LETO (ASO) XLV (39) Štev. (No.) 16
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 1. maja 1986
Dva komunistična fenomena v Ljubljani
RUDOLF SMERSU
Kakšno samostojnost zahtevamo?
Ker je tu ifn tam slišati, da Slovenski narodni odbor še ni zavzel jasnega stališča do slovenske državnosti, pojasnjujemo tistim, ki niso brali naših dosedanjih izjav in člankov v zvezi s tem vprašanjem, da je bilo to že večkrat jasno poudarjeno.
Tako je npr. razvidno iz Izjave SNO (oktober 1985), kakšno državno samostojnost zahtevamo za svoj narod demokratični Slovenci.
V prvem členu omenjene Izjave stoji, da „Slovenci zahtevamo zase politično, kulturno, versko in gospodarsko SVOBODO, ki naj temelji na spoštovanju človekove osebe.“ Nato pa sledi odstavek, ki pravi: „Slovenci hočemo DRŽAVNO SAMOSTOJNOST, DA BO SLOVENSKO LJÜD-STVO MOGLO S POLNO ODGOVORNOSTJO ODLOČATI O SVOJI USODI, duhovno in tvarno napredovati ter izpolniti svojo dolžnost.“
Ne more biti nobenega dvoma, da sta v gornjih odstavkih združenj zahteva po resnično demokratični družbeni ureditvi in zahteva po državni samostojnosti. Slednja zahteva je ponovilo izražena v nadaljnjem odstavku „Izjave“ z besedami: „O vstopu slovenske države v kakršnokoli zvezo držav ali v mednarodne tržne enote naj svobodno odloči marod sam na podlagi svoje demokratične ustave; na enak način naj bo mogoč tudi njen izstop.“
Jasno je tedaj, da se Slovenci Ine zadovoljujemo s kako avtonomijo ali federacijo in da hočemo državno samostojnost v smislu evropskega drža vnop ravnega pojmovanja države, t. j. države s polno suverenostjo in z najvišjimi atributi, kolikor je to
v današnjih razmerah in po mednarodnem pravu mogoče. Suverena država, ki jo zahtevamo, se razlikuje npr. od „držav“, ki sestavljajo veliko severnoameriško demokracijo, in tudi od „držav“ v Braziliji, ki so le federalne edinice; vemo namreč iz lastne izkušnje, da take družbene oblike me predstavljajo rešitve za naš narod.
Že v programu SLS iz leta 1954 beremo osnovno načelo, „da ima slovenski narod po naravnem pravu pravico do svoje države in da zato SLS dela na tem, da narod to svojo pravico uveljavi in se ves združi v slovenski državi.“ Kasneje je bila v „Deklaraciji SLS oh 90-letmici“ (december 1982) ta misel potrjena s pozivom, naj se „narod združi v slovenski državi“, da postane „Slovenija svobodna, samostojna in združena.“
Tudi Slovenska demokratska stranka je v svojem programu (avgust 1984) izjavila, naj bo „državna oblika Slovenije parlamentarna republika,“ ter da naj „narodi svobodno in suvereno izberejo novo vsebino in obliko svoje lastne kot tudi medsebojne ureditve.“ — SNO to zahtevo demokratičnih strank ponovno potrjuje v omenjeni „Izjavi“ z besedami: „ZDRUŽIMO SE V ZAHTEVAH PO SLOVENSKI SVOBODI IN SAMOSTOJNOSTI!“
Ni tedaj vprašanje, kaj Slovenci hočemo, marveč, kako naj to, kar hočemo, uresničimo v okviru notranjih in zunanjih danosti.
Pot do državne samostojnosti ni končana, a slovenski narod stopa po njej z vedno krepkejšimi koraki.
Mednarodno rabljeno besedo fe-nomén večkrat rabimo, vendar bom zaradi jasnosti njenega pomena 'navedel, kaj o nji pravi Slovenski pravopis. Fenomen je nenavadna prikazen oz. čudovit pojav. Ta vsebina točno zadene karakteristiko dveh oseh v glavnem mestu republike Slovenije, ki sta se zdela dopisniku e-nega največjih svetovnih listov dovolj nenavadna in čudovita, da ju je poiskal v Ljubljani, se z mjima razgovarjal in svojemu listu poslal obsežno poročilo o tem.
Oba sta Slovenca mlade’ generacije, oba seveda člana komunistične partije (s čimer ni rečeno, da sta tudi prepričana komunista), oba govorita tekočo angleščino, oba sta na vodilnih ekonomskih položajih. Stanislav Valant, 34 let star, je eksekutivni šef Ljubljanske banke, inajvečje denarne ustanove v republiki in tretje največje v celi državi, Matija Škof pa j;e (star 38 let) predsednik industrijskega konglomerata 'Slovenijales, ki iztrži letno več kot za pol milijarde dolarjev vrednih izdelkov svojega podjetja.
Dopisnik takoj ob začetku pohvali, kako se oba lepo obnašata, 'neprisiljeno govorita lepo angleščino, sta elegantno oblečena in izglodata kot uspešna in mnogo potujoča mednarodna eksekutivna zastopnika. Označi ju za povsem moderna komunista, ki si nikakor me domišljata, da bi .bila mogla doseči tako visoki mesti .na socialno-gospodarski lestvici brez članstva v komunistični partiji. Poročevalec nato doda, da je vsakdanja trditev v komunističnih deželah, da članstvo v partiji ne zagotavlja praktične prednosti in s tem v zvezi vpraša Valanta, da-li bi mu bilo mogoče doseči njegov
dominantni položaj brez članske izkaznice.
„Ne še,“ odvrne Valant. Ta tipični odgovor jasno odkrije miselnost tega moža, da gre razvoj politične in socialne evolucije neizogibno v dobo, ko ne bo več treba članstva v partiji za pridobitev najvišjih položajev v družbi. Razkriva duha, ki implicite predvideva tak razvoj in se v tem duhu sooča z ekonomskimi vprašanji. Še bolj jasno potrjuje takšno njegovo gledanje na stvarno, nepristransko reševanje zadev njegova dodatna pripomba: „Nekatere politične zadeve, nekatere dogme niso tako resnične, kot so bile pred 20 leti.“
Matija Škof si je deloma pridobil svoje gospodarsko znanje na državni univerzi v Miss’lssipiju in se navdušuje za tržno ekonomijo v nasprotju s partijsko dirigiranim gospodarstvom v Jugoslaviji. „Ml smo odločno interesirani v bolj in bolj razvitem tržnem ekonomskem postopku in ne maramo državnega vmešavanja nikjer.“ Ali niso to spodbudne besede ljudi na visokih iim vodilnih položajih, ki napovedujejo — tako se vsaj zdi — razvoj javnega življenja v Sloveniji ven iz partijskega kalupa v svobodnejši sistem prostega, nedirigiranega gospodarstva? " Osamosvojitvi na ekonomskem polju bodo nujno sledili premiki v večjo svobodo tud; na o-stalih sektorjih javnega življenja.
Na vprašanje radovednega poročevalca, kaj Škof in Valant menita o „socialističnem samoupravljanju“, je dobil pojasnilo, da delavski sveti, ki imajo . svojo besedo v določanju politike v podjetju, nič ne prizadenejo moči managementa. Valant misli, da samoupravljanje po-
meni v prvem redu avtonomijo vsakega podjetja pred kontrolo države. Saj delavski odbori dejansko odobrijo ali odklonijo le temeljne smernice in se ne vtikajo v dnevno poslovanje. Pri Slovenjalesu, pravi Škof, tem obsežnem podjetju, ki la-stuje 23 kompanij, managerji, izvoljeni od delavcev poslujejo prav tako kot v vsaki drugi gospodarski u-stanovi, ki je ne upravljajo delavski odbori.
V točki delavskega samoupravljanja, tega zelo spornega eksperimenta v Jugoslaviji, velja pripomniti — česair pa dopisnik ne omenja —, da kritika ne graja toliko vmešavanja delavskih odborov v managerske posle kakor diktate partijskega vodstva managerjem. O tem zelo občutljivem predmetu oba fenomenalna protagonista nove smeri v slovenskem gospodarstvu previdno molčita. Kostanj je še pregloboko v žerjavici, da bi ga hodila iskat.
Vkljub temu se sme objektivno in stvarno zapisati, da je podoba obeh mož, ki ju je časnikar v svojem poročilu svojemu listu naslikal in je gotovo z ozirom na reputacijo lista pravilna im resnična, za Slovence razveseljiva in spodbudna, pa naj' živimo kjer koli. Potrjuje namreč, da se stvari v domovini vendarle razvijajo v pravo smer. Usoda naroda se bo odločila v matični deželi in mrkjer drugje. Zato naj bodo naše oči stalno obrnjene v domovino. Skrbno zasledujmo, kar se tam dogaja in skušajmo v stikih s sorodniki, znanci in prijatelji tamkaj vplivati, 'da bi se razvoj odvijal v smislu obeh zgoraj opisanih fenomenov po poti svobode in neodvisnost naroda, čigar živi udje smo in ga ljubimo.	L. P.
bi smela imeti.
Doslej so člani partije iz Kosova in Vojvodine lahko odbili velikosrbske težnje, da je srbska partija nad njimi. Makedonski in črnogorski komunisti oklevajo med federalizmom in centralizmom. Kot je znano, je moral Tito sam izvesti nekak notranji udar iin očistiti hrvatsko partijo nacionalistov ■— as tem jih ni popolnoma zamoril.
In kako se pripravljajo slovenski komunisti na ta kongres?
'Sredi aprila je bil kongres Zveze komunistov Slovenije. Ne vemo še točno, kaj so sklenili, saj bodo v javnost prišle le nevažne zadeve ■— a na svojem kongresu 1982. leta so zahtevali „spremembe v poljedelski politiki, spremembe v privatnem lastništvu, samoupravljanje z devizami in samostojen politični,, kulturni, ekonomski im. družbeni razvoj vsakega posameznega naroda.“ Slovenci so se za prihodnji kongres ZKJ potegnili za neke vrste federalizacijo Zveze komunistov iin celo je padel predlog o povečanju vloge Scr-eialistične zveze v političnem življenju, kar bi lahko pomenilo začetek večstrankarskega sistema. Kajti dosedaj je SZDL büa le nekak privesek partije in ni imela mobenega dejanskega vpliva, čeprav je formalno na njej slonela politična o-blast.
Gotovo vidi partija, da ji oblast uhaja iz rok. Ali bolje: oblast še ne, ampak idejno soglasje in tiha privolitev, da partija ureja politiko, kot se ji zdi. Posameaniki že kritizirajo politične ideje in vrhove, narodnosti hočejo voditi svojo politiko. _ Prvi represivni korak je bil postavitev Mikuliča za predsednika vlade; drug tak simptom je pritisk srbske partije, da postane predsednik Zveze književnikov Jugoslavije Bulatov.ič, ki ga pa vse druge federativne enote odklanjajo. In še kongres ZKJ.
Na vsak način je preteklo že precej vode od časov, ko so delegati na takih kongresih samo ploskali Titu.
TDml.
Ustvaritev enotnega slovenskega prostora
Že več kot deset let se po vseh štirih Slovenijah — matični, zamejski, zdomski in izseljenski — živahno razpravlja o ustvaritvi enotnega slovenskega prostora. To naj bi bila nekaka nova izdaja zamisli Zedinjene Slovenije iz srede prejšnjega stoletja, ki je veljala skoraj sto let za slovenski politični program.
Doslej so doma s tem v zvez; govorili o enotnem slovenskem prostoru, zadnje čase pa govorijo rajši o skupnem slovenskem prostoru, ker gre baje beseda „enotni“ na živce Beogradu in nekaterim krogom v Avstriji in Italiji.
Tudi pišejo doma, nekam sramežljivo, o skupnem „kulturnem“ prostoru, čeprav je povsem jasno, da nihče ne misli na izmenjavo .samo ■kulturnih vrednot. To je pač davek sedanjim nosivcem družbene ureditve, ki bi ob najmanjšem dvomu o le-tej, takoj prižgali vsemu temu govorjenju rdečo luč.
Za kaj pravzaprav pri vsej' stva-tri gre?
Gre za zavest, da smo vsi člani in deli slovenskega naroda, kjerkoli po ■svetu živimo, eno človeško, narodno im duhovno občestvo. Gre za u-trjevanje te zavesti, pa tudi za ustvarjanje, ohranjanje in krepitev tega občestva. Meje in razdalje, ki nas ločijo, naj bi presegali s prostim pretokom informacij' vseh vrst, s pogovarjanjem o osnovnih narodnih vprašanjih in konkretnih uresničitvah, z medsebojno povezavo in vzajemno izmenjavo duhovnih, kulturnih, narodnih, družbenih in gospodarskih dobrin in vrednot.
Jasno je, da ne gre in ne sme iti za pretok dobrin le v eno smer, ampak za njih obojesmerino izmenjavo. Zato ni prav, če izvaža matica svoj tisk v ostale Slovenije, istočasno pa slovenski tisk, ki izhaja zunaj njenih meja, vanj ne sme. (Če sme med Slovence na tujem Rodna gruda, zakaj bi ne smela med Slovence doma Naša luč?) Zato tudi n; prav, če podpira matica moralno in z denarjem zunaj svojih
meja le tiste skupine Slovencev, ki trobijo v režimski rog, z ostalimi pa ravna, kakor da jih ni. Prav tako je zelo vprašljivo poseganje matice v notranje zadeve sosednjih držav, ko npr. zahteva uresničenje 7. člena državne pogodbe v Avstriji ali izglasovanje globalnega zaščitnega zakona za slovensko manjšino v italijanski deželi Furlanija-Julij-ska krajina .— kar oboje, naj bi seveda počela še zavzeteje kot doslej), če istočasno ne dovoljuje, da bi smele ostale tri 'Slovenije terjati za matično deželo demokracijo in spoštovanje’ temeljnih človekovih pravic.
Misel sama o enotnem slovenskem prostoru je (z gornjimi popravki) lepa in dobra. Z uresničitvijo bo; pa treba pohiteti, ker ji čas s svoj mi mehanizmi ni naklonjen.
Naša luč, št. 2, 1986
Pred kongresom ZKJ
Najvišji partijski forum — kongres Zveze komunistov Jugoslavije — bodo pripravili meseca maja. To bo že trinajsti po vrsti, prvi po štirih letih. To pot bodo na kongresu razpravljali jd sebi.
Partija je v zadnjih letih doživljala ineuspeih za neuspehom. Takoj po vojski so utop Mitično trdili, da je komunizem neizbežna smer družbenega razvoja, da gre svet kar sam od sebe po njih željah. A sedaj? Partijski sociolog Boris Vuškovic piše: „Kdo še jemlje komunizem kot družbeno vizijo? In če j'o, ga smatrajo za dinozavra •— predpotopno izumrlo žival.“ (Nova Hrvatska, št. 7)
Preje se je partija hvalila, da je njena politika in smer kažipot vsem narodom na poti v boljšo bodočnost. Isto so trdili še na 12. kongresu le-
ta 1982, ko so se že nehavali krediti. Celo Stane Dolanc, član predsedstva države, se sedaj sprašuje, kako more partija dajati vizijo za 100 let naprej, če ni zmožna rešiti sedanjih problemov, ki jih občuti vsak državljan na lastni koži.
V sami partiji ni več soglasja, saj po Titov! smrti ni več človeka, ki bi bil zmožen, s trdo roko in avtoriteto odločiti in uveljaviti svojo voljo. Vsi člani centralnega komiteja imajo voljo in željo, da si obdrže oblast in vodstvo, a ta jim počasi uhaja iz rok; kako pa to zavreti in spraviti uporni tok v primerni o obliko, pa si niso več soglasni. Pričeli so nacionalni problemi in nacionalna zavest se je, poostrila, tako da ima tudi ta svoje mesto v razpravah — čeprav je bi po čistem komunističnem pravilniku ne
„ODPRTA VPRAŠANJA“ MED BEOGRADOM M BONNOM


V Nemčiji živi 600.000 Jugoslovanov — kar predstavlja za Turki drugo največjo skupino sezonskih delavcev. Letno pošiljajo v domovino okrog 1.5 milijard mark. Istočasno pa letno potuje okrog 2.5 milijonov Nemcev-turistov po Jugoslaviji in ji pustijo okrog 1.2 milijard mark. To so vsekakor lepe vsote, ki jugoslovanski blagajni dosti pomagajo. Zato ni čudno, da hočejo sedanje jugoslovanske oblasti imeti dobre od noša j o s svojim nemškim sosedom iin se vsaj v tisku skušajo izogibat! vsakega revanšizma ali tozadevne propagande.
Vendarle je nemška poslanica, gospa Gizela Rheker, podala v svojem referatu pred nemško „Vzbodno-ev-ropsko družbo“ v Miinchnu kaj zanimiva dejstva. Gospa namreč v svojem poročilu trdi, da dopisnik beograjskega lista „Politika“ v Bonnu poroča, da v zapadni Nemčiji ži-
vi mnogo nacistov in če je v tej deželi kaj moralno konstruktivnega, izhaja predvsem iz social-demokra-tičmih in levičarskih vrst. Jugoslovani tudi trdijo, da se v Nemčiji nahajajo inozemske sile, ki delujejo za zrušitev sedanjega jugoslovanskega režima.
Gospa Rheker omenja delovanji jugoslovanskega policijskega aparata, ki v Nemčiji zasleduje ne samo jugoslovanske	državi j en e, temveč
tudi Nemce. Po končani nacistični diktaturi pa nemška zakonodaja ne priznava več „verbalnega delikta“ im so torej kazniva le tista dejanja — pisana ali govorjena —, ki naj bi dejansko škodila jugoslovanski državi. Zato Nemci težko prenašajo delovanje jugoslovanske policije, ki skuša sistematično nadzirati aktivno in celo privatno življenje v Nemčiji živečih jugoslovanskih državljanov. Res imajo mnogi povratniki te-
žave, kadar pridejo domov in to predvsem v Bosni ali na Hrvaškem. Nemške oblasti tudi opozarjajo, da imajo po njihovih zakonih vsi sezonski delavci pravico, da zahtevajo varstvo dežele-gostlteljice. Poleg tega Nemcem tudi mi vseeno, kakšna poročila o stanju v njihovi deželi zbirajo in dajejo inozemski delavci.
Jugoslovanski sezonski delavci so — predvsem v Bosni — ob povratku v svoj' domači kraj •— izpostavljeni vsemogočemu izpraševanju — kot npr. s kom m družijo, v katerem podjetju delajo, kaj im kako mislijo njihovi predpostavljen:. Takšnega zasliševanja so deležni tudi tisti Jugoslovani, ki so že sprejeli nemško državljanstvo in so se iz jugoslovanskega 'izbrisali.
Gospa Rheker vprašuje, komu im zakaj služijo takšne informacije. Zato predlaga, da bi jugoslovanske in nemške oblasti ob obisku jugosl. notranjega ministra čufaliča v medsebojnem razgovoru razčistile in u-redile ta „odprta vprašanja“.
FAZ, 15. marca P. D-ova.
Titovo pokvarjena dediščina
Tone Mizerit
Jugoslavija in zahod 1939-1984 Nera Beloff, London 1984
V Londonu je izšla knjiga Nore Beloff, dolgoletne dopisnice londonskega Observer j a, Reuterja in Economista. Svobodna Slovenija je že prej objavila poročila o knjigi, sedaj pa jo je uredništvo dobilo v oceno. Po možnosti bomo nekatere odlomke iz knjige prevedli in objavili. Za sedaj naj samo povemo, da se v uvodu pisateljica zahvaljuje raznim sodelavcem, med njimi dr. Ljubu Sircu in dr. Pavlowichu, brez katerih pomoč:, pravi, bi ta knjiga ne mogla iziti.
Na ovitku knjige beremo:
Nora Beloff meni, da je prišel čas, da se nanovo, temeljito, oceni krivda ;za škodo, k: jo je povzročil Tito in titovstvo. Zapad popolnoma napačno razume njegovo vlogo pri osnovanju današnje Jugoslavije, značaj njegovega režima in družbe, ki jo je on ustvaril. Pisateljica v tej temeljito informativni knjigi prikazuje in ugovarja številnim Titovim mitom.
'Splošno mnenje v svetu je, da so partizani med vojsko skoraj sami premagali Nemčijo v Jugoslaviji. Vendar Mirs. Beloff pravi : ni tako. Nemci so imeli deželo pod kontrolo s sorazmerno malo vojaške sile. Mesta so bila mirna, gverila je bila o-mejena na hribe, še več, gverila je potrošila več časa za borbo med partizani in četniki kot za borbo z Nemci. Tito je smatral četniškega vodja Mihajloviča za fašističnega kolaboracionista, zopet ni tako: Mi-ihajlovČ je bil ina strani zaveznikov, a proti komunist. Vendar je Tito uspe] .zagotoviti, da so komunisti izšli po vojni kot vladajoča sila. V ta namen je sistem načrtno zatrl vso eventualno opozicijo, čeprav je s tem oslabil vojne napore. Mrs. Beloff vztraja na tern, da Tito ni bil velik patriot — postavil je vedno svoj interes pred dobrobit dežele.
Posebno presenetljivo sta podrobno pokazana v knjigi naivnost in zaupanje Churchilla in Roosevelta v njunih dogovorih s Titom. Zaradi napačne informacije (komunistični agenti so bili dobro nameščeni v zavezniški poveljniški verigi), neumnosti njihovih želja, in Churchillovega osebnega romanticizma, so na partizane stalno gledali kot na borce za svobodo in v najslabšem slučaju kot na ,,pinks“ (ki se dajo upogniti). Tako je Tito uspešno manevriral in izigral zaveznike.
Prva leta po vojni, je daleč proč od svoje lastne linije, tesno sledil Stalinovi liniji enopartijske vlade. Vsi nekomunistični elementi so bili zatrti. „Tito je trdnjava moči,“ je rekel nekoč Stalin. „On pomete z vsemi.“ Vendar Zapad je še vedno
smatral Tita za zmernega. Pozneje je prišel prelom s. Sovjetsko zvezo v glavnem zato, ker je Stalin smatral, da je Tito preveč dinamičen, mogoče karizmatičen, on pa je hotel imeti na vrhu bolj ubogljivega strankinega človeka. Na T-tovo politiko, ki je sledila, se je gledalo kot na „neuvrščenost“ med Vzhodom in Zapadom; toda Mirs. Beloff dejansko dokaže, da je t)il Tito „neuvrščen“ glede Zapada. Njegov cilj je bil Stalinov cilj.
Podobno je Titova notranja politika „enotnosti“ in ekonomskega „samoupravljanja“ v veliki meri samo propagandno pročelje. V praksi je delitev dežele v federalne države, pogosto silno nasprotujoče si med seboj, ustvarila 8 pritlikavih ekonomsko avtarktičnih enot, ki se vzdržujejo s posojili Zapada. In nakazana „tretja pot“ ekonomskega samoupravljanja, ki naj bi osvobodila delavca kapitalistične negotovost’ in komunistične birokracije, se je izkazala kot polomija. Ogromna pomoč 15 zapadnih dežel je mogoče obvarovala Jugoslavijo kaosa, vendar dežela ima še vedno najvišjo inflacijo v Evropi in neusmiljen porast brezposelnosti. Korupcija je razpredena na veliko in črna borza cvete. Mrs. Beloff piše bolj z obžalovanjem kot s sovraštvom, bolj z upanjem kot z obupom. Ona mi sovražna do Jugoslavije, nasprotno, ona upošteva njene pridobitve in njene težave. Njena kritika je konstruktivna :n pozitivna. Vendar je že čas, da prenehamo gledati na Jugoslavijo skozi rožnata očala in da podpremo resnično mnenje o 'njej. Tako misli Mrs. Beloff.
Hrva'šM škof protestira
Hrvaški časopis „Glas koncila“ je v prvih dneh marca priobčil pismo banjaluškega škofa Alfreda Pich-lerja, v katerem cerkveni knez protestira zaradi kršenja pravic državljanov, ‘ki izpovedujejo katoliško ve-3(o. ' Kopijo tega pistma j‘e poslal nunciju, okrajnim oblastem v Sarajevu ter centralni vladi v Beogradu.
Povod temu pismu je bila nedavna aretacija duhovnika Filipa Lu-'kenda, katerega so oblasti obdolžile, da širi med mladino „nacionalistične ideje“, ker jih med poučevanjem verouka nagovarja, da naj se po možnosti poročajo s katoličani bosanskega porekla, da bodo ohranili jezik in vero. Kljub župnikovemu slabemu zdravju niso dovolili škofu, da hi ga v ječi obiskal.
Škof Pichler smatra, da je takšno zadržanje oblasti kršenje pravic, ki so zagotovljene vernikom po državni ustavi.
Ta četrtek, 1. maja, se po argentinskih ustavnih določilih začne novo redno parlamentarno zasedanje. Tretje že, odkar je nastopila nova civilna vlada; stotretje, upoštevajoč celotno argentinsko parlamentarno zgodovino. Predsednik bo s posebnim govorom otvoril zasedanje in podal kongresu poročilo o delu vlade v obdobju zadnjih dvanajst mesecev. Težko bo predsedniku Alfonsi-nu pokazati uspehe: ni jih bilo, če izvzamemo eno in glavno točko: narod živi v demokraciji, ustavni organi delujejo po vseh pravilih, narod soglaša ,z demokracijo in pričakuje z upanjem odločitve v strankah, ki bodo pripravile v teku letošnjega leta svoje kadre za volilni boj, ki bo leta 1987 imel velik cilj zamenjave guvernerjev in nove nadomestne volitve za parlament.
POGLED NA SEVER
Dva važna obiska je dočakala te dni radikalna vlada. Sredi preteklega tedna se je mudil v Buenos Airesu znani ameriški 'diplomat, borec neštetih diplomatskih bojev in izvedenec v prikritih posegih ZDA v zadeve tujih držav, Philip Habib. Trenutno ima na skrbi zadevo nesporazuma med ZDA im Nikaragvo, zato je bil poslan po raznih srednje in južnoameriških državah, da v njih razlaga stališče Washingto-na v tej zadevi, in pridobi južne simpatije za ameriško politiko.
Reaganova vlada ima težave v kongresu. Predstavniki ameriškega naroda nočejo potrdit; denarne podpore pirotigverili v Nikaragvi. Pa tudi s to podporo je uspeh protirevolucije več kot dvomljiv. Po dolgih letih marksistične vlade ni ni’kàkega upanja, da bi tudi večje uporne . oborožene skupine imele resen izgled za uspeh; katerega zadnji c:lj naj bi bil strmoglavljenje san d mističnega režima. V tej zadevi je tudi mngo temnih točk, kot npr. usoda, ki jo je ZDA pripisala Edenu Pastori, bivšemu „komandantu Cero“. Pa to je zadeva kakega drugega področja. Mi se vrnimo na argentinsko stališče.
Argentina je postala članica tkim, skupine „zaslombe Contadori“, to je četveročlanski komisiji, ki skuša doseči miren sporazum v srednji Ameriki, ki doslej ni žela ni-kakih uspehov. Naj bo ameriška nepopustljivost, naj bo nikaraška trma, vs; napori so bili doslej 'zaman. Habibov namen v Buenos Airesu je pokazati novo ameriško naklonjenost Contadori. To misijo naj bi prejel tudi Elliot Abram, pomožni tajnik za medameriške zadeve v Washington«, katerega obisk je bil napovedan za 1. maja. Po Habibovih
stopinjah naj bi on dosegel večjo naklonjenost argentinske vlade za ameriško stališče, sedaj ko Reagan ‘kaže mil obraz Contadori.
To pa ima v radikalni vladi dva odmeva: po eni strani vidimo nujo, da se, zaradi raznih vzrokov, a v ■prvi vrsti zaradi problema zunanjega dolga, čim bolj približa severnoameriški vladi. Po drugi strani pa je kazanje simpatije do levičarskih režimov, zlasti do mikaraškega, eden maloštevilnih adutov, ki jih je radikalizem doslej še vedno igral naproti domači levici. Na tern razpotju se sedaj nahaja vlada, in ni težko napovedati, kam se bo končno magnila.
VELIKO GRMENJA, MALO DEŽJA
Kot smo zgoraj omenili, parlament začne redno zasedanje. S tem je tudi zaključeno izredno obdobje, katerega je vlada sklicala preteklega decembra. To obdobje pa je bilo „izredno“ le zaradi neučinkovitosti. Ves rezultat zasedanja je nekaj zakonov davčne vsebine, pa maratonska debata o zunanjem dolgu, katera pa, kakor smo že enkrat omenili, ni prinesla inikakih praktičnih zaključkov.
Zadnje dni je opozicija predlagala sestavo posebne kongresne komisije, ki naj razišče problem zunanjega dolga, vzroke in krivce za tako orjaško in nesmiselno zadolžitev, pa so se radikali temu uprli. Zakaj1, je pač ena tistih neznank, k; jih človek nikdar dobro ne razume.
Senat je medtem tudi počival. Potrdili so le napredovanja v činu nekaterih visokih oficirjev, pa še tu je prišlo do polemike. Organizacije za človekove pravice so proti nekaterim teh oficirjev pričele kampanjo, češ~da so umazani izza časa protigverilske vojne. Senat je šel preko teh obtožb in potrdil napredovanje vseh predloženih. V tem o-ziru so se senatorji res izkazali kot predstavniki naroda. Ljudi na splošno vedno manj zanimajo obtožbe organizacij za človekove pravice. Kakor bolj se oddaljujemo od omenjenih dogodkov, toliko bolj spoznavajo, .da ni bilo vse ne belo, ne črno. Da naj se o zadevi izreče pravosodna oblast, narod pa naj čim prej doseže spravo, brez katere ne bo sreče, ne lepe bodočnosti.
V zvezi s temi problemi, je tudi vlada te dni pozvala vojaške tožilce, naj pohitijo s sodnimi postopki. V tej zvezi je tudi nakazala, da naj se dobro preuči v vsakem primeru, glede „poslušnosti ukazom“ ali „izvrševanju ukazov“, če je vojak, nižji ali višji oficir, le izpolnjeval ukaze, potem ni kiriv dejanj, ki jih je
stori. Kaznovan more biti le, če se je od točno danih ukazov oddaljil in delal na svojo roko. Po tej vladni določbi se je znova razvila debata. Obrambni minister je sicer dejal, da ne bo „zaključne pike“ za to storijo. Po načinu pa, kako so reagirali levičarski krogi, moremo sklepati, da je tudi radikalna vlada storila 'koirak ne le k „spravi“, marveč tudi korak naprej k „odpuščanju“. Sam šef glavnega štaba, najvišja vojaška avtoriteta v državi, general Rias Erenü, je izjavil, da je ta vladna poteza ponesla „mir v vojaške kadre“. Nov dokaz političnega realizma radikalov. Oziroma potrdilo starega pregovora, da „sila kola lomi“.
VRE, VRE, VRE
A če vlada kaže razumevanje do marsikaterega problema politične vsebine, ne smemo pričakovati tega razumevanja povsod, zlasti ne pri levici. To se je pokazalo pri zadnjem zasedanju FUB-e, Federacije študentov buenosaireške univerze. Zbrali so se da prenovijo oz. potrdijo) svoje vodstvo. Še pred zasedanjem je prišlo do sporazuma med radikalno Franja Morada ter zastopniki intransigemtne mladine: radikali (Martin Baintrub) bi obdržali predsedništvo, intransigenti (Fernando Roldän), pa bi prav tako obdržali glavno tajništvo.
iSporazum pa je nekje splaval po vodi. Vpliv skrajne levice je namreč v federaciji velik. Velik je bolj v političnem oziru kot v številčnem. A zadostovalo je nekaj gesel o „radikalni lakoti“ in. „ljubimkanju“ z Mednarodnim denarnim fondom, da so intransigenti pričeli preučevati strategijo. Prišlo je tako do neke vrste sporazuma med njimi ter komparacijo in trockisti. S tem so radikali ostali osamljeni, brez potrebne večine. Kako daleč je pršel ta razkol je razvidno iž dejstva, da Se je pričelo govoriti („le govoriti“) o sporazumu med Franja Morada in UPAU (Alsogairajevimi liberalci). Ko pišemo te vrstice, še ni prišlo do končnega izida. A dogodek je sam dovolj zanimiv, in kaže kako se kuhajo stvari v univerzitetnih federacijah.
‘Za konec še kratka omemba dveh zadev. Najprej ©■ CGT: na prvem zasedanju gospodarsko-socialne konference se je pojavila z novo zahtevo povišice delavskih plač: Za vse enako, 40 avstralov. To je globoko pretreslo temelje sporazuma.
Druga: pretekli tede® je Alfonsi«, po dolgem času, sprejel uradno predstavništvo peronizma: Saadija in družbo. Cafi ero, vodja „obnoviteljev“ je takoj poskočil, češ da se vlada vtika v notranje zadeve peronizma. Dejstvo je, da ga je Saadi prehitel. Obnovitelji so tudi hoteli dialoga :z vlado. Kako pa je Alfom,-sin izbiral, in zakaj je tako izbral, je pa druga zadeva.

Ü resnični podobi škofa Rožmana
Zadnje čase objavlja ljubljansko „Delo“ vsako soboto v nadaljevanju precej grob napad na osebo in delo škofa dr. Gregorija Rožmana. Stvar je šla tako daleč, da je v Družini slovenski metropolit dr. Šuštar protestiral proti lažem in polresnicam, ki blatijo lik škofa. V ljubljanski „Mladini“ se je oglasil tudi neki dopisnik, ki v ostrem tonu protestira proti takemu blatenju in enostranskemu pogledu. Kot zanimivo oznako debate naj ponatisnemo to pismo, čeprav v nekaterih pogledih na škofa nismo v skladu s piscem:
Uredništvo Dela se je v tej vsesplošni krizi odločilo za predstavitev „resnične podobe škofa Rožmana“. Ta tema spada v celo plejado podobnih, ki se v zadnjem času kar pogosto forsirajo v siredstva javnega informiranja in so za naš 'Sedanji položaj, za katerega vsi vemo, kakšen je, povsem irelevantna (nova himna, olimpiada v Sarajevu in Beogradu, univerziada v Zagrebu, beograjski proces, zahteve Jovainke Broz, sojenje Artukovi-ču... )
Pisanje o škofu Rožmanu? Zakaj pa ne!? Vendair, vsako pisanje vsebuje določen namen, ki pa ga je pisec nadaljevanj „O resnični podobi škofa Rožmana“ Ivan Jan premalo razkril.
V njegovem pisanju pogrešamo znanstveni instrumentarij, kot. je navedbo virov in literature. Natančna navedba le-teh je ob tako občutljivi temi nujna. Poljudnost oziroma časniška oblika me more biti izgovor. Viri moinajo biti navedeni, 'da bomo vedeli, odkod so citati in
kje lahko originalna celotna besedila preberemo, če avtor uporablja citate iz emigrantske literature, ki je nam slehernikom prepovedana, je to manipulacija s to literaturo ter z nami ■— bralci.
Zakaj določene literature ne smemo brati? Zakaj mi je to prepovedano, onemogoča no? Ali se kdo boji, da bi prebral kaj takega, kar . bi mu lahko (ne vem komu?) škodovalo? Težko je temu reči le podcenjevanje, da ne bi zapadel pod vpliv „propagande“. Kaj pa je vse propaganda in kdo jo ter kje se vse uporablja ?
Za svoje pisanje je torej. I. Jan uporabljal tudi tako imenovano e-migrantsko literaturo. Vso lepo in prav. Ampak.. . kot zasebnik je ne smem posedovati, ne smem je izposojati, in kar je najbolj simptomatično, ne smem je niti prebirati v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, kjer se v posebnem depoju nahaja vsa poglavitna emigrantska literatura !
Zakaj ne ! ? ? ?
To vprašanje se da včleniti v odgovore vprašanj, zakaj je prišlo do kontrarevolucije na -Slovenskem •— bela garda, plava garda, domobranci (narodna izdaja, kolaboracija). To pomeni, da tudi sam moram v kakršnokoli „emigracijo“, če hočem svobodno študirati. Katera idejnopolitična sila je torej to, ki so se je nekateri takrat, leta 1941, zbali ter se ji zoperstavili, In ki mi danes, 45 let po takratnih dogajanjih, prav tako s subtilnimi, a arogantnimi načini in sredstvi preprečuje svobodo ustvarjalnega delovanja in proučevanja, kair je osnova vsake civilne družbe ?
O škofu Rožmanu I. Jan piše, kot o izdajalcu, sodelavcu z okupatorjem 'n podobne uničujoče ugotovitve, ki seveda v veliki meri držijo. ■Nikjer pa ni navedenega nobenega, niti najmanjšega vzroka. ZAKAJ se je škof Rožman navezal že takoj a-prila 1941. leta na okupatorje ter zakaj kasneje ni simpatiziral s partizanstvom! Vsa podoba škofa Rožmana v času okupacije je zaradi tega le iztrganima iz celotnega takratnega dogajanja in vednosti.
Za kaj gre?
Povsem jasno je, da zgodovino pišejo vedno le zmagovalci, zato je ta zgodovina bolj ali manj' piri stranska, ena dogajanja se v korelaciji zamolčevanja drugih potencirajo, nekatera pa so, kar se lepo vidi v Janovem tekstu, skrbno vzeta iz celote takratnih dogajanj in vedenj o ta-
kratnem svetu in zato (namenoma) izzvenijo izključno enostransko din zato potencirano negativno. Niaj se dotaknem le ene plati: Kaj so škof Rožmani in ostali kolaboracionisti razumeli pod izrazi, kot so „komunistična nevarnost“ in „brezbožni komunizem“? Alj res le nevarnost za vero in cerkev (določeno oblast torej)? Kaj pa je bilo iz izkušnjami. ('informiranostjo) o metodah: ki jih oblastvene strukture uporabljajo v sovjetskem modelu socializma, ki so ga vsi takratni komunisti imeli za zvezdo vodnico (’Sovjetska zveza je bùia takrat pač na žalost edini vzornik, Stalinov diamant pa na vrhuncu!) od 1918 do 2. svetovne vojne: Stalin (kult osebnosti), represalije — čistke nad drugače mislečimi, 'inteligenco, svobodo veroizpovedi, o pragmatičnem paktiranju z ideološkimi nasprotniki (Stalin — Hitler) v hegemonizmu ::n imperializmu (Finska, Poljska)...
Seveda je res, da je tudi škof Rožman paktiral ter izbiral pragmatične cilje, kar, najširše gledano, ni bilo najpravičnejše.
O letih 1941-45 Jan piše: „ali si zia okupatorje ali proti njim“. Ali je res bila ta gola poenostavitev primarni smoter? Ali se ni poleg omenjenega vodila poudarjalo tudi drugo: razredni boj, S:ocial(istič)na revolucija? Se ini prav zaradi brezkompromisnosti tega cilja razvila na Slovenskem tako izredno zagrizena bratomorna vojlna, !ki je izzvenela še
v povojna leta? Primerov, ne samo, da jih je dovolj, ampak jih je preveč. Se 'danes, štirideset let po vojni, smo priča temu neverjetnemu sovraštvu, ki nam je in nam še odvzema izredno dosti energije. Ali mi, rojeni po vojni oziroma neude-leženci. tega ideološkega (razrednega) sovraštva res nimamo in ne bomo dobili pravice živeti izven vsega tega, seveda na socialnih pridobitvah narodnoosvobodilne vojne!? (Ali res mora vsaka oblast imeti sovražnika, če ne drugače pa spro-duclranega? Dajte, mo, dajte!). Svet hlepi po miru, sodelovanju, ustvarjalnosti, nove generacije’ po spravi.
Ker v Janovem prispevku pogrešam predvsem vzročnost, kličem vedno znova, da so pri pisanju o teih problemih vzroki izredno pomembni. Analiza oziroma iskanje resnice brez navajanja vzrokov je le mahanje s prazno virečo.
I.	Jan navaja, 'kako malo mar je bilo škofu Rožmanu za slovenstvo itd., itd. Ampak, kje so vzroki ter za-kaji!? Napisal sem množino, ker obstaja verjetno več vzrokov.
Ker se v zadnjem času relativno precej piše na primer o pobojih domobrancev na Rogu in drugod ter o dachauskih procesih, se pri kritikih tega pisanja vedno znova pojavlja le en argument — očitek: da se o teh dogodkih piše zunaj konteksta takratnega dogajanja, da so takrat pač objektivne okoliščine
Scran 8
NOVICE IZ SLOVENIJE
TOLMIN — Za 90-letnico ustanovitve podružnice planinskega društva so v Tolminu poštarji izdelali poseben žig. Za mesec julij so napovedane še druge proslave na planini Raizor in drugod.
LJUBLJANA -— Lovske družine delijo po vseh območjih hrano za različne vrste divjadi, ker jim zima ni pustila zadosti naravne hrane.
VISOKO — Tavčarjev dvorec bodo prenovili, škofjeloška občina jo je odkupila lani in oddala v uporabo Alpe-touru. Ta ima že načrte za prenovo, saj je dvorec že propadal; v načrtu je velik gostinsko-turistični objekt, deloma bo pa tudi prostor za razstave in druge kulturne prireditve.
RIB-NIGA — V Irak , so v mesecu marcu poslali 150 obiralnikov datljev, ki jih že več let izdeluje tovarna Riko. Nekaj sto so jih že prej prodali državam Bližnjega vzhoda.
VELIKE LAŠI0E — Mladi literati iz
osnovnih šol iz občine Ljubljana Vič-Rudnik so se zbrali in v sklopu Stritarjevega tedna pisali o „Srečanju z domišljijo“. Njim so se pridružili še gojenci Glasbene šole in Zavoda za slepo in slabovidno mladino.
LJUBLJANA — Za aidsom (SIDA) se trenutno v Sloveniji nihče ne zdravi, nihče ni osumljen. Zdaj so začeli pregledovati tudi vso kri, ki je pripravljena za transfuzije. V vsej Jugoslaviji imajo uradno dva primera tega obolenja.
ZREiČ — Tovarna Comet se je pred dvema letoma povezala s tovarno 8. mart iz Ade v Vojvodini, ki je takrat bila čisto na, tleh. Zdaj — po povezavi in zreški pomoči pri reorganizaciji — se je tovarna v Adi, ki izdeluje umetne bruse, povzpela med vodilne gospodarske organizacije v tej občini.
LJUBLJANA — V Evropskem letu glasbe je lani Slovenija pripravila 47 prireditev in publikacij. Od teh sta bili dve v zamejstvu, osem jih je bilo vključenih v jugoslovanski program, ena, — simpozij o Gallusu — v evropski.
LJUBLJANA — Cankarjev dom je imel lani 466,008 obiskovalcev in 1000 prireditev. Do konca leta so odplačali vse obveznosti gradnje doma. Fonde za to so nabrali z vstopninami in prispevki domačih delovnih organiza,-cij.
LJUBLJANA — Upokojenci bodo letos dobili za rekreacijo 7.000 din v enkratnem prejemku, (en dol = 346 din).
PORTOROŽ — Primorska poje, revija pevskih zborov (letos že sedemnajsta), je začela sredi marca v Av-
zahtevale, da se' je postopalo tako, kakor se je in podobno. Torej lahko z upravičenostjo zahtevamo, da se bo na primer tudi o škofu Rožmanu pisalo znotraj' konteksta takratnih dogajanj in védenj, ne pa samo posplošene ugotovitve, da je bil izdajalec, sodelavec okupatorja, protikomunist in podobno. Zakaj pa je postal vse to, pa si lahko le mislimo ! ?
Pred časom je Spomenka Hribar javno izrazita dilemo, ki se je pojavila leta 1941: Ali zoper okupatorja k sovjetizaciij i ali zoper sov-jetizacijo z okupatorjem. Zaradi teh in podobnih tez je bil na Hribarjevo sproduciran pravi pogrom, cilj katerega je bil, da se vse te heretične teze po hitrem in „demokratičnem“ postopku utišajo, pireden bi lahko bilo prepozno. Zdaj ne bom navajal, kdo je v tem pogromu vse sodeloval ter s kakšnimi srèdstvi, naj omenim le, da je bila Hribarjeva izključena iz ZK. Javni pogrom, kljub .sicer le formalni možnosti, da je lahko tudi sama izrazila svoje mnenje ter izključitev iz ZK na delovnem mestu pa še vedno pomenja-jo mnogo. Zgodovina je s svojim ponavljanjem parodija. Nekaj argumentov, ki potrjujejo navedeno dilemo iz leta 1941 je Hribarjeva navedla s pomočjo virov v Novi reviji št. 43/44. Ker je naklada te revija nizka, je tudi seznanjenost s temi argumentni zaobjela male ljudi.
ditoriju, v katerem je nastopalo prvih šest zborov. Letos bo na vseh prireditvah nastopilo 132 zborov s približno štiri tisoč pevci in pevkami. Primorska poje ima letos namen še posebej spominjati .se 80-letnice smrti pesnika Simona Gregorčiča.
IDRIJA — Ob 500-letnici Idrije bodo v ,septembru različne slavnosti. O-henem bo proslavitev 110-letnici čipkarske šole. Računajo, da se danes s klekljanjem ukvarja okoli 2.000 žensk v .Sloveniji. Na žalost pa odkup njihovih del vidno pada: na leto idrijska Čipka odkupi okoli 1001 kg surovih čipk.
LJUBLJANA — Zidava stanovanj v
družbeni lasti je lani bila za, 14% višja od one z leta 1984. Novih dokončanih stanovanj je bilo 5.023, vendar število ni preseglo onega iz leta 1988. Kljub temu je zidanje v Sloveniji na najnižji to.čki, če jo primerjamo z o-stalimi republikami in pokrajinami v Jugoslaviji.
LJUBLJANA — Mleko se je podražilo: zdaj stane 120 din liter mleka s 3,2 odstotka maščobe. Mleko so prej prodajali v vrečkah z 2,8% maščobe; tega ni več na trgu.
UMRLI SO OD 13. do 21. marca 1986:
LJUBLJANA — Angela Simončič roj. Poljanar, 88; Vlado Abram; Rudi Podkrajšek; Fani Gaber roj. Zupančič; Leopoldina, Fiker roj. Eržen; Branko Šubic; -Stanislav Šušteršič, 76; Leopold Gorjanc; Tončka Lampič; Marija Veli-kovrh roj. Eržen, 87; Anton Oven; Ivana Žajdela roj. Svetek; Anton Vidergar, 89; Cilka Zupančič, 94; Franc Barbič; Ela Azarov roj. Bahovec; Majda, Sever; Terezija Kravanja roj. Gričar, 82; Lojzka Pucko roj. Makse, 69; Helena Erjavec Medic; p. Benjamin Tomšič OEM; Uršula Božič roj. Zupančič; Franjo Oštarič; prof. dr. Vladimir Volovšak; Milotin Jesip; Marjeta Pirš roj. Pogačar; Jaka Sedej; Janez Plestenjak; Olga Stoviček roj. Vidrih; A-lojz Zupet; Tomaž 'Šušteršič; Jože Ži-danek; Angelca Kastelic roj. Bradač.
RAZNI KRAJI — Viki Ravnik-Zu-pan, Bled; Antonija Vodnik roj. Vidic, fSnebrje; Leopold Golej, Celje; Janez iPišek, Vel. Ligojna; Stanislav Borjan-čiič, Brezovica; Marija Gazvoda roj. Kramarič, Vojna vas; Betka Škedelj roj. Videtič, Rožni dol; Peter Erjavšek st. Bistri-cica pri Kamniku; Frančiška Rejec roj. Kavčič, 81, Koper; Franc Lopatič, Krško; Anton Berlot, 89, Solkan; Anton Krevelj, Blanca; Alojz Ferlin, Artiče; Karolina Kralj, Bučka; Jože Geršek, Zagorje; Janez Čeč, Radeče; Anka Pečnik, Velenje; Francka Gašperlin roj. Križnar, Kranj; Rozalija Lenardič roj. Fakin, Beograd; Andrej Jelušič, Sežana; Ana Novak roj. Petkovšek, Drenov grič; Marija Ržek roj. Tegelj, Ravnik; Ivan Žefran, Metlika; Marija Javornik, Celje; Marija Škraba, Mozirje; Henrik Klobučar, 84, Brežice; Mimi Repnik, Vrhpolje pri Kamniku; Francka Blaznik, Pivka; Jože Podlogar, 52, Hrišica; Miha Gabrovšek, 84, Polhov Gradec.
Sestavljanje' ter objavljanje takih tekstov, kot je Janov, brez navajanja vzročnosti, je za današnje pojme nekulturno dejanj'e, pa čeprav opisuje še tako nekulturne ali negativne osebnosti in dogodke, ker se tako v naši družbi le podaljšuje (1-deološka) miktantno-st, ki bi jo že zdavnaj morali pirieseči. Zgodovinopisje in zgodovinopisci so pri teh temah zaradi samocenzure (Kateri so vzroki zanjo?) popolnoma odpovedali. Pisanje o tabu temah je še vedno le v domeni nekaterih — preverjenih in tudi zato še kar naprej lezemo v vedno večjo vsesplošno krizo.
Hkrati moram izpostaviti, da moje pisanje ni nikakršen prispevek k rehabilitaciji škofa Rožmana, niti diskvalifikacija Janovega pisanja. Od eventualnih podobnih etiket se ograjujem. Te misli so le opombe na rob Janovemu prispevku, saj s'e z večino njegovih navedb strinjam, opozarjam pa le na veliko pomanjkljivost v njegovem tekstu, ki bi jo lahko :na kratko navedel z vprašanjem; Zakaj je škof Rožman leta 1941 reagiral tako, kot opisuje Ivan Jan in zakaj ni hotel sodelovati z osvobodilnim gibanjem?
Naslov „O resnični podobi škofa Rožmana“ je zato močno predimenzioniran.
Ljutomer, 14. 2. 1986 IVO ŽAJDELA LJUTOMER
SLOVENCI v ARGENTINI Osebne novice
Krsta: V soboto,'26. aprila, sta bila krščena v slovenski cerkvi Marije Pomagaj: Aleksander Jerončič, sin Renata in ge. Ane roj. Pergar. Za botra sta bila dr. Janko Brumen in gdč. Gradela Bartnik. krstil pa je Jože Šker-bec; Andrej Peter Peršuh, sin Andreja in ge. Irene roj. Rezelj. Botrovala sta Miha Peršuh in ga,. Marta Rezelj Že-rovnikova.
iStaršem iskrene čestitke!
-Smrt: Ob zaključku lista smo dobili sporočilo, da je v torek, 29. t. m. nenadoma umrl v Buenos Airesu Dori-jan Heller, velik dobrotnik našega lista in drugih slovenskih ustanov. Naj
Vnukom in vnukinjam v argentinskem zdomstvu
počiva v miru!
iPEM®! (BllMES
ZVEZA MATER IN ŽENA
iS-voje poslovno -leto smo začele 3. aprila s prvim četrtkom v mesecu; zaradi nekaterih ovir smo prekinile že običajne tradicionalne srede. Stopile smo v 20. leto obstoja. Z go. Pavlino Dobovškovo kot predsednico in z nekaterimi odbornicami že po več let smo po eni strani z veseljem napravile načrt za, bodoče mesece, po drugi pa z žalostjo ugotovile, da nas je vedno manj, ki še lahko prihajamo na sestanke in delamo pri zvezi. Časi so se zelo spremenili, a potrebe so mogoče še večje kot prejšnja leta, saj skoraj presegajo ’zmogljivost zveze. Zvesta pravilom in načelom ter z upanjem na božjo pomoč se bomo z geslom „Vera in mir v varstvu naših družin“ potrudile -za uspeišnoslt dobrodejnih akcij in obenem bogatile duh in srce — kot doslej že 20 let!
Ravno to nam je leto za letom nudil msgr. ‘Orehar, katerega na našem prvem letošnjem srečanju ni bilo več. Pogrešale srno njegovo osebno prisotnost, ki nam je vedno toliko pomenila! Njegovi modri napotki so podprli naše načrte in zagotovili uspeh dela. Počastile smo ga z vsem spoštovanjem z enominutnim molkom in očenašem za pokoj njegove plemenite duše, za drago srečanje v maju pa je že določen spominski sestanek pod naslovom „40 let z msgr. Oreharjem“.
Nato pa smo pozdravile dr. Starca, ki je rad prišel med nas ter nam pri-
O Jožefovem, tik preden se pri nas v Evropi začne pomlad, sem prejel pismo Zedinjene Slovenije: dva velika cveta — rdeč in plav — na treh zelenih listih, voščilne in pozdravne besede, napisane 1. januarja 1986 v vasici Dolores med cordobskimi hribi... pod njimi pa otroških podpisov za celo košarico zgodnjega cvetja: zvončkov, trobentic, teloha, žefrana, vijolic, marjetic, mačic in narcis.
Vnuki in vnukinje mojega rodu Slovencev-izseljencev v Argentini, vaša misel name nepoznanega; misel vaših učiteljev in vzgojiteljev, na katere tudi jaz pogosto mislim z ljubeznijo, s hvaležnostjo, z najboljšimi željami: ganili sta me-, osvežili sta mi vez slovenstva, ki nas druži kljub neznanskim zemljepisnim razdaljam.
Bili ste 24. kolonija, ki jo je v argentinskem poletju sprejel pod svojo streho Počitniški dom, imenovan po doktorju Rudolfu Han-želiču. Poznal sem tega moža: Slovenca in duhovnika, ki je hodil pokonci in je daleč gledal. Zbrani iz raznih krajev Argentine ste se
naužili sonca in nadihali čistega zraka, naigrali, naprepevali in nasmejali ste se, spoznali se med sabo in se srečni vrnili domov. Jaz ne poznam dežele Cordobe in je ne bom nikdar videl ; slišal sem, da je bolj suha, a da sredi po nji, blizu Doloresa, teče potoček. O njegovem šumenju in lesketanju boste sanjali — naj se njegova bistrina zrcali v vaših mladih očeh, kjerkoli boste! Naj živi v vas tamkaj sklenjeno otroško prijateljstvo, ki ga je utemeljila slovenska beseda vaših vodnikov in varuhov !
Letos jeseni bo tukaj na severni obali Jadranskega morja stopila moja vnukinja Kristen v prvi razred, a njen bratec Gabrijel v otroški vrtec. Onadva in njuni sovrstniki v zamejstvu, vi v argentinskem zdomstvu — vsi pa hkrati z otroki matične Slovenije ena sama rosna slovenska družina, ki naj raste iz zdravih korenin preteklosti veselo, pogumno in ponosno !
Opčine, 10. aprila 1986
Vinko Beličič
pravil nekaj statistik in misli o naši mladini v slovenski skupnosti. Vsi namreč zaskrbljeno gledamo na njo, ker je zelo ogrožena in bi jo radi obvarovali negativnih vplivov. Živimo pač v velemestu in še v času velikih zmot! Zaenkrat, ugota-vlja predavatelj, ki je pregledal sezname šolskih otrok, srednješolcev, dekliških in fantovskih organizacij, ne kaže slabo. Velik procent ohranja vero in zavednost slovenskih družin. Prihaja na prireditve in se tudi aktivno udejstvuje. Mladinskih pevskih zborov je npr. več kot pred leti. B-og daj še na-prej tako ! Veliko pridobijo, če ostanejo v naši skupnosti, in mi starši smo mirnejši.. .
Dr. Starcu smo hvaležne za prvi obisk in trud med nami !
Zveza slovenskih mater in žena
@(S|[SDCL®©[1-DIS
V poletni sezoni je med dragimi gorniki dobila lepo priznanje tudi vrsta,
slovenskih planincev. Društvo gorniških vodnikov, ki deluje v tem turističnem mestu, je podelilo -posebne diplome častnim članom društva, ki so s svojim delom ustvarili pravo podlago za razvoj in širjenje turizma in gorskega vodništva.
Počaščeni so bili pionirji gorništva Otto Meiling, Anseimo Weber in Carlos Sonntag, znana, imena, poleg njih pa še -Slovenci: Dinko Bertoncelj, Martin Jereb in Peter Štrukelj. Naj omenimo, da je bil Peter Štrukelj, predvojni priseljenec iz Primorske, prvi uradni gorski vodnik v Bariločah.
Diplome -so izročili odlikovancem predsednik društva Gonzalez in tajnik Tonček Arko. Zahvalil pa se je v imenu vseh slavljencev Dinko Bertoncelj, ki je vzpodbujal mlade gorske vodnike, da nadaljujejo njihovo delo. Dr. V-ojko Arko pa je mladim predstavil kot zgled Društvo gorskih vodnikov iz Chamonixa in nevarnost komercializacije gorništva.
Gorsko vodništvo je pripomoglo, da se ljubezen do gora širi med Argentinci.
UMRL JE INŽ. JANEZ LOŽAR
V	nedeljo 6. apri-lta t. 1. je v bolnišnici v Belo Horizonte, glavnem mestu -brazilske province Minas Gerais, od možganske kapi -zadet umrl inž. Janez Ložar.
Rodil -se je 11. maja 1913 ■— bil bi torej sedaj star 73 let — v poznani ljubljanski •družini, lastnici gostilne „Pri kaplanu“ med Tromo--stovjem in Zmajskim mostom v Ljubljani.
•Osnovno šolo je Janez Ložar obiskoval v domačem mestnem okraju, nato klasično gimnazijo, kj-er je maturiral, na univerzi pa :si je izbral elektrotehniško stroko in promoviral za inženirja elektrotehnike.
Po -končanih akademskih izpitih je’ kot inženir do-bil zaposlitev v takrat dobro znani tovarni pohištva v Duplici pod Kamnikom in se kmalu uveljavil kot strokovnjak v -svoji stroki.
Kot sin katoliške slovenske družine -se je že v srednji šoli aktivno udeleževal dela v študentovskih organizacijah, zlasti v Marijini kon-grekaciji, za-nimala pa -so ga tudi že druga vprašanja kot npr. gospodarstvo in politika.
V	betih, ko je Janez Lo-žar študiral na unive-r-zi, je Boris Kidrič pričel v slovenski partiji obnovitveno gibanje lin je -kot izhodiščno točko izbral univerzo. S prikrito komunistično akcijo je- komunistična partija Ihotela zavzeti postojanke na u-niverzi jn -s.e -na njih utrditi.
Na poti do tega cilja je. pa zadela na močan odpor takrat sicer še majhne, toda zavedne -skupine katoliških akademikov, med katerimi sta takoj od začetka bila brata Janez in Slavko Ložar (Slavko Ložar je diplomiral na pravni fakulteti ljubljanske univerze, -bil častnik domobranske voj.-s-ke, v maju 1945 vrnjen iz Vetrinja 'in -ubit nekje v 'Sloveniji). V omenjeni skupini univerzitetnih študentov, ki -so se odločili pomagati univ. prof. dr. Lambertu Ehrlichu, ko j-e kot duhovni vodja
katoliških akademikov že leta 1931 .pričel odprt boj’ proti partijskemu vdoru na slovensko univerzo, so poleg bratov Ložarjev bili še Maks Loh, Ka-zimlr Kukovič, Matej' Poštu-vain, ' Ciril Žebot Ferko Cesar in še n-ekaj drugih. Delne rezultate tega boja poznamo: Najprej je padel Kukovič, potem na biinfcoštni torek, 26. maja 1942 pre-d Cirilovim, -domom v Streliški ulici v Ljubljani profesor Lambert Ehrlich, po italijanski- kapitulaciji pa je septembra na Škofljici na poti v Ljubljano, ko je šel prosit pomoč za oblegance, na Turjaku, bil ubit Ferko Cesar.
Ko so se v -začetku maja 1945 vojaško nepremagani -slovenski domobranci morali umakniti na Koroško, se' je z njimi umaknil tudi Janez Lo-ž-ar. Ni :pa se pridružil nobeni večji skupini slovenskih beguncev v Avstriji, jampak se je z majhno skupino prijateljev Stražarjev nastanil v nekdanjem Ehrlichovem slovenskem dijaškem domu na Ahaci jevi ulici štev. 7 v Celovcu. Ta dom je -bil zaradi bombardiranja sicer precej poško-dovan in brez stanovalcev, zato se’ je Janez Ložar -s svojimi prijatelji z dovoljenjem E-hrlichove se-s-tre Mici na-se1':! v njegovih ruševinah. Z nekaj zasilnimi in naglimi popravili je v začetku našega begunstva kar dobro služil študentovskim brezdomcem za zasilno zatočišče.
Rajni inž. Ložar je bil eden^red-kih Slovencev, -ki se ni vključil v nobeno emigrantsko skupino za vselitev v neko določeno državo. Kot -dober profesionalec je imel vee možnosti izbire in zaposlitve. Naselil -se je v Brazilu, najprej v Säo Paulo, kjer je bil zapos-len zaporedoma v 'dveh metalurgičmih tovarnah kot šef vzdrževanja. Prijalo pa mu ni podnebje, ki je v Sao Pau-lo zelo vlažno, kar je zelo -slabo vplivalo na njegovo vedno močnejšo naduho. Zato je leta 1951 sprejel mesto vodje nakupov v državnem
podjetju ZEMIG veliko bolj na severu, v hriboviti in suhi provinci Minas Gerais v mestu Belo Horizonte. Tu so mu kmalu priznali njegovo ■inženirsko diplomo i-z Ljubljane. Tudi zaslužek je bil boljši, saj -si je kmalu mogel kupi-ti precej veliko posestvo, kjer j-e- gojil pokrajinske pridelke. Najel je delavce-domačine, jim sezidal lične, udobne stanovanjske hišice in se ze-lo čudil, ko -so se čez nekaj časa s-pet preselili nazaj v .svoje iz palmovih vej spletene kolibe. Bil je zelo do-ber gospodar svojim delavcem i-n je z -njimi, ravnal prav po evangeljski zapovedi.
Bil je bister -opazovalec dogajanj okrog -sebe in tudi v državi. Ka-dar in kjer je opazil kako -pomanjkljivost v državni ali. pokrajinski upravi, j-e- takoj' pismeno sporočil -svoje proteste in pripombe z nasveti za izboljšanje na pristojn-o mesto: dopisoval -s'i je z ministri in je npr. sedanjemu ministru za go-spodarstvo dal nekaj zelo praktičnih in koristnih predlogov im dopolnitev k sedaj izvajajoči se- gospodarski reformi — „plan cruzado“. Nekaj njegovih pripomb in predlogov k tej -reformi je dejansko bilo tudi praktično upoštevanih.
Vse do smrti je zelo skrbel za svoje nečake, otrok-e- -svojega brata Slavka, ki so ga komunisti ubili.
Zelo je podpiral slovenske ustanove in zlasti slovenski zdomski tisk. Bil je naročen na vse -slovenske-pu-blikacije, ki jih j-e zasledil kjerkoli po svetu, in jih tudi redno plačeval.
Ker je bil tujec v svoji okolici, ibi človek mislil, -da ga ljudje niti niso poznali. Pa ga. je k za-dnjem počitku spremilo nekaj čez sto ljudi ; pogrebne molitve je opravil salezijanski duhovnik, kamor je ob nedeljah in praznikih -zahajal k maši.
Želimo mu mirnega poči-tka doma pri Očetu, njegovemu bratu, sestram 'in -sorodnikom pa izrekamo in-aše občuteno sožalje!
M.	D.
, b
Buenos Aires, 1. ^ 1986 - No. 16
MALI OGLASI
Advokati
dr. Andrej Fink — uradni prevajalec za slovenščino ■— Larrea 929, priti. A, Capitai - T. E. 84-2163 - torek in Četrtek od 18 do 20.
Arhitekti
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje, opreme, dekoracije — Av. Gaona 2T76 - 1706, Haedo T- . E. 059-1413
Gospodarstvo
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-
miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127
Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. C58-6574. 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
So že v veljavi
•nove in zvišane socialne podpore, ki jih nudi svojim članom
MUTUAI SLOGA
Glavna pisarna: Bmé. Mitre 97 - Ramos Mejia - Tel. 658-6574 in, 654-6438 in podružnice v iSlovenskem domu v San Martinu, v Hladnikovem domu v Slovenski vasi in na Slovenski pristavi v Castelarju.
Če imate skozi 3 mesece vloženih v navadni hranilni vlogi (trenutno na 28% letnilh obresti) vsaj A 50.- si pridobite pravico do A 500.- podpore v primeru uradno priznane stalne in popolne nesposobnosti za delo, ali pa v primeru smrti. Ako imate isto naložbo skozi eno leto, pa si pridobite pravico do A 200.-podpore ob poroki ali rojstvu in A 100.- podpore ob zaključku uradno priznane srednje šole. Ker je za vsako podporo predpisana čakalna doba (3 mesece oz. 1 leto), ne odlašajte, ampak uredite svoje račune v SLOGI, da si boste tudi vi čimprej pridobili pravico do teh podpor. Če še niste včlanjeni v to našo zadružno družino, ne odlašajte več! Pridružite se nam! Več ko mas bo, bolj si bomo lahko pomagali!
V SLOGI JE MOČ!
Slovenci v Evropi
Stuttgart: Delavec Blažič je kupil leta 1983 zvon za šmarnogorsko cerkev. Peter Kajzer je posnel zanimiv film o vlivanju, prevozu in blagoslovitvi zvona na Šmarni gori, ki so ga sedaj pokazali rojakom.
goja, Marc Alyn pa je bral lepo prevedene Kosovelove poezije.
München: Pustovanje je lepo izpadlo; udeležilo se ga je nad 350 rojakov. Za prijetno vzdušje so poskrbele družabne igre, harmonikarji, rajanje o-trok, in pa, Landekarjev kvintet, ki je igral slovenske melodije.
Pod zaglavjem MALI OGLASI nudimo slovenskim podjetnikom, trgovcem, profesionalcem in drugim, da lahko dalj časa in poceni oglašujejo v našem listu.
Cena največ štirih vrstic A 2 za enkratno objavo, za ves mesec — 4 števi ke — A 6.
PRIDOBIVAJTE NOVE NAROČNIKE!
Belgija: Društvo Slomšek je imelo svoj občni zbor. Novi predsednik je Stane Revinšek. Večina članov odbora je šla skozi slovensko šolo in govorijo slovensko.
Francija: V Parizu so Italijani v okviru kulturnega centra predstavili mesto Trst, pri katerem so Slovence popolnoma ignorirali. Zaradi protesta so končno priredili večer v Centre Pompidou. Na tem so govorili Boris Pahor, pisatelj Tomiza, Marko Kravos, A. Lokar in Jože Pirjevec. Pavle Merku je predstavil skladatelja Marija Ko-
Francija: Društvo Slovencev je 2. marca pripravilo v Domu Prešernovo proslavo. O pesniku je govorila ga. Verena Koršič-Zorno, nato pa so ob skioptičnih slikah recitatorji — med njimi je bil tudi Janez Zorec — podali ves Krst pri Savici.
ZDA
Člani Belokranjskega kluba v Eucli-
du so praznovali Martinovanje, obenem pa tudi 20-letnico obstoja kluba. Dejak in žena sta izročila sliko o vinski trgatvi v Beli Krajini Viktorju Tomcu, župniku pri Mariji Vnebovzeti v Co-llinwoodu, saj je belokranjski rojak. Obenem sta tudi poklonila spominske sodčke vsem gostom.
Ameriška domovina pretiskuje iz „Naše luči“ članek o potovanju škofa Vekoslava Grmiča v Zahodno Nemčijo. Med drugim pravi, da Grmič ne razlikuje med domovino in režimom in tudi ne med sovražnim in kritičnim poročanjem. Naša luč oporeka Grmiče-vim besedam, ko opominja zvestobo socialistični družbi in socialističnim vrednotam, ker misli da mora kristjana zdomca to zaboleti, ker je moral ravno zaradi teh „vrednot“ zapustiti domovino.
V ZDA so organizirali podporo dijakom na slovenski gimnaziji v Celovcu. Pogoji za podporo so: dijak mora biti zaveden Slovenec, dober katoličan in iz revne družine. Tako skrbijo za inteligenco, ki bo nekoč vodila koroške Slovence v duhovnem kulturnem, političnem in gospodarskem življenju.
KRIŽANKA ŠT. 11
Vodoravno: 1. Tovarna športnega orodja v Sloveniji; 5. skladateljevo delo; 9. dvojica; 12. poplava; 14. določen z imenom; 16. natlači; 18. ptica,; 20. na kakšen način; 21. del narodne noše; 22. del dneva; 24. utesnjeni; 26. pribežališče; 28. pritrdilnica;
29.	umrli slovenski izseljenski duhovnik v Argen-thini; 31. časovni oz. zaimek; 32. prevozno sredstvo; 34. šport; 35. takšen; 36. oprsje; 38. rumenorjav: 40. sem obešen; 41. oseba iz znanega Fin-žgarjevega romana; 43. nositi notri; 45. član naroda brez stalnega bivališča; 47. zvarek; 48. pravkar narejena; 49. slovenska reka.
Navpično: 1. vrsta pesnitve; 2. plačilo (starinsko); 3. napad; 4. domača značilna obleka; 6. ime slovenske plesalke; 7. ra-
zum; 8. sestanki; 9. izgubljena bitka; 10. ena od celin; 1,1. dalmatinski o-taik žalostnega spomina; 13'. poboj; 15. neke vrste; 17. izguba spomina; 19. potreba; 21. iz cinka; 23. pokrajina brez gora; 25. vprašalni zaimek; 27. ja-
sa; 29. gres; 30. zelo kupovan, cenjen; 38. lesni obrtnik; 35. velika skupina; 37. zdravilna rastlina; 39. ljubezen; 40. trije e-naki soglasniki; 42. duh mrtvega pri starih Slovanih; 44. kazalni zaimek; 46. pritrdilnica.
IB!
OBVCSTILfì
SOBOTA, 3. maja:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
Ob,čni zbor SKA ob 16.30 v mali dvorani Slovenske hiše.
NEDELJA, 4. maja:
Obletnica Slov. doma v Carapacha-
yu s celodnevno prireditvijo.
ČETRTEK, 8. maja:
Zveza slov. mater in žena ima spominski sestanek „40 let z msgr. Ore-harjem“ ob 17 v Slovenski hiši.
Seja izvršnega odbora Zedinjene Slovenije ob 20. uri.
SOBOTA, 10. maja:
Visokošolski tečaj ob 16. uri v Slovenski hiši.
NEDELJA, 11. maja:
Slovensko romanje v Lujàn. SOBOTA, 17. maja:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
„... ples“ RASTI XV v Slomškovem domu s sodelovanjem Magnuma,.
NEDELJA, 18. maja:
Obletnica Slovenskega doma v San Martinu s celodnevno prireditvijo.
SREDA, 21. maja:
Sestanek lige žena-mati v San Martinu ob 18.30.
SOBOTA, 24. maja:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 25. maja:
Žegnanje pri Mariji Pomagaj.
„Svobodna Slovenija“ ima na razpolago vsakotedensko športno prilogo „Dela“ od leta 1981 dalje, če koga zanimajo, jih dobi na posodo v uredništvu.
Poravnajte mii*€»cnino!
ESL0VENIA LIBRE
Ftandador: MILOŠ STARE
»EDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 69-95 OJ
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjatì, Gregor Batagelj
iiS	FRANQUSO PAGAOO
	Concealón N9 5775
° i) §	
	TARIFA REDUCIDA
< s	donceaión Nè 3824
Registro Nacional de la Propiedađ	
	Intelectual Nè 299831
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1985:
Za Argentino A 24, pri pošiljanju po pošti A 25; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 69 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
T ALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTÀ-DOS UNTOOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -T. E. 362-7215
Prispevajte v tiskovni sklad! * V
ODBOR SLOVENSKEGA DOMA
V CARAPACHAYU
se prav lepo zahvaljuje vsem sodelavcem, darovalcem, posebno pa vsem obiskovalcem, ki so pripomogli, da je nedeljska, tombola tako lepo uspela.
SLOVENSKI DOM CARAPACHAY
V NEDELJO, 4. MAJA
26. obletnica ustanovitve Doma
CELODNEVNA PRIREDITEV
ob 11.00 sv. maša za vse žive in mrtve člane Doma. ob 12.30 skupno kosilo ob 16.00 kulturni program nato prosta zabava
Sodeluje SLOVENSKI INSTRUMENTALNI ANSAMBEL
Rojaki in prijatelji Doma, lepo vabljeni.
Slovenski dom v San Martinu
bo v nedeljo 18. maja praznoval svojo
26. OBLETNICO USTANOVITVE DOMA
s celodnevnim slavjem
ob 11-30 slovesna sveta maša ob 13.00 skupno kosilo ob 15.30 kulturni program in
slavnostni govor arh. Jurija Vombergarja Nato prosta zabava
s sodelovanjem orkestira Slovenskega ansambla Lepo vabljeni vsi rojaki!
!BBaBaaaaE;aaEBBBBiE-aBHBBBBBHaBaaBaaaDaaBaaBaaaaBaaaaBaaaaBaa«aaaaaMaaaaaBBaaaaaaaBaaaa
FRAN MILČINSKI	(12)
Ptički brez gnezda
Mežikala je in stresala glavo in se vmes gugala na sprednjih dveh nogah stola. Potem je vzdihnila in na mah ustavila guganje, nepremično sedela, mižala in molčala. — pretresljiva slika po krivem preganjane nedolžnosti!
Jeraj si je za spremembo odlomil precejšen kos skorje. „Ali ti je treba tako dragega klobuka, ljudje se delajo norca, 'šestdeset kron je gotovo stal! Saj nisi vladna svétnica, ampak žena pisarniškega, uradnika.“
„Oh tisti klobuk, celih dvajset kron me je stal!“
„Kdo ti bo verjel! Tomažinka mi je pravila, da ga je videl v prodajalni, preden je bil prodan, in so zanj zahtevali šestdeset kron.“
„Jaz sem dala le dvajset kron, ker sem priporočala, prodajalno še drugim damam.“ — Gospa Jerajeva se to pot ni dosti zlagala, kajti res ni dala več nego dvajset kron, dočim jih je štirideset ostala dolžna.
Gospod Jeraj je zapazil, kako divja je videti s prsti razorana štruca; vzel je nož, odrezal takšen kos, da je dobil kruh zopet krščansko lice, in ga nate-paval. Tako je imela beseda Jerajeva.
„Moj dragec, drugod tudi ne prebijejo ob tej draginji ! Reci šefu, naj ti zviša plačo! Ali pa morda želiš, da grem jaz za postrežnico, ne?“
Jeraj je odkimal z glavo in iz pol-
nih ust nekaj zamrmral. Ne, šefa ne ;more venomer privi jati, zadnjič ga je ob novem letu in takrat izdatno — tega je komaj tri mesece.
Jerajeva je krenila na druga pota. „Koliko jih je, da jim ne zadošča plača, pa si poiščejo pač še postrani kaj zaslužka. Ne? V kaki trgovini za nekaj ur ali pa v kakem društvu, seveda v takem, ki kaj plača...“
Jeraj je sklenil, da se najé vsaj kruha. Odrezal si ga je še en kos, se usedel k mizi, da ne bi drobil po tleh, in jedel.
Jerajeva je nadaljevala. „Veš, nekaj sto kron nagrade bi ti „Struna“ lahko dajala vsako leto.“ (Jeraj je moško odklonil ponuđeno nagrado z odločno kretnjo glave.) „Saj ni treba, da ti jih dajo kot plačo, naj ti jih naklonijo kot častno darilo, na primer v cekinih, prilepljenih na žametasti plošči. Čisto lahko bi to storili. Ne bodo izlepa dobili drugega osla, ki bi jim zastonj toliko delal kakor ti.“
Čim bolj je postajal sit, tem manj je bil siten gospod Jeraj. Pohvala iz ženinih ust ga je prijazno božala; imel pa je polna usta in ni mogel nič reči, pa je skomizgnil z rameni, češ, storil sem le svojo narodno dolžnost.
„Kaj je bila ,Struna“ prej in kaj je zdaj ! En dolgočasen koncert so imeli vsak post, da so miši z njim preganjali iz dvorane, in kake tri pogrebe
na leto. Ne? To je bilo vse. Niso imeli ne zastave, ne čepic, ne znakov — ■komaj da so hlače imeli na sebi. Pa si ti postal predsednik — kakšne so zdaj veselice! Ljudi se kar tare; človek bi moral imeti deset rok, da bi vsem postregel, tako se gnetejo okoli šotorov. Lahko bi ti dali nagrado. Ti si duša vsega. Ali pa jim vrzi vse skupaj tja pred noge! Naj si le kar sami uprizore svojo pomladansko veselico!“ ,
Gospod predsednik „Strune“ je pozabil na suho kosilo. Pobrisal si je s čela koder, globoko mu viseč nad desno oko, in izjavil: „Sami ničesar ne spravijo skupaj, še poštenega plakata ne!“ — Plakati društvenih veselic so bili posebni ponos gospoda Jeraja; visoki kakor stolp so s svojo kričečo barvo že od daleč begali z vseh vogalov mirno prebivalstvo.
„Zato pa pravim,“ je rekla gospa Jerajeva in čutila, da je položaj že izgubil tisto napetost, M je zaradi nje morala opustiti guganje s stolom. „Ti si preveč idealen — to je tvoj greh!“
Gospod Jeraj je hodil po sobi, roke je imel na hrbtu, glavo pa dvignjeno in mučeniška, zamaknjenost mu je sijala iz oči. „Društva ne morem puščati na cedilu. Nesebično sem mu služil in nesebično mu bom, to je moja narodna dolžnost — in naj poginem sredi dela!“
„Pa drugi?“ je pripomnila Jerajeva. „Zakaj se pa drugi ne žrtvujejo!“
„Drugi so drugi, Jeraj je Jeraj!“ S poudarkom in ponosom je spregovoril te besede, vredne, da, se zapišejo z zlatim peresom v zgodovino človeške
nesebičnosti. Počakal je in dal ženi časa in prilike, da se poglobi v to lepo izjavo in preudari nje jedro in da-lekosežnost.
Potem je pravil: „S,noči smo sklepali, da priredi ,Struna“ svojo prvo letošnjo veselico na binkoštni ponedeljek v ' čast botrom, botricam in birmancem. Moj predlog! Birmancem v spremstvu staršev ali botrov prost vstop — moj predlog! Pijača seveda v lastni režiji! Vse dame v šotorih okrašene z makovimi cveti — moj predlog! Odbor je bil navdušen, na ramena so me dvignili in nosili po vsej gostilni, tako so jih pogrele moje ideje.“
„Samo peti ne smete preveč,“ je opozorila Jerajeva, „petje moti kupčijo.“
„Tisto bodi moja skrb! Oder za pevce pride v kot za verando; kdor bo hotel poslušati, bo šel tja — na vrt do šotorov se pevcev ne bo slišalo.“
„Pa veš, šotor s šampanjcem bo moj,“ je ukrenila Jerajeva in pogovor se je pletel naprej in pozabljen je bil močnik, pokopan prepir spričo višjih nalog in ciljev in malenkostna zadeva piškavih domačih financ je prišla le še toliko v razgovor, da je obljubil gospod Jeraj-, da prime šefa za prednjem.
„Slabi časi“, je tolažila Jerajeva, „pa pridejo boljši!“ — in ji je švignilo po glavi, da res treba boljših časov, dokaj boljših, kajti skrivnega, dolga pri modistki in pri zlatarju in drugih kljuk je bilo že toliko, da jih skoraj ne bo več moči skrivati pred možem, in potem bo joj in polom. Pa je stresla glavo in si v mislih rekla: „Bo že!“
V tem času, ko sta se oče in mati ukvarjala s prospehom prepotrebnega društva „Strune“, se je zunaj v kuhinji pečala stara Jera z njunim edinim sinom Milanom.
Najprej ga je napasla, odstopivša mu svoj del močnika. Saj ona je živela največ le ob mlečni- kavi, ki pa, je imela kavo le v imenu, v resnici jo je nadomeščala cikorija. Vmes ga je izpraševala, kako -je bilo dopoldne v šoli. Jedel je in pravil, da je -bil vprašan iz slovnice, pa je znal in zato da je smel iti po vodo in zbrisati tablo, kar štejejo v šoli za najvišje odlikovanje. — „Pa si jo snažno zbrisal?“ je skrbelo Jero. On pa je bil v svojem pripovedovanju že pri telovadbi: sam je splezal do vrha droga! — „Otrok, lepo te prosim, pazi, da mi ne padeš pri plezanju, dobro se drži!“ ga je opozarjala Jera. „Ne, kaj dandanes vse počno z otroki!“ — še je pravil, da je Kocmurjev Stanko prinesel v šolo metulja. — „Stako je malopridnež, nič ne mara-m, da se z njim družiš,“ je odločila Jera.
Potem je zapazila, da je Milan izgubil pri telovniku gumb, izpraševala ga je podrobno, kje ga je zasejal in kako, pa Milan ga, ni bil niti pogrešil. Slekel je telovnik in Jera je s precejšnjim trudom vdela v šivanko nit — trud je bil zato tolikšen, ker je vdevati pomagal Milan — in vzela je s police škatlo, tam notri je bila ‘bogata zaloga gumbov, izbrala je tistega, ki je bil ne dosti, pa vendar razmeroma najbolj podoben ostalim, in ga pri-šila.