Pomlad na Krasu	Foto	M.	Magajna
Veselo Veliko noč želi vsem svojim naročnikom, bravcem, sodelavcem in vsem Slovencem
NOVI LIST
Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34100 Trst, ulica Ghega 8/1, telefon 60824, 34170 Gorica, piazza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 1 1 / 6 4 6 4 Poštnina plačana v gotovini
NOVI LIST
Posamezna številka
150 lir
NAROČNINA: četrtletna lir 1.250 - polletna lir 2.500 - letna 5.000 :: Za inozemstvo: letna naročnina lir 6.000 - Oglasi po dogovoru -Spediz. in abb. post. I. gr. bis
SETTIMANALE
ŠT. 1030	TRST,	ČETRTEK	27.	MARCA	1975,	GORICA	LET.	XXIV.
\
Da bo Resnica vstala iz groba
Svet je poln trpljenja, krivic, nasilia. zatiranja, izkoriščanja in besnega fanatizma. Toda najhujša od vsega je laž. Laž, ki suvereno vlada nad širnimi deželami in hoče veljati za resnico. Resnica je bila obsojena od velikih duhovnov laži in od njim uslužnih Poncijev Pilatov, križana in položena v grob, kakor nekoč Jezus Kristus. Njeno mesto pa je prevzela laž, ki se daje zdaj častiti za resnico in nas sili, da jo poslušamo. Laž ima nešteto glasov, k nam prihaja z glasovi televizije in radia, časnikov in revij, literature in psevdoznanosti, filozofije in umetnosti. Odeva se celo v obleko teologije.
Tisti, ki nam je do resnice (in pravice, ki je neločljivo povezana z njo), vedno spet
NAŠIM NAROČNIKOM IN BRAVCEM!
Zaradi velikonočnih praznikov bo izšla prihodnja številka Novega lista v četrtek 10. aprila.
Uprava ostane zaprta do torka, 8. aprila.
Uredništvo in uprava
oznanjamo, da bo spet vstala. Resnice ni mogoče ubiti, pravimo in se zanašamo, da bo vstala od navidezne smrti in spregovorila ter pregnala moro laži, ki nas tlači. Toda polašča se nas potrtost, ker postaja laž vse bolj predrzna in veljavna, glas resnice pa molči. Potrti čakamo kakor Jezusovi u-čenci po njegovi smrti na križu in pokopu, če bo res vtal, kakor je bil napovedal. Toda resnica ne more vstati sama od sebe, vstane lahko le po ljudeh, ki jo ljubijo in jo imajo v časti. Od mrtvih lahko vstane le po nas in spregovori po nas. Tega pa ne more, če se skrivamo in smo boječi kakor apostoli po Jezusovi smrti. Vstane lahko le po našem pogumnem pričevanju.
Zato ne bodimo pasivni do življenja in doganjanja, do laži, ki se nam vsiljuje v obliki gesel in demagoških zveličavnih ideologij, podivjane svobode močnih in drobnega prahu vsakodnevnega potvarjanja resnice, prahu vesti, ki so samo polresnice prahu, ki si prej ali slej najde pot v vsako dušo in jo začne napravljati neobčutljivo. Bodimo budni in dejavni, odporni proti laži in sprejemljivi samo za resnico. Postanimo njeni nosivci in pričevavci, kajti ljubezen do resnice bomo dokazali z dejanji in z življenjem, ne pa le z besedami.
RADIO TRST A
Poročilo o seji izvršnega odbora Slovenske	skupnosti
:	NEDELJA,	30. marca, ob: 8.00 Koledar. 8.05
Slovenski motivi. 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Trio »Pro musicarara«: pianist Leon Engelman, klarine tist Franc Tržan, fagotist 'Srečko Korošak. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Na zelenico je prišla pomlad«. Napisala Bruna Pertot
12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas
12.30 Glasbena skrinja. 13 00 Kdo, kdaj, zakaj 13.30-15.45 Glasba po željah. 14.30 Nedeliski vestnik. 15.45 E. Grieg: Dve elegični melodiji. 16.30 Šport in glasba. 17.30 »Pomladni dan«. Napisal Ciril Kosmač, dramatiziral Jožko Lukeš. SSG v Trstu. Režija: Jožko Lukeš. 19.10 Ljudske iz vseh dežel. 19.30 Zvoki in ritmi. 20.00 Šport. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke. 22.00 Nedelja v športu. 22.10 Sodobna glasba. 22.35 Ritmične figure.
: :	PONEDELJEK,	31. marca, ob: 8.00 Koledar
8.05 Slovenski motivi. 8.30 Znani valčki. 9.00 Revija orkestrov in zborov. 9 45 Glasbena paleta
10.30 Recital pianistke Maureen Jones. 11.00 «1 Musicals« z orkestrom Giulia Libana. 11.15 »Pirhi«. Napisala Ljuba Smotlak. RO. Režija: Lojzka Lombar. 11.30 Opoldne z vami. 13.30-15.45 Glasba po željah. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 15.45 »Kaplan Martin Čedermac«. Napisal France Bevk. Dramatiziral Boris Grabnar. SSG v Trstu. Režija: Mario Uršič. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Antonio Vivaldi: Koncert za dve violini, godala in orgle v b duru. Zagrebški solisti. 18.50 Glasbeni utrinki. 19.10 »Bandera vstajenja« - pesmi Milene Merlak. 19.25 Jazz glasba. 20.00 Športna tribuna. 20.35 Slovenski razgledi: Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti - Mezzosopranistka Milka Evtimo-va in pianistka Neva Zimšek izvajata samospeve. - Slovenski ansambli in zbori.
■ :	TOREK, 1. aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Ju-
tranja glasba. 11.35 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke. 12.50 Medigra za kitaro. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Trio di Trie-ste. F. Haydn: Trio v g duru. 18.45 Chick Corea in »Return to forever«. 19.10 Čopova pisma Francu Leopoldu Saviu (Martin Jevnikar). 19.25 Za najmlajše: pravljive, pesmi in glasba. 20.00 Šport. 20.35 Donizetti: »Ljubezenski napitek«, o-pera v treh dejanjih.
: :	SREDA,	2.	aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Ju-
tranja glasba. 11.40 Radio za šole (za prvo stopnjo osnovnih šol) »Pesmi in pravljice za vas«.
12.00 Opoldne z vami. 13 30 Glasba po željah.
17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Radio za šole (za prvo stopnjo osnovnih šol -ponovitev). 18.50 Pianist Vladimir Krpan. Karol Pahor: Istrijanka; Stjepan Šulek: Sonata. 19.10 Družinski obzornik. 19.30 Zbori in folklora. 20.00 Šport. 20.35 Simfonični koncert. Vodi Bernhard Klee. 22.00 Pesmi brez besed.
: : ČETRTEK, 3. aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Slovenski razgledi. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18 30 Nove plošče resne glasbe (Ada Markon). 19.10 Narava in sodobni človek: 1. oddaja (Tone Penko). 19.25 Pisani balončki (Krasulja Simoniti). 20.00 Šport. 20.35 »Povratek iz Amerike«. Radijska drama, napisal Josip Tavčar. RO. Režija: Jože Peterlin. 21.15 Skladbe davnih dob. 21.45 Južnoameriški ritmi : :	PETEK,	4.	aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Ju-
tranja glasba. 11.40 Radio za šole (za drugo stopnjo osnovnih šol) »Po naši deželi: Rajbelj«.
12.00 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah.
17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost. 18.30 Radio za šole (za drugo stopnjo osnovnih šol -ponovitev) 18.50 Sodobni italijanski skladatelji. Renato Parodi: Capitoli per orchestra. 19.10 Vinko Beličič: »Jeromen«. 19.20 Jazz glasba. 20.00 Šport. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20 50 Vokalno instrumentalni koncert. Vodi Nicola Rescigno. : :	SOBOTA, 5. aprila, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba 11.35 Poslušajmo spet. 13.30 Glasba po željah. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost 18.30 Duo Perpich -Passaglia. Luigi Dallapiccola: Eve Etudi. 18.50 Glasbena zlepljenka (Lelja Rehar). 19.20 Orkester proti orkestru. 19.40 Pevska revija. 20.00 Šport. 20.35 Teden v Italiji 20 50 »Po Gorečniko-vih sledovih in stopinjah«. Napisal Rado Bednarik. Režija: Jože Peterlin. 21.30 Vaše popevke. 22.30 15 minut z A. Jobimom.
Izvršni odbor Slovenske skupnosti je na svoji redni petkovi seji dne 21. marca obravnaval razna šolska vprašanja, uporabo slovenščine v javnoupravnih organih ter volitve v obrtniško zbornico.
V	zvezi s še nerešenimi vprašanji, ki so življenjsko važna za razvoj šolstva slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, je izvršni odbor ponovno poudaril zahtevo po ustanvitvi samostojnega šolskega okraja za vse slovenske šole v deželi, kakor jo je utemeljil že v svoji izjavi dne 19. januarja letos. Zato obžaluje, da se tej splošni zahtevi šolskih, kulturnih in političnih sil manjšine niso pridružile vse politične stranke, ki zbirajo Slovence in imajo poslance v parlamentu, z izjemo PSI. Slovenska skupnost se bo vsekakor na vseh ravneh dosledno zavzela, da se ustrezno dopolni zadevni šolski zakon.
Glede novih izvoljenih šolskih svetov in drugih organov je izvršni odbor mnenja, da morajo ohraniti svojo delovno in programsko avtonomijo. V ta namen naj se
— Jakec, kaku je zdej ses tistem Ci-pram?
— Kašnem Cipram? Jest neč ne znam od kašnega Cipram. Kej ie tu spet kašna nepotrebna ustanova, kamer samo dobivajo plačo?
— Ma ne, šempjo! Jest govorim od tist-ga otoka ke se kliče Ciper jn kamer ie biu (al je še) tisti Makarjos. Kej se ne spou-neš?
— A, ja, ja! Tisto, ke so se jeh dajali Grki jn Turki. Ma je že an cajt, ke neč ne pišejo. Narbrž je tudi tam kašno premirje.
— Češ reč? Ma meni se premirja danes neč ne dopadejo. Vidi, tudi tam u Aziji so nardili nekšno premirje, ma se vselih tou-čejo taku u Vietnami koker u Kambodži. Tudi tisti Kurdi tam u Iraki se kar naprej toučejo. Vsakeh par let se zmenejo jn nar-dijo premirje jn pole se jeh dajejo naprej. Dragi moj, tašna premirja so ana figa. Vidi, postaumo reč, tle na Bližnjem vzhodi, tisto zastran Izraela. Mir ni, vojska prouzaprou tudi ne. Je ana roba....
— Videš, Mihec, vse tu so reči, de jema Kisinger kej delat. Vre ta stari čerčil je an-bot reku, de diplomati rešavajo probleme, ke be jeh ne blo, če.be ne blo diplomatov. Jn taku Kisinger teka če nu les po sveti. Narprej gre h anmi jn se gliha. Pole gre h ta drugmi jn mu povej, kej je reku ta prvi. Pole gre spet h ta prvemi povedat, kej je reku ta drugi. Jn taku prenaša pošto če nu les. J n vsako tolko skoče še u Vašing-ton pravet Fordi kaku je in kaku ni opra-vu.
valorizira šolski odbor, v katerem so zastopane vse kulturne in politične komponente. Ta naj nudi potrebno pomoč skupno izvoljenim organom. Zato je proti vsakršnemu strumentaliziranju le-teh.
V	okviru naporov za uveljavljanje slovenskega jezika v javnoupravnih organih Slovenska skupnost vztraja odločno na stališču, da imajo izvoljeni slovenski predstavniki pravico uporabljati svoj materni jezik pri izvrševanju svojega mandata, zato jo bo zagovarjala tudi v tržaškem pokrajinskem svetu, ki bo o tem razpravljal in sklepal v prihodnjih dneh.
Končno je izvršni svet razpravljal o volitvah za obnovitev obrtniške zbornice v Trstu. Samostojni listi slovenskih obrtnikov, ki jo je predstavilo Slovensko gospodarsko združenje, želi na sedanjih volitvah čim večji uspeh.
Izdajatelj: Enaelbert Besednjak nasl. ♦ Reg. na sodišču v Trstu ane 20.4.1954, štev. 157 ♦ Odgovorni urednik: Drago Legiša ♦ Tiska tiskarne. Grapha-T, Trst - ulica Rossetti 14 - tel. 77-21-51
Ma posluši, Jakec; kej je res treba, de skače ta Kisinger če nu les? Kej nimamo danes pošto, telefon, radio, satelite jn vse sorte? Kej se ne bi lahko menli drugače? Ne pej de tisti bogi Kisinger skače ku zmotjen če nu les! Samo kolko srajc je mo-gu revež vre prepotet!
—• E, Mihec moj, Nemci jemajo an pregovor ke prave: »Zakej naredet preprosto, če se da naredet tudi komplicirano?« Jn pole moreš mislet tudi na Kisingerja. Kej be uan delau, če ne be blo teh problemov? Ma ne samo uan. Vsaka slaba reč jema tudi svojo dobro stran. Samo premisli kolko ledi dela po ministrstveh. Z atu ke ni samo minister ke dela, ma še tolko drugeh. Ministrstva so velikanske palače ne znam. kolko pianov. Jn povsod so same pisarne jn povsod puhno ledi ke piše, piše. čekoli-ra, piše...
— Pije kafe.
— Tudi kafe. Se misleš. kolko ledi be blo brez dela če be, postaumo reč, odprau-li nekatera ministrstva, zatu ke ne be blo nobeneh internacionalneh problemov? Den-mo reč zunanje ministrstvo, vojno ministrstvo, notranje ministrstvo. Kolko ledi jema tam svoj kruh! Jn pole be bli vsi ti ledje brez dela. Jn be jem blo treba dajat podporo. Dragi moj, vsaka reč jema tudi svojo dobro stran. Ne smeš bet taku pesimist?
— Je res, ja. Vidi, denmo reč, kaku koristne so bolezni. Kej be blo, če be bli vsi ledje zdravi? Samo če premislem na vse tiste uradnike, ke delajo pr Inam! Kolko ledi dela po špetalah, u farmačijah, u industriji kamer delajo pirole jn injekcije, u sanatorjeh, pr Rdečmi Križi. Kam be šli vsi ti ledje, če ne hi blo bolezni? Kolko brezposelneh!
— Hudič nas he vzeu. Mihec.
Mihec in Jakec se menita od Kisingerja in kej be delau, če ne be blo problemov
KISSIINIGER BO SEL?
Ameriški zunanji minister Henry Kissin-ger je doživel pravi polom svoje »politike nasmihanja«. Tako se je bil vživel v vlogo »angela miru« (Nobelova nagrada za mir!),-da je cesto spregledal, da je stvarnost čisto nekaj drugega in da se ne da odpraviti z zgovornostjo, trepjanjem po ramah in z nasmehi Durban’s. Še noben ameriški zunanji minister ni doživel takih neuspehov. Ni u-spel na Bližnjem vzhoru, da bi dosegel po-mirjenje med Arabci in Judi, medtem pa je izgubil Kambodžo, izgublja Južni Vietnam in Portugalsko, NATO je izgubila Grčijo in dejansko tudi Turčijo. Indija je bila pritegnjena v Sovjetsko sfero. Verjetno ni daleč čas, ko bo moral odstopiti svoje mesto drugemu.
Z umorom kralja Saudske Arabije Fejsala se je pridružila sporu na Bližnjem vzhodu še nova neznanka. Kaže, da je postal Fejsal žrtev študentovske zarote, ker je študirani sloj že dolgo sit fevdalizma v katerem še vedno tiči ta država.
V	nedeljo se je v Rimu končal kongres KPJ Berlinguer je na njem spet ponudil »zgodovinski kompromis«, ki pa ga KD odločno odklanja. Kongres je bil pod mučnim vtisom dogodkov na Portugalskem.
RAZSTAVA TONETA MIHELIČA Kot smo že poročali, je prirejena v Trstu razstava slik Toneta Miheliča. Zaključena bo 28 marca. Razstavil je kraške in druge pokrajinske motive, ki se odlikujejo po globokem občutju narave in barvnem bogastvu
SLOVENSKO AMATERSKO GLEDALIŠČE
V	TRSTU
V	četrtek, 3. aprila 1975 ob 20.30 v dvorani p.d. »Ivan Cankar«, Ul. Montecchi 6/IV. nadstr. premiera
DARIO FO MARKOLFA PONOVITEV V ISTI DVORANI: v nedeljo, 6. a-prila ob 17. uri in v ponedeljek, 7. aprila ob 20 30.
Slovesnost	za	dvajse
Prisrčen večer smo preživeli v nedeljo 16. marca ob proslavi dvajsete obletnice Slovenskega katoliškega akademskega društva SKAD v Gorici.
V	dvorani Katoliškega doma se je zbralo precejšnje število članov in prijateljev SKAD. Prisotni so bili predstavniki raznih goriških kulturnih društev, člani goriške in Tržaške Slovenske skupnosti, pisatelj Alojz Rebula, pisatelj in pesnik Vinko Beličič. Med gosti so bili tudi predstavniki društev in prijatelji iz Trsta, Vidma, Rima ter Ljubljane. Na proslavi so se zbrali vsi dosedanji predsedniki SKAD, ki so v tem dvajsetletju vodili delovanje društva, in veliko število bivših odbornikov, ki so z enako vnemo prioomogli k delovanju in uspešnemu življenju SKAD.
Po nagovoru in pozdravu predsednice dr. Marilke Koršič - Čotar je v imenu ZSKP spregovoril dr. Damjan Paulin; nato je pozdravila navzoče in izrekla čestitke Marija Brecelj, predsednica SKK, in dr. Drago Štoka v imenu Slovenske skupnosti iz Trsta.
PROSTOR MLADIH
Nasititi lačne
Naša mladina na Tržaškem in Goriškem je na splošno močno angažirana bodisi v prizadevanju, da bi se prikopala v »pravilnega« svetovnega nazora, bodisi v raznih politično-protestnih akcijah, katerih cilj je ustvariti »boljši« svet. Toda vse to ostaja največkrat abstraktno, lahko bi rekli: na zgolj miselni ali na nekaki duhov-no-estetski ravni. Vsakdo bi rad imel le najboljši, »najnaprednejši« svetovni nazor in se s tem odlikoval pred drugimi ter užival ob zavesti, da pripada neki eliti. Tudi zavzemanje za nove oblike cerkvenega življenja in za pojem »božjega ljudstva« je bolj paradiranje z novimi, modnimi idejami in bahanje z naprednostjo pred »nazadnjaškimi« kristjani kakor pa resnično hotenje in stremljenje po boljšem, doslednejšem krščanskem življenju in delovanju.
Tako ostajajo skoro vse mladinske akcije, če jih smemo tako imenovati, na zgolj idejni, abstraktni ravni. Pravega delovanja je malo ali nič. Koliko naših mladih se npr. udeležuje kakih delovnih akcij v dobrodelne ali druge koristne namene? Nismo slišali, da bi se bila kaka naša, slovenska mladinska skupina udeležila ekoloških akcij za posnaženje Krasa kot nekatere italijanske mladinske skupine, ali da bi sodelovala pri raznih dobrodelnih nabiralnih akcijah za stradajoče in revne v svetu. Izjema so slovenske skavtinje, ki so nabirale obleke za »tretji svet«. Ali pa ni že napo-
čil čas, da se stremljenje naših mladih po »boljšem« prenese z abstraktne ravni, iz sej, dvoran in tečajev na konkretna tla in se spremeni v dejanja?
V	dneh, ko je šola, lahko vidimo blizu šol polno belega kruha, ki ga odmetavajo šolarji, ko gredo domov. Nekateri ga položijo na kak zid ali ograjo, morda za ptice ali druge živali, toda mnogi ga odvržejo kar na tla, kot odpadke. Ne zavedajo se, kaj pomeni kruh stotinam milijonom lačnih ljudi v svetu in kaj je pomenil morda še njihovim staršem ali starim staršem, ne samo med vojno in v koncentracijskih taboriščih ali fašističnih ječah ali pri partizanih, ampak tudi v »mirnem« času, v času pičlega dela in zaslužka. Še manj se zavedajo, da je danes v svetu najmanj 200 milijonov otrok, ki dobesedno stradajo in mnogim od blizu grozi smrt od lakote: v Indiji, v Bangladešu, v Afriki in še marsikje. Kako srečni bi bili ti otroci, če bi lahko pobirali kruh, ki ga odmetavajo naši otroci.
Toda otroci so še nevedni: ne zavedajo se, kaj je tu narobe. Toda naša študentovska mladina iz srednjih in višjih šol to ve. Zato bi lahko pričakovali, da se bo prej ali slej le zganila — morda ob pomoči starejših — in začela kako nabiralno akcijo za pomoč lačnim otrokom in materam v svetu.	Fe.	Mi.
Nato se je začel prav prijeten in razgiban program.
Gledališka igralka Bogdana Bratuževa je na umetniški način podala recital Kosovelovih pesmi, razdeljeni v tri cikluse: o Krasu, o materi, in poezije iz Integralov. Tem je dodala še »Balado« in »Gorečke«.
Med recitalom igralke je sopranistka Ileana Bratuž-Kacjan zapela dva samospeva na besedilo Srečka Kosovela: »Bori« in »Golobčki«, ki ju ie uglasbila Breda Šček. Basist Jože Stabej pa je odpel prav tako dva samospeva na Kosovelovi besedili: »Kako lepo« in »Slavčki«. Naj omenimo, da sta bili ti dve pesmi, ki ju je uglasbil Vilko Ukmar, prvič izvajani.
Prvi del proslave se je s tem končal. Ta del je bil zaključena celota, saj je bil povsem posvečen Srečku Kosovelu. V besedi in pesmi smo lahko uživali čar in lepoto Krasa, pa tudi realnost in trpljenje človeka, ki ga je pesnik izpovedal pri svojem ustvarjanju.
Drugi del proslave pa je obsegal izključno samospeve. Ista sopranistka nam je zapela pesmi Beniamina Ipavca »Če na poljane rosa pade« in »Božji volek«; Schubertovo »Kam«, »Dekliška tožba« in »Postrv« ter Mozartovi »Čarovnik« in »Svarilo«.
Basist pa je odlično podal pesem Marjana Lipovška »Kaj bi jaz tebi dal« in Pavleta Merkuja skladbo »Na Gorici na plači«. Iz klasike pa je zapel Mussorgskega samospeve »Domišlja-vec«, »Pozabljen«, »Kozel«, »Seminarist«, »Bol-hač«.
Zelo dobro je opravil svojo vlogo tudi pianist Igor Dekleva, ki je oba pevca spremljal na klavirju.
Vse naše priznanje in zahvala naj gre odbornikom in članom SKAD, ki so nam znali pripraviti tako pri j ten večer.
Ko je vse praznovanje mimo, se človek šele zave, koliko truda, prostega časa, idealizma in smisla za »narodov blagor« je za vsem tem. In za trenutek se vpraša, ali se »splača« toliko e-nergije porabiti za večkrat neznatne uspehe in sadove. A le za trenutek podvomi o tem. Na srečo se malodušnost takoj razblini v nič in pripravljeni smo vedno znova začeti, vedno znova ustvarjati in delati za naše ljudi, za to našo skupnost; vedno znova smo pripravljeni zastaviti svoje moči za lepše in prijetnejše življenje ljudi, ki živijo na tej naši dragi zemlji. Iskreno upam in sem prepričana, da bomo še dolgo, dolgo delali in se trudili za to, da ne bomo životarili, ampak živeli in da bomo lahko rekli: »Ta narod ne bo umrl«.
Na koncu naj se zahvalim SKADu in vsem. ki se za naše kulturno in duhovno življenje žrtvujejo in ki nam znajo pokazati pravi smisel našega življenja in pot, ši vodi naprej.
ah
■V	_
Drago Stoka: Zaupanje v mlade volivce
V	zvezi z današnjim političnim položajem v Italiji, s položajem naše manjšine v tem političnem ozračju in z bližnjimi volitvami smo naprosili deželnega svetovalca Slovenske skupnosti dr. Draga Štoko za pogovor o nekaterih problemih.
—o—
Kako presojate kot politik in kot predstavnik Slovenske skupnosti današnji politični in gospodarski položaj v Italiji? Se vam zdi tak, da bi lahko pripeljal do kakšnega poskusa desničarskega udara ali do »zgodovinskega kompromisa«, to je udeležbe komunistov v vladi, po sporazumu med KPI in Krščansko demokracijo?
Italija je zabredla v eno najhujših političnih in gospodarskih kriz v povojnem času. Že res, da je ekonomska kriza zajela skoro vse evropske države, vendar je Italija veliko na hujšem, ker je zašla v nevarno zmedo tudi na političnem področju. Vladne stranke in vlada sama niso kos perečim problemom, ki tarejo delovne ljudi. Namesto učinkovitih dejanj in naglih u-krepov osrednje vlade, prisostvuje državljan vse premedlim taktičnim in besednim žongliranjem, ki so vladajoči razred prevedla dejansko v slepo ulico. Vlada mora vedeti, da si demokratično prebivalstvo želi konca fašističnih atentatov, konca ugrabitev s strani ekstremističnih levičarskih grupacij, da si želi svobode v demokratično urejeni državi, v kateri naj se za vselej napravi konec fašizmu in neofašistični stranki MSI; navadnemu demokratičnemu državljanu se zdi zato naravnost nedopusten sklep vsedržavnih strank, ki so ravno v času najhujših atentatov (med njimi ne pozabimo na bombo na slovenski tržaški šoli) podarile MSI miliiard-no podporo v parlamentu.
Prav tako se morajo vladne stranke in vlada spoprijeti s hudimi problemi brezposelnosti in izenačenja delavskih plač, da ne bodo delavci diskriminirani in postavljeni ob rob današnjega socialnega razvoja. Tu so potem še pereči problem kmetijstva, obrtništva, nižjega ura.d-ništva, zdravstva, upokojencev itd.
Vsi ti problemi morajo postati resen pred met obravnavanja v vladi, ki naj preneha z zavlačevanjem rešitve socialnih in delavskih problemov ter problemov javnega varstva in vedno številnejših atentatov, umorov, zločinov, ki spodkopujejo tla demokratično urejeni državi. Če se vlada ne bo znala spoprijeti z rešitvijo teh problemov, potem se je resnično bati za kak poskus državnega udara ali za padec demokratičnega sistema. Od morebitnega zgodovinskega kompromisa med PCI in DC pa si kot Slovenci ne smemo ne vem kaj obetati. Bojim se, da bi si morali navkljub zgodovinskemu kompromisu svoje narodne pravice še vedno sami izvojevati.
Kakšno vlogo ima ali hoče imeti Slovenska skupnost v okviru slovenske manišine v Italiji? Kakšen je danes njen ideološki obraz?
Slovenska skupnost je stranka vseh zamejskih Slovencev, ki so mnenja, da je edino v samostojni slovenski politični organizaciji moč u-spešno braniti naše narodne pravire. Da je to resnica, pa priča zgodovina zadnjih tridesetih let v zameistvu. tako v Italiii kot v Avstriji. Kjer ni slovenske avtonomne politične organizacije, tam se nobena stranka ne zgane za naše pravice. Dovolj je omeniti Slovence na avstrijskem Štajerskem, v Kanalski dolini, Benečiji...
Ker teorija koristnosti vključevanja v italijanske, oz. avstrijske stranke žalostno propada (v Avstriji vodilni možje socialistične stranke izjavljajo, da so ponosni na svojo hitlerjansko pripadnost, v Italiji pa komunistični vodilni možje zagovarjajo žaljivo teorijo, da so jugoslovanski in slovenski partizani »okupirali« Trst...), potem ne ostaja druga alternativa kot velika in močna Slovenska skupnost, v kateri je in mora biti prostor za vsakega zavednega Slovenca, od kristjana do marksista! V tem smislu je Slovenska skupnost nadideološka organizacija, kateri poglavitni smoter je ohranitev politične in narodne zavesti v zamejstvu.
Kaj bi bilo po Vašem mnenju potrebno, da bi mogla izraziti Slovenska skupnost vse težnje naše narodnostne skupnosti v Italiji, da bi ji namreč dajali politično fizionomijo vsi slovenski sloji?
Čas, ki je najboljši sodnik naših del, pripravlja Slovenski skupnosti, le če bo ta znala, oziroma mogla ujeti pravi korak, nove naloge in nove boje. V tem boju za ohranitev in okrepitev slovenstva v zamejstvu se ji pridružujejo in v bodoče se ji bodo vedno bolj intenzivno pridružili vsi slovenski sloji. Danes je Slovenska skupnost postala v Trstu in Gorici izraz vseh naših ljudi, od delavcev do uradnikov.
Kaj ovira Slovensko skupnost, da težko prodira v delavski in kmečki sloj? Nedvomno ie namreč, da večina slovenskih delavcev na našem ozemliu in velik del kmetskega prebival-stvat ki pa ga je že bolj malo) še' vedno voli KPI? Kaj je po Vašem temu vzrok?
Za kmetsko prebivalstvo ne bi rekel, da v velikem delu voli KPI. Slovenska skupnost ima med kmeti ogromno zagovornikov in somišljenikov. Ni pa tako v tovarnah. Zakaj? Zgodovinsko dejstvo je, da je komunistična stranka znala pritegniti v svoj krog dejansko večino to-varniškeaa delavstva, tudi zaradi tega, ker je svoje napore usmerila v tovarno in sindikalne hoie. Tu je treba tej stranki priznati, da je za delavski sloj precej napravila, mislim v socialnem in sindikalnem življenju. Preko sindikatov ie znala poseči v težke probleme tovarniškega delavstva (nezdrave delovne razmere, slabe plače, izkoriščanje človeka itd.). Če je torej danes delavec veliko na boljšem, kot je bil pred desetletji, je tudi zasluga komunistične stranke, n tem ni dvoma.
Zdaj bo pa moral zaveden slovenski delavec misliti tudi na svojo narodno bodočnost, saj človek res ne živi od samega kruha. In delavec na to svojo bodočnost že misli in z njim drugi delovni sloji. Tako je nadvse razveseljivo dejstvo, da so se slovenski obrtniki na samostojni slovenski listi ponovno okrepili. Razveseljivo je nadalje dejstvo, da so v nekaterih tovarnah nastopili slovenski zbori, da je danes na prvomajskih proslavah več slovenskih napisov kot pred leti. Delavec se torej osvešča tudi v narodnem življenju in tu bo moral dati prav boju Slovenske skupnosti in imeti v njej svojo zagovornico, tako kot je imel svojo sindikalno zagovornico oredvsem v komunistični stranki.
Slovenska skupnost se bo morala temeljito pripraviti na ta zgodovinski prelom v narodnostnem osveščanju širokih delavskih množic; delavec se bo prepričal, da je politična moč ne-keaa naroda njegovo glavno orožje. Ta politič-
na moč pa pride najbolj do izraza v samostojnem političnem življenju. In to Slovenska skupnost ima. Nima kapitala, kot ga imajo vse ostale italijanske stranke, nima funkcionarjev, nima v oblasti časopisja, ima pa v zameno to, kar druge stranke nimajo: prvenstveni boj za ohranitev političnega avtonomnega slovenskega življenja v zamejstvu.
Kakšne so perspektive Slovenske skupnosti na Goriškem, po ustanovitvi tamkajšnje samostojne postojanke Slovenske skupnosti, če se lahko tako reče, namesto dosedanjega okvira, ki mu je dajala pečat Demokratska zveza?
Na Goriškem so se Slovenci zavedli, da je narodna rešitev v enotni in krepki slovenski stranki, ki naj na podlagi demokratičnega prin-cioa rešuje slovenske narodne, socialne in ekonomske probleme. Predvsem mladina se ie zavedla. da je samo slovenska stranka lahko trdna v boju proti razlaščanju, proti stoterim krivicam. Zavedla se je nadalje, da italijanske stranke gledajo na slovenske probleme predvsem s strankarske prospektive volivnih koristi. Zato je Slovenska skupnost s pomočjo mlajših sil. študentovskih, kmečkih, delavskih in intelektualnih slojev, zadihala v novo življenje. Morda bodo na začetku težave, toda uspela bo pritegniti v slovensko stranko vse res zavedne goriške Slovence, o tem skoroda ne zme biti dvoma.
Kdai, upate, bo lahko Slovenska skupnost raztegnila svojo organizacijo tudi na Beneško Slovenijo?
Na ta problem gledamo zelo realno in si ne delamo utvar. Naša skrb je nenehno pri Benečanih, pri njihovih narodnih in socialnih krivicah. Upajmo, da bodo te krivice odpravljene tudi z našim političnim prizadevanjem. Njihovi problemi so naši skupni problemi.
Kakšen je danes odnos med strankami vladne večine in Slovensko skupnostjo? Se ta odnos v okviru dežele boljša ali slabša?
Vladne stranke imajo svoje skrbi in cilje, zato vse preveč zapostavljajo ali diskriminirajo slovensko prebivalstvo v njegovih narodnih pravicah. Upali smo, da nam bo dežela nudila vse kaj več, tako n.pr. kakor se dogaja Nemcem v deželi Tridentinsko-Južni Tirol. Toda dežela se pomika s polževimi koraki ali se sploh ne pomika. Marsikje pa se celo umika v reše-
vanju slovenskih problemov. To ne gre. Zato smo v okviru deželnega sveta prešli iz navadne kritičnosti v vse bolj jasno in odločno opozicijo proti političnemu delu DC, PSI, PSDI in PRI. V predalih ležijo naši zakonski osnutki, postavljena je zahteva po uzakonitvi slovenskega jezika v okviru deželnega sveta: dežela naj v svo/t avtonomnosti uredi vsa ta naša vprašanja!
Kakšen je po Vašem mnenju danes odnos dežele oziroma deželnega odbora in deželne u-prave do slovenske manjšine? Nekateri menijo, da ni prišlo v zadnjih letih do nobenega pravega napredka. Se morda motijo?
Do nekaterih korakov je prišlo, vendar to ni dovolj. Mi. zahtevamo globalno uzakonitev vseh naših narodnostnih in socialnih pravic. Dobra volja nas sama na sebi ne more in ne sme zadovoljiti. Ta namreč niha in odvisi od posameznikov: mi Slovenci pa moramo biti odvisni le od dobrih in pravičnih zakonov
Kako sodite o današnjem odnosu med Italijo in Jugoslavijo, predvsem seveda kar zadeva posledice tega odnosa za slovensko manjšino na tej strani in morda tudi italijansko manjšino na oni strani?
Zadnja leta sta Jugoslavija in Italija zašli v krizo zaradi vprašanja meje. Po tridesetih letih naj bi bilo vprašanje meje zopet v ospredju. Za Slovensko skupnost je to absurd, saj je zanjo sedanja meja nedotakljiva, tako kot vse meje v Evropi. Samo vojna bi mogla spremeniti sedanje meje, tega pa si seveda nihče ne želi. toliko manj mi Slovenci, ki smo za osvobodilno borbo darovali na tisoče mladih življenj in prestali neizmerno trpljenje. Slaba kri, ki je potisnila v krizo italijansko - jugoslovanske doslej dobre odnose, je seveda oškropila tudi slovensko manjšino v Italiji in italijansko v Jugoslaviji. Posledice ohladitve odnosov med Italijo in Jugoslavijo niso še vidne, so pa zelo lahko predvidljive.
Zakaj je prišlo zadnji čas do zastoja v obojestranskih sestankih, kot so določeni po sporazumih med obema državama? Kaj to pomeni in kakšne so posledice?
Morda iz prej imenovanega razloga. Za nas pa, je nepojmljivo, da se postavljajo določene stvari na glavo. Prav tako nam ni kot slovenski manjšini všeč zavlačevanje sklicanja jugoslovansko - italijanskega mešanega odbora, ki je bil edini organ, ki se je stalno soočal z obmejnimi vprašanji. Zato upamo, da bo ta odbor čimprej začel spet delovati.
Kaj bi lahko manjšina sama storila za izboljšanje teh stikov? Ali sploh lahko kaj stori v tem smislu? Ni morda govorjenje, da »je manjšina most«, samo puhla fraza?
Slovenska manjšina v Italiji nima dosti pristojnosti in moči, da bi lahko vplivala na te probleme in njih rešitev. Mora jih pa stalno spremljati in predlagati pristojnim oblastem svoje rešitve. Manjšina ne sme hiti v tem pogledu le nekak most, oziroma posrednik želja o-beh držav. Ona lahko aktivno poseže v te obojestranske odnose s svojimi predlogi. Konec koncev se vsi zavedajo, da imajo manjšine svojo moč in vpliv ne toliko glede na svojo številčnost kot glede na svoj obstoj sam.
Kakšen je odnos Slovenske skupnosti do matične države s posebnim ozirom na najnovejše ideološke premike v njej?
Slovenska skupnost se zaveda koristnosti stikov s svojim matičnim narodom, saj bi brez tega lahko postali kmalu trhla veja. Želi le. da ima matični narod enako pravične stike z vse-
mi Slovenci, posebno s tistimi, ki postavljajo obstoj naroda v zamejstvu med poglavitne točke svojega programa. V tem smislu ne sme ideologija igrati glavne vloge. Politični in drugi vplivni ljudje se vedno bolj zavedajo, pa navadno prebivalstvo tudi, da je slovenska samostoi-na organizacija edino zatočišče pred predstavniki v vsedržavnih strankah. Novejši razvoj na Koroškem in čudne teorije o »okupaciji« Trsta so najbrž najbolj vnetim zagovornikom vključevanja v vsedržavne stranke v Sloveniji odprla oči. Te ideološko - narodnostne premike v Sloveniji seveda spremljamo z veliki simpatijami v upanju, da bodo pripomogli našemu narodu v zamejstvu do lažjega življenja.
Kako sodite o ustanovitvi in volivnih rezultatih Koroške enotne liste, ki jo vodi dr. Apov-nik? Se Vam zdi to obetajoč začetek nove politične aktivnosti koroških Slovencev, ali pa se Vam zdi, da bo dejstvo, da ta lista pri zadnjih koroških deželnih volitvah le ni mogla izvoliti svojega predstavnika v deželni svet, usodno?
Po tridesetih letih so koroški Slovenci prvič zbrali na volitvah nad 6.000 glasov. Res je škoda, da niso izvolili svojega predstavnika, vendar predstavlja tistih 6 tisoč glasov le neko armado, ki ji bo prej ali slej uspelo zajeziti rodomor na Koroškem.
Kateri problemi slovenske manjšine v naši deželi so trenutno za Slovensko skupnost najbolj pereči in nujni?
Mnogi, to dokazuje, da smo življenjski in trdi v svojem narodnem boju. Na prvo mesto bi dal pravico do rabe materinega jezika povsod v javnosti, na drugo mesto slovenski šolski samostojni okraj, nato slovensko televizijo itd. Te in druge probleme, ki so nam vsem še preveč znani, pa je mogoče rešiti zadovoljivo le prek izglasovanja zakonskega predloga o globalni zaščiti naših pravic. Le do kdaj bodo razni zakonski osnutki v deželnem svetu ter v parlamentu mrtva točka?
Zakaj se po Vašem mnenju vprašanje o zaščiti Krasa ne premakne iz Stadija samih diskusij k dejanjem?
Za zaščito kraških naravnih lepot smo vsi Slovenci. Nočemo pa, da bi kdorkoli izkoristil nujnost zaščite Krasa v druge namene in cilje, ki nimajo z zaščito Krasa nobene zveze. Kras ni državni park v Abrucih ali v Gran Paradiso. Kras je posejan z vasmi, naselji, trgi. Kras ni nikaka »indijanska rezerva«, ampak mora ostati predvsem dom slovenskih Kraševcev. Če ho kak zakonski predlog šel v to smer, ga bomo Dodorli, drugače bomo z vsemi svojimi močmi oroti njemu.
Kdo tiči za neprestanim razlaščanjem slovenske zemlje na Tržaškem in Goriškem? Ali so to res predvsem velekapitalistični interesi, ki se skušajo polastiti zemlje, ker predstavlja danes najtrdnejšo vrednost in najhitrejšo rast tržne vrednosti, ali pa so za tem še kakšne posebne raznarodovalne tendence, ki se maskirajo kot javni interesi?
Eno in drugo. Včasih je razlastitev zares potrebna, v večini primerov pa vidimo, da tiči zadaj želja po raznarodovanju in izrinjanju slovenskih posestnikov s slovenske zemlje. Marsikdo želi izbiti Slovencem iz rok pravzaprav edini kapital, ki je še v naših rokah, to je zemljo. Da bi se seveda potem laže asimilirali v tovarni, v trgovinah, da bi postali narod brez zemlje. Tega pa nočemo dopustiti: odtod naš boj proti razlaščanju.
Kako gleda Slovenska skupnost na bližnje volitve in kako se pripravljen nanje? Kaj bi bilo treba storiti, da bi prodrla kar najbolj na široko v slovenske plasti prebivavstva in zagotovila porast svojih glasov?
Na Tržaškem in Goriškem, bomo imeli pokrajinske in občinske volitve. Le volitev za tržaški občinski svet ne bo. Slovenska skupnost se mora na volitve temeljito pripraviti, ker bodo za nas zelo važne. Prvič bodo namreč stopili na volišča tudi osemnajstletniki. To je za demokra.-tično družbo velika pridobitev. Mladi so danes pri osemnajstih letih veliko bolj razgledani, kot so bili n.pr. njihovi dedje ali pradedje pri istih letih, zato je popolnoma pravilno, da se ie volilna pravica od 21. leta znižala na 18. leto. Slovenska skupnost ie prepričana, da bodo mladi šli na volišča v želji pripomoči naši družbi v njenem socialnem in ekonomsgem napredku. Kot pripadniki slovenskega naroda v zamejstvu pa se bodo zavedali, da imajo poleg državljanskih pravic in dolžnosti tudi druge pravice in dolžnosti, hi so jih prejeli s tem. da so se rodili kot otroci slovenskih staršev. Le tako bomo vsi skupno, mlajši in starejši, ki nam je pri srcu najprej slovenstvo v zamejstvu lahko utrdili vrste edine slovenske stranke v Italiji.
Kaj želite reči našim ljudem za to Veliko noč?
Poleg osebnih voščil naj mi bo dovoljeno izreči tole željo: da bi poleg te Velike noči ore-živeli še mnogo mnogo Vstajenj v svobodi in v demokratični družbi. Da bi vsaka senca fašizma, diktatur in totalitarizmov ostala daleč stran od te zemlje ob Jadranu, ki je v svoji zgodovini bila vse prevečkrat okrvavljena in hi si zdaj želi rešitve vseh svojih problemov v miru in v svobodi. Samo tako bomo lahko živeli na tem delu sveta, v ljubezni do slovenskega jezika in našega naroda, v skrbi za svojo socialno in ekonomsko bodočnost.
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE - TRST Kulturni dom GOSTOVANJE MLADINSKEGA GLEDALIŠČA IZ LJUBLJANE
V	sredo 2.4. ob 15.30
A.	LINDGREN PIKA NGAVIČKA (mladinska igra)
Pogovor s tajnikom Slovenske skopnosti R. Dolharjem
Že nekaj mesecev je poteklo, odkar ste bili izvoljeni za političnega tajnika Slovenske skupnosti. Kako ocenjujete splošni politični položaj, kar zadeva boj narodne manjšine za priznanje in izvajanje vseh njenih pravic?
Smatram, da smo vse predolgo čakali, da bi se pravice, ki smo si jih pridobili z zmago nad fašizmom tudi v resnici izvajale. Praznujemo tridesetletnico osvoboditve, republiška ustava bo tudi kmalu že trideset let stara, dvajset let je že poteklo od podpisa Londonskega Memoranduma, italijanska država pa. nam je doslej dejansko le uzakonila nekaj pridobitev, ki jih je Slovencem dala ZVU.
Tudi posamezne pridobitve, ki so sad pogajanj za krajevne uprave, nas ne smejo zadovoljiti še manj pa nas sme ta, povrhu še neuza-konjena postopnost odvrniti od našega cilja, ki je in ostane globalna zakonska zaščita naše narodne skupnosti.
Katera politična akcija je trenutno najbolj aktualna?
Mislim, da je trenutno vsekakor najbolj aktualna politična akcija za uporabo slovenščine v izvoljenih predstavništvih, ki smo jo začeli 18. oktobra lani. Kot veste, še vedno čakamo odgovor predsedstva vlade na tozadevno vprašanje tržaškega župana Spaccinija. Zato smo zainteresirali tržaške demokristjanske in komunistične poslance, da bi se zavzeli v Rimu. Komunistični poslanci so vložili nujno vprašanje predsedniku vlade. Trenutno z upravičenim upanjem čakamo na pozitiven razvoj dogodkov.
Slovenska skupnost že deset let sodeluje s strankami leve sredine. Kako ocenjujete dosedanje sodelovanje?
Vsekakor moramo v tej zvezi ožigosati odklonilno stališče demokristjanov, ki odklanjajo mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz podpisa Londonskega sporazuma in smatrajo, da je zaščita naše manjšine samo interna zadeva naše republike. Upravičeno pričakujemo od naše matične domovine, ki je sopodpisnica in za nas garant omenjenega sporazuma, da se bo zavzela za njihovo dosledno izvajanje.
V pričakovanju globalne zakonske zaščite je SS sklenila z levosredinskimi strankami politič-no-upravne sporazume za nekatere krajevne u-prave, ki so nam prinesli nekatere pridobitve praktične in načelne narave. Te pridobitve pa še zdaleka ne predstavljajo naših zakonskih pravic in povrhu še niso z državnim aktom uzakonjene. Da si želijo naši levosredinski partnerji v desetletja raztegnjeno postopnost pri priznavanju naših pravic in njih zemljepisno lokalizacijo, je razvidno tudi iz tega, da ni nikoli prišlo do razgovorov za rešitev manjšinskih problemov v deželnem okviru.
V nekem demokristjanskem dokumentu smo brali, kako nekateri demokristjanski veljaki napovedujejo nekakšno politično smrt Slovenski skupnosti, češ da se morajo Slovenci vključiti v italijanske vsedržavne stranke in se torej odpovedati samostojnemu političnemu delovanju Kaj vi menite o tem? Ali se Vam ne zdi, da zdaj tudi demokristjani skušajo capljati za komunisti in socialisti? Se vam zdi perspektiva realna?
Prepričan sem, da je to le pobožna želja, ki jo predvsem nekatere demokristjanske sile gojijo že vrsto let. In prepričan sem, da bo tudi Dri pobožnih željah ostalo, ker se vedno večje šte-
vilo Slovencev zaveda potrebe samostojnega, ne-kondicioniranega slovenskega političnega predstavništva. Dve izkušnji iz bližnje preteklosti sta v tem prepričanju utrdili tudi zadnje dvomljivce: Na Koroškem so po dolgih letih uvideli, da vključevanje v vsedržavne stranke privede do impotentnosti manjšine, ki je morala šele sedaj nadoknaditi zamujeni čas. Pri nas pa smo vse do tega tedna bili priča neki čudni mlačnosti socialistov pri zagovarjanju naših pravic Smatram, da jih je šele naša odprta kritika prebudila iz mlačnosti.
Zanima nas dalje, kako je z vprašanjem reorganizacije Slovenske skupnosti, o čemer je bilo govora na zadnjem občnem zboru.
Reorganizacija SS poteka zelo počasi, ker se mora vodstvo stranke vedno ukvarjati z nujnimi sprotnimi problemi, ki absorbirajo precej naših moči. Vendar moram reči, da je do nekaterih premikov prišlo. Predvsem smatram, da je bila pozitivna responsabilizacija članov strankinega vodstva za posamezna področja javnega delovanja. Čaka nas pa še mnogo drobnega organizacijskega dela, ki zahteva mnogo dobre volje ter mnogo sredstev. Sedaj pa so pred nami nove volitve, ki bodo preizkusni kamen za našo organizacijsko preosnovo.
Prav gotovo ste spremljali potek zadnjega pokrajinskega kongresa Italijanske komunistične stranke v Trstu. Na tem kongresu so slovenski partijci sušali uveljaviti svoja stališča, pri čemer so tudi ovrgli, z izjemo Jelke Gerbčeve, Vidalijevo trditev, češ da je bil Trst leta 1945 zaseden po jugoslovanski vojski in ne osvobojen ter da je globlji vzrok spora leta 1948 bila oravzaprav nacionalistična politika, ki naj bi jo vodili Slovenci v okviru partije.
Kako presojate dejstvo, da so bili v vodilne partijske organe v Trstu izvoljeni stari Vidali-jevi prijatelji?
Predvsem bi rad omenil, da so Vidalijeve nesramne trditve glede jugoslovanske okupacije Trsta žele pohvalo italijanskih, tudi navidezno
O Veliki noči so bile ustaljene med našim ljudstvom lepe šege in navade, ki jih je današnji svet že pozabil. Vendar pa še danes vzbujajo tople spomine na nekdanjo doma-činjsko skupnost, ki je posebno ob teh praznikih objela naše domove in ljudi.
Nedelja Vstajenja je bila res praznik veličastja in resnobe.
Velikonočni ponedeljek pa je bil bolj praznik mladine.
Po naših krajih so bile v navadi igre z barvanimi jajci. Priljubljeno je bilo med mladino sekanje pirhov s kovanci. Pri sekanju so držali jajce v roki ali pa je položili k peti, da je sekač težjo zadel. Če je novec vsekal v roko, nič zato! Saj je sekač zgubil novec in pirh.
Po stari navadi so si tudi fantje in dekleta izmenjavali na velikonočni ponedeljek lepo barvane pirhe. V goriški in tržaški o-kolici je fant prinesel dekletu rdečega, ona je dala njemu plavega za napisom, ta je zate, če kaj misliš name. Ta prava mu je dala še čipkast Židan robček za v prsni žep.
demokratičnih krogov. Naravnost smešna pa je trditev, da so razpoke, ki jo je doživelo delavsko gibanje v Trstu bili krivi Slovenci. Dokazano je ravno nasprotno, da smo nareč Slovenci bili žrtve razdvojenosti, ki je nastala v delavskem gibanju. Za to je nič koliko dokazov. In ni zato slučajno, da so tudi italijanski krogi javno pohvalili partijo, češ, da ima velike zasluge za integracijo Slovencev v vsedržavno stvarnost. Da pa so stari stalinisti bili izvoljeni v vodstvo partije mene ne čudi: Partija je namreč takšna tvorba, da je lahko nemoteno preživela tudi druge hude zgodovinske dogodke: Od resolucije Informbiroja, preko zatrtja madžarske in češke pomladi pa do dvajsetega kongresa sovjetske partije. Partiji je treba priznati izredno sposobnost, da svojim članom vse dogodke predoči kot samoposebiumevne. Bolj čudno je, da se ljudje ne zavejo očitnih protislovij.
Kaj menite o politiki socialistične stranke do Slovencev?
Socialistična stranka, ki uživa zaupanje določenega števila Slovencev je vsa zadnja leta počUvala na zaslugah, ki si jih je pridobila s tem, da je Hreščaka vsilila v tržaški občinski odbor. Od tedaj je zanimanje za manjšinsko problematiko pri lokalnih socialistih znatno popustilo, če izvzamemo zgolj formalno dejanje: namreč vložitev zakonskega osnutka za globalno zaščito naše manjšine, ki pa kljub predvolilnim zagotovilom zaprašen leži na policah našega parlamenta. Socialisti so že deset let vladna sila. ki lahko, če hoče, svoje zakonske predloge spravi v diskusijo v parlament. Očitno je torej, da je zmanjkala politična volja.
Kaj bi še radi povedali našim bralcem?
Vašim bralcem bi rad še povedal, da je napačno, če večina naših ljudi misli, da je borba za naše pravice le naloga izvoljenih predstavnikov. Nasprotno je res-. Vsi, vsak na svojem položaju in po svojih močeh, moramo prispevati svoj delež za izbojevanje naših pravic, ki se bo končno odražalo na življenju vseh nas.
Popoldne pa je moral fant peljati svojo izvoljenko v Emavs na izlet.
V	tržaški okolici so imeli navado hoditi v Ščedno ali v Repen. Fant je svoje dekle, vso naricano, z nageljnom in rožmarinom pripetim na zidani bluzi posadil na častno mesto pod velik »špegu« v gostinski sobi, da so jo vsi gledali, kako je zala ta, ki bo zanj ta prava.
Fant je moral najprej vreči goldinar ali dva na mizo za vso fantovsko družbo, ki bo na zdravje novega para.
Ona pa je vzela iz košare pirhe za vse in velik presnec, ki sta ga oba, z roko v roki z enim nožem razrezala.
Potem so pa pevci začeli, najprej s kako velikonočno, da bi tudi kaka botra kaj ne rekla, predno so godci povlekli meh in pritisnili na bas, ki je grmel do jutra, ko se je oglasil že prvi zvon v dan.
Kdo se več SDomni takih fantovskih navad, ki je velikonočni ponedeljek pomeni prvi praznik v novo pomlad.
Nekdanje navade
Seja tajništva Slovenske skupnosti v Gorici
V	torek, 26. marca, se je sestalo Tajništvo Slovenske skupnosti v Gorici na svoji drugi redni seji. Prisotni so bili dr. Bratuž, dr. Brešan, dr. Šturm, Terpin, župan Klanjšček. Di Battista, pokrajinska orbornica Marija Ferletič. Valentinčič in podpredsednik sveta dr. Rado Bednarik. Sejo je vodil politični tajnik dr. Damijan Paulin.
Prva točka dnevnega reda je bila razprava, o strankinih organizacijskih zadevah. Razprava je tekla v glavnem o funkcijah vsakega odbornika in določil se je delokrog posameznih resorjev. Konkretna je bila debata o ustanovitvi sekcij po vaseh in krajih, kjer bivajo Slovenci. V tem smislu so bili sprejeti ustrezni sklepi.
Nadalje je tajništvo razpravljalo o problemih propagande, šolstva, mladine in n vprašanjih socialnega področja.
SPLOŠNA STAVKA
V	torek je imela splošna stavka v Gorici prav velik uspeh. Njen namen je bil vzbuditi vso javnost za boj, da se odpraci splošna gospodarska kriza in da se ohranijo delovna mesta uslužbencem, v industriji, zlasti v LACEGU, kjer so delavci že 70 dni v dopolnilni blagajni.
Celotna manifestacija je potekala mirno ob solidarnih izjavah trgovcev in meščanov.
Stavkajočim delavcem, ki v znak protesta bivajo pod šotori na Travniku, prinašajo tudi košare živeža in denarne vsote v znak podpore za njihov upravičeni življenjski boj.
Le tu pa tam se oglasi kak posamezen fašistični izzivač, ki jo pa mora kmalu osramočen pobrisati. Kljub vsem naporom na se na Goriškem še ne vidi pravi izhod iz hude gospodarske krize.
UPOKOJENCEM!
Zavod za socialno skdbstvo (INPS) sporoča, da bodo prejeli vsi od tega zavoda odvisni upokojenci posebne obrazce z naznačeno vsoto pokojnin, ki so jih prejeli v letu 1974.
Izjava je potrebna kot priloga k prijavi dohodnine na davčni urad
Kdor še ni dvignil tega obrazca ali ga ni prejel na dom,, naj se obrne na sedež INPS v Gorici na Travniku.
Sledila je razprava o rajonskih konzul-tah. Slovenska skupnost zahteva, naj se v uajkrajšem času sestanejo zaradi številnih nerešenih problemov.
Tajništvo je tudi razpravljalo o zlonamernih podtikanjih proti Slovenski skupnosti, ki jih iznašajo določene osebe v slovenski in italijanski javnosti, in je sklenilo, da bo sprejelo potrebne ukrepe za obrambo pred obrekovanjem od strani teh oseb, ki z neresničnim in podtalnim blatenjem rušijo ugled Slovenske skupnosti in nienih demokratično izvoljenih predstavnikov.
ŽRTVAM V SPOMIN
Slovenska prosvetna zveza bo priredila v nedeljo, 6. aprila popoldne poseben izlet v Gonars, kjer je bilo zaprtih in je hiralo tudi do smrti na stotine goriških Slovencev Dosti rojakov iz naše pokrajine in iz sosednih slovenskih krajev je po hudem trpljenju in lakoti učakalo smrt v tistem zloglasnem taborišču, kjer so fašistični rablji celo kruh kradli iz paketov, poslanih nesrečnim jetni kom.
Iz raznih krajev Goriške bodo vozili posebni avtobusi na spominsko svečanost. U-deleženci se lahko priglasijo pri prosvetnih društvih na vaseh.
ETNOLOŠKA RAZSTAVA
Dne 18. marca so odprli v prostorih galerije v Ajdovščini svojevrstno etnološko razstavo »Gora«, ki prikazuje svet in ljudi, življenje in družbeni vsakdanji delovni razmah na »Gori«. Pod tem imenom poznajo Vipavci planinski svet, ki se razteza na planoti od Čavna preko Predmeje, Kovka, Kužne gore do Cola.
Ekološki odsek Goriškega muzeja v Kromberku je v slikah in predmetih zajel življenje od 17. stoletja dalje.
Odprtje razstave je bilo združeno z nadvse izbranim in iznajdljivim sporedom. Sredi aprila jo bodo prenesli v muzej na krom-berški grad. Kdor hoče še občutiti utripe našega domačijskega življenja, si jo bo moral ogledati
S TRŽAŠKEGA
SMRT MLADEGA FANTA
V	Zgoniku je umrl 23. t.m. še ne 19-letni Renato Kralj. Lani so mu morali odrezati roko, vendar se bolezen ni dala ustaviti in končno ji je podlegel. Vsi, ki so poznali simpatičnega, veselega fanta, ki je pogumno in vdano prenašal svojo usodo, se čutijo pretreseni. Imel je veliko prijateljev, tudi na Opčinah, kjer je svoj čas obiskoval šolo.
Naj v miru počiva, družini pa naše globoko sožalje.
DR. HOČEVAR V SLOVENSKEM KULTURNEM KLUBU
15. t.m. smo imeli v prostorih Slovenskega kulturnega kluba dr. Toussainta Hočevarja, ki je predaval o temi »Ekonomska svetovna kriza«. Najprej nam je osvetlil metodo ekonomske vede. Potem je na kratko prikazal današnjo svetovno krizo. Sledila je zanimiva debata.
22. t.m. je bil v SKK glasbeni večer. Nastopili so: Marko Bitežnik - violina, Tomaž Simčič - klavir, duo Anica in Magda Bizjak, spremljala sta ju na kitaro Ivo Sosič in Miha Beličič. Večer je zaključil nastop Dekliškega zbora iz Nabrežine. Po mnenju vseh članov je večer u-spel. Sledil je ples.
NAGRADA »VSTAJENJE« ZA LETO 1974
Komisija literarne nagrade VSTAJENJE, ki jo sestavljajo Martin Jevnikar, Franc Jeza, dr. Anton Kacin in Zora Tavčar Rebula, se je sestala dne 20. marca 1975 v Trstu in podelila literarno nagrado »Vstajenje« za leto 1974 tržaškemu skladatelju Ubaldu Vrabcu.
Komisija je utemeljila takole svojo odločitev: skladatelj Ubald Vrabec je izdal leta 1974 dve glasbeni deli: LJUDSKE NABOŽNE in MAŠO št. 5 za zbor in ljudsko petje. V prvi knjigi je zbral napeve in besedila iz raznih slovenskih pokrajin in jih priredil za mešani zbor. Njegova zasluga je, da jih je izpisal in izdelal in jih tako ohranil in razširil med ljudstvom. Maša pa je sestavljena po smernicah zadnjega koncila, ki je priporočil, naj vse ljudstvo sodeluje pri bogoslužju. Tako je dal novo vsebino in obliko slovenski cerkveni pesmi, ki odraža občutje sodobnega človeka.
Denar za nagrado je poklonila Hranilnica in posojilnica na Opčinah.
—o—
POROKA V JEZIKU D’OC
Kot je poročala tiskovna agencija Ansa, sta se pretekle dni poročila dva mlada iz Cunea v jeziku d’oc, ki ga mnogi še danes govorijo v Provansi, pa tudi drugod, nekdaj pa so ga govorili skoro po vsej južni Franciji. Ženin je 27-letni Dario Anghilan-te iz Sampayra, nevesta pa 23-letna Ines Cavalcanti iz Elve. Za poročni obred v jeziku d'oc je bilo potrebno posebno dovoljenje pristojne cerkverie oblasti. Zadnja poroka v tem jeziku je bila že pred mnogimi leti. Dario in Ines sta se morala poročiti v cerkvi vasi Roccabruna, ker jima zaradi plazu ni bilo mogoče priti v nevestino domačo vas. Pri poroki sta bila oblečena v ljudski noši svojih vasi.
Tako ponovno oživljajo jeziki in narodnosti, ki so se zdele že pokopane.
—o—
Vljudno prosimo,
da bi poravnali naročnino, bodisi po položnici bodisi v upravi, vsak dan od 9. do 12. ure, razen ob ponedeljkih in sobotah.
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
Glavnica L. 600.000.000. Vplačana glavnica in rezerve L. 360.000.000
Vse bančne storitve in usluge Vloge na hranilne knjižice in tekoče račune zbiranje prihrankov za otroke (TKB hranilčki) neprekinjena blagajna - varnostne skrinjice Krediti na tekočih računih - kratkoročna menična posojila petletna posojila na stvarna jamstva Menjalnica - izstavljanje bančnih dovoljenj za uvoz-izvoz
TRST, UL. FILZI 10	TELEFON:	6144?
JANEZ ČUK Zahej, stopi hitro dol...! «.«>,»)
Če je človek, tudi kot obrobnik spremljal dogajanja in delo škofovske sinode v Rimu, sledil in prisluhnil govorom, izjavam in pisanju škofov ter časopisja, se je v njem nehote porodil občutek da je Marx s svojim revolucionarnim duhom in humanistično-naprednimi idejami za trenutek našel svoj prostor v Cerkvi, se v njem pomudil in preko škofov v krščanskem tonu spregovoril današnjiku. Isti Marx, ki je namreč v prejšnjem stoletju zapisal: »Religijska beda je po eni strani izraz stvarne bede, a po drugi strani protest proti stvarni bedi...« (Marx - Engels, Zagreb 1961, str. 82) in religijo samo proglasil za »opj«, s čimer je hotel poudariti, da človek kot skupnost ali posameznik v svojem osebnem religioznem doživljanju, v svoji stvarni ali umišljeni religioznosti išče le tolažbe, zatočišča pomoči in tako Bogu potoži svojo majhnost, nebogljenost in osamljenost sredi življenjske gneče ter zemeljskega življenja in stvarnih človekovih potreb, prenesene v nestvaren, namišljen svet...« (čimič, »Komunist«, 21. okt. 1966, str. 8).
Pri branju in razlaganju teh Marxovih misli pa se je prepogosto ustavljalo le pri prvem delu in se tako pozabljalo, da je religija tudi protest proti tej bedi, da se le-ta javlja »kot oblika upanja, ki je na dnu človekovega bitja. Ona je izraz človekovega prepričanja v možnost boljšega in drugačnega.« (Kužinar, »Kultura«, 13-14, 1971, str. 47). Morda je res nepravilno doumeta religioznost — tudi psevdokrščanstvo — v določeni zgodovinski obliki bila le zigolj »balzam« (izraz uporablja M. Tavčar, »Goriška srečanja«, 7, 1967, str. 13), ker je vse preveč gradila le na upanju, na tolažbi in tako le izražala to bedo, ne da bi bila pri tem pomagala pri odpravlja nju teh človeških bolečin in te človeške bede (s tega zgodovinskega zornega kota ima Marx celo prav in nam sprašuje vest!). Toda podobni očitki gredo danes lahko tudi na račun raznih znanosti, ki prav tako so in postajajo vedno bolj človekobežne.
Zapažamo namreč, kako se prirodoslovne in antropološke vede vedno bolj zagrizajo v zgodovino, kjer iščejo izvore in vzroke življenja ter človeške zgodovinske evolucije. Tehnika pa z druge strani stremi k zvezdam in »rine« v vesolje, kjer je brezmejna praznina, skrajen molk in skoraj nobena možnost, da sreča človeka. A središče zgodovine, vesolja in predvsem našega zanimanja v sedanjosti mora biti živ, razumen in obenem omejen vesoljski atom — ČLOVEK, ki svojo veličino in brezmejno dimenzijo dobiva v svoji bogupodobnosti in po posesti božjega u~ stvarjanega diha in duha.
»Eno samo zgodovino poznamo — človeško. Koliko in kaj kdo prispeva k tej zgodovini, po tem se vrednoti njegov pomen...«, je zapisal M. Kerševan (»Tribuna«, 17, 1966), Lahko pa bi temu dodali še: Le eno sedanjost poznam — ČLOVEKA. Koliko in kdaj kdo zanj stori, toliko uresničuje svoje poslanstvo kot človek, kot veren ali kot neveren.
Pred leti smo doživljali proces »posodoblja-nja« Cerkve, ki je v novobinkoštnem zagonu zapisala: »Gre za rešitev človeške osebe in za prenovo človeške družbe. V središču našega razmišljanja je torej človek« (Cerkev v sodobnem svetu; 3, 71). S to miselnostjo se je takratna Cerkev uvrstila med progresivne sile, ki so si zadale nalogo: «... delati, bojevati se, da človek ne bi ostal oddaljen in cilj iluzoren...« (Garaudy v »Christentum und Marxismus heute«, Dunaj
1966, str. 96), in se tako borile proti vsem oblikam dejanskega odtujevanja, proti vsemu, kar bi oviralo človeški napredek in njegovo svobodo. Človek, humanizem — to je bila srčika takratne cerkvene misli in njene usmerjenosti Te misli pa so bile tudi stične točke z vsemi naprednimi silami zunaj nje v skupnem boju, saj je »naš predpogoj in cilj — človek, a ne ideologiziran človek. To je imperativ časa...« (Bošnjak, »Praxis«, 1-2, 1970 str. 107), in kot je zapisal M. Stankovič, da »...v socializmu ni o-snovno vprašanje« religiozen ali nereligiozen človek, temveč human ali nehuman človek« (»Praxis«, 4, 1970, str. 655).
Ni čudno, da je ta notranja prenova in ta zagon tolikim vlil novega upanja in povzročil vsesplošno navdušenje, ki pa se je kmalu poleglo. Cerkev je namreč v svojem procesu odkrivanja in spoznanja same sebe preveč odkrivala sebe le kot zgodovinSko-družbeno osebnost ter kot instrument odrešenja in zveličanja. V tej samokritiki je tako jemala sebe preveč v institucionalni in zakramentalni obliki, premalo pa se je pred svetom razgrnila kot SKUPNOST, kot skupnost ljuidi, kot skupnost verujočih, kot živ orga-
2. januarja
Medtem ko sem na novo pretipkaval nekatere strani Zatemnitve, se je zaton tako razžarel, da se je zdelo, kakor da zublji oblizujejo rob mojega okna. Ne pomnim, da bi kdaj nebo v celoti tako rdeče gorelo. Navaden zaton zagori okoli odhajajoče sončne krogle, pordeči tudi del neba nadnjo, dolgo progo morske ravnine, po kateri se razlije plameneča lava. Prej pa se je poveznila mogočna temno rdeča kupola nad morjem od obzorja čez vse nebo do našega brega. Bilo je čudovito in apokaliptično pošastno obenem, tako da sem pomislil na večer, ko je gorel narodni dom in je bilo nebo nad mestom rdeče. Takrat še nisem bil star sedem let in požar je ostal v meni kot strahotna neumrljivap odoba.
Kaj prinaša ta današnji nebesni kres? Tako se mi zdi, kakor da v zasedi čepi nerazločna nevarnost. Potres? Ali pa je ta blaga zima posledica sorememb, zavoljo katerih bo udarilo po nas. ko bomo najmanj pričakovali.
3. januarja, Dutovlje Namesto po cesti sem jo ubral čez gmajno. Stopal sem po klancu in tu pa tam zmotil kakega kosa, ki je tako zašumotal v odpadlih suhih hrastovih listih, kakor da je planil pokonci zajec. Doline je pokrivala tenka plast slane, a prvi žarki so se bili že dotaknili zemlje, tako da hlad ni bodel. Ker zavoljo proge nisem mogel k naselju, sem naredil širok ovinek, da bi prišel do nadvoza. Gozd je bil resen in tih, bori so bili odsluženi stari očaki, za katere se nihče več ne zmeni. Samo lanski šipek je s svojimi rubinastimi sadeži kdaj pa kdaj prinašal iskrice potajenega življenja.
Ko sem prišel do useke, kjer je proga ujeta v kamnito sotesko, je moja misel šla po tračnicah do Podbrda in do Jesenic, potem pa preskočila na Dunaj, ki si je v kraškem apnencu izdolbel pot k morju. Zgodovina te proge od leta 1918 do 1947. Njena preusmeritev po 1947. letu na Sežano, tako da izrežeš tržaški del. Povezava s Koprom.
nizem vernikov, ki jim je Kristus Bog, življenjski sok, hrana in spodbuda, a obenem tudi ideal in vzor, toda ne v svoji zgodovinskosti, temveč v »tu in zdaj« dimenziji. In ravno ta ideja je v sinodalnih dneh v Rimu oživela.
Povsem sveži dogodki rimske sinode so pokazali, da krščanstvo ne sme in ne more ostati pri parolah, plakatih in demagoški potešenosti, temveč mora nujno preiti v DEJANJE in k URESNIČEVANJU. Kristusov sestop — tako molimo v veri — je bil namreč »zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja«, prvenstveno zaradi človeka, ki je smisel učlovečenja ter gonilna sila odrešenjske naloge, in to v vsej širokopo-teznosti: nadnaravno, socialno in osebnostno.
Vprašanje in dvom, ali je to nov način ideo-logiziranja in politizacija Cerkve, nov način boja za mase, je odveč Gre za ČLOVEKA in vprašanje: kako naj verniki v svojem neustavljivem zagonu delajo za uresničevanje evanglijske in stvarne svobode človeka, svobode in človeških pravic, ki niso zapisane le v dokumentih OZN, temveč v zavesti vsakega posameznika, v njegovih dejanjih in njegovem življenju.
(Dalje na 9 strani)
Dialektika dobrega in zla, jutrnje zimske idile in zgodovinskih resnic. Kakor šipkovi sočni sadeži in njihovi trdi trni.
Odlomil sem vejico za lonček iz keramike (nemške!), ki sem jo včeraj kupil v Sežani.
5. januarja, Dutovlje
Sprehod opoldne. Skopo. Vas se ubrano in zrelo sonči v žarkih, ki so spomladanski. Zaorane njive sijejo rdeče. Meje obkrožajo majhne parcele, kamni, ki sestavljajo mejne zidke, pa so beli hlebci u-kročenega apnenca. Svet je enoten, a hkrati razdeljen na krpe, da je pokrajina zbrana in razgibana obenem.
Nič bistvenega še ni skvarilo arhaične podobe vasi. ta je sprejela televizijske antene in sodobna vozila, ni pa pustila, da bi je načel.
Ko grem po klancu mimo rdečih brazd, mi zvonik na vzpetini prikliče Marico Živčevo, ki počiva nedaleč od njega. Tak topel januarski dan bi bil neznansko všeč njeni suhljati sedemdesetletni postavi, a leži negibna v hladu in vlagi. Mislim si, da bo življenje prav tako srkalo sončno luč, ko bom jaz na vrsti, da se pogreznem v molk. Pa se mi zdi, da je na neki nočin prav, da se tok žitja obnavlja, da staro dopade in da prostor novemu. Vendar bi ne bil nikomur na poti, si pravim, če bi lahko ostal, umaknil bi se kam v gozdnato samoto, da bi mi nihče ne mogel očitati, da obremenjujem bitja, ki so pravkar pognala.
(Dalje prihodnjič)
Popravek: v zadnji številki Novega lista v šesti vrsti zadnjega odstavka Mini dnevnika manjka nikalnica ne. Zato se tisti stavek provilno glasi: »Kar se pa mene osebno tiče, skušam biti na strani tistih, ki jih družba, oblast po krivem odklanja, prav nič me pri tem ne zanima, če je oblast cerkvena ali laična, kapitalistična ali socialistična. In če bi bil Jože Javoršek zavržen, kot je že bil (a zdaj vem, da ne po krivici), a je pozabil, bi bil tudi na njegovi strani.«
B.	P.
Boris Pahor MINI DNEVNIK
Četrta številka »Literarnih vaj«
Nova, četrta številka »Literarnih vaj« se začenja z lepo novelo Magde Jevnikar »Iz štirih zidov bom naredila dom«, o ne več mladi ženski, ki ni imela sreče v življenju, a se na bo-, žični večer zave, da je vendarle od nje same najbolj odvisno, kaj bo napravila iz svojega življenja: ali bo ostala zagrenjena starajoča se ženska, »siv obraz, sive oči, siva vsa«, ali pa bo zmogla trdno voljo do zmage nad seboj, nad o-topelostjo in spomini na preteklost. Odločila se je za to drugo — v hipu, ko se je zagledala v ogledalu v novi modri obleki, ki jo je pomladila in napravila drugačno, in ko se je zavedla, da ne štejejo samo neuspehi in spomini, ampak tudi prihodnost, da ima še velik del življenja pred seboj in da ne sme več živeti tako zaprta vase. »Zdelo se ji je, da prvič zrelo gleda na življenje. Ni ji pomenilo le vrsto neuspehov. Iz njih je rastla v bodočnost, prav njim dolguje hvalo, ker se more še danes spremeniti in toliko doprinesti družbi. Menjala bo poklic. Iz temačnega urada, kjer je slišati le tipkanje in šelestenje
ZAHEJ, STOPI HITRO DOL ..!
(Nadaljevanje z 8. strani)
Nilkakor ni umestno, v tem prehodnem trenutku (to je vsak »zdaj«, ki ga živimo), v takih in podobnih pojmovnih oblikah drug drugemu metati polena pod noge, temveč je že čas, da VSI prebredemo Rubikon nesodelovanja, se brez razlike in spotikanja nad tem, ali nekdo nosi okoli vratu križec, čeveljček ali zob divjega prašiča (prim. izjavo 18-letne učenke; Vrcan, »Od-goj, škola, religija, crkva«, Zagreb 1969, str. 54)
—	to je namreč ideologizacija — strnemo v vrste v prizadevanju za človeka, za njegovo osebno zorenje in osveščanje. Ob vsem tem pa nam mora biti jasno tudi dejstvo, »... da je vera za kristjane gonilna sila...«, kot je dejal marxist Lu-ciano Gruppi (»Christentum und Marxismus heute« str. 312).
»Za prihodnost človeka moramo biti le še revolucionarno odgovorni«, je zapisal teolog Moltmann (»Diskussion zur Theologie der Revo-lution«, Munchen 1969, str. 65), toda revolucija ne pomeni 'le upora, temveč in to predvsem, SPREMEMBO. In najbolj vidna ter najbolj učinkovita je sprememba, ki je osebna in jo vsak izvaja najprej pri sebi. To je sicer boleče, vendar se v bolečinah poraja življenje, v odmiranju svoboda in v procesu zamenjave »drevesa življenja« z »lesom križa« nov, odrešen in osvobojen človek.
Sleherni izmed nas kakor tudi celotna Cerkev se mora spustiti z drevesa razredne pripadnosti, iz višjega zornega kota lastnega socialnega položaja, z drevesa pregleda in večjega ugleda nad drugimi na raven sočloveka, k skrbi za ta svet, za tega človeka, ter z njim in s celotnim človeštvom stopiti v vrste trpljenja, ne pod »baldahinom poniglavosti«, temveč v svitu vzhajajočega sonca, v prečiščevalen proces preoblikovanja, 'ki vodi k odmiranju materialnih vezi ter k prebujanju vstajenskih resničnosti in človekove odrešen jskosti.
Marx pa naj bo s svojo kritično prisotnostjo tako dolgo vznemirjanje naše »umirjene« vesti, dokler ne sledimo Zahejevemu zgledu: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam...!«, samega sebe dam na razpolago drugim, se borim »z« in »za« človeka. In po tej notranji spravi, le po tem prečiščevalnem in revolucionarnem procesu bo prišlo »zveličanje v to hišo...« To je Kristusov imperativ!
papirja, bo našla pot v socialno delo. v zavod za otroke ali kam drugam, tja, kjer jo bodo pač potrebovali. Iz štirih zidov bo naredila dom, ki bo odprt prijateljem in znancem. Ni hotela šteti izgubljenih let, bila so ji le v opomin, naj ne zgublja več časa. Ni se hotela prepuščati dogodkom, usodi. Usoda? Te besede ni izgovarjala več s strahom. Usoda je bila ona sama, zakaj bila je močna. Vrgla se je v življenje in je bila do kraja oborožena: imela je zaupanje vase.« Tako zaključi Magda Jevnikar svojo novelo, katere odlika je poleg lepega jezika tudi v tem, da nima mevžastega, pesimističnega konca, kapitulacije pred slepo usodo, kot toliko drugih del današnje literature, posebno v delih mladih.
Tudi Majda Košuta je objavila v tej številki »Literarnih vaj« novelo z naslovom »Otroška Romeo in Julija«, nekoliko tragikomično zgodbo o otroški ali bolje otročji ljubezni. Alenka Guštin je napisala zelo lep, lirično poglobljen »Spomin na mamo«, prepleten z močnim doživljanjem kraške narave. Neva Regent je s presenetljivo posrečenim literarnim prijemom prikazala podobo »Žalostnega Kurenta« v domači vasi. llda Košuta iz I. razreda na Slomškovem učiteljišču je prispevala etnografsko zanimiv zapisek o takoimenovani »medeni deklici« ali »medeni«, božičnem liku iz medu, ki ga je nekdaj babica njene babice delala v majhnem modelu iz žgane gline ali železa. Splačalo bi se temeljiteje raziskati, kako je bilo s tem, čeprav je Uda zapisala: »Mnogokje sem poizvedovala, ali je še kdo poznal medeno, a se zdi, da je bila v navadi samo pri naših v Prečniku.« Nadaljuje se povest »Na snegu brez snega«, ki jo piše nekdo z začetnicama A.D. Poleg tega prinaša ta številka seveda še več drugih literarnih poskusov. Neznanka z liceja. »France Prešeren« je
Upravni svet Stalnega slovenskega gledališča je na svoji zadnji seji vnesel spremembo v repertoar: namesto »Družine Antropus« bo za zaključek sezone na sporedu predstava o tržaški Rižarni, edinem krematoriju v Italiji. Tekst pišeta pesnika Filibert Benedetič in Miroslav Košuta. Premiera bo 23. maja v Kulturnem domu v Trstu. Po predstavah v Kulturnem domu in v Veri ju v Gorici so predvidene nekatere predstave na prostem. Še zlasti bo sugestiven nastop v Rižarni sami. Delo bosta režirala Jože Babič in Mario Uršič, sceno bo izdelal Klavdij Palčič.
Upravni svet je z zadovoljstvom psrejel ta sklep, saj bo Stalno slovensko gledališče s tem delom najbolj dostojno in primerno proslavilo trideseto obletnico osvoboditve. Predstava, posvečena Rižarni, ne bo recital, temveč pravo gledališko delo. Gori navedenim gledališkim realizatorjem nudi odločilno pomoč časnikar Albin Bubnič, ki je zbral na tisoče dokumentov in pričevanj, na katerih bo predstava tudi slonela.
Poleg tega je Upravni svet razpravljal o finančnih vprašanjih Stalnega slovenskega gledališča. Z zadovoljstvom je spreiel na znanje, da je SSG vkliučeno v dejelni zakon o financiranju dejavnosti ob trideseti obletnici osvobodi-
objavila pet dobrih pesmi pod skupni nasJo-vom »Pet podob«, z izvirnimi motivi, Suzana Pertot pa je napisala dve pesmi na motiv bolezni in bolnišnice. Tudi nekateri drugi so zastopani, seveda le z začetniškimi verzi.
Na koncu prinaša številka nekaj knjižnih ocen. Tudi tokrat je lepo ilustrirana z dijaškimi linorezi in z jedkanico Erike Škerl »Mesto«.
Iz Goriške
SINDIKATOVO POROČILO
Na zadnji seji Sindikata slovenske šole, ki je bila v četrtek 20. marca, je predsednik prof. Albin Sirk poročal odbornikom, da le bila zahteva Sindikata po zastopstvu slovenskega neučnega osebja v pokrajinskem svetu, ugodno rešena. Za zastopnico neučnega osebja slovenskih šol v pokrajinskem disciplinskem svetu je bila imenovana tajnica trgovskega zavoda Erminija Radetič por. Zavadlav.
Predsednik je nadalje seznanil prisotne z vlogo, ki jo je odposlal na ministrstvo za šolstvo, v zvezi z dodelitvijo enega pomožnega tajnika na nižji srednji šli I. Trinko.
V	zvezi s stavko slovenskih šolnikov, ki je bila napovedana za 26. marec, je odbor sklenil, da se stavka kot tudi demonstracija v Rimu odloži, ker je Sindikat prejel sporočilo, da bo podtajnik za šolstvo Giacinto d’Urso sprejel delegacijo Sindikata v torek, 25. marca.
Sindikat je zato sklenil udeležiti se vsedržavne stavke, ki so jo napovedali konfederalni sindikati za torek 25. marca. Zato so se slovenski šolniki zadnji dve uri pouka stavke tudi udeležili.
Skupaj s tajnikom tržaške sekcije so odporniki preučili zahteve, ki jih je delegacija Sindikata predložila ministru.
tve, za kar sta se še zlasti zavzela slovenska deželna svetovalca dr. Drago Štoka (Slovenska skupnost) in Dušan Lovriha )KPI); to iniciativo je odločno podprl prof. Lucio Lonza (PSDI). Kljub prejšnjemu odklonilnemu stališču je bil vnešen v deželni zakon popravek, ki ga je formuliral deželni odbornik za kulturo dr. Carlo Volpe.
Stalno slovensko gledališče pa je ponovno v finančnih težavah, ker še vedno niso izpolnjene obveznosti in formalna zagotovila krajevnih ustanov in političnih činiteljev, da bo z ustreznimi krediti omogočen redni uotek sedanje sezone. Obljube so se do danes samo delno uresničile s tržaško občino in deželo, ni pa prišlo še do rešitve s strani tržaške pokrajine. U-pravni svet je izrazil prepričanje, da bo tudi s pokrajino urejeno to vprašanje in da bo mogoče v redu nadaljevati sezono, ki se simbolično, ob trideseti obletnici osvoboditve, zaključuje prav s predstavo o Rižarni. Bil bi pravi absurd, če bi gledališče zaradi finančnih težav ne moglo sezone v redu končati.
Upravni svet je nato imenoval režiserja Jožeta Babiča za umetniškega vodjo Stalnega slovenskega gledališča.
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
Sporočilo Stalnega slovenskega gledališča v Trstu
Dekle z zaprtimi L
Napisal Pierre L’Ermite	Prevedel	Lovro	Sušnik
GLASBENA MATICA - TRST Koncertna sezona 1974-75
V	petek 4. aprila 1975 ob 20,30 v Kulturnem domu v Trstu
ANTON DERMOTA Recital slovenskih samospevov pri klavirju Hilda Dermota
Rezervacija in prodaja vtopnic v pisarni Glasbene matice ul. R. Manna 29 - tel. 418-605 in eno uro pred pričetkom koncerta pri bi a*-gajni Kulturnega doma.
AGRARIA
(PRI D A RK O T Ul GORICA
Ul. Carducci (Gosposka) 45 Trgovina vsakovrstnih kmetijskih, vrtnarskih, kletarskih in hlevskih potrebščin, semen in gnojil
vošči odjemalcem veselo Veliko noč
Katoliška
GORICA - TRAVNIK PIAZZA VITTORIA
PAPIRNICA KNJIGARNA DEVOCIONALIJE Na drobno in na debelo - Bogata izbira
Kmečka banka
r.z. z o.j.
GORICA
ULICA MORELLI - TELEFON 22-06/7
Ustanovljena leta 1909
In vendar je vsaj za koga drugega, zlasti za kakega slikarja, Marija Durand v vsej svoji preproščini v tej noši tako mična.
Ta vsakdanja frizura, ovalni obraz, zelo belo čelo, zelo modre oči, zelo plavi lasje in za vsem tem odličnost rodu — vse to napravlja ta hip iz Rozaline de Cressy mi-lolepo devico, pred katero bi bili Raffaello, Fra Angelico ali Filippo Lippi namah mogli vzeti svoj čopič v roke.
A Rozalina ne razločuje te device, vidi le predpasnik in kapico Marije Durand.
Ja, ti predmeti so imeli svojo skrivnostno dušo, ki je plahutala okoli njene, okoli duše uboge Marije Durand, in je že napolnjevala samoto z vso zvestobo ljubezni.
Tako daleč je prišla Marija s svojim premišljevanjem, ko je nekdo močno udaril na vrata in je vstopila Melanija, ne da bi počakala na odziv.
»Marija, tu imate svoje pritikline: predpasnike, halje, kapice, naročke, preveze za lase... vsega vraga in njegovo šaro. In potem pa — skušajte se držati malo manj kislo... Gospe ste se zdeli nekam žalostna... Menda ja nimate srčnih bolečin, ka-li? Ali pa gasivca, ki ste mu dala slovo? Ali kakega »rojaka«? Sicer pa boste našli vse to tu... Če enega izgubite, dobite deset drugih! Torej — le veselo! Potem...«
Tu so se Melanijini brki. rekli bi, naježili :
»Potem pa še glavno: nobene prevelike vneme! Hiša je dobra, ne kvarite je! Sicer pa me vprašajte pri vsem za nasvet!«
Že se je odpravljala... pa se je obrnila:
»Lahko takoj začnete in se okomotate, kajti domači sin, ki — med nama rečeno — veseljači, da je kaj, pride najbrž kmalu domov. Včeraj jo je primahal ob osmi zjutraj — skozi jedilno shrambo, da bi se izognil papanu. Bil je natreskan kot 36.000 vragov! Danes bo še hujše. O, on se ne dolgočasi, gospodek! Zvonec je na hodniku, a boste že slišala, ko bo pozvonil. Jaz grem k svojim štedilnikom, danes pripravljamo teletino z zelenjavo. Imam tudi krčne žile. ki me pošteno bole!«
Ko je Marija spet sama, se spusti na posteljo: »Lahko takoj začnete in se okomotate!« Te Melanijine besede so ji brnele
po glavi... Ni več dvoma... zdaj je zares hišna!
»Nataknimo si torej »komat«...«, vzdihne in se dvigne.
Odloži svoj klobuk boljše mladenke, svojo jakno, svojo obleko in išče po kov-čeku vse, kar ima najbolj preprostega.
Ali celo to jo, se zdi, izdaja!
Sicer pa je pravkar zvonec trdo zazvenel.
»To velja najbrž meni...«
Marija Durand stopi na majhen hodnik, ki služi podstrešnemu nadstropju, in opazi na služni deski poziv: Hišna.
Počasi gre tedaj dol v kuhinjo.
ŠESTO POGLAVJE
Melanija in šofer sta bila v velikem in veselem pogovoru, ko se je pojavila Marija Durand. Zakaj tudi to dopoldne se je bil pravkar vrnil gospod Ludvik, edini sin gospoda in gospe Hughe, v naglici in naskrivaj skozi okno jedilne shrambe, da bi se ognil — ne svoji materi, s katero je delal, kar je hotel — marveč svojemu očetu, resnemu gospodarju, ki je gledal, da gre v njegovi tovarni na Gobelinski cesti vse prav in da je vsakdo na svojem mestu, od njegovega lastnega sina pa do najmlajšega vajenca.
No, gospod Hughe je, ne da bi moral poizvedovati, opažal, da je sin čedalje pogosteje odsoten. To izostajanje je imelo neizbežne posledice v disciplini in donosu tovarne, pa tudi glede miru v hiši.
V	kuhinji so dobro poznali za položaj in še veliko drugih reči. In Melanija je imela svoje posebno veselje, kadar je »gorela cunja«, kot je govorila.
Danes pa je imela goreti in še kako! Gospod Hughe, ne zaupajoč telefonu, je bil odšel davi proti pol osmih v tovarno, da bi sam ugotovil, ob kateri uri bo prišel sin na delo. In Ludvik Hughe je prišel prav nič svež ob enajstih dopoldne a domov, da bi legel spat!
In ravno to je Melanija navadno imenovala »posladek«, to se pravi, veselo pričakovanje strašnega prizora, ki mu bodo prisostvovali — kakor predstavi v cirkusu, ko se bosta oče in sin kregala brez ozirov, ko bo gospa cvilila kot dihur, spustila povodenj solza, ko ji bo postalo slabo itd., cele litanije!
»Poglavitno je tole, Marija:: če izbruhne nastop pri obedu, poslušajte pazljivo in nama vse natanko povejte,« ji je priporočala Melanija, pripravljajoč zajtrk na plošči za strežbo.
Kuharica se je že vnaprej smejala in e-nako tudi Celestin.
»čujte! Jaz zatrdno vem, kaj pride. Pripravljam mu, tej moji mladi opici, belo kavo s smetano in surovim maslom. Na prvi mah bo vzrojil in vas bo brž poslal po sifon. Tedaj pa, Marija, povem vam vnaprej, nabrusite pete! Predobro ga poznam, svojega "gnusnega orangutana”!«
Tedaj je spet zabrnel zvonec.
(Dalje)
VABIMO cenjene odjemalce naj obiščejo NOVO TRGOVINO S POHIŠTVOM v Ulici Castaldi 3 v Trstu - Tel. 762966 (pr! Trgu Garibaldi).
OGLEDALI si bodo med drugim edino razstavo na Tržaškem vseh vrst izdelkov znane TOVARNE MEBLO (kmečke dnevne sobe. skrinje, kmečki koti itd.) in velik izbor kuhinj Podjetja CUMINI.