leto 2020 letnik 52 številka 1–2 (257–258) issn 0587–5161 (print) issn 2630–4082 (online) ::anthropos casopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanisticnih ved journal of psychology, philosophy & for the cooperation of humanic studies Psihologija / Psychology Filozofija / Philosophy Študiji / Studies Slovensko filozofsko društvo / Slovenian Philosophical Society casopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanisticnih ved Journal of psychology, philosophy & for the cooperation of humanistic studies Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze v Ljubljani, izdaja ga Slovensko filozofsko društvo, Društvo psihologov Slovenije/Published under the authority of the University of Ljubljana by the Slovenian Philosophical Society and Psychological Society of Slovenia glavni urednik/Managing editor: dr. Franci Zore uredniški kolegij/Editorial board: Kaja Hacin Beyazoglu, dr. Janek Musek, dr. Janko Lozar tehnicni urednik in tajnik uredništva/Technical editor and secretary: dr. Martin Uranic izdajateljski svet/Publishing board: dr. Karin Bakracevic–Vukman, dr. Valentin Kalan, dr. Edvard Konrad, dr. Borut Ošlaj (predsednik sveta/Chairman of the Board), dr. Vojislav Likar, dr. Janek Musek, dr. Argio Sabadin, dr. Velko S. Rus, dr. Andrej Ule, mag. Agata Zupancic, dr. Cvetka Tóth clani redakcije/Members of editorial board: dr. Edvard Kovac (teologija/theology), dr. Maca Jogan (sociologija/sociology), dr. Dean Komel (filozofija/philosophy), dr. Marko Kerševan (sociologija/sociology), dr. Andrej Marušic (psihologija/psychology), dr. Viljem Merhar (ekonomija/economy), dr. Marko Polic (psihologija/psychology), dr. Igor Pribac (filozofija/philosophy), dr. Velko S. Rus (psihologija/psychology), dr. Argio Sabadin (psihologija/psychology), dr. Marjan Šimenc (filozofija/philosophy), dr. Bojan Žalec (filozofija/philosophy) mednarodni uredniški sosvet/International advisory board: dr. Natalia Artemenko (Rusija/Russia, St. Petersburg State University), dr. Richard Capobianco (ZDA/USA, Stonehill College, Easton, Massachusetts), dr. Jevgenij Firsov (Rusija/Russia, Moscow State University Lomonosov), dr. Dominique Lassarre (Francija/France, Université de Nîmes), dr. Igor Mikecin (Hrvaška, Croatia, University of Zagreb), dr. Boško Pešic (Hrvaška/Croatia, University of Osijek), dr. Alain Soubigou (Francija/France, Sorbonne University, Ecole Normale Supérieure), dr. Michael Staudigl (Avstrija/Austria, University of Vienna, Institute for Human Sciences), dr. Karel M. Woschitz (Avstrija/Austria, University of Graz), dr. Dan Zahavi (Danska/Denmark, University of Copenhagen), dr. Josef Zumr (Ceška/Czech Republic) uredništvo in administracija/Editorial and administrative office address: Anthropos, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, SI-1000 Ljubljana, Aškerceva 2, telefon: 241 10 00, e-mail: anthropos@guest.arnes.si Anthropos narocajte na navedeni naslov, narocnino pa pošljite na transakcijski racun številka: 02010-11281745 NLB Casopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vracamo. The Journal has 4-6 issues a year. Manuscripts are not to be returned. Cena te številke je 10 EUR. Letna narocnina je 20,00 EUR. Price of this issue: 10 EUR. Annual subscription: 20,00 EUR. Angleške povzetke pregledal in prevedel/Proof-reading and translation of English abstracts: Janko Lozar Clanki so recenzirani/All articles are reviewed Oblikovanje ovitka/Cover design: Jure Legac Racunalniški prelom/Layout: MatFormat d.o.o. Tisk/Printed by: MatFormat d.o.o. Naklada/Print-run: 600 izvodov/600 copies Založba: Slovensko filozofsko društvo in Društvo psihologov Slovenije. Casopis izhaja s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani. Anthropos je indeksiran v PsycINFO. http://www.anthropos.si ::anthropos KAZALO Anthropos 1-2 (257-258) 2020 PSIHOLOGIJA 9-26 ::Vesna Jug: Osebnostni napovedniki custvene manipulacije pri srednješolcih 27-48 ::Sabina Đuvelek in Žan Lep: Preliminarno preverjanje merskih znacilnosti slovenskega prevoda Vprašalnika na cilje usmerjenih kompetenc coachinga FILOZOFIJA 51-66 ::Matijas Kozic: Štirje liki o sreci: upornik 67-84 ::Sebastjan Pešec: Eticna senzibilnost v Dao de jingu 85-107 ::Dragan Jakovljevic: Projekcije buducnosti i naslede utopijskog mišljenja u kontekstu ekološko-biocentricnih vizija ŠTUDIJI 111-132 ::Petra Koprivnik: Raznoliki evropski pristopi k neprostovoljnemu psihiatricnemu zdravljenju 133-157 ::Žiga Smolic: Spregledani upor Božjih partizanov: Hutiji in državljanska vojna v Jemnu SLOVENSKO FILOZOFSKO DRUŠTVO 160-162 ::Tomaž Grušovnik: Filozofija v matrici 163-169 Porocila z dogodkov 164-166 :: Nataša Demirovic: Porocilo z dogodka ob 85. obletnici delovanja Slovenskega filozofskega društva 167-169 :: Nataša Demirovic: Manj družba misli, bolj prezira filozofe – o javnem položaju filozofije 171-183 Zapisi nekdanjih predsednikov SFD-ja 172 ::Tinkara Tihelj: Uvod 173-175 ::Matjaž Potrc: Matjaž Potrc in njegovo predsedovanje Slovenskemu filozofskemu društvu 176-183 ::Borut Ošlaj: Slovensko filozofsko društvo v obdobju 2006–2008 NAVODILA AVTORJEM CONTENTS Anthropos 1-2 (257-258) 2020 PSYCHOLOGY 9-26 ::Vesna Jug: Personality Predictors of Emotional Manipulation in High School Students 27-48 ::Sabina Đuvelek and Žan Lep: Preliminary Evidence of Psychometric Characteristics of Slovene Translatation of Goal-focused Coaching Skills Questionnaire PHILOSOPHY 51-66 ::Matijas Kozic: Four Characters on Happiness: The Rebel 67-84 ::Sebastjan Pešec: Ethical Sensibility in Dao de jing 85-107 ::Dragan Jakovljevic: Projection of Future and the Legacy of Utopian Thought in the Context of Ecological-Biocentric Visions STUDIES 111-132 ::Petra Koprivnik: Various European Approaches to Involuntary Psychiatric Treatment 133-157 ::Žiga Smolic: Overlooked Rebellion of Partisans of God: Houthis and Civil War in Yemen SLOVENIAN PHILOSOPHICAL SOCIETY 160-162 ::Tomaž Grušovnik: Philosophy in the Matrix 163-169 Reports from events 164-166 ::Nataša Demirovic: Report from 85th Anniversary of Slovenian Philosophical Society Event 167-169 ::Nataša Demirovic: The Less the Society Thinks, the more It Despises Philosophers – On the Public Position of Philosophy 171-183 Memoirs of former SFD Presidents 172 ::Tinkara Tihelj: Introduction 173-175 ::Matjaž Potrc: Matjaž Potrc and his SFD Presidency 176-183 ::Borut Ošlaj: Slovenian Philosophical Society Between 2006–2008 INSTRUCTIONS FOR AUTHORS PSIHOLOGIJA Vesna Jug OSEBNOSTNI NAPOVEDNIKI CUSTVENE MANIPULACIJE PRI SREDNJEŠOLCIH izvirni znanstveni clanek udk: 159.923-053.6:159.942:159.9.07(497.4) :POVZETEK : Custvena manipulacija opisuje zmožnost posameznika, da manipulira s custvi drugih ljudi, da doseže svoje cilje. Konstrukt tako predstavlja temen vidik custvene inteligentnosti in je povezan z razlicnimi osebnostnimi znacilnostmi. V raziskavi je avtorica, podobno kot so že raziskovali v tujini na vzorcih odraslih oseb, predvidevala, da obstajajo pozitivne povezave med custveno in socialno in-teligentnostjo ter custveno manipulacijo, dodatno pa je predvidevala še negativne povezave med osebnostnima dimenzijama sprejemljivosti in vestnosti ter custve-no manipulacijo. Z uporabo samoocenjevalnih psiholoških vprašalnikov je na vzorcu 202 slovenskih srednješolcev, starih od 15 do 18 let, ugotovila, da starejši moški udeleženci kažejo bistveno višjo stopnjo custvene manipulacije kot ženske. Zaznavanje in poimenovanje custev kot ena izmed dimenzij custvene inteligen­tnosti pozitivno korelira s custveno manipulacijo, osebnostni potezi sprejemljivo­sti in vestnosti negativno korelirata s stopnjo custvene manipulacije, obstajajo pa tudi pozitivne korelacije med socialno inteligentnostjo in custveno manipulacijo, še posebej pri moških. Na podlagi rezultatov raziskave vidimo, da obstajajo velike razlike med spoloma pri napovedovanju custvene manipulacije; pri moških imajo osebnostne lastnosti vecjo vlogo pri nastanku manipulacije kot pri ženskah. Kljucne besede: custvena manipulacija, custvena inteligentnost, socialna inteligentnost, osebnostne lastnosti, mladostništvo ABSTRACT PERSONALITY PREDICTORS OF EMOTIONAL MANIPULATION IN HIGH SCHOOL STUDENTS Emotional manipulation describes the ability of an individual to manipulate the emo­tions of other people to achieve their goals. The construct represents a dark aspect of emo­tional intelligence and is associated with various personality traits. In present research, similar to the research conducted abroad on adult samples, the author suggested that there were positive correlations between emotional and social intelligence and emotion­al manipulation, and additionally she suggested also negative correlations between the personality dimensions of agreeableness and conscientiousness and emotional manipula­tion. With the use of self-report questionnaires on a sample of 202 Slovenian high school students aged 15 to 18 years, she found that older males show significantly higher levels of emotional manipulation than females, perceiving and labelling emotions as one of the dimensions of emotional intelligence positively correlates with emotional manipulation, personality traits of Agreeableness and Conscientiousness negatively correlate with the level of emotional manipulation, there were also found positive correlations between so­cial intelligence and emotional manipulation, especially in males. There exist significant gender differences in predictors of emotional manipulation; in males, personality traits play bigger role in emergence of manipulation than in females. Keywords: emotional manipulation, emotional intelligence, social intelligence, personality traits, adolescence . UVOD1 :: V literaturi je pojem custvene inteligentnosti pritegnil že veliko pozornosti (npr. Leuner, 1966, po Siu, 2009; Saklofske, Austin in Minski, 2003; Smith, Ciarrochi in Heaven, 2008). Salovey in Mayer (1990) sta razvila teoreticni model, ki se osre­dotoca na custvene sposobnosti, ki jih je mogoce razviti z ucenjem in izkušnjami, ter poudarja štiri glavne zmožnosti: odkrivanje, uporabo, razumevanje in upravlja­nje custev. Kljub temu pa še vedno obstaja nekaj polemik, katera je najustreznejša metoda za merjenje custvene inteligentnosti (Austin, 2009; Saklofske idr., 2003). Goleman (2001) opredeljuje custveno inteligentnost kot sposobnost prepoznavanja svojih custev in custev drugih in osebno motivacijo ter sposobnost obvladovanja cu-stev v nas samih in v odnosih z drugimi. Custvena inteligentnost, poleg drugih de­javnikov, napoveduje stopnjo posameznikove uspešnosti v življenju. Z uporabo cu-stvene inteligentnosti se posamezniki naucijo ceniti svoje osebnostne razlike in zac­nejo sodelovati drug z drugim (Simmons in Simmons, 2000). O custveni inteligentnosti se je v preteklosti vecinoma govorilo s pozitivnega vi-dika. Austin, Farrelly, Black in Moore (2007) so obstojeci koncept razširili tudi v negativno smer, s tem ko so pojasnili pojem custvene manipulacije kot »temne stra­ni« custvene inteligentnosti. Custvena manipulacija je zmožnost posameznika, da manipulira s custvi drugih ljudi, da doseže svoje cilje, predstavlja sposobnost vpli­vanja na custva in vedenja drugih v smeri lastnega interesa ali koristi (Austin idr., 2007). Custvene vešcine se uporablja tudi na negativen nacin, kar pomeni, da »ti-sti, katerih spretnosti se usmerjajo v antisocialno smer, ustvarjajo manipulativne prizore ali sociopatsko vodijo druge v neprijetne situacije« (Salovey in Mayer, 1990, str. 198). Na možne negativne vidike custvene inteligentnosti lahko gledamo tudi s filozofskega vidika (Carr, 2000). Avtor trdi, da je vrednost custvene inteligentno­sti odvisna od moralnega izida, ki ji služi, torej da obstaja nekaj, cesar ne moremo vedno jasno razlikovati od custvene inteligentnosti. Pri pregledu literature smo našli tudi nekatere druge spremenljivke, za katere je bila ugotovljena povezava s custveno inteligentnostjo in custveno manipulacijo. V zvezi s tem je precej samoumevno omeniti pojem socialne inteligentnosti. Prvi, ki je oblikoval pojem socialne inteligentnosti, je bil Thorndike (1920, po Kihlstrom in Cantor, 2000), ki jo je definiral kot sposobnost posameznika, da razume in ravna z drugimi ljudmi ter se je sposoben vkljucevati v primerne socialne interakcije. N. Cantor in Kihlstrom (1987) definirata socialno inteligentnost kot deklarativno in proceduralno znanje, ki nam pomaga delovati v socialnem svetu, kjer so poudarjeni predvsem socialni cilji. Ce konstrukt primerjamo z Gardnerjevo teorijo (1983), lahko recemo, da vsebuje tako interpersonalno kot intrapersonalno inteligentnost. Goleman (2010) sestavine social-ne inteligentnosti deli v dva segmenta: socialno zavest in socialno sposobnost. Socialna zavest tako zajema vrsto lastnosti, od cutenja notranjega stanja druge osebe do razu­mevanja njenih obcutkov in misli ter dojemanja zapletenih družbenih situacij, soci­alna sposobnost pa s pomocjo socialne zavesti omogoca gladke in ucinkovite interak­cije (Goleman, 2010). Za socialno inteligentno osebo v dolocenem kontekstu deluje, kot da ve, kdaj prilagoditi svoja znanja, da bodo ustrezala zahtevam situacije; sposob­na je videti, kdaj je zaželeno pridobivati nova znanja, ki ji bodo v pomoc pri dosega­nju novih ciljev (Cantor in Kihlstrom, 1987). Poleg tega je tudi »inteligentno«, da se zavedamo svojih omejitev in da smo sposobni oblikovati in izbirati okolje, ki spodbu­ja znanja, ki so nam blizu (Snyder, 1981, po Cantor in Kihlstrom, 1987). Custvena in socialna inteligentnost se uvršcata med medosebne lastnosti, njun izvor pa je povezan tudi z našo osebnostjo, ki predstavlja celoten vzorec relativno traj­nih duševnih, vedenjskih in telesnih znacilnosti, po katerih se posamezniki razli­kujejo drug od drugega (Musek, 2000). Osebnost torej predstavlja vse, kar pona­zarja identiteto in znacilnosti osebe, na podlagi katerih jo je mogoce razlikovati od drugih (Musek, 2005a). V zadnjih desetletjih se je povecevala priljubljenost teorije petdimenzionalne osebnostne strukture, ki je že od Goldberga (1981, po Musek, 2005b), opisana kot »Velikih pet«: ekstravertnost, sprejemljivost, vestnost, nevroti­cizem in odprtost. Raziskovalci, ki verjamejo v splošno uporabnost leksicno kodi­rane ljudske modrosti, verjamejo, da je Velikih pet mogoce razlagati kot prave te­meljne dimenzije osebnosti. V zadnjem casu se je raziskovanje custvene inteligentnosti usmerilo tudi na pre-ucevanje »temnejše« strani fenomena; Austin idr. (2007) ugotavljajo, da custvena manipulacija odraža temnejši vidik custvene inteligentnosti. V vzorcu odraslih sta R. Grieve in Mahar (2010) pokazala, da moški dosegajo višjo stopnjo custvene ma-nipulacije v primerjavi z ženskami; pri obeh spolih je višje izražena custvena inteli­gentnost pomembno napovedovala custveno manipulacijo, vendar je v ženskem vzorcu custvena inteligentnost delovala kot zaviralec custvene manipulacije. Predhodne raziskave torej kažejo, da pri preucevanju napovedovanja custvene manipulacije ob-stajajo pomembne razlike med spoloma (Grieve in Mahar, 2010). Tudi obcutljivost na socialne iztocnice predstavlja pomemben dejavnik pri custveni manipulaciji pri odraslih (Grieve, 2011), kar kaže na to, da lahko tudi socialne vešcine igrajo po­membno vlogo pri pojavu custvene manipulacije. . Povezave med osebnostnimi znacilnostmi in custveno manipulacijo1.1 :: Tudi v najnovejših raziskavah na vzorcu odraslih (Grieve in Panebianco, 2013) je bilo ugotovljeno, da custvena inteligentnost, socialne spretnosti, agresivnost in empa­tija delujejo kot pomembni napovedniki splošne custvene manipulacije pri moških in ženskah, vendar se je nabor spremenljivk mocno razlikoval v odvisnosti od spola. Za moške, ki so bolj custveno inteligentni in boljši pri predelavi socialnih informacij, je bilo uporaba custvene manipulacije bolj verjetna, prav tako so o višjih stopnjah cu-stvene manipulacije porocale mlajše ženske, ki so dosegale višje ravni custvene inteli­gentnosti in nižje ravni socialnega zavedanja (Grieve in Panebianco, 2013). Custvena inteligentnost je pomembno povezana s custveno manipulacijo tako pri moških kot pri ženskah. Ta ugotovitev podpira idejo, da lahko posamezniki z boljšimi custvenimi spretnostmi slednje uporabijo na bolj negativne ali nezaželene nacine. (Austin idr., 2007;. Grieve in Mahar, 2010; Kildruff, Chiaburu in Menges, 2010; Salovey in Mayer, 1990). R. Grieve in L. Panebianco (2013) sta v svoji razi­skavi proucevali napovednike custvene manipulacije na vzorcu 243 odraslih. Udeleženci so izpolnili vprašalnike, ki merijo potezo custvene manipulacije, custve-no inteligentnost, socialne spretnosti, psihopatijo, agresijo, empatijo in kognitivne distorzije. Pri udeležencih moškega spola so custveno manipulacijo znacilno napo­vedovali višje izraženi custvena inteligentnost, procesiranje socialnih informacij, ne­posredna agresivnost in kognitivne distorzije. Pri udeleženkah so custveno mani­pulacijo napovedovali nižja starost, višje izraženi custvena inteligentnost, neposre­dna agresivnost, primarne psihopatske poteze, ter nižje izraženo socialno zavedanje – obenem pa je custvena inteligentnost delovala kot zaviralec. Natancneje, avtorici navajata, da nizka bivariatna korelacija med custveno inteligentnostjo in custveno manipulacijo v vzorcu žensk kaže, da custvena inteligentnost deluje kot zaviralna spremenljivka za ženske. Tako da, ceprav neposredno ne prispeva k napovedovanju custvene manipulacije pri ženskah, custvena inteligentnost upošteva zunanjo vari­anco v drugih napovednikih in krepi napoved custvene manipulacije. Ni pa popol­noma jasno, zakaj je tako le pri ženskah; morda to odraža bolj kompleksno vpraša­nje, ki kaže na to, da je custvena inteligentnost pri ženskah drugace konceptualizi­rana kot pri moških (Grieve in Panebianco, 2013). V isti študiji je predelava socialnih informacij pomembno napovedovala custveno manipulacijo pri moških. Zdi se ver­jetno, da so moški sposobni ucinkovito uporabiti socialne podatke za custveno ma-nipuliranje. Pri ženskah pa so nižje ravni socialnega zavedanja napovedovale custve-no manipulacijo, kar kaže, da so ženske, ki imajo manj socialnega razumevanja, veckrat uporabljale custveno manipulativne strategije (Grieve in Panebianco, 2013). Izvedenih je bilo tudi vec raziskav glede odnosov med osebnostnimi lastnostmi in custveno manipulacijo pri odraslih. Paulhus in Williams (2002) sta v raziskavi, v kateri sta preverjala povezave med temnimi osebnostnimi lastnostmi in osebno­stnimi dimenzijami po modelu velikih 5, ugotovila, da posamezniki, ki izkazujejo višje stopnje makiavelizma in psihopatije, dosegajo znacilno nižje rezultate na di­menziji sprejemljivosti. Enake rezultate sta v svoji raziskavi med študenti dobila tudi Lee in Ashton (2005). S. Jakobowitz in Egan (2006) navajata, da je temne dimen­zije osebnosti mogoce opisati v smislu nizke sprejemljivosti, natancneje pa sta ugo­tovila, da antisocialno vedenje še posebej povezano z visokim nevroticizmom in niz­ko vestnostjo. . Problem in hipoteze2.1 :: V raziskavi smo, podobno kot v nekaterih predhodnih raziskavah, želeli odkriti odnose med razlicnimi osebnostnimi znacilnostmi, pri cemer nas je, po zgledu no-vejših raziskav (npr. Grieve in Mahar, 2010; Grieve, 2011; Grieve in Panebianco, 2013), zanimalo, kako osebnostne znacilnosti, kot so custvena inteligentnost, soci­alna inteligentnost in osebnostne dimenzije po modelu velikih pet napovedujejo cu-stveno manipulacijo. Za razliko od že izvedenih raziskav smo se usmerili na vzorec mladostnikov, saj so nas zanimali odnosi med omenjenimi spremenljivkami v ra­zvojnem obdobju, ko se zacneta oblikovati osebnost in identiteta posameznika (Papalia, Wendkos Olds in Duskin Feldman, 2009). Predhodnih raziskav glede cu-stvene manipulacije pri mladostnikih je zelo malo, naš prvi cilj je tako bil, da razi-šcemo odnose med razlicnimi spremenljivkami na vzorcu mladostnikov. Na pod-lagi teorije in ugotovitev predhodnih raziskav na odraslih vzorcih smo oblikovali naslednje hipoteze: 1. Moški kažejo višjo stopnjo custvene manipulacije kot ženske. Nekatere izmed že izvedenih raziskav navajajo, da je custvena manipulacija pri odraslih moških viš­je izražena kot pri ženskah, na podlagi cesar sklepamo, da se bodo podobni od­nosi kazali tudi na vzorcu mladostnikov. 2. Obstajajo pozitivni odnosi med custveno inteligentnostjo in custveno manipula­cijo. Doloceni posamezniki z višje izraženimi dimenzijami custvene inteligen­tnosti lahko te svoje sposobnosti spretno uporabijo tudi v razlicne manj spreje­mljive nacine doseganja ciljev, z drugimi znajo manipulirati in tako od njih do-biti tisto, kar hocejo. Manipulacija tako nujno zahteva ustrezno custveno kompetentnost, saj sicer posamezniki ne bi znali drugih pripraviti do vedenja, ki ga od njih hocejo. 3. Obstajajo pozitivni odnosi med socialno inteligentnostjo in custveno manipula­cijo. Podobno kot pri izkorišcanju boljših custvenih spretnosti, lahko doloceni posamezniki tudi boljše socialne spretnosti izrabijo v manj socialno sprejemljive nacine v interakciji z drugimi osebami, da dosežejo svoje cilje. Tako je tudi viso­ko izražena socialna kompetentnost pomembna, da se znajo posamezniki do drugih vesti manipulativno. 4. Obstajajo negativni odnosi med osebnostnimi lastnostmi sprejemljivosti in ve­stnosti ter custveno manipulacijo. Osebnostna dimenzija sprejemljivosti se nana­ša na posameznikovo težnjo k sodelovanju, prijaznosti in empaticnosti, kar je v nasprotju s konstruktom manipulacije, vestnost pa predstavlja posameznikovo urejenost, zanesljivost in naklonjenost pravilom, kar se prav tako ne sklada z ma-nipulativnimi težnjami. 5. Obstajajo pomembne razlike med spoloma glede tega, katere spremenljivke se pomembno povezujejo s custveno manipulacijo in jo pomembno napovedujejo. Dosedanje raziskave na odraslih navajajo, da obstajajo razlicni odnosi med oseb­nostnimi znacilnostmi in custveno manipulacijo v odvisnosti od spola. Predvide­vamo, da bo do podobnih razlik prišlo tudi v vzorcu mladostnikov. . METODA2 :: . Vzorec1.2 :: V raziskavo sta bila vkljucena 202 slovenska srednješolca. Udeleženci so bili sta­ri med 15 in 18 let, povprecna starost je znašala 16,66 let, standardni odklon pa 1,03 leta. Med udeleženci so bili 104 moški in 98 žensk, obiskovali pa so razlicne srednje šole v Sloveniji. . Pripomocki2.2 :: Uporabili smo štiri samoocenjevalne vprašalnike: – Lestvica emocionalne manipulacije (EMS; Austin, Farrelly, Black in Moore, 2007; prevod Alijagic, 2014). Lestvica je bila zasnovana kot odgovor na vpraša­nje, ali ima custvena inteligentnost tudi svojo temno plat. Sestavljena je iz 25 po­stavk, udeleženci pa nanje odgovarjajo s petstopenjsko lestvico (1 – sploh se ne strinjam, 5 – popolnoma se strinjam). Lestvica zajema tri dimenzije, in sicer emocionalna manipulacija, slabe emocionalne vešcine in prikrivanje emocij, za namen raziskave smo se osredotocili predvsem na prvo dimenzijo. Visok rezultat na tej dimenziji pomeni višjo izraženost emocionalne manipulacije. Cronbachov a koeficient zanesljivosti dimenzije emocionalne manipulacije znaša 0,88. – Vprašalnik emocionalne kompetentnosti – krajša oblika (ESCQ; Takšic, 2002; prevod Avsec, 2007). Lestvica vsebuje 26 postavk, ki se združujejo v dimenzije prepoznavanje in razumevanje emocij, izražanje in poimenovanje emocij ter upravljanje z emocijami, udeleženec pa na postavke s petstopenjsko lestvico od­govarja, v kolikšni meri zanj veljajo posamezne trditve (1 – sploh ne velja, 5 – ve­dno velja). Pri vseh dimenzijah pomeni visok rezultat višjo izraženost lastnosti. Cronbachov a koeficient zanesljivosti dimenzij vprašalnika je sledec: prepozna­vanje in razumevanje emocij 0,81 – 0,90, izražanje in poimenovanje emocij 0,78 – 0,88 ter upravljanje z emocijami 0,67 – 0,78, zanesljivost celotnega vprašalni­ka pa znaša med 0,88 in 0,92. – Lestvica socialne inteligentnosti (TSIS; Silvera, Martinussen in Dahl, 2001; pre­vod Horvat, 2011). Lestvica je sestavljena iz 21 postavk, ki se združujejo v di­menzije predelava socialnih informacij, socialne vešcine in socialno zavedanje. Udeleženec na postavke odgovarja s sedemstopenjsko lestvico (1 – sploh ni zna-cilna zame, 7 – zelo znacilna zame). Visok rezultat pri vseh dimenzijah pomeni višjo izraženost teh lastnosti. Cronbachov a koeficient zanesljivosti dimenzije predelava socialnih informacij znaša 0,79 – 0,81, dimenzije socialne vešcine 0,85 – 0,86 in dimenzije socialno zavedanje 0,72 – 0,79. – Vprašalnik petih velikih faktorjev osebnosti (BFI; John, Benet-Martinez in Be-net-Martinez, 1998; prevod Avsec in Socan, 2007). Razvoj vprašalnika temelji na upoštevanju klasicnih kvalifikacij petih faktorjev osebnosti, ki so dobili imena ekstravertnost, prijetnost, vestnost, nevroticizem in intelekt/odprtost. Vprašal­nik ima 44 postavk, ki se združujejo v navedene dimenzije, udeleženec pa nanje odgovarja s petstopenjsko lestvico (1 – sploh se ne strinjam, 5 – popolnoma se strinjam). Pri vseh dimenzijah pomeni visok rezultat višjo izraženost lastnosti. Cronbachov a koeficient zanesljivosti dimenzij vprašalnika je sledec: ekstraver­tnost 0,86, prijetnost 0,79, vestnost 0,82, nevroticizem 0,87 in intelekt/odprtost 0,83, zanesljivost celotnega vprašalnika pa znaša 0,83. . Postopek3.2 :: Udeleženci so na vprašalnike odgovarjali individualno ali v skupinah. Na zacet­ku smo udeležencem zagotovili, da so njihovi odgovore anonimni in da ni pravil­nih ali napacnih odgovorov. Udeleženci so podpisali tudi obvešceno soglasje k so-delovanju v raziskavi, za mladoletnike so soglasje prebrali in podpisali tudi njihove starši ali skrbniki. Udeležence smo prosili, da na vprašalnike odgovarjajo pošteno in v celoti. Za vsak vprašalnik so bila podana navodila. Odgovarjanje na vprašal­nike je trajalo približno 20 – 25 minut. . REZULTATI3 :: V tem poglavju so prikazani rezultati analiz in postopkov, ki smo jih uporabili za preverjanje hipotez. Na zacetku v tabeli 1 prikazujemo normalnost porazdelitve in zanesljivost uporabljenih spremenljivk, v tabeli 2 pa korelacije med razlicnimi ne­odvisnimi spremenljivkami in custveno manipulacijo. Ker, skladno s hipotezami, predvidevamo, da bodo obstajale razlike v povezanosti spremenljivk v odvisnosti od spola, jih prikazujemo loceno glede na moške in ženske, za vecjo ilustrativnost re-zultatov pa prikazujemo tudi korelacije celotnega vzorca. Tabela 1 Normalnost porazdelitve in zanesljivost uporabljenih spremenljivk Spremenljivke Kolmogorov-Smirnov Z p a Custvena inteligentnost Prepoznavanje in razumevanje emocij 0,654 0,786 0,83 Izražanje in poimenovanje emocij 0,948 0,330 0,89 Upravljanje z emocijami 0,819 0,514 0,81 Socialna inteligentnost Predelava socialnih informacij 1,058 0,213 0,75 Socialne vešcine 0,796 0,550 0,81 Socialno zavedanje 0,904 0,387 0,76 Osebnost Ekstravertnost 1,375 0,046 0,82 Sprejemljivost 1,473 0,026 0,72 Vestnost 0,813 0,523 0,84 Nevroticizem 1,192 0,116 0,81 Odprtost 1,290 0,072 0,72 Custvena manipulacija 0,828 0,499 0,90 V tabeli 1 vidimo, da se spremenljivki Ekstravertnost in Sprejemljivost ne poraz­deljujeta skladno z normalno distribucijo, zaradi cesar bomo pri analizi teh spre­menljivk uporabili neparametricne postopke. Tabela 2 Korelacije med razlicnimi spremenljivkami in custveno manipulacijo (EM) Anthropos 1-2 (257-258) 2020, str. 9-26 vesna jug Spremenljivke EM moški EM ženske z p EM skupaj Custvena inteligentnost Prepoznav. in razumev. emocij 0,34 ** 0,28 ** 0,47 0,321 0,29 ** Izražanje in poimenovanje emocij -0,04 0,00 -0,28 0,390 -0,02 Upravljanje z emocijami -0,05 0,01 -0,42 0,337 0,00 Socialna inteligentnost Predelava socialnih informacij 0,40 ** 0,17 1,76 0,039 0,29 ** Socialne vešcine 0,17 0,13 0,29 0,387 0,16 * Socialno zavedanje -0,20 * 0,02 -1,56 0,060 -0,08 Osebnost Ekstravertnost 0,21 * 0,12 0,65 0,259 0,17 * Sprejemljivost -0,38 ** -0,25 * -1,01 0,156 -0,30 ** Vestnost -0,19 -0,22 * 0,22 0,413 -0,20 ** Nevroticizem 0,08 0,07 0,07 0,472 0,04 Odprtost 0,28 ** 0,06 1,59 0,056 0,14 * Opombe: z = Fisherjeva transformacija; p = pomembnost razlik med korelacijskimi koeficienti Iz tabele 2 je razvidno, da obstajajo pomembne pozitivne korelacije med dimen­zijami custvene in socialne inteligentnosti ter stopnjo custvene manipulacije, razen korelacije med socialnim zavedanjem in manipulacijo pri moških, ki je negativna. Vidimo tudi, da vec osebnostnih dimenzij pomembno korelira s custveno manipu­lacijo, sprejemljivost in vestnost najpomembneje negativno korelirata z manipula­cijo, pri moških pa vidimo, da je odprtost pomembno pozitivno povezana s custve-no manipulacijo. Testirali smo tudi pomembnost razlik med korelacijami za moške in ženske in ugotovili, da se korelacije statisticno pomembno razlikujejo pri prede­lavi socialnih informacij. Nadalje smo želeli ugotoviti, ce obstajajo pomembne razlike v stopnji custvene manipulacije med moškimi in ženskami. Izvedli smo t-test, s katerim smo ugoto­vili, da obstajajo dolocene razlike med spoloma, vendar niso statisticno pomembne (M pri moških znaša 48,25, pri ženskah pa 45,43, t-vrednost je 1,46, statisticna zna-cilnost pa 0,146). Za dodatno razjasnitev smo izvedli preizkus razlik med spoloma za vsako sta­rostno skupino posebej. Sklepali smo namrec, da se bodo razlike med spoloma po­kazale predvsem v obdobju poznega mladostništva, saj se šele tedaj zacneta jasneje oblikovati osebnost in identiteta posameznika. Mlajši udeleženci še nimajo tako ja­sno izoblikovanih osebnostnih znacilnosti, da bi lahko sklepali o bolj stalni izraže­nosti custvene manipulacije. Iz tabele 3 je razvidno, da razlike pri starostnih sku­pinah med 15 in 17 let niso statisticno pomembne, za osebe, stare 18 let, pa obsta­jajo pomembne razlike v custveni manipulaciji med spoloma. Tabela 3 Razlike med spoloma v custveni manipulaciji pri razlicnih starostnih skupinah N M t p 15 let Moški 18 47,67 0,17 0,863 Ženske 17 46,88 16 let Moški 28 44,93 0,44 0,662 Ženske 19 46,89 17 let Moški 42 49,62 0,61 0,542 Ženske 29 47,72 18 let Moški 16 51,13 2,20 0,033 Ženske 33 41,82 Nazadnje smo želeli z multiplo korelacijo in linearno regresijo odkriti odnose med razlicnimi napovedniki in custveno manipulacijo. V skladu s predhodnimi raziskavami smo oblikovali regresijski postopke loceno za moške in ženske. V re-gresijski model smo vkljucili vse osebnostne dimenzije in dimenzije custvene ter so-cialne inteligentnosti. Za vzorec moških smo ugotovili, da je bila njihova multipla korelacija s kriterijem 0,66, vse skupaj so pojasnile 44,1 odstotka variance kriterija, multipla korelacija pa je bila statisticno pomembna (p = 0,000). Tabela 4 Regresijski koeficienti za model napovednikov pri moških Anthropos 1-2 (257-258) 2020, str. 9-26 vesna jug Napovedniki B E ß p 95% IZ za B Test kolinearnosti sp. meja zg. meja toleranca IVF Prepozn. in razumev. emocij 0,45 0,22 0,23 0,042 0,02 0,89 0,50 2,01 Izraž. in poimenov. emocij -0,60 0,22 -0,29 0,008 -1,04 -0,16 0,53 1,90 Upravljanje z emocijami 0,12 0,27 0,05 0,661 -0,42 0,67 0,52 1,93 Predelava social. informacij 0,45 0,20 0,25 0,030 0,04 0,85 0,48 2,08 Socialne vešcine -0,16 0,20 -0,10 0,424 -0,56 0,24 0,36 2,79 Socialno zavedanje 0,14 0,17 0,08 0,402 -0,19 0,47 0,65 1,53 Ekstravertnost 1,13 0,34 0,45 0,001 0,45 1,80 0,33 3,02 Sprejemljivost -0,99 0,29 -0,37 0,001 -1,56 -0,41 0,52 1,93 Vestnost -0,51 0,19 -0,25 0,009 -0,89 -0,13 0,68 1,47 Nevroticizem -0,21 0,26 -0,08 0,418 -0,72 0,30 0,62 1,60 Odprtost 0,24 0,20 0,11 0,220 -0,15 0,63 0,76 1,32 Opombe: B = nestandardizirani regresijski koeficient; E = standardna napaka nestandardiziranega regresijskega koeficienta; ß standardizirani regresijski koeficient; IZ = interval zaupanja; IVF = faktor inflacije variance Za vkljucene spremenljivke smo preverili tudi intervale zaupanja in kolinearnost. Po pregledu rezultatov v tabeli 4 vidimo, da custveno manipulacijo pri moških po­membno napoveduje šest prediktorjev: prepoznavanje in razumevanje emocij, izra­žanje in poimenovanje emocij, predelava socialnih informacij, ekstravertnost, spre­jemljivost in vestnost. Tudi za vzorec žensk smo v regresijski model vkljucili vse razpoložljive spremen­ljivke in ugotovili, da je njihova multipla korelacija s kriterijem znašala 0,43, vse sku­paj so pojasnile 18,3 odstotkov variance kriterija, vendar multipla korelacija ni bila statisticno pomembna (p = 0,076). Tabela 5 Regresijski koeficienti za model napovednikov pri ženskah Napovedniki B E ß p 95% IZ za B Test kolinearnosti sp. meja zg. meja toleranca IVF Prepozn. in razumev. emocij 0,50 0,31 0,22 0,106 -0,11 1,11 0,51 1,95 Izraž. in poimenov. emocij -0,05 0,24 -0,02 0,850 -0,52 0,43 0,59 1,69 Upravljanje z emocijami -0,23 0,36 -0,10 0,526 -0,95 0,49 0,42 2,40 Predelava social. informacij 0,14 0,29 0,06 0,620 -0,43 0,72 0,61 1,64 Socialne vešcine 0,31 0,28 0,19 0,260 -0,24 0,86 0,35 2,84 Socialno zavedanje 0,10 0,22 0,05 0,661 -0,33 0,52 0,73 1,37 Ekstravertnost 0,03 0,38 0,01 0,936 -0,73 0,80 0,29 3,47 Sprejemljivost -0,52 0,30 -0,22 0,084 -1,11 0,07 0,58 1,72 Vestnost -0,42 0,22 -0,21 0,062 -0,87 0,02 0,78 1,28 Nevroticizem -0,20 0,31 -0,09 0,522 -0,82 0,42 0,44 2,27 Odprtost -0,06 0,28 -0,02 0,832 -0,61 0,49 0,75 1,33 Opombe: B = nestandardizirani regresijski koeficient; E = standardna napaka nestandardiziranega regresijskega koeficienta; ß standardizirani regresijski koeficient; IZ = interval zaupanja; IVF = faktor inflacije variance Tudi pri ženskah smo za vkljucene spremenljivke preverili intervale zaupanja in kolinearnost. Na osnovi podrobnega pregleda rezultatov vidimo, da v tem modelu nobena od spremenljivk kriterija ne napoveduje ustrezno; napovedniki imajo tudi zelo velike standardne napake v primerjavi z regresijskimi koeficienti. Želeli smo ugotoviti tudi, ali bi lahko obstajala napovedna vrednost skupnega faktorja custve­ne inteligentnosti in skupnega faktorja socialne inteligentnosti, ampak smo ugoto­vili, da vkljucitev teh nadrednih spremenljivk ne vpliva na rezultate – nobeden od njiju se ni izkazal kot pomemben prediktor custvene manipulacije, prav tako s kri­terijem nista pomembno korelirala. Na podlagi rezultatov lahko torej zakljucimo, da vkljucene osebnostne znacilnosti ne napovedujejo pomembno custvene manipu­lacije pri ženskah. . INTERPRETACIJA4 :: V raziskavi smo želeli odkriti in pojasniti odnose med custveno inteligentnostjo, socialno inteligentnostjo, osebnostnimi lastnostmi in custveno manipulacijo v vzor-cu slovenskih srednješolcev. Po pregledu literature smo oblikovali pet hipotez. S po­mocjo razlicnih statisticnih postopkov in analiz smo hipoteze preverjali na podla­gi rezultatov vprašalnikov, ki so jih izpolnjevali srednješolci med petnajstim in osem­najstim letom starosti. Teoreticno in raziskovalno ozadje custvene manipulacije pri mladostnikih je precej skopo, tako da je enega izmed naših ciljev predstavljalo tudi odkrivanje odnosov med razlicnimi spremenljivkami v vzorcu mladostnikov. V prvi hipotezi smo predpostavili, da moški izražajo višjo stopnjo custvene ma-nipulacije kot ženske. Naši rezultati kažejo nekoliko višjo stopnjo custvene mani­pulacije pri moških kot pri ženskah, vendar razlika ni statisticno pomembna na in-tervalu zaupanja 95%. Naši rezultati tako niso v skladu z ugotovitvami R. Grieve in Maharja (2010), ki sta ugotovila, da moški kažejo pomembno višjo stopnjo cu-stvene manipulacije. Za dodatno razjasnitev pojava smo testirali razlike med spolo-ma za vsako starostno skupino posebej. Ugotovili smo, da pri starostih med 15 in 17 let ne obstajajo pomembne razlike med spoloma, medtem ko pri starosti 18 let moški dosegajo pomembno višje ravni custvene manipulacije kot ženske. Iz naših rezultatov lahko sklepamo, da obstajajo razvojne spremembe v stopnji custvene ma-nipulacije – v srednjem mladostništvu se stopnja custvene manipulacije ne razliku­je glede na spol, kasneje, v poznem mladostništvu in odrasli dobi, pa so prisotne pomembne razlike med spoloma. Menimo, da je ta pojav povezan z dejstvom, da se proti koncu obdobja mladostništva zacneta intenzivneje oblikovati osebnost in identiteta posameznika (Papalia idr., 2009), vkljucno s spolno identiteto, zaradi ce-sar so razvidne tudi razlike med spoloma glede dolocenih osebnostnih znacilnosti. V nadaljnjih raziskavah bi bilo zanimivo izvesti precno študijo, ki bi vkljucevala mladostnike in odrasle udeležence, ali vzdolžno študijo, ki bi preverjala stopnjo cu-stvene manipulacije pri istih udeležencih veckrat v mladostništvu in odraslosti. Na podlagi rezultatov raziskave moramo ovreci hipotezo in zakljuciti, da se sre­dnješolci moškega spola ne razlikujejo pomembno glede stopnje custvene manipula­cije od žensk. Torej ne velja, da moški bolje vedo, kako osramotiti druge in jih posta­viti v medosebne spore; zanje ni nic bolj znacilno, da vedo, kako uporabljati svoje cu-stvene sposobnosti, da izzovejo obcutke krivde pri drugih. Glede na spol se srednješolci ne razlikujejo v sposobnosti pretvarjanja z namenom, da bi dobili želeno vedenje od drugih, prav tako se ne razlikujejo v sposobnosti, kako dobro lahko hlinijo obcutke bolecine in prizadetosti, da bi vzbuditi obcutek krivde pri drugih. Za moške v primer-javi z ženskami prav tako ne velja, da jim je bolj všec nadzorovati vedenje drugih na razlicne nacine in da lahko bolje dokažejo svoje težave kot bolj resne, da bi se izogni­li obveznostim. Glede na to da smo dokazali, da pri starejših udeležencih v raziskavi obstajajo pomembne razlike v custveni manipulaciji glede na spol, pa lahko zakljuci-mo, da je custvena manipulacija za starejše udeležence po naših predvidevanjih in v skladu s predhodnimi raziskavami (Grieve in Mahar, 2010; Grieve in Panebianco, 2013) bolj znacilna pri moških kot pri ženskah. V drugi hipotezi smo predvidevali obstoj pozitivnih odnosov med custveno in-teligentnostjo in custveno manipulacijo. Naši rezultati kažejo statisticno znacilne pozitivne korelacije med prepoznavanjem in razumevanjem emocij ter custveno ma-nipulacijo pri moških in pri ženskah, kar je skladno z rezultati predhodnih raziskav (Grieve in Mahar, 2010; Grieve in Panebianco, 2013), v katerih so bile ugotovljene pozitivne korelacije med custveno inteligentnostjo in custveno manipulacijo. V na­ših rezultatih prepoznavanje in razumevanje emocij deluje tudi kot pomemben po­zitiven napovednik custvene manipulacije pri moških, zanimivo pa kot pomemben negativen napovednik nastopa še izražanje in poimenovanje emocij. Postavljeno hi-potezo lahko na podlagi rezultatov delno potrdimo in sklenemo, da pri srednješol­cih sposobnost dolocanja razpoloženja in custva drugih, sposobnost, da vedo, kaj se je zgodilo z drugimi, ko vidijo njihove obcutke, sposobnost prepoznati custva drugih preko njihovega izraza na obrazu in sposobnost, da opazijo, ce je nekdo po­skušal prikriti svoje prave obcutke, pozitivno napovedujejo pojav custvene manipu­lacije. Svoje visoko izražene custvene spretnosti lahko mladostniki torej uporabijo na manj zaželene nacine in znajo z drugimi osebami manipulirati, da bi dosegli svo­je cilje. Po drugi strani pa bi sposobnost izražanja lastnih custev in opisovanja svo­jega trenutnega razpoloženja lahko nakazovala na nižjo stopnjo custvene manipu­lacije pri moških. V tretji hipotezi smo predpostavili obstoj pozitivnih odnosov med socialno inte­ligentnostjo in custveno manipulacijo. V vzorcu moških srednješolcev smo ugoto­vili statisticno pomembno pozitivno povezanost med predelavo socialnih informa­cij in stopnjo custvene manipulacije; ta dimenzija socialne inteligentnosti tudi moc­no pozitivno napoveduje pojav custvene manipulacije pri moških. Naši rezultati so skladni z ugotovitvami R. Grieve in L. Panebianco (2013), tako da lahko recemo, da so moški sposobni ucinkovito uporabiti socialne podatke (na primer, da so spo­sobni napovedati vedenje drugih ljudi, da vedo, kako njihovo vedenje vpliva na po-cutje drugih, in da vedo, kako napovedati reakcije drugih oseb na njihovo vedenje) za custveno manipuliranje z drugimi. Ugotovljena je bila tudi pozitivna korelacija med socialnimi spretnostmi in custveno manipulacijo; mladostniki, ki so sposob­ni, da se povežejo z drugimi, ki niso sramežljivi v medosebnih odnosih in ki se lah­ko prilagodijo na razlicne socialne situacije, se bolj pogosto obnašajo manipulativ-no. Pri moških smo ugotovili negativno povezavo med socialnim zavedanjem in cu-stveno manipulacijo, ta dimenzija se je pojavila tudi kot pomemben negativen prediktor custvene manipulacije, na podlagi cesar lahko sklepamo, da ce imajo sre­dnješolci težave v izražanju svojih misli, ce kažejo težave pri razumevanju odlocitev drugih ljudi, ce pogosto ne vedo, zakaj se drugi jezijo na njih, ce so vcasih nekoli­ko nerodni, ce ne vedo, kako povedati svoje misli na sprejemljiv nacin, in ce se jim ne zdi pomembno, da se obnašajo na nacin, ki ne vpliva na druge, je pri njih bolj verjeten pojav custvene manipulacije. Na podlagi naših rezultatov lahko v vecini potrdimo tretjo hipotezo in sklenemo, da ima socialna inteligentnost pomembno vlogo pri napovedovanju custvene manipulacije pri moških. V cetrti hipotezi smo predvidevali obstoj negativnih odnosov med osebnostnimi lastnostmi sprejemljivosti in vestnosti ter custveno manipulacijo. Naši rezultati ka­žejo mocne negativne korelacije med sprejemljivostjo in custveno manipulacijo tako pri moških kot pri ženskah. Osebnostna dimenzija sprejemljivosti je tudi negativen napovednik custvene manipulacije v vzorcu srednješolcev moškega spola. Ti rezul­tati so skladni z ugotovitvami predhodnih raziskav (Jakobwitz in Egan, 2006; Lee in Ashton, 2005; Paulhus in Williams, 2002), v katerih so bile ugotovljene pomemb­ne negativne korelacije med sprejemljivostjo in custveno manipulacijo. Na podlagi rezultatov naše raziskave lahko potrdimo prvi del hipoteze in zakljucimo, da oseb­nostne poteze krutosti, sumnicavosti, grobosti, tekmovalnosti, ne-kooperativnosti, nagnjenosti k ekstremom, oblastnosti, neprijaznosti in arogantnosti pomembno na­povedujejo custveno manipulacijo pri srednješolcih. Osebnostna dimenzija spreje­mljivosti je navadno povezana s prosocialnim vedenjem, njene nižje izražene vre­dnosti pa tako lahko nakazujejo na to, da se posameznik vede na socialno manj za­želene nacine, kamor sodi tudi manipuliranje z drugimi. Ce se osredotocimo na dimenzijo vestnosti, vidimo, da naši rezultati kažejo moc­no negativno korelacijo s custveno manipulacijo pri ženskah, vestnost pa predsta­vlja tudi negativen napovednik custvene manipulacije pri moških udeležencih. Ti rezultati so skladni tudi z ugotovitvami predhodnih raziskav (Jakobwitz in Egan, 2006; Lee in Ashton, 2005; Paulhus in Williams, 2002). Osebe z nizko stopnjo ve­stnosti so precej kaoticne, nezanesljive, brezbrižne in neprevidne, pogosto so neod­locne in se izogibajo svojim dolžnostim. Menimo, da te znacilnosti veljajo tudi za srednješolce z visoko stopnjo custvene manipulacije v primerjavi s srednješolci z niž­jimi stopnjami manipulativnega ravnanja, ki so pogosteje pojmovani kot organizi­rani, disciplinirani, imajo bolj izrazit obcutek za red in dolžnosti ter so tudi previ­dni, vestni in zanesljiv. Imajo visoko samozavest, so visoko produktivni in se cuti­jo bolj kompetentne v primerjavi z mladostniki z višjo stopnjo custvene manipulacije. Posamezniki z nizko izraženo dimenzijo vestnosti imajo tako manj cuta za to, kaj je prav in kaj narobe, zaradi cesar se v razlicnih situacijah lahko veckrat odlocijo za napacen nacin ravnanja, med njimi tudi za custveno manipulacijo. S temi ugotovi­tvami lahko potrdimo tudi drugi del cetrte hipoteze. V zadnji hipotezi smo predvidevali, da obstajajo razlike med spoloma pri tem, ka­tere spremenljivke so povezane s custveno manipulacijo in jo tudi pomembno napo­vedujejo. Naši rezultati potrjujejo to hipotezo in kažejo, da obstajajo precej razlicni korelati in napovedniki custvene manipulacije glede na spol. Pri moških smo našli šest pomembnih napovednikov: prepoznavanje in razumevanje emocij (pozitiven na­povednik), izražanje in poimenovanje emocij (negativen napovednik), predelavo so-cialnih informacij (pozitiven napovednik), ekstravertnost (pozitiven napovednik), sprejemljivost (negativen napovednik) in vestnost (negativen napovednik). Ti napo­vedniki skupaj pojasnijo nekaj vec kot štirideset odstotkov variance kriterija, kar je precej veliko. Ce rezultate pogledamo podrobneje, vidimo zelo nizko, statisticno ne­znacilno, negativno korelacijo med izražanjem in poimenovanjem custev ter custve-no manipulacijo pri moških, spremenljivka pa se pojavlja kot pomemben negativen napovednik custvene manipulacije. Tak rezultat nakazuje na to, da ta dimenzija cu-stvene inteligentnosti deluje kot zaviralnik za nastanek custvene manipulacije pri mo-ških, kar ni v skladu z raziskavo R. Grieve in L. Panebianco (2013), ki je pokazala po­doben ucinek pri ženskah, ne pa pri moških. Zato predlagamo dodatno prihodnje raziskave o odnosih med custveno inteligentnostjo in custveno manipulacijo. V vzorcu srednješolk nismo našli pomembnih napovednikov custvene manipu­lacije, na podlagi cesar sklepamo, da pri ženskah osebnostni dejavniki ne igrajo tako pomembne vloge pri napovedovanju custvene manipulacije kot pri moških. Tako menimo, da obstajajo drugi pomembni napovedniki manipulacije pri ženskah, do cesar po našem mnenju lahko pride tudi zaradi evolucijskih razlogov – ženske pri morebitnih življenjskih partnerjih dolgorocno išcejo stabilnost, zašcito pred zlora­bo drugih in sposobnost, da poskrbijo zanje in njihove potomce ter na ta nacin iz­boljšajo njihov družbeni status (Gaulin in McBurney, 2004), kar nakazuje, da so lahko ženske bolj „prakticne“ v manipulaciji vedenja drugih v skladu s svojimi po­trebami – v ospredju ni toliko to, da bi se manipulacija pri njih pojavila zaradi nji­hovih izoblikovanih osebnostnih znacilnosti, temvec je predvsem posledica tega, da imajo ženske postavljene dolocene socialne cilje in jih želijo doseci v najkrajšem mo-žnem casu. Zato menimo, da osebnostne znacilnosti pri ženskah niso nujno pri­marno vpletene pri pojavu manipulativnega vedenja. Pricujoca raziskava poudarja in pojasnjuje odnose med custveno inteligentnostjo, socialno inteligentnostjo, osebnostnimi dimenzijami modela velikih pet in custve-no manipulacijo pri mladostnikih, kar predstavlja podrocje, na katerem dosedaj ni bilo izvedenih raziskav. Naša raziskava tako prikazuje dolocene ugotovitve tudi gle­de razvojnega vidika custvene manipulacije, saj so bile dosedanje raziskave opravlje­ne le na vzorcih odraslih oseb. Raziskava pa ima tudi nekaj pomanjkljivosti. Kot prvo lahko izpostavimo dejstvo, da smo uporabili priložnostni vzorec udeležencev, ki ne nujno reprezentativno prikazuje slovensko srednješolsko populacijo, poleg tega pa so bili podatki pridobljeni le s pomocjo samoocenjevalnih vprašalnikov, ki niso nujno vedno relevanten prikaz uporabljenih dimenzij in spremenljivk. Menimo, da so potrebne še nadaljnje raziskave napovedovanja custvene manipulacije skozi vse življenje; mogoce bi bilo tudi ustrezno vkljuciti dodatne spremenljivke iz širšega po­drocja psihologije – razlicne demografske podatke, socialno-ekonomski status ipd. Austin, E. J. (2009): »A reaction time study of responses to trait and ability emotional intelligence test items.« V: Personality and Individual Differences, 46, str. 381–383. Austin, E. J., Farrelly, D., Black, C. in Moore, H. (2007): Emotional intelligence, Machiavellianism and emotional manipulation: Does EI have a dark side? V: Personality and Individual Differences, 43, str. 179–189. . LITERATURA5 :: Cantor, N. in Kihlstrom, J. F. (1987): Personality and social intelligence. Engelwood Cliffs, NJ: Prentice-Hall. Carr, D. (2000): Emotional intelligence, PSE and self esteem: a cautionary note. V: Pastoral Care in Education, 18 (3), str. 27–33. Gardner, H. (1983): Frames of Mind: The Theory of Multiple Intelligences. New York: Basic Books. Gaulin, S. in McBurney, D. (2004): Evolutionary psychology. Upper Saddle River, N.J.: Pearson/ Prentice Hall. Goleman, D. (2001): Custvena inteligenca na delovnem mestu. Ljubljana: Mladinska knjiga. Goleman, D. (2010): Socialna inteligenca. Ljubljana: Mladinska knjiga. Grieve, R. (2011): Mirror mirror: The role of self-monitoring and sincerity in emotional manipulation. V: Personality and Individual Differences, 51 (8), str. 981–985. Grieve, R. in Mahar, D. (2010): The emotional manipulation–psychopathy nexus: Relationships with emotional intelligence, alexithymia and ethical position. V: Personality and Individual Differences, 48, str. 945–950. Grieve, R. in Panebianco, L. (2013): Assessing the role of aggression, empathy, and self-serving cognitive distortions in trait emotional manipulation. V: Australian Journal of Psychology, 65, str. 79–88. Jakobowitz, S. in Egan, V. (2006): The dark triad and normal personality traits. V: Personality and Individual Differences, 40, str. 331–339. Kihlstrom, J. F. in Cantor, N. (2000): »Social intelligence.« V: R. J. Sternberg (ur.): Handbook of Intelligence. New York: Cambridge University Press, str. 359–395. Kildruff, M., Chiaburu, D. S. in Menges, J. I. (2010): Strategic use of emotional intelligence in organisational settings: Exploring the dark side. V: Research in Organizational Behavior, 30, str. 129–152. Lee, K. in Ashton, M. C. (2005): Psychopathy, Machiavellianism, and narcissism in the Five-Factor model and the HEXACO model of personality structure. V: Personality and Individual Differences, 38, str. 1571–1582. Musek, J. (2000): Nova psihološka teorija vrednot. Ljubljana: Educy. Musek, J. (2005): Psihološke dimenzije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. Musek, J. (2005): Psihološke in kognitivne študije osebnosti. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Paulhus, D. L. in Williams, K. (2002): The dark triad of personality: Narcissism, Machiavellianism, and psychopathy. V: Journal of Research in Personality, 36, str. 556–568. Papalia, D. E., Wendkos Olds, S. in Duskin Feldman, R. (2009): Human development. New York: McGraw-Hill. Saklofske, D. H., Austin, E. J. in Minski, R. S. (2003): Factor structure and validity of a trait emotional intelligence measure. V: Personality and Individual Differences, 34, str. 707–721. Salovey, P. in Mayer, J. D. (1990): Emotional Intelligence. V: Imagination, Cognition and Personality, 9, str. 185–211. Simmons, S. in Simmons, J. (2000): Merjenje custvene inteligence. Ljubljana: Mladinska knjiga. Siu, A. F. Y. (2009): Trait emotional intelligence and its relationships with problem behavior in Hong Kong adolescents. V: Personality and Individual Differences, 47 (6), str. 553–557. Smith, L., Ciarrochi, J. in Heaven, P. C. L. (2008): The stability and change of trait emotional intelligence, conflict communication patterns, and relationship satisfaction: A one-year longitudinal study. V: Personality and Individual Differences, 45, str. 738–743. Sabina Đuvelek, Žan Lep PRELIMINARNO PREVERJANJE MERSKIH ZNACILNOSTI SLOVENSKEGA PREVODA VPRAŠALNIKA NA CILJE USMERJENIH KOMPETENC COACHINGA izvirni znanstveni clanek udk: 159.952.4-057.17:159.9=030.111 POVZETEK :: Coaching je ciljno usmerjen proces, ki prejemniku coachinga pomaga pri postavljanju in doseganju ciljev. K ucinkovitosti coachinga odlocilno prispevajo na cilje usmerjene kompetence coacha, katere redko ocenjujemo z uporabo veljav­nih in zanesljivih orodij. Ker ciljna usmerjenost coachev v Sloveniji (tudi zaradi pomanjkanja ustreznih pripomockov) ni raziskana, sva se odlocila v slovenšcino prevesti Vprašalnik na cilje usmerjenih kompetenc (Goal-focused Coaching Skills Questionnaire – GCSQ; Grant in Cavanagh, 2007). V prispevku predstavljava postopek prevoda in priredbe GSCQ, ki v koncni (prilagojeni) razlicici po struk­turi nekoliko odstopa od izvirnega pripomocka. Preliminarni rezultati kažejo na ustrezno kriterijsko veljavnost ter možnost uporabe za merjenje kompetenc slo­venskih coachev ob dodatnem preverjanju pri vecjih in heterogenih vzorcih, z upo­rabo razlicnih ocenjevalcev ter ob morebitnem razvoju dodatnih postavk. Kljucne besede: coaching, ciljna usmerjenost, ciljne kompetence, Vprašalnik na cilje usmerjenih kompetenc GSCQ, poslovni coaching, organizacijska psihologija ABSTRACT PRELIMINARY EVIDENCE OF PSYCHOMETRIC CHARACTERISTICS OF SLOVENE TRANSLATATION OF GOAL-FOCUSED COACHING SKILLS QUESTIONNAIRE Coaching is a goal-oriented process that helps the coachee in setting and achieving goals, with coach‘s goal-focused skills being key influences of efficiency. Nevertheless, those skills are rarely measured using valid and reliable assessment tools. Goal-focused Coaching Skills Questionnaire (GCSQ; Grant and Cavanagh, 2007) was developed to measure goal-focused skills of coaches and no research on the topic was conducted in Slovenia to date. In the article we present the preliminary evidence of psychometric charactersitics of the adapted version of the GCSQ. The shortened version exhibits sufficient criterion va­lidity and can serve as a credible tool for measuring skills of Slovenian coaches. Hovew-er, we propose further development and larger-scale verification with heterogenous sam­ples and multiple informants. Key words: coaching, goal orientation, goal-focused skills, Goal focused skills questionnaire GSCQ, bussiness coaching, industrial and organizational psychology UVOD :: Coaching postaja tudi v Sloveniji vse bolj priljubljen in uporabljen nacin dela z zaposlenimi (Porenta, 2013), ki le-tem omogoca doseganje zastavljenih ciljev in iz­korišcanje njihovih potencialov. Ker coaching predstavlja interakcijo med prejemni­kom in coachem, so poleg aktivne vloge prejemnika coachinga v procesu pomemb­ne tudi znacilnosti coacha, ki v proces vstopa s svojimi lastnimi pricakovanji, pre­pricanji, lastnostmi ter spretnostmi, vse to pomembno prispeva k uspešnosti coachinga. Med spretnostmi, ki naj bi jih imel dober coach, po pomembnosti vpliva na uspe­šne izide coachinga izstopajo na cilje usmerjene kompetence, a so te še vedno red-ko ocenjevane (Grant and Cavanagh, 2007) – v Sloveniji pripomocek za njihovo ocenjevanje še ni na voljo. V prispevku zato predstavljava proces prevoda in prired-be po pregledu literature edinega dostopnega vprašalnika za oceno na cilje usmer­jenih kompetenc (The goal-focused coaching skills questionnaire – GSCQ; Grant and Cavanagh, 2007), ki je, poleg rabe v raziskovanju, za ocenjevanje kompetenc in napredka coachev uporaben predvsem v praksi. V prvi študiji sva pri pilotnem vzorcu preverjala ustreznost prevodov posameznih postavk in razvidno veljavnost pripomocka, v drugi sva poleg ocenjevanja povezanosti rezultatov obeh študij pre­verjala tudi znacilnosti prirejene razlicice vprašalnika, ki sva jo oblikovala na pod-lagi rezultatov pilotne študije. Opredelitev na cilje usmerjenih kompetenc coachinga :: Na cilje osredotocen coaching lahko razumemo kot sodelovalen in sistematicen proces, ki je usmerjen v izboljšanje uspešnosti, samousmerjenega ucenja in blago­stanja posameznika (Grant, 2006). Kljub temu, da so številni modeli coachinga predstavljeni kot kompleksne metodologije, osnovo na cilje osredotocenega coachin­ga predstavlja razmeroma preprosta vrsta procesov, v katerih si prejemnik coachin­ga zastavi konkreten cilj, razvije akcijski nacrt, zacne ukrepati, spremlja svoje delo­vanje (z opazovanjem in samorefleksijo), ovrednoti svojo uspešnost ter na podlagi te ocene spremeni svoje vedenje z namenom nadaljnjega izboljšanja uspešnosti in doseganja svojih ciljev (Graham, Wedman in Garvin-Kester, 1994). Ob tem je na­loga coacha, da prejemniku olajša napredek skozi zaporedje stopenj, ki opredeljuje­jo coaching, na cilje osredotocene kompetence coacha so tako kljucnega pomena za doseganje rezultatov v coachingu. Na podrocju na cilje usmerjenega coachinga sta Grant in Cavanagh (2007) opredelila pet kljucnih kompetenc: postavljanje ciljev, oblikovanje delovne alianse, usmerjenost na rešitve, upravljanje procesa in odgovor­nosti ter usmerjenost na rezultate coachinga. Ena od kljucnih kompetenc dobrega coacha je zmožnost, da prejemniku coachin­ga pomaga doseci rezultate, ki so zanj pomembni in smiselni (Grant in Cavanagh, 2007). Cilji so namrec bistven del coachinga – delujejo kot standardi, s katerimi lah­ko posamezniki ocenjujejo svojo uspešnost pri napredovanju v smeri želenih rezulta­tov (Locke, 2002). Pomembno je, da so postavljeni cilji usklajeni z osebnimi vredno­tami prejemnika, saj raziskave kažejo, da so takšni cilji lažje dosegljivi, posamezniki pa ob njihovem doseganju obcutijo vec zadovoljstva in porocajo o boljšem pocutju (Sheldon in Houser-Marko, 2001). Coach naj bi pomagal prejemniku pri postavlja­nju specificnih, merljivih, dosegljivih, realisticnih in casovno opredeljenih ciljev (Evers, Brouwers in Tomic, 2006). Kompetenca usmerjenosti na rezultate coachinga se tako nanaša na sposobnost coacha, da prejemniku z usmerjanjem pomaga pri doseganju zastavljenih ciljev, hkrati pa naj bi prejemnik ob tem pozitivno vrednotil tudi proces njihovega doseganja oz. coachinga (Peterson in Millier, 2005). Ker je coaching namenjen predvsem razvoju rešitev, ne pa npr. raziskovanju pre­teklosti, je pomembno, da je coach pri svojem delu usmerjen v prihodnost ter da k temu spodbuja tudi prejemnika (Grant in Cavanagh, 2007). Ob tem je pomembno izpostaviti tudi, da coaching ni svetovanje (svetovalec podaja predloge rešitev), tem­vec metoda, pri kateri prejemnik coachinga sam kreira rešitve, ki so zanj ustrezne, coach ga skozi ta proces vodi (Whitmore, 2004). Pri tem je za oba udeleženca v pro-cesu kljucna delovna aliansa, za izgradnjo katere mora coach nastopati empaticno in z razumevanjem lastnosti in potreb prejemnika coachinga ustvariti okolje, v ka­terem se lahko ta pri izražanju lastnih idej pocuti svobodno (Schlegelmich in Fresco, 2005). Razvoj mocne delovne alianse zahteva veliko strokovnega znanja, pri cemer med teoretiki ni soglasja, ali je možno to spretnost v celoti razviti v okviru kratkih tecajev in treningov na delovnem mestu (Baron, Morin in Morin, 2011). Dobro de­lovno alianso sicer lažje in ucinkoviteje razvijejo custveno inteligentni posamezni­ki, saj ti lažje upravljajo svoja custva, razvijajo svoje potenciale ter uspešno upravlja­jo odnose pri delu, doma in v širši družbi (Krajnc, 2012). Pravilno prepoznavanje custev prejemnika coachu omogoca ustrezne empaticne odzive, empaticnost sama pa je pomemben dejavnik pri oblikovanju pozitivnih odnosov z drugimi (Leith in Baumeister, 1998; Ryff, 1989). Poleg usmerjanja k ciljem in rezultatom naj bi coach pri prejemniku spodbujal tudi odgovornost, da izpolni vse dogovorjene akcijske nacrte. Za stalen napredek je pomembno, da coach kakovostno upravlja proces usmerjanja in prejemniku coa­chinga pomaga pri spremljanju in ocenjevanju njegovega napredka (Grant in Cavanagh, 2007); slednje so Graham in sodelavci (1994) opredelili kot osrednji del samoregulacijskega cikla. Kompetenca usmerjanja procesa in odgovornosti tako vkljucuje takojšnje posredovanje coacha, ce se prejemnik ne drži dogovorov, saj lah­ko neaktivnost coacha v takšnih okolišcinah vodi tudi do prekinitve procesa (Kilburg, 2001). Vprašalnik na cilje usmerjenih kompetenc coachinga (GCSQ) :: Za merjenje na cilje usmerjenih kompetenc coachinga sta Grant in Cavanagh (2007) razvila Vprašalnik na cilje usmerjenih kompetenc coachinga (The goal-fo­cused coaching skills questionnaire – GSCQ, 2007), ki je po pregledu literature edi­ni dostopen vprašalnik za merjenje ciljnih kompetenc coachev. Vprašalnik sta raz­vila kot orodje za samooceno, ki ga je možno uporabiti hitro in preprosto. Izvirnik obsega 12 postavk, ki se nanašajo na vedenja in kompetence petih podrocij: rezul-tat coachinga, delovna aliansa, usmerjenost na rešitve, postavljanje ciljev ter upra­vljanje procesa in odgovornost. Pri vsaki od postavk udeleženec na 7-stopenjski le­stvici Likertovega tipa oceni, v kolikšni meri opis vedenja zanj velja (1 – mocno se ne strinjam; 7 – mocno se strinjam), višji skupni rezultat pomeni višjo izraženost na cilje usmerjenih kompetenc pri coachu (Grant in Cavanagh, 2007)1. Pri zasnovi sta avtorja težila k nacelom preprostosti uporabe, metodološke ustre­znosti ter preproste interpretacije. Želela sta razviti zanesljiv in veljaven vprašalnik, ki dobro razlikuje med coachi zacetniki in profesionalnimi coachi. V validacijsko študijo GCSQ je bilo vkljucenih 210 coachev (zacetniki in profesionalni coachi), rezultati komponentne analize pa podpirajo enokomponentno rešitev (vse postav­ke se združujejo v eno lestvico), ki pojasnjuje približno polovico variabilnosti v re-zultatih (Grant in Cavanagh, 2007). Notranja skladnost izvirnega vprašalnika je vi-soka (a = 0,91), dobra je tudi njegova casovna zanesljivost v razmaku dveh tednov (r = 0,70, p < 0,01). Izvirni vprašalnik razlikuje med profesionalnimi coachi in co-achi zacetniki, ki v povprecju dosegajo nižje rezultate izraženosti ciljnih kompetenc. Avtorja sta ob tem preverjala tudi skladnost ocen coachev in njihovih prejemni­kov coachinga; 38 coachev je izvedlo 45-minutno na cilje osredotoceno coaching srecanje, ob zakljucku srecanja pa so coachi izpolnili vprašalnik GCSQ ter tako ocenili svojo rabo na cilje usmerjenih kompetenc. Tudi prejemniki coachinga so po srecanju izpolnili vprašalnik GSCQ (razlicico, prirejeno za prejemnike coachinga) in ocenili kompetence svojega coacha. Povezanost med rezultati je bila ob upošte­vanju dejstva, da coachi za razliko od prejemnikov coachinga pri izpolnjevanju GSCQ podajo splošno oceno svoje ciljne usmerjenosti in ne ocenjujejo posamezne­ga odnosa (ti so med seboj lahko zelo razlicni zaradi znacilnosti in motivacije pre­jemnikov coachinga), razmeroma visoka (r = 0,58, p < 0,001), ujemanje v ocenah prejemnikov coachinga in njihovimi coachi tako kaže na vsaj delno objektivnost pripomocka (uporaba klasicnih kriterijev za presojanje objektivnosti pripomocka namrec zaradi objekta ocenjevanja ni povsem smiselna). Strokovna (ne)usposobljenost coachev je ena pomembnejših težav, ki jih izposta­vljajo rezultati mednarodnih študij (ICF, 2016), kompetence za ucinkovito izvaja­ 1 Posamezne postavke avtorja razporejata v pet »facet«, ki zajamejo pet kljucnih kompetenc na cilje usmerjenega coachinga. Ker se ciljna usmerjenost pri coachingu do dolocene mere prekriva z njegovo splošno uspešnostjo (ce coach ni ciljno usmerjen in ne vodi procesa v smeri doseganja teh ciljev, tudi coaching ne bo uspešen), se nekatere postavke nanašajo tudi zaznave, vezane na uspešnost coachinga, vendar gre pri tem le za enega od vidikov uspeš­nosti (poleg doseganja ciljev uspešnost coachinga zajema npr. povratne informacije in donosnost naložbe). Cilji raziskave :: nje procesa coachi v pomembni meri usvojijo prav skozi usmerjeno izobraževanje. Poleg teoreticnih opredelitev tudi izkušnje iz prakse kažejo, da je med najpomemb­nejši izidi ucinkovitega coachinga prav postavljanje ciljev in nacrtovanje aktivnosti za njihovo doseganje – postavljanje ciljev se tudi uvršca med najpogosteje upora­bljene metode pri coachingu (Vandaveer, Lowman, Pearlman in Brannick, 2016). Merjenje na cilje usmerjenih kompetenc tako predstavlja pomemben del ocenjeva­nja ucinkov programov usposabljanja za coache, obenem pa omogoca tudi primer-janje med coachi ter spremljanje napredka pri posameznem coachu. Poleg tega je ocenjevanje kompetenc lahko koristno za vodje, ki pri svojem delu uporabljajo co­aching, in za profesionalne coache in vodje kadrovskih služb, ki skrbijo za izobra­ževanje in razvoj zaposlenih. Organizacije namrec vse pogosteje vlagajo v razvoj co­aching vešcin pri vodstvenih kadrih, saj coaching vodje zaznavajo kot pomemben dejavnik pri spodbujanju zavzetosti, blagostanja in uspešnosti zaposlenih (Ellinger, Ellinger in Keller, 2003; Porenta, 2013). Kljub zapisanemu in koristnosti izsledkov za raziskovalce, ki preucujejo psiho­socialne dejavnike, povezane z osebnim coachingom in coachingom na delovnem mestu (Grant in Cavanagh, 2007), se kompetence, potrebne za ucinkovit coaching, redko ocenjuje z uporabo veljavnih in zanesljivih ocenjevalnih orodij (Lidbetter, 2003). Tudi v Sloveniji ocenjevanje na cilje usmerjenih kompetenc (tudi zaradi ne­dostopnosti ustreznega instrumentarija) zaenkrat še ni prisotno. S prevodom in pri­redbo vprašalnika GSCQ sva tako želela nasloviti neskladje med pomembnostjo ocenjevanja kompetenc coachev in dejanskim stanjem v Sloveniji, obenem pa slo­venski coaching skupnosti (teoretikom in praktikom) ponuditi stabilno (zanesljivo) in veljavno orodje, ki jim je lahko v pomoc pri ocenjevanju lastnih na cilje usmer­jenih kompetenc. Slednje je v Sloveniji še posebej pomembno; kljub temu, da coa­ching tudi pri nas postaja vse bolj priznana metoda razvoja zaposlenih, je ta trenu­tno še v fazi razvoja. Sedaj je tako pravi cas, da (tudi z uporabo ustreznih merskih pripomockov) oblikujemo celovite in teoreticno podprte okvire in standarde za oce­njevanje (ne samo) ciljne usmerjenosti coachev, ki je kljucnega pomena za izvajanje kvalitetnega coachinga in doseganja rezultatov. Hkrati želiva tako prispevati tudi k uveljavitvi coachinga kot teoreticno dobro podprte metode dela z merljivimi rezultati. 1 ŠTUDIJA :: Metoda :: :Udeleženci V prvi študiji je sodelovalo 82 slovenskih coachev (26 % moških), ki se ukvarja­jo z razlicnimi podrocji coachinga. Stari so bili med 25 in 81 let (M = 43,6, SD = 10,8), vecina ima visokošolsko izobrazbo (59 %) ali magisterij oz. doktorat znano­ sti (13 %). V vzorec so bili vkljuceni coachi s kolicinsko raznolikimi izkušnjami (tako coachi zacetniki kot izkušeni coachi); za seboj imajo med 7 in 1500 ur izo­ braževanj (Mdn = 180), s coachingom pa se ukvarjajo med enim in 25 leti (M = 5,67, SD = 4,6). Na mesec udeleženci opravijo do 140 ur coachinga (M = 6,00, SD = 19,8), skupaj pa so opravili med 20 in 5000 ur coachinga (Mdn = 200). Nekaj vec kot polovica (57 %) udeležencev prve študije je profesionalnih coachev (coaching opravljajo kot samostojno dejavnost, za kar prejmejo celoten ali del svo­ jega prihodka), od tega je 81 % udeležencev v preteklosti pridobilo vsaj en certifi­ kat kot potrdilo o zakljucku izobraževanja za coacha (npr. ICF, NLP, ACTP). Udeleženci so porocali tudi o podrocjih coachinga, s katerimi se ukvarjajo: 66 % jih deluje na vec kot enem podrocju, najvec udeležencev pa se ukvarja z življenjskim coachingom (osebni razvoj posameznika; 70 %). Le nekaj manj se jih ukvarja s po­ slovnim (razvoj posla, dvig produktivnosti; 60 %), 45 % s kariernim (karierni ra­ zvoj posameznika), 32 % z izvršnim (namenjen predvsem vodstvenemu kadru), 28 % z internim (znotraj organizacije zaposlitve), 7 % s športnim in 6 % z ostalimi vr­ stami coachinga (npr. coaching za mladostnike, zdrav življenjski slog …). :Pripomocki Poleg demografskih podatkov (spol, starost, stopnja izobrazbe) so udeleženci po­ rocali tudi o svojem delu na podrocju coachinga: ali se s coachingom ukvarjajo pro- fesionalno, ali so pridobili katerega od coaching certifikatov, s katerimi smermi co- achinga se ukvarjajo, koliko ur so namenili izobraževanju na podrocju coachinga, koliko ur coachinga na mesec izvedejo ter koliko ur coachinga so skupno izvedli do sedaj. V osrednjem delu vprašalnika so udeleženci izpolnili Vprašalnik na cilje usmerje­ nih kompetenc coachinga (The goal-focused coaching skills – GSCQ; Grant in Cavanagh, 2007). Ta obsega 12 postavk, ki se nanašajo na pet glavnih kompetenc na cilje usmerjenega coachinga: postavljanje ciljev (npr. Cilji, ki si jih s prejemnikom coa­ chinga zastaviva, so vedno visoki, a dosegljivi), usmerjenost na rezultate (npr. Coaching, ki ga izvajam, vedno ucinkovito pomaga prejemnikom coachinga doseci njihove cilje), oblikovanje delovne alianse (npr. Znam ustvariti okolje, v katerem prejemniki coachin­ ga cutijo, da lahko predstavijo svoje ideje), usmerjenost na rešitve (npr. Ob koncu coa­ chinga ima prejemnik vedno jasnejši pogled na svoje težave) in upravljanje procesa in od­ govornost (npr. Prejemnike coachinga vedno prosim, da mi porocajo o svojem napredku do cilja). Pri vsaki od postavk udeleženec izrazi svoje strinjanje na 7-stopenjski lestvi­ ci (1 – sploh se ne strinjam, 7 – popolnoma se strinjam). Odgovori na vseh dvanajst postavk se seštejejo v en sam skupni dosežek. Štiri postavke se vrednotijo obrnjeno (glej tabelo 1), višji skupni rezultat pa pomeni višjo izraženost na cilje usmerjenih kom­ petenc v coachingu oz. višjo ciljno usmerjenost coacha. Po koncu reševanja so udeleženci lahko tudi komentirali uporabljeni vprašalnik GSCQ (Prosim, zapišite vaše mnenje o vprašalniku in posameznih postavkah. So vpra­šanja razumljiva? Se vam zdi, da vprašanja zajamejo kljucne vidike odnosa med vami in prejemniki coachinga?). :Postopek Ker avtorja izvirnega vprašalnika GSCQ dovoljujeta rabo vprašalnika v ucne in raziskovalne namene, postavke pa so javnosti dostopne v clanku, ki predstavlja va­ lidacijsko študijo (Grant in Cavanagh, 2007), posebnega dovoljenja za priredbo ni­ sva pridobila, sva pa avtorja o prevodu obvestila. Izvirni vprašalnik sta v slovenšci- no prevedli dve psihologinji, usklajen vzvratni prevod pa je anglist primerjal z iz­ virnimi angleškimi postavkami ter potrdil skladnost prevoda in izvirnika. Najvec težav je bilo sicer s prevajanjem besed coach (izvajalec coachinga) in coachee (pre­ jemnik coachinga, klient), saj se tudi sicer v praksi pojavljajo razlicni termini (kovc, coach, klient itd.; na zapis so opozorili tudi nekateri udeleženci obeh študij). Ker izkušnje iz prakse kažejo, da se obe besedi pogosto uporabljata v izvirniku, sva se pri izvajalcu coachinga odlocila za zapis v skladu s slovnicnimi dolocili za tujke (in ne sposojenke) – coach –, pri prejemniku pa za opisno rešitev (prejemnik coachinga). V prvi študiji sva k sodelovanju v študiji preko e-pošte in seznamov obvešcanja razlicnih slovenskih organizacij, ki se ukvarjajo s coachingom, povabila slovenske coache vseh smeri coachinga (npr. poslovni, športni, življenjski, interni). V sporo- cilu sva jim posredovala povezavo do spletne aplikacije z vprašalnikom, v kateri so tudi zapisali morebitne pripombe in komentarje o uporabljenem vprašalniku (z na­ menom preverjanja razvidne in ekološke veljavnosti na podlagi ocen strokovnjakov na podrocju) ter zapisali svoj e-poštni naslov, ce bi jih zanimali rezultati študije oz. sodelovanje v nadaljnjih raziskavah. Po pregledu podatkov sva ugotovila, da se odgovori pri vseh postavkah porazde­ljujejo levo asimetricno (najvec udeležencev izraža visoko strinjanje z vsako od po­stavk). Avtorja izvirnega pripomocka sicer ne porocata o obliki frekvencne poraz­delitve odgovorov pri svojem vzorcu, a se nama zdi levo asimetricna porazdelitev pricakovana, saj je coaching že po svoji naravi na cilje usmerjen proces, ki prejemni­ku coachinga pomaga pri postavljanju in doseganju ciljev (od coachev tako ni pri-cakovati, da bodo vecinoma porocali o povprecni izraženosti kompetenc, ki so kljuc­ne za uspešen coaching). Kljub temu pa se skupni rezultat lestvice porazdeljuje pri­bližno normalno. Lestvica sicer ni visoko notranje skladna2 (a = 0,64, 95 % IZa = 2 Poleg Cronbachove a, ki jo predstavljata avtorja izvirne lestvice, predstavljava tudi koeficienta . in glb (greatest lower bound), ki sta primernejša pri manjših vzorcih in lesticah s porazdelitvami, ki odstopajo od normalne (Triza-no-Hermosilla in Alvarado, 2016). Rezultati :: 0,55–0,74, . = 0,62, 95 % IZ. = 0,50–0,74, glb = 0,83), povezanost posameznih po­stavk s skupnim dosežkom pa je precej nizka (glej tabelo 2). Zaradi primerljivosti rezultatov z izvirnikom sva za preverjanje strukture vpra­šalnika uporabila komponentno analizo, poleg nje pa sva strukturo preverila tudi z eksploratorno faktorsko analizo, ki je ustreznejša z vidika interpretacije rezultatov, saj gre pri uporabi na cilje usmerjenih kompetenc za latentno potezo, ki naj bi bila neodvisna od konkretnega merskega pripomocka (Zygmont in Smith, 2014). Slednja kot najustreznejšo predlaga 3-faktorsko strukturo, ki pojasni 33,2 % variabilnosti podatkov, komponentna analiza pa dvokomponentno rešitev (obe komponenti po­jasnjujeta 40 % variabilnosti podatkov). Nobena od predlaganih rešitev vsebinsko ni upravicena – dvokomponentna rešitev sicer predvideva višjo komponentno utež treh od štirih obratno vrednotenih postavk na drugi komponenti, hkrati pa imate dve postavki nizko utež na obeh komponentah –, zato sva na podlagi teoreticne opredelitve izvirne lestvice preverila tudi 1-faktorsko in 1-komponetno rešitev. Tudi ti rešitvi nista bili ustrezni – en faktor pojasni 20,2 %, prva nerotirana komponen­ta pa 26,0 % variabilnosti podatkov (za povezanosti med postavkami glej tabelo 1, za kompotentne in faktorske uteži pri razlicnih rešitvah pa tabelo 2). Po pregledu postavk sva ugotovila, da zaradi nizkih faktorskih/komponentnih uteži izstopata predvsem postavki 2 in 11, ob tem pa tudi 8 in 10; od omenjenih se tri vrednotijo obrnjeno. Ob podrobnem pregledu odgovorov pri omenjenih postav­kah sva ugotovila, da je velik delež udeležencev pri vseh postavkah podajal relativ-no homogene ocene, ne glede na to, da so bile štiri postavke zastavljene negativno. Takšno odgovarjanje z vidika vsebinske veljavnosti pripomocka ni smiselno (poleg tega pa kaže tudi na možnost, da nekateri od udeležencev niso natancno prebrali postavk in odgovarjali po splošnem vtisu, kar zmanjšuje veljavnost ugotovitev), zato sva preverila še strukturo lestvice brez obrnjenih postavk. Tako prilagojena lestvica ima višjo zanesljivost (. = 0,71, glb = 0,83), komponentna in faktorska analiza pa podpirata enofaktorsko rešitev, ki pojasni 36,0 % (KA) oz. 27,3 % (FA) variabilno­sti podatkov. V izogib krajšanju pripomocka, ki bi vplival na zastopanost posameznih kompe­tencnih facet (pri cemer so merske znacilnosti še vedno relativno nizke in slabše kot v izvirnem pripomocku), sva se odlocila, da negativno zastavljene postavke preobli­kujeva ter pripomocek preveriva pri novem vzorcu. Poleg tega sva tako želela pre­veriti še retestno zanesljivost pripomocka. Poleg preverjanja psihometricnih znacilnosti naju je v prvi študiji zanimalo tudi mnenje udeležencev (strokovnjakov na podrocju coachinga) o pripomocku, njego-vi razumljivosti in vsebinski veljavnosti. Odgovor na neobvezno vprašanje so poda­li skoraj vsi udeleženci (n = 76, 93 %). Vecina je vprašalnik ocenila kot ustrezen (61 udeležencev oz. 80 %), postavke so se jim zdele razumljive (32 udeležencev oz. 42 %). Do vprašalnika je bilo kriticnih 14 udeležencev: šest jih je menilo, da so vpra­šanja presplošna, trije so bili kriticni do posameznih postavk (postavke 4, 10, 11, 12); ostali so menili, da se vprašalnik prevec nanaša na nacrtovanje procesa, da ne Tabela 1. Korelacije med postavkami GSCQ v študiji 1 Anthropos 1-2 (257-258) 2020, str. 27-48 sabina Đuvelek, žan lep Postavka 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 1 Coaching, ki ga izvajam, vedno ucinkovito pomaga prejemnikom coachinga doseci njihove cilje. — 2 Zdi se, da prejemniki coachinga ne cenijo casa, ki ga vlagamo v coaching pog e. (R) 0,12 — 3 Znam ustvariti okolje, v katerem prejemniki coachinga cutijo, da lahko predstavijo svoje ideje. 0,41 0,32 — 4 Namenoma uporabljam jezik, ki prejemniku coachinga da vedeti, da razumem njegove obcutke. 0,27 0,05 0,40 — 5 Ob koncu coachinga ima prejemnik vedno jasnejši pogled na svoje težave. 0,15 0,00 0,28 0,25 — 6 Cilji, ki si jih s prejemnikom coachinga zastaviva, so vedno visoki, a dosegljivi. 0,30 0,00 0,18 0,30 0,35 — 7 Cilji, zastavljeni pri coachingu, so prejemniku zelo pomembni. 0,31 0,25 0,36 0,14 0,12 0,18 — 8 Cilji, ki jih zastaviva s prejemnikom coachinga, so pogosto nekoliko nejasni. (R) 0,17 -0,01 -0,09 -0,07 -0,01 0,06 -0,04 — 9 Zelo dobro pomagam prejemnikom coachinga, da oblikujejo jasne, preproste in dosegljive akcijske nacrte. 0,44 0,10 0,38 0,37 0,29 0,41 0,33 0,16 — 10 Med usmerjanjem vec casa namenim analizi problema kakor pa oblikovanju rešitev in izidov. (R) -0,09 0,11 -0,07 -0,08 -0,04 -0,06 0,11 0,36 0,25 — 11 Prejemnike coachinga vedno prosim, da mi porocajo o svojem napredku do cilja. 0,16 0,06 0,03 0,31 0,03 0,10 0,04 0,04 0,10 -0,05 — 12 Med coachingom s težavo takoj in neposredno naslovim pomanjkljivosti v uspešnosti. (R) 0,17 0,24 0,27 0,18 0,01 0,16 0,29 0,27 0,34 0,22 0,15 Opombe. (R) oznacuje postavke, ki se vrednotijo obrnjeno. Vse povezanosti, višje od 0,20, so statisticno znacilne pri p < 0,05. Tabela 2. Komponentne in faktorske uteži postavk ter notranja skladnost GSCQ v študiji 1 postavka faceta Komponentne uetži1 3-faktorska rešitev1 1-faktorska rešitev2 r (postavka-skupnirezultat) a brez postavke K1 K2 F1 F2 F3 F1 GSCQ1 REZ 0,65 0,42 0,58 0,39 0,61 GSCQ2 REZ 0,57 0,23 0,64 GSCQ3 DA 0,72 0,70 0,63 0,41 0,61 GSCQ4 DA 0,67 0,50 0,52 0,32 0,62 GSCQ5 REŠ 0,51 0,46 0,36 0,19 0,63 GSCQ6 PC 0,59 0,66 0,47 0,30 0,62 GSCQ7 PC 0,51 0,48 0,48 0,38 0,61 GSCQ8 PC 0,69 0,57 0,20 0,64 GSCQ9 PC 0,69 0,61 0,72 0,57 0,59 GSCQ10 REŠ 0,78 0,64 0,18 0,65 GSCQ11 UP 0,16 0,64 GSCQ12 UP 0,37 0,56 0,34 0,40 0,43 0,47 0,58 Opombe. Facete se ne nanašajo na delitev postavk v podlestvice, ampak predstavljajo teoreticno opredeljene kompetence, pomembne v ciljni usmerjenosti coachinga. PC — postavljanje ciljev, REZ — usmerjenost na rezultate, DA — oblikovanje delovne alianse, REŠ — usmerjenost na rešitve, UP — upravljanjem s procesom/odgovornost. Prikazane so le faktorske in komponentne uteži, z absolutno vrednostjo = 0,3.1 Pri izracunu komponentnih/faktorskih obremenitev je bila uporabljena rotacija oblimin. upošteva proaktivnosti prejemnika coachinga ter da je v splošnem slabo zastavljen (npr. oblikovanje postavk, izbira besede coach). Tudi sicer je 17 udeležencev, ki do vprašalnika niso bili kriticni, pogrešalo postavke, ki bi se nanašale na druge vidike coachinga (najpogosteje na oblikovanje zaupnega odnosa med coachem in preje­mnikom coachinga), ki pa ne sodijo v sklop na cilje usmerjenih kompetenc coa­chinga; omenjenih predlogov tako v študiji 2 nisva upoštevala. Udeleženci so opo­zorili tudi na težavnost ocenjevanja raznolikih odnosov z eno samo oceno (petim udeležencem se zdi, da je odnos do vsakega prejemnika coachinga drugacen, zato ga težko ocenijo s povprecno oceno). 2 ŠTUDIJA :: Metoda :: :Udeleženci V drugi študiji se je, poleg 36 udeležencev, ki so sodelovali ponovno, vabilu od­zvalo 43 coachev (skupaj 79). Vzorec se po demografskih znacilnostih ni razlikoval od prvega; udeleženci (28 % moških) so bili tokrat stari med 25 in 82 let (M = 46,00, SD = 11,4), 54 % udeležencev se s coachingom ukvarja profesionalno (pri cemer je delež profesionalnih coachev nekoliko višji v skupini, ki je sodelovala v obeh študi­jah; 65 %). Podrobnejših podatkov o izobraževanju in delu coachev (certifikati, šte­vilo ur coachinga, podrocja) tokrat v izogib daljšanju casa reševanja nisva zbirala. :Pripomocki Udeleženci so porocali o osnovnih demografskih znacilnostih (spol, starost, sto­pnja izobrazbe) in opredelili, ce se s coachingom ukvarjajo profesionalno. Poleg tega so izpolnili prirejen Vprašalnik na cilje usmerjenih kompetenc coachinga (The go-al-focused coaching skills – GSCQ; Grant in Cavanagh, 2007). Tudi ta obsega 12 postavk, od izvirnika pa ga loci le pozitivno vrednotenje vseh postavk (štiri postav­ke, ki se v izvirniku vrednotijo obrnjeno, sva na podlagi ugotovitev prve študije preoblikovala). :Postopek Študija je potekala tri tedne po zakljucku prve. K sodelovanju sva povabila tiste udeležence iz prve študije, ki so nama posredovali svoj e-poštni naslov in podali strinjanje z obvešcanjem (ti so ob reševanju ponovno zapisali svoj e-naslov, tako da sva podatke lahko združila). Vzorec sva ob tem dopolnila s coachi, ki še niso sode­lovali v prvi študiji: ponovno sva po e-pošti posredovala osebna povabila in udele­žence vabila prek seznamov obvešcanja slovenskih coaching organizacij. Tudi v dru­gi študiji je zbiranje podatkov potekalo preko spletne aplikacije, udeleženci pa so lahko ob koncu reševanja posredovali svoj e-naslov za obvešcanje o rezultatih štu­dije. Tudi v tej študiji sva zaradi primerljivosti z izvirnikom poleg faktorske preve­rila tudi komponentno strukturo lestvice. Rezultati :: Zanesljivost preoblikovane lestvice s pozitivno vrednotenimi postavkami je bila nekoliko višja kot v prvi študiji (a = 0,78, 95 % IZa = 0,72–0,84, . = 0,78, 95 % IZ. = 0,71–0,86, glb = 0,90), vendar zaradi raziskovalnega nacrta, ki vkljucuje od­visne in neodvisne vzorce, statisticno pomembnost razlike težko ocenimo. Prva komponenta tudi v drugi študiji še vedno pojasni okrog tretjino variabilnosti v po­datkih (34,7 %). Kljub preoblikovanju imata postavki 10 (Med coachingom vec casa namenim oblikovanju rešitev in izidov kakor pa analizi problema) in 12 (Ko med co-achingom opazim, da prejemnik coachinga ne dosega ciljev, to takoj in brez težav ne­posredno naslovim) nizki komponentno in faktorsko utež ter sta nizko povezani z ostalimi postavkami (glej tabelo 3) in s skupnim dosežkom (glej tabelo 4), zato sva preverila tudi merske znacilnosti lestvice brez teh postavk. Tako skrajšana razlicica GSCQ bi imela višjo zanesljivost (a = 0,82, 95 % IZa = 0,76–0,88, . = 0,82, 95 % IZ. = 0,76–0,88, glb = 0,91) in glede na izvirnik ustre­zno komponentno ter faktorsko strukturo (prva komponenta pojasni 40 % varia­bilnosti v podatkih, en faktor pa 34 %); sta pa obe rešitvi nekoliko manj stabilni od izvirne (aizv = 0,90, 50 %). Koncna oblika pripomocka z opisnimi statistikami je predstavljena v Prilogi 1. Najnižjo komponentno (0,48) oz. faktorsko (0,42) utež ima postavka 11, ki pa je nisva izlocila zaradi zastopanosti facete upravljanja proce­sa in odgovornosti v koncnem naboru postavk. Tudi tokrat je bila porazdelitev od­govorov pri vsaki od postavk (in skupnem rezultatu) levo asimetricna. Za preverjanje kriterijske veljavnosti koncne oblike pripomocka sva primerjala ocene neprofesionalnih in profesionalnih coachev (tisti, ki se s coachingom ukvar­jajo poklicno), saj je pricakovati, da bodo slednji bolj ciljno usmerjeni, ker je dose-ganje ciljev pomembno za njihovo poklicno preživetje. Skupne dosežke pri skrajša­ni lestvici GSCQ (10 postavk) v drugi študiji sva primerjala z uporabo t-testa za ne­odvisne vzorce in podprla razliko v rezultatih (t(75) = 2,58, p = 0,012, d = 0,59); profesionalni coachi (M = 60,7, SD = 5,2) dosegajo višji skupni rezultat kot nepro­fesionalni coachi (M = 57,3, SD = 6,4). Razlike med spoloma niso bile pomembne (t(75) = -0,51, p = 0,618). Pri udeležencih, ki so sodelovali v obeh študijah (n = 36), sva preverila tudi po­vezanost obeh rezultatov (kot rezultat posameznika pri prvi študiji sva uporabila povprecje odgovorov na koncen izbor postavk, torej brez postavk 10 in 12, pri ce-mer sva dve postavki vrednotila obrnjeno; ker tak nabor vkljucuje tudi postavke, ki so imele v drugi študiji drugacno valenco, ki lahko vpliva na zaznavo vsebine in po­sledicno znižuje primerljivost odgovorov, ne moremo govoriti o klasicnem prever­ Tabela 3. Korelacije med postavkami GSCQ v študiji 2 Anthropos 1-2 (257-258) 2020, str. 27-48 sabina Đuvelek, žan lep Postavka 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 1 Coaching, ki ga izvajam, vedno ucinkovito pomaga prejemnikom coachinga doseci njihove cilje. — 2 Zdi se, da prejemniki coachinga cenijo cas, ki ga vlagamo v coaching. 0,40 — 3 Znam ustvariti okolje, v katerem prejemniki coachinga cutijo, da lahko predstavijo svoje ideje. 0,43 0,39 — 4 Namenoma uporabljam jezik, ki prejemniku coachinga da vedeti, da razumem njegove obcutke. 0,41 0,23 0,39 — 5 Ob koncu coachinga ima prejemnik vedno jasnejši pogled na svoje težave. 0,44 0,30 0,38 0,39 — 6 Cilji, ki si jih s prejemnikom coachinga zastaviva, so vedno visoki, a dosegljivi. 0,28 0,17 0,19 0,21 0,40 — 7 Cilji, zastavljeni pri coachingu, so prejemniku zelo pomembni. 0,31 0,38 0,37 0,22 0,27 0,33 — 8 Cilji, ki jih zastaviva s prejemnikom coachinga, so pogosto jasni. 0,37 0,31 0,46 0,29 0,39 0,48 0,29 — 9 Zelo dobro pomagam prejemnikom coachinga, da oblikujejo jasne, preproste in dosegljive akcijske nacrte. 0,52 0,26 0,37 0,65 0,37 0,29 0,29 0,49 — 10 Med coachingom vec casa namenim oblikovanju rešitev in izidov kakor pa analizi problema. 0,21 -0,02 0,09 0,14 0,08 0,26 0,12 0,22 0,19 — 11 Prejemnike coachinga vedno prosim, da mi porocajo o svojem napredku do cilja. 0,44 0,08 0,32 0,34 0,20 0,04 0,21 0,12 0,39 0,16 — 12 Ko med coachingom opazim, da prejemnik coachinga ne dosega ciljev, to takoj in brez težav neposredno naslovim. 0,07 0,19 0,26 0,23 0,10 0,03 0,03 0,12 0,13 0,09 0,08 Opomba. Vse povezanosti, višje od 0,22, so statisticno znacilne pri p < 0,05. Tabela 4. Komponentne in faktorske uteži postavk ter notranja skladnost GSCQ v študiji 2 postavka faceta komponentnautež1 95 % IZ faktorskautež 95 % IZ r (postavka-skupnirezultat) a brezpostavke sp zg sp zg GSCQ1 REZ 0,73 0,50 0,84 0,70 0,47 0,89 0,61 0,75 GSCQ2 REZ 0,54 0,30 0,73 0,48 0,25 0,72 0,39 0,77 GSCQ3 DA 0,69 0,56 0,80 0,64 0,51 0,79 0,57 0,76 GSCQ4 DA 0,67 0,47 0,82 0,62 0,42 0,83 0,54 0,76 GSCQ5 REŠ 0,65 0,44 0,80 0,59 0,36 0,81 0,51 0,76 GSCQ6 PC 0,52 0,21 0,72 0,46 0,16 0,74 0,42 0,77 GSCQ7 PC 0,55 0,37 0,69 0,49 0,32 0,66 0,43 0,77 GSCQ8 PC 0,68 0,34 0,84 0,63 0,32 0,90 0,55 0,75 GSCQ9 PC 0,75 0,60 0,84 0,73 0,57 0,88 0,63 0,75 GSCQ10 REŠ 0,30 -0,07 0,58 0,25 -0,07 0,54 0,25 0,80 GSCQ11 UP 0,48 0,16 0,69 0,42 0,15 0,67 0,36 0,77 GSCQ12 UP 0,26 0,00 0,53 0,22 0,00 0,47 0,19 0,79 Opombe. Facete se ne nanašajo na delitev postavk v podlestvice, ampak predstavljajo teoreticno opredeljene kompetence, pomembne v ciljni usmerjenosti coachinga. PC — postavljanje ciljev, REZ — usmerjenost na rezultate, DA — oblikovanje delovne alianse, REŠ — usmerjenost na rešitve, UP — upravljanjem s procesom/odgovornost.1 Prikazane so komponentne obremenitve na prvi nerotirani komponenti. janju retestne zanesljivosti). Povezanost rezultatov z zamikom treh tednov je bila, kljub omenjenim razlikam v strukturi pripomockov, sprejemljiva (r = 0,72, p < 0,001), a je ob tem potrebno izpostaviti tudi, da sta vzorca za stabilno oceno razmeroma majhna. RAZPRAVA :: Namen obeh študij je bil prirediti vprašalnik GSCQ za preverjanje na cilje usmer­jenih kompetenc pri slovenskih coachih ter s tem omogociti ucinkovito in veljavno merjenje kompetenc, ki imajo pomemben ucinek na rezultate coachinga (Grant in Cavanagh, 2007). V dveh korakih sva oblikovala skrajšano slovensko razlicico GCSQ, ki se po svoji strukturi približa izvirnemu pripomocku in glede na svoje merske zna-cilnosti omogoca merjenje na cilje usmerjenih kompetenc slovenskih coachev vsaj v raziskovalne namene. Rezultati kažejo, da se odgovori pri vseh postavkah, ne glede na njihovo valen-co, v obeh študijah porazdeljujejo levo asimetricno, kar pomeni, da se vecina ude­ležencev s postavkami delno, vecinoma ali popolnoma strinja. To ob upoštevanju znacilnosti coachinga sicer ni presenetljivo. Navsezadnje je coaching zelo ciljno usmerjen proces, ki zaposlenim pomaga pri postavljanju ciljev, razvoju akcijskih na-crtov in doseganju uspeha (Graham idr., 1994). Ker je glavna naloga coacha, da pre­jemnika skozi proces vodi, je pricakovati, da bodo coachi (tudi zaradi morebitnih teženj po socialno zaželenem odgovarjanju) porocali o relativno visokem strinjanju s postavkami. Po drugi strani pa visoko strinjanje z negativno zastavljenimi postav­kami kaže tudi na možnost, da udeleženci pri odgovarjanju niso pozorno prebrali vsebine postavk in so odgovarjali na podlagi prvega vtisa (oz. v skladu s svojimi splošnimi prepricanji o coachingu). Kljub temu, da sva v drugi raziskavi vse postav­ke zastavila pozitivno, to ne izkljucuje možnosti, da so udeleženci ponovno odgo­varjali brez pozornega branja postavk, posledicno pa so lahko napake merjenja na postavkah pozitivno povezane, ocene zanesljivosti po metodi notranje skladnosti pa previsoke. Za jasnejšo oceno kakovosti pripomocka bi tako v nadaljnjih študi­jah morali dodati postavke, s katerimi bi preverjali pozornost udeležencev in zbra-ti tudi ocene prejemnikov, ki jih v tej raziskavi nisva zbirala. Kljub omenjeni možnosti precenjevanja notranje skladnosti je bila ta v prvi štu­diji nizka, odgovori pa glede na rezultate paralelnih analiz ne povsem homogeni. Po izlocanju negativno vrednotenih postavk se je notranja skladnost pripomocka nekoliko zvišala, zato sva se odlocila postavke preoblikovati in lestvico ponovno preveriti. V drugi študiji je bila tako notranja skladnost lestvice višja, postavke pa se povezujejo s skupnim faktorjem. Ker bi lahko poleg odgovornih slogov udeležen­cev in njihove nepozornosti pri reševanju na podajanje (prevec) homogenih odgo­vorov vplivalo tudi slabše razumevanje negativno zastavljenih postavk (nekateri av-torji opozarjajo na negativne vplive obrnjenih postavk na zanesljivost in konstruk­tno veljavnost lestvic; npr. Dalal in Carter, 2014; Suárez-Alvarez idr., 2014; Woods, 2006), v koncni razlicici in pri morebitnih nadgradnjah pripomocka GSCQ pre­dlagava uporabo pozitivno vrednotenih postavk. Kljub preoblikovanju imata postavki 10 in 12 še zmeraj nizko faktorsko/kompo­nentno utež, zato sva se odlocila, da ju je smiselno izlociti, kljub temu, da to lahko vpliva na zastopanost posameznih skupin na cilje usmerjenih kompetenc, kot sta jih opredelila Grant in Cavanagh (2007). Ker pa je izlocanje postavk problematic­no tudi z vidika pristranskosti statisticnih ocen (s ponovnimi izracuni zanesljivosti na istih podatkih so ocene lahko precenjene zaradi nakljucnih znacilnosti/vzorcev v zbranih podatkih), bi bilo potrebno koncno obliko pripomocka ponovno preveriti. Postavka 12 (Ko med coachingom opazim, da prejemnik coachinga ne dosega ciljev, to takoj in brez težav neposredno naslovim) se sicer nanaša na zmožnost coacha, da takoj naslovi morebitno nedoseganje ciljev ali neizpolnjevanje dogovorov, kar je ena od pomembnih kompetenc coacha, sploh v situacijah, ko gre za coaching s težav­nimi udeleženci (Kilburg, 2001). Hkrati gre v tem primeru za spretnost, ki jo obi­cajno razvijejo bolj izkušeni coachi (Kilburg, 2001), zato bi jo bilo z vsebinskega vi-dika morda smiselno ohraniti. Podoben izziv se pojavlja tudi pri postavki 11 (Prejemnike coachinga vedno prosim, da mi porocajo o svojem napredku do cilja). Obe postavki se vsebinsko nanašata na upravljanje procesa in odgovornosti prejemnika coachinga, ki je kljucnega pomena za stalen napredek v procesu. Razlogov, da imata postavki nizko povezanost s skupnim rezultatom, je lahko vec. Morda udeleženci postavk niso dobro razumeli – za postavko 12 so nekateri udeleženci v prvi študiji porocali, da ni razumljiva, zato bi jo bilo smiselno preobli­kovati in skrajšati – ali pa je povezana s pristopom k izobraževanju, ki so se ga ude­ležili slovenski coachi. Mogoce je, da je v primerjavi z drugimi skupinami kompe­tenc pri izobraževanju slovenskih coachev manj poudarka na vodenju in upravlja­nju samega procesa coachinga ter spodbujanju prevzemanja odgovornosti pri prejemniku coachinga za izvedbo dogovorjenih akcijskih nacrtov. To bi hkrati vo­dilo k nižji razvitosti kompetence pri coachih in pojasnilo nepovezanost ocen ome­njene postavke z ocenami ostalih postavk, a predpostavke zaradi pomanjkanja stan­dardov na podrocju izobraževanja coachev v Sloveniji in vsebinski neusklajenosti razlicnih izobraževanj, o katerih porocajo udeleženci, ne moreva preveriti. Nizka utež na skupnem faktorju je znacilna tudi za preoblikovano postavko 10 (Med coachingom vec casa namenim oblikovanju rešitev in izidov kakor pa analizi pro-blema), ki se nanaša na usmerjenost coacha na rešitve. Nizka utež te postavke je morda posledica dejstva, da so implicitna prepricanja slovenskih coachev o ciljni usmerjenosti pri coachingu drugacna; morda se jim dejansko zdi bolj pomembno, da razumejo in analizirajo problem, kot da oblikujejo konkretno rešitev, omenjena postavka pa tako ni ustrezna za ocenjevanje na cilje usmerjenih kompetenc. Ker so implicitne teorije v splošnem pogojene s poudarki pri izobraževanju, se zdi še pose-bej pomembno dejstvo, da so v validacijski študiji izvirnega pripomocka (Grant in Cavanagh, 2007) pomemben delež udeležencev predstavljali študenti smeri ravna­nja s cloveškimi viri in coaching psihologije, ki sta jim predavala tudi avtorja pri­pomocka. Tako je mogoce, da sta avtorja pri oblikovanju postavk vkljucevala tista znanja, ki sta jim tudi v sklopu izobraževalnega programa namenjala vec pozorno­sti (npr. vecja usmerjenost coacha na rešitve kot na razumevanje samega problema). V izvirniku bi to lahko vodilo do visoke notranje skladnosti, medtem ko v drugih okoljih in pri posameznikih z drugacnim predhodnim izobraževanjem so tovrstne postavke lahko problematicne. Za prihodnje tako poleg predlaganih preoblikovanj postavk predlagava tudi oblikovanje dodatnih postavk, ki bi temeljile na podrob­nem pregledu in primerjavi vsebin izobraževanj, najpogostejših pri slovenskih coachih. Sicer so povratne informacije udeležencev o merskem pripomocku vecinoma po­zitivne (80 % udeležencev vprašalnik ocenjuje kot ustrezen in primeren za upora­bo merjenja na cilje usmerjenih kompetenc coachinga, prav tako porocajo o njego-vi razumljivosti), a tudi oni predlagajo dodajanje postavk, ki bi preverjale nekatera dodatna podrocja. Poleg splošnosti postavk je bilo izpostavljeno predvsem pomanj­kanje postavk, ki se nanašajo na podrocje odnosa med coachem in prejemnikom coachinga, ki je sicer zajeto v kompetenco oblikovanja delovne alianse. Ponovno je zaznana vrzel lahko posledica poudarka, ki ga izobraževanja namenjajo temu po­drocju, ki je tako za slovenske coache dejansko bolj pomembno in kljucno pri pre­misleku o ciljni usmerjenosti pri coachingu. Nekateri udeleženci so kot izziv pri reševanju vprašalnika izpostavili tudi dejstvo, da se odnosi z razlicnimi prejemniki coachinga med seboj razlikujejo in jih je tež­ko ocenjevati agregirano (z eno splošno oceno na postavko). Ker gre pri coachingu za interakcijo med coachem in prejemnikom, je možno, da (tudi) zaradi specificnih želja prejemnika, coach v nekem odnosu ne uporablja kompetenc, ki jih sicer ima. Pomembnost ”splošnega ocenjevanja” bi sicer lahko naslovili v navodilih za reševa­nja, a se nama zdi bolj smiselno, da v nadaljevanju (sploh pri uporabi pripomocka v raziskovalne namene) udeleženci vprašalnik GSCQ izpolnijo takoj po coaching srecanju in ocenjujejo odnos s takratnim prejemnikom. Takšna ocena kompetenc je seveda bolj odvisna od situacije, a bi lahko po vec ocenjevanjih odnosov z razlic­nimi prejemniki coachinga izracunali povprecno oceno, ki bi ponudila jasnejšo in bolj poglobljeno oceno o razvitosti in uporabi coachevih na cilje usmerjenih kompetenc. Povezanost rezultatov obeh zbiranj z zamikom treh tednov je sprejemljiva, a za­radi majhnega vzorca in spremembam v vrednotenju dolocenih postavk ne more-mo govoriti o klasicni oceni retestne zanesljivosti. Za konkretnejše zakljucke o re-testni zanesljivosti pripomocka GSCQ bi tako potrebovali dodatna preverjanja, a tudi opisana študija nudi vsaj preliminarne dokaze o zanesljivosti GSCQ in smisel­nosti njegove nadaljnje uporabe in preverjanja. Poleg tega bi bilo v prihodnje smi­selno v raziskavo vkljuciti še prejemnike coachinga in pridobiti tudi njihove ocene o ciljni usmerjenosti njihovega coacha ter preveriti skladnost ocen (objektivnost GSCQ). Preverjanje retestne zanesljivosti bi bilo smiselno tudi v daljših intervalih, kar bi omogocalo spremljanje razvoja kompetenc coachev, kar predstavlja eno od glavnih možnosti uporabe, ki jih predvidevata avtorja izvirnega pripomocka. Kriterijsko veljavnost GSCQ sva ugotavljala s primerjavo ocen profesionalnih co-achev in coachev zacetnikov; prvi porocajo o višji izraženosti na cilje usmerjene kompetenc kot zacetniki. Tudi pri izvirniku avtorja porocata o razlikah med pro-fesionalnimi in neprofesionalnimi coachi, ki dosegajo pomembno nižje rezultate. Razlika v dosežkih je pricakovana, na cilje usmerjene kompetence pa so pri profe­sionalnih coachih bolj razvite oziroma izražene, saj se s coachingom ukvarjajo vsak dan (Evers idr., 2006). Poleg tega je z uporabo ciljnih kompetenc povezano tudi nji­hovo poklicno preživetje – ce prejemnika ne bodo dobro vodili skozi proces do do-seganja zastavljenih ciljev, se ta ne bo vrnil (Spence, 2007). Na podlagi rezultatov lahko, ob že opisanih metodoloških zadržkih, vseeno za­kljuciva, da tudi prirejena razlicica GSCQ uspešno razlikuje med coachi, ki se s co-achingom ukvarjajo profesionalno, in tistimi, ki se ne. Poleg raziskovalnega pome­na ima ta ugotovitev lahko tudi aplikativne ucinke: ker je višja ciljna usmerjenost tudi rezultat izobraževanja in delovnih izkušenj, je lahko GSCQ uporaben pri spre­mljanju coachev pri njihovem delovnem razvoju. Pri usposabljanju coachev lahko rezultati vprašalnika GSCQ pomagajo tudi pri oblikovanju programov, ki bo coa-chem omogocili ucinkovitejši razvoj na cilje usmerjenih kompetenc, predvsem na podrocjih, na katerih zaznavajo, da so njihove kompetence manj razvite. Vprašalnik GCSQ lahko koristi tudi pri sistemih certificiranja profesionalnih coachev, saj nam omogoca primerjavo med coachi in dolocanje standardov kompetenc, ki jih prica­kujemo od profesionalnih coachev (in ocenimo s kombinacijo samoocene, ocene opazovalca in prejemnika). Ob koncu sicer ponovno izpostavljava, da so predstavljeni rezultati zbrani pri re-lativno majhnem pilotnem vzorcu, ki ne omogoca stabilnih izracunov strukturnih znacilnosti pripomocka, zato je posploševanje ugotovitev (še posebej na posebne skupine coachev, kot so coachi zacetniki ali interni coachi) lahko vprašljivo in kli-ce po dodatnem raziskovanju. Vseeno pa je pomembno poudariti, da je coaching v Sloveniji zaenkrat še v zacetni fazi razvoja, bazen udeležencev, ki se ukvarjajo s co-achingom in lahko strokovno odgovorijo na vprašalnik, pa je majhen. Zbrana vzor-ca tako nista zanemarljiva in skupaj predstavljata pomemben delež vseh coachev, ki delujejo v Sloveniji (natancnega števila coachev, ki trenutno delujejo v Sloveniji za­radi neusklajenosti izobraževanj in pomanjkanja standardov pri certificiranju sicer ni mogoce dolociti). Vseeno pa bi bilo ob morebitnih razširitvah vprašalnika z na­menom povecevanja vzorca smiselno razmišljati o socasnih priredbah v katerega od jezikov v regiji, kar bi omogocalo tudi mednarodno primerjavo rezultatov in obli­kovanje nadnacionalnih smernic na podrocju izobraževanja coachev. Poleg tega bi po vzoru izvirne validacijske študije (Grant in Cavanagh, 2007), predlagala tudi preverjanje oblike GSCQ za prejemnike coachinga (ki pomembno sooblikujejo ce­lotni proces) in opazovalce, kar bi omogocalo preverjanje skladnosti ocenjevalcev in pridobivanje objektivnejše mere ciljne usmerjenosti. LITERATURA :: Baron, L., Morin, L. in Morin, D. (2011). »Executive coaching: The effect of working alliance discrepancy on the development of coachees‘ self-efficacy.« Journal of Management Development, 30(9), 847-864. Dalal, D. K. in Carter, N. T. (2014). »Negatively worded items negatively impact survey research.« V: C. E. Lance in R. J. Vandenberg (ur.): More Statistical and Methodological Myths and Urban Legends: Doctrine, Verity and Fable in Organizational and Social Sciences (str. 112– 132). New York, Routhledge. Graham, S., Wedman, J. F. in Garvin-Kester, B. (1994). »Manager coaching skills: What makes a good coach?” Performance Improvement Quarterly, 7(2), 81-94. Grant, A. M. (2006). »An Integrative Goal-Focused Approach to Executive Coaching.« V: D. R. Stober in A. M. Grant (ur.): Evidence based coaching handbook: Putting best practices to work for your clients (str. 153–192). Hoboken, NJ: John Wiley & Sons Inc. Grant, A. M. in Cavanagh, M, J. (2007). »The Goal-focused coaching skills questionnaire: Preliminary findings.« Social Behavior and Personality, 35(6), 751–760. Ellinger, A. D., Ellinger, A. E. in Keller, S. B. (2003). »Supervisory coaching behavior, employee satisfaction, and warehouse employee performance: A dyadic perspective in the distribution industry.« Human resource development quarterly, 14(4), 435-458. Evers, W. J., Brouwers, A. in Tomic, W. (2006). »A quasi-experimental study on management coaching effectiveness.« Consulting Psychology Journal: Practice and Research, 58(3), 174. ICF (2016). 2016 ICF Global Coaching Study: Executive Summary. Lexington, KY: International Coach Federation. Kilburg, R. R. (2001). »Facilitating intervention adherence in executive coaching: A model and methods.« Consulting Psychology Journal: Practice and Research, 53(4), 251. Krajnc, M. (2012). »Vpliv custvene inteligentnosti na delovno uspešnost.« RUO. Revija za Univerzalno Odlicnost, 1(2), 60. Leith, K. P. in Baumeister, R. F. (1998). »Empathy, shame, guilt, and narratives of interpersonal conflicts: Guilt-prone people are better at perspective taking.« Journal of personality, 66(1), 1-37. Lidbetter, K. (2003). »For good measure.« People Management, 9(1), 46. Locke, E. A. (2002). »Setting goals for life and happiness.« V: C. R. Snyder in S. J. Lopez (ur.): Handbook of positive psychology (str. 299-312). New York, Oxford University Press. Porenta, J. (2013). Coaching v Sloveniji: vidik izvajalcev (magistrsko delo). Ljubljana: Ekonomska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Peterson, D. B. in Millier, J. (2005). »The Alchemy of Coaching: „You‘re Good, Jennifer, But You Could Be Really Good“.« Consulting Psychology Journal: Practice and Research, 57(1), 14. Ryff, C. D. (1989). »Happiness is everything, or is it? Explorations on the meaning of psychological well-being.« Journal of personality and social psychology, 57(6), 1069. Schlegelmich, A. in Fresco, D. (2005). »Book review of Emotion-focused therapy: Coaching clients to work through their feelings.« Counselling Psychology Quarterly, 18(3), 225-226. Sheldon, K. M. in Houser-Marko, L. (2001). »Self-concordance, goal attainment, and the pursuit of happiness: Can there be an upward spiral?« Journal of personality and social psychology, 80(1), 152. Spence, G. B. (2007). »GAS powered coaching: Goal attainment scaling and its use in coaching research and practice.« International Coaching Psychology Review, 2(2), 155–167. Suárez-Alvarez, J., Pedrosa, I., Lozano L. M., García-Cueto, E., Cuesta, M in Muńiz J. (2018). »Using reversed items in Likert scales: A questionable practice.« Psicothema, 30(2), 149–158. Trizano-Hermosilla, I. in Alvarado, J. M. (2016). »Best Alternatives to Cronbach‘s Alpha Reliability in Realistic Conditions: Congeneric and Asymmetrical Measurements.« Frontiers in Psychology, 7:769. Vandaveer, V. V., Lowman, R. L., Pearlman, K. in Brannick, J. P. (2016). »A practice analysis of coaching psychology: Toward a foundational competency model.« Consulting Psychology Journal: Practice and Research, 68(2), 118–142. Whitmore, J. (2004). »Something really has to change:‘change management’as an imperative rather than a topic.« Journal of Change Management, 4(1), 5-14. Woods, C. M. (2006). »Careless responding to reverse-worded items: Implications for confirmatory factor analysis.« Journal of Psychopathology and Behavioral Assessment, 28(3), 189–194. Zygmont, C. in Smith, M. R. (2014). »Robust factor analysis in the presence of normality violations, missing data, and outliers: Empirical questions and possible solutions.« The Quantitative Methods for Psychology, 10(1), 40–55. 1PRILOGA :: Tabela 5. Koncni nabor postavk slovenske razlicice GSCQ z opisnimi statistikami postavka M SD min max As (SE= 0,27) Spl (SE= 0,54) komp.utež 95 % IZ fakt. utež 95 % IZ a brezpostavke sp zg sp zg GSCQ1 5,44 0,99 1,0 7,0 -1,74 5,56 0,74 0,52 0,84 0,70 0,48 0,89 0,79 GSCQ2 5,96 1,01 3,0 7,0 -0,96 0,62 0,55 0,32 0,73 0,48 0,26 0,71 0,81 GSCQ3 6,40 0,71 4,0 7,0 -0,99 0,55 0,69 0,56 0,80 0,64 0,49 0,79 0,80 GSCQ4 6,22 0,90 3,0 7,0 -1,24 1,56 0,67 0,47 0,82 0,62 0,41 0,84 0,80 GSCQ5 6,05 0,84 3,0 7,0 -1,05 1,73 0,66 0,46 0,81 0,60 0,37 0,82 0,80 GSCQ6 5,39 1,08 2,0 7,0 -1,03 1,04 0,52 0,20 0,72 0,45 0,16 0,72 0,82 GSCQ7 5,94 0,95 4,0 7,0 -0,25 -1,18 0,56 0,40 0,69 0,49 0,33 0,65 0,81 GSCQ8 6,03 1,05 2,0 7,0 -1,52 2,91 0,67 0,34 0,84 0,62 0,32 0,90 0,80 GSCQ9 5,88 0,87 2,0 7,0 -1,11 3,75 0,75 0,60 0,84 0,73 0,56 0,87 0,79 GSCQ11 5,87 1,23 2,0 7,0 -1,23 1,33 0,48 0,16 0,70 0,42 0,15 0,67 0,83 Skupni dosežek 5,92 0,60 3,8 7,0 -1,23 1,86 FILOZOFIJA Matijas Kozic ŠTIRJE LIKI O SRECI: UPORNIK izvirni znanstveni clanek udk: 17.022.1:123:165.12 POVZETEK :: V clanku najprej opišemo potek osvoboditve. Na poti se nam naravno pora­ja vprašanje: kakšno dejanje je dobro? V naslednjem koraku se nam odgovor na to vprašanje pokaže kot, ce lahko temu tako recemo, idealisticni pragmatizem. Po-tem zakljucimo, da je zgolj idealisticni pragmatizem brez stoicizma v bistvu nepo­polna svoboda. Kljucne besede: svoboda, dostojanstvo, morala, vrednote, dejanje, zavest ABSTRACT FOUR CHARACTERS ON HAPPINESS: THE REBEL The article first describes the course of liberation. Along the way, the question naturally arises: what action is good? In the next step, the answer to this question appears to us to be, if we may call it, idealistic pragmatism. Then we conclude that purely idealistic prag­matism without stoicism is essentially imperfect freedom. Key words: freedom, dignity, morality, values, action, consciousness UPORNIK :: V uvodu bo najprej prikazano, kako se na splošno rojeva upornik, kar bo vpo­gled v zacetek raziskave, potem bo predstavljena raziskava sama. Zacetno situacijo bomo zastavili kot nekakšno povprecje: Zamislite si, da priha­jate iz srednjega razreda. Nikoli niste bil revni, ampak ste vzgajani tako, da si z la-stnimi napori ustvarite dobro in lepo življenje. Imeli ste vse, kar otrok potrebuje, ne pa tudi notranje izpolnjenosti. Zato vas »imeti nekaj« ni izpolnilo, vseeno pa ste se zavedali, da je pomembno. Odkar pomnite, ste iskali pot, ki bi predstavljala od­rešitev, konec trpljenja. Želeli ste najti sebe, resnico. Hoteli ste rešiti problem izpol­njenosti in srece. Kot otrok ste vedno postavljali vprašanja, ki jih ne bi smeli. Seveda ste se spraševali, zakaj so nekatere stvari prepovedane. Zakaj je sploh prepovedano, da nekaj vprašate? Zakaj morate poslušati in biti pridni in vam ni dovoljeno odgo­varjati? Zakaj vam vcasih govorijo, da ste slabi, in vcasih, da ste dobri? Kaj je meri-lo? Zakaj v svetu obstaja toliko nepravicnosti in dvojnih meril? Videli ste torej, da svet ni takšen, kot vam ga predstavljajo. Od vas se je tudi pricakovalo, da boste do-bri, ceprav so drugi z vami lahko ravnali slabo. Vcasih clovek želi kakor koli domi­nirati in takšna situacija vas je spremenila v razdeljeno osebo. Postali ste nekdo, ki ne verjame vec vase, a nasprotuje dogmam in ima željo po uporu. Povedano druga-ce: ostal vam je mucni dvom. V sebi ste razdeljeni na tistega, ki misli, da je »to in to«, ter na tistega, ki si želi biti priznan kot »to in to«. Po drugi strani bi se lahko odlocili biti zvita oseba in igrali igre moci oziroma igrali igro, v kateri bi vseeno ob­cutili praznino. Lahko bi torej želeli postati bogataš, politik, slavna oseba, morda bi želeli igrati nekaj, kar niste, ter tako postati kot »tisti, ki zavracajo agonijo življe­nja in umiranja, [pa] želijo dominirati« (Camus 1991: 234). Po drugi strani bi lah­ko iskreno poskušali najti sreco kot oseba, ki si želi ohraniti dobroto in iskrenost. Izbrali ste drugo pot, si rekli, da je konec. Vse ste vzeli v svoje roke. Zdaj želite zgolj premišljevati o teh temah. Vendar pa na zacetku niste želeli brati knjig, saj niste ho-teli, da kdor koli vpliva na vas in vaše mnenje. Mislili ste sami. Želeli ste tudi spre­meniti svet, ga urediti tako, da nam bo vsem lepo. Na koncu ste tudi brali knjige in dvomili. Sami ste naredili in ohranili sebe tako, da ste se spoprijeli z misleci v knjigah. V sebi ste nosili dolocene vrednote in ideale, ki ste jih želeli videti v svetu, nekatere vrednote ste znova premislili. Ampak kako se znebiti trpljenja? Dovolite mi, prosim, da govorim. Poslušajte me kot bitje, ki govori bitju. Srce, ki komunicira s srcem. Nocem tekmovati. Nisem proti nikomur, saj ne potrebuje-mo agresivnosti, da bi prišli do modrosti. Želim, da skupaj z ljubeznijo do modro­sti morda pridemo do kakšnega pozitivnega sklepa. Vecina ljudi želi živeti dobro življenje. Nekatera ravnanja se nam zdijo nepravic­na, druga pravicna. Vsakdo ima lahko torej lastno prepricanje o tem, kaj je pravic­no. Ampak kako lahko kdor koli sploh govori o pravicnem, o srecnem, o lepem, »ce ne more nikoli uživati v miru ali zadovoljstvu, medtem ko je zadržan v neumnih prizadevanjih za cutni užitek ali aplavz, da bi se tako pocutil popularen« (Hume 1987: 103)? Kot družba se neizogibno odlocamo o vrednotah, ki so nam pomemb­ne. Tudi ce se ne odlocamo o nicemer, je to vrednota, ki jo živimo. Zaradi stvari, ki se nam zdijo nepravicne, smo ali v resentimentu ali pa se jim upiramo. Bilo bi to-rej dobro zastaviti vprašanje, kaj si kot družba sploh želimo. Povejmo sedaj nekaj o resentimentu, o zavracanju in zagrenjenosti. Clovek resen­timenta se ne odziva, je pasiven. Njegova reakcija je postala resentiment prav zato, ker je prenehala biti delujoca. Obcuti, a ker je nezmožen dejavnosti, verjame, da je vseeno upravicen do dobicka. Nenehno obtožuje, ker meni, da upraviceno zahteva dobicek od akcij, ki jih sam ne izvaja. Skratka »clovek resentimenta ne reagira: z njegovo reakcijo ni opravljeno; obcutena je, namesto da bi bila izvedena … [in po­tem] bo clovek resentimenta v objektu, ki ustreza temu dražljaju, še kar cutil oseb-no žalitev ali ponižanje, saj bo v njem videl odgovornega za svojo lastno nemoc« (Deleuze 2011: 149). Cim clovekovim pricakovanjem ni zadošceno, veliko ocita drugim. Ne moremo mu zadostiti, ker je a priori negativen. Želi si, da bi bili drugi zlobni, da bi sebe lah­ko videl kot dobrega. Poslednji triumf mašcevanja užaljenih, zagrenjenih ljudi je svojo nesreco prevaliti na srecne, da bi se tako srecni pocutili krivi zaradi svoje sre-ce, ker so obdani z bedo. Tak clovek je kot »inšpekcija, ki nadzoruje, ali obstaja ne­kje nekdo srecen, da bi tako unicil vsak poskus nastanka pozitivnega vzdušja«. Clovek resentimenta podeljuje krivdo drugim in je preprican, da trpi zaradi dru­gih. Trpeci tako uživajo v svojih slabostih, v nezaupanju, v »tuhtanju o slabostih in navideznih ovirah, rijejo za mracnimi in vprašljivimi zgodami po crevesju svoje pre­teklosti in sedanjosti […] in se opijanjajo z lastnim strupom zlobe – odpirajo naj­starejše rane, krvavijo iz zdavnaj zaceljenih brazgotin, zlocinca delajo iz prijatelja, žene, otroka in vsega, kar jim je sicer najbližje: ‚Jaz trpim: nekdo mora biti za to kriv‘ – tako misli vsaka bolna ovca« (Deleuze 2014: 81–82). Clovek resentimenta je tudi ljubosumen, toda »nekdo zavida tisto, cesar nima, medtem ko je uporniški cilj braniti to, kar ima« (Camus 1991: 24). To pojasni, kako nas lahko nekdo obtožuje, da nismo dobri, hkrati pa nam lah­ko nekdo drug govori, da nismo slabi: »[S]e zdi stvar presenecenja, […] da se vse cloveštvo, ki ima enako naravo in je obdarjeno z istimi zmožnostmi, v svojih priza­devanjih in nagnjenjih tako zelo razlikuje […]. Nekaterim se zdi, da gre za še vecje presenecenje, da se more clovek v razlicnih obdobjih tako zelo razlikovati; in po po­sesti tistega, kar si je želel, zavrniti s prezirom to, kar je bilo prej predmet vseh nje­govih zaobljub in želja.« (Hume 1987: 103) Ko se casi spreminjajo oziroma ko živimo v drugacnemu svetu, kjer pravila in pristopi iz prejšnjega sveta postanejo odvec ali niso vec dovolj clovek potrebuje nov pristop in druga pravila. Clovek je v dolocenem zgodovinskem trenutku ne­kaj, v naslednjem pa že nekaj drugega. Enako velja tudi za obcutke v enem dne­vu. Zjutraj smo bili boljše volje, kot smo zvecer. Jutri bomo morda slabše volje, kot smo bili dan prej, ampak zvecer bomo odlicno. Clovek se spreminja, to je nje­gova stalnica: Racionalno, logicno in metafizicno misel lahko razumejo samo stvari, ki niso kontradiktorne, ki imajo dosledno naravo in resnico […]. Toda to, kar najdemo tukaj, se upira vsakemu poskusu vkljucitve v eno samo in preprosto formulo. Protislovje je samo element clovekovega obstoja. Clovek nima »narave« – ni pre­prostega ali homogenega bitja. On je cudna mešanica bitja in nebitja. Njegovo mesto je med tema dvema nasprotnima poloma. (Cassirer 1954: 27–28) Lahko bi rekli, da je clovekova narava kot ritmika nasprotij: »Clovek je ploden samo na racun tega, da je bogat v nasprotjih: clovek ostaja mlad samo ob predpo­stavki, da se duša ne sprosti, ne želi miru.« (Nietzsche 2005: 175) Cloveštvo je eno, kot je en svet, prav zato, ker je del sveta. Razumeti in ozavesti-ti moramo procese eksistence: Popek izgine v odpiranju cveta in lahko bi rekli, da ga je cvet ovrgel; prav tako plod razglasi cvet za napacno bivanje rastline in kot njena resnica stopi (plod) na mesto (cveta). Te oblike se ne razlocujejo, temvec se tudi kot medsebojno nezdru­žljive spodrivajo. Ampak njihova tekoca narava jih hkrati dela za momente or-ganske enotnosti, v kateri se ne le ne spopadajo, temvec je eno prav tako nujno kot drugo, in ta enaka nujnost šele tvori življenje celote. (Hegel 2017: 10) Smo v svetu stalnih sprememb. Stalne spremembe se zdijo kot absolut. Svet se spreminja in z njim tudi clovek. Clovek je spreminjajoce se, sebe dolocujoce bitje. Zdi se, da ima clovek naravo nedokoncanosti. Zakaj potem biti fiksiran? Ce to oza­vestimo, ni potrebe po nikakršnemu prepiru, a ker se clovek tega ne zaveda, ni cu­dno, da se »razlogi za upor dejansko spreminjajo z obdobji in civilizacijami« (Camus 1991: 26). Zakaj se razlogi za upor spreminjajo z obdobji? Ker je cloveška narava spremenljiva in posamezniki, ki v tem kontekstu predstavljajo zgodovino, skušajo upornika obdržati na isti tocki. Nadaljujmo z analizo prepira. Ko nam je receno, da smo dobri, se pocutimo do-bro. Ko nam je receno, da smo slabi, se pocutimo slabo. Seveda obstaja tudi mo-žnost, da se ob pohvali pocutimo slabo, ce je nocemo, tako kot obstaja možnost, da se ob graji pocutimo dobro, ker morda tako išcemo pozornost. Ampak kaj smo? V glavnem smo razdeljeni med lastno naravo in družbo, med lastnim in družbenim idealom, med osebnimi interesi in interesi skupnosti. Ergo, nekateri nam govorijo, da moramo ravnati na dolocen nacin, sami pa mislimo, da moramo ravnati druga-ce. Sami še ne vemo natancno, kako opraviciti lastno dejanje, in pri tem nas lahko drugi obtožujejo. Na koncu obcutimo krivdo. »Stanje osebe, ki cuti krivdo, pome­ni delitev v osebi, locitev od drugih in potrebo, da se stvari popravijo in spremeni­jo s samim seboj in z drugimi.« (Morris 1988: 226) Analizirajmo, kaj natancno je krivda in katere kategorije obstajajo, da bi jo tako razumeli, jo kontemplirali ter se je znebili: »Krivda pa je custvo, ki je posledica ne­uspešnega življenja ali težnje po doloceni normi ali idealu. Za obstoj krivde je tre­ba domnevati obstoj višje oblasti.« (Pilja 2009: 365) Zavedamo se torej, da ne spoštujemo dolocene moralne prakse glede tega, kako naj bi se obnašali. Zato je »krivda obcutek, ki ga oseba doživlja kot odziv na to, da je zanemarjala te zahteve, kršila ta pravila, ni spoštovala teh diktatov itd., pod po­gojem, da priznava njihovo avtoriteto in avtoriteto tistega, ki stoji za njimi ali jih sklepa« (Deigh 1999: 314). Obstajata dva razlicna obcutka krivde. Obcutimo lah­ko moralno krivdo in krivdo, ki ni moralna. Ce obcutimo moralno krivdo, smo »od­govorni za nepravilne postopke« (Morris 1988: 222) oziroma »natancneje, oseba, ki cuti krivdo, se bo pocutila slabo zaradi edinstvenega nabora prepricanj, ki nam omo­gocajo, da opredelimo obcutek« (ibid.: 226). Ce po drugi strani obcutimo krivdo, ki ni moralna, nismo odgovorni za nikakršne neposredne in nepravilne postopke proti drugemu. Clovek na primer lahko obcuti krivdo zaradi dolocenih stanj uma ter zaradi situacij, v katerih nima nadzora. Torej brez vpletenosti v nepravilne po­stopke se takšni posamezniki obcutijo krivi, kot se tudi pocutijo, ce morda nekdo drugi stori nekaj, kar ni moralno. To je lahko »krivda za stanja uma« (ibid.) oziro-ma krivda, ker si na primer želimo tujega partnerja, ampak te želje ne izpolnimo. Lahko na primer fantaziramo, kako se znajdemo s to osebo pri sebi doma in ji da­jemo inštrukcije iz logike, pri cemer je naš partner tudi doma, ampak je v drugi sobi in srecen, ker veliko delamo. Gledamo svojega ucenca in on nas gleda z mocno že­ljo. Najprej se »slucajno« dotikamo, potem kar naenkrat sledi strastno poljubljanje. A takšna situacija ni prevec problematicna, ker nismo nikomur neposredno povzro-cili škode. Generalno ljudje lahko mislijo napacne stvari, vendar jih ne pocnejo. Ampak kdaj pride do obcutkov krivde? Ko ponotranjimo neki družbeno-religiozen ideal, ta postane naš superego in nadzoruje naša dejanja. Tudi ce samo fantaziramo in ne ravnamo zares, nas kaznuje, da bi si tako popravili sliko o sebi. Analizirajmo sedaj nemoralno krivdo, ki se imenuje tudi »krivda zaradi neupravicene obogatitve« (Morris 1988: 232). To je lahko na primer »krivda preživelega« (Greenspan 1992: 288). Krivdo preživelega najenostavneje ponazorimo s primerom: Imamo družino. Zgodil se je potres. Umrejo vsi razen enega od družinskih clanov. Ta se sedaj pocu-ti krivega. Takšna »krivda in drugi obcutki krivde zaradi srece, ki je prišla na našo pot in ki se je izmaknila ali je bila zavrnjena drugim…ter (tudi) obcutek krivde zaradi zgo­dovinskih napak« (ibid.) so na kratko povzeti v naslednjih stavkih: Prvic, tisti, ki porocajo o takšnih custvih, gledajo nase kot na podobne drugim v nekem moralno relevantnem pogledu. Drugic, verjamejo, da niso bolj upravi-ceni od nekoga drugega, posedujejo pa nekaj pozitivnega. Nekdo ali poseduje nekaj vrednega, cesar si ne zasluži nic manj kot nekdo drug, ali poseduje nekaj iste vrednosti kot nekdo drug ter si tega ne zasluži ali pa je dobil doloceno ko­rist, ki si je ne zasluži, v situaciji, v kateri je takšna korist obicajno urejena z na-celom pravice […] V teh primerih posamezniki nimajo pravice posedovati dolo­cene vrednosti ali si tega ne zaslužijo bolj od drugih, ki te vrednosti ne posedu­jejo. (Morris 1988: 233) Tukaj se torej ni mogoce sklicevati na idejo pravicnosti; nekdo lahko ima vec, pri cemer pa je nekdo drug imel manj srece. Obcutek krivde se tukaj pojavlja, ce ob-staja identifikacijska zveza z objektom. »Cim mocnejša je zveza, intenzivnejši je ob­cutek krivde.« (Ibid.) Tukaj obstaja vec možnosti. V nekaterih situacijah je mogo-ce, da krivda »izhaja iz neuspeha ob izpolnitvi naših stališc kot svojih obveznosti« (ibid.: 236). Mocnejša kot je identifikacijska zveza s stališci, vecja je tudi naša kriv­da. Po drugi strani pa je mogoce tudi, da nekdo obcuti krivdo, ker je »v nepravic­nem položaju v primerjavi s tistimi, s katerimi se identificira« (ibid.), se pravi s ti-stimi, s katerimi ima zvezo. Mocnejši kot sta zveza in identifikacija, intenzivnejša je krivda. Nekateri se tako identificirajo s celotnim cloveštvom in živalmi ter celo s planetom. Lahko si predstavljamo njihov obcutek krivde … Pri drugih pa so takšne zveze in identifikacije bolj omejene. Ce pa sploh ne bi doživljali obcutka krivde, s katerim lahko popravimo nekate­ra neravnovesja, bi veljali kot neobcutljivi. Hkrati je obcutek krivde v situacijah, ki jih ne moremo spremeniti, zaman. Ce v takšnih primerih obcutek vseeno ne mine, gre lahko za duševno težavo. Clovek lahko tudi »misli o sebi kot o nekom, ki je vreden vec, ali pa o nekom, ki je vreden manj zaradi dejanj drugih, s katerimi se identificira« (ibid.: 238). Zakaj? Ker se v tej identifikaciji reflektira njegov jaz. Ta razmislek lahko prenesemo tudi v osebni svet, kjer se lahko »identificiramo s samim seboj iz preteklosti« (ibid.: 329) in se poskušamo popraviti ali pa se po drugi strani imaginarno »identificiramo s svojim jazom v prihodnosti« (ibid.). Tako spet pridemo do krivde, ker primerjamo zdaj z necim imaginarnim. Jaz iz preteklosti, ki je naredil nekaj narobe, je na pri­mer enako imaginaren kot »jaz iz sedanjega trenutka«, ki se pocuti napacen prav zaradi imaginacije neke idealne podobe iz potencialne prihodnosti, ki je nikoli ne bomo dosegli. Ta idealna podoba ni mogoca zaradi naše preteklosti, ki se vedno re-flektira v idealni prihodnosti. Po drugi strani pa identifikacija posameznika z drugimi lahko na primer pome­ni, da trpimo, ko drugi trpijo, in da smo zadovoljni, ko so tudi drugi zadovoljni (ibid.). Kaj pa ce tisti, s katerimi se identificiramo, ravnajo narobe? Takrat vidimo, »kako bi se mi pocutili in ne kako se pocuti ta, s katerim se identificiramo« (ibid.). Tako lahko cutimo krivdo, ker je nekdo drug ne obcuti, mi pa bi jo na njegovem mestu, oziroma smo prepricani, da smo mi odgovorni za druge in za tuja custvena stanja. Krivda je lahko tudi patološka, ce pretiravamo s krivdo, recimo, ko je nekdo drug doživel prešuštvo, mi pa mislimo in cutimo, kot da bi ga doživeli sami. Ce pa po drugi strani recimo razumemo, da so naši predniki naredili nekaj narobe, lahko to popravimo, ce je v naši moci. Prisebno, racionalno in normalno je torej popraviti rešljive napake. Toda oblast in ideal, avtoriteto in pravila smo si ali postavili sami ali nam jih je postavila družba, v kateri že dolgo velja dolocen ideal, sklenjeno pravilo. Napake poskušamo popraviti, da ne bi izgubili ljubezni in sprejemanja drugih ali drugace povedano, da ne bi izgubili idealne podobe, ki jo imajo o nas drugi ali mi sami. Videli smo, da je kriv clovek prekršil pravilo, ki je utelešeno v drugem, ter se zato pocuti zacasno locenega od družbe. Prav tako smo videli, da takšni postopki prine­sejo neravnovesje in da se krivde poskuša rešiti z morebitnim popravkom osebe, ki se ji govori ali ki govori sama sebi kot superego, da je kriva. Takšne osebe so lahko ogorcene ter tudi same sebi zamerijo. »Nasprotno upor unici ta pecat in omogoca, da se v igro vkljuci celotno bitje.« (Camus 1991: 24) Krivdo lahko razumemo in se je znebimo z razumevanjem mentalnih procesov. Tukaj pa se nam odpirajo novi problemi. Vidimo, da so v krivdi nekatera »nacela bila podrejena osebni presoji ali osebnemu interesu« (Morris 1988: 226) in da bi bila neka druga oseba v isti situa­ciji po teh merilih kriva. In kaj potem? Kdo ima prav? Kot smo videli, je vse stvar dogovora. Ponovno nam ostaja vprašanje, kako opraviciti lastni ideal, kako opravi-citi lastno dejanje. Lahko si mirno priznamo: znašli smo se v krizi. »Grška beseda krisis (gr. ...s..) oznacuje izbiro, odlocitev, obrat, nevarnost, raz­locevanje.« (Ivanovic 2014: 10) Kaže, da smo na razpotju, kjer ni nobenega trdne­ga odgovora. Ker ni odgovora, nas kriza vabi k odgovornosti. Vabi nas, da odgovo­rimo na vprašanje pred sabo, na krizno situacijo, pri cemer nimamo možnosti otro­ške poslušnosti – biti tiho, upogniti glavo. Želimo odgovore, opravicilo, vedenje. Nocemo biti v resentimentu, nocemo biti v stanju, kjer smo nezmožni delovanja. Hkrati pa dvomimo in se upiramo: »[D]vom povzroca kriticno mišljenje, ki se vzdr­ži vsake presoje, dokler ne preuci vseh razlogov za in proti doloceni presoji. Dvom preneha obstajati, ko najdemo zadosten razlog za njegovo neupravicenost.« (http:// www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=58759, 20. 3. 2019) Preveriti želimo, kaj se ucimo in kaj nas ucijo. »Zato je nujno, da upor najde svo­je razloge v sebi, saj jih ne more najti drugje. Mora privoliti v lastno preiskavo, da se tako nauci, kako ravnati« (Camus 1991: 20). Resnice katere nismo razumeli in izkusili, ki niso naša osebna izkušnja, lahko ponavljamo kot papiga. Ampak, odgovoriti želimo na svoj nacin, saj ne gre za go-tova znanstvena dejstva (na primer za enostavno dejstvo, da voda zavre pri stotih stopinjah), temvec za filozofska, eksistencialisticna vprašanja. Tukaj se torej govori o filozofiji, ki je: [N]ekaj vmesnega med teologijo in znanostjo. Tako kot teologija je sestavljena iz špekulacij o zadevah, ki jih definitivno znanje še ne more pojasniti; a se podob-no kot znanost sklicuje na cloveški razum in ne na avtoriteto […]. Vse definitiv-no znanje pripada znanosti […], vsaka dogma […] pripada teologiji. Skoraj vsa vprašanja, ki so najbolj zanimiva za spekulativne ume, so vprašanja, na katera znanost ne more odgovoriti in na katera se odlocni odgovori teologov ne zdijo prevec prepricljivi. (Russel 2004: 16) Zato potrebujemo filozofijo. Vendar pa je dobro, da se nam poraja dvom, brez dvoma namrec zaidemo v dogmo. Beseda dogma pomeni »(gr. d..µa: mnenje, od­locitev) […] misel, ki je sprejeta brez kriticnega pregleda kot zanesljiva, trdna izja­va brez dokazila; nedvoumni odnos, presoja, zakljucek« (http://www.enciklopedi­ ja.hr/natuknica.aspx?id=15720, 20. 3. 2019) in tudi »trditev, nacelo, ki temelji na av-toriteti, ne na znanstvenih dokazih« (https://fran.si/iskanje?View=1&Query=dogma, 19. 08. 2019). To pomeni, da je naš dvom o spekulativnih odgovorih na spekulativ­na vprašanja odlicen, saj išcemo racionalne odgovore na vprašanja, na katera zna­nost ne more odgovoriti, da bi se osvobodili spon že obstojecih pristopov. Govorimo o vprašanjih, kot so: Kaj je moralno, kaj je lepo? Ali bog obstaja? Kaj je dobro in kaj slabo? Ali ima življenje smisel? Sem spadajo tudi bioeticna, politicna in druga vprašanja ter seveda naše vprašanje: Kaj je sreca? Ko dvomimo, ne vemo, kako naj bi delovali, ampak išcemo rešitev. Upiramo se, saj ne pustimo, da bi nam kdo drug dolocal, kaj je prav. Želimo prepricanje, ki bi postalo vedenje. Želimo opraviciti sebe in osvoboditi lastno delovanje, zato izzivamo obstojeca prepricanja, ki jih de­finiramo kot sklicevanje »na odnos, ki ga imamo v grobem, kadar […] obravnava-mo nekaj kot resnicno« (Schwitzgebel 2015: 1). Mislimo, da je to naša pravica. Iskreno hocemo vednost in gotovost. Vendar pa se tukaj pojavlja epistemološki pro­blem, kdaj je nekaj gotovo. Prvic, »prepricanje je psihološko prepricljivo, ko je subjekt, ki ga ima, nadvse pre­prican o njegovi resnici« (Reed 2008: 2). Gotovost je tako podobna nepopravljivo­sti (ang. incorrigibility), kar pomeni »biti inkorigibilen glede dolocene teme je ena­ko kot biti nezmotljiv: nobeno prepricanje, ki ga formiramo, ne more biti napacno« (Langland-Hassan 2017: 360). Ta definicija morda zveni kot dogma, a ni, saj ima-mo v tej situaciji svobodo premišljati. Povedano drugace, zato ker imamo dostop do lastnih mentalnih stanj, smo inkorigibilni, ker je nedvomno, da dvomimo. Ce pa po drugi strani slepo verjamemo, v nas vedno tli dvom, ki je povezan tudi s stra­hom. Ker je naš dvom tako mocen, potrebujemo nekaj primerljivo intenzivnega, kar bi zacasno kar bi zacasno preprecilo dvomu doseci zavest. Zaradi tega poskusa potlacitve postanemo agresivni do sebe in posledicno neobcutljivi; nocemo slišati drugacnega mnenja ali videti dvoma v sebi. Tako lahko tudi išcemo opravicila za fanaticno delovanje: Clovek, ki se mu po žilah pretaka kri teologov, je vnaprej zlagan in nepošten do vseh stvari. Patos, ki se razvija na podlagi tega, se imenuje vera: enkrat za vselej zatisniti oci pred samim seboj, da ne bi trpel ob pogledu na neozdravljive nere­snice. Ta napacen pogled je nato spremenjen v moralo, vrlino in svetost – zahte­vaš, da naj bo vsakršna druga vrsta optike brez vrednosti, potem ko si svojo la-stno sakraliziral z imeni »Bog«, »odrešitev« in »vecnost«. (Nietzsche 1989: 278) Cloveka narediti neobcutljivega je torej nespametno. Cutnost moramo spiritua­lizirati. Kaj pa poduhovljenje cutnosti sploh pomeni? »Poduhovljenje cutnosti se imenuje ljubezen.« (Nietzsche 2005: 173) Ne išcemo neobcutljivosti in potlacitve, temvec nekaj drugega, nekaj senzibilnejšega, bolj zavestnega, nedolžnejšega. Drugic, epistemološka gotovost pravi, da je »prepricanje gotovo, ce ima najvišji mo-žen epistemološki status« (Reed 2008: 2), in tretjic, obstaja tudi moralna gotovost in ta nas zanima, saj želimo delovati. Skepticnih argumentov proti moralni gotovosti, teoriji epistemologije in moralni teoriji v tej raziskavi ne bomo obravnavali, saj so zanjo preobsežne. Bralcu prepušcam, da se v dodatna vprašanja, ki jih odpirajo, po­globi sam. Na tej tocki bomo le zdravorazumsko pojasnili, da zastopamo dolocene vrednote, ker »vsako dejanje upora se tiho sklicuje na vrednote« (Camus 1991: 21), pa tudi na to, ali imam v oceh drugih prav ali se motim, saj ne vem, kakšna meri-la imajo in od kod izhajajo njihove vrednote. »Obsojanje življenja, ki ga živi subjekt, je konec koncev še vedno samo simptom dolocenega nacina življenja: vprašanje pra-vicnosti ali nepravicnosti se s tem sploh ne doloca.« (Nietzsche 2005: 174) Na kon-cu »avtonomni posameznik ni vec odgovoren za svoje reaktivne sile pred pravico, temvec je njen gospodar, suveren zakonodajalec, avtor in akter« (Deleuze 2011: 173). Torej išcemo enotnost sami s seboj. Da ne bi bili razdeljeni, potrebujemo vero vase. »Najbolj splošno ima ‚vera‘ podoben pomen kot zaupanje.« (Bishop 2016: 1) Potrebujemo torej zaupanje vase. Ce ne zaupam vase, me lahko v razpravi neka oseba vlece na eno stran, druga na drugo, sam pa vlecem na tretjo in ne vem, kdo ima prav, saj ni-mam merila ter sem tako oddaljen od sebe in osredinjen na drugega. V meni se po­raja dvom. Kako najti vero oziroma kako zaupati vase? Kako biti enoten v nedol­žnosti s samim seboj? Odgovor je preprost: tako, da pogledamo vase. »Tradicionalni naziv za opazovanje navznoter je introspekcija (‚pogled vase‘).« (Ule 2001: 289) Na introspekcijo lahko gledamo z dveh razlicnih vidikov, ki sta zanjo pogoja. Ce ju ne doseže, ne gre za introspekcijo. Prvi vidik je introspekcija iz mentalnega vidi­ka, ki jo opredelimo kot »proces, ki ustvarja ali je namenjen ustvarjanju znanja, sod-be ali prepricanja o mentalnih dogodkih, stanjih ali procesih in ne o zadevah zunaj lastnega uma, vsaj ne neposredno« (Schwitzgebel 2016: 2). Drugi vidik je introspek­cija z vidika prve osebe, ki jo opredelimo kot »proces, ki generira ali je namenjen ustvarjanju, znanju, presojam ali prepricanjem samo o lastnem umu in ne o umu drugega, vsaj ne neposredno« (ibid.). To pomeni, da »sta najpogosteje navedena ra­zreda introspektivnih duševnih stanj stališca, kot so prepricanja, želje, vrednotenja in namere, ter zavestne izkušnje, kot so custva, podobe in cutne izkušnje« (ibid.: 2). Tukaj se ne bomo ukvarjali z argumenti za in proti introspekciji, temvec bomo is-kreno, nedolžno, enostavno gledajoc vase preverili, katere vrednote so pomembne za nas in zakaj. Na podlagi tega bomo ugotovili, iz kakšne želje imamo. Da pa se ne bi zapletali v vprašanje, kaj je moralno, in posledicno v moralno naslado, zaradi katere bi se pocutili boljši od drugih in si tako o sebi na zvit nacin ustvarili lepo predstavo ali spremenili dolžnosti v breme, se bomo vprašanjem o moralnosti izo­gnili. Z introspekcijo moramo pogledati v jedro svojega bitja. Na tej poti bomo spo­znali, da so nekatere vrednote negativne, nekatere pozitivne, nekatere egoisticne, nekatere solidarne, nekatere izhajajo iz nizkih strasti in nekatere iz višjih. Kaj ce bi vsak posameznik lahko imel lastne vrednote in argumente ter bil merilo, ki bi si že­lelo postati absolut? Na tem mestu, si moramo zastaviti vprašanja, kot so na primer: kaj sploh želimo kot rezultat. Vendar pa je tukaj tudi potrebno zastaviti vprašanje, iz cesa te želje izhajajo. Ali gre za nedolžne želje ali morda izhajajo iz frustracij in pohlepa? Z introspekcijo želimo pogledati vase, preseci morebitne slabe želje in se videti v svoji nedolžnosti. Ta nedolžnost, ta notranjost se zdi univerzalna in jedro cloveškega bitja oziroma temelj clovekovega dostojanstva. Lahko jo imenujemo tudi temeljna želja. Vsi jo (obicajno) želijo izpolniti, tako krepostni kakor tudi tisti, ki niso. Ko pa govorimo o notranjosti, mislimo predvsem cloveško bitje, ki potrebuje priznanje drugih, da je bitje, ki potrebuje dostojanstvo, spoštovanje, vsaj osnovne potrebe za življenje, na koncu pa tudi kar najvecjo pravicno izpolnitev lastnega po­tenciala itn. Ce je oseba krepostna, lastni potencial vrne družbi kot korist. Zdi se, da osnovne vrednote izhajajo iz želje biti priznani kot oseba z notranjostjo ter, ce smo krepostni, iz potrebe po dolocenem ravnovesju med individualnimi svobošci­nami in socialno kohezijo v dolocenemu casu, ki ima za idejo dobrobit ljudi in na-rave prav zato, ker je clovek vecinoma nedolžno bitje, ki potrebuje naravo in kultu­ro. Torej od nas je odvisno, kako bomo to družbo uredili. Ker je upornik enoten s samim seboj: »Del sebe, za katerega želi spoštovanje, postavi nad vse drugo in ga razglasi za bolj zaželeno od vsega, celo od samega življenja. Za njega to postane vr­hovno dobro.« (Camus 1991: 21) Zdi se, da smo ljudje družbena bitja in da je naša odgovornost najti nacin, kako bomo to uresnicili. Zdi se tudi, da »naravno« nismo združeni zato, da bi si povzro-cali slabo, temvec, da si »delamo dobro«, ceprav nosimo v sebi tudi potencial za sla­bo ravnanje. Bolj kot družba škoduje sebi in naravi, manj je civilizirana in bolj je bar-barska ter neumna. Kdor meni, da ljudje nismo ustvarjeni za sobivanje, temvec da vse služi našim brezmejnim željam, lahko to miselnost preizkuša na osamljenem oto­ku brez drugih ljudi. Kdor verjame, da spada med ljudi, ampak da narava služi iz­polnjevanju clovekovih brezmejnih želja, bo spoznal, da nas bodo naravni zakoni unicili, vesolje pa bo vseeno ostalo. Toda »kadar se obnašamo v skladu z mejami, ute­lešenimi v drugem, se združimo z drugimi; eden je tako del moralne skupnosti; eden je tako del vecje celote« (Morris 1988: 225). Ce pa bi pogledali v nedolžnost lastne­ga bitja, bi spoznali, da to, kar smo rekli o osnovnih clovekovih potrebah in vredno­tah, drži ter da je od nas odvisno, kakšen svet bomo ustvarili za izpolnjevanje teh potreb. »Upor, ceprav ocitno negativen, ker ne ustvarja nicesar, je globoko pozitiven, ker razkriva del cloveka, ki ga je treba vedno braniti.« (Camus 1991: 26) Potrebno se je vprašati, kakšen svet si želimo. Odgovornost in zavestnost potre­bujemo, ker »okolišcine clovekovega življenja mocno vplivajo na njegovo filozofijo, nasprotno pa njegova filozofija v veliki meri doloca njegove okolišcine« (Russel 2004: 17). Ali na primer želimo svet, ki obstaja samo za zacasne clovekove sebicne ideje, ki izkorišcajo druge ljudi in naravo in kjer si ljudje ne zaupajo? Si morda želimo ži­vljenje, ki je slabotno, polno strahu, brez humorja, zaradi mocne discipline in per-fekcionizma utrujeno življenje, življenje, v katerem se ne cudimo, ne obcudujemo, življenje, ki ga ne transformiramo, življenje brez ljubezni, ki je hinavsko in brez od­prtosti, kjer smo sami proti vsem, obsesivni in brez prijateljev? V tem primeru želi-mo življenje resentimenta, ki »se vedno spremeni v brezobzirno ambicijo ali gren­kobo, odvisno od tega, ali je vsajena v mocno osebo ali šibko« (Camus 1991: 24). V tem primeru so naše vrednote slabe. Ali morda potrebujemo svet, ki ne unicuje, temvec svet, kjer ljudje med seboj sodelujejo, svet, ki razume, ki ustvarja veselje do življenja, svet, kjer si nismo tujci in ki rase? »Transmutacija vrednot je sestavljena le iz zamenjave kriticnih vrednot z ustvarjalnimi vrednotami; s spoštovanjem in ob­cudovanjem tega, kar obstaja.« (Ibid.: 76.) Razviti moramo obcutljivost do druge­ga in do narave, skrbeti za svet in zase: Bogastvo in kompleksnost evalvacijske strukture nista odvisna samo od tega, ali je clovek antropocentrist, sentientist, biocentrist, ekocentrist ali kar koli druge­ga. V veliki meri sta odvisna tudi od clovekove izkušnje sveta in vrednot, ki jih prepozna. Ko je nekdanji predsednik Ronald Reagan dejal: »Drevo je drevo. Koliko jih je potrebno videti?« je predvsem prikazoval svojo neobcutljivost za na­ravo in ne svojega filozofskega neznanja. (Jamieson 2008: 155) »Uporniki«, ki želijo zanemariti naravo in lepoto, torej hkrati zanemarijo tudi clovekovo dostojanstvo, ker je obcutljivost do drugega in narave pravzaprav edina resnicna obcutljivost do sebe, saj cloveku prepreci, da bi drugim – in na koncu sebi – unicil življenje zaradi napacnega pristopa k svetu. Takšne vrednote bi lahko ime­novali pozitivne ali lepe vrednote. »Clovekova solidarnost temelji na uporu, upor pa lahko v tej solidarnosti le najde svojo utemeljitev. Imamo torej pravico reci, da vsak upor, ki zahteva pravico do zanikanja ali unicenja te solidarnosti, hkrati izgubi pra­vico, da se imenuje upor, in v resnici postane privolitev v umor.« (Camus 1991: 28) Za pozitivne vrednote moramo biti pripravljeni na spremembe, moramo se raci­onalno senzibilizirati. Takšna oseba ni šibka, prav nasprotno, »clovek se zaradi po­manjkanja karakterja skriva v doktrini« (ibid.: 12). To pomeni, da smo »imoralisti odprli svoje srce za vsako razumevanje, za odobritev« (Nietzsche 2005: 174). Takšno »odrekanje moralno pravilnega odgovora postane merjenje sprememb v dobrobit ljudi, ne pa posvetovanje z duhovnimi voditelji ali sklicevanje na obskurne tradici­je« (Kymlicka 2005: 35). Kot družba se torej moramo vprašati, cesa si želimo. Videli smo, da v »aktu odpora […] abstraktni ideal ni izbran s pomocjo pomanj­kanja obcutljivosti in prizadevanja sterilnih zahtev« (Camus 1991: 26). Videli smo tudi, da se lahko popolnoma identificiramo z vrednoto, ki se zdi univerzalna. Ko smo enotni z njo, bo naše obnašanje morda oznaceno za uporniško, a se takšno samo zdi prav zato, ker obstajajo nekatere vrednote, drugacne od pozitivnih, ki smo jih že opisali in ki so nam vsiljene. Da bi sploh lahko bili uporniki, moramo imeti kon­cept o enakovrednosti, v katerem se nepravicnost sama reflektira. Upornik noce biti zatiran in želi, da se ga obravnava kot enakega, in temu primerno se tudi obnaša do morebitnega antagonista, kar pomeni, da isto bitje, ki ga vidi v sebi, vidi tudi v an­tagonistu in v prijatelju ter želi to univerzalno vrednoto kot skupno dobro. »Upornikova logika je služiti pravicnosti, ne da bi doprinesel še vec nepravicnosti v clovekovo ek­sistenco, se pravi, da vztraja pri preprostem jeziku, da ne poveca univerzalne laži, in kljub cloveški bedi verjame v sreco.« (Ibid.: 267.) Upornik je zvest lastnim vre­dnotam, ki se jih drži tudi, ce tako tvega zaradi antagonista, ki želi ohraniti status quo. Kot vidimo, je upornik v nasprotjih. Mora se boriti med željo po statusu quo morebitnega antagonista in lastno željo po pravicnosti, pri tem pa se trudi, da »zmanj­ša možnosti umora okoli sebe« (ibid.: 268). Obstaja v protislovju, saj nasprotuje na­silju, ampak je lahko sam nasilen. Upornik je v paradoksu med pravicnostjo in svo­bodo: »Absolutna svoboda je pravica najmocnejšega do prevlade. Zato podaljšuje spore, ki jih prinaša nepravicnost. Absolutno pravicnost se doseže s potlacitvijo vseh protislovij. Zato unicuje svobodo.« (Ibid.: 270.) Ampak tukaj se nanašamo predvsem na svobodo protislovja v pogledih, ki smejo iti cez mejo tujega dostojanstva. Po drugi strani pa upornik ne more biti locen od la-stnih dejanj, ki se zapisujejo v zgodovino – ce je bil na primer nasilen, je to zapisano v zgodovino, kar pomeni, da ne more potlaciti kontradikcije in onemogociti novega upora. Posledicno se celotna situacija obrne. Tisti, ki so ustvarili revolucijo (s slabimi vrednotami), zdaj želijo umakniti tiste, ki so bili prej na celu revolucije (z dobrimi vre­dnotami). Prvi išcejo krivice, ki so se jim zgodile, ko niso zmagali. Drugi, ki so zma­gali, pa niso vec nedolžni in se jih obtožuje krivic. Tako se v krogu vse ponavlja. Vendar pa »verodostojna umetnost upora bo pristala na orožje samo za institucije, ki omeju­jejo nasilje, ne pa za tiste, ki ga kodificirajo« (ibid: 274). Upornik želi reci: »Prosim, konec nasilja, vsi smo ljudje in vsi z vsemi razlikami smo eno cloveštvo.« Nespameten upornik želi z definicijami, ideologijo in mašcevanjem reci: »Jaz v imenu definicij dis-kriminiram in razdeljujem cloveštvo.« To misel vcasih drugace izrece in oblikuje in vse, kar takšen upornik doseže, je širjenje sovraštva. Kar uporniku na splošno ostaja, pa je, da »zavestno sprejema svojo dilemo; biti kreposten in nelogicen ali logicen in kriminalen« (ibid.: 62). Uporniku, ki se je bo­ril za dostojanstvo vseh ljudi, preostane le, da unici koncept absolutne nedolžnosti in ozavesti proces cirkularnega mašcevanja kot nadaljevanja zgodovine ter odpre novo poglavje in omeni, da nasilje vodi v nasilje: »Vsi nosimo v sebi svoje kraje iz­gnanstva, svoje zlocine in destrukcijo. Toda naša naloga ni, da jih sprostimo po sve­tu; temvec se moramo boriti proti njim pri samih sebi in pri drugih.« (Ibid.: 282.) Zato krepostni upornik vabi k miru in razumevanju, a je razpet med nasiljem in nenasiljem, med absolutno nedolžnostjo in pravicnostjo, med mogocim in nemo­gocim. Po drugi strani pa je edino, kar preostane vsem vpletenim stranem, razu­meti proces, ki razdeljuje cloveštvo. Tako kot razumemo lastne mentalne procese z introspekcijo, lahko tudi družbene pojave razumemo z ekstraspekcijo. Upornik živi nevarno življenje, ker je to edino življenje, ki ga lahko živi. Upornik namrec želi svobodo najprej zase in potem za vse preostale. »Ko se upira, se clovek identificira z drugimi ljudmi in tako presega sebe in s tega vidika je cloveška soli­darnost metafizicna.« (Ibid.: 26.) Upornik ima vrednote, ki jih zastopa, za pomemb­nejše od samega sebe ali od morebitnih sovražnikov. »Vidimo, da je afirmacija, ki je implicitna v vsakem aktu, upor, a razširjena na nekaj, kar presega posameznika, umakne ga iz domnevne samote in mu zagotovi razlog za ukrepanje.« (Ibid.: 22.) Upornik je torej presegel lastno individualnost: »Božanstvo je brezmejni ocean bla­ženosti in slave: cloveški umi so manjši tokovi, ki izhajajoc iz tega oceana še vedno išcejo sredi vseh svojih potepanj, da se vrnejo k njemu in se izgubijo v tej brezmej­ni popolnosti. Ko jih v tem naravnem poteku zmotijo pregrehe ali neumnost, po­stanejo besni, jezni.« (Hume 1987: 103) Cloveštvo je eno v svoji raznolikosti in znotraj te lahko obstajajo definicije in kon­tradikcije, vendar ne smejo diskriminirati. Zato ni potrebe po absolutu dolocene definicije, saj absolut sestavljajo vse definicije skupaj, vse te afirmirane definicije sku­paj kot eno pa prav tako temeljijo na cloveškem dostojanstvu. Sklepamo lahko, da je upornik svoboden na nacin, da ustvarja samega sebe in da tudi drugim dopušca njihovo svobodo. Tako vsi živijo v temeljni svobodi, temeljni želji in v dostojanstvu. »Ce se ne odlocimo za ignoriranje realnosti, moramo v njej najti svoje vrednote.« (Camus 1991: 27) Veckrat smo slišali besedo »potrebovati«, v smislu »clovek potrebuje«. Vendar pa tukaj ne gre za nobeno avtoritativno moralno zahtevo, ki prihaja od zunaj, ampak samo za povabilo k vpogledu vase in odgovornosti za svet, ki si ga kot cloveštvo že-limo. Upor pa se zacne v dvomu, nadaljuje v gotovosti in nazadnje konca, ce se že­lja uresnici, ce se vzpostavijo nedolžnost, iskrenost in pravicnost ali ce upornik umre. Upornik tako živi za nekaj, kar je mogoce. »Tisti, ki niso vsaj enkrat vztrajali pri absolutni nedolžnosti ljudi in sveta, ki se niso tresli od hrepenenja in nemoci ob dej­stvu, da je to nemogoce, in potem niso bili uniceni s poskusom ljubezni s pol srca ter so nenehno prisiljeni nazaj k svojemu hrepenenju po absolutu, ne morejo razu­meti resnicnosti upora in njegove požrešne želje po unicenju.« (Ibid.: 244.) Ali bomo torej racionalno kot clovek do cloveka ustvarili svet, ki je kar najlepši za vse? Spoznali smo, da je sreca odvisna tudi od zunanjih vplivov in procesov ter da jo vcasih poskušamo najti z unifikacijo sveta. Zdi se tudi, da smo našli omenjeno uni-verzalijo o cloveški temeljni nedolžnosti in želji, o clovekovem dostojanstvu, iskre­nosti in prijateljstvu, ki metafizicno presega osebo, vendar to ni dovolj. Tudi ce bi svet dosegel »lepo kulturo«, bi trpljenje in nepravicnost še vedno obstajali. Zaradi lepih vrednot bi se lahko potencialno znebili nepravicnosti in trpljenja v kulturi ali državi, ampak »lepo« ni dovolj. Išcemo nekaj drugega, vecjo sliko. Nekaj bolj univerzalnega. Sreca se nam torej zdi paradoksalna. Je individualna, vendar v njej obstaja uni-verzalnost. Namrec, prvic, sreca je delna, je, kar koli nas veseli, vendar se obenem ne dotika tuje svobode in dostojanstva. To je široka opredelitev in jo prepušcam za neko drugo raziskavo. Tukaj je dovolj omeniti, da je na primer nekdo lahko srecen, SKLEP :: ce škoduje drugim, vendar takšna oseba nima zavesti o univerzalni vrednosti ome­njenega dostojanstva, za katero se opredeljuje upornik. Omenjena oseba, ki škodu­je drugim, verjetno ne bi hotela biti brez omenjenega dostojanstva oziroma ne bi hotela, da se ji škoduje. Torej, ce smo racionalni ter želimo živeti v miru in družbe­ni sreci, bomo gojili takšne vrednote, s katerimi bomo dobili želeni rezultat. Morda bi bila politicna rešitev v nekem »izgubljenem« konceptu, v katerem se celotno clo­veštvo obcuti kot eno, z vsemi razlikami. To se mi koncno zdi kot ena velika pro-slava cloveštva kot takega. Toda, tudi to je tema za posebno razpravo, kjer bi se ta trditev še razširila. Drugic, ce želi nekdo osebi ali nam kot družbi odvzeti omenje-no dostojanstvo, smo uporniki z uporom pripravljeni žrtvovati mir. Torej lahko skle­pamo, da je sreca do tukaj odvisna od norm. Zato se moramo vprašati, kakšno druž­bo si želimo. Vsi si verjetno želimo družbo, v kateri smo svobodni, varni ter spošto­vani. Po drugi strani, gledano skozi stoicno optiko, je sreca najti vrlino, s katero bi dobili neodvisnost od zunanjih dogodkov in okolišcin. Skratka, to vrlino dobimo tako, da poskušamo introspektivno razumeti lastne notranje procese, tokrat na glo­blji ravni, se pravi, tako da razumemo lastno željo na splošno. Torej poleg vredno­te dostojanstva je to še ena univerzalnost. Obe univerzalnosti mora oseba sama ra­zumeti in dojeti oziroma so te resnice odvisne od individualnega napora. Zdaj ko smo zakljucili s paradoksalnostjo srece, za konec sklepajmo in povzemimo. Se pra-vi, ko razumemo proces želje nasploh, ne bomo, ce nic drugega, psihicno trpeli. Zakaj? Zato, ker se zavedamo, da v svetu ne more biti vse v skladu z našimi želja-mi. Ce nam svet ni naklonjen, lahko najdemo sreco v lastni notranjosti, vrlini in notranji ljubezni. Na tem mestu sreca ne ustreza nobeni zunanji normativni formu­li, ker takšna sreca presega družbeno ureditev. Bolj precizno, takšna zvrst srece pre­sega nenaklonjenost vesolja nasploh. Upornik bi potemtakem igral igro uporništva in se boril zase ter bi obenem metafizicno presegal lastno individualnost prav zato, ker bi se boril za dostojanstvo vseh ljudi. Torej dostojanstvo vseh je zanj temeljna vrednota oziroma fundamentalna norma. Zdaj lahko sklepamo, da racionalno-upor­niški nacin življenja implicira agatologijo, ki je temelj srecnega življenja cloveka kot zoon politikona. Morda bi lahko rekli, da je najpopolnejši upornik pravzaprav »ide­alisticni pragmatik«, ki je našel mir v stoicizmu. Bishop, J. (2016): »Faith.« V: The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Winter Edition), Edward N. Zalta (ed.). Povzeto 19. junija 2019 s strani https://plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/ faith/ Camus, A. (1991): The Rebel: An Essay on Man in Revolt. Vintage International: New York. Cassirer, E. (1954): An Essay on Man: An Introduction to a Philosophy of Human Culture. Doubleday. Deigh, J. (1999): »All Kinds of Guilt«. V: Law and Philosophy, Vol. 18, No. 4, str. 313–325. Springer. Povzeto 10. marca 2019 s strani https://www.jstor.org/stable/3505227 Deleuze, G. (2011): Nietzsche in filozofija. Ljubljana: Založba krtina. LITERATURA :: Deleuze, G. (2014): Nietzsche. Ljubljana: Police Dubove. Enciklopedija na spletu, (2019): Povzeto 20. marca 2019 s strani http://www.enciklopedija.hr/ natuknica.aspx?id=15720, in (http://www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=58759 Greenspan, P(1992): »Subjective Guilt and Responsibility.« V: NewMind Series, Vol. 101, No. 402 (Apr.), str. 287–303. Oxford University Press on behalf of the Mind Association. Povzeto 10. marca 2019 s strani https://www.jstor.org/stable/2254336 Hegel, G. W. F. (2017): Fenomenologija duha. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Hume, D. (1987): Essays Moral, Political, Literary. Liberty Fund. Ivanovic, V. (2014): »Pojam krize: konceptualni i metodologijski aspekti.« V: Medunarodne studije, 14(2), str. 10–28. Povzeto 18. februarja. 2019. s strani https://hrcak.srce.hr/143305 Jamieson, D. (2008): Ethics and the Environment. Cambridge University Press. Kymlicka, W. (2005): Sodobna politicna filozofija: uvod. Ljubljana: Nuk. Langland-Hassan, P. (2017): »Pain and incorrigibility.« V: Routledge Handbook of Philosophy of Pain. Morris H. (1988): »Nonmoral Guilt.« V: F. Schoeman (Ed.), Responsibility, Character, and the Emotions: New Essays in Moral Psychology (str. 220–240) Nietzsche, F. (1989): Somrak malikov ali Kako filozofiramo s kladivom; Primer Wagner: problemi glasbenikov; Ecce homo: kako postaneš kar si; Antikrist: prekletstvo nad kršcanstvo. Ljubljana: Slovenska matica. Nietzsche, F. (2005): The Anti – Christ, Ecce Hommo, Twilight of the Idols, and other writings. Cambridge: University Press. Pilja, R. (2009): »Razmatranje osjecaja krivnje s teološke i psihološke perspektive.« V: Kairos, 3(2), str. 365–375. Povzeto 20. februarja. 2019. s strani https://hrcak.srce.hr/42328 Reed, B. (2011): »Certainty« V: The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Winter Edition), EdwardN. Zalta (ed.). Povzeto 20. marca 2019 s strani https://plato.stanford.edu/archives/ win2011/entries/certainty Russel, B. (2004): Hisotry of Western Philosophy. Psychology Press. Schwitzgebel, E. (2015): »Belief.« V: The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Summer Edition). Povzeto 20. marca. 2019 s: strani https://plato.stanford.edu/archives/sum2015/entries/belief/ Schwitzgebel, E. (2016): »Introspection.« V: The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Winter Edition), Edward N. Zalta (ed.), Povzeto 20. marca 2019 s strani https://plato.stanford.edu/ archives/win2016/entries/introspection/ Slovar na spletu, (2019): Povzeto 20. marca 2019 s strani: https://fran.si/ iskanje?View=1&Query=dogma Supicic, I. (2001): »Kriza vrednotâ i kultura« V: Bogoslovska smotra, 71(2–3), str. 381–399. Povzeto 19. februarja 2019 s strani https://hrcak.srce.hr/29117 Ule, A. (2001): Logos spoznanja. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce. Sebastijan Pešec ETICNA SENZIBILNOST V DAO DE JINGU izvirni znanstveni clanek udk: 17.034.3:221.3:177.74 POVZETEK :: V daoizmu pojem socutja, kot se je izoblikoval v Evropi, ne obstaja. Vendar pa je v Dao de jingu oblikovan pojem eticne senzibilnosti, ki je širši in bolj podro­ben kot socutje. Eticna senzibilnost je v clanku razdelana v navezavi na daoisticna eticna pojma ziran in wuwei, osrednji del pa sestoji iz analize samega teksta, in si­cer v navezavi na posamezne eticne vrline, ki so povezane z eticno senzibilnostjo. Prek tega orisa pridemo do vprašanja, kdaj naj bi se moralni akter prek epistemo­loške zmožnosti eticne senzibilnosti odlocil za dejanje in poseganje v zadevno bi-tje in kdaj naj bi se takšnih posegov vzdržal. Sledi vprašanje, kaj je tisto, kar dao­ista prek eticne senzibilnosti motivira, da deluje moralno dobro, bodisi s posega­njem bodisi z neposeganjem. Kljucne besede: eticna senzibilnost, daoisticna etika, ziran, wuwei, socutje ABSTRACT ETHICAL SENSIBILITY IN DAO DE JING In Daoism, there is no concept of compassion as it was formed in Europe. In the Dao de jing, however, a notion of ethical sensibility is formed that is broader and more attentive to details than compassion. Ethical sensibility is elaborated in the article in reference to the Daoist ethical concepts of ziran and wuwei, and the central part consists of the anal­ysis of the text itself in relation to the different ethical virtues associated with ethical sen­sibility. Through this outline we come to the question when should the moral agent, with the epistemological capability of ethical sensibility, decide to act and interfere with the being in question, and when to refrain from such interventions. Next question is what motivates the Daoist through ethical sensibility to act morally good, either by interven­tion or non-intervention. Key words: ethical sensibility, Daoist ethics, ziran, wuwei, compassion UVOD :: V clanku bomo govorili o eticni senzibilnosti v Dao de jingu, daoisticnem kla­siku, ki jo bomo odkrivali skozi razlicne eticne pojme in v kontrastu z evropskim pojmom socutja, ki ga daoisticna eticna senzibilnost razširja oziroma presega. Najprej moramo torej na kratko spregovoriti o pojmu socutja v evropski filozofsko-religij-ski tradiciji. Socutje je v evropski tradiciji zadobilo precej specificen pomen, ki je veliko ožji od samega etimološkega pomena besede. Slovenska beseda socutje kot prevod izra­za empatija generalno ne oznacuje dobesedno tega, kar nosi njen pomen. Namesto so-cutenja celotnega spektra custev in obcutenj v socloveku pomen pojma graviti­ra predvsem v so-cutenju negativnih custvenih stanj, npr. žalosti oz. trpljenja na splošno. V povezavi s tem je samodejno in precej samoumevno socutju dodana tudi komponenta nujne/obvezne dejavnosti. So-cutenje nekega negativnega stanja se sa­modejno nadaljuje v poseg, v dolocen akt, ki naj bi zmanjšal oz. omilil zaznano ne­gativno stanje. Socutje torej ni zgolj epistemološko sredstvo, temvec kot nujni po­goj vkljucuje tudi dejavnost kurativnih aktov. V nasprotnem primeru, ce bi socutje jemali kot zgolj epistemološko sredstvo ugotavljanja mentalnega stanja socloveka, bi lahko iz teh spoznanj s povsem enako verjetnostjo izhajala tudi nadaljnja mani­pulativna dejanja in dejanja povecevanja negativnega stanja socloveka. Slednje na primer v veliki meri pocnejo psihopati, a tudi mi vsi, »normalni« ljudje, v svojem socialnem vsakdanu, kot poudarjata antropologa Bubandt in Willerslev, ki razlo-cujeta med empatijo kot golim epistemološkim sredstvom, ki ni povezana z vrlina-mi in etiko, in simpatijo kot eno izmed posledic empaticnega spoznavnega proce­sa, prek katere se »simpatizer« poistoveti s »socuteno« osebo in ji želi dobro ter ji tako pomaga v možni stiski (Bubandt & Willerslev, 2015: 7). Empatija je tako lahko predpogoj prevar in manipulacij, ki pa so še vedno kljuc­ni sestavni del evolucijskega razvoja cloveka in družbenega dogajanja. »Prevara te vrste – “projekcija nenatancne ali napacne podobe v svoj prid” v druge (Byrne and Whiten, 1992: 86) – zahteva neko osnovno obliko empatije oziroma sposobnosti predstavljati si, kako drugi vidijo in doživljajo svet. Študije, kot je ta, kažejo na to, da tako v prevarah kot v empatiji delujejo podobne vrste jemanja perspektiv (O’Connell, 1995). Oboje [prevara in empatija] je pomembno vkljuceno v evolucijske procese, ki so omogocili cloveško družbenost (Decety 2012: 29), in prevara bi se lahko “raz­vila kot evolucijska prilagoditvena strategija” empaticne zmožnosti jemanja perspek­tiv v socialnih skupinah (Janovic et al. 2003: 809).« (Bubandt &Willerslev, 2015: 9). Poleg te pomembne distinkcije med nevtralnostjo empatije kot spoznavne zmo­žnosti in simpatije kot moralne dejavnosti, nas Bubandt in Willerslev opozorita na še eno zelo pomembno dejstvo, ki razbija naše precej globoko ukoreninjene pred­postavke o empatiji, in sicer (zgodovinsko izpricano) dejstvo, da empatija ni nujno porok vzdrževanju od nasilja in dehumanizacije ljudi. Ne drži namrec vedno, da se nasilje in dehumanizacija pojavita, ko se empatija izkljuci (Bubandt & Willerslev, WUWEI IN CI, ZIRAN :: 2015: 25)! Vecina izvrstnih vojaških strategov in politikov (odgovornih za milijone smrti) je imela visoko razvito empatijo v smislu vživljanja v »sovražnika« in predvi­devanja njegovih potez. In navsezadnje je vsako cloveško ugodje ob zadajanju tr-pljenja drugemu možno zgolj prek dolocene empatije. Ob takšnem razumevanju empatije se nam postavi vprašanje, kdaj se so-cutenje nekega mentalnega stanja dru­gega prevesi v simpatijo oz. eticno dobro dejanje, kdaj se prevesi v manipulacijo oz. zlo dejanje in kdaj se ne prevesi v dejanje. To je izjemno pomembno vprašanje, ki pa se ga bomo zaradi obsežnosti dotaknili zgolj na kratko na koncu clanka. Socutje je torej hkrati vec in manj od tistega, kar si na splošno predstavljamo o tem pojmu. Poleg teh dveh lastnosti, osredotocenja na negativna stanja in nujnosti posredovanja, ki sta bila pridana nevtralnemu pojmu socutja, je pomembno pou­dariti, da je bil skozi vecino zgodovine v evropski tradiciji, z redkimi izjemami, edi­ni možni objekt socutja kot spoznavne zmožnosti ali kot dejanja zmanjševanja tr-pljenja clovek. Šele v moderni dobi se je tako v akademskih krogih kot v širši druž-bi razširila tendenca do razširitve možnih prejemnikov socutja – do vseh živih bitij oziroma do tistih, ki cutijo bolecino. Laozi1 pa goji »socutje«, ki je še širše od tega, saj pravzaprav zajema tudi neživi del narave – zajema kar celoto sveta, kot bomo videli v nadaljevanju clanka. To nje­govo »socutje« tudi ni osredotoceno zgolj na negativna mentalna stanja, ampak je precej širše vkljucujoce in se ne iztece vedno v poseganje. Že ti trije razlogi sami po sebi so najbrž dovolj, da takšnemu eticnemu pojmu ne moremo preprosti reci socu­tje, ampak ga moramo ubesediti v drugacen, manj zaznamovan pojem. Moj pre­dlog za to je eticna senzibilnost. Še en razlog, zakaj ne moremo govoriti o socutju pri Laoziju, je, da daoizem oz. kar celotna kitajska filozofija v Laozijevem casu (5. stol. pr. n. št.) ne pozna pojma socutja, kot se je pozneje izoblikoval v Evropi. Ker tako v samem besedilu Dao de jing ne bomo našli ne socutja in tudi ne konkretnega pojma eticne senzibilnosti, se bomo morali zanašati na številne druge eticne pojme, ki zarisujejo polje našega za­nimanja. Kot bomo videli skozi analizo teksta, celotni eticni nauk v Dao de jingu (ki je nelocljivo povezan z njegovo ontologijo) predpisuje »socutje«, ki bi ga lahko definirali kot širšo in bolj podrobno eticno senzibilnost, znotraj katere so upošteva­ni vsakokratnost in neponovljivost specificnega dogodka, spremenljivost in specifi­ke oseb ter vse vzrocne povezave, ki vplivajo na situacijo oz. osebo. Ta senzibilnost ni pozorna zgolj na negativna custvena stanja, temvec na celotno mentalno konstelacijo socloveka. To se najjasneje vidi v pojmu ziran (samo-sebstvo­vanje), temeljnem pojmu daoisticne etike. Ali iz te razširjene epistemološke zmož­ 1 Avtorstvo dela Dao de jing, ki je vcasih naslovljeno tudi z Laozi, in pa tudi zgodovinski obstoj Laozija sta še vedno nepotrjena, tako da moramo jemati vse pripisovanje zaslug osebi Laoziju z veliko rezervo. nosti eticne senzibilnosti nujno sledi delovanje? Ne in da. Ne sledi zato, ker je eden izmed pomembnejših uvidov daoizma ta, da vec »zla« izhaja iz vmešavanja in poru­šenja spontane narave zirana vsakega posameznega bitja (Sung-peng, 1976: 311). Daoizem tako poudarja wuwei, ki ga lahko vcasih dobesedno prevajamo kot nede­lovanje, pogosteje pa kot nehoteno delovanje. V primeru nevmešavanja gre torej za nedelovanje, natancneje za zunanje nedelovanje oz. nevplivanje na zadevno bitje. A natancneje gre za precej truda polno in natancne senzibilnosti zahtevajoce episte­mološko delo ter nato naknadno samozadržanje in ohranjanje zirana drugega. Torej da, vsekakor gre za delovanje. In še tretji splošni poudarek. Obravnavana eticna senzibilnost v Dao de jingu ne zadeva zgolj ljudi, temvec vsa bitja in tudi vse pojave v svetu. V daoizmu ni stalnih, nespremenljivih in izoliranih entitet ali bitij, temvec posamezne procesualnosti oz. samo-sebstvovanja, ki so v stalnem spreminjanju in tudi v stalni medsebojni pove­zanosti in soucinkovanju. »Partikularni fokus [de] ni razumljen kot locena in esen­cialisticna sebstvena narava; raje kot to, je fokus v procesu eksistence.« (Lai, 2006: 59) Procesi oz. postajanja pa so pravzaprav vse, so totaliteta sveta, so dao. Hall in Ames dao preprosto razumeta kot seštevek vseh postajanj v svetu: »Dao je tako pro-ces sveta samega.« (Hall & Ames, 1998: 245) Je beseda, ki povzema »pot« (eden iz-med pomenov besede dao) vsakega pojava ali bitja. Zaznava in prepoznavanje vsakokratnih procesov, ki zadevajo daoista, pa sta nuj­na koraka k uspešnemu oz. dobremu življenju, kot ga dojemajo daoisti. Nehoteno delovanje je tisto, ki sledi že obstojecim silnicam in smerem dogajanja v svetu ter ne rine »proti toku«. Nasilno spreminjanje avtenticnosti in spontanosti vsakega bi-tja, kar oznacuje termin ziran, je za daoiste glavni vir trpljenja oz. zla (Sung-peng, 1976: 302). Senzibilnost, ki je torej pozorna do podrobnosti in dojemljiva za spre­membe, je glavno orodje za nehoteno delovanje, ki upošteva vsakokratni ziran vsa­ke entitete in zapleteno prepletenost medsebojnih vplivanj med posameznimi enti­tetami in procesi. Preden se lotimo natancnejše analize eticne senzibilnosti v klasiku, moramo vsaj malce razjasniti povezanost med daoisticno ontologijo in etiko, ki predpisuje takšno ali drugacno eticno senzibilnost. Kajti, kot smo že omenili, daoisticna etika sloni na ontološki predpostavki spremenljivosti (Mou, 2001: 167), nestalnosti in medse­bojnima povezanosti ter ucinkovanju »deset tisocih« (Laozi, 2009) stvari in je zara­di tega izrazito nedeontološka, perspektivicna in osredotocena na konkretne ter ne­ponovljive specifike udeležencev moralnih situacij in dogodkov. Pri ontologiji Dao de jinga je v obravnavanem kontekstu treba razlocevati med dvema možnima interpretacijama Dao de jinga oziroma med dvema tendencama, ki ju je moc najti na razlicnih mestih Laozijevega klasika. Prva interpretacija je stro-go ontološko nedualisticna in se navezuje na že omenjeno razumevanje Halla in DAOISTICNA ONTO-ETIKA :: Amesa, ki pravzaprav razkriva, da daota sploh ni. Ne le, da je dao praznina oziro-ma nic v ozadju stvari, tega v strogo nedualisticni ontologiji niti ne bi bilo treba imenovati. Dao pa vseeno imenuje nekaj, in sicer skupek ziranov v svetu: celoto vseh postajanj, seštevek vseh premen. »Ce pogledamo na daoizem s primerno prilagoje-no zaznavo “biti” in “ne-biti”, predstava daota kot “Tistega, ki” izgubi svoj ontolo­ški ton. Obstajata samo “to” in “tisto”. Prevesti to idejo kot “Samo stvari/bitja so”, je precej primerno, ce ne išcemo nobene Biti, ki stoji zadaj ali spodaj ali onkraj teh stvari/bitij, in ce ne prevedemo “so” v kakršnekoli mocnem eksistencnem smislu. /…/ Stvari/bitja so “to” in “tisto”. Dao, razumljen kot Tisto, ki je, in Tisto, ki ni, kot imenovani in kot brezimni dao, karakterizira proces eksistence in izkustva kot Postajanje-Samega sebe, vendar ta refleksivna predstava ne imenuje “Onega”, ki po­staja; izraz Postajanje-Samega sebe se nanaša preprosto na nepreštevne procese po­stajanja kot takega. Ti procesi se izražajo v ideji daota.«2 Ta »nemetafizicna« interpretacija daota sicer precej bolj kot za Laozija velja za Zhuangzija, a kot že omenjeno, je tudi v Dao de jingu mogoce najti posamezne pa-suse, naklonjene tej interpretaciji. Druga interpretacija pa dao postavlja kot loceno pocelo oz. silo, ki vpliva na stvari sveta in ki naj bi jo bitja cim bolj posnemala, od katere lahko odpadejo in h kateri se lahko vrnejo. V clanku se bomo vecinoma na­slanjali na prvo interpretacijo, a iz obeh variant razumevanja daoisticne ontologije lahko povlecemo nekatere skupne zakljucke. Poglejmo to na primeru pojma wuwei. Laozi svetuje wuwei iz dveh razlogov, izmed katerih se vsak navezuje na prej omenjeni razlicici razumevanja tega pojma. Wuwei kot nehoteno delovanje je modus operandi daota (»Vecni dao nicesar ne nacrtuje in vendar vse dokonca.« (Laozi 2009: 60)) in je kot tako vredno posnemanja (Wang Keping, 2011: 29). Wuwei kot nedelovanje pa je razumljeno kot prepustitev daotu, da deluje, in priporocilo cloveku, da se ne vmešava v naravne procese in zmoti ziran po­sameznih entitet. Oba primera lahko razumemo skozi metafizicno in nemetafizicno optiko: dao kot princip in sila, locen od sveta, je v primeru wuweija kot nehotenega delovanja objekt posnemanja in zgleda; dao kot skupek ziranov v tem svetu pa pojem, ki napotuje k upoštevanju vsakega posameznega zirana, kar posledicno zahteva ne­hoteno delovanje, ki ne škoduje, temvec ohranja ziran vsake entitete. Dao kot princip in sila, locen od sveta, je v primeru wuweija kot nedelovanja dojet kot sila, ki se ji mora clovek prepustiti, saj bo najbolje poskrbela za razvoj dogodkov v svetu (toda tu se tež­ko izognemu protislovju, da dao deluje, nam pa predpisuje, naj ne delujemo); dao kot skupek ziranov pa je zopet opomnik, da se clovek ne sme vmešavati v ziran drugih bi-tij in v naravni potek dogodkov. Tu lahko dodamo pomembno opombo, da je meta­fizicno razlicico daota v tem primeru težko obraniti nihilizma, saj clovek v prepusti­tvi daotu nekako zapade v fatalizem in zavrnitev lastne moci. Pri daotu kot skupku ziranov pa tega problema ni, saj tudi popolna prepustitev daotu (ziranom) pomeni pre­ 2 Hall, D. L. & Ames R. T. (1998): Thinking from the Han. Self, Truth, and Transcendence in Chinese and Wes­tern Culture, Albany, State University of New York, str. 61. pustitev tudi svojemu ziranu, svojemu samo-sebstvovanju, da se enako prosto izrazi kot vsi drugi enakovredni procesi v svetu. Karyn Lai spretno poveže oba temeljna koncepta, wuwei in ziran, z lastnostjo, ki je inherentna obema in tudi temeljna na spi­sku daoisticnih vrlin – s spontanostjo. Pravi, da se spontanost kot metafizicni koncept izraža v pojmu ziran, spontanost kot eticna metodologija pa v wuweiju (Lai, 2012: 134, 135). Mogoce bolje receno ontološko kot metafizicno se spontanost uteleša v zi­ranu. Ziran pa eticno napotuje na spoštovanje te spontanosti, kar posledicno vodi do wuweija – nehotenega delovanja oz. nedelovanja, ki je hkrati dvoje: ohranjanje spon­tanosti in avtenticnosti drugega ter spontano eticno delovanje, ki je prilagojeno kon­kretni situaciji, in ne nauceno prek univerzalnih pravil. Etika v Dao de jingu je tako osnovana na Laozijevi ontologiji. Ker se svet/dao/zi­rani venomer spreminjajo, se morajo temu nujno prilagoditi tudi naši moralni od­zivi (Mou, 2001: 168). Ampak – ali to pomeni, da Laozi zatrjuje, da ne obstaja prav nobeno stalno eticno pravilo? Da ni nobene univerzalne vrednote? Iz pomembno­sti upoštevanja zirana vsake entitete, lahko precej gotovo recemo, da je to eno iz-med glavnih, ce ne kar glavno eticno pravilo Dao de jinga in daoizma nasploh. K temu pa samodejno sodijo tudi vrline, kot so spoštovanje vsakega bitja, življenja v celoti oziroma celo sveta in njegovih procesov, zadržanje lastnih vzgibov, ki bi ško­dili ziranu drugega, se pravi samokontrola in osebna kultivacija ter že omenjen trud pri detektiranju specifik bitja ali dogodka. A kaj ce je daoisticna ontologija »napacna«? Ali potem pade tudi celotna daoistic­na etika? Videli smo, da daoisticna etika mocno sloni na ontologiji, pa naj gre za bolj metafizicno pojmovanje daota ali za strogi ontološki nedualizem oziroma ho-lizem. »Realnost casa, novost in sprememba; vztrajanje partikularnosti; intrinzic­na, konstitutivna narava odnosov; perspektivicna narava izkušnje – vzeto skupaj, te številne predpostavke, ki utemeljujejo daoisticni svetovni nazor in zagotavljajo da­oizmu njegov interpretativni kontekst, dolocajo pogoje za optimiziranje naše izku­šnje. Oziroma receno na bolj metaforicen nacin, v Dao de jingu je strategija, kako iz sestavin naših življenj dobiti kar najvec.«3 Daoisticna etika nas torej vodi zgolj do vecje senzibilnosti, natancnosti in pozornosti na specifike, do vecje inkluzivnosti in do bolj primernih odzivov. »/…/ Laozi oznanja enako pragmaticno sporocilo, kar se tice moralnosti v smislu, da se nobeno predpostavljeno in fiksno moralno pravi-lo ali princip ne vzameta kot dokoncna absolutna moralna avtoriteta, ampak se na­mesto tega pozornost preusmeri na lastno moralno izkušnjo moralnega agensa, ki se odziva na obcutene zahteve v konkretnih situacijah.« 4 Kljub temu bi lahko rekli, da obstaja fiksno moralno pravilo upoštevanja vsakokratnega zirana, toda to upo­števanje je inherentno zelo »nefiksno« in spremenljivo. 3 Hall, D. L. & Ames R. T. (2003): Daodejing »Making This Life Significant«. A Philosophical Translation, New York, Ballantine Books, str. 24. 4 Mou, B. (2001): Moral Rules and Moral Experience: a comparative analysis of Dewey and Laozi on morality. V: Asian Philosophy, Vol. 11, št. 3, str. 168. DAOISTICNE ETICNEVRLINE, POVEZANE ETICNO :: Edina slabost daoisticne etike, ce jo lahko tako imenujemo, je ta, da nam vzame vec casa in energije kot slepo sledenje univerzalnim deontološkim pravilom. Preprosto povedano, težje je delovati po njenih »navodilih«5. Toda mislim, da to ni veljaven protiargument, sploh ce je takšna etika v svojem poslanstvu uspešnejša. Drug pro­blem so napake v naši senzibilnosti ali tudi pomanjkanje zmožnosti senzibilnosti – ce naj bomo koherentni v daoisticni inkluzivnosti in upoštevanju razlik – pri neka­terih osebah, kot so npr. avtisti ali psihopati (Kennett, 2002). Napake v spoznav­nem procesu so seveda cloveška stalnica, toda ne verjamem, da so lahko vecje in imajo hujše posledice kot pri Prokrustovi postelji univerzalnih pravil. Zaradi po­zornosti in spoštovanja realnega stanja nekega bitja se te napake lahko hitro korigi­rajo, ce ne drugace z odprto komunikacijo – iskreno verbalno poizvedbo –, cesar pa se lahko poslužujejo tudi tisti s težavami v senzibilnosti. In konec koncev, daoi­zem ne zanika nekaterih osnovnih univerzalnih eticnih nacel, kot je npr. vrednost življenja, brez katerega se konca vsaka možnost samo-sebstvovanja. SENZIBILNOSTJO Namenimo pozornost sedaj samemu tekstu in si najprej oglejmo nekaj pasusov v Dao de jingu, ki na prvo branje govorijo proti socutju – predvsem v »evropski« definiciji tega pojma. »Tisti, ki pozna vecno, je nepristranski. Ko je nepristranski, je kraljevski (univerzalen).« (Wang Pi, 1979: 50) Ali kot Laozi rece zase: »Navadni ljudje vidijo razlike in so jasni. Jaz sam ne delam nobenih razlik.« (Wang Pi, 1979: 62) In pa seveda najbolj direkten izrek 5: »Nebo in Zemlja nista clovecna, zanju so vse stvari kot slamnati psi. Ali modrec ni clovecen? Zanj so vsi ljudje kot slamnati psi.« (Wang Keping, 2011: 142) Te pasuse moramo primarno razumeti kot kritiko antropomorfiziranja in etizi­ranja ontologije ter kot odziv na druge filozofske šole Laozijevega casa, ki so v Nebo in Zemljo projicirale cloveške lastnosti in vrednote. Ti izreki torej cistijo ontologi­jo cloveških predpostavk in želja o tem, kakšen naj bi svet bil. Dao kot skupek zi­ranov, se pravi totaliteta sveta, ni inherentno dober ali socuten do trpljenja posame­znika, ker sta dobrota in so-cutenje trpljenja specificno cloveški lastnosti, temeljeci na relativno dolocenih vrednotah in spreminjajocih se ciljih. A vseeno tu najdemo jasno eticno vodilo, in sicer da mora biti daoist tako kot dao nepristranski in vsa­kemu omogocati enako izpolnitev svojega zirana ter nikogar preferirati. Pa je s tem socutje izkljuceno? Logicno gledano je pod to predpostavko izkljuceno zgolj socutje kot so-cutenje trpljenja, saj bi oseba s tem izgubila nepristranskost, ko bi se osredotocala zgolj na 5 Trud in napor, vaja in korigiranje so pravzaprav prisotni zgolj na poti kultivacije, po uspešnem ponotranjenju pa ti enaki odzivi nastopijo spontano, sami od sebe, kot edina možnost, brez napora in »naravno« skozi nehoteno delovanje. trpece. »Dober sem do dobrih, dober sem pa tudi do nedobrih. Tako se doseže do-brotnost.« (Laozi, 2009: 77) Hkrati pa takšna onto-etika opozarja na enakost vseh ziranov, pri cemer na primer cloveški ziran ni in more biti vreden vec od živalske­ga. Ti pasusi namigujejo na širšo eticno senzibilnost do sveta in vsega v njem. Še bolj poglavitno vprašanje v sklopu razumevanja daoizma pa je vprašanje, v kakem odnosu je potem dejavnost pomoci/vplivanja na posamezno entiteto zaradi te sen-zibilnosti in nacelo ohranjanja zirana drugega prek nehotenega delovanja. Na to vprašanje bomo skušali odgovoriti pozneje. Druga lastnost oz. eticno vodilo, ki naj bi ga daoist posnemal po daotu, je rado­darnost. Tudi radodarnost, ce upoštevamo nepristranskost, mora biti radodarnost do vseh enako, toda obstaja izjema: »Dao Neba je, ki izobilju jemlje, da piclemu doda. Clovekov dao pa ne ravna tako: od piclega še kaj odškrne, da izobilju to doda.« (Laozi, 2009: 118) Clovek torej ravna narobe in bi moral posnemati dao Neba v tem, da prelije iz izobilja tja, kjer je pomanjkanje. Radodaren je potemtakem bolj do ti-stih, ki nimajo oziroma so v stiski. »Modri zase ne kopici. Vec ko naredi za druge, vec pridobi zase. Vec daje dru­gim, vec ima.« (Laozi, 2009: 125) Tudi ta predpostavka izhaja iz ontološkega pre­pricanja Laozija, da je dao neizcrpen: »Kljub temu pa ga z uporabo ni mogoce do konca izrabiti.« (Laozi, 2009: 58). Lahko bi rekli, da Laozijeva predpostavka o ne-izcrpnosti modreceve kapacitete ni prepricljivo argumentirana, ce sloni zgolj na on-tološki predpostavki o neizcrpnosti daota, toda to ne drži, saj jo moramo razumeti tudi kot psihološko predpostavko, in sicer v smislu polne, celovite in avtenticne osebnosti, ki zaradi upoštevanja svojega zirana živi zadovoljno življenje in ima po­sledicno presežek moci, ki ga lahko daje drugim oz. ga uporabi za dejanja za dru­ge. Ravno ta dejanja prelivanja moci pa povratno povzrocijo zadovoljstvo in ohra­njanje lastnega zirana. »Kdo pa ima vsega dovolj, da iz svojega izobilja lahko nahra­ni svet? Tisti, ki sledi dau.« (Laozi, 2009: 118). Slediti daotu pa po že omenjeni nemetafizicni interpretaciji pomeni slediti svojemu ziranu. Le tisti torej, ki živi v skladu s svojim ziranom, je dovolj mocan, da lahko daje, zato ker v njem ni razce-pa, ni nasprotujocih si sil (npr. med ponotranjenimi zahtevami družbenih norm in lastnimi željami), ki bi se krnile, ampak je zgolj afirmacija vsega obstojecega v posamezniku. »Zaradi izvornega radodarnega dejanja daota, v katerem gre cez sebe in rodi mno­štvo stvari, ki ga modrec posnema, [v daoizmu] obstaja etika radodarnosti.« (Shen, 2011: 259) Daoist je radodaren, dela za druge in je nesebicen: »Nebo je dolgotrajno in Zemlja dolgoživa. Razlog, zakaj je svet dolgotrajen in dolgoživ je, ker ne živi zase. Zato je dolgoživ. Slednje posnemajoc se modreci umaknejo iz prepira, a se znajde­jo pred drugimi. Sebe pozabljajo, a je poskrbljeno za njih. Ali ne preprosto zato, ker so nesebicni, da lahko zadostijo svojim potrebam?« (Hall & Ames, 2003: 69). Je ne­sebicen in dela zgolj za druge, ker bi bili zirani drugih vrednejši od njegovega? Ne, ce trdno sledimo daoisticni misli, moramo vedno imeti pred ocmi enakovrednost in manko vsakršnega preferiranja. »Treba je omeniti, da tukaj izražena skromnost vodi do izogibanja: lastnim interesom, slavi, bogastvu in moci, toda ne vkljucuje samo-zanikanja.« (Culham, 2014: 35) Ziran daoisticnega modreca je enako pomem­ben kot zirani drugih, toda on lahko in zmore delovati za druge, ker je za njegov ziran »že poskrbljeno« (s kljucno opombo, da je doseganje zirana vedno proces in nikoli koncno stanje, vedno postajanje in ne staticna bit) in ker k njegovemu zira-nu, k njegovi spontani avtenticnosti spada prelivanje presežka moci za druge. Nesebicnost je torej še ena lastnost, ki spada k eticnemu seznamu Dao de jinga. In kot druge do zdaj omenjene tudi ta izvira iz ontologije. Kot pravi Yu glede brez­imnosti, temeljne lastnosti daota (omenjene npr. v 1. izreku): »Brezimnost v tem smislu implicira korelativno zanikanje obcutka jaza oziroma identitete.« (Yu, 2003: 178) Brezimnost vodi tudi do zmanjševanja ega in k nepripisovanju zaslug, vodi do obcutka prepletene povezanosti vseh ziranov, kjer ima vsaka entiteta oz. natancne­je proces postajanja svoj enakovreden pomen. Še natancneje pomeni brezimnost v daoizmu, kot razlagata Hall in Ames, ne dobesedno neimenovanje entitet, temvec takšen nacin imenovanja, ki stvarem ne dodeli fiksne reference (Hall & Ames, 2003: 41), ker upošteva spremenljivost in nestalnost. Lai poudari, sicer v nasprotju s tu­kajšnjim izpostavljanjem nesebicnosti v daoizmu, da koncept nesebicnosti v dao­izmu (in konfucijanstvu) ni toliko izpostavljen, ker obe kitajski filozofiji ustvarjata etiko relacijskosti (medsebojne povezanosti), kjer posamezen jaz ne izstopa in ni tako eticno pomemben, ker se eticna pomembnost prenese na skupek povezanih entitet. (Lai, 2006: 137) S tendenco njenega argumenta se lahko strinjamo, toda ne bo držalo, da nesebicnost v daoizmu ni omenjena, Laozi jo izpostavlja ravno zara­di poudarjanja medsebojne povezanosti in enakosti »vsega pod Nebom«, kar v nje­govem casu vojn, plenjenja in želje po dominaciji ocitno ni bilo jasno cisto vsem. Tudi v konfucijanstvu seveda jaz obstaja in je aksiološko in eticno pomemben, saj je pogoj obstoja neke trdno dolocene vloge v družbenih relacijah. Brez njega ni te vloge, ni relacij in ni družbene ureditve. Zanikanje lastnega jaza seveda spada v to miselno okrožje, toda pomembno je poudariti še, da v daoizmu pojem »jaza«, kot ga poznamo v Evropi, niti ne obstaja. V našem kontekstu pa oznacuje zavesten del osebnosti, ki ima hotenja in je torej lahko v nasprotju s preostalim delom osebnosti in daotom sveta. Takšen jaz – zara­di clovekove refleksivne zavesti, ki ga loci od totalitete sveta – šele deluje hoteno in v daoisticnem smislu nasilno, se pravi nasprotno od daota sveta, zato daoisticna kul­tivacija deluje v smeri raztopitve jaza v širšo, celovito in spontano osebnost (to je proces zirana), kjer deluje v skladu z nehotenim delovanjem. To pa je pomembna distinkcija in mislim, da Yujeva uporaba besede »identitete« na tem mestu ni pra­vilna, saj identiteta daoista, ki ohranja svoj ziran, vsekakor ostaja in je v dolocenem smislu izjemno pomembna, ce jo razumemo prek epistemološkega procesa spozna­vanja samega sebe, procesa, ki je nujen v samo-sebstvovanju (ziranu). Moramo na­mrec vedeti, katera hotenja oz. vse razlicne sile nas sestavljajo, katere so avtenticno naše, katere družbeno pogojene, priucene ali vsiljene, katere so v skladu z daotom sveta, se pravi s preostalimi zirani, in katere ne, da lahko dosegamo svoj ziran. Culham izpostavi zelo zanimivo misel, da se socutje pri daoistu zacne s socutjem do sebe, in sicer z afirmacijo vseh svojih lastnosti (Culham, 2014: 37), kar je prvi nujni korak tudi v procesu odstranjevanja, kanaliziranja ali spreminjanja negativ­nih oz. neželenih lastnosti. Culham sicer projicira evropski pojem socutja v daoi­zem, ampak vsebino njegove misli lahko pravzaprav še bolje razumemo, ce name-sto socutja uporabimo pojem eticne senzibilnosti – senzibilnost kot epistemološka zmožnost ne razlocuje med tujim in lastnim. Povecanje zmožnosti senzibilnosti hkrati dvigne sposobnost introspekcije in zaznavanja specifik drugih, oboje pa je koristno v sami etiki, saj ne smemo pozabiti na prepletenost vseh entitet in vzrokov. Našteli smo že nekaj moralnih lastnosti, ki jih predpisuje Laozi, kar nam koristi pri mapiranju etike v Dao de jingu in posledicno pri definiranju eticne senzibilno­sti in njeni umestitvi v to etiko. Nadaljujmo s »tremi zakladi«, ki jih »poseduje« Laozi in ki stojijo visoko med eticnimi vrednotami: »Tri zaklade imam, ki jih dr­žim in hranim. Prvi je dobrota. Drugi je varcnost. Tretji je ne drzniti si biti v ospred­ju.« (Wang Keping, 2011: 169) Prvi zaklad je pojem ci, ki je preveden na razlicne nacine (v starejših prevodih celo kot socutje (Laozi, 2009: 106 in Ames & Hall, 2003: 138)), kot ljubezen (Wang Pi, 1979: 186 in Lin, 1948: 291), kot dobrota (Wang Keping, 2011: 51) ali kot naklonjenost ali tolerantnost (Wang Keping, 2011: 52). Daoist tako izkazuje dobroto, ljubezen in naklonjenost, kar je v povezavi z etiko ra­dodarnosti, izkazuje pa jih nepristransko in nesebicno, bolj pa seveda tistim, ki ima­jo manj. Druga dva zaklada, varcnost in skromnost, sta oba povezana z wuweijem. Zaradi varcnosti je daoist lahko radodaren, zaradi skromnosti pa ne bo vsiljeval svo­je volje in sebe postavljal pred druge, prav tako ne bo želel izstopati, ne bo se silil v ospredje in svojega zirana postavljal pred druge. Z dobroto, ljubeznijo in naklonje­nostjo pa bo ali pomagal drugim ali pa jih pustil pri miru in s tem naredil dobro dejanje, ko ne bo vplival nanje. Osredotocimo se torej najprej na to pomembno distinkcijo moralnega akta, ki izhaja iz cija, se pravi neke dobrote ali naklonjenosti. Rekli smo že, da pojmovanje socutja, izhajajoce iz evropske tradicije, skoraj nujno vsebuje dejanje pomoci, ki sle­di iz epistemološke ugotovitve trpljenja. A da ne bomo krivicni in pristranski, mo-ramo priznati, da tudi v nekem klasicnem evropskem razumevanju socutja obstaja možnost nedelovanja – v smislu prenehanja z nekim (nasilnim) delovanjem, ki ško­duje in ki ga ustavi so-cutenje trpljenja zadevne osebe, toda morebiti je ta primer kljub temu bolj rezerviran za pojma usmiljenja ali milosti. Kakorkoli že, dejstvo je, da je v daoizmu kljub temu veliko vec poudarka na nedelovanju oziroma pustiti biti (natancneje pustiti postajati). Najprej se bomo torej osredotocili na ta nacin. Lahko bi rekli, da je eden izmed najbolj ocitnih Laozijevih eticnih napotkov ta, da naj ne delujemo. Kot že omenjeno, gre za dva nacina nedelovanja, za nehoteno PUSTITI POSTAJATI ALI POMAGATI POSTAJATI? :: delovanje, ki je specificen nacin delovanja, in pa striktno nedelovanje, ki se ne vme­šava v zunanje procese, a zahteva precejšnje mentalno delovanje in samoobvladanje. Laozijevo poudarjanje nedelovanja izhaja iz težke politicne in socialne situacije nje­govega casa, polne vojn, nemirov, negotovosti ter iskanja opore in rešitve v ontolo­ških, politicnih ali religioznih teorijah (kar se oboje zelo jasno izraža v imenu zgo­dovinskega obdobja, tj. obdobje vojskujocih se držav, in v imenu filozofskega ob-dobja, tj. obdobje stotih šol). Laozi nam postavi retoricno vprašanje: »Ali lahko ljubiš ljudi in vladaš državi, brez da bi deloval?« (Wang Keping, 2011: 131), in nam že im­plicira odgovor: ravno zato, ker jih ljubiš, vcasih ne deluješ. Laozi za nastalo trplje­nje in neurejenost krivi pohlep, nasilje, vsiljevanje svoje volje in razbrzdanost želja. Verjame, da se morajo vladajoci umiriti, biti skromni, se osredotociti na blaginjo ljudi svoje države in trpljenje bo izginilo (Wang Keping, 2011: 45). Izrek 30 pravi: »Tisti, ki pomaga vladarju z daotom, nikoli noce zavladati svetu z vojaško silo. Uporaba sile je intrinzicno nevarna: /…/ Zatorej se bo izkušen poveljnik ustavil, ko doseže svoj cilj. Ne uporabi sile, da zavlada svetu. Doseže svoj cilj, toda ne postane aroganten. Doseže svoj cilj, toda se ne hvali o tem. Svoj cilj doseže samo zato, ker nima druge izbire.«6 Ohranjanje zirana prek wuweija je torej osrednje eticno nacelo Dao de jinga in daoizma nasploh, bodisi prek ene bodisi druge variante wuweija. A obe razlicici predpostavljata ci, se pravi neko obliko ljubezni ali naklonjenosti do posameznih bitij, stvari in pravzaprav celote ziranov v svetu. Da pa lahko daoist uspešno ohra­ni ziran neke entitete, mora na nek nacin ugotoviti, kaj naj bi ta ziran bil. Šele nato se lahko odloci, kako je najbolje delovati oziroma nedelovati. Razvito mora imeti natancno senzibilnost, ki mu pri tem pomaga. Wang Keping ponudi precej izcrpen seznam idealnih lastnosti razsvetljenega daoista, ki mu omogocajo to senzibilnost: »/…/ previdnost, opreznost, dostojanstvo, prilagodljivost, odkritost, preprostost, pristnost, širokoglednost, dovzetnost, spokojnost, vztrajnost, živahnost, vzdržlji­vost, brezmejnost, skromnost /…/« (Wang Keping, 2011: 124) Daoist je previden, da ne poseže v ziran neke entitete in poruši njene avtenticno­sti, oprezen je za znaki te avtenticnosti in pazljiv na momente, ko je treba ukrepati, in na momente, ko se je treba zadržati in držati v ozadju. Je zelo prilagodljiv na spre­minjajoce se okolišcine in entitete, dovzeten za razlike in širokogleden, saj se odziva na vsakokratne specificne konkretne situacije v spreminjajocem se svetu, in nima predpripravljenih univerzalnih moralnih odzivov. Je odkrit glede svojega zirana in svojih dejanj, njegova dejanja so pristna, saj izvirajo iz spontanosti njegove avtentic­ne osebnosti, ter niso naucena prek ponotranjenih družbenih zahtev in norm. Je spokojen, saj afirmira realnost svojega zirana in drugih ziranov, ter nima želja po nji­hovem spreminjanju. Je vztrajen in vzdržljiv, a skromen, kot voda, ki pocasi, a vztraj-no premaga najtrdnejše. (Laozi, 2009: 120) 6 Wang, K. (2011): Reading the Dao. A thematic Inquiry, London; New York, Continuum, str. 108. Zaradi vseh teh lastnosti ima daoist precej velike epistemološke zmožnosti – lah­ko ugotavlja ziran drugih ter ga posledicno ohranja. Izkušeni daoist z mocno sen-zibilnostjo bo hitro ugotovil, za kakšne vrste situacijo gre – ali mora delovati ali ne in kako mora delovati. Njegovi odzivi so že spontani, ali kot lepo opišeta Hall in Ames, pri njegovi drži gre za zrcaljenje: »Spontano dejanje je odziv zrcaljenja. Kot takšno to dejanje ugodi “drugemu”, tistemu, na katerega se odzivamo. Drugega do-jame pod njegovimi lastnimi pogoji. Takšna spontanost vkljucuje prepoznavanje kontinuitete med sabo in drugim ter odzivanje na nacin, ki spodbuja interese in do-brobit tako sebe kot drugega. To ne vodi v reduktivno posnemanje, ampak v kom­plementarnost in koordinacijo.«7 Kot že receno, daoisticna senzibilnost zahteva vec truda in energije, a seveda pri­nese tudi vec rezultatov. Pozornost mora biti hkrati fokusirana na podrobnosti in specifike neponovljivega dogodka ter edinstvenost zadevnih entitet, hkrati pa na širšo povezanost in prepletenost z okoliškimi elementi in entitetami. Hall in Ames temu pravita osrednja pozornost/cujecnost in pozornost/cujecnost polja (Hall & Ames, 2003: 33), kar koncizno opiše dvojni fokus v širino in v podrobnosti. Sedaj se bomo vrnili k vprašanju, ki smo ga že postavili in kateremu se na tej toc­ki ne moremo izogniti. Kako gredo skupaj dejanja pomoci, izhajajoca iz senzibilno­sti, in temeljna zahteva ohranjanja zirana? Ali ne spadajo k samo-sebstvovanju vsa­kega bitja tudi trpljenje, izzivi in druge težave, ki jih mora to bitje tako ali drugace premagati (ali ne) samo, da bo postalo to, kar je – da bo ohranilo svojo avtentic­nost? Kako daoist ve, kdaj se lahko vmeša in vpliva na drugega? Odgovor nam bo dal Wang Bi, komentator Dao de jinga iz 3. stoletja. Wang Bi pri 5. izreku, ki govori o indiferentnosti Neba in Zemlje ter o tem, kako vse stvari obravnavata kot slamnate pse (ki so bili po obredu zavrženi), pravi: »Nebo in Zemlja pustita, kar je naravno (ziran) pri miru. Nic ne storita in nic ne ustvari­ta. Mnoštvo stvari se upravlja in ureja samo. Zatorej [Nebo in Zemlja] nista dobro­hotna. Tisti, ki je dobrohoten, bo ustvaril stvari, vzpostavil stvari, jim podelil ko­risti in vplival na njih. Delal bo usluge in nekaj naredil. Ko ustvarja, vzpostavlja stvari, jim podeljuje koristi in vpliva na njih, stvari izgubijo njihovo pravo bit. Ko podeli usluge in nekaj naredi, stvari ne bodo vec obstajale v popolnosti. Ko stvari ne morejo vec obstajati v popolnosti, (Nebo in Zemlja) ne bosta vec mogla nadzo­rovati in nositi vsega.«8 Torej, kako si daoist sploh upa vplivati na koga (oz. kaj)? »Ce nekdo ne nadzira svojega telesa v skladu z naravo, potem ta postane bolan. Ce nekdo ne pomaga stvari v skladu z njeno naravo, potem se pojavijo zlobne na­pake in spori.« (Wang Pi, 1979: 54) Treba je torej pomagati zgolj v skladu s ziranom tistega, ki mu pomagamo, in pomagati zgolj tistemu, ki ne sledi svojemu ziranu (ali iz notranjih vzrokov ali zunanjih preprek). Toda potrebujemo še natancnejši odgo­ 7 Hall, D. L. & Ames R. T. (2003): Daodejing. »Making This Life Significant«. A Philosophical Translation, New York, Ballantine Books, str. 26. 8 Wang, P. (1979): Commentary on the Lao Tzu by Wang Pi, University Press of Hawaii, str. 17. vor: »Modrec razume naravo zirana popolnoma in tocno pozna pogoje vseh stvari. Zatorej gre skupaj vzporedno z njimi, a ne naredi nobenega nenaravnega dejanja. Je v harmoniji z njimi, toda jim nic ne vsili. Odstrani njihove zablode in odpravi njihove dvome. Zaradi tega umi ljudi niso zmedeni in stvari so zadovoljne s svojo lastno naravo.«9 Daoist torej pomaga takrat, ko je ziran nekega bitja ogrožen. V osnovi je ziran nekega bitja ogrožen, ce je ogroženo njegovo življenje ali pogoji za življenje, zatorej nikakor ne moremo trditi, da daoisticna eticna senzibilnost zajema le finese avten­ticnega življenja posameznika, ki je možno samo v zadostno preskrbljeni družbi. Kot že omenjeno, sta osnovni vrednoti Dao de jinga življenje in ohranjanje le-tega, hkrati s tem pa tudi pacifizem in enakovredno razdeljevanje dobrin ljudem. Ko je torej zadošceno osnovnim pogojem preživetja, pa nas caka težji nivo. Ziran posa­meznika je lahko porušen oziroma se ne odvija – ne smemo pozabiti na procesual­nost pojma – iz razlicnih razlogov, ki se lahko seštevajo in medsebojno povezujejo. Lahko ga ovirajo zunanje prepreke v smislu posegajocega, »wei« okolja družbe oz. države, ali pa prepreke in vplivi posameznikov, ki iz dobrih ali slabih razlogov po­segajo v avtenticnost osebe. Daoist torej odstrani zablode in dvome, kar se nanaša na notranjo naravo osebe, in ji pomaga dosegati svoj ziran. Nikjer pa ni govora o tem, kako naj bi daoist zašcitil posameznikov ziran, kateremu pretijo zunanji »so­vražniki«. V Dao de jingu je sicer tudi nekaj vojaških nasvetov in strategij (npr. iz­reki 30, 68 in 69), tako da lahko sklepamo, da daoist ne pusti na cedilu nekoga, ki potrebuje zašcito pred drugimi ljudmi, ceprav to pomeni napad na ziran teh ljudi. Ali pac ne? Seveda ne. Nasilno in vsiljivo delovanje teh ljudi ni v skladu z wuweijem in izha­ja iz njihovega porušenega zirana, se pravi iz nezadovoljnosti in necelovitosti zara­di neusklajenih, neprepoznanih in zatajevanih sil v svoji notranjosti. In spet: tem ljudem daoist s tem, ko jim prepreci njihova bolj ali manj nasilna dejanja, odstrani zablode in dvome ter jim pomaga nazaj na pot k svojemu pristnemu samo-sebstvovanju. Omenili smo že, da je spoštovanje pomembna vrlina v daoizmu, pa naj si gre za spoštovanje življenja na splošno, celotnega svetovnega procesa postajanja (dao), ali pa za spoštovanje partikularnosti in edinstvenosti zirana posameznega bitja. Hall in Ames gresta še dlje in trdita, da je v daoisticni senzibilnosti moc najti osrednjo rdeco nit, in sicer spoštovanje do ohranjanja odnosov oz. povezav med posamezni-mi entitetami. »/…/ integriteta v procesualnem svetovnem nazoru ne pomeni biti eno, ampak postajati eno v dovršenih povezavah, ki jih oseba lahko doseže v kon­tekstu okoliških partikularnosti. Spoštovanje vkljucuje prepustitev (in biti prepu-šcen), ki temelji v pripoznanju vzajemne odlicnosti partikularnih fokusov (dejev) v procesu lastne samo-kultivacije. Dejanja spoštljivosti zahtevajo, da oseba sebe po­ 9 Wang, P. (1979): Commentary on the Lao Tzu by Wang Pi, University Press of Hawaii, str. 89. stavi na mesto drugega in v tem dejanju inkorporira tisto, kar je bilo objekt spošto­vanja, v to, kar je njena lastna razvijajoca se dispozicija.«10 Pri tem se mi zdi smiselno podati opombo, da nas lahko zgornji citat navede na precej konfucijansko razumevanje spoštovanja odnosov in osrednjega mesta, ki ga imajo odnosi in njihovo normativno ohranjanje v hierarhiji konfucijanskih vrednot. Spoštljivost moramo v daoizmu razumeti bolj kot pripoznavanje drobnih niti po­tencialne ali aktualne vzrocnosti, ki jih je veliko okoli delujocih akterjev, kot smo mi ljudje, in ki vodijo do bližnjih ali daljnih bitij oziroma procesov, in kot pozor­nost ter trud, da z nepremišljenimi in vsiljivimi hotenimi dejanji teh odnosov ne porušimo oziroma spremenimo na slabše. Spoštljivost je seveda usmerjena na pove­zave oziroma odnose, ker svet sestoji iz takšnih in drugacnih povezav in ker v njem ne obstajajo izolirane, nepovzrocene in nepovzrocujoce entitete, prav tako pa je, ce smo natancni, tudi vsako bitje le proces samo-sebstvovanja, ki je tudi sam dolocen iz povezovanja in prekinjanja povezav med njenimi notranjimi elementi, pri clove­ku, na primer, povezovanja razlicnih psihicnih sil v eno smer in odstranitev sil (npr. naucenih zahtev in norm družbe), ki vodijo v nasprotno smer. Nujno je seveda omeniti tudi pojem de, ki je eden izmed kljucnih in naslovnih pojmom Dao de jinga. De, prevajan kot vrlina, potencialna moc ali korenina, je te­sno povezan z ziranom. De je partikularnost vsake entitete, zato Hall in Ames pra­vilno izpostavljata, da mora biti fokus spoštovanja prav de kot mesto potencialne in aktualne specificnosti in edinstvenosti bitja. Pojem de ima zgolj dve nevarnosti, in sicer prvo, manjšo, da ga jemljemo kot nekaj precej fiksnega, kot fiksno tocko A, ki pomeni aktualno specificnost nekega bitja, in tocko B, kjer je skrit ves potencial tega bitja, vmesna pot pa je pot samo-sebstvovanja. Druga nevarnost izhaja iz prve, in sicer lahko bi si predstavljali, da de kot korenina že tocno »ve« oziroma predpo­stavlja in fiksno doloca, v katero smer se mora vsako bitje razviti. Do neke mere je to seveda res, toda v daoizmu ni ideje o predestinaciji ali determiniranosti, ki bi kot vladajoci zakon prihajala od zunaj11, tudi v metafizicni, dualisticni verziji ne, saj dao nima platonske zbirke idej in ne nadzira razvoja posameznih dejev, ampak jim pre­pušca, da se razvijajo sami: »Opravlja svoje delo, pa ne želi nicesar zase. Oblaci, hra­ni vse stvari, pa vendar jim gospodar nikdar ne želi biti /…/« (Laozi, 2009: 56) Lahko recemo le, da v daoizmu obstaja determiniranost v smislu dolocenosti daota, prek katere ne more nikakršna svobodna volja individuuma, a zopet ne smemo pozabi-ti, da je dao skupek ziranov, in v to njegovo determiniranost spadajo tudi determi­niranosti posameznih individuumov/ziranov. Lahko bi torej rekli, da de oznacuje moc v procesu zirana; osrednjo, dejavno moc, ki od znotraj naprej pelje procesualnost samo-sebstvovanja. Zato tudi Hall in Ames 10 Hall, D. L. & Ames R. T. (2003): Daodejing »Making This Life Significant«. A Philosophical Translation, New York, Ballantine Books, str. 36. 11 Glej Hall, D. L. & Ames R. T. (1998): Thinking from the Han. Self, Truth, and Transcendence in Chinese and Western Culture, Albany, State University of New York. postavljata de v fokus vrline spoštovanja. »Wuzhi priskrbi smisel deja neke stvari – njeno partikularno edinstvenost in fokus –, namesto da prinese razumevanje te stva­ri v odnosu do nekega koncepta ali naravne vrste ali univerzalije. Navsezadnje je wuzhi zapopadenje odnosa dao-de vsake stvari, ki jo srecamo, ki dopusti razume­vanje tega partikularnega fokusa (de) in polja, ki ga sestavlja.«12 Wuzhi dobesedno pomeni neznanje, toda pomen tega pojma v daoisticnem kontekstu po Hallu in Amesu je protiuniverzalisticno znanje partikularnosti in specifik.13 Lahko bi rekli, da je wuzhi ena izmed lastnosti obravnavane daosticne eticne senzibilnosti. Preden pa navedemo še eno, si bomo konkretneje zastavili vprašanje, ki se nam je zastavi-lo že na zacetku clanka. DAOISTICNA MOTIVACIJA ZA DOBRO :: Ce smo rekli, da je lahko socutje le golo spoznavno sredstvo, ali ne velja to tudi za (eticno) senzibilnost? Tudi ce je eticna senzibilnost razširjeno in bolj pozorno so­cutje, saj seže širše od socloveka in gre do posameznih procesov sveta, je pozorna na drobne razlike v partikularnem in na medsebojno povezanost ter prepletenost –, še vedno ostane vprašanje, kaj potem odloci, da bo daoist s prejetim znanjem delo-val dobro in ne slabo? Kaj je motivacija za dobro v daoizmu, se pravi da bo daoist nepristranski, nesebicen, radodaren, ljubezniv, imel mocno samokontrolo, visoko izraženo tendenco po ohranjanju vsakega zirana in tako dalje? Prvi del odgovora se nam je že razkril, ko smo govorili o radodarnosti. Daoist ni radodaren zato, ker mu to predpisuje njegov svetovni nazor. Daoist ni najprej spre­jel deontološkega pravila, da je vedno dobro biti radodaren in se potem v primer-nih situacijah trudi biti radodaren. Radodaren je posledicno zato, ker ima preobi­lje moci, ki jo lahko nameni drugim. Zakaj ima preobilje moci? Ker uspešno dose-ga (slovnicno neobicajno, toda filozofsko veliko bolj pravilno bi bilo reci doseguje) svoj ziran. Zakaj se preobilja moci ne odloci uporabiti za zlo? Ker za to nima razlo­ga. Dosegajoc svoj ziran je zadovoljen in pomirjen s seboj, afirmira realnost sveta in uživa v njegovih postajanjih. »/…/ wuyu, namesto da bi vkljuceval prenehanje in odsotnost želje, predstavlja dosežek spoštujoce želje. Želja, temeljeca na neprisilnem odnosu (wuwei) do sveta in razumevanju “zrcaljenja” (wuzhi) le-tega, ni oblikova­na kot želja po posedovati, nadzirati ali použiti, ampak preprosto kot želja prazno­vati in uživati.«14 Wuyu (dobesedno neželja) Hall in Ames prevajata kot brezobjektna želja, ki v da­ 12 Hall, D. L. & Ames R. T. (2003): Daodejing »Making This Life Significant«. A Philosophical Translation, New York, Ballantine Books, str. 38. 13 Hall, D. L. & Ames R. T. (1998): Thinking from the Han. Self, Truth, and Transcendence in Chinese and Wes­tern Culture, Albany, State University of New York, str. 54. 14 Hall, D. L. & Ames R. T. (2003): Daodejing »Making This Life Significant«. A Philosophical Translation, New York, Ballantine Books, str. 37, 38. ZAKLJUCEK :: oisticni podobi sveta, kjer ni strogo definiranih objektov, omogoca užitek brez po­trebe, da bi definirali, posedovali ali nadzorovali »objekt« ali dogodek, ki prinaša užitek.15 Dogodek užitek prinaša ravno zato, ker ga ni moc posedovati in ujeti, saj je spremenljiv in minljiv ter ravno zaradi tega tako vreden. Daoist se zaveda, da bi ga z nasilnim zadržanjem in posesivnostjo zgolj unicil, saj bi okrnil njegov ziran. Lahko recemo, da je ta druga motivacija po »dobrem« ravnanju, po ohranjanju zi­rana, egoisticna, toda ta ugovor je bolj ali manj brezpredmeten, ko spet vzamemo v obzir manko ega v daoizmu in enakovrednost vseh ziranov. Ugotovili smo torej, da je Dao de jing prežet s skrbjo za ziran in z napotovanjem na wuwei. Za oboje pa je potrebna natancna eticna senzibilnost, ki smo jo, upam, uspeli vsaj približno opisati, razložiti in umestiti v širši kontekst Laozijeve misli. Ta senzibilnost ne sme posegati v ziran neke entitete in ne sme biti pristranska, a rav-no epistemološka moc takšne senzibilnosti in pa osebnostna moc samokontrole ose-be, ki sledi svojemu ziranu, omogocata, da se ne posega v ziran in se ga ne ruši. Dejanja vplivanja so prilagojena ohranjanju zirana ali pomoci k vrnitvi nazaj na pot samo-sebstvovanja. Jasno eticno navodilo Dao de jinga je, da mora biti daoist tako kot dao nepristranski in vsakemu omogocati enako izpolnitev svojega zirana ter ne preferirati cesarkoli, ne glede na to, ali gre za cloveka, žival ali širši ekosistem. Edina izjema v nepreferiranju je dajanje iz izobilja tistim, ki imajo manj, nudenje pomoci tistim v vecji stiski pred tistim, ki so v manjši. Obe slednji lastnosti daoisticne etike – razširjena eticna senzibilnost, kjer so vklju-ceni necloveški prejemniki in kjer je pripoznana krhka medsebojna povezanost vse­ga obstojecega, in pa »harmonizacija« neenakosti s prelivanjem presežka tam, kjer je hudo pomanjkanje – sta zelo aktualni in nujno potrebni v današnjem casu ter po­sledicno pomemben prispevek k sodobni etiki. Še pomembnejši prispevek pa so morda sama podrobna prakticna vodila daoizma, ki nam zelo jasno razgrnejo pot do visoko opevanih eticnih idealov, ki si jih daoizem seveda deli z mnogimi drugi-mi miselnimi sistemi. Daoizem nam pokaže precej prakticno in cloveško doseglji­vo pot do lastne etike, ki je sicer v clanku nismo veliko obravnavali, saj za to ni bilo prostora – lahko bi rekli, da smo se prav v skladu z evropsko tradicijo najprej lotili teoretskih predpostavk –, a vsekakor bi bilo zelo plodno clanek razširiti z bolj prak-ticnimi primeri in pristopi iz zakladnice daoizma. Predvsem vidim pomembnost in predpogoj za uspešnost daoisticne etike v strogi skepsi, kinizmu in kriticnosti do uveljavljenih norm ter globoki zavezanosti afirmaciji vsega obstojecega – se pravi tudi vsega »negativnega« v cloveku, kar si neradi priznamo in kar v osnovi ovira do-bro eticno delovanje. A prav afirmacija teh preprek in nasprotnih sil je prvi korak k 15 Hall, D. L. & Ames R. T. (1998): Thinking from the Han. Self, Truth, and Transcendence in Chinese and Wes­tern Culture, Albany, State University of New York, str. 54. njihovi uspešni premostitvi oziroma preusmeritvi. Slednje naj bo prihranjeno za na­daljnja raziskovanja. LITERATURA :: Bubandt, N. in Willerslev, R. (2015): »The Dark Side of Empathy: Mimesis, Deception, and the Magic of Alterity.« V: Comparative Studies in Society and History, 57(1), str. 5–34. Culham, T. (2014): »Cultivating Compassion. : A Daoist Perspective.« V: Paideusis, l. 21, št. 2, str. 32–41. Hall, D. L. in Ames R. T. (1998): Thinking from the Han. Self, Truth, and Transcendence in Chinese and Western Culture. Albany: State University of New York. Hall, D. L. in Ames R. T. (2003): Daodejing »Making This Life Significant«. A Philosophical Translation. New York: Ballantine Books. Kennett, J. (2002): »Autism, Empathy and Moral Agency.« V: The Philosophical Quarterly, l. 52, št. 208, str. 340–357. Lai, K. (2006): Learning from Chinese Philosophies. Ethics of Interdependent And Contextualised Self. Aldershot: Ashgate Publishing Limited. Laozi (2009): Dao de jing. Ljubljana: Mladinska knjiga. Lin, Y. (1948): The Wisdom of Laotse. New York: Random House Inc.. Mou, B. (2001): »Moral Rules and Moral Experience: a comparative analysis of Dewey and Laozi on morality.« V: Asian Philosophy, l. 11, št. 3, str. 161–178. Shen, V. (2013): »St. Thomas‘ Natural Law and Laozi‘s Heavenly Dao: A Comparison and Dialogue.« V: International Philosophical Quarterly 53 (3), str. 251-270. Povzeto 20.8. 2019 s strani:https://www.researchgate.net/publication/299019068_St_Thomas‘_Natural_Law_and_ Laozi‘s_Heavenly_Dao_A_Comparison_and_Dialogue Sung-peng, H. (1976): »Lao Tzu‘s Conception of Evil.« V: Philosophy East and West, l. 26, št. 3, str. 301–316. Wang, K. (2011): Reading the Dao. A thematic Inquiry. London; New York: Continuum. Wang, P. (1979): Commentary on the Lao Tzu by Wang Pi. Honolulu: University Press of Hawaii. Yu, A. C. (2003): »Reading the „Daodejing“: Ethics and Politics of the Rhetoric.« V: Chinese Literature: Essays, Articles, Reviews (CLEAR), l. 25, str. 165–187. Dragan Jakovljevic PROJEKCIJE BUDUCNOSTI I NASLEĐE UTOPIJSKOG MIŠLJENJA U KONTEKSTU EKOLOŠKO­BIOCENTRICNIH VIZIJA izvirni znanstveni clanek udk: 141:304.9:502/504:573 SAŽETAK :: U ovom clanku razmatra se metodološka i aksiološka problematika vezana za ekološko-biocentricne projekcije buducnosti. Pisac se poziva na odgovarajuce teze for-mulisane u kritickom racionalizmu (H.Albert), neomarksizmu (M.Markovic), kao i u savremenoj ekološkoj etici (H. Jonas), uz uzimanje u obzir i spekulativnih gledišta o utopiji (E.Bloch). Pritom se nastoji oblikovati koncept „moderatno utopijskog mišlje­nja“, koji se sa jedne strane gradi na imaginativnim predvidanjima, a sa druge na nor-mativnim projekcijama. Od nosecih ciljeva takvih vizija se posebno tretiraju opstanak covecanstva, kao i kontinuum prirode i coveka, te postulat življenja sa prirodom. U pogledu mogucnosti društvenog prihvatanja i ostvarivanja takvih vizija zastupa se mi-šljenje o mogucem dosezanju konsenzusa srednjeg dosega u okvirima jedne saveto­davne komunikacije relevantnih društvenih subjekata. Pritom nam ona utopijska di­menzija ovakvih projekata sacuvava nadu u mogucnost ostvarivanja visokih ideala. Kljucne reci: vrednosno orijentisanje, moderatna utopija, ekologija, biocentrizam, konsenzus ZUSAMMENFASSUNG ZUKUNFTSPROJEKTIONEN UND DAS ERBE DES UTOPISCHEN DENKENS IM KONTEXT ÖKOLOGISCH-BIOZENTRISCHER VISIONEN In diesem Aufsatz wird die mit den ökologisch-biozentrischen Zukunftsprojektionen ver­knüpfte methodologische sowie axiologische Problematik betrachtet. Der Verfasser beruft sich auf entsprechende Thesen, die sowohl im Kritischen Rationalismus (H. Albert), im Neomar­xismus (M. Markovic) als auch in der gegenwärtigen ökologischen Ethik (H. Jonas) formu­liert worden sind, unter der Berücksichtigung auch von spekulativen Ansichten über die Uto-pie (E. Bloch). Hierbei wird versucht, das Konzept des „moderat utopischen Denkens“ zu ge­stalten, das einerseits auf imaginativen Vorhersagen, andererseits auf normativen Projektio­nen aufgebaut wird. Von den tragenden Zielen solcher Visionen werden insbesondere das Überleben der Menschheit, das Kontinuum von Natur und Mensch sowie das Postulat des Lebens mit der Natur behandelt. Bezüglich der Möglichkeit von gesellschaftlicher Akzeptanz und Verwirklichung solcher Visionen wird die Meinung vertreten, dass das Erreichen eines Konsenses der mittleren Reichweite im Rahmen einer öffentlich beratenden Kommunikation relevanter sozialer Subjekte möglich ist, wobei uns jene utopische Dimension derartiger Ent­würfe die Hoffnung auf die Möglichkeit der Verwirklichung von hohen Idealen bewahrt. Schlüßelbegriffe: werthafte Orientierung, moderate Utopie, Ökologie, Biozentrismus, Konsens Posveceno uspomeni na jugoslovenske praxis-filozofe, tragace za humanijom buducnošcu. „Šta je covek, to znamo samo u filozofskim i naucnim približavanjima, a kamo on ide, to mi ne znamo.“ Jürgen Mitteltraß PITANJE ORIJENTISANJA I NJEGOVEVREDNOSNE PODLOGE :: Problemi orijentisanja postupanja su od davnih vremena, zapravo od samih po-cetaka naše civilizacije zaokupljali ljudsku misao, a u okvirima prosvetiteljstva je, kao što je poznato, i sam um bio pojmljen kao sposobnost orijentisanja prema uni-verzalnim vrednostima - poput slobode, pravicnosti… (up.: Naimann, 2017). Oni postaju samo još dodatno aktuelnijima u suceljavanjima sa izazovima i vrednosnim dilemama covecanstva na obzorju novog, ujedno vec lagano odmicuceg mileniju-ma. Pitanja orijentisanja se pri tom mogu postaviti iz razlicitih uglova videnja: eko­nomskog, tehnološkog, politickog, moralnog… Nas ce problematika orijentisanja zanimati upravo prevashodno iz aksiološko-etickog ugla gledanja, dakle polazeci za­pravo od prihvatljivih vrednosnih, moralnih i kulturnih standarda. Takvih dakle kriterioloških instanci, kakve ujedno raspolažu kapacitetima za smisleno i delotvor-no regulisanje postupanja u odnosu na vrednosne dileme savremenog življenja co­vecanstva u njegovim svojstvenim realnim uslovljenostima. Kako je na to uputio i poznati austrijski filozof Emerich Coreth, budenje zahteva za istorijskim orijentisa­njem se inace zbiva i na podlozi jednog „osecanja izrucenosti sudbonosnim silama, iskustva svega istorijski nastaloga i ujedno srašcivanja covecanstva do jedne životne i sudbonosne zajednice, u kojoj svaki individuum ucestvuje mnogo više u istorijskom svetskom dešavanju i time biva tangiran u svojoj vlastitoj egzistenciji“(Coreth, 1981: 148, moje podvl.). Došlo je i do novih teških ugrožavanja coveka (kao i prirodnog okruženja, dru­gih vrsta živih bica) povezanih sa naucno-tehnološkim razvojem i diktatom težnji ka bezuslovnom ostvarivanju i maksimalizovanju ekonomskih dobiti. Te u tom sle­du ujedno, kako bih istakao, i do pojava iscrpljivanja ekološke održivosti planetar­nog okruženja, posebno u odredenim regijama. Takvo stanje stvari upucuje na po­trebu koncipiranja njemu obuhvatnije i dalekosežnije protivstavljenih reformskih projekata, baziranih na bitno drugacijim vrednosnim orijentirima. Jedan relevan-tan, vitalno važan vrednosni orijentir za naše vreme bio bi recimo onaj uskladenog suodnošenja svih u planteranu biosferu umreženih živih bica, te dakle kontinuuma prirodnog okruženja i ljudskog životnog sveta. On se pak danas se još uvek može doimati kao jedan u biti utopijski projekt. Biva li on time na neki nacin i u izvesnoj meri obezvreden, ili opstaje kao jedna legitimna vizija? Sud o tome bi se mogao do-neti polazeci od opšte prirode i osobene metodske usmerenosti svekolikih takvih, iz nasleda utopijskog mišljenja predanih zahtevnih vizionarskih projekata. UTOPIJE IZ UGLAVIĐENJA METODOLOGIJE KRITICKOG :: ISPITIVANJA Klasicnim utopijskim vizijama (Mora, Campanelle, Bacona…) ljudskog društva kakve su tradicionalno bile zadužene za projektovanja unapredene buducnosti co­vecanstva, se obicno zamera neodredenost, proizvoljnost, nerealisticnost ili cak ira­cionalnost. Mogu li one medutim imati i izvestan racionalan smisao i znacaj i u cemu bi se on sastojao? Klasik od Karla Popera utemeljene škole kritickog racionalizma, moj ucitelj Hans Albert, je u tom sklopu primetio, da se slabosti uhodanih politickih rešenja proble-ma najbolje pokazuju u svetlosti alternativa. Te da stoga onda mogu i shvatanja koja se cine puko utopijskim biti upotrebljena da se data rešenja kritikuju, obzirom da ona obicavaju barem da upucuju na druga zanimljiva rešenja (Albert, 2010: 208). Tako da utopijama može da bude pripisana „analogna uloga za politicko mišljenje kao metafizici za naucno saznanje“: „I one formulišu nešto što je prema vladajucem shvatanju nemoguce, što se me­dutim nakon promena naucnog saznanja ili društvenih odnosa pod odredenim okolnostima ipak da iskazati kao moguce“(isto, moje podvl.). Osim toga, u utopiji se ne retko izražavaju želje kakve pod datim društvenim okolnostima ne bivaju ispunjene (ili možda takode ne mogu da budu ispunjene). 1Ujedno one sadrže upucivanja na prisutne konkretne nevolje od znacaja za druš­tveni život (up.: isto). Mihailo Markovic je u slicnom tonu ukazao, kako su mnoge od negdašnjih utopijskih maštarija „postale znacajne emancipatorske ideje našeg vre­mena“(Markovic, 1982: 19, moje podvl.). Cak i prema utopijama radikalno kritic­ki nastrojeni K.R. Popper je priznao, da su se u meduvremenu ostvarili mnogi idea-li „koji su nekada dogmatski proglašavani za neostvarive“(Popper, 2002: 509) – do­spevajuci na taj nacin u izvesnu koliziju sa svojim oštrim kritickim tezama o „romantizmu“ i „lažnom racionalizmu“ utopijskog mišljenja. U sledu prethodnog, Albert – ciji je stav prema utopijama ocito bio osetno pozi­tivniji no Popperov, koji je unekoliko jednostrano insistirao na njihovoj tendenciji ka privodenju totalitarizma i nasilja - je ukazao na neophodnost 1 Pritom je maštovitost igrala znacajnu ulogu. Kako je to utvrdio i Markovic: „Jedva da postoji i jedan uzorak ljudskog ponašanja koji nije osporen u jednoj od utopija. Privatno vlasništvo je pretvarano u opšte vlasništvo, trgovci i bankari u farmere, otudeni rad u privalacan rad u dobrovoljnim asocijacijama, laisser-faire privreda u plansku privredu, veciti rat u veciti mir […]. Privatizovani život zamenjen je životom u zajednici, pojedinacno blagostanje kolektivnim blagostanjem, tradicionalni vladaoci filozofima, proizvoljno porodicno vaspitanje kolektivnim vaspitanjem, život ispunjen sa mnogo rada i malo slobodnog vremena životom sa malo rada i mnogo dokolice“(Markovic, M. (1982): „Naucna predvidanja i buducnost“, manuskript, Beograd: SANU, str. 19). „… da se razviju konkretne ostvarljive alternative, koje se daju uporedivati sa pri­sutnim rešenjima problema; jer u društvenom vakuumu utopijskog mišljenja mogu doduše da budu spojive sve potrebe jedne sa drugima i stoga se cini ispunji-vim sve želje, u društvenoj stvarnosti medutim vlada cinjenicko stanje knaposti i time postoje ogranicenja za zadovoljavanje potreba“.2 Dakle ogranicenja, koja moraju da budu uzeta u obzir u jednoj racionalistickoj društvenoj kritici: „Ko nece da izruci iracionalizmu filozofiju društva, može stoga pustiti da utopijsko mišljenje postane društveno-kriticki delotvorno samo u rea­listickom posredovanju“(isto: 209, moje podvl.). Prema tome, otvara se pitanje ostvarljivosti projektovanih društvenih stanja, u sledu cega svgadašnje utopijske projekcije imaju obavezu verodostojnog predocava­nja svog kapaciteta za dosezanje ozbiljenja. Povrh toga, valja uzeti u obzir i Popero­ve opomene, da su nastojanja da ljudi i njihove društvene zajednice budu usreceni ne retko vodila nesrecama, težnje ka raju na zemlji do pakla totalitaristickih siste-ma. Takva poucna istorijska iskustva svakako valja imati u vidu. Previsoki, teško ostvarljivi ili cak neostvarljivi ideali nose sobom i neke ozbiljne rizike pri pokušaji-ma njihovog ozbiljenja, uz potencijalno žrtvovanje više generacija ljudi. Prema Albertu, utopije pružaju kriticke tacke gledišta za prosudivanje svagdašnjih društvenih odnosa i mogu sadržavati konstruktivne ideje u tom pogledu (isto: 211). Osim toga, u utopijama se ne retko izražavaju želje kakve pod datim društvenim okolnostima ne bivaju ispunjene (i možda i ne mogu da budu ispunjene). One ujedno sadrže i upucivanja na prisutne konkretne nevolje od znacaja za društveni život (up.: isto: 208-209). No, suštinski prigovor protiv utopijski radikalnog mišlje­nja ostaje njegova nekriticnost prema problemu ostvarljivosti: „… jer ono polazi od implicitne pretpostavke, da su sve dobre stvari uzajamno spo-jive i time takode moraju da budu zajedno ostvarljive“(isto: 212, moje podvl.), ne uvidajuci, da ideali, „ako trebaju politicki da dodu u obzir, moraju da budu rea­listicki pretoceni u konkretne alternative“, pri cemu se otvaraju socijalno-tehnološ­ka pitanja poput „Kako se daju realizovati projekti te vrste pod datim uslovima?“, „Pod kojim okolnostima bi moglo da bude dosegnuto ovo ili ono dejstvo?“, „Koja sporedna dejstva bi bila neizbežna ako bi se hteli postici ovaj ili onaj cilj, ili ova ili ona kombinacija ciljeva?“.3 Odgovaranje na takva pitanja pak iziskuje maštu, „ali više maštu pronalazaca nego od svakog ogranicenja oslobodenu fantaziju sanjalice ili iluzioniste“- primecu­je Albert (isto)! 2 Albert, H. (2001): Traktat über kritische Vernunft, 5. verb. Aufl., Nachdruck,Tübingen: UTB., str.208. 3 Albert, H. (2001): Traktat über kritische Vernunft, 5. verb. Aufl., Nachdruck,Tübingen: UTB., str.212–214. Pritom ostaje da važi, da utopije imaju heuristicku ulogu u odnosu na teorije društva, analogno heuristickoj ulozi metafizike u odnosu na naucne teorije. Izlože­ne Albertove napomene valja uzeti u obzir i pri operisanju sa u ovoj raspravi zago­varanom moderatnom utopijom kontinuuma prirode i coveka. Pri cemu nije na vidi­ku rizik zastranjivanja u pravcu svojevrsnog totalitarizma, ali ostaje otvorenim pro­blem ostvarljivosti harmonizovanja prirodnog sveta, životnog sveta ne-ljudskih te ljudskih bica. Problem, za koji bi jedna sistematski razradena verzija onog projekta svakako trebala potražiti konkretizovana rešenja. Ostaje na snazi pouka iz Alberto-ve analize o smislenosti jednog realisticki posredovanog utopijskog mišljenja, koje ne zanemaruje tehnološki odsudno pitanje ostvarljivosti projektovanih ideala odn. njihovih osobenih kombinacija. Popperov negativan stav prema društvenim utopijama bio je pak prevashodno uslovljen njegovom procenom realnih posledica po ljude, ka kojima su odredeni to­talitaristicki projekti usrecivanja covecanstva u praksi odveli. Ta snažna impresija, odn. poucno epohalno istorijsko iskustvo sa takvim projektima dominira njegovim videnjem kapaciteta i krajnjih dometa utopijskog mišljenja. Pri cemu je posebno ukazivao na sklonost ka primeni sile, nasilnih sredstava na putu ozbiljenja utopij­skih društvenih projekcija. Te na nesrecu, destruktivne posledice i žrtve citavih ge­neracija ljudi, ka kojima je to u istorijskoj praksi cinjenicki vodilo. Dodatno je isti­cao svoje radikalno tumacenje, da utopije pocivaju na „lažnoj racionalnosti“ odn. da štaviše same „osujecuju“ vlastitu racionalnost (up.: Popper, isto). Zanimljivo je, da je i Hans Jonas, kao filozof jednog osetno drugacijeg usmere­nja zastupao jedan „milosrdno skepticki“ stav prema utopijskom mišljenju. Tako je upozoravao, da se pri postavljanju „zahteva za pravicnošcu, za dobrim i za umom“ treba osloboditi „mamca utopije“(Jonas, 1990: 307)! Stoga je u znaku tzv. „milosrd­ne skepse“ suprotstavljene „nemilosrdnom optimizmu“ na koji navodno zavodi uto­pisticko poverenje u buducnost (buduceg coveka) uz nepoverenje u sadašnjost (sa-dašnjeg coveka), insistirao na neutopicnosti svoje etike odgovornosti (Jonas, isto: 308, fn.). Takvo Jonasovo gledište bi pak smelo biti prenaglašeno kriticko, te pred­stavljati jednostrano videnje. Onakva istorijska iskustva sa pokušajima ostvarivanja „raja na zemlji“ na koje se poziva Popper su pak svakako nezanemarljiva i opominjuca. Ipak, cini se da nam punu predstavu o svojstvenostima i kapacitetima utopijskih projekcija daje tek uo­bziravanje i one druge, metodološke strane medalje, na koju upucuje Albert. Tako da pored izraženih rezervi i opreza u odnosu na utopijsko mišljenje, valja imati u vidu takode i njegove svojstvene mogucnosti – uz jedno realisticko posredovanje odgo­varajucih vizija, te pažljivost u odnosu na pitanje sredstava koja bi bila dopustiva na putu njihove primene. To bi jednako smelo važiti i u odnosu na Jonasove rezerve, te njegovu jednostranu i rigidnu skepsu. Za razliku od izloženog, kriticko-racionalistickog pristupa tumacenju utopija, u modernoj filozofiji prisutan je i spekulativni pristup vezan za ime Ernsta Blocha: JEDAN ALTERNATIVNI PRISTUP: UTOPIJE KAO IZRAZ :: ESHATOLOŠKI MOTIVISANE NADE U filozofsko-spekulativnom videnju, utopije se nadovezuju na ontologiju još-ne­bivstva, polazeci od „principa nada“(Bloch), te težeci ka „skoku u novo“ u kontekstu buducnosti, onog dolazeceg. Poslednje je pak nedostajalo u nekim utopijama, po-put one stoicke, kod koje je „… opci svijet izgledao kao svijet što je sa sobom zaklju-cen. Nesposoban, u svojoj sklonosti antickomu i ne htijuci, da iz sebe oblikuje nove sklonosti, zadace, pogotovu prodore“ (Bloch, 1981: 580, moje podvl.). U stoicizmu se je radilo o jednoj socijalnoj utopiji kosmopolitskog jedinstva ljudskog roda, te svetovne države. Ona je predstvaljala svojevrsnu kombinaciju konformizma i reformizma, koja „tone u dano“ (Bloch, isto: 569). Za prodor ka no-vumu je prema Blochovom kulturno-istorijskom nalazu, bio pak neophodan „im-puls eksodusa, koji se na poganskom tlu nije našao“, a predstavljao bi utopiju oslobo-denja. Tako da je tek „Isusov impuls dokinuo dovršeno, uspostavio razorno: država uma, u svijetu, sa Zeusom, postala je Božjom državom, protiv svijeta, s Kri­stom“(isto, moje podvl.). Nasuprot dakle stoickoj u principu statickoj utopiji, sada se javlja projekt nove Zemlje, kao onog onostranog na Zemlji, cemu je „najsnažniji utopijski izraz“ dao sv. Augustin u svom slavnom spisu De civitate Dei (ibid.). U perspektivi apokalipse, ocekivanja kosmickog prevrata, katastrofe, Bloch sma­tra da kod Isusa „eshatološka propovijed“ ima „primat pred moralnom i odreduje je“ (isto: 577)! Eshatološka utopija prema njegovom tumacenju štaviše tek omogucava tacno razumevanje slavne „propovijedi na gori“ (Bergpredigt) rodonacelnika hri-šcanske religije (isto: 577–578). Predstojeca kosmicka katastrofa po Blohovom na­lazu baca drugacije svetlo na Isusove moralne poruke, pa tako i na cuveno uputstvo: „Dajte caru carevo, a Bogu Božije“. Ono naime, smatra ovaj mislioc, biva izreceno „zbog prezira prema državi i s obzirom na njenu skoru propast“ – a ne zarad kompro­misa, kao kasnije kod sv.Pavla (isto: 578, moje podvl.)! Izazovno tumacenje, odstu­pajuce od vecine teoloških interpretacija datog mesta, koje možemo tretirati kao jednu hipoteticku alternativu. Tako se u datom sledu prirodna katastrofa i ujedno katastrofa „kraljevstva ovoga svijeta“ pojavljuje kao kompenzacija za revoluciju, koja kao sveobuhvatna „lišava napetosti svaki revolt“ – ali „ ne znaci da je vec sklopljen gradanski mir s postojecim svijetom“, te ni zaborav „buduceg eona“(n.n.m.). Ipak ostaje socijalno-utopijski za­datak i „mitski-mocna osoba koja bdije“ nad njim, u kontekstu „suprotnosti prema moci ovog postojeceg svijeta“ i njegovom necovecnom sadržaju (isto). Bloch najpre u pogledu opšte prirode religija istice ulogu mesijanstva u sklopu svekolikih religij­skih utopija: „Svaki je utemeljitelj religije nastupao u auri koja pripada Mesiji, i sva­ko utemeljenje religije, kao radosna vijest, ima na horizontu novo nebo, novu ze­mlju…“(isto: 1470). A u odnosu na hrišcanstvo, posebno ukazuje na sledecu karak­teristiku: „Biblija nije izložila neku socijalnu utopiju i zacijelo se ne iscrpljuje u njoj, niti joj pak ova podaje odlucujucu vrijednost […] Kršcanstvo nije samo krik protiv bijede, ono je i krik protiv smrti i praznine, i u oboje ulaže sina covjecjega. Ali ako Bi-blija i ne sadrži neku izloženu socijalnu utopiju, ona ipak, i kada nijece i kada odobrava, na najžešci nacin pokazuje smjerom toga eksodusa i toga kraljevsta“.4 Ovo lucidno, provokativno te ujedno i delimicno višesmisleno tumacenje hri-šcanskog predanja, otvara neka važna pitanja, koja mogu biti aktuelizovana takode i s obzirom na savremenu ekološku situaciju covecanstva te pretecu planetarnu ka­tastrofu. Pri sagledavanju te mogucnosti ekološke apokalipse u sledu vec sada prisut­ne ugroženosti planete, valja sacuvati u vidu one metodološke rezone, na koje upu-cuje Albert. Kasnije cemo ujedno videti, kako pažljivije razmotreno, Blochovo u os­novi radikalno spekulativno tumacenje utopije, sadrži takode i neke konstruktivne elemente koje valja uzeti u obzir pri koncipiranju pojma moderatnih utopija. Te koji donekle dolaze u blizinu Markovicevih predstava o metodskoj podlozi svagdaš­njih racionalnih projekcija buducnosti. U pogledu pak svojstvenog sadržaja orijentira za buducnost, jedno od središnjih mesta bi smelo pripadati odgovorima na pitanje daljeg opstanka samog covecan­stva. Sa kakvim nas dilemama suocava to temeljno pitanje? Pre nego se okrenemo njegovom razmatranju, želeo bih skicirati pojam moderatno utopijskog mišljenja, na koji cu se pri daljim izvodenjima oslanjati. Ova vrsta utopijskog mišljenja koju imam u vidu, ne bavi se puko fantasticnim prizivanjem „mesta kojeg nema“ (Nirgendheim), te – zadržavajuci kriticki stav pre-ma postojecem – odustaje od ekstremno idealistickih, prakticno neostvarivih per­fekcionistickih projekcija nastojeci se održati u vidokrugu onoga, što bi u principu, pod odgovarajucim povoljnim uslovima moglo biti ostvarljivo. Te utoliko dakle je­ste podložna realistickom posredovanju. Takvo, umereno utopijsko mišljenje bi mogli odrediti kao: (1) misaonu formu okrenutu buducnosti, koja smera na napredak i poboljšanje sveta polazeci od odredenih visokih vrednosnih standarda, ideala, te je (2) ne je­dino vremenski, nego ujedno u pogledu osobenog sadržaja odgovarajucih realnih stanja stvari osetno distancirano od sada postojeceg, koje se sagledava kao bitno nezadovoljavajuce, vizionarski predvidajuci i zahtevajuci njegove radikalne preo­bražaje; ti preobražaji su bliski odredenim vrednosnim optimumima, ali ne zna-ce sobom i sveobuhvatno apsolutno savršenstvo; (3) dati diskontinuirano-nepra­vilni preobražaji su takve prirode, da se iz sadašnjeg ugla videnja cine štaviše 4 Bloch, E. (1981): Princip nada, tom I-III., sa predgovorom G.Petrovica, Zagreb: Naprijed, str. 579, moja podvl. KA POJMU MODERATNOG UTOPIJSKOG MIŠLJENJA :: prakticno nemogucim, nedosežnim i utoliko idu preko onoga, što bi se smatralo realisticnim ocekivanjima vezanim za buduce razvoje; oni iziskuju znacajne na-pore vecih grupa subjekata delanja i poduzimanje dalekosežnih, obuhvatnijih poduhvata; (4) zagovarane transformacije ne predstavljaju puko proizvoljne kon­strukcije, vec se oslanjaju na odredene uvide u cinjenicke datosti, tako da njima postulisane promene jesu pritom u principu pod odredenim okolnostima ipak real-no moguce, u sledu cega se (5) poziva na poduzimanje prakticnih koraka koji bi pripremili takve pogodne okolnosti i na njihovoj podlozi ucinili ipak realno izglednim ozbiljenje projektovanih, radikalno izmenjenih stanja stvari i odnosa. Najzad, (6) pri ostvarivanju projektovanih stanja stremi se ne ka nekoj vrlo dale-koj, nedoglednoj buducnosti, vec pre jednoj srazmerno doglednoj, premda raste­gnutoj vremenskoj perspektivi od nekoliko dekada odn. generacija pripadnika ljudske vrste. U logickom pogledu, umerene utopijske vizije bi bile heterogenog sastava. Nai-me utoliko, što bi sa jedne strane ukljucivale (a.) ono što Markovic u razlici spram na empirijska istraživanja oslonjenih pro-gnoza pozitivnih nauka oznacava kao imaginativna predvidanja, koja „istražuju implikacije znacajnih promena varijabli cak i kada one nisu regulisane nekim pravilima“, pritom ozbiljno uzimajuci u obzir ljudsku slobodu, te dozvo­ljavajuci „mogucnost pojavljivanja novih formi ljudskog ponašanja koje bitno od­stupaju od svake tradicije, od obicaja i ustaljenih navika“, te prema tome „ne mogu biti podvrgnuta ni jednom vec postojecem pravilu“. Radi se dakle o ta­kvim predvidanjima, koja „zahtevaju razumevanje novih ljudskih motiva i aspira­cija“, pa stoga „nalaze više nadahnuca u literaturi i umetnosti, u novim ekonom-skim i politickim inicijativama, nego u nauci“.5 Pri cemu za razliku od Markovica, ne bih nikako izuzimao nauku kao jednu od podloga na bazi koje se takode mogu oblikovati imaginativna predvidanja. Napro­tiv, naucna istraživanja ekološkog stanja planete, klimatskih pomeranja, ali takode i biološko-organskih te psiholoških i socijalno-psiholoških determinantni ljudskog opredeljivanja i postupanja, njima utvrdeni dobro provereni nalazi mogu po mom sudu itekako biti relevantni i za ovu, specificnu vrstu predvidanja, prožetu imagina­cijom. Radi se samo o tome, što takva predvidanja nisu podložna redukovanju na naucne nalaze i ne mogu predstavljati njihovu puku ekstrapolaciju. Ono cime ona nadmašuju, „transcendiraju“ te nalaze, jesu najpre upravo maštovite vizije, projek­cije radikalno novih, drugacijih stanja stvari, koje nisu realno nemoguce ali bi ujed-no iziskivale zamašne, teže ostvarljive zahvate u postojece odnose i iz njih prosticu­ 5 Markovic, M. (1982): „Naucna predvidanja i vizije buducnosti“, manuskript, SANU, inv. br.: 595489, Beograd, str.13-14, moja podvl. ce trendove - dakle bitne modifikacije istih. Na delu je dakle imaginativni iskorak u odnosu na realnost i sa njom povezane trendove! Drugi momenat transcendiranja postojeceg i o njemu utvrdenih naucnih nalaza cinila bi onda jedna drugovrsna su­štinska komponenta umereno utopijskih zamisli: (b.) Naime, normativne projekcije buducih stanja stvari, kojima se sada više ne tvrdi šta bi moglo da bude, ili bi sa izvesnom verovatnocom nastupilo u buducno­sti, vec se u modusu zahtevanja proklamuje šta je poželjno, odn. šta bi trebalo da bude – polazeci od odredenih prihvacenih vrednosnih standarda. (Kao što je to re-cimo vrednosno polazište biocentrizma.) Pritom ove normativne projekcije ne bi zahtevale nešto što bi po sebi bilo potpuno nemoguce, i u tome bi bila njihova do-drina tacka sa imaginativnim predvidanjima. Te takode i u potrebi znatnih, obu­hvatnijih i dalekosežnijih zalaganja, kako bi se u praksi došlo do odelovljenja ono­ga, što se njima zahteva. Njazad, i jedna i druga dimenzija umereno-utopisjkog mišljenja insistiraju na diskontinuiranim, nepravilnim promenama postojecih stanja stvari: u jednom slucaju na nacin predvidanja, u drugom na onaj normativnog za­htevanja. Suštinska razlika u odnosu na imaginativna predvidanja ostaje pak izra­žavanje jedne druge vrste relacija – ne onoga, što bi možda moglo da nastane, nego onoga što bi upravo trebalo da bude, unutar suodnošenja izmedu pripadnika ljud­ske vrste, njihovih interakcija sa pripadnicima drugih vrsta živih bica, te najzad i samom prirodom. Kako (a.), tako i (b.) racunaju pri tom ozbiljno i sa mogucnošcu neuspeha: da se naime maštovita predvidanja ne ispune, a normativni projekti ostanu puki postula-ti bez upliva na praksu. Prema mom shvatanju, umerene utopijske zamisli možemo najboje razumeti kao jednu kombinaciju (a.) i (b.). (Pri cemu njihova spona sa ostalim formama uto­pijskog mišljenja ostaje, što u svima njima, da se poslužimo Blochovim izrazom, „zovemo ono što ne postoji“, odn. crpimo iz „izvora koji jeste ono što još nije“, kako bi to iskazao Kangrga.) Jedno takvo, umereno utopijsko mišljenje ne biva onda nužno nošeno „nemilosrdnim optimizmom“ spram buducnosti, od kojega sa izvesnim pravom zazire Jonas. (Niti pak „militantnim optimizmom“ na koji, go­voreci o tzv. „lošim utopijama“ ukazuje Bloch.) Te utoliko niti nije neophodno, negovati od njega zagovaranu „milosrdnu skepsu“ prema takvom mišljenju. Na-protiv, ono može pretendovati na status jednog razumnog nadanja. Ovakva mogu-ca vrsta utopijskog mišljenja, sa nosecom orijentacionom funkcijom u odnosu na buduci hod covecanstva, položaj ne-ljudskih živih bica i planetrano stanje prirod­nog okruženja nije do sada od modernih mislilaca bila dovoljno uzimana u obzir, još rede i praktikovana. (Izuzimajuci tu neke holisticke projekte u savremenoj eko­loškoj etici, usmerenja koje se obicno oznacava kao „deep ecology“.) Na putu razvi­janja te forme mišljenja, neizbežno se pak srecemo sa pitanjem legitimnih polaznih vrednosnih ciljeva. (A u daljem sledu i onim, podesnih te prihvatljivih sredstava za njihovo ostvarivanje.) OPSTANAK COVECANSTVA KAO CILJ :: Hans Jonas je u jednoj kriticki zaoštrenoj perspektivi ustvrdio da pitanje, da li i zašto treba postojati covecanstvo, jeste jedno metafizicko pitanje! Možda je ta teza unekoliko prejaka. Naime, to temeljno pitanje doduše ocito ne može biti tretirano kao puko empirijsko, odlucivo uz pozivanje na same cinjenice bez pretpostavljanja odredenih merila. Niti može biti razrešeno nekom vrstom logickog dokaza, ili pak subjektivno-plebiscitarnim opredeljenjem samih pripadnika ljudske vrste. Ono je medutim po mom sudu ipak podložno racionalnom tretmanu iz perspektive jedne transhumane, kosmološke kulturologije bazirane na utilitaristickim rezonima. Tako da ipak ne mora biti prepušteno jedino metafizickim konvencijama i spekulacijama. To kosmološko-kulturološko razmišljanje bi moglo poci od pitanja: Šta ljudska vrsta sobom, svojim postojanjem i delovanjem donosi u svet kao potenci­jalno obitavalište više raznih vrsta živih bica? Te kakve objektivne i dalekosežnije uticaje ona ostvaruje u tom obitavalištu u pogledu njegovih prirodnih datosti (uklju-cujuci tu i druge oblike života), njegove održivosti i kvaliteta daljeg egzistiranja - kao najzad i u odnosu na samo svoje vlastito bivstvovanje i opstajanje? Prvi, takoreci faktografski odgovor na ta pitanja, pruža nam sama istorija ljudske civilizacije od njenih pocetaka do savremenosti. I taj odgovor nece biti sasvim jed­noznacan! Pored svih pozitivnih dostignuca, tu je naime i istorija nedela, zlocina, destrukcija… Štaviše, cak i nekih takvih destruktivnih delovanja, koja mogu dove-sti u pitanje i sam dalji opstanak planete Zemlje kao svemirskog doma ljudske vrste – ali i drugih vrsta živih bica. (Vec i današnje rezerve nuklearnog oružja, kojima pri­padnici ljudske vrste u vidu odredenih nuklearnih sila raspolažu, dovoljne su da pri svom potencijalnom aktiviranju cak ne jednokratno, vec višestruko razore planetu!) Poslednjim kao da bi se dao problematizovati prvi deo Jonasove dileme: Naime može se otvoriti pitanje, da li je bezuslovno poželjan dalji opstanak jedne takve vrste živih bica, koja svojim delovanjem razgraduju i narušavaju vlastitu prirodnu okolinu, cak do eventual-nih razmera njenog potencijalnog definitivnog uništenja? Nagoveštavajuca naginjanja ka autodestruktivnosti bi nam pri tom teško mogla važiti kao vrlina – ne jedino unutar interno ljudske perspektive. Ako se k degradi­ranju ekološke održivosti same planete priracuna uništavanje ujedno i obitavališta drugih vrsta živih bica, te njihovog progresivnog istrebljivanja pod uticajem delova­nja ljudi, to bi se u odnosu na formulisano pitanje u principu mogla najaviti i izve­sna doza skepse. Sam Jonas pak upucuje na okolnost, da organizmi „u sebi nose jed-nu tendenciju samopotvrdivanja“ („eine Selbstbejahungstendenz“), koja bi dakle sama sobom upucivala na prirodnost njihovog opstanka, odn. prava na postojanje! (Jedna teza, koja bi, kako mi se cini, kada se radi o živoj prirodi mogla biti razumlje­na i na pozadini opštijeg stanovišta »volje za postojanje« (der Wille zum Sein), koja je »ono sebe vecno potvrdujuce«(das ewig sich bejahende), na šta upucuje Max Hor­kheimer (upr.: Horkheimer, 1989: 336)).To pozivanje - bez da bi i sam Jonas to pri­mecivao - stoji zapravo u tradiciji klasicne teorije prirodnog prava - recimo sasvim eksplicitno kod sv.Tome Aquinskog. Naime u vidu ontološke teze, da svaka sup-stancija po svojoj prirodi teži ka tome, da ocuva svoje postojanje. Jedno uticajno gle­dište, koje je bilo formulisano nakon prethodnih njegovih nagoveštaja u stoicizmu. Ako ga se medutim u datom vidu i prihvati, ono ostaje utoliko jednostrano, što ne uzima u obzir takode i tendencije potencijalno destruktivnih delovanja svagdašnjih vrsta živih bica. A to smo obavezni uciniti u okvirima utilitaristicki profilisanog proracuna ukupnih korisnih i štetnih posledica, koji po mom mišljenju predstavlja mogucu racionalnu osnovu za odlucivanje od Jonasa u dramaticnoj formi postavlje­ne polazne dileme! Najzad, treci faktor za utvrdivanje korisnosti postojanja bilo koje vrste živih bica u svetu, pa tako i ljudske, bio bi teleološkog profila: Naime, da li data vrsta kroz svoje postojanje i delovanje dejstvuje ne jedino ne-de­struktivno, vec takode pozitivno-svrhovito u odnosu na ne samo vlastito funkcioni­sanje i održavanje, pospešuje li ujedno održavanje i funkcionisanje okruženja koje nastanjuje – pocev od svoje uže biosfere, preko citave planete, do dosežnih životno relevantnih relacija prema drugim kosmickim telima. (Pri cemu bi recimo ljudska vrsta mogla istaci svoje tehnicko dostignuce, da može jednim delom sacuvati Ze­mlju od potencijalnih razarajucih udara nekih drugih nebeskih tela.) Jedno celovitije obrazloženje opravdanosti postojanja covecanstva, bi pak bilo neizbežno povezano i sa odredenim vrednosnim stavovima. Na primer u vidu ukazi­vanja, da ta vrsta svojim delovanjem u okruženje koje nastanjuje unosi novostvore-nu lepotu, puko bivstvovanje kao takvo uvezuje sa odredenim smislom, kao pre nji-hove pojave neprisutnom dimenzijom egzistiranja. Takve dodatne dimenzije se mogu smatrati korisnima, ili bar izvesnim pozitivnim pomacima u odnosu na biv­stvovanje-sveta-bez-ljudske vrste i njenih takvih svojstvenih dostignuca. I to najpre u jednom formalno-kvantitativnom pogledu, onom ugradivanja izvesnih daljih as-pekata realnosti u postojece, koji ne deluju destruktivno, vec poslednje sobom upot­punjuju. Može se dakle zastupati gledište, da jedno bivstvovanje koje ukljucuje i smisao, lepotu… kao ontološki bogatije, potpunije zaslužuje prednost u odnosu na bivstvovanje lišeno toga. Postavi li se dalje iduci od toga i sadržinsko-kvalitativno pitanje onih prednosti, koje sobom znace lepota i smisao, to se teško može izbeci subjektivizam tacke gledi­šta. Drugim recima pitanje, za koga zapravo neki sadržaji jesu lepi i smisleni, znace upravo pozitivne vrednosne kvalitete? I tu bismo se suocili pre svega sa osobenim subjektivizmom ljudske vrste. U proširenoj viziji bi se moglo dopustiti percipiranje istih takode iz perspektive izvesnih u odnosu na same ljude viših živih bica (poput potencijalnih vanzemaljaca), ili iz takozvane perspektive „Božijeg oka“. Bez takvog širenja perspektive, preostajalo bi jedno internalisticko opravdanje lepote i smisla kao upravo za same pripadnike ljudske vrste važnih i pozitivnih vrednosti. Formal-no-ontološki bi se to dalo sagledati kao postojanje u svetu jedne takve vrste živih bica, koja sama ureduje i organizuje svoje odnose, proizvodeci pri tom odredene tvorevine koje se doživljavaju kao „lepe“ i „smislene“, tj. funkcionalne u odnosu na odredene prihvacene vrednosne standarde. I time onda doprinose dobrobiti same te vrste živih bica, uz propratni uslov nedestruktivnog dejstva po ostale sfere i aspekte postojanja, organsku i neorgansku prirodu. Doduše, prethodni odgovor bi u principu bio podložan relativisanju u odnosu na druge vrste poznatih ili mogucih živih bica i njihova svojstvena dostignuca. Tako se vec za neke postojece životinjske vrste može reci, da svojim postojanjem i delova­njem takode unose svojevrsnu (neosvešcenu) lepotu u svet, (nesvesno-)svrhovito, u ogranicenoj meri deluju u odnosu na održavanje ekološki intaktnog prirodnog okruženja. A neke od viših životinjskih vrsta živucih u organizovanim grupama ote­lovljuju takode i odredene vrste (tehnološke i socijalne) funkcionalnosti, i utoliko izvesnog smisla. Takode i uredeni suživot tih ne-ljudskih živih bica manifestuje odredenu (interakcijsku i intersubjektivnu) smislenost. U odnosu na njih, se pak ljudska vrsta uobicava stupnjevati kao tzv. nadmocna “kruna evolucije“ živih bica. Uz odredene rezerve obzirom na organske kapacitete kojima neke životinjske vrste cinjenicki premašuju odgovarajuce sposobnosti ljudi (oštrina vida, sluha, sposob­nost predosecanja, brzina i lakoca kretanja, snaga…), to je gledište svakako prihvat­ljivo. Ali samo bez onog još uvek uvreženog dogmatskog antropocentricnog dodatka kojim se ljudima, njihovim svojstvenim interesima i potrebama pridaje pravo apso­lutne dominacije, gospodarenja u odnosu na sva druga živa bica, te najzad i na samo prirodno okruženje. Tako bi u prethodno naznacenom pogledu bio dakle moguc i jedan pozitivan odgovor na pitanje koje Jonas ne postavlja, Da li i zašto trebaju postojati odredene životinjske vrste, mimo njihove puke evo­lutivne cinjenicke datosti? Izazovnije dileme se pak postavljaju s obzirom na mogucnost takozvanih post-hu­manih priroda, takvih živih bica, koja bi bila savršenija od samih ljudi. O tome se vec sada uveliko razmišlja - uz govor o zastarelosti i istrošenosti ljudske vrste, te o mogucim kvalitetnijim naslednicima! Ovakva razmišljanja su smislena vec polazeci i od poznate Popperove teze, da je buducnost kosmosa i života otvorena, te da je evolucija kreativan proces koji svagda vodi ka novim nepredvidljivim formama! Još u konkretizovanijem, tehnološko-fu­turistickom vidu, to pitanje biva najavljeno lagano se pomaljajucim i sve dalje na­predujucim mogucnostima genetskog inžinjeringa, tj. jednog dizajnerskog ciljnog (sa-)usmeravanja dalje evolucije života. Ako bi do pojave takvih novih, savršenijih vrsta živih bica u buducnosti i došlo, ljudi bi se onda automatski našli u poziciji jed­ne „niže“, nesavršenije vrste bica – kao sada viši primati u odnosu na ljude. A o sma­njivanju ili cak išcezavanju ljudske vrste bi se pocelo govoriti u slicnom tonu, u ko­jem ljudi danas govore o nestajanju africkih slonova, kitova… idr. No pre no što bi u buducnosti eventualno nastupila jedna takva, za pripadnike ljudske vrste zastra­šujuca perspektiva, za nas se postavlja urgentno pitanje unošenja potrebnih pobolj­šavanja u našu svagdašnju aktuelnu praksu saodnošenja izmedu ljudi, razlicitih kul­tura, ljudi i ne-ljudskih vrsta živih bica, te odnošenja prema prirodnom okruženju, našem planetarnom obitavalištu. I to su pitanja, sa kojima se savremena normativ­na i biocentricna etika suceljava i pokušava formulisati rešenja za njih, težeci ka jed­noj rekonstruisanoj moralnosti. Sam Hans Jonas je u tom sklopu predvideo središ­nje mesto za svoj dobro poznati imperativ: Postupaj tako, da dejstva tvojeg postupka jesu kompatibilna sa permanencijom au­tenticnog ljudskog života na Zemlji! U toj formulaciji kao da se je medutim još održao trag onog novovekovnog an-tropocentrizma, koji danas važi kao problematican. Stoga bih predložio proširenje informativnog sadržaja tog imperativa, tako da on ukljucuje takode i održanje au­tenticnog života postojecih životinjskih i biljnih vrsta u najboljoj mogucoj meri. Prema tome, dejstva ljudskih postupaka trebaju ujedno biti takva, da isto tako nisu razara­juca ni za buducu mogucnost tih daljih života, koji nisu jedino ljudski! Najzad, u dosegu datog imperativa bi se mogao naci i dodatni zahtev za takvim delovanjem ljudi, koje omogucava opstanak kroz duge vremenske periode oblikovanih prirod­nih predela i krajolika. I to u meri njihove prirodne održivosti, bez iznudenih deva­stacija, a u cilju profitabilnog izrabljivanja. Dakle njihovo ocuvanje za dolazece ge­neracije ljudi, ali takode i drugih vrsta živih bica, koje u njima nalaze svoje stanište i obitavalište. Postupajuci u skladu sa jednim takvim dopunjenim moralnim impe­rativom, ljudska vrsta bi tada u vrlo bitnim aspektima opravdala (ali ujedno i omo-gucila!) svoj dalji autentican opstanak i bivstvovanje-u-svetu. Opstanak covecanstva nije sam po sebi bez daljega utopijski cilj. Sami ljudi bi ga medutim mogli uciniti takvim ako se nastavi dalje narušavanje ekološke ravnoteže na planeti, pogoršavanje klimatskih prilika, te dalja trka u naoružavanju oružjima velike razorne moci uz politicko konfrontiranje svetskih sila. Sa druge strane, sam taj cilj – kao što je prethodno vec nagovešteno - mora biti sagledan u jednoj široj perspektivi, uzimajuci u obzir takode i dobrobit životinjskog i biljnog sveta, te uku­pnog prirodnog okruženja na planeti. EKOLOŠKO-BIOCENTRICNA UTOPIJA ŽIVLJENJA SA PRIRODOM :: Danas je definitivno napušteno gledište zastupano još od cuvenog ekonomiste Mil-tona Friedmena, da je „posao biznisa biznis“ (koji dakle, jednako kao i politiku - ciji bi posao takode bila samo politika - ne treba mešati sa moralom!), pa diskusiju o etic­kim pitanjima traže vec i direktori velikih svetskih firmi, poslovnih korporacija. I to ne samo što se tice internog postupanja unutar kompanija, vec i okrenuto prema po­slovnim partnerima, klijentima, konzumentima… To se zbiva u sklopu jednog šireg traganja za primerenim pravilima koja bi mogla polagati pravo na intersubjektivno važenje, te cije bi priznavanje i sledenje bili neophodni u svrhe jednog skladno urede­nog zajednickog života, uz izbegavanje potencijalnih konflikata i štetnih posledica. Traganja, kakvo se sve jasnije da nazreti na horizontu novog milenijuma. Ujedno se, kao što je nagovešteno, snažno odbacuje nasledeni antropocentrizam, te sa njim isto­rijski povezana praksa bagatelisanja jednog moralno indiferentnog, ili cak bezobzirnog i okrutnog ophodenja ljudi prema drugim vrstama živih bica. Nasuprot tome, zago­vara se prihvatanje takvih orijentira postupanja, cijom bi se primenom ta bica zaštiti-la i zajedno sa njima održavala priroda. Te onda bar u najneophodnijoj meri mogao harmonizovati odnos ljudi ne samo prema drugim ljudima unutar istih društvenih za­jednica, kao i prema drugim kulturama, vec takode i prema drugim vrstama živih bica sa kojima delimo planetu koju nastanjujemo, prema biljnom svetu te najzad i širem prirodnom ambijentu. Radilo bi se pritom ne više jedino o samosvešcenju coveka kao bica (društvene) zajednice, vec ujedno takode o njegovom samoosvešcivanju kao planetarnog bica sa isto tako planetar­nom, obuhvatnijom odgovornošcu; bica, koegzistirajuceg paralelno sa drugim vr­stama živih bica, biljkama i prirodnim okruženjem, te koje dakle i te dalje oblike saživota takode treba urediti na eticki korektan nacin. Takode kao bica pripada­juceg jednoj takvoj vrsti, koja je kao homo faber došla na prag tehnicke moguc­nosti vlastitog preobražaja u jednu u višestrukim pogledima drugaciju vrstu živih bica, što vodi ka odredenim dramaticnim dilemama! Dilemama, kakvih još ni izbliza nismo dovoljno svesni, te kroz koje se ponavlja vec više puta u ranijim vre­menima doživljeno civilizacijsko iskustvo: da naime tehnicko-tehnološki razvoj svojom dinamikom i mogucnostima koje otvara, snažno isprednjacuje u odnosu na odgovarajucu svest i samosvest ljudi i krci sebi put u stvarnosti, dok ona svest sa izvesnim svojstvenim kašnjenjem propracuje takve razvoje i prodore, ukljucu­juci se onda u njihovo dešavanje. I tek naknadno ih u neophodnoj meri uspeva zauzdavati i usmeriti polazeci od odredenih eticko-normativnih limita. Da li ce do takvog sa rizicima povezanog okašnjivanja i puko reaktivnog delovanja i ovog puta doci, i kakve posledice bi iz njega mogle proizaci? Ovde se ujedno prikljucujem optimistickom gledištu nekih zapadnih politicara, da je uz sve istorijski iskazane slabosti te razocaravajuca iskustva, i sama politicka volja kao jedan od cinilaca potrebnih za delotvorno društveno plasiranje odgovarajucih vredno­sno-normativnih opredeljenja ipak jedan obnovljivi resurs! Mišljenje, koje, kada se radi o ekologiji, kao da nalazi izvesnu potvrdu u izraženim pomacima u novijim stavovi-ma nekih danas najuticajnijih svetskih politicara. Tako recimo i u novijem javnom za­govaranju „klimatske pravde“ od strane doskorašnjeg predsednika Francuske. Radilo bi se dakle o takvom resursu, koji se da delotvorno aktivirati jednim strpljivim i pro-mišljenim reformistickim delovanjem. Pri cemu Popperova i Albertova ideja socijalne tehnologije (tj. „socijalnog inžinjeringa“), vezana za funkcionisanje modernih društava uz plasiranje odredenih postupnih reformskih transformacija, može biti upotpunjena idejom jedne sistematski razvijane socio-ekološke tehnologije. Dakle takve tehnologi­je, koja bi eksplicitno ukljucivala takode i odredene polazne ekološke ideale i vredno­sne standarde kao orijentire postupanja, te tragala za primernim i legitimnim sredstvi-ma njihovog delotvornog realizovanja.6 Dakle, jedne racionalno uredene procedure normativno-tehnološkog usmeravanja ljudskog ponašanja vezanog za potrebe održa­vanja i poboljšavanja planetarnog eko-sistema. Na ovom mestu smatrao bih smislenim, uputiti na shvatanja o mogucnosti jed­ne teorijsko-filozofske vizije buducnosti, kakva je zastupao Mihailo Markovic. On je kao zahteve koje bi jedna takva vizija trebala zadovoljiti posebno izdvojio sledeca cetiri: (1.) Uzimanje u obzir postojecih „opštih ogranicenja epohe“ – kao što su to limiti prirodnih resursa, nivo tehnološkog razvoja, postojece privredne i politicke insti­tucije, kulturne tradicije, ustanovljene navike ponašanja; (2.) Pretpostavljanje ljudske slobode u okvirima istih ogranicenja epohe. To pak znaci, da data vizija „dozvoljava da u svakoj situaciji ljudska bica mogu razviti kriticku svest o svom ponašanju u prošlosti, mogu birati medu alternativama i delati na drugaciji nacin nego u prošlosti“ – mogli bi dodati: i u sadašnjosti; (3.) Posredovanje „izmedu sadašnjeg stanja ispitivanog sistema i njegovih projek­tovanih stanja u buducnosti, utvrdujuci opšte dugorocne tendencije društvenih promena“; (4.) Procenjivanje projektovanih stanja sa „stanovišta univerzalnog ljudskog intere­sa“, pri cemu valja polaziti od neophodnog uslova preživljavanja i razvoja u isto­riji, onoga što coveka cini covekom…7 U odnosu na ove Markoviceve propozicije imao bih samo dve rezerve: Najpre, u pogledu (3.) primetio bih, da se tu ne bi moglo raditi o jednom puko kognitivnom posredovanju, vec da bi bilo neizostavno i odlucivanje izmedu mogucih razvojnih alternativa na bazi odredenih vrednosnih standarda. Jer su naime i utvrdljive dugo­rocne tendencije takode podložne ljudskim uticajima i saoblikovanju (ako ne i stav­ljanju van snage). Sam Markovic to pitanje ne otvara verovatno u sledu pretpostav­ljanja vlastitih svetonazornih levicarskih opredeljenja, u sklopu kojih se unapred vec 6 Za detaljno i sistematsko izlaganje metodološke programatike socijalne tehnologije, uporediti: Jakovljevic, D. (2018): „Protiv ideologizovanja nauke, za njenu tehnološku primenu“. U: Godišnjak Filozofskog fakulteta Univerziteta u Novom Sadu, knjiga XLIII/2, Novi Sad, str.32–40. 7 Markovic, M. (1994): Humanisticki smisao društvene teorije, tom VI., u: isti: Izabrana dela, u VII. tomova, Beograd: Prosveta/BIGZ, str.114–115. zna, tj. podrazumeva, kakve razvojne tendencije valja preferisati i podržati. Drugo, kada se radi o „stanovištu univerzalnog ljudskog interesa“, zagovarao bih jedan isto tako razluceniji pristup u okvirima kojega bi pored nesumnjivih zajednickih intere­sa i potreba covecanstva – kao što je pre svega ona za preživljavanjem – bilo mesta i za izvesna vrednosna raslojavanja u skladu sa relativnošcu u svetu postojecih kultu­ra. S obzirom na poslednje bi onda i projektovana stanja buduceg životnog sveta ljudske vrste (kao i daljih vrsta živih bica) mogla u izvesnoj meri i varirati. Osim toga, pored ljudskog interesa, vizije poželjne buducnosti bi trebale obratiti dužnu pažnju i na interese ostalih živih bica nastanjenih na našoj planeti. Kao najzad i in-terese samog prirodnog okoliša, njegovog održanja. Sa druge strane, smatrao bih realisticnom Markovicevu tezu, prema kojoj je pro-gres u smislu kontinuisanog oslobadanja i humanizovanja ljudskog života „samo jedna verovatna objektivna mogucnost“(isto: 296). Ali bih ujedno istakao, da na osnovu ukupnih iskustava iz ljudske istorije moramo biti uzdržani u pogledu ostvar­ljivosti vizija jednog celovitog, sveopšteg progresa – sve ako one i mogu biti obrazlo­ženo projektovane. Izglednija bi naprotiv bila predstava o mogucem napretku u odredenim važnim dimenzijama ljudskog života. Pri tom se sa metodske tacke gle­dišta za jedno racionalno koncipiranje vizija buducnosti mogu u principu kombi­novati sa projektom socijalne odn., u skladu sa mojim predlogom, socio-ekološke tehnologije na podlozi metodoloških shvatanja Poppera i Alberta. S obzirom na metodološke aspekte moderatnih utopijskih projekata, to bih u odnosu na tacku (3.) izloženih Markovicevih propozicija za racionalno projektova­nje buducnosti, želeo ukazati na od Blocha na razlicitim mestima njegovog cuvenog dela istaknutu dualnost sa jedne strane (i) voljnog smeranja, intendiranja visokih svrha, „kao teženja ljudske volje cilju koji u otvorenim mogucnostima buducnosti upravo tek i traži svoje kamo i ce-mu“(Bloch, 1981: 232), te sa druge strane ujedno (ii.) nadovezivanja na izvesne konformne realne tendencije u samoj istorijskoj stvarnosti, polazeci naime od „anticipatorskih elemenata“ koji su sastavni deo te zbilje: „Tako da se volja za utopiju dade povezati s objektskom tendencijom, u kojoj se dapace potvrduje i kod kuce je“(Bloch, isto: 277). To bi mogli smatrati temeljnim aspektima metodskog supstrata moderatnog utopijskog mišljenja, cemu bih sa svoje strane u odnosu na (i.) pridodao, (iii.) da to smeranje biva vodeno imaginacijom nošenom visokim vrednosnim ci­ ljevima; a u odnosu na (ii.); (iv.) da su takva nadovezivanja, ciju mogucnost i svrsishodnost valja priznati, ipak svagda omedena (naime jedino na neke takve tendencije, koje su doista u izvesnoj meri anticipatorske u pogledu sadržaja onih ciljeva), ne i obuhvatna te dovoljna. Te da dakle utoliko ostaje da važi potreba za jednim imaginativnim iskorakom u odnosu na realnost i u njoj prisutne trendove. Vratimo se sada još jednom vrednosnim pitanjima: Dosadašnja ideologija ovla­davanja prirodom i njenog progresivnog iskorišcavanja, uz stalni, bezgranicni pri­vredni rast kroz deregulisana tržišta i stremljenje ka ekonomskoj dobiti bez osecanja za meru, stalno ubrzavanje saobracaja i širenje mreže autoputeva i brzih pruga, stambenih blokova i betonisanja zelenih površina… iziskuje revizije. Neophodno je imati u vidu i druge osim puko ekonomskih vrednosti: recimo vrednost cistog i ocuvanog prirodnog okruženja, ili pak ona jedne skladno funkcionišuce lokalne za­jednice, isl. Privredni uspeh ne bi smeo biti placen socijalnim i ekološkim propada­njem, te nadirucim kulturnim pesimizmom. Pre svega mora se težiti ka napretku ori­jentisanom na dobrobit ljudi, ali takode i drugih živih bica, uz obracanje pažnje na granice opterecenja prirodnog okruženja i planete, ekološke i druge troškove rasta uz obaveznost ka jednom održivom blagostanju. Dakle uz balansiranje razlicitih stan­darda i vrednosti te jedno šire shvaceno blagostanje (i isto tako šire poimanje uspelo­sti ljudskih života). Pri koncipiranju odgovarajucih normi rekonstruisane moralno­sti valja onda, kako bih želeo istaci, ujedno izbeci kako moralno preopterecenje (po­lazece od idealistickih pretpostavki modela svetaca i heroja), tako i moralno potcenjivanje (polazeci od pesimistickog videnja ljudske prirode) subjekata postupa­nja. Tema rekonstruisane moralnosti i delatnih kapaciteta njenih nosilaca nas so-bom dalje upucuje na pitanje temeljnih vrednosnih orijentira i njihovog moguceg istorijskog plasiranja – situiranja u praksu postupanja. IZUZETKE Tradicije se iskazuju kao nosioci raznovrsnih sistema vrednosti u njihovim deli-micno uzajamno nesvodljivim razlicitostima. Pitanja vrednosnog diverziteta i mo-ralnog relativizma su danas zadobila na aktuelnosti s obzirom na poodmakle proce­se globalizovanja, te pomaljajuce se tenzije u suceljavanjima sa osobenostima kul­turnog nasleda u razlicitim regijama sveta. Dok globalna ekonomska kooperacija i kolaboracija potrebuju interkulturalno upotrebljive vrednosti, dotle nasledene i da­lje žive vrednosno-moralne razlicitosti u savremenom svetu kao da nalažu ocuvanje prava relativnosti kultura, stasalih kroz dosadašnji civilizacijski razvoj. Dakle njiho­vu koegzistenciju uz uzajamno priznavanje i tolerisanje. Cini se, da nam to sugeri­še uputnost jednog umerenog, ogranicenog vrednosnog regionalizma, uz zadržavanje odredenog omedenog skupa bazicnih vrednosti i sa njima povezanih zahteva, koji-ma bi moglo biti priznato transkulturalno, univerzalisticko važenje. U onome što sledi, ukazacemo još jednom na neke takve vrednosti odn. zahteve. U sledu tako usmerenog razmatranja, najpre bih potsetio na to, da su jugosloven-ski novolevicari poput Markovica, Kangrge, idr. … strastveno težili ka dosezanju jedne nove ljudskosti, nošeno idejom covekovog stvaralackog samoodredivanja. Jedno stremljenje, koje nas i danas može podstaci ne samo na dalje traganje za smi­slom života, vec i na njegovo „neprekidno izboravanje i odjelovljavanje“ u naporu PLURALNOSTVREDNOSNIH ORIJENTIRA UZ OBAVEZUJUCE :: zajedno sa drugima - kako bi to naglasio Kangrga. A to onda znaci i na doživljava­nje i proživljavanje istoga u okvirima jedne autenticne ljudske egzistencije, a uvek kooperativno, uz druge i sa drugima, u svagdašnjim istorijskim kontekstima ljud­skih zajednica. – S tim što bih ja predložio jednu proširenu perspektivu, koja nakon i uz proživljavanja smisla bivstvovanja sa drugim ljudskim subjektima sa kojima de-limo postojece društvene zajednice unutar kojih živimo, ukljucuje i jedno dodatno, upotpunjujuce proživljavanje smisla bitisanja u životnim korelacijama takode i sa osta­lim, ne-ljudskim živim bicima i prirodnim okruženjem kao Drugima. I prihvatanje danas u filozofskim diskusijama sve izraženijeg imperativa, da se ne sme dirati u integritet ne-ljudskih živih bica bez posebnih prihvatljivih i obavezujucih razumnih razloga – a da su pre svega nedopustivi jedno bezrazlož-no zlostavljanje i usmrcivanje životinja, banalizovanje okrutnosti prema njima, dovodenje na rub opstanka citavih životinjskih vrsta, te bezobzirna destrukcija njihovih staništa i šire prirodne okoline! Takode da valja biti krajnje obazriv sa idejama o kreiranju nove, post-ljudske vr­ste živih bica, koja bi odmenila „zastarelu“ ljudsku vrstu i stvorila novu, navod-no napredniju civilizaciju. Takve vrednosti i sa njima povezane zahteve, njihovu normativnu pretenziju mo-gli bi smatrati nepodložnima relativizovanju, te dakle povezanima sa legitimnim polaganjem prava na interkulturalno važenje. U pogledu vrednosti tog profila, otpa­da onda, kako verujem i Popperovo ukazivanje na neotklonjivu komplikaciju, što s obzirom da je period izgradnje utopija neizbežno ujedno i „period društvene pro-mene“ u njemu onda i same utopijske ideje podležu promenama: da se ono što nam se je u vreme odlucivanja o utopijskoj shemi cinilo poželjnim, pocinje pojavljivati kao „manje poželjno“. Što štaviše dalje vodi riziku od raspada same ukupne koncep­cije, tj. utopijske sheme (Popper, 2002: 508). (Tako da bi se onda ceo metod „da se prvo ustanovi konacni politicki cilj, a da se zatim izvrše pripreme da bi se ka njemu krenulo“ ispostavio kao uzaludan, ako se „taj cilj može promeniti tokom samog pro-cesa njegovog ostvarenja“(isto: 509).)8 Ovde prethodno izložena vrsta ekološko-bio­centricnih ciljeva bi naime ipak smela biti srazmerno stabilna, uprkos tekucim druš­tvenim promenama! Ti i takvi ciljevi ostaju u pogledu njihovog sadržaja u osnovi postojani, te jednako poželjni. Uz mogucnost izvesnih tehnoloških modifikacija odn. prilagodavanja utopijskih projekcija u pogledu najpodesnijih sredstava za nji­hovo dosezanje, paralelno sa svagdašnjim odvijanjem društvenih razvoja. Te uz duž-no razmišljanje takode i o izvesnim, sada nepredvidljvim ili teško predvidljivim po­ 8 Što bi pak, prema Popperovoj proceni u krajnjem ishodu moglo da proizvede nasilje. I to motivisano nastojanjem, da budu potisnute, odn. eliminisane novonastale, konkurentske utopijske sheme, te da jedna od njih bude ocuvana i realizovana (na nav. m.). Cini mi se, da je ovo kriticko zakljucivanje utoliko preforsirano, što unapred iskljucuje mogucnost rešavanja takvih otvorenih pitanja takode i nenasilnim putem, recimo kroz savetodavno-argumentativni diskurs odn. demokratsko pregovaranje i izjašnjavanje. sledicama, kakve bi mogle proizaci iz naših ukupnih nastojanja na ozbiljenju takvih projekata. U metodološkom pogledu zastupam pak gledište, da su vrednosti i sa njima skopcana opredeljenja podložni pregovaranju kroz javnu savetodavnu komunikaciju, uz procenu njihovog proveravanja u praksi, stecenih civilizacijskih interakcijskih iskustava prožetih odgovarajucim vrednostima. Ujedno, da je nacelno moguce do-sezanje potrebnog konsenzusa srednjeg dosega u odnosu na njihovo priznavanje i prakticno primenjivanje. Dakle takve saglasnosti, koja nije sveopšta i bezizuzetna, ali ujedno distrubuirana na dovoljno subjekata za društveno uvažavanje i primenji­vanje odgovarajucih orijentira. Time se otvara pitanje potrebe vodenja javnih nor-mativnih diskursa uz ukljucivanje svih relevantnih aktera savremenih gradanskih društava, na putu dolaženja do odgovarajucih rešenja. Takav dakle konstrukt, do cijeg obrazovanja u realnom društvenom životu može doci, odn. istorijski i dolazi kroz ukrštanje i prožimanje delovanja takvih instanci kao što su to oblasna i opšta normativna etika, teologija morala, religijska i šira kultur­na tradicija, pozitivno zakonodavstvo, vaspitni sistemi, velike politicke ideologije… Time je izraženo moje mišljenje, da upravo u jedan takav integralni, objedinjavaju-ci konglomerat vrednosnih i etickih ideja te uticaja možemo polagati dobre ili cak najbolje nade u pogledu pružanja potrebnih moralnih orijentira za usmeravanje po­stupanja na dostignutom kao i na predstojecem stupnju civilizacijskog razvoja. Kao i da ce do njegovog postupnog, mozaickog stasavanja verovatno (ne i nužno!) vreme­nom i moci da dode u društvenoj praksi. Tako da bi bila prevazidena izvesna mo-ralna dezorijentiranost i neodlucnost savremenog covecanstva. Ili pak održavanje nezadovoljavajuceg status quo-a, a nakon svojevrsnog pustošenja tradicionalnog morala do kojega je bilo došlo u drugoj polovini XX. stoleca i problematicnog eko­loškog stanja kakvo zaticemo u sadašnjosti – praceno išcezavanjem životinjskih ali i biljnih vrsta. U MOGUCI KONSENZUS? U metodskom pogledu ostaje pak upitnom mogucnost jednog još blagovremenog dosezanja konsenzusa potrebnog, srednjeg dosega u pogledu prihvatanja i odelovlje­nja prethodno predloženog, intersubjektivno obavezujuceg nacina odnošenja i po­stupanja, koji bi poslužio vaspostavljanju stremljenog kontinuiteta prirode i coveka. Dakle pre nego što dode do daljeg rapidnog sukcesivnog išcezavanja preostalih živo­tinjskih i biljnih vrsta, te bespovratne, više nepopravljive klimatske štete! Cini se, da najvecu nadu u približavanje onakvom konsenzusu verovatno možemo polagati u potencijalno sadejstvo takvih višestrukih uticaja, koji dolaze od politickih stranaka ekološkog profila („zelenih“), pokreta za življenje u skladu sa prirodom, zahteva koji upucuju odgovarajuci pravci savremene biocentricne etike, sve više i moderna hri-šcanska teologija, unošenje potrebnih propisa u pozitivno zakonodavstvo niza drža- IZGLEDI ZA PRIHVATANJE I ODELOVLJENJE: PRINCIP NADE :: va, odredbe usvojenih medunarodnih konvencija, poruka vodenih interkulturalnih dijaloga… Te u ocekivani i sve primetniji emancipatorski uticaj takvih delovanja.9 (Tako da vec po tom osnovu data utopija ne bi bila vezana za nikakvog individual-nog Mesiju, vec za jednu svojevrsnu »koaliciju duginog spektra« (Regenbogenkoaliti-on), sastavljenu iz više pripadnika društevnih grupa kao svojih nosilaca.) Za sada su ona i sa njima povezani uplivi na praksu još raspršeni, bez objedinjavajuceg dejstva te i u principu moguceg sinergetskog ucinka - premda postupno doživljavaju svoje­vrsni polifoni odjek u javnosti. Tako naime, da se odgovarajuce poruke ne gube u ra­znoglasju, no ostavljaju uocljiv trag. U sledu prethodnog, ipak i dalje opstaje neizve­snost u pogledu moguceg sustizanja, krocenja i preusmeravanja uznapredovalog pro-cesa destrukcije prirodnog okruženja te napredujuceg išcezavanja biljnih i životinjskih vrsta. U nešto manjoj meri i u odnosu na tendenciju ka genetskim inžinjeringom za­dobijenom »perfekcionisanju« ljudske prirode, te njeno prikljucno vrsno supstituisa­nje – tako dakle, što bi tehnicki vec ovladanoj prirodi bila pridodata još i sopstvena biološka priroda. U pogledu poslednjega bi imperativ vaspostavljanja kontinuuma prirode i coveka odn. same ljudskosti, naime smeo biti osetno manje utopijski. (Uz ustrajavanje na gledištu o utkanosti ljudskog bivstvovanja i tradirane humanosti uvlastitu biološku prirodu, njome generisane potrebe i stremljenja.) Što je objašnjivo najizravnijom tangiranošcu samih pripadnika ljudske vrste tim pitanjem, te u tom sledu i bliskom, snažnijom motivisanošcu za njegovo rešavanje. Najzad, i u slucaju neostvarivanja onog krajnjeg projektovanog utopijskog cilja u svoj njegovoj punoci, dovoljna meduvremena dugogodišnja zalaganja u odgovarajucim smerovima bi real-no mogla odvesti ka višestrukim parcijalnim ali znacajnim kvalitativnim pomacima.Što takvim zalaganjima takode pridaje smislenost. U uslovima takve, potencijalno delom i podsticajne neizvesnoti, preostaje nada­nje u razboritost covecanstva, samosvest njegove planetarne odgovornosti i njemu svojstvene organizacione sposobnosti. Nadanje, ciji krajnji ishod za sada nije izvestan, ali kojem – uprkos svim nedoumicama, otežavajucim okolnostima i nesi­gurnostima - pripadaju ne beznacajni izgledi na ozbiljenje. Te cijim bi još blagovre­menim delatnim ispunjenjem kroz odgovarajuce modifikovanje odnošenja i postu­panja ova planeta mogla konacno zadobiti status kosmickog zavicaja, koji u izba­lansiranom, jedno prema drugome uskladenom suživotu delimo sa postojecim životinjskim i biljnim vrstama.10 A ljudska vrsta ocuvati svoju vlastitu biološku pri­rodu i sa njom povezanu, tokom civilizacijskog razvoja stasalu humanost. Ukoliko bi se to danas moglo smatrati jednom utopijom, to onda ipak jednom moderat­ 9 Razmatranje opšteg problema odelovljenja i ozbiljenja vrednosno-etickih projekcija se može naci u: Jakovljevic, D. (2015): Saznanje, tolerancija, vera, Podgorica: 3M Makarije, odeljak III, 3. 10 Detaljno razmatranje odgovarajucih sadržajnih etickih aspekata te moderatne utopije uz oslanjanje na arhaicki pojam ethosa pruža moja rasprava „Za etiku kontinuuma prirode i coveka“ cije ce objavljivanje uskoro uslediti. Za šira pak metodološka razmatranja u datom sklopu uporediti: Jakovljevic, D. (2015): Saznanje. Tolerancija, vera, Podgorica: 3M Makarije, odeljak III.: „Normativna etika u društvenom kontekstu: problem njenog ozbiljenja i priroda primenjene etike“. nom, sa izvesnim realnim šansama za moguce odelovljenje. Da bi ta moderatnija utopija življenja sa prirodom mogla ispuniti svoju orijentacionu funkciju, nije pak bezuslovno neophodno njeno »uzdizanje do nauke«, kakvo je svojedobno za socija­lizam tražio Karl Marx - pri cemu bi onda nadanje bilo odmenjeno saznajnom si­gurnošcu.11 Uz oslanjanje na poznati ohrabrujuci slogan klasika nemacke sociologi­je, Franza Oppenheimera, kojeg možemo suprotstaviti Jonasovoj „milosrdnoj skep­si“: Sva zbilja je utopija od juce, i sva utopija zbilja od sutra! Ipak, i pri takvom ohrabrujucem stavu ostaje da važi Blohova opomena: „Na pragu prave buducnosti stoji relativna tama neizvesnosti – u najboljem slu-caju, snaga odmerenog odvažavanja, proveravanja odlukom“(Bloch, 1984: 100, moje podvl.). U pitanju je ujedno tama same buducnosti, koja je “uskomešana i pokrenuta, pokrenuta opasnošcu i nadom“(Bloch, ibid.: 112, moje podvl.). A time ujedno i ranije navedeno Mittelstraßovo primecivanje, da – uprkos svim prisutnim nagoveštajima - to danas još ne znamo sa sigurnošcu, kamo covek zapra­vo ide! Tako da i u ovoj raspravi skicirana moderatna utopija kontinuuma prirode i cove­ka predstavlja najpre samo jednu objektivnu mogucnost, cija verovatnoca pak može biti povišena odgovarajuce orijentisanim angažovanjem i zalaganjem covecanstva, danas na planeti obitavajucih pripadnika ljudske vrste. (Bez takvog konstruktivnog angažovanja i odlucnog zalaganja, kojim bi se postupno smanjivalo odn. i ukidalo odstojanje od utopijski projektovanog stanja, teško bi se dalo ocekivati, da bismo po-put Odiseja spavajuci mogli necujno stici na Itaku. Dakle da bi nas sam civilizacijskirazvoj u predstojecim decenijma quasi-spontano odveo u željenom pravcu.) Što se pak tice utopijske dimenzije takvih projekata, to nam ona sacuvava nadu u moguc­nost ostvarivanja visokih ideala – uprkos svim otporima i pratecim poteškocama. A ne važi li upravo nadanje u sklopu našeg hrišcanskog kulturnog predanja kao ono, što sobom u krajnjem ishodu nosi i spasenje (Rimljanima 8: 24)?12 11 Jedna naizgled scijentisticka pozicija, koja ipak ostaje opterecena svojevrsnom dvosmislenošcu. Naime, s obzirom na od više tumaca zapaženu (sa-)odredenost Marxovih gledišta i judaistickim mesijanizmom – na šta je izmedu ostalih uputio i Max Horkheimer. 12 Uz ovu nepotpunu analogiju sa hrišcansko-teološkim shvatanjem nade, istakao bih samo još jednom potrebu istrajnog angažovanja pripadnika ljudske vrste na planu dosezanja potencijalno konsenzualno prihvacenog moderatnog utopicuma - u onom medu-vremenu utopijske cežnje, tj. ocekivanja njegovog ozbiljenja i odelovljenja. LITERATURA :: Albert, H. (2001): Traktat über kritische Vernunft. 5. verb. Aufl., Nachdruck,Tübingen: UTB. Bloch, E. (1981): Princip nada, tom I-III., sa predgovorom G.Petrovica. Zagreb: Naprijed. Bloch, E. (1984): Experimentum mundi. Beograd: Kultura. Coreth, E. (1981): Was ist der Mensch. 4. neubearb. Aufl., Innsbruck: Tirolia. Horkheimer, M. (1989): Nachgelassene Schriften 1949-1972, hrsg. v. Noerr, Gunzelin S. In: derselbe: Gesammelte Schriften, hrsg. v. Schmidt, A. und Noerr, G.S., Bd. 13., Frankfurt a.M.: S. Fischer. Jonas, H. (1990): Princip odgovornost: Pokušaj jedne etike za tehnološku civilizaciju. Sarajevo: Svjetlost. Jakowljewitsch, D. (2000): „Was uns der Name angewandter Ethik nicht schon sagt“. In: Divinatio, Vol. XII, autumn-winter, Sofia, pp.79–98. Jakovljevic, D. (2015): Saznanje, tolerancija, vera. 2. ponovlj. izd. Podgorica: Makarije 3. Jakovljevic,D. (2018): „Protiv ideologizovanja nauke, za njenu tehnološku primenu“. U: Godišnjak Filozofskog fakulteta Univerziteta u Novom Sadu, knjiga XLIII/2, Novi Sad, str. 32–40. Kangrga, M. (1989): Kritika moralne svijesti, tom II., u: isti: Izabrana dela u IV. toma. Zagreb: Naprijed. Markovic, M. (1994): Humanisticki smisao društvene teorije, tom VI., u: isti: Izabrana dela, u VII. tomova, Beograd: Prosveta/BIGZ. Markovic, M. (1982): „Naucna predvidanja i vizije buducnosti“, manuskript, SANU, inv. br.: 595489, Beograd. Neiman, S. (2017): Widerstand der Vernunft. Salzburg-München: Ecowin. Novi zavet (1990), prev. E. Carnic. Beograd: Biblijsko društvo. Popper, K.R. (2002): Pretpostavke i pobijanja. Novi Sad-Sremski Karlovci: IKZS. ŠTUDIJI Petra Koprivnik RAZNOLIKI EVROPSKI PRISTOPI K NEPROSTOVOLJNEMU PSIHIATRICNEMU ZDRAVLJENJU izvirni znanstveni clanek udk: 616.89:343.268:328.34(4) POVZETEK :: Vecina evropskih držav ima loceni zdravstveni zakonodaji za podrocje tele­snega in duševnega zdravja. Zdravljenje brez privolitve bolnika je marsikdaj po­trebno pri telesnih motnjah, kadar informiran pristanek na nujno zdravljenje ni mogoc. Zdravljenje brez privolitve v psihiatriji kljub temu ostaja kontroverzna praksa. Temelji za neprostovoljno zdravljenje duševnih motenj v evropskih naci­onalnih zakonodajah so raznoliki, smernic na tem podrocju nimamo. Pri snova­nju pogodbe med psihiatrijo in družbo se srecuje vec znanosti, v najožjem smislu medicina, pravo in filozofija. Zakoni pogosto bolje šcitijo javno varnost kot pra-vice in potrebe bolnikov z duševnimi motnjami. Ti obcasno nimajo uvida v svojo bolezen, kar predstavlja oviro pri zdravljenju. Slovensko prakso neprostovoljnega zdravljenja v psihiatriji bomo umestili med raznolike evropske pristope. Kljucne besede: psihiatrija, duševne motnje, neprostovoljno zdravljenje, evropske zakonodaje, uvid ABSTRACT VARIOUS EUROPEAN APPROACHES TO INVOLUNTARY PSYCHIATRIC TREATMENT Most European countries use separate health legislations in the fields of physical and men­tal health. Non-consensual treatment of physical diseases is often allowed when informed consent to urgent treatment cannot be obtained. Non-consensual psychiatric treatment, however is still seen as controversial. European national legislations use different grounds for involuntary psychiatric treatment, guidelines are non-existing. Several sciences meet in the process of creating the contract between psychiatry and society, for example medicine, law and philosophy. Legislations often provide better protection to public safety than to rights and needs of patients with mental disorders. The latter often lack disease insight which represents a barrier to treatment. The Slovene approach to involuntary psychiatric treatment will be put in comparison to other European approaches. Key words: psychiatry, mental disorders, involuntary treatment, European legislations, insight UVOD :: Neprostovoljno zdravljenje v psihiatriji je verjetno najbolj kontroverzna psihia­tricna praksa, ki mocno presega ožje polje psihiatrije, medicinske vede, ki se ukvar­ja z diagnosticiranjem, zdravljenjem in rehabilitacijo bolnikov z duševnimi motnja-mi. Gre za interdisciplinarno problematiko – pri snovanju pogodbe med psihiatri­jo in družbo se srecujejo najmanj medicina, pravo in filozofija. Clovek, ki danes kjerkoli v Evropi zboli za hudo duševno motnjo, je lahko ob nestrinjanju z zdravlje­njem v dolocenih primerih zdravljen brez privolitve. Osnove za neprostovoljno zdra­vljenje nacionalne zakonodaje s podrocja duševnega zdravja utemeljujejo zelo ra­znoliko. Prakse zdravljenja telesnih bolezni, nasprotno, so poenotene v skladu z med-narodnimi smernicami za zdravljenje bolezni. Odlocitev, ali bo bolnik s hudo duševno motnjo neprostovoljno zdravljen, torej ni predvsem odvisna od klinicne slike, temvec od opredelitve kriterijev za neprostovoljno zdravljenje v nacionalnih zakonih s podrocja duševnega zdravja. Posledicno bo bolnik z enako klinicno sli­ko drugace obravnavan (in sicer zdravljen ali ne) v odvisnosti od tega, v kateri dr­žavi se ob izbruhu bolezni nahaja. To je v medicini edinstvena situacija. Neprostovoljno zdravljena je le manjšina bolnikov z duševnimi motnjami, velika vecina obolelih se s predlaganim zdravljenjem strinja. TELESNO IN DUŠEVNO ZDRAVJE 1 :: Zdravljenje brez bolnikove privolitve ni izkljucno psihiatricna situacija. Veliko telesnih stanj onemogoca bolnikov informiran pristanek, pa vendar je zdravljenje potrebno. Bolnik je lahko že ob sprejemu v bolnišnico nezmožen pristanka na zdra­vljenje (je npr. nezavesten), pogosto pa so bolniki tekom zdravljenja, na katerega so sicer že pristali, prehodno nezmožni za informiran pristanek na dodaten zdravstve­ni poseg, ob zapletih ali v nepredvidenih situacijah (npr. v primeru delirija pred ali po operativnem posegu). Vecina evropskih držav tako kot Republika Slovenija1 upo­rablja locene zakonodaje za podrocje telesnega in duševnega zdravja (Salize idr., 2002: 147). V strokovnih virih se zlasti na angleškem primeru2 veckrat izpostavlja diskriminatornost dvojne zdravstvene zakonodaje – bolnike z duševnimi motnja-mi se obravnava v skladu z drugimi pravnimi principi kot bolnike z nepsihiatricni-mi diagnozami (Richardson, 2012: 334; Hope, 2014: 98–99). Zdravnik je odgovoren za ugotavljanje bolnikovega razumevanja predlaganega zdravljenja, tveganj in koristi, morebitnih stranskih ucinkov in možnih alternativ. Sposobnost informirane privolitve v zdravstveni poseg ali zdravljenje se razlikuje tako od bolnika do bolnika kot od posega do posega, zato mora biti zdravnikovo 1 Zakon o pacientovih pravicah, 2008; Zakon o duševnem zdravju, 2008. 2 Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske je 1. februarja 2020 zapustilo EU, v besedilo vkljucujem tudi porocila o praksah iz tega dela Evrope. pojasnilo prilagojeno posameznemu bolniku v dani situaciji (Krušic Mate, 2010: 52–53). Aktualen trend v medicini je skupno sprejemanje odlocitev o zdravljenju, ki ga imenujemo tudi posvetovalni model razkritja medicinskih informacij (Krušic Mate, 2010: 52). Ta pristop se razlikuje od paternalisticnega modela, ko zdravnik odloci sam, in informacijskega modela, po katerem zdravnik bolnika opremi z in-formacijami in mu povsem prepusti izbiro (Krušic Mate, 2010: 23–26; Hamann in Heres, 2014: 1483; Pollmächer, 2017: 160). Posvetovalni model (torej skupno sprejemanje odlocitev o zdravljenju) je tudi v psihiatriji pogosto najustreznejši pristop, ni pa primeren v kriticnih situacijah s tve­ganim izidom ali pri bolnikih brez bolezenskega uvida in s huje prizadeto sposob­nostjo sprejemanja odlocitev o zdravljenju (Hamann in Heres, 2014: 1483–1484). Za vsak medicinski poseg ali zdravljenje je potrebna bolnikova pravno veljavna privolitev, pogoj za to pa je bolnikova svobodna in prava volja (Krušic Mate, 2010: 44). Z. Krušic Matejeva navaja, da se svobodna in prava volja lahko oblikuje le, ce je bolnik ustrezno obvešcen (Krušic Mate, 2010: 44–45). Tovrstna informiranost oz. obvešcenost za kompetentno odlocitev o zdravljenju v psihiatriji pa ni dovolj, ob obvešcenosti je namrec kljucna posameznikova sposobnost za informiran prista­nek na zdravljenje oz. za zavrnitev le-tega. Zakon o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) navaja takole: »Ce pacient ni sposoben odlocanja o sebi ali ni zmožen izraziti svoje volje, se lahko opravi nujna me-dicinska pomoc brez njegove privolitve« (Zakon o pacientovih pravicah, 2008, 28. clen). Navaja tudi sledece: »Pacient, ki je sposoben odlocanja o sebi, ima pravico zavrniti predlagani medicinski poseg oziroma zdravstveno obravnavo, razen kadar bi to ogro­zilo življenje3 ali huje ogrozilo zdravje drugih« (Zakon o pacientovih pravicah, 2008, 30. clen). Zakon o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) med drugim opredelju­je tudi postopke sprejema oseb na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom4 psi­hiatricne bolnišnice. Oseba je lahko sprejeta na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom, kadar je privolitev v sprejem »izraz svobodne volje osebe, ki temelji na ra­zumevanju položaja in je izoblikovana na podlagi primernega pojasnila« (Zakon o du­ševnem zdravju, 2008, 36. clen). Za razliko od sprejema na zdravljenje s privolitvijo je sprejem oseb na hospitalizacijo brez privolitve po ZDZdr dopustno, ce so socasno iz­polnjeni naslednji pogoji: a) bolnik ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroca hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, b) ce je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in c) ce navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoce odvrniti z drugimi oblikami pomo-ci (Zakon o duševnem zdravju, 2008, 39. clen). Specificno o nujni medicinski pomo-ci, ki se po ZPacP lahko opravi brez privolitve bolnika, ZDZdr ne govori. 3 Clovekova volja stopi v ozadje ne le, kadar gre za nujno medicinsko pomoc, pac pa tudi v primerih zdravljenja po poskusu samomora (Krušic Mate, 2010: 81). 4 Oddelke pod posebnim nadzorom imenujemo tudi intenzivni ali varovani psihiatricni oddelek. ZDZdr torej predvideva dva možna nacina sprejema bolnika na zdravljenje na psihiatricno intenzivno enoto: a) s privolitvijo in b) brez privolitve. Informiran pri­stanek, ki ga predvideva ZPacP, je seveda nujen tudi za sprejem na psihiatricno eno-to, kadar gre za sprejem s privolitvijo. Problematicna je formulacija izraza privoli­tve v ZDZdr, ki naj bi bila za razliko od sposobnosti za odlocanje o sebi v ZPacP, iz­raz svobodne volje, kar nakazuje zavedanje, da je vendar bolnikova sposobnost za informiran pristanek na zdravljenje v primeru duševnih motenj lahko kompromi­tirana »drugace« kot pri telesnih stanjih. Vprašanje svobodne volje je eno najtežjih filozofskih vprašanj. Filozofi, ki se ukvar­jajo s svobodno voljo, pogosto navajajo psihiatricne motnje kot primere, v katerih je svobodna volja zmanjšana (Meynen, 2010: 429). Vsi bolniki s hudo duševno mo-tnjo niso nezmožni informiranega pristanka na zdravljenje. Prevladuje strinjanje, da mora imeti avtonomna oseba za odlocanje o sebi v doloceni situaciji kompeten-co do nekega minimalnega (pražnega) nivoja. Koncept sposobnosti sprejemanja odlocitve o zdravljenju je tesno povezan s kon­ceptom avtonomije, ki pa ožje gledano ni medicinski ali psihiatricni tęrmin. Beseda avtonomija izvira iz gršcine: autos (samo) in nomos (vlada, upravljanje) in se je iz­vorno nanašala na samoupravljanje neodvisnih mestnih držav (Beauchamp in Childress, 2013: 101). Osnovo za clovekovo avtonomijo tvorita dva pogoja: a) svo­boda – neodvisnost od kontrole5 in b) sposobnost za namerno, voljno delovanje6 (Robertson in Walter, 2014: 14).7 Huda duševna motnja lahko z obema pogojema interferira. Pogosto zacasno (izjemoma pa tudi trajno) kompromitira bolnikovo av-tonomijo, tako tudi njegovo sposobnost sprejemanja odlocitev o zdravljenju (Pollmächer, 2017: 155). Duševna motnja lahko predstavlja notranjo oviro za bolnika (Olsen, 2003: 708), ob kateri ni svoboden, in lahko okvari njegovo sposobnost voljnega de­lovanja. Kljucno vprašanje v psihiatriji (v luci sprejemanja odlocitve o neprostovolj­nem zdravljenju) je torej, v kolikšni meri je subjekt (oboleli s hudo duševno motnjo) svoboden od bolezni in sposoben za kompetentne odlocitve o zdravljenju. Konkretneje, v kolikšni meri je bolnik z duševno motnjo sposoben informiranega pristanka na zdravljenje oz. zavrnitve indiciranega zdravljenja. Rezultati raziskav o kompetenci za sprejemanje odlocitev o zdravljenju kažejo, da: a) lahko kompetenco zanesljivo ocenimo, b) da približno tretjina nepsihiatric­nih bolnikov v bolnišnicah nima zadostne kompetence in da je c) nekompetenca na somatskih bolnišnicnih oddelkih najpogosteje posledica delirija ali demence. Pri psihiatricnih bolnikih nekompetenca tako ni bistveno pogostejša, je pa praviloma povezana s psihoticnim tipom duševne motnje (Hotopf, 2005: 580). 5 Angl. liberty. 6 Angl. agency. 7 O nujnosti omenjenih dveh pogojev se strinjajo prakticno vse teorije avtonomije, do razhajanj prihaja v pomenu le-teh in v tem, ali so potrebni dodatni pogoji (Beauchamp in Childress, 2013: 102). SPECIFIKE HUDIH DUŠEVNIH MOTENJ 2 :: V psihiatriji v primeru hudih duševnih motenj (pa tudi sicer v medicini) intak­tna avtonomija ni predpostavka, pac pa jo je potrebno pri vsakem primeru oceniti (Owen idr., 2009a: 94). Psihiatri smo zavezani k spoštovanju bolnikove avtonomi­je, pa tudi odgovorni za njeno zašcito, kadar jo kompromitira prisotna psihopato­logija (Owen idr., 2009a: 94). Duševne motnje so heterogena skupina bolezni, ki vplivajo na pozornost, zazna­vanje, kognicijo, razpoloženje, mišljenje in druge duševne procese, ki so razlicno prizadeti in lahko pomembno vplivajo na sposobnost sprejemanja odlocitev o zdra­vljenju (Appelbaum in Grisso, 1995: 111), le-ta tudi niha (Appelbaum in Grisso, 1995: 111–112). Nenazadnje si tudi tekom zdravljenja prizadevamo za izboljšanje te sposobnosti in posledicno jacanje bolnikove avtonomije. Hude duševne motnje so torej heterogena skupina duševnih motenj, ki jim je skupno, da so po izraženosti patologije težje. Mednje praviloma prištevamo psihoticne motnje (od akutnih pre­hodnih psihoz razlicne geneze do kronicnih in vcasih terapevtsko rezistentnih shi­zofrenij), ki izraziteje vplivajo na bolnikovo presojo realnosti in sposobnost obvla­dovanja ravnanja. Tudi nekatere razpoloženjske motnje (npr. manija, huda depresi­ja) v klinicnem okviru sodijo med hude duševne motnje in prav tako pomembno vplivajo na bolnikovo presojo in vedenje. Evropske države v nacionalnih zakonodajah, ki urejajo moment neprostovoljnega zdravljenja, izhajajo iz raznolikih opredelitev hudih duševnih motenj. Evropsko sodi-šce za clovekove pravice upošteva oceno psihicnega stanja, ce je narejena s strani spe­cialista psihiatra (Niveau in Materi, 2007: 63). V zvezi s problematizirano besedno zve­zo unsoundness of mind je omenjeno sodišce odlocilo, da je potrebno zanesljivo doka­zati objektivno duševno motnjo na osnovi psihiatricne ekspertize, duševna motnja pa mora biti za neprostovoljno zdravljenje tudi dolocene stopnje (Niveau in Materi, 2007: 63). V primeru Winterwerp proti Nizozemski leta 1979 je Evropsko sodišce navedlo, da pojem unsoundness of mind ne more imeti definitivne interpretacije, saj se njegov po-men kontinuirano razvija z razvojem psihiatricne stroke, družba pa razvija vse bolj fle­ksibilne pristope pomoci in spreminja svoj odnos do duševnih motenj (Winterwerp v. Nizozemska, 1979, v: Bartlett idr., 2007: 42). Kar se tice potrebe po doloceni stopnji izraženosti duševne motnje, je Evropsko sodišce mnenja, da je temu standardu zado-šceno na osnovi dveh alternativnih kriterijev: potrebe po zdravljenju in potencialne ne­varnosti, ki bi sledila iz nezdravljene duševne motnje (Bartlett idr., 2007: 44). P. Bartlett argumentira, da bi morali neprostovoljno zdravljenje v psihiatriji ute­meljiti: a) s statustnim pristopom (pri cemer sama prisotnost ali izraženost dušev­ne motnje ni zadosten kriterij, saj mora biti motnja tudi dolocene stopnje izraženo­sti8), b) z nevarnostjo zase ali za druge, c) s potrebo po zdravljenju in d) z bolniko­ 8 Obicajno gre ta kriterij z roko v roki s potrebo po zdravljenju, z nevarnostjo za obolelega ali druge ali z nezmožnostjo sprejemanja kompetentne odlocitve o zdravljenju (Bartlett, 2012: 836). Pomanjkljiv bolezenski uvid 1.2 :: vo sposobnostjo sprejemanja odlocitev o sebi – samo bolniki, ki niso sposobni kompetentne odlocitve o zdravljenju, so lahko v dolocenih primerih sprejeti na zdra­vljenje neprostovoljno (Bartlett, 2012: 831–844). V primeru akutne samomorilne ogroženosti (ne glede na zelo raznolike evropske zakonodajne ureditve neprostovolj­nega zdravljenja v psihiatriji) obstaja konsenz o zadržanju bolnika v bolnišnici tudi brez njegove privolitve (Salize idr., 2002: 22). Informirano soglasje k zdravljenju torej zahteva izpolnitev vec pogojev. Skladno z že navedenimi tudi L. Weiss Robertsonova izpostavlja, da informiran pristanek temelji na: a) razpoložljivosti informacij, b) sposobnosti sprejemanja odlocitev in c) voluntarizmu,9 ki je med naštetimi elementi v klinicnem in raziskovalnem konte­kstu najslabše razumljen (Weiss Roberts, 2002: 705). Avtorica locuje med štirimi skupinami vplivov na voluntarizem: a) razvojni faktorji, b) bolezenski dejavniki, c) psihološke karakteristike, kulturne in religiozne vrednote in d) zunanji dejavniki in pritiski (Weiss Roberts, 2002: 707–709). Med bolezenske dejavnike šteje tako tele­sne kot duševne bolezni. Specificno duševne motnje lahko na raznolike nacine in-terferirajo z voluntarizmom – npr. zaradi ambivalence, pomanjkanja energije, upa­da motivacije, negativnih miselnih vsebin, motene presoje, odsotnega bolezenske­ga uvida, bizarnih prepricanj, motenj zaznavanja, motenj volje itd. (Weiss Roberts, 2002: 705). Bolniki s hudimi duševnimi motnjami (predvsem tistimi, ki so psihoticne nara­ve) imajo sami pogosto pomanjkljivo zavedanje o bolezni (slab bolezenski uvid), po­sledicno ne razumejo razlogov za zdravljenje, tudi ce je to nujno potrebno, in zdra­vljenju celo nasprotujejo (Žmitek, 2013: 229–230). Bolnik tako lahko v nekem tre­nutku zavraca hospitalizacijo, pogosto pa se kasneje z odlocitvijo o njegovem zadržanju in zdravljenju brez privolitve retrogradno strinja (Owen idr., 2009b: 403–405).Študije kažejo, da neprostovoljno zdravljeni bolniki, ki so tekom zdravljenja prido­bili bolezenski uvid, locujejo med subjektivnimi doživetji (npr. bilo je grozno) in moralno evalvacijo neprostovoljnega sprejema (npr. bil je potreben) (Lorem idr., 2014: 231–240). Bolnik je zadržan brez privolitve in zdravljen tudi zaradi bolezenskih vplivov na njegovo sposobnost sprejemanja kompetentnih odlocitev o zdravljenju, kar uteme­ljujemo z izvrševanjem njegove najvecje koristi,10 kadar je bolnikova prava volja11 9 Angl. izraz voluntarism prevzemam, saj ustreznega prevoda v slovenski jezik nisem našla. Weiss Robertsova izhaja iz sledece definicije voluntarizma: posameznikova sposobnost, da deluje skladno s svojim avtenticnim smislom za to, kaj je zanj dobro, pravilno in najboljše v neki situaciji, glede na lastne vrednote in koherentno s svojimi pre­teklimi odlocitvami (Weiss Roberts, 2002: 707). 10 Angl. best interest. 11 Angl. will. motena z zacasno (bolezensko pogojeno) preferenco12 (Szmukler, 2019: 37). Vecinoma so volja in preference skladne z relativno visoko stopnjo koherence, kar se lahko pod vplivom hude duševne motnje poruši, zaradi cesar pridejo posameznikove preferen­ce v nasprotje z njegovo siceršnjo voljo. Ce bi v takih situacijah ravnali v skladu z bolnikovo preferenco (npr. ne bi zdravili, ker bolnik verbalizira zavracanje zdravlje­nja), bi to lahko vodilo v neupoštevanje (prave) volje bolnika.13 Psihiatri se dnevno srecujemo z bolniki, ki se pod vplivom motenj mišljenja (naj­pogosteje blodnjavih prepricanj kot primera vsebinskih motenj mišljenja), hudo de­presivnega razpoloženja, stopnjevane anksioznosti, manije ali drugih psihopatolo­ških simptomov in sindromov vedejo spremenjeno. Pod bolezenskim vplivom spre­jemajo odlocitve, ki jih kasneje pogosto obžalujejo, mnogi tudi izražajo željo, da bi bili v prihodnje zašciteni,14 v kolikor še kdaj ne bi obvladovali svojega vedenja pod vplivom psihopatologije (Owen idr., 2009a: 97–99). V interdisciplinarnem clanku o skupnih dilemah psihiatrije, prava in filozofije v kontekstu avtonomnega odloca­nja v psihiatriji15 se izpostavljajo štiri kljucna podrocja: a) bolezenski uvid in nevrop­sihološko funkcioniranje, b) motnje mišljenja, c) motnje custvovanja in razpolože­nja in d) relativnost tveganja16 (Owen idr., 2009a: 94–100). Tako psihiatri kot družine bolnikov, ki ne kažejo bolezenskega uvida v duševno motnjo, so pogosto frustrirani, ko bolniki zavracajo potrebno pomoc. Velja tudi obratno, namrec, da so bolniki, ki ne prepoznavajo lastne spremenjenosti, frustri­rani, kadar njihova okolica in zdravstveno osebje vztrajajo pri mnenju, da so dušev-no bolni.17 Posameznik, ki je preprican, da ni bolan in ima morda vtis, da so se spre­menili drugi ali njegova okolica, ne more pristati na zdravljenje. To bi bilo paradoksno. Svoje bolezni se ne zaveda približno 60 odstotkov bolnikov s shizofrenijo, skoraj 50 odstotkov bolnikov z bipolarno motnjo in 25 odstotkov bolnikov s shizoafektiv-no motnjo (Amador, 2013: 21). »Ironicno je, da mnogi bolniki, ki imajo do svoje bolezni slab uvid, pri drugih osebah izvrstno postavijo diagnozo enake bolezni«, za­piše X. F. Amador (2013: 43), ki je velik del svoje psihiatricne kariere posvetil prav preucevanju bolezenskega uvida. Bolniki torej razumejo, da gre za duševno motnjo, 12 Angl. preference. 13 Tako G. Szmukler v strokovni debati s T. Kallertom na letnem srecanju Evropskega psihiatricnega združenja 8. aprila 2019 v Varšavi. Strokovna debata pod naslovom »Do we need compulsory tretament in psychiatry?« v pisni obliki ni bila objavljena, povzemam zapiske, ki sem jih naredila med poslušanjem. 14 Vnaprej izražena volja je zadnja leta aktualna tema v psihiatricnih krogih. 15 Angl. mental capacity and decisional autonomy. 16 Angl. risk-relativity. Gre za drseco lestvico ocenjevanja tveganj, po kateri morajo bolniki, ki sprejemajo odlocitve o zdravljenju z višjimi tveganji za slab izid, dokazati višjo stopnjo sposobnosti za sprejemanje odlocitev o zdrav­ ljenju. Obratno je lahko ta sposobnost nižja, kadar ne gre za tvegane odlocitve (Owen idr., 2009a: 99). 17 Približno tako se zacne prvo poglavje v strokovni publikaciji z naslovom Insight in Psychosis, Awareness of Illness in Schizophrenia and Related Disorders, ki sta jo uredila svetovno priznana strokovnjaka s podrocja preucevanja bolezenskega uvida – Xavier S. Amador in Anthony S. David (Amador in Kronengold, 2006: 3). kadar simptome in znake opazujejo pri drugih, ne zmorejo pa ustrezne presoje la-stnih okolišcin18 oz. do lastne bolezni niso uvidevni. Nezavedanje bolezni v psihiatriji opredeljujemo kot slab bolezenski uvid, ki je (kljub svoji dolgi zgodovini in pomembnosti v klinicni oceni) šele v zadnjih treh desetletjih postal predmet preucevanja znanstvenih, pravnih in klinicnih konte­kstov (Amador in Koronengold, 2006: 3; Osatuke idr., 2008: 70). Bolezenski uvid je klinicno izjemno pomembna, kompleksna entiteta (Amador in Kronengold, 2006: 4–5). Locujemo dve bistveni komponenti uvida, in sicer nezavedanje bolezni (angl. unawareness of illness), ko bolnik ne prepozna simptoma bolezni niti, kadar je opo­zorjen nanj, in napacno pripisovanje (angl. incorrect attribution), ko bolnik sicer pre­poznava dolocen simptom ali deficit, vendar ga ne pripisuje bolezni oz. mentalni disfunkciji (Amador idr., 1993: 874). Raziskovalci so razvili vec psihometricnih le­stvic za ocenjevanje bolezenskega uvida, ki se uporabljajo v empiricnih študijah, niso pa uporabne v vsakodnevni klinicni praksi. Pri vsakodnevni oceni simptoma­tike (še posebej v urgentnih situacijah, v katerih praviloma odlocamo o neprosto­voljnem zdravljenju) ocena tako temelji na klinicni presoji. Psihiater tekom psihia­tricnega intervjuja postavlja specificna vprašanja, preko katerih ocenjuje bolnikovo stopnjo zavedanja bolezni, njegov odnos do bolezni, razumevanje bolezenskih vpli­vov na njegovo aktualno in bodoce funkcioniranje, pricakovanja glede predlagane­ga zdravljenja itd. (Oyebode, 2018: 160). Natancna opredelitev koncepta bolezenskega uvida presega domet tega pisanja. Poudariti velja, da bolezenski uvid ni prisoten ali odsoten, tudi ni linearen, temvec je na spektru, vecdimenzionalen (Amador in Kronengold, 2006: 4–5) – vse od povsem odsotnega do skoraj intaktnega, najpogosteje je nekje vmes – delen (npr. do dela simp­tomatike, do realnosti le-te, do potrebe po zdravljenju, do socialnih posledic bolezni itd.) Povedano drugace, uvid je bolnikovo zavedanje in razumevanje lastne bolezni; bolniki lahko v celoti zanikajo obstoj bolezni ali pa imajo doloceno stopnjo zavedanja o njenem obstoju, za bolezen lahko krivijo druge ali zunanje vplive, pogosto jo pripi­sujejo tudi neznanim ali misterioznim silam (Sadock in Alcott Sadock, 2007: 237). Uvid ima številne pomembne implikacije v klinicni psihiatricni praksi. Moten ali zmanjšan bolezenski uvid je povezan z zmanjšanimi kognitivnimi sposobnost-mi in napoveduje slabo sodelovanje v zdravljenju in opušcanje zdravil (Lacro idr., 2002: 901; McEvoy, 2006: 311; Dassa idr., 2010: 923–924) ter vecje tveganje za ne­prostovoljno zdravljenje (Cairns idr., 2005: 384; Oyebode, 2018: 159; Luo idr., 2019). Bolniki z dobrim bolezenskim uvidom potrebujejo manj hospitalizacij, pogosteje sodelujejo pri jemanju terapije (McEvoy, 2006: 323; Witorff idr., 2009: 265) in ima­jo posledicno boljšo prognozo (Oyebode, 2018: 164). Pomen slabega bolezenskega uvida v kontekstu sprejemanja odlocitev o zdravlje­nju (za ali proti zdravljenju in ne le o nacinu zdravljenja) lahko ponazorimo s slede­ 18 Angl. appreciation. co »zanko«: a) posameznik je bolan, b) ne zaveda se bolezni (manjka mu uvid) in c) obstaja vzrocna povezava med boleznijo in nezavedanjem le-te. Bolnikovo spreje­manje odlocitve o zdravljenju je tako ujeto v zanko, saj je zdravljenje potrebno, da bo bolnik do bolezni bolj uvideven, za veljaven pristanek na zdravljenje pa potrebu­je bolezenski uvid (Owen idr., 2009a: 95). Zaradi specificnega pomena bolezenskega uvida v psihiatriji nekateri avtorji za­govarjajo tezo, da bi moralo biti neprostovoljno zdravljenje v psihiatriji s strani dr­žave utemeljeno prav na osnovi pomanjkljivega bolezenskega uvida (Kress, 2006: 258–261). Država torej lahko poseže v clovekovo avtonomijo in omeji njegovo pro-stost, tako K. J. Kress, kadar: a) je motnja objektivno prepoznavna, b) ima motnja materialno osnovo, c) dokazi objektivne prepoznavnosti in materialne osnove mo-rajo biti neodvisni od domnevnega posledicnega slabega izhoda in d) nezmožnost (motnja) mora biti eticno pomembna in poseg države zatorej upravicen, kar obicaj-no dokazujemo s ponazoritvijo eticno pomembnega deficita v avtonomnosti delo­vanja subjekta (Kress, 2006: 261–278). Bolj kot je posamezen faktor pri doloceni motnji izražen, bolj je intervenca s strani države utemeljena – ker posameznikovo sprejemanje odlocitev o zdravljenju ni zadostne kvalitete, da bi omogocalo informi­rano in avtonomno delovanje (Kress, 2006: 261–262). V dveh primerih poseg dr­žave ni utemeljen: a) kadar slab izhod ali pomanjkljivosti v procesu sprejemanja od­locitve niso manifestacija motnje in b) kadar je rezultat odlocitve za posameznika relativno dober. Slednje pomeni, da naj ne bi bilo razumno posegati, kadar bolnik sprejme odlocitev o zdravljenju z verjetno dobrim izhodom (cetudi je proces spre­jemanja odlocitve morda nekompetenten). Nenazadnje ima lahko tudi neprosto­voljna intervenca zelo negativne ucinke na posameznika (Kress, 2006: 262), ga po­tencialno travmatizira. ZDRAVLJENJU Evropske države nimajo enotnega pravnega sistema. Osebna svoboda je pravilo-ma ustavno zašcitena pravica, samo nekatere mlajše evropske ustave pa specificno naslavljajo neprostovoljno zdravljenje (Conrady in Roeder, 2006: 355). Vse ustave ne šcitijo bolnikov z duševnimi motnjami pred sabo, temvec se omejujejo na zašci-to družbe (Conrady in Roeder, 2006: 355). Neprostovoljno zdravljenje psihiatricnih bolnikov vecinoma urejajo nacionalni zakoni s podrocja duševnega zdravja. Države, ki so zvezno organizirane, predstavljajo izjemo (Conrady in Roeder, 2006: 355). Nemcija ima tako šestnajst zakonov za podrocje duševnega zdravja, Danska ima lo­cena zakona za Grenlandijo in Ferske otoke, vec razlicnih zakonov je v veljavi tudi v Angliji (Kallert in Torres-Gonzalez, 2006: 11; Salize in Dressing, 2011: 116). Situacija se dodatno zaplete skozi raznolike pristope k psihiatriji na civilnem in ka­zenskem podrocju. Ob bok razlicnim zakonodajnim pristopom moramo postaviti še vsaj tako raznoliko organizacijo zdravstvenih sistemov oz. mreže zdravstvene EVROPSKI PRISTOPI K NEPROSTOVOLJNEMU PSIHIATRICNEMU 3 :: oskrbe, ki jo ob bolnišnicah predstavljajo tudi razlicni pristopi k zdravljenju v sku­pnosti. Posledicno manjkajo relevantne študije in smernice ali standardi dobre pra­kse v primeru neprostovoljnega psihiatricnega zdravljenja, tako v klinicnem kot v pravnem smislu, kar je v tenziji s sicer pomembnim ciljem EU, da standardizira zdravljenje v državah clanicah (Kallert idr., 2005: 168). Raznolike nacionalne zako­nodaje za podrocje duševnega zdravja so rezultat razlicnih kulturnih in pravnih tra­dicij v odnosu do duševnih motenj kot tudi razlicnih tradicij zdravljenja duševnih motenj, kar predstavlja pomembno oviro pri oblikovanju skupne evropske zakono­daje (Salize idr., 2002: 148; Salize in Dressing, 2011: 119), k cemur je Evropska ko­misija sicer pozvala že leta 2002 (Salize idr., 2002: 148). Kriteriji za neprostovoljno zdravljenje bolnikov s hudimi duševnimi motnjami, ki jih aktualno opredeljujejo nacionalne zakonodaje, se med evropskimi državami pomembno razlikujejo – njihova najbolj signifikantna karakteristika je ravno nji­hova raznolikost (Salize in Dressing, 2011: 118). To je v luci epidemiološke pomemb­nosti bremena duševnih motenj, resnosti posega v clovekove pravice in stopnje jav­nega zavedanja problematike osupljivo (Salize in Dressing, 2011: 118). Za pravni sistem neprostovoljno zdravljenje pomeni predvsem omejitev pravic, grob poseg v clovekovo pravico do prostosti19 in v pravico do zavrnitve zdravljenja, medtem ko za psihiatrijo predstavlja skrajni ukrep za izboljšanje zdravja (Peele in Chodoff, 2009: 212) in eticno dolžnost skrbi za ranljive bolnike. R. Peele in P. Chodoff tako menita, da je kljucen diskurz o nasprotujocih si vrednotah – eticnih konfliktih – prava in medicine (Peele in Chodoff, 2009: 212). V grobem lahko re­cemo, da sta mednarodno implementirana dva (delno nasprotujoca si) modela re-gulacije neprostovoljnega psihiatricnega zdravljenja: a) medicinski model, ki zago­varja potrebo po zdravljenju kot zadostno osnovo za neprostovoljno intervenco in b) pristop, ki izhaja iz državljanskih pravic – le-ta temelji na clovekovih pravicah in dovoljuje neprostovoljno zdravljenje samo v primeru nevarnosti ali ogrožanja (Salize in Dressing, 2011: 114–115). Mnogi avtorji ugotavljajo, da zakonodaje v svetovnem merilu bolje skrbijo za tve­ganja in zagotavljanje varnosti kot za zašcito pravic oseb z duševnimi motnjami (Bartlett, 2012: 837; Bhugra idr., 2017: 775–776). Prav skrb za tveganja oz. nevarnost za druž­bo je po mnenju nekaterih naredilo psihiatrijo bolj »prisilno« (Bhugra idr., 2017: 795). Psihiatrija je samostojna stroka, pa vendar je izpostavljena družbenim pritiskom, mo-ralni presoji in regulirana s strani zakonodaj. Napetosti med terapevtskimi cilji in so-cialno kontrolo nad potencialno nevarnimi posamezniki spremljajo psihiatrijo od na­stanka stroke (Adshead, 1999: 321; Bhugra idr., 2017, 788). V tradicionalno zaupen odnos med zdravnikom in bolnikom vstopa »tretji« – sodišce, ki v sklepu odloci o pri­mernosti neprostovoljnega zdravljenja. V vsaki državi drugace. 19 Višje sodišce RS navaja, da pomeni psihiatricno zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve poseg v clovekove pravice (zlasti v pravico do osebne svobode), vendar je tak poseg obcasno nujen – bodisi zaradi varovanja drugih oseb bodisi zaradi varstva osebe same (VSRS Sklep II Ips 304/2010). Osnovni kriterij – prisotnost duševne motnje 1.3 :: Sama duševna motnja nikoli ni zadosten pogoj za neprostovoljno zdravljenje, predstavlja pa nujni osnovni kriterij. Raziskovalno porocilo Evropske komisije na prelomu tisocletja identificira tri razlicne zakonske utemeljitve neprostovoljnega zdravljenja: a) huda duševna motnja in nevarnost za bolnika ali druge, ki je posle­dica te duševne motnje, b) huda duševna motnja in potreba po zdravljenju in c) me-šan pristop – huda duševna motnja in nevarnost ali potreba po zdravljenju (Salize idr., 2002: 22; Kallert idr., 2006: 378–379). Severna Irska je leta 2016 uzakonila to-gledno inovativen pristop, v katerem kot pogoja za neprostovoljno zdravljenje po­stavlja oškodovano sposobnosti sprejemanja odlocitev in bolnikovo najvecjo korist (Lynch idr., 2017: 333). Osnovni kriterij vseh zakonodaj, ki urejajo neprostovoljno zdravljenje, je prisotnost duševne motnje kot patološkega stanja uma (Kallert idr., 2006: 376). Gre za zelo ohla-pen koncept. Vecina držav navaja kot osnovni pogoj duševno motnjo ali duševno bo­lezen20 (Kallert idr., 2006: 376), Litva npr. hude duševne bolezni (Kallert idr., 2006: 376), tako tudi Švedska, ki pa jih natancneje opisno opredeli kot psihoticna stanja z moteno presojo realnosti, depresije s tveganjem za samomor, hude osebnostne motnje s preboji impulzivnosti, hudo obsesivno-kompulzivno motnjo itd. (Kallert idr., 2006: 376–377). Kljub opredelitvi nekaterih specificnih tipov duševnih motenj, pri katerihje na Švedskem neprostovoljno zdravljenje lahko utemeljeno, so v praksi kljucni simp­tomi in ne specificne diagnoze (Svensson in Kjellin, 2006: 329–330). Bolgarija v za­konu kot osnovni kriterij za možno neprostovoljno zdravljenje navaja psihoze, hude osebnostne motnje, zmerno ali hudo duševno manjrazvitost in demenco; Poljska psi-hoze (Kallert idr., 2006: 376). Resnost duševne motnje se ocenjuje tako po naravi le--te (npr. depresija) kot tudi po njeni izraženosti (npr. huda s psihoticnimi simptomi) (Kallert idr., 2006: 377). Redke države opredeljujejo stanja, pri katerih neprostovolj-no zdravljenje ni utemeljeno: tako npr. Grcija (neprilagojenost socialnim, politicnim ali moralnim normam), Anglija (odvisnost od drog in alkohola, promiskuitetnost insocialno deviantno ali nemoralno vedenje) in Švedska (razvojne duševne motnje) (Kallert idr., 2006: 377). Nekatere države ob osnovnem kriteriju duševne motnje do-datno ocenjujejo še specificno sposobnost sprejemanja odlocitev o zdravljenju oz. za­vrnitvi le-tega, cetudi brez konsenza o kriterijih ocenjevanja (Kallert idr., 2006: 377). Prisotnost duševne motnje sama po sebi (tudi, ce gre po stopnji izraženosti ali tipu za hujšo duševno motnjo) torej nikoli ni zadosten pogoj za neprostovoljno psi­hiatricno zdravljenje – pa naj gre za hospitalno zdravljenje ali zdravljenje v skupno­sti brez bolnikove privolitve. Duševna motnja šteje kot osnovni kriterij, ob katerem morajo biti izpolnjeni tudi (v razlicnih evropskih zakonodajah razlicni) dodatni kri­teriji, ki si jih bomo ogledali v nadaljevanju. 20 Tako med drugim na Ceškem, v Nemciji, Grciji, na Poljskem, Slovaškem in v Španiji (Kallert idr., 2006: 376). 21 Dodatni kriteriji – nevarnost 2.3 :: V mednarodnem kontekstu obstaja visoka stopnja konsenza glede neprostovolj­nih pristopov v psihiatriji samo v primeru hude nevarnosti, vendar konsenza o tem, kaj konkretno huda nevarnost pomeni, nimamo (Steinert, 2017: 292). Zdravljenje lahko odpravi stanje, ki je vzrok nevarnosti – neprostovoljno zdravljenje je eticno torej utemeljeno z izboljšanjem bolnikovega stanja (in ne z ogrožanjem drugih) (Steinert, 2017: 293). Opredelitve nevarnosti kot enega izmed nujnih dodatnih kri­terijev v zakonodajah so splošne – govora je o hudi, resni ali neposredni nevarnosti (Salize idr., 2002: 23; Kallert idr., 2006: 378). Kar se tice vsebine nevarnosti, je ta v nekaterih državah definirana samo kot grožnja drugim (javni varnosti), v drugih pa kot nevarnost bolnika samemu sebi ali drugim. Samomorilno vedenje tako lahko zadosti nevarnostnemu kriteriju kot kriteriju potrebe po zdravljenju. Tudi v drža­vah, ki izhajajo iz medicinskega modela oz. potrebe po zdravljenju, je nevarnost, ki izhaja iz duševne motnje, praviloma specificno razumljena kot razlog za neprosto­voljno intervenco (Fiorillo idr., 2011: 205), torej kot del kriterija potrebe po zdravljenju. Nevarnostni kriterij izhaja iz dveh predpostavk: a) prisotnost resnicne oz. nepo­sredne in pomembne nevarnosti za življenje ali zdravje obolelega22 in/ali b) preven­tiva pred neposrednim in pomembno nevarnim vedenjem za pravno zašcitene inte­rese drugih – obicajno zdravje in življenje23 (Fiorillo idr., 2011: 205). Nevarnost sebi ali drugim se v nekaterih zakonih pojavlja kot enovit kriterij, cetudi je teoreticno ozadje v obeh primerih zelo razlicno. Zašcita bolnika samega pred nevarnostjo, ki zanj izhaja iz duševne bolezni, je paternalisticna intervenca, medtem ko je zašcita interesov drugih v primeru nevarnosti zanje zaradi duševne motnje nacin zagota­vljanja javne varnosti (Bartlett, 2012: 837). Large idr.24 dokazujejo, da je raba nevarnostnega kriterija pri odlocanju o nepro­stovoljnem zdravljenju nepotrebna, neeticna in potencialno škodljiva tako za bolni­ke z duševno motnjo kot za širšo skupnost (Large idr., 2008: 877). Izhajajo iz do-mneve, da gre sicer za dobronameren, a povsem neustrezen poskus uravnoteženja neupoštevanja bolnikove avtonomije. Izpostavljajo, da je primarno sama duševna motnja posegla v izvrševanje avtonomije obolelega in da neprostovoljno zdravljenje teži k zašciti oseb z zmanjšano avtonomijo (Large idr., 2008: 877–878). Tudi na 21 Angl. dangerousness. 22 Tako npr. v Nemciji, Bolgariji, na Ceškem, v Grciji, Litvi, na Poljskem, Slovaškem in Švedskem (Fiorillo idr., 2011: 205). 23 Tako v Bolgariji, na Ceškem, v Nemciji, Grciji, na Poljskem in Slovaškem ter v Litvi, kjer se ocenjuje tudi nevar­ nost, ki potencialno ogroža tuje imetje (Fiorillo idr., 2011: 205). 24 Izhaja iz situacije v ZDA in Avstraliji, kjer obstajata dva tipa rabe nevarnostnega kriterija: a) angl. dangerousness criterion (bolniki so zdravljeni brez privolitve tudi, kadar so ocenjeni kot nevarni zase ali drugim) in b) angl. obli­gatory dangerousness criterion (bolniki so zdravljenji neprostovoljno samo, kadar so ocenjeni kot nevarni zase ali drugim) (Large idr., 2008: 877). drugih medicinskih podrocjih bolniki obcasno niso zmožni soglašati z zdravlje­njem, tedaj odlocamo v smislu bolnikove najvecje koristi oz. zanj o zdravljenju od­locajo bližnji, utemeljeno z dejstvom, da bolnik odlocitev o zdravljenju ni sposoben sprejeti (Large idr., 2008: 878). Kot argument za napacnost nevarnostnega kriteri­ja Large idr. navajajo tudi nezanesljivost psihiatricne ocene potencialne nevarnosti (Large idr., 2008: 878–879). Da je nevarnost težko napovedati, je problematicno tudi z vidika varovanja clovekovih pravic (Bartlett idr., 2007: 11). Klinikom manj­kajo smernice oz. pravila, ki bi olajšala oceno nevarnosti (Kallert idr., 2006: 378). Nevarnostni kriterij utrjuje stereotip, da so bolniki s hudimi duševnimi motnjami nevarni, kar je v nasprotju s statisticnimi podatki (Bartlett idr., 2007: 10). To do-prinaša k stigmatizaciji bolnikov. Izhajanje (zgolj) iz nevarnostnega kriterija pri odlocitvi o neprostovoljnem zdra­vljenju je izrazito škodljivo za velik del bolnikov, ki so hudo bolni, pa niso neposre­dno nevarni. Bolniki na podrocjih, kjer veljajo zakoni z obvezujocim nevarnostnim kriterijem, so bili zdravljeni povprecno pet mesecev kasneje kot bolniki na podro-cjih z veljavno zakonodajo brez obvezujocega nevarnostnega kriterija (Large idr., 2008: 879–880). Ta pristop nepravicno diskriminira mnoge nenevarne bolnike in predstavlja nerazumno prepreko v dostopu do zdravstvene pomoci (Large idr., 2008: 877). Pomen cim zgodnejšega zdravljenja hudih duševnih motenj (posebej psihoz in med temi prvih psihoticnih epizod) so v zadnjih dveh desetletjih dokazale šte­vilne študije. Daljše trajanje nezdravljene psihoze študije med drugim povezujejo s slabšim odzivom na antipsihoticno terapijo (Perkins idr., 2005: 1785) in slabšo pro-gnozo (Marshall idr., 2005: 975; Miglietta idr., 2019: 175), povezujejo ga tudi z ob­cuteno stigmo, ta pa lahko povratno vpliva na odklanjanje psihiatricne pomoci (Mueser idr., 2019: 157). Medtem ko je nevarnostni kriterij apliciran na dva nacina (v najboljšem interesu bolnika, kadar je ta samomorilen, ali v interesu drugih, kadar jih bolnikovo vede­nje ogroža), pri kriteriju potrebe po zdravljenju vedno izhajamo iz bolnikovega naj­boljšega interesa (Hřyer, 2000: 66). Med državami, ki ob odlocitvi za neprostovolj-no zdravljenje bolnika z duševno motnjo izhajajo samo iz potrebe po zdravljenju, so npr. Švedska26, Španija in Italija (Salize idr., 2002: 22; Svensson in Kjellin, 2006: 329–330). Pogosto je kriterij potrebe po zdravljenju alternativno uporabljan s krite­rijem nevarnosti (Salize idr., 2002: 22; Kallert idr., 2006: 378), ponekod pa samo v primeru nenujnih sprejemov na neprostovoljno zdravljenje (Kallert idr., 2006: 378). 25 Angl. need for treatment. 26 Švedska ima v zakonu sledece pogoje za neprostovoljno psihiatricno zdravljenje: a) bolnik ima resno duševno motnjo, b) pri bolniku je psihiatricno zdravljenje nujno in c) bolnik zdravljenje odklanja ali ni zmožen sprejeti odlocitve o zdravljenju (SjÖstrand idr., 2015). 25 Dodatni kriteriji – potreba po zdravljenju 3.3 :: Nekateri avtorji izpostavljajo problematicnost dolocanja, kako huda mora biti duševna motnja (in kako ucinkovito zdravljenje), da je kriteriju potrebe po psihia­tricnem zdravljenju zadošceno (Bartlett, 2012: 840). Potreba po zdravljenju mora biti absolutna, kar pomeni, da zdravljenje ni možno na manj restriktiven nacin in je sprejem v bolnišnico kot skrajni ukrep potreben (tako npr. Švedskem in v Litvi) ali pa bi opustitev neprostovoljnega hospitalnega zdravljenja vodila v poslabšanje duševne bolezni (Kallert idr., 2006: 378). Ohlapna raba kriterijev klinikom pušca vec prostora za individualno presojo, hkrati pa v sebi nosi potencial za zlorabo (Kallert idr., 2006: 377). Resnost duševne motnje se presoja tako po naravi le-te (npr. psihoza) kot tudi po izraženosti simptomatike (huda depresija, huda ambiva­lenca ipd.) (Kallert idr., 2006: 376). Problematicno je, da vse države nimajo enake zdravstvene mreže, zato se mocno razlikujejo v oblikah izvenbolnišnicnega zdravljenja. Tudi tako imenovano nadzo­rovano obravnavo (obliko neprostovoljnega zdravljenja v domacem okolju, ki lah­ko predstavlja alternativo za nekatere neprostovoljno bolnišnicno zdravljene bolni­ke) prakticira le nekaj držav. Med državami, ki v zakonih izhajajo (zgolj ali tudi) iz kriterija potrebe po zdra­vljenju, jih le nekaj dodatno preverja tudi bolnikovo sposobnost sprejemanja odlo-citev o zdravljenju oz. natancneje njegovo sposobnost za kompetentno zavrnitev zdravljenja ali celo specificno pomanjkljiv bolezenski uvid27 (Salize idr., 2002: 22; Kallert idr., 2006: 377). Trend strokovnih debat v zadnjih letih je prav izpostavlja­nje bolnikove sposobnosti zavrnitve zdravljenja kot središcne pri sprejemanju odlo-citev o neprostovoljnem zdravljenju (Bartlett, 2012: 841). Tako bi bili lahko nepro­stovoljno psihiatricno zdravljeni samo bolniki, ki jim manjka sposobnost kompe­tentne zavrnitve zdravljenja (Bartlett, 2012: 841) oz. le tedaj, ko je ta sposobnost zadostno zmanjšana. Zaenkrat manjkajo ustrezne empiricne študije in (posledicno) smernice za rabo v klinicni praksi (Kallert idr., 2006: 377). bolnikova najvecja korist28 Severna Irska je leta 2016 sprejela Mental Capacity Act (Northern Ireland) 2016, ki kot pogoja za neprostovoljno zdravljenje, kot že omenjeno, postavlja oškodovano sposobnost sprejemanja odlocitev in bolnikovo najvecjo korist (Lynch idr., 2017: 353). Zakon zaradi socasnega urejanja neprostovoljnega zdravljenja duševnih in te­lesnih bolezni (torej zdravljenja brez privolitve bolnika ne glede na bolezenski ra­zlog – duševna ali telesna bolezen) imenujejo tudi fusion law (Lynch idr., 2017: 356). Pomeni odmik od dihotomije med telesnim in psihicnim in poenotenje kriterijev, 27 Npr. Finska, Irska, Portugalska, Španija, Švedska. 28 Angl. impairment of decision-making capacity in patient‘s best interest. Dodatni kriteriji – sposobnost za sprejemanje odlocitev o zdravljenju in 4.3 :: na osnovi katerih – ob moteni avtonomiji bolnika – odlocamo v dobrobit zdrav­ju tudi brez soglasja bolnika ali celo proti njegovi izraženi preferenci. Nesposobnost sprejemanja odlocitev o zdravljenju je po fusion law-u torej nujna predpostavka za odlocitve o zdravljenju brez bolnikove privolitve. Oceni sposobno­sti za sprejemanje odlocitev o zdravljenju29 naj bi zadostili z dvema testoma: a) z di­agnosticnim testom – gre za motnjo ali okvaro delovanja možganov in b) s funkci­onalnim testom – bolnik ni sposoben razumevanja relevantnih informacij, ne zmo-re zadržati informacij dovolj dolgo, da sprejme odlocitev, ne zmore navezati prejete informacije na lastno situacijo ali ustrezno tehtati med možnostmi. Poleg tega mora med obema testoma obstajati vzrocna povezava (b je posledica a) (Lynch idr., 2017: 354). Tudi ob tovrstni zakonski ureditvi ostaja kar nekaj odprtih vprašanj, npr. kako ravnati v situacijah fluktuirajoce sposobnosti za sprejemanje odlocitev ali kako od-locati v primeru bolnikov, ki imajo zadostno sposobnost za sprejemanje odlocitev o zdravljenju, pa s svojo odlocitvijo ogrožajo druge (Lynch idr., 2017: 357). G. Szmukler izraža zaskrbljenost prav za zadostno zašcito drugih oz. javnosti v prime-ru fusion law-a. Sprašuje se tudi, ali ne bi bilo nujno upoštevati tudi dostopnosti motnje zdravljenju30 (odzivnosti na terapijo) (Szmukler in Kelly, 2016: 449). D. Kelly nasprotno meni, da fusion law ne bo kompromitiral zašcite javnosti. Navaja, da bi (dokler ne najdemo boljše rešitve) morali privzeti, da je v specificnih okolišcinah dopustno zadržanje oseb, ki morda imajo zadostno sposobnost za zavrnitev zdra­vljenja, pa so nevarne drugim (Szmukler in Kelly, 2016: 452). Medtem ko Szmukler izraža zaskrbljenost o zamiku zdravljenja, ce bi vedno cakali, da bolnik povsem iz­gubi sposobnost za sprejemanje odlocitev o zdravljenju (Szmukler in Kelly, 2016: 449), Kellyja to ne skrbi. Izpostavlja, da v praksi pogosteje vidimo bolnike, ki te sposobnosti v resnici nimajo vec, pa zakon ne dovoljuje zdravljenja, ker morda ni­kogar ne ogrožajo (Szmukler in Kelly, 2016: 452). Szmukler in Kelly sta oba psihi­atra, mnenja so tudi znotraj psihiatricne stroke deljena, dileme pa strokovno in etic­no resne. Freeman idr. pozivajo k zamenjavi obstojecih zakonodaj s podrocja duševnega zdravja z novejšo zakonodajo, ki bi bila hkrati skladna z vsemi naceli Konvencije za pravice invalidov, vkljucno s pravico do najvišjega dosegljivega zdravstvenega stan­darda oseb s hudimi duševnimi motnjami, ki lahko imajo oškodovano sposobnost sprejemanja odlocitev o zdravljenju (Freeman idr., 2015: 845). Prav fusion law bi lah­ko bil primer take zakonodaje (Szmukler idr., 2014: 245). 29 Angl. capacity test. 30 Angl. treatability. NEPROSTOVOLJNO ZDRAVLJENJEV SKLADU S SLOVENSKIM 4 :: ZAKONOM O DUŠEVNEM ZDRAVJU Slovenski ZDZdr sodi med mlajše zakone (sprejet je bil šele leta 2008, vecina evropskih zakonov s podrocja duševnega zdravja je starejših). ZDZdr pogoje za ne­prostovoljno zdravljenje opredeljuje v 39. clenu. Kot že zabeleženo, izhaja iz potre-be po treh socasno izpolnjenih kriterijih: a) bolnik ogroža svoje življenje ali življe­nje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroca hudo pre­moženjsko škodo sebi ali drugim, b) ogrožanje je posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje rav­nanje in c) navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoce odvrniti z drugimi oblika-mi pomoci. V skladu z razdelitvijo kriterijev, ki se uporabljajo v zakonodajah v evropskem oz. svetovnem prostoru, bi torej lahko rekli, da predstavlja pogoj pod tocko a) dodatni kriterij, pogoj pod tocko b) osnovni kriterij in pogoj pod tocko c) zagotovilo, da gre za skrajni ukrep. Osnovni kriterij predstavlja torej »duševna motnja take narave ali stopnje, da ima oseba zaradi nje huje moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja vedenja«, kamor prakticno sodijo tudi bolniki, pri katerih klinicno ocenjujemo, da imajo huje moten bolezenski uvid. Sam tip duševne motnje (npr. specificno psihoza) torej ni relevanten, bistvena je teža prisotne simptomatike oz. njen vpliv na presojo realno­sti in obvladovanje vedenja. Dodatni kriterij je pravzaprav mešan – zajema tako kriterij nevarnosti kot kriterij potrebe po zdravljenju, vendar slednjega le, kadar gre za hujše ogrožanje zdravja. To je tudi mesto, na katerem v praksi obicajno nastopijo težave. Interpretacija dikcije huj­šega ogrožanja svojega zdravja je v vsakokratnem primeru prepušcena izvedencevi in pravni presoji hudega ogrožanja in se (pre)pogosto razume le kot neposredna (življenj-ska) ogroženost. Bolniki s hudo duševno motnjo (npr. kronicno psihoticno motnjo – shizofrenijo), ki nezdravljeni huje psihosocialno propadajo, pa niso samomorilni niti neposredno nevarni drugim, zato (pre)pogosto ne morejo biti zdravljeni. Ostajajo ne­zdravljeni, bolezen pa napreduje. Ker sami v lastno bolezensko spremenjenost nima­jo (zadostnega) uvida, zdravljenje zavracajo in do izboljšanja zdravja »nimajo dosto-pa«. Zato lahko recemo, da daje sicer mešani dodatni kriterij v ZDZdr v praksi pred­nost nevarnosti pred potrebo po zdravljenju. Huda duševna motnja, zaradi katere ima bolnik hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje (za­radi cesar klinicno ocenjujemo, da vsekakor gre za potrebo po zdravljenju), brez ne­varnosti, ki iz nje izhaja, namrec ni zadosten temelj za neprostovoljno zdravljenje. Neprostovoljno zdravljenje mora biti skrajni ukrep. ZDZdr ne predvideva le ne­prostovoljnega bolnišnicnega zdravljenja, ampak tudi neprostovoljno zdravljenje v skupnosti (zdravljenje po sklepu sodišca torej, t. i. nadzorovano obravnavo31). Žal 31 Zakon o duševnem zdravju, 2008, 80. clen. je ta pristop mogoce uporabiti le pri bolnikih, ki so bili predhodno že neprostovolj-no bolnišnicno zdravljeni, kar se zdi nepravicno. V poštev bi sicer prišlo le pri manj­šini neprostovoljno zdravljenih bolnikov z duševnimi motnjami, pa vendar gre za milejši ukrep, s katerim bi se skrajnemu vsaj obcasno lahko izognili. ZAKLJUCEK :: Oblikovanje ustreznih pristopov in praks mora biti zaradi narave problema ne­prostovoljnega psihiatricnega zdravljenja interdisciplinarno zastavljen in kontinui-ran proces – skladno z razvojem vseh deležnih strok. Nujno je iskanje ravnovesja med razlicnimi pravicami obolelega (npr. njegovo pravico do avtonomnega odloca­nja o zdravljenju, kadar je avtonomno, njegovima pravicama do prostosti in do ustre­zne zdravstvene oskrbe) ter pravicami drugih (tako bolnikovih svojcev, na katere se pogosto pozablja, kot širše skupnosti). Mejna podrocja so v znanosti pogosto »podhranjena«, zaradi kompleksnosti pa najbrž zahtevajo vec pozornosti vseh vpletenih strok. Predvsem psihiatri izpostavlja­jo pomanjkanje empiricnih podatkov o najboljši praksi. Psihiatrija je medicinska stroka, ki se na interdisciplinarnem podrocju neprostovoljnega zdravljenja slabše znajde, ujeta je med medicinsko težnjo po zdravljenju in zakonsko utemeljenostjo le-tega, med skrbjo in prisilo (Welsh in Deahl, 2002: 254). Bioetika ne nudi zado­stne opore pri razreševanju nekaterih najvecjih izzivov sodobne psihiatrije (Williams, 2016: 221). Razvijajoce se interdisciplinarne znanosti, kot sta medicinsko pravo (spe­cificno tudi podrocje terapevtske jurisprudence32) in filozofija psihiatrije, obetajo pomoc pri razreševanju obstojecih dilem. Zaradi specifike bolezenskega uvida so tisti bolniki s hudimi duševnimi motnja-mi, ki prav zaradi pomanjkljivega uvida zavracajo zdravljenje, še posebej ranljivi. Bolezenski uvid je simptom, integralni del klinicne slike hudih duševnih motenj, zato bi mu morali pri odlocitvah o utemeljenosti neprostovoljnega zdravljenja v psi-hiatriji posvecati vec pozornosti. Duševne motnje, posebej tiste s kronicnim pote­kom, zahtevajo cim prejšnje zdravljenje, le tako lahko pomembno vplivamo na po­tek bolezni (število ponovitev akutnih epizod in izraženost simptomatike) ter pre-precujemo izrazito negativne psihosocialne posledice. Iz vsakodnevnih klinicnih izkušenj v Sloveniji vemo, da ravno nenevarni bolniki s kronicnimi duševnimi mo-tnjami pogosto niso ustrezno zdravljeni. To vodi v napredovanje bolezni, pogosto v ireverzibilne deficite in psihosocialni propad, ki neposredno obremeni tudi svoj­ce obolelih, posredno pa celotno družbo. Ti bolniki niso nikomur neposredno ne­varni, nezdravljena huda duševna bolezen pa je »nevarna njim« in zahteva zdravlje­nje. Ce bi bivali v kateri izmed držav, ki v zakonodajah izhajajo iz nacela potrebe po zdravljenju, bi bili zelo verjetno bolje zdravljeni. 32 Terapevtska jurisprudenca je študij vloge prava kot terapevtskega dejavnika (Birgden, 2004: 285). Modernizacija zakonodaj na podrocju duševnega zdravja (pa naj gre za locene ali integrirane zakone) je nujna za zagotavljanje standardov in razvoja mreže kvalite­tne zdravstvene oskrbe, pa tudi za zašcito clovekovih pravic (Funk in Drew, 2015: 527). Pristopi evropskih držav se pomembno razlikujejo, manjkajo podatki o pred­nostih in slabostih posameznih pristopov. Svetovno psihiatricno združenje v nedav­nem obsežnem clanku o prihodnosti psihiatrije izpostavlja, da nismo dosegli kon­senza o tem, kakšna naj bi bila zakonodaja za podrocje duševnega zdravja (Bhugra idr., 2017: 789). Ne glede na to, kakšna bo dikcija v zakonu za podrocje duševnega zdravja, v njem nikoli ne bo vsega zapisanega. Vedno bo potrebno v individualnem primeru tehta-ti med razlicnimi možnostmi, razlicnimi pravicami ter potrebami in s pomocjo tako psihiatricne kot pravne interpretacije okolišcin sprejeti najboljšo odlocitev za bolni­ka. Zato bi »skupen evropski zakon« lahko pušcal zadosti prostora za kulturološko prilagojeno interpretacijo, ki bi upoštevala tudi raznolike zdravstvene sisteme in mreže pomoci. LITERATURA :: Adshead, G. (1999): »Duties of psychiatrists: treat the patient or protect the public?« V: Advances in Psychiatric Treatment, 5, str. 321–328. Amador, X., F. (2013): Nisem bolan, ne potrebujem pomoci!: kako cloveku z duševno boleznijo pomagamo, da sprejme zdravljenje. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Amador, X., F. in Kronengold, H. (2006): »Understanding and assessing insight.« V:Amador, X., F. in David, A., S. (ur.): Insight and psychosis. Awareness of illness in schizophrenia and related disorders. Oxford: Oxford University Press, str. 3–30. Amador, X., F., Strauss, D., H., Yale, S. A., Flaum, M., M., Edincott, J., Gorman, J., M. (1993): »Assessment of Insight in Psychosis.« V: Am J Psychiatry, 150(6), str. 873–879. Appelbaum, P., S. in Grisso, T. (1995): »The MacArthur Treatment Competence Study III; Mental Illness and Consent to Treatment.« V: Law and Human Behaviour, 19(2), str. 105–126. Bartlett, P. (2012): »A mental disorder of a kind or degree warranting confinement: Examining justifications for psychiatric detention.« V: International Journal of Human Rights, 16(6), str. 831–844. Bartlett, P., Lewis, O., Thorold, O. (2007): Mental Disability and the European Convention of Human Rights. Leiden: Koninklijke Brill NV. Beauchamp, T. L. in Childress, J. F. (2013): Principles of Biomedical Ethics. Oxford: Oxford University Press. Bhugra, D., Tasman, A., Pathare, S., Priebe, S., Smith, S., Torus, J., Arbuckle, M. R., Langford, A., Alarcon, R. D., Fung Kum Chiu, H., First, M., B., Kay, J., Sunkel, C., Thapar, A., Udomratn, P., Baingana, F., K., Kestel, D., Man Kin Ng, R., Patel, A., De Picker, L., Julius McKenzie, K., Moussaoui, D., Muijen, M., Barlett, P., Davison, S., Exworthy, T., Loza, N., Rose, D., Torales, J., Brown, M., Christensen, H., Firth, J., Keshavan, M., Li, A., Onnela, J.-P., Wykes, T., Elkholy, H., Kalra, G., Lovett, K., F., Travis, M., J., Ventriglio, A.(2017): »The WPA-Lancet Psychiatry Commission on the Future of Psychiatry.«, V: Lancet Psychiatry, 4 (10), str. 775–818. Cairns, R., Maddock, C., Buchanan, A., David, A., S., Hayward, P., Richardson G., Szmukler, G., Hotopf, M. (2005): »Prevalence and predictors of mental incapacity in psychiatric in­patients.« V: British Journal of Psychiatry, 187, str. 379–385. Birgden, A. (2004): »Therapeutic jurisprudence and responsivity: finding the will and the way in offender rehabilitation.« V: Psychology, Crime & Law, 10(3), str. 283–295. Conrady, J., Roeder, T. (2006): »The Legal Point of view: Comparing Differences of Legal Regulations Related to Involuntary Admission and Hospital Stay in Twelve European Countries.« V: Kallert, T., W. in Torres-Gonzalez, F. (ur.): Legislation on Coercive Mental Health Care in Europe. Legal Documents and Comparative Assessment of Twelve European Countries. Frankfurt am Main: Peter Lang, Europäischer Verlag der Wissenschaften, str. 349–374. Dassa, D., Boyer, L., Benoit, M., Bourcet, S., Raymondet, P., Bottai, T. (2010): »Factors associated with medication non-adherence in patients suffering from schizophrenia: a cross-sectional study in a universal coverage health-care system.« V: Australian and New Zealand Journal of Psychiatry, 44, str. 921–928. Fiorillo, A., De Rosa, C., Del Vecchio, V., Jurjanz, L., Schnall, K., Onchev, G., Alexiev, S., Raboch, J., Kalisova, L., Mastrogianni, A., Georgidou, E., Solomon, Z., Dembinskas, A., Raskauskas, V., Nawka, P., Nawka, A., Kiejna, A., Hadrys, T., Torres-Gonzales, F., Mayoral, F., BjÖrkdahl, A., Kjellin, L., Priebe, S., Maj, M., Kallert, T. (2011): »How to improve clinical practice on involuntary hospital admissions of psychiatric patients: Suggestions from the EUNOMIA study.« V: European Psychiatry, str. 201–207. Freeman, M. C., Kolappa, K., de Almeida, J. M. C., Kleinman, A., Makhasvili, N., Phakathi, S., Saraceno, B., Thornicroft, G. (2015): »Reversing hard won victories in the name of human rights: A critique of the General Comment on Article 12 of the UN Convention on the Rights of Persons with Disabilities.« V: Lancet Psychiatry, 2(9), str. 844–850. Funk, M. K. in Drew, N. J. (2015): »Mental health legislation.« V: Eastern Mediterranean Health Journal, 21(7), str. 527–530. Hamann, J. in Heres, S. (2014): »Adapting Shared Decision Making for Individuals With Severe MentalIllness.« V: Psychiatric Services, 16(12), str. 1483–1486. Hope, T. (2014): Medicinska etika. Zelo kratek uvod. Ljubljana: Založba Krtina. Hotopf, M. (2005): »The assessment of mental capacity.« V: Clinical Medicine, 5(6), str. 580–584. Hřyer, G. (2000): »On the justification for civil commitment.« V: Acta Psychiatr Scand, 101, str. 65–71. Kallert, T., W., GlÖckner, M., Onchev, G., Raboch, J., Karastergiou, A., Solomon, Z., Magliano, L., Dembinkas, A., Kiejna, A., Nawka, P., Torres-Gonzalez, F., Priebe, S., Kjellin, L. (2005): »The EUNOMIA project on coercion in psychiatry: study design and preliminary data.« V: World Psychiatry, 4(3), str. 168–172. Kallert, T., W., Rymaszewska, J., Torres-Gonzalez, F. (2006): »The Clinical Point of view: Comparing Differences of Legal Regulations to Involuntary Admission and Hospital Stay in Twelve European Countries.« V: Kallert, T., W. in Torres-Gonzalez, F. (ur.): Legislation on Coercive Mental Health Care in Europe. Legal Documents and Comparative Assessment of Twelve European Countries. Frankfurt am Main: Peter Lang, Europäischer Verlag der Wissenschaften, str. 375–400. Kallert, T. W. in Torres-Gonzalez, F. (2006): »Introduction.« V: Kallert, T., W. in Torres-Gonzalez, F. (ur.): Legislation on Coercive Mental Health Care in Europe. Legal Documents and Comparative Assessment of Twelve European Countries. Frankfurt am Main: Peter Lang, Europäischer Verlag der Wissenschaften, str. 9–18. Kress, K. J. (2006): » Why lack of insight should have a central place in mental health law.« V:Amador, X., F. in David, A., S. (ur.):Insight and psychosis. Awareness of illness in schizophrenia and related disorders. Oxford: Oxford University Press, str. 257–279. Krušic Mate, Z. (2010): Pravica do zasebnosti v medicini: zdravnikova pojasnilna dolžnost, pacientova informirana privolitev, varstvo osebnih podatkov. Ljubljana: GV Založba. Lacro, J., P., Dunn, L. B., Dolder, C., R., Leckband, S., G., Jeste, D. V. (2002): »Prevalence of and Risk Factors for Medication Nonadherence in Patients With Schizophrenia: A Comprehensive Review of Recent Literature.« V: J Clin Psychiatry, 63(10), str. 892–909. Large, M. M., Ryan, C. J., Nielssen, O. B., Hayes, R. A. (2008): »The danger of dangerousness: Why we must remove the dangerousness criterion from our mental health acts.« V: Journal of Medical Ethics, 34(12), str. 877–881. Lorem, G. F., Hem, M. H., Molewijk, B. (2014): »Good coercion: Patients‘ moral evaluation of coercion in mental health care: Good coercion.« V: International journal of mental health nursing, 24(3), str. 231–240. Luo, C., Chen, H., Zhong, S., Gou, H., Li, Q., Cai, W., Girolamo, G., Zhou, J., Wang, X. (2019): »Manic episode, aggressive behaviour and poor insight are significantly associated with involuntray admission in patients with bipolar disorders.« V: PeerJ 7:e7339. Povzeto 15. marca 2020 s strani https://peerj.com/articles/7339/ Lynch, G., Taggart, C. in Campbell, P. (2017): »Mental Capacity Act (Northern Ireland) 2016.« V: British Journal of Psychiatry Bulletin, str. 353–357. Marshall, M., Lewis, S., Lockwood, A., Drake, R., Jones, P., Croudace, T. (2005): »Association Between Duration of Untreated Psychosis and Outcome in Cohorts of First-Episode Patients.« V: Arch Gen Psychiatry, 62, str. 975–983. McEvoy, J., P. (2006): »The relationship between insight into psychosis and compliance with medication.« V: Amador, X., F. in David, A., S. (ur.) Insight and psychosis. Awareness of illness in schizophrenia and related disorders. Oxford: Oxford University Press, str. 311–333. Meynen, G. (2010): »Free will and mental disorder: Exploring the relationship.« V: Theoretical Medicine and Bioethics, 31, str. 429–443. Miglietta, E., Lasalvia, A., Bonetto, C., Comacchio, C., Cristofalo, D., Tosato, S., De Santi, K., Petterlini, S., Zanatta, G., Cremonese, C., Ramon., L., Ruggeri, M. (2019): »Pathways to care, DUP, and types of interventions over 5 years following psychosis onset: findings from a naturalistic study conducted in routine generalist mental health services.« V: Social Psychiatry and Psychiatric Epidemiology, 55, str. 175–186. Mueser, K., T., DeTore, N., R., Kredlow, M., A.,Bourgeois, M., L., Penn, D., L., Hintz, K. (2019): »Clinical and demographic correlates of stigma in first-episode psychosis: the impact of duration of untreated psychosis.« V: Acta Psychiatrica Scandinavica, str. 157–166. Niveau, G. in Materi, J. (2007): »Psychiatric commitment: Over 50 years of case law from the European Court of Human Rights.« V: European Psychiatry, 22, str. 59–67. Olsen, D. P. (2003): »Influence and coercion: relational and rights-based ethical approaches to forced psychiatric treatment.« V: Journal of Psychiatric and Mental Health Nursing, 10, str. 705–712. Osatuke, K., Ciesla, J., Kasckow, J., W., Zisook, S., Mohamed, S. (2008): »Insight in schizophrenia: a review of etiological models and supporting research.« V: Comprehensive Psychiatry, 49, str. 70–77. Owen, G. S., Freyenhagen, F., Hotopf, M. (2009a): »Mental Capacitiy and Decisional Autonomy: An Interdisciplinary Challenge.« V: Inquiry, 52(1), str. 79–107. Owen, G., S., David, A. S., Hayward, P., Richardson, G., Szmukler, G., Hotopf, M. (2009b): »Retrospective views of psychiatric in-patients regaining mental capacity.« V: British Journal of Psychiatry, 195, str. 403–407. Oyebode, F. (2018): Sim‘s Symptoms in the Mind, Textbook of Descriptive Psychopathology. Edinburgh, London, New York, Philadelphia, St. Louis, Sydney, Toronto: Elsevier. Peele, R. in Chodoff, P. (2009): »Involuntary hospitalization and deinstitutionalization.« V:Bloch, S. in Green, S. A. (ur.): Psychiatric ethics. Oxford: Oxford University Press, str. 221–227. Perkins, D. O., Gu, H., Boteva, K., Lieberman, J. A. (2005): »Relationship Between Duration of Untreated Psychosis and Outcome in First-Episode Schizophrenia: A Critical Review and Meta-Analysis.« V: American Journal of Psychiatry, 162, str. 1785–1804. Pollmächer, T. (2017): »Selbstbestimmung in der Psychiatrie (Patientenautonomie).« V: Hauth, I., Falkai, P., Deister, A. (ur.): Psyche Mensch Gesellschaft. Psychiatrie und Psychotherapie in Deutschland: Forschung, Versorgung, Teilhabe. Berlin: Medizinisch Wissenschaftliche Verlagsgesellschaft, str.143–154. Richardson, G. (2012): »Mental Disabilities and the Law: From Substitute to Supported Decision-making?« V: Current Legal Problems, 65, str. 333–354. Robertson M. in Walter, G. (2014): Ethics and Mental Health. The patient, Profession and Community. Boca Raton, CRC Press. Sadock, B., J. in Alcott Sadock, V., (ur.) (2007): Kaplan & Sadock‘s Synopsis of psychiatry: behavioural sciences / clinical psychiatry. Philadelphia: Wolters Kluwer / Lippincott Williams & Wilkins. Salize, H. J. in Dressing, M. (2011): »Approaches to civil committment in psychiatry in Europe.« V: Current Medical Literature, 22(4): str. 113–120. Salize, H. J., Dressing, H., Peitz, M. (2002): »Compulsory Admission and Involuntary Treatment of Mentally Ill Patients – Legislation and Practice in EU-Member States. Final Report. European Commission.« V: European Commission – Health & Consumer Protection Directorate – General Research Project. Povzeto 20. februarja 2020 s strani http://citeseerx.ist. psu.edu/viewdoc/download?doi=10.1.1.131.6651&rep=rep1&type=pdf Steinert, T. (2017): »Ethics of Coercive Treatment and Misuse of Psychiatry.« V: Psychiatric Services, 68(3), str. 291–294. Svensson, G. in Kjellin, L. (2006): »Legal Report – Sweden.« V: Kallert, T., W. in Torres-Gonzalez, F. (ur.): Legislation on Coercive Mental Health Care in Europe. Legal Documents and Comparative Assessment of Twelve European Countries. Frankfurt am Main: Peter Lang GmbH, Europäischer Verlag der Wissenschaften, str. 325–348. Szmukler, G. (2019): »‘Capacity‘, ‚best interest‘, ‚will and preferences‘ and the UN Convention on Rights of Persons with Disabilities.« V: World Psychiatry, 18(1), str. 34–41. Szmukler, G. in Kelly, B. D. (2016): »We should replace conventional mental health law with capacity-based law.« V: British Journal of Psychiatry, 209, str. 449–453. Višje sodišce RS, Sklep II Ips 304/2010. Povzeto 5. oktobra 2018 s strani http://sodisce.si/vsrs/ odlocitve/2010040815247851/ Weiss Roberts, L. (2002): »Informed Consent and the Capacity for Voluntarism.« V: Am J Psychiatry, 159, str. 705–712. Welsh, S. in Deahl, M. P. (2002): »Modern psychiatric ethics.« V: The Lancet, 359, str. 253–255. Williams, A. R. (2016): »Opportunities in reform: Bioethics and mental health ethics.« V: Bioethics, 30(4), str. 221–226. Witorff, A., Jakobi, U., Bechdolf, A., Müller, A., Sartory, G., Wagner, M., Wiedemann, G., WÖlwer, W., Herrlich, J., Buchkremer, G., Klingberg, S. (2009): »The influence of baseline symptoms and insight on the therapeutic alliance early in the treatment of schizophrenia.« V: European Psychiatry, 24, str. 259–267. Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr). Ur.l. RS 77/08 in 46/15. Povzeto 10. marca 2018 s strani http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2157 Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP). Ur.l. RS 15/08 in 55/17. Povzeto 20. oktobra 2019 s strani http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4281 Žmitek, A. (2013): »Nacini obravnave bolnikov s psihoticno motnjo v Sloveniji.« V: Amador, X., F.. Nisem bolan, ne potrebujem pomoci!: kako cloveku z duševno boleznijo pomagamo, da sprejme zdravljenje. Celje: Celjska Mohorjeva družba, str. 226–235. Žiga Smolic SPREGLEDANI UPOR BOŽJIH PARTIZANOV: HUTIJI IN DRŽAVLJANSKA VOJNA V JEMNU izvirni znanstveni clanek udk: 341.39(533):32(532):28(55) POVZETEK :: Clanek vzpostavlja kronološki vpogled v razvoj uporniškega gibanja An-sar Alah (Božji partizani), bolje poznanega po imenu Hutiji. Skozi predstavitev gibanja vzpostavlja spregledano perspektivo na aktualno vojno v Jemnu in tako iz­ziva ustaljene diskurzivne predpostavke, ki pogojujejo prevladujoce globalne in-terpretacije tamkajšnjega dogajanja. Obratno od ustaljene prakse, ki izhodišcno tocko raziskovanja postavlja v sfero geopolitike – kot hladno vojno Savdske Arabije in Irana – je prvotni namen clanka, da izhaja iz regionalne oziroma notranje poli­ticne ravni in da interpretaciji dogajanja v Jemnu dopušca lastno zgodovinskost. Poleg tega si clanek prizadeva preseci prevladujoco demonizirano podobo o upor­niškemu gibanju Hutijev, ki v medijskemu porocanju najvecjih globalnih in tudi slovenskih medijev preprosto ni dobilo priložnosti, da vsaj poskusi legitimizirati svoj upor. Kljucne besede: Hutiji, jemenska državljanska vojna, Ali Abdulah Saleh, vojna v Sadi, Savdska Arabija, Iran ABSTRACT OVERLOOKED REBELLION OF PARTISANS OF GOD: HOUTHIS AND CIVIL WAR IN YEMEN The aim of this article is to present a chronological insight into the rebel movement An-sar Allah (Partisans of God), better known by the name of Houthis. By presenting the movement, the article will also try to establish an overlooked perspective on the ongoing war in Yemen, and as such will challenge the general discursive presumptions, which de­termine the global interpretations of the occurring situation there. Opposite to common practices, by which the starting point of any research is set in the sphere of geopolitics - as a cold war between Saudi Arabia and Iran – the primary aim of this article is to stem from a regional or internal political level, and to allow Yemen its own historicity. The article also strives to surpass the prevailing demonizing image of the rebel movement, which, due to the illegitimate reports by the major global and Slovenian medias, have not been given the chance to justify their cause. Key words: Houthis, Yemen civil war, Ali Abdullah Saleh, Sada wars, Saudi Arabia, Iran Trenutno mineva že vec kot pet let od zacetka vojne v Jemnu. Tamkajšnje raz-mere so že dolgo, tako s strani Združenih narodov kot prenekaterih globalnih hu­manitarnih organizacij, oznacene za najvecjo humanitarno krizo na planetu. Ne glede na to, da se humanitarna kriza v trenutni razsežnosti vlece že vec let, glavni­na medijskega porocanja in akademskih analiz ni uspela preseci golega seštevanja žrtev in reproduciranja vedno istih razlag o vzvodih tamkajšnjega konflikta. To prav tako velja tudi na podrocju razumevanja osrednjih družbeno-politicnih akterjev, ki poganjajo vojno stanje v državi. Splošna situacija v Jemnu tako po preteklih letih našemu širšemu – recimo zahodnemu – svetu še vedno ostaja uganka. Obravnave tamkajšnjih razmer v našem prostoru se, kot receno, kažejo kot izredno površinske in v prenekaterih primerih celo zmotne. V prvi tocki je to pogojeno z shizofrenim razumevanjem prepleta geopolitike in striktno lokalnih družbeno-politicnih razmer. V tem kontekstu so bili dogodki v Jemnu še pred zacetkom vojne tolmaceni v luci geopoliticnega rivalstva med Iranom in Savdsko Arabijo. Ta perspektiva tako nenehno zakriva vpogled na notranja druž­bena trenja v Jemnu, preteklo politicno opozicijo in njene osrednje cilje. Prav tako pa megli poznavanje politicnih frakcij, vloge vpliva plemenskih šejkov ter težave centralizacije države in korupcije tekom triintridesetletne vladavine Alija Abdulaha Saleha. Tekom tega dolgega obdobja so veliko vlogo pri notranji destabilizaciji od­igrala tudi vec desetletna poseganja Savdske Arabije v notranja versko-etnicna rav­novesja v državi. Strnjeno bi lahko zapisali, da prevladujoca geopoliticna interpre­tacija rivalstva med Iranom in Savdsko Arabijo pri ustvarjanju vpogleda v dogaja­nje v Jemnu zamegljuje zgodovinsko perspektivo notranjega razvoja dogodkov v državi. Ob boku s tem pa istocasno potencira versko pogojeni element konflikta. Spopad med šiizmom in sunizmom je v crno-belem principu razumevanja dogaja­nja na abstraktnem in mocno oddaljenem Bližnjem vzhodu zelo prirocna razlaga, a kot bomo prikazali, tovrstne delitve v Jemnu še nedavno niso bile oprijemljive. Versko pogojena perspektiva nas privede še do enega izmed kljucnih momentov in-terpretacij jemenske vojne. Osrednja uporniška skupina, ki je leta 2015 zacasno tudi formalno prevzela oblast v državi, govorimo o Hutijih, je s strani glavnine medij­skih porocanj obravnavana kot radikalno šiitsko gibanje. Pri nenehnih predpostav­kah islamisticnega fanatizma je bil temu uporniškemu gibanju odvzet vsakršni po­skus legitimizacije njenega upora, zaradi cesar ostaja spregledan celotni socialni in politicni program Hutijev. Njihovo delovanje pa se predvsem po letu 2015 skoraj v celoti tolmaci v obliki marionetne sile Irana na jemenskih tleh. Prispevek bo na naslednjih straneh v okviru zgoraj predstavljenih pomanjkljivo­sti diskurza, ki pogojuje obravnavo in predstavitev aktualnih razmer v Jemnu, kot osrednji fokus vzel uporniško gibanje Hutijev. Nastanek uporniškega gibanja je ne­posredno vpet v nedavno zgodovino Jemna. Tako bomo skozi prizmo pogojev na­stanka in razvoja gibanja prešli osrednje dogodke, ki so botrovali razvoju aktualnih razmer v državi. Hutiji oziroma Ansar Alah (v direktnem prevodu Božji partizani) so zajditsko družbeno, politicno in vojaško gibanje, ki se je v okviru šiitskega vzpo­ ZAJDISTICNI IMAMAT IN REPUBLIKANSKA REVOLUCIJA :: na v Jemnu kot opozicija vladi Alija Abdulaha Saleha zacelo razvijati tekom devet­desetih let prejšnjega stoletja. Pred obravnavo zacetnih faz organiziranja gibanja pa bomo kratko preleteti nekaj osrednjih lastnosti zajdisticne locine v šiizmu in osre­dnje dogodke, ki so neposredno vplivali na prve poskuse politicne organizacije je­menske zajdisticne skupnosti v drugi polovici dvajsetega stoletja. V SEVERNEM JEMNU Zajdizem predstavlja prvo locino znotraj šiitske skupnosti. Tako kot ostale prvo­tne delitve v islamu se tudi zajdizem osnuje na osnovi politicnega vprašanja oziro-ma vprašanja legitimnega nasledstva verskega vodstva. Z vidika imamata je osre­dnja razlika med ostalimi šiiti in zajditi v tem, da le-te legitimno avtoriteto pripisu­jejo vsem potomcem po Fatimi oziroma sajidom (sada – kot družbeni razred), medtem ko dvanajstniki in ismailiti imamat omejujejo na potomce Mohamedovega vnuka Al Huseina. Pomemben element v zajditski politicni teoriji pa predstavlja oborožen upor proti tiranu, kar se v zajditski verski tradiciji razume kot versko dolžnost, ki logicno izhaja iz verovanja v božjo pravicnost. (Haider, 2010: 436–439) Gledano globalno najvecji del zajditske populacije prebiva v severnih predelih Jemna. Tamkajšnja regija Sada, v kateri se tudi formira gibanje Hutijev, pa predsta­vlja zgodovinsko duhovno središce zajdizma. Ob tem spomnimo, da je bil Jemen vse do zacetka devetdesetih let prejšnjega stoletja razdeljen na Severni in Južni Jemen. Medtem ko je podobo Južnega Jemna dolgo krojila kolonialna preteklost in pozne­je oblikovana socialisticna oblast, je politicna ureditev v Severnem Jemnu vse do re-volucije leta 1962 delovala v obliki zajdisticnega imamata. Poenostavljeno opisano to predpostavlja, da je bila oblast v prvi vrsti v rokah zajditske skupnosti oziroma sade, kateri so bili neposredno podrejeni plemenski šejki. Revolucija v šestdesetih letih je mocno dvignila položaj šejkov. Tako se zacne hitra rast politicne moci šej­kov tako na lokalni ravni (v nekaterih primerih v skoraj popolni avtonomiji) kot na nivoju nacionalne politike. (Brandt, 2018: 24) Novo republikansko vodstvo, ki se je po koncani državljanski vojni na oblast povzpelo v šestdesetih letih, je bilo družbeno heterogeno, sestavljeno iz vojaških ofi­cirjev, politicnih aktivistov, šejkov, arabskih nacionalistov, clanov Muslimanske bra­tovšcine, itd. (Prav tam: 51–55) Z vidika poti prispevka pa najbolj relevantna spre­memba, do katere je privedla nova republika, zadeva že izpostavljeno vecanje moci lokalnih šejkov. Slednji so vrhunec moci dosegli predvsem v sedemdesetih letih dvaj­setega stoletja. Ob padcu zajdisticnega imamata so v last pridobili velike posesti, Savdsko kraljestvo, Egipt in Velika Britanija pa so jim odobravali velike financne donacije, posojila in jih med drugim priskrbovali tudi z orožjem. (Phillips, 2008: 92) Novozrasla republika je tako postopno zapadala v vse vecjo atomizacijo moci, kar je med letoma 1974 in 1977 poskusil ukrotiti takratni jemenski predsednik Ibrahim Al Hamdi, a je bil leta 1977 nad njim izveden atentat. Glede tega se je uve­ POLITICNO ORGANIZIRANJE ZAJDITSKE SKUPNOSTI :: ljavilo nedokazano prepricanje, da je atentat organizirala Saudska Arabija s pomo-cjo vplivnega jemenskega šejka Abdulaha Al Ahmarja. (Davidson, 2016: 18–19) Prelomnico glede centralizacije politicne moci v državi predstavlja leto 1978, ko je na oblast prišel Ali Abdulah Saleh in na oblasti ostal vse do leta 2011. Poenostavljeno receno je osnovna Salehova strategija skozi njegovo celotno vladavino temeljila na privilegiranju nekaterih plemen oziroma dolocenih šejkov. S selektivnim privilegi­ranjem šejkov in konstantnimi menjavami zavezništev je Saleh okrepil centralno oblast, istocasno pa v veliki meri ohranjal kompromis avtonomije posameznih šej­kov. Vsekakor je potrebno poudariti, da so številni šejki vseeno obdržali mocan vpliv na nacionalno politiko. Obliko politike, ki se je v Jemnu postopno zgradila pred­vsem po Salehovemu prevzemu oblasti, morda strnjeno najbolj nazorno opiše Phillips (2008: 92), ki zapiše, da je Jemen posledicno prevzel tako imenovani neoplemenski sistem. S tem ima v mislih, da je bil politicni sistem države v svojem jedru zgrajen na osebnih in sorodstvenih razmerjih, medtem ko se je istocasno identificiral prav s prekinitvijo in reinterpretacijo tradicionalnih plemenskih mehanizmov. Kot že izpostavljeno, je s Salehovim nastopom na oblasti sledila nagla centrali­zacija države. Zajditi tako niso bili edina marginalizirana družbena skupina v dr­žavi. Na podrocju zagotavljanja osnovne infrastrukture in ostalih oblik državno vo­denega gospodarskega in družbenega razvoja so izostale številne regije in podrocja države. Pri tem je bil poleg skrajnega severa mocno zapostavljen tudi jug države. A prvi vzvodi zajditskega organiziranja po padcu imamata ne izhajajo neposredno iz tovrstnih težav. Razlogi za prvo organiziranje zajditov na severnih predelih države so namrec izhajali izkljucno iz versko pogojenih okolišcin. Predvsem od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje je bila zajditska miselna šola (madhab) v Jemnu vse bolj marginalizirana. Savdska Arabija je zacela v severnih pre­delih Jemna, ki predstavljajo epi-center zajdizma, sistematicno podpirati vahabistic­no vejo sunizma.(Brant, 2018: 99) Pri tem moramo opozoriti na dolgotrajno sobi­vanje šiitske zajditske populacije s tamkajšnjim šafi-sunitskim prebivalstvom. Vecinski del sunitske populacije v Jemnu namrec predstavljajo tisti, ki sledijo tradiciji sunit­ske pravne šole (madhab) Šafi. Šafijski suniti prevladujejo na jugu Jemna in ob oba­li Rdecega morja, dolgo pa so predstavljali tudi velik del prebivalstva na severu dr­žave. Med štirimi sunitskimi šolami1 se prav šafiizmu pripisuje najbolj intelektual-no odprto držo, predvsem iz naslova odprtosti oziroma tolerance do lokalnih tradicij in drugih veroizpovedi, ki so v prevladujoce šafijsko sunitsko družbo dobro integri­rane. (Šterbenc, 2005: 174) Tako lahko predvsem v severnem Jemnu zapazimo dol­gotrajni soobstoj zajditov in šafijskih sunitov. Medtem ko se šafijska veja sunizma 1 Štiri sunitske miselne oziroma pravne šole so: Šafi, Maliki, Hanbali in Hanafi. od zajditov razlikuje po virih islamskega prava, je moderni zajdizem razumljen kot razlicica šiizma, ki se je mocno približala šafiizmu. V dvajsetem stoletju se je tudi zajditska teorija države mocno približala šafijskim nazorom, pri cemer izjemo pred­stavlja zajditski nauk, da mora državo voditi pripadnik sade. Dodamo pa lahko še, da je zajditski imamat na severu pogosto integriral šafisticno populacijo, ceprav se je slednja pogosto pocutila marginalizirano. (Salmoni, Loidolt, Wells, 2010: 71–72) Šiitsko-sunitska trenja tako v vecji meri postanejo predmet osemdesetih in devet­desetih let z saudsko in salehovo podporo širitve drugacne oblike sunizma v prosto­ru dolge zajdisticne tradicije. Brandt trdi, da je nova oblast sunizem krepila namerno, da bi z ustvarjanjem ten-zij lažje krotila zajdite. V porevolucionarnem obdobju so se suniti v Jemnu usmeri­li v izobraževalni sistem in gradnjo mošej. V tem kontekstu so bili na primer leta 1970 ustanovljeni znanstveni inštituti (Mahid ilmijah). Omenjene izobraževalne in-stitucije so hitro postale najpomembnejši izobraževalni prostori v Jemnu. V celoti jih je financirala Savdska Arabija, katere vpliv v državi se je drasticno širil. Na celu znanstvenih inštitutov so stali vahabiti, clani jemenske Muslimanske bratovšcine in drugi suniti. Predstavljali so loceni, nacionalnemu paralelni izobraževalni sistem, ki ga država v veliki meri ni nadzorovala vse do leta 2002, ko so v postopku nacio­nalizacije postali del javnega šolstva. Znanstveni inštituti naj bi pogosto širili pro-tišiitske predsodke, kurikulum pa je vseboval mocno politicno komponento, pri ce-mer Brandt izpostavlja, da si je ta predvsem prizadeval izboljšati saudsko-jemenske odnose, predstaviti sunite kot silo nevtralizacije v odnosu do zajditov in sunizem postaviti kot branik proti socialisticni Ljudski demokraticni republiki Jemen na jugu. (Brandt, 2018: 104–105) Savdska Arabija naj bi zgolj preko svoje posebej za to ustanovljene Pisarne za je­menske zadeve do leta 2011 v Jemen letno investirala približno 3 milijarde ameri­ških dolarjev. (Davidson, 2016: 161) Na porast salafizma v regiji naj bi ob namen­skem financiranju Savdijcev vplivale tudi množicne migracije jemenske delovne sile v Saudsko Arabijo, kjer so se številni spreobrnili v salafizem. (Dorlian, 2011: 183) Vzrok za množicne migracije gre iskati v Salehovem zavezništvu s Sadamom Huseinom pri invaziji na Kuvajt leta 1990, zaradi cesar je Savdska Arabija z Jemnom prekinila diplomatske vezi, državi odrekla financno podporo ter iz svojega ozemlja izgnala približno milijon jemenskih delavcev. (Salisbury, 2015) Spreobrnjeni zajdi-ti so bili konfliktno naravnani tudi zaradi vpliva protizajditskih pridig, ki so po-stale ustaljena praksa vplivnih klerikov v Savdski Arabiji vse od poznih sedemde­setih let dvajsetega stoletja dalje. (Brandt, 2018: 108) Posledica sodelovanja med Savdsko Arabijo in jemensko vlado je bila tudi leta 1990 ustanovljena stranka Islah (Al-Tajammi al-yamani li-l-Islah), ki je bila najvplivnejša salafisticna organizacija v državi. (Salmoni, Loidolt, Wells, 2010: 74) Stranka je med drugim izšla iz Islamske fronte, organizacije, ki jo je jemenska vlada podpirala od leta 1979 dalje zavoljo spopadov z Ljudsko demokraticno republiko Jemen, znano tudi pod angleško kra­tico PDRY. Izpostavljen primer lahko tako podcrta vladno izkorišcanje verskih konfliktov za politicne cilje, v tem primeru specificno za zatiranje marksizma na jugu države. (Prav tam, 90) Od osemdesetih let dvajsetega stoletja naprej je bila zajditska doktrina ali misel­na šola (madhab) v Jemnu postopno vse bolj marginalizirana. Savdska Arabija ter v dolocenih primerih tudi jemenska vlada sta v tem obdobju na jemenskih tleh vse bolj podpirali ‚radikalni‘ sunizem, kar je okrepilo težnje po oblikovanju zajditskih uporniških gibanj. (Brant, 2018: 99) Zajditska skupnost se je na splošno margina­lizacijo zajditov in rastoci salafizem v devetdesetih letih dvajsetega stoletja odzvala z dvema medsebojno povezanima oblikama organizacije. Prva je bila politicna in vezana na ustanovitev politicne stranke Al Hak, drugo, ideološko in popularno mo-bilizacijo pa predstavlja organizacija Verujoca mladina. (Salmoni, Loidolt, Wells, 2010: 94) Verujoca mladina je bila ustanovljena po vzoru sorodnih gibanj v Iranu in liba­nonskem Hezbolahu. Teološki diskurz zajditskega preporoda in verske tekmoval­nosti s sunizmom je organizacija uspešno prenesla v vse temeljne nivoje zajditske družbe: na podrocje izobraževanja, kulturnih študij in družbenega aktivizma. Skupina se je zavzemala za prekinitev protizajditskih sodnih praks in splošne eko­nomske marginalizacije zajditske skupnosti. Pozivali so k odpravi koruptivnih praks Salehovega režima in njegovi podpori salafisticne stranke Islah. Skupina pa se je for-mirala tudi v odgovor na rastoci vahabizem v regiji. (Brehony, 2015: 237) Stranki al-Hak v pricujocem prispevku ne bomo posvecali posebne pozornosti, ceprav igra mocno vlogo pri politicnem združevanju zajditov v severnem Jemnu. Ne glede na povezanost al Haka z Verujoco mladino bomo glavnino svoje pozornosti nameni­li le slednji. Eden izmed ustanoviteljev in tako rekoc prvi mož Verujoce mladine je bil Husein Al Huti, zajditski klerik in nekdanji politik. Prav Husein je bil osrednji pobudnik tega preporodnega zajditskega gibanja in tisti, ki je vanj vnesel izrazito družbeno--revolucionarno in politicno komponento. (Haider, 2010: 441) Kot lahko delno skle­pamo že iz priimka prvega moža Verujoce mladine, je organizacija nekakšen zame­tek oziroma eden izmed prvih korakov v smeri oblikovanja hutijskega gibanja. Ceprav Husein Al Huti ni užival vsestranske podpore med vplivnejšimi zajditskimi ucenja­ki, Brandt izpostavi, da Huseinova Verujoca mladina hitro postane: »[…] združi­tvena tocka, ki poveže interese tistih, ki so se cutili ekonomsko, politicno in versko za­postavljene ali marginalizirane.« (Brant, 208: 100) Pomembno vlogo pri razvoju in širitvi Verujoce mladine sta igrala tudi Mohamed Jahja Izan in Huseinov brat Mohamed Al Huti, ki sta prominentna tudi v okvirih kasnejšega hutijskega giba­nja. Izan in Mohamed Al Huti sta v neposredni odziv na sunitske znanstvene in-štitute v regiji Sada osnovala poletne šole, v katerih so se mladi moški med poletni-mi pocitnicami ucili islamskega prava in teoloških ved po zajditskem nauku. Ceprav nam natancna ucna vsebina, podana v okvirih Verujoce mladine, ni poznana, Brandt po besedah Izana povzame, da je bil kurikulum: »[…] naravnan k toleranci, zavra-canju ekstremizma in promociji skromnosti ter ravnotežja.« (Prav tam: 116) Gibanje je kmalu postala ena najhitreje rastocih organizacij v Jemnu. Ce je v zacetku devet­desetih let dvajsetega stoletja Verujoca mladina združevala le pešcico ucencev, jih je leta 1994 štela že okrog 15 tisoc. (Prav tam: 118) Z Verujoco mladino se vzpostavi ideološki in politicni okvir, iz katerega se je po­zneje razvilo hutijsko gibanje oziroma Ansar Alah (Božji partizani). Organizacija je hi-tro prerasla prvotno zastavljen okvir tako vsebinsko kot glede samega obsega delova­nja. Isa Blumi to strne z besedami: »Postane nekaj, kar skrbi za ljudi, se infiltirira v nji­hova življenja, jim daje priložnosti za zaposlitve, možnosti za upor, pogosto proti intenzivnim državnim poskusom vzpostavitve nadzora nad obmocji velikega strateškega pomena […]« (Blumi v Smolic, 2019: 48) Ceprav je bila Verujoca mladina v izhodišcu razumljena kot obuditvena zajditska organizacija, je zacela postopno presegati verske delitve in širšemu ljudstvu ponujala možnost odziva na burno spreminjajoce se življenjske po­goje v severnem Jemnu. Blumi doda, da se je organizacija zaradi demografskih spre­memb, vezanih na selitve prebivalstva iz ruralnih predelov v mesta, bliskovito širila tudi v urbana središca ter tako hitro postala cez-regionalni fenomen. Odlocilen in ne­posreden dejavnik, ki je vecal moc in vpliv Verujoce mladine, pa predstavljajo prav poseganja Savdske Arabije: »Mocnejši, kot je bil savdski vpliv na skupnosti v severnem Jemnu, mocnejše je bilo zavezništvo (v okviru Verujoce mladine).« (Prav tam) Pri tem lahko kot zanimivost dodamo, da jemenska vlada do leta 2003 ni vse­skozi preganjala gibanja Verujoca mladina, temvec ga je nekaj casa v manjši meri celo financno podpirala. Salehova vladna podpora ‚radikalnemu‘ sunizmu v Jemnu namrec ni tako crno-bela, kot bi morda lahko sklepali po prej obrazloženem. Saleh je v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih dvajsetega stoletja podpiral sunitske in plemenske islamske milice, da bi se zoperstavili marksistom, skozi cas pa je nad njimi postopno izgubljal nadzor. Verujoca mladina je tako dobila prostor za poli­ticni razvoj. V tem že lahko zaslutimo model Salehove politike. Ko je bil na obla­sti, je namrec vseskozi, tudi v obdobju vladnega konflikta s Hutiji, sklepal in razdi­ral zavezništva ter tako skušal uravnavati ravnovesje moci ostalih politicnih akter­jev v državi. V tem kontekstu lahko tudi bolje razumemo Salehovo prispodobo, s katero je v casu svojega dolgega mandata veckrat poskušal ponazoriti bistvo vlada­nja v Jemnu, ki ga je primerjal z »plesom na kacjih glavah«. (Coles, 2011) Pri tem pa moramo opomniti, da so zajditi dolgo ostali ena izmed skupin, ki jih je Salehova vlada v Jemnu najmocneje marginalizirala. Oblast je na primer trajneje podpirala sunitski kurikulum v privatnih in javnih šolah, v zacetku drugega tisocletja pa je zacela sistematicno zapirati verske šole (madrasa), v katerih so zajditski ucenjaki pre­davali politicne in aktivisticne vsebine. (Haider, 2010: 234) Število primerov vla­dnega zapiranja zajditskih šol se je drasticno povecalo ob zacetku vojn v Sadi, v ka­terih so se vladne sile spopadle s hutijskimi uporniki. Po nekaterih ocenah iz maja 2005 je vladni nacrt, ki ga je Saleh že zacel delno uresnicevati, predvideval zaprtje štiri tisoc zajditskih šol, ki so takrat skupno poucevale 330 tisoc ucencev. Pri tem opomnimo, da so v istem obdobju jemenske javne šole že prevzele sunitsko narav­nani kurikulum. (Novak, 2005) ZACETKI HUTIJSKEGA GIBANJA :: Verujoca mladina in stranka Al Hak (Resnica) sta prve resne odzive s strani osta­lih politicnih akterjev prejeli po uspehu na volitvah leta 1993. Neposredno za tem so se zaceli množiti strelni napadi na družinske hiše Al Huti. To je bil tudi eden izmed razlogov, da je Badr Al Din (oce Huseina Al Hutija) med letoma 1994 in 1999 pobe­gnil iz države – velik del tega obdobja je preživel v Iranu. (Salmoni, Loidolt, Wells, 2010: 108) Volitve leta 1993 med drugim predstavljajo zadnje volitve, na katerih so mesto v parlamentu dobili tudi predstavniki drugih skupin in ne zgolj jemenski šej­ki. Na naslednjih volitvah leta 1997 so vsa poslanska mesta v parlamentu zasedli iz­kljucno najvplivnejši plemenski šejki, s cimer se je tako rekoc zacel prikriti enostran­karski sistem Salehove stranke Splošni ljudski kongres. (Brant, 2018: 128) Prehod iz Verujoce mladine do Hutijev ostaja nekoliko nejasen. Tako kot izpo­stavi Isa Blumi, pri tem ne gre za konkreten trenutek prehoda, temvec lahko tran­zicijo lažje razumemo, ce nanjo gledamo kot na organski proces, kot evolucijo, ki se je odvijala vse od zacetka devetdesetih let prejšnjega stoletja dalje. (Blumi v Smolic, 2019: 38) Najbolj prirocno bi bilo prelomno tocko prelitja Verujoce mladine v gi­banje Hutijev postaviti v zacetek oboroženega upora, a vendarle lahko ta mejnik po­stavimo že mnogo prej. Kot smo predhodno že izpostavili, je Verujoca mladina po­stopno širila svoje interese izven sfere zajdisticne skupnosti in se vse intenzivneje ukvarjala z vprašanji neenakosti, vezanimi na centralizacijo in korupcijo v okviru Salehove vlade. Kot del politicne opozicije je tako postopno postajalo med-regijsko gibanje, ki je povezovalo revno oziroma marginalizirano populacijo tudi izven strik­tno zajdisticnih okvirov. Dodatni obrat v ideologiji gibanja pa se razvije z letom 2001, ko se zaradi notranjih sporov v organizaciji Verujoce mladine ta razcepi na dva dela. Spori, ki so privedli do delitve, so bili v precejšni meri vezani na vpraša­nje o obliki organizacije po 11. septembru 2001. V tem obdobju je zacelo hutijsko gibanje intenzivneje spreminjati predpostavke svoje organizacije. Husein Al Huti je nedolgo po teroristicnem napadu na Svetovni trgovinski center v New Yorku priredil serijo malazimov oziroma predavanj, na ka­terih je pozival k notranjim spremembam organizacije. V teh je opozarjal, da bi se morala Verujoca mladina v manjši meri ukvarjati z versko erudicijo, v cemer je vi-del osrednji razlog za nazadovanje zajditskega gibanja. V predavanjih je boj proti ameriški hegemoniji nad Arabci in muslimanskim svetom oklical za edino možno pot zajditskega preporoda. (Dorlian, 2011: 194) Tako se je gibanje, ki je temeljilo na religiozni osnovi, vse bolj oddaljevalo od versko pogojenih vprašanj in se spre­minjalo v politicno organizacijo, ki je svoj ideološki okvir iskala v geopoliticni drži in socialno naravnanem politicnem programu. Husein Al Huti je v ospredje prive­del protiimperialisticno retoriko, ki je postala ena izmed osrednjih mobilizacijskih elementov novih podpornikov gibanja. Husein je že predhodno svaril pred hege­monijo Združenih držav Amerike na Bližnjem vzhodu, a vendar je bila njegova re­torika takrat še vedno vecinoma uperjena zoper širitev vahabizma v severnem Jemnu. Z zacetkom novega tisocletja pa je Husein zacel oblikovati osrednji ideološki okvir, ki je v prvotno lokalno naravnani upor zacel vnašati vse bolj geopoliticno osnova-no ideologijo. Leta 2000 je arabski svet obšel posnetek, ki je 30. septembra tistega leta nastal v Gazi in prikazuje smrt palestinskega otroka, ki umre v ocetovem narocju. Tako kot velik del muslimanskega prebivalstva Bližnjega vzhoda je video pretresel tudi je­menskega gledalca Huseina Al Hutija. Sodec po anekdoti naj bi med gledanjem po­snetka Husein skoval rek, ki je pozneje postal šiar oziroma slogan hutijskega giba­nja: ‚Al-mavt li-Amrika, al-mavt li-Isra‘il, al-la‘nah ‚ala al-jahud, al-masr li-l-Islam!‘, kar v direktnem prevodu pomeni: ‚Smrt Ameriki, smrt Izraelu, prekletstvo nad Jude, zmaga islamu!‘. (Brant, 2018: 133) Ob boku z izpostavljenim momentom hu­tijske solidarnosti do Palestincev oziroma splošne arabske solidarnosti lahko nani­zamo še bistveno bolj aktualen primer. V zacetku marca 2020 so savdske oblasti za­prle vec deset Palestincev, ki so bili obtoženi podpiranja palestinskega Hamasa. Hutiji so nedolgo po tem v zameno za njihovo osvoboditev ponudili izpustitev v Jemnu priprtega savdskega pilota in nekaj savdskih oficirjev. (Younes, 2020) Muslimansko prebivalstvo v Sadi se je od pozne jeseni 2001 stalno soocalo s po­snetki civilnih žrtev v Afganistanu in novicami, vezanimi na ustanovitev oporišca Guantanamo na Kubi, kamor so bili poslani tudi številni jemenski državljani. Saleha je nedolgo po zacetku ameriško vodene ‚vojne proti terorju‘ obiskal takratni ameri­ški podpredsednik Dick Cheney. Slednji Salehu ni pustil velike izbire. Karikirano opisano je imel Saleh dve možnost: ali pogori, tako kot je med prvo zalivsko vojno, ko se je boril na strani Sadama Huseina, ali pa se pridruži ‚vojni proti terorju‘. (Hill, 2010) Jemensko-ameriško sodelovanje je hitro postalo izredno nepriljubljeno med jemenskim prebivalstvom. Nepriljubljenost zavezništva pa je še narasla z invazijo ZDA na Irak leta 2003, saj so številni jemenski državljani z napadeno državo goji­li bratske odnose. Vse to je Husein Al Huti, ki je še naprej obsojal versko in politic­no diskriminacijo v državi ter pozival k protiimperialisticnemu ter družbeno revo­lucionarnemu odporu, lahko izkoristil za mobilizacijo in širitev hutijskega gibanja v obmocju Sade ter okoliških predelih. V nagovorih, ki jih je obicajno posredoval ob pomembnih praznikih in po petkovih molitvah, je opozarjal, da muslimani iz­gubljajo modrost, da si je Izrael podredil Arabce ter da so šiiti postali tarce izrael­sko-ameriške hegemonije. (Salmoni, Loidolt, Wells, 2010: 117–118) Prelomno tocko z vidika javne prepoznavnosti, ki jo prejme Husein Al Huti, predstavlja predavanje z naslovom ‚Kricati v obraz arogantnežem‘, ki ga je izvedel januarja 2002. Šlo je za prvo v seriji predavanj, ki so bili kasneje objavljeni pod na­slovom Malazin. Vsebina predavanj je bila povecini uperjena zoper imperializem in marginalizacijo prenekaterih jemenskih regij. V predavanjih je Husein Al Huti med drugim pozival tudi k neposredni akciji, pri cemer sta mu kot vzor upora služila iranska revolucija ter libanonski Hezbolah. Šiar hutijskega gibanja se je v obliki gra­fita zelene barve zacel množiti po zidovih severnega Jemna, vse pogostejši pa so bili OBOROŽEN UPOR :: tudi protiameriški protesti. Uveljavila se je praksa zbiranja huseinovih privržencev pred mošejami po petkovih molitvah, kjer so vzklikali slogan gibanja. (Brandt, 2018: 143) Husein je v enem izmed svojih predavanj pojasnil, da šiar ni poziv k direktne-mu nasilju, temvec želi v muslimanih vzbuditi prepricanje, da so Združene države Amerike kriminalna združba in teroristi, da so zlobna sila in da so zlobni tudi jud­je in kristjani. (Salmoni, Loidolt, Wells, 2010: 120) Vlada se zaradi velike podpore med prebivalstvom ni mogla uspešno zoperstaviti hutijski protiimperialisticni agen­di. Žarišce konflikta je navkljub zanemarljivemu verskemu motivu hutijskega giba­nja poskušala preusmeriti tako, da je Hutije obtoževala poskusa vnovicne vzposta­vitve imamata, sama sebi pa pripisovala vlogo branitelja republike. Z letom 2003 je hutijski šiar dosegel takratni vrhunec. Januarja 2003 je le-ta pr­vic prišel v neposreden stik z oblastjo: skupina Huseinovih privržencev je takrat obkrožila predsednika Saleha in nanj kricala šiar. Slogan je tako rekoc preplavil severni Jemen. Med drugimi ga je slišal tudi takratni ameriški veleposlanik Edmund Hull, ki je v mestu Sada obiskal mošejo Al Hadi. Hall se je nemudoma pritožil je­menskim oblastem, ki so na pritožbo odgovorile z aretacijo vec sto hutijskih pod-pornikov. (Clark, 2010: 248–249) Slogan gibanja raziskovalci (Brandt, Salmoni in Dorlian) tolmacijo kot najbolj vztrajno in boleco provokacijo za jemenske oblasti. Ceprav se je konflikt med oblastjo in Hutiji v letih 2003 in 2004 zaostroval, lah­ko hutijskemu vodstvu le stežka pripišemo agresivno držo do oblasti. Provokativno, a ne revolucionarno držo hutijskega vodstva dobro povzame Huseinovo pismo, ki ga je Salehu poslal v odgovor na zahtevo, izdano 27. aprila 2004, da naj se v Sani preda oblastem. V pismu med drugim zapiše: »Ne delam proti tebi. Cenim te in tvo­je dosedanje delo, vendar je to, kar pocnem, moja državljanska dolžnost proti sovražni­kom islama: Ameriki in Izraelu. Sem na tvoji strani, zatorej ne poslušaj hinavcev in provokatorjev in mi zaupaj, saj sem do tebe bolj iskren kot oni.« (Brant, 2018: 139) Vzporedno z narašcanjem konflikta med Hutiji in vlado Alija Abdulaha Saleha pa so se do hutijskega gibanja množila tudi nasprotovanja znotraj zajdisticne skupno­sti v Jemnu. Kot smo že izpostavili, je gibanje v veliki meri izgubljalo versko pogo-jene smernice delovanja in v vse vecji meri delovalo kot opozicijsko gibanje, ki je v svoje vrste združevalo etnicno in versko raznoliko populacijo. To je predstavljalo le en del nezaupljivosti s strani zajdisticne skupnosti. Slednja je do gibanja postajala sumnicava že zgolj zaradi izrazitega aktivizma. Intenzivno organiziranje populaci­je napram rastocemu savdskemu poseganju v državo pa je pri številnih avtoritetah v zajdisticni skupnosti vzbujalo prepricanje, da je na hutijsko gibanje vplival iran-ski dvanajstniški šiizem. Tako so se rojevale skrbi o morebitnih doktrinarnih spre­membah: da ne gre zgolj za politicno angažirani zajdisticni preporod, temvec za bolj temeljne spremembe zajdisticne teološke doktrine. Prvi tovrstni komentarji so se pojavili ob hutijski obuditvi nekaterih starodavnih šiitskih ritualov in verskih pra­znikov. (Prav tam: 146) Aprila 2004 je Saleh Huseina al Hutija pozval k predaji, na kar Husein ni pri­stal. Dogodek se je zvrstil neposredno pred zacetkom prvih oboroženih spopadov med vladno vojsko in hutijskimi borci. Osrednji povod za vznik le-teh je sledil po­rocilu guvernerja regije Sada o obisku posameznih regionalnih okrožij. V porocilu, ki ga je prejel predsednik Saleh, je izpostavil, da so številne kontrolne tocke v regi­ji prišle pod nadzor Verujoce mladine – takrat se ime Hutiji še ni uveljavilo. Poleg tega so pod hutijski nadzor prišle tudi prenekatere šole in mošeje. Guverner pa je med drugim prejel tudi informacijo, da naj bi Husein al Huti svojim privržencem svetoval, da naj zakat - prispevek za dobrobit revnih, ki je verska dolžnost muslima­nov – (Šterbenc, 2011: 101) ne placujejo lokalnim vladnim avtoritetam, temvec lo-kalnim sajidom. Tako je oblast prejete vesti iz Sade po vecletnih trenjih vzela kot zadosten razlog za neposredno akcijo. Gibanja Hutijev na sredini leta 2004 še zdalec ne moremo razumeti kot vojaške sile. Tega se je dobro zavedal tudi Ali Abdulah Saleh, ki je vojaško intervencijo na severu napovedal kot 48 urno operacijo. Oborožil je nekatere izmed okoliških šej­kov, glavnino enot v predvideni operaciji pa je tvorila Prva oborožena divizija, ki ji je poveljeval Ali Mohsen Al Ahmar – Salehova desna roka, ki ga je Saleh pozneje videl kot glavnega potencialnega politicnega konkurenta. (Clark, 2010: 251) Predvidena dvodnevna operacija se je zavlekla v vecmesecne odprte spopade po težko dostopnih goratih predelih vzhodno od mesta Sada. Ne glede na vse zaplete, ki jih je Saleh do-živel pri koordiniranju teh spopadov, je vladni vojski in njej podrejenim oborože­nim plemenom uspelo umoriti Huseina al Hutija. Sledile so tudi množicne areta­cije hutijskih podpornikov, Saleh pa je tako notranje politicno kot predvsem zuna­nje, skušal ustvariti vtis, da je obseg spopadov s Hutiji zanemarljiv. (Khoury, 2005) Razlog za to je izhajal predvsem iz jemenskega državnega sodelovanja v ameriško vodeni ‚vojni proti terorju‘. Saleh je iz tujine, predvsem od Združenih držav Amerike, prejemal velike vsote financnih sredstev in opreme namenjene za boj proti rastocim silam Al Kajde na jugu države, pri tem pa ni želel ustvariti vtisa, da je zacel izgu­bljati nadzor nad dogajanjem na severu države. To je v intervjuju potrdil tudi nek­danji ameriški ambasador Thomas Charles Krajeski: » […] Kadarkoli sem se dobil z njim [Salehom], kar je bilo pogosto, je izpostavljal, da je to nekaj, kar ima pod nadzorom in da pri tem ne potrebuje naše [ameriške] po­moci ter bo upor Hutijev v Sadi hitro zadušil. Govoril mi je, da naj me to ne skrbi. Delno smo bili skepticni, ker so bile enote, ki jih je uporabljal, slabo opremljene in uspo­sobljene. Na razpolago niso imeli kakršnih koli oklepnikov za transport osebja, in ce ne poznate Jemna… Je neverjetno lepa država, vendar je država, ki je mocno oddaljena in Jemenci svoje vasi gradijo na vrhovih klifov […] Gradijo jih na vrhu klifov vecino-ma prav zaradi obrambe. Tako so zelo težko dostopne in ko so se Salehove enote pribli­ževale hutijskim oporišcem, so jih pobijali hutijski strelci. […] Veliko jih je bilo ubitih ali poškodovanih in morala vojske je bila zelo nizka. To je najverjetneje glavni razlog, zakaj smo izražali dolocene dvome v Salehovo trditev, da bo zmožen to [konflikt] ob-vladati z lahkoto.«2 Ne glede na to, da je represija nad Hutiji v tem obdobju dosegla svoj vrhunec, se je s smrtjo Huseina al Hutija odprl paradoks, ki v okviru rasti hutijskega gibanja vztraja še danes. Od tega obdobja dalje se je ne glede na intenzivnost spopadov in represije nad gibanjem, le-to konstantno množilo – tako v številu pripadnikov kot v obsegu vojaške moci. Smrt Huseina je mocno radikalizirala retoriko njegovega oceta Badr al Dina, ki je svojega padlega sina oklical za simbol upora za zašcito is-lama. Zaostrile so se predvsem njegove kritike do vladnega sodelovanja z ZDA. V njegovih oceh sta bili tako jemenska vlada kot ‚radikalni‘ sunizem produkt zuna­nje politike Združenih držav, ki naj bi želele vzbuditi verski konflikt med suniti in šiiti. Hutijsko gibanje pa je oznaceval kot obrambo islama pred imperializmom ZDA, njihovimi zavezniki ter njihovim marionetam v jemenski vladi in stranko Islah. (Phillips, 2005) V obdobju neposredno po smrti Huseina se je zacelo naglo urjenje in oboroževanje pripadnikov Hutijev, ki predhodno tako rekoc niso imeli lastno organiziranih vojaških enot. Prej izpostavljeni prvi fazi oboroženih spopadov poleti 2004 je sledilo še pet faz vojne, ki so skupaj skoraj neprekinjeno potekale vse do leta 2010. Saleh in general Ali Mushin sta že v samem zacetku spopadov oblikovala vojno strategijo, ki je kot dvorezen mec vojno v Sadi postopno poglabljala v vse težje nad­zorovan in vecplastni konflikt. Poenostavljeno bi jo lahko strnili v dveh tockah. V prvi vrsti je Saleh nameraval izkoristiti verski konflikt, ki je imel med suniti in za­jditi ob zacetku vojn v Sadi v državi za seboj že vsaj dve desetletji intenzivne zgo­dovine. Suniti, ki so se borili proti Hutijem, so bili kombinacija tistih, ki so pobe­gnili iz juga v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, in tistih, ki so se v istem dese­tletju vracali iz afganistanske vojne. Drugi del strategije pa je vkljuceval zgodovinske nasprotnike Hutijev, ki so se zlasti zaradi vladne propagande bali njihovega domnev­nega prizadevanja za obuditev tradicionalnega zajditskega imamata. Šlo je za šejke, ki so v casu vojn v Sadi zasedli položaje poveljnikov neformalnih provladnih milic. Slednje so bile obicajno zadolžene za napade na oddaljenih, težko dostopnih obmo-cjih, kamor vojska s težko oprema ni mogla dosegati. Že v samem zacetku spopa­dov je postalo jasno, da bodo le-ti vzbudili tudi medplemenske konflikte. Ce se v prispevku izognemo obravnavi kompleksnih plemenskih delitev in zavezništev v obliki konfederacij, lahko poenostavljeno zapišemo le to, da je vpeljava mešanih ne­formalnih paravojaških enot hitro privedla do številnih zapletov. Predvsem lahko izpostavimo medsebojne obracune med provladnimi paravojaškimi enotami, ki so jim poveljevali med seboj sprti šejki. Obicajno slabo izurjene paravojaške enote so med drugim pogosto privedle do obstranske škode, žrtev prijateljskega ognja ter predvsem žrtev civilistov. (Brant, 2018: 160–161) 2 Smolic, Ž. (2019): Zahod in šiitski oboroženi upor: Hutiji in Hezbolah, str. 55. Po preteklem prvem letu vojne v Sadi so se zaceli obcutno zaostrovati tudi vla-dno-plemenski odnosi. Nekateri šejki so vse glasneje besneli zaradi vladnega odno­sa do njih samih in posledic vojne, ki je divjala v severnih predelih države. Tako v dolocenih primerih ni šlo vec zgolj za konflikt med Hutiji, njihovimi podporniki in vladnimi silami, temvec so se v spopade zaradi škode, ki so jo utrpeli na racun le-teh, vmešala posamezna plemena, ki niso stala ne na eni ne na drugi strani. Odnosi med vlado in nekaterimi šejki so se zaostrovali tudi na racun kriticnega odnosa do splošnega delovanja vlade, korupcije in zaprtega kroga vplivnih oseb okrog predse­dnika Saleha. Tovrstne ocitke med drugimi na osnovi terenskega raziskovanja po­trjuje Brandt, podobne ocene pa najdemo tudi v tajnem porocilu ameriškega vele­poslanika Thomasa C. Krajeskija, ki je na podlagi pogovora z jemenskim poslan­cem Mohamedom Al Tajebom v ZDA kriticno porocal o Salehovem vodenju spopadov na severu. Kot je zapisal, so nekateri med najvplivnejšimi šejki, imen ka­terih ne poda, besni na Saleha zaradi števila nezakonitih pobojev in unicevanja la-stnine, ki so jih zagrešile vladne sile. Izpostavil je še, da so bili pripadniki Hutijev v tistem obdobju med borci v Sadi zdalec v manjšini in da je vecina bojevnikov, vpletenih v spopade na severu, prihajala iz vrst plemen, ki so se povezala proti Salehovi vladi. (Krajeski, 2004) Do aprila 2007 je število vladnih vojakov, ki so se borili proti Hutijem in šejkom, naraslo na okoli 30 tisoc, ceprav je ta ocena lahko zavajajoca – pogosto naj bi se do-gajalo, da je bilo število vladnih vojakov fiktivno, presežek honorarjev za clane enot pa naj bi stekal v žepe poveljnikov. Nezmožnost vladnih sil, da bi hutijsko gibanje ukrotile oziroma zatrle, je jemensko vlado spodbudilo k dodatni krepitvi plemen­skih in salafisticnih sil. Jemenski Nacionalni svet za obrambo je tako aprila 2007 potrdil novacenje dodatnih 10 tisoc plemenskih ‚prostovoljcev‘ za boj v konfliktu. Hkrati si je omenjeni svet zastavil cilj, da bo rekrutiral kar najvecje mogoce število borcev iz vrst salafistov. Brandt na podlagi porocanja lokalnih casopisov zapiše, da naj bi leta 2007 nacrtovali rekrutiranje 20 tisoc mudžahedinov. (Brant, 2018: 149) Prav tako relevantna kot sami spopadi pa je bila tudi propaganda, ki jo je Salehova vlada producirala v obdobju vojne v Sadi. Ob tem lahko omenimo še striktno cen­zuro medijev o porocanju o vojni na severu, a je ta delovala le v dolocenih vmesnih obdobjih vojne. Vse od zacetka vojne v Sadi je jemenska vlada izvajala propagan­dne kampanje, s katerimi je želela Hutije osamiti od glavnine jemenske populacije. V kampanjah so Hutije predstavljali kot skupino, ki prejema sredstva od Irana ter si z brutalnimi dejanji, uperjenimi zoper jemensko ljudstvo, prizadeva raztrgati tež­ko izbojevano republikansko enotnost in vzpostaviti zajdisticni imamat. (Phillips, 2008: 92) Vlada si je prizadevala uporniško gibanje delegitimizirati tudi na religio­zni osnovi. Nazoren primer takšnih prizadevanj so objave v vladnih medijih iz mar-ca 2007. Med njimi je bila na primer pisna izjava enega vplivnejših zajditskih uce­njakov Mohameda Ismajla Al Amranija, v kateri je muslimane zavezal k džihadu proti Hutijem. O slednjih zapiše, da niso predstavniki zajditske locine, da jih mora država uniciti, muslimani pa morajo državo podpirati v njenem boju. Ne dolgo po objavi izjave je Al Amrani sicer podal javno izjavo, da ni nikoli izrekel te fatve. (Brant, 2018: 223) Prvo leto spopadov je Saleh vzdrževal držo, v kateri je konflikt na severu pred­stavljal kot nemotec oziroma vsaj lahko ukrotljiv. Z letom 2005 pa je zacel, pred­vsem pri Združenih državah Amerike in Savdski Arabiji, vse mocneje lobirati za vo­jaško pomoc pri boju s Hutiji. Kot že omenjeno, so bili interesi velesil v Jemnu strik­tno omejeni na boj proti terorizmu, natancneje Al Kajdi na jugu države. Saleh si je za pridobitev tehnicne in financne pomoci od Združenih držav in Saudske Arabije prizadeval predvsem preko dveh šibkih argumentov. Prvic, da so Hutiji teroristic­na organizacija, in drugic, da delujejo kot iranska marionetna sila v Jemnu. Rivalstvo med Savdsko Arabijo in Iranom je jemenski režim videl kot priložnost za pridobi­vanje precejšnje materialne in financne podpore. Saleh se je hkrati v okviru proti­teroristicne vojne potegoval tudi za podporo ZDA, pri cemer si je prizadeval Hutije predstaviti kot mednarodno teroristicno organizacijo. Protiteroristicna agenda je bila v primeru protihutijskega boja namrec edina uporabna karta jemenske vlade za pridobitev njihove podpore. Na podlagi porocila veleposlaništva ZDA v Jemnu lah­ko zakljucimo, da se stališce te zahodne velesile glede domnevne iranske podpore Hutijev, na katero je opozarjala jemenska vlada, ni veliko spreminjalo. Odnos do-bro povzame zaupno porocilo ameriškega veleposlanika Stephena Secheja, ki ga je izdal 12. septembra 2009: »Iranski vpliv v Jemnu je že dolgo omejen na neformalne verske povezave med jemen­skimi in iranskimi ucenjaki in zanemarljive iranske investicije v energetski in razvojni sektor. Medtem ko ima Iran dobre strateške razloge za vkljucitev v jemenske notranje zadeve zaradi jemenske bližine Savdski Arabiji in prisotnosti številcne zajditske šiitske populacije, edina vidna iranska vpletenost ostaja iranska medijska posredna vojna […].«3 Predstavljeno pozicijo ZDA v intervjuju potrdi tudi ameriški veleposlanik Krajeski, ki je v Jemnu deloval med letoma 2004 in 2007. Kot komentira: »Tega naša obvešcevalna služba ni zaznala in sam sem pogosto obvešcal kongres ter ostale, da enostavno ne vidimo iranske povezave izven nekakšnih … ne vem, kakšno besedo bi uporabil … religioznih ali moralnih šiitskih okvirov. […] Skratka, bile so ne­kakšne povezave med hutijskim vodstvom in iranskimi kleriki, vemo, da je vcasih pri­šlo do potovanj v Iran. Vendar v tem nismo videli popolnoma nobenega dokaza o iran-ski materialni podpori. Menim, da je to prišlo pozneje, mnogo pozneje.«4 Ne glede na to, da Združene države niso verjele nobenemu od prej naštetih ar­gumentov, so nemudoma ugodile že prvim prošnjam po financni in tehnicni pod-pori za boj proti Hutijem. Leta 2007 je Saleh uradno obiskal ZDA, kjer se je srecal s predsednikom Georgeem W. Bushem. Javna izjava sestankujocih predsednikov je sticišce našla prav v borbi proti terorizmu, oziroma kot je povedal George W. Bush: 3 Seche, S. (2009): »Iran in Yemen: Tehran’s shadow looms large, but footprint is small (C-NE9-01257)«. V: Wikileaks. Povzeto 8. maja 2020 s strani https://www.wikileaks.org/plused/cables/05SANAA917_a.html. 4 Smolic, Ž. (2019): Zahod in šiitski oboroženi upor: Hutiji in Hezbolah, str. 71. » […] In veliko casa sva posvetila razpravi o medsebojni želji, da pred roko pravice pri­peljeva radikalce in morilce. In zahvalil sem se predsedniku za njegovo mocno podporo v vojni proti ekstremizmu in terorizmu. […]« (Vir 1) Javna izjava sicer ni zaobjela po­drobnosti dogovora, ki sta ga predsednika sklenila med srecanjem. Nekoliko kasne­je je postalo ocitno, da je Saleh na srecanju privolil v naslednji korak ameriške in-tervencije v ‚boju proti terorju‘ na jemenskih tleh, in sicer je odobril napade brezpi­lotnih letal na tarce Al Kajde. Salehova vlada pa je v zameno prejela vec milijonov dolarjev vredno ameriško pomoc. (Edroos, 2007) Ceprav z dolocenimi zadržki, na kar napeljuje korespondenca veleposlaništva ZDA v Jemnu z Washingtonom, so Združene države Amerike hutijsko gibanje kot teroristicno skupino prepoznavale vse do leta 2009. Takrat je administracija pred­sednika Baraka Obame Hutije odstranila s seznama teroristicnih skupin, po vsej verjetnosti z namenom, da bi jemensko vlado spodbudila k ukrepanju proti Al Kajdi na jugu države. S tem namenom so ZDA še vedno financno in vojaško podpirale Jemen. (Brant, 2018: 206) Dejstvo, da ne razpolagamo z oprijemljivimi dokazi, ki bi podprli teze o iranski podpori hutijskega gibanja – vsaj pred letom 2015 – odpi­ra vprašanje, kje so Hutiji prejemali financno in vojaško podporo. Isa Blumi v tem kontekstu izpostavi naslednje poudarke. Sprva moramo upoštevati dejstvo, da Hutiji izhajajo iz najbolj oborožene regije v državi, kar izhaja še iz casov vojn v šestdesetih letih. Kot doda: »Sada slovi po svojem odprtem trgu, kjer je na voljo širok nabor orožja na vseh nivojih. Nekajkrat sem imel priložnost potovati tja in videl, kaj vse je mogoce kupiti. Na odprtem trgu so bile med letoma 1993 in 1994 na voljo pro-tiletalske rakete.« (Blumi v Smolic, 2019: 71) Specifika hutijskega upora vsaj do leta 2015 ali tudi pozneje ostaja v tem, da so sredstva za upor pridobivali iz notranjih krogov – premožnejših podpornikov in z lastnimi aktivnostmi. Tisto orožje, ki ni bilo prisotno še iz vojne v šestdesetih letih, so vecino ilegalno kupovali in kradli od enot vladne vojske ali pa prisvajali od pobeglih enot v spopadih. Potrebno je izpo­staviti, da glavnino orožja, s katerim operirajo hutijski borci – tudi od leta 2015 da­lje – vecinoma predstavljajo le relativno enostavni modeli pušk. (Prav tam) Spopadi med jemensko vlado in Hutiji v okviru vojne v Sadi so se koncali s savd­sko vojaško intervencijo decembra 2009, ki je zracne napade utemeljila s posegom Hutijev na savdsko obmocje. Sledilo je neformalno premirje med Hutiji in Salehom. Prekinitev spopadov pa je privedla do zanimivega razpleta dogodkov. V zacetku leta 2010 je vlada zgolj pasivno opazovala, kako so hutijski borci sistematicno premago­vali vecino vladnih plemenskih zaveznikov, ki so bili predhodno vpleteni v spopa­de. Brandt na podlagi opravljenih intervjujev z lokalnimi šejki zakljuci, da so Hutiji šejke zlahka premagovali predvsem zaradi manka plemenske organiziranosti v upo­ru proti Hutijem. Kot zapiše, so bili šejki prevec razdeljeni in tekmovalni, da bi osnovali skupno fronto proti Hutijem. (Brant, 2018: 330–332) Interpretacije o tem, zakaj se Saleh ni odzval v bran sebi lojalnih šejkov, ki so sistematicno padali pod napadi hutijskih borcev, so razlicne. V doloceni meri lahko to tolmacimo kot stra­teško igro, v kateri je Saleh želel pretresti ravnovesje moci med šejki v širši regiji ARABSKA POMLAD:VRATAV HUTIJSKO DRŽAVO :: Sada. Prav tako pa je postala ocitna tudi izcrpanost, do katere je privedla vojna. V spopadih s Hutiji in plemeni na severu je umrlo vec tisoc vojakov in civilistov, iz vojnih obmocij pa je bilo preseljenih vsaj 150 tisoc prebivalcev. Postalo je tudi oci­tno, da konflikta ni bilo mogoce zajeziti zgolj na obmocju regije Sada – spopadi so se v intenzivnih oblikah širili tudi v vzhodno regijo Amran in v Al Džavf. (Clark, 2010: 271) Zelo pomemben vpliv za umiritev vojskovanja vladnih enot pa je zago­tovo izhajal iz splošnih razmer v državi. Že med oktobrom in novembrom leta 2007 so širom Jemna vzniknili prvi vecji protesti proti Salehovi vladi, ki so se razširili vse od Hadramavta na jugu pa do Adena na jugozahodu, severno do meje v Taizu in v prestolnici Sana. (Day, 2008: 419) Dodajmo, da dogajanje o vladnih spopadih s Hutiji in številnimi plemeni, ki so se med letoma 2004 in 2010 vrstili na severu, ni padlo pod žaromete tujih medijev. Osrednji fokus mednarodnih medijev je vse do zacetka arabske pomladi leta 2011 predstavljal boj proti Al Kajdi na jugu države. Ob boku s pogostimi vpeljavami striktne vladne cenzure o porocanju o dogajanju na severu in vladno propagando, ki je Hutije prikazovala v luci marginalnega zajdisticnega gibanja, katerega glavni cilj naj bi bila domnevna vrnitev starega zajdisticnega imamata, pa je bila javna po­doba gibanja vprašljiva tudi znotraj države. Možnost zloma Salehovega režima je postala še bolj otipljiva v drugi polovici ja­nuarja 2011, ko je vecja jemenska mesta v sklopu arabske pomladi zajel val najve-cjih protestov v zgodovini države. Med januarjem in junijem 2011 lahko naštejemo vsaj 83 množicnih protivladnih protestov. Glavna zahteva protestnikov je bila me-njava oblasti, ki so jo družno krivili za nizek življenjski standard in cvetoco korup­cijo v državni politiki. Kljucno je h kolektivno izraženemu nezadovoljstvu prispe-val tudi nedavni poskus Salehove stranke GPC, da bi spremenila dolžino predse­dniškega mandata, po kateri bi moral Saleh s funkcije odstopiti leta 2013. Atmosfero lahko dobro ilustrira osrednji slogan, ki je po ulicah odmeval 20. januarja 2011 na prvem vecjem protestu v Sani: »Odidi, preden boš v to prisiljen.«. (Vir 2) Politicna opozicija je že pred omenjenim dnem poskušala organizirati proteste zoper omenje­ni poskus vlade, vendar ni uspela mobilizirati zadostnega števila protestnikov. Zelo velik vpliv na intenziteto januarskih protestov pa je najverjetneje izhajal iz zgleda, ki ga je širom arabskega sveta ustvaril uspeh tunizijskega revolta. (Abdullah, Ghobari, 2011) Potrebno je poudariti, da protesti, niso imeli enotnega vodstva oziroma ko­ordinacije. Sprva so jih spontano organizirali mladi aktivisti, podprla, a ne usmer­jala, pa jih je celotna ustaljena politicna opozicija. Stranke Islah, Sadik in Hami Al Ahmar so med drugim protestnikom ponudile tudi logisticno podporo. Med prvi-mi organiziranimi skupinami, ki so se pridružile protestom, pa so bili tudi Hutiji. Nenazadnje so se za menjavo oblasti aktivno borili že vsaj sedem let. (Davidson, 2016: 117) Kot najbolj prelomen dogodek protestov lahko oznacimo 18. marec 2011. Na ta dan je bilo tekom protestov s strani vladnih represivnih aparatov ubitih najmanj petdeset protestnikov, vec sto oseb pa hujše poškodovanih. Dogodek je dodatno vznemiril množice in na ulice glavnega mesta privedel še vec deset tisoc dodatnih protestnikov, vlada pa je razglasila izredno stanje. (Finn, 2011) Najbolj odlocilna posledica, ki je nasledila ta dogodek, ki se je v zgodovino zapisal kot ‚petek pono­sa‘, se je odvila v okviru salehove notranje politicne strukture. Po krutemu obracu-nu s protestniki je še isti dan salehovo stranko zapustila petina njenih predstavni­kov v parlamentu. Nemudoma pa so protestnike podprli tudi nekateri vojaški ge­nerali, med katerimi je najvplivnejšega brez dvoma predstavljal Ali Mohsen. Ta je ob tem napovedal, da bodo njegove sile šcitile protestnike pred vladno vojsko, za­radi cesar je v Jemnu znova zavel strah pred morebitno državljansko vojno. (Brehony, 2015: 238) Ob tem opomnimo, da naj bi Saleh v Mohsenu videl enega glavnih tek­mecev. Brandt trdi, da naj bi ga z vojno na severu namerno držal stran od središca državne oblasti. (Brant, 2018: 231) Mohsen je takrat prvikrat po sedmih letih za­pustil obmocje severne fronte. Ker je s seboj v Sano pripeljal velik del enot Prve obo­rožene divizije, so Hutiji nemudoma pograbili priložnost in vkorakali v ‚prestolni-co‘ severnega Jemna. Preostanek tam prisotne Prve oborožene divizije je Hutijem brez izstreljenega naboja dopustil, da so 24. marca 2011 pod vodstvom Abdulaha Al Hakima, sajida in nekdanjega osnovnošolskega ucitelja, v celoti zavzeli mesto Sada. (Prav tam: 333–334) Konec marca 2011 je z osvojitvijo mesta Sada tako mo­goce zaslutiti prvo senco bodoce hutijske države. Razmere za obstoj salehove politicne oblasti so v kontekstu arabske pomladi po­stajale neznosne. Saleh je v vmesnem obdobju utrpel tudi hude poškodbe v bomb-nem napadu, 23. novembra 2011 pa je pod pritiskom Sveta zalivskega sodelovanja, ki ga morda bolje poznamo pod ameriško kratico GCC, podpisal svojo odstopno izjavo. Tako je postalo ocitno, da bo menjava oblasti v Jemnu odvzeta tako prote­stnikom kot obstojeci notranji politicni opoziciji in da bodo ‚revolucijo‘ v njeni od­locilni fazi v vajeti vzela okoliška naftna kraljestva na celu s Saudsko Arabijo. Te so tranzicijsko vlado dolocile nekdanjemu jemenskemu podpredsedniku Abdrabuhu Mansurju Hadiju. (Finn, 2011) Dolocitev tranzicijske vlade je kmalu dosegla prenekatera neodobravanja tako s strani heterogenih protestnikov kot ostalih opozicijskih skupin. Vrhuncev neodo­bravanja pa je sledil v okviru Nacionalne dialoške konference, krajše NDK, kjer naj bi najrazlicnejše družbene in verske skupine razpravljale o koreninah državnih pro-blemov in skupno vzpostavile mirno tranzicijo po jemenski ‚revoluciji‘ . V NDK, ki je potekala med marcem 2013 in januarjem 2014, naj bi bili vkljuceni predstav­niki vseh jemenskih politicnih strank, družbenih skupin, žensk, mladostniških sku-pin, Južnega gibanja in tudi Hutijev. (Schmitz, 2015) Hutiji so se na konferenci za­vzemali za vzpostavitev tako imenovane Druge republike (al jumhurijah al tanijah). Ta ne bi bila niti imamat, ki bi ga vodili sajidi, niti republika, ki bi jo na lokalni ravni izvajali šejki. Oblika oblasti, ki so jo zagovarjali, je bila demokracija, ki bi predstavništvo zagotavljala vsem skupinam v državi, v zahtevi pa so bili hutijski predstavniki skoraj popolnoma skladni s predstavniki Južnega gibanja. Predlog je menda presenetil številne udeležence konference: stališca, ki so jih na konferenci zagovarjali Hutiji, so bila namrec v številnih pogled v popolnem nasprotju s podo­bo, ki so jo ustvarile leta vladne cenzure in propagande. (Brant, 2018: 339–340) Ceprav si je vsaj navidezno zadala bolj ambiciozne nacrte, je tranzicijska vlada iz Nacionalne dialoške konference iz vseh pomembnejših odlocitev izrinila preneka­tere politicne akterje, med katerimi so bili tudi Hutiji in Južno gibanje oziroma Al Hirak. Hutiji so na konferenci, na kateri niso uspeli doseci želenih sprememb, za­padli tudi v neposredne spore s podporniki sunitske stranke Islah. Napetosti so med drugim privedle do treh poskusov atentatov na hutijske delegate, pri cemer sta bila dva izmed poskusov uspešna. (Vir 9) Krepko najvecje neodobravanje pa je s strani Hutijev prejel nacrt tranzicijske vlade o spremembi ureditve zveznega sistema. Posebna komisija, ki jo je dolocil zacasni predsednik Hadi, je zacrtala šest zveznih regij: Azal, Saba, al Džanad, Tihama, Adan in Hadramavt. Zacasna vlada je želela nacrt prikazati kot poskus sprave razlicnih državnih politicnih skupin, ki bi tako dobile nekoliko vecjo avtonomijo znotraj posameznih zveznih regij. (Bayoumy, 2014) Nacrt je bil v popolnem nasprotju z enim od osrednjih politicnih ciljev hutijskega gibanja, in sicer z zahtevo po pravicni razdelitvi državnega bogastva med vse regije v državi. Hadijeva tranzicijska vlada je namrec poskušala vsiliti federalno razdeli­tev Jemna na revne in bogate regije, pri cemer so bile slednje neposeljene in imele najvecje zaloge nafte v državi. Predvsem Hutiji in Južno gibanje oziroma Al Hirak – dodajmo, da se je iz sle­dnjega pozneje razvil Južni tranzicijski svet, ki trenutno ob podpori Združenih Arabskih Emiratov predstavlja osrednjo separatisticno gibanje na jugu države – so bili v najvecji meri izkljuceni iz poteka Nacionalne dialoške konference. Kot ko­mentira Isa Blumi: »Nikoli jim ni bilo omogoceno sedeti v notranjem krogu. Americani in Hadijeva vlada so jih imeli vse bolj za obstranske, kar velja tudi za Al Hirak […] Na ulicah Sane, Sade ali Taiza so jih takrat napadali z vseh strani. Dobro se spominjam. V zacetku leta 2014 je bila Sana nevarna predvsem za tiste, ki so zastopali Hutije. In enako je velja-lo za Al Hirak. Torej, ceprav bi moralo biti to obdobje stabilnosti in miru, sta bili še posebej ti dve skupini v samem procesu marginalizirani, napadali pa so jih tudi poli-ticno. Od samega zacetka je šlo za poskus Evropske unije in drugih, ki so nekoliko zme­deno gledali na to, da bi jih institucionalno locili. Vendar je bilo jasno, da so bili ta­kratni veleposlanik in GCC nagnjeni k temu, da Al Hirak in Hutije držijo stran od notranjega kroga, kjer so se sprejemale pomembne odlocitve. In na koncu bodo prav oni hkrati trpeli politicno nasilje v protestih na ulicah.«5 5 Smolic, Ž. (2019): Zahod in šiitski oboroženi upor: Hutiji in Hezbolah, str. 81. DRŽAVLJANSKA VOJNA :: Hutiji niso bili pripravljeni pristati na novo federativno obliko, ki jo je namera­vala vpeljati Hadijeva vlada. Na izkljucenost od teh dogovarjanj so Hutiji odgovo­rili s tem, da so prestolnico Sano obkolili s svojimi borci. Z obkolitvijo mesta pa se je spremenila tudi retorika Abdulmalika Al Hutija, ki je postajala vse bolj agresiv­na. Hutiji so se tako že zaceli pripravljati na vojaško osvojitev prestolnice in zgolj cakali na primeren trenutek. (Brant, 2018: 341) Pred zacetkom spopadov pa so po­skusili destabilizirati hadijevo tranzicijsko vlado na bolj miren nacin. Julija 2014 je zacasna vlada skoraj dvakratno podražila gorivo. Zaradi vsesplošnega ogorcenja je­menske javnosti je prišlo tudi do nekaj manjših protestov, ki so jih vladne sile ne­mudoma zatrle. (Vir 6) Nezadovoljstvo javnosti je spretno izkoristil Abdulmalik Al Huti, ki je zacel na zacasno vlado pritiskati z vrsto politicnih zahtev. V naslednjem mesecu so Hutiji organizirali množicne protivladne proteste, na katerih so v prvi vrsti zahtevali zmanjšanje cen goriva in odstop zacasne vlade. 18. avgusta 2014 so v tem kontekstu Hutiji na ulice prestolnice pognali vec desettisocglavo množico protestnikov. (Ghobari, 2014) Dogodek najverjetneje predstavlja trenutek, ko so se mednarodni mediji zaceli vsaj delno zavedali dejanske politicne moci uporniškega gibanja. Kot izpostavi Brandt, so Hutiji v tem obdobju brez dvoma tvorili najmoc­nejšo nevladno oboroženo skupino v Jemnu. (Brant, 2018: 341) 9. septembra 2014 so vladne sile sprožile prve strele na protestnike, Hutiji pa so nemudoma izkoristili priložnost. Njihove oborožene skupine, ki so cakale na poziv v okolici Sane, so tako vkorakale v prestolnico in zaceli so se spopadi z vojsko tran­zicijske vlade in podporniki sunitske stranke Islah. (Vir 7) V dobrem tednu so Hutiji vzpostavili nadzor nad prestolnico. Z obkolitvijo vseh pomembnejših vladnih po­slopij so obstojeco vlado prisilili v premirje in podpis dogovora s predstavniki vseh politicnih strank, v katerem so te pristali na vzpostavitev bolj vkljucujoce vlade. Dogovor je med drugim predvideval enomesecni rok za vzpostavitev nove vlade, v kateri naj bi svoje mesto dobili tudi predstavniki Hutijev in Južnega gibanja. Istega dne je sledil odstop takratnega premiera Mohameda Basindave. (Vir 8) Hutiji so v tem obdobju tako vse pogosteje polnili novice zahodnih medijev, a je bilo poroca­nje pogosto precej površno. Ceprav gibanje ni izkazovalo nikakršne namere po obu­ditvi imamata, so jim v mednarodnem porocanju pogosto pripisovali prav to, pri cemer lahko sklepamo, da je šlo za nereflektirano reproduciranje vladne protihutij­ske propagande iz obdobja vojn v Sadi. Kot primer nam lahko služi izsek prispev­ka tiskovne agencije Reuters: » […] skupina, katere osrednji cilj je obnova zajditskega imamata, ki je bil izpodrinjen v pucu leta 1962 […]« (Prav tam) Neposredno po zavzetju prestolnice, so se hutijske enote zacele premikati južno proti drugemu najvecjemu mestu Aden. (Vir 3) Tako so sredi oktobra 2014 s silo prevzeli nadzor nad Ibom, Damarjem, Bajdo in pristanišcem v Hodejdi, ki je dru-go najvecje pristanišce v državi. Na najvecji odpor so naleteli predvsem v provincah Rada in Ib, kjer je prišlo do spopadov z nekaterimi lokalnimi plemeni, podporniki stranke Islah in enotami Al Kajde. Nekoliko pozneje, v letu 2015, pa so se nad Hutiji zaceli vrstiti tudi samomorilski napadi Islamske države. (Ghobari, Mukhashaf, 2015) Ceprav se intenzivnost hutijske širitve po Jemnu in njihov neposreden poseg v dr­žavno oblast na dolocenih stopnjah kažeta kot ideološka radikalizacija gibanja, je pri tem potrebno izpostaviti, da tako v letu 2014 kot trenutno ideologija oziroma politicni nazori in cilji gibanja ostajajo enaki kot že leta poprej ter še vedno ustre­zajo nazorom Huseina Al Hutija iz leta 2004. Kot to strne Isa Blumi, se njihovi osre­dnji cilji v zacetku leta 2015, kot pozneje vežejo na: »[…] ponovno vzpostavitev pogo-jev za pravo demokraticno pogajanje, za združitev Jemna z namenom pravicnega za­stopništva interesov vseh regij in ljudi ter v želji, da ne bi živeli v tako oklicani ‚banana republiki‘, kjer se krog moci giblje okrog nekakšnega generala, ki skrbi za zunanje in-terese.« (Blumi v Smolic, 2019: 87) Konec leta 2014 je ob boku s hutijskim postopnim prevzemom oblasti vse bolj odmevala teorija, da so Hutiji zaceli sodelovati s svojim najstarejšim sovražnikom, padlim predsednikom Alijem Abdulahom Salehom. Ce zanemarimo nekatere skraj-no neoprijemljive dokaze o tovrstnem sodelovanju, je prva javna obtožba prišla v porocilu Združenih narodov novembra 2014. (Vir 4) Januarja naslednje leto pa je medijska hiša Al Džazira objavila posnetek telefonskega pogovora med Salehom in hutijskim vojaškim poveljnikom Abdulom Vahidom Abu Rasom iz novembra 2014, ki je brezdvomno izražal tesno sodelovanje. (Alabbasi, 2015) Ne glede na takratni dvom v avtenticnost posnetka se je nedolgo potem izkazalo, da je bila teorija o so-delovanju med Salehom in Hutiji pravilna.6 Hutiji so oblast v Jemnu prevzeli že jeseni 2014, a je formalni prevzem sledil šele v zacetku februarja. Šestega februarja so razpustili parlament in oblikovali petclan-ski predsedniški svet, ki naj bi v obdobju nadaljnjih dveh let vodil državo. (Vir 10) Neposredno za tem pa so zaceli v zavezništvu z nekdanjim predsednikom Salehom delno uresnicevati prav tiste strahove, ki jih je Saleh dolga leta vztrajno naslavljal Saudski Arabiji in ZDA. Hutiji so namrec zaceli vzpostavljati prve gospodarske po­vezave z Iranom. Že prvega marca 2015 se je odprla letalska povezava med Tehranom in Sano, vzpostavili pa so tudi dogovore o iranskih gradbenih projektih na podro-cju elektroenergetske infrastrukture: Iran naj bi v Jemnu zgradil dvesto megavatno elektrarno, kar bi drasticno omejilo vecdesetletno pomanjkanje elektricne energije in pripomoglo k elektrifikaciji prenekaterih ruralnih predelov Jemna, ki še vedno niso imeli dostopa do elektricne energije. (Fraihat, 2016: 50) Šele na tej tocki razvoja dogodkov lahko zacnemo odpirati aktualno geopoliticno perspektivo. Prva povezovanja z Iranom so namrec zbudila pozornost savdskega kra­ljestva. Konec februarja 2015 je iz hišnega zapora v Sani tranzicijski predsednik Hadi pobegnil v mesto Aden, kjer je nedolgo po tem preklical svoj odstop in Aden progla­ 6 V zacetku decembra 2017 je nekdanji predsednik Saleh napovedal, da je pripravljen ‚obrniti novo stran‘. Tako je stopil v zavezništvo s Saudsko Arabijo in Hutije (Ansar Alah) oklical za neligitimne borce za oblast. Nedolgo po tem je bil v svojem petinsedemdesetem letu starosti ubit v napadu hutijskih sil. sil za novo prestolnico Jemna. (Vir 11) Drugo najvecje jemensko mesto je s tem po­stalo osrednje vprašanje hutijskega dokoncnega prevzema državne oblasti. Hutijski borci in Salehu zveste enote vladne vojske so 25. marca 2015 zacele ‚Bitko za Aden‘ in že v prvem dnevu spopadov zavzele adensko letališce. (Aboudi, 2015) Glede na izra­zito premoc Salehovih in hutijskih zavezniških sil so bile Hadijeve vojaške enote brez dvoma prešibke, da bi se same ubranile napada. Hadi je ob zacetku spopadov zapu­stil Aden in pobegnil v Savdsko Arabijo. Slednja pa je v okviru koalicije GCC (Zalivski svet za sodelovanje) še isti dan naznanila zacetek operacije ‚Odlocilna nevihta‘. Saudska televizijska mreža Al Arabija je na ta dan porocala, da bodo poleg Savdske Arabije zracne napade v Jemnu izvajali še Bahrajn, Kuvajt, Katar, Jordanija in Maroko, med-tem ko bodo Egipt, Jordanija, Sudan in Pakistan prevzeli vse operacije na tleh. Združene države Amerike pa so napovedale logisticno in obvešcevalno podporo operaciji. Pri tem lahko izpostavimo, da je med zalivskimi državami Oman edina država, ki se 25. marca 2015 ni vkljucila v operacijo ‚Odlocila nevihta‘. (Vir 5) V trenutku, ko so konec marca nad Jemnom poleteli prvi savdski bombniki, je notranjepoliticno motiviran konflikt zapadel v obmocje boja za geopoliticni nad­zor. Intervencijo sil GCC vecina interpretira v luci tako imenovane iransko-savd­ske hladne vojne. Jedro rastoce napetosti v savdsko-iranskih odnosih izhaja iz ame­riške invazije na Irak leta 2003, v kateri je bil z oblasti odstranjen Sadam Husein. S tem je oblast v Iraku prvic po letu 1638 prevzela vecinska šiitska dvanajstniška po­pulacija, zaradi cesar se je vpliv Irana v širši regiji izrazito povecal. Oblikoval se je tako imenovani šiitski polmesec, ki sega od Irana, Iraka, Sirije, Libanona in vse do Jemna. Kot pove Šterbenc, je prav to razlog, da je vojna v Siriji postala tako zelo agresivna. Savdijci so namrec v Siriji zaslutili priložnost za prekinitev oziroma osla­bitev šiitskega polmeseca in to je bil razlog za njihovo mocno podporo sunitskih upornikov. (Šterbenc v Smolic, 2019) Jemen pa je v tem kontekstu ob boku z nefor­malnim prevzemom oblasti princa Mohameda bin Salmana v Saudski Arabiji za-cel predstavljati grožnjo rastocega iranskega vpliva na južni meji kraljestva. A nas vsekakor geopoliticna perspektiva ne sme zanesti. Kot smo prikazali, je konflikt vecplasten. Tako hutijskemu gibanju ne smemo odvzeti njegove zgodovinskosti. Cetudi konflikt in posledicno unicevanje Jemna vzdržuje strah pred šiitsko politicno navezavo širom Bližnjega vzhoda, je clanek po­skusil predstaviti notranje razmere pred zacetkom aktualne vojne in orisati razvoj uporniškega gibanja in ideologije, ki gibanje motivira, da vztraja v vojnem stanju, v katerem so Hutiji neprekinjeno ujeti že od leta 2004 dalje. Na tej poti pa smo za­obšli prenekatere dogodke in akterje, ki so manj ali bolj odlocilno vplivali na aktu­alne razmere v Jemnu. Tako smo sklenili krog od osrednjih okolišcin oziroma povodov vojne, do fra­gmentiranih novic o poteku vojne, s katerimi smo obdani tako rekoc vsakodnev­ ZAKLJUCEK :: no. Kar lahko dodamo v navezavi na v casu pisanja aktualno dogajanje v Jemnu, je le že dolgo znano dejstvo o nastali humanitarni krizi, ki jo od zunaj vzdržujejo pred­vsem Savdska Arabija s tehnicno podporo Združenih držav Amerike in Združeni Arabski Emirati. Sodec po podatkih Združenih narodov iz zacetka leta 2019 vec kot 20 milijonov prebivalcev nima dostopa do hrane, okoli 80 tisoc otrok, ki so mlajši od pet let, pa je umrlo zaradi lakote. (Bibbo, 2019) Ob naštetih stiskah, s ka­terimi se dnevno srecuje jemensko civilno prebivalstvo, je zaradi oviranega dosto-pa do pitne vode (oziroma njenega umanjkanja) izbruhnila tudi epidemija kolere, ki je v prvih treh mesecih leta 2019 mesecno vzela približno sto življenj. (Baeumont, 2019) Navkljub vse bolj ocitnim dvomom Savdske Arabije glede smiselnosti oziro-ma ‚produktivnosti‘ petletnih napadov na Jemen, tudi neposredni umik velesil Jemnu ne obeta svetle prihodnosti. Predpogoj stabilizacije brez dvoma ostaja preki­nitev tujih vojaških intervencij, a ne glede na to je vojna v zadnjih letih mocno za­ostrila predhodne notranje politicne, verske in plemenske konflikte v državi. VIRI IN LITERATURA :: Abdullah, K.; Ghobari M. (2011): »Thousands march in Yemen to demand change of government.« V: Reuters. Povzeto 20. maja 2020 s strani https://www.reuters.com/article/us-yemen-protests­ idUSTRE70Q23620110127 Aboudi, S. (2015): »Allies of Yemen Houthis seize Aden airport, close in on president«. V: Reuters. Povzeto 23. maja 2020 s strani https://uk.reuters.com/article/uk-yemen-security/allies-of-yemen­ houthis-seize-aden-airport-close-in-on-president-idUKKBN0ML0YM20150325 Alabbasi, A. (2015): »Yemen leak: Collusion between Houthis and ex-president Saleh.« V: Middle East Eye. Povzeto 23. maja 2020 s strani https://www.middleeasteye.net/news/ yemen-leak-collusion-between-houthis-and-ex-president-saleh Bayoumy, Y. (2014): »Yemen‘s federal plan a bold idea, but many hurdles remain.« V: Reuters. Povzeto 21. maja 2020 s strani https://www.reuters.com/article/us-yemen-politics-analysis/ yemens-federal-plan-a-bold-idea-but-many-hurdles-remain-idUSBREA1M05720140223 Beaumont, P. (2019): »Mounting concern over cholera health crisis in Yemen.« V: The Guardian. Povzeto 23. maja 2020 s strani https://www.theguardian.com/global-development/2019/apr/17/ mounting-concern-over-cholera-health-crisis-in-yemen Bibbo, B. (2019): »UN raises $2.6bn in donations for Yemen humanitarian aid« V: Al Jazeera. Povzeto 23. maja 2020 s strani https://www.aljazeera.com/news/2019/02/raises-26bn-donations­ yemen-humanitarian-aid-190226161139569.html Brant, M. (2018): Tribes and Politics in Yemen: A History of the Houthi Conflict. London: Oxford University Press, Brehony, N. (2015): »Yemen and the Huthis: Genesis of the 2015 Crisis.« V: Asian Affairs, London: Oxford University. Clark, V. (2010): Dancing on the Heads of Snakes. New Haven: Yale University Press. Coles, I. (2011): »Newsmaker: Yemen‘s Saleh, „dancing on the heads of snakes“« V: Reuters. Povzeto 20. maja 2020 s strani https://www.reuters.com/article/us-yemen-saleh/ newsmaker-yemens-saleh-dancing-on-the-heads-of-snakes-idUSTRE78M20X20110923 Davidson, C. (2016): Shadow Wars: The Secret Struggle for the Middle East. London: Oneworld Publications. Day, S. (2008): »Updating Yemeni National Unity: Could Lingering Regional Divisions Bring Down the Regime?« V: Middle East Journal, 62/3, Washington: Middle East Institute. Dorlian, S. (2011): »The Sa‘da War in Yemen: between Politics and Secterianism.« V: Hartfor Seminary, Oxford: Blackwell Publishing. Edroos, F. (2007): »Yemen: Who was Ali Abdullah Saleh?«. V: Al Jazeera. Povzeto 18. aprila 2020 s strani https://www.aljazeera.com/indepth/spotlight/yemen/2011/02/201122812118938648.html Finn, T. (2011): »45 protesters killed in Yemen« V: The Guardian. Povzeto 20. maja 2020 s strani https://www.theguardian.com/world/2011/mar/18/yemen-police-massacre-45-protesters Finn, T. (2011): »Yemen president quits after deal in Saudi Arabia«. V: The Guardian. Povzeto 21. maja 2020 s strani https://www.theguardian.com/world/2011/nov/23/yemen-president-quits Fraihat, I. (2016): Unfinished revolutions: Yemen, Libya and Tunisia after the Arab Spring. London: Yale University Press. Ghobari, M. (2014): »Houthi rebels sign deal with Yemen parties to form new government.«. V: Reuters. Povzeto 22. maja 2020 s strani https://www.reuters.com/article/us-yemen-security/ houthi-rebels-sign-deal-with-yemen-parties-to-form-new-government­ idUSKBN0HG04T20140921 Ghobari, M. (2014): »Tens of thousands of Yemeni Houthis protest against govt in capital« V: Reuters. Povzeto 22. maja 2020 s strani https://www.reuters.com/article/us-yemen-protests/tens­ of-thousands-of-yemeni-houthis-protest-against-govt-in-capital-idUSKBN0GM12C20140822 Ghobari, M.; Mukhashaf, M. (2015): »Suicide bombers kill 137 in Yemen mosque attacks.« V: Reuters. Povzeto 23. maja 2020 s strani https://www.reuters.com/article/us-yemen-attack­ bomb/suicide-bombers-kill-137-in-yemen-mosque-attacks-idUSKBN0MG11J20150320 Haider, N. (2010): »Zaydism: A Theological and Political Survey« V: Religion Compas, 4/7, Bernard College: Columbia University. Hill, G. (2010): »Yemen: Fear of Failure.« V: Chatham House. Povzeto 22. maja 2020 s strani https://www.chathamhouse.org/publications/papers/view/109231 Khoury, N. (2005): »Fighting escalates in Saada: Al-Houthi lives on« V: Wikileaks. Povzeto 8. maja 200 s strani https://wikileaks.org/plusd/cables/05SANAA726_a.html Krajeski, T. C. (2004): »Royg insiders increasingly frustrated with Saleh clan« V: Wikileaks. Povzeto 8. maja 2020 s strani https://wikileaks.org/plusd/cables/05SANAA1352_a.html Novak, J. (2005): »Ayatollah Sistani and the war in Yemen« V: Worldpress.org. Povzeto 15. maja 2020 s strani https://www.worldpress.org/Mideast/2083.cfm. Phillips, S. (2005): »Cracks in the Yemeni System.« V: Middle East Research and Information Project. Povzeto 27. aprila 2020 s strani https://merip.org/2005/07/cracks-in-the-yemeni-system/ Phillips, S. (2008): Yemen‘s Democracy Experiment in Reginal Perspective. New York: Palgrave Mackmillan. Salisbury, P (2015): »Yemen and the Saudi-Iranian ‚Cold War‘.« V: Chatham House. Povzeto 20. maja s strani https://www.chathamhouse.org/publication/yemen-and-saudi-iranian-cold-war. Salmoni, B.; Loidolt B.; Wells, M. (2010): Regime and Periphery in Northern Yemen: The Huthi Phenomenon. Santa Monica: Rand Corporation. Schmitz, C. (2014): »Yemen‘s National Dialogue«. V: Middle East Institute. Povzeto 21. maja 2020 s strani https://www.mei.edu/publications/yemens-national-dialogue. Seche, S. (2009): »Iran in Yemen: Tehran‘s shadow looms large, but footprint is small (C-NE9­01257)«. V: Wikileaks. Povzeto 8. maja 2020 s strani https://www.wikileaks.org/plused/ cables/05SANAA917_a.html Smolic, Ž (2019): Zahod in šiitski oboroženi upor: Hutiji in Hezbolah. Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta v Ljubljani. Smolic, Ž. (2019): »Šiizem, upor in Bližnji vzhod« V: Radio Študent. Povzeto 23. maja 2020 s strani https://radiostudent.si/politika/ odprti-politi%C4%8Dni-termin/%C5%A1iizem-upor-in-bli%C5%BEnji-vzhod Šterbenc, P. (2005): Šiiti: geneza, doktrina in zgodovina odnosov s Suniti. Ljubljana: FDV. Šterbenc, P. (2011): Zahod in muslimanski svet: akcije in reakcije. Ljubljana: FDV. Vir 1 (2007): »President Bush Welcomes President Ali Abdullah Saleh of Yemen to the White House«. V: The White House. Povzeto 18. aprila 2020 s strani https://georgewbush-whitehouse. archives.gov/news/releases/2007/05/20070502-3.html Vir 2 (2011): »UPDATE 1-Protests erupt in Yemen, president offers reform« V: Reuters. Povzeto 20. maja 2020 s strani https://af.reuters.com/article/tunisiaNews/idAFLDE70J2BZ20110120 Vir 3 (2014): »Houthi rebels take over Yemen‘s Hodeidah port: residents.« V: Reuters. Povzeto 23. maja 2020 s strani https://www.reuters.com/article/us-yemen-insurgency/houthi-rebels-take­ over-yemens-hodeidah-port-residen Vir 4 (2014): »US blacklists Yemen ex-president Saleh, Houthi commanders.« V: Middle East Eye. Povzeto 23. maja 2020 s strani https://www.middleeasteye.net/news/us-blacklists-yemen-ex­ president-saleh-houthi-commanders Vir 5(2015): »Saudi Arabia launches air strikes in Yemen«. V: BBC. Povzeto 23. maja 2020 s strani https://www.bbc.com/news/world-us-canada-32061632 Vir 6 (2014): »Yemen protests erupt after fuel price doubled«. V: Al Jazeera. Povzeto 22. maja 2020 s strani https://www.aljazeera.com/news/middleeast/2014/07/yemen-protests-erupt-after-fuel­ price-doubled-2014730144324121143.html Vir 7 (2014): »Yemen: Violent crushing of protest signals alarming escalation in standoff with Huthis.« V: Amnesty International. Povzeto 22. maja 2020 s strani https://www.amnesty.org/en/ latest/news/2014/09/ yemen-violent-crushing-protest-signals-alarming-escalation-standoff-huthis/ Vir 8 (2014): »Yemen‘s Houthi rebels advance into Sanaa.« V: Al Jazeera. Povzeto 22. maja 2020 s strani https://www.aljazeera.com/news/middleeast/2014/09/yemen-houthi-rebels-advance-into­ sanaa-201492091233845119.html Vir 9 (2014): »Yemen‘s national dialogue conference concludes with agreement.« V: BBC. Povzeto 21. maja 2020 s strani https://www.bbc.com/news/world-middle-east-25835721 Vir 10 (2015): »Yemen crisis: Houthi rebels announce takeover«. V: BBC. Povzeto 23. maja 2020 s strani https://www.bbc.com/news/world-middle-east-31169773 Vir 11 (2015): »Yemen‘s western-backed president flees house arrest in Sana‘a«. V: The Guardian. Povzeto 23. maja 2020 s strani https://www.theguardian.com/world/2015/feb/21/ yemens-western-backed-president-flees-house-arrest-in-sanaa Vir 12 (2015): »Saudi Arabia launches air strikes in Yemen«. V: BBC. Povzeto 22. maja 2020 s strani https://www.bbc.com/news/world-us-canada-32061632 Younes, A. (2020): »Why Houthis offered Saudi POWs swap for jailed Palestinians« V: Al Jazeera. Povzeto 10. maja 2020 s strani https://www.aljazeera.com/news/2020/03/houthis-offered-saudi­ pows-swap-jailed-palestinians-200327195400546.html SLOVENSKO FILOZOFSKO DRUŠTVO FILOZOFIJA VMATRICI :: Razmišljanje predsednika Slovenskega filozofskega društva ob petinosemdeseti obletnici ustanovitve »Filozofskega društva« in ostalih aktualnih društvenih dogodkih v prvem polletju 2020. Prvo polovico leta 2020 je bilo delovanje Slovenskega filozofskega društva zazna­movano z obeleževanjem 85. obletnice ustanovitve »Filozofskega društva« v Ljubljani, ki je duhovni predhodnik današnje organizacije, seveda pa tudi z izbruhom epide­mije virusa SARS-CoV-2, zaradi katere so oblasti uvedle številne ukrepe, med dru­gim prepoved organiziranj javnih srecanj in premikov iz obcin stalnega prebivali-šca. Zaradi slednjega se je društvo odlocilo za pomemben in inovativen korak, saj je zacelo pretocno predvajati svoje dogodke v aplikaciji Zoom (za clanice in clane društva) ter na družabnem omrežju Facebook, in sicer v sklopu dogodkovnega niza »Filozofija v karanteni«. Ob vseh teh aktivnostih se je odvila še okrogla miza z na­slovom »Manj družba misli, bolj prezira filozofe: o javnem položaju filozofije,« ki smo jo organizirali v Mariboru, kar je bil prvi društven dogodek v štajerski prestol­nici po zelo dolgem casu, ki ga lahko verjetno merimo kar v desetletjih. Oba dogodka – tako okroglo mizo ob ustanovitvi »Filozofskega društva« kot tudi Mariborsko prireditev –, v kratkem sporocilu spodaj opisuje kolegica Nataša Demirovic, zato bi se sam tukaj omejil le na nekaj manjših komentarjev. Okroglo mizo o obletnici ustanovitve duhovnega predhodnika našega društva smo organizirali na mojo pobudo, in sicer zato, ker delovanje društva v obdobju po drugi svetovni vojni žal še ni raziskano, zaradi cesar grozi, da bodo dogodki iz tega casovnega obdobja utonili v pozabo. Želel sem, skratka, da odlicnemu besedilu, ki ga je o zgodovini društva pred vojno spisala dr. Tanja Pihlar, ob rob postavimo vsaj pricevanja preteklih predsednikov društva v obdobjih po drugi vojni, ce že nima-mo na voljo dostojne zgodovinske študije za ta desetletja. Mojemu vabilu so se od­zvali številni pretekli predsedniki – Božidar Debenjak, Darko Štrajn, Bojan Borstner, Valentin Kalan, Borut Ošlaj in Luka Omladic, ki bi se jim ob tej priložnosti rad vnovic zahvalil –, tako da lahko posledicno recem, da smo to zgodovinsko vrzel zdaj vsaj deloma zakrpali.1 Obenem so s strani kolegice Tinkare Tihelj, tajnice dru­štva, bivši predsedniki bili naprošeni, da napišejo memoarje, povezane s svojim pred­sednikovanjem: dva takšna spomina tudi objavljamo v tej številki Anthroposa (ob cemer pa bi želel poudariti, da izražata osebna mnenja in ne mnenja društva). Sam lahko recem, da sem si na podlagi pricevanj gostov glede povojne zgodovine dru­štva ustvaril sledeco podobo: razdelitev na štiri obdobja, in sicer v grobem na ob-dobje petdesetih in šestdesetih let, ki ga zaznamuje boj za ponovno vzpostavitev in-stitucionalizirane filozofske misli na slovenskem, obdobje sedemdesetih in osemde­setih, ki ga zaznamuje intenzivno delovanje društva, kar je bila posledica sinergije 1 Posnetek dogodka je dokumentiran na YouTube kanalu Slovenskega filozofskega društva. številnih filozofskih silnic, pa potem obdobje po osamosvojitvi, od devetdesetih do nekje 2004, ki ga zaznamuje parcializacija in kompartmentalizacija slovenske filo­zofije na tri skorajda mimobežne katedre (analiticno, fenomenološko in psihoana­liticno), ki so ustanovila vsaka svoje društvo ter zaradi svoje relativne metodološke brezkompromisnosti in zaprtosti proizvedla tudi kakšne filozofske »osamelce«, na­posled pa še »postkatedrsko« obdobje, ki smo mu prica po l. 2004 in v drugem de­setletju tega stoletja, ki ga zaznamuje tudi razširitev digitalne tehnologije. Ta botru­je tudi novemu formatu dogodkov, ki smo ga uvedli v društvu – deloma pod prisi-lo razmer, ki so zavladale ob epidemiji covida –, in sicer dogodkovnemu nizu »Filozofija v karanteni«, k cemur se kmalu vrnem. Mariborski dogodek, ki je bil, kot receno, prvi po dolgem casu – ali celo sploh prvi – v štajerski prestolnici, je nastal na pobudo dr. Borisa Vezjaka, ki je tudi mo-deriral okroglo mizo. Na njej sva gostovala dr. Bojan Borstner in jaz.2 Ob dobri obi-skanosti smo se pogovarjali o številnih perecih receh, osebno pa mi je v spominu ostala sledeca misel: tistim, ki se zavzemajo za ukinitev filozofskih oddelkov na uni-verzah, lahko predlagamo kar ukinitev univerz v celoti, saj so tudi te samo nepo­trebne zajedavke javnega denarja v casu, ko lahko raziskovanje prestavimo v zaseb­ne laboratorije firm in s tem v najvecji meri uresnicimo mantro po »povezovanju z gospodarstvom«, poucevanje pa premestimo na privatne šole in YouTube seminar-je. Gre seveda za ironicno misel, za zvajanje na nesmisel tiste ideje, ki pravi, da je filozofija – z njo pa kar cela »teorija« – odvecna. Prikaže nam namrec, kako dalec lahko pridemo, ce zacnemo »cistiti« intelektualni prostor: domala v barbarstvo ka­pitala, ki pomete z vsakršno temeljno znanostjo, s tem pa zablokira ucinkovito is-kanje rešitev tistih problemov, ki jih danes še ne poznamo in ki jih bo moc rešiti samo z dobro razvito znanostjo. Nikjer dejstvo, da imajo lahko nove tehnologije dober vpliv na širjenje in nego­vanje filozofske misli, ni prišlo v sklopu delovanja društva bolje do izraza kot v nizu spletnih dogodkov, ki smo jih poimenovali »Filozofija v karanteni«. Poimenovanje teh dogodkov je treba razumeti v dvojnem smislu: v dobesednem, kajti druženje nam je bilo z vladnimi odloki zaradi preprecevanja širjenja epidemije prepovedano in smo se dejansko znašli v družbeni osamitvi, pa tudi v prenesenem, kajti zdi se – odzvanjajoc zgoraj omenjano okroglo mizo v Mariboru –, da je filozofija »v karan­teni«, v smislu, da je v družbi postavljena v oklepaj, da se je ne jemlje tako resno, kot ostale znanosti. Posledicno smo želeli, da bi naši gostje – do casa pisanja tega nagovora so se zvrstili trije dogodki, na katerih so zaporedoma gostovali dr. Nenad Mišcevic, dr. Borut Ošlaj in dr. Primož Repar – nagovorili oba problema, da bi tako reflektirali virus kot tudi stanje filozofske misli. Dogodki so potekali preko aplika­cije Zoom, do katere so imeli dostop clanice in clani društva, hkrati pa smo video-seje pretocno predvajali še na naši društveni Facebook strani, nakar smo jih nalo­ 2 Tudi posnetek tega dogodka je na voljo na društvenem kanalu na spletišcu YouTube. žili še na društveni kanal na spletišcu YouTube, kjer so zdaj tudi dostopni. Seveda ni prostora, da bi vsebinsko povzemal te dogodke, recem pa lahko, da so pokazali, da je filozofska refleksija na slovenskem tako glasna, da je niti ena najhujših epide­mij v zgodovini cloveštva ne more utišati: spletni dogodki so bili namrec dobro obi-skani, v živo si jih je ogledovalo med dvajset in šestdeset gledalcev, po objavi na Facebook strani pa so doživeli tudi po vec kot tisoc ogledov. Slovenska filozofska refleksija si je tako utrla pot po medmrežju, po kateri bo po vsej verjetnosti hodila tudi po krizi. Izkazalo se je namrec, da spletni dogodki omogocajo neposredno ude­ležbo obcinstva iz vseh koncev Slovenije, kar bo v prihodnosti nedvomno pripomo­glo k nujni decentralizaciji slovenske filozofske misli. Verjetno je zato tudi za filo­zofijo – vsaj za del nje – prihodnost v matrici. dr. Tomaž Grušovnik 28. april, 2020 POROCILA Z DOGODKOV REPORTS FROM EVENTS . OBLETNICI DELOVANJA85 POROCILO Z DOGODKA OB :: SLOVENSKEGA FILOZOFSKEGA DRUŠTVA V torek, 27. januarja, je v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani potekal prvi leto­šnji dogodek Slovenskega filozofskega društva. Vecer je bil jubilejno obarvan, na ta dan je namrec minilo natanko 85 let, odkar je nekaj vidnih slovenskih filozofov ustanovilo Filozofsko društvo1. Ob tej priložnosti smo na dogodku gostili nekate-re izmed nekdanjih predsednikov društva, pogovor z njimi pa je služil osvežitvi spo­minov na delovanje društva skozi pretekla obdobja. Zbrani smo lahko prisluhnili pricevanjem o tem, kako je najstarejše filozofsko društvo pri nas delovalo v casu, nenaklonjenem filozofiji, kasneje prevzelo vlogo znanilca družbenih sprememb in si nadalje znotraj slovenskega filozofskega prostora prizadevalo za vzpostavitev dia­loga med posameznimi filozofskimi šolami. Pot skozi spomine tistih, ki so soustvarjali zgodovino društva, je bila še toliko bolj nepogrešljiva sprico tega, da je delovanje društva po drugi svetovni vojni slabo bele­ženo. Podrobnejši vpogled imamo v zgodovino nastanka društva in dejavnostih pred vojno, zahvaljujoc clanku Tanje Pihlar z naslovom O ustanovitvi in dejavnostih Slovenskega filozofskega društva v casu pred drugo svetovno vojno. Pricujoci clanek je služil za izho­dišce uvodnemu nagovoru trenutnega predsednika Tomaža Grušovnika, ki je zbra­ne seznanil z nekaj zanimivostmi iz prispevka. Iz zapisanega je tako moc razbrati, da je imelo društvo ob svoji ustanovitvi dvojni namen. Društvo naj bi po eni strani nu-dilo okolje za profesionalni razvoj filozofije na Slovenskem, po drugi strani pa naj bi negovalo obcutek za filozofijo tudi v širši javnosti. Prav ta ustanovna smotra po bese­dah Grušovnika v svojem temelju delovanja društvo ohranja še danes. Zgledna pri­mera za to sta revija Anthropos, ki izhaja pod okriljem društva, in simpozij Mesto eti­ke v družbi, ki ga je društvo organiziralo v lanskem letu. Da sta se tako društvo kot tudi filozofija nasploh v preteklosti soocala z mnogi-mi izzivi, je opozoril Božidar Debenjak, ki je delovanje društva spremljal od zgo­dnjih šestdesetih let. Društvo je po vojni delovalo v klimi, ki filozofiji ni bila naklo­njena. Stanje, ki je takrat vladalo v slovenskem javnem prostoru, po njegovih bese­dah najbolje ponazarja stavek iz Heglovega Predgovora k Znanosti logike o omikanem ljudstvu brez metafizike. Prezirljiv odnos do filozofije je koreninil še v predvojnem casu, ko sta usodo slovenskega politicnega življenja krojila klerikalni in liberalni ta­bor. V oceh slednjega je namrec France Veber, zaradi svojega dela Knjiga o bogu, ve­ljal za prebežnika h klerikalcem. Nasploh je bilo leto 1961 po njegovih besedah za filozofijo slabo leto. Tedaj je obstajala zgolj ena sama filozofska institucija – filozof-ski oddelek na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki je beležil zelo nizek vpis študen­tov. V tem letu se je društvo, ki je do tedaj delovalo združeno s sociološkim dru­ 1 Filozofsko društvo, ustanovljeno 27. januarja 1935, je predhodilo današnjemu Slovenskemu filozofskemu društvu. V svoji dolgoletni tradiciji delovanja se je veckrat preimenovalo, sklep o preimenovanju društva v ime, pod katerim deluje še danes, je bil sprejet na skupšcini 26. 4. 1978 štvom pod imenom Sociološko in filozofsko društvo Slovenije, osamosvojilo in pre­imenovalo v Filozofsko društvo Slovenije, s cimer si je nakopalo ocitke takratne Jugoslovanske zveze filozofskih društev, ki je v izbiri imena videla zasnutke nacio­nalizma in s tem separatizma, kar je bilo politicno sporno. Delovanje društva je bilo usmerjeno predvsem v nudenje podpore delovanju filozofskega oddelka, prizadeva-lo si je za vzpostavitev raziskovalne baze in obenem skušalo vzpodbujati mlade k vpisu na filozofijo. Ker je bilo takrat zelo malo filozofske literature dostopne v slo­venskem jeziku, so se s konkretnim predlogom po odpravi te pomanjkljivosti obr­nili na vecje slovenske založbe, ki pa pobudi niso bile naklonjene. Vsem težavam navkljub se je vztrajno delo po besedah Debenjaka izplacalo, saj so se ravno v tem obdobju kalile generacije nekaterih najuglednejših slovenskih filozofov. Naslednji je zbrane nagovoril Valentin Kalan, ki je društvu predsedoval dvakrat, v letih od 1978 do 1980 in 1996 do 1998. Poudaril je pomembno vlogo, ki sta jo imela društvo in Oddelek za filozofijo pri izobraževanju gimnazijskih uciteljev fi­lozofije že v casu pred nastopom njegovega mandata. Ena izmed strokovnih dejav­nosti društva je bilo sodelovanje z Zavodom za šolstvo. Društvo je uciteljem filozo­fije omogocalo udeležbo na seminarjih, ki jih je Zavod organiziral vsako leto, v ko­misiji za pripravo seminarjev pa je sodeloval tudi Oddelek za filozofijo. Ob dani priložnosti je Kalan predlagal, da društvo poda ugovor zoper sedanji položaj filo­zofije v gimnaziji, ki je po njegovem mnenju neustrezen, saj je število ur namenje­nih pouku filozofije prenizko. Prav tako se pouk filozofije prevec osredotoca na pro-blemski pristop brez upoštevanja zgodovine filozofije. O obdobju, ko je bilo društvo politicno in družbeno angažirano, nam je vedel povedati Darko Štrajn. Ob njegovem prevzemu funkcije predsednika društva leta 1981 se je v filozofiji že izkazovala neka pluralnost. Sedemdeseta leta so bila namrec plodovito obdobje za razvoj filozofije, k cemur je po njegovih besedah doprinesel odprt kurikulum Oddelka za filozofijo. Kurikulum je vkljuceval vse aktualne filo­zofske smeri in v slovenskem kulturnem prostoru zavzel mesto tiste institucije, v ka­teri se je zacel razvijati dialog s svetom. Društvo se je v tem casu še naprej posveca-lo razvoju stroke. Z angažiranjem tujih predavateljev je pricelo delovati internacio­nalno, organiziralo je nekaj vecjih simpozijev na teme, ki so jih prinesli takrat novi tokovi v filozofiji – strukturalizem, filozofija jezika, analiticna filozofija. Nekatere izmed teh simpozijev je društvo organiziralo v sodelovanju s Hrvaškim filozofskim društvom, ki mu je takrat predsedoval Nenad Mišcevic. Znotraj društva so se za-cele ustanavljati posamezne sekcije, ena izmed najbolj temeljnih je bila Sekcija uci­teljev filozofije. Obenem je bilo to obdobje, v katerem si je društvo utrlo pot v šir­šo javnost kot politicni akter, saj je aktivno sodelovalo v odmevnih pobudah in zah­tevah po demokratizaciji tedanje družbe. Pridružilo se je iniciativi za odpravo smrtnekazni in po Štrajnovih besedah imelo pri tem velik vpliv na javno mnenje. Ena od­mevnejših akcij, v kateri je društvo sodelovalo skupaj s Sociološkim društvom, je bila Javna tribuna zoper verbalni delikt (znameniti 133. clen KZ SFRJ), ki je pote­kala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Društvo je tako odigralo pomembno vlogo v gibanjih, ki so doprinesla k spremembam na ravni javnega zavedanja in so bila sprožilec tega, kar danes imenujemo družbena gibanja. Zgodnja devetdeseta so prinesla nekaj sprememb za filozofijo na institucionalni ravni. Filozofijo se je pricelo poucevati na novo ustanovljenem Oddelku za filozofijo v Mariboru, nekdanji Inštitut za marksisticne študije pa je zacel delovati kot Filozofski inštitut ZRC SAZU. Ko se je leta 1992 na gimnazijah pricela uvajati eksterna matu­ra, je pretila nevarnost, da filozofija ne bo postala maturitetni predmet. Zato si je ta­krat društvo vztrajno prizadevalo, da filozofija pridobi status maturitetnega predme­ta, je povedal Bojan Borstner, ki je vlogo predsednika društva prevzel leta 1994. V tem casu so bila znotraj filozofskega polja že ustanovljena posamezna društva. Pluralizem razlicnih filozofskih usmeritev, ki se je pricel izkazovati v sedemdesetih letih, se je v tem obdobju dokoncno zasidral. Velik dosežek je bil zato po njegovih besedah sim-pozij ob 400-letnici rojstva Descartesa, ki je povezal vsa takratna društva in velja za zadnji veliki dogodek, na katerem so bile prisotne vse filozofske šole. Cilj vzpostavitve dialoga med razlicnimi filozofskimi šolami je v casu predsedova­nja vodil tudi Boruta Ošlaja, ki je funkcijo prevzel leta 2006. Pluralnost na podrocju filozofije je v devetdesetih letih skozi internacionalizacijo privedla do stanja, ko so se posamezne filozofske šole osamosvojile, med množico posameznih filozofskih šol pa je bilo vse manj kontakta. V želji po preseganju diferenciacije in disociacije na podro-cju filozofije v slovenskem prostoru si je prizadeval za izvedbo simpozija, ki bi služil soocanju razlicnih filozofskih šol v odzivih na aktualne družbene probleme. Kar ga je pri tem motiviralo, ni bila zgolj njegova ocena, da je slovenski filozofski in kultur­ni prostor na splošno premalo dialoški, ampak predvsem želja ponovne umestitve fi­lozofije kot temeljne vede in nosilca kriticne vednosti v družbo. Simpozij na temo Filozofija in izzivi sodobne družba je bil sicer izveden, vendar v precej ožjem obsegu, kot je bilo sprva nacrtovano. Opozoril je, da ostaja težnja po doseganju dialoškosti danes še naprej aktualna, saj smo se znašli v obdobju digitalizacije, kar nas postavlja v situacijo, ki od nas terja poenotenje interesov v borbi za to, da tudi v prihajajoci dobi filozofija ohrani status avtoritete kriticnega mišljenja. S slednjim se je strinjal tudi Luka Omladic, ki mu je bilo vodenje društva zau­pano v letih od 2008 do 2010. Poudaril je, da je danes filozofija še edina prakticna znanost in v današnji družbi na tem podrocju pridobiva osrednjo vlogo. V casu nje­govega predsedovanja je društvo organiziralo dva simpozija, ki sta bila prakticno­-filozofsko zasnovana. Krovna tema obeh je bila Bioetika. Oba sta bila zelo odmev­na, saj sta privabila ljudi razlicnih strok, prvi izmed obeh simpozijev pa je bil tudi prvi bioetiški simpozij pri nas. Da ima danes filozofska refleksija v odzivih na aktualna družbena vprašanja po­membno vlogo, saj lahko ponudi smernice za njihova reševanja, je bila zakljucna misel vecera, namenjenega castitljivi obletnici delovanja Slovenskega filozofskega društva, v kateri so si bili enotni vsi navzoci govorci. Nataša Demirovic MANJ DRUŽBA MISLI, BOLJ PREZIRA FILOZOFE – :: O JAVNEM POLOŽAJU FILOZOFIJE V torek, 25. februarja 2020, je Slovensko filozofsko društvo gostovalo v Mariboru. Na tokratnem veceru so se govorci namenili nasloviti temo, ki ji v casu, ko se filozo­fija sooca z ocitki o svoji odvecnosti, predvsem filozofi morda namenjamo premalo pozornosti. V sodobni družbi, za katero se zdi, da v njej šteje zgolj tržna vrednost zna­nja, je prisoten trend izrinjanja filozofije iz javnega prostora. Trend, ki klice filozofijo k temu, da bolj kot kadarkoli prej reflektira svoj položaj, ce naj ponudi odgovore na vprašanja o svoji smotrnosti. O pomenu in vlogi filozofije v sodobni družbi sta se z dr. Borisom Vezjakom pogovarjala gosta dr. Tomaž Grušovnik in dr. Bojan Borstner. V razpravi so govorci iskali odgovore na vprašanja o tem, kaj je tisto, kar lahko filozofi­ja ponudi družbi, in na kakšen nacin lahko to ponudi, kakšna je njena odgovornost do družbe in kako (naj) se filozofija sooca z izzivi sodobnega casa. Uvodu v razpravo je služila predstavitev dr. Bojana Borstnerja o tem, kdaj in kako je filozofija postala prisotna v Mariboru tako znotraj kot zunaj institucionalnih okvi­rov. Prelomnico tukaj vsekakor predstavlja ustanovitev in pricetek delovanja Oddelka za filozofijo na Pedagoški fakulteti v Mariboru leta 1993. Ustanovitev oddelka, ki se je v prvih letih po svojem nastanku sreceval z marsikaterimi izzivi, med drugim tudi pomanjkanjem pedagoškega kadra, je omogocila, da je filozofija postala in osta-la stalnica v akademskem prostoru v Mariboru. V prepoznanju potrebe po širjenju filozofske misli in spodbujanju teoretskega razmišljanja je bilo v tem obdobju usta­novljeno tudi društvo Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike, ki je s pri­rejanjem širšemu obcinstvu dostopnih predavanj skrbelo za prisotnost humanistic­ne misli v javnem prostoru. Skrb in želja po približevanju filozofske misli javnosti tudi zunaj akademskega pro-stora je nekaj, za kar si med drugim prizadeva Slovensko filozofsko društvo, je pogo-vor nadaljeval dr. Tomaž Grušovnik. V casu njegovega predsedovanja je društvo po­novno dobilo zagon in je deležno pozitivnega odziva javnosti. Za dobro obiskanost do-godkov, ki jih organizira društvo, je po njegovem mnenju zaslužen predvsem interes ljudi za filozofijo. Kljucno pri delovanju društva je to, da društvo deluje inkluzivno in odprto. Poslužuje se širšega pristopa k filozofski refleksiji in mišljenju. Sam format do-godkov pa je zastavljen povezovalno in nagovarja širšo zainteresirano javnost. Kljub temu, da v družbi torej obstaja nek splošen interes za filozofijo, se filozofi­ja ves cas srecuje z ocitki o svoji nekoristnosti. Še posebej zaskrbljujoce je, kadar se takšnega mnenja poslužuje ustanova, znotraj katere deluje oddelek za filozofijo, je opozoril dr. Boris Vezjak. Zgleden primer tega je izjava prorektorice mariborske uni-verze, v kateri je zapisala, da bi bilo filozofe potrebno preusmeriti na medicino in racunalništvo. Filozofov je prevec, na trgu dela ne morejo ponuditi nicesar, zato naj se raje preusmerijo v poklice, ki so za družbo koristni. Ce privzamemo, da je izjava rektorice o odvecnosti nekaterih poklicev resnicna in si zamislimo svet, v katerem v celoti ukinemo institucionalno dimenzijo filozofije, ali od nje sploh kaj ostane? Po mnenju dr. Borstnerja je strah pred tem, da bi popolna ukinitev njene insti­tucionalne oblike iznicila tudi filozofijo samo, odvec, saj tisto, kar lahko ponudi fi­lozofija, presega njene akademske okvire. Gledano z evolucijskega vidika se clove­štvo že od nekdaj srecuje z vprašanji in problemi, ki so povsem filozofske narave. Ti problemi se na ravni družbe ne morejo reševati sami, nanje lahko ponudi odgovo-re samo filozofija. Ti stalni problemi cloveštva, ki so tudi stalni filozofski problemi, obstajajo in bodo obstajali neodvisno od akademskega položaja filozofije – prav zato ukinitev akademske pozicije po njegovem mnenju ne ukinja tudi filozofije same. Ce lahko filozofija vendarle preživi zunaj institucionalnih okvirov, ali to prica o njeni samozadostnosti? Po besedah dr. Vezjaka je v preteklosti nekaj mislecev deli-lo to prepricanje, ko so filozofiji odmerjali visok položaj v družbi. Platon je filozo­fom namenil mesto vladarjev v državi, Edmund Husserl pa je v svojem delu Kriza evropskega cloveštva in filozofija (1935) zapisal, da lahko evropskega cloveka reši zgolj heroizem duha, ki bo prišel iz filozofije. Filozofija ni zgolj pomembna miselna di­sciplina, ampak je tudi tista, ki lahko ponudi rešitev vseh družbenih problemov. Po mnenju dr. Grušovnika je takšno stališce do filozofije enako problematicno kot tisto, ki pravi, da filozofije ne potrebujemo. Še vec – s stališcem, ki filozofijo po­stavlja na tako visok položaj, tvegamo njeno ideološko zlorabo, ker potem vec ni­mamo kriticno mislece filozofije. Tako popolna institucionalizacija kot deinstituci­onalizacija sta za filozofijo škodljivi. Kaj je torej tisto, kar nam lahko ponudi filozofija? Po besedah dr. Grušovnika je eden izmed razlogov, zakaj se ukvarjati s filozofijo, njena izjemna koristnost, ki pa se lahko izkaže šele na daljši rok. Od filozofije se vselej terja neka aplikativnost. Tukaj velja opozoriti, da kritika po umanjkanju aplikativne vrednosti meri na ne­uporabnost in nekoristnost teorije nasploh. A ce pogledamo nekatere danes za nas povsem nepogrešljive naprave, vidimo, da so posledica cistega teoretiziranja, ki za casa svojega nastanka ni imelo prakticne vrednosti. Ne vemo, s kakšnimi izzivi se bomo ukvarjali cez 100 let in šele takrat se lahko izkaže, da bodo ideje in teorije, ki jih bomo razvili danes, prišle prav. Ukvarjanje s teoretskimi, cisto filozofskimi pro-blemi ima konkretno prakticne posledice, zato ker razpira neka radikalno nova gle­danja in dojemanja sveta, pa ceprav na dolgi rok. Ce ne negujemo univerzitetnega statusa filozofije, ne razvijamo univerzitetnega statusa teorije na sploh – ob tem lah­ko naredimo korak naprej in se vprašamo, zakaj potem sploh imeti univerze? In nenazadnje ima filozofija pomemben prispevek pri soustvarjanju družbenega ži­vljenja. Po mnenju dr. Grušovnika je filozofija nepogrešljiv dejavnik pri ustvarjanju de­mokraticne družbe, saj igra pomembno vlogo pri izgradnji demokraticnega znacaja. S tem, ko filozofija razvija in goji kulturo dialoga, nas razvija kot demokraticne državlja­ne. In ce se na tem mestu neposredno navežemo na naslov današnjega dogodka – manj družba misli, bolj prezira filozofe – lahko recemo, da s tem, ko mislimo, da je filozofi­ja odvec, na nek nacin spodkopavamo temelje demokraticnemu državnemu ustroju. Zdi se, da je na delu neko nerazumevanje filozofije in tega, kaj lahko filozofija družbi ponudi. Kot naslednje se nam tako zastavlja vprašanje, ali leži odgovornost za to, da filozofija izgublja svoj položaj v družbi, tudi na samih filozofih? V premi­slek o tem je v nadaljevanju razprave dr. Vezjak ponudil nekaj iztocnic. Tako Chomsky v clanku, v katerem skuša opredeliti status filozofije v javnosti in znotraj univerze, vidi dolžnost filozofov v krepitvi integritete intelektualnega življenja. Filozofi ima­jo kot edini kompetence analizirati družbene ideologije, družbeno vednost kot ta­kšno, zato so poklicani, da se odzivajo na družbene procese – to je njihova dolžnost. Filozofi morajo torej prevzeti vlogo javnih intelektualcev. Spet drug vidik sta ponudila filozofa Frodeman in Briggle. Po njunem mnenju je filozofija premalo življenjska, saj se ukvarja zgolj z abstraktnimi problemi, potre­bovala bi vec interakcije s svetom. Predlagata, da filozofija preneha delovati iz na­slonjaca in se za voljo lastnega preživetja odpravi na teren. Prihodnost filozofije je v povezovanju z drugimi podrocji tako znotraj kot zunaj akademskih okvirov. Je problem filozofije torej v tem, da deluje prevec samozadostno, je okostenela in institucionalno dogmaticna? Bi se filozofija morala prilagajati družbenim procesom in se v imenu preživetja povezovati z drugimi znanostmi? Po besedah dr. Grušovnika je takšna ideja sicer dobra, a vendar nekoliko utopic­na. Kadarkoli namrec filozofija želi stopiti v dialog z drugimi, je po njegovih izku­šnjah vselej znanost tista, ki se izkaže za dogmaticno. Vrhunec tega enostranskega odnosa, ki se v razreševanju nekaterih dilem obraca k filozofiji, a ji obenem v pogo-voru z njo zapira vsa vrata, je pojav, ki ga je Slovensko filozofsko društvo skušalo nasloviti na lanskem Simpoziju z naslovom Mesto etike v družbi. Iztocnica za pre­mislek je bila namrec sledeca – etika je nekaj, kar danes vsi poudarjajo, se obracajo k njej po nasvet in se obenem cutijo poklicane razpravljati o etiških dilemah. Tako vzamejo etiko, ki je tradicionalno filozofska disciplina, se sami pocutijo kompeten­tne, da lahko o njej razpravljajo, a obenem kažejo s prstom na filozofijo, da je neko­ristna. Filozofija je tako postavljena v položaj, ko mora upravicevati smotrnost svo­jega pocetja, potem ko ji druge discipline skušajo odvzeti njen sestavni del. Prezirljiv odnos do filozofije in humanisticnih znanosti nasploh je nekaj, kar v sodobni družbi postaja stalnica. Zakaj filozofi ne reagirajo na ta odnos? Po mnenju dr. Borstnerja je problem v tem, da znotraj filozofije ni koherentnosti. Notranja raz­hajanja med razlicnimi filozofskimi šolami povsem zameglijo problematicen polo-žaj, v katerega je danes postavljena filozofija. Ker je navznoter razdvojena, ne more enotno pristopiti k reševanju težav, ki ji pretijo od zunaj. Prav zato veliko mero od­govornosti za položaj, v katerem se je znašla filozofija, nosimo ravno filozofi. Izzivov, s katerimi se danes sooca filozofija, ni malo. Po eni strani lahko vidimo, da v družbi obstajajo podrocja in segmenti, za katere je poklicana ravno filozofija, kar kaže na to, da je filozofija vedno bolj pomembna in koristna, po drugi strani pa je paradoksalno marginalizirana. Prav zato si tema pricujoce razprave upraviceno zasluži pozornost vseh, ki se ukvarjajo s filozofijo, saj odpira vprašanja o nujnosti in smotrnosti filozofije ter ponuja iztocnice za njeno samorefleksijo. Nataša Demirovic ZAPISI NEKDANJIH PREDSEDNIKOV SFD-JA MEMOIRS OF FORMER SFD PRESIDENTS ZAPISI NEKDANJIH PREDSEDNIKOV :: SLOVENSKEGA FILOZOFSKEGA DRUŠTVA Nedavno tega se je porodila ideja, da 85. obletnico našega društva obeležimo na poseben nacin, in sicer z zapisi nekdanjih predsednikov, ki bodo predstavili prvo­osebni pogled na dogajanje v društvu v casu njihovega predsednikovanja. Pred nami sta dva taka zapisa dveh nekdanjih predsednikov SFD, dr. Matjaža Potrca in dr. Boruta Ošlaja. Vsak na svoj nacin prikažeta videnje delovanja društva. Dr. Potrc opisuje dogajanje v društvu nekaj desetletij nazaj in njegovo mednarodno povezovanje, dr. Ošlaj pa nam predstavi nekaj glavnih prizadevanj društva, ki se­gajo v ne tako daljno preteklost. Tinkara Tihelj tajnica Slovenskega filozofskega društva MATJAŽ POTRC IN NJEGOVO PREDSEDOVANJE :: SLOVENSKEMU FILOZOFSKEMU DRUŠTVU Kot se spomnim, sem bil predsednik SFD (Slovensko Filozofsko Društvo) dva­krat. Ker cas tece, mislim, da je zanimivo in koristno, ce na kratko zabeležim svo­je spomine v zvezi s tem. Ob tem se moram zahvaliti prijaznemu povabilu in vztra­janju sedanjega predsednika SFD, naj se tega lotim. Najprej se namrec te naloge ni­sem mislil oprijeti, razlogi za to pa bodo razvidni že iz te kratke skice: kompleksno okolje mojega predsednikovanja je morda skoraj preobširno in se tako bržkone ne ujema z ostalimi pricevanji. Vendar, tukaj je del zgodbe. Najprej naj povem, da sem kar nekaj let skrbel za Analiticno sekcijo SFD, ki sem jo tudi ustanovil, ob podpori svojih sodelavcev in zlasti mojega profesorja Franeta Jermana. Vabila za sestanke sem pošiljal po pošti, dobivali pa smo se vsak teden in razpravljali pozno v noc. To tedensko druženje je oblikovalo skupino zainteresira­nih razpravljalcev. Cez nekaj casa sta profesor Prijatelj s fakultete za matematiko in Frane Jerman podprla ustanovitev matematicno-filozofskega seminarja, ki se je zo-pet sestajal vsak teden ter so se ga udeleževali tedanji najpomembnejši matematiki in naravoslovno usmerjeni filozofi. Temu krožku smo vzdeli ime “Alfa-Beta”; po­gosto so se srecanja nadaljevala še v vrtu gostilne Pod lipco. Kot udeleženca naj ome­nim Andreja Uleta, ki me je podprl pri moji prošnji za odobritev AvH štipendije pri Wolfgangu Stegmuellerju v Muenchnu, kjer sem ob tedanji literarni suši, imel do-stop do obširne sodobne literature; en cel semester sem imel celo priložnost poslu­šati predavanja P.F. Strawsona, ki je postal en izmed temeljev mojega doktorskega dela. V Muenchnu sem se spoprijateljil tudi s profesorjem Vossenkuhlom, ki me je pozneje povabil v Stuttgart in na univerzo v Bayreuthu. Pozneje me je Peter Bieri (znan tudi kot pisatelj Pascal Mercier) povabil v Bielefeld. Udeležil sem se tudi sre-canj IUC v Dubrovniku, kjer sem postal prijatelj s Kathy Wilkes iz Oxforda, kjer sem jo tudi obiskal; Simon Blackburn me je ob tej priložnosti povabil v svoj College. V IUC sta me povabila Marshall Swain in George Pappas, da sem skupaj z njima organiziral mednarodno konferenco o spoznavni teoriji, kjer sem tedaj prvic srecal Terryja Horgana. Imel sem tudi stike z avstrijskim Gradcem, kjer sem študijsko pre­živel nekaj casa ter ob podpori Wolfganga Gombocza preuceval meinongovsko tra­dicijo. Z Gomboczem sva ustanovila tudi Slovensko-avstrijsko filozofsko zvezo, ki je organizirala Vebrove konference v Mariboru, Radgoni, Radkersburgu in Gradcu. Na to konferenco je prišlo kar nekaj pomembnih filozofov, med drugim U.T. Place (zacetnik teorije enakosti) ter Donald Davidson. V Zagrebu sem bil izvoljen za pro-fesorja filozofije in zacel poucevati v Zadru, kjer so (tudi na Reki) potekala druže­nja v filozofskih krožkih; spomnim se na primer Blackburnovega nastopa, pozneje pa sodelovanja z Georgesom Reyjem, ucencem Jerryja Fodorja, ki je bil eno leto z nami v Zadru. Udeleževal sem se tudi srecanj Wittgensteinovega društva v Kirchberg am Wechsel, Avstrija, kjer sem imel priložnost srecati tudi filozofe, kot je Roderick Chisholm, N. Goodman (s katerim sem se pogovarjal kar nekaj ur) in Rudolf Haller (ki me je pozneje povabil, da sem imel predavanje v Grazu). V Ljubljano je prišel Ivan Boh, ki sem ga pozneje obiskal v Ohiu. Pozneje sem pridobil Fulbrightovo šti­pendijo in sem v Memphisu TN skupaj s Terryjem Horganom in Johnom Tiensonom preuceval njuno študijo o konekcionizmu in filozofiji psihologije. Pozneje sem kot predsednik SFD organiziral mednarodno razpravo o filozofiji konekcionizma v Ljubljani. Pobudil sem tudi uspešni TEMPUS – evropski (Ljubljana, Maribor, Graz, London, Berlin, Wuerzburg, Trst) projekt – Fenomenologija in kognitivna znanost, s podporo Danila Šusterja. V Wuerzburgu sem s profesorjem Wilhelmom Baumgartnerjem preživel kar nekaj casa v Brentanovem inštitutu, kjer sem poglo­bil svoje poznavanje Meinongove in Vebrove tradicije (sedaj sem alumni Univerze v Wuerzburgu). Ustanovil sem mednarodno revijo Acta Analytica, ki jo je tedaj pre­vzel Roell Verlag, sedaj pa izhaja pri Springer. Pozneje sem se približno desetkrat udeležil mednarodnih konferenc v Pecsi na Madžarskem, kjer sem obicajno skupaj z Vojkom Strahovnikom napisal clanek o vabljenih filozofih in ga le-tem osebno predstavil, oni pa so se nanj odzvali (Putnam, Stich, Habermas, Rorty, ce jih ome­nim le nekaj). Na Rutgersu sem poslušal Fodorjeva predavanja ter se udeležil raz­prave med Armstrongom in Lewisom. Pol dneva sem se pogovarjal s Chomskyjem na MIT o predstavah. Skupaj z Johnom Birom (Gainesville Florida: tam sem imel predavanje o Vebru, ki se ga je udeležil tudi profesor Hare) sem ustanovil medna­rodna filozofska srecanja, ki so postala cedalje bolj specializirana in se jih udeležu­jejo najpomembnejši strokovnjaki (Sosa, Chalmers, Armstrong, Norcross, Henderson, Ronald de Sousa). V Torontu sem predaval na povabilo de Souse, Ian Hacking pa mi je skuhal enostavno malico. V Celju sva skupaj z Gomboczem organizirala sim-pozij SFD, ki sta se ga med drugim udeležila Jaegwon Kim ter Terry Horgan. S Horganom sva napisala vec clankov ter knjigo Austere Realism (MIT Press), skupaj s profesorjem Strahovnikom pa pripravljamo še knjigo o tvorbi prepricanja za Oxford UP. Napisal sem vec knjig v slovenskem jeziku, ki so bile med drugim prevedene v hrvašcino (prevaja Ksenija Premur). Skupaj s Strahovnikom sva pri Ontos Verlag izdala knjigo Practical reasons in izdala najpomembnejši obstojeci pregled moralne­ga partikularizma (Routledge). V hrvašcini je izšla še moja izvorna knjiga (Intencionalnost i vanjski svijet) ter zbornik Kontekst i znacenje. Moji clanki ter poglavja v knjigah so številna. Ob prelomu tisocletja, sem v Memphisu soorganiziral Spindel konferen-co o skupnih koreninah kontinentalne in analiticne tradicije. In kocno, štipendija francoske vlade mi je omogocila, da sem študiral pri Juliji Kristevi in Jacquesu Lacanu v Parizu. Jacques Alain-Miller mi je predlagal obdelavo kontroverze o do-locnih opisih za doktorsko delo, ki sem ga pozneje dokoncal pri Franetu Jermanu. O knjigi Franeta Jermana, posveceni vecvrednostni logiki Lukasziewicza, sem v okviru SFD organiziral simpozij; žal pa nacrtovani nemški prevod ni bil realiziran. Udeležil sem se simpozija v Valencii, posvecenega delu Jonathana Dancyja (tudi ta je pozneje prišel na Bled). S Quinom sem se pogovarjal na simpoziju v Karlovih Varih, kjer sem mu predstavil svoj spis o njegovem delu; on mi je pozneje napisal pismo na pisalnem stroju. Bil sem tudi prijatelj sovašcana Ludovika Bartlja; o Vebrovi filozofiji je pri meni napisal doktorsko delo Emanuelle Marini iz Milana (doktoran-ti so bili, med drugim, še Božidar Kante, Vojko Strahovnik in Arne Markusovic). V Milanu sem pogosto sodeloval na srecanjih druge renesanse v Villa Borromeo. V Bozen pa me je na simpozije povabila Lilliana Albertazzi. Že dvanajst let aktivno sodelujem na Rocky Mountains Ethics simpoziju, Boulder CO. Kot sem napisal že zgoraj, o svojem predsednikovanju SFD najprej nisem hotel pisati. Razlog za to je sedaj bolj jasen: ves cas sem bil vpet v mnoge projekte, veci­noma mednarodne. Mojega predsednikovanja SFD brez teh ni mogoce razumeti, se pa zdi, da povezava pravzaprav ne obstaja. Vendar velja prav nasprotno: brez sku­pnega neprestanega druženja filozofov v okviru SFD ne bi bilo povezav s svetovno filozofsko sceno. Ko pa so te povezave obstajale, je prišlo do pretoka med slovensko ter mednarodno udeležbo. Tako sem, med drugim, kot predsednik SFD v Ljubljano povabil Davidsona, Horgana, Chisholma, Pollocka, Gajo Petrovica in mnoge dru­ge. Mednarodna povezava pa je družila in vzpodbujala tudi slovenske filozofe, ki so pozneje krenili vsak svojo pot. Naj omenim Valterja Motalna in Bojana Žalca (ki je kot poznejši predsednik SFD veliko prispeval k organizaciji in knjižni produkci­ji, prevodni in izvirni). Med mnogimi slovenskimi sodelavci sem še naprej v inten­zivni delovni in prijateljski povezavi z Vojkom Strahovnikom. Na koncu tega kratkega zapisa naj omenim še, da sem bil ne le tajnik Sekcije za logiko SFD, predsednik SFD, ampak, da sem bil na volitvah izbran tudi za Predsednika vseh filozofskih zvez Jugoslavije. Ker me s te funkcije niso nikoli razrešili, tako osta-jam tudi na tem prestižnem mestu. dr. Matjaž Potrc februar 2020 SLOVENSKO FILOZOFSKO DRUŠTVO :: V OBDOBJU 2006–2008 Ko sem v zacetku leta 2006 sprejel izziv dveletnega vodenja Slovenskega filozof­skega društva (SFD), je bila krovna organizacija slovenske filozofije v razmeroma dobrem stanju. To dejstvo takrat ni bilo samoumevno. Od prve polovice devetde­setih let pa vse do sredine prvega desetletja novega tisocletja se je društvo nahajalo v nekakšnem stand by modusu; bolj kot resnicno delovalo, je osrednje stanovsko združenje slovenskih filozofinj in filozofov životarilo. Šele s predsedniškim manda-tom Bojana Žalca (2004–2006) je po razmeroma daljšem obdobju ponovno ožive-lo. Še vec, postalo je pravzaprav zelo aktivno, za kar gredo zasluge novemu vodstvu in zlasti njegovemu predsedniku. Z mojim predhodnikom na mestu predsednika sem tudi sam pogosto sodeloval, najbolj intenzivno pri pripravi in izvedbi velikega in odmevnega mednarodnega simpozija »Oseba in dobro« (Person and Good) v Celju leta 2005. Po izvolitvi v funkcijo predsednika sem želel po eni strani tudi sam na­daljevati z aktivnejšim delom društva, hkrati pa tudi odpirati nove teme in pristo­pe, s katerimi bi filozofijo približali javnosti in v njej prebudili interes za naše delo, za njegov smisel in širšo družbeno vrednost. V vec kot le tehnicno oporo in pomoc mi je bil pri tem tudi novoizvoljeni tajnik SFD Božidar Škvarc. Delovanje SFD v letih 2006–2008 se je trudilo slediti predvsem dvema ciljema, za katera še danes verjamem, da ju moramo filozofi vzeti resno, ce ne želimo ponikniti v pozabo in posledicno odvecnost. Prvic, odlocneje vstopiti v družbo in z mocjo kri­ticnega mišljenja prevetriti njene samoumevne humanisticne, politicne, umetniške, religijske in druge standarde, in, drugic, vlagati vec truda v preseganje vzajemnega nezaupanja in posledicne odsotnosti konstruktivnega dialoga med posameznimi filo­zofskimi šolami, disciplinami in metodami na eni in med obema prevladujocima ide­ološko-politicnima poloma v naši družbi na drugi strani. Da bi smisel obeh ciljev laž­je razumeli v njuni nujnosti, je potrebno spomniti na neko pomembno lastnost razvo­ja slovenske filozofije po osamosvojitvi. Potem ko je marksisticna filozofija tudi v formalnem smislu prenehala biti kriterij in legitimacija vrednosti posameznih filozo­fij, so se slednje še odlocneje podale na razumljivo in tudi dolgo pricakovano pot av-tonomnosti in krepitve lastnih metodoloških, disciplinarnih, tematskih in vredno­tnih izhodišc. Cetudi se je ta proces pricel že v osemdesetih letih in se pri tem napa­jal iz prvih z entuziazmom prekipevajocih nastavkov razkrajanja avtoritarne družbe in njene postopne demokratizacije, pa je dolocena mera zdravega dvoma in previdno­sti še vedno opredeljevala ravnanja takrat sicer že toleriranih novih filozofskih smeri (analiticna filozofija, fenomenologija, teoretska psihoanaliza …). Zato lahko recemo, da so se šele v poosamosvojitvenem deliriju svobode dokoncno razblinili tudi zadnji ostanki ideološko-politicnih okov, ki so filozofe dotlej, ce nic drugega, ohranjali v mo-dusu previdne zadržanosti, nezaupljivosti in samopreživetvenega taktiziranja. Ni težko razumeti, da v trenutku, ko se razblinijo še zadnji politicni in psiholo­ški zadržki, razlicni modeli kriticnega mišljenja odlocneje in bolj odkrito stopijo na pot samoprofiliranja. Bolj kot dialog z drugace mislecimi je zdaj pomembno do­koncno oblikovanje lastnega filozofskega diskurza, vsaj posredno pa tudi osvajanje cim vecjega deleža tistega mesta, prepoznavnosti in vpliva v javnosti, ki so se spro­stili s sestopom marksisticne ideologije. Da so bili pri tem, bolj kot drugi, uspešni slovenski psihoanalitiki, ni nic novega, še manj presenetljivega. Toda, v prvem ko­raku pricakovana in tudi smiselna diferenciacija in osamosvajanje filozofskih dis-kurzov scasoma pripeljeta do njegovih manj zaželenih ucinkov. Najbolj natancno jih opisuje pojem disociacije, ki zaznamuje skrajno stopnjo vseh procesov diferen­ciranja: razlike tiho in neopazno preidejo v locitve. Ce so razlike med seboj vselej povezane z vzajemnimi procesi in odnosi primerjav in legitimacij – ker se vsebin­sko profilirajo samo skozi razmerje do tistega, od cesar se razlikujejo ter na ta na-cin vzdržujejo doloceno formo dialoškosti – pa locenih elementov, struktur ali sis-temov ne povezuje nicesar vec. Opisani proces je seveda znacilen tudi za razume­vanje takratnih politicnih usmeritev. Namesto, da bi razlicni filozofski in politicni diskurzi ohranjali dialog in v dobro celotne družbe krepili njeno bogastvo raznovr­stnosti ter na tej podlagi iskali višje forme povezav in enotnosti, smo se znašli v av­tisticni situaciji filozofskih in politicnih monologov, ki so bili v najboljšem prime-ru razumljivi le samim sebi, družbene koristi od njih pa koncno ni imel nihce. To je okviren in seveda tudi nekoliko poenostavljen opis razmer, v katerih sem prevzel funkcijo predsednika SFD in kot sem te razmere takrat osebno razumel. :2006 Izhajajoc iz opisanega stanja in njegovega razumevanja smo pristopili k oblikova­ nju programske zasnove simpozija SFD in ga nacrtovali za jesen leta 2006. Naslov simpozija se je glasil: Filozofija in izzivi slovenske družbe. Zdelo se mi je, da je s tako formulirano temo mogoce ubiti dve muhi na en mah: prvic, pokazati kako lahko fi­ lozofija kot kljucni dejavnik kriticnega mišljenja v družbi tvorno pripomore k razu­ mevanju, in posledicno tudi preseganju, številnih družbenih anomalij, ki jih je na po­ vršje naplavilo 15-letno poosamosvojitveno obdobje, in, drugic, za isto filozofsko mizo povezati vse relevantne filozofske diskurze v Sloveniji, ki do tedaj med seboj praktic­ no niso imeli omembe vrednih stikov, ter vzpostaviti platformo bodoce dialoškosti. Nacrtovani simpozij smo izpeljali 30. novembra 2006 v dvorani Ivana Hribarja Univerze v Ljubljani. Programski odbor so sestavljali Branko Klun, Luka Omladic in Borut Ošlaj (predsednik), organizacijski odbor pa Cvetka Hedžet Tóth (predse­ dnica), Janko Lozar in Božidar Škvarc. Na naše vabilo se je z referati odzvalo dva­ najst oseb (ena filozofinja in enajst filozofov): Cvetka Hedžet Tóth (Odgovornost fi­ lozofije – uveljavljanje etike), Andrej Ule (Družba znanosti in racionalnost), Janez Juhant (”Primum vivere dein philosophari” oziroma nemoc filozofije nad prakticnim), Vojko Strahovnik (Moralna teorija in intuicije), Igor Pribac (Pomen prevajanja hu­ manisticnih in družboslovnih besedil v slovenski jezik), Boris Vezjak (Filozofija in spro- šcena Slovenija), Darko Štrajn (Neizogibnost politicnega – filozofija in svoboda), Branko Klun (Postmoderna filozofija in religija), Zdenko Kodelja (Problemi vzgoje v obdobju pluralizma vrednot), Janez Vodicar (Pouk filozofije v gimnaziji kot prispevek k drža­vljanski vzgoji mladih), Janez Krek (Neoliberalizem v šolstvu: znanje, vzgoja in šolske reforme) in Borut Ošlaj (Za kulturo dialoga – Filozofija in slovenska ideološka bipo­larnost). Že iz števila in imen sodelujocih je razvidno, da namen simpozija ni bil v celoti izpolnjen, predvsem zato ne, ker se na naša vabila niso odzvali predstavniki dveh takrat najpomembnejših filozofskih šol pri nas, psihoanalitiki in fenomenolo­gi. Vecina njih pravzaprav niti odgovorila ni; kar nedvomno kaže, da za tak dialog v ponujenem okviru niso imeli posebnega interesa. Gotovo pa je pohvalno to, da so se vabilu odzvali nekateri liberalno usmerjeni filozofi na eni, katoliško usmerjeni ali vsaj na Teološki fakulteti delujoci filozofi na drugi, in vsi tisti, ki so ideološko neo­predeljeni ali vsaj manj jasno opredeljeni na tretji strani. Namen in cilj simpozija Filozofija in izzivi slovenske družbe sta bila v vabilu k so-delovanju formulirana na nacin, ki ostaja aktualen v daljšem casovnem obdobju; rekel bi, da tudi danes. Tekst povzemam v celoti: »V cedalje bolj zaostrenih politicnih, socialnih, gospodarskih, ekoloških, ideoloških, svetovnonazorskih in religioznih razmerah se radikalno zastavlja vprašanje vloge in pomena filozofije v sodobni družbi, še zlasti, ker filozofija samo sebe nenehno pred­stavlja kot najvišjo obliko kriticne misli. Vsak cas in prostor od nje terjata, da na novo verificira svoj splošni in posebni družbeni položaj ter pri tem zavzame zanjo prepoznavno vlogo protagonista kriticnega dialoga. Osrednji namen simpozija se osre­dotoca na razmerje filozofije in slovenske družbe, ki jo bolj kot kadar koli prej za­znamuje kulturna dezorientacija in razklanost glede vrednostnih, socialnih, politic­nih in ideoloških vprašanj. Vsesplošna bipolarnost slovenske družbe sama na sebi – zlasti ce jo primerjamo z dogajanji v drugih državah – morda niti ni posebno problematicna, zaskrbljujoca pa postane takrat, ko je ne spremlja kultura dialoga v njenem odprtem ter kriticnem soocanju in mišljenju razlik; in prav odsotnost slednje najbolj eklatantno opredeljuje slovensko resnicnost. Ce je katera oblika vednosti po­sebej poklicana, da gradi kulturo kriticnega dialoga, potem je to v prvi vrsti prav go-tovo filozofija. Simpozij iz razlicnih filozofskih zornih kotov odgovarja na naslednje okvirne izzive: 1) Ali lahko filozofija prispeva k razvoju slovenske družbe? 2) Na kakšen nacin naj se vkljuci v razreševanje njenih antinomij? 3) Politizacija in ideologizacija versus etizacija in humanizacija družbe (družba in etos). 4) Problem dialoga znotraj medkulturnih in notranje- oz. intrakulturnih diferenc 5) Vzgoja in vrednotni vakuum 6) Slovenija in globalizacija Ob vsem tem pa pogovor o problemih, ki prerašcajo posamezne disciplinarne usmeri­tve, hkrati ponuja tudi plodno polje po eni strani za preverjanje prakticne razsežnosti in odgovornosti posameznih filozofskih diskurzov in po drugi strani za možno oživitev notranje-filozofskega sodelovanja, ki je od osamosvojitve naprej povsem zastal.« Razprave med posameznimi prispevki in na koncu simpozija so pokazale, da kljub ocitnim razlikam med posameznimi filozofskimi pristopi in vrednotenji druž­ benih razmer, so vsi sodelujoci delili prepricanje, da mora akademska filozofija od­ locneje vstopiti v turbulentnost javnega življenja in s svoje strani prevzeti odgovor­ nost pri kriticnem osvešcanju, pri razumevanju aktualnih družbenih razmer in de­ loma tudi pri reševanju nakopicenih problemov. Vecje težave so se, po pricakovanju, pokazale ob temi dialoškosti. Cetudi ta morda na samem simpoziju ni povsem ustre­ zal idealom kulture dialoga in razen zgornjega soglasja ni prinesel konstruktivnej­ ših skupnih uvidov in izraženih interesov po nadaljevanju, pa je do dialoga oz. skro­ mneje receno pogovora vendarle prišlo, ker je – kot kaže – nedvomno obstajala sku­ pna pripravljenost zanj. Za zacetek to gotovo ni bilo slabo. Tudi mediji so o dogodku porocali z naklonjenostjo, prispevki pa so bili eno leto kasneje objavljeni v temat­ skem bloku revije Anthropos (1-2, 2007). Glede drugih dejavnosti SFD v letu 2006 kaže omeniti, da smo se prijavili na dva razpisa (ARRS) za organizacijo mednarodnih znanstvenih srecanj: Religije in (ne) humano (dogodek naj bi v sodelovanju z Univerzo v Bochumu predvidoma potekal v Ljubljani, v zacetku oktobra 2007) in Filozofija mojega podjetja (predvidoma v Ljubljani v septembru 2007). Društvo je prav tako tudi prenovilo in preneslo svojo spletno stran na ARNES-ov strežnik ter pridobilo nov e-mail naslov. Ker smo se, tako kot v vseh mandatih, tudi mi ubadali s financnimi težavami, smo, z željo po racionalizaciji stroškov poslovanja, zamenjali racunovodkinjo. :2007 Od izpeljanih dogodkov v letu 2007 si posebno pozornost zasluži pricetek obe­leževanja svetovnega dneva filozofije, ki od takrat naprej v slovenskem prostoru ne­prekinjeno poteka že trinajst let. Zgodaj spomladi me je po telefonu poklical Darko Štrajn, s katerim sva vzpostavila strokovno konstruktiven odnos že na jesenskem simpoziju SFD, in predlagal srecanje. Povabilo sem z veseljem sprejel in že kmalu mi je v osebnem pogovoru predstavil projekt obeleževanja svetovnega dneva filozo­fije, ki ga takrat še nisem poznal in ki v okviru UNESCA in na njegovo pobudo poteka od leta 2002 naprej. Za svetovni dan filozofije je UNESCO izbral tretji ce-trtek v novembru. Izhajajoc iz omenjenega globalnega okvira je Štrajn predlagal te­snejše sodelovanje SFD in Nacionalne komisije za UNESCO, katere aktivni clan je bil, z namenom, da bi tudi v Sloveniji organizirali in primerno obeležili svetovni dan filozofije. Moram priznati, da sem idejo sprejel z veliko mero naklonjenosti, saj je šlo za pobudo projekta, katerega nameni so se odlicno ujemali in dopolnjevali z naborom tistih, ki smo jih pri SFD postavili v ospredje našega delovanja v manda­tu 2006–2008. Oba sva se strinjala, da gre za priložnost, ki je filozofija, ki želi jav­nost odlocneje opozoriti nase in na svojo kljucno vlogo pri sooblikovanju kriticne in humane družbe, ne sme zamuditi. Po nekaj usklajevanjih smo spomladi naredi­li prve korake in vsebinske osnutke, kako to priložnost izkoristiti za »invazijo« filo­zofije na javni prostor ter na ta nacin s skupnimi mocmi še opazneje nadaljevati pro-jekt dejavnejšega umešcanja filozofije v družbo. Poleg naju s kolegom Štrajnom sta pri tem izdatneje pomagala tudi Janko Lozar in Božidar Škvarc. Za orientacijo, v katero smer so šla naša razmišljanja in predlogi, prilagam vsebino poziva k sodelo­vanju, ki je za izvedbo dogodka predlagal tri kontroverzne in za sodobno filozofijo vse prej kot obicajne prostore: Svetovni dan filozofije; Ljubljana, 16. november 2007 Na pobudo Nacionalne komisije za UNESCO in v sodelovanju z njo, se je Slovensko filozofsko društvo odlocilo, da letos prvic tudi v Sloveniji primerno obeležimo ta dan. Dejstvo, da je filozofija pod okriljem UNESCA dobila svoj lastni svetovni dan, ja­sno nakazuje njen svetovni pomen. Ustrezna obeležitev tega dneva tako pravzaprav zahteva, da vstopimo v svet, med ljudi oz. na trg in razstavimo verigo njenih mo-žnih pomenov. Njeno samopredstavitev smo si zamislili kot obliko odprtega filozofskega foruma, ki bo predvidoma potekal na treh razlicnih lokacijah, ki vsaka zase v grobem tudi že doloca razpon tematskih okvirov: 1) v City Parku 2) na Metelkovi 3) v franciškanski cerkvi na Prešernovem trgu Osrednji namen vstopa filozofije na trg, ali bolje vrnitve na prizorišce njenega rojstva, se skriva v poskusu, da bi filozofijo kot polje kriticnega dialoga in razmisleka približali jav­nemu prostoru in v njem kultivirali obcutek za avtoriteto argumenta. Vsak filozof, ki ga s tem dopisom vljudno vabimo, da se odzove našemu vabilu, se lahko po lastni presoji od­loci za eno od možnih prizorišc in tam popolnoma avtonomno, glede na svoje lastne stro­kovne preference, želje in nagibe, predstavi doloceno temo ali problem, za katerega oseb-no meni, da bi lahko nagovoril nakljucne mimoidoce kot tudi tiste, ki se bodo prireditve udeležili nacrtno (celoten projekt želimo namrec na ustrezen nacin predhodno napove­dati v medijih). Lahko se odlocite za klasicno predavanje (dolžina bo odvisna od števila prijavljenih za doloceno lokacijo) ali za iskanje dialoga s slušatelji. Prav tako je možno, da vec filozofov skupaj organizira debatni klub, znotraj katerega lahko, pred obcinstvom in z njim, obravnavajo doloceno aktualno, provokativno oz. v vsakem primeru za širši krog zanimivo temo ali problem. V City parku pridejo v poštev predvsem teme, ki bi obravnavale probleme potrošništva, storilnosti, odtujenosti, zabave v vseh njihovih pato­loških in terapevtskih kontekstih, skratka filozofija življenja v najširšem smislu. V fran-ciškanski cerkvi bi bila zadeva nekoliko bolj celostno oz. ontološko zastavljena (clovek, svet, narava, kozmos, bog, smisel, resnica, etika ipd.), medtem ko bi na Metelkovi v ospred­je postavili problem enakopravnosti spolov (zato posebej pozivamo vse tiste, ki jim je ta tema blizu, da se odzovejo vabilu), poleg tega pa bi nekaj prostora prihranili tudi za osta-la podrocja, kot so filozofija znanosti, socialna in politicna filozofija, estetika ipd. Programski osnutek, ki je pred vami, ni dokoncen in to tudi ne želi biti, zato bomo veseli tudi vaših pobud in jih skušali skupaj uresniciti. V upanju, da vas filozofija nagovarja tudi v njeni možni svetni širini in ne le kot za­prti akademski diskurz, vas lepo pozdravljamo in se veselimo vaših prijav. Kljub pogumnemu, morda tudi nekoliko naivnemu nacrtu, dejansko pa verjetno prav zaradi tega, je prvi osnutek projekta padel v vodo. Zapletlo se je predvsem v po­govorih s franciškani, ki naši ideji niso bili posebej naklonjeni, zlasti seveda ne temu, da bi filozofi zasedli prižnico in iz nje nagovarjali tako verujoce kot »neverujoce« z vse­binami, ki ne bi bile nujno usklajene s franciškanskimi pricakovanji in standardi po­svecenosti božjega hrama. Ker se je, po prvotno pozitivnem odzivu vodstva City par­ka, koncno zapletlo tudi tam, smo bili prisiljeni prvi in najizzivalnejši scenarij obele­žitve svetovnega dneva filozofije opustiti in na njegovo mesto postaviti preizkušeno formulo okrogle mize v osrednjem hramu slovenske kulture, v Cankarjevem domu (CD). Prvi dogodek svetovnega dneva filozofije pri nas je tako potekal v CD, v petek, 16. novembra, in sicer na aktualno in široko temo Filozofija v dobi globalizacije (da­tum izvedbe dogodka smo zaradi pragmaticnih razlogov iz cetrtka, 15. novembra, prestavili na petek, 16. novembra). Na njem so sodelovali: Marjutka Hafner (takratgeneralna sekretarka slovenske nacionalne komisije za UNESCO), Darko Štrajn (Pedagoški inštitut Ljubljana; predsednik odbora za družboslovje in humanistiko prislovenski nacionalni komisiji za UNESCO), Marjan Šimenc (FF Ljubljana, GimnazijaBežigrad), Bojan Žalec (TF Ljubljana), Aleš Bunta (Filozofski inštitut SAZU, Ljubljana),Boris Vezjak (FF Maribor), Ernest Ženko (Fakulteta za humanisticne študije Koper), Dean Komel (FF Ljubljana), Pavel Koltaj (postdiplomski študent na FF Ljubljana) in Borut Ošlaj (predsednik SFD, FF Ljubljana). Kot kaže spisek sodelujocih, smo k besedi povabili filozofe iz razlicnih sloven-skih krajev in institucij, hkrati pa dali priložnost tudi študirajocim filozofom. Ce odmislimo izstopajoco odsotnost predstavnice ženskega spola, nam je to razmero-ma dobro uspelo. Da je šlo za poseben in v ožji filozofski kot tudi širši družbeni jav­nosti zelo dobro sprejet dogodek, dokazuje tudi precejšnji interes medijev (STA, Dnevnik), predvsem pa dejstvo, da je obeleževanje svetovnega dneva filozofije od ta­krat postal tradicionalni dogodek, ki je z leti postajal cedalje bolj množicen in do-polnjevan s številnimi spremljevalnimi dogodki; pozneje tudi na razlicnih koncih Slovenije. V kar nekaj zaporednih letih je bil ohranjen tako koncept iz leta 2007 kot tudi mesto dogodka, Cankarjev dom.1 1 Pred dvema letoma je bila kronologiji izvedenih dogodkov posvecena celo pregledna monografija z naslovom Svetovni dan filozofije – Filozofsko mišljenje v praksi (uredila Marjan Šimenc in Boris Vezjak, Ljubljana 2018). Žal pa sta urednika, iz meni neznanega razloga, pri zasnovi kronologije brez pojasnila povsem zaobšla pionirski dogo­dek iz leta 2007, na katerem sta mimogrede oba tudi tvorno sodelovala, in formalno na mesto tega za zacetek tra­dicije razglasila obeležitev svetovnega dneva filozofije v letu 2008. Podobno, le da na vsebinski ravni, je v svojem uvodniku pod naslovom Zakaj Unescov svetovni dan filozofije? prvi dogodek prezrl tudi Darko Štrajn, ceprav je bil kot glavni pobudnik ves cas med najaktivnejšimi že leta 2007 (Svetovni dan filozofije. Filozofsko mišljenje v praksi, Ljubljana 2018, str. 12). Naj na kratko izpostavim še nekaj drugih dogodkov in zanimivosti iz leta 2007. Oblikovana je bila prva spletna stran casopisa Anthropos, katerega izdajatelj je, po-leg Društva psihologov Slovenije, tudi Slovensko filozofsko društvo. Ob pomoci Janka Lozarja je levji delež opravil tajnik društva SFD, Božidar Škvarc; spletna stran pa je svojemu namenu služila vse do pred kratkim, ko je bila posodobljena in pri­lagojena novim potrebam in tehnicno-programskim zmožnostim. V zvezi s casopi­som Anthropos kaže omeniti tudi to, da smo se pod koordinatorstvom Janka Lozarja lotili tudi spremembe njegove graficne podobe. V prvi številki s spremenjeno oz. pomlajeno podobo je leta 2007 izšel tudi tematski blok, ki je bil posvecen našemu simpoziju iz leta 2006. Na ta na nacin smo najprimerneje tudi na vsebinski ravni obeležili prenovljeno zunanjost ter nacrtovano vstopili v dolgorocneje zastavljeni projekt vsebinske prenove ter posledicno vecje strokovne in znanstvene profilirano­sti ter prepoznavnosti revije znotraj slovenske humanisticne periodike. Predvidena izvedba mednarodnega simpozija Religije in (ne)humano, ki smo ga pripravljali v so-delovanju z Univerzo iz Bochuma (Ruhr Universität), je bila zaradi premalo zbra­nih financnih sredstev s strani nemškega partnerja (naša stran je bila na razpisu ARRS formalno uspešna; financno nekoliko manj) žal prestavljena na leto 2008, takrat pa tudi dokoncno odpovedana. Posebej pa moram omeniti tudi to, da smo v okviru SFD z namenom oživitve oz. pomladitve naše dejavnosti ustanovili tudi njegovo študentsko sekcijo (njen prvi predstavnik v upravnem odboru je bil Pavel Koltaj). Prijava na razpis za organizacijo simpozija Filozofija mojega podjetja, ki jo je vsebinsko zasnoval in koordiniral prav Pavel Koltaj, je bila žal neuspešna. Vsekakor odlicna ideja, s katero smo želeli filozofijo opazneje povezati s, v tistem casu, hitro rastoco kulturo podjetništva, je bila preslabo razumljena in v oceh takratnih finan­cerjev verjetno prevec nenavadna. V letu 2007 se je društvo še zadnjic v casu moje­ga mandata prijavilo na razpis ARRS, in sicer za organizacijo mednarodnega znan­stvenega srecanja na temo Bioetika, s cimer smo orali ledino tudi na tem, danes ver­jetno kljucnem, eticnem podrocju. Razpis je bil uspešen, dogodek, ki sem ga vodil skupaj z mojim naslednikom na mestu predsednika SFD, Lukom Omladicem, pa izpeljan leta 2008 v Cankarjevem domu; torej že v casu Omladicevega mandata. Za zakljucek: Ce nic drugega, so specificna prizadevanja SFD iz casa 2006–2008 – specificna, ce jih seveda primerjamo s predhodnimi obdobji – morda pomenila po­membno spodbudo slovenski filozofiji, da odlocneje vstopi v javni prostor in se pri tem z uporabo njenega temeljnega orodja, kriticnega mišljenja, dejavneje vkljuci v osvetljevanje in razreševanje njegovih temeljnih dilem in aktualnih problemov. Ce upoštevamo, da je filozofija danes v slovenski družbi bolj opazna in trdneje zasidra­na kot pred petnajstimi leti – in to ne le po zaslugi Slavoja Žižka, ki je za to, kot posameznik gotovo storil najvec – in, da je hkrati tudi stopnja dialoškosti, cetudi je ta še vedno dalec od zaželene, vendarle višja kot v preteklosti, potem verjetno ne bom pretiraval, ce obdobje 2006–2008 ocenim za uspešno in v dolocenem smislu morda tudi prelomno. Onstran ideoloških okopov, naslanjajoc se na entuziazem in željo po kriticnosti, konstruktivnosti in aktualnosti, smo nacrtovali in udejanjali postopno vracanje filozofije v družbo – torej tja, od koder izvorno izhaja. Dela in izzivov za prihajajoce mandate in nove predsednike pa je kljub temu seveda ostalo še precej. Nenazadnje bi bilo nekriticno in neobjektivno trditi, da smo naše cilje in namene uresnicili. Gotovo pa smo, po daljšem obdobju ravnodušnosti do konkre­tnih družbenih vprašanj, stopili na relativno novo pot in predlagali njeno možno smer; ne kljub prislovicni nekriticnosti in ideološki pregretosti našega javnega pro-stora, temvec prav zaradi njiju. dr. Borut Ošlaj NAVODILA AVTORJEM Casopis Anthropos zavzema mesto osrednje slovenske znanstvene revije za interdiscipli­narno in transdisciplinarno povezovanje humanistike in družboslovja ter njunih jedrnih strok, predvsem filozofije in psihologije. Pri tem revija ohranja in spodbuja tudi dialog z drugimi disciplinarnimi podrocji, npr. naravoslovjem, medicino idr. V svoji vsebinski usme­ritvi revija objavlja in bo objavljala vrhunske domace in mednarodne znanstvene izsledke s podrocja filozofije in psihologije, drugih humanisticnih, družboslovnih strok ter še zlasti znanstvene prispevke, usmerjene k interdisciplinarno ali transdisciplinarno obravnavanim aktualnim tematikam, ki presegajo disciplinarne okvire in vkljucujejo vsa znanstvena in strokovna podrocja. Jedro revije predstavljajo izvirni znanstveno raziskovalni clanki iz ome­njenih podrocij (tako empiricni kot teoretsko pregledni). Anthropos je uradni casopis Slo­venskega filozofskega društva in Društva psihologov Slovenije. Predloge prispevkov je treba poslati po elektronski pošti na naslov: anthropos@guest.arnes.si. Uredništvo po prejemu elektronske verzije avtorja po elektronski pošti obvesti o prejemu pri­spevka, ki gre v recenzentski postopek. Avtor je o sprejemu ali nesprejemu prispevka v objavo praviloma obvešcen v casu 3 mesecev po prejemu clanka. V istem casu avtor prejme elektron­sko pismo, v katerem ga uredništvo obvesti o morebitnih nujnih in priporocenih popravkih, po potrebi se od avtorja zahteva vnovicen jezikovni pregled besedila. Avtor mora vrniti poprav­ljen prispevek v roku 7 dni. Po objavi prispevka avtor prejme 1 izvod casopisa na domaci ali delovni naslov in separat prispevka v elektronski obliki na elektronski naslov. Uredništvo clanek opremi tudi z UDK vrstilcem, prispevki pa so razvršceni v naslednje kategorije: -Izvirni znanstveni clanek vsebuje izvirne rezultate lastnih raziskav, ki še niso bili objavlje­ ni. Clanek je recenziran. Avtor se z izjavo obvezuje, da prispevka ne bo objavil drugje. -Strokovni clanek prikazuje rezultate strokovnih raziskav. Tudi ti prispevki so recenzirani in avtor se z izjavo obveže, da prispevka ne bo objavil drugje. -Pregledni clanek imajo znacaj izvirnih del. To so natancni in kriticni pregledi literature iz posameznih zanimivih strokovnih podrocij. -Porocilo vsebuje krajše znanstvene informacije o zakljucenih raziskovanjih ali kratek opis strokovnih in znanstvenih srecanj. Taki prispevki naj vsebujejo od 3000 do 7500 znakov. -Strokovna recenzija predstavlja znanstvenokriticno ovrednotenje relevantnih objavljenih znanstvenih knjig. Prispevki naj vsebujejo od 3000 do 7500 znakov. Prispevki so lahko napisani v slovenskem ali v enem od svetovnih jezikov. Obsegajo lahko do 2 avtorski poli (60.000 znakov) in morajo biti pregledno strukturirani, po potrebi tudi z vmesnimi naslovi. Naslov (in podnaslov, kadar je to potrebno) prispevka mora jasno odra­žati njegovo vsebino. -naslov in podnaslov prispevka v izvirnem jeziku in prevodu v tuj jezik -ime in priimek avtorja, avtorjeve nazive in akademske naslove, ime in naslov inštitucije, kjer je zaposlen oz. domaci naslov -povzetek v slovenšcini in enem od svetovnih jezikov, dolžina do 120 besed, s kljucnimi besedami v slovenšcini in tujem jeziku, do 7 kljucnih besed (enako velja, ce je prispevek napisan v tujem jeziku) NASLOVNASTRAN TIPKOPISANAJ VSEBUJE: :: -Prevod naslova prispevka v tuj jezik -na dnu strani naslednjo izjavo: »Prispevek ni bil oddan v objavo drugje v identicni ali podobni obliki, niti ne bo v prvih treh mesecih po oddaji na uredništvo casopisa Anthropos.« NASLEDNJASTRAN TIPKOPISANAJ VSEBUJE: :: -naslov in podnaslov prispevka -povzetek v slovenšcini s kljucnimi besedami Naslov in podnaslovi so tipkani polkrepko, naslovi knjig v kurzivi, naslovi clankov z uporabo »dvojnih navednic«. Odstavkov se ne locuje s prazno vrstico. Za oznacitev novega odstavka se uporablja tabulatorski zamik v desno. Graficno oblikovanje (slog, okviri, števil-cenje strani) se ne uporablja. Glavno besedilo je napisano v pisavi Times New Roman v velikosti 12, sprotne opombe pisavi Times New Roman v velikosti 10. Vsebinske opombe se navajajo na sprotni nacin pod crto, ravno tako bibliografski navedki, ce citat presega 40 besed (glej tipske primere spodaj). Ce citat ne presega 40 besed, so bibliografski podatki vkljuceni med besedilo v skrajšani obliki na koncu citata (Veber, 1999: 12). Vsa citirana li­teratura mora biti s popolnimi podatki navedena na koncu clanka v poglavju »Literatura«. Bibliografske navedbe morajo biti razvršcene po abecedi avtorjev ter po letu izdaje, kadar gre za vec del istega avtorja, omejiti pa se morajo na tista besedila in avtorje, ki v prispevku služijo kot neposredna referenca. Posamezne tipe bibliografskih virov navajamo na naslednji nacin: KNJIGA :: Nietzsche, F. (2005): Vesela znanost. Ljubljana: Slovenska matica. ZBORNIK :: Vogrinc, J., Rošker S., J. in Saksida, A., (ur.) (2000): Prestop: Spominski zbornik Iztoka Sakside-Saxa. Ljubljana: ZIFF. ZBORNIK, PRISPEVEK :: Held, K. (1997): »Grundbestimmung und Zeitkritik bei Martin Heidegger.« V: Papenfuss, D. in Pöggeler, O. (ur.): Zur philosophischen Aktualität Heideggers. Frankfurt am Main: Vittorio Klosterman, str. 31-57. :CLANEK VREVIJI :: Barbaric, D. (1997): »Clovek v noci.« V: Phainomena, VI/19-20, Ljubljana: Nova revija, str. 126-144. INTERNETNI PRISPEVEK :: Fredrickson, B. L. (2000): »Cultivating positive emotions to optimize health and well-being.« V: Prevention & Treatment, 3, Article 0001a. Povzeto 20. novembra 2000 s strani http://journals.apa.org/prevention/volume3/pre0030001a.html. ::Za bibliografske navedke v opombah uporabljamo naslednjo tipologijo: Descartes, R. (1988): Meditacije, Ljubljana: Slovenska matica, str. 34-35. Barlow, D. H. & Lehman, C. L. (1996): »Advances in the psychosocial treatment of anxiety disorders.« V: Archives of General Psychiatry, 53, str. 730. Prav tam, str. 45. Prispevke, ki ne bodo ustrezali omenjenim kriterijem, bo uredništvo prisiljeno zavrniti. Uredništvo tipkopisov ne vraca. INSTRUCTIONS FOR AUTHORS Anthropos journal is the leading Slovenian scientific journal of interdisciplinary and trans-disciplinary orientation, bringing together human and social sciences, with philoso­phy and psychology as its core disciplines. The journal also encourages dialogue with other scientific fields, such as natural sciences, medicine etc. It publishes top national and inter­national original scientific research results from the field of philosophy, psychology and other human and social sciences, and especially scientific contributions of interdisciplinary orientation, keeping up with relevant scientific research in Slovenia and around the world. Anthropos is the official journal of the Slovenian Philosophical Society and Psychological Society of Slovenia. Authors should send their proposal to the editorial email address: anthropos@guest. arnes.si. After receiving the electronic version of the proposed contribution, the editorial board sends author an e-mail confirming the submission of contribution, which then enters the review process. Author is informed of the reviewers’ decision in up to 3 months after sub­mission. Author is requested to do the proofreading of the text if contribution fails to meet the layout and language quality standards. The author’s response, with or without correc­tions, should be sent within 7 days. After publication, one issue of journal is sent to author’s surface address, as provided on the first page of proposed contribution, and an electronic offprint to the provided electronic address. Contributions can be written in Slovene or any major foreign language, and should not exceed 10.000 words (60.000 characters). THE FIRST PAGE SHOULD CONTAIN: :: -title and subtitle of contribution (with translation into a major foreign language) -name(s) of author(s), surface and email address -a 100-120 word abstract in Slovene or any major foreign language, a list of up to 7 key words in Slovene or foreign language -Statement of exclusive submission at the page bottom: “This paper has not been submit­ted elsewhere in identical or similar form, nor will it be during the first three months after its submission to Anthropos.” THE SECOND PAGE SHOULD CONTAIN: :: -title and subtitle of contribution -abstract and key words The title (and subtitle, if necessary) is written in bold type, book titles in italics and ar­ticle titles within “double quotation marks”. No blank lines between paragraphs are to be applied. New paragraphs are introduced by shifting the left margin to the right (using the TAB key). Graphic design (style, framing, edges, pagination etc.) should not be applied. Uniform font style is used throughout the text (Times New Roman), the font size for the main body of the text is 12 and for footnotes 10. For notes, footnotes should be used; the same applies for quotation references, if quotation exceeds 40 words (see examples below). Otherwise, the “author-date” style of referencing should be used in the main body of the text by inserting the author surname, year of publication and page number in brackets at the end of quotation (Nietzsche, 1992: 31). Entire bibliography should be listed in alpha­betical order and according to the year of publication (if more works by the same author are listed) at the end of contribution under the heading “Literature”, and should be limited to the scope of works directly referred to in text. Bibliography at the end of text should be put down according to the rules applied in the examples listed below, and organized alphabetically: BOOK, AUTHORED :: Husserl, E. (1970): The Crisis of European Sciences and Transcendental Phenomenology: An Introduction to Phenomenological Philosophy. Chicago: Northwestern University Press. BOOK, EDITED :: Felner, R. D., Jason, L. A., Moritsugu, J. N. & Farber, S. S. (Eds.) (1983): Preventive psychology: Theory, research and practice. New York: Pergamon Press. BOOK, CHAPTER :: Held, K. (1997): »Grundbestimmung und Zeitkritik bei Martin Heidegger.« In: Papenfuss, D. in Pöggeler, O. (Eds.): Zur philosophischen Aktualität Heideggers. Frankfurt am Main: Vittorio Klosterman, pp. 31-57. JOURNAL ARTICLE :: Elliot, A. J. & Thrash, T. M. (2002): “Approach-Avoidance Motivation in Personality: Approach and Avoidance Temperaments and Goals.” In: Journal of Personality and Social Psychology, Vol. 82, No. 5, pp. 804-818. DISSERTATION :: Trent, J.W. (1975): Experimental acute renal failure. Dissertation, University of California. INTERNET PUBLICATION :: Seligman, M. E. P. (1998): “Positive psychology network concept paper.” Retrieved June 22, 2000 from http://www.positivepsychology.org/ppgrant.htm ::For quotation references in footnotes, the style of the following examples should be followed: Descartes R. (1989): The Passions of the Soul. Indianapolis/ Cambridge: Hackett Publishing Company, pp. 18-19. Barlow, D. H. & Lehman, C. L. (1996): »Advances in the psychosocial treatment of anxiety disorders.« In: Archives of General Psychiatry, 53, p. 730. Ibid, p. 45. Editorial board will not accept contributions that fail to meet the required criteria. Manuscripts are not to be returned.