kliče te tam veseljaška plunka in glasni ropot, zvok kastanjet izpod rok. ag 5.176 Strašen si, Eros, res strašen, a kaj mi pomaga, če tarnam, spet in spet govorim: »Eros je strašen in krut!« Deček se temu samo smeji in uživa v pogosti graji; če zmerjal ga bom, on le še bolj bo ohol. Čudno, kako je mogoče, da ti, ki iz sinjega morja, 5 Kipris, prihajaš, lahko ogenj iz vode rodiš? — 100 — ag 5.177 Κηρύσσω τὸν Ἔρωτα, τὸν ἄγριον· ἄρτι γάρ, ἄρτι ὀρθρινὸς ἐκ κοίτας ᾤχετ’ ἀποπτάμενος. ἔστι δ’ ὁ παῖς γλυκύδακρυς, ἀείλαλος, ὠκύς, ἀθαμβής, σιμὰ γελῶν πτερόεις νῶτα, φαρετροφόρος. πατρὸς δ’ οὐκέτ’ ἔχω φράζειν τίνος· οὔτε γὰρ Αἰθήρ, 5 οὐ Χθών φησι τεκεῖν τὸν θρασύν, οὐ Πέλαγος. πάντῃ γὰρ καὶ πᾶσιν ἀπέχθεται. ἀλλ’ ἐσορᾶτε μή που νῦν ψυχαῖς ἄλλα τίθησι λίνα. καίτοι κεῖνος, ἰδού, περὶ φωλεόν. οὔ με λέληθας, τοξότα, Ζηνοφίλας ὄμμασι κρυπτόμενος. 10 ag 5.182 Ἄγγειλον τάδε, Δορκάς· ἰδού, πάλι δεύτερον αὐτῇ καὶ τρίτον ἄγγειλον, Δορκάς, ἅπαντα· τρέχε· μηκέτι μέλλε, πέτου ... βραχύ μοι, βραχύ, Δορκάς, ἐπίσχες· Δορκάς, ποῖ σπεύδεις, πρίν σε τὰ πάντα μαθεῖν; πρόσθες δ’, οἷς εἴρηκα πάλαι ... μᾶλλον δὲ ... τί ληρῶ; 5 μηδὲν ὅλως εἴπῃς, ἀλλ’ ὅτι ... πάντα λέγε· μὴ φείδου σὺ τὰ πάντα λέγειν. καίτοι τί σε, Δορκάς, ἐκπέμπω, σὺν σοὶ καὐτός, ἰδού, προάγων; — 101 — ag 5.177 Tu je, naznanjam ga, Erosa, tega divjaka, ki pravkar, pravkar, takoj ko je vstal zjutraj, je že odletél. Paglavček sladkih solza je zgovoren, okreten, nesramen, roga smejé se in tul nosi, po hrbtu krilat. Kdo mu je oče, ne vem, saj Eter in Zemlja in Morje 5 pravijo vsi, da ni njihov ta drzni falot. Vsepovsod in od vseh osovražen je. Toda pazíte, možno, da prav ta hip dušam nastavlja pasti. Prav zares, poglej ga, v zasedi je! Ti, lokostrelec, nisi se skril pred menoj, skrit v Zenofíle očeh! 10 ag 5.182 Tole sporoči, Dorkás, poglej, in nato ji še enkrat, potlej še tretjič povej vse, zdaj pa teci, Dorkás! Lêti, le hitro … oh, čakaj, Dorkás, le za hip, le za hipec, kam hitiš, Dorkás, preden si slišala vse! Temu, kar rekel sem prej, dodaj še … a rajši … oh, nor sem, 5 raje ji nič ne povej, ampak da … vse ji povej! Brez zadržkov, le vse ji povej! A kaj sploh pošiljam tebe, Dorkás, če pa sam s tabo grem, glej, pred teboj! — 102 — ag 7.182 Οὐ γάμον, ἀλλ’ Ἀΐδαν ἐπινυμφίδιον Κλεαρίστα δέξατο παρθενίας ἅμματα λυομένα. ἄρτι γὰρ ἑσπέριοι νύμφας ἐπὶ δικλίσιν ἄχευν λωτοί, καὶ θαλάμων ἐπλαταγεῦντο θύραι· ἠῷοι δ’ ὀλολυγμὸν ἀνέκραγον, ἐς δ’ ὑμέναιος 5 σιγαθεὶς γοερὸν φθέγμα μεθαρμόσατο. αἱ δ’ αὐταὶ καὶ φέγγος ἐδᾳδούχουν περὶ παστῷ πεῦκαι καὶ φθιμένᾳ νέρθεν ἔφαινον ὁδόν. ag 12.117 Βεβλήσθω κύβος· ἅπτε· πορεύσομαι. –Ἠνίδε τόλμαν, οἰνοβαρές. τίν’ ἔχεις φροντίδα; –Κωμάσομαι. –Κωμάσομαι; ποῖ, θυμέ, τρέπῃ; –Τί δ’ ἔρωτι λογισμός; ἅπτε τάχος. –Ποῦ δ’ ἡ πρόσθε λόγων μελέτη; –Ἐρρίφθω σοφίας ὁ πολὺς πόνος· ἓν μόνον οἶδα 5 τοῦθ’, ὅτι καὶ Ζηνὸς λῆμα καθεῖλεν Ἔρως. — 103 — ag 7.182 Ni na svatbeno noč Klearísta prejela poroke, brž ko razvézala svoj pas je deviški, le smrt. Saj so še pravkar večerne piščali pred durmi neveste pele in pravkar od vrat sobe prihajal je hrup.56 Zjutraj pa že so s kriki zapiskale, že je umolknil 5 svatovski bog Himenáj, v tožbo se zlil žalostink. Iste so bakle svetíle ob postelji mlade neveste, iste, kot mrtvi so pot v spodnji odpirale svet. ag 12.117 Kocka naj pade! Prižgi svetilko, odšel bom! »Poglej ga, kakšen pijanski pogum! Kaj pa naklepaš?« Zdaj grem dalje popivat! »Popivat? Srce, kam te nese?« Ljubezen nima razumnih poti, hitro svetilko prižgi! »Kje je nekdanja preudarnost?« Oh, proč s prenaporno modrostjo! Vem le to, da celo Zevs se je Erosu vdal. 56 od vrat sobe prihajal je hrup: Nevesto so v spalnico pospremili s poročno pesmijo, ki jo je na piščali piskal zbor mladih deklet. Hrup pri vratih se po nekaterih razlagah nanaša na njihove ritualne poskuse, da bi »rešile« svojo družico. 5 — 104 — ag 12.126 Ἦρκταί μευ κραδίας ψαύειν πόνος· ἦ γὰρ ἀλύων ἀκρονυχεὶ ταύταν ἔκνισ’ ὁ θερμὸς Ἔρως· εἶπε δὲ μειδήσας· –Ἕξεις πάλι τὸ γλυκὺ τραῦμα, ὦ δύσερως, λάβρῳ καιόμενος μέλιτι. ἐξ οὗ δὴ νέον ἔρνος ἐν ἠιθέοις Διόφαντον 5 λεύσσων οὔτε φυγεῖν οὔτε μένειν δύναμαι. ag 12.127 Εἰνόδιον στείχοντα μεσαμβρινὸν εἶδον Ἄλεξιν, ἄρτι κόμαν καρπῶν κειρομένου θέρεος. διπλαῖ δ’ ἀκτῖνές με κατέφλεγον· αἱ μὲν Ἔρωτος παιδὸς ἀπ’ ὀφθαλμῶν, αἱ δὲ παρ’ ἠελίου. ἀλλ’ ἃς μὲν νὺξ αὖθις ἐκοίμισεν· ἃς δ’ ἐν ὀνείροις 5 εἴδωλον μορφῆς μᾶλλον ἀνεφλόγισεν. λυσίπονος δ’ ἑτέροις ἐπ’ ἐμοὶ πόνον ὕπνος ἔτευξεν ἔμπνουν πῦρ ψυχῇ κάλλος ἀπεικονίσας. — 105 — ag 12.126 Mojo je dušo začelo boleti, ker vroči ji Eros, nor od blodnih strasti, z nohti je praske zadal. V smehu je rekel: »Zdaj spet sladkó te bo rana skelela, o, nesrečnež, hudo žgal te pekoči bo med!« Vse od takrat, ko Diófanta vidim, brstiko med dečki, 5 nimam moči, da bi šel, niti, da tam bi ostal. ag 12.127 Točno opoldne sem videl Aléksida, šel je po poti, v tem ko poletje si že striglo je kite plodov. Dvojni so žarki me žgali, ker prvi so žarki Ljubezni z dečkovih lepih oči, drugi od sonca bili. Žarke od sonca je noč spet uspavala, žarki ljubezni 5 pa so se vžgali še bolj z lepo podobo iz sanj. Spanec, ki druge odreši tegob, jih je meni prinesel, v duši je lep odsev z živim plamenom prižgal. — 106 — ag 12.128 Αἰπολικαὶ σύριγγες, ἐν οὔρεσι μηκέτι Δάφνιν φωνεῖτ’ αἰγιβάτῃ Πανὶ χαριζόμεναι· μηδὲ σὺ τὸν στεφθέντα, λύρη, Φοίβοιο προφῆτι, δάφνῃ παρθενίῃ μέλφ’ Ὑάκινθον ἔτι. ἦν γάρ, ὅτ’ ἦν Δάφνις μὲν Ὀρειάσι, σοὶ δ’ Ὑάκινθος 5 τερπνός· νῦν δὲ Πόθων σκῆπτρα Δίων ἐχέτω. ag 12.133 Διψῶν ὡς ἐφίλησα θέρευς ἁπαλόχροα παῖδα, εἶπα τότ’ αὐχμηρὰν δίψαν ἀποπροφυγών· –Ζεῦ πάτερ, ἆρα φίλημα τὸ νεκτάρεον Γανυμήδευς πίνεις, καὶ τόδε σοι χείλεσιν οἰνοχοεῖ; καὶ γὰρ ἐγὼ τὸν καλὸν ἐν ἠιθέοισι φιλήσας 5 Ἀντίοχον ψυχῆς ἡδὺ πέπωκα μέλι. — 107 — ag 12.128 Nič po gorah več ne kličite, o pastirske piščali, Dafnisa, kakor je všeč Panu, ljubitelju koz.57 Prav tako lira, prerokinja Fojba, nikar ne opevaj vdilj Hijakinta,58 ki lep lovor mu venča glavó.59 Čas, ko goram je Dafnis bil ljub, Hijakintos pa tebi, 5 mimo je, zdaj Hrepenenj žezla naj Dion ima! ag 12.133 Žejen sem fanta s prenežno poltjo poleti poljubljal, ko pa sem žgočo pregnal žejo, sem rekel nato: »Zevs, nemara pa ti Ganimedove piješ poljube,60 nektarja polne? Ti njih k ustom prinaša točaj? Ko sem namreč poljubil Antioha, lepega fanta, 5 sladki na dušek sem med duše njegove izpil.« 57 Dafnisa: Pastir Dafnis je bil Hermesov sin, ki mu je Pan dal siringo in ga naučil igrati nanjo. 58 Hijakinta: Hijakinta je ljubil in pri igri po nesreči ubil Apolon. 59 lep lovor: V izvirniku »deviški lovor«. 60 Ganimedove: Zevs je v podobi orla ugrabil lepega trojanskega princa Ganimeda, ki je nato postal njegov ljubimec in točaj nesmrtnih bogov. — 108 — Μνασάλκης ag App. 71 (Ep. demonstrativa) Ἅδ’ ἐγὼ ἁ τλάμων Ἀρετὰ παρὰ τῇδε κάθημαι Ἡδονῇ, αἰσχίστως κειραμένα πλοκάμους, θυμὸν ἄχει μεγάλῳ βεβολημένα, εἴπερ ἅπασιν ἁ κακόφρων Τέρψις κρεῖσσον ἐμοῦ κέκριται. — 109 — Mnasálk iz Sikiona, 3. st. pr. Kr. ag App. 71 Jaz, nesrečna Vrlina, zdaj tukaj ležim, ob Nasladi, v strašni sramoti lase že sem ostrigla kratkó, moje srce pretresa zares veliko trpljenje: plehka Zabava pri vseh bolj kakor jaz je v časteh. — 110 — Μοιρώ ag 6.119 Κεῖσαι δὴ χρυσέαν ὑπὸ παστάδα τὰν Ἀφροδίτας, βότρυ, Διωνύσου πληθόμενος σταγόνι, οὐδ’ ἔτι τοι μάτηρ ἐρατὸν περὶ κλῆμα βαλοῦσα φύσει ὑπὲρ κρατὸς νεκτάρεον πέταλον. ag 6.189 Νύμφαι Ἀνιγριάδες, ποταμοῦ κόραι, αἳ τάδε βένθη ἀμβρόσιαι ῥοδέοις στείβετε ποσσὶν ἀεί, χαίρετε καὶ σῴζοιτε Κλεώνυμον, ὃς τάδε καλὰ εἵσαθ’ ὑπαὶ πιτύων ὔμμι, θεαί, ξόανα. — 111 — Mojró iz Bizanca, 3. st. pr. Kr. ag 6.119 V zlatem svetišču ležiš, ki boginje je last Afrodite, grozd, z Dionizovo si kapljico ves prepojen. Mati ne bo te več s svojo vitico ljubko objela, z listom dišečim ne bo senčila več ti glavé. ag 6.189 Nimfe, ambrozijske deklice Ánigra, tukajšnje reke,61 kjer po globinah drsé rožnate vaše nogé, zdrave bodíte, rešíte Kleónima, ki izklesane, lepe podobice te vam pod borovce je dal. 61 Ánigra: Anigros je reka v Elidi na Peloponezu, v votlinah ob njej so zdravili kožne bolezni. — 112 — Ἄδηλος ag 5.168 Καὶ πυρὶ καὶ νιφετῷ με καί, εἰ βούλοιο, κεραυνῷ βάλλε καὶ εἰς κρημνοὺς ἕλκε καὶ εἰς πελάγη. τὸν γὰρ ἀπαυδήσαντα πόθοις καὶ Ἔρωτι δαμέντα οὐδὲ Διὸς τρύχει πῦρ ἐπιβαλλόμενον. ag 7.42 Ἆ μέγα Βαττιάδαο σοφοῦ περίπυστον ὄνειαρ, ἦ ῥ’ ἐτεὸν κεράων οὐδ’ ἐλέφαντος ἔης. τοῖα γὰρ ἄμμιν ἔφηνας, ἅτ’ οὐ πάρος ἀνέρες ἴδμεν ἀμφί τε ἀθανάτους ἀμφί τε ἡμιθέους, εὖτέ μιν ἐκ Λιβύης ἀναείρας εἰς Ἑλικῶνα 5 ἤγαγες ἐν μέσσαις Πιερίδεσσι φέρων· αἱ δέ οἱ εἰρομένῳ ἀμφ’ ὠγυγίων ἡρώων Αἴτια καὶ μακάρων εἶρον ἀμειβόμεναι. — 113 — Neznani avtor ag 5.168 Ogenj in sneg in še strelo, če hočeš, na mene odvrzi, v grapo me zvleci, lahko tudi v globino morja, kdor oslabi od strasti in kogar si Eros podjarmi, temu še grom in blisk Zevsa ne moreta nič. ag 7.42 62 O, Batiada učenega vzvišeni sen, znameniti,63 res roževinast si bil, ne pa iz slonje kosti.64 Mnogo si nam razodel o polbogovih in boštvih, česar nikoli poprej vedeli nismo možje, ko si iz Libije na Helikon takrat ga prenesel, 5 z njim si se spustil na tla v sredo med zbor Pieríd: saj, ko iskal je osnutek za delo o starih junakih, spredle so Vzrokov mu snov, tudi o kultih bogov.65 62 Avtor epigrama je morda Diodor iz Sard, 1. st. po Kr. 63 Batiada: Kalimaha, Batovega potomca. 64 roževinast si bil, ne pa iz slonje kosti: Slonokoščene sanje varajo, roževinaste pa prikazujejo resnič-nost. Sanje zmeraj prihajajo skozi dvoje vrat: resnične skozi rožena, neresnične pa skozi slonokoščena. Najbolj znana opisa »sanjskih duri« srečamo pri Homerju (Odiseja 19.560–9) in Vergiliju (Eneida 6.893–6). 65 saj ko iskal je osnutek … spredle so Vzrokov mu snov, tudi o kultih bogov: Dobesedno: »poizvedujo-čemu (εἰρομένῳ) o starodavnih junakih so v odgovor povedale (εἶρον) Vzroke/Izvore (Αἴτια), tudi blaženih (= bogov). Kalimah je napisal delo Vzroki (Αἴτια), ki je obravnavalo izvore čaščenja herojev — 114 — ag 16.227 Τᾷδε κατὰ χλοεροῖο ῥιφεὶς λειμῶνος, ὁδῖτα, ἄμπαυσον μογεροῦ μαλθακὰ γυῖα κόπου, ᾗχί σε καὶ Ζεφύροιο τινασσομένη πίτυς αὔραις θέλξει τεττίγων εἰσαΐοντα μέλος χὠ ποιμὴν ἐν ὄρεσσι μεσαμβρινὸν ἀγχόθι παγᾶς 5 συρίσδων λασίας θάμνῳ ὕπο πλατάνου· καῦμα δ’ ὀπωρινοῖο φυγὼν κυνὸς αἶπος ἀμείψεις ὥριον. Ἑρμείῃ τοῦτ’ ἐνέποντι πιθοῦ. — 115 — ag 16.227 Semle, na tale zeleni se travnik ulezi, popotnik, ter od napornih težav trudne si ude spočij. Tu te očaral bo bor, ki ga božajo sape Zefirja,66 v tem ko poslušal boš spev, ki ti ga pel bo škržat, z njim še pastir, ki v gorah opoldne v bližini izvira 5 rad na siringo igra v senčnih goščavah platan. S tem boš ušel poletnemu ognju, ko vlada nam Sirij,67 rešen vročine boš šel, Hermesu véruj, na pot. in bogov. Tako kot so pesnika Hezioda, ki je v Teogoniji pripovedoval o rojstvu bogov in herojev, navdihnile muze na bojotski gori Helikonu (gl. Teogonija 1–8, 22–25), je tudi Kalimah na samem za-četku pesnitve Vzroki, takoj za prologom (v zelo fragmentarnem odlomku, o vsebini katerega pričajo v glavnem opombe Florentinskih sholij) povedal, da je bil v mladosti (očitno v sanjah) prenesen na Helikon, kjer so mu muze, ki jim je postavljal vprašanja, posredovale snov (informacije o običajih in navadah) za njegovo pesnitev. V izvirniku pričujočega epigrama lahko opazujemo besedno igro med besedama »poizvedujočemu« (εἰρομένῳ) in »so povedale/so nanizale« (εἶρον), oba glagola pa najbrž namigujeta tudi na (besedno) tkanje (εἶρος = »volna«). Vse to skuša prevod ponazoriti z besedami »osnutek« in »spredle so …snov«. 66 Zefirja: Ζέφυρος je božanstvo zahodnega vetra, ki prinaša toplo vreme. 67 Sirij: Sirij, imenovan tudi »Pasja zvezda«, je najsvetlejša zvezda nočnega neba. Nahaja se v ozvezdju Velikega psa. Grki so verjeli, da ta zvezda prinaša poletno vročino. — 116 — Νικαίνετος ag 6.225 Ἡρῷσσαι, Λιβύων ὄρος ἄκριτον αἵτε νέμεσθε αἰγίδι καὶ στρεπτοῖς ζωσάμεναι θυσάνοις, τέκνα θεῶν, δέξασθε Φιλήτιδος ἱερὰ ταῦτα δράγματα καὶ χλωροὺς ἐκ καλάμης στεφάνους, ἅσσ’ ἀπὸ λικμητοῦ δεκατεύεται· ἀλλὰ καὶ οὕτως, 5 ἡρῷσσαι, Λιβύων χαίρετε δεσπότιδες. — 117 — Nikájnet s Samosa (ali z Abdere), 2. pol. 3. st. pr. Kr. ag 6.225 Ve, heroine na véliki libijski gorski verigi,68 ki vam egida čez pas polna okretnih je res,69 hčere bogov, od Filetide sprejmite tele presvete svežnje in vence strnišč, vsi še lepo zelené. To desetina je z vêjanja, kljub temu pa, heroine, 5 Libijcev drage gospe, lep in prisrčen pozdrav! 68 heroine na … libijski gorski verigi: Libijske heroine omenja tudi Nikajnetov sodobnik iz prve polovice 3. st. pr. Kr., Apolonij Rodoški 4.1309, 4.1323, 4.1358. 69 ki vam egida … polna okretnih je res: O kozji koži (=egidi), ki jo Libijke nosijo obrobljeno z resami, pripoveduje Herodot 4.189. — 118 — Νικίας ag 9.564 Αἰόλον ἱμεροθαλὲς ἔαρ φαίνουσα, μέλισσα ξουθά, ἐφ’ ὡραίοις ἄνθεσι μαινομένα, χῶρον ἐφ’ ἡδύπνοον πωτωμένα, ἔργα τίθευ σύ, ὄφρα τεὸς πλήθῃ κηροπαγὴς θάλαμος. — 119 — Nikíja iz Mileta, 3. st. pr. Kr. ag 9.564 Ljubko cvetočo, barvito pomlad naznanjaš, čebela rjavo rumena, ki cvet letni te vso obnori, letaš okoli po sladko dišeči livadi, le delaj, dokler tvoj voskasti sat polno ne bo obložen. — 120 — Νοσσίς ag 5.170 Ἅδιον οὐδὲν ἔρωτος· ἃ δ’ ὄλβια, δεύτερα πάντα ἐστίν· ἀπὸ στόματος δ’ ἔπτυσα καὶ τὸ μέλι. τοῦτο λέγει Νοσσίς· τίνα δ’ ἁ Κύπρις οὐκ ἐφίλησεν, οὐκ οἶδεν τήνα γ’, ἄνθεα ποῖα ῥόδα. ag 6.265 Ἥρα τιμήεσσα, Λακίνιον ἃ τὸ θυῶδες πολλάκις οὐρανόθεν νεισομένα καθορῇς, δέξαι βύσσινον εἷμα, τό τοι μετὰ παιδὸς ἀγαυὰ Νοσσίδος ὕφανεν Θευφιλὶς ἁ Κλεόχας. ag 6.273 Ἄρτεμι, Δᾶλον ἔχουσα καὶ Ὀρτυγίαν ἐρόεσσαν, τόξα μὲν εἰς κόλπους ἅγν’ ἀπόθου Χαρίτων, λοῦσαι δ’ Ἰνωπῷ καθαρὸν χρόα, βᾶθι δε Λοκροὺς λύσουσ’ ὠδίνων Ἀλκέτιν ἐκ χαλεπῶν. — 121 — Nosída iz Lokrov Epizefirijev, ok. 300 pr. Kr. ag 5.170 Nič od ljubezni ni lepše in vse ostale sladkosti manj so prijetne, iz ust pljunem lahko celo med. Ta, ki Kipris je ni poljubila, to pravi Nosída, ta pač téga ne vé, kakšen je vrtnice cvet. ag 6.265 Hera častita, ki često z neba v Lakinij prihajaš 70 svoj si ogledat oltar, blago dišeč od kadil, sprejmi ta šal iz lanú, ki s sijajnim otrokom, Nosído, stkala ga tebi je v dar Kléohe hči, Tevfilís. ag 6.273 71 O Artemis, ki Delos in ljubko imaš Ortigíjo,72 lok posvečeni za zdàj v hárit naročje predaj, čisto telo si okoplji v Inópu in stopi do Lokrov, rešit Alkétis: hudo v mukah porodnih trpi. 70 Lakinij: Rt in mesto jugozahodno od Krotona, kjer je bil Herin tempelj. 71 Nosidino avtorstvo epigrama ni povsem zanesljivo. 72 Ortigijo: Po nekih razlagah sta otoka Ortigija in Delos tekmovala za čast rojstnega kraja Apolona in Artemide, po drugih pa je Ortigija samo drugo ime za Delos. Homerska Himna Apolonu izpričuje, da je boginja Leto svoja dvojčka rodila na dveh različnih krajih, Artemido na Ortigiji, Apolona na Delosu. — 122 — ag 6.275 Χαίροισάν τοι ἔοικε κομᾶν ἄπο τὰν Ἀφροδίταν ἄνθεμα κεκρύφαλον τόνδε λαβεῖν Σαμύθας· δαιδάλεός τε γάρ ἐστι καὶ ἁδύ τι νέκταρος ὄσδει τοῦ, τῷ καὶ τήνα καλὸν Ἄδωνα χρίει. — 123 — ag 6.275 Zdi se, da bo Afrodita z veseljem sprejela Samitin dar, ki je njej posvečen, mrežico to za lase: spretno izdelana je, diši pa po nektarju sladkem, tistem, ki sama celo maže Adonisa z njim.73 73 Adonisa: Lep mladenič, ki ga je ljubila Afrodita, ubil pa ga je ljubosumni Hefajst (po drugi varianti Ares). Afrodita je mrtvega Adonisa spremenila v cvetlico in ga vsako leto objokovala na dan njegove smrti. — 124 — Πάμφιλος ag 7.201 Οὐκέτι δὴ χλωροῖσιν ἐφεζόμενος πετάλοισιν ἁδεῖαν μέλπων ἐκπροχέεις ἰαχάν, ἀλλά σε γαρύοντα κατήναρεν, ἠχέτα τέττιξ, παιδὸς ἀπ᾿ ἠλιθίου χεὶρ ἀναπεπταμένα. — 125 — Pámfil iz Aleksandrije, morda 2. st. pr. Kr. ag 7.201 Nič več ne boš kakor prej posedal po listju zelenem, z ljubkim ščebetom cvrčeč milo zveneči napev, saj te, glasni škržat, medtem ko si pel, je umóril malo premišljen zamah dečkove lene dlani. — 126 — Πέρσης ag 6.272 Ζῶμά τοι, ὦ Λατωί, καὶ ἀνθεμόεντα κύπασσιν καὶ μίτραν μαστοῖς σφιγκτὰ περιπλομέναν θήκατο Τιμάεσσα, δυσωδίνοιο γενέθλας ἀργαλέον δεκάτῳ μηνὶ φυγοῦσα βάρος. ag 6.274 Πότνια κουροσόος, ταύταν ἐπιπορπίδα νυμφᾶν καὶ στεφάναν λιπαρῶν ἐκ κεφαλᾶς πλοκάμων, ὀλβία Εἰλήθυια, πολυμνάστοιο φύλασσε Τισίδος ὠδίνων ῥύσια δεξαμένα. — 127 — Pérses iz Teb, ok. 300 pr. Kr. ag 6.272 Pas in krilce, posuto s cvetlicami, zraven obvezo, trak, ki ji bil je trdnó prej preko prsi ovit, tebi, Artemis, je dala Timáesa, ko je v desetem mesecu srečno minil strašno težaven porod. ag 6.274 Shrani, gospa, rešenica otrok, to poročno obleko,74 z ruto naglavno, ki prej krila je bujne lase,75 sprejmi, Ejlétija, ju, od Tisíde z odličnim spominom v dar, da rešila jo boš hudih porodnih tegob. 74 obleko: Interpretacije besede ἐπιπορπίς niso enotne, po mnenju nekaterih ne gre za »obleko«, ampak za »zaponko za obleko«. 75 ruto naglavno: Nekateri besedo στεφάνη interpretirajo kot »diadem«, drugi tudi kot »okoli glave spleteni lasje«. — 128 — Ποσείδιππος ag 5.183 Τέσσαρες οἱ πίνοντες, ἐρωμένη ἔρχεθ’ ἑκάστῳ· ὀκτὼ γινομένοις ἓν Χίον οὐχ ἱκανόν. παιδάριον, βαδίσας πρὸς Ἀρίστιον εἰπὲ τὸ πρῶτον ἡμιδεὲς πέμψαι· χοῦς γὰρ ἄπεισι δύο ἀσφαλέως, οἶμαι δ’, ὅτι καὶ πλέον. ἀλλὰ τρόχαζε· 5 ὥρας γὰρ πέμπτης πάντες ἀθροιζόμεθα. ag 5.186 Μή με δόκει πιθανῶς ἀπατᾶν δακρύοισι, Φιλαινί. οἶδα· φιλεῖς γὰρ ὅλως οὐδένα μεῖζον ἐμοῦ, τοῦτον ὅσον παρ’ ἐμοὶ κέκλισαι χρόνον· εἰ δ’ ἕτερός σε εἶχε, φιλεῖν ἂν ἔφης μεῖζον ἐκεῖνον ἐμοῦ. ag 5.211 Δάκρυα καὶ κῶμοι, τί μ’ ἐγείρετε, πρὶν πόδας ἄρω ἐκ πυρός, εἰς ἑτέρην Κύπριδος ἀνθρακιήν; λήγω δ’ οὔποτ’ ἔρωτος, ἀεὶ δέ μοι ἐξ Ἀφροδίτης ἄλγος ὁ μὴ κρίνων καινὸν ἄγει τι Πόθος. — 129 — Pozejdíp iz Pele, 3. st. pr. Kr. ag 5.183 Štirje smo pivci in vsak še ljubico svojo pripelje: osem vseh skupaj, en sam vrček ne bo zadostíl. Dečko, daj, stopi k Arístion, reci, da prej je poslala le polovico vsega: mislim, da manjka še vsaj pet bokalov, gotovo, morda pa še več. Toda teci, 5 pred poldnévom se že zberemo tukaj, le brž! ag 5.186 Ne, Filajnís, ne boš s prepričljivim me jokom zavedla, vem, da ti od vseh mene najrajši imaš – dokler ob meni ležiš, a če z drugim bila bi, bi mirno rekla, da njega še bolj rada kot mene imaš. ag 5.211 Jok in zabave, zakaj me spet v Kipridin ogenj pehate, saj se še nisem povzpel ven iz žerjavice té! Níkdar ne neham ljubiti, ta Strast je povsem nerazsodna, od Afrodite vsak dan nosi mi novo bridkost. — 130 — ag 7.170 Τὸν τριετῆ παίζοντα περὶ φρέαρ Ἀρχιάνακτα εἴδωλον μορφᾶς κωφὸν ἐπεσπάσατο· ἐκ δ’ ὕδατος τὸν παῖδα διάβροχον ἅρπασε μάτηρ σκεπτομένα, ζωᾶς εἴ τινα μοῖραν ἔχει. Νύμφας δ’ οὐκ ἐμίηνεν ὁ νήπιος, ἀλλ’ ἐπὶ γούνοις 5 ματρὸς κοιμαθεὶς τὸν βαθὺν ὕπνον ἔχει. ag 12.98 Τὸν Μουσῶν τέττιγα Πόθος δήσας ἐπ’ ἀκάνθαις κοιμίζειν ἐθέλει πῦρ ὑπὸ πλευρὰ βαλών· ἡ δὲ πρὶν ἐν βύβλοις πεπονημένη ἄθλια τρίζει ψυχὴ ἀνιηρῷ δαίμονι μεμφομένη. ag 12.120 Εὐοπλῶ καὶ πρὸς σὲ μαχήσομαι, οὐδ’ ἀπεροῦμαι θνητὸς ἐών· σὺ δ’, Ἔρως, μηκέτι μοι πρόσαγε. ἤν με λάβῃς μεθύοντ’, ἄπαγ’ ἔκδοτον· ἄχρι δὲ νήφω, τὸν παραταξάμενον πρὸς σὲ λογισμὸν ἔχω. — 131 — ag 7.170 76 Deček triletni se je, Arhiánakt, igral ob studencu, lastne podobe odsev nemi ga zvabil je vanj. Dečka je mati popolnoma mokrega zvlekla iz vode, gledala je, če je vsaj malo življenja še v njem. Malček ni nimf prav nič razžalil z oskrumbo: v naročju 5 matere svoje v globok spanec je mirno zaspal. ag 12.98 Pevca škržata je strast zvezála v akantovem listju,77 ogenj pod boki mu vžge, stišati s tem ga želi. Duša, ki prej je le v papirus zmeraj bila zatopljena, zdaj strahotno kriči, kruto božanstvo krivi. ag 12.120 Dobro sem oborožen, da s teboj se spopadem – in, Eros, smrtnik sem, a se ne bom vdal! Ne napadaj me več! Če me zalotiš pijanega, tvoj bom ujetnik, a trezen tebi nasproti imam v boju ob sebi razum. 76 Epigram je morda Kalimahov. 77 Pevca škržata: Dobesedno: »škržata muz (=pesmi)«. — 132 — ag 12.131 Ἃ Κύπρον ἅ τε Κύθηρα καὶ ἃ Μίλητον ἐποιχνεῖς καὶ καλὸν Συρίης ἱπποκρότου δάπεδον, ἔλθοις ἵλαος Καλλιστίῳ, ἣ τὸν ἐραστὴν οὐδέποτ’ οἰκείων ὦσεν ἀπὸ προθύρων. ag 12.168 Ναννοῦς καὶ Λύδης ἐπίχει δύο καὶ φιλεράστου Μιμνέρμου καὶ τοῦ σώφρονος Ἀντιμάχου· συγκέρασον τὸν πέμπτον ἐμοῦ, τὸν δ’ ἕκτον –Ἑκάστου, Ἡλιόδωρ’, εἴπας, –ὅστις ἐρῶν ἔτυχεν. ἕβδομον Ἡσιόδου, τὸν δ’ ὄγδοον εἶπον Ὁμήρου, 5 τὸν δ’ ἔνατον Μουσῶν, Μνημοσύνης δέκατον. μεστὸν ὑπὲρ χείλους πίομαι, Κύπρι· τἆλλα δ’ Ἔρωτες νήφοντ’, οἰνωθέντ’ οὐχὶ † λίην ἄχαριν. ab 5 Τιµάνθης ἔγλυψε τὸν ἀστερόεντα σάπειρον τόνδε χρυσίτην Περσικὸν ἡµίλιθον Δηµύλωι· ἀνθ᾿ ἁπαλοῦ δὲ φιλήµατος ἡ κυανόθριξ δῶρον Ν[ι]καίη Κώια ἔd[εκτ᾿ ἐρατόν. — 133 — ag 12.131 Ti, ki Ciper, Milet in Kitêro pogosto obiščeš,78 sirijsko lepo ravan, zmeraj donečo od konj, milostna pridi h Kalístion, ona še níkdar v življenju ni ljubimca od vrat veže odrinila proč. ag 12.168 Dve: za Nanó in za Lide natoči, nato za Mimnerma, vdanega ljubim, za njim trezni Antimah naj bo,79 peta naj moja bo, šesta pa, Heliodor, kot si rekel: »Vsakega, kdor je kdaj, kaj je ljubezen, spoznal!« Sedma naj bo za Hezíoda, osmo napij na Homerja, 5 k muzam deveto, sledi naj v Mnemozinino čast! Pil sem čez mero dovolj, o Kipris, sicer pa, Eroti, naj sem trezen, pijan, zmeraj hvaležen sem vam! 80 ab 5 Vrezal Timánt je Demílu ta zvezdasti perzijski kamen, poldrag lazurec, ki v njem sveti se samo zlato. Tega nato črnolasa Košanka Nikaja, v zahvalo za prenežni poljub, v ljubki prejela je dar. 78 Ciper, Milet in Kitêro: Vsi trije kraji so znani po čaščenju boginje Afrodite. 79 Nanó … Lide: Dekleti, ki sta ju opevala Mimnermos in Antimah. 80 Prevod zadnjega verza je le ena od hipotez, saj je izvirnik na tem mestu nerazumljiv. — 134 — ab 33 Μεῖζον Ἀριστόξεινος ἐνύπνιον ἢ καθ᾿ ἑωυτὸν Ὡρκὰς ἰδὼν µεγάλων νήπιος ὠρέγετο· ὤιετ᾿ Ἀθήνης γαµβρὸς Ὀλυµπίου ἐν Διὸς οἴκωι εὕδειν χρυσείωι πάννυχος ἐν θαλάµωι· ἦρι δ᾿ ἀνεγρόµενος δήιων προσέµισγε φάλαγγι, 5 ὡς τὸν Ἀθηναίης ἐν φρενὶ θυµὸν ἔχων· τὸν δὲ θεοῖς ἐρίσαντα µέλας κατεκοίµισεν Ἄρης, ὤιχετο δὲ ψευδὴς νυµφίος εἰς Ἀΐδεω. ab 36 Ἀρσινόη, σοὶ τοῦτο διὰ στολίδων ἀνεµοῦσθαι βύσσινον ἄγκειται βρέγµ᾿ ἀπὸ Ναυκράτιος, ὧι σύ, φίλη, κατ᾿ ὄνειρον ὀµόρξασθαι γλυκὺν ἱδρῶ ἤθελες, ὀτρηρῶν παυσαµένη καµάτων· ὣς ἐφάνης, Φιλάδελφε, καὶ ἐν χερὶ δούρατος αἰχµήν, 5 πότνα, καὶ ἐν πήχει κοῖλον ἔχουσα σάκος· ἡ δὲ σοὶ αἰτηθεῖσα τὸ λευχέανον κανόνισµα παρθένος Ἡγησὼ θῆκε γένος Μακέ[τη. — 135 — ab 33 Sanjal Arkadijec je Aristóksen svoj sen, bolj mogočen, kakor mu gre, in je, nor, segel po silnih stvareh. Mislil je, da je ženin Atene, da v Zevsovi hiši v zlati je spalnici vso noč na Olimpu ležál. Ko se je zbudil ob zori, s sovražniki se je spopadel, 5 kakor da v prsih duha same Atene ima. Ker se je kosal z bogovi, ga črni je Ares pokósil, ženin nepravi tako v Hades temačni je šel. ab 36 Veter naj v tale platneni prtiček iz Návkratis piha, ta, Arsinója, ki zdaj tebi je v dar posvečen.81 Z njim, o ljuba gospa, si si v sanjah otreti želela sladki svoj pot, ko končan bil je tvoj urni napor. Takšna si se prikazala, gospa Filádelfos, v rokah 5 kopje ostró držeč, zraven zavótljeni ščit. V dar ti ga je makedonsko dekle Hegesó poklonilo, ko si prosila za ta beli jo košček blaga. 81 Arsinója: hči Ptolemaja I., Arsinója II., z vzdevkom Filádelfos. — 136 — ab 50 Κυάνεον νέφος ἦλθε δι᾿ ἄστεος, ἡνίκα κούρην τουθ᾿ ὑπὸ σῆµα τιθεὶς ἔστενεν Ἠετίων, ἀγκαλέων Ἡδεῖαν ἑὸν τέκος, ἧς Ὑµέναιος ἠρίον οὐ θαλάµου χερσὶν ἔκοψε πύλην· συµπαθὲς ἄλg[ος ἔην πάσηι] πόλει, ἀλλὰ τὰ κεινῶν 5 ἀστῶν ἀρκε[ίτω δάκρυ]α καὶ στοναχαί. ab 65 Λύσιππε, }πλάστα Cικυώ{νιε, θαρσ}αλέα χείρ, δάϊε τεχνί}τα, πῦρ τοι ὁ χα{λκὸς ὁρ}ῆι, ὃν κατ᾿ Ἀλεξά}νδρου µορφᾶς ἔθeu· οὔ τι γε µεµπτοὶ Πέρσαι· συγγνώ}µα βουσὶ λέοντα φυγεῖν. — 137 — ab 50 Ko je pod tale nagrobnik polóžil v solzah Eetíon mlado dekle, je prekril mesto temačen oblak. Klical Hedejo, otroka je svojega, kajti Himénaj ni ji potrkal na vhod sobice, pač pa na grob. Celo je mesto v sočutju trpelo, pa vendar naposled 5 zdaj bilo je dovolj solz someščanov in tožb. ab 65 Lísip, kipar sikionski, z okretno rokó in izkušen 82 spretni umetnik, zares ogenj v očeh ima bron, ki si v njem Aleksandra izklêsal. Peržani res niso karanja vredni: kot ni trop, ki pred levom beži. 82 Lísip: Znameniti grški kipar, doma iz Sikiona (4. st. pr. Kr). — 138 — ab 79 Παρθένος ἡ βασίλισσα σὺν ἄντυ[γ]ι, ναί, Βερενίκη πάντας ἅµα ζευκτοὺς ἀθλοφορεῖ στεφάνους, Ζεῦ παρὰ σοὶ Νεµεᾶτα· τάχει δ᾿ ἀπελίµπανεν ἵππων δίφρος ἐπεὶ [κάµψα]ι τὸν πολὺν ἡνίοχον, δαλ[οῖς δ᾿ εἴκελοι ἵ]pποι ὑπὸ ῥ[υτ]ῆρι θέοντες 5 πρῶ[τοι ἐς Ἀ]rgoλικοὺς ἦλθον [ἀγω]νοθέτας. ab 90 ῎Ωλεσεν Ἀρχεάνακτα [β]I[αι Βορέης ἐπὶ λε]pρὴν Cκῦρον ἐν Αἰγαίωι νηχόµενον p[ελάγει,] γῆν ἔνθεν τε καὶ ἔνθεν ὁρώµενον· ἀλλὰ θal[ά]σσης διστάδιον πολλῶν µακρότερον πεδίων. ab 99 ῾Ο Κρὴς κωφὸς ἐὼν Ἀσκl[ᾶς, µη]d᾿ οἷος ἀκούειν αἰγιαλῶν †οιος† µηδ᾿ ἀνέµων πάταγον, εὐθὺς ἀπ᾿ εὐχωλέων Ἀσκληπιοῦ οἴκαδ᾿ ἀπήιει, καὶ τὰ διὰ πλίνθων ῥήµατ᾿ ἀκουσόµενος. — 139 — ab 79 S svojo kočijo kraljica, deviško dekle Berenika 83 vseh konjeniških nagrad vence na mah osvoji v igrah na čast Nemejskemu Zevsu. Na vsakem zavoju mnoge voznike kočij daleč za sabo pusti voz z okretnimi konji, ki v vajetih kakor plameni 5 švigajo in pridrve prvi k sodnikom na cilj.84 ab 90 Ko Arheánakt je plaval na Skira surovo obalo, v morju Egejskem Boréj s silo ga je pokončal.85 Videl obalo je s te in z one strani, a na morju stadija dva sta precej več, kot če hodil bi peš. ab 99 Gluhi Krečan Asklás, ki nikdar ni slišati mogel niti šumenja valov niti bučanja vetrov, šel je domov po molitvi k Asklepiju, trdno odločen, da bo poslušal šepet skozi opečnati zid. 83 Berenika: Berenika II., žena Ptolemaja III. Evergeta, je na Nemejskih igrah l. 249 ali 247 pr. Kr. (po-dobno kot že nekoč Arsinoja II. v Olimpiji) osvojila vse tri zmagovalne vence v dirkah četverovpreg; isto zmago je opeval tudi Kalimah. 84 k sodnikom: V izvirniku: »k argivskim sodnikom«. 85 Boréj: Boréj je bog severnega vetra, prinašalec hladnega vremena. — 140 — ab 102 Τί πρὸς ἔµ᾿ ὧδ᾿ ἔστητε; τί µ᾿ οὐκ ἠάσατ᾿ ἰαύειν, εἰρόµενοι τίς ἐγὼ καὶ πόθεν ἢ ποδαπός; στείχετέ µου παρὰ σῆµα· Μενοίτιός εἰµι Φιλάρχω Κρής, ὀλιγορρήµων ὡς ἂν ἐπὶ ξενίης. ab 103 Οὐδ᾿ ἐπερωτήσας µε νόµου χάριν οὔτε πόθεν γῆς εἰµὶ παραστείχεις oUte [τίς ο]Uτε τίνων· ἀλλὰ σύ µ᾿ ἡsuJI[ως ἴδε κείµεν]ο̣ν, εἰµὶ δ᾿ ἐγὼ παῖς Ἀλκαίου ΣωsHS KW[ιος, ὁµός, φίλ]ε, σοῦ. — 141 — ab 102 Kaj se pri meni ustavljate? Kaj ne pustite me spati, kdo sem, sprašujete, kje moja dežela leži? Pojdite proč od groba! Jaz Fílarhov sin sem, Menójtij s Krete; sem redkih besed, kot se v tujini zgodi. ab 103 Ti, ki si šel tukaj mimo, prav nič me po stari navadi nisi povprašal o tem, kdo sem, od kod sem doma. Glej me, prijatelj, spokojno ležim: jaz sin sem Alkajev, s Kosa doma, Soséj, ničkaj drugačen kot ti. — 142 — Ῥιανός ag 6.173 Ἀχρυλίς, ἡ Φρυγίη θαλαμηπόλος, ἡ περὶ πεύκας πολλάκι τοὺς ἱεροὺς χευαμένη πλοκάμους, γαλλαίῳ Κυβέλης ὀλολύγματι πολλάκι δοῦσα τὸν βαρὺν εἰς ἀκοὰς ἦχον ἀπὸ στομάτων, τάσδε θεῇ χαίτας περὶ δικλίδι θῆκεν ὀρείῃ, 5 θερμὸν ἐπεὶ λύσσης ὧδ’ ἀνέπαυσε πόδα. ag 6.278 Παῖς Ἀσκληπιάδεω καλῷ καλὸν εἵσατο Φοίβῳ Γόργος ἀφ’ ἱμερτᾶς τοῦτο γέρας κεφαλᾶς. Φοῖβε, σὺ δ’ ἵλαος, Δελφίνιε, κοῦρον ἀέξοις εὔμοιρον λευκὴν ἄχρις ἐφ’ ἡλικίην. — 143 — Riján s Krete, 3. st. pr. Kr. ag 6.173 Frigijka, templja skrbnica, dekle Ahrilís, ki je večkrat v sénčini borovih vej svete razpela lase,86 potlej, ko v kriku obrednem boginje Kibele odjeknil često od njenih je ust zvok, za ušesa boleč, kodre je te posvetila ob vhodu, za gorsko boginjo, 5 brž ko zavrla je svoj divje razgreti korak. ag 6.278 Gorgos, sin Asklepijadov, je lépo darilo posvetil lepemu Fojbu na čast s svoje predrage glavé. Fojbos Delfinijec, ti pa milosten bodi in dečku 87 srečo naklanjaj, doklèr bela ne pride starost. 86 borovih vej: Drugo tolmačenje besed περὶ πεύκας je »ob baklah«. 87 Delfinijec: Apolonov vzdevek. Homerska Himna Apolonu (400-496) pripoveduje, da se je Apolon nekoč v podobi delfina pognal proti ladji, ki je plula s Krete, ter vodil mornarje do kraja, ki je po njem dobil ime Delfi. — 144 — Σιμίας ag 7.22 Ἠρέμ’ ὑπὲρ τύμβοιο Σοφοκλέος, ἠρέμα, κισσέ, ἑρπύζοις χλοεροὺς ἐκπροχέων πλοκάμους, καὶ πέταλον πάντῃ θάλλοι ῥόδου ἥ τε φιλορρὼξ ἄμπελος ὑγρὰ πέριξ κλήματα χευαμένη, εἵνεκεν εὐεπίης πινυτόφρονος, ἣν ὁ μελιχρὸς 5 ἤσκησεν Μουσῶν ἄμμιγα καὶ Χαρίτων. ag 7.193 Τάνδε κατ’ εὔδενδρον στείβων δρίος εἴρυσα χειρὶ πτώσσουσαν βρομίας οἰνάδος ἐν πετάλοις, ὄφρα μοι εὐερκεῖ καναχὰν δόμῳ ἔνδοθι θείη, τερπνὰ δι’ ἀγλώσσου φθεγγομένα στόματος. — 145 — Simíja z Rodosa, ok. 300 pr. Kr. ag 7.22 88 Nežno, bršljan, res nežno se plazi, ko kodre zelene viješ, razsipaš vsevprek bujno čez Sofoklov grob, vrtnično listje naj prav tako vse naokrog se razcveta, sočne naj pnó se povsod vitice grozdnatih trt, vsled razumne učljivosti, v njej se je dobro izuril, 5 zmeraj sladák kakor med, v druščini hárit in muz. ag 7.193 Tole sem z roko ujel, ko sem hodil po lepi goščavi, dobro je skrita bila v lističih Bakhovih trt, zdaj mi bo znotraj lepo ograjenega doma cvrčala, brez jezika sladkó pesmi prijetne pojoč. 88 Grška antologija ta epigram pripisuje Simíju iz Teb (5. stol.), vendar večina verjame, da je avtor Simíja z Rodosa. — 146 — Θεοδωρίδης ag 6.155 Ἅλικες αἵ τε κόμαι καὶ ὁ Κρωβύλος, ἃς ἀπὸ Φοίβῳ πέξατο μολπαστᾷ κῶρος ὁ τετραετής· αἰχμητὰν δ’ ἐπέθυσεν ἀλέκτορα καὶ πλακόεντα παῖς Ἡγησιδίκου πίονα τυροφόρον. Ὤπολλον, θείης τὸν Κρωβύλον εἰς τέλος ἄνδρα, 5 οἴκου καὶ κτεάνων χεῖρας ὕπερθεν ἔχων. — 147 — Teodoríd iz Sirakuz, 3. st. pr. Kr. ag 6.155 Iste starosti lasje so in deček Krobíl, ki si strigel štiri jih leta je star pevcu Apolonu v čast. K temu je sin Hegesídikov borca dodal petelina, zraven ploščati kolač, s sirom bogato prekrit. Daj, Apolon, da z leti v moža Krobíl bo dorasel, 5 varuj mu s svojo rokó hišo in vse, kar je v njej! — 148 — Θεόκριτος ag 6.177 Δάφνις ὁ λευκόχρως, ὁ καλᾷ σύριγγι μελίσδων βουκολικοὺς ὕμνους, ἄνθετο Πανὶ τάδε· τοὺς τρητοὺς δόνακας, τὸ λαγωβόλον, ὀξὺν ἄκοντα, νεβρίδα, τὰν πήραν, ᾇ ποτ’ ἐμαλοφόρει. ag 6.336 Τὰ ῥόδα τὰ δροσόεντα καὶ ἁ κατάπυκνος ἐκείνα ἕρπυλλος κεῖται ταῖς Ἑλικωνιάσιν, ταὶ δὲ μελάμφυλλοι δάφναι τίν, Πύθιε Παιάν, Δελφὶς ἐπεὶ πέτρα τοῦτό τοι ἀγλάισε· βωμὸν δ’ αἱμάξει κεραὸς τράγος, οὗτος ὁ μᾶλος, 5 τερμίνθου τρώγων ἔσχατον ἀκρεμόνα. — 149 — Teókrit iz Sirakuz, 3. st. pr. Kr. ag 6.177 89 Dafnis sijoče polti, ki speve pastirske je piskal z mično siringo, je v dar Panu prinesel vse to: luknjavo trsje, krepelo za zajce in kožo srnjaka,90 sulico z ostro ostjó, boršo za jabolka z njo. ag 6.336 Tu so vrtnice rosne za muze, doma s Helikona, timijan zraven leži, v gostih grmičih rastoč, lovor s temnikastim listjem je, Pitijec, zate, Zdravilec,91 delfska ga skala je v čast tebi odela v sijaj. Kozel rogati oltar s krvjo bo poškrópil, poglej ga, 5 zadnjič ta bela žival jé s terebintovih vej. 89 Teokritovo avtorstvo epigrama ni zanesljivo, Grška antologija ga pripisuje Makedoniju Konzulu. 90 luknjavo trsje, krepelo za zajce: Z »luknjavim trsjem« je mišljena je pastirska piščal, »krepelo za zajce« pa je palica za lov na zajce, ki se je uporabljala tudi kot pastirska palica. 91 Pitijec: Pytho (Πῡθώ) je pri Homerju staro ime za Delfe. Kot pripoveduje Homerska Himna Apolonu (371-3), je Apolon tam ubil kačo in si nadel vzdevek Pitijec. — 150 — ag 9.338 Εὕδεις φυλλοστρῶτι πέδῳ, Δάφνι, σῶμα κεκμακὸς ἀμπαύων· στάλικες δ’ ἀρτιπαγεῖς ἀν’ ὄρη. ἀγρεύει δέ τυ Πὰν καὶ ὁ τὸν κροκόεντα Πρίηπος κισσὸν ἐφ’ ἱμερτῷ κρατὶ καθαπτόμενος ἄντρον ἔσω στείχοντες ὁμόρροθοι. ἀλλὰ τὺ φεῦγε, 5 φεῦγε, μεθεὶς ὕπνου κῶμα καταρχόμενον. — 151 — ag 9.338 Dafnis, na listnatih tleh si zadremal, da trudne počiješ ude; količki držé mreže za lov po gorah. Tebe pa Pan lovi in Príap, ki z listjem bršljana, žoltega kakor žafran, krije si ljubko glavó; 92 skupaj v votlino prihajata. Ti pa pobegni, pobegni, 5 brž se otresi dremot sna, ki potapljaš se vanj! 92 žoltega kakor žafran: Nekatere vrste bršljana imajo liste po sredini rumene. — 152 — Helenistični literarni epigram I. Od napisa do epigrama Leksikon Suda iz desetega stoletja pravi: »Epigram: vse, kar je napisano na kak predmet, tudi če ni povedano v verzih, se imenuje epigram.«1 Grška beseda ἐπίγραμμα je res prvotno pomenila zgolj »napis«, vendar je že zelo zgodaj začela označevati predvsem »kratek napis v verzih«. Tako jo uporabljata že Herodot in Tukidid, ko citirata zgodnje verzne napise s spomenikov ali posvetitvenih darov.2 V času, ko je nastal leksikon Suda, je bil verzni značaj te besede že tako dolgo nekaj samoumevnega, da je njen prvotni in ožji pomen napisnosti leksikograf očitno moral še prav posebej poudariti. Vendar pa so v arhaični in deloma tudi v klasični dobi grške zgodovine bese-do razumeli še predvsem dobesedno. Danes v ogromnem korpusu epigrafskega materiala srečamo mnoge, od osmega ali sedmega stoletja pr. Kr. po grških me-stih gosto posejane posvetitvene, slavilne pa tudi nagrobne napise. Prvi govorijo o predmetih ali stavbah, posvečenih bogovom, drugi pa se zahvaljujejo tem, ki so še posebej veliko prispevali za templje. Nagrobni napisi so kratki in često vsebujejo zgolj ime in poreklo preminule osebe. Najdemo jih tako v prozni kot 1 Ἐπίγραμμα: πάντα τὰ ἐπιγραφόμενά τισι, κἂν μὴ ἐν μέτροις εἰρημένα, ἐπιγράμματα λέγεται. 2 Npr. Herodot 5.59: Ὁ μὲν δὴ εἷς τῶν τριπόδων ἐπίγραμμα ἔχει. (Eden izmed trinožnikov vsebuje epigram.) Prim. še ibid. 7.228 in Tukidid 6.59.3. Verze (v heksametru ali elegičnih distihih), ki jih zgodovinarja citirata, eksplicitno imenujeta »epigrami«. Te epigrame oba navajata kot referenčne zgodovinske vire; podobno pa so z njimi zelo radi krasili svoja dela tudi poznejši avtorji, ne le zgodovinarji kot sta Diodor in Plutarh, ampak tudi drugi: geograf Strabo, biograf Diogen Laertij, romanopisec Apulej, gramatik Makrobij in drugi. — 153 — v verzni obliki, le da je verznih napisov glede na celoto precej manj.3 Ti verzi so kljub pesniški obliki sicer pogosto brez posebne estetske vrednosti, vendar so tesno povezani z razvojem literarnega epigrama. Najstarejša dela grške književnosti so nastala v verzih, ki so bili pomembno sredstvo organiziranega izražanja: družbena elita jih je uporabljala tudi zato, da se je lažje umeščala v herojsko, zlasti homersko tradicijo. Tudi najstarejši grški napis z znamenite Nestorjeve čaše, ki naj bi nastal nekje v osmem stoletju pr. Kr., prav kmalu po grškem sprejetju alfabeta, je zapisan verzih: zadnja dva od treh sta prava heksametra. Νέστορος εἰμὶ εὔποτον ποτήριον· ὃς δ’ ἂν τοῦδε πίησι ποτηρίου αὐτίκα κῆνον ἵμερος αἱρήσει καλλιστεφάνου Ἀφροδίτης. Sem čaša Nestorja, za pitje prav prikladna: kdor bo pil iz tega bokala, tegà bo znenada zgrábila strast Afrodite z lepo ovenčanim čelom.4 Tudi napis Dipilonskega vrča, ki je iz približno istega časa in ki ga prav tako lahko beremo kot heksameter, nas enako kot napis Nestorjeve čaše usmerja v kontekst grškega simpozija. Morda se je vrč za vino ponujal kot nagrada 3 Verznih napisov je tako malo, da se danes temu mnogi čudijo. V Delfskem preročišču, kjer bi jih upravičeno pričakovali v večji meri že zaradi pomembnosti te institucije pa tudi zaradi vloge boga Apolona, predstavljajo komaj odstotek vsega epigrafskega materiala. Prav tako majhen delež srečamo tudi po drugih svetiščih in celo v Atenah, kjer so zaradi številnih napisov zgodovinarji začeli govoriti o atenskem »epigrafskem nagnjenju.« Tam je ob koncu arhaičnega obdobja le 25% ohranjenih atiških napisov zapisanih v metrični formi, kasneje pa je ob povečanem številu napisov njihovo razmerje glede na prozne še upadlo: v petem stoletju jih je komaj malo več kot 8%, v četrtem le še 4%. Situacija ostaja primerljiva tudi v helenizmu. 4 Napis spominja na mesto v Iliadi 11.632–7, kjer se omenja Nestorjeva čaša, ki je v nasprotju s to čašo izjemno neprikladna za pitje, saj je zelo težka, in jo samo Nestor zlahka dvigne. — 154 — najboljšemu izmed plesalcev: ὃς νῦν ὀρχηστῶν πάντων ἀταλώτατα παίζηι τoῦ τόδε ... kdor od vseh plesalcev zdaj najbolj prisrčno zapleše, temu ta …5 Najzgodnejši epigrami niso zapisani le v heksametrih, temveč včasih tudi v jambih, ob koncu arhaične dobe (6. st. pr. Kr.) pa so začeli prihajati v ospredje elegični distihi.6 Ti so do helenizma že povsem nadomestili ostale oblike, čeprav se posamezni epigrami v heksametrih še vedno lahko pojavijo. Epigram poleg elegičnega metruma opredeljuje tudi značilna kratkost. Platon v Zakonih ome-nja zahevo, naj nagrobni slavilni verzi za mrtvim ne bi obsegali več kakor štiri herojske verze (=heksametre).7 Jedrnatost in izpiljenost izraza sta kot posledica praktične prilagoditve kamniti popisni podlagi tudi po prehodu na papirus ostali najizrazitejši značilnosti literarnega epigrama kot najkrajše izmed vseh antičnih pesniških oblik. Filip iz Soluna, ki je v 1. st. po Kr. sestavil antologijo epigramov, svojo zbirko imenuje »malostišje«. Parmenij, epigramatik iz rimskega obdobja, pravi, »da epigram z mnogimi stihi ni v skladu z muzami.«8 5 Tudi v tem napisu je moč zaznati »aluzijo« na Iliado 18.567. Fantuzzi in Hunter, Tradition and Inno-vation in Hellenistic Poetry, 285. 6 Iznajdbo elegičnega distiha je tradicija pripisovala Arhilohu ali Kalinu. 7 Platon, Zakoni 958e 9–10: λίθινα δὲ ἐπιστήματα μὴ μείζω ποιεῖν ἢ ὅσα δέχεσθαι τῶν τοῦ τετελευ-τηκότος ἐγκώμια βίου μὴ πλείω τεττάρων ἡρωικῶν στίχων. (Kamniti nagrobniki naj ne bodo večji od tega, da nase sprejmejo hvalnico življenja umrlega, ki ne obsega več od štirih epskih verzov. Prev. Gorazd Kocijančič.) 8 ag 9.342: Φημὶ πολυστιχίην ἐπιγράμματος οὐ κατὰ Μούσας / εἶναι. Podobno tudi epigramatik iz bizantinske dobe ag 9.369: Πάγκαλόν ἐστ’ ἐπίγραμμα τὸ δίστιχον· ἢν δὲ παρέλθῃς / τοὺς τρεῖς, ῥαψῳδεῖς κοὐκ ἐπίγραμμα λέγεις. (Lep je dvostišen napis:/ če tri prestopiš mu stihe,/ to ni več epi-gram,/ tu govori že rapsod. Prev. Anton Sovrè.) — 155 — Definicija epigrama kot »literarne« zvrsti pa je kljub navidezni enostavnosti nekoliko težavna in je povezana z zgodovino njegovega razvoja.9 Sicer je epigram po svojem izvoru vedno ostal »napisna pesem«, vendar je napisnost kasneje po-gosto fiktivna: epigram na papirusu ni bil vedno sestavljen kot napis za predmet ali s predmeta prepisan, temveč je lahko predstavljal le nekakšno imitacijo napi-sa. Pogosto pa niti fiktivne napisnosti ni več: obravnavajo se tako raznolike teme, da sta včasih »edina kriterija za določitev le še kratkost in značilni metrum,« brez katerih bi marsikateri epigram »lahko označili za lirsko pesem,« nekatere suhoparnejše kot le »verzificirano izjavo nekega dejstva ali ideje,« tretji pa so na primer zelo podobni »odlomkom iz pastoralne poezije.«10 Epigram ima včasih marsikaj skupnega tudi z epom in skolionom (o slednjem nekoliko več v zadnjem poglavju), še posebej izrazita pa je njegova vez z elegijo. Ohranili so se nekateri krajši odlomki, ki so zaradi enakega elegičnega verza videti kot deli elegičnih pesnitev, vendar ni nikjer rečeno, da to tudi so. Zaradi kratkosti so bili ti odlomki navadno označeni kot epigrami, čeprav tudi v ta naziv ne moremo biti trdno prepričani. Epigram od svojih začetkov kljub očitni težnji h kratkosti namreč ni nujno vedno zelo kratek, ampak se včasih že zelo približa elegiji. Meja, ki loči daljši epigram od krajše elegije, je za raziskovalca, ki se sooča s fragmentarnimi ostan- 9 Oznaka »literaren« lahko zaznamuje dobesedno »zapisana, knjižna« besedila, vendar se uporablja predvsem za (ne-dokumentarna) besedila z estetsko vrednostjo, tudi tista, ki so nastala še v dobi ustne tradicije. Zato se po eni strani govori o ne-literarnosti napisnega epigrama, po drugi strani pa visoko literarno vrednost pripisujemo tudi Homerjevim in drugim delom, katerih jedra so se izoblikovala še v dobi ustnega pesništva. 10 Mackail, Select Epigrams from the Greek Anthology, 13. Liriko v epigramih in epigrame, ki se ukvarjajo z liriki – avtorji, obravnavata Acosta-Hughes in Barbantani, »Inscribing Lyric.« Lirika je povezana z epigramom tudi prek skupnega simpoziastičnega konteksta. Bukolične epigrame so pisali zlasti avtorji t.i. »peloponeške šole« epigramatikov, med njimi so Anita iz Tegeje, Leonida iz Tarenta, Perses, Nikija, Mnasalk in Simija. Stanzel, »Bucolic Epigram.« — 156 — ki, zelo zabrisana.11 Še zlasti takrat, kadar gre za podobno ali celo isto tematiko: deklamatorni epigram na primer je takorekoč neločljiv od krajše simpotične elegije.12 Elegija, ki izhaja iz epa in tudi sama kakor ep prihaja z maloazijskih obal Egejskega morja, naj bi bila prvotno pesem žalnega značaja, ki so jo peli ob spremljavi piščali. Vendar je že v arhaičnem obdobju elegija obravnavala raz-lične snovi (politične, filozofske, ljubezenske) in ne le v boju padlega junaka kakor domnevno najstarejša elegija. Podobno je bilo tudi z epigramom, ki je uporabljal elegični metrum. Kakor je elegični metrum krajše in tematsko ra-znolikejše pesnitve ločeval od dolgih epskih naracij, formuliranih v herojskem heksametru, se je tudi literarni epigram prilagodil pestri paleti nadvse različnih priložnosti. Tematika se suče od nagrobnih in resnejših tem do ljubezenskih in šaljivih motivov. Za razliko od današnjega je antični epigram tematiziral širši spekter področij in še zdaleč ni bil izključno satiričnega značaja; tak je postal šele z evropsko tradicijo, ki si je za zgled postavila latinskega pesnika Marcijala. Proces razvoja epigramatičnega žanra je zaradi fragmentarne narave besedil in izgube mnogih antičnih pisnih virov kljub velikemu številu raziskav še vedno precej nepojasnjen. Raziskovalci si niso edini glede vprašanja, ali so literarni epigrami nastajali za javne recitacije ali so jih zbirali v knjige za zasebno branje, čeprav se ti dve možnosti ne izključujeta. Po mnenju nekaterih je epigram za razliko od drugih arhaičnih in klasičnih pesniških oblik edini, ki zaradi svoje narave ni bil namenjem družbeno pomembnim javnim recitacijam (pri teh so si nastopajoči zapisovali vsebino predvsem zaradi učinkovitejšega nastopa ali 11 Za definicijo razlik med elegijo in epigramom gl. West, Studies in Greek Elegy and Iambus, 2. Gl. tudi op. 37. 12 Simpotična elegija je tista, s katero so nastopali na simpozijih. Zanimiva je vzporednica iz rimske elegične poezije: kaj npr. sta po 14 elegičnih distihov dolga napisa na tablicah v Ovidijevih Amores 1.11–12, kratki elegiji ali daljša literarna epigrama? Podobna vprašanja so begala tudi raziskovalce Katulove pesmi 76. — 157 — za primer ponovitve), ampak je od samega začetka usmerjen v individualnejše območje, k samotnemu in naključnemu mimoidočemu bralcu. Medtem ko se je liriko in elegijo pelo, je epigram verjetno res namenjen bolj branju. Vendar pa to še ne pomeni, da je epigram, ki je prav zaradi svojega napisnega karakterja prvi (in bolj kot ep, elegija ali lirika) usmerjen k pismenstvu in s tem k »literarnemu« v vseh pomenih te besede, hkrati tudi nenaklonjen ideji objavljanja za širši krog ljudi.13 Poleg tega je vsaj do neke mere povezan z ritualom.14 Nekateri so epigram, ki se je v arhaični dobi na nagrobnikih spominjal mrtvih in obujal njihovo slavo (κλέος), na votivnih darovih pa osvetljeval dejanje posvetitve, kljub njegovemu izrazito dokumentirajočemu značaju postavili na čelo zahodne »literarne« tra-dicije, spet drugi pa so vklesane posvetitvene in nagrobne verze raje primerjali s priložnostno poezijo oralne dobe. Grška književnost, ki je izšla iz ustnega izročila in je v njem še zelo dolgo vztrajala tudi po začetkih uporabljanja pisave, vsekakor pa vse do konca šestega stoletja pr. Kr., se je šele v poznem petem stoletju začela počasi premikati v knji-ge ter postajati podobna »literaturi« v današnjem pomenu te besede. S koncem četrtega in začetkom tretjega stoletja pr. Kr. se v Aleksandriji zgodi »literarni epigram«, težko razložljiv pojav nenadnega vznika številnih ne le fiktivnih epi-gramov, ampak tudi takih, ki so epigrami samo še po zunanji metrični obliki, z napisi pa razen kratkosti in zapisa nimajo veliko skupnega. Gotovo ni naklju-čje, da se je literarni epigram razcvetel prav v dobi, ko je knjižna kultura začela postajati vsaj toliko –če ne celo še bolj– pomembna kot kultura ustne preoddaje 13 Gl. op. 58. 14 Morda so nagrobni napisi črpali snov iz raznovrstne žalne poezije (npr. iz epikedijev, trenodij in žalne elegije). Alexiou, The Ritual Lament in Greek Tradition, 108. O arhaičnem in zgodnjeklasičnem epi-gramu kot o ostanku nekdanjih uprizoritev (»fossil of performance«), katerih izvor gre najverjetneje iskati v ritualu, gl. Day, »Poems on Stone: The Inscribed Antecedents of Hellenistic Epigram,« 46. Gl. tudi o napisih »kalos« na čašah v performativnem kontekstu: Slater, »The Vase as Ventriloquist: Kalos-inscriptions and the Culture of Fame,« 157. — 158 — besedil. Najbrž pa je imela določen delež vpliva tudi prestavitev centrov poli-tične moči in poetične ustvarjalnosti v Aleksandrijo, bogato založeno z lahkó popisnim papirusom. Čeprav so epigrami besedni zaklad in verzno shemo črpali iz epske in elegič-ne tradicije, sta arhaični in zgodnje klasični napisni epigram po ugledu zasedala nižje mesto od oralne poezije: skoraj do konca četrtega stoletja naj bi veljala za žanr nižjega ranga in manjše produkcije in kot le minorna zvrst v primerja-vi z epiko, elegijo ali liriko; mnogi epigrami iz Grške antologije, bogate zbirke antičnih epigramov iz vseh obdobij, ki se nam je preko zapletene preoddajne zgodovine zbiranja epigramov ohranila v današnji čas, za takšne veljajo še da-nes.15 Epigramu naj bi se prav zaradi njegove »pismenosti« sprva priznavalo predvsem obrtniško estetsko vrednost, ki se ne zmore povzpeti nad dekorativno ali trivialno. To je najbrž tudi vzrok, da so pesniki verznih napisov pogosto osta-jali anonimni in v senci svojih pokroviteljev, ki so naročali verze za družinske grobnice ali svete daritve. Sodeč po »nestrokovnosti« nekaterih napisov mnogi pokrovitelji za pisanje svojih epigramov niso najemali »profesonialcev«, ampak so jih zložili kar sami.16 Prvi poetični podpisi se pojavijo šele proti koncu kla-sičnega obdobja (Simah iz Pelane) in ob začetku helenizma (Ion s Samosa), a nikoli niso prerasli v vsesplošen običaj. Kot že omenjeno, mnogi verjamejo, da je – medtem ko so bila zgodnejša pomembna literarna dela zapisana zaradi nastopanja »v živo« – epigram ostal omejen le na določen spomenik in izključen iz performativnega konteksta. Po 15 Moderna doba o večni epigramov iz Grške antologije pogosto nima dobrega mnenja (gl. op. 82); morda je razlog prav v tem, da so vanjo vključeni mnogi napisni epigrami. 16 »Mnogi [zgodnji] nagrobni napisi […] izdajajo diletante.« Wilamowitz-Moellendorff, Hellenistische Dichtung in der Zeit des Kallimachos, 23. Prim. tudi Bing in Bruss, »Introduction to the Study of Hellenistic Epigram,« 4, o seriji pesmi na Artemidorovem svetišču na Theri: »Težko si je predstavljati, da je Artemidor plačal profesionalca, da je sestavil te [epigrame]. Če pa ga že je, potem je bil grdo ogoljufan.« — 159 — drugi strani so v času perzijskih vojn ne le posamezniki, temveč tudi mesta kot celota, celo tista brez močne predhodne tradicije verznih napisov, slavila svoje padle vojake na javnih spomenikih po bojnih poljih ali na mestnem trgu (agora).17 Hkrati so v zahvalo za zmage opravljala kolektivne daritve bogovom v svetiščih. Če so pesniki teh epigramov včasih tako pomembni avtorji kakor pesnik Simonid s Keosa (Simonid velja tudi za prvega eminentnega pisca epi-gramov), je to najbrž precej prispevalo k vplivu in prestižu spomenika, hkrati pa lahko kaže tudi na to, da je epigram morda tudi že prej lahko veljal za umetniško zvrst z določenim ugledom. Na otoku Delosu so ob Sveti poti na nekem podstavku bronastega spomeni-ka atenskega kiparja Nikerata našli epigram, ki slavi zmago nad Galci (l. 275), izbojevano pod poveljstvom Filetajra, začetnika atalidske dinastije v Pergamo-nu. Epigram nagovarja zmagovitega Filetajra in pravi, kako božanski pevci in spretni kiparji slavijo njegovo moč, prvi v himnah in drugi s spretnostjo svojih rok. Dodajmo: ut pictura poesis. Bralec izve še, da je spomenik naredil Nikerat, posveča pa ga Sosikrat, ter da bodo spomenik opevali tudi prihodnji rodovi. Ta epigram, napisan v visoki poetični formi, je moč prepoznati kot zgodnji primer samozavedanja epigrama kot ‚spomeniške‘ zvrsti, ki ima namen ostati za pri-hodnje rodove.18 Epigram, ki predstavlja nekakšen drobni artefakt kolektivnega spomina, naj bo kot κτῆμα ἐς αἰεί (pridobitev za večnost) večnosti ne le vreden, ampak kot monumentum aere perennius (spomenik, trajnejši od brona) le-te tudi deležen. — 160 — ii. Literarni epigram: rojstvo moderne poezije? V helenizmu ni več nobenega dvoma o tem, da je epigram kot napis ali kot imitacija napisa vsekakor vreden obravnave ali predstavitve v zbirki. Še več, zaradi svojih lastnosti je postal ena najbolj priljubljenih in ekskluzivnih zvrsti. Čas, ko se je bolj kot kdajkoli prej sistematično zbiralo in bralo stara besedila, ga je posvojil in si ga vzel za svojega »ljubljenca«. Jedrnatost, izpiljenost, napi-snost, reflektivnost, enigmatičnost, celovitost fragmentarnega – to so le nekatere izmed številnih privlačnih potez epigrama. Za mnoge, ki so se epigrama lotili s skrajno skrbnostjo, je bilo najbrž tudi zlaganje besed za na mehke papirusne zvitke vsaj toliko naporno, dolgotrajno in odgovorno kakor klesanje besed na kamnite spomenike. Tipično za to obdobje je tudi, da včasih predstavlja izziv že sama interpretacija besedila, ki je mestoma zasnovano kot neke vrste uganka. Zanimanje številnih helenističnih pesnikov, dodobra poučenih o epigrafskih konvencijah napisnega epigrama, je pripeljalo do nove oživitve in ustvarjalne-ga razmaha. Nastajala so fiktivna posvetila in epitafi ter celo nove, nenapisne oblike epigramov.19 To so v grško-rimski literarni zgodovini prve kratke pesmi, ki niso namenjene za petje, ampak predvsem za branje oziroma recitiranje in so v tem smislu že zelo podobne sodobni bralni poeziji. Medsebojni vpliv med avtorjem in bralcem je pomembna tema za raziskovalce: v osemnajstem stoletju so nemški teoretiki menili, da sta duhovita bistroumnost in tipično poigravanje z bralčevimi pričakovanji med ključnimi potezami antičnega epigrama; tema je tudi danes spet zelo aktualna. Od konca devetnajstega stoletja dalje pa se je zdela vedno pomembnejša zgo-dovinska vrednost teh kratkih pesmic. Epigrami helenističnega obdobja ne na-stajajo več zgolj z namenom biti vgravirani ali napisani na določen objekt, toda namišljeni objekti so pogosto lahko prisotni v ozadju posamezne pesmi. Četudi prav zaradi omenjene tesne vezi z elegijo (pa tudi z epom, liriko in skolionom) — 161 — ni nujno, da se je žanr zgledoval le pri napisih, se spričo napisne »predzgodovi-ne« epigramatičnega literarnega žanra tudi nekateri današnji raziskovalci he-lenističnega epigrama20 sprašujejo, kako so pesniki od začetka helenizma dalje prihajali v stik z razkropljenimi spomeniki in kako je prišlo do tega, da so se navdušili za pesmi, vklesane vanje. Ena močnejših vezi, ki povezujejo dejanske napise z napisi, ki sodijo že v območje literarne fikcije, je zagotovo prav zbiranje dejansko obstoječih napisov. Najzgodnejša takšna zbirka – omenja jo Suda – je delo Atiški epigrami atenskega starinoslovca Filohora (okoli l. 300 pr. Kr.). To je bil verjetno prepis atiških napisov, ki se tičejo atenske zgodovine, vanj pa so bili vključeni tudi verzi z nagrobnikov znamenitih državljanov in verzi z objek-tov, posvečenih v svetiščih ob javnih dogodkih. Stoletje mlajša je bila podobna zbirka napisov grških mest O epigramih po mestih Polemona Periegeta, o kateri ni veliko znanega.21 Na začetku helenistične dobe je mogoče zaznati splošen trend kataloškega zbirateljstva, ki ima svoje korenine tudi v starejših časih (npr. Homerjev katalog ladij v drugi knjigi Iliade, Heziodov Katalog žensk in Semonidov fragment 7,22 ki našteva različne tipe žensk), vendar je takšno »katalogiziranje« še zmeraj daleč od sistematičnega zbiranja podatkov, ki je močno zaznamovalo helenistično obdobje in je z aleksandrijskim Muzejem postalo tudi institucionalizirano. Tik pred zoro tega obdobja je nastala Aristotelova dokumentacijska zbirka Ustave (neohranjena zbirka 158 ustav grških mest), spomnimo pa se tudi na kataloško 20 »Helenistični« epigram se v moderni dobi omenja šele od 19. st. dalje. Gl. Haynes, »The Modern Reception of Greek Epigram,« 566. 21 Atenaj, Deipnosophistae 10.48.4: Πολέμων ἐν τῷ περὶ τῶν κατὰ πόλεις ἐπιγραμμάτων. (Polemon o epigramih po mestih.) Atenaj govori tudi še o drugih, sicer neznanih avtorjih, kot sta Alketa in Menetor, ki sta pisala poročila O posvetilih, omenja pa tudi avtorja z imenom Neoptolem s Parosa (10.81.1): Νεοπτόλεμος δὲ ὁ Παριανὸς ἐν τῷ περὶ ἐπιγραμμάτων. (Neoptolem s Parosa v delu o epi-gramih.) Tudi nekateri drugi viri omenjajo zbiratelje, med njimi sta npr. še Aristodem in Evhemer. 22 118 vrstic dolg fragment, ki ga je ohranil Stobaj. — 162 — zunanjo podobo zbirke Aristotelevega učenca Teofrasta, ki je nosila naslov Zna-čaji. Potreba po urejanju podatkov, ki se je pojavila ob ogromnih zbirkah knjig v aleksandrijski knjižnici, je dala povod za nastanek monumentalnega kataloga (v 120 knjigah) v redakciji znamenitega učenjaka Kalimaha, z naslovom Seznami (Πίνακες).23 Kljub temu, da je določen vpliv imelo tudi povečano zanimanje za same spo-menike in njihove napise ter že omenjeno prepisovanje in zbiranje teh napisov v prve knjižne zbirke vklesanih epigramov, so k razvoju epigrama kot literarne oblike gotovo svoj delež prispevali tudi prozni avtorji petega in četrtega stoletja: zgodovinarji, oratorji in filozofi, ki so v svojih delih epigrame pogosto citirali in jim tudi s tem odprli pot v literarno tradicijo. Naj bo prek spomenikov samih ali njihovih citatov, prek prepisovanja v zbirke, obravnavanja na simpozijih ali še kako drugače, zvrst epigrama je zlagoma dozorela za samostojen prehod v knjige, kjer bo poslej udejanjala svojo sekundarno, meta-epigramatično pojavo. Vznik poglobljenega ukvarjanja z epigrami se pogosto utemeljuje tudi z opa-žanjem, da se je v tej dobi povečalo zanimanje za dotlej marginalne žanre, kot so mimi, himne ali bukolične pesmi. Epigram, ki je vsaj toliko kot k osebnemu in posameznemu usmerjen tudi k splošnemu in javnemu – najbrž je tudi ta in-terpretacijska odprtost med lastnostmi, ki so pritegnile pesnike – je naravnost idealen za razvoj v hkrati vsakdanje preprosto in do skrajnosti sofisticirano pestro literarno zvrst, ki ustreza ne le »kalimahejski estetski naklonjenosti mi-niaturnemu, bistroumnemu in fragmentarnemu«,24 ampak tudi bogati praksi intertekstualne aluzivnosti helenističnih in zgodnejših grških literarnih del. 23 Polni naslov se je glasil: Πίνακες τῶν ἐν πάσῃ παιδείᾳ διαλαμψάντων, καὶ ὧν συνέγραψαν. (Seznami tistih, ki so se odlikovali v vsakršnem kulturnem pogledu, in del, ki so jih napisali.) 24 Gutzwiller, Poetic Garlands: Hellenistic Epigrams in Context, 4. Knox v recenziji knjige Poetic Garlands, 629, to oznako kalimahejske poetike označi za strogo vdanost ortodoksnemu mnenju. V poznem klasičnem in zgodnjem helenističnem obdobju je nasploh moč zaznati trend premika v smer »krajših pesmi«. Prim. Hunter, recenzija knjige Poetic Garlands. — 163 — Postavljeno je bilo tudi vprašanje, kako je žanr »iz epigrafske obskurnosti«25 zrasel v »moderno in aktualno literaturo«? Izraz »epigrafska obskurnost« je mor-da nekoliko pretiran, saj si kljub pomanjkanju dokazov zlahka predstavljamo, da so napisi na stavbah, obcestnih znamenjih, grobovih, svetiščih, posodah in drugih predmetih tudi (ali pa še posebej) v tej dobi javno ali zasebno nagovar-jali naključne ali izbrane bralce vsepovsod v vsakdanjem življenju. Seveda je, še zlasti če na epigram gledamo kot na zvrst, ki je zelo omejena in ostro ločena od drugih, povezana pa predvsem z nagrobniki in votivnimi darovi, prestop s spomenikov in tihih svetišč pred širše bralno občinstvo res nekaj dovolj nesa-moumevnega. Še manj samoumeven, čeprav glede na tenkočutno ustvarjalnost helenističnih pesnikov ne presenetljiv, pa je njegov nenaden razcvet do izjemno dovršene popolnosti poetičnega izraza. V helenizmu skorajda ni pomembnega pesnika, ki se ne bi bil preizkusil tudi v tej zvrsti. Določeni avtorji, kot sta Po-zejdip in Leonida, so celo sloveli predvsem ali izključno kot pisci epigramov, pomemben delež epigramov pa so vključili v svoje delo tudi pesniki, ki so bili sicer bolj znani po udejstvovanju v drugih zvrsteh, na primer najznamenitejša pesnika te dobe, Kalimah in Teokrit. Epigrami, v katerih je v veliki meri prisotna iluzija napisa, ki je vzporedno še vedno obstajal in nastajal, saj so helenistični pesniki včasih sestavljali pesmi tudi za realne kamnite napise,26 so, kot že omenjeno, začeli obravnavati širok spekter različnih področij. Nagrobni, prav tako tudi votivni epigram, je postal prava literarna vaja, vse podzvrsti epigrama pa sploh nimajo direktnih vzorni- 25 Zgovoren konkreten primer: na domačem otoku epigramatika Asklepijada s Samosa (3. st. pr. Kr.), o čigar potovanjih nimamo podatkov, je med 7. in 4. st. pr. Kr. znanih samo sedem ohranjenih epi-gramov (s Herinega svetišča), ki skupaj s še tremi nagrobnimi pesmimi predstavljajo ves izkupiček s tega otoka. Bing in Bruss, »Introduction,« 5. 26 Zato je mogoče iskati ne le vpliv v kamen vklesanih eigramov na tiste v knjigah, ampak tudi obratno, vpliv »knjižnih« epigramov na »kamnite«. O tem Bettenworth, »The Mutual Influence of Inscribed and Literary Epigram.« — 164 — kov v dejanskih napisih na objektu, ampak črpajo svoje teme iz drugih žanrov kot so lirika, elegija, idila in drugi. Poleg nagrobnih, slavilnih 27 in votivnih epi-gramov zdaj v velikem številu nastajajo erotični,28 simpotični,29 deklamatorni,30 ekfrastični,31 bukolični 32 in satirični 33 epigrami. Mnogi epigrami pa so sestavljeni tudi kombinirano in tako vsebujejo na primer ljubezenske in posvetitvene ele-mente hkrati (prim. Hedil, ag 5.199). Nekateri so le kratka skica nekega življenja ali dogodka, drugi portretirajo osebe (zelo pogosto ženske), tretji so živalski epitafi (te je iznašla Anita); nato so tu še dialogi, šaljive pesmi in še kaj; mnogi tudi izpovedujejo osebna čustva. Ne samo, da ne smemo zmeraj sklepati na enosmerno pot od (resničnega ali izmišljenega) vklesanega napisa do pojave v knjigi ali zbirki, možno je celo, da je kak objekt nastal prav zaradi epigrama oziroma z namenom, da bo nosil njegovo sporočilo. Epigram na objektu torej ni nujno samo tisti, ki dekorira ali pojasnjuje predmet, darilo, kip, spomenik, sliko ali stavbo, ampak lahko skupaj s predmetom, ki je v tem primeru – enako kakor papirusni zvitek – »samo« popisni material, prinaša sporočilo. Primer neke pompejanske zidne poslikave, ki prikazuje vsebino Leonidovega epigrama (ag 6.13), je zelo ilustrativen, saj je v moderni dobi spodbudil vprašanje, ali je bila freska naslikana za epigram ali obratno. Glede na to, da je poslikava le ena v nizu mnogih, ki ilustrirajo napise različnega izvora, verjetneje drži prvo. Čeprav je freska sama sicer res dekoracija 27 Enkomiastični in epinikijski epigrami slavijo znamenite osebe. 28 Gl. op. 19. 29 Mnogi simpotični (=pivski) epigrami vsebujejo tudi druge, zlasti erotične ali nagrobne teme. 30 Deklamatorni (=epideiktični) epigrami so namenjeni deklamacijam pred občinstvom, v njih pesniki razkazujejo svojo spretnost, verjetno na simpozijih. 31 Ekfrastični (=opisni) epigrami vsebujejo opise (tudi izmišljenih) spomenikov, objektov, umetniških del, znamenitosti in naravnih lepot. 32 Pri bukoličnih epigramih gre pogosto bolj za temo kot za podzvrst epigrama. 33 Satirični in skoptični epigrami so navadno sovražno usmerjeni proti določeni osebi. Večinoma so post-helenistični. Gl. Nisbet, »Satiric Epigram.« — 165 — stene, pa je po drugi strani tudi sama najmanj toliko dekorirala epigram, koli-kor je epigram dekoriral njo. Zdi se povsem možno, da je bila tudi pri antičnih verznih napisih situacija vsaj nekoliko podobna današnji: napisi na grobovih, spomenikih, obcestnih tablah, darilih ali dekorativnih stenah javnih prostorov, ki so – ne glede na pogosto zelo nizko stopnjo »profesionalnosti« – tudi danes pogosto napisani v pesniški obliki, lahko bodisi nastanejo za določen objekt ali priložnost bodisi si »zapisovalci« izposodijo že obstoječe ekscerpte (v helenizmu in kasneje pa kar cele pesmi – epigrame) znanih pesnikov, tako da ti citirani odlomki ali epigrami s tem »nehote« postanejo nekakšni dekorativni napisi. Epigrame je od začetka helenistične dobe pisalo mnogo avtorjev iz najra-zličnejših geografskih in socialnih okolij. Na čelu zgodnje generacije epigra-matikov, ki je delovala v poznem četrtem in zgodnjem tretjem stoletju pr. n. št, so kar tri ženske avtorice: Nosida iz Lokrov Epizefirijev, Anita iz Tegeje v Arkadiji in nekoliko mlajša Mojro iz Bizanca pišejo iz perspektive žensk, ki prebivajo odmaknjene od središč kulture in politične moči, vendar v njihovih pesmih oddaljenosti od najznamenitejših aleksandrinskih pesnikov nikakor ni moč čutiti. Avgustov sodobnik epigramatik Antipater iz Soluna je Anito celo označil kot »ženskega Homerja«, kar prav tako ne kaže na njeno obrobnost. Ve-čina epigramatikov, predstavljenih v pričujočem prevodu, je iz tretjega stoletja, vključno z velikimi imeni, kot so: Asklepijad, Kalimah, Teokrit in Pozejdip.34 Leonida, ki objokuje svojo smrt daleč od domovine Tarenta (ag 7.715), samega sebe označi kot potepuškega klateža, s čimer se po mnenju nekaterih nekoliko približa identifikaciji z osebami iz nižjih slojev.35 Asklepijad se je posebej po-svečal erotičnim in simpotičnim temam, mnogi erotični epigrami kasnejših epigramatikov se zgledujejo po njegovih. Tudi nekoliko mlajši Pozejdip je veliko potoval in obravnava nadvse raznolike teme, v nekaterih se razodevajo filozofske 34 Vsi štirje so delovali v Aleksandriji. 35 Med skeptiki Knox, recenzija knjige Poetic Garlands, 630. — 166 — dileme (ag 9.359): Ποίην τις βιότοιο τάμοι τρίβον; (Katero življenjsko pot naj kdo ubere?). Medtem ko se Leonida zanaša na božjo pomoč in srečo (ag 7.665 in ag 9.107) ter svetuje skromnost (ag 7.736), Hedil prisega na življenje, polno zabave in vina (ag App. 4.26.4). Vmesna generacija na prelomu iz tretjega v drugo stoletje ima manj predstavnikov, med njimi so Alkaj iz Mesene, Damaget, Dioskurid in Dionizij iz Kizika. Zadnja skupina helenističnih avtorjev spada v glavnem že v prvo stoletje pr. Kr.; trije njeni pomembnejši predstavniki vsi prihajajo z vzhoda: Antipater iz Sidona (ki je slovel tudi kot improvizator) ter Meleager in Filodem, oba iz Gadar. V njihovem času, ko so vzhod vedno bolj nadzirali Rimljani, sta se še zlasti prva dva preko uporabe tehnike variiranja zgodnejše epigramske tradicije umestila v literarni okvir grške kulture. V to dobo spadata tudi Erikij iz Kizika in Krinagora iz Mitilene.36 Vstop epigrama med »višje« poetične zvrsti pa ni omejen le na področje spo-menikov, citatov ter papirusnih zvitkov, ampak sega tudi v območje, kjer se je odvijal konvencionalni literarni diskurz: simpozij. Čeprav ni jasno, kako zgodaj se je to zgodilo, je jasno, da se je: epigrama s kontekstom simpozija ne povezuje le starodavna Nestorjeva čaša ter erotična in simpotična tematika, ampak tudi elegični metrum. Zgoščene, krajše elegije, ki so, sploh v zapisani obliki, zelo podobne epigramu,37 so predstavljale tradicionalni pevski repertoar na simpo- 36 V prevod so vključeni tudi štirje avtorji z negotovo datacijo (Falajk, Arhija, Pamfil, Hermokreont), en neznan avtor ter Antifan, katerega datacija je delno negotova (od 1. st. pr. Kr. do 1. st. po Kr.). Vsi ostali vključeni avtorji so iz prve polovice ali sredine 3. st. pr. Kr.: Perses, Simija, Hegesip, Nikija, Nikajnet, Evforion, Mnasalk, Rijan, Teodorid in Diotim. 37 Gl. op. 11. Najpomembnejša razlika med kratko elegijo in daljšim epigramom je v tem, da se je (kot že omenjeno) elegijo pelo ali recitiralo ob spremljavi piščali, bila je torej nekakšen glasbeni dogodek, epigram pa je najbrž bralec bral sam zase, glasno ali tiho, vsaj od petega st. pr. Kr. dalje tudi tiho, gl. Knox, »Silent Reading in Antiquity.« O tihem branju Aleksandra Velikega gl. Gilliard, »More Silent Reading in Antiquity: Non omne verbum sonabat,« 690. Ni pa izključeno, da ga je kdaj morda celo recitiral drugim, gl. Svenbro, Phrasikleia: An Anthropology of Reading in Ancient Greece, 55. O tem, kako so izvajali in kdaj so zapisali in zbrali arhaično in klasično elegijo, vemo zelo malo. Bowie, — 167 — zijih, prav tako morda tudi parodije napisov, ki so znane že iz petega in četrtega stoletja. Znano je, da so na antičnih simpozijih recitirali dele posameznih pe-snitev, tak primer beremo na primer že v Aristofanovi komediji Oblačice, kjer je tako recitiranje predstavljeno celo kot del že zastarele (!) tradicije.38 Tako si je mogoče tudi predstavljati, kako so podobni krajši odlomki začeli nastajati kot samostojne enote, ali pa kako je takšno ekscerpiranje našlo svoj skrajni izraz tudi v zelo kratkih duhovitih (petih ali ne) nekajvrstičnicah. Če so avtorji prijateljem na družabnih srečanjih recitirali epigrame, so zanje najbrž imeli pripravljene lastne pisne osnutke, razen kadar so ti morda nastali kot improvizacije. Od kratke elegije oziroma od krajših odlomkov daljših elegij težko ločljivi epigrami se najbrž niso slučajno znašli v skupnem knjižnem kontekstu (čeprav bralec sodobne sekundarne literature lahko dobi ta vtis), ampak so morda že dolgo imeli tudi skupen performativni kontekst. Postavljena je bila celo hipoteza, da so epigrami, ki jih je Asklepijad s svojim krogom sestavljal za izvajanje na helenističnih banketih, nadomestili arhaično elegijo,39 vendar se zdi možno tudi, da bi tak epigram predvsem iz nje črpal in hkrati nanjo vplival, medtem ko sta istočasno soobstajala oba. Vsekakor je najkasneje v helenizmu epigram dobil po-membno vlogo: Asklepijad naj bi se sploh prvi posvetil sestavljanju simpotičnega epigrama, ki je imel skupne teme z elegijami, zato nekateri opozarjajo, da je vpliv elegije na zvrst epigrama sekundarnega pomena, saj najzgodnejši epigramatiki (Nosida, Anita in Perses), ki so delovali pred najznamenitejšimi pisci erotičnih in simpotičnih epigramov (Asklepijad, Kalimah, Hedil in Pozejdip), »erotičnih in simpotičnih tem skorajda niso obravnavali; primarni razvoj epigrama je torej »From Archaic Elegy to Hellenistic Sympotic Epigram?« 95. 38 Aristofan, Oblačice 1355–8. 39 Reitzenstein, Epigramm und Skolion: Beitrag zur Geschichte der Alexandrinischen Dichtung, 78–96, cit. po Gutzwiller, Poetic Garlands, 4. — 168 — bolj odvisen od napisnih epigramov.«40 Toda temu bi bilo mogoče oporekati z več ugovori; prvič: datacije so zelo negotove, drugič: Nosida ima kar nekaj skupnega z erotičnimi temami (glej ag 5.170); zgleduje se po Sapfo in Meleager o njej celo pravi, da je »vosek za njene ta-blice stopil sam Eros« (ag 4.1.10). In tretjič: priložnostni napisi na kupah in vrčih, ki so izpričani že od druge polovice šestega stoletja dalje, dopuščajo razlago, da so z literarnimi temami na ritualiziranih dogodkih, kakršni so tudi simpoziji, že pred helenizmom nastopali tudi erotični in simpotični »epigrami«.41 Elegija, pa tudi druge ustne literarne zvrsti, ki so povezane z literarnim epigramom, so na simpozijih (s svojimi različnimi vsebinami) enako ključno prisotne v ozadju teh (domnevnih) in kasnejših helenističnih erotičnih in simpotičnih epigramov, kakor so te zvrsti ključno prisotne tudi na pogrebnih ritualih v ozadju nagrobnih epigramov, le da je šlo tam poleg elegije v največji meri verjetno predvsem za ep. Literarni epigram je sicer res lahko nekakšna izpeljava napisnega epigra-ma, vendar pri slednjem absolutno ne gre le za (»bolj kamnitega«) nagrobnega, ampak tudi za (»bolj priložnostnega«) simpotičnega in erotičnega, ki pa se oba pojavita v skupnem kontekstu (bolj ali manj) ritualiziranih dogodkov, tesno povezana z različnimi poetičnimi zvrstmi, tudi elegijo. Poleg tega bi oba tipa predhelenističnih napisnih epigramov lahko hkrati obstajala tudi kot kratka in ustno preoddajana (literarna) besedila. Elegija je, tako kot tudi druge zvrsti, z literarnim epigramom povezana po eni strani indirektno, preko napisnih epigra-mov, in po drugi strani direktno, preko ustno preoddajanih odlomkov. Tako morda prav dejstvo, da vsi helenistični literarni epigrami nimajo direk- 40 Tueller, recenzija knjige Brill‘s Companion to Hellenistic Epigram. 41 Ti napisi so namreč tesno povezani s simpotičnim življenjem, kjer so pomembno vlogo igrali glasba, petje, pitje in »predvsem eros.« Fantuzzi in Hunter, Tradition and Innovation, 284. Morda so mnogi podobni verzi obstajali tudi v ustni obliki in se prav zaradi ustnega značaja niso ohranili, ker so bili zamišljeni za nenapisno memoriranje? — 169 — tnih vzornikov s kamnitih napisov, kaže na to, da razvoj epigrama ni odvisen samo od njih, ampak je bil tesno povezan s simpoziji in ostalimi dogodki, kjer so bile prisotne tudi druge zvrsti poezije. Navsezadnje, celo daljša (npr. žalna) elegija kakor tudi kratek (npr. nagrobni) epigram imata lahko enak namen in smisel – počastitev umrlega; razlika je kvečjemu v obliki prezentacije. Čeprav drži, da je epigram sekundarna zvrst glede na druge zvrsti poezije, pa tudi, da je ključno opredeljen z napisnostjo, je vendar zelo pomembno tudi dejstvo, da za-radi svoje poetične oblike lahko funkcionira enako kot te zvrsti – tudi ustno.42 Med domnevne predhodnice prvih knjig literarnih epigramov sodita dve zbirki, obe verjetno s konca četrtega stoletja. Prva je zbirka elegičnih odlomkov, primernih za recitacijo na simpozijih, katere avtorstvo je (nezanesljivo) pripisano Teognisu – morda vsebuje njegovo delo in delo še nekaterih drugih avtorjev (Theognidea),43 druga pa je izdaja epigramov, ki so bili prav tako bodisi pripi-sani Simonidu ali pa so se zgolj zdeli, da so »kot njegovi« (Sylloge Simonidea).44 Kljub domnevno poznejšemu izvoru obeh del je pomenljivo, da se v omenjenem primeru Aristofanovih Oblačic pri petju odlomka iz pesnitve pojavi prav ime avtorja, ki je bil lirski in elegični pesnik in je hkrati veljal za prvega eminentnega pisca epigramov. Veliko pa nam pove tudi dejstvo, da sami helenistični epigra-matiki med svoje predhodnike štejejo Sapfo, Mimnerma, Antimaha, Anakreonta in Bakhilida. Pozejdip (ag 12.168) nazdravlja Mimnermovi Nanó in Antimahovi Lide, Homerju in Heziodu. Asklepijad prav tako slavi deli Lide in Nano, pa tudi Erino (ag 7.11). Meleager, ki je sestavil antologijo epigramov Venec, omenja v 42 Gl. spodaj o epigramatičnih verzih ante litteram ter op. 51 in 54. 43 Gre za 1200 verzov, ki se nahajajo v približno 50 rokopisih »Teognisa«. 44 Naslov pomeni nekaj takega kot »Simonidovska zbirka«. Epigrami v njej so bili zbrani domnevno v četrtem stoletju: tako z napisov na kamnu, ki najbrž niso vsebovali avtorjevega imena, kot iz anekdo-tične tradicije. Ni znano, ali so res vsi Simonidovi ali ne; danes velja prepričanje, da mnogi zagotovo niso njegovi. Ime je iz moderne dobe in označuje ne več obstoječo zbirko ali zbirke epigramov, ki so krožili pod Simonidovim imenom. — 170 — proemiju poleg sodobnikov tudi vrsto predhelenističnih pesnikov: Arhiloha, Sapfo, Alkaja, Erino, Anakreonta, Simonida, Bakhilida in Platona, ki so vsi verjetno sestavljali tudi epigrame.45 Ob tem ko so nastajale znanstvene izdaje teh pesnikov, so helenistični epigramatiki začeli zbirati in izdajati tudi svoje lastne epigrame. 45 Vsekakor so se ohranili epigrami pod njihovimi imeni, vendar gl. tudi nasl. op. Po pričevanju Plu-tarha (Nikija 17) in Diogena Laertija (5.6.1) sta epigram nekoč zložila tudi Evripid in Aristotel. — 171 — iii. Epigram kot »artefakt« mnemotehničnega prazapisa ὥς μοι καὶ τόνδ’ ἄνδρα πελώριον ἐξονομήνῃς ὅς τις ὅδ’ ἐστὶν Ἀχαιὸς ἀνὴρ ἠΰς τε μέγας τε. (Iliada, 3.166–7) Zdaj pa povej mi ime vojščaka mogočnega tamle, kdo je ahajski ta mož, poglej ga, zastaven in velik? (Prev. Anton Sovrè) τοῦτο δέ τοι ἐρέω ὅ μ’ ἀνείρεαι ἠδὲ μεταλλᾷς· οὗτός γ’ Ἀτρεΐδης εὐρὺ κρείων Ἀγαμέμνων, ἀμφότερον βασιλεύς τ’ ἀγαθὸς κρατερός τ’ αἰχμητής· δαὴρ αὖτ’ ἐμὸς ἔσκε κυνώπιδος, εἴ ποτ’ ἔην γε. (Iliada, 3.178–80) Pač pa ti rada povem, po čemer željnó povprašuješ: mož tam, to je Atrid, mogočni vladar Agamemnon, v enem oboje: on dober je kralj in silen bojevnik; svak mi je bil, nesramnici pasji, saj danes mi ni več! (Prev. Anton Sovrè) Epigram, katerega »idejno« rojstvo je povezano tudi z napisi na objektih, je morda postal del »literarne« tradicije, še preden so knjige postale nekaj bolj vsakdanjega, še zlasti, če so epigrame morebiti res zlagali že liriki sedmega in šestega stoletja, npr. že Sapfo.46 Elegija, ki je na simpozijih nesporno obstajala, je imela podoben razpon tem kakor literarni epigram; tega ni mogoče zanikati. Če erotičnih in simpotičnih epigramov ne moremo najti na kamnih (zakaj ne, je jasno), to še ne pomeni, da niso obstajali. Ali drugače: tudi preden so bili takšni epigrami zamišljeni kot κτῆμα ἐς αἰεί, so že lahko vsebovali literarne značilnosti. Zgodnje pojavljanje epigrama kot poetičnega »napisa«, ki je nastopal na sim-pozijih, deloma prek posodja ali drugih predmetov s simpotičnimi, erotičnimi — 172 — ali drugimi napisi, hkrati pa tudi skupaj z drugimi oblikami pesništva (morda celo kot psevdo-napis, ki je bil vanje vključen?), bi bilo lahko eden ključnih dejavnikov, ki mu je zagotovilo razvoj do izdelane literarne forme. Brez dvoma pa je, spet najkasneje v helenizmu, ko je »fizična« prisotnost knjige igrala vsaj tako pomembno vlogo kot simpoziji, postal epigram še posebej aktualen. Kot je nagrobni epigram gotovo povezan z izvornim žalnim značajem elegije, mora biti votivni epigram povezan tudi z epsko tradicijo (prim. bogovom posvečeno orožje, ščiti, glasbila …). Če je epigram opredeljevala »napisnost«, to še ne po-meni, da je izključen iz konteksta, kjer se oblikujejo zvrsti, ki so bolj zasidrane v oralni tradiciji.47 Hkrati je epigram, kakorkoli se je že razvil in oblikoval, skupaj z ostalimi pomembnimi stvaritvami predhodne »literarne«48 tradicije, slejkoprej moral prejeti vstopnico tudi - in še zlasti - za knjigo. Njegova »ka-rakterna« napisnost pa bo poslej igrala še posebej zanimivo vlogo: v času, ko knjige prevzemajo svečeniško funkcijo memorizirajočih subjektov, se epigram kot knjižna zvrst lahko v samorefleksiji ukvarja ne le z odnosom med pisnim in govornim sporočanjem, ampak tudi z relacijo med beleženjem poezije v spomin in zapisovanjem na popisni material. Celo v Iliadi kot besedilu z nesporno »oralno« predzgodovino obstajajo pasusi, ki so jih že antični Homerjevi komentatorji in sholijasti označili kot epigrame,49 in zato lahko, ne glede na to, da iz Homerjevega časa ni najti zelo podobnih 47 Še zlasti, če ga razumemo kot napisan tekst, ki uprizarja »inscenirani govor« kot fiktivni »Sprechakt«. Meyer, Inszeniertes Lesevergnügen: Das Inschriftliche Epigramm und seine Rezeption bei Kallimachos, 68. 48 Gl. op. 9. 49 Sholije A, T in bT, katerih najstarejši viri so segali najmanj v čas Aristarha s Samosa. Gre za »epi-gramatične« verze, s katerimi Helena (v znameniti tejhoskopiji) na trojanskem obzidju trojanskim starešinam predstavlja (pojasnjuje, kdo je kdo) grške vojake. Tudi če opazke sholijastov niso starejše od Aristarhovega časa, je pomembno, da so te verze v helenizmu imeli za del Homerjevih pesnitev. Elmer, »Helen Epigrammatopoios,« 3–4. Da naj bi epigrame sestavljal že Homer, izpričujeta tudi deli (obe verjetno iz 3. ali 4. st. po Kr.) psevdo Herodotova Vita Homeri in psevdo Plutarhov De Homero. — 173 — zgledov s kamnitih spomenikov in da so bili ti verzi morebiti vstavki poznejšega izvora,50 njihovo pojavljanje razumemo tudi kot izraz »inskriptivnosti«, ki »ne vključuje nujno uporabe pisave«.51 Čeprav se je prav s pisavo izoblikovalo bistvo estetske manifestacije napisnih verzov, je »epigramatični verz« – bodisi kot epski ali elegični »skrček« na nagrobniku bodisi kot lirični izsek (iz denimo Sofoklove drame)52 »za na čašo« ali za »ob čaši« (ali pa še kako drugače) – brez težav lahko funkcioniral tudi brez nje. Ideja, da je napisnost nekega verza ali stavka moč razumeti tudi ločeno od pisave, zgolj kot potencialno napisnost, pa naj gre za vpisanost v osebni ali kolektivni spomin ali pa le nekakšen dobesedni navedek 50 Ti odlomki sicer še najbolj spominjajo na epigrafsko prakso, ki jo, kot opaža Elmer, »Helen Epi-grammatopoios,« 3, lahko zaznamo šele od l. 400 pr. Kr. dalje; lahko pa bi imeli svoje zglede tudi v zgodnejših napisih iz 6. st. pr. Kr., kar bi morda pomenilo, da so bili vključeni v »panatenajsko« izdajo Homerja, ki je nastala v tistem času. 51 Z »inskriptivnostjo« oz. »epigramatičnostjo« je mišljen način lingvistične reference, ki meri na nek zunanji objekt. Elmer, »Helen Epigrammatopoios,« 1–4. Čeprav epigramatični verzi v Iliadi morda res spadajo šele v 6. ali celo 4. st. pr. Kr., Elmer še vedno dopušča možnost, da imajo antični sholijasti prav, ko jih imajo za Homerjeve, saj bi, v gramatološkem smislu, kot ga je razvil Derrida, tudi ustna epika v svojem govoru lahko vsebovala podobne načine referiranja kot napisi, ki svoj obstoj deloma dolgujejo zunanjemu referenčnemu objektu. Kakor bistvo pisave ni le v zapisu govora z grafološkimi znaki (saj sam zapis še ne spremeni nujno pomena neke izjave), ampak zlasti v posledici, da se s tem zapisom ustvarja naraščajoč preprad med (hic et nunc izrečeno) izjavo in zunanjim objektom, na katerega izjava meri, se lahko z enakim »prepadom« soočamo tudi pri ustnem sporočanju, ki ga zato takrat lahko razumemo tudi kot »pisavo v širšem smislu«. Ti verzi so zato lahko »epigramatični« ne da bi se sploh sklicevali na dejanske napise. Elmer v prispevku pokaže tudi zanimiv odnos med različnimi tipi napisov (Inschrift, Beischrift). Z nekaj malega filološke domišljije bi jih lahko razumeli celo kot nekakšne personificirane govorjene opombe oziroma pripise k podobam, ki nastopajo v Homerjevem epu. 52 Zanimivo vzporednico predstavlja Teognisov elegični distih iz elegije (1.1069): »Nespametni so mladi in stari, ki objokujejo/ mrtve, ne pa cveta mladosti, ki je odcvetel.« Distih bi s povsem enako pravico imenovali epigram, kakor epigram imenujemo elegični distih iz ag 11.282: »Jaz ne objokujem več teh, ki so zapustili sladko luč,/ ampak te, ki še živijo in so v večnem pričakovanju smrti.« Prim. tudi Sofoklove verze iz tragedije Ojdip na Kolonu 1224–8 z zelo podobnimi Teognisovimi verzi 1.425–8 in epigramom ag 9.359. Gragg, »A Study of the Greek Epigram before 300 b.c.,« 7–8. — 174 — oziroma re-citat, pomeni ključen preobrat v razumevanju razvoja literarnega epigrama. Zdaj lahko na epigram gledamo kot na posebne vrste samostojno partikulo:53 ne le to, da bi se Mimnermova elegija ljubezenskega značaja, skoli-on ali del kakšne lirične pesmi v skrčeni ali ekscerpirani epigramatični obliki zlahka znašli tudi na čaši; podamo se lahko še dlje. Pred-epigram kot verzni pra-zapis, ki ante litteram kot fragmentarni izsek nekega bistva ali povzemajoča definicija (nekoga ali nečesa) v formi kratke (lahko tudi propagandne) metrične maksime ali nekakšne aojdovske mnemotehnične formule obstaja v ustni tradi-ciji že v času Homerja (ali še prej).54 Tudi dokumentirajoče »pojasnilo«, kakršno je na primer pojasnjujoči pripis (Beischrift) na nekem nagrobniku ali votivnem predmetu, bi se mogoče kot nekakšna estetska oblika kratke »opombe« oziroma »zaznamka« lahko pojavilo celo že pred pisavo.55 Tako je morda epigram udejanjal svojo naravo ne le kot napis na predmetu, ampak tudi kot abstrakten princip vpisanosti ali »zapisljivosti« v spomin, ki se je lahko razvijal od bolj dokumentirajočega in preprostega poimenovanja, poja-snitve, opisa ali izseka pa vse do minuciozno dodelane literarne fikcije. Slednja je lahko podobna tudi samo situaciji, razpoloženju ali majhni sličici, ki v nekaj potezah okarakterizira vse bistveno. Včasih gre lahko tudi samo za nekakšen notranji (gl. Meleager, ag 12.117) ali pa čisto pravi (gl. Filodem, ag 5.46) dialog. Torej ne le na-pis ali v-pis, ampak tudi pre-pis, iz-pis, pri-pis, ob-pis, pod-pis ali pa preprosto za-pis v poetični formi. Lahko tudi le notica za spomin, posvetilo 53 Prim. tudi renesančno polemiko med Robertellom in Scaligerjem: prvi je menil, da je epigram maj-hen delec (particula) drugih oblik književnosti, drugi je zanikal, da bi bil epigram lahko del večje pesmi in mu s tem pripisoval samostojnejšo vlogo. Haynes, »Modern Reception,« 567. 54 Moralne maksime podobnega tipa kot Dicta Catonis so npr. v Egiptu obstajale v zbirki že vsaj od obdobja starega kraljestva (3. tisočletje pr. Kr.). Edwards, Pharaohs, Fellahs and Explorers, 219–220. Peto dinastijo, pod katero je deloval domnevni avtor ene takih zbirk, vezir Ptahhotep, v svoji zgo-dovini omenja tudi egipčanski duhovnik in zgodovinar iz helenistične dobe Maneto (fr. 18–19). 55 Gl. op. 51. — 175 — ali pa celo samo za zabavo. Helenistični pesniki, ki so starejša dela preučevali in pripravljali njihove izda-je, so se v svojih delih k tej tradiciji lahko vračali tudi preko t.i. »učene aluzije«56 in inovativnega preoblikovanja starejših literarnih oblik.57 Posamezni verzi, ki so (tudi že prej, v helenizmu pa prav zaradi obogatene knjižne kulture morda še bolj pogosto?) kot nekakšni transformirani citati starejših del z vedno znova novo »dodano vrednostjo« aluzije nastopali v tedanjih delih različnih zvrsti, so gotovo tudi plod »duha časa« četrtega stoletja, ki ga je prevevala izrazita tendenca po zbiranju ne le temeljnih starejših del, ampak tudi raznih citiranih fragmentarnih iztržkov plodovite (tudi ustne) tradicije: jedrnatih izrekov, pregovorov, maksim in gnom.58 Še zlasti slednje so dokaj pogoste od Homerja dalje tako v poeziji kot prozi,59 s Fokilidom in Teognisom pa so prerasle celo v literarno zvrst. V heleniz-mu so postale zbirke gnom še posebej priljubljene. Temu je zelo blizu epigram, ki kot izvirni poetični »(re)citat«60 z dokumentacijsko referenčno vrednostjo svojo poetiko neguje tako v dialogu s tradicijo kot tudi v izklesani celovitosti fragmentarnega. V helenizmu pa naposled zaradi svoje »odlepljenosti« ne samo od »materialne« narave spomenikov in drugih predmetov in okolij, ampak tudi 56 Bing, The Well-Read Muse: Past and Present in Callimachus and Hellenistic Poets. 57 To velja tudi, če je prepričanje, da so svojo dobo tudi sami zaznali kot novo in drugačno ter od-maknjeno od pretekle literarne tradicije, res »stereotipna generalizacija«. Hunter, The Shadow of Callimachus, 142, se sprašuje, če so rimski pisci res dojemali helenistične pesnike kot kronološko drugačne od svojih arhaičnih in klasičnih predhodnikov. 58 Prim. tudi herme atenskega tirana Hiparha iz 6. st., ki jih je dal postaviti za vaščane ob cestnih po-vezavah z mesti. Nanje je dal vklesati napise, ki so vsebovali tudi njegovo ime (sphragis). To so bile kratke maksime, ki so imele izobraževalen namen. Fantuzzi in Hunter, Tradition and Innovation in Hellenistic Poetry, 288. 59 V verzih jih imajo npr. še Heziod, Pitagora, Evripid, Menander, Epikur in Hrizip, Aristofan pa se celo norčuje iz njih (Oblačice 323); v prozi Heraklit in Demokrit. 60 Bodisi kot prepis s spomenika ali predmeta bodisi kot zgodnejši re-citat partikule iz predhodne ustne ali pisne tradicije. — 176 — od njihovega vsebinskega konteksta,61 epigram postane prva prava kratka bralna pesem v modernem pomenu te besede. Njegova lepota spominja na sličico z mehko zabrisanim okvirjem. iv. »Tukaj mi zdaj ostanite obešeni, venci« (ag 5.145) Epigram je po svojem bistvu ekscerpt, a hkrati v mikrokozmično bistvo in zaokroženo celoto skrčen izbor najnujnejšega sporočila. Zaradi svoje majhnosti in združevanja v zbirke pa je zmeraj tudi nekakšen fragment in kot tak le del celote. Ti izrezki seveda vedno lahko tvorijo novo celoto kot nekakšno lepljenko. V zbirki tako nikoli ne gre toliko za kontinuum zgodbe kot za zavestno nizanje različnih in hkrati podobnih delov v skupen venec. To variiranje je mogoče imelo ravno obraten namen – izbrati si konkretno iz abstraktnejšega, cvetlico iz venčka.62 Na prvi pogled morda ni preveč očitno, kaj ima epitaf ali posvetitveno darilo skupnega z erotičnim ali simpotičnim epigramom, in zakaj so te teme v antologiji našle svoje skupno domovanje. Antologijo so prvi zbiratelji imenovali kar venec, saj je prispodoba naravnost idealna. Venec Grkom ni predstavljal le nagrade na tekmovanju v športu ali poeziji, z venci so se radi kitili na simpozijih, posvečali so jih umrlim ali bogovom, zaljubljenci pa so jih obešali na vrata hiše, kjer je stanovalo dekle, po katerem so hrepeneli. Že samo v pričujočem prevodu srečamo vence kot nagrade tekmovanj s konjsko vprego (ab 79), vence na So-foklovem grobu (ag 7.36), venec na Heliodorini glavi (ag 5.143), vence, obešene pri vratih ljubljene osebe (ag 5.145) ter venec na glavi nesrečnega zaljubljenca na simpoziju (ag 12.135). Venci kot antologije ne predstavljajo samo z različnih koncev sveta v zaokrožen splet filigransko napaberkovanih besednih vragolij, 61 Epigram je, kot rečeno, lahko tudi zgolj nekakšen monolog, impresija ali pa dialog. 62 »Antologija« v grščini pomeni »cvetober«. — 177 — ampak poosebljajo tudi spremenljive barve besedne »raznolikosti« (ποικιλία), prav posebne poetične spretnosti, ki omogoča branja na različnih nivojih. V vencih se prepletajo nesmrtnost in smrt, smrt in ljubezen, ljubezen in vino, pa tudi vino in pesmi ter pesmi in nesmrtnost. Simbolika natrganega cvetja ponazarja minljivo lepoto, krožna struktura pa tudi vračanje (letnih) časov in njihovo ritualizirano ponavljanje. Literarna zgodovina epigrama je neizogibno povezana s knjižnimi zbirkami. Če so takšne zbirke vsebovale literarne epigrame, bi to lahko bile prve zbirke kratke poezije v antiki. Marsikatera knjiga helenističnega epigrama je nosila na-slov Epigrami (Ἐπιγράμματα), vendar vse reference v antičnih virih, ki omenjajo, da je določen citat vzet iz »epigramov« določenega pesnika, še ne dokazujejo, da je šlo za obstoj knjige samih epigramov, saj je možno, da so se epigrami po-javljali v zbirkah skupaj s še drugimi verznimi oblikami. Filetovo delo Igračke (Παίγνια) je morda vsebovalo epigrame skupaj z drugimi kratkimi elegičnimi pesnitvami, tudi Teokritovi epigrami so bili morda vključeni v edicijo njegovih Idil. Kljub temu pa v virih omembe »epigramov« nekaterih drugih pesnikov (Pozejdip, Kalimah) morda kažejo na zbirke samih epigramov. Dokaze za obstoj zgodnjih knjig epigramov je moč najti tudi v skupinah epigramov na papirusih in nizih epigramov na rokopisih, za katere se zdi, da so pripadali zbirkam enega samega avtorja.63 Medtem ko so prve zbirke poezije nastajale šele od 3. st. pr. Kr. dalje, naj bi zbirke poetičnih epigramov, ki so jih sestavljali posamezni pesniki, nastajale že vse od 4. st. pr. Kr., vendar so se nam skoraj povsem izgubile. Tako obstaja fragment neke zbirke, urejene po poglavjih, pa tudi fragment neke druge, kjer so bili zbrani epigrami enega samega pesnika.64 Izjema je l. 1992 odkrit rokopis, 63 O epigramih v kontekstu izvirnih pesniških zbirk in o poskusih rekonstrukcije le-teh Gutzwiller, Poetic Garlands. 64 Highet, »Anthology,« 67, za zbirko, urejeno po poglavjih citira delo Page, Greek Literary Papyri, — 178 — ki (kot je splošno sprejeto) predstavlja zbirko Pozejdipovih epigramov.65 Morda je delo Kup (Σωρός), od katerega je znan samo naslov, predstavljalo skupno edicijo epigramatikov Asklepijada, Pozejdipa in Hedila.66 V glavnem pa se nam epigrami v knjigah iz te dobe niso ohranili v izvirnih zbirkah, ampak le preko antologij, ki so sledile ena drugi od poznega helenizma dalje skozi vso bizan-tinsko dobo. Morda pa je prav pomanjkanje številčnejših dokazov o obstoju zgodnjih sa-mostojnih zbirk epigramov znak, da se je konec četrtega stoletja začela šele razvijati ideja takih (eno- in več-avtorskih) zbirk in da so prav te ena bistvenih inovacij tega časa. Možno bi bilo tudi, da je dotedanjemu »literarnemu« epigra-mu, katerega bistvo je v iztrganosti iz konteksta in »epizodičnem« navajanju ali dodajanju v drug kontekst, zaradi te njegove narave celo bolj ustrezala večav-torska zbirka. Z zbiranjem v samostojne zbirke samih epigramov je epigram stopil v ospredje tak, kot je – fragmentaren, a združen z drugimi podobnimi fra-gmenti v novo celoto antologije. Ta nova celota seveda nikoli ne more tekmovati z drugimi žanri v homogenosti strukture ali fabule. Njeno bistvo je vtis in ne zgodba, refleksija in ne dogodek sam. Reflektivni značaj se morda metaforično zrcali tudi v sami strukturi elegičnega verza, katerega drugi verz (pentameter) je sestavljen iz dveh enakih delov in zato njegov zadnji del zmeraj zveni kot ne- 454–9, za zbirko enega samega avtorja pa delo Powell, New Chapters iii, 187. Pri prvi zbirki gre za papirusni fragment treh avtorjev (Aminta, Leonida in Antipater iz Sidona), pri drugi pa papirus iz 3. st., ki je vseboval naslov: Σύμμεικτα ἐπιγράμματα Ποσειδίπ[που (Mešani Pozejdipovi epigrami). 65 Zbirko je širša javnost spoznala leta 2001. Bastianini, Gallazzi in Austin, Posidippo di Pella - Epigram-mi (P. Mil. Vogl. viii 309) ter Austin in Bastianini, Posidippi Pellaei quae supersunt omnia. Gl. tudi Isak Kres, »Milanski papirus: Veliko odkritje novih helenističnih verzov.« Tudi Pozejdipovi epigrami so razdeljeni na sekcije: 1. o (zlasti dragih) kamnih, 2. o napovednih znamenjih, 3. o posvetitvah, 4. o nagrobnih napisih, 5. o kipih, 6. o konjskih dirkah, 7. o brodolomih, 8. o zdravilih, 9. o preobratih (značajih). 66 Hipotezo je postavil Reitzenstein, Epigramm und Skolion, 96–102. Avtor je morda samo Pozejdip. Spanoudakis, Philitas of Cos, 409. — 179 — kakšen odmev. »Epizodična«67 narava antologije kot zbirke je verjetno posledica nekaterih značilnosti tistega časa, kot so razmah katalogiziranja, želja po ohra-nitvi pesniških del v knjigah ter okrepljena produkcija literarnega epigrama kot samostojne zvrsti. V zvezi z antologijami pa je zanimivo tudi vprašanje odnosa med zvrstema skolion in epigram: znano je, da so bila skolia (σκόλια) nekakšne krajše pivske pesmi, pri katerih je imel nastopajoči v roki vejico mirte, ki jo je po koncu svojega nastopa predal naslednjemu nastopajočemu, kar pa že precej spominja na razne »variacije na temo,« ki jih srečamo v Grški antologiji. Zgodovina antologij grškega epigrama se začne z Meleagrom iz Gadar. Osno-va za Grško antologijo kot jo poznamo danes (Anthologia Graeca)68 je prav njegov Venec, ki je nastal v začetku 1. st. pr. Kr. (okoli l. 80 pr. Kr.).69 Venec (Στέφανος) je prišel do našega časa zgolj kot vključen v poznejše zbirke, od njega pa se je ohranila že omenjena uvodna pesem (ag 4.1). Ime zbirke, zamišljene kot razno-liko cvetje poezije, spleteno v venec, je prototip vseh kasnejših antologij (»cveto- 67 Oznaka je zgolj eksperimentalne narave in se nanaša na neskladje v rabi besed »epizodičen« (ἐπεισόδιος) in »epizoda« (ἐπεισόδιον = »dodatek z namenom povzročiti ugodje«), ki še danes, vsaj v skupnem »paketu«, nosita nekakšno dvojnost. Tudi Aristotel je v Poetiki po eni strani uporabljal besedo »epizodičen« v njenem prvotnem pomenu za (nezaželene) »epizodične tragedije« (= tragedije z nekohezivnimi, »digresijskimi« vstavki), pa tudi besedo »epizoda« za označevanje parentetičnih dodatkov v poeziji (= na primer Homerjev katalog ladij v epu), po drugi strani pa je »epizode« imenoval tudi »dialogne partije med dvema zbrovskima pesmima v tragediji,« ki so bile sestavni del drame, daleč od kakršnekoli digresije (vzrok je najbrž v zgodovini nastanka epizod: morda lahko dialog razumemo kot dodano interpretacijo, refleksijo subjektivnih glasov znotraj zborovske pesmi). Podobno epigram v elegiji, zgodovinopisju ali kateri drugi zvrsti, npr. liriki, epu ali roma-nu, fukcionira kot (»digresijski«) epizodičen dodatek, medtem ko v zbirkah samih epigramov (kot nekoč dramske epizode) postane sestavni del antologije (vendar zaradi nizanja raznolikih delov in odsotnosti enotne »zgodbe« še vedno z izrazito »epizodičnim«, »digresijskim« karakterjem). 68 Po tej zbirki je citiranih večina epigramov v pričujočem prevodu (ag). Izjema so tisti Pozejdipovi epigrami, ki jih ag ne vsebuje in so prišli na dan šele l. 1992. 69 Zbirka je (še?) vsebovala epigram Antipatra iz Sidona (ki ga omenja tudi Cicero), ne pa (več?) epi-gramov Meleagrovega someščana Filodema iz Gadar, ki je bil prijatelj Kalpurnija Pizona, konzula l. 58 pr. Kr. — 180 — berov«) vse do sodobnosti. Vseboval je Meleagrove lastne pesmi in še pesmi 47 drugih pesnikov po abecedi,70 tako sodobnikov kot tistih iz zgodnejših obdobij. Filip iz Tesalonike je v naslednjem stoletju (okoli l. 40 po Kr.) ponovno sesta-vil antologijo, v katero je poleg epigramov iz Meleagrovega Venca vključil še 72 svojih lastnih in epigrame grško pišočih sodobnikov iz rimskega obdobja.71 Edini znani zbirki v dolgem zatišju, ki je sledilo, sta iz Hadrijanovega časa: prva je zbirka Diogeniana iz Herakleje72 in druga zbirka homoerotičnih epigramov Fantovska Muza (Μοῦσα Παιδική) avtorja Stratona iz Sard. Naslednjo veliko antologijo po Meleagru srečamo šele pol tisočletja kasneje, v času 6. st. po Kr., ko je politično in kulturno središče tedanjega sveta že nekaj časa v Konstanti-noplu. Tam je grški krščanski pesnik in zgodovinar ter pravnik iz Male Azije, Agatija Sholastik (ki pa je pravo študiral prav v Aleksandriji!) ponovno pripravil izbor starejših in sodobnih ter svojih lastnih pesmi z naslovom Cikel (Kύκλος).73 Jedro dokončne verzije zbirke Anthologia Graeca (ag), kot jo poznamo danes v 16 knjigah, pa se je dokončno izoblikovalo približno štiri stoletja kasneje. Na podlagi omenjenih, pa tudi še nekaterih drugih zbirk, ga je zasnoval Konstan-tin Kefalas nekaj pred l. 900.74 Kefalas je po besedah sholijasta k Meleagru tisti, 70 Abecedni red se je, kot poroča sholijast palatinskega rokopisa, nanašal na začetne črke verzov epi-gramov in ne na imena avtorjev. 71 Tudi Filipov Venec ima abecedno razdelitev. 72 O Diogenianovi zbirki ni znano nič razen naslova. 73 Proemij v jambskih verzih in heksametrih ne primerja zbirke z »vencem«, ampak s »pojedino«, »gostijo«, na kateri so zbrani različni možje. Agatijeva zbirka je bila razdeljena na sedem knjig: 1. posvetila, 2. epigrami o kipih, 3. nagrobni epigrami, 4. epigrami o raznolikih poteh življenja in nestanovitnosti usode, 5. zasmehljivi, 6. ljubezenski, 7. zamizni epigrami. 74 Kefalas je (po sholijastovih besedah) razdelil zbirko na poglavja (erotične pesmi, posvetitvene in nagrobne, deklamatorne, protreptične oz. hortativne (= priganjajoče oz. spodbujajoče), zamizne in šaljive). Poleg epigramov iz omenjenih predhodnih zbirk je vključil še nekatere epigrame znanih avtorjev in nekaj prepisov s kamnitih virov in cerkva ter erotične epigrame (povečini pesnika Rufina) in epigrame aleksandrinca Paladasa iz 5. st. po Kr. (nekaj teh je morda imela že Agatijeva zbirka). Paton, Greek Anthology i, viii. — 181 — ki je uredil zbirko po temah, čeprav je možno, da je to storil tudi že kdo pred njim. Kefalasova zbirka je sicer izgubljena, vendar je preživel Codex Palatinus, ki je nastal kmalu za njo: okoli l. 980. Kodeks je delo neznanega bizantinskega avtorja (ali več avtorjev), ki je (kljub nekaterim izpuščenim in drugim dodanim pesmim) nastalo na podlagi Kefalasove zbirke. Gre za ogromen rokopis približno 3700 epigramov v 15 knjigah. Zbirka se imenuje Anthologia Palatina (ap) po knjižnici v Heidelbergu (Bibliotheca Palatina), kjer je leta 1606 Klavdij Salmazij odkril njen rokopis.75 Do tega odkritja pa je bila, vse od svojega nastanka (okoli l. 1300) dalje, edina znana grška antologija Anthologia Planudea (APl),76 in to prav v dobi, ko je močno vplivala na moderno evropsko književnost. APl je sicer res nastala na podlagi Kefalasove zbirke, vendar je Maksim Planudes, bizantinski pisar v cesarski palači in prevajalec latinskih besedil, kljub temu, da je vključil skoraj 400 epigramov, ki jih Kefalas ni imel,77 mnogo izjemnih epigramov iz Kefalasove zbirke tudi namenoma izpustil, ker so se mu zdeli neprimerni.78 Zato je Planudea kmalu po odkritju Palatine začela veljati za manj pomembno, pa tudi za manj zanesljivo glede vključenih epigramov in tekstne transmisije. Pla-nudea je kljub temu dolgo ostala bolj znana in vplivnejša od Salmazijeve kopije Palatinske antologije, saj je bila natisnjena že l. 1494, medtem ko je bila Palatina prvič natisnjena šele v 18. stoletju,79 širše znana in dostopna pa je postala šele z Jacobsonovo kritično edicijo v 19. stoletju.80 Današnje tiskane izdaje temeljijo na Palatini, imenujejo se Grška antologija (ag) in vsebujejo šestnajst knjig.81 75 Danes je kodeks ap na dveh lokacijah, v Heidelbergu in Parizu. 76 Danes se APl nahaja v Benetkah. 77 Danes ag 16. 78 Planudes naj bi uporabljal tri danes izgubljene rokopise: dve zbirki, podobni Palatini, in tretjo, ki je bila skrajšana verzija Kefalasove zbirke. 79 Brunck jo je l. 1776 vključil v svoje delo Analecta. 80 Jacobs, Anthologia Graeca, 13 delov, 1794–1803; revidirana 1813-17. 81 Angleški prevod celotne Grške antologije: Paton, Greek Anthology. Temeljna izdaja besedila in ko- — 182 — Čeprav so določeni njeni deli zmeraj zbujali občudovanje, je Grška antologija kot celota pogosto veljala za nekvalitetno literaturo.82 Kljub temu je nesporno mnenje, da je močno vplivala na književnosti modernih evropskih jezikov, še zlasti v času renesanse (paradoksalno to naj ne bi veljalo ravno za grške pesnike, ki jim je ostala slabo znana).83 Antologiziranje samo je vplivalo tudi na herme-nevtične pristope k študiju helenističnega epigrama. Epigrame se je pogosto bralo kot posamezne pesmi ali kot sklop pesmi, ki odražajo veščino vključenih pesnikov glede na njihovo spretnost v variiranju posamezne teme. Kljub temu, da ta metoda veliko pripomore k razumevanju pesmi, pa je raziskovalce pogosto pripeljala do tega, da so si kratkost epigrama razlagali kot omejitev, variacije tem pa so imeli za znak umetniške sterilnosti. Tako je epigram dolgo veljal za mi-norno poetično obliko. Morda med poskuse reševanja umetniške časti epigrama spada tudi težnja po rekonstrukciji izvirnih kontekstov, v katerih se je nahajal: mentar Gow in Page, The Greek Anthology: Hellenistic Epigrams. Celotna Grška antologija vsebuje: 1. krščanske epigrame, v glavnem kopije z bizantinskih cerkva, 2. v heksametrih napisane Kristodorove (Kristodor iz Teb v Egiptu, 5./6. st.) opise kipov mitoloških in zgodovinskih oseb v Zevksipovem kopališču v Konstantinoplu, 3. epigrame (dveh bratov na čast njuni materi) s kiziškega svetišča, 4. proemije k različnim predhodnim antologijam Meleagra, Filipa in Agatija, 5. ljubezenske epigrame, 6. posvetitvene epigrame, 7. nagrobne epigrame, 8. epigrame sv. Gregorja Nacianškega, 9. deklama-torne in ekfrastične epigrame, 10. hortativne in admonitorne (=opominjajoče) epigrame, 11. sim-potične in satirične epigrame, 12. Stratonovo Fantovsko muzo, 13. epigrame v različnih metrumih, 14. aritmetične probleme, uganke, oraklje, 15. razne pesmi, med njimi technopaignia, katerih oblike so podobne panovi piščali, sekiri, krilom, oltarju, jajcu, 16. epigrame iz APl, ki jih ni v rokopisu ap. 82 Za ilustracijo naj služi izjava: »Grška antologija je rudnik draguljev, ki se dušijo v kupih navlake.« Highet, »Anthology,« 68. Podobno tudi: »(Grška antologija) vsebuje veliko količino ničvrednega, nekaj spretnega obrtniškega dela, in presenetljivo število resničnih draguljev.« Highet, The Classi-cal Tradition: Greek and Roman Influences on Western Literature, 229. Vendar pa je danes še zlasti helenistični epigram (gl. op. 20) deležen posebne obravnave, še prav posebej v zadnjem času, ko je postal ena pomembnejših tem pri raziskovanju helenistične poezije; prim. opazko, da so današnji časi za helenistični epigram naravnost »opojni« (»these are heady days for the hellenistic epigram«): Hunter, recenzija knjige Poetic Garlands. 83 Littlewood, »Anthology, Greek,« 53. — 183 — to bi utegnile biti zbirke, ki so jih kompilirali ali odobrili avtorji sami.84 Vendar pa epigram (ne glede na to, da je raziskovanje izvirnih kontekstov zelo zaželjeno in da ga z njihovo pomočjo gotovo lahko bolje razumemo) reševanja časti sploh ne potrebuje: njegovo bistvo je namreč prav v samostojnosti in vpenjanju v ra-znolike kontekste. Pesem za svoj nastanek ne potrebuje zbirke, čeprav nazadnje vendarle lahko pristane v njej. Ne samo, da razpetost med posamezno pesmijo in celoto vedno ostaja tudi v izvirni ureditvi, knjiga epigramov kot primarnih napisov ali fikcij napisov z nekih objektov je že po svoji naravi močno nagnjena k temu, da bralčevo pozornost usmerja k posamezni pesmi. Čeprav se pri branju Grške antologije včasih lahko zazdi, da se nekateri motivi ponavljajo prepogosto in da variacije na isto temo lahko učinkujejo duhamorno, in čeprav je res, da marsikatera pesem preprosto ni preveč poetična, pa se je po drugi strani treba zavedati, da so prednamci v pretanjeni igri besed pogosto lahko videli mnogo več in jo razumeli še drugače, kakor je to mogoče zaznati kulturno in časovno oddaljenim sodobnim bralcem, še posebej, če beremo samo prevod. 84 Gutzwiller, Poetic Garlands, 45. Gl. tudi op. 63. — 184 — Citirana literatura: Acosta-Hughes, Benjamin in Silvia Barbantani. »Inscribing Lyric.« V: Brill’s Companion to Hellenistic Epigram, ur. Peter Bing in Jon Steffen Bruss, 429-457. Leiden: Brill, 2007. Alexiou, Margaret. The Ritual Lament in Greek Tradition. 2. izd. Revidirala Dimitrios Yatromanolakis in Panagiotis Roilos. Lanham, MD: Rowman & Littlefield, 2002. Aubelj, Bronislava. Antična imena po slovensko. Ljubljana: Modrijan, 1997. Austin, Colin, in Guido Bastianini, izd. Posidippi Pellaei quae supersunt omnia. Milano: led Edizioni Universitarie, 2002. Bastianini, Guido, Claudio Gallazzi in Colin Austin, izd. Posidippo di Pella: Epigrammi (P. Mil. Vogl. viii 309). Papiri dell’Università degli Studi di Milano 8. Milan: led Edizioni Universitarie, 2001. Beckby, Hermann, izd. Anthologia Graeca. Tusculum Bücherei. 2. izd. München: Heimeran, 1965–68. Bettenworth, Anja. »The Mutual Influence of Inscribed and Literary Epigram.« V: Brill’s Companion to Hellenistic Epigram, ur. Peter Bing in Jon Steffen Bruss, 69–93. Leiden: Brill, 2007. Bing, Peter. The Well-Read Muse: Past and Present in Callimachus and the Helle-nistic Poets. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1988. Bing, Peter, in Jon Steffen Bruss. »Introduction to the Study of Hellenistic Epi-gram.« V: Brill’s Companion to Hellenistic Epigram, ur. Peter Bing in Jon Steffen Bruss, 1–26. Leiden: Brill, 2007. — 185 — Bowie, Ewen. »From Archaic Elegy to Hellenistic Sympotic Epigram?« V: Brill’s Companion to Hellenistic Epigram, ur. Peter Bing in Jon Steffen Bruss, 95–112. Leiden: Brill, 2007. Day, Joseph W. »Poems on Stone: The Inscribed Antecedents of Hellenistic Epi-gram.« V: Brill’s Companion to Hellenistic Epigram, ur. Peter Bing in Jon Steffen Bruss, 29–47. Leiden: Brill, 2007. Dübner, Johann Friedrich, in Edme Cougny, izd. Epigrammatum anthologia Pa-latina cum Planudeis et appendice nova. 3 knjige. Pariz: Didot, 1864–1890. Edwards, Amelia Ann Blanford. Pharaohs, Fellahs and Explorers. New York: Harper & Brothers, 1891. Elmer, David F. »Helen Epigrammatopoios.« Classical Antiquity 24, št. 1 (2005): 1–39. Fantuzzi, Marco, in Richard L. Hunter. Tradition and Innovation in Hellenistic Poetry. Cambridge: Cambridge University Press, 2004. Gantar, Kajetan. »Nekaj misli o pisavi antičnih imen in strokovnih izrazov.« V: Arheološki vestnik 30 (1974): 539–549. –––. »Nekaj misli o pisavi antičnih imen in strokovnih izrazov.« V: Arheološki vestnik 30 (1979): 548–558. Gow, Andrew Sydenham Farrar, in Denys Lionel Page, izd. The Greek Antholo-gy: Hellenistic Epigrams. 2 knjigi. Cambridge: Cambridge University Press, 1965. Gilliard, F. D. »More Silent Reading in Antiquity: Non omne verbum sonabat.« Journal of Biblical Literature 112, št. 4 (1993): 689–694. Gragg, Florence Alden. »A Study of the Greek Epigram before 300 B. C.« Proce-edings of the American Academy of Arts and Sciences 46, št. 1 (1910): 3–62. Gutzwiller, Kathryn J. Poetic Garlands: Hellenistic Epigrams in Context. Berke-ley: University of California Press, 1998. — 186 — Haynes, Kenneth. »The Modern Reception of Greek Epigram.« V: Brill’s Com-panion to Hellenistic Epigram, ur. Peter Bing in Jon Steffen Bruss, 565–583. Leiden: Brill, 2007. Highet, Gilbert. The Classical Tradition: Greek and Roman Influences on Western Literature. Oxford: Oxford University Press, 1949. Reprint 1985. –––. »Anthology.« V: The Oxford Classical Dictionary, ur. Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière in Herbert Hayes Scullard, 67–68. 2. izd. Oxford: Oxford University Press, 1970. Hunter, Richard. Recenzija knjige Poetic Garlands: Hellenistic Epigrams in Con-text Kathryn J. Gutzwiller. Bryn Mawr Classical Review 15. 6. 1998. http://bmcr.brynmawr.edu/1998/98.6.15.html Hunter, Richard. The Shadow of Callimachus: Studies in the Reception of Helle-nistic Poetry at Rome. Cambridge: Cambridge University Press, 2006. Isak Kres, Jelena. »Milanski papirus: Veliko odkritje novih helenističnih verzov.« Keria 7, št. 1 (2006): 29–41. Knox, Bernard M. W. »Silent Reading in Antiquity.« Greek, Roman and Byzan-tine Studies 9 (1968): 421–35. Knox, Peter E. Recenzija knjige Poetic Garlands: Hellenistic Epigrams in Context Kathryn J. Gutzwiller. The American Journal of Philology 120, št. 4 (1999): 628–632. Littlewood, A. R. »Anthology, Greek.« V: Encyclopedia of Ancient Greece, ur. Nigel Guy Wilson, 52–53. London: Routledge, 2006. Mackail, John William W. Select Epigrams from the Greek Anthology. 2. izd. London: Longmans, Green and Co., 1907. Meyer, Doris. Inszeniertes Lesevergnügen: Das inschriftliche Epigramm und seine Rezeption bei Kallimachos. Hermes Eizelschriften 93. Stuttgart: Franz Steiner Verlag, 2005. — 187 — Mihevc-Gabrovec, Erika. »Pripombe k pisavi in rabi grških in latinskih imen in tujk.« V: Jezik in slovstvo 10 (1965): 29–30. Movrin, David. »Index nominum.« V: Mark Tulij Ciceron: O govorniku; trije pogovori o govorniku, posvečeni bratu Kvintu, prev. Ksenja Geister, 317-338. Ljubljana: Družina, 2002. Nisbet, Gideon. »Satiric epigram.« V: Brill’s Companion to Hellenistic Epigram, ur. Peter Bing in Jon Steffen Bruss, 353–369. Leiden: Brill, 2007. Paton, W. R., izd. The Greek Anthology. 5 knjig. London: William Heinemann, 1916–26. Reitzenstein, Richard August. Epigramm und Skolion: Ein Beitrag zur Geschi-chte der Alexandrinischen Dichtung. Giessen: J. Ricker’sche Buchhandlung, 1893. Slater, Niall. »The Vase as Ventriloquist: Kalos-inscriptions and the Culture of Fame.« V: Signs of Orality: The Oral Tradition and Its Influence in the Greek and Roman World, ur. E. Anne Mackay, 143–161. Leiden: Brill, 1999. Spanoudakis, Konstantinos. Philitas of Cos. Mnemosyne Suppl. 229. Leiden: Brill, 2002. Stadtmüller, Hugo, izd. Anthologia Graeca epigrammatum Palatina cum Planu-dea. 3 knjige. Leipzig: Teubner, 1894-1906. Stanzel, Karl-Heinz. »Bucolic Epigram.« V: Brill’s Companion to Hellenistic Epi-gram, ur. Peter Bing in Jon Steffen Bruss, 333–351. Leiden: Brill, 2007. Svenbro, Jesper. Phrasikleia: An Anthropology of Reading in Ancient Greece. Prev. Janet Lloyd. Ithaca: Cornell University Press, 1993. Tueller, Michael A. Recenzija knjige Brill’s Companion to Hellenistic Epigram Petra Binga in Jona Steffena Brussa, ur. Bryn Mawr Classical Review 19. 6. 2008. http://bmcr.brynmawr.edu/2008/2008-06-19.html — 188 — West, Martin Litchfield. Studies in Greek Elegy and Iambus. Berlin: Walter de Gruyter, 1974. Yatromanolakis, Dimitrios. »Alexandrian Sappho Revisited.« Harvard Studies in Classical Philology 99 (1999): 179–195. Wilamowitz-Moellendorff, Ulrich von. Hellenistische Dichtung in der Zeit des Kallimachos. 2 knjigi. Berlin: Weidmann, 1924. Knjižna zbirka Poezije $ e-54 — 189 — Knjižna zbirka Poezije $ e-54