UČITELJSKI LIST GLASILO ,.ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“. zhaia 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Slovenski rokopisi naj se pošiljajo na uredništvo v Sežani na Krasu, hrvatski na naslov : Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane L 24.— Upravništvo v Trstu, ulica Molin grande 16, I. n. — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. Štev. 3 V Trstu, dne 20. januarja 1922. LetolII. PASIVNA VOLILNA PRAVICA V zadevi pasivne volilne pravice učiteljstva nismo vsega storili, kar bi bilo treba, nismo tako nastopili, kakor je bil namen organizačne-ga odseka «Zveze». Vzrok temu so informacije, ki smo jih dobili in ki menda niso bile resnične. Poslanec Cosattini je sporočil tržaškemu italijanskemu učiteljstvu, da nimajo pasivne volilne pravice le oni učitelji, ki so plačani od občin. Tako bi torej večina slovanskega učiteljstva naše pokrajine ne bila prevarana za svoje pravo. Daši smo imeli poldrugi mesec časa za akcijo, smo ga, žal, zapravili, ne da bi se sistematično uprli krivici, ki ni na nikak način opravičljiva. Če se namreč v buržoaznih volilnih redih skuša varovati videz svobode, neodvisnosti volilca, je resnica, da ta prostost učitelja, ki ni plačan od občine, nikakor in nikjer ni v nevarnosti, če je izvoljen v občinski svet. Če sme priti državni uradnik v občinski zastop, bi učitelj tudi lahko prišel, ne da bi vlada še posebe tako ljubosumno ščitila našo . . . svobodo. Toda vlada je učiteljstvo izločila brez dolgega pravnega razmišljanja, ker so jo vodili politični razlogi. O tem smo že pisali. Od ene strani ji je .nadležen naš posebni položaj med ljudstvom, od druge pa jo skrbi, da bi spet utrdila takozvano državno autoriteto, ki se ji zdi istovetna s popolno uslužnostjo javnih nameščencev. Nismo nikakor tako naivni, da bi se nad tem pohujševali ali pretakali sentimentalne solze. Ne. Vemo dobro, da je politika delo sile, za katero veljajo zakoni kakor veljajo za vse, kar ustvarja priroda. A prav radi tega ne smemo dalje, ko smo v važni zadevi zamudili korake, ki bi jih morali napraviti. Če so že okoliščine krive, da nismo nastopili z vsemi sredstvi, je pa odslej naša dolžnost, da vprašanja pasivne volilne pravice ne izgubimo več iz oči ter da ponavljamo svojo zahtevo in jo podpiramo z dejanjem tako dolgo, dokler ne dosežemo, kar se nam je vzelo, računajoč na našo solzavost in resolucijsko junaštvo. Naše stališče v tej zadevi ni bilo ravno lahko. Italijanski tovariši si s svojo polmeščansko duševnostjo in uslužnim, bolje ali slabše plačanim patriotizmom puste kratiti pravice, ki bi si jih drugi sloj ne pustil prikrajševati. Vsaj s trža- škimi tovariši druge narodnosti ima predsedstvo «Zveze» kaj grenke izkušnje. Zdi se, da se ne zavedajo dovolj pomena vprašanj, ki so za učitelja kot državljana elementarne, načelne važnosti. Prijatelji mirnega, pohlevnega življenja večina izmed njih in polni nacionalističnih predsodkov o manjvrednosti slovanskega učiteljstva niso hoteli slišati o kakšnem skupnem nastopu za naše državljanske pravice. Z italijanskimi tovariši Goriško-Gradiške bi bil sicer skupen nastop prejkone mogoč, toda če ni vse učiteljstvo pokrajine enodušno v svojih zahtevah, je tudi usoda stvari bržkone že naprej zapečatena. Razen tega so nam bile nasprotne politične stranke, ki jim je učitelj vedno dobrodošel delavec, ki pa mu ne morejo prepustiti v javnosti deleža na moči in sooodločevanju, ker jim prav nič ne imponira s svojimi prejemki. Zato tudi niso bile pripravljene do skrajnosti za našo zahtevo, da, poedine struje so nam d^le celo Urijevo Dismo kot pospretnnico v našem nastopu. Za naš uspeh bi ne bilo majhne važnosti, ko bi volilne komisije tolmačile določilo § 17 na ta način, da bi se pravilno izvoljeni učitelji tudi potrdili kot občinski svetovalci. Kakor pa smo videli, je šlo le «Delo» tako daleč, da je pozvalo volilne odbore, naj bi volitev učiteljev potrdile. Reklo se nam bo seveda, da bi bilo tako postopanje nezakonito. Kakor se vzame! Slovensko besedilo zakona je dovolj nejasno in tudi original je v marsičem nedostaten. Dejstvo pa je, da pri prirejanju zakona niso popraševali ljudstva za mnenje in dejstvo je, da se vsak zakon razvija postopno, pod vplivom resničnih razmer in pod silo vladajočih idej. Tudi volilni zakon za občine bo zapadel tej usodi, saj vidimo v njem celo prehodna določila, ki bodo danes, jutri spremenjena. Postaviti se v taki stvari na kako «zakonito» stališče je povsem nazadnjaško in pomenja v resnici oviranje, ustavljanje vsakoršnega razvoja. Za učiteljstvo pa ima epizoda s pasivno volilno pravico še drugi pomen. Če nas bodo na eni strani potisnili s črte, moramo biti pripravljeni, da nas bodo skušali tudi na drugi. Čim manj odpora bo v naših vrstah, kadar nam bodo jemali priborjene pravice, tem globlje bodo posegali vanje. Življenje je igra sil in tiste, ki so močnejše, izpodnašajo manjše. Čim lažje nas bodo potiskali ob steno, tem težje nam bo. Zato pa moramo braniti svojo pasivno volilno pravico po dosedanjih izkušnjah trdovratneje in odločneje ter spraviti vprašanje prej ali slej v akuten stadij že zaradi principa. Paziti moramo na ravnotežje, če se hočemo vzdržati! ❖ ❖ •> ❖ •> ❖ ❖ SLOVANSKEMU UČITELJSTVU JULIJSKE BENEČIJE Že dolgo vrsto let se bori učiteljstvo za izboljšanje svojega gmotnega stanja in za koristi šolstva. Toda ta večletni, vedno ponavljajoči se boj se je pokazal brezuspešen in brezploden, kajti pridobljeni priboljški letnih 100 do 200 lir nikakor ne odgovarjajo naporom teh bojev. Neuspeh pa tiči v dosedanji taktiki, ker vse, kar je učiteljstvo storilo do sedaj, je bilo le vlaganje raznih pismenih in ustnih protestov na razne naslove; drugih odločilnejših sredstev se ni posluževalo in tudi ni moglo ubrati odločnejše poti. Nobeno čudo tedaj, če so temu dosledno tudi do sedaj pridobljeni sadovi zelo skromni, če ne beraški. Od leta 1870 do 1914 je n. pr. dež. zbor go-riški izdal 7 šolskih postav, katere so prinesle učiteljstvu povprečno 350.— kron priboljška t. j. letnih 8%. Temu nasproti pa so deželne postave naložile učiteljstvu 40-letni službeni jarem, celibat učiteljicam in 80% moralnih in gmotnih pravic možkih tovarišev. Tudi v zadnjih letih se z izkoriščanjem učiteljskega stanu ni odnehalo. V zadnjem času je dobilo učiteljstvo zopet moralno pljusko s tem, da se mu je odrekla civilna pravica, biti voljen v občinske zastope. To je šolska avtonomija, ki se hoče servirati Julijski Benečiji! Jasno je, da se misli z izkoriščanjem učiteljstva, ki traja že desetletja, še nadaljevati in to na čim ne-sramnejši način. Tovariši, treba je priznati, da smo si tega položaja sami krivi in da odgovornost pade na nas vse! In zakaj? Zato, ker se je učiteljstvo, bodisi pri nas ali drugod, zapiralo v nekak egoističen korporativizem, prištevaje se privilegiranemu stanu in, pod vplivom bodisi narodnega šovenizma ali omejenih socialnih in moralnih prejudicev, ni zmoglo zapopasti veličine in važnosti neobhodno potrebne sindakalne organizacije, to je, se ni moglo ali se ni hotelo sprijazniti z mislijo, da je tudi učitelj delavec, četudi duševni, in tako priznati zgodovinski razvoj neizogibnega razrednega boja. Slovenski učitelji! Del vaših italijanskih tovarišev je izprevidel že pred dobrima 2 letoma, da je vsako gmotno in moralno odrešenje uči- teljstva in šole nemogoče na podlagi takih učiteljskih društev, ki ne sprejmejo v svoj program principa razrednega boja*in ki še, posredno ali neposredno, bratijo z meščanskimi strankami; kajti le ti flž morejo, pri najboljši volji, biti prijatelji učiteljstva in šole in to za to ne, ker bi na tak način same potisnile masi orožje v roke, katero bi se pozneje obrnilo proti njim. Današnja šola, vstanovljena od meščanštvfi, lia-r tere bistven namen je, netiti sovraštvo med plemeni in narodi, ne more odgovarjati ljudskim težnjam, idejam in potrebam. Treba je tedaj predvsem reformirati duh ljudske šole! Naivno pa bi bilo misliti, da se doseže taka reforma S pomočjo meščanskih slojev ali takih učiteljskih društev, ki na ta ali oni način, vede ali nevede, meščanstvo podpirajo, a žal, odklanjajo vsak dogovor in skupen nastop z delavskim razredom, z razredom, ki proizvaja in trpi. Šolsko reformo nam morejo dati le delavski in sindakalni organizmi: za vzgled nam bodi Rusija, katera je prva na svetu ustanovila pravo delavsko šolo, kakršno sta si začrtala velika misleca Rousseau in Tolstoj. Ko so oni vaši italijanski tovariši prišli do tega spoznanja, so se odcepili od tedanjih učiteljskih društev ter ustanovili svoj učiteljski sindakat, pristopivši enakočasno k delavski zbornici. Tovariši, pomislite, če bi ne bilo mogoče vstanoviti tudi med vami oddelek takega učiteljskega sindakata in se tako združiti s trpečim, a junaškim delavskim razredom, ki se bori in umira za odrešenje vsega človeštva. Živela mednarodna vzajemnost! Živela občna šola! Mario Stanta. Prip. ured. Priobčujemo to pismo tov. Stante, ki je zaupnik skupine komunističnih učiteljev s pripombo, da se principielno strinjamo z njegovimi izvajanji. Imamo pa z Delavsko zbornico v Trstu in tudi z učiteljskim sindakatom take izkušnje, da nam bo treba še dokaj pojasnil o stvari. Stoji seveda, da je učiteljstvu le dvoje na izbiro: ali z delavstvom ali proti njemu! — Gotovo pa je, da iz «Zveze slov. učiteljskih društev* ne izstopimo, dokler ne bi bili prisiljeni vsled razmer v «Zvezi» sami. Vzlic konfliktom je namreč «Zveza» vendarle tvorba, brez katere bi des-orientirano učiteljstvo ne moglo braniti svojih pravnih in gmotnih koristi. Smo za enotno organizacijo — kakor vselej! ❖ ♦ •> •> ♦ •>❖❖❖ IZ ŠKOLSKE PRAKSE Higijena. Prvi je dan škole. Deca veselo unilaze. Svuda ih imade: u hodniku, pred školom, u sobama. Sve vrvi, kao u mravinjaku. Gledaju, razgleda-vaju, zavirkuju; pokažuju jedan drugome pisanke, risanke, knjige, pernice . .. Stotinu pitanja. Toliko odgovora. Oživise mrtve školske zidine. Sad je škola ko košnica, ulište. Mlada nasmijana lica — pravo prolječe. Tek ovdeonde vidiš po koji zakržljali cvet...; ovdeonde plaho lice, čedno, postidjeno... a onamo čak i suza zaleskala. Ulaze u razred. Seda prijatelj uz prijatelja, zna-nac uz znanaca. Nova poznanstva bez konvencionalnih formalnosti, a koja če ipak jednom — možda! — igrati važnu ulogu na putu života. U školi sve u potpunom redu: sve odiše po čistoči. Sve prema «propisima». Zaredah od klupe do klupe da popitam što-šta poznate i da promotrim «novake». Prvi pronicavi pogled ipak koješta izvidi. Neki ponosno porazmeštiše svoja učila na ploču klupa i zadovoljno, — ponosno ih pro-matraju. «A tvoje ?» «Nemam» — odgovori mi čedno dečak, obo-rivši glavu. «Moja je majka siromašna, otac mi je pogi-nuo u ratu.» I tako zaredavši razredom naišao sam na nekoliko njih, ali izmedju svih najviše mi se svidje onaj, kojemu je otac «pao u ratu». Bio je čedno, ali čisto i uredno odevero: vidila se na njemu skrbna majčina ruka. Treba ih opskrbiti knjigama, pomislih. I setih se § 136. šk. u. r. i njegova nadopunjenja u nekom otpisu višil* oblasti, gde se mudro piše: . .. «Svake godine primi to ravnateljstvo pučke škole nekoliko knjiga, da se ih isposudi siro-masima. Ako bi se pomnjivo postupalo tim knjigama, posedovala bi svaka škola u par godina priličan broj knjiga i moglo bi se svake godine pomoči njima mnogo učenika. Stoji do obzirnosti tog ravnateljstva puč. šk., da se do toga dodje.» Pa onda dolazilo je izmedju ostaloga dalje: «Knjiga ima biti snabdjevena pečatom.* U nju ne smije učenik napisati svoje ime.» «Učitelj ju mora od vremena do vremena pregledati* i kad bi našao da koji učenik knjigu ne pazi ^oduzme mu se knjiga za neko vreme, u dru-dom slučaju za uvek.» Da, baš doslovno tako govorila su grupirana S ,.a'.— Što dakle? E, bogme, nema druge nego poči tim putem. Ali u duši osečao sam neko bo-no - neugodno čuvstvo, koje se opiralo onim uputana. Kolebao sam. I dok sam tražio izlaz izmedju «naloga» i vlastitih čuvstava začuh ku-canje. Vrata se otvore. Udje učiteljica, a za njom poslužnik noseči čitav naramak knjiga — «o-nih prema § i uputana* i položi ih na sto. Bacih i odvratih pogled od njih. Bilo ih je sva-kojakih, ali idealnosti «otpisa» nije nijedna od-govarala. Pa da li i može?! Učiteljica pogleda knjige nasmeši se i ode. Pozvah jednog učenika da ih razvrsta. Pogledah one, koji nisu imali knjiga, a bili su siromašni. Gledali su knjge. Na licu im se nije odrazivalo veselje (znali su kome su namenjene te knijge) dapače kao da su odvračali pogled od njih. Izbegovali su moj pogled. Dobro sam ih razumio. Na licima nekojih od — one siromašne dece — kao da je izbijala potištenost, — bolni osečaj duše izazvan od one hrpe knjiga, kojima su pro-šle tolike ruke, čiji su se tragovi vidimo mogli zametiti na koricama — na svakoj stranici. — Pa onda onaj pečat... Pa «ne sme napisati svoje ime». Siromaši dobiše knjige ... Ali knjige su ležale pred njima na ploči klupa, a lica se njihova nisu razvedrila ... Kao da ih je nešto odbijalo od njih. Sigurno pobudjivahu u njima ono neugodno, bono čuvstvo tragovi onih, koji su se pre s njima posluživali. I to im je valjda govorilo o nji-hovoj bedi, podredjenosti.. ., o nadmoči onih, koji su ponosno, nasmejana lica, prevrčali stranice svojih novih knjiga, na kojima su bila napisana njihova imena — i samilosno pogleda-vali na svoje drugove. Nisu li to sitnice, koje ostavljaju zametke bu-dučih klica? Je li to u suglasju sa ciljem za koji škola treba da utire puteve? Kad je svršila pouka, deca spremiše svoje stvari i odoše; spremiše i oni, kojima su bile posudjene knjige. Drugi dan tek što sam stupio u školsku so-bu, pristupi čedno k meni onaj dečak —, kojemu je otac poginuo u ratu i gledajuči me postidjeno, molečim pogledom, pruži mi knjigu, koju sam mu jučer dao i reče: «Hvala Vam, gos. učitelju, mama mi kupila novu knjigu, jer da je ovu več netko drugi imao. Mama želi da imadem čistu knjigu i da knjiga bude moja.» Pogladio sam dete po licu. Ono se nasmije, ode na svoje mesto i radosno uze u ruke svoju novu knjigu. — Ali što da tajim: i u meni je taj čin one siromašne mame, pobudio ugodno čuv-štvo, u duši sam joj povladjivao. Ali ako se u školi, radi gajenja estetskih čuvstava i čistoče, radi higijene upučuje gojence da moraju paziti na čistoču tela, odela, pisanki i knjiga; ako več čovek imade neki prirodjeni instinkt za to, a taj se preduvet može toliko razvijati, koliko prigušiti, uništiti; onda je nu-žno da škola, kao gajiteljica pozitivnih uspeha, uznastoji oko ojačanja tih preduveta radi svrhe, koja joj je namenjena. No ako škola podaje svojim gojencima knjige, kojima oni nasleduju neurednosti i nečistoču svojih predšasnika i tom se baštinom poslužuju kroz celo doba polaska pučke škole, što če postiči? Postignuti če to, da če gojenci isprva nekom odvratnošču primiti takve «usluge» ali što češče če oni biti dionici takvih «milosrdja», toliko manje če oni osečati u sebi onu prvotnu odvratnost, te če napokon obiknuti i poči dalje utiranom stazom. P. Barth u svojoj Pedagogija i didaktika pi- še: «Sve knjige, što dolaze od antikvarijata morale bi se u svakoj školi radi pedagoških uz-roka zabraniti, uzevši kod toga u obzir i po-gibelj, koja otale preti zdravlju, od bakterija što se kriju u rabljenim knjigama.» I ništa drugo? Mislim — da je još nešto, a to «nešto» več sam ranije spomenuo. Ako živimo u doba gde demokratske ideje hočemo da provedemo, onda nije dosta samo nabacivati se rečima, nego i misao u realnosti provesti i time ukloniti baštinjene anomalije. MOLIERE Pod tem imenom je znan po vsem svetu Jean Baptist-Poquelin, največji francoski in svetovni pisatelj komedij. 15. januarja t. 1. se je proslavljala po vseh kulturnih državah 300letnica njegovega rojstva. V Parizu je slavila ta dan večina francoskih kulturnih delavcev v «Opera Comique», kjer so se citirali in igrali odlomki iz njegovih del. Po dokončanih gimnazijskih n juridičnih študijah, ki jih je končal 1. 1643., se je posvetil — na veliko žalost in jezo svojih starišev — igralskemu stanu. Sin kraljevega sobarja — pa komedijant! (kakor so ga takrat imenovali.) To je bilo, kar je žalilo njegove stariše. Da bi jim ne delal sramote, je menjal ime Poquelin z igralskim imenom «Moliere». Začetka je nastopal s svojim krogom «Illustre-theatre®, — ki ga je ustanovil skupno z igralko Ma-deleineo Bejartovo — po pariških odrih. Namesto priznanja je žel zaničevanje in nehvaležnost. Ali Moliere se ni ustrašil in ni obupal. Šel je preko tega, kakor vsak umetnik, ki mu je umetnost svetejša od ljudske slave. Šel je preko vseh zaprek in zaničevanj svojemu cilju naproti. Podal se je s svojim krogom po večjih mestih Francije, kjer se je začelo tudi njegovo pisateljsko delovanje. Potujoč po Franciji, je spoznaval življenje tedanjega časa, prepojeno s pretiranimi navadami in vedenji. Ko se je vrnil v Pariz, je smel nastopati v «Palais-Royol» (kraljevi palači), po protekciji kraljevega brata. Od tedaj so se igrale njegove komedije. Prva je bila «Les preciense ridicules», nato «L'Ecole des femmes» in «L'Ecole des maris», «Don Juan», «Tartuffe», «Le Meisanttrope®, «Le Femmes savan-tes», «L'Avare» in «Le Malade imaginaire». Leta 1673, je zbolel. Začel je bruhati kri in je umrl 17. feb. Kljub vsem njegovim delom ga niso hoteli priznati za umetnika. Duhovnik, ki je bil poklican, da ga spremi k zadnjemu počitku, se je branil priti, češ, kako naj duhovnik pokopava komendjanta. Tudi «Akademija umetnosti® ni hotela vedeti o njem. Šele eno stolejte po njegovi smrti so mu postavili spominsko ploščo. V njegovih delih vidimo Molierea, kritika družabnega življenja. V svoji komediji «Les Preciense ri-dicules®, biča in smeši pretirano etiketo tedanje moderne družbe. «L'Ecole des femmes® in «L’Ecole des maris®, sta dve komediji, ki izpopolnjujeta drugo. V jasnih barvah nam podaja tu Moliere sliko krivega ravnanja moža z ženo in obratno. Posebno ostro biča takratno krivo vzgojo po francoskih ženskih kon-viktih. «Don Juan®, tretje njegovo delo, je slika, na zunaj dostojnega kavalirja, ki je pa v resnici duševno propadel in podel človek. «Tartuffe» je delo, ki bi ga morali imenovati tragedijo. Človek, ki se utihotapi pod krinko pobožnjaštva v neko družino, jo začne izkoriščati in jo pripravi do razdora sebi v prid. Konec postane komičen z ozirom na značaje nekaterih oseb in njih vedenje. Ta komedija je imela velik uspeh. Prevedena je tudi v slovenščino. Manj uspeha je imel njegov «Misanthrope». Komedija, slika tedanjega življenja. Povsod navidezno prijateljstvo, povsod spoštovanje, pri tem pa zahrbtna obrekovanja. Zelo hladno je bila sprejeta njegova komedija «L’Avar» (Skopuh.) Tudi ta je prevedena na slovenski jezik. To je prvo njegovo delo spisano v prozi. Pokazal nam je, kako daleč privede človeka pohlepnost po bogastvu. Človek, ki je s pomočjo svojega razuma obogatel, hoče pridobivati vedno več, ali pri tem pa žabi na svojo družino, dokler ne pride ž njo do prepirov in razdora. Ena izmed njegovih zadnjih komedij je «Les Femmes savantes®. To delo je iste vrste kakor prvo in marsikatera misel prvega dela se tu ponavlja. Zadnje njegovo delo je «Le Malade imaginaire® (Namišljeni bolnik.) Tudi to imamo v slovenščini. Ta komedija je bila pisana v letu njegove smrti. Rekli bi lahko, da jo je pisal tedaj, ko je že visel nad grobom. Takrat se je čutil bolnega in je vedel, da mu ne more pomagati nobena zdravniška veda. To je satira na zdravnike in njih zdravniško umetnost. Snov, ki jo je Moliere obdeloval, je vzel iz realnega življenja. V njegovih komedijah nastopajo ljudje vseh slojev. On stoji življenju ob strani ter ga slika, kakor ga vidi. On noče nikogar smešiti, ampak pokazati hoče življenje kakršno je v resnici. Značaji nastopajočih oseb so zadeti, vse je na mestu. Ti ljudje niso živeli samo tedaj, temveč jih dobimo tudi danes vsepovsod. Moliere je velik genij, kateremu je dan velikanski dar opazovanja, Boileau ga imenuje premišljevalca. Ni vse komično v njegovih komedijah. Nekatere bi bile lahko tragedije (kakor n. pr.: «Tartuffe», «Le Misanthrope® in «L'Avar»), ali Moliere nam zna dobro najti in podati komično stran vsake situacije. Molierova dela so tečna duševna hrana, je rekel Cankar, samo težko jih je prevajati. — Moliere ima svoj jezik in svoj način izražanja. Moliere je dvignil komedijo tako visoko, da je še zdaj -— po 200 letih — po velikih odrih stalno na repertoarju. D. Dragotin. IZ ORGANIZACIJE. Goriško učit. društvo je zborovalo v Gorici 5. ja. nuarja t. 1. Predsednik tov. Križman pozdravi navzoče učiteljstvo, 92 po številu, tov. Rokovščeka iz Tolminskega in tov. Tomažiča, ki je prišel iz Jugoslavije ter želel vsem srečno novo leto. Zelo je karal «zajedalce» učit. organizacije v goriškem okraju, ki se izogibljejo društvenemu delovanju in gledajo od strani, držeč •roke križem, kako se drugi stanovski tovariši zanje bore, kadar pa pride čas žetve, hočejo biti prvi, ki bi bili za nedelavnost radi dobro poplačani. Takim tovarišem in tovarišicam se v bodoče ne bo več prizanašalo, ampak jih bomo javno razkrinkali. Dragi tovariši, le v edinosti in stavnovski zavednosti je moč, brez katere bi padel ves naš stvor v prazen nič, s tem pa tudi naši upi, naši smotri. Res, zmajati moramo z glavo in čuditi se malomarnosti takih tovarišev, videč navadnega delavca, kako pojmi organizacijo, oni pa žive le osebnim koristim brez vsakega ozira na svoje sodruge in potrebe vsega stanu. Pri vsakem našem zborovanju črpamo novih, svežih moči, da se krepko stavimo v bran razburkanim valovom vsakdanjega življenja. Dalje je sporočil predsednik, da je bil imenovan od vlade po nasvetu slovenske stranke deželnim odbornikom goriške dežele ter izjavil, da bo povsod in pri vsaki priliki zastopal koristi učiteljstva. Zbrano učiteljstvo1) je z veseljem in ponosom vzelo v znanje to imenovanje v prepričanju, da bo tov. Križman, ki je doslej vedno krepko in z uspehom ščitil učiteljstvo, tudi na tem mestu podpiral težnje učiteljstva. Stavil je že pri prvi seji dež. odbora predlog, naj se pozove vlada, da vpostavi čim prej dež. šol. svet, ki bo čuval čez okrajni šol. svet. Dalje sporoča predsednik, da smo se združili z ital. tovariši ter sklenili ž njimi nekak konkordat, da se bo enotno postopalo v gmotnih in- stanovskih zadevah.-) Zahvaljuje se nadalje v imenu damskega odbora v Gorici vsem, ki so pripomogli, da je božičnica tako lepo uspela. Obdarovanih je bilo 550 slovenskih otrok. Poziva člana okr. učit. knjižnice, naj se pobrigata takoj, da se vpostavi učit. knjižnica, ki je last vsega učiteljstva, v pravi red. Bog ve, koliko dragocenih knjig se je že pogubilo! Vabi vse učiteljstvo, naj pristopi k »Šolski matici» v Ljubljani. Naročnino srpejema tov. Marmolja. Članarina je 8 lir letno. Posebno toplo pa priporoča naročitev «Novega roda». Gorje, če propade ta najlepši mladinski list, temu bo učiteljstvo samo krivo! Vsak naj deluje na svoji šoli, da pridobi čim več naročnikov. Ker je imel predsednik tov. Križman tudi važno sejo ob istem času pri »Zadružni zvezi», se je moral za nekaj časa odstraniti, predsedstvo je prevzel podpredsednik tov. Urbančič. Citanje zadnjega zapisnika se opusti. Besedo dobi tov. Paljk, ki je predaval o glasber vzgoji s posebnim ozirom na ljudsko šolo. V svojer referatu je podal prelepih migljajev, kako vplivati n mlada otroška srca z umetniško odgojo. Modern pedagogika zahteva tudi umetniško odgojo, ki je ne precenljive vrednsti za vsakega popolnega človek; V referatu je povdarjal predavatelj posebno glasben umetnost. Glasbeni predmet bodi enakopraven d« celega učnega ustroja. Vzgojiti ni le umetnikov, mar več ljubiteljev umetnosti, razumevajoč maso. Vzbuditi treba v učencih zanimanje za glasbo. Tudi bodi glasbeni predmet praktično vporaben. Kar se učenci nauče, naj tudi kdaj vporabljajo. Povdarjal je potrebo prirejanja šolskih veselic. Podal je nadalje iz zgodovine jasno sliko negovanja petja. Govoril je o raznih pevskih metodah novejšega časa, teorijo o številični in o Battkejevi metodi. V svojem elaboratu ne zahteva v lj. šoli popevanja po notah, zadostuje, da se učenci seznanijo z elementarno pisavo not. Pevski pouk na lj. šoli ima namen izobraževati posluh in čut za ritmiko, vzgojiti lep naraven in plemenit glas, doseči polnodoneče, natančno in ritmično petje; naučiti po posluhu eno in tudi dvoglasnih narodnih in v narodnem duhu zloženih umetnih pesmi. Znamenito sliko o glasbeni nadarjenosti učencev je podal referent iz svoje lastne skušnje. Učitelj ne sme trditi o muzikalični nenadarjenosti naše mladine. Tam, kjer ni uspehov, pade krivda na učitelja samega, k ine zna zbuditi v učench zanimanja za predmet. Predvsem je treba mnogo peti, a ne predolgo. Kako naj pojemo? Od otroka smemo zahtevati samo to, kar mu sami podamo. Otrok mora predvsem slišati. Glavni pogoj je čist glas, čisto pevanje in pravilno igranje na dobro uglašenem glasbilu. Za poučevanje predpostavlja predavatelj vijolino in to iz razlogov, ker je a) glasovna barva vijoline taka, da pre-vpije še tako veliko število učencev, b) Odgovarja glasovni legi in obsega otročjega glasu, c) Posamezne glasove zamoremo z absolutno čistoto prednašati. č) Učitelj mora z vijolino v roki stati pred učencem, med igranjem govoriti, šteti, opominjati in primerno na-glašati, d) Inštrument si vsak lahko nabavi z majhnimi stroški in ga lahko vporablja leta in leta. c) Tudi ni neobhodno potrebno, da je igralec — umetnik; glavno je, da pridobi iz nje čist pravilen glas. Učence treba vzgajati k ritmu, izobraževati ritmični čut. Ritem je podlaga muzikalnega prednaša-nja. Posebno je paziti na dihanje. Učenci naj se ne oddihajo prepogosto, ker s tem tržejo besede po zlogih z umetnimi pavzami. Obrazložil je natančno postopek pri poučevanju petja. Na vprašanje, naj se goji le eno ali pa tudi dvoglasno petje, odgovarja:V nižjih razredih (do 4. š. 1.) le enoglasno. Pozneje tudi dvoglasno. Učitelj mora že naprej pripravljati učence v to s tem, da pri spremljanju igra II. glas. Troglasno petje (posebno na eno-razrednicah) je luksus, četveroglasno nesmisel. V idealno dovršenem zaključnem govoru je naglašal referent požrtvovalnost učiteljev na glasbenem polju tudi izven šole. Združujmo mladino v pevskih društvih in pokažimo krasoto lepe pesmi. S petjem bomo vplivali blagodejno na razburkano človeško srce. Estetsko uživanje je neusahljiv vir plemenitega in čistega razveseljevanja. S pozivom na tovariše, naj delajo v smislu predavanja, je tovariš Paljk zaključil strokovno sestavljen svoj elaborat, za kar je žel vsestransko pohvalo od navzočega učiteljstva. Tov. Reja pripomni k referatu tov. Paljka, naj bi se kdaj oglasila tudi kakšna tovarišica k besedi. Ker so postala z učitelji enakopravne, naj bodo tudi enako delavne! Ker je težavno učiti petje brez učne knjige, predlaga tov. Marmolja, naj bi goriško učit. društvo, zbralo primerne pesmice za naše razmere indalo to zbirko pesmic natisniti. Zbral se je takoj odsek, ki bo uredil pesmarico, ti tovariši so: Verč, Paljk, Kerda, Bratuž in Vodopivec Alojz, Tov. Paljk predlaga ustanovitev pevskega zbora gor. učiteljstva. (Sprejeto). Predsednik tov, Križman poroča, da bodo imeli lahko učitelji-pevci dn pevke svoje vaje v prostorih «Glasbene Matice*, kakor hitro bo «Trgovski dom» v Gorici popravljen. Za pevski zbor vlada veliko zanimanje med učiteljstvom. Pevovodji tov. Paljku se je istega dne prijaviloi že lepo število tovarišic in tovarišev. Skupne vaje bodo enkrat na mesec v Gorici. Prešlo se je k raznim predlogom. Tov. Reja naznani, da se je do sedaj nabralo pri utržkih učit. plač za učit. knjižnico 5332 L ter predlaga, naj bi se iz tega zneska naročilo za vsako šolo v okraju po en vezan izvod «Novega roda*.3) (Sprejeto). Dalje poziva tov. Reja šol. voditelje, naj sporoče še v tem mesecu (januarju) okraj. šol. svetu, da so pri kraju z zneskom za ogrevanje šol. prostorov in naj se takoj nakaže nadaljni znesek za ogrevanje in snaženje, V tem pogledu napravi tudi učit. društvo potrebne korake, ker sicer se bodo morale šole zapreti. Na predlog tov. Paljka se odloči iz društvene blagajne «Zveznemu zboru* v Trstu 100 lir podpore. Tov. Možina nasvetuje, naj se pokloni učitelj, društvo po deputaciji vice-gener. komisarja v Gorici, to zahteva uljudnost, . K sklepu poroča tov. predsednik Križman, da bodo vsi oni tovariši, ki so optirali, ' gotovo sprejeti kot ital. državljani. Njih mesta, ki so razpisana, ne bodo oddana, dokler ne bo njih vprašanje rešeno. — S tem je bilo zborovanje zaključeno. Prihodnje zborovanje se vrši 2. marca t. 1. ■ * Po zborovanju se je zbralo učiteljstvo k skupnemu obedu, kjer so se reševala še razna važna vprašanja. Med obedom je razveselil s svojim obiskom učiteljstvo predsednik «Zveze» tov. Germek v spremstvu dveh tovarišev iz tržaške okolice, ki so bili prav prisrčno pozdravljeni. V resnici bil je ta dan lep učiteljski praznik in prav bi bilo, da bi se bolj pogostoma shajali k takim sestankom, kjer si črpamo novih svežih moči in se ob enem zvedrimo in razveselimo. R. ') Vse? O Mosconijevih «komisijah» nismo vsi enega mnenja! 2) Prosim o tem podrobnega stvarnega poročila! *) Kaj pa z obnovo učiteljske knjižnice? Ur, Iza lupoglavske skupštine. Kako več javismo, pred-sedništvo «Jugosl. učit. društva* u Pazinu moralo se je opravdati Civil. komisarijatu zato, što je skup-ština tobož raspravljala i stvarala zaključke politič-ke i agitacijone naravi. Iza našeg podneska i razjaš-njenja stvar se je poravnala i slegla. No ipak ne mirovasmo,. dok ne izrazismo na nad-ležnom mestu začudjenje, otkod dolaze krive informacije. Dobismo odgovor, koji nas je nemalo pre-senetio, da su u pokrajnoj sobi za vreme zborovanja bila dva fašista. Molimo kolege, da nam stvar razjasne. — Pozivljem ovime odbornike «Jugosl. učitelj, društva* na odborsku sednicu što če se obdržavati u četvrtak dne 26. tek. mes. febrara u 9 sati u Pazinu. Molim da dodjete svi u potpunom broju. — Predsednik. Glavna godišnja skupština učiteljskoga društva za politipki kotar Volosko-Opatija obdržavat če se dne 26. januara 1922. u 934 sati prije podne u prostori-ma pučke škole na Matuljima. Preporuča se svim društvenim članovima da nt uzmanjkaju prisustvovati ovoji glavnoj godišnjoj skupštini. Odbor. Upravne volitve. Tolminski tovariši so napravili sledeči protest: Civilni komisarijat za tol. pol. okraj v Tolminu. S kraljevim odlokom so se uveljavili predpisi za u-pravne volitve tudi na novo priklopljene dežele. Iz objavljenega tozadevnega volilnega zakona se razvidi, da je ljudskošolsko učiteljstvo oropano pasivne volilne pravice. Ta utesnitev državljanskih pravic učiteljstva se pa nikakor ne da spraviti v sklad z duhom napredujoče demokratizacije vse javne uprave. Zategadelj je odbor tol. uč. društva v svoji seji dne 4, t. m. soglasno sklenil najodločnejše protestirati proti tej utesnitvi državljanskih pravic, ki si jih je bilo učiteljstvo pod bivšim režimom priborilo in nemoteno uživalo. Tol. uč. društvo pri Sv. Luciji, 4. XII. 1921 Rakovšček, Ana Gerželj, «Novi rod» v šoli. Uprava «Novega roda* poroča, po sklepu delegacije v Vipavi in odseka na Opčinah, o stanju naročeb na posameznih šolah v evidenčne in vzpodbujajoče svrhe odborov okr. učit. društev sledeče: Število naročnikov ni doseglo dosedaj vi- šine števila lanskih naročnikov. Do 17. t. m. je bilo naročenih 2760 izvodov. Med naročniki je precej takih, ki niso v zvezi s šolo. «Novi rod* so dosedaj naročile naslednje šole (zraven je označeno število naročenih izvodov); Avče 9, Boršt 33, Barkovlje 36, Bukovo 6, Bukovica 20, Bilje 5, Bukovje 2, Brje p. Komen 4, Boljunec 10, Cerovo p. Števerjan 5, Cerkno 20, Čepovan 12, Črni vrh 8, Dornberg 60, Dutovlje 25, Deskle 13, Dobravlje 25, Devinščina p. Prosek 15, Dol p. Ajdovščina 3, Gaberje p. Štanjel 2, Gorenjepolje p. Ložice 12, Herpelje 6, Harije pri Ilir. Bistrici 10, Hrenovice pri Postojni 3, Mešč, Idrija 108, Idersko 16, Kozana 7, Kubed 7, Katinara 50, Kopriva 3, Komen 61, Kamno 4, Kobarid 25, Kamnje 2, Kronberg 2, Lože pri Vipavi 1, Lig-Kanal 2, Lokavec-Ajd. 40, Ložice-St. Vid 3, Logje 10, Ložice-Kanal 5, Lokovec-Čep 3, Lokve-Trnovo 3, Materija 20, Miren 40, Mavhinje 1, Nabrežina 50, Novaki p. Cerkno 11, Nadanjeselo 20, Ostrožno brdo 3, Orehek 4, Otlica 5, Obrov 1, Ozeljan 34, Podbela 10, Plave 10, Mešč. Postojna 67, Po-nikve-Slap 7, Podkraj 4, Podsabotin 6, Prem 8, Pod-gora 14, Prosek 55, Povir 20, Pasjak 3, Podgrad v Istri 6, Lj. Postojna 26, Podmelec 24, Podbrdo 11, Podraga 5, Rihemberk 50, Ravno 12, Repentabor 5, Ricmanje 47, Rakitovec 9, Renče 73, Rojan 85, Sp. Idrija 25, Strmec 5, Slap 2, Sobonje-Istra 7, Sebrljak 2, Sveto-Komen 13, Sovodnje 18, Studeno 6, Senožeče 10, Sv. Barbara 5, Suhorje 2, Sv. Lucija 20, Sežana 40, Staroselo 12, Skopo 1, Šmartno-Kojsko 42, Št. viška gora 3, Škofije-Plavje 13, Šmihel 2, Skedenj 105, Šempolaj 35, Št. Peter na Krasu 39, Tomačevica 5, lj. Tolmin 42, mešč. Tolmin 17, Truške 10, Trnovo pri Ilir. Bistrici 29, Trebče 38, Trnovu pri Kobaridu 4, Sv. Jakob v Trstu 350, Ubeljsko 15, Vrsno 5, Vrtojba 36, Vrdela 102, Vižovlje 19, Velikidol p. Komen 3, Vipava 20, Vrbovo 16, Zalašče 23, Zakojca 6, Zakriž 2, Zadlog 3, Zgonik 47, Žaga-Srpenica 2, Movraž-Buzet 10, Planina-Vipava 2. Končno naj bodo opozorjeni(e) tovariši(ce), da mora biti po sklepu soc.-izobraž. dseka na Opčinah, katerega smo postavili namesto sebe in katerega sklepi so potem naši sklepi, vsak razred naših šol naročen na najmanj 5 izvodov «N, roda«; drugače bo list V breme, ker je treba razprodati vsaj 3200 izvodov, da se vzdržuje sairt; «Pevski zbor Zveze». Zvezin pevski zbor Se iz praktičnih ozirov in zaradi stroškov razdeli v štiri enote: v tolminski, goriški, postojnski in tržaški pevski zbor. Ti društveni zbori se bodo učili ene in iste pesmi ter bodo nastopali lahko tu pa tam kot samostojni zbori pod vodstvom pevovodje svojega okraja. Razen tega se bodo učili tudi a capella zbori, ki bi služili posameznim uč. društvom o priliki sestankov, konferenc itd. Posredno bi zbore vodil «Zvezin» pe-VbVodja, ki bi direktno učil posamezne zbore en- krat na mesec (februarja dvakrat) v Tolminu, Gorici, Postojni in Trstu. Vsaka dva meseca pa bi imeli vsi zbori skupno vajo združeno s koncertom v večjem obsegu. Prva taka skupna vaja in koncert se je določil za dan 30. aprila v Gorici. Vsako pevsko društvo je dolžno prirediti na leto dva koncerta ali družabna večera v prid «Zvezinem zbotu«, Pevovodje posameznih pevskih zborov naj javijo (gdč. Anici Čokovi Trst, Risorta 3.) čaš ifl kraj prve vaje. Goriški učiteljski zbor se pa naj odloči,'ako misli skupno delati ali ostati še nadalje separfran, Za pevke in pevce okrajev Trst, Sežana in Istra se prva vaja določi nepreklicno za 5. februarja v Skednju ob 10. (v dvorani gospodarskega društva). ŠOLSKE VESTI. Ne valja! Neko predlaže u «Puč. Prijatelju«, da bi donašao ovaj list prilog za decu pod naslovom «Mali Istranin«. Mi ne odobravamo ovog naslova, pošto smo protivnici ovog nepotrebnog i neumesnog istica-nja provincijalizma. — Sada opet izlazi novi koledar «Istranin», trudom došto hrv. izdavača i surad-nika. Današnji naši gospodari i sogradjani sa svoje strane u lzvesiiu svrhu tvrde nama od vajkada, a oso-bito sada prigodom popisa pučanstva, da smo mi Jugoslovani Istrani, a prema tomu prekrstili nam jezik ■