Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIšTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo .... » 15.000 Letna inozemstvo, USA dol. 18 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Mk Leto XXXI. - Štev. 41 (1574) Gorica - četrtek, 18. oktobra 1979 - Trst Posamezna številka Lir 200 Vsak kristjan naj bo misijonar p0 ^ predsedujta Mm V JUDOSM Misijonska nedelja nam vsako leto zno- trudijo, da bi živeli po Kristusovem evan- va stavi pred oči veliko Jezusovo naročilo apostolom: »Pojdite in učite vse narode!« Veliko stoletij je med kristjani vladalo mnenje, da to naročilo velja samo misijonarjem, ki so odhajali v poganske dežele. Zaradi tega res opažamo v zgodovini Cerkve, da je stoletja in stoletja slonelo širjenje evangelija med nekristjani na ramenih redkih in pogumnih mož, ki so se odločili, da zapustijo svoje krščanske dežele in gredo med nekristjane, zlasti med pogane. To so časi velikih misijonarjev sv. Frančiška Ksaverija v Indiji, Riccija na Kitajskem, našega Barage med Indijanci, Kno-bleharja v Sudanu in drugih. Misijonarji so bili junaki, ki so »vse zapustili«, a so jih navadno tudi drugi zapustili, zapustilo jih je tudi krščansko ljudstvo. Nanje je mislila in zanje je skrbela le Propaganda Fide, papeška ustanova za misijone v poganskih deželah. Od konca prve svetovne vojne dalje pa se je začela miselnost kristjanov glede misijonskega dela spreminjati. Svet je namreč začel postajati vedno manjši, to se pravi, da smo začeli čutiti, da smo vsi narodi med seboj povezani v skupni usodi. Prva svetovna vojna je zbudila svet, da smo pravzaprav vsi ljudje odgovorni drug za drugega, saj se je izkazalo, da je mir, da je gospodarski napredek pogojen ne od ene države, ampak od vseh. Še bolj se je ta resnica izpričala v drugi svetovni vojni, ki je neposredno ali posredno zajela res cel svet. POSEBEN KONCILSKI DOKUMENT O MISIJONIH Ob teh tragičnih izkušnjah je tudi kato liška Cerkev začutila, da je oznanjevanje evangelija med nekristjani zadeva vseh vernikov in ne samo nekaterih izvoljencev. Ta zavest je prišla do polnega ovrednotenja na zadnjem koncilu, ki je oznanjevanju evangelija, to je misijonstvu posvetil poseben dokument, ki se začenja z besedami »Ad gentes«. V tem dokumentu je večkrat zapisana ugotovitev: »Cerkev je vsa misijonska.« To se pravi, da smo vsi poklicani k oznanjevanju evangelija. Omenjeni dokument potem razčlenjuje, kako naj vsakdo vrši to svoje poslanstvo: škofje, redovniki in redovnice, duhovniki in vse ostalo božje ljudstvo, to se pravi krščanski laiki. Tam je rečeno: »Vsi verniki so kot člani živega Kristusa, ki so bili vanj vcepljeni in mu pridruženi s krstom, birmo in sv. Evharistijo, strogo dolžni, da sodelujejo pri širjenju in rasti njegovega Telesa.« In še dodaje: »Dolžni so se truditi za oznanjevanje evangelija.« S temi besedami je bil za zmeraj porušen predsodek, da verniki niso misijonarji, da se evangelizacija sveta njih nič ne tiče. KAKO VRŠITI MISIJONSKO DOLŽNOST Koncil ugotavlja, da je prva dolžnost laikov, da so sami dobri kristjani, ki se geliju. »Vsi vemo, da je prva in glavna njihova dolžnost z ozirom na širjenje vere ta, da živijo pristno krščansko življenje.« Iz te krščanske prenove bo sama od sebe vzniknila zavest molitve in spokornih del pred Bogom, ki naj s svojo milostjo oplaja delo misijonarjev; iz te duhovne prenove bodo zrastli tudi misijonski poklici in tista materialna pomoč, ki jo misijonarji potrebujejo. Da pa bodo verniki vse to razumeli in se vsega tega zavedali, je nujno, da so o tem poučeni. Zaradi tega je dolžnost Cerkve, da jih s pomočjo sredstev javnega obveščanja o vsem tem informira, jih vzpodbuja in usmerja njih misijonsko dejavnost. (Ad gentes 35, 36) POMEN MISIJONSKE NEDELJE Iz povedanega sledi jasno, kakšen naj bo značaj in namen misijonske nedelje. Najprej poziv k prenovi krščanskega življenja, kajti prvo je, z zgledom dobrega življenja izpričevati svoje krščanstvo. Iz tega bo pognala zavest o potrebi molitve. »Saj prazno je delo brez sreče z nebes.« Toliko bolj velja to, kadar gre za oznanjevanje evangelija in vero vanj. Končno se bodo odprle tudi roke za materialno pomoč misijonom, ki pa v nobenem primeru ni ne prvenstvena ne bistvena, kot zmotno menijo nekateri. Morda je najbolj vidna, ni pa prva in ne najbolj potrebna. Prvo je življenje po veri in molitev. Toda ne samo na misijonsko nedeljo, temveč celo leto in vse življenje. V dneh med 11. in 14. oktobrom se je mudil predsednik italijanske republike Sandro Pertini na uradnem obisku v Jugoslaviji. Državni poglavar, 'ki ga je med drugimi spremljal zunanji minister MaJfat-ti, je poleg Beograda obiskal še Sarajevo in Dubrovnik. V Beogradu je imel politične razgovore s predsednikom jugoslovanske zvezne republike maršalom Titom in s predsednikom zveznega izvršnega sveta Djuranovičem. Oba predsednika sta prvi dan razpravljala predvsem o mednarodnih, drugi dan pa o dvostranskih odnosih. Predsednik SFRJ je posebej obširno poročal italijanskemu gostu o konferenci neuvrščenih v Havani. Pertini se je med raznimi temami iz zunanje politike posebej zavzel za razorožitev in za pomoč nerazvitim deželam. Poudaril je veliko vlogo, ki jo danes Jugoslavija igra na področju neuvrščenih in posebej izrekel predsedniku Titu priznanje za to, da se je konferenca v Havani končala s potrditvijo tradicionalne politike nevezanih proti poskusom (Castro je bil tu glavni voditelj filosovjetske smeri), da bi blok neuvrščenih postal v bistvu odvisen od kremeljske politike. V našem kratkem poročilu ob tem obisku se bomo predvsem zaustavili ob problemu dvostranskih odnosov Rim-Beograd in to zlasti v zvezi s problematiko narodnih manjšin. Za to pa je potrebno pogledati, na kakšni ravni so danes jugoalovan-sko-italijanski meddržavni odnosi. Po Sa-ragatovem obisku v Jugoslaviji iz leta Odkritje Trinkouega kipa u Notri Gorici Klub starih goriških študentov je že dolgo znan po svojih zslužnih priznanjih našim kulturnim in političnim osebnostim. V Erjavčevi ulici v .Novi Gorici stoji že cela vrsta doprsnih 'kipov predstavnikom goriške slovenske kulture in javnega življenja. V tem krasnem drevoredu, ki mimoidočega stalno opozarja na slovensko življenje v zamejstvu, so v nedeljo 14. oktobra prireditelji odkrili novo obeležje. Sedaj je bil na vrsti oče Beneške Slovenije Ivan Trinko-Zamejski. Pesnik Matajurja in Nadiže je tako dobil svoje častno mesto ob plejadi kulturnikov in politikov goriškega slovenstva pred in med obema vojnama. In prav postavitev kipa pesniku Beneške Slovenije na goriških tleh pomeni idealno povezavo vseh dežel Primorske. Po pozdravnih besedah predstavnika Kluba Vladimira Gradnika je o Ivanu Trinku spregovoril njegov rojak in sobrat dr. Emil Cencič, župnik v Gornjem Trbi-lju. Zelo lepo je orisal pesnikovo življenjsko pot in osebnost ter poudaril temeljna načela, ki so vodila in navdihovala vse njegovo delovanje. Ivan Trinko se v vsem svojem bogatem kulturnem, duhovniškem in javnem delovanju ni nikoli odmaknil od svojega ljudstva, ampak mu je ostal zvest do smrti. Ob koncu je govornik še toplo priporočil matični domovini in njenim obiskovalcem Beneške Slovenije, naj nanjo ne gledajo kot na muzej, pač pa naj jo obiskujejo in vrednotijo predvsem kot živ del širše slovenske zemlje. Kip je nato odkril pesnikov nečak Valentin Trinko. Pevski zbor »Rečan« pod vodstvom Antona Oualizze je zapel vrsto lepih beneških slovenskih pesmi. Sledilo je še več recitacij iz Trinkovih del. Gledališki igralec Stane Raztresen pa je z občutkom podal znano pridigo iz Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca. Nedeljskega slavja se je udeležilo zelo veliko število ljudi z obeh strani meje ter predstavnikov .kulturnega, političnega in javnega življenja, posebej še beneški duhovniki in drugi predstavniki iz Benečije. V gradu Kromberk pa so odprli posebno razstavo Trinkovih del, ki bo odprta do konca meseca. 1969 ter Titovem obisku v Rimu leta 1971, ko so bili odnosi nekako na višku politike dobrega sosedstva, so se ti začeli postopno ohlajati. K temu je predvsem pripomoglo vprašanje nerešenih meja, nekdanje cone B, o kateri je Italija od časa do časa izjavljala {glej še razne Moro ve izjave v parlamentu), da je to ozemlje pod italijansko suverenostjo. Prav zaradi tega so morali celo za nekaj mesecev odložiti prvi datum Titovega obiska v Rimu. Kasneje so se pa začela dvostranska pogajanja. Poznejši zunanji minister Medici in jugoslovanski zunanji minister Minic sta začela na sestanku plesti nove vezi in osnove za kasnejše sklepe. Počasi sta obe državi pripravljali pot dokončnemu sporazumu, ki je nato le prišel. Dobili smo listino, ki sta jo obe državi podpisali v Osimu in tako je prišlo do istoimenskih sporazumov oz. pogodbe. Problem meje je bil rešen, začelo se je novo obdobje zlasti gospodarskih izmenjav in izvajanja določil Osimskega sporazuma na tem področju. MANJŠINE — ZADEVA NOTRANJE ZAKONODAJE OBEH DRŽAV Drugače pa je bilo z vprašanjem narodnih manjšin. Do tedaj je namreč ta problem (vsaj kar zadeva obe nekdanji coni Tržaškega ozemlja) urejeval Londonski memorandum s Posebnim statutom. Res, da ta ni nikoli resnično postal dejanje, vsekakor pa je predstavljal temeljno listino mednarodno pravne vsebine in točno opredeljeval pravice slovenske manjšino na Tržaškem. Po podpisu Osimskih sporazumov je vse to padlo v vodo. Člen 8 istih namreč pravi: »Vsaka stran izjavlja, da bo v okviru svoje notranje pravne ureditve zagotovila ohranitev ravni zaščite pripadnikov obeh etničnih skupin, ki jo predvidevajo določila Posebnega statuta, priloženem Londonskemu memorandumu.« To je v bistvu tudi vse, kar izhaja iz Osimskih sporazumov, če izvzamemo še načelne izjave iz P-reambula. Kako je bilo z vprašanjem manjšin na sedanjih beograjskih razgovorih? Tisk, tako italijanski kot jugoslovanski ni veliko poročal o tem aspektu kot posebnem predmetu pogajanj med obema predsednikoma. V poročilu o razgovorih med zunanjima ministroma obeh držav, Malfattijem in Vrhovcem, je bilo v glavnem omenjeno nekaj v zvezi s potrebami italijanske manjšine v Istri (italijanski pouk v šolah). O slovenski manjšini pa sploh ničesar. Kar zadeva problem slovenske manjšine v Italiji, lahko le povzemamo iz dveh virov. Prvi je uradni komunike o beograjskih razgovorih, drugi pa tiskovna konferenca predsednika Pertinija v Sarajevu. Naj omenim najprej prvega. Tako beremo v členu 16, ki govori o manjšinah: inske lik v M oni Preteklo nedeljo so bile občinske volitve v Dreki v Beneški Sloveniji, v San Vito al Tagliamento in v Pordenonu. V Dreki je ponovno zmagala DC, ki je zbrala 102 glasa in si pridobila 12 mest v občinskem svetu. Druga je bila »Krajevna lista«, ki je sestavljena največ iz pristašev PSDI. Zbrala je 65 glasov in bo imela 3 svetovalce. Praznih rok so ostali socialisti. Zanje se je izreklo 52 volivcev. Na prejšnjih volitvah so bili drugi. Udeležba je bila zelo nizka, saj se nad polovico vo-livmh udeležencev nahaja na delu v tujini. V občini San Vito al Tagliamento je DC nazadovala za skoraj 3 odstotke, PCI pa napredovala za 4. Obe stranki bosta imeli po 12 svetovalcev, PSI 3, krajevna lista 2, PSDI pa enega. V Pordenonu je zelo porasla DC: od 36,7 % v letu 1965 na 39,6 % letos. Komunisti so pa padli od 23,3 na 20,4 odstotka. V novem občinskem svetu bo imela DC 17 svetovalcev (+ 1), PCI 9 (— 1), psi 5 (_ 1), PSDI 3 (3), MF 1 (0), PRI 2 (2), PLI 1 (1), MSI 1 (2), »Alternativa« (radikalci) 1 (0). Sv. oče bo obiskal Pompeje in Neapelj Na misijonsko nedeljo 21. oktobra bo Janez Pavel II. poromal v znamenito Marijino svetišče v Pompejih pod Vezuvom. Na prošnjo neapeljskega kardinala Ursija se bo sv. oče ustavil tudi v Neaplju in tam govoril na enem izmed trgov. Manifestacija za Tretji svet V Turinu je organizacija »Mani tese« priredila v nedeljo 14. oktobra veliko manifestacijo za Tretji svet. Manifestacija se je začela pri Kotolengovih zavodih, odkoder je krenil sprevod na trg San Carlo in končno k cerkvi sv. Filipa, kjer je kardinal Ballestrero daroval sv. mašo. Udeležencem je govoril tudi znani francoski duhovnik abbee Pierre. »Med razgovori je bila posvečena posebna pozornost razmeram italijanske etnične skupnosti v Jugoslaviji ter slovenske etnične skupnosti v Italiji. Obenem je bila poudarjena pozitivna vloga, ki jo ti izvajata za utrditev odnosov med obema državama. Sklicujoč se na osimski duh sta obe strani poudarili voljo za nadaljevanje politike in sprejem ustreznih Ukrepov, ki naj pospešujejo razmere in razvoj, in to v okviru lastnih ureditev in v posvetovanju s predstavniki narodnostnih skupnosti. Vse to pa naj prispeva k medsebojnemu sodelovanju, zbližanju in okrepitvi medsebojnega zaupanja...« Na tiskovni konferenci v prestolnici Bosne-Hercegovine pa je italijanski predsednik na vprašanje o slovenski manjšini dejal, da so v Italiji razne manjšine (omenil je francosko, albansko, hrvaško in slovensko), ki da jih Italija spoštuje in hrani njih kulturo. Predsednik republike je še dodal, da glede narodnih manjšin ni velikih problemov, ker da do njega niso prišle pritožbe z njih Strahi. Pri tem naj le dodamo, da je vsaj čudno, če državni poglavar pozabi na dejstvo, da ni še poteklo leto, ko mu je enotna slovenska delegacija na Kvirinalu iznesla vrsto pritožb o neizpolnjevanju ustavnih in mednarodnih določil v zadevi manjšinske zaščite... REPUBLIKA SLOVENIJA OB ROBU OBISKA Prej smo že omenili, da je obsegal program obiska predsednika republike poleg Beograda še obisk Sarajeva in Dubrovnika. Tako je ‘predsednik obiskal republike Srbijo, Bosno-Hercegovino in Hrvatsko. Kje pa je Socialistična republika Slovenija, ki je gotovo najbolj zainteresirana na odnosih s sosedno Italijo? Nikjer! Jasno je, da mi nimamo kaj pri sestavi programa državnih obiskov v neki državi. Logično bi pa bilo, da bi država, ki gosta povabi, poskrbela, da se gost seznani med obiskom tudi s stališči tistega dela drža-ve-gostiteljice, ki meji na državo-gosta in ima tam še svojo narodno manjšino z vsemi svojimi problemi. Ne moremo še mimo dejstva, da je prav SR Slovenija gotovo najbolj razvita republika v Jugoslaviji in bi to tudi pomenilo priznanje njeni vlogi v sklopu federacije. Tako pa lahko ugotavljamo, da hodijo na obisk v Ljubljano v glavnem voditelji znanih in neznanih dežel Afrike in Azije, le za najbližje sosede pa je dohod sem — zaprt. Zakaj? Na to gotovo ne moremo odgovarjati mi, mislimo pa, da bi morala matična država pri tem le drugače postopati in zagotoviti glas tudi in še predvsem tisti izmed svojih šestih republik, ki bi ga tu morala najbolj dvigniti ter obenem zastaviti vse sile, da pride do resne obravnave manjšinskega problema. Prihodnje leto bo na programu Titov obisk v Rimu. Še prej bo srečanje obeh zunanjih ministrov, ki bosta nadaljevala začete pogovore. A tudi za dnevni red 'je predvideno v glavnem vprašanje italijanske skupnosti v Jugoslaviji. Je mar za Slovence v Italiji že vse rešeno? Nočemo veljati za pesimiste. Stvarnost pa je taka, kot je. Državni interesi gotovo ne sovpadajo vedno z interesi in pričakovanji narodnih manjšin. To nam potrjuje tudi rezultat Pertinijevega obiska v Jugoslaviji. Lanski november je predsednik republike na Kvirinalu pokazal veliko zanimanje za problem Slovencev v Italiji. Sedaj pa moremo ugotoviti, da se od takrat do danes ni v bistvu nič premaknilo, saj je še celo vse nekje obtičalo na mrtvi točki, npr. rimska komisija o problemih Slovencev ali nastopne izjave predsednika vlade o manjšinah. Vsekakor ne smemo obupati. Treba bo vedni bolj zaupati v lastne sile in le tako bomo morda postopno prišli do tistega cilja, ki nam ga sicer kaže sama ustava v svojem šestem členu, a ga oblast oziroma meddržavni interesi ne morejo ali nočejo uresničiti. Spec ta tor P. Radko Rudež obhaja pred šolo, ko v kraju še ni bilo cerkve Leto otroka OKNO V DANAŠNJI SVET Iz Slovenije Prof. Lavo Čermelj 90-letnik Prof. Lavo Čermelj, narodni in kulturni delavec, plodovit pisec znanstvenih razprav je 10. oktobra letos dopolnil 90 let. Rodil se je v Trstu, študiral na Dunaju in v Pragi, po prvi vojni je predaval na slovenski trgovski šoli v Trstu. Leta 1928 pa se je moral pred fašisti umakniti v Jugoslavijo. Tudi tu je nenehno narodnostno deloval. Poseben odmev je našla zlasti njegova študija »Slovenci in Hrvatje pod Italijo«, ki je izšla tudi v več tujih jezikih, med temi v angleščini in francoščini. Ko je leta 1941 Italija zasedla Ljubljano, so ga prijeli in postavili pred fašistično sodišče. Obsodili so ga na smrt, potem pa spremenili kazen na dosmrtno ječo. Ob kapitulaciji Italije se je rešil ječe in se vrnil v Trst, kjer se je pridružil osvobodilnemu gibanju. Po vojni je postal vodja Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Leta 1959 je stopil v pokoj. Kmalu zatem je objavil v treh delih spomine iz svojega življenja. In kljuib starosti še vedno piše. Slovenski pouk v Rimu Mesečnik »Med nami«, glasilo slovenske skupnosti v Rimu, prinaša v svoji septembrski izdaji vest, da se bo zadnjo soboto v oktobru spet pričel .začetni in nadaljevalni tečaj slovenskega jezika. Namenjen je ne le naraščaju slovenskih družin v tem mestu, ampak tudi vsem, ki v svojem življenju niso imeli možnosti, da bi obiskovali slovensko šolo ali 'količkaj slovanskega pouka. Pobuda za takšen pouk je bila dana že lansko leto in je našla precejšen odmev. Njenim organizatorjem in vsem tistim, ki pri njej sodelujejo, je treba izreči samo priznanje. Leto 1979 se naglo približuje koncu. Zdi se nam torej prav, da tudi mi posredujemo Deklaracijo o pravicah otroka. Besedilo te listine je bilo prvič soglasno sprejeto med 14. splošnim zasedanjem Glavne skupščine Združenih narodov, 20. novembra 1959, ponovno pa potrjeno na drugi mednarodni konferenci o človekovih pravicah v Teheranu leta 1968. Besedilo samo po sebi ne potrebuje nobenih komentarjev, saj zelo izčrpno prikaže sliko idealnega sveta, v katerem naj bi se otrok rodil in razvijal. Žal pa naša družba ni še pripravljena, da bi ustvarila svet brez lakote, bolezni, izkoriščanja, sovraštva in nevednosti. Vsakdo izmed nas ima torej dolžnost pripomoči na kateri koli način k rešitvi teh problemov. Saj so vendar otroci nosilci bodočih generacij. Mi vsi zelo radi tožimo nad našo današnjo družbo. Ne dovolimo, da bi morali tudi naši otroci tožiti nad družbo, v kateri bodo oni živeli in nas obsoditi, da se nismo dovolj potrudili, da bi preprečili razne krivice, nepotrebne smrti in izkoriščanja. Zato preberimo tole listino o pravicah otroka in se ob tem zamislimo, kakšen naj bo naš delež pri izboljšanju sedanjega položaja otroka v svetu. LISTINA O PRAVICAH OTROKA 1. načelo. - Otrok mora uživati vse pravice, ki jih navaja ta Deklaracija. Te pravice morajo biti priznane vsem otrokom brez izjeme in brez razločevanja ali zapostavljanja na podlagi rase, barve kože, spola, jezika, vere, političnega ali kakršnega drugega prepričanja, narodnostnega ali družbenega izvora, rojstva, gospodarskih ali kakršnih koli drugih pogojev, pa naj se nanašajo na samega otroka ali na njegovo družino. 2. načelo. - Otrok mora biti deležen posebnega varstva ter na podlagi zakonov In drugih ukrepov uživati ugodnosti in olajšave, da mu bo omogočena zdrava in normalna last v telesnem, razumskem, moralnem, duhovnem in socialnem pogledu, v ozračju svobode in dostojanstva. Pri sprejemanju temu namenjenih zakonov mora prevladati večja skrb za otroka. 3. načelo. - Otrok ima že od rojstva pravico do imena in narodnosti. 4. načelo. - Otrok mora biti deležen socialne varnosti. Mora mu biti omogočeno, da zdravo raste in se razvija. V ta namen mora biti njemu in njegovi materi zagotovljena zdravstvena oskrba in primerna socialna zaščita, posebno v obdobju neposredno pred rojstvom in po njem. Otrok Tretja in najpomembnejša naloga, ki jo imamo slovenski kristjani danes, je pričevanje za Boga. Ob tej nalogi bi morali pasti na kolena zaradi nepojmljive časti, ki nam je dana. Kot da je Bog izročil svojo usodo med slovenskim narodom v naše slabotne roke. Ob tej nalogi bi morali ječati od bolečine in sramu zaradi svoje mlačnosti, teže in neprosojnosti. Poklicani smo, da v ateističnem okolju pričamo za to veliko in čisto svetlobo, za to sveže in nedolžno bitje, ki je intimna radost in božanska trdnost vseh stvari, ki je odprta prihodnost vesolja in človeštva za bitje, ki se istoveti z ljubeznijo in svobodo za svetega in živega Boga. Ah, kakšna zgodovina Boga v evropski zavesti! Od 18. stoletja naprej je čutiti vse večji antagonizem med Bogom in človekom, ki v ozračju razžaljenosti in psovanja (postavlja dilemo; ali on ali jaz! Odklon je vse bolj jasen in zmagoslaven. Svoj veliki pesniški glas najde končno v Friedrichu Nietzscheju. Zanj je smrt Boga v človeški zavesti kot nova, neizrazna svetloba, razbremenitev, vedrost, jutranja zarja. »Ko simo slišali, da je stari Bog mrtev, smo se začutili kot ožarjeni z novo zarjo. Naše srce je preipolno hvaležnosti, čudenja, slutenj, pričakovanja. Končno je obzorje znova svobodno; ladje znova lahko zaplovejo in gredo sleherni nevarnosti naproti. Morje, naše morje nam znova odpira svoje širjave« (Die frohliche Wissen-schaft, 343). Hkrati pa je v njem že pretresljivi občutek brezizhodne žalosti in osamelosti zaradi odsotnosti Boga. V podobah, ki dajejo slutiti izredno globoko vednost o Bogu, Nietzsche dojema kaotični svet brez Boga: »-Kaj smo storili, ko smo odpeli verigo, ki je pripenjala Zemljo na Sonce? Kam gre sedaj? Kam gremo mi sami? Proč od slehernega sonca? Ali nismo v nenehnem padanju? Ali ne tavamo kot v neskončnem niču? Ali ne čutimo dah praznine na obrazu? Mar ni mraz vse hujši? Mar noči niso vse bolj pogoste? Mar ni ima pravico do ustrezne prehrane. 5. načelo. - Otrok, ki je telesno ali duševno prizadet ali družbeno težko prilagodljiv, ima pravico do posebne oskrbe, vzgoje in zdravljenja, ki ga narekuje njegovo stanje ali njegov položaj. 6. načelo. - Otrok potrebuje za skladen razvoj svoje osebnosti ljubezen in razumevanje. Kolikor je le mogoče, mora odraščati ob skrbi in odgovornosti staršev in v vsakem primeru v ozračju naklonjenosti ter materialne in moralne zavarovanosti. Otroka se v nežni dobi ne sme odtrgati njegovi materi, razen v izrednih okoliščinah. Družba in javna oblast imata dolžnost posebej poskrbeti za otroke brez družine ali za tiste, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje. Zaželeno je, da dobijo družine z večjim številom otrok državno podporo ali drugačno pomoč za vzdrževanje otrok. 7. načelo. - Otrok ima pravico do izobrazbe, ki mora biti, vsaj na ravni osnovne šole, brezplačna in obvezna. Ima pravico do vzgoje, ki poveča njegovo splošno izobrazbo in mu omogoča, da z izenačenimi možnostmi razvija svoje sposobnosti, svojo osebno razsodnost in svoj normalni in socialni čut odgovornosti ter postane koristen član družbe. Prednostna korist otroka mora voditi tiste, ki so odgovorni za njegovo vzgojo in njegovo usmerjanje; ta odgovornost zadeva najprej njegove starše. Otrok mora imeti vse možnosti, da se posveti igri in razvedrilom, ki morajo biti vzgojno usmerjena; družba in javna oblast morata storiti vse, kar je v njuni moči, da se ta pravica uresniči. 8. načelo. - V vseh okoliščinah mora biti otrok med prvimi deležen varstva in pomoči. 9. načelo. - Otroka je treba zavarovati pred sleherno zanemarjenostjo, krutostjo ali izkoriščanjem. Ne sme biti žrtev nobene oblike kupčevanja. Otroka se ne sme vključiti v proizvodno dejavnost, dokler ne doseže minimalne primerne starosti. V nobenem primeru ne sme biti primoran ali pooblaščen, da sprejme delo ali službo, ki škoduje njegovemu zdravju ali zavira njegov telesni, umski ali moralni razvoj. 10. načelo. - Otroka je treba zavarovati pred ravnanjem, ki lahko privede do rasnega, verskega in do vseh drugih oblik zapostavljanja. Vzgajati ga je treba v duhu razumevanja, strpnosti, prijateljstva med narodi, miru in splošnega bratstva ter v zavesti, da mora svoje moči in svoje darove postaviti v službo sebi enakih. treba že zarana prižgati svetilke?« (Die frohliche Wissenschaft, 125). In tale izpoved o neskončni osamljenosti človeka, ki je iz svojega bivanjskega prostora izgnal Boga: »Nikdar več ne boš molil, nikdar več častil, nikdar več ne boš počival v neskončnem zavetju. V svoji sedemkratni samoti nimaš več varuha in prijatelja. Odslej živiš, ne da bi imel pred seboj goro z zasneženim vrhom in gorečim osrčjem. V tem, kar se ti dogaja, ni več razloga. V tem, kar se ti dogaja, ni več ljubezni. Za tvoje srce ni več vselej odprtega zavetja« (F. N. Werke, Leipzig, Kroner il899-1912, V, 216). Dostojevski, Nietzschejev starejši brat, ki je v sebi premagal ateizem, govori o nepotrebnem zidu, ki se pojavi pred človekom in ga blokira. Njegovo bivanje je odslej »frenetično beganje v ječi jaza, ki se razdvaja in razkraja« (Olivier Clement, Le visage interieur, Pariš, Stock 1978, 235). človek je v svojem bistvu pooptnik, ho-mo viator. Najgloblja zahteva njegovega bitja je, iti naprej. Človek ni statično bitje. Dokler se pred njim odpira pot, dokler ima pred seboj prihodnost, je zdrav. Človek, ki je prispel do bronastega zidu, prek katerega ni mogoče, je bolan, zavrt, blokiran. Zavrtega človeka pa razjeda obup in mu grozi blaznost. Človek je zdrav, dokler ima pred seboj nova obzorja, dokler je v njem neskončnost. Tu ne trpi nobene omejitve, kajti neskončnost, ki jo nosi v sebi, terja neskončnost, ki je Bog. Dostojevski pravi: »Ce bi ljudem vzeli neskončnost, ne bi hoteli več živeti, umrli bi od obupa« (navaja O. Clement, n. d. 225). Kaže, da se to spoznanje vse bolj širi in polagoma prodira v zavest sodobnega človeka: Bog, edina prihodnost človeka. Ko tudi spoznanje, da človek ne more biti »jaz«, če nima nasproti neki »ti«. Spoznanje, da je človek v bistvu polarno bitje. Ce hoče vedeti, kdo je, in če hoče biti to jasno in odločno, mora imeti pred seboj svoj pol, svoj tečaj, svoje zrcalo, svoj bo- N Po odmoru, ki ga je preživel papež Janez Pavel II. v Castelgandolfu po povratku iz ZDA, se je sv. oče znova vključil v svojo vsakdanjo dejavnost. Tako je sprejel čilske škofe pod vodstvom kardinala Henriqueza Silve, ki so prišli v Rim na poročanje »ad limina«. Govoril je gojencem rimskega semenišča, v nedeljo 14. oktobra pa je razglasil za blaženega španskega duhovnika Enriquea Osso y CerveJlo. V govoru je omenil, da bo današnji duhovnik našel svojo identiteto v evangeliju, življenju svetnikov, nauku in določbah Cerkve, ne pa v tujih teorijah ali tujih navdihih. Vsi duhovniki naj se Kristusu v polnosti darujejo, držeč se z veselim srcem celibata zaradi nebeškega kraljestva in v velikodušnem služenju bližnjemu, zlasti revežem. ■ V kraju Tauriano v neposredni bližini Spilimberga je prišlo do eksplozije, ki je povsem uničila tamkajšnjo tovarno razstreliva. Pri tem so izgubili življenje trije vojaki, en delavec in 12-