ATENAGORA PRI PAPEŽU — 26. oktobra je carigrajski pravoslavni patriarh Atenagora vrnil obisk papežu za njegov obisk v Carigradu letos julija. Osnovno misel srečanja sta oba verska poglavarja izrazila takole: „Krik mučeniške krvi iz katakomb nas poziva: Po- utrip Cerkve iščite vse poti, da pridete do edinosti!“ (Atenagora). „Pozabimo na preteklost, delajmo za priliodnpst! Brezver-stvp, ki ogroža svet, nas sili k edinosti.“ (Pavel VI.) POLJSKIH ŠKOFOV NI BILO — Ker državna oblast ni dovolila kardinalu Višinskemu, da bi se udeležil škofovske sinode v Rimu, se je nista udeležila tudi ostala dva izvoljena zastopnika poljskih škofov kardinal Vojtyla in škof Kalwa. Odklonitev potnega dovoljenja Višinskemu je bila namreč stvar, ki je prizadela vse poljske škofe. LAIŠKI KONGRES V RIMU — Tretji svetovni laiški kongres se je vršil od 11. do 15. oktobra v Rimu. Udeležilo se ga je okoli 3.000 odposlancev iz vseh predelov sveta. Opazovavci raznih krščanskih cerkva so smeli na kongresu tudi govoriti in sodelovati pri razgovorih. Ob zaključku je papež udeležencem med drugim dejal: „V številnih predelih sveta primanjkuje duhovnikov in diakonov. Na pomoč morajo priskočiti katoliški laiki ter prijeti za delo, za katero ni potrebno, da bi ga opravljal duhovnik. Razkristja-njeni svet moramo prepojiti z močno vero v Boga in Kristusa, ki je vir prave sreče in svetosti.“ ZBOROVANJE NA BLEDU — Od 16. do 19. oktobra je bilo v hotelu Jelovica na Bledu zborovanje docentov katehetike na univerzah in višjih bogoslovnih šolah. Priredila ga je Teološka fakulteta v Ljubljani, Izvedlo pa Katehetsko društvo iz Münchna. Udeležilo se ga je nad 70 katehetskih izvedencev iz obeh Nemčij, Poljske, Nizozemske, Avstrije in Jugoslavije. KOROŠKI SLOVENCI PRI GOSPE SVETI — 15. oktobra se je 3000 koroških Slovencev, med njimi nad 40 duhovnikov in okoli 100 ministrantov, udeležilo romanja h Gospe Sveti. Zbrali so se pri samostanu in od tam v procesiji krenili proti cerkvi. Slovesnosti so se udeležili tudi romarji iz Ljubljane, Celja in Kopra. Po maši je vernike pozdravil v slovenščini celovški škof. DVAJSETLETNICA — Družba sv. Mohorja v Celovcu je te dni proslavila 20-letnico, odkar je leta 1947 ponovno pričela delovati med rojaki na Koroškem. Zadnja svetovna vojna je prekinila njeno delo. Po vojni je obnovila svoje versko, narodno in kulturno poslanstvo na Koroškem in tudi med našimi rojaki, ki so zdaj raztreseni po vseh predelih sveta. Družba ima zdaj okoli 9000 udov, ki prejemajo vsako leto koledar in druge koristne knjige. Poleg tega ima tudi več dijaških domov, v katerih je zdaj 220 dijakov in dijakinj, ki obiskujejo slovensko gimnazijo v Celovcu. NAMESTO K VOJAKOM — Katoliško mirovno gibanje „Pax Christi“ (Kristusov mir) širi med narodi koristno misel, naj bi mladi fantje, ki so poklicani na odslužitev vojaške službe, rajši priskočili na pomoč onim državam, ki so v razvoju. Tako delo naj bi bilo nadomestilo za vojaško službo. To misel so si osvojile doslej Belgija, Italija. Holandija in Francija. V zadnjem času je ta misel živa tudi v Angliji. DEVETNAJST LET V ZAPORU — Kongregacija oblatov brezmadežne Device Marije sporoča, da so če-hoslovaške oblasti po devetnajstih letih zapora pred kratkim izpustile njihovega člana p. Karla Hahnerja. P. Hahner je povedal, da je v tem čehoslovaškem zapornem taborišču še več duhovnikov in redovnikov. NA DRAŽBI PRODANA STOLNICA — V Rotterdamu so prodali na dražbi stolnico, ki je bila sezidana 1. 1882. Krajevni škof se je odločil za prodajo umetnostno in zgodovinsko malo vredne cerkve zategadelj, ker bi bila obnova predraga. Nenavadno odločitev je narekovalo tudi dejstvo, da se iz središča mesta, ki postaja poslovni center, ljudje izseljujejo v predmestja. Nove stolnice za sedaj ne bodo zidali. Župnijska cerkev mestnega predela, kjer je škofijsko poslopje, je postala nova stolnica. U TANT PAPEŽU — Glavni tajnik Organizacije Združenih narodov je papežu med drugim sporočil: „Porabljam priložnost, da vaši svetosti ponovno izrazim spoštovanje in občudovanje za nenehno prizadevanje za svetovni mir med narodi, kakor tudi za vašo stalno podporo OZN. Vaše besede mi dajejo še prav posebno moč pri mojem delu in so tudi prispevek za končanje žalostnega vojnega spopada v Vietnamu.“ naša luč mesečnik za Slovence na tujem LETO 16 ŠTEVILKA 10 DECEMBER 1967 toCi’ CA/ i/ CC’Wf'ti’ st&fc C(/ • • » Betlehem je bil dosti zanikrno judovsko mestece. V tistem času je bil prenatrpan zaradi popisovanja, ukazanega od cesarja Avgusta. Cesar je hotel v svoji uradniški vnemi vnesti v kartoteke natančne številke o rimskih državljanih, njih ženah in otrocih, hlapcih in deklah, drobnici in zemlji. Po natančnih številkah bo tudi izterjevanje davkov uspešnejše. Jožef in Marija nista mogla najti v mestu prenočišča. Morda zaradi trdosrčnosti malomeščanov, morda zaradi prenapolnjenih prenočišč ali pa zato, ker Jožef ni imel s čim plačati. Ni jima ostalo drugega kot poiskati zunaj mesta votlino, ki je niso slučajno tisto noč zasedle ovce. Prišla sta v votlino, v hlev. „Hlev, resnični hlev ni veselo in rahlo stebrišče, ki so ga krščanski slikarji zgradili za Davidovega sina, tudi ne jaslice iz mavca, ki ga je zamislila v modernih časih slaščičarska domišljija izdelovavcev kipcev. Tudi ni čista in snažna veža, ljubka v svojih barvah, z olepšanimi in okrašenimi jaslimi. Hlev, resnični hlev je dom živali, ki so garale za človeka. Hlev so le štiri surove stene, umazana tla, streha iz brun in skodel. Resnični hlev je temen, umazan, zatohel: edino čiste v njem so jasli, kjer gospodar pripravlja krmo za živino.“ (Papini) Novorojeni bo imel „hlev za kraljevsko dvorano, za prestol jasli, za baldahin s stropa visečo pajčevino, za oblake kadila gnojni smrad, za dvorjane dva uboga brezdomca.“ (Ricciotti) Tu torej bo Marija rodila. Ne doma, v sicer skromni, iz blata zgneteni hišici, ki pa je le neprimerno udobnejša kot ta votlina, ampak sto štirideset kilometrov proč od Nazareta, med tujimi, neznanimi ljudmi. Cesarjevo povelje ju je pognalo na pot, isto povelje je nagnetlo v hiše popotnike iz vse Palestine, njima je ostala ta votlina. In čas rojstva? Ponoči, ob uri, ko so meščani veseljačili ali že utrujeni od pijanega veselja popadali po mehkih ležiščih. Ob uri, ko so spet drugi pospali po napornemu delu in pozabili na ves svet. Ob uri spanja, pozabe in greha. In vendar je bil ta pozabljeni trenutek tisti, na katerega se je pripravljala vsa zgodovina! Čas in kraj Kristusovega rojstva ni bil stvar naključja. Bog sam si je izbral take okoliščine, kot jih ne pozna zlepa kateri človeški otrok. In če je sam izbral tako nenavaden okvir za rojstvo svojemu Sinu, ali ni hotel s tem nekaj povedati? Ali ne morda to, da je vse zunanje le lupina, ne jedro, in da ta lupina pred Bogom tako malo tehta? br 1 pismo za advent 7.a 1. adventno nedeljo je poslal glavni direktor slovenskega dušnega pastirstva tole pismo: Bratje in sestre v Kristusu! Najprej bi vas rad vse iz srca pozdravil, kjer koli v svetu ste. Pišem vam v skrbi za vaš duhovni blagor, za vas same, pa tudi za vašo bodočnost in bodočnost vaših otrok. Z lastno pridnostjo ste si ustvarili svoje domove, jih uredili po svoji sposobnosti, saj smo Slovenci povsod v svetu na glasu kot pošteni, zanesljivi, dobri in sposobni delavci, pa naj bomo v katerem koli poklicu. Največja pa je vaša skrb za vaše otroke, da bi rastli v starosti, modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Da vam ne manjka duhovne hrane, skrbe vaši dušni pastirji. Tako vrše bogoslužje in dele zakramente v jeziku, ki vam je najbližji. Prav tako vas uče krščanstva v vašem materinem jeziku. Nas vse pa skrbi, kdo bo lahko prevzel to duhovno dediščino, kdo bo lahko tudi v prihodnje razvijal duhovne talente med nami. Pomagati si moramo sami. Poskrbljeno je za šole in bogoslovna učilišča, ki bodo rada sprejela vsakogar, ki bo sposoben in pripravljen pomagati svojemu bližnjemu. Iz nas samih morajo priti bodoči duhovniki, redovniki in sestre. Vsi smo obvezani prositi Boga, da bi po svoji milosti izbral in poklical one, ki bi bili mod nami pripravljeni delovati za čast božjo in blagor duš. Bolj kot kdaj moramo danes moliti, da bi Bog izbral delavce za svoj vinograd. Kot mora biti vrt, v katerem hočemo nabrati lepo cvetje, dobro očiščen in pripravljen, tako morejo priti poklici duhovnega značaja le iz dobrih družin, ki se zavedajo polnega pomena krščanske vzgoje in vernega življenja. Dokler je človek še otrok ali še ni dorasel, ga vzgajamo. Starši in drugi vzgojitelji mu pomagajo, da postane dober človek in dober kristjan. Ko pa postane starejši, se mora sam truditi, da bo postal in ostal dober človek in dober kristjan. Takrat se začne čas samovzgoje, ko se začne v človeku razvijati samostojno mišljenje. Ko začne samostojno misliti, se mora že navajati k samostojnemu odločanju. Kot pri drevesu, ko se dobro zakorenini, odstranimo kol, na katerega je bil privezan. Samovzgoja pa ostane vse življenje, saj se moramo vedno truditi, da bi bili boljši. Mati in vodnica naše samovzgoje pa je Cerkev, ki nam daje vedno novih smotrov k popolnosti in kaže pota, po katerih jih dosežemo, zvesta Njemu, ki je Pot, Resnica in Življenje. Le tako bodo zrastli naši bodoči duhovni vodniki. Kjer koli imate bogoslužje v slovenščini, imejte za svoj ponos, da se ga redno udeležujete, pomagajte pri ureditvi, da bo lepo: Bogu v čast in v korist vaših duš. Brez pomena je tožiti o slabem obisku sv. maše, ki se daruje v slovenščini, ako sami ničesar ne storimo zanjo! Bog nam je dal poseben dar za petje. Vsi dobro vemo, kako lepo je pri maši, kadar je zares lepo petje. Le nevarnost je, da ob liturgičnih reformah, ki jih je prinesel zadnji koncil, izgubimo smisel za to odliko. Dosedanje skušnje so pa povsod pokazale, da se da lepo vključiti tako zborovsko petje kot tudi ljudsko. Strokovnjaki so na delu, da poskrbe za spremenljive mašne dele v melodiji in po besedilu, da se združi oboje: naše narodne posebnosti z ljubeznijo do Boga in do lepe pesmi v njegovo čast. Tako bomo dosegli, da bo naša daritev izraz naših src. S tem, da so vsi mašni deli, ki jih molimo na glas, v slovenščini, se reforme bližajo svojemu višku. Vaši duhovniki, organisti in pevci bodo storili vse, kar je mogoče, saj dobro vedo, da je v skladu z zadnjim koncilom. V mnogih krajih imate že posebne župnijske svete ali odbore, kakor bi jih že imenovali. Radi pri njih sodelujte, da ne bo le beseda, da smo vsi katoliška Cerkev. Kjer pa jih še ni, pa jih pripravite z vso skrbnostjo, da bo tako zaživelo novo življenje med nami. O mnogočem bi moral še pisati, a naj bodo le te misli, saj je naša srčna zadeva, da se kot samostojna in svobodna celota vključimo v družino narodov v svetu. Vsemogočni Bog pa naj vam vsem da svojo pomoč, milost in blagoslov! Mons. Ignacij Kunstelj Jezušček na Flamskem Zdaj se je pričela množica pred mestno hišo redčiti. Ogenj je že davno ugasnil in Jožef in Marija sta ostala se edina pred vrati-Šla sta po stopnicah navzgor in sta bila zadnja za starim možakarjem, ki ni znal zapisati svojega imena in se je zaradi tega kar podkrižal. Lepo rejen, v kožuh zavit pisar, ki je imel velik vrč piva pred seboj, si je zadovoljen pomel debele roke, ker je bilo delo zdaj slednjič opravljeno. Obšla ga je dobra volja: zdaj bo tudi on lahko mirne duše v „Golobu“ izpil svoj vrček. Ko je Jožef pokazal svoje papirje in je pisar videl, da sta oba iz plemenitega Davidovega rodu, je osupnil ter se jima dobrikal in govoril sladke besede, da bi izvabil iz njiju napitnino. Ko pa je videl, da sta obdržala roke v žepih, in je opazil, da sta siromaka, je kliknil nekemu drugemu pisarju, pravemu judovskemu nosu, dvoumno opazko. Ko se je Jožef podpisal, sta odvezala osla in sla iskat prenočišča. Najprej sta poskusila v krčmi „Pri zlati kameli“. To so jima bili priporočili in ni bila draga. Toda neki kmečki teleban z velikim čikom v ustih je zaslanjal vhod. in dejal: „Nihče več ne sme noter, ker je hiša polna kakor sod za slanike, podstrešje in kleti,“ in posmehljivo je pristavil: „Saj nimata niti dovolj denarja pri sebi. Le pojdita k ,Trem zamorcem’, tam ni zaradi živalic nikogar.“ Pri ,Treh zamorcih’ ni bilo zaradi tobakove-ga dima videti skoraj roke pred seboj. Marija je čakala zunaj na oslu, Jožef pa se je rinil skozi počivajoče in razgrajajoče goste. Vprašal je krčmarico, ki je prišla iz kleti s težkimi vrči piva, ce ima kakšno posteljo za njegovo ženo, ki bo vsak hip porodila. Osorno ga je nahrulila, češ ali misli, da je njena hiša bolnišnica. „Pojdita k ,Zlati kameli’, tam devajo celo pse v posteljo.“ Odhitela je in Jožef je osupel gledal za njo. Tako sta hodila od prenočišča do prenočišča. Prosila sta le za preprosto posteljo, pri siromašnih ljudeh, pri meščanih in mestnih svetovavcih, toda povsod so jima prijazno ali pa malomarno odgovarjali, da je že vsak kotiček zaseden. Ah, vse njuno upanje, tako svetlo in polno obljub kakor maj, tako mirno kakor velikonočni dan, sta odpihnili zdaj pokvarjenost in brezbrižnost ljudi. Proseče sta se ozrla proti zvezdam. Tedaj je prišel otrok z lesenim vedrom v roki, ki je videl njune poglede. Ker so Jožefa zapustili ljudje in ga pahnili od sebe in ker mu kljub temu ni upadel pogum, je vprašal deklico, ki je bila prav tako siromašna kakor onadva in ki se je nedolžno smejala pod svojo belo ruto: „Ti mala, ali veš za kak prostorček, kjer bi lahko prespala? Pa če bi bil samo tolikšen kakor predpasnik. Ta žena je bolna in . . „O seveda,“ je dejal otrok, „tam zadaj onstran vode je zapuščen hlev, kjer stoje panji. Suh je in poln toplega sena. Pojdita, pokažem vama.“ Otrok je stopil pred njima in Jožef in Marija sta mu sledila z oslom. Šli so čez zamrzlo vodo in daleč v polje, kjer so našli v svitu svetilke na pol odprt hlev, ki je globoko tičal v snegu. V hlevu je bil zatohel duh, ki je padel človeku na prsi. Veliki pajki so prestrašeni pobegnili pred svetilkino lučjo. „Torej tu se bo zgodilo,“ je žalostno dejala Marija in vendarle vesela, ko bo imel njen otrok streho nad seboj in bo ležal na toplem senu. „Sam Bog hoče tako,“ je dejal Jožef in obesil svetilko na gredo. Potem je pripravil posteljo iz sena in suhega listja ter zamašil luknje s praznimi vrečami. Skozi luknje v strehi so pa gledale zvezde v notranjščino. Zunaj je v pokoju snega pod skrivnostnimi zvezdami ležala vas, kjer je v rdečem žaru bakel gospodaril greh. Tam onstran, daleč nad spečimi griči pa je še nikdar ugledan stal na počivajočem nebu globoko v nočnem ozračju velik in čist kakor živo srebro prvi srp zorečega meseca. o Potem se je zgodilo. „Marija,“ je vzdihnil Jožef, kajti čutil je njeno svetost. „Ljubi Jožef,“ so šepnila njena usta in Jožefu je bilo, kakor bi se mu vse nebo zahvalilo za njegovo neumorno skrb. Srce mu je prekipelo, prijel je Marijo za roke in jo urno poljubil na voščeno bledo čelo ... „Moliva,“ je zajecljal, „kajti neizrekljivo je lepo.“ Pokleknila sta v seno. Čebele so še vedno brnele v svojih panjih, kakor bi bil zatohli hlev cvetlični vrt. Zunaj so peli petelini in dobri osel, ki se je pri vsem tem tekanju sem in tja dvignil, je tudi prišel pogledat. Sklonil je glavo čez jasli, globoko vzdihnil in grel otročička s svojo težko toplo sapo. Rjava svetilka je tiho gorela, tako tiho, kakor bi bila tudi ona polna velike, pobožne molitve. o Začulo se je rahlo trkanje na vrata. Jožef je prestrašeno in vprašujoče pogledal Marijo, ki je takoj vstala in v obrambo spro-strla svoje roke nad otroka. Brez besede, z utripajočim srcem je Jožef previdno odškrnil vrata in zagledal kosmate, dobre glave pastirjev, ženske v plaščih in radovedne otroke. Nekdo z rdeče obrobljenimi očmi je vprašal: „Ali smo prav prišli? Se je tu rodil otrok? Angel z neba nam je ukazal, naj ga obiščemo.“ „Da,“ je dejal Jožef s ponosnim glasom. „Prišli ste prav, toda otrok spi.“ Položil je kazavec na ustnice in opomin je šel od ust do ust: „Ssst, sst, spi!“ Jožef je na stežaj odprl vrata in jim pokazal kraj, kjer se je v rahli luči svetilke bleda deklica z dolgimi lasmi boječe in zaskrbljeno sklanjala čez otroka. Oprezno in po prstih so se drug za drugim splazili v hlev. Moški so se odkrili kakor v cerkvi. Vsi so se zgrnili okrog jasli, kjer je na njihovo začudenje spalo čisto navadno dete. Toda ob spominu na angela so se počasi razveselili njih obrazi in so se jim zasvetile oči. Z nogo pripogiblje, Tam pa UUvleU Detece zaziblje, sveto Dete Jezusa. Tam stoji pa hlevček. Tam hite pastirci, tam stoji pa hlevček, tam hite pastirci, lepi hlevček Betlehem. v hlevček lepi, Betlehem. Notri je Marija, Glejte, trije kralji Detece povija, v zlati lepi halji sveto Dete Jezusa. na kamelah jezdijo. Tam stoji ob strani Prineso darila: sveti Jožef stari, sladkega kadila, lepo sivo glavo ima. mire, čistega zlata. Radovedno so se pomikali bliže, otroci so pritiskali v ospredje, ženskam je uspelo, da so se postavile pred moške. Kdor je bil predaleč zadaj, je stopil na sod ali na butaro lesa, da bi videl čez glave drugih. Kljub toliki množici je bilo v hlevu tiho in domače in oči vseh so polne Spoštovanja in pobožnosti občudujoče romale od otroka k materi in od matere k otroku. Slepec se je smehljal, kakor bi kaj videl. Tedaj so z vseh strani jeli pripovedovati o velikem nebesnem čudežu, o lepem angelu in njegovih besedah, o pojoči prikazni, o otroku, ki je bil božji in namenjen za velike stvari na svetu. Tedaj se je vse ozrlo za pritajenim ihtenjem. „Ah, slepec ihti,“ je dejal neki pastir Mariji, „žalosten je, ker ne more videti otroka.“ „Ne, zaradi tega že ne,“ je ihtel slepec in stopil iz svojega kota, „kajti videl sem luč. Toda vi vsi ste mogli otroku kaj darovati, le slepci nimamo ničesar. Ali ni to žalostno?“ V hlevu je postalo tiho, čisto tiho. Slepec se je nečemu nasmehnil, potem pa je s plemenito kretnjo jel božati strune. Njegov rdeči obraz je prebledel od razburjenja in z njegovih gosli je lil spev, kakor bi ga bil ukradel angelom, ki so se poprej prikazali. Ves hlev ga je bil poln. Otrok je utihnil in te kmečke glave, ki niso čule menda nikoli nič drugega kakor monotono godbo v cerkvi ali polko na pro-sčenju, so bile vse prevzete. Obšlo jih je nekaj, kar je bilo lepše od vsega, kar so imeli. Nad temi kosmatimi, neostriženimi ubogimi ljudmi je sijal kraljevski blesk njih duš in slepcu so kapale solze po licih. Ko je končal in je lok obvisel v njegovi roki, se je smehljal nekam v višino. „Videl sem otroka,“ je zaihtel, „videl sem ga! Ah, tako krasen je in tako lep!“ F. Timmermans božji mir za božic in vso srečo v novem letu vam žele vaši dušni pastirji v • v božic v družini Na stenskem koledarju sta ostala samo še dva lista. Pred dnevi sem privzdignila novembrskega, da sem videla, katerega dne bomo letos zapeli „Glej, zvezdice božje .. Pretekli teden smo zvečer tudi že polglasno poskušali razne božične napeve, kakor posamezni godci orkestra pred še zaprtim odrom. Osmi božič v tujini. Mislim, da gre tako tukaj kakor v vseh deželah, ki so dosegle zavidljivo blagostanje in tehnični napredek, pri večini ljudi priprava na ta praznik v napačno smer. Človeku, ki misli le na denar in na blagostanje, je božični večer samo priložnost, da povabi prijatelje na pojedino. Spomnim se, kako me je prva leta vse to motilo. Nisem mogla razumeti brezbrižnosti ljudi do bližajočega se praznika. Življenje na ulici je teklo svojo pot. 2 leti se taki občutki ublažijo. Okoliščine te prisilijo, da začneš premišljevati. Zakaj naj bi zunanja razlika motila krščansko praznovanje božičnega rojstva? Tega, kar v sebi nosimo, nam nihče ne more vzeti. Tudi brez jaslic in brez dreveščka in smrekovih vejic in brez svečk bomo lahko doživeli resnični božični večer. „Slava Bogu na višavah“ lahko pojem v cerkvi ali doma, lahko tudi sredi mesta v podzemski železnici, na Ognjeni zemlji ali ob kanadskih jezerih — povsod je enako daleč do Betlehema. Pred leti sem nekaj dni po božiču obiskala znance. Ko smo se razgovorili, sem ostala sama z osemletno hčerko. Skušala sem se ji prikupiti z vprašanji, kakor pač po navadi delamo z otroki. V kotu je še vedno stalo drevesce in pod njim jaslice. „Kako lep drevešček imaš!“ sem začela. „Se vam zdi lep? Mama pravi, da so imeli v Sloveniji večjega. Tako velikega!“ Postavila se je na prste in dvignila roko. „Do stropa!“ „In jaslice! Na tako lepem prtičku,“ sem hitela. „Kdo je pa napeljal lučko in postavil žarnico prav v hlevček?“ „Očka! Rekel je, da tako vsaj ne bodo preveč žalostne . . . Mama pravi, da sploh ne moremo imeti pravega svetega večera in da bo za vsak božič žalostna, ker se bo vedno spominjala, kako je bilo doma lepo.“ Žalostno je gledala, tako žalostno, kakor bi že prevzela dediščino mamine žalosti in njeno nezdravo domotožje. Podobna je bila ptički, ki gleda iz kletke v svobodo. Rada bi govorila s svojo znanko, pa nisem tistega dne imela priložnosti. Potem sem si rekla, da ji moram o tem pisati. Pač eno izmed tistih mnogih nenapisanih pisem . . . o Družinski prazniki so za otroka velikega pomena. So čudovita doživljanja, spomini nanje ga spremljajo skozi vse življenje. To velja za vesele družinske dogodke: godovanja, krste, birme, poroke, še posebno pa za velike cerkvene praznike, ki se leto za letom ponavljajo in imajo svoje stalne običaje in obrede. Zakaj je praznovanje božičnih praznikov otroku tako pri srcu, je lahko razumeti. Po navadi postavimo jaslice dovolj nizko, da jih otrok lahko gleda. Lahko se dotakne Jezuščka. Ko mama ne gleda, ga lahko vzame v svoje mehke rokice, lahko da Mariji poljubček, poboža brado sv. Jožefa, preklada pastirčke in ovčice po svojem okusu — vse to zbuja v njegovem srčku žive občutke ljubezni do Boga in morda globlje in dalekosežnejše, kakor si odrasli mislijo. To je zares otroški praznik, zlasti kjer starši dovolijo, da otroci pomagajo pri pripravah. Po nekaterih družinah že opuščajo to navado, češ da nimajo prostora, da so utrujeni od dela, a pri tem ne pomislijo, kako veliko srečo ukradejo otrokom. Kako bi nam bilo pri srcu, ko bi nam danes nekdo vzel ta spomin na one žlahtne, nepozabne urice svetega večera? Globlji, krščanski pomen praznika bo otrok bolje razumel, če se nanj pripravlja že v adventu. Opozorimo ga, da smo vsi poklicani, da po svojih močeh pripravimo v sebi in okoli sebe pot Jezuščku. Pri nas smo v adventu za vsako premagovanje ali dobro delo smeli položiti v poseben mamin predalček slamico, katero je na večer dala pod Jezuščkovo glavo. Kako smo bili ponosni, če je bil snop velik. O tem nismo niti med seboj govorili: če kaj dobrega storiš ali če se premagaš, tega vendar ne smeš razkri-čati. Prav zato nam je bilo v srcu tako sladko. Nikoli ne bom pozabila, kako mi je pripovedovala neka preprosta žena, ki živi že petindvajset let v Argentini: „Prva leta smo bili na kmetiji zunaj v pusti ravnini. O božiču sem čutila tako domotožje, da nisem hotela niti jaslic postaviti. Kaj bi jaslice brez smrekovih vejic in mahu? Ko so pa otroci prihajali na svet, šest jih je bilo, sem začela misliti drugače. Meni je težko, sem mislila, ker sem imela doma zimski božič, krasne domače pesmi v cerkvi in sveti večer z vsemi običaji, a moji otroci bodo živeli tukaj in nikoli se jim ne bo tožilo po tem, česar niso poznali. Njih ne bo motila vročina in ne to, da nimajo zelene smreke in mahu. Postavili smo jaslice pod vejo tukajšnjega drevesa ornbuja. Mož je izrezljal iz lesa pastirčke, ki so bili podobni Indijancem, in še nekaj osatu podobnih rastlin smo položili naokoli. To so bile naše jaslice. Vse drugo je bilo, kakor smo bili vajeni doma: žegnanje in kajenje hišnih prostorov in hleva, molitve in pesmi. Vsako leto je drug otrok bral iz mašne knjige evangelij o rojstvu Gospodovem, vsi skupaj smo zapeli vse, kar smo znali božičnega. Začeli smo vedno z ono našo domačo „Kaj se vam zdi. . in potem smo vedno molili za vse žive in umrle. Zdaj so otroci že odrasli in samostojni, a božični večer se vedno praznujemo skupaj in spomin na one prve božične večere v pampi je še vedno živ v naših srcih.“ Gotovo se ta preprosta žena ni zavedala, kako modro je ravnala z otroki. V skrbi, da bi bili oni srečni, je svojo žalost v sebi potlačila in se veselila z njimi. o Vedno poudarjamo, da je božični večer družinski praznik in da naj bo zato ta večer vsa družina zbrana doma. In je tako lepo in prav. Govorimo in pišemo tudi, da je božič praznik ljubezni, saj nam je Bog dal najvišji dokaz svoje ljubezni — učlovečenje. Postal je človek, tak kakor mi, in med najrevnejšimi je hotel začeti svojo zemeljsko pot. Če o tem premišljujemo, nam bosta dom in družina premalo, da bi samo njim izkazali svo- jo ljubezen. Ljubezen očiščenega srca je široka in iznajdljiva. Veliko je znancev med nami, ki živijo sami in jim je božični večer v tujini prepoln samote in žalosti. Povabimo jih! Pošljimo otroke z majhnim darilcem in voščilom k bolnemu prijatelju ali sosedu, tudi če je tujec. Naučimo otroke, da bodo od svojih darov vsako leto nekaj odstopili revnemu otroku. Stopimo voščit sosedu, s katerim smo se sprli. Pri polnočnici poiščimo vse one, s katerimi morda ne govorimo, ker se ne ujemamo, sam ljubi Bog ve, v kaki stvari.. . Tako bomo morda s kratkimi besedami, prijaznim pogledom, stiskom roke pripomogli, da bodo besede „in mir ljudem na zemlji. . veljale vsaj nam, ki smo pravzaprav iz iste družine. Anica Kraljeva 7 Cerkev na zemlji potuje proti nebesom Živeti samo za ta svet je premalo. Polnost življenja se začne po smrti. Cerkev, v katero smo v Kristusu Jezusu poklicani vsi in v kateri po božji milosti dosegamo svetost, bo dosegla popolnost v nebeški slavi, ko bo prišel čas prenovitve vsega. Tedaj bo s človeškim rodom v Kristusu popolnoma prenovljen tudi ves svet. BODIMO CUJEČI, MISLIMO NA KONEC! Kdaj pride Ta prenovitev, ki nam je obljubljena in ki čakamo nanjo, se je v Kri- prenovitev vsega? stusu že začela. S pošiljanjem Svetega Duha napreduje in se po njem nadaljuje v Cerkvi, v kateri po veri spoznavamo smisel našega časnega življenja, ko v upanju na prihodnje dobrine delamo za svoje zveličanje. Poslednji časi so torej že prišli do nas in prenovitev sveta je že nepreklicno odločena in na neki stvarni način že vnaprej izvršena. Cerkev je namreč že na tem svetu odlikovana z resnično, čeprav nepopolno svetostjo. A dokler ne bo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost, nosi potujoča Cerkev v svojih ustanovah in zakramentih, ki spadajo v sedanji vek, podobo tega minljivega sveta. Prizadevajmo si torej, da bi bili v vsem všeč Gospodu! Ker pa ne vemo ne dneva ne ure, moramo biti kakor nas Gospod opominja, stalno Zakaj moramo čujeoi, da bi bili po dovršitvi le enkratnega teka našega zemeljskega biti čuječi? življenja vredni z njim stopiti na ženitnino in biti prišteti med blago- slovljene. Tako nam ne bo ukazano, kakor malopridnim in lenim služabnikom, iti v večni ogenj, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Kajti preden bomo zakraljevali s poveličanim Kristusom, se bomo mi vsi prikazali pred Kristusovim sodnim stolom, da sleherni prejme po tem. kar je delal, dobro ali hudo. Ob koncu sveta bodo, kateri so delali dobro, vstali k življenju, kateri pa so delali hudo, bodo vstali k obsodbi. Zato se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami. Močni v veri pričakujemo veličastnega prihoda velikega Boga in Zveličarja našega Jezusa Kristusa, da se poveliča v svojih svetih in skaže čudovitega v vseh, kateri so vanj verovali. VERNI, ŽIVI IN ŽE UMRLI, SMO POVEZANI MED SEBOJ Dokler torej ne pride Gospod v svoji slavi in vsi angeli z njim in dokler Katere so mu ne bo potem, ko bo končana smrt, vse podvrženo, nekateri potujejo tri „stopnje“ na zemlji, drugi, ki so odšli iz tega življenja, se očiščujejo in spet drugi Cerkve? uživajo slavo, ko jasno gledajo samega troedinega Boga, kakršen je. Vendar pa smo, čeprav na različni stopnji in na različen način, vsi združeni v isti ljubezni do Boga in do bližnjega ter prepevamo isto himno slave našemu Bogu. Vsi namreč, ki so Kristusovi in imajo njegovega Duha, se zraščajo skupaj v eno Cerkev in so med seboj zedinjeni v Kristusu. Zedinjenje potnikov z brati, ki so zaspali v Kristusovem miru, se nikakor ne pretrga, temveč se, kakor uči stalna vera Cerkve, s skupno deležnostjo pri duhovnih dobrinah še okrepi. Ker so namreč prebivavci nebes tesneje zedinjeni s Kristusom, zato celotno Cerkev krepkeje utrjujejo v svetosti in žlahtnijo češčenje, ki ga Cerkev tukaj na zemlji izkazuje Bogu. Kajti odkar so bili sprejeti v domovino in bivajo pri Gospodu, ne nehajo z njim prositi za nas pri Očetu, darujoč zasluženja, katera so pridobili na zemlji po edinem sredniku med Bogom in ljudmi, Kristusu Jezusu. Njihova bratska skrbnost je v zelo veliko oporo naši slabosti. V globoki zavesti te medsebojne povezanosti celotnega skrivnostnega telesa Jezusa Kristusa je potujoča Cerkev že od prvih časov krščanske vere z veliko pobožnostjo gojila spomin na rajne in zanje darovala spravna in prosilna dela. O apostolih in Kristusovih mučencih, ki so s prelitjem krvi dali najvišje pričevanje vere in ljubezni, je Cerkev vedno verovala, da so v Kristusu tesneje združeni z nami. Obenem z blaženo Devico Marijo ter s svetimi angeli jih je častila s posebno gorečnostjo in se priporočila pomoči njih priprošnje. Tem so bili kmalu pridruženi še drugi, ki so od bliže posnemali Kristusovo devištvo in uboštvo, in končno ostali, katere je vdanosti in posnemanju vernikov priporočalo odlično izvrševanje krščanskih kreposti ter izredni božji darovi. ZATEKAJMO SE K NAŠIM BRATOM SVETNIKOM! Ko zremo na življenje tistih, ki so zvesto hodili za Kristusom, nam je to pobuda, da iščemo prihodnjega mesta. Obenem se s tem učimo kar najbolj varne poti, po kateri bomo skozi nestalnosti tega sveta v skladu z vsakomur lastnim stanom in položajem mogli dospeti do popolnega zedinjenja s Kristusom, to je, do svetosti. V življenju tistih, ki so sicer ljudje kakor mi, a se popolneje spremenijo v Kristusovo podobo, razodeva Bog na živ način svojo navzočnost in svoj obraz. V njih nam on sam govori in nam daje znamenje svojega kraljestva, ki dobiva za nas močno privlačnost, ko imamo med seboj toliko prič in takšna pričevanja za resničnost evangelija. Vendar pa ne obhajamo spomina svetnikov le zaradi njihovega zgleda, ampak še bolj zato, da bi se z izvrševanjem bratovske ljubezni okrepila enota vse Cerkve v Duhu. Kajti kakor nas krščanska medsebojna združe-nost potnikov privede bliže h Kristusu, tako nas povezanost s svetniki združuje s Kristusom. Iz njega kakor iz studenca in glave priteka vsa milost in življenje samega božjega ljudstva. Spodobi se torej, da ljubimo te prijatelje in sodediče Jezusa Kristusa, pa tudi naše brate in dobrotnike, da dajemo zanje Bogu dolžno zahvalo, da jih ponižno kličemo in se za doseganje dobrot od Boga po njegovem Sinu Jezusu Kristusu zatekamo k njihovim molitvam in njihovi mogočni priprošnji. Saj vsako naše iskreno pričevanje ljubezni do svetnikov po svoji naravi teži h Kristusu in ima svoj cilj v njem, ki je krona vseh svetnikov. Zavedati pa se je treba, da pravo češčenje svetnikov ni toliko v mnogoterosti zunanjih dejanj, ampak bolj v moči naše dejavne ljubezni. Z njo v večje dobro nas samih in vse Cerkve iščemo v življenju svetnikov Kaj „delajo" svetniki v nebesih? Kaj nas uci življenje svetnikov? Čemu jih častimo? V čem je pravo češčenje? zgled, v občestvu z njimi skupno deležnost in v njihovi priprošnji pomoč. Z druge strani pa naš stik s svetniki, če je le pojmovan v polnejši luči vere, nikakor ne zmanjšuje najvišjega češčenja, ki ga skazujemo Bogu Očetu. Nasprotno, še močneje ga bogati. Kajti ko se v medsebojni ljubezni in v enem slavljenju presvete Trojice povezujemo z drugim, ustrezamo notranji poklicanosti Cerkve in smo vnaprej deležni bogoslužja večne slave. Ko se bo namreč prikazal Kristus in se bo izvršilo vstajenje mrtvih, bo božje veličastvo razsvetlilo nebeško mesto. Tedaj bo vsa Cerkev svetih v naj višji blaženosti ljubezni molila Boga in Kristusa, enoglasno vzklikajoč: Sedečemu na prestolu hvala in čast in slava in oblast na vekov veke! jz novosti P. Karel Truhlar, POKONCILSKI KATOLIŠKI ETOS — knjiga je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju. Smisel knjige je, da opozori na vetje zgodovine in Duha, da pokaže na podlagi vseh 16 koncilskih dokumentov na nove poglede in drže, v katere nas koncil kliče. Že iz naslovov poglavij je razvidna izredno bogata in živa snov. Skuša opozoriti na tista najbolj živa vprašanja, ki jih je sprožil koncil in h katerim nas kliče, če hočemo biti v sodobnem svetu resnično novi ljudje in graditelji novega človeštva. LETO SVETNIKOV — Prva knjiga te zbirke bo prinesla opise svetnikov od januarja do konca marca. Ta knjiga spada v vsako slovensko krščansko družino kot za svetim pismom najkoristnejša. Je odličen pripomoček za krščansko vzgojo, potreben spremlje-vavec cerkvenega leta in najboljši dokaz o življenjski moči naše vere. Govorila bo o svetnikih, ki so pomembni za vso Cerkev, o svetnikih slovanskega sveta, pa tudi o tistih, ki imajo največ zveze s slovensko zemljo. Knjiga se naroča na naslov: Zbirka za leto svetnikov L, Ljubljana, Poštni predal 532. Delo bo v kratkem izšlo. MALO SVETO PISMO, pripravil in uvode napisal dr. Aleksič. — V tisku je ta izbor svetopisemskih besedil stare in nove zaveze v eni knjigi, ki naj v strnjeni in pregledni obliki jasno pokaže celotno zgodovino odrešenja in z božjo besedo samo utemelji, da je sveto pismo knjiga razodetja o božjem kraljestvu in človeški usodi obenem. Knjiga bo razdeljena v deset poglavij s kratkimi uvodi in opombami. To knjigo naj bi imela vsaka verna družina in vsak posameznik. Prijave naročnikov sprejemajo župni uradi v Sloveniji. / A PLOŠČA BOŽIČNIH PESMI Pri Mladinski knjigi v Ljubljani je izšla nova plošča slovenskih božičnih pesmi, ki jih poje Zbor slovenskih madrigalistov. Naslov plošči je Stare cerkvene pesmi, na ovitku je podoba Marije iz frančiškanskega samostana v Kamniku iz 18. stoletja. Na plošči so natisnjene naslednje pesmi: Na polnoči grede, Glej, zvezdice božje, Sveta noč, Prišla je lepa sveta noč, Zveličar nam se je rodil, Raduj, človek moj, Zveličar nam ,le roien. Slovenci v tujini lahko ploščo naročijo/ pri Mladinski knjigi, Oddelek za plošče, / Ljubljana, Titova 3. Doma pa se dobe v vseh~^ knjigarnah te založbe. / SL OVENSKE ODDAJE IZ KÖLNA c/ Ob torkih, četrtkih in sobotah od 16,20 do 16,50 lahko na kratkih valovih 41 in 31 m poslušate slovensko oddajo iz Kölna. Na sporedu so dnevne svetovne novice, politični komentarji, razgovori, zanimivosti iz kulturnega in gospodarskega življenja. Poleg tega imajo Slovenci v Nemčiji možnost, da preko köInskega radia pošiljajo domačim voščila, pozdrave in glasbo po želji. Dopise pošiljajte na naslov: DEUTSCHE WELLE, 5 Köln, Brüderstr. 1 (Südosteuropa-Redaktion). 10 MUC ARGENTINA — „Praznik I slovenske besede“ se je ime--novala celodnevna priredi-i tev Slomškovega doma v ' buenosaireškem predmestju j Ramos Mejla. Člani Slovenja skega gledališča v Buenos Airesu so štirikrat igrali Zorka Simčiča izvirno igro v šestih slikah po Prešernovem epu. Igro je režiral Nikolaj Jeločnik. Nastopalo je čez 40^ igravcev. ------ V Našem domu v San Justo so ob režiji Janeza Špeha igrali Mauricea Rostanda dramo v treh dejanjih „Vest.“ Sl o venskLp£Yski_zborGall us '„✓'je priredil KoncerF slovenskih narodnih pesmi v^dvo-rani Slovenske hiše. Isti zbor je'izdal grainofonsko ploščo Izbor nabožnih pesmi. Na plošči je natisnjenih pet najlepših Marijinih pesmi, dve postni, ena evharistična in dve božični. Plošča stane s pošto vred zunaj Argentine 4 dolarje in pol. ^ „Marija v slovenski pesmi“ je bil naslov večera, ki ga je pripravil pevski zbor v Mendozi. L j V Slovenski hiši so vsi slovenski javni delavci proslavili slovenski narodni praznik 29. oktobra in dan slo-enske zastave. ( Režiser Nikolaj Jeločnik je priredil Večer slovenskih mladih pesnikov v Argentini. Med številnimi predavanji je omeniti sledeča: ga. Frančiška Rejeva „Trije slovenski rodovi v Argentini“, dr. Srečko Baraga „Slovenci in srbohrvatski jezikovni spor“, dr. Filip Žakelj „Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve“. FRANCIJA — Slikarica ga. Marjanica Savinškova, ki L živi stalno blizu Pariza, se je udeležila razstave v nem- škem industrijskem mestu Sindenfilgen blizu Stuttgarta. Že lani je dobila v istem mestu nagrado, letos pa je občina odkupila njeno sliko „Sveti trije kralji“. Časopisi so prinesli o njenem delu zelo ugodne kritike. ITALIJA — Generalna skupščina misijonarjev kla-retijancev je v Rimu izvolila za vrhovnega predstojnika p. Antona Legiša, Slo- zdom, kjer so mogle mnoge družine postaviti ob letovanju svoje šotore, potem pa stojita tam tudi kapelica in slovenski kozolec. Vsako nedeljo je bilo po vsaj 400 ljudi tu pri maši, ob večjih prireditvah pa po nad 1000 odraslih in vsaj toliko mladine. / / Sly^enci v Torontu so praz-Lnravali slovenski narodni praznik 29. oktober, združen Slovenci po svetu venca iz Trsta. Novi predstojnik je končal višje bogoslovne študije v Španiji, j potem pa opravljal službe v tajništvu kongregacije za redovnike. Baje govori novi vrhovni predstojnik 17 jezikov. KANAD^y/^- V Torontu so Slovenci z vinsko trgatvijo končali letošnjo poletno sezono na Slovenskem letovišču. — Ravnateljstvo slovenske šole je organiziralo šti-jrinajstdnevni tečaj za učiteljske pripravnike slovenske šole. V šolo je letos vpisanih ^56 otroka slovensko šolo župnije ^Brezmadežne v New Torontu se je vpisalo otrok. — Župnija je podpisala kupno pogodbo za hišo zraven cerkve. — 14. oktobra je bila vinska trgatev v dvorani Brezmadežne. — Začeli so se spet redni sestanki skavtov in skavtinj. Obojih je nad 100. Skavti so se udeležili velike skavtske parade za Lakeshore distrikt v počastitev stoletnice Kanade. Slovensko letovišče pri Bol-tonu je postalo zelo privlačno. Dovolj je sveta z go- z dnevom slovenske zastave. Pripravili so Slovenski večer. ZDA — Slovenski akademij ki v Severni Ameriki, zdru-č^ ženi v klubu SAVA, so imeli v Clevelandu deseto konvencijo. Udeležilo se je je JPl akademikov iz Toronta, Chicaga, New Yorka in Clevelanda. Osrednja tema konvencije je bila: Dan nam je v bodočnost ključ. Slovensko kat. akademsko! starešinstvo v New Yorku je začelo spet sezono kulturnih večerov. Kot prvi je predaval Erik Kovačič iz Washing-tona o 1200-letnici pokristjanjenja Slovencev. Brunškova igralska družina iz Toronta je gostovala v New Yorku s trodejanko italijanskega dramatika Diega Fabbrija „Preiskava“. Slovenski kipar France Gorše je v prostorih mednarodne galerije v New Yorku prvič pripravil samostojno razstavo. Omenjena galerija odpre vrata samo res priznanim umentikom. Umetnine so bile iz lesa, orešca in ba- .. kra. L