161 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene i n por očila Daša Lič en * Milan V ogel, univ . dipl. etnolog in pr of. slo v enščine, upok ojeni k omentat or v kulturni r edakci ji Dela; ma v cmilan@gmail.com. Besedilo je bilo v zv očni obliki pr edvajano 29. no v embra 202 1 na 3. pr og ramu R adia Slo v enija v oddaji S knjižneg a trg a, za kat er o je bilo pr v otno tudi napisano. T u g a obja v ljamo z malenk os tnimi spr emembami. skupnost. Tudi preobražena jezikovna krajina je vplivala na življenja »rima- stov«, od tedaj dalje so v javnem življe- nju le stežka shajali brez slovenščine. Na ta način so vzporedna življenja ita- lijanske in slovenske družbe prihajala izraziteje do izraza. Priseljenci in pri- seljenke iz drugih jugoslovanskih repu- blik so zlasti v istrska mesta vnesli tudi srbohrvaščino, makedonščino in druge jezike. Čeprav je bil ta segment prebi- valstva na deklarativni ravni dobrodo- šel, veljali so za »brate«, pa je preostalo prebivalstvo nanje in na njihov jezik gledalo vzvišeno. Tudi v tem primeru se do danes ni veliko spremenilo. Med pripovedovanjem o gradnji povojne Istre je avtorica postavila pod vprašaj zelo razširjene zgodbe o »šopu ključev«, ki simbolizirajo široke možnosti prišlekov pri izbiri zapuščenih stanovanj. Spomnila je tudi na katastrofalne higienske razmere, ki so vladale v teh stanovanjih, in na po- dobo povsem izpraznjenih istrskih va- si. Novo prebivalstvo je v prostoru za- živelo po svoje. Niso se identificirali z do tedaj prevladujočo arhitekturno tra- dicijo, z ribištvom ter drugimi kultur- nimi in materialnimi izrazi nekdanjega prebivalstva, italijansko dediščino so zato prepuščali propadu. Po besedah raziskovalke lahko v tem primeru za- vračanja znakov identifikacije govori- mo celo o simbolnem nasilju. Kot kontrapunkt temu si je skušalo slo- vensko prebivalstvo krajino prisvojiti na svoj način, med drugim z dedišči- njenjem, na primer vnosom kranjske folklore in vneto promocijo slovnično pravilne slovenščine. Obenem je kra- jina dobivala tipične poteze, značilne za socialistični režim, s katerimi se je do neke mere identificirala tudi zadnja skupina priseljencev iz drugih jugo- slovanskih republik. V splošnem pa je bila usoda slednjih podobna usodi italijanskih prebivalcev, iz javnega prostora in pogovorov o dediščini so bili izločeni. V zadnjih letih se je sicer situacija nekoliko spremenila. Beneška dediščina, ki jo Italijani in Italijanke smatrajo za svojo, je dobila več ve- ljave – tozadevno je zgovoren primer piranske Benečanke, ki je bila iz rdeče prebarvana v izvirno, belo barvo. Če povzamem, na svoji poti k razumevanju tišine je dala Katja Hro- bat Virloget besedo sicer neslišanim posameznicam in posameznikom. Njihove zgodbe je spretno soočala z nacionalnimi narativi in s splošnim zgodovinskim dogajanjem, s čimer je pokazala na večplastnost, zavozlanost in nacionalno odbiranje, ki spremljajo zgodovino eksodusa in povojne Istre. Knjigo odlikujeta širina in nezameje- nost, bralcu pa omogoča, da v njej naj- de sporočilo zase. Ravno odprtost pa je tista, ki pri bral- stvu zbuja tudi določeno nelagodje. Nekateri si ob branju želimo zadnje pike, na več mestih hrepenimo po razi- skovalki, ki bi se dvignila nad življenj- ske zgodbe, potegnila črto med fikcijo in resničnostjo, podala zaključke in opozorila na potencial imaginarnega. Jasno, vsi imajo pravico deliti svo- je spomine, ki pa vendar nikdar niso zgolj del individualnega sveta malega človeka, ki ga je posrkalo kolesje zgo- dovine, ampak tudi sami priročen in nevaren instrument, ki lahko privede do novih konfliktov. In drugače, zgodb malega človeka ni možno popolno- ma ločiti od politike danes in jutri, ki se mestoma kaže v nevarnih obrisih. Obenem bi avtorica ravno s tem knji- gi odvzela njeno edinstvenost, empa- tijo, spravljivost, svobodo, pri sebi pa prekinila intimne vezi, ki jih je v času etnografske raziskave stkala s sogo- vornicami in sogovorniki. Knjižne ocene i n por očila Milan V og el* JERNEJ MLEKUŽ: ABCČĆ mig r aci j. Založba ZR C (Moj zv ezek), Ljubljana 202 1 , 1 58 s tr . Pri Inštitutu za izseljenstvo in migraci- je ZRC SAZU je v zbirki Moj zvezek izšla dokaj neobičajna knjiga ABCČĆ migracij kulturologa in geografa dr. Jerneja Mlekuža, avtorja več študij na temo migracij in izseljenstva. Avtor svoje delo označi za nekakšen abeced- nik, kar ni daleč od resnice, in pripiše razlago Slovarja slovenskega knjiž- nega jezika, da je priročnik za začet- no, osnovno spoznavanje določenega področja. Temu ustrezno snov razvr- šča po geslih, kot so »Biti migrant«, »Poti migrantov«, »Kultura in migra- cije«, »Ekonomske migracije«, »Spol in migracije«, »Zgodbe in migracije«, »Združevanje migrantov« ... Sprašuje se, kdo so migranti, predvsem pa, kaj pomeni biti migrant. Migracije označi za odklon, kot anomalijo od sreče, bla- ginje in drugih reči, h katerim večinoma neuspešno teži človeška vrsta. To v svo- jem za strokovno delo dokaj nenavad- nem, a slikovitem in duhovitem jeziku ponazori s primerjavo: »Če ne bi stopil opičnjak na nevarna savanska tla, bi še zmeraj zobali sladko sadje v prijetni senci varnih krošenj. In če se ne bi prvi migranti odpravili na dolgo in neznano pot, bi še vedno bežali pred levi. Nikoli ne bi slišali Devete simfonije, se igrali s pokemoni in se jezili na gin tonik brez ledu« (notranjost platnice). Človeški rod se je zaradi najrazličnej- ših razlogov selil ali preseljeval v vseh časih in s seboj prenašal tako pozitivne 16 2 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in por očila Milan V og el * Iv ana Dr ak ulić, dokt or sk a študentk a, U niv er za v Ljubljani, F ilozof sk a f ak ult e t a, Odd elek za e tnologi jo in k ultur no antr opologi jo; iv ana.dr ak ulico v a@gmail.com. kot negativne posledice. Mlekuž ugo- tavlja, da so migracije zelo komple- ksen in raznovrsten pojav. Po njegovih besedah »vključujejo, združujejo, me- šajo, spreminjajo, dodajajo, oplajajo, razbijajo [...] ekonomske, politične, družbene, demografske, kulturne, eko- loške, jezikovne [...] pojave, vidike«. Je pa seveda vse kaj drugega biti be- gunec iz Sirije, kjer »namesto javne razsvetljave razsvetljujejo plameni bomb« (str. 11), kot biti migrant z imu- niteto na tujem veleposlaništvu. Ob tem se ne sprašuje le o homo sapiensu, marveč tudi o homo politicusu, o vlogi medijev pri obravnavi migracij ali be- guncev, o nacionalizmu in rasizmu. Pomembna avtorjeva ugotovitev je tu- di, da migracije niso nikoli končane. Pri tem med drugim navaja slovenske povratnike iz Argentine, med katerimi so bili tudi predsednik vlade, kardinal in eden najboljših poznavalcev no- gometa. Eden od ljudi, ki so se nase- lili v Sloveniji, pa pravi, da mu izraz »povratnik« nikakor ne ustreza, saj ni nikoli šel iz Slovenije: »Sem rojen v Argentini in sem prišel v Slovenijo kot domovino mojih starih staršev« (str. 79). To so seveda ekstremni primeri, a avtor ne prezre tudi vračanja delavcev iz tujine na stara leta. V abecedniku migracij je seveda mo- goče najti še marsikatero drugo ges- lo, predvsem pa ga popestrijo različne zgodbe, saj Mlekuž zapiše, da so migra- cije stkane iz vsemogočih zgodb. Nič manjše teže pa nima slikovno gradivo, od razglednic in ilustracij do stripov. Knjižne ocene in por očila Iv ana Dr ak ulić* CLIFF ORD GEER TZ: Int er pr e t aci ja k ultur . Založba Ar is t ej (zbir k a Dialogi; 1 9), Mar ibor 20 1 9, pr e v od Božidar K ant e in V esna Debeljak , 4 7 4 s tr . Pri založbi Aristej je leta 2019, tik preden nas je epidemija nenadoma po vsem svetu vrgla v iskanje novih na- činov preživljanja vsakdana, izšlo po- membno antropološko delo Clifforda Geertza Interpretacija kultur, ki še leta po prvi izdaji preizprašuje pomembna vprašanja o človeku, njegovem duhu in kulturi. Dejstvo, da slovenski pre- vod dela, ki je bilo v angleščini izvirno izdano leta 1973, izhaja 46 let kasneje, kaže na vitalnost in relevantnost zapi- sanega. Po prvi izdaji se je Geertzovo ime neizogibno zapisalo na seznam antropoloških teoretikov, čeprav je bil v tem času že uveljavljen profesor in aktiven raziskovalec. Interpretaci- ja kultur ni delo, v katerem bi Geertz primarno želel predstaviti in pojasniti svojo teorijo. Gre za izbor esejev, ki jih je Geertz med svojimi raziskavami in delom postopoma objavljal dobro desetletje prej. Avtor že v predgovoru pojasnjuje, kako ga je urednik prosil za razširjen analitični uvod k izboru esejev, da bi predstavil svoje splošno stališče. Geertz deloma šaljivo najprej prizna, da ni vedel, da bi ga imel, a je z »vzvratnim redom stvari – najprej napišeš in potem ugotoviš« (str. 8) na- pisal prvo poglavje, »Zgoščeni opisi: k interpretacijski teoriji kulture«. Pri tem si je izposodil pojem »zgoščen opis« (orig. thick description), ki ga je leta 1949 prvič uporabil angleški filozof Gilbert Ryle za opis, ki poleg površinskega opazovanja človeške- ga dejanja obsega tudi podrobnosti in kontekst celotne opazovane situacije. Prevajalec v opombi navaja, da celo- ten izraz predstavlja trd oreh tudi za prevajalce Geertzovega dela v druge jezike. V slovenskem znanstvenem okolju je bilo doslej uveljavljenih več različic prevoda originalnega pojma. Jurij Fikfak govori o »gostem opisu« (Fikfak 2004); Dan Podjed uporablja izraz »izdaten opis« (Podjed 2011); Rajko Muršič se je nagibal k izrazu »gostobesedni opis« (Muršič 2011). Med nastajanjem prevoda je Muršič