/V 3 *’•
Thjtâ-
Cenazacelo leto po pošti 2gold. 20 kr., za pol leta 1 gold. 10 kr.; brez pošte za celo leto 1 gld. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
SLOVENEC
listi
za podučenje naroda.
»
j) Tečaj 1.
za ene kratre DO kr. Posamezni listi po 3 krajc.Na-ročila prejemajo vse c.k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V ponedéljik 2.- maliga Serpana 1849.
Vsahnjeno tirer o.
Hptoji, stoji mi tam poljé, Polje je ravno in široko, Po polju ravnim pa kdor gré, Zagleda mi drevo visoko.	Kje cvetje tvoje belo je , Ki slaj nebeški je vlivalo V oči in serca osrečene, De oserčje se je radovalo ?
Visoko je, košato ni, * In sence hladne več ne dela, 'Visoko je, ne zeleni, Lepota mu je odcvetela.	Kje sad je tvoj, tvoj žlahtni sad? Brez listkov, cvetja si ostalo, Sadu vplodila ni pomlad, De bi v jeseni ga kazalo !
Drevo, drevo ti žalostno, Kaj te nemilo je zadelo ? Sestrice tvoje vse cveto, Ti pa si samo odcvetelo!	Imelo listke, cvetje, sad Si ni še senčico košato, De v nji je vžival sladki hlad Popotnik. — Bilo si bogato!
Pomlad je bila, z radostjo Si njeni sladki zrak zerkalo, Pomlad je spet, in z žalostjo Si suho — suho mi ostalo!	In vsahnjeno zdaj tu stojiš, Od sere vsih blagih milovano, Pa vsahnjeno še svet učiš, Od sere vsih blagih milovano:
Kje listki tvoji zdaj so vsi, Na kterih so nebeške ptice V ljubezni, sreči rajski si Presladke pele veselice.	De, kdor le vsahne, kakor ti, Ki nekadaj si sad rodilo, Svet z mirnim sercam zapusti, In — vleže mirno se v gomilo. Malavašič.
Zastran prenaredb e deželnih in ljudshih soi tih. (Po nemškim iz »Allg, iisterr. Biirger-Zeilungu.)	
L
* Ne more se tajiti, de je naše šolstvo, posebno v nižejših klasih in v šolah na deželi še zlo nagamno. To ve vsak iz lastne skušnje, če se nazaj ozre na leta, ki jih je v šoli preživel, ali če je priložnost imel, nekoliko v šolah na deželi se ozreti, iz kte-rih imajo naši prihodnji deržavljani priti, kakor tudi med možmi, kterih vodstvu so izročeni.
Prejsne čase je bilo resde dovolj, če je znal kmet za silo svoje ime začečkati in svoje molitne bukvice brati. Veči omike si tudi zgorej niso želeli. Ako se pa hoče pomlajena ustavna Av-stria in z njo Slovenia kakor Feniks iz pepela starigarazkril-šeniga ozidja vzdigniti — ako hoče novo poslopje na edino pravim in terdnim temelju, na dušni kreposti deržavljanov stati — in ako hočemo posebno mi Slovenci bolj in bolj se omikanim narodam približati , se morajo pred vsirn in narpervo deželne in Ijudstvine sole skozi in skozi predelati in od tal poboljšati. Zakaj te šole nosijo v sebi kal velikosti in mogočnosti, pa tudi razpada deržav, — one polože temeljni kamen prihodnje sreče ali nezgode familij kakor tudi ljudstev. Samo če prava omika tudi narnižejši rede ljudi prešine, če se vsak posamesni svojiga slami in pomene kakor ud velike celote zave, po svoji vesti in moči deržavni namen doseči pomaga , samo tadaj bo doveršena oblika same iz sebe krepke in edine, po svoji notranji moralni moči kot z orožjem varovane, in zavoljo tega srečne deržave zamogla izgotovljena biti — oblika, ktera je našimu mladimu cesarju pred dušo stala, ko si je ravno tako imenitne kot pomenljive besede v pregovor izvolil: „Viribus unitis“, t. j. z zedinjenimi močmi.
Naš namen ni tukaj od viših šol govoriti, temuč od tako imenovanih trivialnih in normalnih. Pa tudi tukaj nam nej je pri-pušeno, le nekterih bolj posebnih pogrešljivost opomniti in pokazati, deje zapoved potrebnosti in časa, v teh rečeh pred ko pred pomagati.
Med nar veči potrebnosti štejemo narpervo vpeljanje uka n a-turstva v šole, ktero je bilo doslej tako zlo iznemar pušeno.
„Uk naturstva“, pravi Aleksander Humboldt, silno učen Nemec, „je poglavitna potrebnost nazočiga časa, kjer se mate-rielno bogastvo in rasteči blagostan narodov na bolj skerbno po-rabljenje naturnih darov in naturnih moči opera. Splošni pogled na stan današnje Evrope uči, de mora o neenakim boju sveta ali o daljnim obotavljanju narodno bogastvo se ])otrebama pomanjšati in poslednjič miniti. Le resno oživljenje kemiških, matematiških in naturstvinih ukov bo od te strane prihajočimu zlegu v okom prišlo“.
In res je to. Vidi se, de narodi sčasama obožajo, kteri so v občni obertni delavnosti, v rabi mehanike in tehniške kemije, v skerbni izvolitvi in obdelovanju naturnih snutkov (Stoffe) zaaej ostali, pri kteri niso vsi redi ljudstva od ljubezni do take delavnosti vžgani.
In obožati morajo tudi tim več, ako sosedne deržave, pri kterih so vednosti in obertnijske umetnosti v živi vzajemnosti in kakor pomlajene dalje stopajo. Tudi tukaj je moč in stvareča krepost v umnosti narodovi, v tisti pravi narodovi omiki, ktera od zdolej izhaja in enakomerno vse rede obseže. Raste in pade z njo.
De je pa mogoče, ljubezin in marljivost za naturstvo v ljudstvu obuditi, prepričanje njegove cene in koristnosti živo ohraniti — in posebno ljubezin do tistih delov naturstvinih vednost, ktere nesredkama obertnijsko pridnost zbujujejo, tečno oži-
viti, je treba, de se ta uk že v zgodnji mladosti začne, t. j. de se naturstvo že v pervili šolah začne učiti.
(Dalje sledi.)
Zgodovslna kolere
Aziatiška kolera (medljudstvina bljuvodriska, cholera morbus , indica) je bolezin, ki je v iztočni Indii v Azii, v deželah med raztoki reke Gangesa doma. Pervi verjetni popis te bolezni, ki je znan, imamo od nekiga zdravnika Curtisa, ki je v letu 1782 v Cejlonu in Madrasu v Azii vračil, in po lastni skušnji to bolezin popisal, brez de bi bil njeniga medljudstviniga prikazanja kaj opomnil. Ne rečemo pa s tem, de ta bolezin ni stareji, ampak le, de je njeni popis tega zdravnika pervi, kteri se z njeno nazočo obliko slaga. Že greški zdravnik Hipokrat se posluži besede Cholera ##), in razloči dvojno: vlažno kolero in suho. S pervo je izpraznjenje života združeno, z drugo pa so vetrovi. Ne govori pa nič bolj natanjko ne od une ne od te, kakošno naturo de ima in kakosna de je. V ravno taki pomeni najdemo to besedo pri Celsusu in Galenu, pa noben teh dveh ne opomni njeniga medljudstviniga razširjanja, in znaminja njune kolere so razne od današnje. Curt ¡sovo delo je prišlo v letu 1810 na svitlo, tadaj 7 let pred pervim prikazanjem te bolezni na Bengalskim. Prikazala se je namreč 19. veliciga Serpana 1817 v mestu Jesori na reki Gangesu. Ta dan je bil angležki zdravnik, Dr. Robert Tyler od nekiga domačiga zdravnika k pervimu bolniku na koleri poklican. Mislili so sploh, de je bolniku bilo zavdano, in poklicali so ga tudi drugi dan v sodnijo. Pa 20. dan iinenova-niga mesca povejo Indiani, de je v tistim predmestju v Isori blizo lOljudi za ravno to boleznijoumerlo, in še 7 druzih drugje, in de še več tako bolnih leži. To je jasno pokazalo, de je tukaj s silno hudo medljudstvino boleznijo opraviti. Takrat je po veliki vročini nenavadno dolgo deževalo. Proti začetku Kimovca je prišla bolezin v mesto K ali kut a in od ondi se je razširila v 15 mescih po vsi izhodnji Indii do blizo rudečiga morja. Od leta 1817 do 1821 se je zdaj tu sim. zdaj tje obernila in je tako celo Indijo prehodila in prišla do mej rusovskiga cesarstva, kjer je ob krajih reke Volge popotovaje 12. Kimovca 1823 v mestu Astrakanu se oglasila, v letu 1829 do Kronograda prišla in v letu 1831 mesca Kimovca se je v Moskvi in v okolici vgnjezdila, desiravno je bil vojaški kordon narejen in desiravno je bilo včasi do 35. stopnje mraza. Tukaj je do Sušca 1832 divjala. Iz Moskve, njeniga vira, se je razdelila v svojim hodu na tri kraje : proti severju v Arhangeljsko mesto mesca veliciga Serpana 1831, na Poljsko za rusovskimi armadami in v mescu Rožnika 1831 v rusovsko stolno mesto Petrograd. *) **)
*) ir. nemškiga: »D i e orientalische Cholera etc.« von Jakob Regen-hart, Doctor der Medicin etc. — Wien 1849.
**) Cholera, kolera iz greškiga i želč, in pw tečem, se stakam-
Koj po bitvi pri Inganii seje na Poljskim 10. maliga Travna pokazala, je šla v Varšovo, razširjaje se ob cestah in vodah proti Dunaju, poprej še v Galicii in na Ogerskim nemilo morivši. Na Dunaju se je začela v letu 1831 mesca veliciga Serpana, in Kimovca 1832 na Pruskim. V tem letu so jo tudi na Francozkim, in sicer v Parizu in Kalesu ob enim času poskusili. Do leta 1835 ni bilo nič slišati od nje. Tim močneje je pa to leto v Genovi in Firenci, 1835 v Napoli, 1837 v Rimu in na otoku Malti začela vladati.
Slovenske dežele je v letu 1836 obiskala, in kako se je tu, posebno v Ljubljani obnašala, je še preveč v spominju, kakor de bi bilo obširnišiga popisovanja treba.
Tudi čez morje je svoje Černe roke stegnila, in sicer v Anglio v letu 1830. V Ameriki so jo Kvebečani v Rožniku 1832, Novojorčani 1833 imeli, in od todi se je proti jugu do Meksike razširila. V Kozopersku 1837 je prišla v Algerio in v Kimovcu v Rono v Afriki.
Obiskala je tadaj štiri dele sveta: Azio, Evropo, Ameriko in Afriko. Po tej dobi je počasi zginila in ljudje so upali, de bo njeno pervo obiskanje dovolj. Pa pričejočnost nas je nasprostnosti prepričala.
V Azii in namreč v Indii se je zopet v letu 1846 med ljudmi z noviga začela in se je še tisto leto v Perzio razširila. Začela se je ravno tako, nič menj močno kot pervi pot, in je dosegla v letu 1847 evropejsko Rusijo. V letih 1847 in 1848 je že obiskala severne glavne mesta Petrograd, Moskvo, Be-rolin, Hamburg, Lvov v Galicii, v kteri deželi je ta kuga 9 kresij napadla, v kterih je med 11.500 bolniki 3050 njih v mescu Kozopersku 1848 umerlo ; v južnih večih mestih se je v Carigradu, Bukarestu, Jasi, Odesi pokazala in ob Donavi gredoča tudi Pešto, Budo, Požun in Dunaj obiskala. Še celo v Terstu se je na barkah primerilo, de so posamesni ljudje za njo umerli in boje se, de bi tudi tega mesta ne zadela.^
Poslednji čas so jo vidili na Češkim v Pragu in v mnogih krajih na Nemškim. Slovenskih dežel se je doslej še ogibala, ra-zun par krajev na Štajarskim.
(Konec sledi.)
Besede o pravim času in na pravim mestu.
(Konec.)
Slovenski narod je pot nastopil, po kteri zna in mora omiko doseči, ktere mu je treba, de družbnik velike evropejske družine ostane. Ne sme pa samo polovice hoda delati; čversto in pogumno mora koračiti. De mu bo pa to mogoče, mu je treba:
1.	Dobrih, današnji dobi primerjenih narodnih šol;
2.	v narodnih šolah dobrih šolskih pomočkov, namreč učenikov in bukev. Dobre učenike imeti pa ni mogoče, če se ne *)
*) Glej dopis iz Celja na zadnji strani.
bo pri njihni voliivi ne samo na dobre šolske liste ampak tudi na iz-bistreno glavo in blago serce gledalo. Kar šolske bukve utice, nas pamet obhaja, de bi bilo boljši može, ki so se s šolstvam v resnici in duhu pečali, odbrati in jih njim izdelati dati, pa ne enimu samimu to delo prepustiti. Ker bodo pa nove šolske bukve v slovenskim jeziku pisane, bi bilo dobro : bukve za začetne šole v narečju spisati, ktero bi bilo mladosti vsaciga kraja umevno, une za srednje šole v slovenskim kniževnhn jeziku izdelati. Kniževni jezik pa bi si mogli še le odločiti in v ta namen narečje zvoliti, v kterim je nar več in nar boljših bukev pisanih. Eno jezikoslovsko pravilo bi moglo biti vsacimu'sveto pravilo in kmalo bi se ediniga slovenskiga narečja veselili, in ne imeli bi toliko narečij, kolikor pisavcov. Te bukve bi pa mogle biti v čistoslovenskim jeziku, kolikor je mogoče, pisane; in še le v vikših šolah nej bi se jezikoslovje družili Slovanov učilo. Dalje je treba
3.	vsak tiskopis v časopisih po pravici in resnici pretresati in razsojcvati in ga obširno razglaševati ;
i. de se kupčevavci z bukvami in njih založniki vsih slovenskih mest poprijaznijo, eden druziga podperajo in za razpošiljanje bukev skerbé, in
5. de se v vsakim slovenskim mestu vsaj en kupčevavec bukev zaloge in prodajstva slovanskih bukev vsih narodov loti. Če se mu začetkama ravno ne obeta preobilo sadii, mu sčasama gotovo ne bo odšel. Kolikor veči bo z narodno omiko vzajemnost vsih narodov, toliko veči bo tudi materielna hasen med njimi rastla. Če je vsacimu kupčevavcu z bukvami v večih mestih mogoče, an-gležke, francozke. španjolske, laške bukve v prodajstvo dobivati, ga gotovo ne bo nič težeje stalo, tudi rusovskih, čeških, poljskih, serbskih itd. dobivati.	Malavašič.
Slovstvo.
Abecedn’ca za ■slovenske učence na deželi. Za I. leto. — Spisal Gregor So m er, učitelj. — V Celovci, natisnil in na prodaj ima Janez Leon. Î849.
Majhne v dvanajst stopinj razdeljene bukvice so za mladost, ki pervo pot v šolo stopi, in reči moramo, de so tudi za lep namen skozi in skozi pripravile. Gospod učitel So m er se je pokazal s tem delcam umniga djanjskiga moža in ravno tako tudi verliga Slovenca, kije s slovenskim jezikam dobro znan. Le tu in tam naletimo še na kak pre-grešek zoper slovnico, kteriga se bo pa gosp. Somer v drugim natisu gotovo ognil. Kakor v večdel vsih na Koroškim in na Štajarskim natisnjenih slovenskih bukvah najdemo tudi v tej Abecednici končni glasnik v srednjim spolu za soglasniki č, ž, š, j, itd., o namest e; postavim: Rodečo lice terdno zdravje na z nanje daje, namesto : rodeče lice. Slovenšina v teh bukvicah je sicer čista, beseda dobre vezana in prijetna. —
Nekoliko pripovedk od Rojenic.
Stanko Vraz piše v svojih Glasih iz Dubrave Žer o vinske, kterib smo v poslednjim listu opomnili, to le od Hoje ni c (ali ajdovskih deklic, belih žen): Pripovedovala mi je v Bledu stara Go-renka, de je bil neki kmet dobro znan z eno tako ženo, ktera mu je svetovala, de nej gre v hudi uri bob saditi, kar on tudi stori. Malo potem poženejo iz tega, glej čudo! mesto boba same jele, ktere v kratkim času tako visoke zrastejo , de se je začelo vse sosedstvo čuditi in smejati nad tem divjim bobam. Pa kmet se razserdi in razjezi tako močno, de vzame 6ekiro in poseka to čudno bilje. Ali glej drugo čudo! Ko je ktera teh jel posekana , se vsuje iz stebla sam debel bob, in to tako obilno, de mu ga je to leto več obrodilo, kakor vsimusosestvu, ki se je smejalo. —
V Žilski dolini na Koroškim pripovedujejo, de je neka bela žena neki proso plejoči ženi vse latovje populila in zopet napak, t. j. mesto korenja verhove v zemljo posodila. Kmet se nad tem zlo začudi ter meni, de bo vse preč. Kadar pa pride čas žetve, ga toliko nažanje, kolikor ga dve leti nažel ni. —
Pravijo, de so babe, ki so kopale neko nekeršeno se dete, slišale, ko je Rojenica iz eniga kota sobe tiho rekla, de bo to dete velik kradljivec. Koj se znajde ena izmed teh bab , ktera se loti opravila, de ozdravi dete te gerde strasti, izreže mu namreč izpod palca majhno žilico, ktera, ko jo prinesejo k novorojenčku, koj začne igrati, skakati in zvijati se.
Razne novice.
Dunajske novine pišejo: Nenadno obiskanje našiga vitežkiga cesarja v bolenišnici pri sv. Marksu ni samo tistim, kterim je veljalo, ampak vsim Dunajčanam serce visoko povzdignilo.
Posamesnosti tega obiskanja so ravno tolike pričevanja Ijudo-Ijubnosti kakor poguma mladiga cesarja. Noben strah zdaj gospodarijoče kolere ni nazaj deržal blaziga kneza, vse sobe obiskati in se vsih obstoječih naprav prepričati.
Posebno milostnost je skazal cesar ondi ležečim ranjenim voja-kam. Popraševal je posamesne, kako se imajo, m to vsaciga v njegovim jeziku. Govoril je poljsko, madžarsko, laško in češko. Vse to so blis-kama v soseski zvedili, in ko se je cesar zopet v svoj voz vsedel, se je ljudstva vse černo nabralo in Bog živi cesarja! ni bilo ne konca ne kraja. Cesarjev voz so s cvetlicami ovenčali in v polni pomeni besede toliko cvetlic va-nj nametali, de so njih Veličastvo komaj kje sedeti imeli. Mestujani in vojaki, ki v tej bolenišnici po bratovsko žive, so se zjokali nad prihodam in blagim vedenjem cesarjevim in tisti večer je bil praznik veselja za vse.
Slovstvine drobtinice.
* Ministerstvo pravstva je sklenilo, kolikor je mogoče enako-lično pravniško terminologio za Avstrianske Slavjane sostaviti in v ta namen bo ministerstvo zbor vsih slavjanskih prestavljavcov napravilo in k njimu
tudi iz vsake slavjanske dežele eniga v rečeh, ki so pri tem potrebne, znajdeniga vradnika poklicalo. Te terminologie se bo mogel potem vsak prestavljavec terdno deržati.
Gospod profesor Robida je svoje naravoslovje v slovenskim jezika dogotovil in gosp. Blaznika v natis poslal. Proti koncu velikiga Serpana, misli gosp. profesor, bo natis dokončan. Naroča se na to imenitno delo ali pri gosp. profesorja samimu ali pa pri gosp. Blaznika. Čez 36 kr. ne bo veljalo.
V Ljubljani se je 10. Rožnika opoldne več učenih mož v mu-zeumu zbralo, de bi se v naturslovstvinih rečeh pogovarjali. Našima mazeamu kakor tudi mestu bi bilo velika čast, če bi družbnikimuzeumske družbe tudi v djanju svoje vednosti v naturoslovstvu v prid domovine in slovstva razodevali in po natisu na znanje dajali. Naš muzeum je bogat in pripraven za pčeliše v naturoslovstvu; žali Bog, de je doslej samo oči bolj kakor serca in glave pasel!
*	„Slovenija“, po nji „Novice“ in zdaj „illirisches Blatt“ šibajo po zasluženju puhlo učenost prof. R..., kteri si ni nič manjši reči namenil, kakor ime Slovenec, slovenski narod itd. za vselej zatreti. Radi bi vedili, ali ta silno učeDi gospod stvarnik „der Sturm-noten“ tudi slovenski jezik svoje učence uči ali ne?! — Slišali smo une dni, de neki drug tovarš tega gospoda prefosorja uči slovensko slovnico, in ne uči je samo, ampak jo še kritizira, brez de bi znal več — kot po slovensko hruške peči!
Iz Ljubljane.
*	„Novice“ so že undan govorile ojstre pa resnične besede od neke zamaknjene deklice na Gori pri Ložkim potoku. V listu 26. v pogovorih vredništva gospod vrednik zopet zastran tacih bolnikov in sleparij, ki se večdel z njimi vganjajo, govori.
*	40 goldinarjev zgubiti je menj škoda kakor 5000. Tega pa
neka kupčevavka z žitam v Ljubljani ni hotla verjeti, dokler ni skusla. Potopila se ji je namreč ladja z žitam. Opominjana je bila poprej, žito in ladjo zavarovati. Ni hotla dati 40 gld. za zavarovanje in prišla je ob 5000 gld.	•<-'
Zgodovinske drobtinice.
De se v vojskah mnogoterih zvijač poslužijo, je že tako stara reč, kakor so vojske stare, in prebrisani um je že dosti čez gorje ali blagor celih narodov, dežel in posamesnili mest razsodil. Znana je zvijača Gregov v Trojanski vojski več sto let pred Kristusovim rojstvam, ki so silno veliciga leseniga konja Trojancam podarili, v kterim konju je bilo pa polno vojakov, kteri so, ko je bil leseni konj v sredi mesta Troje postavljen, z orožjem iz njega planili in mesto osvojili. Enako zvijačo beremo tudi v zgodovini šestnajstiga stoletja v mestu Sisku. Potem ko so v letu 1594 kristjani to mesto Turkam odvzeli, je bil Zagrebški kapitelj dolgo njegov gospodar. Čez nekoliko let je cesar to mesto od imenovnniga kapiteljna za-se terjal; ker mu ga pa niso hotli dati, so ga cesarski s to le zvijačo v svojo oblast dobili.
Vojaški hranovodja (Proviantmeiserj je namreč v lajtah moko po Savi iz Zagreba v Sisek pošiljal. Zmislil si je tadaj enkrat zvijačo, mesto z moko lajte z oboroženimi vojaki napolniti in pošlje jih po Savi v Sisek, kamor so srečno prikermeli. Ko jih v mesto pripravijo, veržejo vojaki dna z Iajt in poskačejo z orožjem v rokah iz njih, premagajo straže, obstopijo vrata terdnjave in pokličejo še druge cesarske, ki so blizo mesta šotorili. Ti urno pritečejo, izženejo kapiteljske vojake iz terdnjave in osvojijo Sisek.
Pa, desiravno je bilo mesto za dve leti z vsim obilno preskerb-ljeno, so ga vunder čez dve leti kapiteljnu zopet nazaj dali. R.
Dopis iz Celja 25. Rožnika.
Kar ste v 35. listu Pr a viga Slo venca od nesrečne kolere povedali, je prav dobro razloženo; podane imenitne uke, kakd kolere se varovati tudi jez poterdim, ker sim to bolezin 1833 na Dunaji in 1836 na Krajnskim vidil in vračil.
Ta černa gostinja se Vam še le bliža, pri nas na Štajerskim je že! Novica je žalostna, pa žali Bog, resnična.
Pred nekimi dnevi so v tukajšno vojaško bolenišnico štirji vojaki, ki so s transportom prišli, nesrečno kolero seboj privlekli, ter tudi za njo umerli. Pa hvala Bogu, v mestu ta bolezen še ni nobeniga napadla.
Eno uro od Celja, blizo laški ga terga (^Tufferj je majhen kraj z imenam Modrič; tje so laški železničarji, ki so od gore Simering pripotovali, tudi kolero seboj privlekli. Te dni jih je bilo 13 na tej bolezni bolnih , kterih sta 3 umerla.
Bog nas še od te nadloge odreši!	J. Š.
Oglasi vredništva.
Vsim p. n. gospodam prejemnikam damo, ker smo pritožbe zaslišali, na znanje, de nihče in tudi nobena c. k. pošta nima pravice plačilo za zavitke (Couverte) terjati.
Častitim vredništvam slovanskih časopisov, kteri imajo voljo svoje časopise zamenjati, ponudimo uljudno svoj časopis odslej v zameno. —	Vredništvo.
Oglas založnika.
Po mnogoterim nagovarjanju sim sklenil, kupčevavstvo z vsakterimi slovanskimi slovstvinimi deli prevzeti, in vsaktere slovanske tiskopise, koj ko jih dobim, častitim prijatlam zadevniga slovstva po časopis naznaniti. De se pa vsako naročilo pospesi, .prosim vsaciga gospoda, kteri bukev iz tega ali uniga narečja dobiti želi, mi napis zadevnih bukev, mesto zaloge in založnika razločno pisano v moji bukvarnici oddati. — Priporočim tudi s tem uljudno svojo bukvarnico, svoje muzikalie in svoje izposojno bu-kviše, kakor tudi razne fortepiane, kterih imam več na prodaj in za posoditi.	Janez G ion ti ni.
Založnik: ,/. Giontini. — Odgovorni vrednik: Fr. Malavašič.
Natiskar J. Blaznik v Ljubljani.