189
Trizob
(Prolog)
Ivo Antič
TRIROGOV    Templjar, s kozlovsko brado in tremi TURKIZ    rogovi v glavi, kleči nad prhko
puščavo. V njej mirni samum divja.
Z veliko vojsko je prišel z obal zahoda, ko v vrtiščih so peli volneni psi. Zdaj lebdi na zidu, ki je okameneli vzhodni val.
Šotor sveta, v njem tiha luč gori. Sredi luči v turkizni svoj popek vitez strmi: nož je zasadil vanj.
DERVIŠVVODI
(Diptih)
DERVIŠ    Ko se skloniš, v vodi uzreš ognjen obraz. Pričakuje te z nagubanim smehljajem. Tvoji možgani so tršato razkrit kras. Vitka flavta zapoje pred peklom, pred rajem.
190
Koža vzdrhti. V trebuhu masten, slep šakal. Trza v nasladi. Agonija bo penast izliv. Z božjastnimi gibi kreneš do drugih obal. Obraz v globini postaja pepelnato siv.
S trakom se daviš. Tako se držiš nad gladino. Po nevidnem mostu tavaš vse globlje, vse više. Na sredini srpa se ves razliješ: kri v vino. Sajast oblak masko v prepadu zabriše.
VODA     Slana, blazna voda. V gluhi jami svet. Strup. Črnilo, davni čaj. To južno vino. Lastna kri, ki skoznjo toneš kot skoz med. Butneš v dno, z glavo, drobno mandarino.
Kri je duša, vejo starci. Meso je zver iz jate. Padec z mosta, deska, slap. Zdaj bi le še klal. Spuščal nož v znojna trupla rib, strmecih vate. Ti zeleni plamen: prag se je razklal.
Težki, senčni gibi. Vedno manj je zraka. Drugost se v ribah zbira od vseh strani. Daleč zgoraj, na stropu jame, še zvezda čaka. Potem se ribji plaz skoz tebe zakadi.
VRNITEV V SVETIŠČE
(Diptih)
VRNITEV     Iz treh smeri prihajaš domov.
Mesečna cesta, črna kočija po njej. V tvojih prsih vampir odpira pokrov. Ruševina se beli spod figovih vej.
Ta dom si iskal po svetu čezse. Jez imen zdaj raste pred tabo. Dom je noč, je kri, dom so zvezde. Žile, veje morja, šumijo nad sabo.
191
Trizob
Tu, v križišču, le tu boš stal. Prepih te bo redčil kot kupček pepela. Strmel boš v brezno žil, sebe sesal. Skoz sobe groba bo zima rjovela.
Ker noč je prazna. Panična noč gori. Prividi. Kraljevske podobe na zidu niča. Svečenik modrine si, svečenik krvi. Vojščak kokoši, vojščak orlica.
SVETIŠČE     Plazovi peska se valijo z juga. S severa drsi zelenkast zid. Gluh zrak. Zveni samotna fuga. Vse se premika. Premiki so privid.
Ta puščava je tvoj dom, ti tujec in žrec. Smrdljivo svetišče. Kraj semena in krvi. Tlak si. Granit. Svoji senci izrezuješ srce. Hitro mrmraš molitev kosti.
Svečenik molka v lovišču besed. Svečenik besed v lovišču molka. Sladka je iz lastnih prsi krvava jed. To je misel ovce, misel volka.
Po morju dišijo hlapi iz kozarca. Pribit si k stebru, k cesti in v kot. Težki gong se zgane od udarca. Spomladi boš spet odšel na pot.
TRITONOVA     Na malo znani, v plapolanju smr-TAMGA    ti za očmi (tako sveča v bič do-(Epilog)    gori) le zavonjani obali,
v dotikanju valov na sipko polt peščine, v okrogli skali molka, v marmornem objemu školjke, v ščitu iz oklepa želve, v kvadratnem zrklu iz besed — vrezan je trizob. In s tem vse globlje v turkizni ocean, ki daljna sonca mirno lesketa.