Januš Golec. Po Sloveniji se je razpasla od prevrata do dancs neverjctno strast ponarejanja bankovcev in novcev. Komaj izda Narodna banka nov denar, že buknejo v promet več ali manj posrečene potvorbe. Kot ponarejevalci ne nastopajo kaki solani fotografi ali tiskarji, navadno čisto navadni ljudje, samouki in se moramo čuditi njihovim zmožnostim. Strast denarnih potvorb ne korenini tolikanj po mestih, največ po deželi, kjer je količkaj spreten ponarejevalec pravcati bog. Potvorbe se večkrat izredno posrečijo; vsikdar pa padejo v primeroma kratkem času pravici v roke razpečevalci. Oscbe, ki so okusile enkrat strast potvarjanja in tihotapljenja potvorb v promet, se tudi po še tako hudih prestanih fcaznih le redkokcdaj ali sploh nikoli ne spametujejo in poboljšajo. Pisec teh vrst je imel večkrat priliko, da se je razgovarjal z že postaranim bivšim ponarejevalcem denarja pod rajno Avstrijo, ki je bil kaznovan radi te strasti in je po prestani kazni do prevrata bil zaposlcn na Dunaju v državni tiskarni za tiskanje bankovcev, ki je bila in je še na glasu kot nekaj izrednega v celi Evropi. Ko so ga po zlomu kot Jugoslovana odslovili z Dunaja, si je kupil v svojem rojstnem kraju lepo hišo s posestvom in živel do svoje smrti pred leti liki božanstvo občudovan in čislan vsemogočnež, ki je rad pripovedoval o svojih izrednih zmožnostih in spretnostih na polju izdelovanja papirnatega denarja. S potvorbami si častite sta^ rosti ni več omadcževal. Kaj mi je pripovcdoval nekdaj mladostni ponarejevalec? »Že kot Ijudskošolar in pastir na paši sem kotlarju preko Sotle izmikal baker in ulival štirjače (4 krajcarje skupaj). Potvorba se mi je tako posrečila, da so moja rajna mati nevede precej tega denarja spravili v promet čisto nemoteno. Zadeva je prišla na dan, ko sem začel mesto bakra uporabljati drugo cenejšo zmes. Mojo nedolžno mater so najprej prijeli. Izpovedala je, da jej nosim štirjače jaz, njen sin, ki služim za pastirja pri dobrem in imovitem gruntarju. Ko je prišel žandar nad mene, sem mu brez vscga pokazal: kako, s čim in iz česa delam denar. Niti na pamet mi ni prišlo, da bi bilo kaj takega prepovedano. Orožnik r_-ie je tiral s paše prcd okrajnega sodnika, ki je imel slaboumnega sina. Pri pogledu na-mo razcapanega pastirja in na posrečene potvorbc ni verjel moji spretnosti in krivdi. Pred njim scm moral ponoviti, česar som se naučil kar sarn. Gospod se je razjokal, ko se je prepričal o mojih talentili in rekel na glas pred pričami, da bi si pcl i.oč in dan, če bi bil jaz njcgov sin, Posvaril mc je in mi zasigural, da me bo dal čez leto in dan v uk slikarju, saj tedaj- bom _e šole prost. Lc obljubiti sem mu moral jaz in še mati, da bom opustil ponarejanje štirjač, ki se itak ne izplača. Dobri gospod je ostal mož beseda. K imenitnemu italijanskemu slikarju sem priše!, ki je tedaj potoval več let po Sloveniji in je slikal cerkve na presno. Ta me je bil vesel. P.isbe, barve in senca so mi bile igrača. Ko sem dobil pogled v mešanje barv in sem imel na razpolago vse mogoče risalne pripomočke, se mi je zopet vzbudila strast potvarjanja. Ob prostem času nisem čital in se učil tujih jezikov po mojstrovem naročilu, delal sem avstrijske petake in desetake, ki so bili za las enaki novim. Ne smetc misliti, da sem hotel na ta način obogateti, ali oškodovati državo. Bog ne daj! Za bogastvo mi ni bilo tedaj in mi tudi danes ni! Nepopisna radost me je prešinjala, če sem primerjal potvorbo z izvirnikom in sta se obe sliki krili za moje tedaj že šolano oko, kaj še le za pogled priprostega člofreka. Potvarjanje denarja je prirojena strast, ki enkrat vzbujena, se ne pusti utolažiti zlepa! Isto, kar je strasten divji lovec, je tudi ponarejevalec. Saj tudi divjr lovci se ne podijo za zverjadjo, da bi se s tem poslom preživljali, gre le za utešenje strasti. Nikdar niste čuli, da bi bil kedaj res pravi ponarejevalcc sam obogatel. On privošči imct- je drugim, njemu je vsc uživanje v tem, ponarediti nekaj, o čemur so uverjeni na najvišjem mestu, da je njihova umetnost monopol — dobesedno vzeto! Kot slikarski učenec nisem zaupal potvorb nikomur, niti lastni materi ne. Po končani učni dobi bi se naj bil podal po mojstrovem naročilu na daljse potovanje po svetu, da bi še videl nekaj več in izpopolnil svoje enkrat na plan poklicane slikarske talente. Komaj sem držal v rokah pomočniško spričevalo, se me je oprijela strast ponarejevalca s tako silo, da sem zavrgel vse mojstrove nauke in nasvete ter se podal y svoj rojstni ikraj k materi. Obiskal sem dom pred božičnimi prazniki. Ne morem vam opisati, kako veselje me je prevzemalo, ko sem stisnil sedaj temu in onemu siromašnemu sorojaku petak v roke. Vsi ikočarji so se za taisti Božič na novo oblekli, obuli, si pogrnili mize in pili na mojc zdravje. Postal sem jim bog in to mi je bilo dovolj zahvale. Nobeden me ni izdal, potvorb niso prepoznali. Največji križ z navadnimi sirotami je pač ta, da nobeden ne pozna prave mere. .Enkrat nasičene, napojene in oblečene reve, so prosile vedno novih dobrot. Nikdo se pa ne spreobje tako naglo ikakor revež. Piian postane bahav, blebelav in, pozvan na odgovor, bo on prvi, ki bo pokazal a prstom na dobrotnika kot na hudodelca, katerega naj mesto njega primejo in zaprejo. Slika pijanosti, blebetavosti in baharije se je začela vedno bolj pojavljati v rojstnem kraju. in radi tega sem zginil liki kafra. Kar sem storil doma, sem ponovil še na vec krajih. Na dušo zakleto vam povem, da sem hotel le zadostiti s potvarjanjem prirojeni strasti in pomagati bednemu človeku, ki je bil prepričan, da so me poslala v to solzno dolino sama nebesa. Raj sem užival sam pri sebi, ako sem bil pri kakem kmetiču kje v čumnati skrit in sem delal sam zase in se je tresla cela okolica za mojo varnost. S časom pa se je ponovila povsod med od mene obdarjenimi slika pijančevanja ter raznašanja skrivnosti, dokler me niso prijeli in sevo presedel 1 leto v zaporu. Po prestani kazni so pa tudi gospodje znali: fant se na svobodi ne bo poboljšal, škoda zanj. Spametovala ga bo sila in nemožnost, da bi se pečal s potvarjanjem na nedovoljen in kazniv način. Poznali so moje izredne zmožnosti in hočeš noCeš, moral sem na Dunaj v državno tiskarno za tiskanje bankovcev. Tukaj mi je bila dolž- nost, da sem kazal v dejanjih najvišjim gospodom, kako in kaj sem se izvežbal kot samouk. Občudovali so me, poverjali mi najbolj izvirne ter najtežavnejše naloge, vse sem storil, kar so tirjali od mene; a onega notrajnega zadoščenja, katerega sem užival s polno dušo kot ponarejevalec, na Dunaju nisem oknsil nikdar ve5. Lepo sem zaslužil, pa kaj denar meni, ko sem ga sam delal in več kot jcsti in piti itak človek ne more. Ko mi je bilo cnkrat dovoljeno, kar mi je bilo prej zabranjeno, je zgubilo zame vso mikavnost. Užival sem še v tuhtanju, poslati v promet bankovce, ki bi bili ikoličkaj zasigurani napram ponarejevalcem. Tudi glede tega prizadevanja sem se prepričal, da to, fcar zmore cna oseba — druga še lažje za njo! Zresnila me je in potegnila na plan poštencga življenja žena, ki me je oblagodarila z deco. Še le cilj družine je potlačil v meni hlepenje, da bi naj veljal v tihotapski službi ponarejevnlca v okolici siromakov za ripkako nadnaravno bitje. Zaupali so mi v tiskarni eno od vodilrrih mest, katerega pa nisem nikdar zlovabil v želji: moje potomce naj spremlja skozi življenje poštenost. Pa še enkrat vam zaupam: brez žene in brez otrok bi jo bil prcj ali slcj potegnil še s tako do- brega mesta, se pomešal med ljudi dvomljive prošlosti in končal v — kaznilnici! Stari moji rojaki vejo dobro, kaj scm znal še kot pastir s stirjacami, kako sem poma.gal domačim siromakom s petaki kot slikarski pomočnik in ikaj bi še le lahko kot dolgoletrri dunajski gospod v aa. državo najvažnejšem zavodu. Čudim in zopet se čudim, da se me še ni doslej niti eden dotaknil z vprašanjem, če še znam delati denar in če ne bi hotel osrečiti njega kot starega znanca s svojo za ikmeta največjo umetnostjo. Pomnite pa, da je ponarejanje prirojena strast in jaz sem eden onih redkih, ki strasti ni podlegel kot dosmrtni zločinec satno radi tega ne, ker mu je bila <iružina nad strastjo!«