Dr. Jožef Rakež: Oko. 595 Oko. Spisal dr. Jožef Rakež. »To oko, ki v njem neb6 brezmejno Ogledava se in vsaka stvar, Ki tako svetlobe, dneva žejno Pije luč nebeško blagodejno —-------" Stritar. eine toži nekje, kako v denašnjem svetu čimdalje bolj gine poezija: železnica nam pretresa dušo, dim premogov odganja ptice pevke, in neugodni plinov duh po ulicah nam kvari uživanje čarobne noči, razsvetljene z bledim luninim svitom . . . Istina je, vedno globočje se utapljamo v morje materija-lizma, boreč se za svoj obstanek, iščoč le pomočkov za svojo telesno blagobit. — Romantika — kje si? Prišli so drugi časi, nego so bili prej. Toda v tem krutem, trdem boji za vsakdanji kruh nam je ven-derle ostalo nekaj pesniškega zanosa, nekaj idejalne navdušenosti za vse, kar je lepo. Vse, kar gledamo na svetu, prikazuje se nam v neki obliki; brez nje ne vidimo nijednega predmeta, brez nje si ga sploh ne moremo predstavljati. Tudi naš rek torej ne obrača svoje pozornosti samo na to, da vsak predmet ustreza svoji zvrhi, temveč da razven tega tudi odgovarja našim estetiškim zahtevam. »Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci.« Zdelo se nam je umestno izustiti te besede, predno razpravljamo o predmetu, ki je za vsakogar toli važen in zanimljiv, kolikor je navaden in preprost — predno izpregovorimo kaj o očesi. Uprav oko je predmet, ki prav tako zanimlje idejalnega pesnika kakor golega materijalista. Ni ga telesnega dela, ni na obrazu, ni drugje, ki bi se tolikanj opazoval in opisoval kakor oko. Seveda imata pri tem opazovanji vsak svoje stališče, pesnik in učenjak. Pesniku je oko izraz človeškega čustva. »Oko je duši zrcalo.« Kakor iskra pade žarki pogled črnooke deklice v pesnikovo srce, vname ga in navduši. »Svoj pekel in svoj raj« nahaja v ljubljenke svoje pogledu. —¦ In romanopisci! Saj se vsaka povest suče okrog jedne in iste epizode: »kako se oko z očesom ujame.« —¦ Oko nam izraža misli človekove, njega čustva in voljo. Uprav nasprotno učenjak-materijalist. Hladno, toda odločno nam veli: »Oko se ne izpremeni, naj človek misli in čuti, kar hoče; oko ne izraža našega duševnega položja; naše misli in naša čustva niso v nikakeršni zvezi ž njim«. 59<> Dr. Jožef Rakež : Oko. Sto li vjera, sto li nevjera ? Najbolje, da se iz početka ne priklopimo nijednemu mnenju Ne spuščajmo se v prepire, sodba naša ne bodi prehitra, da nas ne zadene trpka Apelova pušica: »Le čevlje sodi naj kopitar.« Pustimo začasno to vprašanje in poskusimo pričeti stvar pri pravem konci. Kaj je oko ? Vsakemu čutu je treba čutila, rekše priprave, ki vzprejema zunanje vtiske in jih dovaja do možganov. Od prvega trenutka, ko stopimo v življenje, deluje zunanji svet po čutilih na naše možgane. Oko je čutilo ali organ vidu, najpopolnejšemu, najzanesljivejšemu in najplemenitejšemu čutu človeškemu. Z njim občujemo največ in najbolj z zunanjim svetom. »Vitam dat, qui lucem«, pravi latinski pregovor. Oko je zloženo od vidnega živca, zrkla in postranskih organo v. *) Vsakdo je že videl na lobanji onidve globoki okrogli rupi — to sta očesni duplini. V dnu očesne dupline je predor; skozi njega prestopa vidni živec iz lobanjske dupline in prehaja odtod v mehko salo, zarit v zrklo. Zrklo (očesno jabolko) je otla, z raznimi prezornimi tvarinami izpolnjena oblica. Leta obla je zaodeta z več kožicami, ležečimi druga vrhu druge. Zunaj je najtrdnejša plast; trda, usnjata, neprezorna koža, ki jo zovemo beločnico (sclera); spredi je vanjo vstavljena pre-zorna, nekoliko bolj izbočena roženica (cornea). Znotraj je beločnica preprežena z nežno, črno, žametasto kožico; nazivljemo jo žilnico (chorridea), ker se v nji razpletajo krvne žilice. Ondu, kjer se začenja roženica, prehaja žilnica v šarenico ali dožico. Le-ta ima svoje ime odtod, ker je pri raznih ljudeh različne barve, sedaj rjava, sedaj modra, sedaj siva i. t. d. O tem bodemo razpravljali še pozneje. Sarenica obkroža okroglo odprtino za roženico. Podobna je krožcu z okroglo luknjico; sredi te luknjice je zenica (pupila). Sarenica ima v sebi razpetih mnogo mišičnih vlaken, ki zenico krčijo in širijo. Zadi je beločnica predrta; ondu stopa vidni živec v zrklo in se razširja preko žilnice v tenak pletež. Pod žilnico je torej tretja plast, namreč mrežnica (retina), ki je spletena od pretankih vejic vidnega *) Pišočemu te vrste, rabili sta mi v pomoček Erjavčeva somatologija in jedina slovenska knjiga, ki vsestranski in obširno obdelava naš predmet, t. j. prof. Znidaršiča tlelo ,,Oko in vid", izdala ,,Matica Slovenska", Ljubljana, 18S0. Dr. Jožef Rakež: Oko. 597 živca. Mrežnica je neizrecno nežna, siva in presojna kožica, ki seza cel6 pod roženico. Vsa zadnja očesna otlina, ki jo obkrožajo gori imenovane kožice, izpolnjena je s steklovino (corpus vitreum), nekovo prezorno, raztopljenemu steklu podobno tvarino. Steklovina je spredi nekoliko vdrta; v to vdrtino pristaje kristalna leča. Le-ta je podobna stekleni leči, povsem prezorna, brez barve in obvita z nežno, prezorno kožico, lečno mrenico. Sarenica visi pred lečo in se naslanja na nje sprednjo stran. Prostor med šarenico in lečo, ki je jako ozek, zovemo zadnji očesni prekat. Med šarenico in roženico je večji prostor — sprednji očesni prekat. Oba sta polna neke tekočine, tako zvane vodene mokri ne (humor aquens). Ta mokrina brani, da kristalna leča ne pride preblizu roženici in je ne napenja. Da se zrklo lahko giblje na vse plati, ima jako mehko ležišče; podstavljeno je z mehkim salom. To salo se izgubi v dolgi bolezni —¦ oko se vdira. To je vzrok, da imajo bolniki vdrte oči. Postranskim organom pripadajo zlasti očesne mišice. Vse te mišice, šest jih je, pričenjajo se na kosteh, ki obkrožajo očesno duplino, in se pripenjajo na sprednjo stran zrkla. Mišice obračajo oko in ga vrte na vse strani. Spredi je oko pokrito s kožo. Ta koža je vprek razprana v gorenj o in spodnjo vejo. Obe sta podkrepljeni s hrustancem ter se po mišicah otvarjata in zaklepata. Zunaj je veja pokrita s tanko kožo; na notranji plati pa jo zastira nežna sluznica, ki ima mnogo krvnih žilic in živcev. Ta sluznica prehaja z veje na sprednjo stran zrkla in tako veže g6renjo vejo s spodnjo; zatorej jo zovemo tudi vezno kožico (con-junctiva). Na zrklu zastira samo beločnico, ne pa roženice — zato je podobna vreči, kateri je v dno vstavljena roženica. Dostikrat se pripeti, da prileti človeku prah, pepel, drobne žuželke i. t. d. v oko. Ves ta drobiž zaide v to vrečo; ondukaj draži živce v sluznici, ki se zaradi tega vname in zardi. Tam, kjer zunanja koža prehaja v sluznico, vsajene so v vejo dlake, trepalnice. Trepalnice odklanjajo od zgoraj padajočo svetlobo in branijo oko znoja, prahu i. t. d. Isti zvrhi rabijo obrvi nad očesom. Na zunanji strani očesa je žleza, iz katere se izceja vodena, čista, nekoliko slana tekočina. Pesniki jo imenujejo »roso nebeško«, navadni ljudje pa solze. 38 598 Dr. Jožef Rakež: Oko. Solze napajajo sprednjo stran zrkla, zatorej je oko zmirom nekoliko mokro. Kar je solzne mokrote odveč, zbira se v notranjem očesnem kotu v neki globelici in se odtod po nekem žlebu, s o 1 z o v 6 d imenovanem, odtaka v nos. Kadar pa človek plače ali se od srca smeje, teko solze tako hitro in obilo, da se ne morejo odtakati skozi nos; zato kapljajo preko veje po lici. ¦X- -X- -X- Kako vidimo? Oko je priprava, ki na svojem ozadji od predmetov dela prav takšne slike kakor temnica ali »camera obscura«. Veljavni so tukaj isti znani fiziški zakoni. Za vid je torej najprej treba svetlobe. Iz svetečih ali razsvetljenih teles izhajajo svetlobni žarki in stopajo skozi zenico v oko. Ondu se lomijo, križajo blizu sredine očesa ter narejajo na mrežnici vzvrnjeno in zmanjšano sliko dotičnega predmeta. Zajedno pa tudi eterjevi tresi udarjajo na mrežnico in dražijo končino vidnega živca; živčeva vlakna dovajajo ta dojem možganom, in ondu nastane po-misel o predmetu. Kadar vtisek ali dojem dospe do možganov, takrat se ga šele zavedamo, takrat šele »vidimo«. Kako se ti dojmi pri-občujejo možganom, kakove izpremembe se gode zaradi njih na mrežnici in v možganih, to seveda ni dognano. Prekoračili bi meje tega spisa, ako bi navajali vse podmene ali teorije, ki so jih izrekli učenjaki. Da vidimo jasno in razločno, zavisno je od mnogoterih pogojev. Vse one tvarine v očesi, skozi katere prehajajo svetlobni žarki, da se končno združijo na mrežnici, morajo biti čiste in prezorne; sicer je vid oslabel ali celo nemogoč. Največkrat se dogaja, da se skali kristalna leča. To bolezen imenujemo mreno na očesi. Proti nji ni drugega leka, nego da se mrena sname, t. j. da se kalna leča odpravi po spretnem zdravniku. — Ako se skali roženica, pravimo, da je prišla bel na ok6. Vzpričo preslabe ali prehude svetlobe cesto otrpne mrežnica ali vidni živec. Ako mrežnica izgubi svojo občutnost, ako je vidni živec oslabel in pohabljen, pretrgana je vez med očesom in možgani, in moči ni videti. To bolezen nazivljemo črno slepoto; le-ta je neozdravna. Da nam je moči videti predmet, mora njega vtisek na mrežnici nekaj časa trajati, in sicer je to zavisno od jakosti svetlobe. Cim svetlejši je predmet, tem menj časa je treba, da ga uzremo. Slabo razsvetljenih teles, ki se hitro gibljejo, sploh ne opazimo. Tako ne Dr. Jožef Rakež; Oko. 599 vidimo zob urno vrtečega se kolesa, niti krogle, iz puške leteče, pač pa brezkončno hitrejšo elektriško iskro, ker je jakost njene svetlobe zelo velika. Kot, ki ga delata premi črti, potegnjeni od skrajnih toček kakega predmeta k očesu, imenujemo vidni kot. Le-ta vidni kot mora imeti gotovo veličino, da predmet jasno vidimo ali sploh uzremo. Njega absolutne velikosti seveda ni moči določiti, ker je zavisna od barve, svetlosti, od gibanja ali miru dotičnega predmeta in od mnogih drugih okolnostij. Zadoščaj, ako povemo tole. Izkušnja je dokazala, da človeško oko pri dobri razsvetljavi še jasno razloči v steklo vrezane črte, ki so C007 mm druga od druge. Take črte gleda oko v vidnem kotu dveh do treh sekund. Najugodneje je, ako je predmet jako svetal in na temnem dnu. Radi tega vidimo zvezde, katerih vidni kot je tako majhen, da se ne da izračunjati. Le tedaj nam je možno videti predmet, ako pada njega slika na mrežnico, t. j. ako se svetlobni žarki, izhajajoči od jedne predmetove točke, zopet na mrežnici družijo v jedni točki. Ako bi očesni deli, ki lomijo svetlobo, imeli vedno isto ležo in obliko, videli bi predmet razločno samo v gotovi dalji. Toda izkušnja nas uči, da nam je z zdravim očesom v jako različnih daljah moči videti razločno. Oko ima namreč zmožnost, prilagoditi se razni razdalji, rekše notranji svoj ustroj v vsakem slučaji izpremeniti tako, da pade vedno jasna slika na mrežnico. To imenujemo uravnavo ali akomodacijo očesa. Pri akomodaciji očesa se izpreminja osobito lečina oblika. Čimbolj je skrivljena leča, tem večja je tudi nje lomeča sila. Pri uravnavi za bližino se torej leča bolj skrivi, pri uravnavi za daljo pa se bolj splošči. Sposobnost očesa je, kar se tiče uravnave, za čudo velika, zlasti pri mladeniči; vender ima svoje meje. V bližini je le do neke gotove dalje moči videti razločno. V daljo pa vidi zdravo oko neizmerno daleč, seveda ako so predmeti primerno veliki. Vsako oko vidi najrazločneje v nekovi dalji, ne da bi se napenjalo. Najmanjša oddaljenost, pri kateri oko predmet brez truda razločno vidi, imenuje se dogled in znaša pri zdravem očesi 20 do 25 cm, Nedostatkom vida, ki imajo vzrok v nenavadni obliki zrkla, pripadata v prvi vrsti kratkovidnost in dalekovidnost. Kratkoviden je človek, ki navzlic vsemu napenjanju ne more uravnati svojih očij na daljne predmete.*) Njegov dogled je le 10 ali pa !) Glej letošnji ,,Zvon", št. 3., str. 178: A. Štritof, ,,Pokončna pisava". 38* 6oo Dr. Jožef Rakež: Okd. celo 5 cm pred očesom. Predmetov, ki so daleč nad 30 cm, navadno ne vidi več razločno. Drobne predmete, črke i. t. d. si mora kratkovidec primekniti prav blizu očem, da povekša vidni kot. Kaj je temu vzrok? Svetlobni žarki, izhajajoči od predmeta, združujejo se pred mrežnico, slika predmetova nastaja pred mrežnico, namesto na nji. Kratkovidno oko ima namreč večjo razdaljo med roženico in mrežnico nego zdravo, in sicer zato, ker je zrklo podolgasto ali jajčasto. Kratkovidnost je le malokdaj prirojena, skoro vedno pridobljena. Kako pa nastaja kratkovidnost, kako prehaja prej oblo zrklo v podolgasto, jajčasto obliko? Temu sta osobito dva vzroka. Kadar se sklonimo, šine nam kri v glavo in tudi v oči. Ta krvni naval pomnožuje očesni tlak, ki torej močneje pritiska na očesne kožice. Le-te so na zadnji očesni strani tanjše in morajo torej ondu najprej odjenjati ter se izbočiti. Ako traja ta pomnoženi tlak clelj časa, podaljša se ok6 trajno. Vsako delo torej, pri katerem trajno nagibljemo glavo, utegne podaljšati oko in kvariti vid. v Kadar gledamo v daljo, tedaj sta očesni osi vzporedni. Cim bližji je predmet, ki ga hočemo uzreti, tem bolj se morata očesni osi pri-mikati. To primikanje oskrbujejo očesne mišice. Ako gledamo jako bližnje predmete, moramo te mišice zelo napenjati. Napete mišice pa stiskajo zrklo ob strani, ki torej zaradi tega pritiska prehaja iz oblaste v jajčasto obliko. Vsako delo torej, ki nas sili gledati zelo blizu, kvari nam vid. Zatorej so lahko kratkovidni obrtniki, ki opravljajo taka dela, da jih morajo držati blizu očesa in ostro gledati vanja, n. pr. urarji, leso-rezci i. t. d. Baš nasprotni nedostatek je daljnovidnost. Daljnovidci so oni, ki svojih očij nikakor ne morejo uravnavati na bližnje predmete, ki torej v prirodni dalji ne vidijo razločno. Citaje n. pr. odmaknejo knjigo daleč od očij. Daljnovidec torej ravno tega ne vidi, kar mu je »prav pred nosom«. V daljnovidnem očesi se združujejo svetlobni žarki za mrežnico ; slika predmetova nastaja za mrežnico, ne pa na nji. Daljnovidno ok6 je torej prekratko; razdalja med roženico in mrežnico je manjša nego v zdravem očesi. Daljnovidnost je navadno prirojena. Dr. Jožef Rakež: 0k<5. 601 Daljnovidnosti je na videz podobna starovidnost. Tudi staro videč ne vidi bližnjih predmetov; ali vzrok je popolnoma drugačen. Starovidec ne vidi slabo zaradi tega, ker mu je oko prekratko, ampak le zato, ker mu je opešala zmožnost uravnavanja. Ako je človek v letih, trdi se prej prožna kristalna leča čimdalje bolj in se ne more več tak6 kriviti kakor prej. Starovidnost je pri zdravem očesi čisto priroden prikaz, ako je dotičnik prekoračil 60. leto. Slabovidnost se pojavi, ako izgubi mrežnica nekoliko svoje občutnosti. Prehuda svetloba in predolgo napenjanje očij sta glavna vzroka temu nedostatku; toda čestokrat je tudi prirojen. Tudi sla-bovidci drže predmete blizu očesa, da povečajo vidni kot in da dobe več svetlobe od njih; zato ljudstvo cesto krivo sodi o njih, češ, da so kratkovidni. Obično gledamo na obe oči. Akoravno se v obeh očeh delajo slike predmetov, vidimo venderle jednojnato. Seveda mora biti izpolnjen nekov pogoj. Sliki morata v obeh očeh padati na jednaki, ustrezni mesti mrežnice. Da je to mogoče, morata se vidni osi križati ravno v predmetu, katerega hočemo videti. Ako temu ni tako, človek škili. Vzrok škilenju je torej, da očesni osi nista jednako uravnani. Dozdeva se nam, da gleda človek s to hibo navzkriž ali pa z jednim očesom sem, z drugim tja. Pri škilci le jedno oko »gleda«, le jedno oko se upre v kakov predmet, le v jednem očesi nastane razločna slika pred-metova. Skilasti ljudje vidijo dvojnato, toda le v pričetku. Slika v narobe obrnjenem očesu je nerazločna, in škileč se privadi temu, da jo do cela zanemarja. — Skilenje je ali prirojeno ali pozneje pridobljeno. Popolnoma se da odpraviti le z operacijo. Kako se je čuvati očesnih boleznij in nedostatkov? Žalostna je istina, da se očesni nedostatki, zlasti kratkovidnost in slabovidnost, strahovito množe leto za letom. Zgolj nevednost in nemarnost sta kriva temu žalostnemu prikazu. Kako malo se pazi na oko! Zdravniške pomoči se išče navadno šele tedaj, kadar je vsaka pomoč zaman. Koliko se greši že pri nežnih otrocih! Novorojenčevo oko je treba večkrat očistiti in ga čuvati prehude svetlobe, ki je očesu toli nevarna. Otroška posteljica ne bodi torej obrnjena proti oknu; ako je okno ponoči zagrnjeno, ne odgrni se hipoma, zakaj vsaka nagla izprememba svetlobe je kvarna očem. Kolikokrat vidimo otroke vznak ležeče, ko jih vozijo v odprtih vozičkih, kjer morajo neprestano gledati svetlo nebo. Je li čudo, da je otrok končno slaboviden ? 602 Dr. Jožef Rakež: Oko. Druga še večja nevarnost preti otroku, stopivšemu v šolo. Šolske sobe so cesto temne in zatohle; svetloba dostikrat ne prihaja od prave strani. Učna soba bodi svetla; svetloba ne padaj naravnost v oko; najbolje, ako prihaja od leve strani. Stene ne smejo biti pobeljene, nego sivkasto ali modrikasto pobarvane. Šolska deska, v katero se mora učenčevo oko toli cesto ozirati, naj se ne lešči. Klopi so tudi ponajveč tako narejene, da je razdalja med glavo in učno knjigo premajhna. Dorastajoči otroci imajo jako čutno oko. In vender je otroško oko najbolj izpostavljeno kvarnim vplivom. Zato ni čudo, da je v srednjih šolah malone tretjina učencev kratkovidna. Temu so poleg navadnih razlogov še razni vzroki. Knjige in pisanja se navadno drže preblizu očem. Tisek v knjigah, osobito na zemljevidih, cesto je zelo droben. In kolikrat si kvari učenec oči, čitajoč v mraku ali pa pri brleči svetilki. Sosebno kvaren je vsak krvni naval proti glavi; le-to je, kakor smo omenili že gori, jeden bistvenih vzrokov kratkovidnosti. Paziti je torej treba, da se učenci ne drže presključeni. Zlasti opasna za oko je prehuda svetloba. Ako bi delj Časa gledali v solnce, otrpne nam mrežnica. Slabo je tudi gledati svetle in sijajne stvari, n. pr. sneženo pokrajino, ako sije solnce nanjo. Takisto brezpametno je na solnci citati ali pisati. Pekarji, kovači i. t. d. so v starosti slabega vida, ker morajo neprestano gledati v ogenj. (Konec prihodnjič ) Tožno jezero. jezero ložno v dolini Tisočkrat ndgne sočutno K nebu obrača okd, Nžinj se do temnih valov, Temno obroblja zelenje, Veter ga teši krilati Gozda je senči drevo. V pišu od gorskih lesov. V jezero tožno dolinsko Solnce se v njem pozrcali, Potnik zamaknjen strmim : Z lica odgrinja mu mrak, Vrba žalujka na bregu Zvezde zazibljejo svetle V žalost zagrinja se ž njim. Togo mu v spanec sladak., Potnika srčni bolesti Pa ne drugiije nikdd, Njega nemirne stopinje Samo prešteva — nebo . .. Sloven. Dr. Jožef Rakež; Okd. 663 Skoro se na ulicah pokaže deček s križem; za njim stopa cerk-venik v črni gospodski suknji, drže v jedni roki kadilnico, v drugi knjigo, iz katere poje. Pred krsto stopa duhovnik s svečo, s krste vise podobe bratovščine svetega Jožefa. Kuharica napenja oči in počasi čita »Primož Mrak.« Kar ostrmela je in zavpila na ves glas: »Gospa! Starega gospoda neso k pogrebu!« »Katerega gospoda?« vpraša Klotilda ravnodušno. »I no, starega Mraka, tasta vašega.« Klotilda ne reče niti besedice več, ampak stopi k oknu in gleda izprevod. Ginjena je bila in žalostna; preprosta krsta ji je obudila raznih mislij in različnih spominov, ki so jo močno potresali. Po-grebcev je bilo jako malo; nekoliko starih dobrih sosedov in nekoliko udov bratovščine sv. Jožefa; med ženskami pa je bila prva stara žena v belem kožuhu s pečo na glavi. Bila je Mina, ki je bistro pogledala na Lisjakovo ali Mrakovo hišo in zmajala z glavo. »Glej jih, čudnih ljudij!« zašepetala je tovarišici, »prodajalnico so zaprli, k pogrebu pa le ni nikogar, da bi izkazal zadnjo čast staremu očetu.« Tudi stari Lenki se ni zdelo spodobno, da ni bilo videti nikogar domačinov; hitro je dejala čez glavo veliki svoj robec, zapela ga pod brado in zasopla stekla na ulice, da se je pridružila pogrebcem. Bila je jedina iz hiše Mrakove. (Konec prihodnjič.) Oko. Spisal dr. Jožef Rakež. (Konec.) aj naj povemo o lepem očesi, rekše o njega estetiški vrednosti in važnosti? Ni ga iz lepa predmeta, ki bi ga preslavljala zgovor-nejša in navdušenejša beseda, nego lepo oko. V ničemer niso bili pesniki vseh vekov in narodov zložnejši nego v lepoti očesa. In njih slavospev je vsekdar verno odmeval v srci vsakega čutečega človeka. Oko ima sploh nekovo čudno moč do nas. To čuti že navaden človek. Opisujoč koga, pove nam, kakšne ima oči. 42* 664 Dr. Jožef Rakež: Oko. Iz očesa nam odseva up in strah, jeza in strast, ljubezen in ko-pernenje. • »En ljub pogled, srce se vžge, En hud pogled, sred se stre.« Temno in mrko oko nas plaši, prijazen pogled nas naudaja s srčnostjo in nam vliva up v srce. Umevno je pač, da so se osobito ženske oči prešlavljale v krasnih prispodobah. Toda v tej stvari nam ni treba poslušati pesnika — vsakdo se je že sam prepričal o zmagoviti moči očesa, o njega mamilni lepoti. Saj sta vsakomur izmed nas ti zvezdi že sijali v srce, ogrevali ga in vnemah. Od česa je zavisna ta silovita, nepremagljiva moč očesa, od česa njega bajna lepota? Brez dvojbe je ok6 najlepši in najplemenitejši dar, s katerim je stvarnica odičila človeka. In vender je naša sodba o njega lepoti j ako različna, negotova in omahljiva. Gori naznačeno vprašanje o estetiki očesa se torej ne da rešiti tako iz lahka, kakor se nam morda zdi na prvi hip. Razsojajočim lepoto očesa nam mora biti v prvi vrsti odločilna njega oblika.1) Ta je najmenj zavisna od zrkla (očesnega jabolka) temveč osobito od postranskih organov, od očesnih vej (trepalnic) in obrvij. Oblika oble, ki jo ima očesno jabolko, že ta je brez tehtnega estetiškega pomena, razven tega je pa oko od mečevin tako zakrito, da je videti njega prave oblike le malo. Kar napravlja estetiško oblikovno vrednost očesa, to je vej na v reza (Augenspalte), rekše velikost in kakovost vejne reze. Cim večja ali manjša je vejna reza, čim več ali menj obočeni so nje robovi, tem različnejše so oči. Cim širše so odprte trepalnice, tem več se vidi zrkla; čim večja je vejna reza, tem večje in lepše se nam vidi tudi ok6. Ako so robovi obočeni in vejna reza široko otvorjena, govorimo o okroglem očesi. To je najslavnejše, najčislanejše oko v umetalnem oziru, to je ono veliko, okroglo, veličastno gledajoče ok6. V najboljših kipih antike imata Apolon in Juno velike, okroglo obočene trepalnice. Ako imenuje Homer boginjo Ateno »sovooko«, to se ta priimek nanaša na gori omenjeno svojstvo. V nasprotstvu s tem je podolgasto ali mandeljnasto ol<6. Tudi ok6 takšne oblike je lahko čarovno lepo. Take oči so navadno *) Prof. Dr. A. Langer, Auatomie der ausseren Formen des mensehlichen Kor-pers. — Wien, 1882. Prof. Dr. H. Magnus, Das Auge in seinen aestetisehen und naturgeschichtlichen Beziehungen. — Fiinf Vorlesungen. — Breslau, 1876. 665 nekovega milega in kopernečega izraza. Ako je okroglim očem značaj nekamo veličasten, dostojanstven, to kažejo mandeljnaste oči čestokrat nekovo izrecno poželjivo potezo. To so vedeli tudi stari umetniki, ki so vpodabljali Venero s takovim očesom. V starem veku je bilo Indom in Egipčanom podolgasto ok6 vzor lepote. Dandanes nahajamo izrecno ozke, podolgaste, rekel bi, na pošev razprane oči pri Semitih in zlasti pri ljudeh mongolskega plemena. Tudi trepalnice same na sebi so važne za lepoto očesa. Dolge in temne trepalnice dajo pogledu moč in izraz; ok6 s svetlimi, kratkimi in redko sejanimi trepalnicami je nekako medlo in brez bleska. To vedo ne samo orijentalske, nego tudi druge evropske dame, ki takov nedostatek odpravljajo s čopkom in kitajskim črnilom. Najslavnejše lepote starega veka so imele posebne slikarice, ki so jim dan za dnevom lepotičile trepalnice in obrvi. Takisto so obrvi velikega pomena za lepoto očesa. Orijentalski pesniki prispodabljajo obrvi tetivi, poglede pušfcam, ki se izprožijo z loka. Obrvi ne smejo biti prerazvite, niti predolgih in strlečih las, niti v sredini zrasle, temveč le rahlo načrtane in lahno zaokrožene. Prerazvite obrvi dajo očesu nekov teman izraz. Človek zraslih obrvij je na slabem glasu že v ljudski govorici, in stari fizijognomi vidijo v njih znak zavratnega in kovarnega značaja. Poleg oblike se nam je ozirati na barvo očesa. V obče nam prijajo le čiste, določene barve; mrtve in nedoločene so nam zoperne. Prav to je reči o očesi. Izrecno rjava in čisto modra barva se nam tudi na očesi vidita najlepši. Vse barve, ki so medle, nedoločene in se, rekel bi, izprehajajo druga v drugo, imajo le malo estetiškega pomena. Vladajoči barvi sta torej modra in rjava; tako zvanih »črnih« očij ni — zakaj ako si takovo oko ogledamo od blizu, videti je temnorjavo. Razven tega imamo sive, zelenkaste in rmenkaste oči. Le oko, ki je lepe, čiste, nasičene barve, more v istini krasiti obličje. Vender prihajajo v poštev Še drugi momenti, ako presojamo celotni vtisek. Mislimo si n. pr. najlepše modre oči v temnozarjavelem obličji; precej začutimo nekovo disharmonijo, neko nasprotje; prav tako tudi svetlolasa piavka s temnorjavimi očmi na nas ne napravlja ugodnega vtiska. Južni narodje, ki ljubijo kričeče in žive barve, obožavajo rjavo in zlasti »črno« oko; modro oko se mili Nemcem in sploh prebivalcem severnih dežela. Kakovo ok6 prija najbolj Slovencem, ne v6mo; bržkone se ravna pri nas (in baje tudi drugje) vsak po svojem ukusu. Dr. Jožef Rakež: Ok<5. 666 Dr. Jožef Rakež: Oko. Končno nam je še razpravljati o blesku ali »ognji« očesa. Očesni žar je zlasti zavišen od izbočnosti in napetosti roženice. Čim zdravejši in polnokrvnejši je človek, tem več krvi, mezge in sploh tekočine ima tudi v očesi; le-ta tekočina napenja očesne kožice, oso-bito zrcalečo se roženico, in tako povečuje blesek očesa. Sosebno žive in svetle so oči mladeničeve — torej v dobi, ko je ves organizem v najlepšem cvetu. Oko je medlo in mrtvo, ako je telo oslabelo po bolezni, po nezmernem življenji ali po starosti. Najočiteje pa prestane napetost roženice s smrtjo. Mrtvečevo oko upade, medlo je, brez bleska in srepo. Kadar je izginil zadnji dih, kadar je utihnil utrip srca, tačas mrkne, tačas se utrne tudi oko. »To oko, ki v njem neb6 brezmejno Ogledava se in vsaka stvar, Ki tako svetlobe, luči žejno Pije luč nebeško blagodejno, Takrat zadnji mu ugasne žar.« Blesek očesa je pa tudi zavišen od barve šarenice. Ta vpliv se da tolmačiti po preprostem prirodnem zakonu. Vsako temnoblesteče telo odbija luč bolj od sebe nego svetloblesteča stvar — tudi briljant se iskri živeje na temni podlagi nego na svetli. Takisto je z očesom. Temnorjavo ali tak6 imenovano »črno« oko se"vedno bolj blesti nego svetlobarveno oko. Iz istega vzroka se tudi oči v mraku bolj svetijo nego podnevi, ker se temna zenica razširi in oko tudi navidezno poveča. Obično sodijo ljudje, da je ognjevitost očesa zavisna od našega duševnega delovanja. Da to ni res, poskusimo dokazati pozneje. Tako zvano bistro ali ognjevito oko je zavisno jedino od tega, da so vejice na široko odprte. Ako pravimo: »Od veselja se mu sveti oko« — tedaj je ta izraz gotovo upravičen. Kadar smo vzradoščeni, izpre- v gledamo prav na široko. Cim širše se odpre vej na reza, tem bolj se vidi ok6, tem večji je torej njega svetlobni odsev. Nasprotno trdimo: »Žaloba nam zagrinja oko« — »Oko umira od toge« — »Kak' umira luč oči«. V žalosti nehotoma povesimo gorenjo vejico; s tem zmanjšamo vejno režo in oko večinoma pokrijemo. Zato se tudi zmanjša njega svetlobni odsev — oko izgubi blesek in žar. Ako ima oko vse gori imenovane činitelje — lepo obliko, lepo barvo in ognjevitost — ako se strinjajo v srečnem zmislu, tedaj se nam oko vidi lepo. Seveda je to šele podoba — brez okvira. Tudi oko najlepše oblike, najčistejše barve in najsvetlejšega bleska ne vpliva Dr. Jožef Rakež: Okd. 667 na nas, ako se njega okolica ne strinja ž njim. V tem oziru so, kakor smo že omenili, jako važne trepalnice in obrvi. Največji čar pa podaja lepemu očesu — življenje, način, kakd se prikazuje zunanjemu svetu, iz kratka — pogled. Zdi se nam, da se nam vsa notranjost človekova razodeva v pogledu. In to imenujemo »dušo« v očesi. Tudi najlepše oko nas ne navdušuje, ako nima tega, kar imenujemo »dušo«. Pri starih narodih je bila splošno ukoreninjena misel, da skrivnostna moč očesa izvira iz izžarivanja nekove tvarine, ki se iz možganov, sedeža duši, izliva v oči. Sodili so, da se ta duševna tvarina iz-žariva po vidnem živci v oko in odtod iz njega, in sicer kolikor toliko energiško, kakor je ravno duševno položje človekovo. Kaj veli k temu fizijolog? Po nazorih novodobne medicine ni več moči govoriti o izžari- vanji iz očesa, rekše iz mrežnice in vidnega živca. Mrežnica ima le .nalogo, da posreblja nase padajoče svetlobne žarke — vidni živec pa dovaja d6jme možganom kakor brzojavna žica. To se godi natančno po matematiških in fiziških zakonih. O izžarivanji ne more biti govora. Duševna čustva ne izpremene očesa samega. O tem se lahko osvedočimo, ako komu pokrijemo obraz tak6, da mu moremo videti le oči. Iz teh očij samih nam ni moči citati nikakega čustva. Turške ženske si morajo zakrivati obraz do očij. Turki vedo, da oči same niso nevarne, ako jih ne podpira mimika obraza. Kaj je torej »duša« v očesi, kaj je pogled v fizijološkem pomenu? Ze starosta novodobne fizijologije, Johannes Miiller, dokazal je, da bistvenost pogleda biva v premikanji očesa. Pogled znači fizi-jologu vsako premaknitev očesa v ta namen, da kaj uzremo. Oni ok6 lepšajoči duševni izraz pa biva osobito v premikanji očesnih vejic in obrvij. Ti deli izpreminjajo svojo ležo in obliko, ako se naša notranja čustva menjavajo. To smo nekoliko že omenili, govoreč o blesku in ognjevitosti očesa. N. pr. strmeč človek dviguje gorenjo vejo — on gleda »debelo« — kadar smo močno prestrašeni, odpremo trepalnice tako na široko, da se vidi celo belina nad zenico; ok6 pa zre nepremično predse. Tako razločujemo razne vrste pogleda. Upravičeni so torej izrazi: »Oko se sveti od veselja, žari se od ljubezni, plameni od navdušenja, iskri se od sovraštva, bliska se od jeze i. t. d.« Toda naš namen ni natančneje razpravljati tega vprašanja. Prava duševna lepota očesa, takisto lepota obraza in vsega telesa biva torej v ljubkem in rednem premikanji. Schiller pravi: »Vsa 668 R. Murnik; Signor Giannino. lepota (torej tudi duševna lepota očesa) je nap6sled le svojstvo pristnega ali navideznega gibanja.« Pri konci smo. Toda ne moremo dostojneje završiti razprave svoje, nego da postavimo semkaj one krasne besede iz visoke pesmi ljubezni, ki jih govori Romeo na oči svoje Julije: »Dvojica zvezd, najlepših na vsem nebu V opravkih svojih prosi Julijnih Očij, da zduji v krogu tem bliščč, Dokler bi posla ne oprdvile. Da tam oči bleste", bi zvezdi vaju Ta lica kras sramotil prav tako, Kot svečo dneva svit; saj nje oči bi Iz zračnih visočin tako sijale, Da pel bi ptič, meneč, da je že dan.« *) Ta prevod mi je blagovolil na mojo prošnjo doposlati g. prof. dr. K. G laser, za kar mu ua tem mestu izrekam iskreno zahvalo. Signor Giannino. Humoreska. Spisal R. Murnik. (Konec.) IV. ,,On ni mogel in ni smel drugače". Gorazd. rijetno poletno jutro. Na južnem kolodvoru stoji gorenjski vlak pripravljen za odhod. Množica veselih izletnikov je že posedla kupeje, med njimi gospodičina Veronika in Minka in nemirni duh gimnazijski, gospodič Bogdan Pri-kopčev. Mladi učenjak, v prostih urah navdušen Indijanec, ločil se je težko, težko od svojih bratov v Manitu. Trda usoda v podobi latinskega profesorja je hotela, da se je ustavila njega gimnazijska ka-rijera za dva meseca. Dobil je — horribile dictu — premesten izpit v jeziku Ciceronovem. Zato je moral danes prah domačega kraja stresti raz svoje »mokasine« in zapustiti zatirani svoj siuški narod. To ga je bolelo. Višje povelje je oddal »Skakljajoči pastiričici«, resnega obraza, z žalostnim glasom. Tožno je mislil na divne napade in boje, katerih se smejo sedaj udeleževati »Brzi jelen« in »Kosmati medved«, »Debeli jazbec« in »Zeleni martinček«. Bog ve, kako bode vodil »Skakljajoča pastiričica«, namestnik njegov, hrabri narod . . .