RAZGLABLJANJA
Natalija Vrcčer	(izvirno znanstveno del» sprejelo 17- 5- 1995)	UDK 572 : 159-9
NEKATERI VIDIKI PSIHOLOŠKE ANTROPOLOGIJE
Psihološka antropologija kol potkiisciplina kulturne antropologije nima v Sloveniji nobene tradicije. Povezanost etnologije z drugimi disciplinami je do neke mere preučena - največ se je lej problematiki posvečal na primer Krcmenšek, ki je opisal razmerja meti etnologijo in zgodovino, kulturno zgodovino, filavistiko in sociologijo Šprajc je pojasnil razmerje meti etnologijo in arheologijo. Pister pa med etnologijo in arhitekturo. Razmerje etnologije z nekaterimi drugimi vedami so preučevali še drugi avtorji, pri tem jxi je ostala nepojasnjena relacija med etnologijo in psihologijo:
Najmočnejša tradicija psihološke antropologije je v Ameriki, zato v pričujočem članku na kralko povzemam njeno zgodovino) skupaj z nekaterimi sodobnimi raziskavami. ( ) prede I jena je kot "študij povezav med osebnostmi posameznikov in sociokullurnih sistemov dnižb" (Peoples in Baile y 1988: 351). "Raziskava, ki se ukvarja s posameznikom kol nosilcem kulture", po Hsu-ju ( 1972: 2), spada v to disciplino, Miller definira njene naloge kot "analizirali kulture, ki se izražajo v dejanjih, mislih in čusivih njihovih posameznih članov" {1979:80). Lahko bi dodala, da v to področje spadajo dela kulturnih antropologov, ki poleg običajnih kulturnih in socialnih dejavnikov vključujejo Se psihološke.
Začetke te poddiscipline kulturne antropologije lahko zasledim« leta IK9H, ko so člani Torres Strails odprave v Anule, ki jo je organiziral Hacldon, posvečali pozornost tudi psihološki spremenljivki.
Psihološka antropologija pa je novo ime, ki ga je predlagal Hsu in je danes širše uveljavljeno za raziskave kulture in osebnosti, ki so se začele leta 1920 v ameriški kulturni antropologiji z avtorji in avtoricami, kot so Goldenweiser, Boas, Mead, Benedicl, Sapir, Kardiner, Linton, Kluckhon itd
Med pionirska tlela spada knjiga Bcnedictove iz leta 1934 Vzorci kulture (P&flenis of Culi ure), ki je imela močan vpliv na razvoj ameriške antropologije. Napisana je bila pod vplivom celostne (geštalt) psihologije in Nietzscbejevih lermi-(apoliniOni, diomdčni), ki jih je prevzel iz grških uagedij, Benedictova je zagovarjala tezo, da so za vsako kulturo Značilni osnovni vzorci, ki so po naravi emocionalni in vplivajo na mišljenje in vedenje članov kulture. Na ta način imajo vpliv na celoten način življenja. Pokazala je, tla je v vsaki kul-tl'i'i prisotna podoba idealnega osebnostnega tipa, ki je poti bočnim kulturnim vplivom. Čeprav omenjeno delo Bcnedictove še danes pomeni eno 'Zmed klasičnih del ameriške antropologije, pa ne manjka "■'di kritik nanj. Avtorici očitajo poenostavljanje, ki je velikokrat p ri pel j a lod o stereo tipov in povzročilo, da niso posvečali Pozornosti variabilnosti v osebnostni strukturi meti Posamezniki. Dandanes menijo, da so razlike med >osafnezn¡k¡ v vsaki kulturi velike. Navkljub tem očitkom pa
GlASNIK SED 35/1995, št. 2-3
so Vzorci kulture pomemben predhodnik študij o nacionalnem karakterju. Eden izmed ciljev, ki si ga raziskave kulture in osebnosti delijo s kultutßo antropologijo, je testiranje hipotez o človeškem obnašanju, o človeški naravi, Psihološko antropologijo zanima tudi testiranje hipotez o človeških psiholoških procesih.
Med pionirska dela spada tudi Odraščanje na Samoi (Corning o/Age in Samoct), ki ga je Margaret Mead napisala leta 1928. Raziskovala je odnos med adolescenco in kulturo. Posebej jo je zanimalo, če so problemi v puberteti (na primer uporništvo, trmoglavost in občasni izbruhi) fiziološko ali so-ciokultUrno pogojeni. Mcadova je ugotovila, da deklice na Samoi v adolescenci niso tesnobne, uporniške in nimajo emocionalnih konfliktov. Kljub temu tla je delo še vedno predmet številnih novih polemik (Barnouw. Preeman in številni drugi), je Meadovi uspelo podreti mil o fiziološki pogojenosti težav v puberleli, ki so značilni za zahodne kulture.
Kot sem že omenila, je primaren interes raziskav kulture in osebnosti v odnosu med kulturo in osebnostjo. Poleg so-cioku It urnih so znanstvenike zanimali še psihološki dejavniki - največ pozornosti so posvečali osebnosti. Vendar pa se je ta termiti uporabljal zelo na široko, posamezniki pa so imeli pogosto v mislih različne sgmente. Zaradi lega so dela včasih težko primerljiva in je tudi to dejstvo doprineslo k velikemu šlevilu različnih definicij osebnosti. Situacija spominja na listo o kulturi; ko imamo skoraj toliko definicij kulture, kot je avtorjev, ki pišejo o njej.
Nekatere dimenzije osebnosti pa so tem opredelitvam ponavadi skupne. Hlint (1966: xiii) piše, da se osebnost"(...) v prvi vrsli nanaša na posamezen organizem. Drugič, nanaša se na dolgotrajno, relativno permanentno organizacijo energij, možnosti in procesov v tem organizmu. Tretjič, osebnost je skoraj v celoti pridobljena od drugih posameznikov, in to na dva načina: biološko (vključno genelično) in z učenjem Četrtič, vsak posameznik je unikal - nobena človeška osebnost ni enaka v vseh podrobnostih.* Razlog je tudi v različnih izkušnjah, ki smo jim izpostavljeni v življenju.
Pogosto mnenje med psihološkimi antropologi je, da sta kultura in osebnost deljeni. Raziskovalce je pogosto zanimalo, do katere mere, in začeli so naslajali kont epi i. kot jena primer koncept bazične osebnosti. Na ta način so intra psihično strukturo članov družbe dedueirali z etnografske deskripcije. Po Wallaal (1970: 150) se bazična osebnost nanaša na "strukturo izoblikovanih osebnostnih lastnosti in procesov, ki jih lahko nestatistično pripišemo skoraj vsem članom določene kulture*. Za zgoraj omenjeno tlelo Bcnedictove lahko rečemo, tla je v njem avtorica poiskala osnovne osebnostne strukture: tlionizično za Kwakiutle in apolinično za Zunje. Predpostavk;! le raziskave je bila. da člani sociokuliurncgasislcma razvijejo skupne osebnosti zaradi podobnih izkušenj, ki so rezultat odraščanja v isti kuliuri.
Šibkost teh študij pa je v tem, tla so zanemarjale razlike med člani istega sociokuIt urnega sistema, ki so v vsakem sistemu precejšnje. Te razlike lahko opazimo že v jedrni družini, ko imajo bratje in sestre pogosto različne značajske oziroma osebnostne lastnosti, čeprav.so živeli v isti kuliuri in imeli iste ¡Starše. Študije* ki so poudarjale pomembnost zgodnjih
\9
RAZGLABLJANJA
izkušenj v otroštvu za oblikovanje osebnosti, so bile pod vplivom psihoanalitične teorije.
Nekatere nepravilnosti bazične osebnosti je izpopolnil koncept modalne osebnosti, ki je upošteval variabilnost. Izpopolnjen koncept je bolj statističen, Peoplrs in Bailey pravita: "Z modalno osebnostjo imamo v mislili tiste elemente osebnosti, ki so veliko ljudem ali večini ljudi skupne, ali pa tip osebnosti, ki je najbolj pogost" 11988: 355). Med prvimi je ta koncept uporabila Cora Dubois, ko je leta 1930 raziskovala ljudstvo Alor na otoku Timor v vzhodni Indoneziji, Uporabljala je psihološke teste, ki so jih po opravljenem te renskem delu interpretirali psihologi in ugotovili, tla so imele zgodnje izkušnje v otroštvu res vpliv na modalno osebnost ljudstva Alor. Zaradi pogoste odsotnosti matere in očeta v otrokovem življenju, ker jih niso dovolj ljubkovali in so jim pogosto lagali, so otroci razvili sumničave osebnosti, za katere sta bili značilni nekooperativnost in pomanjkanje samozavesti, Whiting in Child sta razvila model socialnega sistema, v katerem sta pojasnila vplive vzdrževalnih sistemov: ekonomske organizacije, političnih in sociokulturnjh norm, ki vplivajo na otrokovo zgodnje učno okolje in na oblikovanje modalne osebnosti. Prav tako pa tudi modalna osebnost vpliva na sociokulturni sistem. Vzgojne metode so najverjetneje najpogostejša vez med sociokulturnim ¡Sistemom in osebnostmi; ki se v njem razvijejo (Peoples in Ha i le v 1988).
Vsekakor pa je težko ugotoviti, katera vzgojna me I oda vpliva na določeno osebnostno potezo. Raziskovalci si pri iskanju odgovorov na podobna vprašanja pomagajo s primerja Inim pristopom. Zaradi pretiranega poudarjanja pomembnosti otroštva na oblikovanje osebnosti je prišlo tlo tako imenovanega de termin i z ma otroštva; ki je eden izmeti najpogostejših očitkov raziskavam kulture in osebnosti. Pogosto ga spremlja mnenje, da je pri interpretaciji fenomenov psihološke antropologije potrebno upoštevati Še druge teorije. saj psihoanalitična ne zadošča (Barnouvv 1963),
Determinizem otroštva pa je značilen tudi za študije o nacionalnem karakterju, ki so se razširile med drugo svetovno vojno. Ameriška vlada je spodbujala tovrstne raziskave, saj jo je v vojnem času zanimalo, da bi Japonce boljše spoznala. Zato se je več raziskovalcev ukvarjalo s preučevanjem japonskega nacionalnega značaja, kot na primer Benedict, Gorer, La Barre, Njihova hipoteza je bila, da strog način učenja uporabe stranišča v otroštvu vpliva na določene poteze v nacionalnem karakterju Japoncev, kot so na primer natančnost, čistoča, perfekcionizem, potlačevanje čustev. Omenjeni raziskovalci so bili mnenja, tla je etnografska deskripcija Japoncev podobna psihološkemu opisu kompulzivnega nevrotika v zahodni družbi. Pomanjkljivost teh raziskav je bila vtem, da so se pri opisih zanašali na literaturo in opazovanje nekaterih Japoncev, ki so živeli v Ameriki. Terenskega tlela zaradi vojnih razmer namreč niso mogli opravljati. Prav tako pa niso upoštevali več determinant, saj je težko določiti, katera ima največ vpliva na odraslo osebnost. Te napake so poskušali odpraviti nekateri kasnejši preučevale i nacionalnega karakterja, na primer Bateson in Meadova, a jim ni uspelo v celoti (Barnouvv 1963).
Poleg terenskega dela so raziskovalci uporabljali še druge metode. Pogoste so bile analize risb. življenjske zgodbe in interpretacije sanj. Včasih so uporabil i tudi katerega otl psiholoških testov, najpogosteje Horschachov in test tematske apercepcije. Prvi se je izkazal za interkulturno veljavnega, za drugega pa so ugotovili, da je boljše, če ga prilagodijo specifičnim sociokuliurnim sistemom. Psihološki antropologi so testirali Freudove teorije, Malinowski je s svojo raziskavo na
Trobriandu dokazal, da ojdipov kompleks ni univerzalen. (Kes pa je, da je Spiro kritiziral rezultate Malinowskega in trdil, da je tudi za Trobriandce značilen ojdipov kompleks). Med najvidnejšimi avtorji, ki so se ukvarjali z aplikacijo psihoanalitične teorije, sta Roheim in Devercux. Ker Freudove teorije reflektirajo kulturno okolje, v katerem so nastajale, prav tako pa tudi evropsko zgodovinsko in socialno okolje tistega časa ter tudi status Freudovih pacientov, po katerih so nastajale, teorije ne zadoščajo za interkulturno razlago psihološko-antropoloških fenomenov (Barnpuw 1963, Obeyesekere 1990). Kljub temu je imela psihoanalitična teorija pomemben vpliv na glavne antropološke avtorje, kot so na primer Levi Strauss. Turner, Murphy in drugi. Skupna točka antropologije in psihoanalize je tudi v tem, tla se v zadnjih letih obe nagibata k interpretaciji, Crapanzano (1992: 295) ima interpretacijo za most meti psihoanalizo in antropologijo, vendar pravi: "Tudi v najbolj osnovnih hermenevtičnih sistemih ni končne interpretacije, so le avtoritarne interpretacije". V novejšem času se zdi psihološka antropologija bližje socialni psihologiji kot psihoanalizi, Od prve se razlikuje tudi po tem, da ne uporablja eksperimenta Medtem ko socialni psihologi pogosto opazujejo eksperimentalne skupine, antropologi pri naravnih skupinah vedno uporabljajo metodo neposrednega opazovanja z udeležbo. Prav tako slednje zanima poleg posameznika in družbe še kuliura.
Psihološka antropologija ima še več skupnega z medkulturno psihologijo (cross-culturalpsycholügy). Beuchelt (1983) pojmuje obe kot eno disciplino. Navkljub tesni povezanosti med disciplinama se zdi, da medkulturna psihologija sledi osnovnim principom psihologije in jo tako v prvi vrsti zanimajo univerzalnosti v človeškem obnašanju in šele potem kulturne specifičnosti, ki jim ponavadi posvečajo manj pozornosti. Primer medkulturne raziskave, ki odmerja sociok uit urnemu in zgodovinskemu kontekstu skoraj zanemarljiv pomen, je na primer študija Williamsa in Bestove. v kateri razložita nekatere medkulturne razlike le kot problem medkulturne metodologije (1990). Psihološka antropologija pa sledi osnovnim antropološkim principom (primerjalni, holistitui, kulturni relativizem), zanima jo kulturno specifično iu tudi univerzalno. Veliko podobnosti ima psihološka antropologija s psihozgodovino, ki je, po njenem ustanovitelju de Mausen ( 1981), znanost o zgodovinski motivaciji. Opiše jo kot psihoanalitično naravnano disciplino, ki sledi zgodovini otroštva. Njena predpostavka je. da obstaja evolucija otroštva, posledica katere je napredek v zrelosti, kar pomeni, d-1 človek z napredkom civilizacije zadovoljuje vedno več psihičnih potreb. Psi ho zgodovina je s svojim poudarkom na psihoanalizi in otroštvu bližja tradicionalnim raziskavam kulture in osebnosti kot sodobni psihološki antropologiji.
Za osemdeseta leta je značilna renesansa psihološke antropologije. Interes za to področje očitno ostaja, spreminja se le metodologija in središčni problemi raziskav. Sodobne raziskave ne posvečajo več glavne pozornosti osebnost', temveč predvsem jazu (selj), čustvom, osebi (persori), meji med normalnim in patološkim, motivaciji, itd. Sodobna psihološka antropologija ima mnogo skupnega s kognitivno antropologijo (Shwedcr, D'Andrade in drugi) i'1 simbolno antropologijo (Geertz in drugi). Nekateri avtorji imajo kognitivno antropologijo, ki se med drugim osredotoca na ljudske spoznavne sisteme, za del psihološke antropologije. Ne glede na znanstveno vrtičkanje je meti omenjenim1 antropologi jami pogosto težko ločiti, saj se njihove meje prekrivajo in jih nenazadnje niti ni potrebno določati. Barrett meni, da je psihološko antropologijo težko ločiti od antro-
I 6
GLASNIK SED 35/1 995, Št. 2-3
RAZGLABLJANJA
pologi j c na splošno, saj je njen značaj izrazito sin uničen, le da prva nekaj več poudarka posveča spoznavnim procesom in vzgojnim metodam (1984: 44), "Za psihološko antropologijo hi lahko označili sintezo raziskovanj mehke|šc' strani človeka: ideologije, norm, verovanj, motivacije in socializacije. Če temu rečemo lako, potem je tudi potreba po sintezi trde' strani človeka: socialne strukture, socialne organizacije, sistema, institucij, vlog itd." (Barrett 1984: 44).
Pomemben delež med deli novejše psihološke antropologije, ki se osredotočil jo na čustva, ima knjiga Michelle Zim-balist H osa Ido Knowledge and Pass ton: HongotNotions of Self ami Social Life. Avtorica je preživela med llongoti na Filipinih nekaj let, od 1967 do 1969 in še devet mesecev v letu 1974. Knjiga Knowledge and Passion je poskus interpretacije emocionalnega življenja llongotov, llongoti so (bili) lovci na glave in avtorico je zanimalo, zakaj ubijajo ter kakšno vlogo ima lov na glave v njihovem socialnem življenju Avtorica je prek jezikovnih izrazov, ki izražajo čustva, podala zelo natančen poskus prevoda ene kulture v drugo. Tako je na primer ugotovila. da sta liget in l>eya vpletena globoko v socialno življenje Mongolov, pri čemer prvi izraz pomeni neko "energijo. si rast", drugi pa "znanje". Liget je zelo povezan z lovom na glave, /.igel je zelo povezan z lovom na glave, Ce moški dokažejo, da imajo veliko ligela, imajo višji status v družbi. Včasih so morali samski moški pred poroko ubijati, da so se potem lahko poročili, in je bilo ubijanje nekakšen obred prehoda Danes, ko so llongoti v veliki meri pokrist jan jeni, je Ubijanje prepovedano. Vendar pa ljudje, posebno še samski moški, žalujejo za starimi šegami. Lov na glave namreč ni bil le trenutek, ko se uresniči liget mladostnika, temveč je pomenil reprodukcijo vitalne energije družbe. Imeti liget pomeni za Ilongote imeti zdravje, moč in energijo. Lov na glave je bil pogost tudi ob smrti kakšnega voditelja ali sorodniki >v, saj pravijo, da imajo takrat "težko" srce. bremena pa se najlažje znebijo z ubijanjem. S tem, ko ne sinejo več ubijati, sta ranjena njihova ugled in ponos, prizadeti so tudi občutki lastne vrednosti,
Michelle Rosaldo je v omenjenem delu ugotovila, da se čustva v marsičem razlikujejo od zahodnega koncepta čustev. Na la način liget ni bil prevedljiv z besedo jeza. PO njenem mnenju se izraza sicer prepletata, vendar nista zamenljiva. Spiro je kritiziral njeno mnenje, saj je bil zanj liget sinonim za jezo, kot je bila opredeljena v zahodni psihološki teoriji. Medtem ko Michelle Rosaldo zagovarja mnenje, da čustva ne glede na podobnosti niso med seboj nič bolj podobna kol družbe, v katerih živimo, Spiro zagovarja mnenje, tla delujejo na isti način kol naša (While 1992: 24, 25, 26), Kot opisuje White, je med tema avtorjema prišlo do spora zaradi različnih pogledov na čustva: Spiro je zagovarjal biopsihološki pristop, Rosaldova pa etnopsihološki. Prvi sledi psihoanalitični teoriji in se osredotoča na povezavo med nezavednim, ki povezuje agresivne izraze s potlačeno jezo. Po etnopsiliološkem modelu, ki vključuje kulturne modele in procese interakcije v opredelitvi čustev, so etnopsihološki konstrukti Konstitutivni elementi emocionalnih izkušenj. While (1992: 26) navaja Solomona, ki kritizira fiziološke teorije emocij, in pravi, da so emocije sestavljene iz "socialnih odzivov, ki dobijo svoj pomen v sklopu kulturno interpretiranih odnosov oseba-oseba in oseba-situacija". Tako je zahodni model jeze kot nekakšen scenarij, v katerem pcrcepcija dejanja, ki žali, ustvari željo po tem, tla bi tisti, ki ga žalijo, ranil tistega, ki ga zali Ne glede na spor meti Rosaldovo in S p iron t Knowledge and Passion ostaja eno izmed klasičnih del sodobne psi hološke antropologije, v katerem je avtorica upoštevala
razumevanje ilongolov z njihovega vidika. Ena izmed odlik pisanja Michele Rosaldo je namreč v tem. da poskuša ugotoviti, kako človek razume sebe in gleda na svoja dejanja in vedenje kol na ustvarjene iz teh razumevanj. To pa je ravno tistt), kar Spi rova kritika Spregleda, saj opazuje dejanja in vedenje človeka iz perspektive tuje kulture.
Raziskave Michelle Rosaldo so bile najbolj plodne pri preučevanju prepletenosti problematike jaza in emocij. (Tu ne omenjam velikega prispevka avtorice tudi k feministični antropologiji, saj me v okviru pisanja o psihološki antropologa tokrat la problematika ne zanima.) O jazu so pisali tudi številni drugi avtorji, vendar le redko kdo koncepte jaza in osebe takt) jasno opredeli kol Michelle Rosaldo. Kar zadeva opredelitve, vlada na tem področju namreč velika zmeda. Avtorji ponavadi pišejo t) jazu in osebi, ne tla bi ju opredelili, in je pogosto težko uganili, na kaj s tem sploh mislijo, saj se l i as pek t i identitete medkulturno zelo razlikujejo. Jasno opredeljeni koncepti so torej dodatna kvaliteta pisanja Michelle Rosaldo, ki se je na žalost končalo z naslednjim omenjenim prispevkom, ki je izšel po njeni smrti.
V tekstu ToieardAn Anlliro/>ologvofSel/andFeelmgi 1984) Rosaldova opredeliodnos med mislijo in čustvi In sicer pravi, da "tako kot misel ne obstaja izolirana od čustvenega življenja, tako so tudi čustva kulturno urejena in ne obstajajo ločena od misli" (1984: 137)i Čustva torej niso nekaj nasprotnega misli, temveč "kognicije, kise nanašajo na 'mene'in torej vključujejo tudi misli" (1984: 138). Po njenem mnenju sečuslva oblikujejo z mislimi in misli so polne čustvenih pomenov. Med seboj se razlikujejo po vpletenosti subjeklovega jaza. "Čustva so misli, ki so na neki način 'občutena' v razburjenju, utripanju srca, v gibanju naših jeter, uma, srca, želodca, kože. Vključujejo tudi misli, in to liste, ki imajo pomen 'Jaz sem udeležen'" (1984: 143). Za kulturne in še posebno psihološke antropologe je pomembno njeno kasnejše izvajanje v omenjenem članku: "Čustva niso substance, ki jih odkrijemo v krvi, temveč družbene šege, ki jih organizirajo zgodbe, v katerih nastopamo in jih pripovedujemo. St ni k t uri rana so z našimi oblikami razumevanja" (1984: 143). Kajti dejstvo je, da reagiramo z jezo in napetostjo, če nas nekdo užali. Kaj pa ob tem občinimo, je odvisno od tega, kako razumemo, kar se je zgodilo, in konstruiramo različne možnosti za naš odziv.
Kar Zadeva osebo in jaz, Rosaldova ugotavlja, da je univerzalno dejstvo, da ima vsak človek občutek, da ima z ljudmi nekaj skupnega, v marsičem pa se od njih razlikuje. V tem je koncept jaza kulturno univerzalen, V čem se razlikuje, je odvisno od posameznika in sociokulturnega okolja, v katerem živi. Jaz se nanaša na enkratno, spontano, notranje, zasebno; oseba pa se nanaša na masko, vlogo, pravilo ali kontekst. Avtorica zagovarja mnenje, tla je distinkcija med jazom in osebo zahodni konstrukt. Navaja Ilongote, ki med tema dvema konceptoma ne ločijo. Podobna dejstva je zasledila tudi v Številnih etnografskih monografijah. llongoti, na primer, nimajo konstantnega jaza: nekdo, ki je bil prej njen sorodnik, lahko kasneje postane njen sin. Prav takt) se spreminjajo tudi osebna imena, na primer ob bolezni, selitvi, poroki, novem prijateljstvu. S tem se spremeni tudi ravnanje in občutenje do teh ljudi. Pomembna je torej situacija, v kateri se človek nahaja, ne (oliko to, kar je prirojeno ali plod življenjskih izkušenj. Pri Mongolih ni razlike med tem, kako se predstavljajo, in jazom. Njihov najgloblji občutek, kdo so, lahko najdemo v skupku dejanj, bodisi lovu, lovu na glave, pridelovanju riža. v vsem lislem. kar ima neko energijo ali liget (jezo), ki oblikuje "zdrava človeška srca" (Rosaldo 1984: 146). Raziskave Michelle Rosaldo presegajo tradicionalno mišljenje
42	GLASNIK SED 35/1995, št. 2-3

RAZGLABLJANJA
znanstven i fep v, ki je (bilo) ujeto v logiko binarnih opozicij.
Pomemben prispevek k preučevanju jaza in osebe je tlelo Fajansove: The Person in Social Context: The Social Charac-ierofBaininfi 'Psycholo#y'(1985)- Avtorica ločuje meti jazom, osebo in posameznikom, saj se ji zdi to prikladen način za analizo. Vendar pa je oseba pri etnični skupini Baining tista, ki se je izkazala za povednejšo. Po mnenju Fajansove so ravno "v konstrukciji in akciji osebe vsakdanje aktivnosti, odnosi in simboli integrirani v sistem, ki se reproducira" (1985: 368), Ko delujejo kot socialne osebe, so ljudje iz skupine Baining predvidljivi. Če ravnajo drugače od teli pričakovanj, se nehajo obnašali kot družbena bitja in postanejo kulturno nepredvidljivi. Avtorica sletii Maussovi opredelitvi osebe, vendar jo označi kol zahodni koncept, Mauss išče korenine koncepta osebe v besedi "pcrsonagd'. ki vsebuje različne lastnosti maske. (Fajansova piše o vlogi.) Vendar pa je beseda kmalu razvila še drtlge pomene poleg maske. Po Maussu so ji pripisali kasneje še moralni značaj in le temu pripisali še zavest (Fajans 1985: 370). V baining sociokulturnemu sistemu ne posvečajo veliko pozornosti posamezniku/ict, ta koncept postane pomemben šele kot nasprotje osebe. Osebo vidi Fa-jansova kol enlileto z. mejami, ki jo sestavljajo različne oblike socialnega vedenja, normativna moč in različne omejitve, medtem ko je posameznik entiteta s ponotranjeno zavestjo, občutki, cilji, motivacijami in aspiracijami (Fajans 1985: 370). Meje osebe se razlezajo čez fizično telo in so medkulturno spremenljive. Avlorica na žalost v svojem članku ne pojasni njenega videnja razlike med jazom in osebo.
Pri opredelitvi Osebe igrajo pomehno vlogo čustva, saj označujejo meje osebe. Opredeli jih kot "kulturno konstruirane vzorce oličutenj in vedenja" (Fajans 1985: 375). V so-ciokulturnem sistemu Bainingov so občutki sramu (angimip, aha lup) najpomembnejša čustva. Zanimivo je, da jih je "sram" imeti lastne otroke, medtem kose ne "sramujejo" posvojenih Posvojitve otrok so v njihovem sistemu na i meč pogoste. Pa mnenju Fajansove za pripadnike skupine Baining niso vsi občutki enako pomembni. Poleg občulka sramu sta pomembna še občutek lakote in tako imenovani auanihuk Občutek lakote je značilen tudi za osamljenost, zato gosta, ko pride k njim, vedno pogostijo. Za ljudstvo Baining lakota ni ie fizično stanje, temveč tudi čustvo. Auntmbuk je občutek, ki ga občutijo, ko nekdo odpotuje; bodisi sorodnik ali pa nekdo, ki je le nekaj dni delil bivališče in hrano z njimi. Simptomi aivumhubaso utrujenost, dolgo spanje proti jutru, nesposobnost začeti opravila, pomanjkanje uspeha in aktivnosti ter dolgočasje. Fajansova pravi, tla meje osebe niso stalne, temveč se Spreminjajo in prilagajajo na različne situacije (1985: 381). Vendar pa ne pojasni razlike med zahodnim konceptom sramu in "sramom" Iiaiuingov, prav tako nejasne ostanejo številne Opredelitve.
O dojemanju osebe in jaza pri etnični skupini Italuk (Mik-tonezija) ter o vlogi etnopsiholoških Študij pišeCaiherine l.utz v članku Bih i I0p$ych ology Ca mpa i vel to What?Explaii}inj> lie-huvio ur and Coi i i isc ioiisness A m oi ig theJfalt i k (19H5). Avtorica citira Hallowella, ki pravi, tla sta samozavedanje in koncept osebe univerzalna, hkrati pa tudi kulturna fenomena (1985: 36). Etnična skupina Italuk loči med tremi osnovnimi kategorijami akterjev med yaremal (človeške osebe), valu s (duhovi) in.m/i/sali ^(katoliški bog), Človek postane oseba že pred porodom, in sicer v šestem ali sedmem mesecu po spočetju, saj je takrat zarodek že podoben človeku. Res, tla je otrok oseba, vendar do njenega/njegovega petega leta menijo, tla ne ve. kaj dela, in ima podoben status kot duševni bolniki, dokler nima socialne inteligence, ki jo doseže, ko ima
šest let. Po Lutzovi se duh loči od osebe po moči in namenu. Duhovom pripisujejo, da večkrat, kot žive osebe, komu škodujejo. Prvi lahko vplivajo na sanje ljudi in povzročajo bolezni. Katoliški bog se konsistentno obnaša takt) kot glavni ljudje na otoku: v svojem vedenju poudarja skupne vrednote in skrb za druge. Konceptyarematse najpogosteje uporablja v smislu posameznika/ce, kot na primer v vprašanju: "Kdo sta ti dve osebi tukaj?" (I.utz 1985: /i3). Velikokrat tudi za prvo osebo ednine uporabljajo prvo osebo množine, saj jim "jaz" zveni, kol da preveč izpostavljajo sebe, se hvalijo. Tudi o hrani govorijo kot o "naši" hrani. Za bolj zasebna pa imajo na primer oblačila in nože. Tet so področja, ki označujejo meje avtonomije in jaza Ljudje iz et nične skupine Ifaluk zelo redko govorijo o svojih potezah in vedenju, bolj pogosti opisi jaza in drugega so prek situacij in dejani. V nasprotju z zahodnim pojmovanjem ne ločijo med mislimi in emocijami. med glavo in srcem, meti zavednim in nezavednim umom, Poudarjena je enotnost, nedeljenost oseb. "Nifemsh {naše notranje) je eden najbolj splošnih terminov, ki opisujejo jaz. Govori o fizioloških in psiholoških strukturah in funkcijah. Obsega misli, čustva, želje, bolezni in fizične občutke" (Lutz 1985: 46,47). Aspekte niferasha najboljše opišeta termina tiumuvan (misel/čustva) in volja/čustva/želja). Poleg teh dveh "naše notranje" sestavljajo še drugi aspekti: pechaiyi lakota), metugi (bolečina) in mtveft H ig i I (občutki spolnosti). "Pripadniki etnične skupine Ifaluk poudarjajo, da je emocionalno življenje njihovo družbeno življenje" (Lutz 1985: 56). Avtorica pravi, tla se večina vsakodnevnih razlag vedenja na atolu Ifaluku nanaša na situacijske vzroke določeni h dejanj ins temi povezanih mentalnih stanj, "Emocionalna stanja so pogosto medij, prek katerega ljudje govorijo o teh situacijah, tako kot so določene situacije povezane z. določenimi čustvi, ki so spet povezana z določenimi dejanji. Pri nepričakovanem vedenju gre torej za neskladnost med situacijo in čustvom" t I.utz 1985: 56). Najbolj so cenjene osebe, ki so maluiveltt (nežne, mirne in tihe), saj so njihove interakcije harmonične in kooperativne.
Po mnenju l.utzove etnopsihologijo zanima način, s katerim ljudje konceptualizirajo in razlagajo svoje mentalne procese, obnašanje in odnose z ljudmi, prav tako kot tudi tiste od drugih. Rl no teorije razlagajo variabilnost v svetu. Etnopsi-hološko znanje prinaša vedenje o predvidljivosti obnašanja in moralnosti. Avtorica navaja Wal lata, ki pravi, da etnopsi-hološki znanstveni spekter "ni le filozofski stranski produkt vsake kulture, kot senca, temveč je ogrodje konkretnih kognitivnih predpostavk, na katerega je pripeto meso vedenja" (I.utz 1985: 36), Nadalje avtorica pravi, tla je naloga etnopsiholoških študij preučevati, kaj ljudje govorijo in delajo v vsakodnevnem življenju. Ravno besede, ki opisujejo jaz. in drugega, sestavljajo:osnovne elemente, iz katerih so zgrajene einopsihološke trditve. Etno psi hološko znanje je razvidno iz izrečenega in neizrečenega. Lutzova pravi (1985: 56), da vloga etnopsihologije ni le v opisovanju in razlaganju, temveč tudi V vrednotenju vedenja v nasprotju s kulturnimi vrednotami, Na ta način nastane nekaj kontrole nad tem vedenjem. Pri tovrstnem raziskovanju sc zavzemam za upoštevanje kulturnega relativizma, ki dopušča tudi pogled od znotraj. S takim pristopom se poskušamo izogniti etnocentrizmu raziskovalcev.
Primer patološkega vedenja obravnava na primer članek Petra W. Black a Z naslovom Ghosts, Gosšip and Suicide': Mean-iu}> ancl Action in Tohian Falk Psychology (1985), V njem avtor Obravnava ljudsko psihologija ljudstva Tobi, ki živi v Mikroneziji. Avtor se osredotoči zlasti na Zgodbo o Alfredu,
I 6
GLASNIK SED 35/1 995, Št. 2-3
RAZGLABLJANJA
dvaintridesetletnem očetu Šestih otrok, ki je poskuSal narediti samomor. A lt red o je živel ločeno od žene, ki je živela na drugem otoku. Imel ¡e raz me rje z rtu ko mlado deklico, kar je povzročilo v vasi veliko govoric. Večer pred dogodkom je k Alfredu prišla dekletova mati in se nanj razjezila, ker ima z njeno hčerko razmerje, saj hi si Slednja lahko dobila koga boljšega za zakon kot ločenca s šestimi otroki. (Na otoku je bilo namreč premalo žensk za poroko, zato so bile mladenke zelo iskane.) To je povzročilo občutke sramu v Alfredu, ki se je naslednji dan namenoma ranil z nožem, se poslovil od otrok in se namenil v gozd naredit samomor. Sovaščani so se ga odpravili iskat. Našli so ga na drevesu, na katerega je bila pritrjena vrv l/ nje je bila narejena zanka, ki je bingljala z drevesa. Kmalu po pogovoru s sovaščani je prišel Alfredo z drevesa, vendar je isti dan še trikrat poskušal narediti samomor. Ko se je vrnil domov, se je še enkrat ranil z nožem, na srečo so bile rane le površinske. Mnogi ljudje niso' vedeli, kako naj se vedejo, saj v sociokuluirnem sistemu 1 jutli slobija ni bilo jasno, kako naj se obnašajo do suicidaine osebe. Kol se je kasneje izkazalo, Se je Alfredo nameraval ubiti zaradi sramu, ki ga je občutil ob oŠtevanju matere njegove ljubice, in zaradi govoric, ki jih je njuna zveza povzročila. Dejstvo je, da je le Alfredo pripisoval govoricam tako velik pomen, to drugače ni bila navada v vasi. Kar pa zadeva sram, je bilo za Tobijce zelo pomembno, tla se izogibajo situacij, V katerih bi se lahko počutili osramočeni, Kadar pa se je to že zgodilo, so verjeli, da se osramočena oseba lahko vede, kot tla bi jo obsedel duh Takrat se oseba lahko umakne iz vasi in gre živel v grm. vzame nož in gre po vasi ubijat, ali pa naredi samomor Vse tri reakcije so socialno nezaželene. Alfredo je bil v šibki situaciji, ker ni imel žene, bratov ali sestra ali kakšnega vplivnega starejšega sorodnika, ki bi ga branil pred govoricami. Vez z njegovimi otroki je bila prešibka, tla bi bil trdno integriran v družbo dï lac k 1985: 287). V svoji osamljenosti je Alfredo s poskusom samomora pripravil ljudi do tega, tla so 'začeli skrbeti zanj. Black je zapisal, da je svojo analizo Alfre-dovega primera pokazal, tla ïféulturne predpostavke o osebah nišo namenjene le interpretaciji dogodkov, temveč pred-sluvljajo tudi osnovo za vrednotenje in dejanja" (1985: 289). Zanimivo je tudi avtorjevo pisanje t) enipatiji, S tem misli na identifikacijo einografa z "domačinom", kar se mu zdi pogoj za uspešno terensko delo.
Verjetno ne naredimo nikomur krivice, če za najvidnejšega sodobnega psihološkega antropologa štejemo Roberta A keViua. |e krilik raziskav kulture in osebnosti, vendar jih ne označuje le kot slepo ulico, kot to počnejo nekateri drugi antropologi, temveč najprej razvija tisto, kar se je izkazalo za plodno, lako lahko večkrat opazimo, da sodobna psihološka antropologija ni pretrgala s tradicijo raziskav kulture in osebnosti, saj gre pri sodobnem preučevanju večkrat za dopolnjene koncepte in naprej razvile teorije, ki so se pojavile že v raziskavah kulture in osebnosti. Tako na primer tudi Roherta A. Le Ville a še vedno zanima koncept kulture, za katerega se je zanimala Že Ruth Benedicl, ki je 1934 napisala knjigo Pulterns oJCullum LeVmc pa piše o Propcrtkv u/Cul-"i'''' An ¡■tliiuigmphic View ( 3984). Pri preučevanju socialnih procesov in razvoja posameznika se mu je zdelo neogibno preučevali mdi koncept kulture. Po njegovi opredelitvi je kultura "organizacija idej, ki je vsem skupna in vse-'"■ije tudi intelektualne, moralne in estetske standarde, k: prevladujejo v skupnosti, prav tako kol tudi pomene kumu-nikacij" (LeVinc 1984: 67). Vendar pa po avtorjevem mnenju tormalne definicije ne razjasnijo k®ure. To je mogoče z etnografskim pristopom. Ta namreč poišče liste lastnosti kul-
ture, ki imajo središčen pomen. Med lastnostmi kulture avtor izpostavi štiri: kolektivno; organizacijsko naravo kulture, mnogoterost in spremenljivost.
Čeprav se člani skupnosti ločijo med seboj po mišljenju, občutkih in vedenju, na skupen način razumevajo simbole in situacije, v katerih komunicirajo. Brez skupnega razumevanja simbolnih oblik, kot so kretnje, obleke, lastnosti, pisava, med-osebni odnosi itd., socialna komunikacija ne bi bila možna (l.eVine 1984: 68). LeVine pravi, da je naloga einografa, da odkrije tiste oblike simbolnih dejanj, v katerih so skriti skupni pomeni in ki omogočajo smiselno življenje za člane določene družbe (1984:69). Pri preučevanju tujih kulturso raziskovalci odkrivali določen red v družbah, ne le kar zadeva komunikacijske konvencije, temveč tudi v različicah "zdrave pameti", v dejanjih, skozi katera gledajo na svet, v katerem so udeleženi Kar zadeva mnogotere lastnosti kulture, LeVine opisuje etnografovo nalogo podobno tisti jezikoslovca, ki preučuje slovnico jezika. Informal t nji namreč ne morejo povedati pravil, s katerimi tvorijo stavke, čeprav jih ves čas Uporablja ¡o in govorijo po gra matičnih pravilih. Etnograf naj bi odkrival mnogotere pomene simbolov, kol so, na primer, besede, ki imajo središčen pomen v mnogoteri naravi kulture. Čeprav je mnogo nabiralsko-lovskih kultur ogroženih in njihove šege izginjajo, se svetovne kulture kot celote ne homo-genizirajo, ne glede na to, da sprejemajo zahodne potrošniške vrednote in zbirokralizirane oblike. Redukcionisti (marksisti, neoklasii ni ekonomisti, kulturni materi ali s t i, ortodoksni frei k lovei in sociobiologi) verjamejo v enotnost struktur in oblik človeškega življenja, kulture in motivacije v vseh časih in krajih. Nagnjeni so k temu, da minimizirajo kulturne razlike. Na drugi strani pa kulturni fenomenologi, kot jih poimenuje LeVine (1984: SO), vztrajajo pri mnenju o enkrai-nosti kultur kot simbolnega sveta ljudi s skupno zgodovino. LeVine zavzame pozicijo, ki je na sredini med obema skrajnost ima. Pravi, tla etnografski dokazi pričajo o večji variabilnosti. kol jo predvidevajo obstoječi teoretski okviri. Zavzema se za etnografski in komparativni pristop. Opozarja tudi na preučevanje pridobivanja kulture v otroštvu, na katerega je opozarjal v klasičnih raziskavah kulture in osebnosii žeSapir. Na leni področju se mu zdijo prihodnje raziskave najbolj obetavne (1984: 8-1). Postavi analogiji) niecl kulturo in zgradbo. Na več načinov lahko namreč poznamo zgradix}. Arhitekti in gradbeniki imajo do nje drug odnos kol naključni obiskovalci. Ti se spet ločijo od tistih, ki v njej vsak dan delajo, in ti spet od tistih, ki v njej stanujejo. "Kol tlel kolektivne realnosti za vsakega, ki pride z njo v slik zgradba dopušča mnogotere oblike razumevanja" (1984: 85). Pošteni prejšnje dojemanje ni izgubljeno (Človek lahko zgradbo t iziioma kulturo dojame na več načinov; ko se rekli, jo dojema drugače kot takrat, ko je odrasel). temveč predstavlja emocionalno osnovo odzivov na simbole. Mnogoterost izkušenj čez čas ustvari tudi mnogoterost pomenov (LeVine 1984:86).
Pomembni sodobni psihološko-anliopološki avtorji so poleg že omenjenih še: Richard A. Shweder, Roy G. D'Andi ade. Roberl C. Solomon, Molford E. Spiro, Meyer Fortes, Theodore Schwanz, Geoffrey M. While, Sara Darkness, Robert 1. Levy, Nancy Sehe per-Hughes, Vincent Crapanzano in drugi. Problem v psihološki antropologiji je, da velikokrat preučuje procese in strukture, ki jih je težko neposredno opazovali (abstraktne in obče kategorije), zato terensko delo pogosto za h leva daljše bivanje na terenu.
44	GLASNIK SED 35/1995, št. 2-3

RAZGLABLJANJA
■MHK.. v	v
Literatur»
•	BARNOUW, Viftor 1963: Culture and personality. The Horsey Press. Illinois,
•	BARRETT, Sidney R. 1988: The Rebirth or Anthropologic al Theory. University of Toronto Press. Toronto,
•	BEUCHELT, Eno 1983: Psychologische Anthropologie, Vr FISCHER. H Cur.): Eine Einführung. Dietrich Reimer Verlag. Berlin. Str. 345- 363-
•	BLACK. Peter W. 1985: Ghosts, Gossip, and Suicide. Meaning and Action in Tobian Folk Psychology, V: WHITE, KIRKPATRICK 1985, Sir 245-301
•	CRANPANZANO, Vincent 1992; Some Thought on 1 lennc-neutics and Psychoanalytic Anthropology. V: SCI IWARTZ, WHITE, LUTZ 1992, str. 294-311.
•	PA [ANS, Jane 1985: The Person in Social Context. The Social Character of Baining 'Psychology1. V: WHITE, KlIiK-PA TRICK 1985, sir. 367-401.
•	FORTES, Meyer 1980: Anthropology and the Psychological Disciplines. V: GELLNER, E. (nr.); Soviet and WesLern Anthropology Duckworth, London, str. 195-217.
•	1ISU, Francis L. K. (nr.) 1972: Psychological Anthropology. Schenkman Publishing Company. Cambridge.
•	HUNT, Robert 1966: Psychological Anthropology. Chi cago.
■ I.EVINE, Hoben A. 1984: Properties of Culture. An Ethnographic View. V: SHWEDER, I.EVINE 1984, sir. 67-88.
•	LUTZ, Catherine 1985: Ethnopsychology Compared to What? Explaining Bahaviour and Consciousness Among ihe Ifaluk. V, WHITE, KIRKPATRICK 1985, sir. 35-80.
•	de MA USE, Loyd 1981; What is Psycho history? The Journal of Psychoh¡story 9/1981, st. 2, str. 178-184.
•	MEAD, Margaret 1982 (1928): Coming of Age in Samoa The New World Literature. New York.
•	MILLER, ElmerS. 1979: Introduction toCultural Anthropology. Prentice/Hall Inc. New Jersey.
•	PEOPLES, James, Garrick BAILEY 1988: Humanity. An Introduction to Cultural Anthropology. West Publishing Company. New York
- KOSA1.DO, Michelle 1984: Toward an Anthropology of Self and Feeling. V: NIIWEDER, LEVLNE 1984: str. 137-158.
•	HOSAl.DO, Michelle 1980: Knowledge and Passion, lion-got Notions of Self and Social Life. Cambridge University Press, Cambridge,
•	SCI IWARTZ, Theodore, Geoffrey M, WHITE, Catherine A. LUTZ (nr.) 1992: New Directions in Psychological Anthropology. Cambridge University Press, Cambridge.
•	SHWEDER, Richard A., Robert A. LEVINE (nr.) 1984: Culture Theory. Essays on Mind, Self and Emotion. Cambridge University Press. Cambridge.
•	WALLACE, Anthony F. C. 1970: Culture and Personality. Random House. New York
•	WHITE, Geoffrey M 1992: Ethnopsychology. V: SCHWARTZ, WHITE, LUTZ 1992, str. 21-47,
•	WHITE, Geoffrey M.John KIRKPATRICK (ur.) 1985: Person, Self, and Experience. University of California Press. Los Angeles.
•	WILLIAMS, John E., Deborah L. BEST 1990: Sex and Psyche Gender and Self Viewed Cross/Culturally. Sage Publications, London.
Summary
SOME ASPECTS OF PSYCHOLOGICAL ANTHROPOLOGY Natalija Vreier
In the article Some Aspects of Psychological Anthropology the authoress gives I he History of this subdiscipline of the cultural anthropology. As psychological anthropology has no tradition in Slovenia, whatsoever, the authoress follows mainly the American I radii ion, which deals with this kind of research since 1920. The beginning of the discipline reaches back to the end of the 19th century. After 1920 in llie USA started the so called culture and personally research which later renamed as psychological anthropology. The culture and personality research included beside the soclocultural variables also the psychological ones, they mainly researched the personality. The main Critique to this kind of research is childhood determinism as the researches centered mainly on the ways of upbringing. The main authors were Benedict, Mead, Golden -weiscr, Malinowski, Boas, Sapir. Kardiner, I.mton, Kluckhon and so on. For the 1980' s the revival of psychological anthropology was characteristic. The research focused on self, person, motive and emotion. The main authors writing the contemporary psychological anthropology are M. Rosaldo, Lutz, 1-ajans, LeVine, Fortes, Spiio, Shweder, White, Levy and so on. The problem with the psychological anthropology i| thatit deals with the phenomena and structures which are difficult lobe observed, therefore the partcipant observation takes longer time than usually.
I 6
GLASNIK SED 35/1 995, Št. 2-3