489 2020 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 27-772(497.45)"1704" Prejeto: 2. 7. 2020 Jure Volčjak dr., znanstveni sodelavec, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI–1002 Ljubljana E-pošta: jure.volcjak@gov.si K razvoju oglejske arhidiakonatske mreže na Kranjskem Gorenjski arhidiakonat in župnija Tržič v luči vizitacij gorenjskega arhidiakona Flachenfelda leta 1704 IZVLEČEK Članek je razdeljen na tri dele. V prvem delu je mogoče najti nekaj osnovnih informacij o razvoju oglejske mreže arhidiakonatov na Kranjskem, sledi pa mu prikaz razmer v gorenjskem arhidiakonatu v začetku 18. stoletja. Tretji, osrednji del članka poskuša opisati razmere v župniji Tržič, kot jih je leta 1704 v vizitacijskem poročilu oglejskemu patriarhu Dioniziju Delfinu (1699–1734) po končani vizitaciji gorenjskega arhidiakonata podal apostolski proto­ notar, mengeški župnik in arhidiakon dr. Janez Andrej pl. Flachenfeld (1677–1733). Dragoceno poročilo, ki ga hra­ nijo v videmskem nadškofijskem arhivu, ponuja zanimivo branje o razmerah v gorenjskih župnijah in samostanih na začetku prelomnega 18. stoletja. KLJUČNE BESEDE Janez Andrej pl. Flachenfeld, župnija Tržič, Kranjska, gorenjski arhidiakonat, vizitacije, oglejski patriarhat ABSTRACT FURTHER REFLECTIONS ON THE DEVELOPMENT OF THE NETWORK OF AQUILEIAN ARCHDEACONATES IN CARNIOLA THE ARCHDEACONATE OF UPPER CARNIOLA AND THE PARISH OF TRŽIČ AS PRESENTED IN THE VISITATION REPORT (1704) DRAWN UP BY THE ARCHDEACON OF UPPER CARNIOLA FLACHENFELD The article is divided into three parts. The first part brings forth a few basic pieces of information regarding the development of the network of Aquileian archdeaconates in Carniola, followed by a demonstration of the conditions in the archdeaconate of Upper Carniolan in the early eighteenth century. The third and central part of the article aims to shed light on the conditions in the parish of Tržič, as they were described in his visitation report of 1704 to the Aquileian patriarch Dionisio Delfino (1699–1734) by the protonotary apostolic, parish priest of Mengeš and arch­ deacon Dr Johann Andreas von Flachenfeld (1677–1733) after the completed visitation of the Upper Carniolan archdeaconate. The valuable report, kept in the Archiepiscopal Archives in Udine, offers an interesting read about the conditions in Upper Carniolan parishes and monasteries at the beginning of the watershed eighteenth century. KEY WORDS Johann Andreas von Flachenfeld, parish of Tržič, Carniola, archdeaconate of Upper Carniola, visitations, Patriarchate of Aquileia 490 2020JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 Razvoj oglejske arhidiakonatske mreže na Kranjskem Arhidiakonati na slovenskem ozemlju so se priče- li oblikovati po 14. juniju 811, ko je cesar Karel Veliki (800–814) potrdil dogovor med tedanjim oglejskim patriarhom Pavlinom II. (787–802) in salzburškim nadškofom Arnom (1785–821) iz leta 796. Meja med cerkvenima pokrajinama je postala reka Drava.1 Po obsegu izjemno velik oglejski patriarhat je s tem dogovorom dobil zaokrožene škofijske meje, patriar- hi pa so se lahko končno osredotočili na osnovno mi- sijonsko delo ter s tem oblikovanje cerkvenouprav- ne mreže z ustanavljanjem prvih pražupnij.2 Sedež škofije je bil zunaj slovenskega ozemlja, zato je pa- triarh dokaj hitro poiskal namestnike (arhidiakone), ki jim je podelil določena pooblastila, župnije, ki so jim načelovali, pa so se počasi pričele povezovati v arhidiakonate. Oglejski patriarh se je na Slovenskem najprej naslonil na pomoč dveh velikih samostanov: cistercijanskega s sedežem v Stični in benediktinske- ga s sedežem v Gornjem Gradu; oba sta imela vte- lesenih (inkorporiranih)3 precej župnij. Opata obeh samostanov sta imela nad temi župnijami pravico do nižjega sodstva in pravico do podeljevanja nižjih kleriških redov duhovniškim kandidatom.4 Vse do ustanovitve ljubljanske škofije leta 1461 na tako ob- sežnem ozemlju, ki so ga poseljevali naši predniki, ni bilo sedeža škofije. Toda želja po njeni ustanovitvi tudi na ozemlju cesarstva v okviru oglejskega patriar- hata je vzplamtela že zelo zgodaj. Leta 1237 je že patriarh Bertold II. Andeški (1218–1251) poskušal pri papežu Gregorju IX. (1227–1241) s predlogom za prenos istrske škofije Pičen v Gornji Grad, vendar se mu želja ni uresničila.5 Pozneje, po izgubi patriar- hove posvetne oblasti in beneški zasedbi Furlanije v začetku 15. stoletja, se je želja po ustanovitvi škofije izkazala za še bolj nujno (na primer v Gorici). Ce- sar je po spremenjenih političnih razmerah za vedno izgubil vpliv na imenovanje oglejskega patriarha, ki je svoj sedež ohranil v Vidmu, patriarhi pa so tako ali tako večinoma bivali v Benetkah. Dunajski dvor si nikakor ni mogel privoščiti, da bi se Serenissimi 1 Dolinar, Razmerje, str. 391–392; Ambrožič, Zgodovina Cer­ kve, str. 67–78. 2 Salzburški nadškofje so ubrali drugo pot. Svojo obsežno nad- škofijo so upravljali s pomočjo sufraganskih škofov v Krki (Gurk) (ust. 1072), Seckauu (ust. 1218) in Šentandražu (St. Andrä) (ust. 1228). Podrobneje Dolinar, Oglejski patriarhat, str. 68; Höfler, O prvih cerkvah, str. 13 sl.; Volčjak, Goriška nadškofija, str. 75 in tam navedena literatura. 3 Gre za združitev oziroma pridružitev (cerkvenega) beneficija (cerkveni) pravni osebi oziroma ustanovi. Glavni namen vte- lesenja je bil gmotna podpora ustanovi, ki ji je bil beneficij pridružen oziroma vtelesen (prim. Žnidaršič Golec, Cerkvene ustanove, str. 64; Ambrožič, Zgodovina Cerkve, str. 97). 4 Höfler, O prvih cerkvah, str. 34 sl.; Dolinar, Oglejski patriar- hat, str. 68 sl. 5 Bernhard, Der Oberburger Bistumsplan, str. 163–179; Rav- nikar, Benediktinski samostan, str. 40–68. naklonjeni oglejski patriarhi vmešavali v cerkveno organizacijo na ozemlju cesarstva, zato jim je vedno bolj oteževal stike s podrejeno duhovščino in verni- ki na ozemlju, ki so ga patriarhi poimenovali a parte Imperii. Še večji problem je nastal po letu 1628, ko je bilo patriarhom dokončno prepovedano stopiti na ozemlje cesarstva.6 Med 10. in 12. stoletjem so na ozemlju oglejske- ga patriarhata nastali štirje arhidiakonati: koroški arhidiakonat s sedežem v Beljaku, savinjski arhidia- konat s sedežem v Laškem, kranjski arhidiakonat s sedežem v Ljubljani in furlanski arhidiakonat s sede- žem v Možacu. Kranjski arhidiakonat se je sredi 13. stoletja razdelil na dva dela: gorenjski arhidiakonat in dolenjski arhidiakonat. Gorenjski arhidiakonat je obsegal ozemlje Gorenjske in kranjski del Notranj- ske, sedež pa je v drugi polovici 15. stoletja, po usta- novitvi ljubljanske škofije, imel v Kamniku; pozneje se je selil. Razdeljen je bil na tri komisariate s sedeži v Škofji Loki, Kamniku in Metliki. Dolenjski arhidia- konat je imel sedež v Beli Cerkvi, arhidiakon pa je imel naziv arhidiakon Dolenjske in Marke. Arhidia- konat je upravljal župnik iz Bele Cerkve ali župnik iz Leskovca pri Krškem. V drugi polovici 15. stoletja se je razdelil na dva arhidiakonata: dolenjski arhidiako- nat in ribniški arhidiakonat.7 Po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 je mreža arhidiakonatov na Kranjskem doživela kore- nitejšo spremembo. Predstojniki kapitljev in samo- stanov z vtelesenimi župnijami so na ozemlju teh župnij postali arhidiakoni (archidiaconi nati), kar je pomenilo, da redni škofijski arhidiakoni niso imeli pravice posegati na njihovo območje. Med njimi sta po pomembnosti in moči zagotovo izstopala opata kostanjeviške in stiške cistercijanske opatije, saj sta imela tudi pravico do posvečevanja oziroma blago- slavljanja oltarjev, paramentov, cerkva in oseb.8 Kranjska je bila po letu 1461 razdeljena na tri škofije: oglejsko, ljubljansko in tržaško. Veliko župnij na Dolenjskem je bilo pridruženih menzi ljubljan- 6 Dolinar, Fiziognomija, str. 184; Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina, str. 12. Patriarhovi stiki z duhovščino in verniki so bili po letu 1628 resda prekinjeni v fizični obliki, še naprej pa je patriarh vzdrževal in opravljal svoje škofovsko poslan- stvo tudi v delu svoje škofije, ki je ležal na ozemlju cesarstva. Patriarh je naloge izvajal prek dunajske nunciature oziroma delegiranih škofov (največkrat iz Pična). Določene naloge so bile zaupane tudi posameznim arhidiakonom. Duhovščina je kljub prepovedi še vedno odhajala v Videm po prejem kle- riških redov. Stiki so bili v času izdaje prepovedi resda ne- koliko manj intenzivni, vendar so se pozneje počasi okrepili. Zaostrovanje ukrepov in njihovo sproščanje se izredno na- zorno kažeta v številu ordiniranih po posameznih letih (prim. Volčjak, Ordinacijski zapisniki (predvidena objava konec leta 2020)). 7 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 30; Dolinar, Fiziognomija, str. 191; Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 471; Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 136; Höfler, O prvih cerkvah, str. 51 sl., 207 sl. in 258 sl. Več o arhidiakonatih na ozemlju ce- sarstva podrobneje Piazza, Udine, str. 362–375. 8 Ambrožič, Zgodovina Cerkve, str. 120. 491 2020 JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 Metropoliji Oglej in Salzburg v 9. stoletju (Slovenski zgodovinski atlas, str. 56). Cerkvenoupravna ureditev pred letom 1461 (Slovenski zgodovinski atlas, str. 82). 492 2020JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 skega škofa in menzi ljubljanskega stolnega kapitlja, vrsta župnij kostanjeviški in stiški cisterci, nekate- re leta 1493 ustanovljenemu kolegiatnemu kapitlju v Novem mestu, v Beli krajini pa je nemški viteški red oblikoval lasten manjši arhidiakonat.9 Na terenu je torej vladala precejšnja zmeda, med omenjenima opatoma in novomeškimi prošti je nenehno prihajalo do sporov, zato je bilo treba razmerje med arhidia- konati nujno vzpostaviti na novo.10 Po dolgoletnih sporih sta bila konec 17. stoletja vendarle ustanovlje- na kostanjeviški in stiški arhidiakonat.11 Veliko večji problem so pomenile zahteve novomeških proštov. Ti so si, potem ko so postali dolenjski arhidiakoni, pričeli lastiti določene pravice do župnij obeh samo- stanov. Želeli so si namreč vso duhovno oblast nad samostanskimi župnijami in njihovo župnijsko du- hovščino, razen seveda tiste, ki je pripadala krajev- nemu škofu. Večji spori med obema samostanoma in novomeškimi prošti so izbruhnili v začetku 17. sto- 9 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 37, 40; Dolinar, Prošti no­ vomeškega kapitlja, str. 9–12; Ambrožič, Zgodovina Cerkve, str. 121. 10 IT ASDU, ACAU, Chiese a parte imperii, b. 771, Germania 1667–1694, fol. 76v–80r; Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 30; Mlinarič, Stiška opatija, str. 653 in tam navedene opombe; Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 471, posebej opombi 99 in 100. 11 IT ASDU, ACAU, Collazioni di benefici, b. 21, Collationum 1718, fol. 43v–44v; Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 471; Piaz- za, Udine, str. 363. letja.12 Ker nikakor ni prišlo do pomiritve, sta posre- dovali tako svetna kot tudi cerkvena oblast; slednja je za razsodnika določila ljubljanskega škofa Jožefa grofa Rabatto (1664–1683), vendar mu sprtih strani ni uspelo pomiriti. Do rešitve problema je prišlo šele na začetku 90. let 17. stoletja. Velike zasluge za uredi- tev razmer sta imela stiški opat Anton baron Gallen- fels (1688–1719) in njegov na Bavarskem živeči brat Sigismund. Po zaslugi njunih zvez in poznanstev na bavarskem dvoru in v Rimu so v spor posegli najvišji državni uradniki in drugi vplivni ljudje.13 In kaj se je dogodilo? Na začetku 90. let 17. stoletja so bili ponovno obujeni dogovori med novomeškim proštom in sti- škim opatom o arhidiakonatskih pravicah v dolenj- skih župnijah, in sicer potem ko ni uspelo posredova- nje oglejskega patriarha Janeza Delfina (1657–1699), odpravnika poslov dunajske nunciature Frančiška Tuccia (1689–1692) in dunajskega dvora. Novome- ški prošt Friderik Hieronim grof Lanthieri (1683– 1697) je stiškemu opatu Gallenfelsu predlagal, da bi opat v samostanu vtelesenih župnijah do smrti imel vse pravice arhidiakona, sam pa bi enake pravice imel v župnijah, pridruženih kolegiatnemu kapitlju, in v 12 Na primer spor glede jurisdikcije nad župnijo Mokronog (prim. Volčjak, Župnija Mokronog (predvidena objava v letu 2020)). 13 Mlinarič, Stiška opatija, str. 653. Cerkvenoupravna ureditev po letu 1461 (Slovenski zgodovinski atlas, str. 100). 493 2020 JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 preostalih dolenjskih župnijah. Prošt Lanthieri je še predlagal, da bi opat dogovor, če bi se z njim strinjal, potrdil, nato pa bi oglejskega patriarha kot ustano- vitelja dolenjskega arhidiakonata skupaj zaprosila za potrditev sporazuma. Stiški opat se je s predlogom strinjal, zato se je dolgoletni spor začel hitro reševa- ti. Oglejski patriarh je dogovor potrdil 23. januarja 1691, stiškega opata pa imenoval za dosmrtnega ar- hidiakona v cisterci vtelesenih župnijah, in to z ena- kimi pravicami, kot jih je užival novomeški prošt v kapiteljskih župnijah. Novomeški prošt je smel ob- držati naziv dolenjski arhidiakon (archidiaconus Infe­ rioris Carnioliae), v nasprotju s tem pa je vsakokratni stiški opat po nastopu službe moral za potrditev ar- hidiakonskega naslova zaprositi svojega ordinarija v Vidmu. Do končnega dogovora je sicer preteklo še nekaj let, vendar so se spori počasi polegli.14 Novomeški prošt se je v 17. stoletju v podoben spor zapletel tudi s kostanjeviškim opatom Rober- tom Knopom (1687–1702). Oglejski patriarh je zato tudi kostanjeviškim opatom priznal enake pravice kot stiškemu opatu, tj. arhidiakonatske pravice nad vsemi, kostanjeviški opatiji vtelesenimi župnijami, in sicer ne glede na to, ali so ležale na Kranjskem ali Štajerskem. Tudi kostanjeviškemu opatu pra- vica do arhidiakonatskega naziva ni bila priznana avtomatsko ob izvolitvi, temveč je moral zanjo po nastopu službe zaprositi oglejskega patriarha. To se je spremenilo šele z ukinitvijo patriarhata sredi 18. stoletja.15 Nekaj podobnega se je pripetilo tudi v gorenj- skem arhidiakonatu, natančneje na ozemlju arhidia- konata na Notranjskem, kjer se je izoblikoval arhi - diakonat s sedežem v kartuziji Bistra.16 Tu je prišlo do spora zaradi arhidiakonatske pristojnosti nad župnijo Cerknica, ki je bila vtelesena kartuziji Bistra že leta 139517 in je spadala v gorenjski arhidiakonat, apetite po župniji pa je kazal ribniški arhidiakon. Tudi v tem primeru je do vrhunca nesoglasij prišlo konec 17. stoletja, ko se je oglejskemu patriarhu Janezu Delfi- nu nad vmešavanjem ribniškega arhidiakona Tomaža Rennerja pritožil gorenjski arhidiakon in mengeški župnik Andrej baron Gallenfels, sicer brat stiškega opata Antona barona Gallenfelsa. Spor se je rešil po intervenciji oglejskega patriarha in cesarja Leopol- da I. Habsburškega (1658–1705), in sicer podobno kot spor stiškega in kostanjeviškega opata. Bistriški prior je bil imenovan za arhidiakona, ozemlje pod njegovo jurisdikcijo pa se je oblikovalo v samostojni 14 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 40; Mlinarič, Stiška opati­ ja, str. 653–655, 772; Volčjak, Goriška nadškofija, str. 78–79. 15 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 40; Mlinarič, Stiška opati­ ja, str. 838–839; Volčjak, Goriška nadškofija, str. 79. 16 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 136–137; Höfler, O prvih cerkvah, str. 259 sl.; Volčjak, Župnija Preserje, str. 116. 17 SI AS 1063/4827 (1395 III 23., Rim); Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 464; Volčjak, Župnija Preserje, str. 113. arhidiakonat.18 Na ta način je bistriški prior arhidia- konatske pravice izvajal nad župnijo Cerknica ter nad župnijskima vikariatoma Preserje in Planina pri Rakeku.19 Ko je gorenjski arhidiakon Janez Andrej pl. Flachenfeld leta 1702 poskušal vizitirati župnijo Cerknica in njena župnijska vikariata, se je bistri- ški prior Hugo Muregger (1670–1704) temu ostro uprl. Pri tem se je skliceval na eksempcijo kartuzije (praelatus se opposuerat, ac hisce adiunctam apostolicam exemptionem mihi communicavit), s tem pa na prepo- ved vizitacije škofov ali njihovih delegatov (ab omni ordinaria iurisdictione, dominio, visitatione, ac potesta­ te quorum libet, omnium et singulorum patriarcharum, archiepiscoporum, et aliorum quorumque iudicum ordi­ nariorum de speciali dono gratiae prorsus exemisse, ac totaliter liberasse).20 Arhidiakoni so bili nekakšna vmesna stopnja med škofi in župniki. Lahko rečemo, da niso imeli polne škofovske jurisdikcije, pač pa neke vrste jurisdikcijo oglejskega generalnega vikarja (Archidiaconatus non est beneficium, sed tantummodo est titulus iurisdictionis tamquam vicarii generalis patriarchae Aquileiensis).21 Službo arhidiakonov so vedno opravljali župniki uglednejših in premožnejših župnij, čeprav ni bilo nujno, da je bila funkcija vezana na določeno župnijo. Funkcijo gorenjskega arhidiakona so tako opravljali župniki v Kamniku, Mengšu in Moravčah. Patriarh je imel pri izbiri arhidiakonov proste roke, njihovo delo pa je večinoma nadzoroval generalni vikar. Da bi se izognili sporom, so patriarhi oziroma njihovi generalni vikarji arhidiakonom ob imenovanju nji- hove naloge in pravice natančno določili. To vseka- kor lahko trdimo za obdobje od druge polovice 15. stoletja naprej.22 Naloga arhidiakonov je bila zlasti nadzor nad delovanjem župnij, še posebej pa nad duhovščino, ki je delovala v arhidiakonatu. Arhidia- koni so morali skrbeti za cerkveni red in izobrazbo bodoče duhovščine, njihova naloga je bila umeščanje duhovnikov na župnije, sklicevanje rednih letnih si- nod, izvajanje nižjega cerkvenega sodstva v duhov- nih zadevah nad duhovščino in verniki (posebej je 18 IT ASDU, ACAU, Chiese a parte imperii, b. 709-6; Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 42–44; Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 471, 472 in tamkajšnje opombe; Piazza, Udine, str. 363; Volč- jak, Župnija Preserje, str. 116–117. 19 Preserje ni bilo več del gorenjskega arhidiakonata že pred letom 1671, ko naj bi domnevno nastal nedatiran seznam župnij gorenjskega arhidiakonata (prim. SI AS 1, šk. 8 (Lit. E-IV), I/5, str. 1111–1114; Höfler, O prvih cerkvah, str. 38, 270). 20 Zunanjo vizitacijo je prepovedal že papež Aleksander IV. (1254–1261) z listino 1257 II 8., Lateran (SI AS 1073, 274r, fol. 4r). Povzetek bule papeža Bonifacija IX. (1389–1404) 1391 III 16., Rim v razsodbi apostolskega protonotarja in razsodnika Alojza Akvinskega v prepisu listine 1674 decem- ber 18., Rim v: IT ASDU, ACAU, Chiese a parte imperii, b. 753, Informatio de moderno statu archidiaconatus Aquile- iensis a parte Imperii provinciae Carnioliae Superioris, fol. 15r–16v. 21 Tavano, Cronotassi, str. 179, op. 2. 22 Kos, Zgodovina morale, 2, str. 44. 494 2020JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 bila poudarjena skrb za odpravo konkubinata) ter blagoslavljanje bogoslužnih predmetov (paramentov in liturgične opreme), razen tistih, pri katerih bi bila uporabljena sv. olja, za kar je bilo potrebno škofovsko posvečenje. Blagoslavljali so še temeljne kamne ob gradnji novih cerkva, neblagoslovljene ali oskrunjene cerkve ipd.23 Nadzorovana pa ni bila samo duhovšči- na v arhidiakonatih, ampak tudi arhidiakoni sami. O svojem delu so bili dolžni redno poročati ordinari- ju v Videm. Od 13. stoletja naprej so namesto škofa pogosto opravljali tudi predpisane vizitacije. Pomen arhidiakonov na slovenskem ozemlju se je močno povečal po zaostritvi odnosov med Habsburžani in Republiko sv. Marka v začetku 15. stoletja,24 zlasti pa dve stoletji pozneje (1628) po prepovedi vstopa oglejskega patriarha kot krajevno pristojnega škofa na ozemlje cesarstva.25 Gorenjski arhidiakonat v 18. stoletju Leta 1699 je umrl gorenjski arhidiakon in operoz Jurij Andrej baron Gallenfels (1651–1699),26 zato je oglejski patriarh v začetku leta 1700 na mesto gorenj- skega arhidiakona imenoval Gallenfelsovega nasled- nika na mestu mengeškega (nad)župnika, dr. Janeza Andreja pl. Flachenfelda, od leta 1722 ustanovitelja in obenem prvega stolnega kanonika Flachenfeldo- vega kanonikata pri ljubljanski stolnici.27 Flachen- feld je od predhodnika podedoval precej slabo stanje v arhidiakonatu, nad čemer je večkrat izrazil precej- šnjo zaskrbljenost. Gallenfels naj bi namreč precej časa posvetil urejanju napetih odnosov, ki so vlada- li med kamniškim župnikom in njegovimi farani.28 Razmere so bile na vrhuncu spora menda celo tako napete, da je moral tržaški škof Giovanni IX. France- sco Miller (1692–1720) leta 1698 po navodilu oglej- skega patriarha opraviti izredno vizitacijo kamniške župnije. Težave je imel tudi z nesposobnim pisarjem, zato je posledično nasledil neurejen arhidiakonatski arhiv, zaradi česar je imel otežen pregled nad razme- rami v gorenjskem arhidiakonatu. Flachenfeld je 20. aprila 1704 v mengeškem žup- nišču dal spisati vizitacijsko poročilo, ki je nastalo kot posledica njegovega obiska župnij in samostanov v gorenjskem arhidiakonatu. Poročilo je bilo namenje- 23 Mlinarič, Kostanjeviška opatija, str. 40; Mlinarič, Stiška opati­ ja, str. 653, 838–839; Piazza, Udine, str. 363–364; Kos, Zgo­ dovina morale, 2, str. 36 sl. 24 Mlinarič, Župnije na slovenskem Štajerskem, str. 7–8; Dolinar, Oglejski patriarhat, str. 70–71. 25 Prim. gradivo v IT ASDU, ACAU. Gl. tudi Mlinarič, Stiška opatija, str. 402 in sl.; Höfler, O prvih cerkvah, str. 46 sl.; Volč- jak, Župnija Preserje, str. 116–117; Žnidaršič Golec, Odsevi, str. 319–327. 26 Glonar, Gallenfels, Jurij Andrej (http://www.slovenska-bio- grafija.si/oseba/sbi196032/#slovenski-biografski-leksikon (18. 6. 2020)). 27 SI AS 1, šk. 8, str. 725–726; Ambrožič, Ustanovitev zasebnih kanonikatov, str. 66; Ambrožič, Spomini, str. 36. 28 Podrobneje o tem sporu ob drugi priložnosti. no oglejskemu patriarhu v Vidmu, Flachenfeld pa je, kot je zapisal, s tem poročilom izpolnil obveznost in nalogo, ki mu jo je poveril njegov predstojnik, oglej- ski patriarh Dionizij Delfin (1699–1734): »Ad satis­ faciendum obligationi meae, atque mandato illustrissimi et reverendissimi domini domini ordinarii«.29 V tem izjemno zanimivem poročilu je Flachenfeld v uvodu najprej predstavil arhidiakonat, ki mu je načeloval. Pravi, da leži v vojvodini Kranjski, po kateri je dobil ime. V latinski obliki je bil arhidiakonat namreč po- imenovan kot »a parte Imperii provinciae Carnioliae Superioris«.30 Gorenjski arhidiakonat je v začetku 18. stoletja obsegal 14 župnij in 7 vikariatov, in sicer: župnijo Cerklje na Gorenjskem, župnijo Cerknica z vikaria- toma Preserje in Planina pri Rakeku, župnijo Ihan, župnijo Kamnik z vikariati Nevlje, Šmartno v Tu- hinju in Zgornji Tuhinj, župnijo Komenda, župnijo Moravče, župnijo Poljane nad Škofjo Loko, župnijo Selca z vikariatom Sorica, župnijo Stara Loka z vi- kariatom Škofja Loka, župnijo Šenčur, župnijo Tržič, župnijo Velesovo, župnijo Železniki in župnijo Žiri. V arhidiakonatu so delovali štirje samostani: en mo- ški in trije ženski. V mestu Kamnik je deloval samo- stan frančiškanov observantov (ordinis sancti Franci­ sci minoris observantiae, sive reformatorum), ki naj bi se vzdrževal samo iz pobrane miloščine. V njem naj bi v uboštvu prebivalo 17 oziroma 18 duhovnikov in bratov, načeloval pa mu je gvardijan, ki ga je imeno- val provincialni minister. Gvardijanov mandat je tra- jal tri leta. Samostan in cerkev sta bila zgrajena pred kratkim, leta 1703, na mestu prejšnjega samostana. V času Flachenfeldove vizitacije samostanska cerkev še ni bila posvečena, bila pa je v zadostni meri opremlje- na z vsem potrebnim.31 Ženski samostani so delovali v Mekinjah, Škofji Loki in Velesovem. V Mekinjah in Škofji Loki so živele klarise, v Velesovem pa dominikanke. V škofje- loškem samostanu, kjer naj bi bilo prostora za 30 re- dovnic, je leta 1704 živelo 22 klaris, že 17 let pa ga je vodila 63-letna opatinja Marija Frančiška Adelman (1687–1705). Samostan je bil sprva podrejen franči- škanom, nato pa je okoli leta 1600 prešel pod oglej- skega patriarha.32 Velesovski samostan, ustanovljen leta 1238, so upravljale redovnice dominikanskega reda. Samostansko poslopje, ki je bilo ob vizitaciji leta 1704 še v celoti leseno in že v precej slabem stanju, je nudilo bivališče 12 redovnicam, v času vizitacije pa je v njem živelo 18 dominikank. Načelovala mu je priorinja Ana Katarina pl. Petenegkh (1694–1722).33 29 IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, b. 753, Informatio de moderno statu archidiaconatus Aquileiensis a parte Impe- rii provinciae Carnioliae Superioris, str. 1. 30 Prav tam. 31 Prav tam, str. 1. 32 Prav tam, str. 1v–2. Prim. tudi Hančič, Kronika in nekrolog, str. 53; Hančič, Klarise na Kranjskem, str. 61. 33 Volčjak, Das Dominikanerinnenkloster Velesovo, str. 231. 495 2020 JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 Samostanski spovedniki so prihajali iz kamniškega frančiškanskega samostana. Velesovski samostan je bil najpomembnejši ženski samostan na Kranjskem, vtelesene so mu bile tudi tri župnije (Cerklje na Go- renjskem, Šenčur in Velesovo).34 Tretji samostan, v katerem so prav tako delovale klarise, je stal v Meki- njah pri Kamniku. Leta 1300 so ga ustanovili grofje Gallenbergi, ki so nekaj let pred Flachenfeldovo vi- zitacijo poskrbeli za zgraditev novega samostanskega poslopja, ki naj bi bilo najlepša tovrstna zgradba v de- želi (in tota provincia pro pulcherrimo aedeficio habea­ tur). V samostanu je živelo 25 redovnic, vodila pa ga je opatinja Katarina Terezija grofica Attems (1689– 34 IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, b. 753, Informatio de moderno statu …, str. 2–2v. 1706).35 Tudi mekinjske klarise so imele spovednika pri bližnjih kamniških frančiškanih.36 Tako kot vse duhovnike v gorenjskem arhidiako- natu je gorenjski arhidiakon umeščal tudi vse redov- nike in redovnice v arhidiakonatu delujočih samosta- nih. Flachenfeld je v poročilu zapisal, da je bil sedež arhidiakonata vrsto let v mestu Kamnik, njegov predhodnik Gallenfels pa ga je prenesel v Mengeš.37 Župnijo Stara Loka je Flachenfeld, enako kot župni- jo Mengeš, označil kar za nadžupnijo, saj so v njenem okviru delovale kar štiri župnije (Poljane nad Škofjo 35 Prav tam, str. 2v. Prim. tudi Hančič, Klarise na Kranjskem, str. 45, 49; Hančič, Srednja Evropa, str. 266. 36 IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, b. 753, Informatio de moderno statu …, str. 2–2v. 37 Prav tam, str. 3. Prva stran Flachenfeldovega vizitacijskega poročila iz leta 1704 (IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, b. 753). 496 2020JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 Loko, Selca, Žiri in Železniki).38 Gorenjski arhidia- kon je v vseh oblast izvajal le v duhovnih zadevah (in spiritualibus);39 prezentacijska pravica je bila namreč v rokah vsakokratnega freisinškega škofa.40 Gorenjske župnije so bile pred Flachenfeldovo vizitacijo bolj poredko vizitirane. Zadnji oglejski patriarh, ki je svojo škofijo vizitiral tudi na ozemlju cesarstva, je bil Frančišek Barbaro (1593–1616).41 V poročilu papežu Klemenu VIII. (1592–1605) o stanju oglejske škofije na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem je tako po opravljeni vizitaciji leta 1594 zapisal, da je vizitiral prav vse župnije v pokrajini (la visita di tutte le parochiali di quella provintia).42 Da vizitacij ni bilo več, ne moremo trditi, vendar te na- loge niso več opravljali rezidencialni škofje (v našem primeru oglejski patriarhi), temveč njihovi poobla- ščenci. Leta 1650 je tako dunajski nuncij Camillo Melzi (1644–1652), naslovni nadškof mesta Capua, pooblastilo za vizitacijo Kranjske zaupal ljubljan- skemu pomožnemu in naslovnemu christopolitan- skemu škofu Mihaelu Chumerju pl. Chumbergu (1639–1653).43 Župnijo Stara Loka je na primer leta 1661 vizitiral novomeški prošt Janez Andrej pl. Stemberg (1653–1666)44 v vlogi apostolskega vizita- torja, leta 1696 gorenjski arhidiakon Gallenfels, leta 1699/1700 pa tržaški škof kot izredni vizitator.45 Gorenjski arhidiakoni so imeli v župniji Cerkni- ca že vrsto let težave z izvajanjem arhidiakonatskih pravic, prvič glede eksemptnosti, ker je bila vtelese- na kartuziji Bistra, in drugič, ker so si pravice nad njo lastili tudi dolenjski arhidiakoni. Glede slednjega je bil med gorenjskim arhidiakonom Gallenfelsom in ribniškim oziroma dolenjskim arhidiakonom To- mažem Rennerjem (1676–1708)46 po nalogu du- najske nunciature leta 1698 sklenjen poseben spo- razum (dosegel ga je ljubljanski stolni prošt Janez 38 O posebnih pravicah starološke župnije je poročal že P. Santonino leta 1486 (prim. Žnidaršič Golec, Duhovniki, str. 48–49). 39 IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, b. 753, Informatio de moderno statu, str. 6v; Blaznik, Škofja Loka, str. 73–78. 40 Podroben opis gorenjskega arhidiakonata je oglejskemu pa- triarhu (Ermolaiu II. Barbaru (1616–1622)) oziroma Anto- nu IV. Grimaniju (1622–1628) v prvi polovici 17. stoletja v nedatiranem dokumentu predstavil tedanji kamniški župnik in gorenjski arhidiakon Krištof Plank. Arhidiakonat je takrat obsegal še župnijo Cerknica z vikariatoma Preserje in Planina pri Rakeku (prim. IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, busta 753, Descriptio locorum sub archidiaconatu …, s. d.). 41 Podrobneje o odnosih med Habsburžani in Beneško republi- ko ter posledično o verskem stanju v oglejskem patriarhatu gl. Žnidaršič Golec, Odsevi, str. 319–327 in navedeno literaturo. 42 IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, b. 753, Relationi della visita della Stiria, Carinthia é Carniola nella diocese d'Aquileia …, str. 72'. 43 IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, b. 753, listina 1650 IX 5., Dunaj. 44 Dolinar, Prošti, str. 63–67. 45 IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, b. 753, Informatio de moderno statu …, str. 8. 46 Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 149–152. Krstnik Prešeren (1656–1704) kot delegirani sod- nik).47 Posebnost v arhidiakonatu je bila župnija Ko- menda, ki je bila vtelesena komendi malteškega vi- teškega reda; gorenjski arhidiakon je v njej izvajal le sodno funkcijo v zakonskih zadevah (casus matri­ moniales) in bdel nad dušnim pastirstvom, ki sta ga izvajala župnik in kaplan. Enako je bilo sicer tudi v primeru vseh omenjenih samostanov. Zaradi tega je Flachenfeld zapisal pomenljiv stavek: »Imam naziv arhidiakona, ne pa njegove časti« (archidiaconum no­ men, non vero omen habere).48 Po Flachenfeldu je h gorenjskemu arhidiakona- tu včasih spadala tudi župnija Kranj s svojimi tremi vikariati, župnija Mengeš s svojimi podžupnijami (subparochiis) pa je bila pod drugo jurisdikcijo.49 Fla- chenfeld si je tudi želel, da bi lahko po vzoru drugih arhidiakonatov in škofij v gorenjskem arhidiakonatu organiziral letno sinodo, na kateri bi lahko popravili določene stranpoti. Predvsem pa se mu je z vizitaci- jo celotnega arhidiakonata uresničila druga želja, tj. dobiti natančen pregled stanja v arhidiakonatu, kar je lahko uresničil po naročilu oglejskega patriarha, ki mu je bilo posredovano prek dunajskega nuncija. Enako mu je bilo naročeno tudi glede letnih sinod, ki so postale obvezne. Vizitacija župnije Tržič leta 1704 Arhidiakon dr. Janez Andrej pl. Flachenfeld leta 1704 župnije Tržič ni vizitiral prvič, zato je razmere v župniji dobro poznal. V Tržiču se je namreč mudil že leta 1701, in sicer na zahtevo gospostva in sosesk; ob tej priložnosti je opravil tudi vizitacijo, po kateri je spisal določene ugotovitve in jih priložil poroči- lu oglejskemu patriarhu po opravljeni vizitaciji go- renjskega arhidiakonata leta 1704.50 Kaj je bil vzrok spora, nam do sedaj še ni uspelo ugotoviti, bilo pa bi zagotovo zanimivo natančneje pogledati bistvo spo- ra. Glede na pregledano in ohranjeno gradivo lahko rečemo, da je bila Flachenfeldova vizitacija leta 1701 verjetno prva vizitacija tržiške župnije po skoraj sto letih. Enkrat v letih 1621–162351 jo je namreč viziti- ral tedanji gorenjski arhidiakon in kamniški župnik Krištof Plank (tudi Plankelij) (* sredi 60. let 16. sto- letja, † avgust 1639) na poti med vizitacijama župnij Šenčur in Kovor.52 Dopustiti velja možnost, da so tržiško župnijo vizitirali tudi drugi gorenjski arhidia- koni, vendar gradivo o tem vsaj doslej (še) ni znano. 47 Prav tam, str. 17. 48 Prav tam, str. 18. 49 Prav tam, str. 18, 19. 50 Prav tam, str. 10–13. 51 Da bi se Plankovo vizitacijsko poročilo ohranilo, nam zaen- krat ni znano. 52 IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, busta 753, Visita- tio Superioris Carniolae 1621–1623, vol. 16. 497 2020 JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 Flachenfeld je na začetku opisa tržiške župnije najprej podal nekaj osnovnih podatkov o legi župni- je, patronatu in župnijskih duhovnikih. Župnija Tr- žič (parochia Noviforulensis) je bila že na začetku 18. stoletja mejna župnija; ležala je ob deželni meji med Kranjsko in Koroško, in sicer v mestu, ki je nosilo enako ime kot župnija. Patronat nad župnijo in od- vetništvo so imeli v rokah lastniki tržiškega gospo- stva. Ti so tudi imenovali ob vizitaciji leta 1704 aktu- alnega župnika Antona Kristana (Antonius Christan), ki je zaključil študij filozofije in moralne teologi- je (philosophus absolutus, ac theologus moralis).53 Po Flachenfeldovem zapisu ga je novoimenovani žup- nik Kristan zaprosil za potrebno potrditev. Župnik Kristan je arhidiakonu zatrdil, da je v župniji ustre- zno finančno poskrbljeno samo za enega duhovnika (župnika), kaplan pa nima ustreznega beneficija za vzdrževanje. V župniji živi precejšnje število verni- kov, zato sam težko opravi vse obveznosti. Njegov predhodnik Matija Košir (1692–1704)54 je vikarja oziroma kaplana vzdrževal iz lastnih sredstev, enako prakso je prevzel tudi župnik Kristan, kar je bilo zanj zagotovo finančno precej obremenjujoče. Službo ka- plana je ob vizitaciji opravljal Matevž Zorman (Mat­ thaeus Sorman).55 Župnijska cerkev je leta 1704 nosila patrocinij56 Marijinega vnebovzetja (Beatissimae Virginis Mariae in Coelis Assumptae), bila je posvečena in preskrblje- na z vso potrebno opremo. V njej so poleg velikega oltarja Marijinega vnebovzetja stali trije stranski ol- tarji: sv. Jurija, sv. Florijana in sv. Marije Magdalene.57 53 Anton Kristan naj bi bil rojen leta 1662 v Radovljici. Ma- šniško posvečenje naj bi prejel 8. aprila 1692 v Ljubljani. Po Francetu Pokornu naj bi mu mizni naslov zagotovil kolegiat- ni kapitelj v Novem mestu. Kot pričajo dokumenti, hranjeni v škofijskem arhivu v Vidmu, ga je na to mesto 10. januarja 1704 prezentiral Henrik Julij baron Wernegkh, Kragl pa trdi, da ga je poleg Wernegkha prezentiral tudi Vajkard Ferdinand grof Barbo pl. Waxenstein. Oglejski patriarh Delfin ga je po- trdil 30. aprila 1704. Bil je član duhovniške bratovščine sv. Mihaela v Mengšu. V Tržiču je kot župnik deloval do smrti 1. aprila 1710 (prim. IT ASDU ACAU, Chiese a parte Im- perii, busta 707-10, str. 455–456; NŠAL 572, fasc. 382, Tržič, Duhovniška bratovščina, str. 414; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 190–191). 54 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 190. 55 France Pokorn trdi, da je bil Matevž Zorman rojen v Ve- lesovem leta 1671 (v RMK župnije Velesovo 1649–1680 ga ni mogoče najti – zahvalo za iskanje dolgujem mag. Tonetu Krampaču). V Gradcu naj bi dokončal modroslovje, mašni- ško posvečenje pa prejel leta 1696. Službo kaplana je oprav- ljal v župnijah Vodice (1698–1700) in Šenčur. Kot kaplan v Tržiču je deloval med sv. Jurijem leta 1702 in 1705. Tega leta se je preselil v bližnje Križe, od koder pa se je že naslednje leto vrnil v Tržič, kjer je prevzel mesto beneficiata. V Tržiču je ostal do svoje rane smrti; pokopan je bil 8. februarja 1709 (prim. NŠAL 572, fasc. 382, Tržič; Kragl, Zgodovinski drobci, str. 200). 56 Titularni svetnik, kateremu v čast je bil oltar posvečen (Lav- rič, O hierarhiji svetnikov, [5]). Podrobneje o patrocinijih Truhlar, Problem starih patrocinijev, str. 61 sl.; Lavrič, Ljub­ ljanska škofija, str. 68–70. 57 Ko je 6. septembra 1752 župnijo Tržič vizitiral goriški nad- škof Karel Mihael grof Attems (1752–1774), je bila tržiška Pri oltarju sv. Jurija so v preteklosti grofje Lambergi ustanovili navadni beneficij (beneficium simplex); leta 1704 ga je imel v lasti Franc Ignacij Pollak (Fran­ ciscus Ignatius Pollak), župnik v Šentjurju na Zilji (Sankt Georgen im Gailtal) na Koroškem.58 V cer- kvi je delovala tudi bratovščina sv. Trojice,59 listina o ustanovitvi in bula z odpustki pa sta se po mnenju pristojnih izgubili. Izven cerkve na pokopališču je stala kapela, po- svečena sv. nadangelu Mihaelu. Pred okoli 30 leti, to- rej v drugi polovici 17. stoletja, naj bi bil patrocinij te kapele zamenjan s patrocinijem Škapulirske Matere božje (facta est tutelaris sanctissimi Scapularis Beatis­ simae Virginis), oltarno sliko sv. Mihaela pa so obdr- žali. Vsak ponedeljek naslednjih sedem let so lahko verniki pri oltarju prejeli tudi odpustek, saj je bil oltar privilegiran.60 K tržiški župniji so leta 1704 sodile štiri podruž- nične cerkve. Vizitator Flachenfeld je bil pri njiho- vem opisu bolj skromen, podal je zgolj osnovne po- datke o posamezni cerkvi. Prva podružnica je stala v samem mestu, nosila pa je patrocinij sv. Andreja.61 Opremljena je bila s tremi oltarji: velikim, posve- čenim v čast sv. Andreju, ter stranskima, ki sta bila posvečena v čast sv. Luciji in sv. Eligiju. Cerkev in veliki oltar sta bila posvečena, preostala dva stranska župnijska cerkev še vedno posvečena, kot glavni patrocinij pa je omenjena sv. Trojica (sanctissimae Trinitati dedicatam). Ostali trije stranski oltarji so imeli enake patrocinije kot leta 1704 (prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3, str. 23v; Volčjak: Cerkve goriške nadškofije, str. 174). Ob vizitaciji goriškega nadškofa Rudolfa Jožefa grofa Edlinga (1774–1784) 28. julija 1780 pa sta v župnijski cerkvi stala dva (velika) oltarja, ki sta nosila patrocinij Marijinega oznanje- nja (cum duabus aris in honorem B(eatae) V(irginis) M(ariae) Annunciate). Cerkev je bila opremljena s štirimi stranskimi oltarji. Na evangelijski strani so stali trije oltarji: Odrešeniko- ve glave (capitis Salvatoris Domini), Marije Magdalene in sv. Janeza Nepomuka, na listni strani pa oltar mučenca sv. Jurija (IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Edling, 2/4 ex 32, str. 108). Patrociniju tržiške župnijske cerkve, ki se je s stoletji spreminjal (Marijino oznanjenje, Marijino vnebovzetje, sv. Trojica, Marijino obiskanje), in nastanku tržiške župnije bi se veljalo podrobneje posvetiti (Kragl, Zgodovinski drobci, str. 130 sl.; Höfler, O prvih cerkvah, str. 229–231; Höfler, Gradivo za historično topografijo. Kranjska, str. 15, 66–67). 58 Da gre za Ziljsko dolino (Gailtal), je mogoče razbrati iz do- kumenta, ki je nastal leta 1780 (NŠAL 10, fasc. 424, Pismo Marije Konstance Pollak z dne 14. aprila 1780). Za posre- dovani dokument se zahvaljujem dr. Mihi Šimcu. Gl. tudi Kragl, Zgodovinski drobci, str. 215, 321. 59 Lavrič, Bratovščine na Kranjskem, str. 119. 60 Leta 1752 vizitacija nadškofa Attemsa trdi, da ima pokopa- liška kapela dva dela: gornji oltar nosi patrocinij Škapulirske Matere božje, spodnji pa Žalostne Matere božje (superius Beatae Virginis Scapularisticae, inferius Beatae Virginis Doloro­ sae) (prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3, str. 23v; Volčjak, Cerkve goriške nadškofije, str. 174). Podobno je bilo tudi ob vizitaciji nadškofa Edlinga leta 1780, le da se v spodnji kapeli omenja tudi božji grob (prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Edling, 2/4 ex 32, str. 109). O t. i. privilegiranih oltarjih gl. Lavrič, Ljubljanska škofija, str. 60–61. 61 Natančnega leta postavitve cerkve ne poznamo, stala pa naj bi že pred letom 1526 (Kragl, Zgodovinski drobci, str. 153). 498 2020JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 oltarja pa ne.62 V cerkvi je leta 1687 domačin Andrej Ahačič (Andrea Achazhiz), sicer upokojeni župnik v Podbrezjah († 1689), ustanovil navadni beneficij.63 V oporoki je za podeljevalca beneficija določil barona Wernegkha z dvorca Neuhaus. V času vizitacije je mesto beneficiata zasedal Franc Ignacij Pollak, ki je imel v lasti tudi beneficij pri oltarju sv. Jurija v župnij- ski cerkvi. Obveznost beneficiata je bila vsakodnevno 62 Vizitacija leta 1752 od stranskih oltarjev omenja le oltar sv. Eligija, sv. Lucije pa nič več (prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3, str. 25v; Volčjak, Cerkve goriške nad- škofije, str. 175). 63 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 154. Beneficij je trajno usta- novljena cerkvena služba z dohodki, večinoma iz zemljiške posesti oziroma nepremičnin; lahko tudi dohodki in pre- moženje, povezani s tako službo (Žnidaršič Golec, Cerkvene ustanove, str. 63). maševanje. Druga podružnica je stala v kraju Lom pod Storžičem (in montibus sita), posvečena je bila v čast sv. Katarini. V njej sta poleg velikega oltarja sv. Katarine stala še dva stranska oltarja: Matere božje in sv. apostola Tomaža.64 Tretja podružnica je bila naj- dlje od mesta. Gre za cerkev sv. Ane, ki so jo predniki postavili pod goro Ljubelj (sub monte Loywen posi­ ta), opremili pa s tremi oltarji: sv. Ane, sv. Nikolaja in sv. Družine (sanctorum Nominum Jesu, Mariae et 64 Ob vizitaciji leta 1752 je v cerkvi stalo pet oltarjev: poleg ve- likega, posvečenega v čast sv. Katarini, še štirje stranski oltarji: pričevalca sv. Henrika, sv. Križa, mučenca sv. Jurija in Matere božje. Zadnja sta bila opremljena s portatiloma (portatile je prenosni mašni kamen (mašna plošča) z vgrajenimi relikvi- jami v grobku), preostali trije pa so bili posvečeni (prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3, str. 26; Volčjak, Cerkve goriške nadškofije, str. 175). Pričetek vizitacijskega dekreta župniku Koširju iz leta 1701 (IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, b. 753). 499 2020 JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 Josephi). Cerkev je bila v času vizitacije v slabem sta- nju, tako samo cerkveno poslopje kot tudi notranjost, kljub vsemu pa je imela potrebno opremo za obha- janje bogoslužja.65 Četrto podružnico sv. Jožefa so pričeli zidati šele leta 1702 na vzpetini nad Tržičem (supra oppidum posita) in v času vizitacije še ni bila popolnoma dokončana. V njej je sicer že stal veliki oltar sv. Jožefa.66 Cerkev še ni bila ne blagoslovljena ne posvečena. Ker pa je k njej prihajalo veliko verni- kov in je prejemala precejšnje darove iz miloščine, je bilo mogoče upati, da bo dokončana v kratkem času. Kragl domneva, da so jo postavili zaradi obljub, da- nih v času razsajanja kuge, ki je v 17. stoletju kosila smrt širom Kranjske.67 Tržiška župnija je bila v začetku 18. stoletja v pri- merjavi s sosednjimi župnijami po številu vernikov srednje velika. V njej je po oceni župnika in zapisu vizitatorja živelo okoli 3.000 vernikov. Po župnikovi oceni naj bi bili vsi zgledni farani. Arhidiakon je celo zapisal, da v župniji ni javnega grešnika oziroma he- retika (nullus tamen publicus peccator). Take značilno- sti vernikov je mogoče najti zelo pogosto. Le kateri duhovnik bi si rad nakopal grajo predpostavljenih? Vizitacija župnije Tržič leta 1701 Kot omenjeno, je Flachenfeld tržiško župnijo vi- zitiral že leta 1701, natančneje, 29. maja 1701, na ne- deljo v telovski osmini, in sicer v vlogi arhidiakona, ki mu je bila tržiška župnija podrejena v duhovnih za- devah. Po opravljeni vizitaciji je tedanjemu župniku Matiji Koširju (Matthiae Kostier) in njegovim fara- nom v vednost poslal vizitacijski dekret, v katerega je zapisal, da tržiška župnija vizitacije ni doživela že več kot sto let.68 V tako dolgem obdobju zagotovo pride do raznovrstnih anomalij (kršenje cerkvene discipli- ne, zanemarjanje cerkvenih stavb, nemoralno življe- nje ipd.), česar se je zavedal tudi arhidiakon, zato je nepravilnosti v skladu s sklepi tridentinskega koncila in drugimi cerkvenimi odloki skušal odpraviti. V ta namen je župniku Koširju naročil odpravo prekrškov in dosledno izvajanje danih navodil. Oglejskemu pa- triarhu se je opravičil, da mu tega poročila ni poslal že leta 1701, temveč ga je priložil šele vizitacijskemu poročilu leta 1704. V svoj zagovor je navedel, da pri sebi ni imel vseh zahtevanih podatkov. 65 Po Attemsovi vizitaciji iz leta 1752 so v ljubeljski cerkvi še vedno stali trije oltarji, in sicer veliki sv. Ane ter dva stran- ska: Imena Jezusovega in opata sv. Egidija (prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3, str. 25v; Volčjak, Cer- kve goriške nadškofije, str. 175). 66 Za časa Attemsove vizitacije leta 1752 je bila cerkev opre- mljena s štirimi oltarji: velikim s patrocinijem sv. Jožefa ter tremi stranskimi: sv. Joahima, sv. Angela varuha in pričevalca sv. Roka (prim. IT ASDG, ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3, str. 25v; Volčjak, Cerkve goriške nadškofije, str. 175). 67 Kragl, Zgodovinski drobci, str. 156. 68 Glede na zapisano smemo domnevati, da jo je leta 1594 zad- nji vizitiral kar oglejski patriarh Frančišek Barbaro osebno. Kot prvo je Flachenfeld v vizitacijskem poročilu ukazal, naj župnik sam – in ne njegovi namestniki – dosledno oznanja božjo besedo, saj je to duhovna hrana. To nalogo mora vestno izpolnjevati še posebej v času zapovedanih praznikov ter v adventnem in po- stnem času, s prižnice mora vernikom javno razlagati o pobožnem in krščanskem življenju, mladini pa ob nedeljah v popoldanskih urah o teži križa in drugih krščanskih potrebah. Ob tem je župniku položil na srce, naj to svojo dolžnost izvaja vestno, kakor dela- jo njegovi kolegi po drugih župnijah. S tem je hotel poudariti pomen kateheze, na podlagi katere se bodo lahko otroci naužili znanja in krščanskih navad. Po- udaril je tudi pomen zglednega življenja z beseda- mi sv. Pavla, da dober zgled pomeni veliko več kot učena beseda. Majhni otroci se namreč prek dobrega zgleda lažje učijo in tako postanejo dobri kristjani. Duhovniki naj dober zgled kažejo v oblačenju, z ob- našanjem, s kretnjami, z govorom itn. Arhidiakon je župniku sicer dovolil, da poučevanje kateheze prepu- sti svojemu namestniku, tj. vikarju oziroma kaplanu. Kot drugo se je arhidiakon dotaknil urnika sv. maš. Po njegovem ni nič bolj važnega kot vzdrževa- nje reda tako pri opravljanju pobožnosti kot pri bo- goslužju. Zaradi tega je Flachenfeld župniku ukazal, naj služba božja tako ob nedeljah kot zapovedanih praznikih poteka vedno ob enakem času in enaki uri, in sicer: ob praznikih naj bo prva sv. maša ob sedmih zjutraj, druga pa ob pol desetih. Jutranja sv. maša naj se sicer obhaja ob pol šestih zjutraj, večerna pa ob treh popoldne. Litanije naj v zimskem času potekajo ob štirih, v poletnem času pa ob petih popoldne. K preostalim cerkvenim opravilom, ki potekajo ob bo- žiču, velikonočnem (svetem) tednu, veliki noči, bin- koštih in na vernih duš dan, naj se pristopi pobožno po zvonjenju. Naslednjo točko je arhidiakon namenil prejemu različnih zakramentov. Glede krsta je ukazal, da ga je treba novorojencu podeliti takoj po rojstvu brez odlašanja.69 Spovedovanje, če poteka po kosilu, mora potekati na primernem kraju, nihče ga ne sme prejeti v pijanem stanju. Poslednjo popotnico je treba od- nesti spoštljivo ob spremstvu vernikov in zvonjenju z velikim zvonom. Vernike je treba na prejem po- slednje popotnice in spremstvo duhovnika na poti do umirajočih nenehno opozarjati. Hostije je treba obnavljati vsaj vsaka dva tedna, ob tem pa je treba ciborij marljivo očistiti ostankov hostije. Pozornost je treba nameniti tudi ključu tabernaklja in sv. oljem. Paziti je treba, da se bolniško maziljenje podeli vsem umirajočim. Nikakor se ne sme zgoditi, da bi kdo zemeljsko življenje zapustil brez prejema tega zakra- menta zaradi duhovnikove krivde. Župnika je pose- bej opozoril na duhovnikovo nalogo, da bolnike, še 69 To navodilo naj bi kasneje očitno upoštevali. S krstom na dan rojstva naj bi tako ponovno zamujali šele leta 1744 (Kragl, Zgodovinski drobci, str. 382). 500 2020JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 posebej tiste, ki živijo v mestu, pogosto obiskuje in tolaži. Dalje se je Flachenfeld obregnil ob stanje župnij- ske cerkve. Naročil je, da je treba v skrbi za vzdrže- vanje cerkva podpirati cerkvene ključarje. To še po- sebej velja v primeru župnijske cerkve, ki leta 1701 očitno ni bila v dobrem stanju. Glede na zapisano je bil v najslabšem stanju cerkveni zvonik, ki se je rušil. Arhidiakon je zahteval, naj nemudoma poskrbijo za njegovo obnovo. Prav tako je ukazal, naj v župnijski cerkvi na strani, kjer stoji zakristija, zgradijo okno, popravijo cerkveni tlak in nadomestijo nekatere manjkajoče oltarne slike. Vizitator se je v nadaljevanju obregnil tudi ob vsakoletne cerkvene obračune, do katerih očitno navadno sploh ni prišlo. Vzrok za to je arhidiakon pripisal tako malomarnosti župnika kot tudi cerkve- nega odvetnika. Po njegovem zaradi tega posamezne cerkve trpijo izgube. Flachenfeld je ukazal, naj cer- kveni obračun župnijske cerkve v prihodnje sestavijo vsako leto, pri podružnicah pa na vsaki dve leti. Libri rationum70 naj se hranijo v župnišču ali v cerkvenih blagajnah, pri čemer morajo biti ključi (zaradi var- nosti) hranjeni ločeno: enega naj vedno hrani župnik. Arhidiakon je opazil tudi precejšen dolg, zato je uka- zal, naj nad njim bdi župnik skupaj s ključarji. Za njegovo pokritje naj prosi vernike, pa tudi gospostva. V nadaljevanju vizitacijskega dekreta je arhidia- kon nekaj skromnih stavkov namenil romanjem, miloščini, škandalom, izvajanju ustanovnih maš itd. Glede romanj ugotavlja, da so bili tudi tržiški župlja- ni navdušeni romarji in so se zato romanj v odda- ljene kraje radi udeleževali. Romali so v bližnja in oddaljena božjepotna središča. Tržičani so se v pre- teklosti tako podajali na božjo pot k Materi božji v Crngrob ter na bližji Blejski otok k blejski Materi božji. Flachenfeld je tudi opazil, da se vse leto, še po- sebej ob slovesnejših praznikih, darujejo sv. maše za posamezne vernike; v zvezi s tem je župnika opomnil, da ob tem ni treba vedno pobirati miloščine. Dalje je arhidiakon župniku naročil, da mora odstranjevati posamezne škandale med verniki in med njimi vzpo- stavljati mir. Poročene osebe, ki ne živijo več skupaj, mora poskusiti ponovno združiti, razdeliti in zbrati listke velikonočnega praševanja, s prižnice pa verni- kom govoriti proti škandalom in javnim grehom, še posebej glede opolzkosti. Župnik mora prav tako po- skrbeti za izvajanje bratovščinskih maš ob določenih dnevih, ki pa morajo biti prej oznanjene. Ustanovne maše, ki so jih ustanovili posamezniki, si mora zabe- ležiti na posebno tablo in jo obesiti v zakristiji. Flachenfeld se je v dekretu dotaknil tudi tržiškega kaplana. Župniku je naročil, naj ga vzdržuje iz lastnih sredstev, saj za njegovo vzdrževanje ni ustreznega be- neficija. Pri izbiri ustreznega kandidata mora paziti, da na to mesto postavi modro osebo s primerno iz- 70 Verjetno so mišljeni urbarji ipd. obrazbo. Za bivališče mu je namenil kaplanijo, ki je stala nedaleč proč od župnijske cerkve, zgrajena pa je bila deloma na stroške župnije, deloma na stroške župljanov. Dalje je arhidiakon župniku priporočil, naj več pozornosti nameni vzdrževanju podružničnih cer- kva, še posebej njihovi opremi. Glede na vizitatorjeva opažanja so bili kelihi v podružničnih cerkvah veči- noma poškodovani (preluknjani), zato je ukazal nji- hovo popravilo. Ostale cerkvene opreme je bilo oči- tno v zadovoljivem številu, je pa arhidiakon naročil, naj jo večkrat letno menjajo oziroma olepšajo. Za vse oltarje je bilo treba preskrbeti kanonske table z moli- tvijo Lavabo in začetkom Janezovega evangelija. Na- ročil je, da je treba cerkvene paramente hraniti čiste, v primeru njihove poškodovanosti (raztrganosti) pa jih je treba zašiti in znova blagosloviti. Vse oltarne men- ze so morale biti opremljene s tremi oltarnimi prti. V najslabšem materialnem stanju je bila očitno cerkev na Ljubelju. Njenim ključarjem je zato naročil, da morajo pomagati župniku in cerkvenemu odvetniku pri odstranitvi vode z ruševin cerkve, poskrbeti za njeno zaščito ter popraviti okna. Dotaknil se je tudi mesta učitelja in organista (ludimagistra) ter cerkov- nikov (mežnarjev) vseh cerkva. Po njegovem morajo biti ti pošteni, zvesti in pri ljudeh priljubljeni. Cerkve morajo biti pogosto in vsaj enkrat na teden očiščene, enako tudi vse ostalo, potrebno za božjo službo, vmes se morajo zapirati, zvonjenje pa mora biti diskretno. Flachenfeld je dalje določil, da se praznik sv. Jože- fa pri cerkvi na Ljubelju obeležuje na drug primeren dan v letu ob predhodnem obvestilu, za popravilo tržiškega župnišča pa je ukazal letno nameniti 10 goldinarjev. Arhidiakon je župniku odobril prošnjo po točenju vina, vendar le pod pogojem, da vsako leto ponovno zaprosi zanj. Poskrbeti mora tudi, da pri tem ne bo prihajalo do škandalov, da bodo vino prodajali po enaki ceni kot v mestu in da ga ne bodo točili že pijanim osebam. Ob koncu je arhidiakon Flachenfeld ugotovil, da župnija nima določene štolnine71 za prejem posame- znih zakramentov. Posledično je pogosto prihajalo do negodovanja, saj naj bi župnik takso za prejem posameznih zakramentov oblikoval po svoji presoji. Temu je arhidiakon sklenil narediti konec in je žu- pnika resno opozoril, naj upošteva naslednje takse: Za krščevanje župnik doslej ni zahteval nobene pristojbine. Po arhidiakonovem mnenju je župnik, ker vzdržuje kaplana iz lastnih sredstev, upravičen do določene takse, in sicer: ob krstu zakonskega otroka je upravičen do prejema polovice pristojbine v vinu oziroma njeni protivrednosti v denarju. Pri krstu ne- zakonskega otroka je upravičen do plačila štirih četr- takov. Botra morata plačati dve meri vina, ostali pri- 71 Štolnina je pristojbina za prejem zakramentov, zakramenta- lov in nekaterih drugih cerkvenih opravil (Volčjak, Goriška nadškofija, str. 88). 501 2020 JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 sotni pa polovico, in to poleg tega, kar morata plačati starša za požirek vina. Za zaroko je treba plačati osem četrtakov.72 Za oklice v domači cerkvi se zaračuna šest liber, za poroko 32 krajcarjev oziroma osem četrtakov, za nevesto, ki odhaja iz župnije, pa en zlatnik oziroma tri nemške goldinarje, kakor je v navadi na Kranj- skem. S tem je, kot je zapisal arhidiakon, želel pre- prečiti godrnjanje med verniki. Določena je bila pristojbina za previdevanje bolni- kov, in sicer: če je to potekalo v mestu skupaj s podeli- tvijo poslednje popotnice, se za to plača 20 krajcarjev, v nasprotnem primeru pa za prejem enega ali drugega zakramenta 16 krajcarjev. Če so ta zakrament pode- ljevali izven mesta v oddaljenih vaseh, je bilo treba plačati 40 krajcarjev, v bližnjih vaseh pa 24 krajcarjev oziroma tudi 30 krajcarjev glede na oddaljenost. Za spremstvo umrlega družinskega očeta ali ma- tere je bila določena pristojbina v višini 24 krajcarjev, za spremstvo druge osebe, tudi otroka, pa 16 kraj- carjev. Pristojbina za celoten oficij oziroma za tri vigilije (tudi bilje) je znašala 20 krajcarjev, za mali oficij ozi- roma le eno vigilijo pa 12 krajcarjev. Peta sv. maša zadušnica je veljala 30 krajcarjev, običajna sv. maša v domači cerkvi en petak, v cerkvi na Ljubelju 40 krajcarjev, v Lomu pod Storžičem 30 krajcarjev in pri sv. Jožefu 24 krajcarjev, vse seveda v deželni vrednosti. Arhidiakon je ob koncu odredil, da so vsi tisti ver- niki, ki teh, na novo določenih pristojbin ne bi bili sposobni plačati, njihovega plačila oproščeni ter da jim jih mora župnik ali kaplan podeliti zastonj, in to brez odlašanja. Dalje je arhidiakon župniku naročil, da mora vse, kar je odredil v vizitacijskem dekretu, v izogib nejasnostim prebrati vernikom s prižnice ob naslednjem prazničnem dnevu, in to v slovenskem jeziku (idiomate patrio), v duhu pokorščine pa je zah- teval, da se župnik in kaplan strogo držita predpi- sanih pristojbin. Župnik je moral njegov vizitacijski dekret v prihodnje hraniti v župnišču.73 72 Glede vrednosti denarja konec 17. in v začetku 18. stoletja gl. Valenčič, Žitna trgovina, str. 139; Vilfan, Temelji in razvoj, str. 397–412; Košir, Primeri starejših oporok, str. 93, op. 28. 73 IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, b. 753, Informatio de moderno statu …, str. 9v–13. Kako so tržiški župniki in kaplani Flachenfeldov vizitacijski dekret upoštevali, težko rečemo, saj je nova vizitacija župnije potekala šele leta 1752. Opra- vil jo je prvi goriški nadškof Karel Mihael grof At- tems, saj je papež Benedikt XIV. 17. julija 1751 ukinil starodavni oglejski patriarhat ter na njegovem mestu ustanovil nadškofiji v Gorici za ozemlje Svetega rim- skega cesarstva in v Vidmu za ozemlje pod Beneško republiko.74 O Attemsovem videnju razmer v tržiški župniji pa kdaj drugič. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko SI AS 1063, Zbirka listin SI AS 1073, Zbirka rokopisov IT ASDG – Arcidiocesi di Gorizia, Archivio storico ACAG, Visite pastorali, Attems, 1/3: (1752– 1753, Carniola, Stiria e »Carsia«) IT ASDU – Arcidiocesi di Udine, Archivio storico ACAU, Chiese a parte Imperii ACAU, Collazioni di benefici NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana NŠAL 10, Škofijski arhiv Ljubljana – župnije NŠAL 572, zapuščina Franc Pokorn LITERATURA Ambrožič, Matjaž: Spomini in semeniška kronika 1941–1944 Ignacija Nadraha. Ljubljana: Arhiv- sko društvo Slovenije, 2010 (Viri, 30). Ambrožič, Matjaž: Ustanovitev zasebnih kanoni- katov ljubljanskega stolnega kapitlja. Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707 (ur. Metod Benedik). Ljubljana, Celje: Stolna župnija sv. Nikolaja, In- štitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, Društvo Mohorjeva družba, 2008. 74 Podrobneje Volčjak, Goriška nadškofija, str. 39–50. Podpis gorenjskega arhidiakona Janeza Andreja pl. Flachenfelda (IT ASDU ACAU, Chiese a parte Imperii, b. 753). 502 2020JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 Ambrožič, Matjaž: Zgodovina Cerkve na Slovenskem. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2019 (Priročniki TEOF, 28). Bernhard, Günther: Der Oberburger Bistumsplan vom Jahre 1237. Römische Historische Mitteilun­ gen 39, 1996, str. 163–179. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo 973– 1803. Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Dolinar, France Martin: Fiziognomija in struktura nove goriške nadškofije. Carlo Michele d‘Attems, primo arcivescovo di Gorizia (1752–1774), fra cu­ ria romana e stato absburgico. 2: Atti del convegno (ur. Luigi Tavano in France M. Dolinar). Gori- zia: Istituto di storia sociale e religiosa, Istituto per gli incontri culturali mitteleuropei, 1990, str. 183–198. Dolinar, France Martin: Oglejski patriarhat in Slo- venci do ustanovitve goriške nadškofije. Goriški letnik 29, 2002, str. 67–81. Dolinar, France Martin: Prošti novomeškega kapitlja 1493–1993. Novo mesto: Dolenjska založba, 1993. Dolinar, France Martin: Razmerje med cerkveno oblastjo Ogleja in posvetno oblastjo cerkvenih knezov v današnjem slovenskem prostoru v sred- njem veku. Trojarjev zbornik (ur. Danijela Tr- škan). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011, str. 389–399 (Historia, 19). Dolinar, France Martin: Slovenska cerkvena pokrajina. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodo- vino Cerkve, 1989 (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 11). Duhovniška bratovščina sv. Mihaela v Mengšu: od leta 1667 do 1799. Zgodovinski zbornik: priloga Laibacher Diocesanblattu 5, 1892, št. 21, str. 321– 326; 6, 1893, št. 22, str. 337–346; 6, 1893, št. 23, str. 353–360; 6, 1893, št. 24, str. 378–384; 6, 1893, št. 25, str. 393–400; 7, 1894, št. 26, str. 409–416; 7, 1894, št. 27, str. 425–432; 8, 1895, št. 28, str. 445–448; 8, 1895, št. 29, str. 461–464; 8, 1895, št. 30, str. 475–480; 8, 1895, št. 31, str. 493–496. Hančič, Damjan: Klarise na Kranjskem. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2005 (Gradivo in razprave, 26). Hančič, Damjan: Kronika in nekrolog loškega samo- stana klaris – 17. stoletje. Arhivi 26, 2003, št. 1, str. 47–60. Hančič, Damjan: Srednja Evropa v malem – redov- nice v samostanih klaris na Kranjskem. Arhivi 40, 2017, št. 2, str. 263–274. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjo­ žefinskih župnij na Slovenskem. Kranjska. Ljublja- na: Viharnik, 2017. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupni- ja Cerknica. Acta Ecclesiastica Sloveniae 26, 2004, str. 125–191. Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Sloven­ skem. K razvoju cerkvene organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik, 2013. Kos, Dušan: Zgodovina morale. 2: Ljubezenske stra­ sti, prevare in nasilje ter njihovo obravnavanje na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016 (Thesaurus memoriae. Dissertationes, 12). Košir, Matevž: Primeri starejših oporok v slovenščini, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije. Arhivi 26, 2003, št. 1, str. 89–114. Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad, 1936. Lavrič, Ana: Bratovščine na Kranjskem leta 1773. Arhivi 37, 2014, št. 1, str. 109–142. Lavrič, Ana: Ljubljanska škofija v vizitacijah 17. sto­ letja. Vizitacije kot vir za umetnostno zgodovino. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007 (Elektronske izdaje Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta). Mlinarič, Jože: Kartuzija Bistra. Ljubljana: Družina, 2001. Mlinarič, Jože: Kostanjeviška opatija 1324–1786. Ko- stanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac, 1987. Mlinarič, Jože: Stiška opatija 1136–1784. Novo me- sto: Dolenjska založba, 1995. Mlinarič, Jože: Župnije na slovenskem Štajerskem v vi­ zitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656–1774. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1987 (Acta eccle- siastica Sloveniae, 9). Piazza, Katja: Udine, Archivio patriarcale: la diocesi di Aquileia »a parte Imperii«. Note sugli arcidia- coni tra la seconda metà del XV e il XVII secolo. Caratteri ed evoluzione. Nulla historia sine fonti­ bus. Festschrift für Reinhard Härtel. Graz: Leykam Buchverlag, 2010, str. 362–375 (Schriftenreihe des Instituts für Geschichte, 18). Ravnikar, Tone: Benediktinski samostan v Gornjem Gradu. Maribor: ZRI dr. Franca Kovačiča, 2010 (Zbirka Studia historica Slovenica, 6). Skubic, Anton: Zgodovina Ribnice in ribniške pokra­ jine (ur. Josip Lesar). Buenos Aires: Editorial Ba- raga, 1976. Tavano, Luigi: Cronotassi degli arcidiaconi di Gorizia (1574–1750). Gorizia: Istituto di storia sociale e religiosa, Istituto per gli incontri culturali mittel- europei, 1988. Truhlar, France: Problem starih patrocinijev v Slo- veniji. Bogoslovni vestnik 33, 1973, št. 1–2, str. 61–116. Valenčič, Vlado: Žitna trgovina na Kranjskem in ljub­ ljanske žitne cene od srede 17. stoletja do prve sve­ tovne vojne. Ljubljana: Slovenska akademija zna- nosti in umetnosti, 1977 (Razprave, 10/4). Vilfan, Sergij: Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17. stoletja. Zgodovina denarstva in bančništva na Slovenskem. Posvetova­ nje ob štiridesetletnici Denarnega zavoda Slovenije, Ljubljana, 11. in 12. decembra 1984 (ur. Peter Kos et al.). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev 503 2020 JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 Slovenije, 1987, str. 19–32 (Zbirka Zgodovinske- ga časopisa, 3). Volčjak, Jure: Cerkve goriške nadškofije na Kranj- skem v času nadškofa Karla Mihaela grofa At- temsa. Del 1: Bistrski, gorenjski in metliški arhi- diakonat. Acta historiae artis Slovenica 24, 2019, št. 1, str. 135–185, 192. Volčjak, Jure: Das Dominikanerinnenkloster Vele- sovo/Michelstetten im Laufe seines Bestehens. Bettelorden in Mitteleuropa. Geschichte, Kunst, Spi­ ritualität. Referate der gleichnamigen Tagung vom 19. bis 22. März 2007 in St. Pölten (ur. Heidema- rie Specht und Ralph Andraschek-Holzer). St. Pölten: DASP, 2008, str. 211–232 (Beiträge zur Kirchengeschichte Niederösterreichs, 15; Ge- schichtliche Beilagen zum St. Pöltner Diözesan- blatt, 32). Volčjak, Jure: Goriška nadškofija na Kranjskem v času apostolskega vikarja in prvega nadškofa Karla Mi­ haela grofa Attemsa (1750–1774). Ljubljana: Teo- loška fakulteta, 2017 (Acta Ecclesiastica Slove- niae, 39). Volčjak, Jure: Ordinacijski zapisniki oglejskega patri­ arhata za slovensko ozemlje v 18. stoletju (1701– 1749) (Viri, 43) (predvidena objava konec leta 2020). Volčjak, Jure: Župnija Mokronog v času goriške nad- škofije (1752–1784) (predvidena objava v letu 2020). Volčjak, Jure: Župnija Preserje od cerkniške podruž- nice do samostojne župnije. Župnija Preserje sko­ zi čas (ur. France M. Dolinar). Preserje: Župnija, 2011, str. 111–126. Žnidaršič Golec, Lilijana: Cerkvene ustanove in službe v zgodnjem novem veku na Slovenskem. Škofovstvo, arhidiakonatstvo, župništvo. Ljubljana: Znanstve- na založba Filozofske fakultete, 2015. Žnidaršič Golec, Lilijana: Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. Ljub- ljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, 2000 (Acta ecclesiastica Sloveniae, 22). Žnidaršič Golec, Lilijana: Odsevi habsburško-bene- ških odnosov v Cerkvi zgodnjega novega veka na Slovenskem. Arhivi 34, 2011, št. 2, str. 319–327. SPLETNI VIRI Slovenski biografski leksikon Glonar, Joža: Gallenfels, Jurij Andrej (1651–1699): http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi196032/#slovenski-biografski-leksikon Lavrič, Ana: O hierarhiji svetnikov na oltarnih na- stavkih. Iz vizitacijskih zapisnikov ljubljanskega škofa Otona Friderika Buchheima (1641–1664). [Elektronski vir]. RIHA journal, 2, sept. 2011. S U M M A R Y Further reflections on the development of the network of Aquileian archdeaconates in Carniola. The archdeaconate of Upper Car- niola and the parish of Tržič as presented in the visitation report (1704) drawn up by the Archdeacon of Upper Carniola Flachenfeld In 1704, Dr Johann Andreas von Flachenfeld, the parish priest of Mengeš and the Aquileian Archdea- con in Carniola, fulfilled the task that his superior, the Aquileian Patriarch Dionisio Delfino, had given him on appointing him as archdeacon – i.e. to carry out the earliest possible visitation to the archdeaco- nate and draw up a visitation report. In it, Flachenfeld briefly described the Upper Carniolan archdeaco- nate, part of the network of archdeaconates in Car- niola, which emerged and developed in the decades and centuries after the Church of Aquileia started its missionary activity in the territory of present-day Slovenia. Archdeaconates were of different sizes, and they usually had their seats in major chapters, monasteries, and parishes. The conditions changed following the establishment of the Diocese of Lju- bljana in 1461, which emerged as the “new player” in what had until then been a unified area. In the ensuing centuries, relations between individual arch- deacons would sometimes be quite strained, because some “stronger” archdeacons felt themselves called to also usurp or take over the administration of par- ishes belonging to the neighbouring archdeaconates. The crisis was resolved at the end of the seventeenth century, when the provost of the collegiate chapter of Novo Mesto and the Cistercian abbots of Stična and Kostanjevica, respectively, reached an agreement after long disputing over the archdeacon’s title. And in the Upper Carniolan archdeaconate, a dispute was settled concerning the jurisdiction over Inner Carni- ola by establishing an archdeaconate with its seat in the Carthusian Monastery of Bistra. Archdeacon Flachenfeld opened his visitation report by providing a few basic pieces of informa- tion about the Upper Carniolan archdeaconate – its geographical position, size, number of parishes and monasteries – and continued by describing each in- dividual parish and monastery, respectively. He first named the patron saint to which the parish church and its succursals were dedicated, and then proceeded by presenting his observations regarding church fur- nishings and any possible irregularities, as well as by providing a list of priests active in the parish. Using the same pattern, he described individual monaster- ies as well, only that in this case he also gave a brief account of how each monastery was founded and by 504 2020JURE VOLČJAK: K RAZVOJU OGLEJSKE ARHIDIAKONATSKE MREŽE NA KRANJSKEM, 489–504 whom, described the state of the monastery building, provided a list of monks that resided in the monas- tery during the time of his visitation, presented the head of the monastery, and so on. In the same manner, the archdeacon also report- ed on the parish of Tržič, which he knew quite well, having already visited it in 1701. What is of crucial importance here, however, is that in addition to the report of 1704, he also submitted the patriarch the visitation decree from 1701, which is discussed in detail in the article. Flachenfeld’s valuable visitation report of 1704 is kept in the Archiepiscopal Archives in Udine. As clearly the only preserved visitation report for the en- tire archdeaconate of Upper Carniola, it is even more important because it demonstrates the conditions in Upper Carniolan parishes and monasteries at the be- ginning of the watershed eighteenth century.