Mt ENdELBCRT (JAN6L. «> ® «> ZBRANI SPISI ZA MLADINO SEDI*\I ZVEZEK PRIPOVEDMI SPISI . _ t \ I f I ENOELBERT GANGL -®- ZBRANI SPISI ZA MLADINO i SEDMI ZVEZEK PRIPOVEDNI SPISI V LJUBLJANI 1923. ooo Last in založba „Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta". . Natisnila .Učiteljska tiskarna". Založništvo si pridržuje vse pravice. 03 OD I Vsebina Basni. Stran Pisce. 7 Dva hrošča . 7 Zajček in zelje. 8 Zarek in mrak. 9 Uho in roka . '..10 Potoček in luna.13 Vrabec in miš.14 Zlato in železo.15 Grad in hiša.16 Noč in dan .18 Ujela se je.18 Sen in resnica.20 Vijolica...21 Brada, usta in nos..22 Rosa in cvetka.23 Pšenično zrno.24 Orel in črv .24 Dve smreki.26 Bajka o roži.. 27^ Legende. Jamica v licu .33 Roža in trn.34 Mrtva kopriva.35 V Rim.36 Žalost na potovanju .39 i’ 4 Orgle in piščal . . Dve smrti .... Božična legendica . Zakaj so rože rdeče Legenda o dobroti Breze . Božji poljub . . . Sremski mučeniki . Stran 41 41 43 44 46 47 48 50 Drobne povesti. Bogastvo.59 Kneginja in roža.60 Telovadba.61 Opica in skopuh.63 Zlomljena roka.64 Slovo od paše.•.66 Uresničene sanje.69 Rešilec .71 Nezgoda Mihca Nerode •.72 Vestna straža .. . 76 Koš jabolk ..78 Sivi lasje .80 Povest o rokah.82 Brez staršev.84 Po meso in moko! ..90 PIŠČE. robno in s pubom poraslo pi- šče začuti silovito žejo. »Glavo bi dalo, da do¬ bim vsaj kapljico vode!« pravi v obupu. Gre, gre — in pride do vodice. In se napije in ob vsakem požirku pogleda proti nebu, ki je dalo zemlji in njemu vode. Tedaj se domisli svoje obljube, češ, glavo bi dalo, da dobim vsaj kapljico vode! Pa se zasmeje na ves glas in reče: »Kako bi pa moglo piti — brez glave?« DVA HROŠČA. Dva hrošča sedita na hrastiču, ki ga je zasadil gospodar poleg dvorišča. Po dvorišču stopa petelin. Hrošča ugledata petelina. In prvi 8 hrošč reče drugemu: »Glej ga, glej! Tako hodi, kakor bi bilo vse njegovo! Gotovo si do¬ mišlja, da se vse stvari tlresejo pred njim. Hrošč sem samo, pa se ga kar nič ne bojim!« Drugi pravi: »E, ne vem, bratec! Petelin te pohrusta — pa bo po tebi!« Prvi pa se odreže: »Pohrusta? Kajpada! Pod kljun mu prifrčim, izpod 'kljuna odletim. Pa naj gre za menoj, če more!« Tako reče in zleti na dvor. Priplazi se do petelina. Petelin ugleda hrošča, odpre kljun — hop, in bilo je po njem! Ko zapazi nevarnost oni, ki je ostal na drevesu, vzklikne žalosten: »O, saj sem ti pravil! Čemu si pa silil tja, kjer je pretila ne¬ varnost!« ZAJČEK IN ZET J E. Sestradan in onemogel pride zajček do zeljnika. Sline se mu pocede po sladkem založku, a obenem ga obide strah, da bii se mu ne pri¬ petila nesreča, ako se — nepoklican in nepo¬ vabljen — loti zeljnatih glav. »Dober dan, ljubo zeljce!« pozdravi zaj¬ ček in prijazno pokima z glavo. »Tako bi te rad malo povohal! Rad te imam, zato te naj poljubim na košato tvojo glavico!« 9 Zelje pa, ki je videlo zajčkovo* uboštvi in vedelo, kje je vzrok njegovi vljudnosti, se posmeje'in reče: »Ne poljubljaj me, ampak po¬ jej me! Če me ne boš ti, me bodo ljudje. Rajše se pa žrtvujem tebi, ker si lačen in ubog!« In zajček se loti zelja in ga pohvali, kako je dobrega srca. ŽAREK IN MRAK. Obsinil vrh je sivi gori blesteči žarek v mladi zori, na zemljo svetil je gorak in čakal, da ga vjame mrak. Dospel je starec — mrak zaspani — lovil je žarek po poljani, po njem iztegnil je roko, a žarek — smuk! — brž za goro! 10 UHO IN ROKA. Uho in roka sta živela v toplem prijatelj¬ stvu: uho je poslušalo lepe reči in jih pravilo roki. Ta ga je dostikrat pogladila v zahvalo in se nastavljala za uhljem, da je zajemalo več glasov in da je bilo veselje tem večje. Uho je časih kar striglo od same poskočne radosti. Tudi zaplesalo bi rado, pa ni imelo nog, kaj šele pete, da bi udarilo z njo ob tla! Roka je .zamahovala sem in tja, prav kakor so jo šče¬ getali vabljivi glasovi, ki jih je šepetalo uho. Človek bi mislil, da ne pride nikoli nič takega med ušesom in roko, da bi zadnja v jezi segla po prvem in mu navila um Uho ni maralo dosti za spanje. Zaspalo ni prej, dokler ni odbrnel od njega poslednji glasek. Celo muho je slišalo, ko se je brenčeč odpravljala spat. Roka pa je bila zaspanka prve vrste. Ko¬ maj se je zmračilo, je že omahnila kakor dve¬ letno otroče, ki se mu hoče spat s kokošmi vred. Legla je na blazino, a ni mogla zaspati, ker jo je še vedno dražilo uho, ki ji je izble¬ betalo vsak ničevni glasek, najsi ga je ujelo tudi od kremežljave mačke, ki je predla na zapečku! Ob jutrih pa je bila vsa ta reč še mnogo sitnejša. 11 Imeli so na dvoru petelinčka. Bil je lep gospodek, jehasta! Nosil je ostroge, dolge in ostre, kakor kak ogrski huzar! Grebenček mu je bil lepo načesljan in rdeč. Pel je sicer vi¬ soko in tanko, a za uho tako neznansko lepo, kot nobene orglice ne tako. Komaj se je zju¬ traj utrnil prvi žarek premlade zore, je že petelinček splehetal na dvom in zapel ljubemu jutlru pesem pozdiravnico. In komaj je petelin¬ ček splehetal in zapel ljubemu jutru pesem pozdravnico, se je uho že zbudilo ter se po¬ polnoma odprlo sladkim glasovom petelinčka huzarja! Roka pa bi rada spala še tri dni in tri noči in tri ure povrhu. Toda kaj — zbuditi se je morala! Vsa je šinila pod odejo, a petelinček je pel, uho poslušalo, roka se dramila. Jezna je vrgla odejo s sebe in se hotela maščevati nad ušesom, ker jo je tako zgodaj zbudilo. A kako, ko ni mogla do njega! Od rame do ko¬ molca in dalje do konca prstov je čutila, ka¬ kor da se izprehajajo po njej mravlinci. Vsa je bila topoglava in neokretna, da se še prvi hip ni mogla pošteno umiti. Ko se je pa konč¬ no vendarle oprala, se ji je jeza ohladila, In spoznala je, da ni pravzaprav uho krivo, da mora tako zgodaj vstajati, ampak da je temu vzrok kričavi kokotek. V take misli zatopljena ni vedela, da go¬ vori glasno predse. Uho je pa vse slišalo in 12 povedalo petelinčku: »Ljubi moj gospodek, čuvaj se roke! Davi se je zarekla, da ti zavije vrat in ti potrga strune v grlu!« Petelinček to sliši iu obide ga kurja polt od kljuna do repka. Vendar se domisli pra¬ vega. Zleti na plot sosedovega vrta in se po¬ roga roki: »Hej, peteroprsta avša, daj me, daj! Šlek — šlek! Ali sem ti nastrgal korenčka?« Roka se raztogoti in reče: »Nihče drugi tnu ni povedal tega nego uho!« In komaj je petelinček zevnil enkrat, je padla roka z vso jezo na uho in mu še hotela pokazati Benetke, da je ni zdramilo iz jeze neusmiljeno vpitje petelinčka huzarja. Izza plota je namreč segla po njem druga roka, ki je takisto kuhala jezo, ker ji vedno krevči in krade spanje. Hipoma se v roki pomiri razburjena kri, da prijazno pogladi po ušesu, češ, oprosti, saj nisem mislila tako hudo! A kaj to pomaga, ko je po ušesu tako šu¬ melo, da ni moglo razločiti nobenega določne¬ ga glasu! Tudi roka je čutila to brenčanje. Bilo ji je, kakor da godujejo sršeni v njej. »Pojdiva pogledat, kaj je sedaj s petelinč¬ kom!« reče naposled roka, da se razmisli in si kakorkoli prežene tisto čudno drnavsanje ter začuje po ušesu zopet kakšen lepši in ve¬ selejši glas. 13 Tako prideta k sosedu. Stopita v kuhinjo. Na ognjišču zagledata nesrečnega petelinčka, ki brez srpastega repka in blestečega ovratnika žalostno leži v ponvi. »Čakaj, malo te pa le moram!« reče roka in seže v ponev. Toda kakor bi jo pičila osa, se brž umakne od vroče pečenke, ki ji je spalila kožo na prstih. Uho ji ni povedalo, da je petelinček šele pečen, ker tako cvrči v razbeljeni masti — saj uho ni nos! A roko je izplačal mrtvi junak, ki je uklonil ponosni vrat pravzaprav po njeni krivdi. Daši žalostno, se je uho potihoma nasme¬ jalo, toda med njim in med roko ni več pra¬ vega prijateljstva. Razrušila ga je petelinčko¬ va pesem in njegova smrt! POTOČEK IN LUNA. Žalostno potočku so šumeli v mračni noči valčki neveseli: »O, ko bi dospela lučca k nam, da bi vedeli, dokod in kam!« Brž se luna jim je nasmehljala, luč srebrno jim na pot užgala. Valčki vedeli so, kod in kam: »Hvala, žarki beli, hvala vam!« 14 VRABEC IN MIŠ. Trk brzojavnega droga se pogovarjata vrabec in miš. Miš pravi: »V resnici — presrečen si! Z lahkimi perutnicami se dvigneš v višave, ka¬ darkoli se ti hoče. Kot bi trenil, si vrhu zvoni¬ ka, odkoder gledaš svet in uživaš lepoto. Jaz sirota sem pa vedno ob tleh in ne morem nik¬ dar z enim samim pogledom premeriti sveta daleč naokrog. Ah, kako bi bila srečna, da znam leteti kakor ti!« »Vendar si srečnejša od mene!« odvrne vrabec. »Kako to?« ga vpraša miš. »Ponoči prideš lahko v tuje kleti in shrambe, kjer se dosita naješ. Jaz pa moram stikati vsepovsod, preden pridem do zrnca. Naposled pa me še vsak preganja,« razlaga vrabec. Miš odgovori: »Kaj mi hoče vse to, ko pa ne morem leteti!« V tem pride mimo človek. Miš švigne v bližnjo luknjico, vrabec pa zleti na brzojavno žico. Clove/k pobere kamen in ga vrže v vrabca. Kamen ga zadene, da pade vrabec ubit na tla. Miš se oddahne in vzklikne: »Hvala Bogu, da nisem vrabec!« 15 ZLATO IN ŽELEZO. Globoko v zemlji zakopano leži železo in zlato. In govori zlato: »Ko pride dan, da me izkopljejo, očistijo me in prekujejo v prekrasno krono — knez čelo si okiti z mano! In pred menoj se bodo klanjali nešteti narodi; časteč me, bodo prepevali mi slavospeve. A peza moja bo težila jih, svoboden bo le on, ki bo me nosil!« In zdrami se železo: »Pa pridejo pome in pretope me in prekujejo v sekire, meče, sulice. In sekalo bom rane, iz ran bo tekla kri. Grad se bo rušil v prah, trinoštvo bo zgrmelo v smrt! In zlato krono to razmelje moja sila!« 16 GRAD IN HIŠA. Orad je stal na holmu in je prezirljivo gle¬ dal v dolino, kjer je stala preprosta hiša. V gradu je prebivala mogočna gospoda, v hiši pa so stanovali kmetiški ljudje. Grajski so ži¬ veli ob tem, kar je bilo zakladov in bogastva v ponosnem poslopju, ljudje v hiši pa so se preživljali ob delu svojih rok. »Kaj boš ti, raztrgana bajta!« je grad oholo klical hiši. »Saj ne zaslužiš niti imena človeškega bivališča! Poglej mene in moje veličastvo in moj sijaj! Pojdi mi spoti, da ne vidim tvojega beraštva!« Hiša, vajena skromnosti, je molčala in si je mislila, da poje vsak ptič s svojim kljunom — kakor pač ve in zna. 17 Bežala so leta. Prišli so drugačni časi in drugačne zahteve. Grad je porabil, kar je imel v shrambah in zakladnicah. Njegovi stanovalci so se izselili in pomrli. Zidovje je začelo raz¬ padati in se rušiti. Grad je razvalina, ki zapu¬ ščena sameva na holmu. Le sove, netopirji in kače domujejo tam. V hiši pa je rod za rodom delal in se trudil in živel časom in razmeram primerno. Po¬ pravljal in čuval je svoj ljubi dom, kakor so zahtevale potrebe in dopuščala sredstva. Za¬ dovoljni, veseli ljudje prebivajo pod prijazno domačo stjreho. Rodno polje se širi okrog. Sadno drevje cvete in zori leto za letom. Tožno se ozirajo razvaline na hišo, ki stoji na trdnem temelju in se dviga v blaginji . . . 2 18 NOČ IN DAN. Napravlja z doma k nam se tiha noč, prižiga drobne luči si gredoč, da starka pota bi ne izgrešila in sama v sanjah se ne izgubila. A mladi dan kot fant slovenski čvrst veselo vstane, dvigne k solncu prst, in solnce gre, kot blisk pred njim zasije in gre in pride in nam noč ubije! UJELA SE JE! Gre lisica, prekanjena lisioica, in vsa lač¬ na in žalostna premišlja z modro glavo: »Kaj naj storim, da pridem do slastnega založka, do mastne pečenke?« Pa se domisli pravega: »Sosed Jernač ima toliko lepih rac in gosi! Ko bi samo eno privabila pod lačni zob, pa bi bilo vsaj za prvo silo pomagano siromaku želodcu!« Gre in gre in pride do Jernačevega plota. Vroče je bilo, opoldansko solnce je pripekalo. Ob tem času Jernač rad zadremlje. In lisica, prekanjena lisičica, začuje, kako čebljajo ra- čice za plotom, čofotajoč po plitvem koritu na domačem dvoru. Ej, ljube živalce, niste li ustvarjene za lisičji lačni zob? 19 In izpregovori lisica z milim glasom: »Ra¬ čiča, pridi k meni, pa ti pokažem lepo, novo igračo! Račiča — igračica, pridi, pridi!« Pa se oglasi izza plota: »Kdo si, ki nas kličeš?« Lisica odvrne: »Vaša botra sem, ki vas hočem razveseliti z novo igračo.« Race doslej še niso čule, da bi imele bo¬ tro. Zdi se jim čudno, kdo jih tako prijazno vabi. Vse obenem začebljajo: »Petero nas je, pa ne vemio, katera naj pride!« »Vse pridite prav blizu plota, da po¬ kažem tisto, ki sem ji namenila igračo,« reče lisica in se pripravi, da preskoči plot in ugra¬ bi plen. Nad plotom pa je bila lesena mreža, ki se je po njej ovijala trta. Lisica se zapodi v mrežo, misleč, da ji vitko telo brez težave smukne skozi njo. A predeli v mreži so bili tako ozki in tesni, da ji v enem obtiči glava kakor v jarmu. Pa ne more ni nazaj — ni naprej! Ko zagledajo race lisičjo glavo v jarmu, zaženo pol od strahu, pol od presenečenja neznanski krik, ki prebudi Jernača. Ta — nič dobrega sluteč — plane iz dremavice, pogra¬ bi spotoma poleno in ukreše z njim lisico po gobcu, da se z vso silo komaj zmota iz pasti In z okrvavljeno glavo odkuri tja, od koder je prišla. Z Jernačem pa živita v sovraštvu do da¬ našnjega dne. 2 * 20 SEN IN RESNICA. Prišla z mehkimi objemi h grmu je pomladna noč; grm zasanjal je veselo, da je zelen in cvetoč. Prišel z mehkimi rokami jutra je vonjavi čar, grm odel je z nežnim listjem in nasul mu cvetja v dar. 21 £3 $3 VIJOLICA. Pozabljena in neopažena je rasla vijolica pod grmom. Mimo so hodili ljudje in nosili cvetke v rokah in na prsih. Vijolica vzdihne vsa žalostna: »Nihče se ne zmeni zame! Nikogar ni, da bi me utrgal in se rne radoval. Ko bi imela tudi jaz kaj ta¬ kega, kar bi prijalo ljudem!« Žalostno zaspi in se rano zjutraj prebudi. Vsa se zavzame, ko začuti, kako se siri okrog nje sladak vonj. Veselo se spne v čisti jutranji zrak in vabljivo zavonja, kličoč: »Pridite, pri¬ dite !« 22 Otroci dospo na tratino, da se poigrajo. Ko začutijo vonj, se zgrnejo okrog vijolice in ji z mehkimi rokami potrgajo cvetove. In šli so cvetovi iz rok v roke in od noska do noska in kmalu je znal ves svet: »Vijolica vonja tako lepo!« BRADA, USTA IN NOS. Hudo so se sporekli brada, usta in nos. Bili bi se stepli do krvi, pa k sreči niso mogli drug do drugega. Nos se je jezno vihal, brada se je venomer gibala gor in dol, a usta so kri¬ čala: »Le glejte, kakšna dva soseda imam!« Pa kaj se je bilo zgodilo? Otrokova usta so večkrat dobila kaj do¬ brega in sladkega. Otrok, ki je te dobre in sladke reči nosil v usta, je bil neroden in je umazal zdaj nos, zdaj brado, da sta bila vsa lisasta in mokra. Nos je kihal od jeze, kar je brado jezilo še bolj, ker je vsak hip nanjo ka¬ nilo kaj iz nosu. Od jeze je bila vsa rdeča in napeta. Usta pa, ki se jim je pri vsem tem dobro godilo, so se smejala in zabavljala, da imajo dva nevoščljiva soseda. Nos in brada sta sklenila, da se najprej maščujeta nad otrokovo roko. Nos bi jo rad oprasnil — toda kako. ko pa ni mogel tega storiti! Brada bi jo rada uščipnila — toda ka¬ ko, ko pa ni mogla tega storiti! Zato pa sta 23 nos in brada brez pomisleka sklenila, da naj čutijo njih jezo vsaj nedolžna usta, ker je ne more čutiti dolžna otrokova roka! »Nagajajva samojedki! Ne dopustiva, da bi se usta sitila in sladila!« In res! Bil je baš praznik. Usta so dobila lep kos pečenke. Prijetni vonj je poščegetal nos, mastna omaka pa se je pocedila po bradi. Nos zašepeče bradi: »Začniva!« Brada odgovori nosu: »Dobro! Velja!« In začela sta se premikati gor — dol, gor — dol, gor — dol, češ, saj usta ne bodo mogla jesti, ako ne stojiva mirno. Toda usta so ravno zaradi tega jedla slastno pečenko tako lahko 1 , lepo in naglo, da so bila polna zadovoljnosti in smeha. Nos in brada pa sta se tega gibanja tako navadila, da se gibljeta še dandanašnji dan, kadar jedo otroci in odrasli ljudje. ROSA IN CVETKA. Solnčni žarek k zemlji plava, noč preplašena beži, luč se z roso poigrava, ki na cvetki tam drhti. 24 »Kar sem mogla, sem storila,« rosa govori tožeč, »cvetko sem lepo umila, treba me sedaj ni več!« PŠENIČNO ZRNO. Kmet je mlatil pšenico in metal zrnje na kup. Ko je domlatil, je prišel z velnico in sipal zrnje v vrečo. Eno zrno pa je skočilo z vel- nice in se potočilo v razpoko na tleh. Iz var¬ nega skrivališča se je posmehovalo zrnju v vreči in mu na tihem govorilo, da ga v mlinu čaka smrt. Končno reče: »Jaz nisem tako ne¬ umno kakor ste vi! Pravočasno sem se skrilo in veselo bom živelo dalje!« Drugega dne natovori kmet vrečo na voz in jo odpelje na polje in jo razsiplje po zemlji, ki ga dobrotno sprejme v svoje mehko in blago krilo. Zrno v razpoki pa dobi kokoš in ga po¬ zoblje. OREL IN ČRV. »Izkušajva svoje moči!« reče orel. In črv ponovi: »Izkušajva jih!« Skleneta, da preženeta človeka z zemlje in da zagospodujeta namesto njega vesolj¬ nemu svetu. 25 In pride človek. Po tleh udari z nogo, da se dvigne izpod nje prah; nameri puško iti išče z mirno roko in jasnim pogledom orla. Orel razvije brza krila in odplava v svoje kraljestvo — v skalovito gorsko zavetje; črv se vije in krči in bega v svoje kraljestvo — v umazani prah. Človek pa ostane gospodar vesoljnemu svetu! 26 DVE SMREKI. Rasli sta na gori dve smreki. Bili sta vitki, visoki in ravni. Med vedno zelenimi ve¬ jami je šuštel veter, da sta se vrhova nagibala drug k drugemu. »Ali bodo naju vedno pustili tu?« vpraša druga drugo. 27 Bilo je jima tako lepo na gori! Njiju dom je bila ta gora. Iz njenih tal sta smreki srkali moč življenja. Gledali sta v daljo, koder je šu¬ melo globoko ob znožju gore veliko, tajnostno morje, ki se je razlivalo daleč do brezbrežno- sti in se stapljalo tam na obzorju s sinjino ne¬ beškega oboka. Gledali sta na drugo stran v dolino,kjer so živeli ljudje, kjer so delali in tr¬ peli in umirali. »Ko bi tu dozeleneii, tu sprhneli in umrli na rodnih tleh!« si zaželita smreki. Prišli so drvarji. Posekali so eno smreko, drugo so pustili. In ta smreka se je potem ozirala z gore v daljavo. Zagledala je sestro, kako hiti po va¬ lovih ponosna in ravna, okrašena z vihrajočo zastavo. Ali pa je ta videla njo, ki še vedno stoji na domačih tleh? Ali ji je morda spomin na rodno goro utonil v hrepenenju po tujih deželah? Ali pa je morda v ponosu na svojo moč in veljavo pozabila sestre, samevajoče na gori? Joj — na vsa ta vprašanja ni več bilo časa odgovarjati! Zakaj prišli so drvarji in so po¬ sekali tudi drugo smreko. Razrezali so jo v deske in iz njih napravili rakev. Vanjo pa so položili trpina, ki je zasrrnl v pokojno, večno spanje. " 28 BAJKA O ROŽI. Iz visočine solnce je svetilo na mlado zemljo, na gore in dol; vse v sladikem blaženstvu se je topilo, neznanih dvoje sester le hodilo po mrzlih sencah je: bridkost in bol! Na plodnem polju in na senčni gori žgolele ptičke so srebrni spev; in ta prelival se v mogočnem zbori po stvarstvu vsem ob mraku in ob zori kot radosti je vriskajoč odmev. Bridkost in bol sta žalostni hodili, pregnanki in neznanki tožni dve. Sami sta bridko sebe le čutili in solncu zlatemu sla zagrozili: »Gorje otrokom tvojim bo, gorje!« A solnčnih žarkov čudotvorna sila vabila je, jih klicala na plan: »Oglasi se, trobentica premila; zazvoni, zvonček; vstani, belokrila ti lilija! — Tvoj je vstajenja dan!« 29 'n kamor je nebo na zemljo zrlo z blestečimi in jasnimi očmi, cvetov se nežnih tisoč je odprlo in noči tisoč solz se je otrlo, da v vsak se cvet kot biser potopi. V zatišju hladnem na samotnem vrti grm je otožen k solncu hrepenel. Naj samo on zapade zgodnji smrti, kaj samo njega, samo njega črti žar solnčni, ki je preko njega šel? In že bridkost in bol sta pristopili, pregnanki in neznanki tožni dve. Pogledi kalni so se razjasnili, nedolžnemu sta grmu zagrozili: »Gorji ti, zapuščeni, bo, gorje!« In grm vztrepeče, vzdih mu k nebu vzplava, tožeče in proseče zašumi: »Kot eden cvet vsa bujna je planjava, po njej se širi zemlje moč in slava, a meni le življenja sreče ni!« Glej, mrak odbegne, solnce grm obsije, priplava k njemu čudotvornj dih; na veji roža bujnokrasno vzklije, iz nje vonjava se čarobna lije, kot lepše ni v višavah .blaženih! 30 Za cvetom cvet... Kdo jim povej število! A vsak od njih tako krasan, sladak! Ljubezni je nebeške to darilo po vejah neopaženo prikrilo bodeče trnje — prejšnje toge znak! JAMICA V LICU. odilo se je dete. Bilo je tako majhno, da bi ga lahko spravil v žep in po¬ toval z njim iz kraja v kraj. A nihče ni bil tako krut, da bi deval otroka v žepno temo; vsak mu je privoščil dobrot svežega zraka. Po tem zraku so trepetali k zemlji jasni solnčni žarki, ki so hodili pozdravljat ljubega otročiča. Priplaval je do njegove zibelke nebeški angelček. Videla ga je temna noč, kako se je nagnil krilatec nad otrokovo glavica Noč, dasi črna in slepa, je lahko videla božjega poslan¬ ca, saj se je širila pred njim in za njim čudo¬ vita luč, lepša od zvezd, jasnejša od solnca. In tako se je zgodilo', da je videla noč, kako se je angel pripognil nad otrokovo gla¬ vico in kako je začel gladiti njegova ličeca. O. ta mehka, belordeča ličeca! 3 34 Angel je gladil z zlatim prstkom po otro¬ kovih ličecih. Deteta je prijalo božanje ange¬ love roke, da se je smehljalo prav od srca. Dolbel in dolbel je angel po otrokovih ličecih in izdolbel je na vsako stran po eno lepo, okroglo jamico- in dete se je smehljalo prav od srca. In še dandanes, kadar se zasmeje dete, se mu izdolbeta v ličecih lepi, okrogli jamici v dokaz, da čuva nad njim blaga roka božjega krilatca. ROŽA IN TRN. Na belem vrtu roža se rdi, stotisoč solnčnih žarkov k njej hiti, da zagori kot dan ob jutra zarji, da izcvete Mariji na oltarja. 35 Na strmd gori tih in trd in črn ostri se in sameva v mraku trn; ljudje dospo in krono stko krvavo, in božji Sin uklanja trudno glavo .. MRTVA KOPRIVA. Kristus in sveti Peter sta potovala po svetu. Trudna prideta v gozd in ležeta v travo, da se odpočijeta. »As!« zaječi Kristus in začne pihati v roko, kjer ga je zaskelelo. »Kaj je, Gospod? Kaj se ti je pripetilo?« vpraša Peter. »Spekel sem se na tej-le rastlini!« odgo¬ vori Gospod in pokaže Petru cvetico, ki je rasla tik njega. Imela je široko odprte, ust- nate, bledordeče cvetove. »Kaznuj ošabnico, Kristus, ki zbada svo¬ jega stvarnika!« nasvetuje Peter. Jezen vstane in hoče stopiti na cvetico, da jo po¬ hodi in uniči. »Stoj!« ukaže Zveličar. Peter obstane. Cvetica pa zatrepeče pol v strahu, da jo kaznuje Gospod, pol v upanju, da se je usmili Gospod. Skesana zaprosi Kristusa: »Usmili se me, dobrotnik! Glej, dal si mi tako moč, da spe¬ čem vsakega, ki se me dotakne! Ne morem 3 * 36 drugače! Vzemi mi to moč, in nihče ne bo več tožil nad menoj in zaradi mene! Usmili se me, prosim te skesano!« »Pa bodi mrtva kopriva!« veli Gospod. In usmiljeni Bog dvigne roko, in v tistem trenutku zamre v cvetici žgoča moč. V njene široko odprte, ustnate, bledordeče cvetove pa se vsipljejo sladki praški, polni strdi. »Vekomaj li Podi hvala!« zašepeče cve¬ tica, ko začidi v sebi smrt žgoče moči in slad¬ kost vabljive strdi. Prišume čebele in nabero čistega mede¬ nega prahu. Pretvorijo ga v strd in vosek. Ljudje povijajo strd v potice, ko slave vsta¬ jenje Gospodovo, a vosek pretvarjajo v sveče, ki gore na oltarjih v slavo božjo. V RIM. In zopet tik pred Veliko nočjo zvonovi so ]>a.ši odšli, odšli so tja daleč na topli jug, tja v Rim iz naše vasi. Po zraku so jasnem plavali tja daleč, čimdalje bolj, pol bili zvonovi veseli so in žalostni bili so pol. 37 Pa žalostni kaj ne bili bi? Za njimi domača vas, pred njimi svet dalek in prostran, a mrtev njih sladki glas! Pa kaj veseli ne bili bi? Pred njimi svet dalek, prostran, # nad njimi pa velik in solnca bogat, prelep, čim lepši dan! Zeleno polje na vse strani, vse polno vasi in mest, med njimi širokih je nebroj in gladkih in belih cest. lil hladna drevesa jih senčijo, in rože vzpota cveto, in tam se ljudje izprehajajo, vsi srečni, presrečni tako! In hiše se bele dvigajo kraj šumnih in hladnih rek, in ves zelen je od samih cipres peneči se morski breg. In oleandri v nebo kipe, citrona na veji gori, in oljčin vonja tihi gaj, nad vsem pomlad hiti . . . 38 Kako je vse prekrasno to! In Rim, ta večni Rim in cerkve njegove, palače vse, sedanjost, preteklost z njim! Ni li ves ta čudoviti svet v pravljici le zirastel nekje? Kje je lepoti začetek tu, a kje so ji šele meje? A naši domači zvonovi so molčali, molčali samo, in bilo tako jim čudno je, kot nam pri srcu hudo. In dvigne jih nevidna moč na dalek pot nazaj,, in ko so zagledali našo vas, vsi srečni so bili tedaj. 39 Iz belih je domačih lin spet plaval veseli glas, veseli ta glas nad domačo vasjo, pod njim pa vesela vas! ŽALOST NA POTOVANJU. Pride žalost do potočka; naj li vanj se potopi? Kaj potočku hoče žalost! Ves vesel naprej hiti. Žvižga kos, prepeva slavec, zlatih strun je pesem to; žalosti ni tamkaj mesta, kjer prepevajo tako. Ličeca kot mak rdeča, v smehu ves igra obraz; kdo si, deček debelušček? »Jankec sem Martinkov jaz!« Morda v srčecu prečistem Jankčevem je prostor skrit, da bi vanj se naselila? Žalost, pojdi se solit! Kmetič vstaja v rani uri, truden lega v mraku spat, v radost da pomlad mu cvetja, da jesen v plačilo sad. 40 Delo je uspeh rodilo, a pokoj ga posladi, koder vlada tiha sreča, žalosti tja nikdar m. K dobrovoljčku se napoti »Ali sprejmeš me, povej! A klobuček brž po strani pa naprej juhej, juhej! % Ni li res nikjer nikogar, ki bi žalost vase vzel? Nihče zanjo se ne zmeni, svet je ves lep in vesel! Toda mati je živela, živel sin nepridiprav, kvartopirec in pijanec, samoljubec. svojeglav. Mati ni ukazovala, milo le prosila je, a glasneje kot beseda solza govorila je. Ni umel te govorice, sinu šla je pot navzdol, in v srce je materino vedno jačja plala bol. 41 Žalost bridka je dospela, da v srce se potopi, pa ostala je družica materi do konca dni! ORGLE IN PIŠČAL. V svetišču božjem orgel poje glas, združila se je src pobožnih vas, koleno grudi k tlom se in proseče kes dušam k nebu daljnemu trepeče. Na travniku pa v jutra sveti mir izvablja iz piščalke spev pastir, nad njim nebo zre svetlo in veselo, kot da si takih je glasov želelo... DVE SMRTI. Glasno je zajokala mati, ko se je poslav¬ ljal sin. Moral je z doma. Domovina ga je po¬ zvala. naj gre in.se bojuje zanjo. Mati mu je bila. že stara in bolna, a sin je moral od nje. Silna bolečina je objela materino srce, ko je sin odhajal z doma. Odšel je z nadejo, da se vrne. Mati pa ga je blagoslovila v strahu, da se ne vrne, In ko je odšel, se je mati zaklenila v kočo in molila za otroka. Srce je bilo bolno, žalost ga je po¬ trla. 42 Na svet sta se odpravili dve smrti. »Karti, sestra?« vpraša prva drugo. 43 »Tja v kočo!« odvrne prva drugi. Kmalu potem sta se dvignili proti ne P us dve duši: mati in sin sta prišla drug k dru¬ gemu. BOŽIČNA LEGENDICA. Ko v jaslicah je božje dete božična noč pozdravila, pastirčkov truma se do hleva pobožno je odpravila. Lepo je v zvezdah noč gorela; v očeh se lepši svit je žgal, najlepše Jezusu v nasmehu miline žar je trepetal. Miline žar in dih blagosti vstal je iz božjega srca in vsakemu pastirčku v dušo dobrotno segel je do dna. Do dna je segel, tja pričaral mladostne sreče raj cvetan, ki v vsakem mladem, blagem srcu kraljuje še današnji dan. 44 ZAKAJ SO ROŽE RDEČE? Ko je bil Jezus še čisto majhen, so imele rože — tudi vrtnice imenovane — bele cve¬ tove: lepo jih je bilo gledati, toda vonjaiti se jih ni izplačalo, ker niso imele nobenega vonja. Ampak trne so že imele — da, bodeče trne, ki so lahko ranili tudi do krvi! Jezušček je rad bival pod milim nebom — pohajal je najrajši tam, koder je bilo dosti zelenja in cvetja. 45 Nekoč pride do rožnega grma, ki je bil poln, prepoln belih cvetov. Luč je šla pred Je- zuščkom, luč je šla za njim, in takoj se je za¬ zdelo rožnemu grmu: Gospod prihaja! In ker je tedaj zapihljala ljuba sapica, so ' se zamajale bele rože, da je bilo res videti, ka¬ kor bi se priklanjale pred njim in mu v po¬ zdrav ljubeznivo klicale: »Pozdravljen, ki se nam bližaš!« In Jezušček pride do rožnega grma, po- stoji in ga ogleduje. In gleda lepe bele cve¬ tove, tako vabljive in nežne, očesu drage, srcu miile. In prime vejico s cvetom, da si jo približa k obrazu in da povonja belo rožo. A v tistem hipu, ko prime vejico, ga tudi že rani bodeči trn, da piu iz rane na prstu priteče kaplja krvi. In kaplja krvi pade, pade na tla- Cvetovi pa, tako beli in lepi, ki jim je bilo žal kaplje Jezusove krvi, se zganejo vsi in se sklonijo do tal, da z njih posrkajo kapljo krvi in da se ne poizgubi v črni zemlji. Vsi cvetovi pa niso mogli do ene same kaplje, le en cvet je prišel prav do nje in jo sprejel vase. In v tistem hipu, ko se je dotaknil božje krvi in se spojil z njo, so vsi cvetovi zagoreli v krvavi barvi in so zadehteli tako lepo, kakor dehti samo rdeča roža še današnji dan! LEGENDA O DOBROTI. j n solnce žgalo je z neba na zemljo, da so sahnele po vrteh kali; vročina silna potok je izpila, in zrak je bil dušeč, kot da gori... Prišla je med ljudi in je delila darove prebogate vsepovsod. Solze so posušile se sirotam, in rož jim je še sipala na pot. Od praga je hodila pa do praga, dajala kruha, kjer je vladal glad, kjer bilo je srce tolažbe žejno, tam vanje cvetje je sadila nad. In klicali ljudje so nenasitni: »Dobrota, daj nam več, še mnogo več Izmed ljudi izgnala vse trpljenje kot greh iz raja angelov je meč. Pa so ljudje naposled jo pregnali iz svojih sitih in napitih vrst, in ona je bežala in preteče zavzdignila je v maščevanje prst. Oblaki zlati pa so se spustili na zemljo in Dobroto so s seboj ponesli tja v prostore večne sreče, d tedaj, ko smo bili še vsi trije majhni in mladi: moji dve sestrici in jaz. Meni danes že sive lasje in brada, in več kakor dvajset let je že od ti¬ stega žalostnega dne, kar je umrla moja sta¬ rejša sestra — takrat gojenka ljubljanskega učiteljišča; moja mlajša sestra pa je sedaj že 85 sama gospodinja in mati. Dolgo je že od tedaj, tako daleč je tisti čas, da ne more stopinja več nazaj. Nikoli več! Samo spomin — brzi ptici enak — se prečestokrat spusti v ono daljno dobo nazaj, zablesti, zažari v zlati zarji mla¬ dosti in pride nazaj kakor gorak, ljubeč ob¬ jem — srcu najljubši, najzvestejši prijatelj. Takrat smo -imeli prijazno, tiho hišico. V njej mi trije in naši starši, pred njo lipa in cvetje. Po stopnicah so drobili naši korald, po veži, po kuhinji, potem pa iz kuhinje na levo stran — smuk! — v majhno, majhno sobico, v ljubo kamrico! Ta je -imela v steni proti dvo¬ rišču okence. In sko-zi to okence je prihajal do nas veseli, veliki solnčni dan, ki je plaval zunaj nad sosedovim vrtom in nad golobnjakom na našem dvorišču. In pod tem okencem je stala velika skrinja, na njenem pokrovu pa so ča¬ kale naših rok, domislekov, načrtov in pre¬ pirčkov naše igrače, darovane nam od dobrih ljudi. Pod pokrovom pa je imela naša mati shranjen star papir, ki ni bil pravzaprav za nobeno rabo, "razen da je z njim zanetila in podkurila ogenj v kuhinji. Za nas pa ni bil ta zavrženi in plamenom namenjeni papir tako brezpomemben, kakor bi si kdo utegnil misliti. Časih je bilo treba meni čake, na tri vo¬ gale umerjene — evo papirja v materini skri¬ nji! Sestrinim punčkam obleke — evo papirja v materini skrinji! In čolnička, po koritu na 86 dvoru plavajočega, in zmaja, ki ga veter žene po zraku, in umetno zložene strelice in štirih predalčkov,' odpirajočih se kakor žabji gob¬ ček, in v poletnem času sneženih kep — evo papirja v materini skrinji! In večkrat je mo¬ rala mati prav resno zaropotati, da ji nismo oplenili skrinje do golega dna! In ko smo nekoč zopet brskali po ma¬ terini skrinji in premetavali papir, smo hipoma prenehali s tem delom, zakaj prav iznad dna sem jaz potegnil velik kos papirja, ki je bil sicer nekoliko zmečkan in na robeh natrgan, ki pa je vendar navrnil vso našo pozornost nase. Pokrov smo zaprli. Nanj sem položil pa¬ pir, ga lepo pogladil in polikal z dlanjo, da so se gube zravnale, in povabil sem sestrici, naj si z mano vred ogledata prelepo podobo, ki je bila naslikana na njem. 2 . Naslikana pa je bila na njem svetla soba, od tal do stropa tako lepa in vabljiva, da ena¬ ke še nismo videli. V ozadju sta bili dve okni z belimi, čipkastimi zastori. $led oknoma je stal umivalnik, in s cveticami porisane poso¬ de za vodo in umivanje so bile razpostavljene po njem. Od vsakega okna v kotu je stala po ena postelja, tako lepo mehka in topla, da bi zdajci legel nanjo in zaspal ob belem dnevu. Ob levi steni je bila postavljena omara z dvo- krilnimi vrati. Eno krilo vrat je bilo odprto, pa 87 smo videli, da je v tej omari shranjeno samo belo perilo. Ob desni steni je stala miza, pre¬ grajena s pisanim prtom, od mize navzgor pa so bile v predalniku razvrščene knjige in knji¬ žice. Po stenah so visele podobe, na oknu pa so dehtele v lončkih cvetice. Izpred nas do umivalnika ter od postelje do postelje so bile po tleh položene mehke preproge, da so du¬ šile glas trdih korakov. Vsa soba je stala pred nami tako prijazno in prikupno, da smo vsi trije vzkliknili obenem: »O, ko bi tudi mi imeli tako sobico!« Ali je bila soba namenjena v bivanje otro¬ kom? O tem ni bilo nobenega dvoma, zakaj v sobi sta bili dve deklici, po postavi in po sta¬ rosti naslikani tako, da je bila brž sodba go¬ tova: na eno je položila svoj kazalec starejša moja sestra, na drugo mlajša, a vsaka je vzklik¬ nila z veselim glasom: »Glej, to sem pa jaz!« »A kje sem jaz?« sem vprašal nekoliko nevoščljivo, ker ni bilo nikjer nikogar, ki bi bil meni enak. »Bržkone si se skril za omaro ali pa pod posteljo, kakršen si že!« me je potolažila sta¬ rejša sestra. »Tamkaj čakaš skrit, da planeš hipoma pred naju in naju prestrašiš. Saj te poznam!« je dostavila mlajša. Mene je malo pojezilo, da sta mi sestrici take drobili pod nos, pa sem se moško odre- 88 zal: »Jaz nisem sknit niti pod posteljo, pa tudi za omaro ne, temveč stojim ves, kolikor me je v hlačah, tukaj med vama in vama pravim in govorim, da nista to niti ti — niti ti, ampak ti dve tukaj na sliki sta dve gosposki deklici, vsaka zase bolj srečna, imenitna in bogata, kakor smo mi vsi trije skupaj!« Ob teh mojih besedah se je sestricama nosek nekoliko pobesil, odgovorili pa mi nista ničesar, rajši sta z mano vred opazovali obe deklici na sliki. Ena deklica je stala pred umivalnikom in si je spletala lase. Dopletena kita ji je že va¬ lovila po hrbtu; drugo, vrženo preko rame, je ravnokar dopletala z drobnimi, belimi prsti. Druga deklica je bila nagnjena nad svojo po¬ steljo ter jo je pregrinjala z umetno prešito in s čipkami obrobljeno odejo. »Jutro je!« »Ravnokar sta vstali!« »Sama se spleta!« »Sama si postilja!« Tako smo ugibali vsi trije obenem. In v resnici se nam je zazdelo, da se smehlja skozi okno sveže, mlado jutro-. Njegovi žarki, od solnca poslani v jutranje pozdravilo, so se prelivali po vsej izbi v vedrih toplih valovih, da ni bilo nikjer videti nobene teme, ampak ves prostor je bil poln radosti in svetlobe. 89 »O, ko bi tudi mi imeli tako sobo!« smo si še enkrat zaželeli. »Kako lepo bi bilo bivanje v njej!« »Predalnik s knjigami bi prenesli k omari, mizo bi premaknili sredi sobe, na mesto pa, kjer stojita sedaj predalnik in miza, bi posta¬ vili tretjo posteljo. Ta bi bila moja!« Tako sem hitel razlagati sestrama in sem s kazalcem ka¬ zal na sliki pota, koder bi premeščali po¬ hištvo. 3 . Sestrici sta pritrjevalno kimali, ko je moj kazalec potoval od stene k steni. Komaj pa sem bil dosanjal svoj načrt, mi je prst obstal na sliki, in beseda je obtičala v grlu. Po hrbtu me je žamrazalo. Ozrl sem se na obe sestri in sem dejal z žalostnim glasom: »Ali pa vesta, da sta ti dve deklici brez staršev?« Preplašeno sta se spogledali sestri. Saj res! Ker sta še tako majhni in nerodni, njima naša mama spleta lase in postilja posteljo. Ti dve deklici pa nimata več mater, zato si morata — kakortudi sta še majhni in nerodni — sami spletati lase in postiljati posteljo. In kaj jima velja vsa ta lepota, vse to bogastvo, če pa matere nimata več! Pa tudi brez očeta sta že, zakaj sicer bi gotovo gledalo njegovo dobro, prijazno oko skozi vrata ali skozi okno k svo¬ jima ljubima hčerkama,- da sprejme od njiju 90 jutranji pozdrav, kakor je to pri nas navada. Toda deklici sta popolnoma sami — nikogar ni razen njiju v tej sobi! Ni matere — ni očeta! Brez staršev sta!« »To nisem jaz!« je rekla starejša se¬ strica. »In tudi jaz ne!« je dostavila mlajša. »Ubogi, ubogi deklici!« sta ju pomilovali obe in ju božali. In vsi trije smo bili žalostni. In v tej lepi sobi ni bilo nobene lepote več. In v tej svetli sobi ni bilo nobene svetlobe več. In od stropa do tal, od stene do stene je ležala težka ža¬ lost, tako mračna in plašna, da slike nismo ho¬ teli več gledati. Zložil sem jo, kakor je bila zlo¬ žena prej, odprl sem skrinjo in jo položil na dno. Tedaj se je oglasila naša mamica v kuhi¬ nji. Radost nas je izpreletela, in stekli smo k njej. Objemali smo jo in se ji dobrikali, zakaj bili smo srečni, da imamo še njo — svojo do¬ bro, zlato, edino mamico! Napravljala je ko¬ silo, zakaj vsak čas udari ura dvanajst, in te¬ daj se vrne oče z dela. Imeli smo njega in imeli smo mater! Naše bogastvo je bilo tako resnično in veliko, da ga ne more predočiti nobena slika. 91 - PO MESO IN MOKO! 1 . Od naše hiše sem šel malo- navzdol, po¬ tem na levo po ravni cesti, nazadnje pa neko¬ liko navzgor. Mladim nogam ni bilo treba niti deset minut hoje — pa sem bil pri svoji teti Tini. Teta Tina je imela troje otrok: najsta¬ rejšega Milana, nekoliko mlajšo Minko in otro¬ četa Tinco', ki je tisti čas še neusmiljeno ve- kala v zibelki. Meni — najstarejšemu in naj¬ večjemu v naši in tetini hiši — ni bilo dosti' mar za obe dekleti. Minka mi je bila pre- otročja, Tinca pa — hm, kaj naj odrastel de¬ ček počne s tako punčko, ki pod milim Bo¬ gom ne ume nič drugega, nego da se cmeri in krernži ali pa pije mleko! Mi smo že ote¬ pali kruh, ki je bil toliko slastnejši, kadar je bil konec klobase poleg njega! Mi — moški, kaj¬ pada ! Z Milanom pa sva bila prijatelja. Bil je nekoliko let mlajši od mene, toda to razliko je izravnala zavest, da imam moč in oblast nad njim, ki je moral — po domače povedano — plesati tako, kakor sem jaz piskal. Tega se Milan ni zavedal, ampak storil mi je vse, kar sem zahteval od njega, ker se mu je eno¬ stavno zdelo, da mora biti tako! Če je časih napletel kakšno prav nerodno in otročjo, ga je teta močno pokarala, "vrh ute ga pa je še do- 92 stavila vprašanje: kdaj neki dojde oni čas, ko bo Milan tako pameten, kakor sem — jaz! Seveda se je meni ob taki pohvali po¬ nosno zavihal nos, a Milan je še spoštljiveje in vdaneje gledal mene — svojega vzornika! Neikega dopoldne jo zopet primaham k teti pogledat, kaj dela moj Milan. Bil je v ku¬ hinji, kjer je imela teta opravka s kuho. Pod hišo na ravnici, ki smo ji rekli tratina, je imel mesar Grbec svojo mesnico*. Razločno smo čuli v kuhinjo, kako je Grbec vihtel široko se¬ kiro, ki je v enakomernih presledkih padala na visoko tnalo: sekal je kupovaicem meso. Tedaj reče teta: »Pojdi h Grbcu, Milan, pa mi prinesi mesa! Mesar ve, koliko ga jem¬ ljem! Vzemi ročno košaro, da vanjo deneš meso. Tu imaš denar!« In teta seže v denarnico in da Milanu bankovec za pet goldinarjev. (Takrat smo imeli še goldinarje). »Niimam drobiža,« dostavi teta, »pa glej, da denarja ne izgubiš!« Milan je stisnil bankovec v pest in se od¬ pravil iz kuhinje. »Stopi z njim, stopi in popazi na otroka, da ne izgubi denarja!« naprosi teta mene. »Brez skrbi!« se odrežem in stopim za Milanom, ki vzame spotoma na veži košarico. Srečno prideva do mesarja Grbca in po¬ gumno stopiva predenj. 93 »Bog- daj!« reče mesar.in pristavi vpra¬ šanje: »Koliko?« »Nate!« odgovori Milan in vrže bankovec na tnalo. »Hoho!« se začudi Grbec, »ali boste imeli goste ? « »Mogoče,« pravim jaz, češ, naj mesar ve, da imam tudi jaz besedo pri hiši! »E, pa dobro!« meni mojster. »Ali go¬ veje?« »Po navadi!« odgovori moj varovanec. In mesar začne sekati. Seka in seka, teh¬ ta in tehta, mrmra, računa, meče v košarico. Kup mesa raste, raste in naraste košarici do vrha in vse gori do ročaja, »O, koliko meška!« se smeje Milanu srce. »Morda še zame odleti košček kuhanega ali pečenega!« vstane v meni vesela misel. »Tako!« reče naposled mesar, »sedaj pa pojdita, če bosta zmagala pezo, pritlikavca!« Hm! Oba sva prijela — vsak za en konec ročaja. Res bi bila Milanu kmalu odpovedala ro¬ ka., zato pa sem jaz jačje prijel, da sem pri tisti priči pokadil mesarju pod nos zaradi ti¬ stega pritlikavca. Tako sva nesla tisto strašno količino mesa proti domu. Pomislite, koliko je bilo tisti čas • za toliko denarja mesa, ko so ga prodajali malo dražje kot zastonj! 94 Nesla sva, nesla — no, nesel sem napo¬ sled sam, zakaj Milan je skoro opešal, prepu¬ stil breme meni, sam pa modro sklenil: »Ti nosi, jaz bom pa jedel!« Toda zamudila sva precej časa, ker teta .je že stala na vratih in naju čakala. A ko se prikaževa izza ovinka, se prime teta za glavo in vpraša začudena: »Ali mi neseta celega vola? Kaj sta pa napravila? Prava dva tepca sem poslala k mesarju! Po¬ slal mi je vola in še dva telička za navržek!« Tedaj se je nama zabliskalo, da nekaj ni v redu. Milan in jaz — oba sva začela hkrati nekaj jecljati in se izgovarjati, toda teti s tem ni bilo nič pomagano. Mene in Milana ošvigne s hudim pogledom, pograbi košarico in steče sama h Grbcu. Jaz pa — kolikor so me nesle noge — domov! Daleč tam za mojim hrbtom se je oglasil Milanov jok ... In nisem se še dobro oddahnil doma, ko priteče k nam tetina Minka. In seveda narav¬ nost k naši materi v kuhinjo, kjer sta bili tudi moji dve sestri. Kar zdelo se mi je, čemu je Minka prišla; povedat je prišla, kako sva ku¬ pila celega vola in še dva telička povrhu. One v kuhinji so se smejale, jaz sem se pa jezil: na Milana, ki je hotel preveč mesa; na mesar¬ ja, ki je preveč mesa nasekal; na košaro, ki je preveč mesa sprejela vase; jezil sem se pa tudi na Minko — klepetuljo! 95 2 . Jaz in Milan sva nosila že hlače in v hla¬ čah sva imela žepe- Prave žepe! Moji žepi so bili večja, Milanovi manjši — umerjeni so bili po velikosti mož, ki sta jih imela! Nihče naj se torej ne čudi, če je bilo v mojih večjih že¬ pih več blaga, nego v Milanovih manjših. Žepna ruta, pipec, kroglice za nikanje, krušne drobtine, kos vrvce, nekaj gumbov, par žreb- ljičev, racmanovi kirivčki, orglice, materin naprstnik, čreveljček od sestrine punčke, oče¬ tov naprsni gumb, brada zlomljenega hišnega ključa, pokrovec starega očeta njuhljače, tri- ogelni drobec steklenega bisera s cerkvenega lestenca — o, kako lepo se je v njem lomilo solnce! — in košček krede. Bržkone sem ka¬ ko stvarco še izpustil, zakaj dolgo je že od tedaj in nič čudnega ni, če mi je ušla iz žepa in spomina! A kako je prišla kreda v moj žep, tega še danes ne vem. Mogoče, da je smuk¬ nila sama vanj, ko sem se tolikokrat vrtel pred šolsko tablo! Z Milanom sva večkrat pregledovala te lepe in koristne reči"! Posedala sva pred te¬ tino hišo v travi in si razkazovala svoje dra¬ gocenosti. Časih sva tudi kaj zamenjala ali drug drugemu darovala — največkrat je bilo tako, da se je moje bogastvo pomnožilo, Mi¬ lanovo pa skrčilo. Sev.eda je bilo treba časih tudi izprazniti žepe. To se je zgodilo redoma 96 takrat, kadar so prišle hlače materi v roke. Pa sva začela z novimi zbirkami in z novim bogastvom! In tako sva bila zamaknjena v svoje za¬ klade tudi tistega popoldne, ko je hipoma za¬ klical za najinim hrbtom Milanove matere glas: »Po moko!« Tako sva se zbala za svoje dragocenosti, da sva jih hitela kar najhitreje tlačiti v žepe in da nisva natanko razumela tetinega naro¬ čila. Ujela sva le zadnje besede, ko je bilo na¬ jino imetje že na varnem: »... K Premarju na Primostek!« »Da, da!« sva pritrjala oba. »Sicer sem pa natanko zapisala na ta-le papir, koliko moke prinesita. Glejta! Papir je na dnu košarice. V ta papir pa sem zavila na¬ tanko toliko denarja, kolikor moka stane. Glejta! Ta papir z denarjem je tudi na dnu košarice! Da ne bo zopet tako, kakor je bilo zadnjič z mesom!« je govorila teta. »Zadnjič z mesom ...« se je porogala Min¬ ka za tetinim hrbtom. »Ali sta me umela? Sedaj pa le brž! Pa glejta, da se še danes vrneta!« je naročala teta in nama požugala s prstom — pol v šali, pol resno. In sva šla! Spogledala sva se in si potožila: »K Pre¬ marju na Primostek! Tako daleč...« — 97 Res — čudno je to! Takorekoč pred no¬ som ima Premar svojo prodajalniico za moko, a naju pošilja teta v Premarjev mlin na Pri- mostek, ki je najmanj eno uro hoda daleč od Metlike. Še nikoli nisva bila tam, a sedaj mo¬ rava kar sama na konec sveta! E, pa idiva! To sva vedela, da je treba najprej tja proti Kolpi, potem pa na desno, kjer se odcepi cesta proti Črnomlju. Tam nekje za tistimi griči in ovinki in travniki in ložami je Primostek in Premarjeva moka. In sva šla dalje in dalje. Brzojavni drogovi so stali vzpota, pred nama pa je bila dolga, dolga cesta. In če izgrešiva pot in ne prideva več nazaj? Tedaj se spomnim svojega koščka krede. Iščem, tipljem po žepih, a do krede ne pridem. Vse reči so ml silile pod prste, le krede ni ho¬ telo biti, ko bi jo najbolj rabil. Ni kazalo nič drugega, nego da sva z Milanom sedla v tra¬ vo. On je držal svoj klobuček pred menoj, jaz pa sem metal vanj iz žepov kos za kosom in naposled sem le prišel do krede. Potem sem lepo počasi napolni žepe. pa sva stopila z Mi¬ lanom naprej. In ko sva prišla do prvega brzojavnega droga, sem začrtal nanj s kredo križ, na dru¬ gem ravno tako, na tretjem, na četrtem tudi. »Da ne izgrešiva pota,« sem razlagal Mi¬ lanu. »Ti križi naj nama kažejo pot proti domu.« 7 98 »Kje neki tiči ta Primostek!« je vzdihnil Milan. »Le potrpi, Milan!« sem ga tolažil, »če nosijo moko s Primostka v Metliko, tudi mi¬ dva prikorakava iz Metlike na Primostek.« »Kaj praviš, da nosijo! Vozijo, vozijo!« se je razvnel Milan. »Na svoje oči sem naj¬ manj že desetkrat videl pred Pretnarjevo hišo v Metliki voz, ki so z njega skladali vreče moke. O, ko bi vsaj ptridrdral voz, da bi sedla nanj in se peljala do mlina!« »Ne bodi no tako siten!« sem se razjezil na obupanega potovalca, »hodiš komaj kake pol ure, pa že pešaš! Ti si pa res za po svetu! Sedi malo v travo, da ti ne odpadejo noge!« Pa sva sedla v travo kraj ceste in sva za¬ čela ogledovati vsak svoj zaklad. Milanu sem posodil svoje orglice, da si je drobil pesemco za kratek čas, jaz pa sem lovil v stekleni biser solnčne žarke, ki so v pisanih barvah plesali po moji dlani. Niti opazil nisem takoj, zamak¬ njen v mavrično poigravanje žarkov, da je Milan vstal in se sukal po travi po glasovih orglic! Torej ni bil nič več truden. »Sedaj pa le naprej!« sem ukazal in se dvignil na pot. Milan je poskočil na cesto ter poplesaval zdaj po levi, zdaj po desni nogi pred menoj, na vso moč pihajoč v orglice. A kakor bi odrezal, je utihnila glasba in začul sem žalostni Mi- 99 lanov glas: »Nikamor več ne morem! Neusmi¬ ljeno sem truden in lačen. Ko bi vsaj malo kruha vzela s seboj na tako dolgo potovanje. Prej bi prišla v Karlovec, nego pa prideva na Primostek.« »Seveda,« sem mu odgovoril, »plesal bi, plesal, mami pa ne bi šel po moko! In kaj ti veš, kje je Karlovec! Karlovec je petkrat ali pa osemkrat tako daleč kakor Primostek!« Pa sem zopet napravil križ na brzojavni drog. »Morda pa Primostka sploh ni več,« md seže v besedo Milan, ki se mu je začelo nabi¬ rati na jok. »Ali je zgorel ali ga je pa voda od¬ nesla.« Debela solza mu je namočila lice, dru¬ ga, tretja solza: -udaril je v glasan, obupen jok. »Koliko je neki že ura?« je vprašal ves v solzah. »Kaj vem, koliko!« sem dejal slabe volje. »Morda je že polnoči!« je zajavkal Milan in dostavil resno in odločno: »Na Primostek nocoj že ne prideva. Kar nazaj pojdiva! O, mama, moja ma-ma . . .« Košarico je postavil na cesto in si je oti¬ ral solze, tako milo se je jokal, da je bilo še meni hudo. »Pa pojdiva nazaj — no!« sem mu dejal. »Ne morem pomagati, ako noče biti Primost¬ ka od nobene strani. Milan se je takoj zasukal v obratno smer, obesil košarico za komolec, potisnil klobuček 100 nazaj in si zaigral na orglice. Še na križe po brzojavnih drogovih ni gledal, tako se mu je mudilo proti domu. Pa na te križe nama tudi ni bilo treba pa¬ ziti, ker sva hodila po isti poti nazaj, kakor sva šla prej tja. Mračdlo se je že, ko sva do¬ spela do Metlike —- seveda brez moke. »Sedaj pa pojdi le sam domov!« sem sve¬ toval Milanu in jo ubral proti svojemu domu. V skrbeh me je vprašala mati: »Kod, za Boga, sta pa hodila? Po vsej Metliki vaju išče teta.« »Saj je nama ukazala iti k Pretnarju na Primostek,« sem se opravičeval, »toda ker ni bilo Primostka nikjer, sva se vrnila.« »Ravno narobe! Ne k Premarju na Pri¬ mostek! Tako je velela teta. Saj ima proda- jalnico skoro tikoma ob tetini hiši, pa bi vaju pošiljala tako* daleč? Ampak vidva sta sedela na ušesih! No, res! Takih dveh ptičkov pa ni pod farnim zvonom! Vaju bi bilo dobro' poslati po smrt!« se je jezila dobra moja mati. Kako je Milan obračunal s svojo materjo, tega mi ni vedel povedati. Drugega dne mi je rekel, da je že pozabil! Lahko si pa mislimo, kako in kaj je bilo, čeprav bi nam tega ne po¬ vedala Minka, ki je radovedno izpraševala, ali je tudi prPnas pela — šiba! NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 00000420783