GOSV S U>®®0S3CCOO 80 SCS0C912C3ÖC30 CMD0OC3Q Vsebina. 1. Jos. Vandot: Večerna molitev. (Pesem.)...............177 2. Jos. Vandot: Peterček. (Pesem )..................178 3. Mar. Bartolova: Nenad na delu..................179 4. Karel Širok : Plavajo mi barčice . . . (Pesem.).............181 5. Stric Tine: Čudovite živali iz današnjih in pradavnih dni. (S slikami) .... 182 6. Nedin Sierad: Na Krnu. (Pesem.)..................185 7. Hasan-Aginica : Prvi sneg ....................186 8. Fran Žgur: Jezdec. (Pesem.)....................187 9. Ivo Trošt: Štirje zakladi. (S sliko.).................188 10. F. Palnak: Slike iz živalstva. (Dalje.)................193 11. Ivan Dobravec: Dedek in vnuk. (Pesem.)...............196 12. Fr. Roječ: O roki, ki je udarila mater. (Narodna legenda.)........197 13. Fr. Roječ: Pozdrav iz južnih krajev. (Pesem.).............198 14. Mara Lamutova: Poljsko cvetje..................199 15. Fran Žgur : Zvezdice. (Pesem)...................203 16. Fr. Roječ: Jesenski dež. (Pesem)..................204 17. Pouk in zabava........................205 18. Kotiček gospoda Doropoljskega..................207 JPI?" Priporočajte in širite naš list! Pridobivajte „ZVONČKU64 novih naročnikov! ^PS Slovensko Abecedo ^ za ženska ročna dela priporoča Milena Kiferle, učiteljica ženskih ročnih del v Ljubljani, Krojaška ulica 8/II. „Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stane vse leto 6 K, pol leta K 3 četrt leta 1 K 50 h. Izdajatelj, upravnik in odgovoren urednik: Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6. Rokopise je pošiljati na naslov: Ivo Trošt, nadučitelj v Tomišlju p. Studenec-Ig. Last in založba .Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva". Tiska „Učiteljska tiskarna* v Ljubljani. Štev. 9. in 10. V Ljubljani, 1. kimavca 1917. Leto XVIII. -rr~n=rr~n- ir^o-o-oi uvtv«.*~<.ii Večerna molitev. 0 Na oblaku Bogek plava nad zemljó, angelji srebrni pojejo mu pesmi, godejo sladko. Zlat je ves oblaček, zlato vse nebo . . . Deca, glej oblaček, roke skleni, k Bogku moli zdaj gorkó! Moli deca v hiši, križa se z roko : „Čuvaj nas, o Bogek, varuj nas, ko v spanje se zapre oko ..." Na oblaku Bogek, sliši prošnjo to ; angeljev pa tisoč z neba deco stražit pošlje na zemljo. Nina — nana — deci angelji pojo, godejo na gosli pesmi, ki jim domek samo je nebo. Sluša deca, sanja, smeje noč se vso . . . Nina — nana — nočka z angelji jo ziblje, poje ji sladko . . . Jos. Vandot. Peterček. Potoček ribice ima, metuljčke tihe trate — naš Peterček pa imel rad rumene tri bi zlate. Gradil bi si gradove rad, oj, bele tri grajščine . . . Pa kdo mu zlate tri bo dal, rumene tri cekine? Tam v gozdu poje črni kos, oj, poje : „Drijo — dri . .. Le pridi k meni, Peterček, cikine dam ti tri. Moj kljunček zlat je vso pomlad, v njem pesmi sladke spijo ; če odprem ga, med svet — juhu I — vse pesmi poletijo. Hitijo v gozdič, sedajo tam na zelene trate; lovi jih škratec tam — iz njih rumene kuje zlate. Le pojdi v gozdič, Peterček, ujemi pesmi tri ! Iz njih ti skuje škrateljček tri zlate — drijo — dri . . ." Pač lepo poje črni kos v prebelih dneh vsekdar; a kdo verjame pesmim tem? Oj, Peterček nikdar! Jos. Vandot. Mar. Bartolova: Nenad na delu. ej, to vam je naš Nenad zaposlen! Mali prijatelji, vi si tega ne morete misliti. Od ranega jutra do poznega mraka vedno stopica, teka, prinaša, odnaša, tako, da včasi pa le včasi ne vtegne spisati niti svoje naloge. Ali to se dogaja le redkokedaj in samo tedaj, ko pozabi mami povedati, da ima nalogo. Kako da ima toliko posla naš Nenad, porečete otroci in jaz vam povem, da ga ima res. Le pomislite: pišče in dve muci, mueici, pa vse tri sam oskrbovati! Prišlo pa je do tega tako-le: Soseda je imela lepo črno kokoš, ki ji je nesla vso pomlad lepa, debela jajca. Nenad jo je vedno občudoval. Nekega dne mu je dejala soseda: — Veš kaj, Nenad, ko zvali koklja piščeta, dobiš eno. Tu so se začele Nenadove sanje, srečne sanje o prihodnjem piščetu. Sosedo je vedno izpraševal ali ne bo še kmalu piščet. - Le čakaj — ga je tolažila — ko bo nehala nositi jajčka, začne kk>-čiti in potem ji podložim. — .loj, to je bilo dolgo pričakovanje! Dan na dan je hodil gledat, če je že znesla poslednji jajček. Slišati je moral vedno: — Danes je še, jutri bo tudi! In odhajal je žalosten. Zvečer je pa prav gotovo pomolil v svojem srčecu, da bi sosedova kokoš vendar nehala nositi. A nič nii pomagalo; jajček le ni hotelo biti konec. Ce je pa žival počepnila, tedaj je za-vriskal in zaklical veselo: — Ivana, že kloči, že kloči! — Nekega dne ji je vendar podložila. In čez dvajset dni je izlezlo deset lepili, živahnih, čvrstih piščet, ki so bila kakor male žogice. One dni je pa Nenad prinašal v nalogah slabše rede in celo zaprt je bil zaradi nepazljivosti. Seveda: misli so mu uhajale od računala le tjadoi k sosedi in obstale pri kcklji in piščetih. Ko so bila piščeta stara štiri dni, je prinesel ves vesel v kletki domov svojo malo srečo. Tu je začel streči z jedjo in pijačo. Znašal je zrnca kaše, koruzne moke, kruhovih drobtin in vode, a pišče je le čivkalo ter čivkalo tudi med jedjo. Vi moji prijateljčki, ki pozante piščeta, veste, da delajo vedno tako: pobirajo in čivkajo obenem. Ali Nenad ni še nikoli imel takih živalic, zato ni vedel tega in bal se je in tresel, da je pišče bolno, — Spat ga pa le nesi h koklji — je dejala zvečer mama, drugače ga bo zeblo. — — Ah ne, ne — je odgovoril — saj kletko zavijem in pod pišče detieni slame. — Ko je odprl drugo jutro kletko, je bilo pa pišče klaverno in kilavo in nič ni čivkalo in nič tekalo. Nemad je pa jokal, da bi se moral vsakemu smiliti; a prišla je soseda, vzela pišče in ga dela h koklji, da bi se zopet ogrelo. Nenad je pač hodil gledat, a domov ga vendar ni hotel imeti celih dolgih osem dni. Naposled ga je vendar prinesel, da je bilo njegovo, samo njegovo. In kako se ga je pišče kmalu privadilo! Ko je zaklical, prišedši domov, pred hišo: pidi ,pidi — se mu je oglasilo v pritlični sobi takoj s svojim čiv-čiv. Vedeti morate namreč, dragi otroci, da je moralo biti pišče med tem, ko je bi! Nenad v šoli, vedno zaprto, ker je veliko podgan okoli hiše. Vidite in zdaj pridem še k Nenadovim mucicam. Ne vem, dragi prijateljčki, če je pri vas tudi tako kakor pri nas, da ni nikjer več videti nobene mačke. Pri nas je res tako. Prej je bilo vse polno maček in mačje po-nočne godbe, sedaj pa skoraj ne vemo več, kako muca mijavka. Pravijo, da so med vojno vse mačke ljudje sneli. Ne vem, če je res, pravijo pa, da je mačje meso tako dobro kakor kunčje. Ker pa ni maček, se nam je zaredilo mnogo miši in podgan, ki nam delajo silno škodo. Vse pasti starega in novega kova ne pomagajo nič. Zato smo opazovali daleč naokoli, kje bo kaka redka muca dobila mlade, da poprosimo ene ali dveh. In res: posrečilo se nam je. Iz mesta gor so nam poslal: dve drobni črni mucici, ko sta komaj izpregledali. Tudi ti dve živalici je vzeil Nenad v svojo oskrbo in sicer je previdno ju stlačil v globoko skrinjico, da bi ne mogli do piščeta in njegove kletke. Vsako jutro je odpiral svojimi živalim, vodil jih na dvorišče ter vedno pazil, da si mačice in pišče niso prišle preblizo. Pri tem je pa vedno pel, pel tako veselo, če tudi malo razglašeno, pel besede in napeve po svoje. Zivalice so pa lepo rasle in nekega jutra je Nenad kar ostrmel. Piščeta ni našel v kletki in mačic ne v skrinjici. Bile so vse tri za drugimi vrati v najlepšem prijateljstvu. In to prijateljstvo je postajalo od dne do dne trdnejše in prisrčnejše, a vsa tri mlada srčeca drobnih živalic so bila naj-udanejša našemu Nenadu. Toda koliko dela ima s svojo živinioo ubogi deček! Če le pride pit vodo gori v kuhinjo, tečejo vse tri s krikom in vikom za njim; on pa ve, da jih mama ne mara v hišo, ker posebno pišče ne zna, kaj se spodobi. Zato mora Nenad gledati, da jim uide z zvijačo, zavije okoli hišnega vogla, zvabi jih v grm ter zbeži, a hiteti mora, ker so že za njim. Nekega dne pristopica prav nalahno in skrivnostno ter za-šepeče svoji mami, naj gre nekaj pogledat. In res, otroci, prizor je bil vreden, da si ga je ogledala tudi mama. Pišče je obiralo sedaj eni sedaj drugi muci sitne bolhe, muci sta ležali mirno in zadovoljno, le tu in tam je ena ali druga dela piščetu prednji tačici oikrog vratu nežno, kakor bi ga hotela objeti. Le ko prinaša mucicama jesti, samo tedaj se razdere prijateljstvo Nenadovih živalic. Pišče je strašno požrešno in lvoče snesti vse samo, če tudi ni ta lirana njeniu namenjena. Bik, pik, hiti s svojim kljunom in pik, pik pada tudi po glavah ubogih mačic. Tedaj ima naš Ne-nad pravo pokoro! Dasi nabira piščetu žuželk, mu drobi svojega kruha, potresa zrnca, vendar ni nikoli sito in to je velik križ. Malo, čisto malo je piščetu že začelo rastii perje in tudi miuoi sta že toliko zrasli, da skočita že sami z nizke klopi na dvorišču. Včasi se pa vendar Nenad malo boji in trese, da je s tem svojim delom v šoli kaj zamudil. Zato nese šolsko knjigo s seboj dol, pa — seveda — saj mu ne dajo živalice miru, da bi se učil. Tako leži knjiga kmalu zopet pozabljena tam na klopici. Oh, in mama mu je zažugala, da bo gorjé, če poslabša rede v šolskem izpričevalu! A ne utegne, res ne utegne. Ta je edina neprijetna misel in skrb, ki ga muči pa le za trenotek. Kmalu prepeva zopet doli na dvorišči, da nam je kar toplo pri srcu. Srečen naš Nenad! 1-- Plavajo mi barčice. . „Jesen je bilà takrat: šume so porumenele, drobne ptičke iz'lesov črez vodice odletele. Šle so ptičke drobne, šle, a za njimi je šel sinko; ptičke nesla je perot, z barko je odjadral Vinko Ptičke so se vrnile, ko je polje cvet pogrnil ; ali kje je sinko moj, da se še sedaj ni vrnil ? Kteri bistri kapitan sinka mi domov pripelje? k Bogu bom molila zanj, da izpolni mu vse želje. A njegovi barčici, bogme, posrebrim krmilo, bela jadra z jamborov mu povezem z mehko svilo. Plavajo mi barčice čez vodico, pa rumena vsaka nosi jadrca, v svilo vezena — nobena. Karel Širok. Stric Tine: Čudovite živali iz pradavnih in današnjih dni. 13. D-i m or f.o d on. e v pradavni dobi so živele živali, ki so se prosto dvigale v zrak. V to j,im je služila tanka kožica, ki je razpeta ob podaljšanem prstu sprednjih nog, pa ob telesu do zadnjih nog alii tudi še dalje ob repu. Podobno so ustvarjeni naši netopirji. A netopir je le pritlikavec v primeri s tem velikanom, ki je meril preko razpetih prhut meter in pol. In tudi glava, ki jo je samo žrelo, ne kaže, da bi se bila ta žival hranila s hrošči in musicami, kakor sedanji prhutarji. 14. Jegulja iz morskih globin. Žareči solnčni prameni ustvarjajo življenje na suhem, pa prodirajo tudi globoko v vodo. Tam utriplje pisana množica življenj. Toda solnce premaga tudi najčistejšo morsko vodo le do globine šeststo metrov. Neizmerne, često več tisoč metrov globoke morske poljane zastira nepredirna tema. Tam doli vladata pa tudi miaz in neizmeren vodni pritisk. Ali so torej tiste globine brez življenja? Ne! l udi tam doli je živih bitij, pa mnogo in raznovrstnih. Ker solnena luč ne sega do njih, imajo te živali same svoje svetilke v cčeh ali p;> telesu. Izmed mingili prebivalcev morskih globin sem vam narisal vrsto jegulje. Všeč 11 i je bila zato, ker ima tako strašno lepa usta. Ali ne? 15. P t e r a n o d o n. Leta 1784. so odkrili prvo okostje predzgodovinskega prhutarja. l)o-sezal je po velikosti našega netopirja. Pozneje so dobili vedno več ostankov nekdanjih zrak:;pl »Ko bodo jedli, že nehajo peti, meni verjemite. Siti pa ne bodo prepevali. Le hitite, da ne zamudite. Če ne verjamete, počakajte zunaj na ktopnjicah, boste slišali ali ne boste.«« Hišnica umolkne in odide. - Čuden gospod, si misli med potoma, a šc nikdar tako čuden kakor danes. Še nagradil jih bo za nemir v hiši. •♦i 192 <♦ Še bolj nevoljna se je vračala nego prihajala Strgarica in težko nosila polno košaro Topolnici. Jezna jo postavi pred duri in potrka. Še so peli : Preljubo veselje, oj, kje si doma? V nedolžnem je srcu veselje doma, veselje prebiva sredi srca — -— Strgarica odpre šiloma duri in se zadere: — »Tu imate veselje, ali samo če ne boste več peli.« Otroci se spogledajo, marr.a se prestraši. Prvi reče Ihišan: — »Še, še bom pel. Zakaj pa ne?« — Rdeč je bil v upadli ličeci, petje ga je navdušilo. Starka je zginila na stopnjice. Topolniea stopi bliže in pogleda, kaj je v košari pod rdečim prtom, potem zajoče: — »Ce bote jedli, ne smete peti; če bete peli, ne smete jesti!«« Duh po jedilih in lačni kljunčki, pogled na lepo pečeni kruh in meso, oli to so zapeljivci, to! Minka in Zorka sta presojali množino jedil za veliko premajhno, da bi morali radi nje za vselej molčati. Dušan je svetoval zaupno, da bi najprej pojedli, potem zopet peli. — Vzeti nam potem ne morejo več. — To bi ne bilo pošteno! pojasni mati, vzdigne košaro in jo nese za hišnico, otroci pa za njo, kakor da odnaša mrliča iz hiše. Mirček je zajokal in vrgel cucelj daleč od sebe. Krik je privabil zopet hišnico v bližino, ker se ji je zdelo, da bodo siti še raje peli. Strgarica je bila zelo huda. Nje besede so padale kakor težko kladivo na nakovalo. Grozila je samosvestno, da pojde vnovič po gospodarja. Topolniea je odgovorila z naglasom: — »Sedaj je šele prav potrebno, da se vse razjasni.« Strgarici ni bilo treba hoditi, gospodar je bil že za njima. Hotel se je prepričati, kako se bodo lačnim pevcem prilegala jedila in pa, če bodo pozneje še prepevali. Kmalu je premotril starkino predrznost in samovoljo, ki je hotela z njo celo njegovo darežljivost obračati v svojo korist. Zapodil jo je v njeno stanovanje in zapretil, da jo gotovo osdlovi, če si še kdaj izmisli kaj podobnega. Topolnici je pa rekel: — »Vrnite se, blaga žena, in nasitite sebe in svojo družinico, potem prepevajte do mile volje. Danes v tako resnih časih poje še malokdo, a še mam j je takih, ki bi prepevali iz veselega srca.« Topolnikova mama je srčno zahvalila gospodarja za pomoč in veselo odnesla košaro svojim štirim zakladom, kamor se je z njo naselilo v nedolžnih srcih tudi pravo veselje. ! °°of5ll[51°°° I»::: \ i jiifžj ■ ■ M ■ ■ IM_MJ 1 ■ ■ M ::<3D i ::<3D | ooojö) [Eflooo Slike iz živalstva. (Dalje.) am kraljuje v svojem lovišču, in slučaji, da bi lovila po dva ali po več skupaj, niso navadni. Le kadar ima levinja mlade, ji dela lev druščino ter ji pomaga krmiti mladiče. Saj je pa tudi treba. Eden do trije pridejo ti na svet in so skraja precej neokretni. Šele v drugem mesecu svojega življenja se navadijo hoditi ter začno še pozneje s svojimi otroškimi igrami. Izprva mjavkajo kakor mačke, pozneje jim postane glas močnejši in krepkejši. Pri svojih igrah so neokretni in neumni, a sčasoma postanejo gibčni. Še pred šestim mesecem že spremljajo svoje roditelje na njihovih ziletih, četudi še ne gredo daleč od doma. Z eniim letom so veliki kakor močni psi, s tremi leti začne poganjati pri samcih griva, a popolnoma so dorasli šele v šestem ali sedmem letu. Kakor levi počasi rastejo, tako tudi dolgo žive. Še celo vjeti so dosegli starost sedemdesetih let. Lahko si mislimo, kako ogromna je škoda, ki jo napravi tekom svojega dolgega življenja en sam lev. če se nastani blizu človeških bivališč. Zato pa ga človek tudi preganja, kakor ga zna in more. Afriški črnoi se spusté v boj z njim tudi s samim kopjem in sulico, vendar je izid takega boja zelo negotov, čeprav so sulice otnovane. V Severni Afriki napravljajo Arabci po deset metrov globoke jame, in če se vjame lev v katero, se zbere vsa vas okreg jame. Tam vjetnika najprej ozmerjajo ženske in otroci ter mečejo vanj kamenje, a lev se za vse to ne zmeni. Brez tožbe in ne da bi trenil z očmi umrje dostojanstveno kakor kralj naposled od krogel, ki jih izstrele vanj moški. Arabci izženo leva tudi pri belem dnevu iz goščave. Postavijo se s puškami v tri vrste ter poskušajo po svoji navadi, kaj bodo opravili pri njemu najprej z besedo. Takele mu pravijo: »O, ti pes in sin psa! Ti od psov rojeni in reditelj psov! Ti daviitelj čred in grdeba! Ti sin vragov! Ti tat! Ti falot! Vun, če si res tako hraber, kakor se kažeš! Vun! Pokaži se pri dnevu, ki imaš noč za prijateljico! Pripravi se! Stopiti moraš pred mežo, sinove hrabrosti, prijatelje beja!« Če ne zalsžejo te zbadljivke, izprožijo tudi nekaj strelov v goščavo, dcikler ne ujezi leva krogla, ki mu je prišla prebliizu. Rjoveč vn s plamenečim pogledom se prikaže iz grmovja. Div.ji krik ga sprejme. Počasi in jez.no se oziraje stepa ter zapazi množico, ki čaka pripravljena, da ga vredno sprejme. Prva vrsta ustreli. Lev skoči proti strelcem ter pade navadno šele zadet od krogel druge vrste, ki je skočila naprej, ko je izstrelila prva. Vendar zahteva lev dobrih strelcev, kajti pogostokrat se še krepko bori, ko fona že nekaj strelov v životu. Da casté v onih krajih prav posebno človeka, ki, se jc spustil sam v boj s kraljem živali, ni treba še omenjati. Oglejmo pa si leva še drugje, kamor ga je spravila človeška meč. Dostikrat postreli človek oba stara ter pobere mladičke, ki so ostali sami. Žive pa tudi predrzni lovci, ki vzamejo iz gnezda, če se je 1 oviri ja odmaknila od tega. Brez prav velike nevarnosti sicer tako pobiranje ni, a vendar pridejo mladi levi pogosto v roke človeku, kateremu se prav lepo privadijo. Znana je zlasti ukročena levinja slavnega prirodcpisca B r e ii m a , o kateri nam pripoveduje sam tole: »Dobil sem jo v dar v Egiptu.V najkrajšem času se je navadila na našem dvorišču, kjer je smela hoditi prosta okoli. Kmalu je šla za menoj kakor pes, dobritkala se mi je ob vsaki priliki ter je bila nadležna le zato, ker me je obiskovala ponoči na mojem ležišču, kjer ine je budila s svojim dobrikanjem. Crez malo tednov si je prisvojila vladarstvo nad vsemi živalim, kar jih je bilo na dvorišču, pa to bolj zato, da se je z njimi igrala, kakor zato, da bi storila kateri kaj žalega. Le dvakrat je pobila in žrla živali; prvič opico, drugič koštruna, s katerim se je Še malo preje igrala. Preiti večini živali se je vedla objestno ter jih je dražila in strašila na vse mogoče načine. Večkrat si je privoščila, da je legla po mačje na tla ter si vzela koga od nas na piko; v hipu je skočila nadenj, kakor mačka nad mir, pa lc zato, da nas je dražila. Proti nam je bila vedno ljubeznjiva in poštena. Potuhnjenosti ni poziala; še ko sem jo nekoč pretepel, se je vrnila v kratkem k meni ter se je stiskala pravtako domače kakor prej. Njena jeza se je v tmictku tzhadila, in z božanjem sem jo takoj potolažil. Ko sem potoval z ladjo po Nilu, je bila zaprta v kletki, dokler smo bili na ladji; kc pa smo pristali, sem jo vedno izpustil. Vedno se je tedaj tudi izčistila, česar ni napravila v kletki nikdar, ker je bila presnažna. Na izletih mi je prizadejala itudi več neumnosti. Teko je zadavila v neki zamorski vasi jagnje ter si vjela drugič zamorskega dečka; na srečo sem tega še lahko otel, kajti proti meni ni bila nikdar neubogljiva. Ko sem hodil z njo po mestu, sem jo imel na vrvici, in ko sem se vozil iz Egipta v Trst, sem jo pripeljal vsak dan na krov v veliko veselje sopotnikov. Prišla je v Berlin, in nisem je videl dve leti. Ko sem se vrnil, me je takoj spoznala.« Tako je ukrotil človeški razum tudi v tej živali dostikrat divjost, tako si je podjarmil človek poleg drugih živali, ki so mu ali pokorne ali pa občutijo njegovo težko preganjanje, tudi samega kralja živali. V džungli. Popoldansko solnce pokrajin vročega pasa visi nad gozdnimi planjavami, gostimi in nepristopnimi, ki se razprostirajo v Indiji po obrežjih rek na velikanske in nepregledne daljave. To so džungle; tu močvirne, tam suiie, tla porasla z visoko gosto travo in bičjem; nad njimi, visi solnce tar jih žge. Človeška noga ne stopa po njih; človek jih prepušča živalim. A v vročem popoldnevu je videti, kakor da mi niti teh, zakaj tihe in mrtve leže džungle: tu drevesa, visoka in s širokimi vrhi, vsa preprežena z gostimi zavijalkami, ki prepletajo drevo k drevesu; taim travnata planjava z bujnim rastjem; tam spet nepredirno grmovje, ki je kakor varuh, ki čuva tla pred vsako stopinjo. Take gledata džungle dan in solnce: kakor morje zelene v svojem rastju, prižaste le po suhem bičevju in rumenem bambusovem trstju, pa neme, kar da ni življnja v njih ... Ali pač? Nenadoma pretrga tišino rezko vpitje ... Vik in krik, klepetanje in lomastenje po drevju; z njega pa se usujejo ocepki in oklešoki dol na mirna džungelska tla. Spet krik in vik, zdajci preskoči z drevesa na drevo krdelo opic, druge plezajo po vejah in po deblu gorindol, se vržejo spodaj do- drugega drevesa ter se združijo na tem. Požrle so men-^u t a prvem vse plodove, steple so se znabiti zaradi enega sasnega sadii ali pa zaradi njegove lupine, njihove dolge prednje roke so dajale klofute, njihove nizke glave so jih sprejemale. A ko so dolše na drugo drevo, ie bilo že pozabljeno, da so se še ravnokar pričkale in kregale, se teple in klofutale, in spet je ležal mir nad džunglo. Tupaitam so se oglašale ptice. Ena je zakričala na drevesu, kjer so se ravno zbrale opice, dvignila se je v zrak ter nad drevesom krožeč tožila: vedela je, da je konec njenemu gnezdu, da ne izvali jajec, ki so v njem. Saj so se ravno zaradi njih spet skregale opice; vsaka bi jih rada, prepustiti jili morajo slabše močnejšim. Spet so se steple ter splezale gor v vrh drevesa, kjer so se spakovale ptici, ki je žalostno odletela. Saj je videla, da je zaman vsa njena tožba. Opice, ki niso dobile jajec, so jezne razdejale gnezdo ter ga pometale z drevesa. Če pa je nvogla katera, je udarila s šibico, ki je bila vpletena v ptičje gnezdo, še tovarišioo, in vnovič so se skregale, vnovič steple. l ake so opice. Žive po drevju; po enem, po večih, kakor se jim zazdi. S svojimi štirimi rokami (tudi mesto zadnjih nog imajo »roke« s pr- sti kakor na človeških rokah) sc oprijemljejo, gugajo se v zraku, plezaj:), skačejo ter se prekucujejo. Iščejo si sadja in listja, če se jim zdi, stopijo tudi na tla, da najdejo tam slastno ker en i ni co ali sladko seme.ice. Sk: ki .po šest metrov so jim igrače. Z vrha drevesa se vržejo na konec najnižje veje, ki se ušibi ped znatno težo. A v hipu, ko se veja zaguga nazaj kvišku, je že šinila opica kakor strela na drugo. Ta pa jc preslaba, da bi se zravnala sama ter vzdignila še žival; nič zato: opica počaka, da se veja umiri, potem pa spleza po njej nazaj k deblu. A ne ogibljejo se epice niti trnja; kjer je najhujše, lete kakor po gladkih tleh; zavijalka ji je prijetna lestvica, drevesno deblo uglajena pot. Česar ne doseže s sprednjo, prime z zadnjo roko. S tem svojim plezanjem in prekucavanjem, s svojim pričkanjem in pretepavanjem prinaša opice črez dan življenje v džunglo. Visoko v vrhih dreves se razlega izmed vej njihovo hripvao cvilenje, in na daleč se sliši njihovo hlastanje, kakor da se je utrgala v zraku vihra in beži skozi gozdne vrhove. Vsedrugod je mir in tišina. Drugačno življenje pa nastopi, ko izgine na nebu solnce, ko se pripravlja noč, da ogrne džunglo v gesto temo, ki jo pozneje posrebri luna. Ta razlije svojo luč nad džunglo, in tiha pravljica, kakor v majski noči, leži nad njo. Veda v reki šumi tiho okrog debla, ki se je cd starosti zrušilo varijo, opice so se že spravile — seveda 112 brez krega — spat v svoje sedeže pod drevesnimi vrhovi, v temnih zatišjah po džungli pa se budi ponočno življenje. (Dalje prih.) Dedek in vnuk. H Po polju hodi stari ded in solze briše si z oči : minulo je že troje let, a fantov naših le še ni. Za njim priteče deček mlad : ah, dedek kje je oče moj ? Pokazal bi mu tako rad, kako je lep konjiček moj! In dedek tiho govori: za hribi daleč, daleč tam v neznanem grobu oče spi in nikdar več ne pride k nam ! Zajoče deček se glasno: ah, oče moj, zakaj si šel, zakaj za vedno si slovo od fantka svojega ti vzel? Poglej to polje, vnuček moj, na njem se oče tvoj potil, za to je šel v krvavi boj, da prost njegov bi sinko bil! Ko delal boš na polju tem, spominjaj mojih se besed : potem ko tudi jaz umrem, v prostosti živel naš bo svet! Ivan DoLiravec. U JI FR. ROJEČ: O roki, ki je udarila mater. (Narodna legenda.) Bil deček je hudoben, le mater je imel, a tudi njo je žalil in jo celò še klel. Pred njega stopi mati, pokara ga os-tró, on pa se ji ustavi, udari jo z rokó. Bog razsrdi nad njim se, mu pošlje kazen — smrt: dan tretji že tam zunaj v grob temni je zaprt. Uboga dobra mati hudó se žalosti, vse mu je odpustila, s solzami grob kropi. Bog pa mu ne spregleda kar tebi, meni nič: čez noč iz groba roko pomolil je mrlič. Ljudje veliki, mali od vseh strani skup vró in z grozo bledo roko na novem grobu zró. Nesrečno dobro mater še huje lomi jok, vsa sredstva poizkusi, da mir dobi otrok. Za črne maše daje ter moli dan in noč Boga in vse svetnike proseča za pomoč. Vse nič ji ne pomaga, ne pokopa roké; če jo grobar pokrije, brž ruša zdrsne z nje. Takrat pa tam v puščavi menih je živci svet; nesrečnica napoti se k njemu naposled. Pobožni mož se z duhom v molitev potopi, razgrne črno knjigo, tako spregovori: »Udarila je mater otroška roka ta, zató ji v strah svareči pokoja Bog ne da. Za kazen naj še mati udari zdaj rokó, na kar ta v grob se skrije, a duša gre v nebó.« Stori hvaležno ona, kot ji menili veli; odslej le belo cvetje otrokov grob krasi. Pozdrav iz južnih krajev, i. Sem v daljne južne kraje prinesel mi spomin je sliko drage koče iz snežnih pokrajin. In jaz pozdravim vroče, pozdravim jo glasno, pozdrav pa moj odmeva čez plan naj in goró tja v daljo, kjer res v snegu ta hišica sloji in v njej se včasih vpraša : „Bog ve, če še živi trpin, ki mimo hodil je z listki svoje dni?" n. Tam v vasi dom preprost zdaj ves s snegom zameten izpod odeje bele sanjavo v dan meglen izza ograje gleda, okrog pa čivkajoč poleta in poseda krdelo lačnih ptic ter hrane milo prosi, a pridna deca jim drobtinic, zrnja trosi. V zrak belkasti se dim dviguje iznad koče in priča potniku, kako je toplo, vroče v tem skromnem gnezdecu, v tem gnezdecu slovenskem! Da tudi jaz že smel vanj zopet se zateči, v njem bi se spet ogrel premrt, potrt v nesreči. Fr. Roječ. MARA LAMUTOVA: Poljsko cvetje. adar zagledam na jasni morski gladini osamljena čolna, ki plavata brez smotra v nedogled, se spomnim nehote vaju, draga otroka! Ne morem si kaj, da mi je duša otožna ob tem spominu . . . Zdaj, ko cvete in duhti vsa pokrajina in se love nad bogatim cvetjem piisani metulji, mi vasuje duša čestokrat pni vaju. Žalostna je povest vajinega življenja: Zimskega dne je pripeljala bleda ženska nekaj tednov stara dvojčka, Filipa in Jakoba, v osamelo zagorsko vasico. Iz Trsta je prišla. Godrnjaje so jo sprejeli vaščani: »Zopet trije berači več!« je zavpil župan, ko je prinesla otročiča v hišo in ju položila na zapeček. Vsi trije so jokali. In tista bleda žena je bila vajina mati, ona dva mala črviča pa vidva, draga otroka. Odločili so vam zapuščeno kočo koncem sosedne vasi. Njeni prejšnji prebivalci so se izselili v Arnerko. Nihče izmed njih se ni povrnil; pozabili so v visokih, gosposkih hišah na svoj uborni dom. Pod tistim nehvaležno zabljenim krovom ste prebivali in uživali vso bedo ubožnih Zemljanov. Sosedje so vam nastali s slamo hladna tla, dobra soseda jo je pogi nila s staro rjuho in prinesla za odejo nekaj razcapane obleke; tako je bilo urejeno vaše prvo domovanje. Hudo je gospodarila zima. Treba je bilo drv, treba hrane — a kje vzeti? — Sosedje so vam spočetka prinašali to in ono — a kmalu so se naveličali. »Pridi si iskat sama!« so veleli materi. Trudnih korakov, s težkim srcem je odslej hodila od hiše do hiše, obetajoč, da spomladi s poljskim delom vse povrne. Skoro povsod je našla več pikrih besed nego darežljivosti. Zaradi dolge in ostre zime so pošla vaščsnom drva, da jih ni pri nobeni hiši preostajalo za vas. Nekaj dni ste drgetali v mrazu. Mati je vaju tesno privijala k sebi in vaju ogrevala na svojih grudih. Ko pa le ni ponehal strupeni mraz, jo je premagala sila — šla je po kurjavo v grajski gozd. S premrtimi rokami je odgrebala sneg in izkopala suhljad. Zalotil jo je grajski hlapec. Prišel ji ie za hrbtom. Z nečloveško sirnvostjo ji potegne ruto z glave ----- 2(X) in jo z nečem tako oklesti po glavi, da ji je kri curkoma tekla iz rane in rdečila sneg. Polna težkih udarcev se je opotekala domov. Iz gozda sta jo spremljala hlapčeva kletvina in sircvi smeh. Še v daljavi je odmevalo: tatica ... tatica ... tica ... Prišedši domov, je obležala. Oče župan so še tisti dan zvedeli o tej stvari in so šli sami k vam. Bili so na glasu kot hrastova grča, a pri pogledu na onemoglo Marjeto --■ tako se je zvala vajina mati — se jim je omehčalo srce. Iz lepa so jo posvarili, češ, prosila bi bila v gradu; tatu nihče ne trpi v svojem lesu. Obljubili so ji tudi pomoč v osebi stare Kcžulinke, občinske sirote. Še tisto popoldne je prišla nadušljiva ženica k bolni Marjeti in ji prinesla nekaj okrepčila. Tudi ona je hodila le po trnju v življenju, zato je razumela siromake in solze so jo polivale pri pogledu na vas trpine. Marjeta je ležala v kotu, ob vsaki strani pa eden izmed vaju. Marjeta je bila podoba bridkega trpljenja: na rjuhi se je črnila strjena kri, črni, okrvavljeni lasje so ji padali razpuščeni na ramena, na čelu so se poznale krvne srage, oči so bile napol odprte, usta so bolestno zevala, znamenje, da trpe žejo. Ej, hudo se je pokorila za storjeni greh! Kožulinka je vam bila poosebljen angel varuh. Ker ji je bila neprijetna samota v napol razpadli bajti v osamljeni vasi, se je preselila k vam. Na ta način je teir.laglje stregla vam Tržačanom, kakor so vas nazivali ljudje. Županov hlapec ji je preselil nekega jutra vse imetje: mizo, dva stola, postelj, trhlo omaro, nekaj kuhinjske posode, nekaj obleke in črvivo skrinjo z razno navlako; popoldne je pripeljal še nekaj drv. Starko so hranili občani po številkah, hodila je od hiše do hiše. Odslej jc nosila hrano na dom in delila z bolno Marjeto. Ljudje so to vedeli, zato so radi kaj boljšega primaknili. Iz koče je izginila moreča skrb, in nje prebivalci so skupno lažje prenašali butaro življenja. V jasnih trenutkih so si celo ustvarjali lepše čase... >Ko ozdravim,« je govorila Marjeta, »pcjdom v službo, vi pa boste skrbeli za moja mala dva. Pošiljala vam bom že toliko, da vam ne bo sile. T udi obleke vam bom poslala.« Marsikaj je ukrenila Marjeta v razboljeni duši. hrepeneči po nedo-sežni sreči in tolažila življenja trudno starko z jasnimi mislimi, da se jc še njej prikazal v mračni daljavi pramen upanja . . . Toda Marjeti je bilo odločeno drugače: ko je prihajala p:;mlad v deželo in so v grajskem gozdu ozelenele prve bukve, bila je poklicana v boljše življenje, kjer cvete večna pomlad, kjer ni prevare, ne trpljenja. Tako sta postala siroti, draga otroka, enaka poljskemu cvetju, ki ga hrani nebo z oživljajočo roso in ga tolaži lahen veter, kadar nagne otožno glavico. Oče župan so ugibali in ugibali, kam naj bi z vama. — Vsakdo se vaju je branil kakor plevela. Slednjič vaju je izročila občina v oskrbo stari Kožulinki proti skromnemu plačilu. Življenja trudna starka si ni več prosila smrti. Zavedala se je svoje dolžnosti, ki jo je izpolnjevala prav tako, kakor je obljubila rajnki Marjeti na smrtni postelji. »Bog me jima pusti, Bog me jima pusti!« je čestokrat ponavljala, ;-vsaj toliko časa naj še živim, da shodita, petem naj se zgodi Njegova svetH volja. Kaj bi ubožčka brez mene! Še ptičice izpelje starka iz gnezda, a vidva ne bi imela reke, da bi vama razvezala povojčke.« t!j, marsikatero noč je vama posvetil usehla žena! Preskrbela je od nekod veliko, staro zibelko, privezala ji vrv na sprednjo nogo in vaju zibala in zibala ter pela s hripav.lm, zamolklim glasom. Ko sta zaspala, prebirala je jagode na ogoljenem molku. V-snu sta se smejala, da so vama drhtela rdeča lička in je celo star- • ko posilil smeh. »Glej, kako se smeje nedolžnost nedolžna,« je mrmrala med sabo, -z angelci se igrata, z angelci . . .« Jaz pa pravim, da vaju je v sanjah privijala mati v svoje naročje in vaju vodila po nebeških stezah, visoko nad zvezdami. Tako so vam minevali dnevi... Dan je bil enak dnevu in baš zato so bili kratki; bežali so tako, kakor beže vali v potoku; nihče jih ne vpraša, ne kod ne kam. Minulo je že let;), odkar so položili Marjeto v grob. Starki se je zdela ta dolga doba le eden dolg dan, poln napora in truda. — Spet so ozelenele grajske bukve, dotali so bebnali po preperelih deblih. Vsaka stvar se je iznebiila nadležnih spon in 'tudi vidva sta se iz-nebila povojev. Stopicala sta negotovih korakov krog koče. To je bilo veselje za vajino rednico! Skrbno je čuvala va;5ne prve stopinje, da jo je zvečer bolelo odrevenelo telo zaradi priklanjanja in pregibanja. Skoro so se vama utrdili koraki. Povsod je vaju bilo zadosti. Kadar je odvrnila starka Filipa od blata, je Jakob padel v lužo; kadar je otela Jakoba živini, prišel je Filip pod voz in tako se je vrstilo danzadnem. Nebo je vama naklonilo novega prijatelja: nekoč sta zašal preko travnika, zapeljal je vaju bil metulj, ik Poljčevemu dedu; nahranili so vaju z debelimi črešnjami: odtedaj ste bili dobri prijateljici. Ko sta izginila izpred koče. dejala je Kcžulinka: »Prii Poljcu bosta!« In vedno je uganila. Ded so vaju gugali na kolenih in vaju božali; vidva sta jim pa mršila dolge, sive lase in iztikala vivčok izmed škrbastih čeljusti. Tj, rad vaju imam, rad!« so pravili, ker sta ubožca brez matere in očeta. - »Tudi jaz sem ostal tako sam na svetu, kakor ostane pozabljen klas na strnišču in zato se mi ni nikdar dobro godilo.« Nekoč je zavpil sosed preko meje: »Ded, brezovike, brezuvke bo treba, Tržačana sta postala živo senve!« Pa so vaju ded k sebi stisnili in odvrnili: »Kdo bi vaju tpel, saj sta zadosti tepena!« Filipu je jeseui; podarila dobra roka par črevljčkov. Imel je ozeble noge. Ponosno je stopal pred kočo in se vadil hoditi v obuvalu, ki mu je oviralo korak. Otožno ga je motril Jakob in želel je tudi svojim bosim nožicam enakih čreveljčkov. Filip je razumel bratčev pogled, sezul si je levo nožico in dal črevelček Jakobu, rekoč: »Na tudi ti enega«. Ves vesel s,i ga je ta nataknil in hodila sta odslej še bolj zadovoljna, ker sta imela eno nogo obuto. Odkar sem zvedela žalostno povest vajinih mladih dni, postala sem vama tudi jaz prijateljica. Ljubila sem vaju, kakor ljubi slavec tihe noči... Iz vajinih črnih, velikih oči sem čitala čarobne pravljice in pesmi iz davnih dni... Prinašala sta mi poljsko cvetje, jaz sem pa poskrbela za vajin želod-ček in vaju iznenadila z malenkostnimi igrokami, ki so vaju bolj razveseljevale, kakor razvajenega otroka moderne dragocene igrače. Spočetka so vama nagajali šolarji in vaju obsipali z nelepimi priimki, seveda ne vsi; mnogo mladih src, ki so jih starši lepo učili, je bilo vama naklonjenih. Odkar smo si bili postali dobri prijatelji, zmanjšalo se je število vajinih neprijateljev in kmalu so vaju ljubila vsa mlada srca. Nihče ni vama več prestrezal pota, nihče ni vaju več zmerjal. Le priimek »Tržačana«, ki sta ga prinesla s seboj iz Trsta, je varna ostal. Marsikateri priboljšek je vama podarila nežna detinska roka, češ, to bo pa za Tržačana. Zaznali so otroci za vajino uboštvo in v mladih dušah se je zbudila misel: Jaz imam očeta in mater. Oba skrbita zame in me ljubita, a ona dva sta sama kakor cvet na polju, ki ga lahko vsak brezsrčnež pohodi; dal jima bom kruha; meni se ne bo poznalo, onadva bosta pa zadovoljna. Poljskemu cvetju so odločeni kratki dnevi . . . Komaj vzcvete iu dvigne glavico proti solncu, že mu poje jeklena kosa pesem o smrti . . . štirikrat so vama »zelenele grajske bukve in ko so «zelenele petič, ozelene! jc tudi vajin grob za cerkvijo. Kako je že bilo? — S Poljčevo deklo sta šla na polje h globoki Krki. T etela sta za metulji in ji izginila izpred oči. Hipoma je začula močan pljusk — obupen krik — hitela je preti reki — a vaju ni bilo več na izpregled.--- Le velik' kolobarji na brezdanjem tolmunu so pričali o grozni nesreči . . . Prihodnji dan je vaju potegnil ribič iz vode. Za vama ni tarnala ljubeča mati, čakala je vaju na nebeški stezi, da vaju povede v kraje veselja iu radosti. In sladkost vajine duše sein vama čitala z zadovoljnega obličja, ko sta ležala med jesenskim cvetjem v mrtvaščniei, bela kakor nov odpadli sneg . . . Velike krizanteme so vama drhtele v stisnjenih ročicah. Nihče si ni brisal solz ob vajini jamici, vsakemu je pravilo srce, da nista bila ustvarjena za ta svet... Stara Kcžulinka je poškropila beli krsti z blagoslovljeno vodo in vzdihnila: »Prosita zame, da pridem skoro za vama!« — In kadar zagledam na morski gladini osamljena čolna, spomnim se nehote žalostne povesti vajinega kratkega življenja. Ne morem si kaj. da mi je duša otožna ... 0 Zvezdice. Zvez-dice oči srebrne pohitele v tmine črne — obiskale tam cvetice, svoje mile so sestrice; v pesmi se sklonile nanje in jim šepetale sanje: — Sanje, nitke čudovite, misli božje v njih so skrite ; kdor jih ljubi in posluša, temu je vesela duša. V svitu luninem pretkana spava, sanja vsa poljana . Zvezdice pa — en, dva, kviško! vrh neba lovijo miško; ena lovi, druga šteje, tretja se, četrta smeje. Eh, ve nagajivke tnale, kaj ne boste še zas[>ale Mati-luna ziblje, ziblje, spanca ni, kaj bo, ugiblje-- Pride zmaj-oblak od juga, zvezde skrije, v sen zaguga ; za vasjo, izza tolmuna iz oblakov gleda luna . . . Fran Žgur. n iJcscnxlii dež. Siva megla se dvignila tam nad' daljno je (/orò, ■/.alenili i ta in pokrita Ji rog in krog jo vse nettò. Ti Ho. mirno kakor pialla skrito skromni siromak.