M. Zor: RAPALLO - 12. XI. 1920. Te dni smo prcživeli zopet obletnico, ki nam je kakor mora legla na dušo. Dvanajst let je poteklo, odkar smo izgubili našo Notranjsko in Primorjc. Izgubili smo našo Postojno, Idrijo, Trst, Goriško, Istro, Reko, Zadar, Lastovo, Lošinj in Crcs. Zavedali so se takrat Italijani, kaj so nam vzeli in njih usta so bila polna sladkosti in medu. Njihovi državniki so takrat vsemu svetu izjavljali: »Prcvzeli smo nekaj stotisoč Slovanov. Tem Slovanom, ki jim je v ostalem dana prilika, da ostanejo v neposredni zvezi s svojimi prirodnimi — čeprav seveda italijanskimi središči — Trstom :n Gorico, bomo zagotovili najširšo jezikovno in kulturno svobodo. To bo za nas častna dolžnost in čin politične modrosti. Zato smo prepričani, da sc bodo kmalu počutili zadovoljni, da pripadajo velesili, ki bo oprta na svojo brezprimerno kulturo, z največjo pažnjo varovala njihovo kulturno življenje.« Toda! — Požig Narodnega doma v Trstu, streli v hrbet nedolžnega Gortana in brezprimerna kultura! Res je brezprimerna, popolnoma točno so se takrat izrazili. Kje na svetu živi še kak narod, ki ima manj kulture in jezikovne svobode, kakor jo imajo Slovenci pod Italijo? Kje živi še kak narod, ki jc bolj preganjan, ki nima ne ene lastne narodne šole, kakor so Slovenci v tej »brezprimerno kulturni državi«. Vsako leto nas navdaja obletnica RapalIa z večjo grenkobo. Tovariši, na naših ramalh leži naša bodočnost, od našega dela je odvisna svoboda zatiranih in preganjanih! So narodi, katerim se s pametjo in logiko da dokazati njih krivičnost in jo potem skušajo poravnati; so pa tudi narodi, kakor n. pr. junaki izpred Kobarida, katerim je le pest argument, ki drži. Od nas je odvisno, kdaj pride naš čas, ali prej ali pozneje. Ostali svet bo odobraval naše delo, kajti ves svet že davno pozna naše pravice in le čaka, kdaj se zanje postavimo.