------    330   ------
Coklje ali leseni čevlji najceneje in zdravju
najugodneje obuvalo.
Coklje nosijo v mnogih krajih; pri nas vidimo največkrat talijanske delavce, pa tudi v nekterih goratih krajih Koroškega itd. so zlo v navadi. Najbolj jih pa nosijo na Francozkem. Ondi je mnogo krajev, kjer ima vse coklje, mestjan in kmet, bogatinec in siromak. Al te coklje niso leseni hlod je, kakor jih mi poznamo. Nase so po več funtov težke, tako da je komaj mogoče, jih sabo vlačiti; francozke pa so komaj po 15 lotov ženske, možke malo čez funt težke.   Da na nogah ostanejo, moramo v naše še
snop slame namašiti; francozke so tako lično po nogi izdelane, da se je dobro oklenejo.
Nekaj let sem so začeli tudi v nekterih nemških deželah, zlasti na Virtemberžkem, v izdelovanji cokelj bolj napredovati in, kakor so nam še vedno zoperne, tako jih začenjajo ondi od leta do leta rajše nositi. Spoznali so koristnost primerno izdelanih cokelj, in kolikor ličneje izdelujejo, toliko več dobička jim prinaša kupčija z njimi.
„Kakosne so neki te coklje, da jih hvalijo „Novice?a bo rekel marsikdo. Odgovor: Složne, lahke in ličnel Z lastnimi očmi smo se tega prepričali, in vsako obuvalo, ktero ima te lastnosti, je tudi koristno. Navadno so pa černo lakirane ali sicer počernjene; z navadno mažo namazane se svetijo, kakor usnjati čevlji, tako da so tem prav podobne. Hoditi je prav lahko v njih in nog prav nič ne tišijo. Izdelujejo tudi s suknom ali kožuhovno podložene. Kakor so coklje, večje ali manje, menj ali bolj lično izdelane, po tem je tudi njih cena. Par tacih čevljev velja 20 kr., pa tudi do 30 grosev.
Dobro izdelane coklje so na dve strani hasnoviteje kakor usnjati čevlji, namreč: ceneje so in pa zdravju ugodneje. Kar se njih cene tiče, ni treba obširneje govoriti, rečemo samo, da coklje iz dobrega lesa dobro izdelane ne jenjajo dosti usnjatim čevljem, kar njih terpež zadeva, zlasti če so čez gerlo s tankim kositarjem obložene. Največja koristnost cokelj je pa v tem, da so noge v njih tople in suhe. Kmet mora pri svojih vsakdanjih opravkih, posebno pa spomladi in v jeseni, skoraj celi dan po vlažni, merzli zemlji postajati in hoditi. Ako nima na polji in se-nožeti nič opraviti, ima na dvorišu dosti dela, kjer tla večidel niso vložene, in so toraj mokre in blatnate. Priložnosti, si noge premraziti, ima tedaj dosti, in ker iz prehlajenja, zlasti pa iz prehlajenja nog toliko in toliko bolezin izvira, posebno pa spomladanske bolezni, nahod, gripa, merzlica itd., bi pomoček zoper take prehlajenja utegnil kaj cene imeti in želeti je tedaj, da bi coklje pri kmetiških opravkih bolj kakor doslej obveljale. Se ve, da takih okornih, kakoršne so nase, nihče ne priporoča, ktere kakor leseni hlodje na nogah vise in ne dajo, da bi se v njih delavec urno obračal.
Ako bi bilo zgorej popisano lepo, toplo in nedrago obuvalo bolj znano in ako bi poskusili umni gospodarji, ga pri svoji družini vpeljati, bi kmali krive misli zginile. Cokljam bi se nihče več ne posmehoval in nihče bi več ne rekel: „Nosi naj coklje, kdor si ne more kupiti usnja za čevlje!" Praktični in varčni Talijan se ne sramuje s svojimi res okornimi cokljami cokljati, in pri vsem tem je dosti dosti pridniši, kakor marsikter drug, kteri ima „zbi-ksane" škorne, pa pije — tobak, namesti da bi delal in Bogu časa, drugim pa dnarjev iz žepa ne kradel.