Ljubljanski Zvon
Iz pesmi Kazimira Radiča.
i.
JLinkrat, enkrat samo naj tvoje     In pod poljubom tvojim vročim
me bele objemo roke!                ugasnem naj in skoprnim,
En sam poljub iz duše čiste     da onkraj groba, devče zorno,
pritisni mi na ustne te!              zbežim na varne kraje ž njim.
V semenu tvojega poljuba bom k novemu življenju vzklil in kakor cvet se živobojen visoko pod nebo razvil.
2.
Igriv  bi rad bil val potočka, ko koplješ se, dekle lepo, da božal bi ti ude mehke, poljubljal belo bi telo.
Ko greš k izpovedi, predraga, izpovednik bi tvoj   bil rad, da gledal srečen v dušo čisto bi tu na zemlji vsaj  enkrat.
?».
Poberi ulična se jata!
Ni tvojega sveta mi mar,
jaz sam sem nov si svet  ustvaril,
jaz sam na njem sem gospodar:
Pod jasnosinjimi nebesi najlepši vrt je razprostrt, na vrtu roža govoreča, in vrt le meni je odprt.
Nebes nad njim se dvoje vzpenja,    Pravljice roža mi šepeče,
obojim ljubljen bog sem jaz.           iz nje jaz srebljem sladki med . ..
In kdo v nebesih dveh kraljuje       Pod vrtom krita z večnim snegom
tako, bogovi, izmed vas ?                  ravan se širi v  nedogled.
»Ljubljanski Zvon« 2. XXI. 1901.                                                                                                     7
78
Iz pesmi Kazimirja Radiča.
Samoten potnik blodim  pozno krog hribčkov dveh na snežnih tleh, začarani v belino snežno brstita roži na vrheh.
In levi hribček kakor Etna se dviga z ognjeniških tal, ah, in pod njim Hefajst verige svobodi moji je skoval . . .
In vendar ljubim svet čarobni, to srečo svojih mladih sanj; ves kras in čar je moj na veke, pristopa drugi nima vanj.
Udano štiri bele kače
ga čuvajo mi noč in dan;
dve stražita na vzhod in zahod,
a drugi dve na južno stran.
4.
Po prstih, tiho in oprezno približam se pred nje dveri, odprem — ni ključa obrnila, srce se čisto ne boji.
Prodira skozi okno mesec, obseva rožno ji glavo, krog nje se morje las razliva, blesti blazina se pod njo.
Kipeče dvigajo se prsi, odprta usta so napol . . . Duhti iz njih molitev morda proseče gor pred božji stol?
Milina ta in ta krasota najdražji nje zaklad . . .   Od   vrat približam k postelji se tiho, približam tiho se ko  - - tat.
Ko tat? Trpim li, da pod oknom brez kazni bi me kdo psoval ? Hitim iz sobe, iščem, iščem — zaman do jutra sem iskal . . .
5.
O ljubica — en sam poljub! Kaj v stran obračaš se ledeno ? Pomakniva se bliže vkup, h kolenu stisni se koleno.
Dekletu zardi obraz in prsi dvigajo se burno: »Navade take ni pri nas!« šepeče glasek nesigurno.
Tresoči, jezni glasek ti, ah, kdo li naj ti to verjame, če nje zaljubljene oči drugače govorijo zame?
Objamem ljubico tesno, zaman mi revica medene odmika ustne — kar  nekdo še ože k sebi me oklene.
O ljubica — en hip samo: še ni navada! e tako sladko, tako te rada!«
Pri nas tako »Oh, če pa j oh, če imam
Iz pesmi Kazimirja Radiča.
79
Še prašaš me, ljubica, kake si smrti umreti želim ? Naj v tvoje oči se zamaknem in v njih se stopim, izgubim.
Sveta noč, ljubezni polna! Zvezdic trop nebeških zlat svit miru v temo obupa tiho lije ko takrat . . .
Krog zelenega drevesca si podajejo roke, iz oči se radost smeje, lučke blaženo gore.
Kar preteklost pokopala je veselih, srečnih dni, kar jih sluti duša čista, en večer jih obudi.
6.
Ko kapljica rose za rana samotno na veji visi, jutranjemu solncu se čudi, pod njega vročino shlapi . . .
Sveta noč.
Jaz na postelji z oprto glavo sam sedim doma  . . . Ah, zaspati dnes ne  morem, noč miru — miru ne da.
Za menoj  brez mej puščava, vidim sled le svojih nog, pred menoj  zija samota ko prepad brez dna globok.
Daj, o noč, ljubezni polna — če je sodba mojih zvezd brez prijateljev samota — da ostanem sebi zvest!
8. Menihovo gorje.
Menih ti lepi, mladi,
po polju gledati nikar!
Če je na grmu cvetje,
če v gnezdu ptič — kaj tebi mar ?
Z ženico svojo mlado na polju orje kmetic mlad, ljubezen lajša delo, ljubezen trudne vabi v hlad.
Po ravnem polju gleda visoko z okna mlad menih, v oko mu solza kane, privre iz prsi žalen vzdih:
»Ves svet je moj bil nekdaj, sedaj pa več nikdar, nikdar! Zakaj le jaz žalujem, ko veseli se vsaka stvar?«
»Roke si dal za delo,
da gledam lepi svet — oči;
zakaj, o Bog, čuteče
pa v prsih mi srce gori?«
Pač težko je umreti,
če poln imaš družine hram,
še teže je živeti,
če dolge dneve šteješ sam!
9. Moj epitaf.
Ponižno ti naznanjam, veliki duh bodočih dni: O sreči, miru sanjam, ki svetu ga prineseš ti!
7 +